130. številka. Ljubljana, četrtek 10. junija. XIII. leto, 1880
SLO VENSKI NAROD.
UhAj*j"7i* d*n.ijivxem*i Ponedeljke in dneve po praznikih ter velja po poŠti prejenian za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gl., za pol leta 8 ul ta ćetrt leta 4 gld - Za Ljubljano brez pošijanja na dom za celo leto 13 gld., za Ćetrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom M računa 10 kr za mesec, 30 k r. »četrt leta - Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. - Za gospode učitelje na ljudskih loT5 in M dijake velja z o i i a n a <ena m sicer: Za Ljubljano za ćetrt leta 8 gld. 60 kr., po pošti preienmn za ćetrt leta 3 gold. - Za oznanila se plačuje od cetinstopne petit-vrste 6 kr., će se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. —Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 8 ..gledališka stolba«. Opravniš tvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, tj. administrativne stvari, je v „Narodnoj tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Iz deželnih zborov.
Kranjski deželni zbor.
(I. seja dne 8. junija.) Deželni glavar vitez Kaltenegger pozdravi v nemškem in slovenskem jeziku zbor in gospoda zastopnika vlade, ter izreka nado, da bodo poslanci složno delali na korist deželi. Treba bode skrbeti za dvojni proračun. Finance, žal! se nijso zbolj-Sale. Temu najbolj krive so, pravi govornik, deželne dobrodelne naprave, ki mnogo stanejo. Zato predlaga deželni odbor ustanovljenja novih bolnic in nalaganje bolniških oskrbovalnih tro-Škov občinam. Predložila se bode postava, da se odpravi bera za župnike in cerkve, in tudi predlogi o uravnavi plač nižjih uradnikov pri deželnem odboru se bodo stavili. Deželni glavar zakliče trikrat „slava" in „Iioch" cesarju, čemur poslanci navdušeno pritrde.
Deželni predsednik g. Winkler najprej do nemški pozdravlja zbor v imenu vlade:
„Pred kratkim še leu — pravi — „sem bil po cesarjevej milosti na to mesto poklican. V Bvesti si svoje uradniške dolžnosti, vas zagotavljam, da bodem deželnim interesom posvetil vso svojo skrb. Tri tem poslu me bode izpodbujalo sočutje, katero sem za stanovnike lepe kranjske dežele gojil uže od prve mladosti kot sin sosednje jej dežele, katera je s to ozko zvezana po mnogih plemenitih sponah.
Gospoda, vašim razpravam bodem sledil s posebnim zanimanjem, kakor to zahteva važna naloga posta vodaj ne korporacije, in sploh vas bodem drage volje podpiral, kolikor bodete koli želeli, ter kolikor mi bode dovoljeval moj delokrog." I
Potem nadaljuje gospod deželni predsednik | v slovenščini:
„Vidim sicer, čestita gospoda, kot zastopnik vlade pred soboj težavno nalogo, vzlasti, kadar premišljujem, da vlada dan denašnji tu pa tam po parlamentarnih zborih neka ostrost mej strankami.
Toda tolaži me prepričanje, da navdaja vse tukaj zbrane zastopnike ljudstva, naj bodo te ali one stranke, ravnokar tako navdušeno izražena udanost do našega presvitlega cesarja in goreča ljubezen kolikor do njih ožjo domovine kranjske, toliko do naše drage velike domovine avstrijske; tolaži me pa tudi prepriča« nje, da na mesto ostrosti mej strankami, kjer bi še bila, mora stopiti preje ali pozneje zmernost; kajti na zadnje mora vendar le postava obveljati in pravica imeti svojo zmago, kar ravno cesarska vlada namerava. •
Po tem takem se smem nadejati, da bodem mogel svojo, da-si težavno nalogo srečno dovršiti."
Deželni glavar se potem spominja umrših bivših poslancev: grofa Barbo in dr. Razlaga. Zbornica v znamenje žalosti vstane. Poslanci Grasselli, pl. Gutmansthal, vitez Ves tenek in Savni k store obljubo.
Poslanec dr. Blei\veis prosi besede in prebere naslednjo izjavo:
rŽivo obžalovaje, da si. ministerstvo uloge naše od dne 18. avgusta lanskega leta, v ka-terej smo prosili razpusta sedanjega deželnega zbora, nij še rešilo, čeravno smo, sklicevaje I se na zborove zapisnike od dne IG. in 20. sept.
1878 1. temeljito dokazali ilegalnost njegovo, stopamo v zbor z naslednjo
izjavo.
Visoka vlada sedanja razodela je v vsem svojem postopanji resno voljo, da hoče pravična biti vsem narodom ter na tem poti napraviti spravo mej njimi in ustanoviti notranji mir, Avstriji tako silno potrebni.
Ali, ker se jej zarad mnogostranskih zaprek prav od tiste strani, ki se „ustavoverna" zove, žalibog dozdaj nij še posrečilo doseči onega cilja, kije vsakemu pravemu Avstrijcu jako milo in dobrodejno izražen v prestolnem govoru, s katerim je presvitli cesar blagovolil odpreti sedanji državni zbor, — in ker bi se nam zastopnikom vedno lojalnega slovenskega naroda utegnilo očitati, da v tej važnej dobi, izostavši iz deželnega zbora, delamo zadrego navedenim blagim vladnim nameram, zato si smatramo za dolžnost patrijotizma, da se potrpežljivi udeležujemo še tega zborovanja, ki ima določiti proračun celo za prihodnje leto, katerega osoda denes še skrita leži v božjih rokah, nadejaje pa se, da bode visoka vlada mej tem časom v predrugačenem volilnem redu za zastop deželni kranjski in v svobodnem gibanji volilcev iskala sredstev in jih tudi na?li, odstraniti sedanji deželni zbor, ki se glede na ogromne nepostavnosti, ki so ga stvarile in z ozirom na naš narodni zastop v državnem zboru nikakor ne more imenovati pravim zastopoin nj š'3 domovine.
Stoječi dakle na istem stališči, ki smo ga lani v svojej peticiji do slavnega ministerstva izrazili, stopamo podpisani za zdaj v ta deželni zbor jedino le iz gori navedenih patri -
Ruski pesnik Puškin.
(Spisal .Janko Itabnik.) (Dalje.)
Evgen Onegin je sin precej premožnih staršev, ki je tudi o vsakej vedi nekoliko poučen, a najbolj razumi ljubezni sladke umetelnost. Pokušavši vse zabave in napasivši se vsakovrstnih veselic, je v kratkem vsega sit, popolnoma blaziran. Ko se je njegovo premoženje tudi uže koncu bližalo, dobi vest o smrti svojega strijca, ki je njega imenoval dedičem. Odpelja se dakle na nova svoja posestva, ki ga res nekaj dnij zanimajo. Ali za dober teden ga tudi to več ne veseli, in obupal bi bil v svojej samoti, da nij dobil mladega soseda, Vladimira Lenskega po imeni, ki je bil ravnokar prišel z neke nemške univerze. Ta je bil za pesništvo in idealizem vnet mladenič, v vsem ravno nasproten Oneginu, a
vendar sta bda vedno skupaj. Lenski se je zaljubil v mlajšo hčerko graščaka Latina, v lepo Olgo, ter je uvel tudi Onegina v to družbo. Ta je bil všeč Tatjani, starejšej sestri Olge, ter je v kratkem dobil od nje pismo, v kojem mu je razkrila svojo ljubezen. Drugi dan jo obišče Onegin, ter jej v lice pove, da ima vso ljubezen za norost, ter da se naj nanj nikakor ne zanaša. Od tedaj nij več šel v Larinovo rodbino. Ko se je Olgin god bližal, ga vendar Lenski pregovori, da gre ž njim tja, zagotavljajoč mu, da najde tam le domačine, nobednega tujega. Ali ko prideta tja, sta našla veliko društvo, ki je še vedno naraščalo. Po nesreči so še Onegina pri mizi tako namestili, da je moral Tatjani nasprofi sedeti, kar niti njej niti njemu nij bilo posebno prijetno. Zato se hoče nad Lenskim maščevati, in sicer tako, da je ves večer plesal z njegovo sneho, lepo Olgo. Lenski nij dobil nobednega plesa. Zbog tega je postal ljubosumen, peljal se domov ter Onegina na dvoboj poklical, v
katerem je padel, zadet po krogli Oneginovej. Onegin je potem odpotoval in za več let se vrnil v Moskvo. V nekem salonu našel je žensko prikazen, ki se mu je znana zdela in ga zavoljo tega zelo zanimala. Povpraša zatorej znanega si generala, kdo je to, ter dobi odgovor: „Vidi se, da si dolgo hodil po svetu, to je moja žena. Da se ž njo seznaniš, obišči nas jutri večer". Onegin pride ter najde Tatjano, ki pa se zanj še zmenila nij. Pride drugi večer — isti vspeh. Piše jej — ne dobi odgovora. Končno jo vendar enkrat dobi samo. Pade pred njo na kolena, a ona molči, zamišljeno ga gleda, mirna, kakor kamenit kip. Potem začne: „Tedaj v bornej vasici nijsem vas mogla geniti, zakaj mi denes ne daste miru? Toda, zakaj bi tajila, —jaz vas ljubim, vendar mojemu soprogu hočem zvesta ostati, vi me morate pustiti". To rekSi, vstane in otide. — V drugej sobi se sliši ropot ostrog, Tatjanin soprog vstopi ....
V tem romanu kaže Puškin vso svojo moč.
jotičnih ozirov ter se hočemo udeleževati njegovih obravnav.
V Ljubljani dne" 8. junija 1880.
Dr. Jan. Bleivveis; dr. J. Poklukar; K. Kljun; V. Pfeifer, po naročilu; dr. J. Vošnjak, A. Navratil, po pooblaščenji; O. Detelja; Fr. Potočnik; P. Pakiž; M. Lavrenčič; Al. Koblar; dr. V. Zarnik; L. Robič; K. Šavnik; L Svetec; P. Grasselli.
Deželni glavar na to odgovarjajoč pravi, da mora zbor braniti proti natolcevanju, da, je ilegalen, kajti postave, ki jih je zbor sklenil, je tudi cesar potrdil.
Gosp. deželni predsednik potem slovenski omenja, da se vlada o legalnosti ne more spuščati v razprave. Volitve so bile po deželnem zboru potrjene, kakor to postava zahteva. A v imenu vlade, pravi, mora izražati veselje, da se bodo i slovenski poslanci udeleževali obravnav, kajti to bode le deželi na korist.
Pri glasovanji se za reditelja volita: dr. Poklukar in dr. vitez Zavinšek. Za pre-gledovalca zapisnikov pa Potočnik in Dežman.
Volijo se na dalje:
V finančni odsek: dr. Vošnjak, dr. Poklukar, Navratil, Grasselli, Dežman, dr. vitez Zavinšek, vitez Vestenek, dr. ScharTer, dr. Schrey, vitez Guttmansthal in Lukman.
V gospodarski odsek: Potočnik, Šav-nik, dr. Poklukar, Pakiž, Detelja, Dežman, dr. Deu, dr. vitez Vestenek in baron Taufferer.
V odsek za pregledovanje letnega poročila: Kljun, Svetec, Robič, grof Thurn, vitez Guttmansthal, dr. Deu in baron Ap-faltrern.
V peticijski odsek: dr. Zarnik, L a v r e n-čič, Dreo, Laschan in baron Taufferer.
Tem odsekom izroči se mnogo predlog in peticij v poročanje in potem se sklene seja Prihodnja seja se naznani pismeno.
Slovenščina v sodnijskih uradih.
Iz spodnjega Štajerja 6. jun. [Izv. dop.] Redko, ali vendar tu pa tam se uže daljše {asa na spodnjem Štajerskem nahaja, da se pri sodnijah slovenski dopisi ulagajo; redko za tega delj, ker sodniki stare dobe v sloven-skej pisavi nijso vajeni bili, in jim vedno pohlevni in nepotrebnega obzira polni Slovenci nijso neprilik in truda delati hoteli. Sodnijski odlok na slovenski dopis je vendar vsikdar nemšk bil.
Časi bo se spremenili in tudi naši sodniki so drugi. Mi imamo na spodnjem Štajerskem skoro same mlade sodnike, njih velika veČina je v zadnjih deset in petnajst letih šole dovršila, in le tu pa tam še se kakov starejši sodnik najde. Število slovenskih odvetnikov in beležnikov se je pomnožilo, dakle tudi število slovenskih ulog vedno narašča; in ravno v zadnjem času, ko nam je Slavjanom laglje dihati, so nekatere pisarne počele večinom ura-dovati slovenski. Tu pa opazujemo čudno prikazen, dasodnije z veliko trdovrat-nostjo na slovenske uloge odgovarjajo nemški. Od kod to prihaje? Mislil bi človek: sodniki so slovenskega jezika v govoru in pisavi popolnoma vešči, oni imajo tudi dobro voljo, Slovencu pravični biti in z njim slovenski govoriti, — a vendar ta nedoslednost.
Toda nit nikdar nij tako tanko predena, da bi je oko ne videlo. Naš trud nij bil brez-vspešen, ta zagonetka je rešena. Povpraševali smo in zvedeli iz zanesljivega vira naslednje: nekde na spodnjem Štajerskem — naj si bode kjerkoli — je sodnijsk načelnik drugim sod-nijskim uradnikom svoje sodnije dovolil, da svobodno slovenske uloge rešujejo slovenski, da zapisnike o zaslišanji slovenskih, nemškega jezika nezmožnih strank zapisujejo po slovenski. In res, sodnik je imel ravno neke slovenske uloge pred soboj ter je jim slovenski odlok dal. Mej temi pak je bila tudi prošnja za gruntno uknjiženje, in ker se po postavi odlok v gruntno knjigo od besede do besede zapisati mora, se je zgodilo, da se je vknjiženje v gruntnih knjigah slovenski zvršilo. Kar nemudoma pride od višje sodnije na občno začudenje ukaz, da se mora omenjeno dovoljenje preklicati in naložilo se je sodnikom, da imajo uradovati, kakor svoj čas.
Iz tega se jasno vidi, da imamo sodni kov, ki bi radi vsakemu narodu in jeziku jednake pravice delili, a se jim ne dovoljuje, da si § 19 drž. osn. zak. in § 13 postave od 1. majnika 1781 št. 13, kateri veleva, da se ima pri sodniji v tem jeziku pisati, katerega stranke govore" — in ukazi od 1. 1867 objav Ijeni v „Slovenskem Narodu", dovolj razločno govore\
Pri takšnih razmerah se nam nehote sili vprašanje: ali ministerski ukazi res ne-majo veljave, ker se tako malo jemlje nanje ozir? In ker sam cesar, najvišji vladar državi, hoče biti jednako pravičen vsem svojim narodom, je nerazumno, kako se
potem osmeljavajo podrejeni jim služabniki svojevoljno ukazovati nasprotno presvitlega monarha in njega ministrov želji in povelju?
Gospode štajerske poslance opozorujemo na ta predmet, proseči jih, da tudi o njem ▼ deželnem zboru izpregovore svojo besedo.
Cesar na potovanji.
Skozi popolnem natlačene z ljudstvom ulice se je cesar navzlic neugodnemu vremenu v odprtem vozu peljal na kolodvor državne železnice. Na kolodvoru se je župan S kram-1 i k cesarju še jedenkrat zahvalil v imenu mesta Prage. Cesarje odgovoril: „Stanovništvu mesta Prage zahvaljujem se na sprejemu, kateri mi je napravilo in na lojalnosti, katero je izkazavalo. Vrnem se kmalu zopet, potem pa ostanem dalje časa tukaj. A vam, gospod Župan, podelil sem v priznanje vaših zaslug za mesto železni redskrono." Na peronu je govoril s posamičnimi članovi mestnega zastopa in dr. Riegerju dejal češki: Meni se je tukaj vrlo dopalo, upam, da se kmalu vrnem in sicer da tu dalje ostanem". Te besede je cesar večkrat ponavljal. Pozdravljen od gromovitih rslava"« klicev se je cesar odpeljal.
Za ubožce praške je cesar daroval 6000 gl, in za dovršenje češkega narodnega kazališča 1000 gld.
Na potu iz Prage v Josipovo so bile vse železniške postaje krasno ozaljšane, ljudstva se je povsod vse trlo. V Kolinu in Pardubicih so se cesarju predstavile razne korporacije in mestni zastopi.
O polu 9. ure se je cesar pripeljal v Josipovo. Mesto je bilo električno razsvitljeno. Na peronu je cesarja čakalo duhovenstvo in mnogo od lir ujakov.
O cesarjevem pohodu na Češkem piše magjarski »Pesti Napio" : „Gotovo da se bode videl namen cesarjevega potovanja uže v češkem deželnem zboru v vladnih predlogah, katerih najvažniša je prenaredba volilnega reda za češki deželni zbor, tako, da jedna tretjina Nemcev ne bo majorizovala dveh tretjin Čehov. Vrlo važno je 'rešenje tega vprašanja in se ne da odpraviti ni 8 kulturnimi frazami — to najljubšo jedjo nemško — ker so Čehi bafi tako omikani in bogati, kakor Nemci, in ker stiinuj6 v najbogatejših krajih Češke, niti se ga more odpraviti s kako Schmerlingovo ustavo, kajti v februarji je dvajset let, kar se zastonj
On nam izvrstno risa družinsko življenje ter podaja po vsem dovršeno sliko osob, ki so se v peterburgskej družini tako pogostoma nahajale. Pa ravno v tej realnosti P.-ovega romana, v kojem najdemo vsakdanje življenje tako izvrstno naslikano, je njegova prava moč. Iz početka se je P. moral bojevati s klasicizmom ter je proti njemu rabil romantiko, v kojo so ga narodne pravljice uvele. Ko pa je bil na skrajne j meji ter bi lehko bil predaleč zagazil, se je obrnil od romantike, popolnoma udavši se realizmu. Sicer še on nij tako realen, kakor mnogi za njim, ali vendar znači začetek. To se najbolje uvida, ako primerjamo njegovo sliko peterburgskega življenja sč Blikami v Gogolovih „Mrtvih dušah*1 in v Turgenjeva romanih.
Podloga cele pesni je zelo preprosta. Jednaki dogodki vršili so se vsak dan, nikdo se nij posebno o njih čudil ali jih natančneje Opsioval, Le pesnik, ki je, kakor Puškin, natanko poznal rusko življenje iz svoje izkušnje,
je mogel na tej preprostej podlogi napisati osem spevov, ki so zdaj roman, zdaj zopet komedija ali tragedija; spevov, ki nas povzdigujejo in navdušujejo, kakor drama.
Mickievvicz*) pravi o Onfiginu: „Najbolje Be moramo čuditi pisavi, ki je tako gladka in tako popolna, kakor je dosedaj še pri nobenem pesniku nijsmo videli. — Onegin je krasna slika, koje temelj in barve se zmirom spreminjajo. — Ne sluteč se čitatelj na tihem pomika od veličastne ode do zbadljive pušice in zopet se vzdiguje, ter začenja novo povest s tisto dovršenostjo, kakor jo ima prava junaška pesen. Skozi celo Puškinovo pesen pa veje neka bridkost,... ki je mnogo globlja in mnogo strašnejša nego Bvronova. — Pesnika nič več ne veseli, vsa lepota, vse svetno veselje se mu studi. — P. je vse poskusil in toliko preživel, da ga nič več ne more zabavati, nič več veseliti, in to Čutimo v celej pesni." — In potem zopet pravi, da je glavna misel celega
*) V uže omenjenih predavanjih v Parizu.
romana:  „Ugovor proti vsemu, kar se zove: lepa šega (bon ton), običaj, društvo."
Omenjal sem uže, da je Byron na Puškina uplival, in to Be posebno dobro pozna v Oneginu na mnogih krajih.   To pa vendar le nij res, da bi bil Onegin le rusificiran Bvronov „Don Juan". — Uže to, da je P. negoli je celega „Don Juana" bil pročital, Onegina do-gotovil, se ne strinja prav z ovo trditvo. — Herzen, ki je takratne razmere vendar dobro poznal, se v svojej knjigi „Russlands sociale Zustiinde" tudi na ta ugovor ozira, ter piše: „Tišti, ki trdijo, da je Onegin ruski „Don Juan", ne razumejo niti Puškina niti Bvrona, ter se pri svojej trditvi ozirajo le na zunanjost, na obliko. Onegin je najboljše delo Puškinovo. On ga je polovico svojega življenja pis.d, in ta roman,  ki je sledil 14. decembru, ta lastni životopis Puškinov, naj  bi bil  le posnetek? Onegin nij Hamlet, on nij Faust, nij Manfred, nij Obermann, nij Trenmor, nij Kari Maor, Ouegin je — Rus.   On je le v Rusiji mogoč,
poskuša s to ustavo. Nedvomno je, da navdušenje Prage jako srbi beške centraliste, ki delajo narodnostno politiko. Nam pa nikakor ne treba skrbeti za nemško narodnost, še menj pa nam treba podpirati supremacijo beških central isto v, preveč smo uže trpeli zbog germanizacije in centralizacije. Nemško prijateljstvo poznamo predobro."
Politični razgled.
!\<»f rmife dežele.
V Ljubljani 9. junija.
„D. Ztg." poroča „za gotovo", da je ml-iilateraka kriza ostra. Ministri Horst, Korb in Stremavr hočejo na vsak način izstopiti iz ministerstva, ker se grof Taaffe ne uda njih pritiskanju, da bi poklical „ustavovercev" v mi-nisterstvo. Grof Taaffe — po istem viru poro-čano — hoče baje osnovati zdaj uradniško ministerstvo in sicer še mej zasedanjem deželnih zborov, ki so se vsi zbrali 8 t. m. „Jedino to" pa je gotovo, da Taaffe ostane, pravi „D. Ztg." in se jezi, da je ministerski predsednik še zmirom zdrav in krepak.
O predlogi za prenaredbo ceskeffa de-želnozborskega volilnega reda, katero bode baje vlada predložila Češkemu deželnemu zboru, se poroča, da jo bode nemška večina tega zbora zavrgla. To je umevno, kajti češki centralisti bi zgubili nekaj sedežev, in temu se neh-čejo udati. Predloga namerava češko veliko posestvo razdeliti v dve kuriji. V prvej bi volili 32 poslancev oni, ki plačujejo nad 10.000 gl. davka. Druga kurija se razdeli v pet okrajev, vsak okraj se erediSčem jednega češkega mesta, in ta kurija bi volila 38 poslancev. Število poslancev za češko veliko posestvo bi ostalo tedaj zdanje.
A vatro-OR-crsko bode na berlinskoj konferenci zastopal avstrijski poslanik v Berlinu, grof Szechenvi; kot politični svetovalec mu bode na strani glavni konzul Zviedinek, kot tehniški pa polkovnik v generalnem Štabu Ripp.
TU ti ii Je države.
Gladstonejeva politika dobiva tvrdnih oblik. Iz Londona se namreč poroča o nekem dodatku k berlinske)  konferenci. Ta
konferenca bode namreč imenovala mejnarodno komisijo za uravnanje grških meja in skrbela tudi za nje osobno varnost. Ali bodo vlade pripustile, da bode za to skrbela Turčija? Ne, ker se jej ne zaupa, in tedaj ostane jedino to, da bodo komisijo spremljevali evropski vojaki.
Griki kralj je prišel iz Pariza v London in imel pogovore z Gladstonom, Gran-villom in Dilkom. Grški kralj je izrazil, kako zadovoljen je, ker so se nazori zdanje angleške vlade od onih prejšnje predrugačili, kajti Sa-lisburv je bil še meseca marca zoper grško zahtevanje glede Janine.
Nove volitve Italiji nijso prinesle miru, vlada ne more dobiti stalne večine skupaj in nje dogovarjanja z vodji disidentov, s Crispijem in Nicotero, so neuspešna. Disidenti se nehčejo združiti z vladno levico, ki zgubiva zmirom več tal. Crispi bi vstopil v ministerstvo, a ne kot tovariš navidezno zmernemu ("airoliju. Naposled bo kralj zopet moral zbornico razpustiti.
Osoda IIi*ni;ir!iov«\| eerkvenej predlogi je določena. Zavržen je tudi nje § 9, ki določuje, da imajo višji predsedniki pravico določevati, je-Ii da se kazensko postopa zoper one duhovnike, ki so se pregrešili zoper ma-jevske cerkvene postave.
Dopi
si.
tam je potreben, in srečamo ga povsod. Onegin nij postopač, ker nikdar nij delal. On je človek, ki je v okrožji, y kojem se nahaja, nepotreben, a nema zadosti moči, da bi se povzdignil iz tega okroga. On je človek, ki je vse Življenje do dna poskusil in bi rad tudi smrt očutil, da bi le znal, jeli boljša kot življenje ali nij. On je vse začel, a nij izvršil ničesar. On je mnogo mislil, vendar tem manje delal. On je pri 20. letih starček, in ko začne starati, ga ljubezen zopet omlaja. On je zmirom, kakor mi vsi, čakal nekaj, ker nij veroval, da bode sedanje stanje Busije ostalo. Toda nič se mu nij izpolnilo, in življenje se koncu bliža. — Osoba Oneginova je tako narodna, da jo v Rusiji najdeš v vsakem romanu, v vsakej pesni, ki ima tam kaj veljave. Nehčem trditi, da so pesniki samo Puškina posnemali, ali nehote so prišli na osobe, koje vsak čas pred soboj vidijo."
(Konec prih.)
Iz Travnika v Bosni 3. junija. [Izv. dopis.] V številki 115 „Slov. Naroda" od 22. maja sem bral mej „ raznimi vestmi" tudi ono z naslovom „Uporniki v Bosni". Zugotovljam vas, da vir, iz katerega ste jo vzeli, nij avtentičen in je vsa dogodba dasi ne popolnem zlagana vendar pak tirana. V resnici je dne' 9. maja prišel nadvojevoda Viljem v Travnik. Pri mestnej mitnici je bil postavljen lep slavolok, in tam ga je čakala velika množica ljudij, da ga pozdravi in mu potem tudi izrazi svoje želje.
Mej mnogimi prošnjami so mu tudi seljaci podali molbo za odpravljenje mestne mitnice, ker cesarske ali erarne nemarno. Prošnja nij bila vslišana. Prosti narod, zatorej nekoliko besen, se je zarotil nad mestnim magistratom, čegar načelnik je precej nepriljubljen Turčin, maščevati se. Došla je dakle v prihodnji tržni dan, v petek dne 14. maja, velika množica kristijanov in Srbov, rekel bi, da jih je bilo od 3—500, pred mestni magistrat, katerega so začeli s kameni bombardirati. — Rogovileže ukrotiti je bila mestna straža preslaba, zatorej so došli vojaki in c. kr. žandar mi, kateri so v hipu naredili mir in 23 rogoviležev prijeli. Ranjen je bil samo en katolik. Jaz sem bil navzočen pri tistem „groznem" boji, a nij-sem videl nobednega druzega ranjenega, še manj pa tistih 16 mrtvih in 19 ranjenih, o katerih so perfidni nemški židovski in ma-gjarski listi toliko kričali. Saj jih poznamo, te zanesljive novinarje, katerim je samo do tega, da bi „surovost" in „divjost" slovansko iznašali na ruglo, in so jim v ta namen dobra vsa sredstva, če so tudi „ruko-pipateljne" laži.
Domače stvari.
— (Ljubljanski mestni zbor) ima jutri petek 11. t. m. ob 5. uri popoludne sejo.
— (Pogreb dr. Razlagov) v Brežicah, vtorek dne 8. t. m., je bil, kakor se nam poroča, sijajen. Trideset lepih vencev s krasnimi trakovi je okinčalo mrtvaški oder. Prišle so deputacije iz Štajerskega, Kranjskega in Hrvatskega. Sprevoda na pokopališče se je več tisoč ljudi udeležilo. Po končanih cerkvenih obredih je g. dr. Vošnjak imel primerni nagrobni govor pokojnemu na častni spomin. Natančneje poročilo prinesemo v prihodnjem listu.
— (Iz Ptuja) poroča se nam 8. t. m.: Nemila smrt pokosila je danes zopet jednega naših mož. Tukajšnji okrajni zdravnik dr. V. S k rab ar, rojen v St. Vidu na Dolenjskem, je denes zjutraj, v »9. letu umrl, znpustivši mlado vdovo in jednega sinčka. Naša čitalnica izgublja v njem zvestega udai. Mož je bil vse skozi naroden in kot poštenjak v vseh krogih jako priljubljen.  Blag mu t pomin !
— (Mesečni živinski semenj) je bil vtorek 8. t. m. v Ljubljani prav slabo obisko-
van. Konj nij bilo mnogo videti, in tudi prignani nijso bili posebno lepi. Pitane Živine je bilo malo. Kupovalci so bili večinom tujci.
— (O novem goriškem deželnem poslanci) piše zadnja „Soča": Pri volitvl namestnika g. 'VVinklerju, katera se je včeraj vršila v Tolminu, je dobil gospod Jon k o, posestnik in trgovec v Bovcu, 87 glasov vo-lilcev bovškega trga; od „Soče" v dogovoru z bovškimi volilci postavljeni kandidat g. dr. Nikolaj Tonkli, odvetnik v Tolminu, pak je dobil le 47 glasov, zatorej je izvoljen za deželnega poslanca g. Jonko. Mi nemarno nič proti izvoljenemu poslancu g. Jonku, ker smo prepričani, da bode v deželnem zboru glasoval vselej se slovensko stranko, zamerimo mu samo to, da nij naznanil došlim k njemu poslancem Bvojega in menenje bovških volileev, ker bi po tem bili naravnost njega za kandidata postavili, kajti nam nij šlo za osobo, ampak za stvar, za to namreč, da dobimo neodvisnega in narodnega poslanca v deželni zbor, kakor Brno to vselej poudarjali. Vendar pa izrekamo svojo zadovoljnost z izidom te volitve, ker smo dosegli glavni namen, da je izvoljen za poslanca v naših trgih neodvisen naroden mož!"
— (O govejej kugi na Hrvatskem) oznanja v tukajšnjem uradnem listu deželna vlada kranjska, da razsaja še v Prislieih, občina Modrušpotok; v Polji, občina Ozalj; v Klanjcu, občina Severin; v Malej Taki, Roso-pajniku in Mateših, občina Ribnik; v Jančani in Pravotini, občina Bosiljevo podžupanije Kar-lovške na Hrvatskem, kakor tudi v Otoku, Oštariji in Ogulinu okraja Ogulinskegn, v Ba-sari in Brezovaču okraja Rakoviškega in v Skakovacu okroja Rako vaškega v Vojaškej Krajini. Prepovedano je zatorej upeljavati in prepeljavati na Kranjsko in skozi Kranjsko živali in stvari, ki so imenovane v § 1 zakona o govejej kugi od dno* 29. februarja 1. 1880, drž. zak. št. 37.
— (Roparji v Bosni.) Iz Travnika se nam piše: Dne 1.1.m. je hitri sod obsodil v smrt dva brata zaradi ropanja. Jeden je neoženjen in ima 23 let, drugi oženjeni je 30 let star, ter oče malemu otroku. Oba obsojena razbojnika sta rimo-katoliške vere. Vlomila sta bila v družbi z nekim tretjim hudodelnikom, čegar imena pak pred smrtjo povedala nij sta, v hišo bogate vdove turške, jo mučila, pretila jej se smrtjo, ako jima ne pove, kje ima denar skrit, in ko vendar nijsta dobila ničesar, sta pokrala mesa, slanine, loja in drugih stvarij. Po obleki, v hiši pozabljenej, se je prišlo napastnikom na sled, in denes so štiri priče prisegle, da sta ona dva bogato Turkinjo oropala. Po kratkej obravnavi pod milim nebom je bila ob 10. uri dopdludne smrtna obsodba podpisana in o p6-ludne sta bila roparja ustreljena. Neverjetna je bila pri njima hladnokrvnost. Do zadnje ure st.i tajila zločinstvo, in ko se jima je oznanila smrtna sodba, je starejši brat krepkim glasom zakričal „hvala Bogu"! Tukujšnji župnik gospod vitez Duič je malo minut pred smrtjo mlajšega pregovoril, da se je spokoril in tako skesan umrl, starejši brat pak je ostal trdovraten do zadnjega.
Razne vesti.
* (Carica Marija Aleksandrov na) ie, kakor smo uže bili naznanili, po dolgem bolehanji in mnogem trpljenji preselila se v boljšo večnost. Ta žena, ki se more imenovati jedno naj plemenitejših vladaric ruskih, se je rodila v Darmstadtu dne 8. avgusta 1824, ter je hči nadvojevode Ljudevita II. Hessenskega.
L- 1841., ko je car Nikola i J ,111 slednika Aleksandra na Nemško, da se nekoliko odpočije po obilih telesnih naporih pri vojaških vajah in da si poišče neveste, seznanil ee je sedanji car ruski se lTletno princesinjo in skoraj se mu je toli prikupila, da jo je snubil in se v aprilu istega leta tudi z njo poročil. V Ituskej je blago carico, katera je najrajša živela preprosto in je bila najsrečnejša v tihem krogu svoje obitelji, vse spoštovalo in jo rado imelo. Rana smrt najstarejšega nje ainii Nikolaja je bila jeden prvih uzrokov nje dolgotrajnej bolezni. Plemenita soproga ruskega vladarja, imejoča usmiljeno srce, katero je čutilo tudi nje podanikov gorje in bedo, je mnogo trpela zbog krvavih vojska, katere so imeli Busi v zadnjem času, in ta okolnost je itak Bilno nervoznej ženi precej škodovala na telesnem zdravji. Meseca oktobra 187!) je šla zatorej zdravit se v Cannes. Zdravniki, popolnem obupavši še kedaj izlečiti visokorodno gospo, udali so se nje iskrenej želji, povrniti se v mrzlo Rusijo ter ob najhujšem mrazu je bolnica odpotovala dne 31.januarija t. 1. k svojim dragim nazaj v Peterburg. Tam je prihajala od dne do dne slabša in zadnje čase sta jo samo še zdravnika Botkin in Ališevski ohranjevala živo na umeteljni način. Bolnico so vozili po nje sobah v postelji sem ter tija in vsake pol ure so jej podajali vrečo plina (katerih posamezne so stale okolo 25 rubljev) in tako vzdržavali nje dihanje. Vendar to nij moglo trajati dolgo, neusmiljena smrt je zahtevala svojo žrtev. Dne 3. t. m. je carica sklenila svoje blago življenje. Umrla je lebko; brez vsacih bolečin je zaspala na večno. Do zadnjega je bila razumna in je govorila. Nje smrt je bila zatorej precej nepričakovana, dasi nij nihče upal, da Še kedaj okreva. V soboto dne 5. t. m. uže so se pričeli v velikej cerkvi posmrtni obredi in istega dne opoludne sojo v slovesnem izprevodu prenesli iz sobe, kjer je umrla, v cerkev, katera je v palači. Spredaj so korakali reditelj ceremonijam, kamorni lakaji in dvorni pevci. Vznožje zlatega krstinega krova sta nosila dva polkovnika od polka gardnih kirazir-jev, vzglavje pak dva kamornika. S hermelinom
Dunajska borza 9. junija.
(Izvirno telegrafično porodilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih .   .   73 gld. 05 kr.
Enotni dri. dolg v srebru   ...   73   n 95 „
Zlata renta.........89    „ 90 „
1860 dri. posojilo......131   , 25 „
Akcijo narodne banke   .... 832   „ — „
Kreditne akcijo.......277    „ 75 „
London..........117    „ 75 „
Srebro..........—   „ — „
Napol...........9   „ 36«/, „
C. kr. cekini........5   „ 55
Dri.-ivno marke.......57    „ tO .
obrobljeni in zlatom vezeni krstni prt sta nosila dva polkovnika istega polka in dva najvišja mojstra. Pred mrtvecem so šli duhovniki. Krsto so nosili udje carske rodovine, in sicer pri vzglavji car in carjevič naslednik, z desne velika kneza Vladimir in Konstantin ter princ Peter Oldenburgski, na levici pak veliki knezi Aleksej, Sergej in Pavel. Takoj za krsto so šle soproga velikega kneza naslednika in ostale velekneginje. Ko so položili krsto na s purpurnim baržunom pokriti in bogato zlatom ozaljšani oder, je metropolit imel cerkvene obrede, in ko so ti minoli, se je pričelo po slovljenje od mrtve carice. Jeden za drugim so stopali k umrše vladarice krsti; car je bil ves bled in potrt, naslednik je komaj zadrža-val solze. Potem je carska obitelj, na čelu s carjem, vodečim carjeviča naslednika soprogo, v slovesnem izprevodu odšla. Navzočnikom se je dovolilo poljubiti roko pokojnici. Odkrita krsta je bila skoraj popolnem obložena z venci in cvetlicami. Vsak dan sta se poleg mrtveca brali v navzočnosti vseh udov carske obitelji po dve maši zadušnici. — V ponedeljek dne 7. t. m. opoludne so mej zvonjenjem in streljanjem iz topov slovesno prenesli mrtvo truplo caričino iz kapelice v zimnej palači v tvrdnjavo Peter-Pavlovo. Ogromna množica ljudij je bila zbrala se. Dasi je vse dopoludne bilo slabo vreme, je vendar ob 12. uri dež ponehal. Pri izprevodu je bilo preko 5000 osob. Vsa gard na krdela so bila zastopana. Za mrtvaškim vozom je car jahal, oblečen v uniformo caričnih gardnih kirazirjev. Za njim so jahali vsi veliki knezi in visoki gostje ter zastopniki raznih cesarskih in kraljevskih dvorov ter drugi dostojanstveniki. Ta žalostna ceremonija se je izvršila, navzlic obilnej množici ljudij, v najlepšem redu.
* (Mrtvec v moki.) Iz Londona se piše: V kleti neke hiše v ulici Harlev so minoli četrtek našli v sodu moke, ležečem pod vodnjakom, mrtvo žensko truplo, katero je z neugašenim apnom bilo toli poškodovano, da je popolnem nepoznano. Zdravniki so izjavili, da je ta ženska uže dve ali tri leta mrtva. Nadejati Be je, da kosci obleke, katero so tudi
našli mej moko v sodu, pomorejo stvar kaj razjasniti. Mrtva ženska ima okolo 40 let. Vse kaže, da je tukaj iskati strašnega umora.
Tržite cene
v ljub j.mi 9. junija t. 1. Pšenica hektoliter 10 gld. 24 kr. — rež 7 gld. 15 kr.; — ječmen 5 gld. 51 kr.;  — oves     gld. 71 kr.; -   ajda 5 gld. 51 kr.; — proBO 5 gld. 51 kr.;
— koruza 6 g<i. 66 kr. i — krompir JOO kilogramov 3 gld. 40 kr.; — hektoliter S gld. - kr.; masla kilogram — gld. 16 kr.; uiast — gid. 74 kr.; — špeh frišen — gld. 68 kr.; špeh povojen — gld. 70 kr. j
— jajce po l8/, kr.; — mleka liter 8 kr.; — govednine kilogram 56 kr.; — teletuino 50 kr.; — svinjsko meso 62 kr.; — sena 100 kilogramov 1 gld. 87 ur.;
— slame 1 gld. "J 8 kr.; — drva trda 4 kv. metrov 6 gld. 20 kr.; — mehka 5 gld. — kr.
Št. 80IG.
0262—1)
Košnja v najem.
V ponedeljek dno 14. junija t. 1. dopoludne ob 9. uri se bode košnja mestnih se nože t pod Tivoli v Lattermanovem drevoredu kosoma v najem oddala.
Kdor hoče kaj v najem vzeti, naj pride določeni dan v Lattermanov drevored.
Mestni magistrat v Ljubljani,
dno 7. junija 1880.
Župan: L ase han.
Slavnemu občinstvu naznanjam, da sem preložil svojo
zalogo črevljev,
katero sem preje imel v Šolskem drevoredu,
v medarske ulice,
v vežo hiše štev. II, zraven loterije za ftkolljo.
Svojim kupcem priporočam se in vsem drugim, ter objavljam, da bodem vsakemu dobro in ceno postregel.
Jaka Skrbinec,
(251—4) črcvljarski mojster.
■ m m Miaitaaaa
Truli u I j o
(105—4)      (plosnato glisto) prežene
d.r- IBloclx na* IDia.ia.etji,
Praterstrasse 42, tudi pismeno.
q> itS
E   I a
1^5
bo bo
<u ja <j
m
a '>
rt
t— cu
:5 1W J ji 1
•s
M
o
C w
H
s I b I
._ 08 'C a?
H > o
a .
■-i Jm j g ti
* 2*1 I
5 an -5 3 .s s
XXXXKXXXXftXXXXXXXXXXXXX
Toplice pri Mediji, jj
K
i
X K X X X
S
s
x
X
$mKXXKXXXXKXX»SX*§XXXKXKttS
l vozno uro od južno-želozniško postaje Zagorje oddaljene, zvezane s to vsak dan s pošto, ki bo po kcmiškcm preiskavanji, po mnogih zdravniških izjavah in po mnogih (»zdravljenjih skozi več stoletij dokazano izredno koristne toplice zoper protln9 trguuje po udih, zoper u1«>h» iin koži, kotrakcijc, ruauc žeiibke uolezul itd., posebno zoper zliito žilo, priporočajo bvoj
1. junija otvoljeni zavod.
Tu je kopelj v jami s priložim prirojenimi kabinami, kjer se moro odpočiti, jedon pokriti basin, nadalje so kopelji v bani z naravno gorko (26 • C.) vodo, katera so po potrebi lohko naredi toplejša, jeden proBti basin za plavati in jodna kopolj za ljudstvo.
KopelJMkt* i islin ra< iju skrbi za dobro gorko in mrzlo jed in pijaco, sinu o« si nj t« i><> ceui so v gradu na Mediji, v novej hiši za goste, ki se pridejo zdravit, v 2 gostilnah blizu kopelji in v privatnih hišah.
Stanovunja naj se naročajo pri lastništvu kopeljsku restavracije.
A. PragchiiJker,
lastnik toplic.
(257—1)
Ogersko-francosko
zavarovalno delniško društvo
( Kraiico -1 JLoiijjj-i-oi^o)
z delniškim kapitalom
8 milijonov goldinarjev v zlatu,
na katere je 4 milijone gld. v zlatu plačano v gotovini,
zoper škodo po ognji, streli ter eksploziji po sopiihu in plinu, proti ohOmage, t. j., škodo po otlvzetji dela ali izgu-bitvi dohodkov vsled požara in eksplodiranja. če se je zrkalo utrlo, zoper škodo pri prevažanji po suhem in po vodi.
na valore, to je, poSilja-tve vrednostnih papirjev vsake vrste, gotovi denar itd. s pošto po suhem in po morji.
na človeško življenje, na glavnice »cl nnticipativ-nim vplačanjem zavarovane svote, uli brt'Z njega, na rente in pokojnino in na balo.
Znatna delniška glavnica družbena daje zavarovancem popolno poroštvo. Škode se bodo točno in koiilantno izvr sevale in izplačevale, in se onim, ki se hote zavarovati, dovolijo veliki poboljški. l*oiiuril>c v zavarovanje
sprejema in vse po želji razjasnjuje podpisano glavno zastopništvo, glavna zastopništva v provinciji in tudi posebna zastopstva v vseh večjih mestih dežele. (224—2)
Glavno zastopništvo Glavno zastopništvo
za Kranjsko za Štajersko, Koroško
imata gospoda in Kranjsko
Terček & Nekrep,     » obadci, Rt«iettky-si»iM »r. g:
mestni trg št. 10, v Ljubljani. •JtlliOl) Z
Lsdatdj iu urednik MaJtuo A muc.
Lastnina m tisk .Narodne tiskarne4'.