Hrenovo umetnostno delovanje, celo njegovo dobo, težko postaviti na en sam slogovni imcnovalcc. Ohranjenega je zelo malo (posebej usodna je izguba obeh stolnih cerkva, v Ljubljani in Gornjem gradu), a tudi sicer kaže, da se škof ni lotil kakšnega velikega posamičnega projekLa, ki bi razkril določeno, za prihodnost pomembne programsko usmeritev. V res niči je šlo za prenovo v žlahtnem pomenu besede, v kateri je domača, deloma še na srednjeveškem izročilu sloneča tradicija najbri prišla prav toliko do besede kot morebitni novi, a z vidika domaČe tradicije tudi ne povsem revolucionarni impulzi. V sklepu avtorica dejansko ni mogla bistveno dopolniti tega, kar jc o umetnosti Hrenove ti obe na Slovenskem doslej ugotovilo raziskovanje arhitekture, kiparstva m slikarstva (N, Sumi, H- Cevc). Vendar je v kronološki obravnavi Hrenovih umetnostnih akcij zbrala bogato gradivo, tako o arhitekturi kot o slikarstvu, kiparstvu pa o umetni obrti, in tudi podala marsikatero zanimivo oceno*, kljub pomanjkljivo ohranjenemu spomeniškemu londu (in avtoričinim dvomom, izraženim na koncu uvoda) mislim, da bo kompleksnejša obravnava tega gradiva po posameznih umetnostnozgodovinskih vidikih in ob upoštevanju analogij v naši soseščini najbrž dala neko celovitejšo podobo o umetnosti zgodnjega 17, stoletja pri nas. Se vedno pa bi bilo zelo poučno, ko bi mogli umetnost Hrenovega kroga soočili z umetnostjo kroga slovenskih protestantov, O tej že vedno zelo malo vemo, in še to je kljub temeljni študiji Franceta Steleta (Drugi Trubarjev zbornik, 1952) tu in tam zasnovano na napačnih premisah. Ko avtorica govori o protestantskih nagrobnikih [bolje bi bilo reči o nagrobnikih s protestantskimi potezami), pravi, da jih spremljajo »biblični citati, značilno usmerjent predvsem v vero v vstajenje« (str. 167), ima prav, Najbrž bi [udi pretiravali, ko bi osrednjo podobo Kriianega na teh spomenikih povezovali izključno s protestant iz m om kol ve rti v Kristusa, za človeštvo umrlega na križu, v nasprotju s katolicizmom, ki se raduje Kristusovega vstajenja, Vendar nam ravno ti nagrobniki, na katerih se umrli neposredno, celo intimno obračajo na Kri-Žanega, razkrivajo protestantsko usmerjenost v individualno religiozno skušnjo, ki se ji je p roti reformacij a v bistvu odre-
kla, in to se kaže ludi v celotni Hrenovi umetnostni dejavnosti na umetnostnem področju. Naj ta namig služi kot opozorilo na neki vsebinski moment teh dveh, kot se zdi, nepovezljivih, a vsemu navkljub usodno povezanih duhovnih .svetov. Kljub temu, da bi bila snov v posameznih umetnostnozgodovinskih vprašanjih lahko nekoliko pregledneje in uporabnejc razvrščena, jc Lavričeva v obravnavani publikaciji opravila veliko in nadvse dragoceno delo. Vsi, ki smo se kdaj morali spoprijeti s Hrenovim umetnostnim delom. vemo, kako naporna je bila ta naloga.	Janez Höfler
SREDNJEVEŠKO STEKLO GLAS DES SPÄTEN MITTELALTERS: DIE SAMMLUNG KARL AM£NDT. Düsseldorf: Kunstmuseum Düsseldorf 1987. pp. 119, 131 frno-belih in barvilih posnetkov med besedilom, Erwin Baumgartner, Ingtborg Krueger, PHÖNIX AUS SAND UND ASCHE: Gl.AS DES MITTELALTERS. München. Klinkhardt in Biermann I9S8, pp. 459, 5fi4 delno celostranskih črno-belih in barvnih posnetkov med besedilom.
Obe deli sc omejujeta na tako imenovano votlo steklo, zato puščata ob strani predvsem slikana okna, področje, ki je v umetnostni zgodovini ie trdno zasidrano in ovrednoteno. Skupen jima je zlasti povsem nov pristop k obravnavanju te doslej dokaj zapostavljene veje uporabne umetnosti. Zalo obe začenjata svoj nagovor bralcu z napovedjo, da bosta kritično pregledali in preverili mnenja starejših avtorjev. Le-ti v glavnem trdijo, da je prav srednji vek čas mračnjaštva in zatona tudi v steklarstvu. Zato praviloma pišejo o obdobju med preseljevanjem narodov do začetka 16. stoletja kot o obdobju stagnacije in nazadovanja, če že ne kar propada oblikovanja stekla. Ta Čas omejuje na eni strani velik razcvet v antiki, ki deloma sega Še v Trankovsko-meiovinško dobo, po skromnih začetkih v 14. stoletju pa zgornjo mejo — prvo polovico I (i. Stoletja — večinoma zaznamujejo izdelki, oblikovani po beneškem zgledu. Gre za slogovno prevlado renesanse, dobe, ki jt ponovno odkrila steklo ne le kot material za izdelavo vsakdanje namizne steklovine, pač pa tudi — in predvsem — luksuznih, umetniško oblikovanih posod s poudarjeno
124
estetsko funkcijo in namenjenih najvišjim družbenim slojem.
Prav doba preseljevanja narodov in stoletja neposredno po njej na; bi torej pomenila konce cvetočega steklarstva, /lasti tistega najbolj kvalitetnega. Ohranilo sc je le izdelovanje tako imenovanega -gozdnega stekla«, ki so ga na tehnično in estetsko dokaj nezahtevni ravni in iz slabših surovin izdelovale steklarne (pri nas seje za steklarne v starejših dobah uveljavilo ime glažutc) v gozdnatih predelih Evrope . Od surovin je /a ta prostor in čas značilna predvsem uporaba pepehke namesto sode. Kot je znano, se pepeli k a pridobiva iz rastlinskega pepela, les pa se uporablja tudi za kurjenje talilnih peči, kar pojasnjuje lokacijo srednjeveških steklarn. Zaradi železovih soli v surovinah te steklarne niso mogle izdelovati brezbarvnega Stekla (železove soli obarvajo steklo zeleno ali rja votli me noj, samo oblikovanje pa tudi ni imelo večjih preten/ij kot izdelovanje posode za vsakdanjo rabo. Vsi bolj prednjem m estetsko bolj dognani predmeti so hili zgolj vzhodnjaški import. K propadanju steklarstva v srednjeveški Evropi je svoje prispevala tudi cerkev, ki pri iiturgiji ni uporabljala steklenih posod zaradi njihove krhkosti. Največji in najpomembnejši center tedanjega evropskega steklarstva predstavljajo Benetke, ki so obiram tudi glavni posrednik vplivov z Bližnjega Vzhoda (Perzije, Mezopotamije, Sirije, kjer je oblikovanje visoko kvalitetnega stekla živelo dalje kljuh arabski zasedbi, prav stik z islamom pa je obogatil formalno zakladnico krščanskega steklarstva). BcncS-ki steklarji so kot topilo uporabljali sodo, zato SO lahko izdelovali visoko kvalitetno brezbarvno Steklo zahtevnih oblik in fantastičnega okrasja. Pojem beneškega stekla je za to obdobje v umetnostni zgodovini tako razširjen, da avtorji razprav vsak višji tehnični dosežek ali ambicioz-nejšo obliko največkrat pripišejo kar Benetkam. Pri tem pozabljajo na množico Steklarn, ki so delovale v mestih ali pri večjih samostanih in so prav tako izdelovale steklo na beneški način ("à la façon de Venise«), Pogosto so sc res zgledovale po beneških oblikah, včasih pa so bile tudi najholj kakovostne posode sad lastnega oblikovanja.
Skratka, ob študiju starejših razprav si kaj lahko ustvarimo napačno mnenje, da v
srednjem veku votlega stekla niso kaj dosti uporabljali, da so tako za vsakdanje potrebe kot za okras (ne smemo pozabiti na razcvet dvorske kulture poznega srednjega veka) segali po drugih materialih (kovini, keramiki, lesu), manjše količine stekla pa sq uvažali z Vzhoda. Zelo kritična do starejših umetnostnozgodovin-skih raziskav na tem področju Sta zlasti Erwin Baumgartner in Inge borg Krueger, saj žc uvodoma izrekata željo pO prevrednotenju mesta stekla v splošni umetnostni sliki tega časa. To zahtevo utemeljujeta z novimi odkritji, predvsem z množico fragmentov in deloma ohranjenih posod, ki so prišli na dan üb arheoloških izkopavanjih v mestih (npr. ob gradnjah podzemeljskih železnic itd.) ter ob uspešnih arheoloških akcijah na krajih, kjer su včasih delovale srednjeveške steklarne. Vsa ta obilica gradiva žc zapolnjuje bele lise, ki so doslej ovirale raziskovalce pri njihovem delu, obenem pa omogoča drugačno interpretacijo že znanih dejstev. Obe obravnavani deli namreč nista le goli poročili o najdbah, bogato opremljeni s slikovnim in filoloäkim gradivom, ampak poskušata vlogo vsake posamezne posode premisliti z različnih vidikov: od kulturnozgodovinskih. umetnostnozgodo vinskih do socioloških in filozofskih. Prvi problem, na katerega opozarjajo avtorji obeh katalogov, jc ta. da srednji vek ne pomeni ti padataja in propadanja umetne obrti nasploh. Spomnimo se na primer na dosežke v oblikovanju kovin ali keramike itd. Nelogično je, da bi od vseh teh spretnosti propadlo samo steklarstvo, saj so bile surovine dostopne in posamezne Steklarne v glavnem niso bile vezane na uvoz. Ob velikanskem razcvetu slikanih oken, brez katerih si ne bi mogli misliti zgodovine srednjeveške umetnosti ali podobe tedanjega sakralnega spomenika sploh, naj bi torej v pozabo zatomla samo obrt izdelovanja votlega stekla, K temu naj bi, kot že rečeno, prispevala tudi cerkev, ki je steklo zaradi njegove krhkosti proglasila za neuporabno pri cerkvenih obredih. Da pa je cerkev vseeno uporabljala steklene posode, sledi že iz dejstva, da je imela vrsta večjih samostanov tudi lastno steklarno.
Upodobitev steklenih posod pa najdemo tako na freskah kot v sočasnih literarnih delih, Z njimi so opremljena bivališča svetnikov, nastopajo v različnih prizorih;
125
imajo skratka določeno funkcijo pri oblikovanju interierov. Poleg tega je imelo steklo v srednjeveški ikonografiji tudi simbolno vlogo, saj prehod žarkov skozi steklo simbolizira brezmadežno spočet je. 7.1 as t i Meyer Sehapiro navaja v svojih delih vrsto primerov \z tedanje literature. Spremljanih .s primeri i/ sočasnega slikarstva V okviru posebnega zanimanja za mistiko, alkimijo in astrologijo pa se sleklo povezuje s simboliko prehod j trdne, zemeljske substance skozi moč ognja v kristalno, transparent™?' zračno snov, torej z al k ¡mistično transsub$tandacijo. Množica novo odkritih fragmentov in bolj ali manj ohranjenih posod (katalog gradiva v razpravi Phönix aus Sand und Asche Steje 562 cool) daje popolnoma drugaino sliko stanja. Ne sama, da so tudi v srednjem veku steklo množično uporabljali. znali so izdelati tudi najzahtevnejše tipe posod iz visoko kvalitetnega stekla.
Omeniti moram tudi zelo zanimivo teorijo, postavljeno v prvem obravnavanem delu. Vse ambicioznejc oblikovano steklo na; bi bilo predvsem rezultat dvorske kulture tega časa, Razvoj le-te pa je v severnih deželah (na primer Nemčiji) potekal po specifični poti. Ta imajo pomembnejšo vlogo velika mesta kot središča obrti in trgovine, hkrati pa tudi samozavedajoče se meščanstvo. Meščani iščejo drugačne vzore, zato tudi v steklarstvu zamenjajo preiinjene tn subtilne oblike visokega srednjega veka s trdnimi, težkimi, močno zeleno obarvanimi kozarci meščanske visoke gotike. Najpreprosteje oblikovani kozarci niso bili samo namenjeni najširšim krogom, ampak naj bi biti predvsem odraz določenega slogovnega hotenja; oblika naj torej ne bi odražala mojstra, ampak naročnika. S tem avtorji opozarjajo na dve Tazi v slogovnem razvoju srednjeveškega stekla: prva je dvorsko sleklo poznega srednjega veka s subtil mm oblikovanjem linij, vitkih in podaljšanih oblik ter tankih, prefinjenih sten in okrasja, druga pa mcičansko steklo pozne gotike, v katerem se odraia isti duh, ki je ustvarjal zapletena krogovičja in ve geta bil ne preplete obokov m se kaže v bogato členjeni plastični formt
Obe deli posvečata velik del besedila katalogom a razstavljenega gradiva, V uvodih zvemo marsikaj o formalnem razvoju posod. razjasnimo pa si lahko tudi pomen in
namen posameznih vrst dekoracijc. Najbolj značilen je okras v obliki napojenih kapelj, ki so lahko različnih oblik- Vsaka oblika je bila namenjena drugačni pijači. Tako so krau/stirtink (kozarec, oblikovan kot k ocen zeljne glave i odrezanimi listi) uporabljali za težko rdeče vino iz robidnic, kaplje v obliki datlje v pa so označevale čašo za dailjevo vino. V oheh delih najdemo Se več takJnih ilustrativnih zgledov iz vsakdanjega življenja. Predvsem je hvalevredno, da sla obe deli opremljeni v. natančno izdelanim znanstvenim aparatom, veliko je primerjav in napotkov 7a nadaljnji Študij. Avtorji predstavljajo vrsto strokovnih problemov. med katerimi je gotovo najzanimivejše vprašanje dataeije predmetov, zlasti pa obe deli odlikujeta bogata kataloga.
Mateja Kos
Alberto Rizzi: SCULTURA ESTERNA A VENEZIA: CORPIIS DELLE SCUL-1 URE ERRATICHE ALL*APERTČ DI VENEZIA E DELLA LAGUNA.
Venezia: Stamperia di Vcnezia 1987. pp. 7S4, več sto črno-be!ih posnetkov med besedilom.
Zanimanje za skulpluro na prostem v Benetkah ni nekaj povsem novega. Pionirsko delo jc na tem področju opravil John Kuskin, kije s svojim pisanjem nedvomno spodbudil prve avtorje sistematičnih popisov s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vendar razen redkih izjem ta dela niso doživela objave (ef, e.g, l:, S. Kapanni: Stemnit o seudi gentilizi posli su čase S su patazzi di Vcnezia, s. a.. Vcnezia, Blbliote-ea Marciana. nts ii. VII. 2289{9I25); A. Vucetieh: Pietre eframmemi starici c ar lističi delta citta di Venezia. s, a., Vcnezia, Museo Correr, ins. P. I) 2). Tudi Alberto Rizzi. upokojeni konservator beneške So-printeudvnle, je poleg pričujočega dela uredil nekaj knjig o beneških vodnjakih (I,t vere da po:zn pubhUchc di Venezia e del suo fistuario, Vcnezia 1976; Vere da pozzo di Venezia: I puteali pubbtici di I c nezia c delti) sua Laguna, Venezia I 98I), sicer pa velja za enega najboljših poznavalcev srednjeveške dekorativne plastike v Benetkah. Njegovo najnovejše delo je doslej najbolj popoln inventar skulpture na prostem od antike do začetka 19. stoletja
126