Sami po moč Skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Mija M. Klemenčič Rozman Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Avtorica: dr. Mija M. Klemenčič Rozman Recenzenta: dr. Bojan Dekleva, dr. Alenka Kobolt Lektorica: mag. Suzana Jakoša Izdala in založila: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani Za Pedagoško fakulteto: dr. Janez Vogrinc, dekan Oblikovanje naslovnice: Kristina Koprek Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau 1. elektronska izdaja Dostopno na: http://www.biblos.si/lib/book/9789612532000 © 2015, 2016, Mija M. Klemenčič Rozman CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 364-362(0.034.2) 316.354:364-36(0.034.2) KLEMENČIČ Rozman, Mija Marija Sami po moč [Elektronski vir] : skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči / Mija M. Klemenčič Rozman. - 1. elektronska izd. - El. knjiga. - V Ljubljani : Pedagoška fakulteta, 2016 Način dostopa (URL): http://www.biblos.si/lib/book/9789612532000 ISBN 978-961-253-200-0 (ePub) 287762688 Kazalo vsebine Uvod 9 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin 13 Paradigma samopomoči 13 Prve skupine za samopomoč: skupine dvanajstih korakov 17 Primerjava skupin za samopomoč in podpornih skupin 23 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin po svetu 29 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji 34 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin 37 Procesi v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah 37 Krepitev moči 44 Organizacijske značilnosti skupin za samopomoč in podpornih skupin 46 Tipologije skupin za samopomoč 48 Institucionalizacija samopomoči 53 Kritični vidiki delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin 57 Negativni učinki skupin za samopomoč in podpornih skupin za člane in strokovnjake 57 Skupine za samopomoč in podporne skupine v funkciji premeščanja dolžnosti socialne države na posameznike 60 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi z izbranimi vrstami pomoči 65 Sobivanje skupin za samopomoč ter podpornih skupin s strokovno pomočjo 65 Skupine za samopomoč nasproti psihoterapevtskim skupinam 71 Skupine za samopomoč nasproti priročnikom za samopomoč 79 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin 83 Izbrane raziskave o skupinah za medsebojno pomoč 85 Vidiki raziskovanega pojava, izhajajoči iz izbranih raziskav 102 Metodološki razmislek o raziskovanju skupin za samopomoč in podpornih skupin 104 3 Presečna študija skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji 109 Vzpostavljanje raziskovalne baze in pilotski projekt 110 Razlike v rabi terminologije med skupinami 112 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS 115 Potek zbiranja podatkov in način vzorčenja 115 Oris značilnosti vodij SS in PS, vključenih v študijo 117 Organizacijske značilnosti SS in PS, vključenih v študijo 120 Uporabljeni merski instrumentarij 125 Spremenljivke 126 Statistične obdelave 131 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje 133 Pomen profesionalizacije skupine za organiziranost SS in PS 134 Pomen profesionalizacije skupine pri sodelovanju s strokovnimi delavci 138 Pomen profesionalizacije skupine pri oceni dejavnikov, ki otežujejo delovanje SS in PS 140 Sklepna misel ob ugotovitvah 142 O študiji značilnosti in pomena članstva za člane SS in PS 143 Potek zbiranja podatkov in način vzorčenja 143 Oris značilnosti članov in članstva vključenih SS in PS 145 Uporabljeni merski instrumentarij 149 Spremenljivke 150 Statistične obdelave 157 Pomen članstva za člane SS in PS 159 Splošno zadovoljstvo članov s skupino glede na značilnosti članstva 160 Ocena možnosti vpliva člana na skupino glede na značilnosti članstva 161 Prejete značilnosti skupinske pomoči glede na vrsto SS in PS 162 Doživljanje krepitve moči glede na vrsto SS in PS 166 Sklepne misli ob ugotovitvah 169 Metodološki razmislek o izvedeni presečni študiji 171 Tri kritične metodološke vsebine 171 Odprte vsebine raziskovanja v prihodnje 173 Skupine za samopomoč in podporne skupine kot poskus vzpostavljanja dostojnega človekovega bivanja 175 Literatura in viri 181 Stvarno in imensko kazalo 195 4 Kazalo tabel Tabela 1: Razlike med skupinami za samopomoč in podpornimi skupinami po avtoricah Farris Kurtz (1997) ter Schopler in Galinsky (1995) 26 Tabela 2: Stopnje izkustvenega razvoja pri posameznikih v skupinah za samopomoč po avtorici Borkman (1999) 43 Tabela 3: Pregled tipologij skupin za samopomoč in podpornih skupin različnih avtorjev 52 Tabela 4: Primerjava samopomoči in strokovne pomoči 68 Tabela 5: Priporočila American Self-Help Clearinghouse za strokovnjake 69 Tabela 6: Razlike med skupinami za samopomoč in terapevtskimi skupinami po Riordanu in Beggsovi (1988) 72 Tabela 7: Model treh vrst skupin glede na stopnjo okrevanja po travmi avtorice Lewis Herman (2001) 75 Tabela 8: Število poslanih in vrnjenih vprašalnikov za vodje glede na vrsto skupine 116 Tabela 9: Frekvence, odstotki, srednja vrednost in standardni odklon za izbrane organizacijske značilnosti vzorca 121 Tabela 10: Prisotnost izbranih organizacijskih značilnosti vključenih skupin v odstotkih 123 Tabela 11: Profesionalizacija skupine ter nekatere organizacijske značilnosti SS in PS 134 Tabela 12: Profesionalizacija skupine in naravnanost vodij skupin do sistema strokovne pomoči 138 Tabela 13: Povezanost profesionalizacije skupine z dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine 140 Tabela 14: Število poslanih in število vrnjenih vprašalnikov za člane glede na vrsto skupine 145 Tabela 15: Matrika komponentne strukture za lestvico značilnosti skupinske pomoči 154 Tabela 16: Matrika komponentne strukture za lestvico doživljanja krepitve moči 156 Tabela 17: Mere opisne statistike za oceno zadovoljstva s skupino glede na pogostost udeležbe 160 5 Tabela 18: Games-Howellov test razlik v oceni zadovoljstva s skupino glede na pogostost udeležbe 161 Tabela 19: Mere opisne statistike za oceno možnosti vpliva na skupino glede na vrsto skupine 162 Tabela 20: Mere opisne statistike za faktorje značilnosti skupinske pomoči glede na vrsto skupine 163 Tabela 21: Učinki izvorov variance med vrstami SS in PS na značilnosti skupinske pomoči 164 Tabela 22: Mere opisne statistike za faktorje doživete krepitve moči glede na vrsto skupine 166 Tabela 23: Učinki izvorov variance med vrstami SS in PS na doživeto krepitev moči 167 Tabela 24: Zbrani rezultati študije o pomenu članstva za člane 169 6 Kazalo slik Slika 1: Glavne smeri razvoja organiziranih oblik samopomoči (skupin za samopomoč in organizacij) 31 Slika 2: Struktura vzorca vodij po spolu (N = 160) 118 Slika 3: Starostna (N = 164) in izobrazbena (N = 160) struktura vzorca vodij (v odstotkih) 118 Slika 4: Struktura vzorca vodij glede na vrsto skupine po tematiki združevanja (v odstotkih; N = 164) 119 Slika 5: Trajanje vodenja skupine (N = 161) in povprečna dolžina članstva v skupini po oceni vodje (N = 143) v odstotkih 120 Slika 6: Struktura vzorca članov po spolu (N = 632) 145 Slika 7: Starostna struktura vzorca članov (N = 630) 146 Slika 8: Izobrazbena (N = 632) in zaposlitvena (N = 572) struktura vzorca članov (v odstotkih) 146 Slika 9: Struktura vzorca članov glede na vrsto skupine po tematiki združevanja (v odstotkih; N = 625) 147 Slika 10: Trajanje članstva (N = 618) in pogostost udeležbe (N = 635) v skupini za vzorec članov (v odstotkih) 148 Slika 11: Ocena splošnega zadovoljstva s skupino za vzorec članov (v odstotkih; N = 630) 148 7 Uvod Tema samopomoči je v vsakdanjem pogovoru razmeroma poznana ne zgolj strokovni, temveč tudi laični javnosti. Njena temeljna značilnost je samoorganizacija enot samopomoči, zato je prepoznavna v različnih oblikah in vrstah pomoči. Zaradi njene razširjenosti je mnogokrat po- pularizirana s poljudno literaturo in televizijskimi oddajami ter šovi. Tako nastopa samopomoč v vlogi krovnega pojma, ki združuje različne, mnogokrat med seboj povsem nepovezane oblike pomoči in podpore (npr. skupine za samopomoč in priročnike za samopomoč). Posledično je postala termin dvomljivega slovesa. Kadar govorimo o tej temi, na- letimo na kolaž nasprotujočih si ocen, osnovanih na asociativnih pre- bliskih poznanih vidikov samopomoči iz raznih televizijskih oddaj tipa Oprah, parodij na skupine anonimnih alkoholikov in še česa. Tovrstni posamični, laični javnosti širše poznani vidiki tematike so zasenčili ce- loto tega izjemno širokega pojma. Poleg tega, da je samopomoč širok pojem, tudi ni izum sodobnega časa. Kot bo prikazano pozneje, so njene različne pojavne oblike stare kakor človeštvo. Skupine za samopomoč in iz njih pozneje razvite podporne skupine, ki oboje temeljijo na paradigmi samopomoči,1 pa so razmero- ma mlad pojav, pri čemer gre za specifičen način združevanja ljudi med seboj glede na podobne težave in stiske in pri čemer udeleženi postavijo svoja pravila delovanja. Številne študije kažejo učinkovitost teh skupin 1 Vendar so podporne skupine od nje nekoliko bolj odmaknjene kot skupine za samopomoč (glejte razdelek Primerjava skupin za samopomoč in podpornih skupin). 9 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči za njihove udeležence, ko jim omogočajo, da se konstruktivno spoprije-majo s svojo tematiko.2 Po svetu so te skupine dobro poznane približno od sredine preteklega, pri nas pa od konca preteklega stoletja dalje. V tujini je nabor raziskav o teh skupinah, njihovi izvedbi, učinkovitosti, pomenu za člane ter razlikah glede na kulturni in družbeni kontekst, v katerega so vpete, izjemno velik. Sledimo mu lahko približno od se- demdesetih let preteklega stoletja dalje. Pregled dosedanje domače strokovne in znanstvene literature na to temo pa pokaže, da so bile v ospredju (s)poznavanja večinoma ustanovam oz. organizacijam pridru- žene skupine, ki so zato imele organizacijsko podstat in več virov za delovanje, temu primerno večja pa je bila tudi njihova prepoznavnost. Obenem so (bili) v praksi koncepti skupin za samopomoč in podpor- nih skupin različno udejanjeni;3 skupine, ki so delovale ali delujejo po načelih podpornih skupin, so (bile) poimenovane kot skupine za samo- pomoč in nasprotno. Kljub številčnemu porastu obeh vrst skupin pri nas še ni bilo izvede- ne pregledne študije o tem pojavu v slovenskem prostoru, zato je moj namen v pričujočem delu, da na osnovi izsledkov svoje doktorske di- sertacije z naslovom Tipologija in značilnosti skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji ponudim bralcu vpogled v stanje na tem področju. Ker gre za presečno študijo, je omejitev rezultatov ta, da po- nujajo posnetek stanja v času izvajanja raziskave, ki se vsaj do neke mere razlikuje od stanja v trenutku, ko to knjigo držite v rokah. V njej ponujam odgovore na vprašanja, kako je potekal razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin po svetu in pri nas, kateri proce- si prispevajo k razvoju različnih pojavnih oblik teh skupin in kakšne so slednje, kakšen je pomen udeleženosti za njihove člane, izpostavim kritične vidike delovanja in raziskovanja teh skupin ter jih primerjalno postavim ob bok nekaterim drugim vrstam pomoči, ki se omenjajo v 2 V knjigi je večkrat rabljen izraz tematika namesto stiska, težava, problem, saj slednji izrazi že stigmatizirajo posameznika in predpostavljajo, da je tematika, s katero se posameznik sooča, njegova individualna odgovornost, kar lahko vodi do sklepa – ali pa vsaj do domneve –, da je torej problematičen posameznik, ki se s težavo ali problemom sooča. Večinoma pa gre zgolj za spoprijemanje s temami, situacijami ali z življenjskimi položaji, ki so v družbenem okolju tabuizirani, diskriminirani in stigmatizirani, pa tudi generirani. Tako so izrazi stiska, težava, problem rabljeni predvsem tam, kjer so tako rabljeni v osnovnih virih, sicer pa variirani z izrazom tematika. Spoprijemanje v tem kontekstu torej ne pomeni zgolj spoprijemanja na individualni ravni, temveč tudi destigmatizacijo ali detabuizacijo posameznih tem. 3 Podobno stanje je tudi v tujini (Farris Kurtz, 1997). 10 Uvod širšem kontekstu skupin za samopomoč in podpornih skupin. V dru- gem delu knjige predstavljam izsledke o delovanju teh skupin ter kori- sti, ki jih te skupine prinašajo svojim članom na osnovi presečne študije, izvedene med letoma 2009 in 2011, in tej predhodne pilotske študije, ki poudarja terminološke razlike med skupinami. Slednje vsaj nakazujejo konceptualne ali ideološke, mnogokrat pa celo določajo organizacijske in izvedbene razlike med skupinami. Da je delo lahko nastalo, se zahvaljujem vsem vodjem in članom skupin za samopomoč in podpornih skupin, ki so s svojo udeležbo prispevali vsak svoj pomemben delež, in med izvajanjem študije z navdušenim odzivanjem povečali njen smisel. Zahvaljujem se recenzentoma dr. Bojanu Deklevi, ki me je tudi pomembno usmerjal med celotnim razi- skovalnim procesom, in dr. Alenki Kobolt za ovrednotenje dela. Upam, da bo knjiga ponudila zadovoljive odgovore v smislu večjega prepoznavanja raznolikosti pojava skupin za samopomoč in podpornih skupin v slovenskem prostoru. Predvidevam, da bo služila kot smerokaz študentom psihosocialnih strok, kot dodatni pripomoček strokovnim delavcem teh strok in morda kot dopolnilna slika udeleženim v skupi- nah za samopomoč in v podpornih skupinah. Ob prvih srečanjih s to temo sem se soočala s številnimi vprašanji, dilemami in tudi predsodki, ki pa so se med raziskovanjem razjasnili, razblinili ali pa se izkristalizirali v nova vprašanja. Vabim tudi vas, dragi bralke in bralci, da vstopite v tematiko z vsem naborom vprašanj, dilem in predsodkov, in vam želim, da bi vam bilo branje strani v nadaljevanju ne le v pomoč pri pridobi- vanju novih spoznanj o teh skupinah, temveč tudi ena od možnosti za preizpraševanje lastnih (strokovnih) prepričanj in stališč. 11 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči 12 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Paradigma samopomoči Prvič naj bi bil koncept samopomoči omenjen v knjigi Self-Help, v kateri avtor Samuel Smiles leta 1859 zapiše znan ponarodeli stavek » Heaven helps those who help themselves« 4 (Self-help, b. d.). V tem stavku je zajeta celotna paradigma samopomoči, ki temelji na predpostavki, da je posameznik s svojo stisko (hkrati ob podpori drugih članov) edini možni rešitelj te stiske. Katz (1993) pa kot prvega in najvplivnejšega avtorja pri obravnavi tematike samopomoči navaja ruskega aristokrata in anarhista Petra Kropotkina, ki je 1939. leta objavil delo Mutual Aid: A Factor in Evolution in z njim zagovarjal antitezo takrat priljublje- nemu socialnemu darvinizmu. Glavni prispevek njegovega dela je na analizi živalskih in človeških družb dokazana teza, da k razvoju teh najpomembneje prispevata medsebojna pomoč in sodelovanje, ne pa medsebojni boj in ropanje. Pojavne oblike družbenih fenomenov se s časom spreminjajo, o čemer pričajo različne oblike teh fenomenov v različnih zgodovinskih obdo- bjih (Archibald, 2007). Skozi različna zgodovinska obdobja je razvidna tudi pestrost pojavnih in organizacijskih oblik samopomoči. Ramovš (2003) navaja, da je v tradicionalni, predindustrijski družbi zavzema- la obliko družinske, sorodstvene in sosedske samopomoči, vezane na 4 V slovenščini je ta rek Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. 13 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči družbene norme in rituale. V industrijski dobi je bila implementirana v obliki sindikalnih gibanj, zavarovalništva in zadružništva. V postmo- derni pa se je poleg dveh tipičnih oblik – samopomoči znotraj družin in prijateljskih mrež in samopomoči v obliki zavarovalništva – razvila še v tri specifične oblike: skupine za samopomoč, organizacije za samo- pomoč ter družbene projekte za uvajanje in pospeševanje samopomoči (prav tam). Tuji avtorji ne eksplicirajo tovrstne delitve, temveč v konte- kstu samopomoči govorijo o skupinah za samopomoč in vseh možnih oblikah njihove institucionalizacije, od organizacij, matičnih središč do različnih družbenih projektov (Archibald, 2007; Katz, 1993; Farris Kurtz, 1997). To, kar njihovo pojmovanje razlikuje od Ramovševega, je, da več poudarka pripisujejo kontinuiteti pojavnih oblik in jih strogo kategorialno ne ločujejo. Različne opredelitve samopomoči kažejo, da si avtorji niso enotni. Herriger (2002) opredeljuje samopomoč kot poskus udeleženih, da z lastno udeležbo solidarno zgradijo mrežo socialnih podpor, preizkusijo nove oblike reševanja življenjskih problemov ter si spet pridobijo vire lastnega odločanja in oblikovanja moči. Ramovš (2003, str. 379) pa jo opredeljuje kot »socialni vzgib v človeku, da skuša sam rešiti svojo stisko ali okrepiti svojo socialno klenost za kljubovanje težavam ter da pomaga 'svo- jim' v okviru družine ali druge skupine in skupnosti, ker njihovo težavo doživlja tudi kot lastno stisko«. Od tod po njegovem mnenju sledita dve značilnosti samopomoči. Pri prvi gre za osebno reševanje lastne stiske, pri drugi pa za pomoč znotraj skupin in skupnosti, kjer ljudje doživljajo medsebojno pripadnost. V obeh primerih pa si krepijo socialno klenost – lastno in skupno (prav tam). V tem smislu se z njim strinja tudi Herriger (2002), ko trdi, da je samopo- moč stara toliko kot človeška družba, da je torej človeku lastna drža. Vendar pa predstavljene opredelitve samopomoči navajajo k pojmo- vanju, da koncept samopomoči obsega pomoč samemu sebi, ki pa lah- ko poteka v obliki medsebojne pomoči in je njen rezultat. Riessman in Carroll (1995) drastično posežeta v to pojmovanje z vpeljavo nove definicije. Izpostavljata namreč paradoks poimenovanja samopomoči kot besede, ki na prvi pogled nakazuje individualno, tj. (samo)po- moč, dejansko pa samopomoč obsega od ekonomskih skupin za sa- mopomoč (npr. zadruge) do ženskih gibanj in gibanj hendikepiranih in skupin za medsebojno pomoč (npr. AA). Pojasnjujeta, da skupine 14 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin anonimnih alkoholikov na začetku niso rabile termina samopomoč. So ga pa pozneje množično rabile druge skupine, delujoče po sistemu dvanajstih korakov, in tako vplivale na njegovo splošno rabo. A tudi te so ga rabile z zadržkom in zagovarjale, da medsebojna pomoč ne po- meni samopomoči v smislu individualne pomoči, ki bi jo posameznik realiziral ob podpori drugih. Avtorja v svoji definiciji poudarita, da samopomoč ne pomeni individualne pomoči, torej pomoči samemu sebi, temveč označuje pomoč, ki prihaja »od znotraj«, tj. iz človeka, poudarja človekove notranje vire in je nasprotje zunanji pomoči, ki jo nudijo cerkev, država in strokovnjaki te ali one stroke. Menita, da dodatno zmedo vnaša dejstvo, da je včasih enota notranje samopo- moči skupina ali skupnost, celo narod, včasih pa posameznik, kadar si nekdo, recimo, želi pomagati sam, npr. pri odvajanju od kajenja (v tem primeru govorimo o individualni samopomoči). Z redefinicijo termina samopomoči avtorja (prav tam, str. 4) močno poudarita, da bistvo samopomoči »ni medsebojna pomoč, temveč je predvsem poudarjanje notranjih virov in potencialnih moči enote samopomoči (posameznik, skupi- na, skupnost)«. Če povzamem, lahko rečem, da s pojmom samopomoč označujeta pro- cese aktiviranja in krepitve lastnih notranjih virov.5 To lahko poteka v kontekstih medsebojne izmenjave, na ravni skupin, skupnosti, naroda, lahko pa tudi v kontekstih, ko si posameznik poskuša pomagati sam. Takrat govorimo o individualni samopomoči. Razlika med samopomo- čjo in pomočjo izhaja iz odgovora na vprašanje, od kod vznikne impulz za njuno organiziranje. Pri samopomoči izhaja ta impulz izmed članov, zato samopomoč deluje po načelih samoorganizacije, medtem ko pri organizirani pomoči ta impulz prihaja »od zgoraj«, od nekih družbenih akterjev ali oseb, običajno strokovnjakov. Avtorica Borkman (1999, str. 4, 5) meni, da se njena opredelitev samo- pomoči delno sklada z opredelitvijo prej navedenih avtorjev, ter raz- merje med samopomočjo in medsebojno pomočjo eksplicira tako: »Samopomoč se bo [v tej knjigi – op. prev.] nanašala na posamezni- kovo prizadevanje, da bi si pomagal, pogosto izhajajoč iz latentnih notranjih virov in moči zdravljenja znotraj kontekstov doživete iz- kušnje situacije ali težave. Izid procesa tega prizadevanja lahko vodi 5 Njuna opredelitev samopomoči se močno sklada s konceptom krepitve virov. 15 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči do posameznikovega prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in stanja okrepitve moči ali pa ne; nekateri posamezniki se čvrsto držijo statusa žrtve in se ne morejo dvigniti nad svojo nesrečo. /…/ Medsebojna podpora in medsebojna pomoč se nanašata na posa- meznike, ki se združujejo skupaj, da bi drug drugemu pomagali ču- stveno, socialno ali materialno. Medsebojna pomoč so lahko sosed- je, ki pomagajo družini postaviti nov dom, ko jim je starega uničil ogenj, ali člani skupine za samopomoč, ki drug drugega poslušajo in nudijo čustveno podporo. Rabila bom besedno zvezo medsebojna pomoč, da se bom nanašala na primere vzajemne podpore, ne glede na to, ali je prisotna samopomoč ali ne.« Glede na predstavljene opredelitve zaključujem, da se definicije samo- pomoči med seboj razlikujejo, delno prekrivajo in vsekakor ne puščajo enoznačnosti opredelitve fenomena samopomoči. Od tod tudi precej raznolikosti v opredelitvi skupin, ki iz te teoretične konceptualizaci- je izhajajo. Predvsem na področju skupin za samopomoč, podpornih skupin, skupin za medsebojno pomoč prihaja včasih do prekrivanja opredelitev, včasih do nasprotovanja, glede na to, iz kakšne opredeli- tve koncepta samopomoči izhajajo. Morda nastaja toliko nejasnosti pri konceptualizaciji samopomoči, ker gre za gibanje, ki je nastalo po na- čelih samoorganizacije oz. se je oblikovalo »od spodaj navzgor«, kakor njegovo smer označujejo mnogi avtorji. Govorimo torej o pojavu, ki ga niso načrtno implementirali strokovni delavci, vladne organizacije ali drugi viri družbene moči, in morda ga je zato težje opredeliti s položaja »od zunaj«, torej, kadar nismo prvenstveno v vlogi soustvarjalca tega procesa6 »od znotraj«. Vsako pripisovanje pomena pojava udeleženih »od zunaj«7 pa ne more zaobjeti vseh subtilnih značilnosti, kot jih doži- vljajo udeleženi »od znotraj«. Ne glede na opredelitve pa družbeni vidiki samopomoči in njenih učin- kov na družbeno realnost prikazujejo samopomoč s svojimi pojavnimi oblikami kot dinamiko, ki ustvarja nove identitete na podlagi dejavno- sti ritualnega izmenjevanja zgodb (Hedrick, Isenberg in Martini, 1992). 6 Čeprav bi lahko zagovarjala stališče, da smo tudi pri opazovanju, raziskovanju takega fenomena njegovi soustvarjalci, in dejansko menim, da je tako. Vendar, kadar govorim o soustvarjanju pomena pojava, ki je ustvarjen »od spodaj navzgor« na strani njegovih udeležencev, se oznaka udeleženci nanaša na posameznike, ki so neposredno udeleženi v ustvarjanju pomena pojava, preden vanj vstopijo raziskovalci in strokovnjaki, ki so na podlagi svoje vloge tudi udeleženi pri soustvarjanju pojava. 7 Primer študije, v kateri avtorica dosledno ubesedi razlike med razumevanjem lastnega položaja »od zunaj« in »od znotraj« in kako se ta spreminja skozi proces raziskovanja skupin za samopomoč, je predstavljen v članku avtorice Davidson (2001). 16 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Od tod tudi izhajajo Archibaldovi (2007) sklepi, da razvoj in razmah socialnega in zdravstvenega sektorja, ki ju je povzročil razvoj samopo- moči, nakazuje močno spremembo na področju socialne participacije in formiranja ustanov, kar je v nasprotju s tezo o zatonu civilne družbe. Riessman in Carroll (1995) omenjata, da so skupine za samopomoč in skupine medsebojne pomoči včasih poimenovane tudi z izrazom »nove soseske« (angl. new neighborhoods), ki so nastale kot odgovor na slablje- nje krajevnih sosesk, povečane mobilnosti in zloma družinskih odnosov. Katz (1993) primerja gibanje za samopomoč na območju Amerike pa tudi drugod po svetu z značilnostmi družbenega gibanja in ugotavlja, da bi ga s svojimi značilnostmi lahko uvrstili vsaj v družbeni trend, če že ne v gibanje. Izjemo navaja pri gibanju anonimni alkoholiki (AA), saj glede njih meni, da že zadostujejo kriterijem za uvrstitev v družbeno gibanje, izpostavlja pa še gibanje za hendikepirane in za starejše ljudi, za katere meni, da bi jih lahko uvrstili med družbena gibanja. V nasprotju z njim pa Archibald (2007) skoraj petnajst let pozneje samopomoč zaradi njene pojavnosti v celoti opredeljuje kot družbeno gibanje. Prve skupine za samopomoč: skupine dvanajstih korakov Prve skupine za samopomoč, kakor jih poznamo v današnjem času, so bile skupine anonimnih alkoholikov (Katz, 1993). Njihova temelj- na značilnost je anonimnost. Ta ne pomeni priložnosti za skrivanje ali zanikanje težave, temveč zagotavljanje zaupnosti. Delujejo po sistemu dvanajstih korakov okrevanja od odvisnosti, kar obsega ideologijo teh skupin in njihovo duhovno naravnanost. Duhovnosti, kakor je prakti- cirana v AA, ne gre razumeti kot religiozno usmerjenost ali delovanje znotraj katerega koli od duhovnih gibanj znotraj cerkva (prav tam). Njihova opredelitev je naslednja (Anonimni alkoholiki, b. d.): »Skupnost AA ni povezana z nobeno sekto, veroizpovedjo, politič- no stranko, organizacijo ali ustanovo; ne želi se vpletati v nikakršne spore; ne zagovarja nobenih stališč, niti jih ne zavrača. Naš glavni namen je, da ostanemo trezni in pomagamo tudi drugim alkoholi- kom k treznosti.« Hopson (1996) trdi, da se okrog pojmovanja spiritualnosti oz. duhov- nosti pojavlja precej kontroverznosti. Nekateri avtorji zagovarjajo sta- lišče, da gre pri AA zgolj za novo obliko religije (Ellis in Schoenfeld, 1990, v Hopson, 1996) ter da gre – če gledamo institucionalno organi- ziranost AA in delovanje – za kult, ki zaradi množične razširjenosti za 17 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči družbo pomeni zelo škodljivo gibanje (Bufe, 1998), medtem ko drugi temu nasprotujejo in menijo, da je duhovnost najpomembnejši vidik programa, njegovo nereligiozno naravo pa utemeljujejo s tem, da se od članov AA ne zahteva, naj sprejmejo kakršen koli koncept božanstva ali upoštevajo določene rituale in verjetje (Braxton, 1987, v Hopson, 1996). Duhovnost nastopa kot osnova za spremembo življenjskega sloga, vse- buje namero posameznikove volje, da bi svoje vedenje uravnal skladno s svojim stanjem (ki je bilo pred tem v stanju zanikanja), in je nekaj zunaj posameznika, k čemur se lahko obrne potem, ko je priznal svojo nemoč (prav tam). Katz (1993) navaja tudi, da je stopnja poudarjanja duhov- nosti v skupinah zelo različna: v nekaterih, denimo, omenjajo višjo silo le ob navajanju dvanajstih korakov. Trdi, da so skupine odprte za ljudi različnih veroizpovedi kot tudi za agnostike in ateiste, če so le pripra- vljeni upoštevati načela in slediti programu osebnega spreminjanja. Pod višjo silo si posamezniki lahko predstavljajo tisto, kar pomeni njim. Za nekatere je to kar skupina sama (Hopson, 1996). Sistem dvanajstih korakov AA (Dvanajst korakov anonimnih alkoho- likov, b. d.): »1. Priznali smo, da smo pred alkoholom nemočni – da je postalo naše življenje neobvladljivo. 2. Začeli smo verjeti, da nam lahko zdravje povrne le neka Sila, večja od nas. 3. Sklenili smo, da bomo svojo voljo in svoje življenje izročili skrbi Boga, kakor ga razumemo. 4. Naredili smo temeljito in neustrašno moralno samoinventuro. 5. Bogu, sebi in drugemu človeku smo izpovedali natančno na- ravo svojih zablod. 6. Povsem pripravljeni smo prepustiti Bogu, da odpravi vse te značajske hibe. 7. V ponižnosti smo Ga prosili, naj odpravi naše pomanjkljivosti. 8. Naredili smo seznam vseh, ki smo jih kdaj prizadeli, in našli voljo, da to poravnamo. 9. Tem ljudem smo se neposredno oddolžili, kjer je bilo le mo- goče, razen ko bi s tem škodovali njim ali drugim. 10. Še naprej smo opravljali osebno inventuro in nemudoma pri- znali, kadar nismo imeli prav. 11. Z molitvijo in meditacijo smo si prizadevali izboljšati svoj za- vestni stik z Bogom, kakor ga razumemo, molili pa zgolj za spoznanje Njegove volje in za moč, da jo izvršujemo. 12. Potem ko smo po vseh teh korakih doživeli duhovno prebuje- nje, smo se trudili, da bi to sporočilo prenesli alkoholikom in ta načela udejanjali v vsem svojem početju.« 18 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Poskus povezovanja AA z religioznostjo je posledica načina ustanovitve gibanja, ki je bilo sprva povezano z evangeličanskim gibanjem Oxford Group, ko je Rowland H. zmogel doseči treznost, ki je prej v terapiji pri Carlu Jungu ni zmogel doseči in je znotraj te skupine pomagal tudi Ebbyju T. pri doseganju treznosti (Hopson, 1996; Bufe, 1998). Ta je svo- jo izkušnjo posredoval prijatelju Billu W., poznejšemu soustanovitelju AA. V seriji dogodkov je Bill W. spoznal kirurga Boba S., s katerim sta leta 1935 ustanovila prvo skupino AA v Akronu, v Ohiu (Katz, 1990). Leta 1938 sta izdala knjigo Anonimni alkoholiki (Katz, 1993), v kateri so bili združeni duhovni principi iz gibanja Oxford Group s kulturnimi vplivi pragmatične filozofije Williama Jamesa (1958, v Kurtz, 1990), stališča Richarda Peabodyja (1931, v Kurtz, 1990) in njihove lastne iz- kušnje. Do leta 1938 so bile tudi ustanovljene skupine po več mestih in ta čas je bil prelomnica v organizacijskem smislu (Katz, 1993). Gibanje se je osamosvojilo in postalo neodvisno od gibanja Oxford Group, da bi se preprečila nevarnost vključevanja v specifične religijske tradicije (Kurtz, 1979, v Hopson, 1996). Za skupine AA je poleg dvanajstih korakov značilnih tudi dvanajst iz- ročil, ki predstavljajo organizacijske smernice delovanja skupin (Farris Kurtz, 1990). Hopson (1996) meni, da smernice omogočajo avtonomijo vsake skupine, najmanjšo možno organizacijsko strukturo, nevtralnost glede zunanjih tem in anonimnost, zato so bile te skupine mnogokrat označene kot skupine z »organizacijsko anarhijo«. V nasprotju s tem prepričanjem avtor poudari funkcije posameznih izročil. Izročili 2 in 8 varujeta pred razvojem avtokratičnega vodenja in ekskluzivizma znotraj gibanja AA. Pomanjkanje hierarhije pa naj bi bila pomembna protiutež narcističnim težnjam, ki se izraža kot grandioznost ali omalovaževanje samega sebe (Kurtz, 1979, v Hopson 1996; Mack, 1981, v Hopson, 1996). Izročila 4, 6, 7, 9 in 10 pa varujejo AA pred institucionalizaci- jo. Gre torej za opredelitev organizacijske filozofije AA (Farris Kurtz, 1990), ki vodi k doseganju zastavljenih ciljev. Medtem ko je Bufe (1998) ostro kritičen do vsebine dvanajstih korakov, ki jo AA posreduje svojim članom in zagovarja stališče, da je neupravičeno nagrajeno z aplavzom glede učinkovitosti, pa opozarja na druge družbeno neopažene kako- vosti programa, in sicer predvsem na njegove organizacijske značilnosti in organizacijsko strukturo, ki bi bile lahko širše prevzete v družbeno in politično sfero. Sistem dvanajstih izročil AA (Dvanajst izročil anonimnih alkoholikov, b. d.): 19 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči »1. Prvi nam bodi naš skupni blagor; osebno okrevanje je odvisno od enotnosti AA. 2. Kar se tiče našega skupinskega namena, obstaja ena sama naj- višja avtoriteta – ljubeči Bog, kakor se že razodeva v skupinski zavesti. Naši voditelji so zgolj poverjeniki, ne pa oblastniki. 3. Edini pogoj za članstvo v AA je želja, da bi prenehali piti. 4. Vsaka skupina naj bo samostojna, razen pri rečeh, ki se tičejo drugih skupin AA kot celote. 5. Vsaka skupina ima en sam poglavitni namen – posredovati svoje sporočilo alkoholiku, ki še trpi. 6. Skupina AA ne sme nikoli zastavljati svojega ugleda, denarja ali imena v prid sorodni ustanovi ali zunanjemu podjetju, da nas problemi, kakršne prinašajo denar, posest in ugled, ne bi odvračali od našega poglavitnega namena. 7. Vsaka skupina AA naj se vzdržuje povsem sama in naj ne sprejema zunanjih prispevkov. 8. Anonimni alkoholiki se ne smejo nikdar profesionalizirati, toda naši službeni centri smejo zaposliti strokovne delavce. 9. AA kot takšna se ne sme nikdar organizirati; lahko pa obli- kujemo službene odbore ali komiteje, neposredno odgovorne tistim, ki jim služijo. 10. Anonimni alkoholiki se ne opredeljujejo do zadev izven svoje skupnosti, zato imena AA ne smemo nikoli vpletati v sporna javna vprašanja. 11. Naši stiki z javnostjo temeljijo na mikavnosti, ne pa na rekla- miranju; v tisku, na radiu in v filmih moramo vedno ohraniti osebno anonimnost. 12. Anonimnost je duhovni temelj vseh naših izročil, ki nas neneh- no opominja, naj dajemo načelom prednost pred osebnostmi.« Avtorica Farris Kurtz (1990) predstavlja štiri glavne očitke, ki jih je gibanje AA pogosto deležno. Prvi je ta, da je prisotnost na srečanjih skupin AA samo izživljanje (angl. acting-out) intrapsihične patologije, kjer se torej alkoholizem zamenja za odvisnost od skupine (Bean, 1975, v Farris Kurtz, 1990). Vendar so pozneje nekateri izmed teh avtorjev ugotovili, da je vpliv članstva v AA korektiven, in ne regresiven (Bean in Zinberg, 1981, v Farris Kurtz, 1990). Avtorica Farris Kurtz (1990) pušča odprto vprašanje, ali zaradi pritiska skupine, ki lahko vodi v kom- pulzivno udeležbo, taka udeležba res morda ne preprečuje k deloholiz- mu nagnjenemu alkoholiku v okrevanju, da ne bi užival v prostočasnih dejavnostih ali v večji bližini s svojimi družinskimi člani. Bufe (1998) utemeljuje, da udeležba posamezniku prinaša škodljive učinke, medtem ko Hopson (1996) skozi pojasnjevanje poteka odvisnosti zagovarja ko- risti, ki jih k osebnemu razvoju posameznika prispeva aktivna udeležba. 20 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Drugi pogost očitek gibanju AA je, da je protiznanstveno in protistro- kovno naravnano (Farris Kurtz, 1990). Ideja o protistrokovni narav- nanosti izhaja predvsem iz dejstva, da je AA zapolnil vrzel na podro- čju zdravljenja alkoholizma, saj je bilo alternativnih programov malo. Avtorica (prav tam) meni, da čim večji bo razvoj strokovnih oblik zdra- vljenja alkoholizma, tem manjši bo omenjeni očitek. Protiznanstvena naravnanost pa nastopa predvsem zaradi pojmovanja alkoholizma kot bolezni, vendar pa avtorica navaja, da je začetek tega pojmovanja zgo- dnejši kot pojav AA, kjer sprva tega pojma niso rabili. Kritiki mu znotraj tega očitajo tudi pogled na abstinenco, saj ta ni ekvivalent treznosti, toda – zaključuje avtorica – ti kritiki so očitno napačno razumeli cilj progra- ma AA. Ta ni doseganje treznosti, temveč duhovna rast. Tretji očitek je empirično nedokazana učinkovitost programa AA in trditev, da je omejil oz. zavrl iskanje učinkovitejših programov (prav tam). Raziskave kažejo, da je program učinkovit za ljudi, ki se udele- žijo več kot petih srečanj (Emrick, Lassen in Edwards, 1977, v Farris Kurtz, 1990; Leach in Norris, 1977, v Farris Kurtz, 1990), da se je skupnost AA izkazala kot najučinkovitejši način zdravljenja in naj bi se priporočala v kombinaciji s psihoterapijo (Zinberg in Bean, 1981, v Hopson, 1996). Glede očitka, da je program AA zavrl oblikovanje drugih programov zdravljenja alkoholizma, pa avtorica Farris Kurtz (1990) meni, da je to bolj posledica nezavzetosti znanstvenikov, zdrav- nikov in drugih strokovnjakov pri raziskovanju kemične odvisnosti, zaradi česar se je to polje ideološko zapolnilo z dogmatičnimi pogledi mnogih članov v tem smislu, da je sodelovanje v programu AA edini možni način okrevanja. Vendar opozarja, da moramo razlikovati med dogmatičnimi pojmovanji posameznih članov in programa AA kot organizacijske enote. Četrti očitek gibanju AA pa je, da ni kulturno primerno za druge sku- pine kot za bele moške srednjega razreda, kar je bilo dokazano tudi v raziskavi Osborne in Glaser (1981, v Hopson, 1996) in Robertson (1988, v Farris Kurtz, 1990). Gibanje se je sicer trudilo to preseči na mnoge načine – z vzpostavljanjem skupin za manjšine (npr. špansko govoreče prebivalce ZDA), z vključevanjem žensk v program (tudi skozi zgodbe o okrevanju žensk v Veliki knjigi), z vzpostavljanjem skupin za starejše alkoholike, z avdioposnetki literature AA za slepe itd. (Farris Kurtz, 1990). Vendar je res tudi, da so se razvile družbe- nokulturne alternative programom dvanajstih korakov. Za Američane afriškega izvora je taka alternativna organizacija Men in Recovery, v 21 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči kateri ne poudarjajo nemoči in anonimnosti, saj bi bilo to kontrapro-duktivno za pripadnike te družbene skupine, ki so izkusili nemoč in nevidnost znotraj vladajoče družbene skupine (Hopson, 1996), kar nakazuje na omejitve programa AA. Celotno gibanje AA je v letu 2014 štelo skupaj 2.138.421 članov in 115.358 skupin v 170 državah (Estimates of AA Group and Members as of January 1, 2014, b. d.). Po zgledu AA so se precej hitro ustana- vljale podobne skupine za druge težave oz. odvisnosti, in sicer leta 1953 Narcotics Anonymous, leta 1965 Overeaters Anonymous, leta 1970 Gamblers Anonymous in leta 1979 Cocaine Anonymous (Katz, 1993). Pozneje so sledile še skupine na drugih področjih, z besedo anonimni v svojem nazivu. Nekatere od njih so prav tako delova- le po programu dvanajstih korakov, medtem ko so druge ohranile le anonimnost (prav tam). Skupine, ki delujejo po zgledu AA, so izje- mno raznovrstne. Naj jih za ponazoritev naštejem le nekaj z območja ZDA, kakor so predstavljene v zbirni publikaciji nacionalnega ma- tičnega središča American Self-Help Group Clearinghouse (White in Madara, 2002): Messies anonymous (za osebe, ki imajo težave z neredom oz. neorganiziranim gospodinjstvom), Fear of Success anonymous (za osebe, ki se bojijo uspeha), Sex Workers Anonymus (za osebe, ki želijo zapustiti industrijo seksa) in druge. Pri nas tovrstne raznolikosti sicer ni, a vendarle so bile po zgledu AA, ki v Sloveniji delujejo že trideset let, ustanovljene leta 1989 Al-anon (skupnost svojcev in prijateljev alkoholikov, ki čutijo, da je bilo njihovo življenje prizadeto zaradi pitja nekoga drugega), Alateen (pomoč za najstnike, katerih starši, družinski člani ali prijatelji imajo težave z alkoholom), Anonimni narkomani Slovenije (skupine za osebe, odvisne od drog), Overeaters Anonymous Slovenia (skupine za osebe s težavami zaradi kompulzivnega prenajedanja) in Anonimni hazarderji Slovenije (sku- pine za osebe s težavami zaradi neobvladljivega hazardiranja). Katz (1993) predstavlja pet temeljnih razlik8 med skupinami dva- najstih korakov (ang. 12-Step Groups) in drugimi vrstami skupin za samopomoč, ki ne delujejo po tem programu (ang. Non 12-Step Groups): ideologija skupine, struktura srečanj, priznavanje nemo- či, trajanje udeležbe in družbenopolitično udejstvovanje skupin. Za skupine dvanajstih korakov je značilna jasna ideologija, temelječa 8 Veliko je podobnosti med Katzevim razlikovanjem skupin, ki delujejo po sistemu dvanajstih korakov, in tistih, ki po njem ne delujejo, z razlikovanjem skupin za samopomoč in podpornih skupin po avtorici Farris Kurtz (1997). 22 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin na ideji, da je osebna sprememba lahko dosežena zgolj skozi du- hovno verjetje in spreobrnitev, medtem ko za druge vrste skupin ideologija ni značilna, jo pa v teku razvoja seveda lahko razvijejo, a se to v večini primerov ne dogaja. Prav tako za te skupine ni pred- pisanih oblik srečanj, ki bi bile zamejene z nekim faznim procesom osebne spremembe posameznikov. Priznavanje nemoči in višje sile je temeljno pri skupinah dvanajstih korakov za doseganje novega vedenja in krepitve moči, pri drugih pa je skoraj nezaželeno, saj bi, denimo, pri skupinah hendikepiranih še dodatno lahko spodbuja- lo že tako obstoječe stanje nemoči, zato te skupine bolj slonijo na učenju, izmenjavi strategij spoprijemanja, medsebojne podpore itd. Zagovorniki skupin dvanajstih korakov sicer menijo, da nemoč ni enako kot pasivna drža, vendar med predstavniki obeh vrst skupin ta spor še vedno obstaja. Udeležba je pri skupinah dvanajstih kora- kov dolgotrajna, lahko celo doživljenjska, medtem ko je pri drugih krajša; pričakuje se, da bo član po izboljšanju stanja skupino za- pustil. Konec skupine ni zaznamovan s stigmo, temveč je nagra- jen z aplavzom. Pri obeh vrstah skupin pa je članstvo lahko nekaj časa prekinjeno, nato pa ponovno obnovljeno v kriznih trenutkih. Družbenopolitično udejstvovanje pa je pri skupinah dvanajstih ko- rakov povsem nezaželeno, medtem ko je pri drugih vrstah razumlje- no kot eden od načinov preseganja nemoči lastnega stanja ter pot do krepitve moči posameznikov in družbenih skupin (prav tam). Primerjava skupin za samopomoč in podpornih skupin Avtorica Lamovec (1998) predlaga definicijo, po kateri skupine za samopomoč združujejo ljudi s podobnimi problemi na enakovredni ravni, in jih po namenu deli v dve skupini; prvo tvorijo skupine za samopomoč, ki želijo neposredno pomagati članom, drugim pa sta primarni prioriteti boj za pravice zatirane skupine in spreminjanje odnosa družbe do teh zatiranih skupin. S to opredelitvijo se sklada delitev skupin avtorice Nylund (2000), le da jih poimenuje osebno usmerjene in na družbeno spremembo usmerjene skupine. Gustow in Tracy pa sta enako delitev že leta 1976 poimenovala tako: skupine tipa I (podporne skupine »face-to-face«) in skupine tipa II (na spre- membo okolja usmerjene skupine). Avtorica Nylund (2000) opozarja, da mnogokrat skope in nepopolne definicije skupin za samopomoč 23 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči opredeljujejo zgolj skupine, ki so osebno usmerjene, družbeno usmerjene pa prezrejo.9 Najkompleksnejšo opredelitev poda avtorica Farris Kurtz (1997, str. 4): »Skupina za samopomoč je podporna, edukativna, običajno na spremembo usmerjena skupina za medsebojno pomoč, ki nasla- vlja posamezno življenjsko težavo ali pogoj, ki si ga delijo vsi člani skupine. Njen namen je osebna ali družbena sprememba ali oboje, kar dosegajo z uporabo ideologije za soočanje s situacijo. Vodenje je lastno članom skupine; udeležba in prispevki so prostovolj- ni – ne zaračunavajo članarine. Strokovnjaki so redko aktivni pri dejavnostih skupine, razen kadar se je udeležujejo kot člani. Vključujejo se lahko vsi, ki lahko svoje članstvo opredelijo s tem, da je njihova težava, situacija ali identiteta taka kot pri drugih članih skupine. Srečanja so strukturirana in usmerjena na nalogo, uporabljajo pa se specifične metode pomoči za osnovno težavo ali okoliščino. Lokalne skupine so razmeroma neodvisne od svojih nacionalnih sedežev.« Z vidika časovnega sosledja so se iz skupin za samopomoč razvile pod- porne skupine,10 ki jih avtorici Schopler in Galinsky (1995) uvrščata na kontinuum med intervencije samopomoči in terapevtske pomoči. Menita, da se podporne skupine hkrati na eni strani prekrivajo s sku- pinami za samopomoč, po drugi strani pa s terapevtskimi skupinami. »Podporna skupina se srečuje z namenom nudenja medsebojne čustvene podpore in informacij osebam s skupno težavo. Pogosto jih izvajajo strokovnjaki in so povezane z družbenimi agencijami ali večjo, formalno organizacijo. Kriteriji za članstvo pogosto iz- ključujejo posameznike, ki niso uporabniki sponzorske organizacije te skupine. Vedenjske in družbene spremembe so podrejene ciljem čustvene podpore in edukacije. Srečanja so razmeroma nestrukturi- rana in za program skupine ni verjetno, da bi vključeval ideologijo. Podporne skupine običajno ne zaračunavajo članarine ali pobirajo prispevkov« (Farris Kurtz, 1997, str. 4, 5). 9 Primer take definicije je naslednji: »Skupine za samopomoč združujejo ljudi s podobnimi težavami, z namenom pomagati jim na osebni način, po možnosti odpraviti težavo, in jih, kadar je to mogoče, naučiti, kako živeti z lastnimi omejitvami« (Damen, Mortelmans in Van Hove, 2000, str. 332). V to definicijo niso vključene skupine, usmerjene na doseganje sprememb v družbi. 10 V pričujočem delu bo opazen večji poudarek na samopomoči in skupinah za samopomoč kot pa na podpornih skupinah. Najprej zato, ker je delo vsebinsko zastavljeno tako, da poudari izvor teh skupin, pa tudi zato, ker v empiričnem delu večinski del vzorca predstavljajo skupine za samopomoč. 24 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Tudi avtorica Farris Kurtz (1997) razvršča skupine na kontinuum, in sicer od skupin za samopomoč do podpornih skupin. O skupinah za samopomoč meni, da so kompleksnejše oblike skupin, katerih namen je doseganje spremembe pri članih, in jih postavlja na en konec kon- tinuuma, medtem ko so na drugem koncu preprostejše oblike skupin, usmerjene v izmenjavo podpore in tolažbe. To so podporne skupine. Taksonomsko pa vmesne oblike navede od:  skrajnih oblik samopomoči, ki jih imenuje kompleksne, na spre- membo usmerjene skupine, to so skupine dvanajstih korakov in druge skupine, ki ne delujejo po tem sistemu;  zagovorniških skupin za samopomoč, usmerjenih na spreminjanje družbene realnosti;  mešanih podpornih skupin, katerih namen je obveščanje in izobraževanje;  do neformalnih podpornih skupin, ki združujejo enako trpeče in so na skrajnem robu podpornega kontinuuma. Avtorica (prav tam) poudarja, da ne gre za čiste oblike, kajti tudi na spremembo usmerjene skupine nudijo podporo in nasprotno. Kljub definicijam, ki naj bi razlikovale skupine za samopomoč in podporne skupine, pa so si definicije tudi v literaturi mnogokrat nasprotne ali se prekrivajo. Podobne nejasnosti se pojavljajo tudi v praksi pri iz- vajanju teh skupin. Taka je situacija po svetu, a podobna je prisotna tudi v slovenskem prostoru, razmejitev med skupinami ni nič razvi- dnejša ne v teoriji in ne v praksi. Avtorica (prav tam) meni, da gre pri opredelitvi skupin za samopomoč in podpornih skupin vedno za opis »idealnih tipov«, torej tako čistih oblik, da jih v praksi redkokdaj sre- čamo. Vendar pa hkrati poudarja, da glavne razlike med obema vrsta- ma skupin nastopajo v vlogi strokovnjaka pri skupinskih aktivnostih, obsegu članstva v organizaciji, obsegu in tipu skupinske usmerjenosti na spremembo, stopnji avtonomije lokalne skupine ter kompleksnosti programa organizacije in njene filozofije (Powel, 1987, v Farris Kurtz, 1997; Schopler in Galinsky, 1995, v Farris Kurtz, 1997; Schubert in Borkman, 1991, v Farris Kurtz, 1997). Po teh kriterijih tudi oblikuje že navedeni delovni definiciji obeh skupin, ki jih primerjalno prika- zuje naslednja tabela hkrati z dodanimi vsebinskimi poudarki avtoric Schopler in Galinsky (1995). 25 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Tabela 1: Razlike med skupinami za samopomoč in podpornimi skupinami po avtoricah Farris Kurtz (1997) ter Schopler in Galinsky (1995) Kriteriji Skupine za samopomoč Podporne skupine Definicija Podporna, edukativna, na Skupina, katere člani si nudijo spremembo usmerjena skupi- medsebojno čustveno oporo na za medsebojno pomoč, ki in informacije o skupnem naslavlja posamezno življenj- problemu. sko težavo ali pogoj, ki si ga delijo vsi člani skupine. Namen Osebna ali družbena Čustvena opora in izobraževa- sprememba ali oboje. nje, vedenjske in družbene spre- membe so manj pomembne. Ideologija Prisotna in namenjena Je ni oz. je izjemoma prisotna. soočanju s situacijo. Vodenje Predvsem med člani skupine. Pogosto na strani strokovnjaka ali prostovoljcev, redko članov. Udeležba Prostovoljna. Prostovoljna. Prispevki Prostovoljni, ni članarine. Običajno ni prispevkov ali članarine. Prisotnost Redko ima dejavno vlogo Pogosto jih izvajajo stro- strokovnjaka (razen če je član). kovnjaki (enaki med člani, a njihova legitimnost izhaja iz usposobljenosti, redko so z enako izkušnjo kot člani). Članstvo Vsi člani so z enako težavo, Omejeno je na člane organiza- situacijo, identiteto. cije, v okviru katere je organi- zirana skupina. Srečanja Strukturirana, usmerjena na Nestrukturirana. nalogo, značilna je uporaba specifičnih metod pomoči. Avtonomnost Lokalne skupine, razmeroma Običajno jih organizirajo neodvisne od nacionalnih družbene agencije ali večje sedežev. formalne organizacije. Z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije se je razširil pojav spletnih podpornih skupin in predstavlja povsem nov način spo- prijemanja s težavami za njegove člane (Christian, 2005). Prednosti spletnih podpornih skupin pred podpornimi skupinami, v katerih se člani osebno srečajo (angl. face-to-face support groups), so v tem, da je podpora dosegljiva 24 ur na dan, omogočena je anonimnost, 26 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin v primeru bolezni pa se članu ni treba soočiti z osebo, pri kateri je bolezen napredovala (Im idr., 2007, v Peterson, 2009). V spletu poleg podpornih delujejo tudi spletne skupine za samopomoč. Primer so spletne skupine AA (VanLear, Sheehan, Withers in Walker, 2005), ki delujejo v več različicah: kot asinhroni pogovori, formalna sinhrona spletna srečanja AA in neformalni klepet. So pa podporne spletne skupine glede na pogostost bolj razširjene kakor spletne skupine za samopomoč. Pojav spletnih podpornih skupin je raziskovalcem omogočil dostop do (pisanih) naracij in s tem povsem nov vpogled v delovanje takih skupin (Christian, 2005), saj je dostopno mnoštvo zapisov o dogaja- nju v teh skupinah. S tem se je odprlo novo polje raziskovanja pri- povedi in komunikacije v podpornih skupinah. Naj za ponazoritev navedem samo nekaj študij o naracijah, ki kažejo na pestrost razi- skovanih vsebin spletnih podpornih skupin: teme v podporni skupi- ni za ženske v rekonstruirani družini pri preseganju mita »hudobne mačehe« (prav tam), teme pripovedi oseb, ki žalujejo za osebo, ki je naredila samomor (Schotanus-Dijkstra, Havinga, van Ballegooijen, Delfosse, Mokkenstorm in Boon 2014), tematska analiza komu- nikacije v spletni podporni skupini za moške, okužene s HIV, in o tem, kako osnovna zahteva, da pripovedujejo zgolj o pozitivnih vidikih doživljanja, konstruira socialno podporo (Peterson, 2009), komunikacija z novo članico glede spoprijemanja z anoreksijo in o tem, zakaj zahteva, da mora nova članica opustiti proanoreksijo,11 nakazuje na visokopražni program (Stommel in Koole, 2010), kako komunikacija v spletni podporni skupini omogoča čustveno oporo in alternativne poglede osebam s samomorilnimi težnjami (Gilat, Tobin in Shahar, 2011), teme v spletnih forumih spletnih podpor- nih skupin za moške pri soočanju z neplodnostjo v paru (Malik in Coulson, 2008) in – ne nazadnje – dostop do zapisane komuni- 11 Proanoreksija je življenjski slog oz. življenjski nazor, ki promovira motnjo hranjenja kot izbiro oz. promovira nadzor nad lastnim telesom in življenjem z odrekanjem hrani. Skupnost večinoma živi med druženjem na spletnih portalih, kakršen je t. i. Pro-Ana, kjer si anoreksična dekleta in tudi fantje izmenjujejo izkušnje in nasvete o tem, kako nadzorovati vnos kalorij, uporabljati diuretike in laksative itd. Zagovorniki proanoreksije trdijo, da anoreksija ni bolezen, da so izbrali, da se ne bodo zdravili, in da se ne samopomilujejo, temveč so ponosni na svoje sposobnosti kontrole. Med njimi lahko zasledimo zagovornike, ki razlikujejo med anoreksičnim in reksičnim, pri čemer je prvi izraz rabljen za osebe, ki se doživljajo kot bolne, drugi pa za tiste, ki s ponosom zavestno izbirajo svoj življenjski slog. Pojavlja se tudi slogan, da anoreksični umrejo, reksični pa ne (Totally in Control, b. d.). 27 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči kacije omogoča tudi analizo konfliktov v spletni podporni skupini (Aakhus in Rumsey, 2010). Ena od značilnosti, ki je očitna na prvi pogled po pregledu literature o skupinah za samopomoč in podpornih skupinah, čeprav ni mnogokrat posebej omenjena, je primernost skupin glede na starost. Skupine za samopomoč so že zaradi samoorganiziranosti izvedljive zgolj za odrasle oz. so že primerne za osebe na prehodu med adolescenco in odraslo- stjo. Podporne skupine pa so primerne tudi že za otroke, če jih izvajajo dobro usposobljeni strokovnjaki (O'Rourke in Worzbyt, 1996). Gre za maloštevilčno skupino otrok, ki se soočajo s podobnimi življenjskimi spremembami. Namen skupine je otrokom pomagati raziskovati ču- stva, misli in dejanja na ravni njihove starosti, dosegati nove ravni ra- zumevanja lastnih dilem, kar naj bi jih vodilo do učinkovitejših in od- govornejših načinov delovanja. V podpornih skupinah otroci pridobijo izkušnjo kolegialnosti in upanja (prav tam). Riessman in Carroll (1995) podporne skupine za učence predstavljata v svojem radikalnem predlogu modela vrstniško usmerjene šole, kjer bi te skupine bile le eden od načinov samopomoči med učenci. Na osnovi eksperimentov v različnih šolah v New Yorku sta dokazala, da je sistem tutorstva med učenci (tutorji so bili povprečni in podpovprečni učen- ci) bistveno zvišal učne dosežke tutorjev in učencev, ki so bili deležni tutorstva. V svojem modelu zagovarjata, da bi se učinkovitost šolske- ga sistema v primerjavi z aktualno situacijo precej zvečala in da imajo vlade vire moči za izboljšanje sistema v sistemu samem – učencih in dijakih. Model vrstniško usmerjene šole bi se od obstoječih razlikoval v domala vseh vidikih. Tudi predlogi za pomembne odločitve naj bi prišli iz vrst učencev in dijakov, učitelji pa bi bili moderatorji teh procesov (prav tam). Tak pristop prinaša obrat v paradigmi pedagoškega dela in pokaže vrednost znanja, izkušenj in spretnosti, ki so jih učenci (ter seveda tudi dijaki in študenti) že pridobili, in tako preseže pojmovanje med učiteljem in učencem, kjer sta vlogi porazdeljeni med dve osebi, temveč je v vsakem učečem se posamezniku tako učitelj kot učenec,12 s tem pa učencem, dijakom in študentom ponudi mesto enakovrednejše- ga sogovorca v pedagoškem procesu. 12 In tu se skriva princip samopomoči: tako kot član skupin za samopomoč in podpornih skupin ni samo prejemnik pomoči, temveč hkrati tudi pomočnik (gre za t. i. pomočniški princip, o katerem je govoril Riessman že v šestdesetih letih preteklega stoletja), tako tudi učenec ni zgolj učenec, vendar je že pridobil neko znanje in je v tem pogledu lahko tudi učitelj. 28 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin po svetu Gibanje za samopomoč v obliki skupin za samopomoč (in pozneje razvi- tih podpornih skupin) se je začelo v Združenih državah Amerike s prvimi skupinami AA v poznih tridesetih letih dvajsetega stoletja, zato je danes v tem delu sveta izoblikovana močna tradicija (Nowinski, 2003; Katz, 1993; Riessman in Carroll, 1995). Katz (1993) poimenuje AA dedke organizacij za samopomoč. V letih po drugi svetovni vojni so tem skupinam sledi- le skupine za otroke, za fizično bolne ali za ljudi s čustvenimi težavami. Pospešeno so naraščale od leta 1950. Tem so sledile skupine za samopo- moč, namenjene obravnavi nešteto vrst težav, ki so bliskovito naraščale v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njihov razvoj je dosegel vrh v osemdesetih letih, ko so vzporedno s skupinami za samopo- moč, z njihovimi matičnimi središči in s področji, na katerih so te skupine delovale, naraščali tudi forumi za razpravljanje o teh skupinah in oblikah pomoči, znanstveni interes in angažma v raziskovanju ter možnosti za financiranje raziskovalnih (namenjenih predvsem raziskovanju učinkovito- sti samopomoči) in razvojnih projektov na strani vlade (Archibald, 2007). Skupine za samopomoč in podporne skupine so se začele v Združenih državah Amerike med seboj povezovati v obliki matičnih središč (angl. clearinghouses),13 ki so skrbela za vodenje evidenc o skupinah, razšir- jala informacije o delujočih skupinah, nudila materialne pogoje (npr. prostor) za novonastale skupine, omogočala dostop do večjih količin informacij o skupinah za raziskovalne namene itd. (Wollert, 1990). Ko so sredi osemdesetih let avtorji poročali o brstenju razvoja gibanja za samopomoč (Putnam, 2000, v Archibald, 2007), pa se je dejansko že zmanjševal delež novih skupin, povečevala pa se je tudi stopnja razpa- danja skupin, kar je posledično vodilo do zmanjševanja obsega različnih organizacijskih14 oblik samopomoči do zgodnjih devetdesetih let prej- šnjega stoletja. Tako naj bi se rast gibanja za samopomoč v ZDA usta- vila, o čemer priča upad udeležbe v organizacijah za samopomoč. Vzrok za to je lahko povečan razpad skupin ali padec udeležbe v skupinah ali obojega (Wituk, Shepherd, Warren in Meissen, 2002). Danes je v tem delu sveta samopomoč nekaj samoumevnega, zaključuje Archibald 13 Več o tem v razdelku Institucionalizacija samopomoči. 14 Avtor tu ne govori zgolj o skupinah za samopomoč, temveč med organizacijske oblike samopomoči poleg skupin za samopomoč prišteva še organizacije za samopomoč, matična središča … 29 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči (2007) in povzema raziskave, izvedene v devetdesetih letih do vključno leta 2000, pri čemer se ocene obsega populacije, vključene v skupine za samopomoč, gibljejo od 6,5 milijona do 15 milijonov ljudi, ki so se v nekem obdobju življenja udeleževali teh skupin. Situacija v Evropi je nekoliko drugačna (Damen, Mortelmans in Van Hove, 2000). Gibanje za samopomoč, ki je v Evropo prišlo iz ZDA, je naletelo na drugačno kulturno okolje, zato se je razvijalo z manjšo odmev- nostjo. Kljub temu so dandanes skupine za samopomoč in organizacije za samopomoč stalnica možnih oblik pomoči in podpore tudi v Evropi. Pilotska raziskava, ki jo je združenje ISSA (International Social Security Association) izvedlo v petih evropskih državah – Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in v Veliki Britaniji, ponuja jasne orise stanja na področju skupin za ljudi s težavami (Steinke, 2000). Za namene te raziskave je bila privzeta definicija težav (angl. disabilities), kakor jo opredeljujeta Svetovna zdravstvena organizacija in mednarodna klasifikacija delovanja in težav. To so težave na področjih: strukture in delovanja tele-sa, dejavnosti na individualni ravni in udeležbe v družbi. V Veliki Britaniji so se prve številčnejše neodvisno organizirane oblike samopomoči pojavile konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Mnogo skupin za samopomoč in organizacij je povezanih v krovne organizacije. Na Nizozemskem je bila večina uporabniških organizacij ustanovljena med letoma 1970 in 1990. Delimo jih lahko v tri skupine: neposredno usmerjene na stanje pacienta, splošne organizacije pacientov, ki delujejo na ravni komisij, in krovne organizacije različnih organizacijskih oblik samopomoči. Izkazalo se je, da znotraj marsikaterega od gibanj pacien- tov prihaja do različnih interesov in da imajo z rastjo gibanja premalo ljudi, ki bi se lahko pogajali z izkušenimi strokovnjaki v zdravstvenem sistemu. V Avstriji je spekter vsebin, na področju katerih delujejo sku- pine za samopomoč, izjemno širok, zavzema tako rekoč vse kronične bolezni in težave. Osebe, ki se z njimi soočajo, se združujejo v organiza- cije, te pa v krovno organizacijo. Na Švedskem je po mnenju Steinkeja (2000) malo skupin za samopomoč v najožjem pomenu izraza, obstaja pa veliko združenj pacientov, ki povezujejo skoraj pol milijona ljudi. V Nemčiji se je razvoj skupin za samopomoč začel v petdesetih le- tih prejšnjega stoletja najprej za ljudi s težavami zaradi odvisnosti od substanc (npr. AA), s t. i. klasičnimi težavami in boleznimi (kot sta telesna oviranost in diabetes) ter za starše otrok z učnimi težavami. V šestdesetih letih so jim sledile skupine za kronično bolne in za starše kronično bolnih otrok. Te skupine so se pozneje začele združevati v 30 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin krovne organizacije. V sedemdesetih in osemdesetih letih pa se je gi- banje razširilo še v obliki skupin za samopomoč za druge zdravstvene in socialne težave. Ocena leta 2000 je bila, da deluje približno 70.000 skupin za samopomoč, v katere naj bi bilo vključenih približno tri mi- lijone ljudi (von Appen, 1994), oz. 70.000 do 100.000 skupin s tri- do štirimilijonskim članstvom (Matzat, 1997, v Matzat, 2002), zaradi česar jih nekateri imenujejo četrti steber nemškega zdravstvenega sistema. Poleg tega je bilo v tem času ocenjeno, da deluje približno 160 kontak- tnih centrov za samopomoč oz. matičnih središč (von Appen, 1994), od katerih so bila prva ustanovljena v zgodnjih osemdesetih. Od evropskih držav naj omenim še Finsko, kjer so bile prve skupine AA ustanovljene že v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so bile tako ene izmed prvih tovrstnih skupin v Evropi (Nylund, 2000). V šestdesetih letih so se močneje razvile še druge skupine, ki so pokrivale osebne in socialne težave. Glede na tematiko, s katero so se ukvarjale (npr. za fizične bolezni in težave v duševnem zdravju, za starše bolnih otrok, za enostarševske družine), so bile te skupine primerljive z razvo- jem skupin drugod po Evropi in v Severni Ameriki. Finski nasprotni pol pa predstavljata tako Češka kot Slovaška, ki – takrat še združeni – zaradi političnega sistema nista imeli razvitih skupin za samopomoč (delujočih po programu dvanajstih korakov), temveč je bil prevladujoč model skupin z medicinskim strokovnim ozadjem. Na območju dana- šnje Češke in tudi Slovaške se je razvoj skupin za samopomoč začel po letu 1990 (Gabrhelik in Miovsky, 2013), ko so to dovoljevale spremem- be v političnem sistemu. Slika 1: Glavne smeri razvoja organiziranih oblik samopomoči (skupin za samopomoč in organizacij) 31 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razmahnil razvoj skupin za samopomoč tudi v Avstraliji (Nash, 1999). Takrat so bila za skupine na voljo tudi prva sredstva v skupnostih, ki so tovrstne skupine finančno podprle, ustanovljeno pa je bilo tudi matično središče in začele so se pojavljati prve raziskave s tega področja. Najmočnejši pa je bil razvoj skupin za samopomoč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Naslednji val razvoja gibanja za samopomoč se je razširil v države Azije. Med njimi je bila le za skupine za samopomoč v Izraelu značilna pre- cejšnja podobnost z delovanjem skupin na Zahodu, čeprav so bile bolj usmerjene na delovanje navzven, torej v smer doseganja sprememb v družbi, in ne v delovanje posameznika, tj. razkrivanje čustev in doživlja- nja (Gidron in Bargal, 1986). Večinoma so skupine začele intenzivneje nastajati konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1983 sta jih avtorja v raziskavi v glavnem mestu Jeruzalemu na- štela triintrideset, a so bile takrat še zelo ranljive glede obstoja (zaradi problema rednega srečevanja, vodenja itd.). Leta 1998 pa je Ben-Ari poročal o prvem in takrat še edinem matičnem središču v Izraelu. Za razumevanje razvoja in oblik skupin za samopomoč v Aziji je izje- mnega pomena poznavanje tamkajšnjega sociokulturnega in politične- ga okolja, ki je vodilo do drugačnih oblik skupin za samopomoč. Oka (1994) na primeru Japonske, ki je v temelju kulturno naravnana na sku- pinske oblike delovanja, utemeljuje, zakaj je treba zahodnemu konceptu skupin za samopomoč odvzeti kulturne prvine in ga implementirati v japonsko okolje zgolj z vidika univerzalnih prvin, kot so spontana iz- menjava, posameznikova neodvisnost in emancipacija izpod zatiranja. Meni, da so v skupinah vzorci interakcije, ki zavirajo univerzalne proce- se samopomoči: udeležba v skupinah zaradi družbenih norm, individu- alizem, ki ni vrednota, podrejenost in spoštovanje hierarhije in nerazvi- te veščine pripovedovanja in naravnanost skrivanja družinskih težav ter specifične kulturnopolitične ovire. Mnogo malih skupin je delovalo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja znotraj t. i. gibanja kroga. Vendar pa to niso bile skupine za samopomoč, kot jih razumemo v zahodnem svetu. Avtorica na osnovi predstavljenega tedanjega stanja na Japonskem zagovarja stališče, da skupine za samopomoč na Japonskem niso prave skupine za samopomoč, saj nimajo konstitutivnih značilnosti. S poimenovanjem »prave« in »neprave« skupine se ne strinjam, saj me- nim, da vsaka oblika skupinskega dela lahko dobi svojo značilno speci- fiko znotraj kulture, v kateri je osnovana, ne more obstajati v vakuumu. Avtoričina teza o pravih skupinah bi torej pomenila, da je zgolj zahodni 32 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin način pojmovanja samopomoči pravi in so z njim prave tudi skupine, ki so osnovane po zahodnem modelu. Menim, da skupine v azijskih deželah ne bodo nikoli enako delujoče kot v zahodnih, saj so vtkane v drugačen vrednostni sistem in druge družbene prakse. Ne gre le za so- ciološko, temveč tudi antropološko dimenzijo. Do podobnih ugotovitev prihajata Gidron in Chesler (1994), ko med partikularne dejavnike, to je tiste, ki prispevajo k variabilnosti vsebinskih ali programskih in organizacijskih oblik, uvrščata na prvo mesto državo in družbeno organizi- ranost, na drugo demografske statuse in etnično oz. rasno kulturo, tretji pa so teme, okrog katerih se skupine organizirajo. S prej povedanim pa ne nameravam zanikati dejstva, ki ga poudarja Oka (1994), in sicer, da je v japonski kulturi združevanje v skupinah primaren interes skupine in so posameznikovi interesi na račun skupine mnogokrat zanemarjani ali celo poteptani ter da je to vredno družbe- ne refleksije. Seveda je vredno, vendar pa je pomembno, da ta refle- ksija dobi svoje mesto zaradi iskanja mesta posamezniku, in ne zaradi ustvarjanja »pravih« skupin za samopomoč, saj to povzroči ravno ne- želeni učinek, tj. vnovično podreditev posameznika interesom skupine. Ali če uporabim termine kibernetskega razumevanja sprememb: tako bi nastala sprememba prvega reda, refleksija zaradi iskanja mesta posa- mezniku pa bi predstavljala spremembo drugega reda. Podoben vpliv sicer nekoliko različnih kulturnih in političnih zna- čilnosti na razvoj skupin za samopomoč je opazen tudi na Kitajskem (Wong in Chan, 1994), od stigmatiziranja kronično bolnih ljudi do pretiranega spoštovanja dominacije strokovnosti v zdravstvenem sis- temu. Leung (2010) trdi, da so se v Hongkongu skupine za samopo- moč začele razvijati konec sedemdesetih in močneje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V študiji skupin za samopomoč je bilo ugo- tovljenih 211 skupin (Mok, Chau, Fung in Ngai, 2003, v Cheung, Mok in Cheung, 2005), sicer pa je večina prvih študij usmerjala na skupine za samopomoč, delujoče v zdravstvenem sistemu (Wong in Chan, 1994; Mok, 2001). Naraščanje števila skupin za samopomoč za obolele za rakom na Kitajskem prikazuje, kako se koncept skupin za samopomoč vpne v vsakokratno sociokulturno okolje. Kar skupi- ne za samopomoč za onkološke bolnike na Kitajskem razlikuje od podobnih skupin v drugih državah, je to, da jih je bila večina sprva organizirana v povezavi z borilno veščino či gong, za katero je veljalo, da naj bi bila izjemno učinkovita pri spoprijemanju in nadzoru nad boleznijo karcinoma (Mok, 2001). 33 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Še bolj pa se skupine za samopomoč v Indiji razlikujejo od zaho-dnega pojmovanja tega pojava. Gre za programe malega podjetništva in najemanja posojil na osnovi skupinskega varčevanja znotraj ne- formalnih manjših lokalno pogojenih skupin, izvajajo pa jih nevla- dne organizacije ali javne službe. Najintenzivneje so implementirane za ciljno populacijo revnih žensk ( Jakimow in Kilby, 2006). Vanje naj bi bilo vključenih 33 milijonov žensk z namenom dostopa do fi- nančnih storitev z nizkimi stroški kot tudi samoupravljanja in razvo- ja dejavnosti (EDA in AMPAS, 2006, v Larson, Drolet in Samuel, 2013; NABARD, 2010, v Larson, Drolet in Samuel, 2013). Husain, Mukherjee in Dutta (2010) poudarjajo, da snovalci politike in nevla- dne organizacije sicer skupine za samopomoč vidijo kot instrument za spremembo in socioekonomsko krepitev moči, vendar so dejan- ski dokazi učinkov teh skupin dokaj mešani. Larson, Droletova in Samuelova (2013) izpostavljajo, da na območju Indije niso našli no- bene skupine, ki bi bila delujoča brez finančnega vmesnika, omenjajo pa dva prevladujoča modela skupin; pri enem gre zgolj za mikrokredi- tiranje, pri drugem pa so poudarjene tudi druge oblike krepitve moči (npr. sodelovanje v družbenih in političnih procesih). Vsekakor pa organiziranost in delovanje skupin za samopomoč na področju Indije najkonkretneje kaže, kaj sta imela v mislih Gidron in Chesler (1994), ko sta trdila, da sta država in družbena organiziranost najvplivnej- ša dejavnika, ki prispevata k variabilnosti vsebinskih ali programskih in organizacijskih oblik teh skupin, saj so indijske skupine za samo- pomoč najdlje od implementacije koncepta skupin za samopomoč v zahodnem svetu. Kot sem že izpostavila ob primeru Japonske, je tudi iz primera Indije razvidno, da gre za drugačen koncept skupin za sa- mopomoč, takega, ki naj bi (vsaj na deklarativni ravni)15 udeleženim pomagal na poti k dejavni udeležbi in neodvisnemu položaju v družbi. Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji Prve skupine za samopomoč v Sloveniji so bile ustanovljene v osemde- setih letih prejšnjega stoletja, toda množično lahko govorimo o nasta- janju teh skupin na različnih področjih šele v devetdesetih letih prete- klega stoletja po spremembi družbenopolitičnega sistema16 (Ramovš, 15 Podrobnejše pojasnilo tega medklica je v razdelku Skupine za samopomoč in podporne skupine v funkciji premeščanja dolžnosti socialne države na posameznike. 16 Pri nas je bila precej podobna situacija kot na Češkem in Slovaškem. 34 Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin 1994). Strokovne objave in objave na spletnih straneh vsekakor kažejo, da so vse oblike izvajanja medsebojne pomoči v Sloveniji v zadnjih de- setih letih v močnem porastu. V raziskavi o skupinah in organizacijah za samopomoč v Sloveniji (Ramovš, 1994) so bili leta 1994 zbrani podatki o obstoju 584 skupin za samopomoč. Glavnino teh organizacij so tvorila ustaljena društva, med njimi so bila najštevilnejša društva upokojencev in invalidska društva. Zanje avtor trdi, da so sicer »po svoji naravi čiste organizacije za samopomoč«, vendar zaradi tesne povezanosti s samoupravno dr- žavno oblastjo niso delovale po načelih samopomoči. To se je kazalo v dveh temeljnih značilnostih njihovega delovanja: v pridobivanju ma- terialnih virov od države in formalni organiziranosti. Avtor pa nada- ljuje, da so bile skupine in organizacije za samopomoč, ki so se začele ustanavljati pozneje, usmerjene nasprotno. Glavna usmeritev skupin, ki so bile sprva povsem neformalno organizirane, je bilo reševanje duševne, medčloveške in bivanjske problematike; vse to torej, kar naj bi obsegala samopomoč. Tako kot drugod po svetu lahko tudi pri nas predhodnike skupin za sa- mopomoč najdemo v skupinah anonimnih alkoholikov, ki so pri nas za- čele delovati pred tridesetimi leti, kmalu pa so jim sledile tudi skupine Al-anon, ki so združevale svojce in prijatelje alkoholikov. V obdobju po osamosvojitvi so se začele množično razvijati skupine za samopomoč, ki so bile usmerjene na osebno delovanje, to je krepitev posamezniko- vih virov znotraj posameznih ciljnih skupin. Med vidnejšimi predstav- niki tega razvoja so skupine za samopomoč za starejše (Ramovš, 1989; v Ramovš, 1994), sledile pa so skupine za samopomoč na področju du- ševnega zdravja. Mnoge od njih so ustanovili uporabniki, organizirati pa so se začele tudi na iniciativo strokovnih delavcev (Bogataj, 2004). Enako množično so se začele razvijati skupine za samopomoč za starše hendikepiranih otrok (Hočevar in Tomažič, 2004) ter za starše otrok z različnimi boleznimi in oblikami oviranosti. Tem skupinam pa so sledi- le različne skupine na področju soočanja z odvisnostmi, tako po zgledu AA kot skupine, katerih delovanje ni usmerjeno po programu dvanaj- stih korakov, denimo, skupine za samopomoč pri motnjah hranjenja (Švab, Šolar, Ziherl, Ibic, Čufer in Trivič, 1998). Kmalu so na to polje začeli vstopati strokovnjaki in ustanavljati podporne skupine. Naj za ponazoritev navedem nekaj skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji: anonimni alkoholiki, anonimni čezmerni jedci, ano- nimni narkomani, anonimni hazarderji, AL-anon – svojci in prijatelji 35 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči alkoholikov, skupine za starejše osebe, za zasvojence in njihove svojce, za osebe, obolele za depresijo, bipolarno motnjo ali anksiozno motnjo, za starše hendikepiranih otrok, skupine za ženske z motnjami hranje- nja, za starše ali sorodnike oseb z motnjo v duševnem razvoju, za osebe, obolele za fibromialgijo, za osebe po poškodbi glave, za osebe, obolele za rakom, za dekleta in žene, ki so žrtve nasilja, za spolno zlorabljene, za gluhe in naglušne, za ženske v materinskem domu ali varni hiši, za mamice z dojenčki, za nosečnice, za istospolno usmerjene mlade, za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in druge. Klub temu razvoju v Sloveniji še ni vzpostavljenega nacionalnega ma- tičnega središča skupin za samopomoč in podpornih skupin. Vendar pa so se matična središča (čeprav nikjer niso tako poimenovana) obli- kovala znotraj društev, organizacij ipd., ki so spodbujali in omogoča- li delovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin za določeno ciljno skupino. Tak primer je Zveza društev za socialno gerontolo- gijo Slovenije, ki povezuje nacionalno mrežo 519 skupin starih ljudi za samopomoč. Skupine starih ljudi za samopomoč vodi 843 prosto- voljcev – usposobljenih voditeljev. Med rednim tedenskim druženjem s sodelovanjem voditeljev v skupinah se po njihovi evidenci povezuje 4715 ljudi, starih nad 65 let (Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije, b. d.). Drug primer so organizacije, delujoče na področju du- ševnega zdravja, znotraj katerih so organizirane skupine za samopomoč in podporne skupine za osebe z dolgotrajnimi težavami na področju duševnega zdravja in za njihove svojce (v Šentu, Ozari …) in tako na- stopajo v funkciji matičnega središča. Podobno lahko ugotovimo, da je Društvo onkoloških bolnikov Slovenije v funkciji središča za delujoče skupine za samopomoč obolelih, katerega tradicija je precej dolga. Prva skupina je bila namreč ustanovljena že pred ustanovitvijo društva leta 1986 (Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, b. d.). To je zgolj nekaj primerov matičnih središč za posamezne vrste skupin, ki so navedeni z namenom ponazoritve, seveda pa jih v praksi deluje mnogo več. 36 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Procesi v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah V literaturi so procesi, ki potekajo v skupinah za samopomoč in pod- pornih skupinah, precej različno poimenovani, čeprav vsebinsko za- jemajo običajno opise enakih ali podobnih dogajanj. V tem poglavju predstavljam razumevanje teh procesov, kakor jih predstavljata vidnej- ša avtorja tega področja, Katz, žal že pokojni starosta in avtoriteta na področju poznavanja skupin za samopomoč in avtorica Farris Kurtz, ki je v svojem delu Self-Help and Support Groups uspešno združi- la izsledke raziskav, stičnosti in razlike med teoretičnimi pojmovanji obeh vrst skupin ter postavila ločnico med procesi, ki so lastni zgolj ali večinoma skupinam za samopomoč, ter med tistimi, ki so lastni obema oblikama skupin. Avtorica Farris Kurtz (1997) predstavlja nekaj raziskav na področju skupin za samopomoč ali podpornih skupin, ki so bile usmerjene v ugotavljanje Yalomovih dejavnikov pomoči v skupinah.17 Med njimi se v različnem vrstnem redu najpogosteje pojavljajo trije: skupinska pove- zanost, vlivanje upanja in univerzalnost. Izpostavlja, da številni avtorji 17 Izvedenih je bilo namreč več raziskav, v katerih so strokovnjaki ugotavljali, kateri od terapevtskih dejavnikov, kakor jih po Yalomovem konceptu poznamo v terapevtskih skupinah, se pojavljajo v skupinah za samopomoč ali podpornih skupinah. 37 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči poudarjajo univerzalnost oz. podobnost med člani v skupinah za samopomoč in v podpornih skupinah, kar vodi do ustvarjanja takih okolij, kjer ima izražanje empatije najpogosteje svoj prostor. Vlivanje upanja še posebej nastopa, ko novi člani poslušajo pripovedi starejših članov po stažu in ugotovijo, da so bili tudi ti nekoč v njihovi situaciji, hkrati pa vidijo, v kakšni upanje vzbujajoči situaciji so ti člani zdaj. Predstavljenim trem dejavnikom pomoči v skupinah sledijo po pogo- stosti pojavljanja delitev informacij, altruizem in posnemanje vedenja. Informacije pridobivajo člani skupine s pomočjo govornikov ali z med- sebojno izmenjavo izkustvenega znanja (Borkman, 1990, v Farris Kurtz, 1997). Altruizem nekateri avtorji razlagajo v delu, ko člani nudijo po- moč drugemu, vendar pa drugi zagovarjajo stališče, da v tem primeru ne gre za pravi altruizem, ker je nudena pomoč izvajana kot nadaljevanje lastnega okrevanja (Rudy, 1986, v Farris Kurtz, 1997; Smith, 1991, v Farris Kurtz, 1997). Drugih pet Yalomovih dejavnikov (osnovne soci- alne spretnosti, medosebno učenje, katarza, eksistencialni dejavnik in rekapitulacija izvorne družinske skupine) se poredko pojavlja v skupi- nah za samopomoč in podpornih skupinah. Osnovne socialne spretno- sti se lahko pridobijo v podpornih skupinah, zelo malo verjetno pa je, da bi bile eksplicitno poučevane v skupinah za samopomoč. Prav tako se medosebno učenje malo verjetno pojavlja v obeh oblikah skupin, saj člani po navadi niso središče skupinske razprave in je neposrednih kon- frontacij malo ali nič. Katarza se pogosteje pojavi v podpornih skupinah (lahko pa tudi v skupinah za samopomoč), vendar to ni dejavnik, ki bi ga člani tipično navajali kot tistega, ki je v pomoč. Če se skupina odzove na težavo s kognitivnim razumevanjem in z rešitvijo, vodi do pozitivne izkušnje katarze. Eksistencialni dejavnik se lahko v nekaterih skupinah pojavlja, vendar implicitno; nanj niso namerno usmerjene. Avtorica pa zagovarja mnenje, da se skoraj nikoli ne pojavi dejavnik rekapitulacije izvorne družinske skupine, saj v teh skupinah ni terapevta, ki bi člane skupine učil o prenosu vzorcev njihovih interakcij iz družine v aktualno skupino za samopomoč. Nekoliko drugače pa dejavnike učinkovitosti skupin opredeli Katz (1993). Trdi, da je najvplivnejši dejavnik učinkovitosti skupin za samo- pomoč skupinski proces. V analizi procesov – z vidika skupinske dina- mike v majhnih skupinah – je opredelil tiste, ki so specifični za skupine za samopomoč: identifikacijo z vrstniki in s skupino, učenje skozi de- javnost in izkušnjo, spodbujanje komunikacije med enakovrednimi čla- ni, povečane priložnosti za druženje, zlom posameznikovih psiholoških 38 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin obramb skozi dejavnost skupine, odprto razpravo in konfrontacijo,18 emocionalno in socialno podporo med člani, doseganje določenega statusa v skupini, simulacijo pogojev zunanjega sveta v skupini (ne pa odnosa med klientom in strokovnjakom) in »pomočniški princip«, ki ga je Riessman (1965 v Katz, 1993) opredelil kot pomaganje drugim, kar vodi do doseganja osebnih terapevtskih ciljev članov. Procese v skupinah za samopomoč po Katzu predstavlja tudi avtorica Lamovec (1998). K prej predstavljenim dodaja še razvijanje skupinske ideologije. Delo v skupini za samopomoč sledi zakonitostim skupin- skega dela in skupinske dinamike,19 saj je po mnenju avtorice (prav tam) v skupini za samopomoč procesni vidik skupinskega dela ena- ko pomemben kot v drugih skupinah. Avtorica Kobolt (2009) pred- stavlja pojmovanja različnih avtorjev in njihovih teoretskih okvirjev za razumevanje faz skupinskih procesov. Ta, za skupine univerzalna dogajanja, nastopajo tudi v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah. K temu pa lahko dodamo mnenje avtorice Lamovec (1998), ki omenja še štiri faze razvoja, specifične za skupine za samopomoč in podporne skupine: v prvi fazi so procesi usmerjeni k prepoznava- nju različnih problemov posameznih članov, v drugi gre za izmenjavo informacij ter strategij za reševanje problemov, tretja je usmerjena v odpravo stigmatizacije, zadnja pa v oblikovanje nove identitete in ži- vljenjskega sloga. Z vidika teorij socialnega učenja po Banduri pa Katz (1993) našteva naslednje procese, ki se odvijajo v skupini za samopomoč:  učenje po modelu, s katerim član dobi mnoštvo modelov vedenja in priložnosti za učenje novih naravnanosti k reševanju problema, tehnik spoprijemanja s stresom in novih socialnih spretnosti;  socialno primerjanje, ki ga sproži izkušnja učenja po modelu; člani se med seboj primerjajo, ko poslušajo pričevanja ali zgodbe drugih;  samoučinkovitost, ki izhaja iz neposredne izkušnje in primerjave sebe z drugimi člani skupine; 18 V tem delu se Katz (1990) in avtorica Farris Kurtz (1997) razlikujeta. Medtem ko prvi zagovarja prisotnost konfrontacije, pa slednja poudarja, da do neposredne konfrontacije ne prihaja v skupinah za samopomoč, saj so te usmerjene v podeljevanje zgodb, pričevanj in izkušenj, v podpornih skupinah pa v učenje novih strategij spoprijemanja s problemom in podporo. 19 Skupinska dinamika v tem delu je razumljena kot tretji od njenih možnih pomenov, ki jih predstavlja Kobolt (2009) – poleg pojmovanja skupinske dinamike kot prostora znanstvenega proučevanja in pojmovanja skupinske dinamike v smislu t-skupin, namenjenih izkustvenemu učenju o dogajanju v skupinah (prav tam). 39 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči  proces simboličnega modeliranja, ki poteka ob branju zgodb iz li- terature, izpostavljanju primerov uspešnega soočenja s problemi ter učenja specifičnega besedišča za analizo posameznikovih reakcij in vedenja v težavnih vsakodnevnih situacijah;  proces kolektivne učinkovitosti oziroma socialne podpore, kjer gre za občutek med člani skupine glede njihove skupne spretnosti ob- vladovanja nalog. Opisano bi lahko vzporejali z razlago o skupinah kot prostoru social- nega učenja (Kobolt, 2009). Vse namreč, kar velja za socialno učenje v skupinah, velja tudi za skupine za samopomoč in podporne skupine. Avtorica Farris Kurtz (1997) razlikuje med procesi, ki so prisotni tako v skupinah za samopomoč kot podpornih skupinah, in tistimi, ki so lastni zgolj skupinam za samopomoč. Procesi, ki nastopajo v obeh oblikah skupin, so:  dajanje podpore – podpora je primarni namen v podpornih skupi- nah in je kombinacija besed, tihe pozornosti, osebnega razkrivanja in empatije. Podpora v skupinah za samopomoč pa spremlja večino drugih procesov (Gottlieb, 1982, v Farris Kurtz, 1997) in je osnov- ni gradnik, ki je bistven za uspeh skupine;  izmenjava informacij – podporne skupine se pogosto zanašajo na strokovne informacije, ki jih zunanji strokovnjaki prinesejo v skupino; izmenjava informacij nastopi med formalnim srečanjem skupine in med neformalnim druženjem po skupini (Levy, 1979, v Farris Kurtz, 1997);  nudenje občutka pripadnosti – vstop v skupino omogoča članom stik s tistimi ljudmi, ki vedo, kaj oni sami prestajajo; v organizacijah medsebojne pomoči člani niso klienti, temveč ljudje z življenjem (Rappaport, 1993, v Farris Kurtz, 1997); občutek pripadnosti sku- pnosti gibanja za samopomoč pa je celo merilo uspešne identitetne spremembe;  sporočanje izkustvenega znanja – izkustveno znanje je soustvarje- no skozi osebne zgodbe, učenje spoprijemanja in uporabe skupin- ske podpore; izkustveno znanje je znanje, ki ga posameznik pri- dobi, ko preživi ali reši težavo, in to znanje se razlikuje od znanja strokovnjakov ali laikov;  učenje metod spoprijemanja – nove metode spoprijemanja s situ- acijo izhajajo tako iz strokovnega znanja kot tudi izkušenj, lahko gre celo za nove pomene posameznih metod, spretnosti v komu- nikacij itd. 40 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Za naslednje procese pa avtorica Farris Kurtz (1997) meni, da so prisotni predvsem v skupinah za samopomoč, za katere so značilni številč- nejše članstvo, daljša zgodovina in kompleksnejši program. Je pa seveda v realnosti mogoče, da so prisotne tudi v kateri od podpornih skupin. Ti procesi so:  Preoblikovanje identitete. Kot sta ugotovila že Katz in Bender (1976, v Farris Kurtz, 1997), je bil glavni prispevek skupin za samopomoč, da ljudje oznako lastne odklonskosti spremenijo v pozitivno identiteto. Gre za obliko preobrazbe, kjer se pojavi bio- grafska rekonstrukcija in odkritje vzročne razlage stanja oziroma vedenja (Snow in Machalek, 1983, v Farris Kurtz, 1997), kar za člane skupine za samopomoč pomeni, da morajo sprejeti diagno- stično oznako kot del lastne identitete. Na tem mestu se zasta- vlja vprašanje, ali posameznik potemtakem sprejme stigmatizira- no identiteto in je tako krog stigme sklenjen (Goffman, 1963, v Farris Kurtz, 1997). Karp (1992, v Farris Kurtz, 1997) odgovarja, da koncept določene bolezni osmisli posameznikovo situacijo, ponuja možnosti komuniciranja o njej in možnosti osnovanja nadaljnjih korakov k okrevanju, skupina pa zaščiti člana pred na- daljnjo identitetno škodo.20  Krepitev moči.21  Doseganje uvida: ker je problem, ki ga ima član, pogoj članstva, je mnogokrat samoumeven, zato ga član sprejme z manj zanikanja in izmikanja kot pa med formalno terapijo. Vpogled se razvije v skladu s posameznikovim tempom in na njemu lasten način, ker gre za varno vzdušje, za katero sta značilni empatično razumevanje in izražanje poistovetenja s povedanim.  Preokvirjanje posameznikovega problema. To se pojavi na podlagi ponovnih kognitivnih opredelitev in novega jezika, ki artikulira, kaj je narobe in kako to spremeniti. Redefinicija problema prinese novo razumevanje in zmanjševanje občutka krivde. Novi izrazi, ki označujejo simptome, prinesejo nov pogled na značilnosti vedenja, ki prinaša nelagodje. 20 Je pa res, da tovrstna opredelitev ne vključuje refleksije o družbeni konstrukciji stigmatizirane identitete in njenih posledicah, saj avtorica celo zapiše, da si posameznik ne more pomagati, če ne ve, kaj je z njim narobe (Farris Kurtz, 1997), vendar pa ta »narobe« lahko stoji namesto marsikatere oblike diskriminiranja oz. stigmatiziranja drugačnih. 21 Glejte naslednje poglavje. 41 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči  Nove skupnosti za življenje. Vključitev v skupino pomeni hkrati vstopanje v novo skupnost, ki prinaša posledice za celotno posa- meznikovo življenje. Gre za skupnost, v kateri ima pripovedo- vanje normativno funkcijo. Posameznik prevzame pripoved sku- pnosti kot šablono za lastno zgodbo in si znotraj tega oblikuje identiteto (Rappaport, 1993, v Farris Kurtz, 1997). Smith (1991, v Farris Kurtz, 1997) meni, da lahko na skupine medsebojne po- moči gledamo kot na socialne svetove, v katerih člani prevzamejo opredelitve in simbolične pomene stvari, ki so za zunanji svet običajno neznane. Prej omenjeno preoblikovanje identitete v skupinah za samopomoč (Farris Kurtz, 1997) pa avtorica Borkman (1999) natančneje pojasni s trostopenjskim procesom posameznikovega razvoja (žrtev, preživeli, zreli član), vendar ni nujno, da posameznik pride vse do tretje stopnje. Pravzaprav po njenem mnenju zadnjo stopnjo preoblikovanja identi- tete doseže manjše število članov, medtem ko laična javnost običajno enači vse člane skupin za samopomoč s člani na prvi stopnji, tj. s člani z identiteto žrtve. Od tod tudi stereotipna podoba članov skupin za samopomoč kot skupine cmeravih oseb, ki se smilijo sami sebi. Res je, da je posameznik na prvi stopnji razvoja v reaktivni fazi, pri sebi ne zaznava virov moči, je ranljiv, v skupini bolj jemlje kot pa daje. Na drugi stopnji, z identiteto preživelega, pa ima posameznik že zmanjšan ob- čutek edinstvenosti in osamljenosti v situaciji, razumljen je, prepozna, da s svojo udeležbo v skupini tudi pomaga drugim članom in veča se njegovo izkustveno znanje. Tretja stopnja zrelosti se pojavi pri članih, ki skozi svojo udeležbo v skupinah za samopomoč postanejo gotovi glede svojega izkustvenega znanja in razvijejo izkustveno avtoriteto. Nekateri jo uporabijo tako, da postanejo zagovorniki ali vodje skupin ali pa razvi- jejo kariero izkustvenega strokovnjaka (so predstavniki okrevanih oseb glede določenega stanja pri strokovnjakih ali organizacijah ali pa pri- dobijo dejansko formalno izobrazbo s tega področja in postanejo dvojni strokovnjaki – z izkušnjo in s formalno izobrazbo), odprti za nadaljnje učenje in spreminjanje, pripravljeni pomagati, a jim ni treba biti v sre- dišču pozornosti. Toda tretja stopnja razvoja gre lahko tudi v to smer, da izkušeni člani postanejo dogmatični in pristranski ter vedo, da zgolj ena pot vodi k okrevanju, to je pot, ki so jo prehodili sami. Njihova identi- teta postane ortodoksna. Tako sta na tretji stopnji razvoja dva možna izida. Naslednja tabela primerjalno prikazuje tri stopnje razvoja, kakor jih opredeljuje omenjena avtorica. 42 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Tabela 2: Stopnje izkustvenega razvoja pri posameznikih v skupinah za samopomoč po avtorici Borkman (1999) Zreli Identiteta Žrtev Preživeli Uspešen Dogmatičen Raba osebne Nepredelana Zaupa v Gotov Dogmatičen izkušnje nereflektirana izkustveno glede jedra glede izku- izkušnja znanje izkustvenega stvenega po- znanja stopkovnega znanja Situacija Boleče ranjen Okreva, postaja Močan in Močan Negativna močnejši ranljiv Stagnira/ čustva Pozitivna in Raste/se uči zaprt (jeza, obup) negativna čustva Preokviri Preokviri negativne negativne izkušnje izkušnje Samopodoba Razbita Obnavljajoča se Visoka Zmerna Status Potreben, Pomaga drugim; Zagovornik, Daje pogojno pomoči ranljiv prejemnik in vodja, pomoč; dajalec usmerjevalec zagovornik Nekaj potreb Prepoznava Prepoznava potrebe potrebe Subjektiviteta Reaktivna Samo odločenost Obvladovanje Obvladovanje Dejanja Prevzema odgo- sebe sebe nepovezana vornost za posle- Prevzema Prevzema dice dejanj odgovornost odgovornost Kot je razvidno iz navedenih predstavitev, gre v skupinah za samopomoč za proces, ki ga avtorica Kobolt (2009) poimenuje zavzemanje perspek- tive drugega. Meni, da se proces razvoja zavzemanja te perspektive izpo- polnjuje zgolj na osnovi socialne interakcije. Katz (1993) podobno prika- zuje predstavljene procese v skupinah za samopomoč, le da jih poimenuje skupne značilnosti teh skupin. Te so: kognitivno restrukturiranje,22 učenje prilagoditvenih spretnosti, čustvena podpora, osebno razkritje ali izpoved, druženje, skupno izvajanje akcij, krepitev moči, zanašanje na samega sebe in občutek lastne vrednosti. Če pogledamo na predstavljene opre- delitve procesov z vidika posameznih avtorjev, ugotovimo, da se njihove opredelitve v poimenovanju in razvrščanju procesov ali funkcij rahlo raz- likujejo. A ne glede na te razlike ostajajo osrednji poudarki enaki: gre za procese pomoči in podpore v teh skupinah, s katerimi člani dobijo moč za samopomoč, da si torej dvignejo kakovost življenja kot posamezniki in (ali) kot družbena, interesna, stigmatizirana skupina. 22 To lahko enačimo s kognitivnim preokvirjanjem po avtorici Farris Kurtz (1997). 43 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Krepitev moči Ker je krepitev moči23 v kontekstu skupin za samopomoč in tudi pod- pornih skupin različno pojmovana, jo kot enega od procesov še posebej predstavljam nekoliko širše. »Krepitev moči se pojavi, ko posameznik postane sposoben ukrepa- ti zase in v imenu drugih. Prvi znak tega je naraščajoče prepričanje vase; posameznik doživlja rast samozaupanja, ki je običajno dose- ženo v skupini drugih, ki se soočajo z enako preizkušnjo« (Kieffer, 1984, v Farris Kurtz, 1997, str. 26). Kadar govorimo o krepitvi moči, se skorajda takoj pojavi očitek mnogih avtorjev skupinam dvanajstih korakov, da je priznavanje nemoči znak odsotnosti krepitve moči, vendar pa, kakor je dokazal Bateson (1972, v Farris Kurtz, 1997), je prepoznavanje nemoči glede stvari, ki jih ne moremo spremeniti, prvi korak h krepitvi moči. Ko Cheung, Mok in Cheung (2005, str. 356) govorijo o krepitvi moči, izpostavijo osebno krepitev moči in jo opredelijo kot »pojav sprememb posameznikovih osebnih kvalitet, kamor spadajo pogled na življenje, osebne sposobnosti, čustvena kontrola in véde- nje o družbi, te spremembe pa posledično vodijo do učinkovitejšega odločanja in spoprijemanja s težavami«. Omenjeni avtorji opozarjajo na težnjo v nekaterih raziskavah, da bi bila krepitev moči razumljena kot skupek dejanskih koristi, ki jih posame- znik pridobi z udeležbo v skupini za samopomoč, vendar pa zagovarjajo stališče, da krepitev moči ni enako kot te koristi, saj je krepitev moči proces, koristi pa so njegov rezultat. Osebno krepitev moči delijo na tri 23 V izvirniku avtorji rabijo izraz »empowerment«, za katerega Dragoš (2005) opozarja, da se pri nas mestoma nepravilno prevaja kot opolnomočenje, kjer gre za pojem iz pravne terminologije in označuje, da je nekaj dobilo polno veljavo s pravnega vidika. Predlaga izraz krepitev moči, ker je širši kot opolnomočenje, zato besedno zvezo krepitev moči rabim, kadar v izvirniku avtorji omenjajo »empowerment«. S takim prevodom pa se na področju javnega zdravstva ne strinja Kamin (2006), ki povezuje pomen opolnomočenosti s pravniškim zastarelim izrazom za pooblaščen. Od tod nadaljuje, da v sistemu promocije zdravja opolnomočenost ne pomeni zgolj krepitve moči, temveč tudi pooblastitev za svoje zdravje z vidika dolžnosti, kar implicira odgovornost za to dolžnost, to pa vodi do individualizacije odgovornosti za posameznikovo zdravje. Zaradi doslednosti in ker pričujoče delo vsebinsko nekoliko bolj pokriva področje sociale kot pa zdravstva, uporabljam ves čas termin krepitev moči, a s tem ne zanikam pomembnosti vidika rabe tega pojma, ki ga je izpostavila avtorica Kamin (2006). 44 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin ravni: znotrajosebno, medosebno in zunajosebno. Znotrajosebna krepitev virov obsega posameznikovo naravnanost do življenja, čustveno kontrolo, medosebna krepitev virov se nanaša na stališča in spretno- sti ter interakcije z drugimi, zunajosebna pa na zavedanje odnosa med posameznikom in družbo. Ker se osebna krepitev moči dogaja znotraj skupin za samopomoč, jo razumejo kot socialni kapital. Adams (2003, str. 8) opredeli krepitev moči kot »načine, s katerimi posamezniki, skupine in (ali) skupnosti postane- jo sposobne prevzeti nadzor nad lastnimi okoliščinami in doseči la- stne cilje, s tem pa postati sposobni delovati v smeri pomaganja sebi in drugim, da bi kar najbolj povečali kakovost lastnega življenja«. To, kar sta Mok in Cheung (2005) poimenovala osebna krepitev moči, Adams (2003) poimenuje samokrepitev moči. Samokrepitev moči ne pomeni krepitve moči, izolirane od politike in moči, res pa je, da se začne pri osebi sami. Samokrepitev moči, kot jo koncipira Adams, je zelo podobna samopomoči, kakor jo opredeljujeta Riessman in Carroll (1995), torej izhajati iz lastnih notranjih virov moči, z namenom bolj- šega obvladovanja lastnega življenja in bivanja z drugimi. Razlika v ča- sovni pojavnosti obeh konceptov je, da se je samopomoč pojavljala vsaj od tridesetih let prejšnjega stoletja (pred poznavanjem tega pojma pa je bila v drugačnih oblikah prakticirana mnogo prej), krepitev moči pa se kot termin pojavi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Adams (2003) meni, da samopomoč lahko razumemo kot eno od oblik krepitve moči, glede na smer pa deli krepitev moči na krepitev moči posameznikov, skupin, skupnosti in organizacij. Gidron in Chesler (1994) menita, da je eden od virov krepitve moči skupnost, in kot take razumeta tudi skupine za samopomoč. Menita, da so skupine za samopomoč uporabile mnoge skupne načine, da bi zagovarjale in delovale na osnovi interesov svojih članov; od udeležbe v sodelovanju pri reševanju problema, ki naj bi prepričal kreatorje politi- ke za potrebo po spremembi, do mobiliziranja medijev in javnega mne- nja v podporo svojega položaja. Avtorja rabita termin osebna krepitev moči, ki ga delita na znotrajosebno raven in družbeno raven. Pri prvi gre za občutek kompetentnosti in kontrole, pri drugi pa za aktivizem. Gidron, Guterman in Hartmanova (1990) pa razumejo osebno krepi- tev moči kot predpogoj za socialno delovanje, predvsem med temi, ki so vključeni v skupine za samopomoč. 45 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Poleg prej omenjenih procesov, ki vodijo do učinkov samopomoči oz. nekatere od teh učinkov predstavljajo procesi sami po sebi, pa naj še nave- dem, kako Balgopal, Ephros in Vassil (1986) povzemajo pozitivne učinke, ki jih za člane prinaša udeležba v skupini za samopomoč. Navajajo jih v naslednjih premisah: a) skupina ponuja možnosti za normalizacijo težav in identifikacijo z drugimi, do katere prihaja v varnem in povezanem oko- lju, b) skupina postane močna referenčna skupina zaradi razvoja lastnih vlog in avtoritete, c) skupine so izjemno pomembne za člane, ki imajo majhne, zaprte in homogene socialne mreže, in d) skupine nudijo varno okolje za ljudi, ki so na prehodu vlog (npr. od bolnega k drugačnemu). Organizacijske značilnosti skupin za samopomoč in podpornih skupin V mednarodni analizi organiziranih oblik samopomoči Gidron in Chesler (1994) ugotavljata, da k variaciji struktur in procesov samopo- moči prispevajo trije dejavniki: a) država, njena političnoekonomska in administrativna struktura ter od tod izvirajoči družbeni odnosi in odnosi med posameznikom in državo, b) različni demografski statusi in etnična oz. rasna kultura znotraj družbe, ki opredeljujejo norme vedenja med so- rodniki in prijatelji ter mesto posameznika znotraj skupnosti, in c) tema ali težava, zaradi katere se oblikujejo skupine in organizacije. Gre torej za družbeno, narodnostno in kulturno pogojene prakse in razmerja med posameznimi skupinami in celotno družbo, za diskriminacijo in ome- jitve do virov moči in blagostanja, ki veljajo v posameznih kontekstih. Omenjeni trije dejavniki določajo, kakšne organizacijske oblike bodo znotraj posamezne države24 nastopale znotraj celotnega sektorja samo- pomoči (njegov obseg, mogoče ali dovoljene in nemogoče ali nedovoljene tematike skupin in odnosi med strokovnjaki poklicev pomoči in formal- nih organizacij), kakor tudi na ravni posameznih skupin (cilji, vir, vzorci vodenja, organizacijska struktura, dejavnosti ali programi). Z zavedanjem o vplivanju teh treh dejavnikov na organizacijske značilnosti posameznih skupin za samopomoč in – dodajam – tudi na organizacijske značilnosti podpornih skupin jih v osnovnih obrisih predstavljam v nadaljevanju. Ena od pomembnih organizacijskih značilnosti skupin za samopomoč je vloga vodje (Lamovec, 1998). Vodja je pomemben član skupine in je naj- pogosteje v vlogi koordinatorja skupine, vendar avtorica povzema stališča 24 Krepak dokaz za to so skupine za samopomoč z namenom krepitve moči žensk v Indiji, opisane v razdelku Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin po svetu. 46 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin drugih avtorjev, ki ugotavljajo, da je od vodje precej odvisno, kako bo delo-vala skupina, ter navajajo različne sposobnosti, ki naj bi jih vodja imel, med njimi najbolj poudarjajo vztrajnost in osebno predanost vodje do dela v skupini. Vloga vodje ima v skupinah dvanajstih korakov specifično obliko, saj je s tem, ko se izmenjuje med člani, prenesena na skupino (Katz, 1993; Hopson, 1996; Lewis Herman, 2001). V skupinah za samopomoč, ki ne delujejo po programu dvanajstih korakov, pa na vodjo prenašajo več nalog delovanja skupine (Katz, 1993), od nalog pri organizaciji skupine do vo- denja skupinskega procesa. Avtorica Lamovec (1998) poudarja, da vodji ni treba imeti vseh teh lastnosti, najpomembneje je, da je prožen in strpen ter da zna naloge prenesti na člane. Če so vloge v skupini dobro porazdeljene med člani, kar pomeni, da razmeroma veliko članov zavzame ključne vloge, to občutno prispeva k dobremu počutju članov (prav tam). V podpornih skupinah je vloga vodje drugačna, bolj centralizirana. Kadar je vodja pod- porne skupine strokovnjak, je pričakovano, da v skupino prinaša strokovne vsebine (Schopler in Galinsky, 1995).25 Vendar pa avtorica Farris Kurtz (1997) navaja izsledke raziskav, ki kažejo, da je v podpornih skupinah najboljša oblika deljeno vodenje med strokovnjakom in člani skupine, kar spodbuja dolžino delovanja, obseg članstva in aktivnost skupine. Skupine lastno članstvo opredeljujejo in določajo z vidika različnih zna- čilnosti: ekonomske in družbene pozicije, sorodstvenih in prijateljskih mrež, fizičnega in duševnega stanja članov, pogosto pa tudi starosti in spola, dolžine trajanja njihove situacije (kroničnosti) (Gidron in Chesler, 1994). Edini ekskluzivni kriterij za članstvo v skupinah za samopomoč je želja po obvladovanju težave ali situacije, medtem ko je v podpornih skupinah vstopni kriterij predvsem članstvo v organizaciji, v okviru katere podporna skupina deluje (Farris Kurtz, 1997). Avtorica vpeljuje koncept ustreznosti skupine, ki pojasnjuje odnos med demografskimi značilnostmi in pridruževanjem oz. vključevanjem članov v skupino. Gre za ustreznost t. i. idealnega člana, za katerega je bila skupina ustanovljena. Poudarja, da niso samo demografske značilnosti tiste, ki vplivajo na to, kako dobro član ustreza skupini, temveč tudi cilji člana, specifike določene skupine in skladnost med cilji člana in specifikami skupine. Ta spoznanja veljajo tako za skupine za samopomoč kot za podporne skupine. Naslednja organizacijska značilnost je njihova odprtost oz. zaprtost. Po navadi skupine ob ustanovitvi delujejo kot odprte in nato preidejo v zaprte skupine, ki pa se lahko po določenem obdobju odločijo, da bodo 25 Več o vlogi strokovnjaka kot vodje je zapisano v razdelku Sobivanje med samopomočjo in strokovno pomočjo. 47 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči sprejele nove člane. Možno je tudi, da delujeta obe hkrati, pri čemer je odprta primerna za posameznike v trenutni stiski (Lamovec, 1998). Tipologije skupin za samopomoč Enotna opredelitev samopomoči je vsaj do neke mere idealizacija stvar- nega stanja, saj je pri oblikah samopomoči mogoče najti tolikšno bogastvo in pestrost, kakor smo si med seboj različni človeška bitja, naše potrebe in talenti (Matzat, 2002). Še bolj kot ta je idealizirana slika stvarnosti pri po-skusih kategorizacije teh skupin na določene tipe. Vsaka tipologija osvetli karakterizirani fenomen le z določenega vidika ali nekaj vidikov (Borkman, 1999). Na osnovi teh postavk zaključujem, da je vsaka tipologija nepopol-na (gledano z objektivističnega vidika, da obstaja neka točka popolnega posnetka stanja stvarnosti, izraženega v teoretičnih konceptih in njihovih medsebojnih povezavah) oziroma konstruirana (gledano s hermenevtič- nega vidika, da oblikovana tipologija tako ponuja razumevanje fenomena skozi spoznavne koncepte tistega, ki spoznava). V nadaljevanju predsta- vljam nekatere v teoriji znane tipologije skupin za samopomoč z namenom prikaza prizme, skozi katero so usmerjeni pogledi na te skupine. Prikazane tipologije si sledijo od preprostejših h kompleksnejšim (tabela 2). Prva tipologija, ki je bila že omenjena v razdelku Skupine za samopomoč in podporne skupine, je delitev skupin na dva osnovna tipa – usmerjene na pomoč članom in usmerjene na spreminjanje odnosa družbe do dolo- čenih marginaliziranih, diskriminiranih družbenih skupin (Katz, 1993). V potrditev teze, da gre pri tipologijah vedno za določeno mero posplo- ševanja oz. zanemarjanja nekaterih kvalitet raziskovanega fenomena za- radi poudarjanja pomena drugih, je tudi mnenje avtorice Nylund (2000), da je tudi delitev skupin za samopomoč na osebni razvoj usmerjene in na družbo usmerjene delno fluidna. Skupine, ki so osebno usmerjene, se namreč lahko tudi usmerjajo na spreminjanje odnosov v družbi in na- sprotno, tudi družbeno usmerjene so lahko delno osebno usmerjene. Na drugem mestu pa navaja, da so skupine, ki enako močno sledijo obema usmeritvama, poimenovane kot skupine, usmerjene na krepitev moči (Katz in Bender, 1976, v Nylund, 2000; Kurtz, 1997, v Nylund, 2000). Druga tipologija na osnovi kategorij ene dimenzije je delitev skupin na skupine dvanajstih korakov in druge skupine za samopomoč, ki ne delu- jejo po tem programu (Katz, 1993). Tretja tipologija z le dvema kategori- jama ene dimenzije, in sicer vključenosti v sistem strokovne pomoči, deli skupine za samopomoč na hibridne skupine – te vodijo ali nadzorujejo 48 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin strokovnjaki – in avtonomne skupine, ki jih vodijo člani (Powel, 1985, v Chesler, 1990). Matzatova (2002) tipologija skupin za samopomoč na območju Nemčije obsega tri kategorije: anonimne skupine, ki so se torej razvile in delujejo po zgledu anonimnih alkoholikov, organizacije za samopomoč, ki imajo formalno strukturo in status (denimo, združenja pacientov na nacio- nalni ravni, ki lahko vključujejo številne skupine za paciente, lahko pa so osnovane tako, da bi njihovo delovanje težko označili za delujoče po načelih samopomoči, saj le manjšina članov opravi večino dela). Tretji tip so t. i. majhne skupine za samopomoč, tudi diskusijske skupine ali psihosocialne skupine za samopomoč oz. psihoterapija brez psihote- rapevtov (Nathan Hurvitz, 1974, v Matzat, 2002). Slabost Matzatove (2002) tipologije je pomanjkanje eksplikacije kriterijev za osnovanje posameznih tipov skupin. Edino pojasnilo zanje, ki ga navede, je, da so osnovane na refleksiji strokovnih diskusij v Nemčiji. Meissen, Gleason in Embreejeva (1991) navajajo delitev skupin za sa- mopomoč, kot jo evidentira mreža Self-Help Network, v štiri tipe glede na vrsto težave, ki jo naslavljajo: medicinske skupine, skupine za spopri- jemanje s stresom, skupine za starše ali družine in skupine za kontrolo vedenja. Nekoliko drugače na pet tipov skupin delita skupine za samopo- moč Levine in Perkins (Orford, 1992, v Lamovec, 1998): skupine tako ali drugače stigmatiziranih oseb, skupine družinskih članov teh stigmatizi- ranih oseb, skupine oseb, ki so se začasno znašle v težavni situaciji, skupine oseb, ki jih druži neka pozitivna pripadnost, s katero se lahko enačijo, ter interesne skupine – največkrat usmerjene v družbeno dejavnost. Dalje pa Katz in Bender (1990, v Katz, 1993) navajata pet tipov skupin za samopomoč glede na kriterij primarne usmerjenosti skupine: 1) Terapevtske skupine: organizacije za duševno zdravje, organizacije za soočanje z odvisnostjo, organizacije za fizično zdravje (tri vrste: za specifično bolezen, na družine usmerjene ali multidiagnostične). 2) Socialno zagovorništvo ali akcija: organizacije, ustanovljene za so- očanje z enim problemom, organizacije, ki temeljijo na starosti, organizacije za spodbujanje etničnih manjšin. 3) Skupine za podporo alternativnih življenjskih slogov: organizacije za osvoboditev gejev, urbane in ruralne stanovanjske občine. 4) Skupine, ki nudijo zavetišče 24 ur na dan. 5) Skupine mešanega tipa (več kot ena usmerjenost): združenja nek- danjih zapornikov, socialnoterapevtske oz. na družino usmerjene skupine, ekonomske (banke hrane, organizacije za nastanitev), 49 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči združenja uporabnikov ali pridelovalcev, druge ekonomske skupine (npr. Debters Anonymous). Avtorici Schubert in Borkman (1991) sta izdelali tipologijo skupin za samopomoč na osnovi značilnosti njihove organiziranosti. Dve kriterijski spremenljivki, ki sta bili uporabljeni za njuno organizacijsko tipologijo, sta bili t. i. zunanja odvisnost (torej odvisnost od večje organizacije) in notranja avtoriteta (torej kdo ima pravico prvenstveno odločati o skupini). Tipologijo sta izdelali na osnovi pregleda literature in lastnega po- znavanja skupin. Ob kombinaciji obeh kriterijskih spremenljivk sta dobili pet tipov skupin, in sicer: nepridružene skupine – neodvisne od kontrole katere koli druge skupine ali strokovnjakov; zvezne skupine – avtonomno delujoče skupine, a zbrane pod organizacijo za samopomoč, ki predsta- vljajo vire za skupino; podružnične skupine – podrejene drugi skupini, običajno lastni organizaciji za samopomoč, ki določa program; vodene skupine – kombinacije samopomoči in strokovnih tehnik (te skupine so pod nadzorom strokovnih organizacij ali organizacij, ki ne delujejo po načelih samopomoči); in hibridne skupine – so mešanica podružničnih in vodenih skupin, izvajale so program nadrejenih organizacij, ki so tudi določale članstvo, vloge v skupini in pripravljale usposabljanja. Podobno predstavljeni tipologiji avtorica Nylund (2000) v študiji fin- skih skupin za samopomoč opredeli štiri tipe. Prvega tvorijo skupine za samopomoč znotraj tretjega sektorja, ki so jih ustanovile osebe, pro- stovoljci, člani ali prostovoljne organizacije. Drugi tip so skupine za samopomoč znotraj javnega sektorja in so jih ustanovili strokovnjaki, zaposleni v javni organizaciji. Tretji tip predstavljajo skupine za samo- pomoč, ki jih ustanavljajo in vodijo državljani in ne delujejo pod po- kroviteljstvom kakršne koli prostovoljne ali javne organizacije. Četrti tip pa so mešane skupine za samopomoč, katerih pobude, vodstvo in podpora so delno na strani tretjega in delno na strani javnega sektorja. Avtorica Borkman (1999) predlaga tipologijo skupin za samopomoč/ medsebojno pomoč26 glede na dve dimenziji. Prva je pripisovanje pomena spremembi, transformaciji. Tu gre za vprašanje, kakšen tip in obseg oseb- nostnih sprememb, sprememb identitete in življenjskega sloga naj bi člani poskušali udejanjiti, da bi rešili svojo težavo. Druga dimenzija je predvidena oz. potrebna dolžina trajanja, ki vodi do stanja želene spremembe. Pri snovanju tovrstne tipologije je avtorica uporabila merjeni dimenziji kot 26 Glejte razdelek o opredelitvi samopomoči. Omenjena avtorica razlikuje koncepta samopomoči in medsebojne pomoči. 50 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin dihotomni spremenljivki. Pri spremenljivki obsega sprememb sta bili vrednosti malo in veliko, pri čemer malo pričakovanih sprememb predstavlja- jo skupine, namenjene spoprijemanju s stresom, prehodnim obdobjem in situacijami, ki ne zahtevajo osebnostnih sprememb, sprememb identitete in življenjskega sloga. Veliko sprememb pa predstavljajo skupine, usmer- jene na stanja, bolezni in pogoje, ki so v družbeni percepciji v veliki meri zaznamovani s stigmo. Dimenzija trajanja pa je bila merjena v vrednostih: manj kot dve leti pričakovane udeležbe v skupini za doseganje spremembe ter dve leti in več. To opredelitev avtorica utemelji z lastnim poznavanjem stanja skupin, za katero izpostavlja, da jo podpirajo tudi ugotovitve raziskav. Ob kombinaciji dveh vrednosti obeh spremenljivk dobimo štiri tipe skupin: kratkoročne, usmerjene na spoprijemanje s težavami (npr. ločitev, dojenje), dolgoročne, usmerjene na spoprijemanje s težavami (npr. starši otrok s kronično boleznijo), kratkoročne, usmerjene na spremembo (npr. skupine za ljudi, ki jecljajo), in dolgoročne, usmerjene na spremembo (npr. AA). Avtorica (prav tam) opozarja, da je tipologija izvedena z vidika tega, kako skupina opredeljuje težavo in rešitev, in ne, kako jo od zunaj ocenjujejo opazovalci. Dodaja še, da je ta tipologija dokaz, da so lahko skupine, ki so namenjene obravnavi enakega problema, denimo, odvisnosti od alkohola, glede na tip medsebojno različne (npr. AA spada med dolgoročne, na spremembo usmerjene skupine, Rational Recovery pa med kratkoroč- ne skupine, usmerjene na spoprijemanje s težavami). Zaključuje (prav tam, str. 10), da ta tipologija implicira »glavne dejavnike, ki vplivajo na naravo dejavnosti v skupini, orga- nizacijske teme in probleme, s katerimi se bo skupina zelo verjetno soočala, načine zavezanosti, ki jih bodo člani tvorili z organizacijo, ter naravo in obseg skupnosti, ki se bo oblikovala okrog skupine«. Po dveh kriterijskih spremenljivkah, osredinjenosti na osebno spremembo in stopnji strokovnega vodenja je tipologijo izdelala avtorica Farris Kurtz (1997). Vsaka od spremenljivk je obsegala dve kategoriji (da, ne) in ob kombinaciji obeh spremenljivk so nastale naslednje štiri skupine: podpor- ne, edukativne in zagovorniške organizacije za samopomoč (usmerjenost na osebno spremembo – ne, prisotnost strokovnjaka – ne); pri agenci- jah sponzorirane in strokovno vodene podporne skupine (usmerjenost na osebno spremembo – ne, prisotnost strokovnjaka – da); na osebno spremembo usmerjene skupine za samopomoč (usmerjenost na osebno spremembo – da, prisotnost strokovnjaka – ne); in strokovne skupine za obravnavo (usmerjenost na osebno spremembo – da, prisotnost strokov- njaka – da). V tabeli 3 so primerjalno prikazane vse predstavljene tipologije. 51 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči tz , a a a o ur ne niške moč irane odene moč encijah or ne no o- vne is K ovor - acije z i ag nz vno v emembo oko avnav Farr (1997)  podpor edukativne in zag orga niz samopo  pr spo in str ko podpor skupine  na oseb spr usmerjene skupine z samopo  str skupine z obr - - očne , i- i- očne , očne , us očne , us or or kman atkor žavami žavami atkor emembo emembo Bor (1999)  kr skupine usmerjene na spopr jemanje s te  dolg skupine usmerjene na spopr jemanje s te  kr skupine merjene na spr  dolg skupine merjene na spr , ki aj aj odijo ljani ylund žav N (2000)  skupine znotr tretjega sektorja  skupine znotr javnega sektorja  skupine jih v dr  mešane skupine ene - - v t in užidr užnične orje idne kman ezne sku vt Schuber Bor (1991)  nepr skupine  zv pine  podr skupine  vodene sku pine  hibr skupine vo atz, a azličnih a ništ o , v K vtske ape ovor nativnih ljenjskih ov etišče 24 atz in BenderK (1976, 1993)  ter skupine  socialno zag /akcija  skupine z podpor alter živ slog  skupine ki nudijo zav ur na dan  skupine mešanega tipa nih skupin r - or a a odp n in ee m olo ijemanja s eso užine ntr č in p Meissen, Gleaso Embr (1991)  medicinske skupine  skupine spo pr str  skupine z starše ali dr  skupine z ko vedenja omo a moč, o in a moč a samop at nimne - acije z malno uktur Matz (2002)  ano skupine  orga niz samopo ki imajo for str status  majhne skupine z samopo v , - u am v ako ako ologij skupin z ogr atzK (1993)  skupine dvanajstih kor  skupine ki ne de lujejo po pr dvanajstih kor - - ov - Pregled tip 2000); v vir usmerjeno epite ylund, užbeno atz in atz (1993) Tabela 3: K Bender (1976, v N K  oseb ne skupine  dr usmerjene sku pine  na kr usmerjene sku pine 52 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Institucionalizacija samopomoči Samopomoč je v svojem bistvu sicer osnovana po načelih samoorgani- zacije, kar v praksi pomeni, da gre za prostovoljne skupine, kakor meni Archibald (2007), toda razvija se enako kot druge oblike organizacij. Ta razvoj gre v smeri iskanja prepoznavnosti kot legitimna skupna oz. soustvarjena podjetja oz. organizacije na strani glavnih in vodilnih av- toritet. Avtor zagovarja stališče, da ravno zaradi tega potrebujejo enake vire, kot jih potrebujejo druge organizacije, da se lahko razvijajo. Institucionalizacija je potekala na podlagi različnih virov, ki so jih pridobile skupine v procesih medsebojnega povezovanja. Ti viri so bili: povezovanje s strokovno avtoriteto (od strokovnih organizacij do raz- iskovalnih centrov in univerz), pojavljanje v medijih in sodelovanje s političnimi avtoritetami. Povezovanje organizacij za samopomoč z ra- znovrstnimi institucijami je vodilo predvsem do povečane stopnje pre- poznavanja na strani družbe v smislu zanesljivosti, ustreznosti in polo- žaja zaupanja vredne organizacije (prav tam). Za razumevanje institucionalizacije je treba pojasniti opredelitve poj- mov profesionalizacije in birokratizacije. O obeh je govoril že Katz in sledili so mu mnogi drugi. Danes v znanstveni literaturi velja opre- delitev, da je profesionalizacija vključevanje plačanih strokovnih de- lavcev, ki opravljajo tehnična dela in prevzamejo naloge, ki jih pro- stovoljci ali člani ne morejo, saj so časovno ali organizacijsko prezah- tevne. Naslednja stopnja profesionalizacije je zaposlitev direktorja, ki nadzoruje zaposleno osebje (Farris Kurtz, 1997). Avtorica opozarja, da ko skupina postane profesionalizirana, se njeno vodenje lahko od- makne od izvirnega duha medsebojne pomoči in se zgubi delovanje po načelih samopomoči. Birokratizacija je evolucijski proces organizacije za samopomoč, ki poteka od zgodnjega obstoja skozi razvoj formalnih postopkov do za- poslovanja strokovnih delavcev in oblikovanja formalnega delovanja (Katz, 1965, v Farris Kurtz 1997). Organizacija za samopomoč lahko pridobiva javna sredstva, s tem pa postaja podrejena zahtevam finan- cerjev in postaja še bolj strokovno birokratizirana. Rezultat je hibridna organizacija z organizacijskimi značilnostmi samopomoči in strokovne pomoči. Skrajni točki tega procesa sta sprejemanje javnega denarja in zaposlovanje administratorja (Traunstein, 1984, v Farris Kurtz, 1997). Vendar pa avtorica Farris Kurtz (1997) zagovarja stališče, da organiza- cija kljub najetemu administratorju in prejemanju nekaj javnih sredstev 53 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči lahko ohrani delovanje po modelu samopomoči. Na osnovi predstavljenih pojmov lahko zaključim, da je institucionalizacija kombinacija pro- fesionalizacije in birokratizacije skupin in organizacij za samopomoč. Ena od oblik institucionalizacije je matično središče. Powell (1990) zagovarja stališče, da pri matičnih središčih ne gre za bi- rokratizacijo v pravem pomenu besede. Seveda pa je do določene mere birokratizacija v matičnih središčih potrebna. Vendar pa ostajajo tudi ma- tična središča prostovoljne organizacije, katerih delovanje je zelo prožno ter sloni na načelih enakosti in humanizma. Vzroka za to sta zavezanost članov k poslanstvu oz. k cilju (in ne k ekonomskemu dobičku) in geo- grafska oddaljenost med skupinami, ki tvorijo matično središče in tako delujejo bolj kot zveza avtonomnih enot. Prednosti, ki jih skupine dobijo s povezovanjem v organizacijo, so: bolje razviti programi, večja stabil- nost in predvidljivost za posameznega člana, raznoliko članstvo in skrb za nove člane ter voditeljske strukture, ki so naravnane na predajanje vlog med člani. Omejitve matičnih središč pa po avtorjevem mnenju nastopijo, kadar nacionalni urad razglaša nesmiselne smernice, vnaša nepotrebne omejitve ali zahteva čezmerne članarine lokalnih enot. Wollert (1990) meni, da so matična središča inovativni pristop k pod- pori gibanja za samopomoč. Kljub različnim organizacijskim oblikam obstajajo funkcionalne podobnosti med središči. Lahko rečemo, da so matična središča namenjena za štiri glavne funkcije:  informiranje in napotitev: matična središča zbirajo informacije o delujočih skupinah, jih objavljajo v spletu in brošurah, zbirajo pre- dloge oz. potrebe po ustanovitvi novih skupin;  posvetovanje: matična središča nudijo skupinam možnosti za po- svetovanje glede vsebin, kot so pridobivanje novih članov, reševa- nje skupinskih konfliktov, pridobivanje materialnih virov (prostor srečanj, računalniki) in osnovanje skupin, ki se same ne bi mogle organizirati;  izobraževanje skupnosti: središča razvijajo različne vire informira- nja splošne javnosti o samopomoči, njenem pomenu, pomembnih dogodkih in ugodnostih, ki jih člani lahko dobijo;  raziskovanje: običajno sicer najmanj poudarjena funkcija, vendar matična središča omogočajo in vabijo k aplikativnemu raziskova- nju vsebin, pomembnih za izboljšanje storitev, ki jih nudijo. Zaradi množice informacij o delujočih skupinah pa so matična središča primerna baza tudi za temeljne raziskovalne projekte, le da so ti nekoliko redkejši. 54 Značilnosti delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Konceptualno so se med seboj ta središča razlikovala predvsem glede na:  razvojne značilnosti: a) od kod je prišla pobuda za ustanovitev – lahko je prišla od ustanoviteljev programa, političnih iniciativ, ki so izhajale iz zakonodaje, in izvajalcev storitev na področju duševnega zdravja ali posameznikov in b) kakšna so stališča in delovne nava- de programa – ta obsega ves kontinuum od formalno organiziranih postopkov dela do neformalnega in sproščenega delovnega vzdušja;  kontekstualne značilnosti: usmerjenost na provincionalne, lokalne ali metropolne skupnosti, nastanitveni pogoji (od lastnih stavb do gosto- vanja v drugih organizacijah) in posledičnega proračuna, potrebnega za vzdrževanje, s tem pa so povezane tudi razlike v obsegu dela;  organizacijske značilnosti: te se kažejo v različni administrativni strukturi (avtonomna središča ali organizirana kot agencije za in- formiranje in napotitev), v odnosih znotraj sistema (kar zajema predvsem moč povezanosti z delujočimi skupinami) in mrežnih dejavnostih povezovanja z drugimi agencijami na področju zdra- vstva in sociale ter specializiranih storitev (npr. usposabljanja). Tudi pri matičnih središčih je upoštevana temeljna paradigma samopo- moči (tj. samoorganizacija posameznikov), zato naj ne bi bila centralno vodena ali birokratizirana v organizacijo, saj se je izkazalo, da od zgoraj navzdol implementirani projekti ne delujejo po načelih samopomoči. Meissen in Warrenova (1994) leta 1994 naštejeta v ZDA petdeset ma- tičnih središč in dve nacionalni matični središči. Po mnenju Steinkeja (2000) spadajo matična središča med podporne storitve samopomoči (v nasprotju s primarno samopomočjo, kamor uvrščajo skupine za sa- mopomoč), saj je njihov namen spodbujati posameznike, da bi se pri- družili skupinam, nudijo podporo pri ustanavljanju skupin in reševanju skupinskih težav. Primer dejavnosti zbiranja informacij o skupinah in obveščanja javnosti o njihovem delovanju je zbirka informacij v zborniku Self-help Group Sourcebook, ki ga vsakih nekaj let izda nacionalno matično središče American Self-Help Group Clearinghouse (White in Madara, 2002). Zbornik je primer dobre prakse delovanja matičnih središč in ponazar- ja, kaj v praksi pomeni delovanje matičnega središča kot vir spodbude in podpore pri nastajanju, razvoju in obstoju skupin za samopomoč in podpornih skupin. V zborniku je poleg informacij o delujočih skupinah tudi kratek pregled napotkov o tem, kako ustanoviti skupino, zbranih je nekaj izkušenj tistih, ki so se tega že lotili, napotkov, kako kot strokovnjak ustanoviti skupino in kako sodelovati z že obstoječimi, podan je 55 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči kratek pregled uporabne literature, ugotovitev raziskav iz zadnjih tridesetih let, dodani pa so tudi napotki za vključitev v mrežo raziskovalcev teh skupin. Meissen in Warrenova (1994) poudarjata pomen matičnih središč za pomoč pri raziskovanju, predvsem so ta pomemben vir za akcijsko raz- iskovanje in so sama po sebi metodološka intervencija. Zaradi zbirke podatkov o skupinah, ki jo ta središča ves čas posodabljajo, omogo- čajo dostop do velikega in zelo raznolikega vzorca skupin za namen raziskovanja, obenem pa presežejo probleme pri raziskovanju, kot so opredelitev skupin za samopomoč (opredeljene so že s članstvom v ma- tičnem središču), izboljšanje metodološke rigoroznosti (matična sredi- šča poznajo potek nastajanja novih skupin in so v pomoč pri sestavlja- nju skupine raziskovanja na način, ki je najbližji dejanskemu stanju) in povečanje posplošljivosti ugotovitev raziskovanja (presežejo problem zunanje veljavnosti, ki nastane pri težko izvedljivem oblikovanju repre- zentativnega vzorca). 56 Kritični vidiki delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Negativni učinki skupin za samopomoč in podpornih skupin za člane in strokovnjake Avtorici Schopler in Galinsky (1995) trdita, da so na področju pod- pornih skupin v literaturi obsežneje zastopane ugotovitve raziskav, ki podpirajo njihove pozitivne učinke, kar izhaja iz dejstva, da se v litera- turi poroča zgolj o uspešnih izkušnjah skupin. To trditev lahko prene- sem tudi na področje skupin za samopomoč, za katere Chesler (1990) trdi, da je literatura o njih optimistična in entuziastična, vendar pa je strokovna literatura do avtonomnih skupin za samopomoč nemalokdaj zelo zadržana. V nadaljevanju predstavljam nekaj ugotovljenih negativ- nih učinkov udeležbe v skupinah za samopomoč in podpornih skupi- nah ter nekaj posledic, kakor jih predvidevajo in doživljajo strokovnjaki. Balgopal, Ephros in Vassil (1986) opozarjajo na določene omejitve sku- pin za samopomoč, in sicer:  možno pripisovanje pretiranega pomena bolezni in identificiranja z njo, če gre za skupine, centralizirane okoli določene bolezni;  premočna kohezivnost v skupinah, v katerih je članstvo skozi dalj- še časovno obdobje enako;  raznolika starostna udeležba, kar vodi do različnih potreb članov, ki pa zaradi starostne heterogenosti ne morejo biti vedno upoštevane;  možno pojavljanje različnih oblik eksperimentiranja z vedenjem zaradi konfliktnosti v skupinah. 57 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Chesler (1990) ponuja pregled literature glede možnih nevarnosti udeležbe v skupinah za samopomoč, kakor jih vidijo strokovnjaki. Deli jih na dve glavni obliki, in sicer: nevarnosti za člane in nevarnosti za stro- kovnjake.27 Meni, da strokovnjaki večji pomen pripisujejo prvim. Med nevarnosti za člane spadajo razprave med člani skupin o globokih, zadr- žanih čustvih (denimo, glede bolezni), ki lahko člane pahnejo v še večji obup, člani razširjajo napačne informacije o poteku bolezni in sprožajo neosnovane strahove ali upe, skupina lahko spodbuja posameznikovo od- visnost od skupine, s tem pa v skrajnem primeru sproža odklone, da bi se posameznik prilagodil skupinski ideologiji, usmerjenost skupine na in- strumentalne težave in s tem odmikanje od osebnih ali družinskih težav. Avtor opozarja, da so mnoge od teh potencialnih nevarnosti osnovane na predpostavki, da bi strokovnjak zaradi svoje usposobljenosti in distance od neposrednih in razgretih čustev zmogel ponuditi ustreznejšo pomoč. Značilnost, ki jo tako strokovni vodje skupin kot vodje skupin, ki nasto- pajo iz vrst članov, označujejo kot težavno, je neredna prisotnost članov (Meissen in Volk, 1995, v Farris Kurtz, 1997). Seveda to pomeni tudi težavo za delovanje skupine, vendar je hkrati pomembno za člane, ki ne izkušajo pretiranih težav, da se lahko vrnejo, ko se situacija poslabša. Avtorici Schopler in Galinsky (1995) pa navajata, da tudi na področju podpornih skupin ne moremo govoriti o odsotnosti negativnih učinkov. Med pogostejšimi omenjata naslednje: pritisk skupine h konformiranju članov, stres, povezan z obveznostmi do skupine, občutek preplavljanja in manjše ustreznosti, učenje neustreznih in neučinkovitih odzivov, sti- ska in prevelika samozavest. Vodje so lahko izpostavljeni sindromu iz- gorevanja in pritiskom interdisciplinarnega delovanja. Avtorici menita, da vprašanja o zaupnosti in destruktivnem vedenju sprožajo tudi pravne in etične pomisleke. Lakin (1985, v Nichols in Jenkinson, 2006) pa kot možne negativne posledice udeležbe v podpornih skupinah navaja, da člani lahko doživijo, da skupina zavrne člana, ki išče sprejetost v skupi- ni, da je član pod pritiskom skupine usmerjen v vedenje, za katero nima zadovoljivih virov, in da posameznikov strah pred izpostavljenostjo in vrednotenjem sovpade z možnimi pritiski skupine v obliki zahtev, da se mora posameznik odpreti. Nichols in Jenkinson (2006) zaključujeta, da je rahločuten in usposobljen voditelj podporne skupine tisti, ki to lahko prepreči. Zadnja nevarnost, ki jo izpostavljata avtorja, pa je, da člani toliko napredujejo v osebni rasti (na primeru skupin medsebojnih odnosov v okviru usposabljanj), da se odtujijo od družine ali delovnega 27 Te so predstavljene v razdelku Sobivanje samopomoči in strokovne pomoči. 58 Kritični vidiki delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin mesta, zato menita, da naj bi voditelj skrbno ravnal oz. se zavedal, da delo skupine vpliva tudi na ljudi, ki jih ni v skupini. Za ponazoritev zlorabe koncepta samopomoči navajam ekstremen pri- mer implementacije programa za samopomoč po vzoru skupin dva- najstih korakov, in sicer primer mehiških nastanitvenih centrov za zdravljenje odvisnosti za moške, t. i. CRAMAA. Ti centri ne spadajo v sistem javnega zdravstva in slonijo na civilni iniciativi ter v svojem delovanju kršijo zakonsko določene normativne zahteve za zagotavlja- nje kakovosti izvajanja zdravstvene in psihosocialne pomoči (Lozano- Verduzco, Marín-Navarrete, Romero-Mendoza in Tena-Suck, 2015). Četudi delujejo – milo rečeno – radikalno in niso del državne mreže pomoči, pa jih državne ustanove mnogokrat priporočajo, saj je proble- matika uporabe alkohola in drog na območju Mehike tako obsežna, da primanjkuje javnih programov pomoči. Ti centri niso del svetovno organiziranega gibanja AA, so pa filozofijo sistema dvanajstih korakov prikrojili in uporabili – ali bolje rečeno – zlorabili za lastno delovanje. Prej navedeni avtorji so izvedli kvalitativno študijo o izkušnjah zdra- vljenja v teh centrih. Vanjo je bilo vključenih petnajst moških, starih od 24 do 58 let, z izkušnjo nastanitve vsaj v dveh centrih, med izvajanjem raziskave so bili v centru nastanjeni od enega do šest mesecev. Rezultati študije so pokazali, da obstajata dva tipa teh centrov, v obeh vodijo pro- gram osebe z najdaljšim časom abstinence. Prvi tip so centri (ang. Light Groups), v katerih je nameščeno primerno število moških, ki so jim na voljo postelje, čista posteljnina in čisti toaletni prostori ter raznolika prehrana. Sodelujejo s strokovnimi delavci, ki centre obiskujejo tedensko z namenom evalvacije programa, vendar pa v njih ni zaposlenega zdravstvenega osebja, prav tako tudi ne strokovnih delavcev psihosoci- alnih strok. V slednjem so si enaki z drugim tipom centrov (ang. Out of Bounds Groups), ki pa so v primerjavi s prvimi prenapolnjeni (od 80 do 200 nastanjenih moških v centru, ki za tako število ni primeren) in ne dosegajo minimalnih higienskih standardov. V nekaterih od njih so člani dobili eno posodo za malo in veliko potrebo ter za hrano. Za umivanje vsakemu pripadata dve vedri mrzle vode, britev pa je za vse ena. V tem tipu centrov so običajne prakse pretepanje članov, poniževa- nje, posiljevanje, zapiranje v prostore in v nekaterih primerih celo smrt. Namen uporabe psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja je v tem, da bi člani postali ponižni. Tudi pri prvem tipu centrov je prisotna uporaba nasilja, vendar je izvajano kot ideološka konfrontacija, da bi člani okre- vali z razvijanjem duhovnosti in ponižnosti. 59 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči V obeh tipih centrov je torej prisotna uporaba nasilja kot mehanizma obravnave s tem namenom, da bi moške lahko nadzirali in vodili, raz- likujeta se le po načinu izvajanja nasilja. V obeh centrih je udeležba neprostovoljna, običajno na pobudo družinskih članov (najpogoste- je žena, mati) osebe z odvisnostjo, potem ko so poskusili že različne načine motivacije te osebe k abstinenci, in izvedena tako, da delujoči člani v centru z dolgotrajno abstinenco (t. i. dvanajstniki – osebe, ki so šle skozi program okrevanja po dvanajstih korakih in naj bi zdaj širile sporočilo okrevanja) pridejo po osebo med spanjem na dom, jo zvežejo in jo odpeljejo na zdravljenje. Dvanajstniki menijo, da z dejanji nasilja širijo sporočilo okrevanja in tako pomagajo osebi, odvisni od alkohola ali drog. Avtorji zaključujejo, da po koncu programa v centru številni moški nadaljujejo uporabo alkohola ali drog, saj so namesto izkušnje skupnosti doživeli izkušnjo ponižanja. Nakopičena frustracija in jeza, ki sta posledici zdravljenja, sta tudi motivacija za nadaljnjo uporabo alkohola in drog, obenem pa tudi način preseganja podreditve družini in moči, ki jo je družina uporabila proti uporabnikom. Na osnovi predstavljenega lahko zaključim, da tako kot za noben kon- cept pomoči in podpore (kar velja tudi za strokovno pomoč) ni mogoče trditi, da je koristen za udeležene per se, to velja tudi za skupine za samopomoč in podporne skupine. Od tega, kako so implementirane v praksi, je odvisno, kakšne učinke bodo prinašale udeleženim. Skupine za samopomoč in podporne skupine v funkciji premeščanja dolžnosti socialne države na posameznike Balgopal, Ephros in Vassil (1986) na sistemski ravni opozarjajo, da bi bila možna zloraba skupin za samopomoč in podpornih skupin na stra- ni vladnih programov: za rizične populacije lahko financerji ukinejo vladne programe s pojasnilom, da si te populacije lahko uspešno poma- gajo same v skupinah za samopomoč. Menim, da je to opozorilo zelo umestno in ga je treba vzeti skrajno resno, saj politika neoliberalizma danes poskuša vse več socialnih in ekonomskih tveganj ter odgovorno- sti za (duševno) zdravje preložiti na posameznika, njegovo družino oz. ožje socialne mreže in nevladne organizacije. Ali, kot navaja avtorica Kamin (2006, str. 82): »Hkrati bistvo opolnomočenja niso le pravice, temveč so v enaki meri tudi dolžnosti. Te dolžnosti so v sodobnih programih za va- rovanje zdravja celo bolj prepoznavne kot pravice posameznikov. 60 Kritični vidiki delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin Opolnomočenje državljanov na področju zdravstva je v veliki meri individualizacija odgovornosti za zdravje in tudi eden od načinov, da se država in javno zdravstvo razbremenita odgovornosti za zdravje državljanov. V tem primeru programi za varovanje zdravja odgovor- nosti za zdravje razpršijo med številne akterje, četudi je v izhodiščni definiciji promocije zdravja izrazito poudarjen prav tisti del termina 'opolnomočenje', ki izpostavlja krepitev moči posameznika.« Izidi so najslabši za posameznike, pri katerih je akumuliranih več ri- zičnih dejavnikov (npr. nižji ekonomski status, migrantski status, ohla- pne socialne mreže, nižja izobrazba, ženski spol itd.). Take situacije so aktualne v mnogih delih sveta, tudi pri nas (denimo, v primerih, ko se država oz. javni sektor storitev umika iz polja socialnih transferjev). Menim, da se skupine in organizacije za samopomoč lahko izognejo tveganju, da bi jih vladna politika zlorabila kot opravičilo za ukinjanje vladnih programov pomoči, zgolj z reflektirano družbenokritično držo glede namena lastnega delovanja. Skupine in organizacije za samopo- moč niso nadomestilo za vladne programe pomoči, temveč dopolnilo oz. alternativa zdajšnjim programom, s tem pa predstavljajo tudi polje drugačnih, kritičnih, novih družbenih konstruktov obstoječih družbe- nih praks ali vsaj možnosti za to. Bolj množične kot v zahodnem svetu so kritične razprave ob primeru Indije. Jakimowova in Kilby (2006) sta analizirala koncept programov skupin za samopomoč kot oblike krepitve moči marginaliziranih žensk v Indiji. Kot je bilo že omenjeno, gre za programe malega podjetništva in najemanja posojil znotraj neformalnih manjših skupin, izvajajo pa jih nevladne organizacije ali javne službe. Avtorja menita, da ti programi predpostavljajo krepitev moči kot cilj programa, vendar ni raziskav, ki bi dokazovale doseganje tega cilja, s tem pa utemeljita kritiko od zgoraj navzdol posredovanega programa skupin za samopomoč, ki te skupine razume kot edini vir krepitve moči žensk. Predvsem pa na marginali- zirane skupine prenese vso težo izvajanja krepitve moči. Delovanje teh skupin za samopomoč uporabljajo druge družbene, predvsem vladne ustanove kot priročen izgovor, da se izognejo snovanju dodatnih pro- gramov, ki bi bili potrebni za krepitev moči med najrevnejšim slojem prebivalstva. Sočasno pa postajajo skupine za samopomoč vse bolj stan- dardizirane in delujejo po načelu, da je ena oblika ustrezna za vse. Moylova, Dollardova in Biswas (2006) so raziskovali t. i. delovne sku- pine za samopomoč v okviru malega podjetništva, v katerih so se žen- ske učile uporabnega krpanja (angl. patchwork) in si s tem pridobivale 61 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči neodvisen položaj zaradi plačila itd. Vendar so v študiji ugotovili, da rezultat ni zgolj krepitev moči, saj so ženske poročale o doživljanju pri- tiska, denimo, pri delu na normo. Rezultati študije so pokazali, da so ženske ob doživljanju lastne vrednosti, smisla in neodvisnosti navaja- le tudi doživljanje pritiska, izziva in stresa. Do podobnih ugotovitev prihajata Mohanan Pillai in Shanta (2011), ko analizirata skupine za samopomoč, namenjene za krepitev moči žensk v Indiji v obliki majh- nih podjetij na področju informacijsko-računalniške tehnologije, pre- jemnikov posojil in delno lahko tudi državnih subvencij. Zaključujeta, da so tovrstne oblike krepitve moči izvedljive, če so udeleženke deležne tudi primerne sistemske podpore. V nasprotnem primeru pa je meta- fora ženske v položaju poštnega nabiralnika, ki poudari omejenost mo- žnosti uporabe posojila za ženske, povsem na mestu. Čim izrazitejše so patriarhalne značilnosti lokalne skupnosti in čim večje je pomanjkanje lokalnih priložnosti za investiranje, tem bolj so ženske postavljene v po- ložaj »poštnih nabiralnikov«, ki zgolj prenašajo prejeta posojila svojim možem ali moškim sorodnikom (Kabeer, 1998, v Husain, Mukherjee in Dutta, 2010). Vprašanje učinkov skupin za samopomoč za revne ženske v Indiji izpo- stavljajo tudi Husain, Mukherjee in Dutta (2010), ko se sprašujejo, ali programi skupin za samopomoč v Indiji dejansko krepijo moč revnih žensk ali pa so v te programe vključene ženske, ki niso z ekonomskega dna in so v precejšnji meri že aktivne v javnem delovanju (tj. je njihova moč okrepljena). Ugotavljajo, da evalvativne študije pripisujejo učinke krepitve moči žensk njihovi vključenosti v skupine za samopomoč (kar je seveda v interesu NVO in snovalcev politike, ki so glavni zagovorniki teh skupin), dejansko pa je merjena krepitev moči pravzaprav lastna tej populaciji in ni posledica učinkov programa. Do podobnih ugotovitev glede vključenih članic prihaja tudi Pattenden (2010), saj programi mi- krofinanciranja ne dosežejo najrevnejših slojev prebivalstva, ker ti ne morejo zagotoviti kritja za posojila, enako je vpliv razreda in kaste raz- viden pri skupinah za samopomoč žensk z namenom izboljšanja njiho- vega zdravja, kajti najrevnejši članic ne doseže (Kumar, 2007). Husain, Mukherjee in Dutta (2010) v študiji ugotavljajo, da vključenost v programe skupin za samopomoč zmanjšuje strpnost žensk do spre- jemanja nasilja partnerja (medtem ko je, denimo, ugotovitev v študiji Pattendena (2010) ta, da članic skupin facilitatorji sploh ne obvešča- jo glede te teme, četudi naj bi bilo to informiranje del programa) in poveča status ženske v gospodinjstvu (ni pa bilo dokazanih učinkov 62 Kritični vidiki delovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin na spremembo nadzora ženske nad prihodki, na odločanje v gospodinjstvu – ena od postavk je bila, denimo, odločanje o kontracepciji, ter na aspiracije za izobrazbo in delo hčerk). Husain, Mukherjee in Dutta (2010) poudarjajo, da so dejavnosti, ki so vključene v skupine za samopomoč, zgolj intenzivneje izvajane tradicionalne ekonomske de- javnosti, ki so se pred pojavom teh programov že izvajale (ker so zdaj intenzivnejše, jih ženske opravljajo v prostem času, da zmorejo opraviti vse druge vloge žene v gospodinjstvu znotraj patriarhalne strukture, kar pomeni dodatne obremenitve za ženske, mnogokrat do meja bolezni), niso pa ti programi vključili nobenih dejavnosti, ki bi bile izziv ali celo v nasprotju s patriarhalnim sistemom. Da gre pri teh skupinah za delno neoliberalizacijo civilne družbe, trdi tudi Pattenden (2010), saj ti pro- grami naslavljajo revščino na podlagi metod nizkih stroškov, ki pa se niti ne dotaknejo obstoječe razporeditve moči in virov med vladajočim razredom in delovnim razredom revnih in tako prispevajo k vzdrževa- nju statusa quo v družbi. 63 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči 64 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi z izbranimi vrstami pomoči Sobivanje skupin za samopomoč ter podpornih skupin s strokovno pomočjo Raziskave po svetu kažejo, da so danes skupine za samopomoč, pod- porne skupine in drugi procesi medsebojne pomoči stalna spremlje- valka strokovnih oblik pomoči posameznikom v psihosocialni ali zdravstveni stiski ter so se uveljavile tako na področju preventive kot tudi kurative (Humphreys in Moos, 2001; Nowinski, 2003). Če so skupine za samopomoč družbeno odtujene, so lahko močno protin- stitucionalno naravnane (odklanjajo vsakršno obliko institucionalizi- ranja) kot tudi močno protiprofesionalno naravnane (odklanjajo torej vsakršno obliko strokovne pomoči) (Borman in Lieberman, 1976, v Weber, 1982; Katz in Bender, 1976, v Weber, 1982). Stewartova, Banksova, Crossman in Poel (1994) v pregledu izsledkov raziskav ugotavljajo eno: kljub temu da so si te raziskave metodološko precej različne (in jih je zato težko primerjati med seboj), prinašajo podobne rezultate, in sicer, da med strokovnimi oblikami pomoči in oblikami samopomoči ni bilo ugotovljenih razlik glede njihove učinkovitosti, učinkovite so oboje. Gartner in Reissman (1982, v Bogataj, 2004) artikulirata neodvisnost skupin za samopomoč od strokovnih intervencij kot del retorike skupin za samopomoč na začetku razmaha uporabniškega gibanja, 65 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči ta retorika pa se je sčasoma, v procesu njihovega razvoja, nekoliko razrahljala, tako da je vse več strokovnjakov aktivno začelo delovati v skupinah za samopomoč, kar večinoma v praksi velja še danes. Kljub temu pa ne gre enačiti strokovne pomoči in samopomoči, saj so med njima razlike, ki izhajajo iz teoretičnih konceptov, na katerih teme- ljijo, in je tako namen aplikacij teh konceptov v praksi različen, zato jih ne moremo presojati po istih kriterijih. Ali, kot to izvrstno ubesedi Rogers (1987, v Stewart idr., 1994), da mora vsaka razprava o spodbu- janju sodelovanja med strokovnjaki in skupinami medsebojne pomoči najprej priznati njihove razlike. Avtorica Deneke (1983) je v raziskavi na območju Zahodne Nemčije ugotovila, da so bili socialni delavci v primerjavi z zdravniki in s psihologi bolj pozitivno naravnani do skupin za samopomoč in so s skupi- nami za samopomoč sodelovali bolj, kot so raziskovalci pričakovali, ter večinoma navajali izrazito malo negativnih učinkov skupin za samopo- moč, a vendar so vprašanja odprtega tipa pokazala, da je najpogostejši zadržek vprašanih do skupin za samopomoč ta, da lahko nudijo neko- rektne informacije in preprečijo članom primerno uporabljanje stro- kovnih storitev. Chesler (1990) predstavlja, kakšne neposredne nevarnosti lahko za strokovnjaka pomenijo skupine za samopomoč: razvoj protiprofesio- nalnih in protiinstitucionalnih stališč skupin, odpor do strokovnjaka, usmerjenost bolečine in jeze klientov na strokovnjaka, izzivanje glede pomena strokovnih vlog, izguba klientov, tudi možnost izgube služ- be. Chesler (prav tam) izpostavlja primer, ko avtorje skrbi celo glede pozitivnih dogodkov v skupini, npr. da člani skupine staršev bolnih otrok opravljajo dobrodelne dejavnosti, kar pa so ti avtorji interpreti- rali kot posledico želje po pomoči svojemu otroku (Knapp in Hansen, 1973, v Chesler, 1990), vendar pa teh sklepov niso argumentirano podprli. Chesler (1990) temu zoperstavlja tezo Riesmana (1965, v Chesler, 1990) ter Doryja in Riesmana (1982, v Chesler, 1990), da gre za načelo pomočniške terapije; s tem ko člani nudijo pomoč, dobi nji- hova izkušnja smisel in odkrijejo še neodkrite vire moči, ki jih lahko ponudijo drugim. Skoraj deset let pozneje so Salzer, Rappaport in Segrejeva (1999) na vzorcu 1103 strokovnjakov, delujočih na področju duševnega zdravja, ugotovili, da strokovni delavci ocenjujejo strokovno vodene skupine bolj pozitivno kot skupine za samopomoč v več dimenzijah (kot so ustreznejše oblike pomoči, varnejša atmosfera itd.), od koder izhaja, 66 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... da strokovni delavci ne želijo usmerjati v te skupine. Sedemnajst let po tej raziskavi pa Norcross (2006) še vedno podobno meni, da je sta- lišče velikega števila strokovnjakov, delujočih na področju duševnega zdravja, ambivalentno, sovražno nastrojeno odvisnostno razmerje s samopomočjo. Trdi, da samopomoč pri svojem delu priporočajo, toda ji ne zaupajo. Menim, da je odklonilno stališče stroke nepotrebno, saj samopomoč in strokovna pomoč konceptualno nista ekvivalentni. Sta kvečjemu komplementarni, zato lahko mirno sobivata in dopolnjujeta manjka- joče elemente druga druge. Raziskave in metaraziskave kažejo, da je učinkovitost samopomoči primerljiva s formalnimi strokovnimi obli- kami pomoči, njene učinke lahko poveča ali pa je v nekaterih kon- tekstih celo ustreznejša kot strokovna pomoč (Humphreys in Moos, 2001; Rush, 2002; Krause, 2003; Burti idr., 2005; Weaver Randall in Salem, 2005; Norcross, 2006). Toda z družbenega vidika, meni avtorica Deneke (1983), je za strokovnjake seveda nekoliko tvegano trditi, da so skupine za samopomoč ekvivalent strokovnemu delu, saj je potemtakem njihov obstoj nepotreben in kritiziranje lastnega dela ter dvom v lasten uspeh strokovnjake lahko kaj hitro pripeljeta do izgube službe. Avtorica Lamovec (1998) poudarja, da strokovnjaki pogosto kritizi- rajo značilnost, da so člani skupine v skupini več let, kar naj bi naka- zovalo njihovo odvisnost od skupine. Vendar pa je samopomoč zelo podobna neformalni socialni mreži in je ne moremo presojati po istih kriterijih kot strokovno pomoč. Razumevanje te drugačne filozofije in celo ideologije neke skupine nam je strokovnjakom (ki menda že vemo, kaj je dobro za druge!) pogosto najtežje sprejeti. Seveda to ne pomeni, da samopomoč lahko nadomesti strokovnjaka, denimo, glede predpisovanja zdravil (v psihiatriji) in poseganja v družinski sistem (na socialnem področju). Pa vendar, zaključuje avtorica, se bomo stro- kovnjaki morali naučiti namesto svoje moči ponujati znanje. Tisto, kar skupine za samopomoč lahko naučijo strokovnjake, je pogled, kaj vse uporabniki lahko naredijo sami brez strokovnjaka oz. za kar sta Lieberman in Borman vpeljala termin obrat v paradigmi (Katz, 1992) ali na kar mislimo v poklicih pomoči, kadar govorimo o krepitvi moči. Tabela 4 prikazuje primerjavo samopomoči in strokovne pomoči po izbranih parametrih. 67 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Tabela 4: Primerjava samopomoči in strokovne pomoči Samopomoč Strokovna pomoč Prostovoljna Ni nujno vedno prostovoljna (npr. prisilna hospitalizacija). Enakopravnost med člani Hierarhija Krepitev moči Krepitev moči, a ta ni edini možen rezultat – lahko nastopi tudi naučena nemoč. V skupini se posameznik počuti Uporabnik se lahko postavi v vlogo močnejšega. bolnika. Dvosmerna, vzajemna pomoč Enosmerna pomoč Prijateljski odnosi Profesionalni odnosi Odgovornost zase nosi vsakdo sam. Odgovornost zase nosi uporabnik sam, a se lahko zgodi, da jo namesto njega prevzame strokovnjak. Enake pravice Nadzor Avtorica Lamovec (1998) zagovarja stališče, da je lahko vloga strokov- njaka v skupini za samopomoč bolj ali manj izrazita in lahko sega v obe skrajnosti – od tega, da jo strokovnjak ustanovi in vodi, do tega, da v njej sploh nima vloge. Prva skrajnost lahko pripelje do napetosti v skupini in terapevtiziranja skupine, druga pa do pomanjkanja strukture in organizi- ranosti v skupini ter pomanjkanja povezav z ustreznimi službami. Gartner in Reissman (1982, v Bogataj, 2004) razumeta odnos med strokovnjakom in skupino za samopomoč v sodobnem času kot vzajemen odnos, v kate- rem naj bi strokovnjak pomagal pridobiti potrebna sredstva in izboljšati povezave s formalnimi sistemi za pomoč ter v skupino prinesel nekatere specialne spretnosti, medtem ko skupina za samopomoč v tradicionalni zdravstveni pristop prinese vitalnost, nove perspektive itd. Tudi avtorica Lamovec (1998) navaja, da naj bi bila vloga strokovnjaka v skupini za samopomoč bolj organizacijska, spodbujevalna in naj bi že od vsega začetka načrtoval svoj umik ter postopno prenašal vedno več zadolžitev na člane skupine. Na koncu je strokovnjak le še v vlogi svetovalca, vse odločitve pa prepušča skupini. Podobno ugotavljajo v raziskavi Stewartova in drugi (1994), v kateri so udeleženi strokovnjaki najpogosteje navajali, da naj bi nastopali v vlogi vira napotovanja, krepitve moči, izobraževalca, pomoč- nika in spodbujevalca, člani skupin pa so strokovnjake videli v vlogah izobraževalca, svetovalca, vira napotovanja, spodbujevalca in posvetoval- ca. Vidimo, da so pogledi strokovnjakov in članov skupin skladni v treh možnih vlogah: viru napotovanja, izobraževalcu in spodbujevalcu. 68 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... V isti raziskavi so avtorji ugotovili, da so si strokovni delavci in čla- ni skupin za samopomoč enotni, da naj bi bile značilnosti partnerstva med stroko in samopomočjo skupni cilji, razumevanje in fleksibilnost. Ovire za partnerstvo pa so po njihovem mnenju komunikacija, negativ- na naravnanost, nejasnost vlog, uradni zdravstveni sistem in ideološki konflikti. Skupno strokovnjakom in članom skupin za samopomoč je izobraževanje kot strategija za doseganje partnerstva. Strokovnjaki na- vajajo še druge strategije: matična središča, razjasnitev vlog in ciljev, medtem ko člani navajajo gradnjo zaupanja in komunikacije. Tabela 5: Priporočila American Self-Help Clearinghouse za strokovnjake Deset načinov sodelovanja s SS in PS Deset priporočil za razvoj SS in PS Ugotovite, katere so, in vzpostavite stik Pridobite osnovno razumevanje s skupinami v lokalni skupnosti. delovanja in koristi, ki jih SS prinašajo za člane. Komunicirajte oz. sodelujte z lokalnimi Seznanite se z obstoječimi skupinami skupinami (pridobite stike, brošure, in modeli njihovega delovanja. naročite se na novice). Vključite skupine v usposabljanja Najdite osebe, ki bi bile pripravljene (kot govorce v delavnicah, med začeti skupino (vsaj dve močno usposabljanji, na konferencah). zainteresirani osebi). Nudite govore in usposabljanja, ki jih Oblikujte jedrno skupino iz zaintere-lokalne skupnosti želijo. siranih oseb, kjer predstavite, da gre za skupino za medsebojno pomoč. Ponudite aktualno materialno podporo Razjasnite in dogovorite se glede (kopije, prostor za srečanja …). odnosov, pojasnite, da boste zgolj svetovalec v tej fazi, in ne vodja. Poiščite potrebe po novih skupinah in Svetujte jedrni skupini pri načrtovanju izobrazite druge o potencialu za novo in obveščanju javnosti o prvem specifično skupino. prihajajočem javnem srečanju. Poiščite in opogumite potencialne Pomagajte na prvem srečanju osebe, ki bi začele te skupine (najbolje (z moralno podporo, v vlogi že izkušeni člani). sovoditelja …). Ponudite mrežno podporo pri Pomagajte pri pripravi naslednjih njihovih potrebah (po usposabljanjih, srečanj in organizacijskega razvoja (o raziskovalcih, svetovalcih …). vsem odločajo člani). Izobrazite druge strokovnjake in jih Poiščite in naslovite specifične težave seznanite s svojimi izkušnjami o teh (intervencija naj bo usmerjena na skupinah. kompetence skupine). Zagovarjajte povečanje zavedanja in Preverite in ovrednotite svojo vlogo razumevanja teh skupin (osnovanje (izvedite umik, dogovor o dosegljivosti urada, predstavitve pred zbornicami). po potrebi skupine). 69 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči American Self-Help Clearinghouse v zbirni publikaciji predlaga deset koristnih načinov, kako naj bi strokovnjak sodeloval s SS in PS, in deset priporočil, kako naj bi pomagal pri razvoju teh skupin (White in Madara, 2002). Kratek povzetek teh napotkov je predstavljen v tabeli 5. Če povzamem predstavljene smernice, bi odnos med strokovnimi delavci in skupinami za samopomoč in podpornimi skupinami lahko opisala kot odnos zagovorništva. Strokovni delavci naj bi bili zagovor- niki in spodbujevalci teh skupin. Izmed profilov strokovnih delavcev pa avtorji študije na vzorcu 37 oseb, ki so začele vzpostavljati delovanje skupine, izpostavljajo profil socialnega delavca kot najpogostejši profil, na katerega se te obrnejo za pomoč oz. asistenco (Wituk, Tiemeyer, Commer, Warren in Meissen, 2003). Menijo, da je za zagotavljanje najustreznejše podpore nujno do- bro razumevanje zadovoljstva, frustracij in nalog, s katerimi se soočajo ustanovitelji skupin. Glede na dobljene rezultate vidijo socialnega de- lavca kot pomočnika osebam, ki ustanavljajo skupino, v vlogi spodbu- jevalca k razvoju deljenega vodenja (osebo takoj usmeri, naj najde koga za pomoč pri soorganizaciji), na voljo je za pogovore z ustanovitelji z namenom postavljanja realističnih pričakovanj (lahko traja, denimo, do enega leta, da skupina »zaživi«), pomaga pri organizacijskih nalogah, še posebej pri pridobivanju prostora, ter ponudi svoje vire pri povezovanju nastajajoče skupine z lokalno skupnostjo, lokalnimi socialnimi služba- mi in organizacijami ter s strokovnimi delavci, ki so pomemben vir napotitev in obveščanja potencialnih članov o skupini. Za napotitve oseb v skupine skupin za samopomoč in podpornih skupin na področju odvisnosti pa Kelch (2014) daje dvanajst napot- kov strokovnim delavcem: 1) informira naj se o različnih delujočih skupinah v svoji okolici, 2) zaradi pozitivnih učinkov vključenosti v skupine, izkazanih v longitudinalnih študijah, je napotovanje njego- va dolžnost, 3) napotitev naj bi bila razumljena kot oblika skrbi po zaključku strokovne obravnave, 4) napotuje naj tudi v skupine, ki ne delujejo po programu dvanajstih korakov, če klienti dosegajo kriterije za napotitve v te programe, 5) strokovni delavec naj bi znal klien- tu predstaviti raznolike opcije na poti do okrevanja in 6) naj bi bil kulturno občutljiv za potrebe klientov, 7) klientu naj bi sporočil, da sicer vključenost v skupine vodi do boljših izidov, toda naj spoštu- je to, da obstajajo različne poti okrevanja, 8) razširja naj informacije o skupinah na osnovi z dokazi podprtih praks, 9) občutljiv naj bo za kontekstualne dejavnike, ki vplivajo na vključitev v skupino, 10) 70 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... uporablja naj na dobrobit, in ne na simptom usmerjen pristop, 11) učinkovite napotitve naj bi bile tako na področju uporabe drog kakor tudi nespecializiranih programov zdravstvenega varstva ter 12) ko je v dvomu glede določene napotitve, naj poišče supervizijo, sodelovanje ali se posvetuje pri zaupanja vrednem kolegu. Za zagotavljanje kakovostnega sodelovanja med strokovnimi delavci in skupinami za samopomoč in podpornimi skupinami je pomemb- na refleksija lastne vloge strokovnega delavca. Izjemen primer javno objavljene refleksije lastne strokovne drže do skupin za samopomoč predstavlja Moeller (2007). Skozi razmišljanje avtor predstavlja lastne zadržke do skupin za samopomoč, izkušnje pri delu z njimi in lekcije, ki se jih je pri tem naučil. Njegovo pisanje se mi zdi izjemno predvsem zato, ker je prvoosebno. Večina druge literature je pisana z objektivi- stičnega vidika, morda tu in tam kak avtor doda kratek osebni primer, vendar obširnejše refleksije v drugih delih nisem zasledila. Menim, da bi, če bi se tovrstne refleksije oz. zapisane pripovedi pogosto pojavljale v literaturi, lahko povzročile podoben učinek samopomoči med strokovnjaki, kot ga povzročijo pripovedi med člani skupine. Strokovnjaki bi se lahko poistovetili s prebranim, ugotovili, da nismo sami s taki- mi pogledi, slišali pozitivne in negativne izkušnje drugih, kar bi lahko spodbudilo prečkanje mostu med strokovnimi delavci in samopomočjo. Izpostavila bi še en potencialni vir refleksije razmerja med strokovno pomočjo in samopomočjo. To razmerje z različnih vidikov odlično osvetli norveški film Umetnost negativnega mišljenja,28 ki je pravzaprav karikatura strokovnega delovanja v povezavi s skupino za samopomoč in pokaže, kakšen je lahko potencial oz. moč za okrevanje, ki si jo lahko posredujejo člani skupine med seboj. Skupine za samopomoč nasproti psihoterapevtskim skupinam Skupine za samopomoč so mnogokrat omenjene tudi v kontekstu psi- hoterapevtskih skupin. Ko Archibald (2007, str. 1) pojasnjuje razvoj samopomoči, jo opredeli kot »na strani članov oblikovane psihoterapevtske podporne skupine za ljudi, ki se soočajo z izkušnjo enake bolezni ali okoliščin, vse od alkoholizma pa do raka«. 28 V izvirniku Kunsten å tenke negativt (2006), režija Bård Breien. 71 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Avtor te skupine torej enači po namenu dela s psihoterapevtskimi skupinami, s čimer pa se ne strinjata Riordan in Beggsova (1988), ki primerjalno razlike med skupinami za samopomoč oz. podpornimi skupinami in terapevtskimi skupinami osvetlita, kot je prikazano v naslednji tabeli. Tabela 6: Razlike med skupinami za samopomoč in terapevtskimi skupinami po Riordanu in Beggsovi (1988) Parameter Terapevtska skupina Skupina za samopomoč Velikost skupine omejena neomejena Časovna omejenost opredeljena neopredeljena Finančni vidik profitna/neprofitna neprofitna Članstvo zaprto ali odprto odprto Težave heterogene homogene Fokus svetovanje usmerjanje Politika apolitična politično delujoča Cilji porajajoči oz. fiksen spreminjajoči se Dejavnosti rekonstruiranje okrepitev Teme raznolike ena tema Vodenje strokovno laično Podobno sta Lieberman in Bond (1978) opozorila na razliko med psi- hoterapijo in samopomočjo. Po njunem mnenju je glavna točka razli- kovanja med obema oblikama pomoči ta, da psihoterapija s sistemom simptomov in patologije umešča mnogo vzrokov stisk v posamezni- ka. Pravita, da so ne glede na psihoterapevtsko šolo za psihoterapevte pomembne vrednote vpogled, razumevanje samega sebe in samorea- lizacija. Pri skupinah za samopomoč pa notranjo stisko, ki jo doživlja posameznik, želijo preseči oz. jo olajšati tako, da vir stiske umeščajo navzven. Vsako umeščanje v posameznika je neprimerno. Zmanjšanje ali odpravljanje simptomov je mogoče s spremembo zunanjih druž- benih pogojev. Simptomi pa so napačna družbena prepričanja, ne pa pravilni kazalniki notranjega stresa. Enako stališče zagovarja avtorica Borkman (1999), ki meni, da je sa- mopomoč ali medsebojna pomoč osnovana kot odziv na stigmo, ki jo družba projicira na problem, s katerim se sooča določena skupina. 72 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... Vendar so taka pojmovanja skupin za samopomoč bližje tistim skupi- nam, ki ne delujejo po programu dvanajstih korakov. Slednje namreč zavzemajo absolutno strogo stališče glede nevpletanja v družbeno dogajanje in spreminjanje družbenih pogojev. Zato trdim, da je raz- lika, ki jo Lieberman in Bond (1978) vpeljeta v razumevanje sku- pin za samopomoč in psihoterapije, pojmovanje, v katero t. i. skupine dvanajstih korakov niso vključene. Zanje lahko rečem, da so bližje terapevtskim modelom kot pa druge skupine, in v tem pogledu bi pogojno veljala Archibaldova (2007) teza, da gre za psihoterapevtske podporne skupine, ki jih oblikujejo člani, čeprav nisem naklonjena mešanju izrazov z različnih strokovnih področij, razen če ni dovolj utemeljenih razlogov za tako početje. Vendar je treba tudi opozoriti, da so stališča Liebermana in Bonda (1978) delno odraz tedanjega razumevanja psihoterapevtske stroke, za katero je bilo značilno, da se je v veliki meri naslanjalo na medi- cinski model, ki je patologijo povečini umeščal v posameznika. Naj za ponazoritev navedem razumevanje istospolne usmerjenosti kot evidenten primer razlik med medicinskim umevanjem posamezni- ka in samopomočjo. Še do leta 1973 je bila istospolna usmerjenost vključena v drugo različico psihiatrične nomenklature Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM II) kot duševna motnja, ki jo je bilo treba zdraviti. Kritiki tovrstne uvrstitve isto- spolne usmerjenosti v DSM so še posebej ironični ob tem, da je bila opredeljena kot motnja, kljub dejstvu, da so bili mnogi psihiatri tistega časa (nekateri tudi v aktivnih vlogah pri tvorbi nove različice priročnika) tudi sami istospolno usmerjeni. Do leta 1986, ko je bila v celoti izločena iz DSM III, se je pojavljala v sklopu egodistonične homoseksualnosti. V nasprotju s povedanim pa je sociološko razu- mevanje istospolne usmerjenosti že tedaj videlo slednjo kot le eno od možnih spolnih usmeritev, pri čemer je njen »drugačen« status vzpostavljala družba s konstrukcijo homoseksualnosti kot bolezni,29 izprijenosti itd. Pravzaprav je bilo ravno aktivistično gibanje gejev, delujoče po načelih samopomoči, zaslužno za odpravo homoseksu- alnosti iz DSM (Herek, b. d.). Stališče Liebermana in Bonda (1978) glede razlik med skupinami za samopomoč in psihoterapevtskimi skupinami je bilo torej delno pod 29 Diskriminatorna prepričanja glede istospolne usmerjenosti so še kako živa tudi v Sloveniji med mnogimi skupinami družbenega pritiska, kar jasno kažejo primeri zdaj že dolgoletnih razprav v povezavi s sprejemanjem Družinskega zakonika. 73 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči vplivom tedanjega časa. Toda tudi takrat so obstajale psihoterapevtske šole (humanistične, integrativne in eklektične), ki so poudarjale pomen okolja kot enakovrednega dejavnika posameznikovega razvoja in delovanja. To še bolj velja danes. Psihoterapija v postmoderni razu- me posameznika kot biopsihosocialno bitje, zato bi teza omenjenih dveh avtorjev v sodobnem času težko zdržala. Še posebej bi to velja- lo za področje postmodernih sistemskih psihoterapij, temelječih na socialnem konstrukcionizmu, meni avtorica Šugman Bohinc (2010) in zagovarja tezo, da so te s stalnim reflektiranjem širših družbenih in kulturnih vplivov psihoterapijo premaknile na mesto družbene spreminjevalke. Razvoj je potekal od kibernetike prvega prek kiber- netike drugega do kibernetike tretjega reda. Sistemski avtorji kot zagovorniki kibernetike tretjega reda razumejo osebno, medosebno in terapevtsko dogajanje skozi kulturno in družbeno konstrukcijo re- sničnosti, kar se razlikuje od predstavnikov kibernetike drugega reda, ki so taka dogajanja raziskovali zgolj znotraj posameznih sistemov (npr. družinskega), ne upoštevajoč kulturne in družbene vplive, ki so dogajanje v teh sistemih močno soustvarjali (Dallos in Urry, 1999, v Šugman Bohinc, 2010). Še bolj se to razumevanje razlikuje od kiber- netike prvega reda, kjer so avtorji od zunaj, kot da bi bili objektivni opazovalci, opazovali vzorce in procese v partnerskih ali družinskih sistemih (prav tam). Na področju okrevanja po travmi avtorica Lewis Herman (2001) iz- recno primerjalno utemelji, da so si koncepti skupin za samopomoč, podpornih skupin in psihoterapevtskih skupin različni tako glede na njihove strukturne in organizacijske značilnosti kakor tudi glede na njihovo usmerjenost na določeno stopnjo okrevanja. Kot je razvi- dno iz naslednje tabele, avtorica proces okrevanja deli na tri stopnje: doseganje občutka varnosti, spominjanje in žalovanje ter ponovno povezovanje (sebe in sebe z drugimi). Skupine dvanajstih korakov, ki so tako rekoč prve oblike skupin za samopomoč oz. predhodnice vseh drugih, naj bi bile usmerjene na prvo stopnjo okrevanja, to je doseganje občutka varnosti. Po njenem mnenju je za doseganje ob- čutka varnosti po (večkrat) doživeti travmi potrebno predvsem tako skupinsko delo,30 ki je kognitivno in edukativno naravnano, ne pa eksplorativno. 30 Avtorica prikazuje tudi druge individualne oblike pomoči, a to presega obseg tega dela, zato jih ne navajam. 74 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... Tabela 7: Model treh vrst skupin glede na stopnjo okrevanja po travmi avtorice Lewis Herman (2001) Skupina Stopnja okrevanja Prva Druga Tretja Terapevtska Varnost Spominjanje in Povezovanje naloga žalovanje Časovna Sedanjost Preteklost Sedanjost, naravnanost prihodnost Osredinjenost na Skrb zase Travma Medosebne odnose Članstvo Homogeno Homogeno Heterogeno Meje Fleksibilne, Zaprte Stabilne, počasen vključujoče obrat Kohezivnost Srednja Zelo visoka Visoka Strpnost do Nizka Nizka Visoka konfliktov Časovna Nedoločen Določen zaključek Nedoločen omejenost zaključek ali zaključek ponavljajoča se Struktura Didaktična Usmerjena na cilj Nestrukturirana Primer Program Skupina za Medosebna dvanajstih preživele psihoterapevtska korakov skupina Avtorica trdi (prav tam), da skupine, ki so oblikovane po programu dvanajstih korakov, ne raziskujejo globine travme, temveč ponujajo kognitivni okvir za razumevanje simptomov, ki so lahko sekundarna posledica travme (denimo odvisnost od različnih substanc), ter obenem ponujajo tudi nabor navodil za osebno krepitev moči preživelega in za ponovno vzpostavitev povezanosti preživelega z drugimi. Ta nabor na- vodil vsebuje t. i. dvanajst korakov. Tako po mnenju avtorice omenjene skupine nudijo vse, kar preživeli potrebuje po izkušnji travme v prvi fazi soočanja z njo: možnost za izmenjavo informacij o travmatičnih sindromih, identificiranje pogostih vzorcev simptomov in medsebojno deljenje strategij za skrb za samega sebe in samozaščito. Vpetost sku- pine v sistem dvanajstih izročil pa nudi zaščito pred tem, da bi njihovo vodenje postalo preveč eksplorativno. Funkcija vodje rotira med člani in tako ta nima pozicije moči. Moč je prenesena na skupni nabor dva- najstih izročil namesto na vodjo in tako skupina lahko ohranja svojo 75 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči strukturo, s tem pa tudi dosega namen, gledano kratkoročno ali dolgoročno. Kljub sistemu dvanajstih izročil, ki skupino ščitijo pred tem, da bi bila preveč fleksibilna in zato eksplorativna, pa avtorica opozarja, da nekatere, predvsem sodobne, skupine za samopomoč, ki jim primanj-kujeta globina praktičnih izkušenj in obseg izbir skupin, ki so na voljo v zrelih programih dvanajstih korakov, podležejo omenjenim nevarno- stim, ki se manifestirajo v naklonjenosti izkoriščevalnemu vodenju in zatiralnemu skupinskemu delu. Avtorica Lewis Herman (2001, str. 220) delovanje skupin dvanajstih korakov opisuje tako: »Struktura teh programov samopomoči odraža didaktični namen. Čeprav lahko člani skupin doživljajo močna čustva na srečanjih, ventilacija občutij in podrobno pripovedovanje zgodb v dobro članov nista spodbujana. Središče ostaja pri ponazarjanju splo- šnih načel skozi osebna pričevanja in pri učenju iz skupnega vira navodil. Močna povezanost med člani skupine ni potrebna, da bi ustvarila ozračje varnosti, bolj kot to je varnost vključena v pravi- lih anonimnosti in zaupnosti ter v edukativnem pristopu skupine. Člani skupine ne soočajo drug drugega ali ponujajo zelo osebne, individualne podpore. Delitev vsakodnevnih izkušenj v teh skupi- nah zmanjša sram in izolacijo, spodbuja praktično reševanje pro- blemov in vliva upanje.« V literaturi obstaja kar nekaj primerov poskusov integracije samopo- moči v (psiho)terapijo. V nadaljevanju predstavljam tri take poskuse. Prvi prvem avtor predstavlja šestnajst praktičnih predlogov, kako samo- pomoč integrirati v psihoterapevtsko prakso (Norcross, 2006). Pri tem kot samopomoč opredeljuje vse vire, ki so bili prvotno razviti in upora- bljeni kot viri za samopomoč (knjige, filmi, internetne strani in drugo). Njegova glavna spodbuda psihoterapevtom je, da bi te vire vključili v svoje delo že za paciente, ki so na čakalni listi (vključitev v skupino dvanajstih korakov, priporočene internetne strani in drugo), kakor tudi pozneje za paciente, ki so vključeni v psihoterapevtski proces (priporo- čanje knjig, filmov, internetnih strani, pomoč pri izvrševanju zahtevnih programov samopomoči, opisanih v literaturi, presoja, kaj in kdaj ter za koga je določen vir samopomoči primeren in kdaj ne). Avtor meni, da so viri samopomoči, ki so izkustveni, neposredni in čustveni (skupine za samopomoč, avtobiografske knjige, filmi), primernejši kot viri v obliki pikolovskih navodil in programov (množica knjig za samopomoč, kjer je poudarjena težnja po spremembi življenja zgolj v enem dnevu). Prav 76 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... tako spodbuja psihoterapevte, da bolje spoznajo in sodelujejo z orga- nizacijami za samopomoč ter vključujejo metode samopomoči v stro- kovna usposabljanja. Strinjam se z avtorjem o vseh naštetih možnostih vključevanja virov samopomoči v psihoterapevtski proces, ker se na ta način poveča število virov za krepitev moči posameznika, obenem pa na ravni konceptov drži jasne meje med obema oblikama dela. Drugi, neposrednejši poskus integracije skupine za samopomoč v stro- kovno delo, pa je poskus prenosa programa dvanajstih korakov v tera- pevtsko okolje (Ronel, 2000). Nekateri avtorji menijo, da ima prena- šanje vrednot programa dvanajstih korakov v strokovno delo omejene možnosti (Humphreys, 1993, v Ronel, 2000), medtem ko Ronel (2000) zagovarja stališče, da je to mogoče, in ga podkrepi z izjavo Hanne (1992, v Ronel, 2000), da so si svetovanje in psihoterapija ter program dvanajstih korakov izjemno podobni tako z vidika procesa kot z vidika izidov. Njegov model integracije je poimenovan terapija milosti (angl. Grace Therapy) in vanjo vključujejo nasilne moške v največjem izrael- skem centru za obravnavo nasilja v družini. Do take uporabe kombina- cij konceptov v praksi sem zadržana. Možno je, da lahko nudijo pomoč udeleženim, vendar je treba najprej odgovoriti na vprašanje, čemu po- skušati združiti obe obliki.31 Eksaktnega odgovora na to vprašanje pa Ronel (2000) ne ponudi. Tretji podoben poskus integracije predstavljajo strokovno vodene sku- pine za samopomoč kot terapevtska intervencija na klinikah za dušev- no zdravje na Finskem v okviru projekta Ženske in depresija, ki se je začel leta 1994 in v katerem je do leta 2000 potekalo enajst skupin s povprečno po devetimi članicami, ki so se deset tednov srečevale teden- sko po uro in tri četrt (Laitinen, Ettorre in Sutton, 2006). Srečanja so se začenjala z začetno strokovno vodeno razpravo na določeno temo (npr. o komunikaciji v odnosih), pri čemer so se članice učile tehnik samo- pomoči, osredinjene na ženske, npr. za dvig samozavesti, kako postati asertivnejša itd., skozi skupno trideset vaj samopomoči. Čeprav avto- rice priznavajo, da je izraz strokovno vodena skupina za samopomoč lahko diskutabilen pojem, pa zagovarjajo stališče, da je projekt ohranil osrednjo modrost samopomoči (tj. posamezniki se zase učijo, kaj jim najbolj pomaga pri osebni rasti) s kombiniranjem elementov strokovno 31 Drugo, kar je treba vedeti pri taki integraciji, je, katerim od terapevtskih ciljev lahko tak program sledi oz. kakšne so omejitve takega terapevtskega modela. Kot je predstavljeno v modelu treh skupin avtorice Lewis Herman (2001), gre v tem primeru za cilj doseganja varnosti, ne obsega pa faze žalovanja in ponovnega povezovanja. 77 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči vodenih terapevtskih skupin, skupin za samopomoč in feminističnih skupin, osredinjenih na dvig zavedanja žensk. Sicer je mogoče razume- ti, da se avtorice pri snovanju in izvedbi omenjenih skupin odmikajo od strogih smernic terapevtskih skupin in jih dopolnjujejo z večanjem pro- stora za soustvarjanje procesa na strani članic teh skupin, a bi po opisu sodeč te skupine lažje uvrstila med psihoedukativne podporne skupine. To, da strokovni vodja skupine priznava, da so člani tisti, ki zase lahko najbolje presodijo, kaj jim najbolje pomaga pri spoprijemanju z depre- sijo, še ne zagotavlja vseh značilnosti delovanja skupine, da bi jo lahko uvrstili med skupine za samopomoč. Vzporejanje skupin za samopomoč in psihoterapevtskih skupin za- ključujem s sklepom, da je glavna točka razlikovanja med njimi na- čelo organizacije, pri samopomoči je to samoorganiziranost, pri psi- hoterapiji pa organiziranost, izhajajoča iz impulza strokovne javnosti (za katerim pa je lahko skrit interes družbe po korekciji neprilago- jenih posameznikov, zato je ravno refleksija konstruiranja družbenih in kulturno pogojenih percepcij ter dogajanja še kako pomembna, da psihoterapija lahko deluje v smeri najboljše koristi za klienta). Obe vrsti skupin, tj. skupine za samopomoč in psihoterapevtske sku- pine, sta usmerjeni tako v zagotavljanje dobrobiti za posameznika kot v spreminjanje družbenih odnosov, vendar med obema vrstama obstajajo take, ki večji poudarek pripisujejo prvi ali drugi omenjeni usmerjenosti. To pa je druga točka razlikovanja. Še pomembneje pa se mi zdi, da samopomoči in psihoterapije ne bi na silo poskušali tlačiti v skupne modele dela z ljudmi v stiski. Samopomoč s svojim principi samoorganizacije prinaša drugačne možnosti okrevanja kot strokovna pomoč, in skupine ljudi okrepi za (potencialno) delovanje na družbeni ravni ter s tem daje drugačno sporočilo družbenim strukturam. Ali, če izrazim svoje strokovno sta- lišče drugače: naklonjena sem obema oblikama pomoči, samopomoči in psihoterapiji ter njunemu medsebojnemu sodelovanju, hkrati pa je pomembno, da vsaka od oblik deluje v skladu z lastnimi teoretični- mi koncepti, saj to prispeva k raznovrstnosti delujočih oblik pomoči in podpore, kar je osnovno vodilo pri zagotavljanju izbir, kar naj bi povečalo možnosti, da posamezniki in skupine ljudi najdejo sebi naj- primernejše oblike. Naj v zagovor temu še enkrat navedem Rogersovo trditev (1987, v Stewart idr., 1994), da mora vsaka razprava o spodbu- janju sodelovanja med strokovnjaki in skupinami medsebojne pomoči najprej priznati njihove razlike. 78 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... Skupine za samopomoč nasproti priročnikom za samopomoč Skupine za samopomoč – v manjši meri tudi podporne skupine,32 s tem pa tudi njihovi člani – so mnogokrat deležni posmeha v vsak- danjih pogovorih,33 kar je Riessman izpostavil že konec preteklega stoletja (1990, v Borkman, 1999), k temu pa je izdatno prispevala tudi t. i. literatura za samopomoč, ki je zaradi izhajanja iz fenomena samopomoči poimensko povezana s skupinami za samopomoč, četudi je z njimi v splošnem bolj malo povezana. Zaradi teh razlogov v pri- čujočem razdelku precejšnjo pozornost namenjam prikazu fenomena literature o samopomoči. S tem terminom imam v mislih predvsem predele knjigarn in knjižnic z oznako samopomoč, kjer so številni priročniki z bolj ali manj (a predvsem bolj kot pa manj) instantni- mi recepti, kako npr. obogateti, se srečno zaljubiti, shujšati, doseči osebno izpolnitev itd. samo v treh dneh ali samo s pravimi (seveda pozitivnimi) mislimi in podobne nebuloze. Kljub temu da je nakla- da literature za samopomoč naraščala rapidno v preteklih desetletjih (Salecl, 2011) in je ta žanr postal ikona popularne kulture z značilno- stjo univerzalnosti – uporabna je prav za vsakogar in spisana za vsa področja življenja (Cherry, 2008) –, pa sta se znanstvena analiza in kritika te množično okrepili šele po letu 2000 (Rimke, 2000; Cherry, 2008; Philip, 2009; Salecl, 2011). Kritičen pogled na to literaturo podaja avtorica Salecl (2011), po mne- nju katere je razširitev priročnikov za samopomoč temeljila na osrednji ideji, da lahko nadziramo samo sebe in izberemo, kako bomo gledali na negativne dogodke in okoliščine, pri čemer pa so seveda sistematično spregledane sistemsko vtkane družbene neenakosti in je onemogočen premislek o teh, s tem pa je onemogočeno tudi iskanje alternativ obsto- ječim družbenim razmeram. Avtorica utemeljuje dve teoretski podlagi priročnikov, ki izhajajo iz te osrednje ideje: poveličevanje pozitivnega delovanja in vedenja, katerega rezultat je v neuresničljivih pričakovanjih 32 Na podporne skupine pade stigma v manjši meri, ker so te mnogokrat pod okriljem strokovnih organizacij ali pa – ker se ukvarjajo s podporo – niso vrednostno tako močno nasičene. 33 Vpogled v to omogočajo številni filmi in televizijske serije. Tak primer je, denimo, televizijska serija Dragi John (v izvirniku Dear John, izvirno predvajana med leti 1988 in 1992, devetdeset epizod). V njej nastopajo poleg protagonista različni karikirani liki, ki vsak zaradi svojega motiva najde mesto v skupini za samopomoč za ločene, ovdovele in osamljene, prikazani odnosi med njimi pa so stereotipizirana podoba dogajanja v skupini za samopomoč. 79 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči glede možnega vpliva posameznika, ter poveličevanje pozitivnega mi- šljenja, kar vodi do lažnih upov glede moči mišljenja. »Kadar posamezniki začnejo verjeti, da so gospodarji lastne usode, in kadar je pozitivno mišljenje na voljo kot panaceja za vse gorje, ki ga trpijo zaradi družbene neenakosti, družbeno kritiko vse bolj nadomešča samokritika« (Salecl, 2011, str. 30). Pozitivno mišljenje torej sloni na predpostavki, da misli usmerjajo real- nost. Avtorica Woodstock (2005) predstavi temelje za njegovo razširi- tev konec 19. stoletja in skozi 20. stoletje njegov razvoj od usmerjenosti na pozitivno, do integracije z negativnim mišljenjem, ki se združijo v sloganu, pustiti negativnost v preteklosti in se usmerjati v prihodnosti na pozitivno, kar se naposled združi še s poljubnimi interpretacijami biomedicinskih argumentov34 v nov konglomerat duhovnosti in indivi- dualne odločitve za srečo, kakor bi lahko opisali usmeritve sodobnega diskurza v literaturi za samopomoč. Poveličevanja pozitivnega načina mišljenja se v svojem delu kritično loteva tudi Burkeman (2012), ko pozitivnemu mišljenju postavi nasproti alternative, ki vse kažejo na to, da naj bi vnovič razmislili o pojmih, kot so neuspeh, negotovost, mo- tnja, občutek pomanjkanja varnosti in smrti. Zaključi, da je potreben premik od usmerjenosti na pozitivno k sprejemanju doživljanja v celoti. Posamezniku tako ponuja preizpraševanje pojmov, ki jih neoliberali- stična logika s slogani močneje, višje, dlje in bolje35 lansira kot zapovedi posameznikove realizacije. Temu dodajam, da v zahodni kulturi, ki je t. i. »supermenska kultura«, priznavanje ranljivosti (ki je človekov vitalni del) ni dovoljeno, temveč je označeno kot posameznikova pomanjklji- vost, mnogokrat patologizirana, zato je tako preizpraševanje konstru- iranja prepovedi ranljivosti še kako nujno ne zgolj na osebni, temveč tudi na družbeni ravni. Tega se loteva Rose (1990, v Cherry, 2008), ko poudarja, da so knjige o samopomoči pravzaprav tehnike in postopki nadzora nad zasebnim življenjem državljanov skozi avtoriteto psihološke ekspertize, če bi na pojav pogledali s Foucaultove perspektive. S to trditvijo se strinja avtorica Rimke (2000) in dodaja, da je doba intenzivne samopomoči 34 Avtorica Woodstock (2005) kot primer individualne odgovornosti na področju zdravja kot argumenta, ki zanika celotno medicinsko znanost, navaja zapis avtorice Louise Hay iz priročnika You can heal your life (1999, str. 163), ko zagovarja stališče, da naj bi bile spolno prenosljive bolezni izraz nezavednega občutka krivde, ko menimo, da ni prav, da se seksualno izražamo. 35 V skladu s temi je tudi dikcija večine priročnikov za samopomoč. 80 Skupine za samopomoč in podporne skupine v primerjavi ... s patologizacijo soodvisnosti prinesla osredinjenost na individualizem in da je zato dober državljan tisti, ki poskrbi zase, s tem ko se izogne ali zanika socialne odnose. Ne zgolj, da ima možnost izbirati, temveč je dolžan izbirati in je tudi sposoben izbrati srečo pred nesrečo, uspeh pred neuspehom in celo zdravje pred boleznijo (prav tam), torej če doživlja nesrečo, neuspeh ali bolezen, je že tako izbral. Z omenjenimi koncepti se loteva analize priročnika za samopomoč pri spoprijema- nju z depresijo tudi avtorica Philip (2009) in ugotavlja, da avtor pri- ročnika pripisuje bolezen zgolj notranjim vzrokom, ki jih ne postavi v nikakršno zvezo z zunanjim svetom in tako ustvarja konstrukt de- presije kot individualne bolezni, ki jo je treba preseči z življenjem po smernicah samopomoči. Ker pa imajo oznako samopomoč ne zgolj knjige, ki obljubljajo osebno izpolnitev ipd., temveč tudi tiste, ki predstavljajo poljudnoznanstvene zapise strokovnih besedil, je mnogokrat težko ločiti, katera literatura je kakovostnejša od druge. Irickova in Fried (2001) sta analizirala pet- intrideset priročnikov za družinske člane pri skrbi za ostarelega dru- žinskega člana oz. enega izmed staršev, ki so bili izdani med letoma 1991 in 1995, pri čemer sta iz nabora knjig izključila duhovne knjige. Analiza glede na izbrane kriterije je pokazala, da gre za kakovostno literaturo s tega področja. Predvidevam, da se s tem ne bi strinjala Cherry (2008) in avtorica Rimke (2000), kajti podlaga tej literaturi je vendarle psihološki diskurz. Drug vidik, kako lahko preverjamo pre- tok od strokovnega znanja do literature za samopomoč, predstavlja študija literature za samopomoč pri žalovanju, v kateri avtor analizira po sedem knjig za vsako od treh obdobij glede na spremembo diskur- zov pri žalovanju: do leta 1990, ko je bil v veljavi diskurz žalovanja, pri čemer naj bi se žalovanje zaključilo tako, da gre posameznik naprej v življenju, v dobi spreminjanja diskurza (med letoma 1990 in 1999), da posameznik obdrži vez s pokojnim, ter po letu 1999, ko se uveljavi novi diskurz. Avtor ugotavlja, da je bil ta pretok strokovnega znanja v priročnike za samopomoč večinoma sinhron (Dennis, 2012). Cherry (2008) analizo izbranih priročnikov za samopomoč zaključuje z ugotovitvijo, da ti priročniki posredujejo bralcu paradoksalno sporočilo: branje knjige naj bi bila edina zahteva oz. pogoj za bralca, da bi si lahko pomagal, hkrati pa te iste knjige sporočajo, da branje knjige še ni dovolj, kajti spoznanja (tehnike, metode …) naj bi udejanjal ali treniral še v vsakdanjem življenju. Ta paradoks je subtilno vtkan v besedilo. Ni ču- dno torej, da je izid branja tovrstne literature lahko mnogokrat še večji 81 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči občutek nemoči, saj so očitno stvari tako preproste, pa še teh ne znamo udejanjiti. Avtorica Woodstock (2006) pa pokaže, s kakšnimi mehaniz- mi avtoritete v uporabljenem slogu pripovedovanja avtorji priročnikov vzpostavijo odnos z bralcem, ki ga povedno zajame v metafori »vse o meni, mislim, o tebi«. V analizi pokaže, da avtorji od bralca zahteva- jo podrejenost, ko namesto strokovnega znanja ponujajo posplošitve pripovedi o lastni spremembi. Na osebni izkušnji je osnovana celotna verodostojnost avtorja, ki se prikaže kot prepričljiv, verodostojen, zau- panja vreden, skromen, darežljiv in sočuten, bralca pa komplementarno kot zaupljivega, v želji in potrebi, da se spremeni in upošteva avtorjev nasvet. Tako ustvari idejo, da misli, brez socialne interakcije, krojijo realnost, hkrati pa ravno z mimiko socialne interakcije med bralcem in avtorjem podrejo prepričljivost te ideje (prav tam). Težavno torej ni to, da avtorji priročnikov za samopomoč vključujejo opise osebnih izkušenj, temveč to, da so ti opisi posplošeni, posplošitve pa uporabljene kot imperativ za bralca v odsotnosti vsakršne refleksi- je sovplivanja okoljskih oz. družbenih dejavnikov. Če bi bili bralcu na voljo prvoosebni zapisi avtorjevih osebnih izkušenj, bi te lahko prebiral s kritično pozicijo glede obsega, koliko lahko zapisano velja tudi zanj oz. koliko prebranega lahko »vzame s seboj«, razlike med situacijo, v kateri sta bralec in avtor, bi bile razvidnejše. Prav tako ni težavno to, da avtorji priročnikov za samopomoč nagovarjajo bralca, da je od tega, ka-kšno perspektivo bo zavzel do svojih težav, odvisno, kakšni bodo izidi. Težavno je to, da to trditev ponujajo v absolutnem smislu, t.j. da z mi- slimi lahko vplivamo na vse stvari, tudi tiste, ki so izven našega nadzora. Če bi bralca avtorji spodbujali, da naj spremeni to, kar lahko in prizna nemoč glede tega, česar ne more spremeniti, bi bil to – kot je bilo že predhodno omenjeno – po Batesonu (1972, v Farris Kurtz, 1997) prvi korak h krepitvi moči. Tako bi pisanje prvoosebnih izkušenj in iskanje razlikovanja med tem, na kar bralec lahko vpliva in na kaj ne (pa tudi zakaj ne), vsaj ponudilo možnosti za refleksijo družbeno ustvarjenih neenakosti. Seveda pa taki zapisi ne bi mogli obljubljati instantnih rešitev posameznikovih težav, sanj, ki so tako blizu dosegu roke, da jih lahko bralec že čuti, s tem pa bi bili tržno bistveno manj zanimivi. Ne smemo namreč spregledati dejstva, da je literatura o samopomoči glede na prodajanost med knji- gotrškimi mrežami na samem vrhu, kar velja tudi za Slovenijo. 82 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin Skupine za samopomoč in podporne skupine so na nek način kon- troverzna tema raziskovanja, saj so se skupine za samopomoč raz- vile kot antiteza strokovnemu delu ob družbenih pogojih, ki so bili gojišče za razvoj takega gibanja, danes pa so njegova alternativa in (ali) komplement. Zato je raziskovanje, ki je v interesu znanosti in stroke, v dvojni poziciji. Po eni strani je razumljivo, da raziskovanje vstopa v polje skupin za samopomoč in podpornih skupin iz želje po večjem poznavanju po- javnih oblik teh skupin, ugotavljanju koristi, ki jih v njih pridobijo člani, in razumevanja pomena tega fenomena v kontekstu družbenega dogajanja. Po drugi strani pa z vidika poseganja v fenomen, ki v svo- ji osnovi deluje po načelih samoorganizacije, vsak poskus njegovega karakteriziranja, tipologiziranja, analiziranja iz pozicije »od zunaj«, s pozicije neudeleženosti torej, pomeni delovanje zunaj načel samo- organizacije, ki so temeljni za paradigmo samopomoči in s tem za skupine za samopomoč (manj pa za podporne skupine).36 In povsem mogoče je, da če na fenomen gledamo od zunaj, ne moremo razumeti nians v dogajanju znotraj njega. 36 Nevključenost v samoorganizirajoči se proces je omejitev tudi moje raziskovalne pozicije v pričujoči študiji. Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Skupine za samopomoč in podporne skupine pa niso zgolj kontro-verzna, temveč tudi kompleksna tema raziskovanja, ker so gibljiv, fluiden, spremenljiv, skratka živ organizem, ki se v različnih krono- loških in družbenih okoliščinah reprezentira različno. Najočitnejši primer tega so skupine za samopomoč v Indiji,37 ki so skorajda pov- sem drugačne od prvih skupin za samopomoč, AA, in to tako glede vsebine kakor glede organizacijskih značilnosti. Zagotovo torej ni mogoče govoriti o neki »pravi« obliki skupin za samopomoč in pod- pornih skupin. Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin je bilo mnogokrat osredinjeno na skupine, ki so bile organizirane centralno ali so bile pridružene ustanovam oz. organizacijam, zato so imele več virov za delovanje, temu primerna pa je bila tudi njihova večja prepo- znavnost. Take skupine so za raziskovalce lažje dostopne, malo manj pa ponujajo vpogleda, kako se samoorganizirajo tiste ranljive skupine v družbi, ki jim obstoječi institucionalni okvirji ali druga družbeno- politična dogajanja preprečujejo krepitev moči. Ne glede na to pa je raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin od svojih za- četkov do današnjega časa ponudilo obilo informacij o teh skupinah iz različnih perspektiv. Množični pojavnosti znanstvenih raziskav o skupinah za samopomoč in podpornih skupinah je mogoče slediti od sedemdesetih let prete- klega stoletja dalje. Val raziskovanja je potekal od anekdotskih opi- sov do evalvacijskih študij učinkov oz. izidov do etnografskih analiz (Farris Kurtz, 1997). V sedemdesetih letih je najvidnejše delo uredni- kov Liebermana in Bormana (1979, v Farris Kurtz, 1997), ki predsta- vlja zbirko tedanjih raziskav na področju samopomoči. V osemdesetih letih so se raziskave usmerile v preučevanje odnosa strokovnjakov do organizacij samopomoči, klasifikacijo procesov pomoči v skupinah in vrednotenje učinkov teh na člane (Farris Kurtz, 1990, v Farris Kurtz, 1997). V devetdesetih pa raziskave, usmerjene na procese pomoči in učinke, prinesejo ugotovitve, da samopomoč ni zdravljenje oz. obrav- nava in je ne moremo presojati in raziskovati po istih kriterijih kot strokovno pomoč, ter s tega vidika raziskovanje razširjajo na konte- kstualne vidike vpetosti samopomoči v kulturno in družbeno ozadje (Farris Kurtz, 1997). Intenzivneje pa stopi v ospredje raziskovanje dejavnikov, ki vplivajo na pridružitev in sodelovanje članov v skupi- nah (prav tam). 37 Glejte poglavje Razvoj skupin za samopomoč in podpornih skupin po svetu. 84 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin Izbrane raziskave o skupinah za medsebojno pomoč Da bi pokazala, kakšno je trenutno stanje tega raziskovalnega po- dročja po svetu, v nadaljevanju predstavljam dvaintrideset izbranih raziskav v obdobju od leta 2000 do 2015. Vse so bile predstavljene v izvirnih znanstvenih člankih v različnih znanstvenih revijah. Kriterij za izbor raziskav je bil zagotoviti čim večjo pestrost glede na razisko- valni problem, državo, uporabljeno metodologijo in leto raziskovanja. V predstavitvah izsledkov raziskav je opazno, da so uporabljani raz- lični izrazi za enake pojme, npr. za udeleženca v skupini so v rabi izrazi posameznik, pacient, član itd. Nastale razlike so posledice čim neposrednejšega prevoda zaradi zagotavljanja konsistentnosti rablje- ne terminologije znotraj posameznega konceptualnega polja razisko- vanja (npr. psihiatrija, socialno delo s skupnostjo itd.). Predstavljene raziskave v naslednjih razpredelnicah si sledijo naraščajoče po krono- loškem zaporedju, začenši z letom 2000. Kjer je v predstavitvi razi- skave eksplicitno navedeno mesto ali zvezna država, je to zapisano v oklepaju. Zaradi omejitve s prostorom v preglednicah so skupine za samopomoč okrajšane s SS, podporne skupine pa s PS. Navedeni so zgolj avtorji raziskave in naslovi znanstvenega članka, celotna naved- ba vira pa je dostopna na seznamu literature na koncu knjige. 85 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči v vno ovem viti, eating ealth vjuji in oto znijo Cr y) znavalce nih skupin Mears in al H ebo po ydne irani inter v, po vno bole Ment o Citizen? alesu in ug Smith, r t 392 oseb z duše W viti potr nih skupinah v N an, wicz (2001). alija (S uktur matorje očja, e tipe podpor . lz znijo vstr ašalniki or oto Bo Ansie Identities: Consume A kvalitativna in kvantitativna polstr vpr petnajst ključnih inf podr bole Ug podpor Južnem kater ljudje z duše cenijo - - - - atients tega e? A e vklju e ter enutno apr v bol Can roups moč in ite buse P . e z am dvanaj avnav avnav elp G ogr ealth Car udy avnav azlike med ezultatih, os (2001). ance A lf-H or H ključenih v kognitiv am obr a samopo v obr iščenju stor nija) eteku enega leta ogr kor e in Se . erimetnal St or žence ključenih v pr v, 884 v eys in Mo at alif ali obstajajo r anju, anje hr anging Subst ticip ako viti, ar 884 v edenjski pr ump A (K uasi-Exp imerjava skupin glede na tr oto oških z oških z H Encour to P Reduce Demand f Q ZD kvantitativna pr stanje in po pr 1774 udele tipa; stih kor no-v Ug skupinama v kliničnih r čenosti v skupino z str nišnične in ambulantne obr str . ljanj odbe živ , ki so vala, a i so ica . žbo v ele po ojce oseb , razisko v kater agične zg SOS and the vanija) ičinih do eživ . sv mor Suicide a – avtor ensil ejetih v skupini a pr u, tj vane tr etativna analiz v avtor , pr znic y (2000). ica je z udele A (P pr ključenosti v skupino in mor vedo ošur edile samo ipo Pett retelling of ZD kvalitativna inter zapisko ob v br posame Avtor skupini z samo nar kako določen vidik selfa deluje v skupini, pr a w ok lf- eeds. Se ents of v s starši čilnosti ational y of ar ecial N anj e so ebami. t, King in La evit eč v, skupinska a starše otr aniz or P vjuje vetih skupin z kater ewar rg O roups f ovanja šestih viti, acijske zna , ki vplivajo na moč z nimi potr , St acteristics and Issues en with Sp da a inter anja vanje de elp G ana oto King (2000). Char Affecting Long H Childr K kvalitativna analiz in opaz skupinskih sr dvajset starše sreč Ug organiz in teme delo samopo s poseb ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 86 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin - v v - ljajo - - več lano to zni , a to čil ok ljudje živ edeli logi nika, tem . V kvant. Glede ab , da s vredni dela: nudniki a opr a občutek ugih č vne bole voljenje z znijo se v pod niki, niki. ne skupine ab moči. vic ab oč izkušnja in aključujejo nosti in str enako ljanje sebe v tej , kar je zna avja je mog niškega gibanja. dr ve kvalit. biti med sebi ena živ in ne upor ašani vidijo v v vanje ab vit vno bole vanje od dr , videnje določenih ljanju duše vtorji z kar o v skupine kot eksper A ljana, ani skup tnerji sodelujejo oto nih skupinah ne do malnosti«, živ akajoč na do vnega z olj kot upor ati tudi kot po olj kot upor mena podpor edejo: žav a str Ug z duše por zg hkr medsebojne po delu se jih polo zg po nav kimi, »nor razume skupine člano v do in tudi do vlogi. da se vpr dr ne č poimeno nost upor N duše temi aktivnimi, mi par - - - - a a- v ečji avna ogr vali avnavi am ebo eč edenj ogr amih dva obr nudnikih revedeno v da je bil ogr P ični izidi in cienti, ani obrnč i po edenjskih pr ečju potr moči in v vpr v pr sihiatr en v tem, v, po enem letu v . ženi v pr v, so bili po enem letu ključeni v skupine z vne po tega tipa. menilo 64 odstotko ključenih v pr oške kognitivno-v v. P raz v ako ako oko apr ljivi, udele neje v amo moč kot pa pa eč obisko e z lednji so po ko v str , je to po ogr S tega tipa v po at v imer cientih, memb ite avnav oške aba substanc so bili med skupina ž abstinence i pa Pacienti, najstih kor po samopo vani v kognitivno-v mih. zapr dvakr stor obr str višje letne str skih pr zlor ma pr pr dvanajstih kor dele - e- - la- , al moč. ica a ovo- kvir a izna , če u kot až mor odukt ugje pr ugih užinah. obodil č ostor rednotenj mor ojenega , do česar pa pr a samopo žnost g ali je o ilo eli v dr ojih dr i, kar odr sak samo ečiti in bi mor Vse ednji pr itična, ituali v skupini da ki so dr no pog omih, živ epr ve. vanje dogajanja je m pr . Vendar pa avtor moči« osv uktur in v ečen. ovor o samo da je v epr ica kr ešit lana osr lano nalni izbir oče pr azume vedane apijah in sv da ji je nudilo tolažbo R za č SOS-skupine z Določeni r jejo č riti o temah, po ostaja v dv »samopo ne iz str ki so jih do ter V skupini ni bilo pr za pog racio stanje kultur verjetja, mog biti pr je avtor va, že ne r i i- ki , - elenih edano v in in pr vanja, vanja moč pr v skupine odenje kalno sku edste moči, lano vito v . e z lo vi sr , ki je v po a doseganje ž ajanje delo vit ljenost č emembo delo oč a tr vezav oto aktične po av ememb N skupine vplivajo pr in učinko po pnostjo zag pr pr za spr omog spr zultatiRe 87 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči a a - elp ov v na , obolele abljene acijo) in moč z ves een rs and ce acije z nkologije w ke zivna ovor rati or lf-H v, ar W Se a bolnike očju o a samopo m. cial vjuje v in pog nkologije in osem v organiz kakšne institucio vedi so upor ako y So atients’ ation. moč z m ipo zu med socialnimi nalno organiz acijo z a r utional N log r P a inter voljce viti, aniz očju o ako ci na podr esio rg ael ativna in diskur kumento osto oto of Kacen in Bakshy (2005). Instit in the Discourse Bet Onco Cance O Izr kvalitativna nar analiz do osem socialnih delav podr pr samopo za r Ug nalne pr v diskur delav (pr organiz obolele z v: - . - - - . m roup žence ocesa ženče a ostanje cial onic e in anja učin m a obolele So Chr lp G cija pr vati psihoso znijo in ulce vir The val lf-he va znijo in o) aziskav m z nameno v oboleli z ations of aziskava udele , eval vo bole moči na udele (2003). mation of cija r ocese v SS z or antiag zniki, vo bole ono vanja in e esent vencij oznim kolitiso ause mbina ezultato ono veče Kr Transf Repr Disease in a Se Čile (S kvalitativna in kvantitativna akcijska r ko inter in r posame Chr ulcer Preučiti in pospeše cialne pr za Chr roznim kolitiso po ka samopo vo biopsihosocialno blag v, mation kalne lp valci Coping For vnem lf-he a vale lo vanje r Se aposlo itanija imer aho da dobi glas. vely: The che ati delo . nega sektorja žnost, llecti Tea roup aziskati pojav in ilo Troman (2003). Co of a G Velika Br kvalitativna študija pr skupina dvajsetih učitelje ki so jih na delo mestu ustr oblasti ali z zaseb R reflektir te skupine ter ji dati pr ava, elp a a ensk. nim v lf-H rs. v rednosti vanje tne kvir z ar vezovanje enskega pr vi moči ž e skupin z Ties that Bind«: ves on Se rs' P disciplinar razisko epit mena in v log i kr »The ecti ov ter po ic obsojence nceptualni o bi glede na spol in ersp risone aziskav kaz vanje v or P itanija imer v z inter m r užine in študij spolo tner ati spolno specifični moč pr vite uir vanje po va v skupini, aše dd (2002). ij dr etični ko roups f oto istopo nstr eizpr Co Feminist P G Velika Br kvalitativna študije pr ug pr teor enajst par Ko teor razume članst ideologij o skr pr samopo ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 88 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin - e- i- anja. čno« vedi epr vedi, ipo za, pa nalni pr ipo acijah obsta aznavanje , ki potrjujeta avni zunanje anja »napa e enako njeni. anje pr hr akcije in pr vit dialog med ug anja zmoten acij otr nalne pr hr men diskur N e institucio z med njima poteka o, da je z ma na r acijama. saka o vedi – zunanja in notr edstav nsenz. ujeta inter V obeh organiz jata dv po Diskur večino institucio kjer v pr realnosti dr Tako se o ko obeh organiz latentni po var čujeta učinko organiz - , e- i- - zni. - a nen znijo e z azlične ejemanju ugih oseb ocesa spr cij bole mpo Gr . e v višji tole e dr emembo so avnanosti do spr anju in spopr acija. ključuje r znijo ezenta zni, i sooč epr ednja ko maliz ki se kaž ijemanju z bole znavanje pr ki v kazujejo spr emembo nar zni, žnosti podpor epo nje pr i spopr Do cialnih r Njena osr ta je nor spr bole ranci do bole mo pr in pr minjanja, stop jemanju z bole - a va - - . v a - a acije v na e, - iva s ejo vanja cije ezul vanja kalnih ekr e nji an njiho istopa z aho a situa . Kot r vno skupino istopa z aho žaja in akcije vanja so bili ani lo , ki jih sindikati u skupine uči kaz i aktivnem ikaz vanih učitelje a koalicijski ker se pr vom v sindikatih, imer vanju pr v, raziskav vanje pr v s str aho vnem mestu kaž e z ati poskuša izpolnje v je po b pr enehanje ustr vega polo ed javnostjo edstavniki skupine po enehanje ustr Primer samoorganiz ustr delo da gr sistem, članst hkr ti funkcije ne ali pa jih ne mor O telje angažma pr obliko pr učitelje ho v obliki pr pr tat tega delo pr vabljeni v delo za osno pr učitelje oblasti. - i - v - - dar ve - a si- ez oti vanja mar moč rnite , ka ljenja. i usposa omagajo tnerje žnost z P nika ter pr ilo o pr ovo v enske ehodno ob užbeno v enskam br a samopo log apor čina živ žaj nemoči, da so obsojene o, dr vidnosti. ice z no na ž moč ž a aktivni upor pr ne pa pr ensk, enske obsodijo na . ednjo v adnji občutka lastne tner . Vendar pa ne učin ljajo lastno neodvisnost ajo ideološka pojmo olj kot pr a ž kupine z užine na njeg etja, ve spolno specifičnih , ki ž ensk z vni gr živ log) v obdobju par eživ emembo na a. S epit bnice ajo osr ljanju v polo acije in ne no tnerju v opor vanj avi dr ilagajanje o skr i po ipr u par ičako SS igr bljanju ž postav ginaliz pr vrednosti par pr in pr kuje emancipator ženske do (kar implicir spolnih v obsojenosti zg dobje pr trajno spr Tako je izbir m ljena izbir bi lahko nudile po nujne kr pr vlog zultatiRe 89 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči - a es , vi roups, r- azisko cijo niki ali ati ab ne akso z t G moč na or a pr z. mapir . nice z ational Estimat and Consume ntaktnimi osebami sako od faz r , implementa ali o a samopo avja in na osno avje N ual Supp ključeni upor dr . poskušali mapir dr ations, V v acijo . , tj . acije z vjuji s ko anje) v aviti smer vno z . (2006). cijo ealth Mut aniz oč aziskavi najti podpor vnega z ipr rg rvices. acijami. užine a duše al H nceptualiz v pr rom idr elp O ed Se iptivna) kvantitativna ve dr ca, saj so detektir nalni r onski inter o in por or cio očju duše vite ldst lf-H erat DA i vz oto misijo z Go for Ment Se Op Z (deskr Telef ali z organiz vanja (ko analiz in njiho N obstoječe skupine celotno popula V na skupine in organiz podr ug ko a- al ur lf- a in v ljajo oach. ženke msko aje živ d in N A Se no ppr llar omen: udele kako ijavna študija vjuji m, moč do , Do erment in R W roup A eh indijskih viti, v moči. yle ow ensk med 16. želskih kr no in eko lp G leto oto epite Mo rayan Biswas (2006). Personal and Econo-mic Emp Indian he Indija kvantitativna in kvalitativna samopr in inter sto ž 65. SS dv pode Ug ženske v skupinah z samopo oseb kr , - r m, y or ljanju var ako at ance acij a živ ng) a r v. rials and ticip roups. um w (2006). al t ar lp g ngko or ciento a p ch with c okusne skupine ete medicinske , da bi se odzvali lf-he ves: esear v) v, obolelih z v, obolelih z živ e ter vplivati na ebe pa vjuji in f m stvene službe in ust ong in Cho yond clinic rati ticipativna akcijska ciento ciento ciento avnav av W Be nar action r patient se Kitajska (Ho kvalitativna par raziskava (f inter pa člani enajstih organiz pa rako Dati glas izkušnji/do pa glede do obr zdr jalce politike na potr - 22 v . o, roup . žene v ciente nosti klju oško one elp G rvice ov v moč, Ver Bonett lla (2005). vic (GAF a pa ciento osi, Tanse ro- lf-H ut- alian Com- ric Se v z ov pa mbr e P r Se oško visa v skup a samopo , A ric O ychiat geri in v in oceno str imerjanih par 22 jih je bilo v ite egiji Južne ddeo ug ychiat udy in an It eh let glede na dose abljenih lest ona, ma , R ičnega ser A y a Consume y-Based Ps imerjanih par Ver . ti, ofalo ove Ps abo stor cienta v r ist es Additional Car imerjava pr ke upor Bur Cr Do vided b Impr come? A St munit Italija kvantitativna pr obdobju dv toč itd.) in ocene str 44 pr psihiatr Južna čenih v skupino z pa ne Primerjati klinični in socialni potek, upor za pa ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 90 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin moč žnosti nih vanje odili vilčno nalne znanj moči: vnega v na tem a samopo vnega adicio azisko žnost a r varjene mo endo acij z kar šte očila spo v, ki so jih v , mo očju duše očju duše ite o ust men medsebojne nike nalnih tr ab cio ihodnosti. skupaj 7467, aziskav anih je bilo 3315 podpor evlada glede na tr vanje medsebojne po elik po a upor niki, acije na podr Tri glavna spor moči na podr ab an v avja. azume očju v pr kaz moči z avja in z r Detektir skupin in 3019 organiz ter 1133 oblik stor upor močno pr organiz zdr za r do po izboljšanja metodologije z samopo zdr za merjenje na podr , , ajo ki enske ale ključene občutka enske m oč vitosti, oč v zitivne i delu. msko manj por valitativni namena e, da ž eč v no rednosti in izziva in K ki ga ž ljajo pr ikaž ednji do viso oaktivne avnanosti, esu. e na po itiska, esa, živ Kvantitativni del pr ki delajo v SS (vanje so namr da si z delo zaslužijo denar in so eko odvisne), o sr oceni kolektivne uspešnosti, pr nar lastne v samoučinko ne da bi por tudi o psihološkem str del podatko kaž ocene lastne vrednosti, in neodvisnosti ter na negativne ocene pr str do anja m, nir d cije ljenja in ljenju av ebe po av zni, žnosti avniko ljene nem z. tem: dr dr vencio dr om na unika m in znih očili in ljali z potr i z or m av dostop do ektorjem očij o dz . anja z vijo bole avniko m, cij in mo anja z z azpr ljenja, kolu pr vit dr vanje glede ljenja po v. Izpostav ašanje politike žnosti sub av ma loč oto no ašanja ko ciento or av ršnim dir Pacienti so izpostavili pet podr vpr financir mo zdr enotnem kliničnem pr raka in na po vpr med z pa inf sood sodelo zdr učinko teme so na skup sestanku spor o njem r izv bolnišnice v al alo m ki več več a žba , se je več . ejemo ali so se eb , da azumeti ične , tem ične vo z delo nih cije vanje va udele , zniž , se je po emo r vila spr be in po V skupini, ov moči z niko ženih v SS voljst memb aba bolnišnične acije ado aključujejo ehabilita ab ezultat. ve oskr voljenih potr a pospeše vih vir udele vo z evanjem.až ključena v SS zado vtorji z . Upor moči ne mor e ali r zniko ča učinke psihiatr e na r lanih, A be z vidika šte obr oški njiho avnav evanje avnav Pri č zmanjšala upor oskr in dni hospitaliz str se je njiho oz. iz ni bila v obseg ne Glede kliničnega ali socialnega poteka ni bilo po razlik. samopo kot dodatne oblike psihiatr obr kot pobudo z posame okr lahko oja obr zultatiRe 91 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči . lics ho ali na lco o vanja nč vis w bstinence imerjava etmajema of T o memb v, pr anjem i in Da act ls on A avnav ževanjem ouse and A emljanje ter d House in AA. Imp de v, ki so ko hola. dr mbinir or errar d H eznosti in delo xf F or The o) azličnima tr elp Mo zniko nalno obr ali obstaja po v O Oxf vanje tr ema r viti, ual-H A (Čikag sakih šest mesece amo roh, Jason, ngitudinalno spr oto vezava med vz ogr G (2009). Anonymous: Mut ZD kvantitativna lo ocenje na v med dv 150 posame institucio odvajanja od alko Ug po abstinence in ko pr . t or r ensk, avni vno ah ostanja oko Supp Olde azlike vic rstniško lanic , str vključenih act of avni blag lanic v esije in v r , ali ne Imp , 13 č ključene nikamor eil-Being of ke na lest ih od 60 do 90 rstniško W odene skupine in 9 star ali obstajajo r . ki niso v viti, žene toč vno v esivnosti in r ensk, ostanja med skupinami ž gdst (2008). A (Indiana) roups on omen. imerjava skupin glede na od tega 23 č oko oto Se G W ZD kvantitativna pr dose depr 45 ž let, vodene skupine str članic, Ug v pojavnosti depr blag vključenih v v vodeno skupino v skupino lf- i o pr abe y of ep Se stopu abe in vine buse and vino a e in or i v odo ist avnav v z odo žav upor nett H lani z xual A nija) ako or lani pr abe substanc in z eno leto ez zg kakšna je r, Bur alif v če v z zg v br vanje te al or Se ation in 12-St roups. vitost skupin . vjuji s č vite lano lano viti, vino fizične ali spolne abe abe hneide ticip elp G A (K žavah upor no oto vlado odo Sc Timko (2008). Physic Par H ZD kvantitativna inter v ambulantno obr te po 122 č spolne ali fizične zlor 143 č zlor Ug učinko dvanajstih kor ob substanc med č zg zlor , ith cienti nih fits and or W bniki le ednosti Thompson roup f eop ng) enijo . P anj skupine ideset ofr e so pr ljajo skr ved Bene erienced in a t G ov) in deset or ngko bniki in pa eč tr enijo man in ers of ki jih v podpor živ ofr or ercei enia. sebine v (par v s shiz kater N P hr viti, ual Supp vjuji s skr a v žnosten; hizop ilo bniko ciento oto Chien, (2006). Difficulties Exp Mut Family Car Sc Kitajska (Ho kvalitativna inter ter dvanajst sr analiz pr skr pa Ug in slabosti, skupinah do oseb s shiz ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 92 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin ži am am , da eh moči ogr ž ki so ogr . ki so se v, je dodatna d House ala dele lani, v, so bili dele or ni ne glede na aključujejo zniki, ako več ako ključili v pr xf . Med č ključeni v pr v v O no po vtorji z v medsebojne po ko v . A amo val abstinenco memb oje ogr veče Med posame intenzivno v dvanajstih kor vključite po abstinence bili šib dvanajstih kor abstinence podob pog naj bi skupen učinek teh dv pr po . esije ki odene i nih N vno ki niso memb rstniško oko ostanja pa enskami, azlik glede na rstniško v ami v esivnosti). . azlike so bile anih po odene skupine ami str anih r ami v enskami, lanic ljanja blag ne r kaz vno v lanic živ kaz ane v pojavnosti depr lanic ključene nikamor (višja oko ključene v nobeno skupino kaz Pomemb do med č skupine in ž bile v pojavnost depr pa bilo do razlik med č in str ali med č vodene skupine in ž niso v Glede do ni bilo do vodenje skupine . da v , celo vino abe ite ku, ali vezana v. og vino več ako odo vega aključ ciente z odo isotnostjo in nudniki stor vina fizične ali spolne žba v teh skupinah je vezana z abstinenco hola in dr vali pa v, da bi po ciente z zg odo abe je bila po ečjo pr abe v skupine dvanajstih ako evanja. Zg zlor z v vključenostjo v skupine dvanajstih kor Udele bila po od alko za pa fizične ali spolne zlor To navaja k z naj bi po napoto motnjo odvisnosti od substanc in zg zlor kor verjetnost njiho okr bi emembe: itiski adnja , ljanju vo. oja ategij ne v moči. edna v azv anje žbe so živ zni in skr ne spr zni in anje lastnih bništ a v obliki epite lano až anjih. ejemanja sebe v več zitivne alci r a skr ačetni fazi, kr v ali ner eč bnika in gr ve bole eksplicitna podpor cij o bole avir negativni pr ano izr ijemalnih str ete po lano ma cienta, žba, etir v na sr zitivne oseb anje spr zitivne identitete emembe v do ciento avilnosti, eščin z živ čilnosti podpor ovor v z zitivna socialna klima v or minantnih č Posledice udele po več vlogi skr po spr pa opr spopr in v Do zna skupine: skupinska ideologija in dog po skupini, inf za pa Glavni z in uspešnosti skupine: malo č udele do ter pr intenzivnih in negativnih čuste zultatiRe 93 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči ne cial lp y So lf-he ents henne amil v, ki ar uc . a v podpor . P hy vjuji s starši rop lano menjene yst v č henne Fuc oup ali se je pojavilo imerjanje ison within Se itanija Views of en with D t Gr žujejo o ne skupine es in Dibb (2010). ar viti, aj skupine starše odg roups: oto H Comp G of Childr Muscular D Velika Br kvalitativna poglobljeni inter in tematska analiz osem starše skupine D Suppor Ug socialno pr znotr se udele podpor m . ako nih roup a r ultano t G lani in anjih 15 avja.dr islop (2010). llness Demotion or eč v podpor r Supp v z 52 č ostate v na sr žence andt in H omocijo z itanska Kolumbija) vjuje lano itanski Kolumbiji aku pr rbr romotion and I e Cance i r at nih skupin obolelih z kako skupine sim e, Ge a inter rost da (Br ovanj č ealth P ana ostate v Br Oliff H at P K kvalitativna analiz opaz podpor pr 52 moških udele skupin pr Vpogled, spodbujajo pr o- , roup anja ko t g eraction er. ami a in emi ami ole (2010). or y: A micr izir moči. or vanja med uma ogr the int ovor lanic or edpostav netne l in Ko w memb ažni pr a pog a kateg va lanico in tr ig-Online iti pr ne skupine omme emčija vo č ejšimi č St The online supp as a communit analysis of with a ne N kvalitativna analiz analiz članst zapisi dopiso no star nemškega f Hungr Prever da so inter podpor nizkopr medsebojne po ov m ne ki m. ving uso m, vo s Li se of ametr zniki, DS-o asnih ter v spletnih DS-o roups. niko enih z vir a AI t G v, obč ab m/z AI or kuž men spletnih -o itanija niko azličnih par v, o a te osebe IV ab nih skupin in njiho o z medicinskim stvenim stanjem, lano av ijemanjem in socialno o med posame imerjava skupine ostih upor IV/obolelih z dr aziskati po vezav Mo in Coulson (2009). with HIV/AIDS and U Online Supp Velika Br kvantitativna pr neupor pog PS glede r 640 č H vključenih v spletne podpor skupine z R podpor po in z spopr podpor živijo s H ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 94 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin or zni m. zni zitivni ljena ačetne ruga oko D ugih starših a od z anja bole a otr Učinki tega ategij i dr ugim staršem vanja z dol usmerjenega je pr lani skupine nastopa alo o oblik socialnega ijemanja. ki je bila izpostav imerjanja – tako navzg imerjanja glede bole oka in str imerjanja so tako po ejeta in dr nujena podpor e diagnosticir Med č mnog pr kot navz pr otr spopr pr kot tudi negativni. tema, v analizi, pr po faz vse do ž e . znijo avdr , i b) ostate al; očila ali so z zni in idobivanje žavah (npr moč pr anju z bole eč c) usmerjanje po ženci izpostavili aka pr malizir s čimer se je zen; i sooč a) sr eli r cij o te epletala spor eživ ovor o bole avju, ma ljenjem, avja nor dr or av dr edinjenost na doseganje dr vjujih so udele , ki so pr zni in z in ne na bole močjo skupine: ala osr omociji z več avja, ljenjskega poteka in pr ektilni disfunkciji itd.). V inter tri glavne teme pr s po moške in tako se je pog pr v skupini so se pr o bole po zdr živ specifičnih inf izkušnje z z er a v ag z , ki ejo u se da ima oje va. editi tej umske , na e zvišan. da bi or um edite ma, m, lane ih bi se lanice or i čemer je vključuje lanst a se še ni m f pr o aključujeta ve č smiselno istope ve č ne skupine v T eksijo kot ijo č ljena podr očilo anikanja ali ključili v spletno va podr vo, da opusti or lanic a no mam, av ednja nor zni. nosti, lagi kater nost. oanor ova č ipr mi in tako je pr ipor vtorja z adi z ahu še ne zmor ejeti nor Od no podpor spletnem f zahte nor osr vpogled glede sv bole zahte pr kateg N pr nor iskanje podpor A s pr bilo z zar str spr skup poiskati pr pod lahko v skup . niki a, osti ajo ene ab DS- zni. oč anih vanje kuž to samski in kaz so pa umentalna čr a o a AI no niki por nih skupin ijemanja: , da so pog ab avju kot Glede socialne azlik, asni upor azličnih dejavno , instr vena podpor , mlajši, dr memb niki. e ni bilo do nih r en v r a, čust alo se je niki PS z ab ab ednejši fazi bole av ijemanje IV/obolelih z enske osti upor kvirjanje in na memb osti in obč ategijah spopr edinjenost, eo Izkaz upor s H om ž v napr Pog o slabšem z neupor podpor po pog spletnih podpor dosegali po višjo r str osr spopr podpor pr zultatiRe 95 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči - aj aj e. n nih n ovanja a je neje v in v nost roup ljene eč a ejeto zor redicting ojci, edenje zultati P ing t G opaz memb žence ajo v ur or odenja skupi , ter 239 vale obseg k, ki so vala k skor , zato avtorji m skupine ter no v . Re až no po e …), s Associatio edpostav odij podpor ovane podpor m. zne skupine glede , obolelih z znijo vedo ispe aznano pr čilnosti samega e v skupinah, viors D atorji skupin glede vega v log lano ki delujejo znotr lano e č lane teh skupin glede emenljiv e nih skupin z odje izr vo daljše edenja v da z ckson (2012). amily Supp ne skupine Beha a č vo bole čilnosti udele vim č ajanje v lane oseb ali bodo pr ke napo iance opaz odje skupine po da v lanst , da bi poseb ors’ r’s F s. ov njiho cija spr ajo at . tr anju posame nega v vezne s skupino in sv o v edne podpor vjuji z moder eč viti, oč odij podpor v teh skupin, enja Alzheimer‘ vici var ajo zna ih je č enja Alzheimer's Associatio effen in Ja ametr ašalniki z ejete podpor užinske č už oto emenljiv mbina ala vpliv na podpor ejo tudi, už ipor St Facilit Alzheime Meeting ZDA Kvantitativna inter par ne (npr na sr nudene podpor vpr pr 66 v dr Alzheimerje člano zdr Ug spr podpor skupin. Ko bile po kaz vodij skupine in je pr polo Od tod izhaja, podpor določ skupine kot pa zna vodje podpor kaž neposr kater zdr pr namenili no e. , ar ramme skih am , se vo og ve c ening af ogr . be ljenosti bi a eat , tesnobe užinskih ugih alliati ljenosti, nujena ade ama vključenih av i skr bi z Benzein, v bolnika v roup pr av , upanja in i dr ljenjsko alo njiho e-thr ipr ipr , in 48 v ogr ne skupine azlike niso vtorji študije , da naj bi bila edt, rshed (2012). t g lano več m med paliativno or oing p nagr esije ama od tega skupina znijo med lanih, adi skr Glede dr k r . A rest nde bi, ključeni v pr e pr v z živ vencija po imentalna študija z ačetku in teden dni po ogr no po ar lano a. ing ong oceni pr v depr vljene ojc edt in A a supp mo ku pr ne skupine ne skupine pr am podpor ade z iksson,Å užinskih č oto atients with lif užinskih č memb mpetentnosti pr a/bolnika. bo sv enr ects of ašalniki o sociodemogr mpetentnosti, avja na z ki so bili v imerjalni skupini. ožajočo bole ogr ojc ovarjajo stališče vrstna inter užinskim č H Ternest Eff for p illness dur Švedska kvantitativna kvazieksper vpr podatkih, ko simpto zdr zaključ 125 dr paliativni oskr 78, podpor pr Raziskati vpliv podpor članih bolniko ogr nudenjem paliativne oskr Pri dr v pr je po zaznavanje lastne pr in ko ter nagr sv merjenih postav bile ug zag to dr oskr žbe - e a lescent wing v edno abe en , buse odnjih - , po ekv veganja Ado ollo ki so og i avnav . Izsledki moči z y F v žence esnost ih od 12 azlike žav aviti ance A emljanje v v neposr adi uporar avnavani a samo dostnikih z ipr ko r ttendance moč glede avni zg zne r da pr esnejšimi dostnikih z , ki so se po requenc k; spr v, star dostniki, hola in dr avnavi na fr anjih SS v elja, žav avnavi. i mla istope po ling (2012). dostniko eč abe substanc med , so bili izidi eba pr se F og obr roup A Med podskupinami esnosti te ejo viso kolje dejavnik t atient Subst v in neudele eh mesece . a samopo ku ambulantne e kakšen je vpliv udele dostniko ki so bili z ane pr niki alko abe substanc. i tistih mla ku ambulantne obr ance-U elp G utp žence viti, anju skupine z ni kot pr avnjo r , da je tr aključ , ki kaž hola in dr vencij eč ab žba na sr enco upor esnostjo te ževali SS lf-H imerjava mla avnav oto moč med mla dostniki. dostnikih z najr ejo ntinuir de žav in je o Gangi in Dar Subst Se and O Treatment. ZDA kvantitativna pr udele skupin z različnih postav obdobju tr po z obr 721 mla do 17 let, alko ambulantno ali na r inter Ug na sr po upor ambulantni obr co upor Udele omejenem obsegu vpliva na frekv mla nastopajo posame v splošnem pa v mla poteki nastopijo najslabši izidi, toda pr višjo r zaključ udele podob nižjo r kaž ko mla te v obdobju po obr - t - n, or alu de v; v. , ki si i vedi e med ne a ž moč e so . ed, oka, undatio anju vanja oces in ipo lani oka. e (2011). ovanja imerjalno eč ljale tr zultati or ve Themes In ijemanja vana tudi rati žk (pr azisko ugimi č . Re na skupina cciat ar vement Supp a samopo vedi ali teme tema pr cijo N rea abele anjih podpor ne skupine z u MISS F ečuje mesečno) je valo 29 starše ith the Ultimat anjih) opaz eč edena utemeljena emljana s pr kvir kakšna sta pr ipo unika alujočim staršem ey in Ca W al Be vi z eč spr . tema spopr m a ž hr ivation: ent . ečno je bilo na sr viti, ti, , da podpor oč litativna ija, oj skupine z alujoče starše in kater lani med seboj delijo mp ar roup a osno vpr isotnih od 12 do 15 starše oto ednje pr ednje teme: vezovanja z dr ejo evanje po izgubi otr U Coping Depr a P G ZDA kva N in po sr na petih sr skupine izv teor metodo Člani podpor joče starše po izgubi otr lujoče v o po pr v šestih mesecih r (skupina se sr skupaj sodelo Ug razv za ž osr jih č V skupini so se pojav osr o smr z izgubo (poimeno kot tema pogajanja) in tema po med ko kaž omog okr ec ržava or amen zultati D Metodo- logija Metoda Vz N Re 96 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin - aj aj e. n nih n ovanja a je neje v in v nost roup ljene eč a ejeto zor redicting ojci, edenje zultati P ing t G opaz memb žence ajo v ur or odenja skupi , ter 239 vale obseg k, ki so vala k skor , zato avtorji m skupine ter no v . Re až no po e …), s Associatio edpostav odij podpor ovane podpor m. zne skupine glede , obolelih z znijo vedo ispe aznano pr čilnosti samega e v skupinah, viors D atorji skupin glede vega v log lano ki delujejo znotr lano e č lane teh skupin glede emenljiv e nih skupin z odje izr vo daljše edenja v da z ckson (2012). amily Supp ne skupine Beha a č vo bole čilnosti udele vim č ajanje v lane oseb ali bodo pr ke napo iance opaz odje skupine po da v lanst , da bi poseb ors’ r’s F s. ov njiho cija spr ajo at . tr anju posame nega v vezne s skupino in sv o v edne podpor vjuji z moder eč viti, oč odij podpor v teh skupin, enja Alzheimer‘ vici var ajo zna ih je č enja Alzheimer's Associatio effen in Ja ametr ašalniki z ejete podpor užinske č už oto emenljiv mbina ala vpliv na podpor ejo tudi, už ipor St Facilit Alzheime Meeting ZDA Kvantitativna inter par ne (npr na sr nudene podpor vpr pr 66 v dr Alzheimerje člano zdr Ug spr podpor skupin. Ko bile po kaz vodij skupine in je pr polo Od tod izhaja, podpor določ skupine kot pa zna vodje podpor kaž neposr kater zdr pr namenili no e. , ar ramme skih am , se vo og ve c ening af ogr . be ljenosti bi a eat , tesnobe užinskih ugih alliati ljenosti, nujena ade ama vključenih av i skr bi z Benzein, v bolnika v roup pr av , upanja in i dr ljenjsko alo njiho e-thr ipr ipr , in 48 v ogr ne skupine azlike niso vtorji študije , da naj bi bila edt, rshed (2012). t g lano več m med paliativno or oing p nagr esije ama od tega skupina znijo med lanih, adi skr Glede dr k r . A rest nde bi, ključeni v pr e pr v z živ vencija po imentalna študija z ačetku in teden dni po ogr no po ar lano a. ing ong oceni pr v depr vljene ojc edt in A a supp mo ku pr ne skupine ne skupine pr am podpor ade z iksson,Å užinskih č oto atients with lif užinskih č memb mpetentnosti pr a/bolnika. bo sv enr ects of ašalniki o sociodemogr mpetentnosti, avja na z ki so bili v imerjalni skupini. ožajočo bole ogr ojc ovarjajo stališče vrstna inter užinskim č H Ternest Eff for p illness dur Švedska kvantitativna kvazieksper vpr podatkih, ko simpto zdr zaključ 125 dr paliativni oskr 78, podpor pr Raziskati vpliv podpor članih bolniko ogr nudenjem paliativne oskr Pri dr v pr je po zaznavanje lastne pr in ko ter nagr sv merjenih postav bile ug zag to dr oskr žbe - e a lescent wing v edno abe en , buse odnjih - , po ekv veganja Ado ollo ki so og i avnav . Izsledki moči z y F v žence esnost ih od 12 azlike žav aviti ance A emljanje v v neposr adi uporar avnavani a samo dostnikih z ipr ko r ttendance moč glede avni zg zne r da pr esnejšimi dostnikih z , ki so se po requenc k; spr v, star dostniki, hola in dr avnavi na fr anjih SS v elja, žav avnavi. i mla istope po ling (2012). dostniko eč abe substanc med , so bili izidi eba pr se F og obr roup A Med podskupinami esnosti te ejo viso kolje dejavnik t atient Subst v in neudele eh mesece . a samopo ku ambulantne e kakšen je vpliv udele dostniko ki so bili z ane pr niki alko abe substanc. i tistih mla ku ambulantne obr ance-U elp G utp žence viti, anju skupine z ni kot pr avnjo r , da je tr aključ , ki kaž hola in dr vencij eč ab žba na sr enco upor esnostjo te ževali SS lf-H imerjava mla avnav oto moč med mla dostniki. dostnikih z najr ejo ntinuir de žav in je o Gangi in Dar Subst Se and O Treatment. ZDA kvantitativna pr udele skupin z različnih postav obdobju tr po z obr 721 mla do 17 let, alko ambulantno ali na r inter Ug na sr po upor ambulantni obr co upor Udele omejenem obsegu vpliva na frekv mla nastopajo posame v splošnem pa v mla poteki nastopijo najslabši izidi, toda pr višjo r zaključ udele podob nižjo r kaž ko mla te v obdobju po obr - t - n, or alu de v; v. , ki si i vedi e med ne a ž moč e so . ed, oka, undatio anju vanja oces in ipo lani oka. e (2011). ovanja imerjalno eč ljale tr zultati or ve Themes In ijemanja vana tudi rati žk (pr azisko ugimi č . Re na skupina cciat ar vement Supp a samopo vedi ali teme tema pr cijo N rea abele anjih podpor ne skupine z u MISS F ečuje mesečno) je valo 29 starše ith the Ultimat anjih) opaz eč edena utemeljena emljana s pr kvir kakšna sta pr ipo unika alujočim staršem ey in Ca W al Be vi z eč spr . tema spopr m a ž hr ivation: ent . ečno je bilo na sr viti, ti, , da podpor oč litativna ija, oj skupine z alujoče starše in kater lani med seboj delijo mp ar roup a osno vpr isotnih od 12 do 15 starše oto ednje pr ednje teme: vezovanja z dr ejo evanje po izgubi otr U Coping Depr a P G ZDA kva N in po sr na petih sr skupine izv teor metodo Člani podpor joče starše po izgubi otr lujoče v o po pr v šestih mesecih r (skupina se sr skupaj sodelo Ug razv za ž osr jih č V skupini so se pojav osr o smr z izgubo (poimeno kot tema pogajanja) in tema po med ko kaž omog okr ec ržava or amen zultati D Metodo- logija Metoda Vz N Re 97 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči v v v an m in ved , or itvami si očil, itvami ovor o a, v rea nalysis. očil od umoor vanja in , venimi zalnost vtorji umi idobite ent A alujoče po er A or a pog aving kkenst e in Online a ž ajo na spletnem em ma. no dodano a pr , Mo at alujoči po ov, žalo rugi mehanizmi e in empatije ma z ra, H a 1250 spor ziku z unicir stvenimi stor medtem ko se stvenimi stor or žnost z lfosse hat Do the Be e mehanizme nih izkušenj D memb W eh spletnih f menjenih spletnih m odziv av razviden iz spor eta in univ av olj mesto , De roups? A Cont , da spletni f v dv dr emljano s čust dr u (bližnje osebe) v o o čem ž u ko vanja. v moči, ostejši mehaniz moči, alo azi podpor v nasv ljajo po e. anus-Dijkst t G gooije or lano mor lano viti, mor u in kater izr znavanje), vanju in mo hot on (2014). izozemska in Belgija ozemskem je umo oto um ajpog osto spr azi ž epo edstav Sc Balle Bo by Suicide Communic Supp N kvalitativna vsebinska analiz 165 č niz samo 165 č for Ug samo for samopo izkušenj z z delijo po spletu. N samopo je deljenje oseb pog izr so še: podelite (pr izkušnje z z omenjajo zg zaključujejo pr vrednost kot platf žalo podpor al ve vjuji vno en , roup ojci. t g logic C- av en ojcih, ivolit trategije vost ovega diotis or čiji v egivers of a duše i sv ne . S ženec zitiv rotsiou, atho , tesnobe enske so ras, ar čilnosti, ne skupine v, ki niso bili . čilnosti sihotični en prav Kot ne a supp ychop acije z ojce esije P vanja pr v, vključenih v ejo po vključenimi sv ki niso bili avil in ž Mar oulos in Dar , je bila višja r acy of depr fobične tesnobe in dr , kaž užini psihotičnega atients. ijavno listo (SL v psihotičnega bolnika, a psihotičnega bolnika žence ali višjo r ključene v PS , ki jih udele bnika. Messinis, oulos, Effic žencih, osti, ojce , in 345 sv viti psihopatološke ključeni v PS v Gr vek dr elop bijo z vencij a, skr ervention on ps acteristics among c ychotic p čija idobljenih s kliničnimi inter vladne organiz avje oto čilnosti delo imerjavi z ne i dimenzijah medoseb vražnosti, anoidnih misli. ojci udele , so kaz idobi v PS ispe ljenja bolnika kot njeg ojc Mentis, Ang Papathanasop (2014). int char ps Gr kvantitativna Primerjava skupin glede ocen psihopatoloških zna pr ter samopr 90-R). 165 sv vključenih v podpor ne zdr vključeni v te skupine Ug zna ki skr in so v pr Pri udele vključeni v PS psihopatoloških zna pr občutljiv so par sv PS za jemanje z bile bolj v inter pr pr bolnika ter izboljšajo kako živ sv , v ali a a or a, ali žence etek ojc esija, oč o, bi z no še o, k (2014). ased vz v anji. vanja a skupina . Da se je slabost vanja, ros, roup f a sv viti, i skr eb b t g eč eče eče e med . vanja vitosti glede edenje esa, ati, ker se lahko memb Ge e, Ga or vanja med žence oto bijo z avja ter eč , ne da bi mor uir ty w ku eče bele z a. end izboljšanja dr veno opor vovanje a po rom, ar ami izmerjene vanja udele ženci so por , ki skr ojc no sr ednost, kar je pr ojc , ki nimajo nikogar ust mestil. McG aključ enc enčnimi sr enčnega sr ejo tr očjih delo d vznemirjajočimi enčnega sr ečujejo m, egivers. er er a demenco er er do rlei, a tiste Callahan in Clar erence supp ar nf ejete podpor nf , ki so skr nf Udele a osebe or na ljanju manj str ejo oseb nf rriero A a multip conf ko ko ko eč podr ženih (tesnoba in depr očji samoučinko dz živ ko emaga pr emme own, čilnosti delo en tesnobe …) ter po Gue H Br Use of video family c ZDA kvantitativna in kvalitativna Pred in po z šestmesečnega sr video zna (rav ključnih tem udele glede pr video Pet oseb obolelega z V pilotski študiji ug kakšen je učinek tedenskega video v PS z dementnega sv Podatki kaž na v udele ocena telesnega z podr odzivanja na moteče v in na mislimi). o do jim je nudila čust empatijo in sočust ne mor video jo pr s skupino sr zapustiti do dementnega sv posebej z ki bi jih na , a a t v: or a osebe m. m, o vanje odenju itete , ki elenega ljanje log vost ativna eh mesecih, in en i v zni, ljenja, zaž av ntekst abljajo: anje les and n m, znavanje i vidiki A vir . nih skupin z . T v med seboj in izmenje Ro etes Supp odij skupin z ors. epo vo upr udy vju. a diabeteso e v a diabeteso d skupino semi vidiki vega živ išejo ko lano omo . Diab at sakim od šestih nih skupin z , ki jih pr ega in ne znijo y St edena v dv log . ih glavnih vidiko zniko ar nosti, , vodenje skupinske žav acilit or vala po dva poglobljena a diabeteso va na nizma kot ljiv at cij iptivna eksplor izv , ki jih ti upor ženci so opisali v mpleksne bole zniko ello (2013). egies of zofije deljene avtor odje z lor vjuja z v odij podpor , obolele z , obolele z ategije abljajo vezana z v edinjenost na kako esnič i v skup ma rat vanja te roup F ključe ljenja in 4) pr fekcio ategij vezovanje č or Cost St G Exp ZDA kvalitativna Deskr študija, je v inter vodij podpor obolele z skupinski inter Šest v osebe Raziskati v osebe ter str upor Udele vodje s štir 1) filo in lastništ 2) dojemanja diabetesa kot zelo ko je po posame 3) osr živ per neur za posame z lastno bole vlog v str po z vir inf dinamike in pr reše ec ržava or amen zultati D Metodo- logija Metoda Vz N Re 98 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin v v v an m in ved , or itvami si očil, itvami ovor o a, v rea nalysis. očil od umoor vanja in , venimi zalnost vtorji umi idobite ent A alujoče po er A or a pog aving kkenst e in Online a ž ajo na spletnem em ma. no dodano a pr , Mo at alujoči po ov, žalo rugi mehanizmi e in empatije ma z ra, H a 1250 spor ziku z unicir stvenimi stor medtem ko se stvenimi stor or žnost z lfosse hat Do the Be e mehanizme nih izkušenj D memb W eh spletnih f menjenih spletnih m odziv av razviden iz spor eta in univ av olj mesto , De roups? A Cont , da spletni f v dv dr emljano s čust dr u (bližnje osebe) v o o čem ž u ko vanja. v moči, ostejši mehaniz moči, alo azi podpor v nasv ljajo po e. anus-Dijkst t G gooije or lano mor lano viti, mor u in kater izr znavanje), vanju in mo hot on (2014). izozemska in Belgija ozemskem je umo oto um ajpog osto spr azi ž epo edstav Sc Balle Bo by Suicide Communic Supp N kvalitativna vsebinska analiz 165 č niz samo 165 č for Ug samo for samopo izkušenj z z delijo po spletu. N samopo je deljenje oseb pog izr so še: podelite (pr izkušnje z z omenjajo zg zaključujejo pr vrednost kot platf žalo podpor al ve vjuji vno en , roup ojci. t g logic C- av en ojcih, ivolit trategije vost ovega diotis or čiji v egivers of a duše i sv ne . S ženec zitiv rotsiou, atho , tesnobe enske so ras, ar čilnosti, ne skupine v, ki niso bili . čilnosti sihotični en prav Kot ne a supp ychop acije z ojce esije P vanja pr v, vključenih v ejo po vključenimi sv ki niso bili avil in ž Mar oulos in Dar , je bila višja r acy of depr fobične tesnobe in dr , kaž užini psihotičnega atients. ijavno listo (SL v psihotičnega bolnika, a psihotičnega bolnika žence ali višjo r ključene v PS , ki jih udele bnika. Messinis, oulos, Effic žencih, osti, ojce , in 345 sv viti psihopatološke ključeni v PS v Gr vek dr elop bijo z vencij a, skr ervention on ps acteristics among c ychotic p čija idobljenih s kliničnimi inter vladne organiz avje oto čilnosti delo imerjavi z ne i dimenzijah medoseb vražnosti, anoidnih misli. ojci udele , so kaz idobi v PS ispe ljenja bolnika kot njeg ojc Mentis, Ang Papathanasop (2014). int char ps Gr kvantitativna Primerjava skupin glede ocen psihopatoloških zna pr ter samopr 90-R). 165 sv vključenih v podpor ne zdr vključeni v te skupine Ug zna ki skr in so v pr Pri udele vključeni v PS psihopatoloških zna pr občutljiv so par sv PS za jemanje z bile bolj v inter pr pr bolnika ter izboljšajo kako živ sv , v ali a a or a, ali žence etek ojc esija, oč o, bi z no še o, k (2014). ased vz v anji. vanja a skupina . Da se je slabost vanja, ros, roup f a sv viti, i skr eb b t g eč eče eče e med . vanja vitosti glede edenje esa, ati, ker se lahko memb Ge e, Ga or vanja med žence oto bijo z avja ter eč , ne da bi mor uir ty w ku eče bele z a. end izboljšanja dr veno opor vovanje a po rom, ar ami izmerjene vanja udele ženci so por , ki skr ojc no sr ednost, kar je pr ojc , ki nimajo nikogar ust mestil. McG aključ enc enčnimi sr enčnega sr ejo tr očjih delo d vznemirjajočimi enčnega sr ečujejo m, egivers. er er a demenco er er do rlei, a tiste Callahan in Clar erence supp ar nf ejete podpor nf , ki so skr nf Udele a osebe or na ljanju manj str ejo oseb nf rriero A a multip conf ko ko ko eč podr ženih (tesnoba in depr očji samoučinko dz živ ko emaga pr emme own, čilnosti delo en tesnobe …) ter po Gue H Br Use of video family c ZDA kvantitativna in kvalitativna Pred in po z šestmesečnega sr video zna (rav ključnih tem udele glede pr video Pet oseb obolelega z V pilotski študiji ug kakšen je učinek tedenskega video v PS z dementnega sv Podatki kaž na v udele ocena telesnega z podr odzivanja na moteče v in na mislimi). o do jim je nudila čust empatijo in sočust ne mor video jo pr s skupino sr zapustiti do dementnega sv posebej z ki bi jih na , a a t v: or a osebe m. m, o vanje odenju itete , ki elenega ljanje log vost ativna eh mesecih, in en i v zni, ljenja, zaž av ntekst abljajo: anje les and n m, znavanje i vidiki A vir . nih skupin z . T v med seboj in izmenje Ro etes Supp odij skupin z ors. epo vo upr udy vju. a diabeteso e v a diabeteso d skupino semi vidiki vega živ išejo ko lano omo . Diab at sakim od šestih nih skupin z , ki jih pr ega in ne znijo y St edena v dv log . ih glavnih vidiko zniko ar nosti, , vodenje skupinske žav acilit or vala po dva poglobljena a diabeteso va na nizma kot ljiv at cij iptivna eksplor izv , ki jih ti upor ženci so opisali v mpleksne bole zniko ello (2013). egies of zofije deljene avtor odje z lor vjuja z v odij podpor , obolele z , obolele z ategije abljajo vezana z v edinjenost na kako esnič i v skup ma rat vanja te roup F ključe ljenja in 4) pr fekcio ategij vezovanje č or Cost St G Exp ZDA kvalitativna Deskr študija, je v inter vodij podpor obolele z skupinski inter Šest v osebe Raziskati v osebe ter str upor Udele vodje s štir 1) filo in lastništ 2) dojemanja diabetesa kot zelo ko je po posame 3) osr živ per neur za posame z lastno bole vlog v str po z vir inf dinamike in pr reše ec ržava or amen zultati D Metodo- logija Metoda Vz N Re 99 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči vjuji. nosti Influence Young anostmi or vir . idobljeni ajajoče PS roup f pr lje tr ensk. t G iranimi inter enske z o or ith Disabilities on longing ana utemeljena kako lahko skupina azvijati občutek W Be podatki, lanic d de ž nosti ž ija, uktur dnosti splošni skup omen vet č maga r ipa Mejias in Gill (2014). of a Supp W Sense of ZDA kvalitativna Modificir teor s poglobljenimi polstr de za mla Raziskati, po pr in skup le Terms isotnih znijo vino) edt, eop o in ne y P sebinska , pr odo ernest lf b eted in a znijo vo bole erg (2014). erpr oje oseb bo, T Se orb r’s Disease in a anjih v osmih ljenjsko zg izkušenim v anse vo bole eč H roup Int oj self (sv anju z ljudmi s to y and Communion. , obolelih z kako osebe z blag odjem, . röm in N lzheime essed Sense of t Gor a genc no Alzheimerje unicir znijo edman, ellst ith A azijo sv ibute in živ m H H Expr W Supp of A Švedska kvalitativna kvalitativna abduktivna v analiz Pet oseb Alzheimerje na desetih sr mesecih. Opisati, zmer izr atr v PS z v ko bole e The edw ough vami ido u aznano roups: e osebja do W kvir r in Lomb fs of omen Thr elp G enskami. ayse velopment of lie W lf-H . , K al South India. O v južni Indiji, lanic skupin ter 25 vitost med v vključenih v vodij kakšni so učinki editnih SS na z The De acy Be ur R editne SS v o ransky viti, okr Abandoned ocredit Se ensk, okr ew lf-Effic apuščenimi ž kalne NV oto N (2014). Se and Micr Case of Indija kvantitativna in kvalitativna študija z mešanimi metodami 64 ž mikr lo od tega 39 č vodij in so Ug usposabljanja in podpor v mikr samoučinko in z t v z , in or ith a asli, W ressful akcij med vjuje oke ovarjajo na a Supp iročnika ents menjeno ar ajajoči P za pr ama itična analiz v tr vni bolniki. astavili odr ver, Seeman in nalysis of ogr ih od sedem do vnošolske otr A en of Managing St oci delijo cilje vencije odg onto) a diskur ncu pr , McKee ok, star vključenih v o ok. llnesses: Tor a osno ali otr ki so jih z one , osem tedno ll (2014). or Childr edbo PS in kr am z ama, dst al I da ( ovanih skupinskih inter ih starši so duše yde ebe otr roup f uations. ana itična analiz oki ter individualnih inter ogr ogr Gla Bo G Ment Sit K kvalitativna kr za izv opaz otr njimi ob ko Sedem otr trinajst let, skupino pr kater Raziskati, pr kako ali če inter potr ec ržava or amen D Metodo- logija Metoda Vz N 100 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin cije , sta eta. anosti ma avice enske nos vir or ugimi Ž , da so se valnim vale k ki izhaja am nudila azvile enska. ve inf ispe avice do lanice epljeno lanic nosti in pr ezi z dr dnosti. kr eta (bližnjih in anosti, a č da so r ipa nosti). ževanja skupine m zunanjega sv zaupanje in po vir ami so pr ale o vena z očilo žnost, idobile no až ilo zitivno identiteto o vetiti se kot ž Samo glede o iz udele bist zoperstavile izključe spor Skupina je č pr po in pr glede sposob isto Medsebojne v članic občutku pr so izr identiteto in pr zunanjega sv širše skup ve veno , , rnit v, na kolice ejo da žke koli sebe av ihodnji ni vidiki vezanosti e (bili so čimi, kojite znijo bist anjanju odnostih, znijo) ter se čuti i ljudeh z hr žni pr ve kaž ma vajoče o memb vit etekle dose je pr vo bole i o oto anje občutka, e z do v), o pr znik zmor isilnih upo azume viso ibuti so po nosi na pr alostni ob ner vezanih z bole vezanega z ljudmi o isotni občutki po adi pr ani ner zitivnega selfa. Pretekli in mo atr selfa in ug da podpir posame po a ž po po (pr in podpor bližnjimi ter občutki z zar str ter ser Alzheimerje za podpor po ani vami oje vitost enske aznano do apustili erjetneje a ž a s str vale kastni . Z vitostjo čilna višja editnih SS , ki so sv ipiso okr sta bila v vitost med v ki so jih z enske ostanje no vpliva na z a ž ciji, ostanja. žba na usposabljanjih in Z erjetneje zna e močno pr imina ko samoučinko memb enskami, žav čilna nižja samoučinko en blag Udele intenzivnejša podpor osebja v mikr po samoučinko in ž moški. te diskr zna in slabše blag z viso je bila v rav e. e a , ki v, ki so kajti ok ženci žav enc z ok se avju, mpetenc zni, žka oje te efer , ki so njim vanje dobr dr v. Udele čine od otr azili te , da so lahko vih pr anje ko vni bole v in sv kako si pojasnijo vnem z oko vanju odnoso , da se bodo naučili in izr kako je biti otr vanjem skupine ili, ni. iročnika: lagajo osno vlado valo ičako azkr ojih starše ed koliščin na na in podpir a pr cij o duše abljali humor i ob memb ičako ma vno bolnih starše e sv o o naliz or žav vantni, ok pr A je pr inf znanje je moč, občutja o tem, duše so upor bili kos pr ko naj bi r te Avtorji pr pismenosti o duše bi izhajala iz otr razlag rele otr zanje po zultatiRe 101 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Vidiki raziskovanega pojava, izhajajoči iz izbranih raziskav Predstavljene raziskave so med seboj izjemno različne. Razlikuje se uporabljena raziskovalna metodologija, od t. i. objektivnega pristopa v kvantitativni raziskovalni metodologiji do pristopa udeleženosti v par- ticipativnih akcijskih projektih kvalitativnega raziskovanja, kjer so ude- leženci sooblikovalci oz. soustvarjalci vseh stopenj procesa raziskovanja. Razlikujejo se glede na število enot raziskovanja, od študije primera vse do vključenih več kot 7000 oblik skupin in organizacij za samopo- moč. Razlikujejo se glede na državo, kjer je potekalo raziskovanje, od Združenih držav Amerike, kjer je najdaljša tradicija znanstvenih razi- skav na tem področju, do Evrope ter vse do Kitajske in Indije, ki je tako rekoč odkrila samopomoč pred kratkim. Glede na vsebino se raziskave med seboj razlikujejo, in sicer od področij zasvojenosti, kroničnih bole- zni, kriznih situacij do diskriminiranosti družbenih skupin. Vendar pa lahko – ob sočasnem upoštevanju njihove raznovrstnosti – izpostavim osrednjo značilnost, ki je skupna vsem predstavljenim raziskavam. V osnovi obsegajo dve temeljni smernici raziskovalnega zanimanja: a) kakšne so pojavne oblike skupin oz. oblik medsebojne pomoči in podpore (kako so organizirane, koliko jih je, kakšne so njihove razvojne faze itd.) in b) kaj se dogaja v teh skupinah oz. kaj udeležba pri teh oblikah medsebojne pomoči in podpore pomeni za njihove člane (kakšni so učinki)? Če bi na kratko povzela, bi ti osre- dnji temi lahko strnila v dvoje: kaj obstaja in kako deluje? To sta temi, ki zaposlujeta raziskovalce od samega začetka pojavljanja različnih oblik samopomoči, še posebej pa skupin za samopomoč in podpornih skupin. Veliko zanimanja sproža predvsem tema njihove učinkovito- sti, ne le na strani raziskovalcev, temveč tudi ustvarjalcev socialne in zdravstvene politike, ki v tem delu vidijo brezplačne (ali vsaj poceni) vire za izboljšanje zdravstvenega, psihičnega in socialnega stanja po- sameznih družbenih skupin. Raziskave kažejo, da je učinkovitost samopomoči v primerjavi s kon- trolnimi pogoji precej visoka. Povprečna velikost učinka se giblje med 0,70 in 0,80 pri raziskavah, usmerjenih na ugotavljanje izidov v obdo- bju po zaključenih obravnavah oz. tretmajih, kar pomeni, da učinek po- jasni od 49 do 64 odstotkov variance, ter med 0,50 in 0,70 pri raziska- vah, ki spremljajo oz. sledijo, kakšni so učinki po določenem časovnem obdobju, kar pomeni, da učinek pojasni od 25 do 49 odstotkov variance (Den Boer idr., 2004, v Norcross, 2006). Na ugotavljanje učinkovitosti 102 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin skupin za medsebojno pomoč je osredinjenih tudi več metaraziskav. Za primer eno od teh v nadaljevanju tudi predstavljam. Pistrangova, Barker in Humphreys (2008) so izvedli metaraziskavo na področju du- ševnega zdravja, in sicer na osnovi pregleda dvanajstih raziskav, ki so izpolnjevale vstopne kriterije. Te so avtorji opredelili glede na štiri področja: značilnosti skupine, namen delovanja skupine, meritve učinkov (te so morale biti objektivno merljive, tj. število hospitalizacij, psiholo- ški simptomi itd., ne pa zgolj doživeta podpora ali zadovoljstvo z in- tervencijami) in raziskovalni načrt. Zajete raziskave tematsko pokrivajo tri področja težav v duševnem zdravju: kronične duševne bolezni, de- presijo ali anksioznost in žalovanje. Sedem raziskav poroča o pozitivnih spremembah pri članih podpornih skupin. Najmočnejše so ugotovitve, da je učinek podpornih skupin enak kot učinek primerljivih, a dražjih strokovnih intervencij. Pet od teh raziskav poroča, da ni bilo mogoče dokazati razlik v potekih duševnega zdravja med člani in nečlani pod- pornih skupin. Prav tako ni bilo dokazano, da bi bile podporne skupi- ne za določene vrste težav učinkovitejše. Kar pa je izjemno zanimivo, je ugotovitev, da nobena od raziskav ni dokazala negativnih učinkov vključenosti v podporno skupino. Razlogov za to je lahko več. Prvi je lahko ta, da do tovrstnih učin- kov pri vključenosti v podporne skupine ne prihaja, vendar bi taka trditev pomenila, da gre za izjemen primer socialnega fenomena, ki na udeležence učinkuje zgolj pozitivno. To idejo lahko na osnovi po- datkov iz razdelka o negativnih učinkih skupin za njihove člane in strokovnjake zavrnem. Drugi, nekoliko verjetnejši, je metodološki razlog, če ga smem tako poimenovati. Raziskave vključujejo aktivne člane skupin, ne pa članov, ki so se teh skupin prenehali udeleževati, pri katerih domnevam, da bi bilo med razlogi za prenehanje udeležbe mogoče ugotoviti tudi morebitne negativne učinke udeležbe. Tretji je ta, da o negativnih učinkih niso spraševali oz. jih merili na način, ki bi jih ekspliciral. Posamezne raziskave namreč poročajo o negativ- nih učinkih. Hoddges in Dibb (2010), denimo, ugotavljata, da je bilo članom podporne skupine za starše otrok z mišično distrofijo težko slišati, kaj prestajajo drugi otroci, pri katerih je bolezen napredova- la, ker je to zanje pomenilo določeno obliko grožnje, kaj bo prinesla prihodnost njihovim otrokom in družinam. Podobno o neprimerno- sti neposredne vključitve po travmi v skupino za preživele po travmi poroča avtorica Lewis Herman (2001). Meni, da v teoriji sicer velja, da preživelim po doživeti travmi vključitev v skupino lahko prinese 103 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči spoznanje, da niso sami, v praksi pa žal večkrat prinese preplavljanje s spomini in z vsiljenimi predstavami lastne travme. Ti vrinjeni simpto- mi so lahko tako močni, da preživela članica ni zmožna empatičnega poslušanja drugih članov niti sprejemanja čustvene podpore z njihove strani. Zato avtorica priporoča vključitev v skupino v obdobju leta dni po doživeti travmi, prej pa spodbuja druge oblike intervencij. Pomislekov o neobstoju negativnih učinkov ne omenjam zato, da bi de- mantirala ugotovitve o pozitivnih učinkih skupin za samopomoč, pod- pornih skupin in drugih oblik organizacij za samopomoč, ugotovljene v množici raziskav. Omenjam jih zgolj zato, da bi bila slika stanja na tem področju celovitejša. V splošnem lahko na osnovi pregleda raziskav trdim, da so te skupine za svoje člane izjemen vir opore in predstavljajo močno alternativo ponudbe na področju storitev pomoči in možnost za gradnjo nove socialne mreže za mnoge posameznike. Obstajajo pa tudi vidiki udeležbe, ki lahko člane pahnejo v večjo stisko pri soočanju s težavami ali pri njih povečajo tesnobnost. Zato je celostno poznava- nje delovanja teh skupin nujno, saj lahko pomembno vpliva na izbiro najprimernejše oblike pomoči za posamezno osebo glede na njeno tre- nutno življenjsko situacijo in njene osebne potrebe. Metodološki razmislek o raziskovanju skupin za samopomoč in podpornih skupin Z vidika posameznika je torej odgovor na vprašanje, zakaj raziskovati skupine za samopomoč in podporne skupine, ta, da se tako omogoča ustrezno izbiranje najprimernejše oblike pomoči za posamezno osebo glede na njeno trenutno življenjsko situacijo in njene osebne potrebe. Z vidika političnega sistema je odgovor na to vprašanje ta, da bodo v praksi implementirane tiste oblike pomoči in podpore, ki so mini- malno finančno obsežne in maksimalno učinkovite. Archibald (2007) gre dlje v tem razmišljanju in ponuja odgovor z vidika razumevanja družbenega dogajanja. Raziskovalno polje razširja ne le na skupine za samopomoč in podporne skupine, temveč na vse organizacijske oblike organizacij za samopomoč oz. na vse stopnje institucionaliziranosti samopomoči. Kot prvi odgovor na to vprašanje navaja koristi, ki jih prinaša podrobno poznavanje novih oblik združevanja, ki proizvajajo precejšen socialni kapital. Norme vzajemnosti, enakosti in ideologija strpnosti so tiste oblike udeležbe v skupnosti, ki spodbujajo zaupanje, sodelovanje in 104 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin vzajemnost, ki so ključni elementi socialnega kapitala. Gledano širše, pa po njegovem mnenju organizacije samopomoči bogatijo družbo s tem, ko spodbujajo nove načine reševanja problemov, kar se prevaja v nove pomene samovodenja. Razmah organizacij samopomoči, ki je močno vplival na socialni in zdravstveni sektor, je spremenil idejo o socialni participaciji in gradnji ustanov, za katero je veljala teza o zatonu civilne družbe. Temeljni implicitni raziskovalni interes je zato usmerjen v raznovrstnost populacije organizacij. Dodatni nabor informacij za odgovor na vprašanje, zakaj raziskovati skupine za samopomoč in podporne skupine, so prinesle metaraziskave študij na tem področju, saj omogočajo vpogled v raziskovalne interese in paradigmo raziskovanja. V kontekstu nordijskih držav so avtorice Aglen, Hedlund in Landstad (2011) izvedle metaraziskavo triinosem- desetih študij o skupinah za samopomoč za dolgotrajne zdravstvene težave ali težave v duševnem zdravju, objavljenih med letoma 1999 in 2009 v znanstvenih revijah z recenzijo. Od teh je bilo petinštirideset izvedenih na območju Švedske, osemnajst na Norveškem, deset na Danskem, osem na Finskem in ena na Islandiji. Metaanaliza je poka- zala, da so se v študijah pojavljale štiri značilnosti samopomoči: samo- pomoč kot znotrajosebni proces, kot medosebni oz. skupinski proces, kot proces spoprijemanja, posameznikovega učenja ali krepitve moči in kot alternativa ali komplement medicinskemu zdravljenju. Ker je dvainsedemdeset raziskav pri raziskovanju teh skupin za samopomoč izhajalo iz perspektive strokovne obravnave in enajst iz perspektive al- ternativnih ali komplementarnih terapij, sloneče na strategiji promocije zdravja, avtorji in avtorice zaključujejo, da je bila večina raziskav izvedena z vidika interesa po izboljšanju strokovnega zdravstvenega sistema. Poudarijo še, da samopomoč v tem kontekstu ne izziva dominantnega biomedicinskega modela zdravja. Kot vidimo, je vrednost tovrstne me- taraziskave v tem, da pripeva k razvidnosti latentnih dimenzij, ki so skupne raziskovanju izbranega področja. Če že imamo odgovore z različnih vidikov, zakaj raziskovati ta feno- men, je naslednje vprašanje, ki zahteva metodološki razmislek, kako to početi. Lieberman in Bond (1978) izpostavljata več dilem: kaj meriti (kako definirati učinke udeležbe), kdaj meriti (saj ne gre za program, ki se zaključi, ni absolutne točke začetka) in koga meriti (problem vzorčenja in primerjav s skupino nečlanov). Seveda te dileme nasto- pajo znotraj kvantitativne metodologije in mnogi avtorji na primerih raziskav poskušajo nanje odgovarjati najpogosteje skozi raziskovalno 105 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči napovedovanje določenih pojavov znotraj skupine (Laudet, Magura, Cleland, Vogel in Knight, 2003; Mankowski, Humphreys in Moos, 2001; Lieberman in Snowden, 1993), npr. ohranjanje članstva, ali skozi evalvacijsko raziskovanje učinkovitosti skupin za njihove člane (Lieberman in Goldstein, 2005; Citron, Solomon in Draine, 1999; Chesney in Chesler, 1993). Kakor koli, v vseh teh primerih gre za objektivistični pristop, torej, kako bomo raziskovalci, ki nismo vključe- ni, »od zunaj« izmerili, raziskali, ugotovili določene zakonitosti pojav- nosti raziskovanega fenomena. Druga smer raziskovanja organizacij in skupin za samopomoč in pod- pornih skupin, ki že upošteva vključenost raziskovalca v proces razi- skovanja in njegovega pripisovanja pomenov zaradi stališča udeleže- nosti, so kvalitativne raziskave. S poglobljenimi intervjuji (Hildingh, Fridlund in Segesten, 1995; Gray, Fitch, Davis in Phillips, 1997; Félix-Ortiz, Salazar, González, Sorensen in Plock, 2000), z etnograf- skimi študijami (Coreil, Wilke in Pintado, 2004) in s študijami pri- mera (Zohar in Borkman, 1997; Taylor, 1999) so teme raziskovanja mnogokrat podobne kot pri kvantitativnih raziskavah, npr., kaj deluje v skupinah, kako doživljajo značilnosti skupin njeni člani itd., vendar pa te študije prinašajo dodaten nabor informacij o tem, kakšne po- mene pripisujejo udeleženci tem doživljanjem in v kakšne kognitivne sheme so ti pomeni povezani. Dober primer refleksije raziskovalkine pozicije je prispevek avtorice Davidson (2001), kjer ob uporabi femi- nistične raziskovalne metodologije pokaže, kako se je spreminjal njen pogled na lastno vlogo od opazovalke do soustvarjalke dogajanja na srečanjih skupine za samopomoč za osebe z agorafobijo ter kako je bilo v odprti, manj formalni skupini možno skupno soustvarjanje na- daljnjih metodoloških korakov in kako je bilo to zavirano v formalno vodeni skupini. Tretja smer raziskovanja, ki je po mnenju avtoric Borkman in Schubert (1994) najprimernejša za raziskovanje skupin za samopomoč in pod- pornih skupin ter drugih organizacij za samopomoč, je soudeleženo akcijsko raziskovanje. Njegova značilnost je, da deli moč med razisko- valca in raziskovance. Njegova cilja pa sta pridobiti informacije, ki so bližje udeleženčevi lastni izkušnji kot pa namenu opazovalca, in načr- tovati raziskovalni proces na način, ki bo zagotovil rezultate, uporabne tako za udeležence kot tudi družbeno znanost v smislu prispevka za razumevanje fenomena. Glede na obseg, do katerega si udeleženci in raziskovalec delijo moč in lastništvo nad raziskovalnim procesom, so v 106 Raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin poenostavljenem modelu opredeljene tri stopnje: nizka, srednja in zna- tna.38 Pri nizki imajo udeleženci enako stopnjo moči kot pri kvantita- tivnem raziskovanju – lahko zavrnejo sodelovanje, ne odgovarjajo, pri srednji so vsi udeleženci, tudi tisti na najnižjih ravneh organizacije, do določene mere soudeleženi v vseh fazah raziskovanja. Pri znatni stopnji pa si udeleženci, tudi tisti na najnižjih ravneh organizacije, z razisko- valcem delijo enako moč in lastništvo nad projektom. Zgolj srednja in znatna stopnja lahko pomenita soudeleženo raziskovanje. V skladu s povedanim lahko zaključim, da je soudeleženo raziskovanje in soudele- ženo akcijsko raziskovanje za skupine za samopomoč in podporne sku- pine najprimernejše zato, ker sledi enakim načelom kakor paradigma samopomoči – enakost, soudeleženost in vzajemnost. Vendar pa Isenbergova, Loomisova, Huphreys in Maton (2004) opo- zarjajo na specifike tovrstnega raziskovanja, za katere je dobro, da se jih raziskovalec zaveda. Izpostavljajo predvsem idealistična pričakova- nja glede soudeleženega raziskovanja in zagovarjajo stališče, da metode soudeleženosti slonijo na predpostavkah, ki ne veljajo v vseh časih in pod vsemi pogoji. Zato predlagajo popravke teh postavk, in sicer, da so situacije, ko je dobro, da se ne deli moči (npr. v primeru, ko bi organi- zacija želela prikriti ugotovitve, ki bi koristile drugim), odločitev za soudeležbo mora nastopiti zaradi pomena za vse udeležene, ne pa zaradi znanosti same, da je soudeležba lažja kot nesodelovanje, da prinaša tudi konflikte, od katerih so nekateri težko rešljivi, in da imajo raziskovalci kot tudi udeleženci različne vire in jih različno cenijo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je soudeleženo raziskovanje novejše, pa so sodelovalni projekti med skupinami za samopomoč in raziskovalci obstajali že pred več kot petdesetimi leti (Trice, 1957, v Isenberg idr., 2004). Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je v pričujoči študiji uporabljena kvan- titativna metodologija, torej gre za situacijo, ko gre za nizko stopnjo delitve moči in lastništva z udeleženci. V prvotnem načrtu raziskave je bila predvidena tudi faza kvalitativnega raziskovanja (ne pa soudeleženega), ki pa ni bila uvrščena v končni načrt raziskave, saj v predvidenem časov- nem roku za izpeljavo raziskave ne bi mogla biti opravljena. V raziskavi je bila namreč prva stopnja – izdelava zbirke podatkov o skupinah za 38 Avtorici omenita še eno vrsto raziskave, pri kateri imajo udeleženci popoln nadzor nad projektom in vključijo raziskovalca, da dela pod njihovimi smernicami in kontrolo (angl. user-led research), vendar te oblike ne vključita, saj gre po njunem mnenju za obrat nazaj h konvencionalnemu načinu v smer nizke stopnje delitve moči, le da so vloge obrnjene. 107 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči samopomoč in podpornih skupinah za vzorčenje bistveno daljša, kot bi bila, če bi neka oblika take zbirke podatkov v slovenskem prostoru že obstajala. Podoben problem z mapiranjem skupin za samopomoč na Finskem navaja tudi avtorica Nylund (2000) in izpostavlja, da so se s podobnimi težavami srečevali mnogi drugi avtorji (Munn-Giddings, 1998, v Nylund, 2000; Seim, Hjemdal in Nilsen, 1997, v Nylund, 2000; van Harberden in Raymakers, 1986, v Nylund, 2000). 108 Presečna študija skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji Danes so v slovenskem prostoru skupine za samopomoč in podporne skupine39 razširjena oblika medsebojne pomoči in podpore med posa- mezniki, ki doživljajo podobno stisko, a so dobro razpoznavne le zno- traj nekaterih segmentov psihosocialne pomoči in podpore. Ob pregle- du dogajanja na celotnem polju psihosocialne pomoči pa so te skupine precej nerazpoznavne, delno verjetno zaradi medsebojne nepovezanosti (razen tistih, ki delujejo znotraj organizacij in so povezane znotraj njih), delno pa tudi zaradi njihove neraziskanosti. V Sloveniji namreč še ni bila izvedena sistematična raziskava na področju skupin za samopomoč in podpornih skupin. Poskus tega je bil leta 1994, ko je bil zaključen znanstvenoraziskovalni projekt Skupine in organizacije za samopomoč v Sloveniji, ki pa je bil po besedah avtorja projekta izveden samo do uvodne faze, saj je bilo ukinjeno financiranje nadaljnjih faz projekta (Ramovš, 1994). Skupna slika stanja skupin za samopomoč v sloven- skem prostoru je tako ostala precej nejasna. Čeprav je v literaturi bolj ali manj jasno postavljena ločnica med SS in PS, pa poznavanje terena kaže, da sta oba koncepta v slovenskem prostoru v praksi implementirana precej različno, se prekrivata ali iz- menjujeta. To je bil glavni povod, da so bile v presečno študijo vključene tako SS kot PS v celotnem slovenskem prostoru. Namen študije je bil 39 V nadaljevanju bosta rabljeni kratici SS in PS namesto celotnega izraza skupine za samopomoč in podporne skupine. 109 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči dobiti presek stanja na področju SS in PS v Sloveniji glede značilnosti njihovega delovanja, kakor jih ocenjujejo vodje teh skupin, in z vidika značilnosti skupinskega dogajanja, kot jih ocenjujejo člani. Presečna študija obsega: 1) pilotsko študijo, 2) študijo organiziranosti in delovanja SS in PS, v kateri so sodelovale vodje SS in PS, ter 3) študijo pomena članstva za člane SS in PS, v kateri so sodelovali člani skupin. Namen študije, v kateri so sodelovale vodje, je bil spoznati značilnosti delovanja SS in PS pri nas ter ugotoviti, če, in če da, kako je profesionalizacija skupine povezana z načinom delovanja skupine, s stališči njihovih vo- dij glede odnosa s strokovno pomočjo in z oceno dejavnikov, ki otežujejo delovanje teh skupin. Namen študije, v katero so bili vključeni člani, pa je bil spoznati, kako člani ocenjujejo pomen lastnega članstva v skupinah, ter ugotoviti, ali obstajajo med razlike med skupinami, ki so namenjene posamezni ciljni populaciji glede prejetih značilnosti skupinske pomoči, doživete krepitve moči in ocene možnosti vpliva člana na skupino. Vzpostavljanje raziskovalne baze in pilotski projekt Ker v Sloveniji do izvajanja raziskave še ni bilo enovite zbirke podatkov oz. registra SS in PS, ki bi bil uporaben za vzorčenje, je bilo treba naj- prej tako zbirko podatkov vzpostaviti. Po zgledu (Goldstrom idr., 2006) sem iskala relevantne skupine za zbirko podatkov in jih vanjo vključila, če so izpolnjevale naslednji kriterij: se imenujejo ali delujejo kot skupi-na za samopomoč ali samopomočna skupina ali podporna skupina na vseh področjih psihosocialne pomoči v Sloveniji, ne glede na to, ali jih vodi strokovnjak ali laik. Da bi spoznala raziskovalno polje, pripravila zbirko podatkov in obli- kovala merski instrumentarij, sem izvedla pilotsko študijo, ki je poteka- la v treh fazah. V prvi sta bila izvedena dva skupinska intervjuja, ki sem ju v okviru študijskega predmeta Samopomoč na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani izvedla decembra 2006 in novembra 2007. Njun namen je bil pridobiti informacije o organizacijskih oblikah različnih SS in PS, vzpostaviti stike za drugo fazo pilotske študije, pridobiti in- formacije o meni neznanih še drugih skupinah in, seveda, tudi sezna- niti slušatelje študijskega predmeta o teh skupinah. V prvem intervjuju so sodelovali član skupine AA, strokovna delavka Ženske svetovalnice za skupine za dekleta z motnjami hranjenja Ana Ziherl in strokov- na delavka Društva onkoloških bolnikov Slovenije Andreja Škufca - Smrdel. V drugem intervjuju so sodelovali član skupine odraslih otrok 110 Presečna študija skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji alkoholikov Al-anon, strokovni delavec Društva informacijski center Legebitra Simon Maljevac ter vodja podporne skupine za mlade zno- traj Legebitre in koordinatorka nacionalne mreže skupin starih ljudi za samopomoč pri Zvezi društev za socialno gerontologijo Slovenije (v nadaljevanju ZDSGS) Majda Hrovat. Druga faza pilotske študije je obsegala intervjuje z enajstimi ključni- mi informatorji SS in PS. Intervjuje sem opravila januarja in februar- ja 2008, da bi pri predstavnikih skupin za samopomoč in podpornih skupin z vsebinsko različnih področij pridobila povratne informacije o vprašalniku za vodje skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji, informacije o delovanju njihove skupine ali zveze skupin in o možnostih vključitve teh skupin v raziskavo ter usmeritve k drugim, še neznanim skupinam, ki bi bile prav tako relevantne za vključitev v raziskavo. Intervjuje sem opravila s:  članom skupine AA o delovanju in organizaciji skupin AA;  članico skupine Al-anon o skupinah Al-anon;  članico ljubljanske skupine za samopomoč Društva za pomoč pri obolenjih ščitnice – Metuljčica o skupinah za samopomoč pri obo- lenjih ščitnice;  strokovno delavko iz Ženske svetovalnice Katjo Štemberger o sku- pinah za dekleta z motnjami hranjenja in njihove svojce;  strokovno delavko Društva onkoloških bolnikov Andrejo Škufca - Smrdel o skupinah za samopomoč žensk z rakom dojke;  strokovno delavko Združenja naravni začetki Radmilo Pavlovič o podpornih skupinah za mlade mamice Začetnica;  strokovnima delavcema Jasno Magič in Simonom Maljevcem iz Društva informacijski center Legebitra o podpornih skupinah za istospolno usmerjene mlade;  članoma podporne skupine za zakonce v okviru gibanja Najina pot o delovanju podpornih skupin znotraj gibanja (a je pozneje vabilo k sodelovanju pri raziskavi vodja gibanja zavrnil);  koordinatorko socialne mreže skupin starih ljudi za samopomoč pri ZDSGS Majdo Hrovat o organizaciji skupin za stare ljudi in njihovi medsebojni povezanosti v zvezo društev. Tretja faza je obsegala preizkus izpolnjevanja pilotske različice vprašal- nika za vodje skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji med vodji skupin starih ljudi za samopomoč v okviru ZDSGS na sre- čanju intervizijske40 skupine vodij v Domžalah januarja 2008. Zanjo 40 Vodje skupin se srečujejo na intervizijskih srečanjih. 111 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči sem se odločila zaradi dileme glede zahtevnosti vprašalnika za vodje skupin starih ljudi za samopomoč, saj bi bil lahko zaradi dolžine in kompleksnosti vprašanj prezahteven za vodje, ki so večinoma starejše od 65 let in z različno izobrazbeno strukturo. Na to dilemo me je tudi v intervjuju opozorila koordinatorka nacionalne mreže teh skupin pri ZDSGS. Vprašalnik je izpolnjevalo enajst voditeljic skupin in izkazalo se je, da so imele pri razumevanju vprašanj tu in tam težave. Spoznanja glede vprašalnika, pridobljena med pilotsko študijo, sem upoštevala pri pripravi končne različice merskega instrumentarija.41 Razlike v rabi terminologije med skupinami Analiza intervjujev z vodji SS in PS v pilotski študiji in izpolnjevanje pilotske različice vprašalnika v skupini prej omenjenih voditeljic skupin starih ljudi za samopomoč je pokazala, da obstajajo bistvene terminološke razlike med skupinami, ki izhajajo iz njihovega konceptualnega okvirja. To je sprožilo nemalo dvomov glede tega, kako zagotoviti čim ustreznejšo rabo izrazov v vprašalniku, da bodo dobljeni podatki odražali dejansko stanje in da se podatki ne bodo izgubljali zgolj zaradi napačne rabe jezika. V ta namen sem v uvodnem nagovoru pojasnila opredelitve izrazov, pri katerih so se pokazale razlike v pilotski študiji, in jih v nadaljevanju predstavljam. Pri večini intervjujev v pilotski študiji se je izpostavilo vprašanje poimenovanja osebe, ki skupino vodi, koordinira ali usmerja. Sporen je bil, de- nimo, izraz vodja ali voditelj, saj AA in Al-anon ne poznata vodje oz. vo- ditelja skupine, temveč t. i. predsedujočo osebo oz. »chairman« ali »cha- irperson«, funkcijo, ki rotira med člani. Prav tako je bil sporen izraz koordinator, saj je pri skupinah starih ljudi za samopomoč znotraj ZDSGS to oseba na regionalni ravni. Drugi dve možnosti bi bili moderator ali facilitator/spodbujevalec, vendar pa sta bila izraza nesprejeta pri vseh vključenih v pilotsko študijo. V končni različici vprašalnika je bil zato rabljen izraz vodja skupine, ki sem ga v uvodnem nagovoru opredelila kot »osebo, ki skupino vodi, usmerja, koordinira ali moderira. Tudi če skupina nima formalno določene vodje, koordinatorja ali moderatorja, za potrebe te raziskave z izrazom 'vodja skupine' označujem osebo, na katero se člani skupine obračajo glede organizacijskih ali vsebinskih dejavnosti«. Naslednja pogosta dilema se je pojavila pri izrazu strokovnjak oz. stro- kovni delavec. Denimo, pri skupini za samopomoč pri obolenjih ščitnice 41 Glejte razdelek Uporabljeni merski instrumentarij. 112 Presečna študija skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji so pod izrazom strokovnjak razumeli, da gre za zdravnika, v skupinah starih ljudi za samopomoč pa, da je to duhovnik. V eni od organizacij je bila izpostavljena dilema, ali je z izrazom strokovnjak mišljena tudi oseba, ki izvaja različne programe v organizaciji, a nima opravljenega strokovnega izpita iz socialnega varstva zaradi neustrezne smeri dosežene fakul- tetne izobrazbe. Drug podobno vprašanje je bilo, ali je strokovnjak zgolj strokovni delavec psihosocialnih strok ali je mišljeno širše, torej tudi npr. pravnik. Da bi se tem dilemam izognila, je bil v končni različici vprašalnika rabljen izraz strokovni delavec in opredeljen kot »oseba, ki je pridobi- la formalno izobrazbo (diplomo) s področja psihosocialne, pedagoške, zdravstvene ali pravne pomoči in se zanjo predpostavlja, da je najkom- petentnejša za strokovno delovanje na področju, kjer deluje. Za potrebe tega vprašalnika med strokovne delavce uvrščam diplomirane psiholo- ge, socialne pedagoge, socialne delavce, psihoterapevte, zdravnike, me- dicinske sestre, pedagoge, andragoge, učitelje, pravnike, duhovnike …«. Iz podobnih razlogov, kakor so opisani prej, je bilo treba opredeliti strokovno ustanovo, in sicer je bila za namen vprašalnika opredeljena kot »ustanova, v kateri delujejo predvsem strokovni delavci z največ znanja o tem področju. Med ustanove za potrebe te raziskave uvrščam centre za socialno delo, zdravstvene domove, klinike, svetovalnice, šole …«. Za dvoumno se je izkazalo tudi poimenovanje član skupine, saj pone- kod rabijo izraz uporabnik, ponekod pa udeleženec, spet drugje pa član. V končni različici je bil rabljen termin član skupine kot »oseba, ki se udeležuje srečanj skupine. Z izrazom 'član' je torej definiran posame- znik, udeleženec ali uporabnik skupine. Če je vaša skupina namenjena zakoncem oz. partnerjem, se kot član šteje vsak posameznik, in ne par«. Naslednje dileme so se pokazale pri možnih interpretacijah vprašanj. Primer za to je bilo vprašanje, koliko članov se običajno udeleži posa- meznega srečanja skupine. V zvezi s tem vodjem ni bilo razumljivo, ali naj med člane štejejo tudi sebe, kajti mnoge skupine so brez deklarira- nega vodje ali pa se vodja čuti enakopravnega članom in se šteje med- nje. Tovrstne dileme sem sicer za namen raziskave rešila tako, da sem k vprašanju dopisala še pojasnilo. V prejšnjem primeru se je to glasilo: »Na črto napišite število članov skupine in mednje štejte tudi sebe.« Podobna zadrega je nastala pri poimenovanju nadredne organizacijske strukture, v okviru katere deluje skupina, ki je bila spet rešena tako, da so bile že v vprašanju navedene možne različice. Primer: »Ali deluje skupina v okviru kakšne organizacije, zveze, društva, skupnosti, združenja, ustanove, 113 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči gibanja ipd.?« Naslednja dilema iz tega sklopa je bila, kako poimenovati namen, zaradi katerega se skupina srečuje. Pri nekaterih skupinah gre za okrevanje po bolezni, pri drugih za reševanje stiske itd., zato je bilo v uvodu opredeljeno, da je izraz tematika skupine »osrednja tema, stiska, težava, bolezen ali problematika, zaradi katere se člani skupine srečujejo in si nudijo medsebojno podporo in (ali) pomoč«. Na ravni izvedbe študije so bili torej za izognitev nejasnostim pri iz- polnjevanju vprašalnika v njegovi končni različici opredeljeni izrazi, za katere se je v pilotski študiji pokazalo, da puščajo preširok prostor in- terpretacije. Prav tako je bilo v tem uvodnem besedilu eksplicitno poja- snjeno, da so izrazi tako opredeljeni zgolj za namene te raziskave. Kljub pragmatični rešitvi pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, koliko razlike v rabi terminologije, ki izhajajo iz konceptualnih razlik med skupina- mi, kažejo na dejanske oz. izvedbene razlike med skupinami. Če se, denimo, vodja opredeljuje kot eden izmed članov, ali to zagotavlja, da bo proces odločanja potekal med člani enakopravno, ali pa bo mogoče pri odločanju prestavljen zgolj na drug konstrukt, npr. na neko pravilo v skupini? Če so člani imenovani uporabniki, ali to napoveduje nižjo stopnjo njihovega vpliva na soustvarjanje programa, ker ga zanje (ki ta progam uporabljajo) pripravi nekdo, ki je za to bolj odgovoren, uspo- sobljen itd. So razlike v rabi jezika povezane z dejanskimi razlikami v delovanju skupine? Povezano s to dilemo, ki se je prav tako izrisala že v tej fazi raziskave, je vprašanje, ali gre sploh za enotno populacijo, glede na to, da pri SS in PS obstajajo tako intenzivne razlike že pri pojmov-nem aparatu, ki ga rabijo za opredelitev svojega delovanja. 114 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS Potek zbiranja podatkov in način vzorčenja Na osnovi podatkov o SS in PS, ki sem jih pridobila v pilotski študiji in ki sem jih našla v zbirkah podatkov vladnih in nevladnih informacij, sem oblikovala zbirko podatkov teh skupin za vzorčenje. Vanjo sem razvrstila društva, zveze društev, organizacije, ustanove in gibanja, v okviru katerih delujejo te skupine in skupine, ki delujejo samostojno. Evidentirane skupine so vsebinsko obsegale naslednja področja: odvi- snosti, težave v duševnem zdravju, kronične bolezni, svojci in starši oseb v stiski ali diskriminiranih oseb, osebe s posebnimi potrebami, različ- ne življenjske situacije (npr. ločitev, rojstvo otroka), starost in spolna usmerjenost. Zbirko podatkov sem med izvedbo te študije dopolnjeva-la, kadar mi je kdo od anketiranih vodij omenil skupino, ki v zbirko po- datkov še ni bila vključena. Na ta način je bila zbirka podatkov odprta. Tako nastala zbirka ni bila namenjena samo za vzorčenje, temveč je bila pridobljena z namenom, da bi zaživel spletni portal na naslovu www. samopomoc.si, saj bi bil to prvi poskus združiti informacije o skupinah na enem mestu. Pozneje se je izkazalo, da je to obsežno delo, ki bi ter- jalo angažma novega projekta, in zato ni zaživelo. Na osnovi oblikovane zbirke podatkov slovenskih SS in PS sem ugoto- vila, da je mogoče SS in PS glede na njihovo raznolikost in številčnost razvrstiti v tri skupine: 115 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči a) skupin za samopomoč za stare ljudi je v Sloveniji v sklopu ZDSGS ter Inštituta Antona Trstenjaka skupaj več kot 700 in tako predsta- vljajo kar posebno podpopulacijo SS in PS; b) drugo skupino sestavljajo SS in PS, ki jih iste vrste (torej, ki se ukvarjajo z istim področjem, težavo, temo) obstaja in deluje več (kot le ena ali dve), npr. pet ali deset, večinoma do trideset, z izjemo skupin AA, ki jih v Sloveniji deluje okrog petdeset. To so bile npr. skupine AA, rak na dojki, Al-anon, skupine za dolgotrajne težave v duševnem zdravju, skupine za starše otrok s posebnimi potrebami; c) SS in PS, ki so se glede na izbrano temo pojavile v Sloveniji le posamič- no ali največ dve istovrstni (denimo, za istospolno usmerjene mlade). Ob opisani strukturi se je pojavila dilema, kako te skupine vzorčiti. Če bi izbrala povsem enostavno reprezentativno (naključno) vzorčenje, bi se zgodilo, da bi večino SS in PS v vzorcu predstavljale skupine za sa- mopomoč za stare ljudi in bi se v rezultatih kazale predvsem njihove značilnosti, medtem ko bi bile značilnosti manj številčnih vrst SS in PS spregledane. Da se to ne bi zgodilo, sem se odločila za načrt strati- ficiranega vzorčenja, pri katerem sem za tri strate vzela tri prej opisane skupine SS in PS. V teh treh stratah sem ločeno izbirala vzorec skupin, ki sem jim poslala vprašalnike, in sicer tako, da sem vprašalnike poslala:  desetim odstotkom skupin za samopomoč za stare ljudi (prejšnja točka a);  šestdesetim odstotkom skupin, ki so v Sloveniji več kot tri iste vrste (prejšnja točka b); in  stotim odstotkom skupin, ki so v Sloveniji le posamične ali največ dve iste vrste (prejšnja točka c). Tabela 8: Število poslanih in vrnjenih vprašalnikov za vodje glede na vrsto skupine Vrsta skupine N N p v Skupine starih ljudi za samopomoč 70 36 SS za osebe, odvisne od alkohola 31 16 SS za svojce alkoholikov 30 17 SS za ženske, obolele za rakom na dojki 20 12 SS za osebe s težavami v duševnem zdravju in svojce 35 17 SS ali PS za starše otrok s posebnimi potrebami 14 9 SS za svojce oseb z demenco 9 7 Vse druge 91 50 Skupaj 300 164 N – število poslanih vprašalnikov, N – število vrnjenih vprašalnikov p v 116 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS Za sodelovanje v raziskavi sem se dogovarjala neposredno z vodji sku- pin po telefonu novembra 2009. K sodelovanju v raziskavi sem povabila 237 vodij. Predstavila sem jim namen raziskave, jih povprašala, ali jim lahko pošljem vprašalnik zanje in za morebitne druge vodje skupin v njihovi organizaciji, društvu itd., se dogovorila, do kdaj naj bi ga vrnili, ter jim predstavila idejo spletnega portala in jih vprašala, ali bi jih zani-mala objava podatkov o njihovi/-h skupini/-ah na takem portalu. Izbrane vodje sem vprašala tudi, ali bi bili pripravljeni razdeliti vpra- šalnik za člane skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji udeležencem njihovih skupin. Osem odstotkov vprašanih vodij je so- delovanje v raziskavi v celoti zavrnilo zaradi prezasedenosti z delom ali utrujenosti od podobnega anketiranja, h kateremu jih vabijo mini- strstva, državni uradi ali študenti. Vodjem, ki so pristali na sodelova- nje, sem vprašalnike poslala po pošti, s priloženo frankirano pisemsko ovojnico za odgovor. Za tiste, s katerimi sem se dogovorila, da bodo izročili vprašalnik za člane skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji članom skupin, pa sem dodala še vprašalnike zanje. Vprašalnike za vodje je vrnilo 180 vodij, od tega jih je bilo v obdelavo podatkov vključenih 164. Šestnajstih vprašalnikov nisem vključila, ker jih glede na namen skupine in tematiko njenega delovanja nisem mo- gla uvrstiti med SS ali PS. Seveda bi bilo možno trditi, da so tudi pri teh vrstah skupin prisotni elementi samopomoči, vendar niso del ožje definicije SS in PS. Te skupine so bile:  štiri terapevtske skupine – izkazalo se je, da je prišlo v dogovarjanju z vodjo ene od oblik skupin do nesporazuma in so skupine spadale v terapevtski okvir;  štiri intervizijske skupine v okviru CUDV Dolfke Boštjančič, na- menjene podpori zaposlenim v ustanovi;  skupina za angleščino za uporabnike Šenta;  trije dvojniki vrnjenih vprašalnikov voditeljskih parov skupin za starej- še, kjer so bili odgovori enaki razen odgovora glede trajanja vodenja;  molitvena skupina za starejše;  pevski skupini za starejše;  ustvarjalno-rekreativna skupina za starejše. Oris značilnosti vodij SS in PS, vključenih v študijo Uresničeni vzorec predstavlja 164 vodij SS in PS v Sloveniji od novem- bra 2009 do januarja 2010. 117 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Slika 2: Struktura vzorca vodij po spolu (N = 160) Povprečna starost vprašanih je 50,2 leta, SD = 12,17, N = 164. Najmlajši respondent je bil star 23 let, najstarejši pa 77. Največji delež predstavljajo v vzorcu vodje, stari od 50 do 59 let, ki jih je 29,9 odstotka. Drugo mesto po velikosti deleža pa si delita starostni skupini vodij od 40 do 49 let in od 60 do 69 let. Glede izobrazbene strukture je največji delež vprašanih dokončal višjo ali visoko šolo, fakulteto ali več, le malo pa je takih brez dokončane osnovne šole. Slika 3: Starostna (N = 164) in izobrazbena (N = 160) struktura vzorca vodij (v odstotkih) Glede na vrsto skupine se člani razporejajo tako, kakor prikazuje slika 4. Na prošnjo za sodelovanje v raziskavi so se odzvali vodje skupin, ki sem jih glede na namen delovanja razvrstila v naslednje kategorije:  odvisnost: od hrane, alkohola, prepovedanih drog, iger na srečo;  težave v duševnem zdravju: depresija, anksioznost in bipolarne motnje ter dolgotrajne težave v duševnem zdravju; 118 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS  kronične bolezni: rak dojke, diabetes, obolenja ščitnice, epilepsija in fibromialgija;  svojci ali starši oseb s težavami ali diskriminiranih: svojci demen- tnih oseb, svojci odvisnih od alkohola, svojci odvisnih od prepove- danih drog, svojci oseb z motnjami hranjenja, svojci oseb z dolgo- trajnimi težavami v duševnem zdravju, svojci oseb po poškodbah glave, svojci oseb z epilepsijo, starši otrok ali odraslih s posebnimi potrebami, starši otrok z motnjami avtističnega spektra, starši in sorodniki obolelih;  osebe s posebnimi potrebami: gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, hendikepirani;  osebe, ki so se znašle v različnih življenjskih situacijah: mlade ma- mice, ovdoveli, rejnice, ženske, ki so pred ločitvenim postopkom ali pa ta že poteka, oz. enostarševske družine ter žrtve nasilja;  starejše osebe: starejši, ki živijo doma ali v domovih za starejše občane;  spolna usmerjenost: transspolno usmerjeni;  neopredeljene stiske ali težave: v to kategorijo spadajo tisti vpraša- ni, ki so za vrsto skupine navedli zgolj skupina za samopomoč, za ljudi v stiski itd. Slika 4: Struktura vzorca vodij glede na vrsto skupine po tematiki združevanja (v odstotkih; N = 164) Povprečno trajanje vodenja za člane vzorca ( N = 161) znaša pet let in dva meseca, standardni odklon pa štiri leta in pol. Najkrajša doba vodenja je en mesec, najdaljša pa dvajset let in tri mesece. 21,1 odstotka članov vodi skupino do vključno enega leta, pet odstotkov vprašanih pa vodi skupino več kot pet let. To so štiri vodje skupin za starejše, en vodja skupine za obolele za epilepsijo in njihove svojce, en vodja skupine za 119 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči starše odvisnih od prepovedanih drog, ena vodja skupine za rejnice in ena vodja skupine za ženske, obolele za rakom dojke. Od vseh 162 vo- dij, ki so se opredelili glede oblike skupine, jih je 13,6 odstotka uvrstilo skupino, ki jo vodijo, med podporno skupino, preostalih 86,4 odstotka pa med skupino za samopomoč. V povprečju ( N = 161) se skupin ude- leži enajst članov, SD = 7,4. Najnižje povprečje članov je v skupini, ki se je udeležujeta le dva člana, najvišje pa v skupini s 45 člani. Glede na trajanje povprečne udeležbe v skupini vidimo, da se je več kot polovica članov udeležuje več kot štiri leta. Slika 5: Trajanje vodenja skupine (N = 161) in povprečna dolžina članstva v skupini po oceni vodje (N = 143) v odstotkih Organizacijske značilnosti SS in PS, vključenih v študijo V tabelah v nadaljevanju prikazujem podatke, ki omogočajo vpogled v različne organizacijske značilnosti delovanja SS in PS, zajetih v vzorec. Gre za podatke na deskriptivni ravni, za katere menim, da bi za bral- ca lahko bili zanimivi (opozarjam pa, da predstavljajo zgolj značilnosti vzorca), ker so v bile v študijo vključene SS in PS v Sloveniji, ki se med seboj razlikujejo tako glede vsebine kakor tudi glede lokacije delovanja. V grobem se na osnovi podatkov v nadaljevanju izriše naslednja slika o 16442 skupinah, zajetih v vzorec: več kot tri četrtine vključenih skupin je SS, ki delujejo znotraj društva, zveze, organizacije, gibanja ali skupnosti. Povprečna doba delovanja vključenih skupin je devet let. Približno po- lovica se jih srečuje z drugimi skupinami. V štiridesetih odstotkih pri- merov je bil pobudnik za ustanovitev skupine strokovni delavec. Oseba, 42 Ker so bila nekatera vprašanja neodgovorjena, je v tabeli pri vsaki postavki zapisan N, kar pomeni, koliko vodij je odgovarjalo na posamezno vprašanje. 120 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS ki vodi oz. koordinira skupino, se najpogosteje imenuje vodja. V nekaj več kot polovici vključenih skupin je en vodja, v krepki polovici skupin pa je stalni vodja. V skoraj treh četrtinah vključenih skupin napotu- je tudi strokovni delavec in osemdeset odstotkov vključenih skupin je odprtega tipa. Skoraj polovica se jih srečuje tedensko po uro in pol. Polovica vključenih skupin za srečanja pripravi prigrizke, čaj ipd. Prav tako polovica načrtno obvešča javnost o delovanju skupine in le dobri štirje odstotki vodij so eksplicitno plačani za svoje delo. Tabela 9: Frekvence, odstotki, srednja vrednost in standardni odklon za izbrane organizacijske značilnosti vzorca M (SD) f % Vrsta skupine (N = 162) SS 140 86,4 PS 22 13,6 Leta delovanja skupine (N = 158) 9,2 (6,1) (rang 0,1–23 let) Deluje znotraj društva, ustanove, gibanja (N = 161) ne 21 13,0 da 140 87,0 Program skupine (N = 161) stalen 46 28,6 se prilagaja potrebam članov 94 58,4 ni programa 21 13,0 Srečanja skupine z drugimi skupinami (N = 161) ne 77 47,8 da 84 52,2 Pobudo za ustanovitev skupine dal (N = 162) prihodnji član skupine 38 23,5 strokovni delavec 66 40,7 prostovoljec 17 10,5 društvo, organizacija, gibanje 15 9,3 drugo 26 16,0 Izraz za vodjo skupine (N = 161) vodja 67 41,6 voditelj 27 16,8 »chairman«/»chairperson« 21 13 koordinator 20 12,4 prostovoljec 13 8,1 moderator 2 1,2 drugo (ime, strok. naziv ipd.) 11 6,8 121 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči f % Število vodij v skupini (N = 161) eden 93 57,8 dva 57 35,4 trije 4 2,5 drugo 7 4,3 Trajanje funkcije vodenja (N = 162) stalna 110 67,9 po določenem času se menja 45 27,8 drugo 7 4,3 Opredeljeno (min. ali maks.) št. članov (N = 164) da 58 35,4 ne 106 64,6 Priporočilo/pogoj min. št. srečanj (N = 164) da 46 28,0 ne 118 72,0 V skupino napotuje strokovni delavec (N = 162) da 118 72,8 ne 44 27,2 Skupina je (N = 162) odprta 130 80,2 zaprta 6 3,7 polodprta 26 16 Prenehanje članstva v skupini (N = 163) član preneha, ko želi 101 62 član preneha, ko želi, a zaželeno, da vnaprej 55 33,7 sporoči in se poslovi obstaja dogovorjen način prenehanja članstva 7 4,3 Pogostost srečanj skupine (N =164 ) enkrat tedensko 80 48,8 na vsaka dva tedna 28 17,1 enkrat mesečno ali redkeje 56 34,1 Trajanje srečanja skupine (N = 163) 1 ura 15 9,2 1 ura in pol 79 48,5 2 uri 56 34,4 2 uri in pol 11 6,7 3 ure ali več 2 1,2 drugo 122 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS f % Na srečanjih običajni prigrizki, čaj … (N = 163) da, vmes med srečanjem 66 40,5 da, na koncu srečanja 14 8,6 ne 83 50,9 Na skupino vabite goste. (N = 163) da 109 66,9 ne 54 33,1 Načrtno obveščanje javnosti o skupini (N = 164) da 82 50,0 ne 82 50,0 Vodja je plačan za svoje delo (N = 164) ne 105 64,0 ne, zgolj povrnjeni potni stroški in/ 16 9,8 ali nagrada za prostovoljstvo ne, to je del mojega OD 36 22,0 da, prejemam honorar 7 4,3 Za vzorec so bili pridobljeni podatki tudi glede nalog vodje in vlog v skupini, o pogojih za vstop, sredstvih za delovanje in poteh, po katerih so bili člani skupin informirani o delovanju skupine. Ti podatki so pri- kazani v naslednji tabeli. Tabela 10: Prisotnost izbranih organizacijskih značilnosti vključenih skupin v odstotkih Organizacijske značilnosti da ne Naloge vodje podeljevanje besede med člani (N = 162) 87,7 12,3 moderiranje pogovora (N = 164) 80,9 19,1 obveščanje članov skupine o dejavnostih, spremembah ipd. 92,6 7,4 (N = 164) skrb za prostor (odpiranje, urejenost prostora …). (N = 164) 73,8 26,2 izbor teme za srečanje (N = 164) 79,1 20,9 izbor literature (N = 164) 70,6 29,4 skrb za pridobivanje novih članov skupine (N = 164) 56,9 43,1 predavanje oz. informiranje članov o temi (N = 164) 74,2 25,8 pobiranje prispevka, članarine (N = 163) 25,2 74,8 drugo (N = 164) 7,9 92,1 123 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Organizacijske značilnosti da ne Pogoji za članstvo v skupini polnoletnost (N = 158) 29,7 70,3 predstavitev z osebnim imenom (N = 159) 56,6 43,4 treznost od alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc 42,3 57,7 (N = 156) aktivno znanje slovenskega jezika (N = 160) 7,5 92,5 spol, saj je skupina namenjena samo določenemu spolu 9,4 90,6 (N = 159) plačana članarina (N = 159) 6,9 93,1 Člani so izvedeli za delovanje skupine (N = 164) od prijateljev in znancev 61,0 39,0 iz medijev (radio, televizija, internet) 42,7 57,3 iz obvestil na plakatih, letakih ipd. 32,3 67,7 iz obvestil v časopisih 29,3 70,7 od strokovnih delavcev v ustanovah, kjer so bili udeleženi 64,6 35,4 zaradi tematike, zaradi katere so se pozneje udeležili skupine od kakih drugih strokovnih delavcev 25,0 75,0 vabil sem/smo jih vodje skupin osebno 29,3 70,7 drugo 11,6 88,4 Vloge v skupini vodja skupine (N = 163) 92,0 8,0 zapisnikar (N = 163) 16,0 84,0 blagajnik (N = 162) 32,1 67,9 član, ki poskrbi za pripravo prostora (N = 161) 41,0 59,0 član, ki poskrbi za prigrizek (N = 159) 18,2 81,8 član, ki izbere in pripravi temo naslednjega srečanja (N = 161) 27,3 72,7 druga vloga (N = 163) 17,8 82,2 Pridobitev sredstev za delovanje skupine s prostovoljnimi prispevki članov (N = 161) 41,0 59,0 s članarino (N = 162) 17,9 82,1 z donacijami in s sponzorstvom (N = 161) 21,1 78,9 na podlagi javnih razpisov (N = 161) 29,8 70,2 Jih ne potrebuje, saj deluje v okviru širšega gibanja, 41,0 59,0 organizacije, društva, zveze, ki krije stroške delovanja skupine. (N = 156) Sicer ne deluje znotraj gibanja, institucije itd., a ne 8,9 91,1 potrebuje materialnih sredstev, ker nima izdatkov. (N = 157) 124 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS Uporabljeni merski instrumentarij Uporabljena je bila metoda spraševanja, znotraj te pa vprašalnik kot tehnika zbiranja podatkov. Za potrebe tega projekta sem sestavila vpra- šalnik za vodje skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji, kjer sem za orientacijo kot predlogo uporabila vprašalnik avtoric King, Stewart, King in Law (2000). V vprašalniku se vprašanim ni bilo treba nikamor podpisovati, a ni bil anonimen, saj so morali odgovoriti na vprašanje o skupini, ki jo vodijo, kar bi potencialno lahko vodilo do njihove identifikacije. Vprašalnik za vodje skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji je obsegal:  nagovor, navodila za izpolnjevanje vprašalnika in definicije rablje- nih izrazov;  sklop A: vprašanja o demografskih podatkih o vodji;  sklope B, C, D, E in F: vprašanja o organizacijskih značilnostih skupin (na kratko o skupini in njeni zgodovini, vodenju sre- čanj in članstvu v skupini ter nekaterih značilnostih delovanja skupine);  sklop G: vprašanji o poznavanju skupin na strani strokovnjakov in o njihovih stališčih do teh skupin ter lestvico sodelovanja z nosilci strokovne pomoči;  sklop H: prevedeno in prirejeno lestvico ocene dejavnikov, ki otežujejo delovanje skupine, povzeto po Meissenu, Gleasonu in Embreejevi (1991);  odprto vprašanje, če bi želeli vprašani še kaj sporočiti;  informacijo o nastajajočem portalu o skupinah za samopomoč in podpornih skupinah v Sloveniji ter zahvalo. Pri preizkusu vprašalnika v pilotski študiji43 se je poleg težav pri rabi izrazov za opredelitev določenih vlog in dogajanja v skupini pokazalo tudi, da je bila velika težava dolžina vprašalnika, ki je obsegal šestnajst strani. Vprašani v pilotski študiji so izpostavili problem motivacije za odgovarjanje na tako dolg vprašalnik. Te pomanjkljivosti sem se zave- dala že ob snovanju vprašalnika. Skrčila sem ga na dvanajst strani, pri čemer je prva stran namenjena navodilom, zadnja pa zahvali in obve- stilu o spletnem portalu. Izključila sem odprta vprašanja na koncu in smiselno združila nekaj vprašanj v manjše število. 43 Več o tem glejte v poglavju Razlike v rabi terminologije med skupinami. 125 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Spremenljivke Neodvisna spremenljivka: stopnja profesionalizacije skupine, ki je merila intenzivnost vključenosti skupine v sistem strokovne pomoči. Za preverjanje hipotez je bila uporabljena neodvisna spremenljivka sto- pnje profesionalizacije skupine. Spremenljivka je bila oblikovana kot števec izbranih petih pogojev, ki skupino vključujejo oz. jo tesneje po- vezujejo z delovanjem strokovne pomoči. Ti so bili:  Pobuda za ustanovitev skupine je prišla s strani strokovnega delav- ca: spremenljivka je bila oblikovana iz spremenljivke, imenovane pobuda za ustanovitev skupine, ki je bila merjena v naslednjih kategorijah: 1 – pobudo je dal nekdo izmed poznejših članov, 2 – nek- do izmed strokovnih delavcev, 3 – nek prostovoljec, 4 – nekdo iz društva, organizacije, gibanja, zveze ali 5 – drugo. Nova oblikovana spremenljivka pobuda za ustanovitev skupine je prišla s strani stro- kovnega delavca je bila merjena v dveh kategorijah: 1 – da, 0 – ne (vanjo so vključene vse druge oblike pobude, naštete prej pod šte-vilkami 1 in 3 do 5).  Pri ustanavljanju skupine so pomagali strokovni delavci: spremenljivka je bila merjena v dveh kategorijah: 1 – da, 0 – ne.  Vodja skupine je glede na svojo vlogo strokovnjak: spremenljivka je bila oblikovana iz spremenljivke osebe, ki vodijo srečanje, so glede na svojo vlogo, ki je bila merjena v naslednjih kategorijah: 1 – strokovnjak, ki je zaposlen v kaki strokovni ustanovi, 2 – strokovnjak, ki je zaposlen v organizaciji, društvu, ustanovi, zvezi, gibanju …, v okvi- ru katerega deluje skupina, 3 – eden izmed članov, 4 – prostovoljec in 5 – drugo. Nova oblikovana spremenljivka Vodja skupine je glede na svojo vlogo strokovnjak je vključevala vrednosti 1 – da (vanjo sta bili zajeti kategoriji 1 in 2 prej omenjene spremenljivke) in 0 – ne (vanjo so bile zajete kategorije 3–5 osnovne spremenljivke).  Člane so o delovanju skupine obvestili strokovni delavci: spremenljivka je bila merjena v dveh kategorijah: 1 – da in 0 – ne.  Prostori, kjer običajno potekajo srečanja skupine, so prostori strokovne ustanove, ki se ukvarja s tematiko, zaradi katere deluje skupina: spremenljivka je bila oblikovana iz spremenljivke prostori, kjer običajno potekajo srečanja skupine, ki je bila merjena v naslednjih katego- rijah: 1 – prostori strokovne ustanove, ki je namenjena ukvarja- nju s tematiko, zaradi katere deluje skupina, 2 – prostori društva, organizacije, gibanja, zveze, v okviru katerega delujejo skupine, 3 126 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS – prostori nekaterih drugih organizacij ali (strokovnih) ustanov, 4 – zasebni prostori in 5 – drugo. Nova oblikovana spremenljivka prostori, kjer običajno potekajo srečanja skupine, so prostori strokovne ustanove, ki se ukvarja s tematiko, zaradi katere deluje skupina, je bila merjena v kategorijah 1 – da (vanjo je bila uvrščena kategorija 1 prejšnje spremenljivke) in 0 – ne (vanjo so bile uvrščene kategorije 2–5 prejšnje spremenljivke). Sistem teh spremenljivk sem faktorizirala po metodi glavnih kom- ponent44 in ob kriteriju lastne vrednosti nad 1 se je izkazalo, da ena komponenta oz. faktor smiselno nadomešča vseh pet manifestnih spre- menljivk in pojasnjuje 41,5 odstotka variance. Za nadaljnje obdelave sem tvorila novo kompozitno spremenljivko oz. števec profesionalizacije skupine. Cronbachov koeficient α, mera notranje konsistentnosti tako oblikovane kompozitne spremenljivke, je znašal 0,63. Števec je obsegal vrednosti od 0, kar je pomenilo, da skupina glede na izbrane pogoje ni vključena v sistem strokovne pomoči, vse do 5, kar je pomenilo, da skupina izpolnjuje vse izbrane pogoje vključenosti v sistem strokovne pomoči. Zaradi zagotavljanja potrebnih pogojev za χ2-test pri preverbi hipotez H1 in H2 je bila spremenljivka intenzitete vključenosti skupi- ne v sistem strokovne pomoči rekodirana v tri kategorije: 1 – skupina ni vključena ali je samo z eno značilnostjo vključena v sistem strokovne pomoči, 2 – skupina je srednje vključena v sistem strokovne pomoči (iz- polnjuje dva ali tri pogoje vključenosti) in 3 – skupina je močno vklju- čena v sistem strokovne pomoči (izpolnjuje štiri ali vseh pet pogojev). V nadaljnjih obdelavah je bila tako oblikovana kompozitna spremenljiv- ka, poimenovana stopnja profesionalizacije skupine. Od vseh skupin (N = 158)45 je bilo 32,9 odstotka takih, ki niso oz. so šibko vključene v sistem strokovne pomoči, srednje vključenih je bilo 37,3 odstotka in močno vključenih 29,7 odstotka. Odvisne spremenljivke:  Izbrane organizacijske značilnosti skupin: vrednotenje učinkovitosti dela skupine, število predpisanih ali dogovorjenih vlog v skupini, obve- ščanje javnosti o delovanju skupine, pogostost srečanj skupine, trajanje udeležbe v skupini in stalnost vodenja.  Ocena splošnega poznavanja SS in PS s strani strokovnih delavcev.  Ocena stališč strokovnih delavcev do SS in PS. 44 Tudi v vseh naslednjih faktorskih analizah je bila uporabljena ta metoda. 45 Zaradi manjkajočih vrednosti je vseh vodij skupin N = 158, in ne 164, kolikor jih je vseh, ki so vključeni v vzorec. 127 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči  Ocena pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kakovostno delovanje skupine.  Dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine. Izbrane organizacijske značilnosti skupin Spremenljivka vrednotenje učinkovitosti dela skupine je bila oblikovana iz spremenljivke spremljanje učinkovitosti delovanja skupine, ki je bila merjena v naslednjih kategorijah: 1 – članom skupine damo evalvacijske vprašalnike ob koncu evalvacijskega obdobja, 2 – po srečanju vprašamo člane o njihovem počutju, 3 – drugo in 4 – ne spremljamo učinkovitosti delovanja skupine. Nova oblikovana spremenljivka vrednotenje učinko- vitosti dela skupine je zavzemala kategorije 1 – da (vanjo so bile zajete kategorije 1–3 prej omenjene spremenljivke) in 0 – ne (vanjo zajeta kategorija 4 prejšnje spremenljivke). Spremenljivka število predpisanih ali dogovorjenih vlog v skupini je bila oblikovana kot števec vlog, za katere se lahko člani skupine dogovorijo, in sicer: vodja skupine, zapisnikar, blagajnik, član, ki poskrbi za pripravo prostora, član, ki poskrbi za prigrizek, član, ki izbere in pripravi temo naslednjega srečanja, in druga vloga. Vsaka od teh sedmih vlog je za- vzemala kategoriji 1 – obstaja in 0 – ne obstaja. Števec vlog se je tako gibal od 0, kar je pomenilo, da v skupini ni dogovorjene nobene vloge (takih skupin je bilo šest oz. 3,8 odstotka), do 7, kar je pomenilo, da je v skupini določenih vseh sedem vlog. Take skupine so bile tri oz. 1,9 odstotka od vseh, ki so se opredelile glede vlog ( N = 156). Obveščanje javnosti o delovanju skupine je bila spremenljivka, merjena v kategorijah 1 – da in 0 – ne. Spremenljivka pogostost srečanj skupine je bila merjena v šestih kategorijah: 1 – dvakrat na teden ali pogosteje, 2 – enkrat na teden, 3 – na vsaka dva tedna, 4 – na vsake tri tedne, 5 – enkrat na mesec ali redkeje in 6 – drugo. Ker je kategorija enkrat na teden zajemala 46,3 odstot- ka vseh odgovorov, sem kategorije rekodirala v: 1 – enkrat na teden ali pogosteje (vanjo sta vključeni kategoriji 1 in 2 prvotno opredeljene spremenljivke), 2 – na vsaka dva tedna ali 3 (vanjo vključeni kategoriji 3 in 4 prvotno opredeljene spremenljivke) in 3 – mesečno ali redkeje (vanjo vključeni kategoriji 5 in 6 prvotno opredeljene spremenljivke). Od vseh skupin ( N = 164) je 48,8 odstotka takih, ki se srečujejo enkrat tedensko ali pogosteje, 17,1 odstotka se jih srečuje na dva tedna in 34,1 odstotka je takih, ki se srečujejo redkeje. 128 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS Spremenljivka trajanje udeležbe na srečanjih skupine je bila merjena v desetih kategorijah, kjer je bila najmanjša kategorija 1 – do enega meseca, in največja deset – več kot štiri leta. Zaradi tako razporejenih frekvenc in deležev posameznih kategorij sem spremenljivko rekodirala v tri nove kategorije: 1 – do vključno dve leti (vanjo vključene kategorije 1–7 prvotne spremenljivke), 2 – od dve do vključno štiri leta (vklju- čeni kategoriji 8 in 9 prvotne spremenljivke) in 3 – več kot štiri leta (vključena kategorija 10 prvotne spremenljivke). Do vključno dveh let je običajno trajalo članstvo v 23,1 odstotka v vzorcu zajetih skupin, od dve do vključno štiri leta jih je bilo 19,6 odstotka in več kot štiri leta 57,3 odstotka. Spremenljivka stalnost vodenja je bila oblikovana iz spremenljivke osebe, ki vodijo srečanje skupine, so glede na čas: 1 – stalne oz. se menjajo le, če vodja preneha voditi skupino in se je udeleževati, 2 – se po določenem času zamenjajo in 3 – drugo. Nova oblikovana spremenljivka stalnost vodenja je bila merjena v kategorijah 1 – da (vanjo je bila zajeta kategorija 1 prejšnje spremenljivke) in 0 – ne (vanjo sta bili zajeti kategoriji 2 in 3 prejšnje spremenljivke). Ocena splošnega poznavanja SS in PS s strani strokovnih delavcev je spremenljivka, ki je bila merjena z naslednjimi vrednostmi ocen: 1 – zelo dobro, 2 – dobro, 3 – srednje, 4 – slabo in 5 – zelo slabo. Spremenljivka ocena stališč strokovnih delavcev do SS in PS pa je bila merjena v treh kategorijah: 1 – naklonjeni so jim, 2 – do njih so nevtralni in 3 – niso jim naklonjeni. Kompozitna spremenljivka ocena pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kakovostno delovanje skupine je bila oblikovana iz spremenljivk, ki jih je merila štiristopenjska lestvica z dvanajstimi postavkami. Stopnje so bile 1 – se sploh ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – se stri- njam in 4 – se povsem strinjam. Lestvico sem za namene te raziskave sestavila na osnovi poznavanja delovanja SS in PS, literature o njiho- vem delovanju, teoretičnih spoznanj in poznavanja aktualnih razmer med strokovno pomočjo in SS in PS ter na osnovi informacij, ki sem jih v pilotski študiji pridobila od vseh udeleženih. Latentno strukturo lestvice sem preverila s faktorsko analizo. Faktorska rotacija oblimin za to lestvico je dala najsmiselnejšo interpretabilno rešitev z enim faktor- jem, ki pojasni 46,3 odstotka variance. Vrednost KMO mere je 0,89, Bartlettov test je statistično pomemben na ravni p < 0,001, determinanta korelacijske matrike pa znaša 0,017. Zaradi nizke povezanosti postavke SS in PS na splošno nimajo dobrih izkušenj s sodelovanjem s 129 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči strokovnimi delavci in postavke SS in PS nudijo svojim članom tisto, česar v strokovnih ustanovah nikakor ne morejo dobiti s sistemom spremenljivk, sta bili ti trditvi izločeni iz faktorske analize. Šest postavk lestvice je bilo treba rekodirati, ker so bile zastavljene nikalno. Spremenljivka ocena pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kakovostno delovanje skupine je bila za nadaljnje obdelave izračunana kot povprečna vrednost dobljenih vrednosti na desetih postavkah lestvice. Cronbachov koeficient α zanjo znaša 0,87. Teh deset postavk lestvice je naslednjih:  SS in PS težko delujejo brez pomoči strokovnih delavcev.  Delo SS in PS ne bi imelo smisla, če člani teh skupin hkrati ne bi hodili po pomoč k strokovnim delavcem.  Na vprašanja v zvezi s tematiko skupine si člani SS in PS ne bi mogli tako uspešno odgovoriti brez pomoči strokovnih delavcev.  Strokovni delavci velikokrat prispevajo nujno potrebno motivacijo in energijo za delovanje SS in PS.  SS in PS pri svojem delovanju ne potrebujejo znanja, ki ga posredujejo strokovni delavci.  Člani SS in PS na splošno bolj zaupajo ljudem, ki so imeli podobno osebno izkušnjo, kot pa strokovnim delavcem.  Ko se pojavijo težave z delovanjem SS in PS, je pomoč strokovnih delavcev zelo pomembna.  SS in PS pri strokovnih delavcih ne dobijo dovolj informacij o tematiki, s katero se ukvarjajo.  Mnenjem, ocenam ter znanju strokovnih delavcev člani SS in PS na- čeloma ne zaupajo.  Udeležba strokovnih delavcev v SS in PS prispeva k uspešnejšemu de- lovanju skupine. Spremenljivke dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine je merila štiristopenjska lestvica s šestnajstimi postavkami. Stopnje so bile naslednje: 1 – sploh ne, 2 – redko, 3 – pogosto in 4 –zelo pogosto. Lestvica je bila prevedena in prirejena po lestvici Meissena, Gleasona in Embreejeve (1991). Latentno strukturo lestvice sem preverila s faktorsko analizo. Nobena faktorska rešitev (niti ob kriteriju lastne vrednosti nad 1 niti ob vnaprej določenem številu faktorjev) ni bila smiselno interpretabilna, dobljeni faktorji so pojasnili nizek odstotek skupne variance, njihova zanesljivost pa je bila nizka, zato nisem oblikovala nove kompozitne spremenljivke, saj zanjo ni bilo izpolnjenih pogojev, temveč sem za preverbo hipoteze uporabila vseh šestnajst osnovnih spremenljivk kot samostojne spremenljivke. Te so: 130 O študiji organiziranosti in delovanja SS in PS  Težave pri pridobivanju novih članov.  Pomanjkanje javne ozaveščenosti o tematiki, zaradi katere se skupina srečuje.  Logistične težave (npr. pri iskanju prostora za srečanja).  Neredna prisotnost članov na srečanjih skupine.  Člani si med seboj ne porazdelijo dela.  Preobremenjeni in utrujeni vodje skupine.  Člani, ki motijo delo skupine.  Pomanjkanje materialnih sredstev.  Srečanja so preslabo organizirana.  Ljudje ne vedo, kje iskati pomoč.  Pomanjkanje usposobljenosti voditeljev skupine.  Pomanjkanje informacij, kako priti do sredstev (na javnih razpisih, z donacijami).  Prepogoste zamenjave vodij skupine.  Nesporazumi med člani skupine.  Strokovni delavci premalo poznajo delovanje skupine.  Pomanjkanje mreže z drugimi skupinami. Statistične obdelave Podatki, pridobljeni z vprašalnikom o skupinah za samopomoč in podpornih skupinah, so bili obdelani z računalniškim programom SPSS za Windows, v različici 17.0, uporabljene pa so bile metode deskriptivne in inferenčne statistike. Znotraj deskriptivne statistike so bile izračunane absolutne in relativne frekvence ter mere srednjih vrednosti in razpršenosti rezultatov za potrebe opisa vzorca. Znotraj inferenčne statistike pa je bila izračunana faktorska analiza za ugota- vljanje latentne strukture lestvic. Zanesljivost lestvic je bila preverjena s Cronbachovim koeficientom α. Vse obdelave podatkov za pridobitev rezultatov za preverbo hipoteze H1 so bile izvedene s χ2-testom. Vsi rezultati za hipotezo H2 so bili izračunani s korelacijsko analizo, razen v enem primeru, kjer je bil uporabljen χ2-test. Hipoteza H3 je bila preverjena s korelacijsko analizo. 131 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči 132 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje V tem razdelku predstavljam ugotovitve študije organiziranosti ter de- lovanja SS in PS. Glavni namen študije, v kateri so sodelovale vodje, je bil spoznati, kakšna je vloga profesionaliziranosti skupin pri njihovem delovanju. Izhajajoč iz predpostavk, predstavljenih v besedilu, ki prika- zuje razmerje med SS in PS ter strokovno pomočjo, je bilo predvideva- nje ubesedeno v naslednjih hipotezah, rezultati in razprava za vsako od njih pa so navedeni v posamičnih razdelkih v nadaljevanju. H1: Stopnja profesionalizacije SS in PS je statistično pomembno povezana z nekaterimi organizacijskimi značilnostmi teh skupin (predvidoma so to izvajanje vrednotenja učinkovitosti delovanja sku- pine, pogostost srečanj, povprečno trajanje članstva v skupini, stal- na funkcija vodenja skupine, število določenih ali dogovorjenih vlog v skupini, izvajanje obveščanja javnosti o skupini, trajanje srečanja, vabljenje gostov na srečanje skupine in običaj prigrizka med ali po srečanjih skupine). H2: Stopnja profesionalizacije SS in PS je statistično pomembno po- vezana z naravnanostjo vodij teh skupin do sistema strokovne pomoči. Slednja je merjena na podlagi njihovih stališč glede poznavanja SS in PS pri strokovnih delavcih, splošnega stališča strokovnih delavcev do SS in PS ter pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kako- vostno delovanje skupine. 133 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči H3: Stopnja profesionalizacije SS in PS je statistično pomembno povezana z ocenami vodij skupin glede dejavnikov, ki otežujejo delovanje skupine. Pomen profesionalizacije skupine za organiziranost SS in PS Statistično pomembne povezave so se izkazale med stopnjo profesi- onalizacije skupine in izvajanjem vrednotenja učinkovitosti delovanja skupine, pogostostjo srečevanja, povprečnim trajanjem članstva v sku- pini in stalno funkcijo vodenja skupine. Rezultate prikazuje tabela 11. Med stopnjo profesionalizacije skupine in nekaterimi organizacijskimi značilnostmi skupin pa mi ni uspelo dokazati statistično pomembne povezanosti, zato v naslednji tabeli niso prikazane. Te organizacijske značilnosti so število določenih ali dogovorjenih vlog v skupini, izvaja- nje obveščanja javnosti o skupini, trajanje srečanja, vabljenje gostov na srečanje skupine in običaj prigrizka na srečanju skupine. Tabela 11: Profesionalizacija skupine ter nekatere organizacijske značilnosti SS in PS Izvajanje vrednotenja učinkovitosti skupin glede na stopnjo profesionalizacije skupine Stopnja Ni vrednotenja Vrednotenje Skupaj profesional. učinkovitosti učinkovitosti skupine delovanja skupine delovanja skupine f % f % f χ2(2) = 8,15 p < 0,05 Nič ali šibka 16 31,4 35 68,6 51 Cramerjev Srednja 10 17,5 47 82,5 57 koef. Močna 4 8,7 42 91,3 46 V = 0,23 Skupaj 30 19,5 124 80,5 154 Pogostost srečevanja glede na stopnjo profesionalizacije skupine Stopnja Tedensko ali Srečanje na dva Skupaj profesional. pogosteje srečanje tedna ali redkeje skupine f % f % f χ2(2) = 24,95 Nič ali šibka 40 76,9 12 23,1 52 p < 0,001 Srednja 22 37,3 37 62,7 59 Cramerjev Močna 15 31,9 32 68,1 47 koef. V = – 0,40 Skupaj 77 48,7 81 51,3 158 134 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje Trajanje funkcije vodenja glede na stopnjo profesionalizacije skupine Stopnja Funkcija vodenja Funkcija vodenja Skupaj profesional. se menja je stalna skupine f % f % f χ2(2) = 36,37 Nič ali šibka 32 61,5 20 38,5 52 p < 0,001 Srednja 11 18,6 48 81,4 59 Cramerjev Močna 5 10,6 42 89,4 47 koef. Skupaj 48 30,4 110 69,6 158 V = 0,48 Povprečno trajanje članstva v skupini glede na stopnjo profesionalizacije skupine Stopnja Trajanje od 2 do več kot Skupaj profesional. udeležbe 4 leta 4 leta skupine do 2 let f % f % f % f χ2(4) = 14,05 Nič ali šibka 8 18,2 3 6,8 33 75,0 44 p < 0,01 Srednja 17 32,1 10 18,9 26 49,1 53 konting. Močna 8 19,0 14 33,3 20 47,6 42 koef. = Skupaj 33 23,7 27 19,4 79 56,8 139 –0,30 Iz tabele 11 je razvidno, da skupine, ki so manj intenzivno vključene v sistem strokovne pomoči,46 tj. manj profesionalizirane, v splošnem tudi manj vrednotijo učinkovitost lastnega delovanja. Ta rezultat je delno pri- čakovan tudi z vidika formalnega delovanja strokovne pomoči, ki mora dokazovati, da je učinkovita oz. da je izvajanje strokovnih programov oz. udeležba v njih za uporabnike koristna. Glede na vrednost Cramerjevega koeficienta V lahko rečemo, da gre za nizko do srednjo povezanost. Vendar na ta rezultat ne vplivajo zgolj zunanje zahteve po dokazovanju učinkovitosti strokovne pomoči, na primer zahteve ministrstev kot finan- cerjev ali javnosti. Vključeni vodje skupin v raziskavi so bili namreč vpra- šani, če, in če da, kako spremljajo učinkovitost skupine. Eden od možnih načinov vrednotenja učinkovitosti dela skupine je bil tudi, da člane pov- prašajo o počutju po koncu srečanja, kjer gre za zelo neformalno obliko preverjanja dogajanja v skupini in posredno merjenje učinkovitosti. In če so se vodje skupin opredelili, da ne spremljajo učinkovitosti delovanja, je to pomenilo, da na nobenega od načinov ne vrednotijo lastnega dela, tudi ne vprašajo članov po počutju ob koncu srečanja. 46 Glejte opis spremenljivke profesionalizacija skupine v razdelku Spremenljivke. 135 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Menim, da je tak rezultat mogoče pojasniti z vplivom paradigme delovanja skupine. Skupine, ki niso vključene v sistem strokovne pomoči na podlagi merjenih parametrov ali so vanj le šibko vključene, so ti- ste, v katerih se člani srečujejo in si pomagajo med seboj v neformal- nem kontekstu (manj je prisotnih strokovnjakov, šibkeje so vključene v strokovni sistem, šibkeje birokratizirane). Zato sklepam, da skupine, katerih namen je zgolj medsebojna pomoč članov in ki niso odvisne od financiranja ali kake druge oblike podpore oz. nadzora zunanjih in- stitucij družbene moči, kažejo manj potreb po tem, da bi učinkovitost delovanja eksplicitno merile. Na to so nakazovali tudi komentarji, do- dani nekaterim vprašalnikom, ki so jih vodje pripisali k vprašanju glede obstoja vrednotenja skupine in so vsebinsko obsegali stališča »ne me- rimo, saj to ni namen, člani hodijo na srečanja, če jim pomagajo« ali pa »ni treba, na srečanja prihaja večina članov«. V teh primerih skupin se torej predvideva, da številčnost udeležbe pomeni zadovoljstvo s skupino in to zmanjšuje potrebo po evalvaciji učinkovitosti delovanja skupine. Naslednja organizacijska značilnost, ki je močno povezana s stopnjo profesionalizacije skupine, tj. z intenziteto vključenosti skupine v sistem strokovne pomoči, je pogostost srečevanja SS in PS. Čim manj so skupine profesionalizirane, tem pogostejša so torej njihova srečanja. To se ujema tudi z mnenjem avtorice Lamovec (1998), ki trdi, da so skupine za samopomoč bolj nadomestna neformalna socialna mreža kot pa na- domestek strokovne pomoči. Čim bolj je torej skupina nadomestna oz. dodatna neformalna socialna mreža, tem več naj bi ponujala možnosti za pogostejša srečanja. Hkrati pa je razumljivo tudi, da če je skupina bolj vključena v sistem strokovne pomoči, je večja verjetnost, da bo redkeje izvajana, še posebej, če skupina ni del redne tedenske delovne obveze strokovnega delavca ali del programa, ki se intenzivno tedensko izvaja. Močna je tudi povezanost med stopnjo profesionalizacije skupine in trajanjem funkcije vodenja. Čim bolj so torej skupine vključene v sistem strokovne pomoči, tem manj je možnosti, da bi se vloga vodje izmenje- vala med člani. Razumljivo je, da se vloga vodje menja med člani tam, kjer je tudi status vodje opredeljen na način, da je vodja eden izmed članov, ki trenutno koordinira delovanje skupine. To je npr. opazno pri skupinah dvanajstih korakov, ki delovanje skupine gradijo na postavlje- nih pravilih oz. dvanajstih izročilih, ne pa na funkciji oz. posamezniku. V nasprotju s tem so skupine, ki jih v večji meri vodijo strokovni de- lavci, bolj pod vplivom funkcije vodenja kot zunanjih pravil delovanja skupine. V njih ima vodja več moči za usmerjanje dela. Poleg tega se 136 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje predvideva, da strokovni delavec ni eden izmed članov po statusu, od tod tudi njegova moč. Zadnja organizacijska značilnost, ki je srednje močno povezana s sto- pnjo profesionalizacije skupine, je običajno trajanje udeležbe v SS in PS. Pričakovala sem linearno zvezo med intenziteto vključenosti sku- pine v sistem strokovne pomoči in trajanjem udeležbe na srečanjih sku- pine, kar pa se ni potrdilo. Predvidevam, da je k dobljenemu rezultatu svoj vpliv prispevala tudi vrsta skupine glede na tematiko, zaradi katere se srečuje. To bi bilo treba preveriti v nadaljevanju raziskovanja. Seveda lahko svoje prispeva tudi izbor parametrov, po katerih so bile skupine uvrščene v kategorije vključenosti v sistem strokovne pomoči. Morda bi bili ob drugače izbranih parametrih rezultati bolj linearno razporejeni. Dodatna možna razloga sta velikost in struktura vzorca. Najjasnejša situacija za interpretiranje dobljenih rezultatov je pri skupinah, ki niso vključene v sistem strokovne pomoči ali so vključene le šibko. Trajanje članstva v teh skupinah je najdaljše. Tu je spet na mestu argument av- torice Lamovec (1998), ki trdi, da so skupine za samopomoč bolj nado- mestna socialna mreža kot pa alternativa strokovni pomoči, zato bi jo morali tako presojati tudi glede trajanja članstva. Glede pomena profesionaliziranosti skupine za njeno delovanje, lahko povzamem, da če so skupine bolj vključene v sistem strokovne pomoči, je funkcija vodenja skupine pogosteje stalna, skupina se srečuje redkeje, trajanje članstva je krajše, njihovi vodje pa pogosteje vrednotijo delo skupi-ne. Intenzivnejša vključenost skupine v sistem strokovne pomoči prinaša več značilnosti v delovanju skupine, ki so lastne strokovni pomoči. Ob navedenih ugotovitvah se zastavlja vprašanje, ali je to za skupine oz. njihove člane koristno ali ne. Menim, da sodelovanje SS in PS z izvajal- ci strokovne pomoči lahko vodi do dviga kakovosti delovanja skupine. Ni pa nujno, da je tako. Predvsem takrat, kadar se strokovnjaki ne za- vedajo specifik SS in PS, lahko predvsem v SS zavirajo procese medse- bojne pomoči in začnejo, denimo, vezati skupino nase oz. jo postavljati v odvisno razmerje od pomoči strokovnjaka. Podoben primer opisuje avtorica Lamovec (1998), ko so člani skupine za samopomoč po vklju- čitvi strokovnjaka v skupino začeli govoriti o terapevtu in terapevtskih nalogah. Druga situacija, v kateri je sodelovanje z izvajalci strokovne pomoči lahko škodljivo, je na področju že samoorganiziranih skupin, ki učinkovito delujejo, a je paradigma njihovega delovanja drugačna kot paradigma v strokovnih krogih. Tam bi pretirano vpletanje strokovnja- kov lahko vodilo do spreminjanja paradigme skupine. 137 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Pomen profesionalizacije skupine pri sodelovanju s strokovnimi delavci Rezultati, ki jih prikazuje naslednja tabela, kažejo, da je stopnja profe- sionalizacije SS in PS statistično pomembno povezana s stališči vodij glede poznavanja SS in PS pri strokovnih delavcih, z oceno vodij glede splošnega stališča strokovnih delavcev do SS in PS ter z mnenjem glede pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kakovostno delova- nje skupine. Tabela 12: Profesionalizacija skupine in naravnanost vodij skupin do sistema strokovne pomoči Povezanost stopnje profesionalizacije skupine z oceno vodij skupin glede poznavanja SS in PS s strani strokovnih delavcev r = 0,19, p < 0,05, N = 157 Stopnja pro- Stališče strokovnih delavcev do skupin Skupaj fesionalizaci- je skupine naklonjeni nevtralni nenaklonjeni f % f % f % f Ne ali pa χ2(2) = šibko 27 51,9 17 32,7 8 15,4 52 16,98 Srednje p < 0,01 vključena 37 63,8 19 32,8 2 3,4 58 konting. koef. = Močno 0,31 vključena 39 83,0 8 17,0 0 0,0 47 Skupaj 103 65,6 44 28,0 10 6,4 157 Povezanost stopnje profesionalizacije skupine in ocen vodij skupin glede pomena sodelovanja z nosilci strokovne pomoči za kakovostno delovanje skupine r = 0,49, p < 0,001, N = 142 Dobljeni rezultati vodijo do ugotovitev, da čim bolj so skupine vklju- čene v sistem strokovne pomoči, tj. profesionalizirane, tem bolje vodje ocenjujejo, da strokovni delavci poznajo SS in PS. Možno je, da na osnovi lastnega poznavanja skupin posplošujejo poznavanje drugih strokovnih delavcev in več imajo izkušenj, ko zaradi njihovega vodenja SS ali PS tudi strokovni delavci bolje poznajo tovrstne skupine. Hkrati so skupine, ki jih vodijo, lahko bližje sistemu strokovne pomoči. Vodje skupin, ki so zelo šibko vključene v ta sistem, pa so v drugačni situa- ciji. Pogosto gre v tem primeru za skupine, ki obstajajo kot alternativa 138 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje strokovni pomoči in glede katerih obstaja v stroki večje nepoznavanje ali ambivalentna naravnanost, ki tovrstno nepoznavanje generira. Čim intenzivneje je skupina povezana s sistemom strokovne pomoči, tem pogosteje vodja ocenjuje, da strokovni delavci pokažejo naklonjen odnos do SS in PS. Verjetno je, da ima vodja v bolj profesionaliziranih skupinah več možnosti, da je v sodelovalnem odnosu s strokovnimi de- lavci, kar lahko posledično vodi do ocene, da so strokovni delavci SS in PS v splošnem naklonjeni. Vodje SS in PS, ki delujejo zunaj strokovnih krogov ali se pojavljajo kot alternativa ponujenim strokovnim oblikam pomoči, so deležni manjšega obsega možnosti za tovrstno sodelovanje s strokovno javnostjo oz. si morajo stike z njo šele pridobiti. V obeh pri- merih, če jih pridobijo ali ne, je več možnosti, da bo stališče strokovnih delavcev do teh SS in PS nenaklonjeno. Iz tabele 12 še razberemo, da je povezanost med stopnjo profesiona- liziranosti skupine in oceno vodje glede pomena strokovne pomoči za kakovostno delovanje skupine močna. Čim bolj so torej skupine vklju- čene v sistem strokovne pomoči, tem bolj njihovi vodje menijo, da je strokovna pomoč pomembna za kakovost delovanja skupine in posa- meznikovega soočanja s tematiko, zaradi katere je skupina ustanovlje- na. Predvidevam, da to nastopi zaradi strokovnega referenčnega okvira pri strokovnih delavcih. Ta predpostavlja razumevanje dogajanja v SS in PS, njihov pomen in pozicijo do drugih oblik pomoči skozi koncep- tualni okvir posamezne stroke. Seveda je poudarjanje povezanosti med stopnjo vključenosti skupine v sistem strokovne pomoči in pomenom sodelovanja s strokovnimi delavci do neke mere logično pričakovano, kajti vsaj PS večinoma izvajajo strokovni delavci, torej je upravičeno pričakovanje, da bo pomen, pripisan strokovnemu delovanju, toliko ve- čji. Vendar je hkrati tudi res, da je bilo teh skupin v vzorcu le 13,6 od- stotka (od vseh, N = 162), zato lahko trdim, da nedvoumnosti dobljenih rezultatov ni mogoče pripisovati zgolj sovplivanju te spremenljivke. Povezanost med profesionalizacijo skupine in pozitivno naravnanostjo vodij do sodelovanja s sistemom strokovne pomoči, ki naj bi prispevala h kakovosti delovanja skupine, se med rezultati raziskav mnogokrat po- javlja. Strokovni delavci s(m)o se vendarle izobrazili v smeri določene stroke pomoči, vsaka znanost in stroka, ki iz nje izhajata, pa predsta- vljata določen nabor predpostavk razumevanja posameznika in skupin ljudi ter njihovega delovanja v različnih kontekstih. Razumljivo je, da strokovnjak doživlja posameznika in skupine ljudi na podlagi tega na- bora predpostavk, sočasno pa to vpliva tudi na njegovo delo z njimi in 139 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči posledično na verjetje, da je posamezna stroka pomembna za večanje kakovosti življenja teh posameznikov in skupin ljudi. Od tod tudi pre- pričanje, da je sodelovanje s sistemom strokovne pomoči pomembno za kakovostno delovanje SS in PS. Pomen profesionalizacije skupine pri oceni dejavnikov, ki otežujejo delovanje SS in PS Korelacijska analiza je bila izvedena med stopnjo profesionalizacije skupine in vsemi dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine. Naslednja tabela prikazuje povezave med stopnjo profesionalizacije skupine in tistimi dejavniki, za katere so se pokazale statistično pomembne po- vezave. Prikazane povezave so razvrščene padajoče po statistični po- membnosti in moči. Tabela 13: Povezanost profesionalizacije skupine z dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine Dejavniki, ki otežujejo delovanje skupine N r Sig. Preobremenjeni in utrujeni vodje skupine. 156 0,31 0 Strokovni delavci premalo poznajo 153 –0,27 0,001 delovanje skupine. Člani, ki motijo delo skupine. 156 0,27 0,001 Pomanjkanje informacij, kako priti do 149 0,23 0,006 sredstev. Pomanjkanje materialnih sredstev. 155 0,22 0,006 Pomanjkanje usposobljenih voditeljev 153 0,19 0,022 skupine. Pomanjkanje javne ozaveščenosti o 150 –0,18 0,025 tematiki skupine. Pomanjkanje mreže z drugimi skupinami. 145 0,17 0,042 Iz tabele 13 je razvidna srednje močna povezanost med stopnjo profe- sionalizacije skupine in tremi dejavniki, ki otežujejo delovanje skupi- ne. Med njimi so: preobremenjeni in utrujeni vodje skupine, strokovni delavci ne poznajo premalo delovanja SS in PS, in člani, ki motijo delo skupine. Logično pojasnljivo je, da se te značilnosti dela s SS in PS v pomembno večji meri pojavljajo v skupinah, ki so v sistem strokovne pomoči intenzivneje vključene. Če so na primer vključene do tolikšne mere, da vodje tudi vodijo skupino, je dejavnik preobremenjenih in 140 Profesionaliziranost SS in PS ter njihovo delovanje utrujenih vodij skupine pričakovano najvplivnejši. Tudi če strokovni delavci skupine ne vodijo v smislu koordiniranja poteka srečanj, tem- več so bolj koordinatorji skupine in tako bolj v ozadju, je torej njihova vloga napotovalna, svetovalna ali organizacijska, jim to poleg drugih delovnih obveznosti prinaša dodaten obseg delovnih nalog in zahteva od njih dodaten angažma. Čim bolj so torej skupine profesionalizira- ne, tem verjetneje njihov vodja ocenjuje, da so vodje preobremenjeni. Enako smiselno je povezana ocena, da preslabo poznavanje SS in PS ni dejavnik, ki bi oteževal delo skupine. Čim bolj so namreč skupine profesionalizirane, tem bolj jih njihovi vodje poznajo. Tretji dejavnik oteževanja delovanja skupine so t. i. moteči člani, kar je primernejša dikcija za strokovne kontekste (čeprav tudi v neformalnih skupinah in tistih, ki jih vodijo člani, prihaja do normiranja vedenja članov, zato je tudi v njih določeno vedenje nesprejeto in sankcionirano). Nizka do srednja povezanost je med stopnjo profesionalizacije skupine in dejavnikoma, ki otežujeta delovanje skupine – pomanjkanje sredstev in informacij, kako priti do njih. Po oceni vodij skupine, ki so intenziv- neje vključene v sistem strokovne pomoči, se torej v večji meri srečujejo s težavami zaradi pomanjkanja sredstev za lastno delovanje. Razlog za te rezultate je lahko ta, da so v profesionaliziranih skupinah večje potre-be po materialnih virih (kot so občasni honorarji za vabljene strokovne delavce, materialni viri za sodelovanje v mrežah pomoči in drugo). V nasprotju z njimi pa neformalne, neprofesionalizirane skupine, katerih glavna namena sta srečevanje in izmenjevanje izkušenj, ne potrebujejo drugih virov kot prostor. Marsikatere skupine problem prostora rešuje- jo tako, da se dobivajo na domovih članov ali pa jim prostor (za simbo- lično ceno) odstopi kaka druga organizacija. Najšibkejša je povezanost med stopnjo profesionalizacije skupine in tremi vrstami pomanjkanja: usposobljenosti vodij skupine, javne ozave- ščenosti o tematiki skupine in mreže z drugimi skupinami. Ti rezultati navajajo k dejstvu, da določena mera vključenosti v sistem strokovne pomoči predvideva določeno usposobljenost vodje skupine (kar je bližje strokovnemu pojmovanju vodje kot laičnemu) ter določeno odprtost in prepoznavnost skupine navzven. Možno je, da se ta del rezultatov po- kriva s potrebami skupin glede lastne usmeritve v družbeno delovanje (povečevati prepoznavanje tematike skupin in medsebojnega sodelo- vanja, oboje zaradi večjega vpliva na mesto, ki ga posamezni skupini določa družba). 141 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Sklepna misel ob ugotovitvah Rezultati študije organiziranosti in delovanja SS in PS so izjemno pove- dni, ker nakazujejo umeščanje strokovne pomoči v SS in PS. Ugotovitve nakazujejo dinamiko, kako stroka pronica v paradigmo samopomoči oz. skupin za medsebojno pomoč. Menim, da to samo po sebi ni nujno niti dobro niti slabo. To, zaradi česar je omenjeno dejstvo v praksi lahko slabo ali dobro, je odgovor na vprašanje, koliko se strokovni delavci jasno zavedamo lastnih stališč do sobivanja med strokovno pomočjo in samopomočjo. Dokler se razlik zavedamo, lahko razmišljamo o njih in apliciramo raznolike vrste in stopnje integracije teh dveh oblik pomoči v prakso, če zmoremo obenem tudi utemeljiti odgovor na vprašanje, zakaj bi obliki združevali. Menim, da je najslabša različica apliciranja konceptov SS in PS v prakso ta, da se samopomoč izvaja zgolj s stro- kovno pomočjo oz. da je edino delujoča le, če je izvajana »paketno« s strokovno pomočjo. Kot sem že omenila v prejšnjih razdelkih, mora vsaka razprava o spod- bujanju sodelovanja med strokovnjaki in skupinami medsebojne po- moči najprej priznati njihove razlike (Rogers, 1987, v Stewart, 1994). Dokler so razmerja med stroko in samopomočjo jasna, je jasno tudi vsebinsko in organizacijsko področje manevrskega prostora za člane skupin. Takrat je mogoč soobstoj raznovrstnih različic sobivanja, od iz- vedbenih do programskih. Predvsem je za sodobno stanje na področju poklicev pomoči in za aktualno dogajanje v družbenopolitičnih kon- tekstih, ki narekujejo stopnjo socialne blaginje in vire za zagotavljanje zdravja, najpomembnejše, da se strokovnjaki maksimalno angažiramo v aktiviranju virov različnih družbenih skupin in spodbujanju pretoka socialnega kapitala ter se obenem pristno čudimo, česa vsega so zmožni posamezniki in njihove skupine, se učimo reflektivno to njim samim, tj. akterjem, tudi pokazati, jih na to opozoriti, s tem pa spet krožno krepiti njihove vire moči. To pa je mogoče s spodbujanjem nastajanja novih skupin, pomoči skupinam v materialnem ali vsebinskem smislu ali z dejanskim izvajanjem skupin v praksi. 142 O študiji značilnosti in pomena članstva za člane SS in PS Potek zbiranja podatkov in način vzorčenja Vodjem izbranih skupin iz študije organiziranosti in delovanja SS in PS, s katerimi sem se tako dogovorila, sem poleg vprašalnika za vodje poslala tudi vprašalnik za člane. Z vodji sem se dogovorila, da vprašal- nike razdelijo na prvem naslednjem srečanju njihove skupine. Nekaj vodij je bilo pripravljenih, da bi člani odgovarjali že med srečanjem, ne- kaj pa jih je želelo, da člani odgovarjajo na vprašalnike doma. Vsakemu vprašalniku za člane je bila dodana frankirana pisemska ovojnica za odgovor. Da bi bila zagotovljena anonimnost in da bi bila možnost so- cialne kontrole vodij nad člani kar najmanjša, sem se z vodji dogovorila, da člani vprašalnike vrnejo posamično vsak zase. Naknadno sem bila obveščena, da je prišlo do izjeme pri skupinah starih ljudi za samopo- moč, kjer člani niso razumeli vprašanj, in pri gluhih in naglušnih ter slepih in slabovidnih. V teh primerih so jim vodje pomagali pri branju, toda pri vrnjenih vprašalnikih se je pozneje izkazalo, da jih je bilo veli-ko neuporabnih, saj so bili isti odgovori podvojeni, potrojeni itd., zato zaradi vprašljivosti glede avtentičnosti odgovorov niso bili primerni za vključitev v nadaljnjo obdelavo. Enako kot pri vzorcu vodij sem tudi pri vzorčenju članov izhajala iz spoznanj v tej raziskavi oblikovane zbirke podatkov o slovenskih SS in PS, kjer so nastopile tri kategorije skupin: 143 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči a) SS za starejše je v Sloveniji v sklopu ZDSGS ter Inštituta Antona Trstenjaka skupaj več kot 700 in tako predstavljajo kar posebno podpopulacijo SS in PS; b) SS in PS, ki jih iste vrste (torej ki se ukvarjajo z istim fokusom, težavo, temo) obstaja in deluje več (kot le ena ali dve), npr. pet ali deset, večinoma do trideset, z izjemo skupin AA, ki jih v Sloveniji deluje dvainpetdeset; c) SS in PS, ki so se glede na izbrano temo pojavile v Sloveniji le po- samične ali največ dve istovrstni (na primer za istospolno usmerje- ne mlade). Tudi pri oblikovanju tega vzorca se je pojavila dilema, kako ob opisani strukturi SS in PS te skupine vzorčiti. Če bi izbrala povsem enostavno reprezentativno (slučajno) vzorčenje, bi se zgodilo, da bi večino SS in PS v vzorcu predstavljale skupine za samopomoč za stare ljudi in bi se v rezultatih kazale predvsem njihove značilnosti, medtem ko bi bile značilnosti manj številčnih vrst SS in PS spregledane. Da se to ne bi zgodilo, sem se po zgledu oblikovanja vzorca za vodje odločila tudi v tem primeru za načrt stratificiranega vzorčenja, pri katerem sem za tri strate vzela tri prej opisane skupine SS in PS. V teh treh stratah sem ločeno izbirala vzorec skupin, ki sem jim poslala vprašalnike, in sicer tako, da sem vprašalnike s pomočjo vodij poslala članom:  dvema odstotkoma skupin za samopomoč za stare ljudi (prejšnja točka a);  desetim do dvajsetim odstotkom skupin, ki so v Sloveniji več kot tri iste vrste (prejšnja točka b) – odvisno od številnosti skupin zno- traj vrste; in  stotim odstotkom članov skupin, ki so v Sloveniji le posamične ali največ dve iste vrste (prejšnja točka c). Tabela 14 prikazuje število poslanih in vrnjenih vprašalnikov glede na vrsto skupine po tematiki delovanja in, kot je razvidno iz tabele, po številu poslanih vprašalnikov izstopajo člani skupin za osebe s teža- vami v duševnem zdravju in njihove svojce. To število je večje zato, ker so v to vrsto skupine vključene tako skupine za osebe s težavami v duševnem zdravju kot tudi skupine za njihove svojce. Žal teh dveh skupin ni bilo mogoče razmejiti, saj so vodje večinoma vodili skupno evidenco oz. so naročili število vprašalnikov za obe vrsti skupin skupaj. Iz vrnjenih vprašalnikov pa je bilo pozneje razvidno, koliko je skupin za uporabnike, koliko pa za njihove svojce. Druga posebnost je visoko 144 O študiji pomena članstva za člane SS in PS število vrnjenih vprašalnikov za člane skupin za svojce alkoholikov. Do nje je prišlo zato, ker sem vprašalnike osebno razdelila na srečanju, ki so ga člani imeli ob dvajseti obletnici delovanja 2010. Tabela 14: Število poslanih in število vrnjenih vprašalnikov za člane glede na vrsto skupine Vrsta skupine N N p v Skupine starih ljudi za samopomoč 150 92 SS za osebe, odvisne od alkohola 110 52 SS za svojce alkoholikov 50 42 SS za ženske, obolele za rakom na dojki 75 50 SS za osebe s težavami v duševnem zdravju in njihove svojce 205 75 SS in PS za starše otrok s posebnimi potrebami 129 37 SS za svojce oseb z demenco 67 34 Vse druge 844 257 Skupaj 1630 639 N – število poslanih vprašalnikov, N – število vrnjenih vprašalnikov p v Oris značilnosti članov in članstva vključenih SS in PS Uresničeni vzorec predstavlja 639 članov SS in PS v Sloveniji v obdo- bju od novembra 2009 do januarja 2010. Po spolu je vzorec deljen na skoraj tri četrtine žensk ( N = 471) in malo manj kot četrtino moških ( N = 161), kakor prikazuje slika 6. Slika 6: Struktura vzorca članov po spolu (N = 632) Najmlajši respondent je bil star 17, najstarejši pa 95 let. Srednja vre- dnost starosti vprašanih je 54,21 leta, SD = 15,911, N = 630, največji delež v vzorcu, 3,2 odstotka, pa predstavljajo člani, stari 45 let. Starostna struktura je razvidna s slike 7. 145 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Slika 7: Starostna struktura vzorca članov (N = 630) Izobrazbena struktura vzorca je precej pestra (slika 8). Največji delež ( N = 145) vprašanih je z dokončano srednjo šolo, najmanjši, tj. 26 vpraša- nih, pa ima nedokončano osnovno šolo. V zaposlitveni strukturi (slika 8) izrazito izstopa delež upokojenih članov ( N = 323). Najmanj ( N = 5) pa je dijakov. Sedeminšestdeset vprašanih se glede svojega zaposlitve-nega statusa ni opredelilo. Slika 8: Izobrazbena (N = 632) in zaposlitvena (N = 572) struktura vzorca članov (v odstotkih) Glede na vrsto skupine se člani razporejajo tako, kakor prikazuje slika 9. Na prošnjo za sodelovanje v raziskavi so se odzvali člani skupin, ki sem jih glede na namen delovanja razvrstila v naslednje kategorije:  odvisnost: od hrane, alkohola, prepovedanih drog, iger na srečo;  težave v duševnem zdravju: depresija, anksioznost in bipolarne motnje ter dolgotrajne težave v duševnem zdravju;  kronične bolezni: rak dojke, diabetes, obolenja ščitnice, epilepsija in fibromialgija; 146 O študiji pomena članstva za člane SS in PS  svojci ali starši oseb s težavami ali diskriminiranih: svojci oseb z demenco, svojci odvisnih od alkohola, svojci odvisnih od prepovedanih drog, svojci oseb z motnjami hranjenja, svojci oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, svojci oseb po poškodbah glave, svojci oseb z epilepsijo, starši otrok ali odraslih s posebnimi potrebami, starši otrok z motnjami avtističnega spektra, starši in sorodniki obolelih;  osebe s posebnimi potrebami: gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, invalidi;  osebe, ki so se znašle v različnih življenjskih situacijah: mlade ma- mice, ovdoveli, rejnice, ženske, ki so pred ločitvenim postopkom ali pa ta že poteka, oz. enostarševske družine ter žrtve nasilja;  starejše osebe: starejši, ki živijo doma ali v domovih za starejše občane;  spolna usmerjenost: istospolno usmerjeni;  neopredeljene stiske ali težave: v to kategorijo spadajo tisti vpraša- ni, ki so za vrsto skupine navedli zgolj skupina za samopomoč, za ljudi v stiski itd. Slika 9: Struktura vzorca članov glede na vrsto skupine po tematiki združevanja (v odstotkih; N = 625) 4,0 Svojci ali starši oseb s težavami ... Srednja vrednost trajanja udeležbe v teh skupinah znaša za člane vzor- ca štiri leta in devet mesecev, standardni odklon pa štiri leta in osem mesecev. Trajanju udeležbe je bilo namenjeno vprašanje z dodanim na- vodilom, da če so vprašani udeležbo vmes za nekaj časa prekinili, se štejejo vsa obdobja, ko so se udeleževali konkretne skupine. Najkrajša doba udeležbe je en mesec, najdaljša pa dvajset let in devet mesecev. Pet članov je v skupino vključenih dvajset let ali več, in sicer po en član iz vsake od naslednjih skupin za samopomoč: za odvisne od alkohola, 147 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči za svojce odvisnih od alkohola, za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, za svojce oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in za ženske, obolele za rakom dojke. Slika 10: Trajanje članstva (N = 618) in pogostost udeležbe (N = 635) v skupini za vzorec članov (v odstotkih) Izmed vprašanih jih 92,6 odstotka ( N = 632) v prihodnosti ne želi prenehati z udeležbo v skupini, 7,4 odstotka članov, ki želijo prenehati, pa kot vzrok navaja prenehanje situacije, zaradi katere so se vključili v skupino: nadzorovanje odvisnosti, prenehanje dopusta za nego in varstvo otroka ter bolezen ali onemoglost. Zelo visoko so vprašani ocenili svoje zadovoljstvo s skupino, ki jo obiskujejo. Na 11-stopenjski lestvici, kjer je 0 pomenilo izjemno nezadovoljen, 10 pa izjemno zadovoljen, je 95,8 odstotka članov pozicioniralo svojo izbiro na delu lestvice, ki je označe- val zadovoljstvo s skupino (slika 11). Seveda na tovrsten rezultat vpliva tudi dejstvo, da so izpolnjevali vprašalnik verjetno v večji meri tisti, ki so aktivnejši in bolj motivirani za udeležbo in sodelovanje. Slika 11: Ocena splošnega zadovoljstva s skupino za vzorec članov (v odstotkih; N = 630) 148 O študiji pomena članstva za člane SS in PS Uporabljeni merski instrumentarij Tudi v tem projektu je bila uporabljena metoda spraševanja, znotraj te pa kot tehnika zbiranja podatkov vprašalnik. Uporabljen je bil vprašalnik za člane skupin za samopomoč in podpornih skupin, ki je obsegal:  nagovor, informacijo o nastajajočem portalu o skupinah za samo- pomoč in podpornih skupinah v Sloveniji, navodila za izpolnjeva- nje vprašalnika in zahvalo;  sklop A: vprašanja o demografskih podatkih o članih;  sklop B: vprašanja o članstvu v skupini in lestvico splošnega zadovolj- stva s skupino (povzeto in prirejeno po Schiffovi in Bargalu, 2000);  sklop C: prevedeno in prirejeno lestvico značilnosti skupinske po- moči (Schiff in Bargal, 2000), prevedeno in prirejeno lestvico doži- vljanja krepitve moči (Cheung, Mok in Cheung, 2005) in lestvico možnosti vplivanja na skupino, ki sem jo sestavila sama;  zahvalo na koncu. Vprašalnika nisem preverjala v pilotski študiji, saj so bile uporabljene lestvice preverjene v raziskavah večjih razsežnosti in so bile dovolj za- nesljive. Pričakovana težava, ki se je med izvajanjem raziskave izkazala za dejansko, je bila primernost vprašalnika za tako heterogen vzorec, kot so ga predstavljali člani vseh skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji. Starostni razpon znaša od 17 in 18 let (nekako z adolescenco so starostno omejene te skupine, saj je pred tem metodič- no primerneje izvajati druge oblike dela, na primer delavnice ipd.) in vse do 90 let in več pri skupinah za stare ljudi. Poleg raznolike starosti ima ta populacija tudi druge značilnosti, ki jih lahko implicirajo težave, zaradi katerih se sestajajo. Pred tem sem ocenila, da bi lahko nastali potencialni zapleti, ko bodo vprašalnik izpolnjevali starejši, osebe z nizko izobrazbo ali osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ter gluhi in naglušni. Pozneje se je to tudi potrdilo. Izmed poslanih 1630 vprašalnikov jih je bilo vrnjenih 686, od tega 47 vprašalnikov nisem vključila v obdelavo podatkov. Večinski delež vpra- šalnikov, ki niso bili vključeni, je zajemal člane skupin za starejše, manj- šinski pa člane skupin z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ter gluhe in naglušne. Vprašalniki, ki jih nisem vključila, so bili glede na lastnosti naslednji:  triintrideset jih je bilo izjemno pomanjkljivo izpolnjenih (v pov- prečju izpolnjenih pet odgovorov na vprašalnik); 149 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči  sedem jih je bilo izpolnjenih enomodalno (npr. vsi odgovori se strinjam);  dva sta izpolnila zaposlena kot udeleženca v intervizijski skupini;  pet jih je ostalo v celoti neizpolnjenih. Spremenljivke V raziskavi so bile uporabljene naslednje neodvisne spremenljivke:  pogostost udeležbe na srečanjih skupine,  trajanje članstva v skupini,  starost članov,  vrsta skupine glede na ciljno populacijo, ki ji je namenjena. Spremenljivka pogostost udeležbe na srečanjih skupine je bila definirana v štirih kategorijah: udeležba na (skoraj) vsakem srečanju, udeležba na približno treh četrtinah srečanj, na polovici srečanj in na manj kot polovici srečanj. Za zagotavljanje pogojev za izbrane teste v nadaljnjih statističnih analizah je bilo treba združiti zadnji dve kategoriji, saj so bile njune frekvence glede na prvo skupino premajhne. Spremenljivko sem preoblikovala v tri nove kategorije: udeležba na (skoraj) vsakem srečanju, udeležba na približno treh četrtinah srečanj in udeležba na polovici srečanj ali manj. Spremenljivka trajanje članstva v skupini je merila članstvo kot vso-to vseh obdobij, ko se je član udeleževal srečanj skupine, ne glede na časovne premore med temi obdobji. Gre za razmernostno numerično spremenljivko, merjeno v letih, vendar sem iz nje tvorila novo spremen- ljivko v štirih kategorijah trajanja udeležbe, saj empirično oz. vsebinsko ni mogoče zagovarjati stališča, da bi bilo na primer splošno zadovoljstvo članov s skupino ali katera koli druga odvisna spremenljivka s trajanjem članstva v linearni zvezi. Oglejmo si primer za oceno zadovoljstva s skupino, na osnovi katerega lahko sklepamo tudi za druge uporabljene odvisne spremenljivke. Predvidevamo lahko, da ocena zadovoljstva s skupino glede na trajanje članstva v skupini nekaj časa narašča, nato pada in morda spet narašča itd., skratka variira po različnih obdobjih. Ker empirično in teoretično ta obdobja niso enoznačno določena, sem pri tvorbi kategorij nove spremenljivke uporabila statistični in vsebinski kriterij. Spremenljivko sem delila po kvartilih, in kjer so bile njihove mejne vrednosti izražene v letih na decimalnih vrednostih natančno, sem za mejno vrednost skupine privzela najbližjo celo vrednost trajanja članstva, izraženo v letih. Tako so bile oblikovane štiri kategorije trajanja članstva: do 1 leta, od 1 do 3 let, od 3 do 8 let in več kot 8 let. Tako 150 O študiji pomena članstva za člane SS in PS dobljene primerjane skupine so številčno približno enako velike, kar je bilo tudi najustreznejše za nadaljnje statistične analize. Razmernostno numerično spremenljivko starost članov, merjeno v le- tih, sem rekodirala v novo spremenljivko, sestavljeno iz petih kategorij. Podobno kot pri spremenljivki trajanje udeležbe tudi pri starosti članov ni mogoče empirično oz. vsebinsko zagovarjati stališča, da bi na primer splošno zadovoljstvo članov s skupino ali katera koli druga odvisna spre- menljivka linearno naraščala ali padala glede na starost članov. Naj je spet primer ocena zadovoljstva s skupino, na osnovi katere sklepamo tudi za druge uporabljene odvisne spremenljivke. Izjemno težko bi bilo vse- binsko opredeliti, da z naraščanjem starosti narašča oz. pada ocena za- dovoljstva s skupino. Morda pa se spreminja glede na različna starostna obdobja. Ker, enako kot pri trajanju udeležbe, ta obdobja niso enoznačno empirično in teoretično določena, sem pri tvorbi kategorij nove spremen- ljivke uporabila statistični in vsebinski kriterij. Spremenljivko sem delila na pet podobno velikih skupin: do 39 let, od 40 do 49 let, od 50 do 59 let, od 60 do 69 let ter 70 let in več. Vrsta skupine (glede na ciljno populacijo, ki ji je namenjena) je atributivna spremenljivka, ki je nastala z združevanjem nekaterih kategorij skupin na osnovi vsebinskih kriterijev in poznavanja teh skupin na terenu. Združeni sta bili kategoriji skupin za težave v duševnem zdravju in od- visnosti v kategorijo SS in PS za osebe47 s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo, kategoriji skupin za osebe s kroničnimi boleznimi in za osebe s posebnimi potrebami sta bili združeni v SS in PS za osebe s kroničnimi boleznimi ali s posebnimi potrebami, SS in PS za svojce ali starše oseb s težavami ali diskriminiranih ni bila pridružena nobeni drugi kategoriji, kategorije skupin za osebe, ki so se znašle v različnih življenjskih situacijah, skupine, ki naslavljajo spolno usmerjenost, sku- pine, v katerih niso bile opredeljene stiske ali težave, pa so bile združene v kategorijo SS in PS za različne življenjske situacije. Nikamor ni bila pridružena kategorija SS in PS za starejše. Odvisne spremenljivke v raziskavi pa so bile naslednje:  splošno zadovoljstvo članov s skupino,  ocena možnosti vplivanja na skupino.  značilnosti skupinske pomoči,  doživljanje krepitve moči. 47 Izraza osebe in ljudje izmenično rabim v nadaljevanju pri oznakah vrst skupin in ju razumem kot sinonima. 151 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Splošno zadovoljstvo članov s skupino je merila 11-stopenjska lestvica z eno postavko, ki je merila stopnjo zadovoljstva s skupino. Stopnje so si sledile od 0 – izjemno nezadovoljen, do 10 – izjemno zadovoljen. Tako lestvico sta Schiffova in Bargal (2000) uporabila v raziskavi o značilnostih pomoči SS in PS na vzorcu 117 članov skupin za samo- pomoč in podpornih skupin v Jeruzalemu. Avtorja sicer menita, da bi bila boljša lestvica z več postavkami, toda hkrati argumentirata uporabo lestvice z eno samo postavko. Navajata primere predhodnih študij, v katerih je bilo ugotovljeno, da so meritve zadovoljstva enako veljavne in zanesljive na lestvicah z eno postavko kot na lestvicah z več postavkami (Scarpello in Campbell, 1983, v Schiff in Bargal, 2000) in da so oboje enako uporabne (Crooker in Near, 1998, prav tam). Spremenljivka ocena možnosti vplivanja na skupino je bila merjena na štiristopenjski lestvici z devetimi postavkami. Stopnje so bile opredeljene enako kot pri prejšnji lestvici. Lestvico sem sestavila sama na osnovi poznavanja delovanja SS in PS, literature o njihovem delovanju, pozna- vanja skupinske dinamike in teorije o njej ter na osnovi informacij, ki sem jih v pilotski študiji pridobila od vseh udeleženih. Faktorska ana- liza oblimin za to lestvico je dala najsmiselnejšo interpretabilno reši- tev z enim faktorjem, ki pojasni 44,1 odstotka variance. Vrednost mere KMO je 0,85, Bartlettov test je statistično pomemben na ravni p < 0,001, determinanta korelacijske matrike pa znaša 0,101. Zaradi nizke povezave postavke o nekaterih temah je v skupini prepovedano govoriti z drugimi spremenljivkami je bila ta trditev izločena iz faktorske analize. Spremenljivka ocena možnosti vplivanja na skupino je bila za nadaljnje obdelave izračunana kot povprečna vrednost dobljenih vrednosti na osmih postavkah lestvice, katere Cronbachov koeficient α znaša 0,81. Postavke lestvice so bile naslednje:  V skupini lahko povem svoje mnenje in ga drugi člani upoštevajo.  Če v skupini kaj predlagam, me drugi člani podprejo.  V skupini je odprt prostor za sklepanje dogovorov glede delovanja skupine.  Na nekatere odločitve v skupini lahko vplivajo samo določeni člani.  V skupini smo člani enakovredni med seboj.  Kadar pride do nesoglasij v skupini, imamo vsi priložnost povedati svoje mnenje.  Če bi bil popolnoma iskren in odkrit, bi me člani skupine zavračali.  Menim, da je naša skupina odprta za različna mnenja. Spremenljivka značilnosti skupinske pomoči je bila sestavljena iz spremenljivk, ki jih je merila štiristopenjska lestvica z 22 postavkami. 152 O študiji pomena članstva za člane SS in PS Stopnje so bile naslednje: 1 – sploh se ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – se strinjam in 4 – povsem se strinjam. Lestvica je bila prevedena in prirejena po predlogi lestvice značilnosti skupinske pomoči, ki sta jo Schiffova in Bargal (2000) uporabila v prej omenjeni študiji. V njej sta avtorja s faktorsko analizo opredelila šest faktorjev, Cronbachovi koe- ficienti α so se zanje gibali od 0,66 do 0,87. Izkazalo se je, da se je pri drugem in četrtem faktorju pojavilo prekrivanje. Avtorja sta zaključila, da člani niso razlikovali med značilnostma alternativa osamljenosti in strokovne intervencije ter izkustvenim znanjem članov, in iščeta vzro- ke za to. Ker sem lestvico prevedla in priredila (manj stopenj, drugač- ne opredelitve stopenj in nekatere druge zanikane trditve kot v izvirni obliki), sem njeno latentno strukturo preverila s faktorsko analizo. Faktorska analiza oblimin je ob kriteriju lastne vrednosti nad 1 dala tri smiselno interpretabilne faktorje, ki skupaj pojasnijo 51,4 odstot- ka variance, prvi 35,3 odstotka, drugi 8,9 odstotka in tretji faktor 7,2 odstotka. Vrednost mere KMO je 0,89, Bartlettov test pa je statistično pomemben na ravni p < 0,001, determinanta korelacijske matrike znaša 0,012. V faktorsko analizo niso bile vključene nikalne trditve, ker so se v prvem poskusu faktorske analize (ob kriteriju lastne vrednosti nad 1) s petfaktorsko rešitvijo izkazale, da skupaj tvorijo drugi faktor, katere- ga smiselna interpretacija je zgolj obrnjena vrednost prvega faktorja. Drugi faktor je torej umetni statistični artefakt. Ob poskusu združitve trditev, s katerimi sta nasičena oba faktorja, se je izkazalo, da je zanesljivost lestvice enaka (0,79), če vsebuje samo trditve, nasičene s prvim fak- torjem, ali če vsebuje trditve prvega in drugega faktorja skupaj. Lestvici na osnovi tretjega in četrtega faktorja pa sta bili slabo zanesljivi (0,51 in 0,59). Zato sem izločila zanikane trditve, faktorska analiza pa je v tem primeru ekstrahirala tri smiselno interpretabilne faktorje. Cronbachov koeficient α za lestvico, katere trditve tvorijo prvi faktor, znaša 0,81, za lestvico trditev drugega faktorja 0,76 in tretjega 0,61. Kot prikazuje tabela 15, največji delež prvega faktorja pojasnita trditvi svoje težave lahko delim z drugimi člani skupine (51,8 odstotka faktorja) in ko me kaj teži, člani skupine z menoj prijazno ravnajo (pojasni 51,1 odstotka faktorja). Trditve, s katerimi je nasičen prvi faktor, zajemajo posameznikov občutek sprejetosti v skupini, razumevanja pri drugih članih in potrditve lastne vrednosti, zato bom ta faktor poimenovala občutek sprejetosti in enakovrednosti. Največji delež drugega faktorja, 54,6 odstotka, pojasni trditev znanje in izkušnje drugih članov skupine mi pomagajo bolje kot bi strokovnjak, sledi 153 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči trditev skupina mi je pomagala najti načine, kako naj se kontroliram, ki pojasni 49,3 odstotka faktorja. Ker tudi druge štiri trditve, s katerimi je nasičen ta faktor, obsegajo načine, znanje, izkušnje in strategije spoprijemanja z življenjsko situacijo, zaradi katere se posameznik udeležuje skupine, sem ta faktor poimenovala učenje strategij spoprijemanja. Tretji faktor najbolj pojasnjuje trditev članom skupine svetujem, kako se soočati z vsakodnevnimi situacijami, in sicer 58,8 odstotka, dalje 33,4 Tabela 15: Matrika komponentne strukture za lestvico značilnosti skupinske pomoči Trditve Faktor 1 2 3 Svoje težave lahko delim z drugimi člani skupine. 0,720 Ko me kaj teži, člani skupine z menoj prijazno ravnajo. 0,715 Skupina da občutek, da lahko funkcioniram enako kot 0,675 kdor koli drug. Skupina mi pomaga, da nisem več osamljen. 0,653 Z drugimi člani skupine delim svoje življenjske izkušnje. 0,627 Skupina mi pomaga, da sprostim napetosti. 0,558 Skupina mi pomaga najti nove načine spoprijemanja z 0,456 0,413 življenjem. Znanje in izkušnje drugih članov mi pomagajo bolje, kot 0,739 bi strokovnjak. Skupina mi je pomagala najti načine, kako naj se 0,702 kontroliram. Z znanjem in izkušnjami prispevam skupini vsaj toliko, 0,611 0,488 kot bi strokovnjak. Skupina pomaga, da preverim svoje strategije 0,610 spoprijemanja z življenjem. Skupina mi je pomagala, da sem se naučil različnih 0,450 načinov reševanja težav. Članom skupine svetujem, kako se soočati z 0,767 vsakodnevnimi situacijami. S svojim znanjem in z izkušnjami prispevam drugim 0,578 članom skupine. Skupina ponudi nasvete, kako se soočati z 0,428 vsakodnevnimi situacijami. * Prikazane so samo vrednosti nad 0,40. 154 O študiji pomena članstva za člane SS in PS odstotka faktorja pojasni trditev s svojim znanjem in z izkušnjami prispevam drugim članom skupine, 23,8 odstotka faktorja pojasni trditev z znanjem in izkušnjami prispevam skupini vsaj toliko, kot bi strokovnjak in 18,3 odstotka pojasni trditev skupina ponudi nasvete, kako se soočati z vsakodnevnimi situacijami. Ker vse trditve izpostavljajo, kaj član aktivno prispeva skupini in da med članom in drugimi člani skupine poteka izmenjava nasvetov glede soočanja z vsakodnevnimi situacijami, bom ta faktor poimenovala izmenjava znanja in izkušenj. Spremenljivka doživljanje krepitve moči pri članih je bila merjena s štiri-stopenjsko lestvico z 20 postavkami. Stopnje so bile opredeljene enako kot pri prejšnji lestvici. Lestvico doživljanja krepitev moči sem prevedla in priredila po lestvici, uporabljeni v raziskavi Moka (2001) ter Cheunga, Moka in Cheunga (2005). Mok (2001) v raziskavi z vzorcem 449 članov skupin za samopomoč za obolele za rakom v Šanghaju z lestvico meri štiri področja: pogled na življenje, osebna sposobnost, čustvena kontrola in odnos do družbe ter njeno poznavanje. Vendar ne pojasni, po ka- teri metodi je grupiral postavke lestvice po področjih. Enako lestvico so pozneje uporabili tudi Cheung, Mok in Cheung (2005) na vzorcu 719 članov sto naključno izbranih skupin za samopomoč v Hongkongu. Avtorji z lestvico merijo spremenljivko, poimenovano osebna krepitev moči, za katero menijo, da je sestavljena iz treh komponent: znotrajo- sebne krepitve moči, medosebne krepitve moči in zunajosebne krepi- tve moči, merjene z odnosom do širše družbe. Podobno kot pri študiji Moka (2001) tudi tu avtorji ne pojasnijo, s katero metodo so preverili notranjo strukturo lestvice. Zanesljivost je 0,95. Ker ni znano, kako so avtorji preverjali notranjo strukturo lestvice in ker je bila za potrebe raziskave v Sloveniji prevedena in prirejena (manj stopenj, drugačne opredelitve stopenj in nekatere druge zanikane trdi- tve kot v izvirni obliki), sem latentno strukturo lestvice preverila s faktorsko analizo. Faktorska analiza oblimin je ob kriteriju lastne vredno- sti nad 1 dala tri smiselno interpretabilne faktorje, ki skupaj pojasnijo 51 odstotkov variance, in sicer prvi 28,1 odstotka, drugi 17,1 odstotka in tretji 5,8 odstotka. Vrednost mere KMO je 0,90, Bartlettov test je statistično pomemben na ravni p < 0,001, determinanta korelacijske matrike pa znaša 0,001. Zanesljivost lestvice, katere trditve tvorijo prvi faktor, je 0,81, lestvice trditev drugega faktorja 0,85 in tretjega 0,76. Iz tabele 16 je razvidno, da največji delež prvega faktorja pojasni trditev odkar sem se pridružil skupini, sem postal bolj optimističen, in sicer 66,8 odstotka faktorja. Sledi trditev odkar sem se pridružil skupini, sem se naučil 155 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči sprejeti lastne šibkosti in pojasni 47,2 odstotka faktorja. Trditve, s katerimi je nasičen prvi faktor, obsegajo posameznikovo sprejemanje sebe v celoti takega, kakršen je, z lastnimi omejitvami in močnimi točkami. Hkrati s celostnimi pogledom nase se tudi sočasno zaveda, da je mogoče pri drugih ljudeh najti podporo pri soočanju z lastnimi omejitvami, kar je implicirano kot sprejemanje zaslug drugih in njihove pomoči oz. njeno iskanje. Ta faktor zato poimenujem celostno doživljanje sebe. Drugi faktor v največji meri pojasnjuje trditev odkar sem se pridružil skupini, sem sposobnejši pomagati drugim in pojasni 61,9 odstotka faktorja, trditev odkar sem se pridružil skupini, sem postal polnejši upanja pojasni 54,8 odstotka, trditev odkar sem se pridružil skupini, sem postal bolj gotov vase pri reševanju lastnih problemov pa pojasni 53,9 odstotka faktorja. Ker trditve, s katerimi je nasičen ta faktor, obsegajo posameznikovo zaupanje vase in njegovo odprtost, senzibilnost, sposobnost pomoči do drugih, ta faktor poimenujem proaktivnost in kompetentnost. Tabela 16: Matrika komponentne strukture za lestvico doživljanja krepitve moči Faktor Trditev 1 2 3 Postal sem optimističen. 0,817 Naučil sem se sprejeti lastne šibkosti. 0,687 Naučil sem se ceniti zasluge drugih. 0,656 Naučil sem se, kako sprejeti pomoč drugega. 0,645 Naučil sem se dobro shajati z drugimi. 0,640 Naučil sem se ojačati svoje močne točke. 0,602 Naučil sem se poiskati pomoč pri drugih. 0,586 Sposobnejši sem pomagati drugim. 0,787 Postal sem polnejši upanja. 0,740 Postal sem bolj gotov vase pri reševanju lastnih 0,734 problemov. Postal sem odločnejši pri ukrepanju. 0,733 Sposobnejši sem nadzorovati lastno negotovost. 0,715 Postal sem bolj odprt kot oseba. 0,686 Postal sem obzirnejši. 0,641 Izvedel sem več o svojih pravicah v družbi. 0,818 Izvedel sem več o organizacijah, kjer lahko dobim pomoč. 0,733 Izvedel sem več o družbi na splošno. 0,631 Izvedel sem več o svojih dolžnostih v družbi. 0,622 Prikazane so samo vrednosti nad 0,40. 156 O študiji pomena članstva za člane SS in PS Trditve, ki pojasnjujejo tretji faktor, se v celoti nanašajo na posamezni- kov odnos do družbe. V največji meri ta faktor pojasnjuje trditev odkar sem se pridružil skupini, sem izvedel več o svojih pravicah v družbi, in sicer 66,9 odstotka. Sledi trditev odkar sem se pridružil skupini, sem izvedel več o organizacijah, kjer lahko dobim pomoč, ki pojasni 53,7 odstotka faktorja, in trditev odkar sem se pridružil skupini, sem izvedel več o družbi na splošno, ki pojasni 39,8 odstotka faktorja. Trditev odkar sem se pridružil skupini, sem izvedel več o svojih dolžnostih v družbi pa pojasni 38,7 odstotka faktorja. Ker vse trditve zajemajo posameznika v njegovi relaciji do družbe, sem ta faktor poimenovala védenje o družbi. Naj pojasnim, da vse omenjene odvisne spremenljivke – splošno zado- voljstvo s skupino, možnosti vplivanja na skupino, značilnosti skupinske pomoči in doživljanje krepitve moči – odražajo posameznikove ocene teh kvalitet. Torej gre za posameznikovo oceno njegovega splošnega zadovoljstva s skupino, za posameznikovo oceno možnosti njegovega vpliva na delovanje skupine, za oceno doživetih značilnosti skupinske pomoči ter krepitve moči. V nadaljevanju bo ponekod rabljena besedna zveza ocena določene kakovosti, zgolj kadar bom želela poudariti, da gre za posameznikovo oceno, četudi gre dejansko vedno za oceno. Statistične obdelave Tako kot v študiji organiziranosti in delovanja SS in PS, sem tudi v tem projektu podatke, pridobljene z V prašalnikom za člane skupin za samopomoč in podpornih skupin v Sloveniji, obdelala z računalniškim programom SPSS za Windows, v različici 17.0, ter uporabila statistič- ne metode deskriptivne in inferenčne statistike. Znotraj deskriptivne statistike so bile izračunane mere srednjih vrednosti in razpršenosti rezultatov, za potrebe opisa vzorca pa absolutne in relativne frekven- ce. Znotraj inferenčne statistike je bila izračunana faktorska analiza za ugotavljanje latentne strukture lestvic, zanesljivost lestvic pa preverjena s Cronbachovim koeficientom α. Hipotezi H4 in H5 sta bili preverjeni z analizo variance (ANOVA), hipotezi H6 in H7 pa z multivariantno analizo variance (MANOVA). 157 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči 158 Pomen članstva za člane SS in PS V tem razdelku predstavljam ugotovitve študije o pomenu članstva za člane SS in PS. Glavni namen študije, v kateri so sodelovali člani, je bil spoznati, kako ti ocenjujejo pomen svojega članstva v skupinah, ter ugotoviti, ali obstajajo razlike med SS in PS, ki so namenjene posamezni ciljni populaciji glede prejetih značilnosti skupinske po- moči, doživete krepitve moči in ocene možnosti vpliva člana na sku- pino.48 V ta namen so bile postavljene naslednje hipoteze, rezultati in razprava za vsako od njih pa so navedeni v posamičnih razdelkih v nadaljevanju. H4: Splošno zadovoljstvo članov s skupino se statistično pomembno razlikuje med vrstami SS in PS, namenjenimi različni ciljni populaci- ji, glede na pogostost udeležbe na srečanjih skupine, glede na trajanje članstva in glede na starost članov. H5: Ocena možnosti vpliva člana na skupino se statistično pomembno razlikuje med vrstami SS in PS, ki so namenjene različni ciljni popula- ciji, glede na pogostost udeležbe na srečanjih skupine, glede na trajanje članstva in starost članov. H6: Med vrstami SS in PS, ki so namenjene različni ciljni populaciji, obstajajo statistično pomembne razlike glede prejetih značilnosti sku- pinske pomoči. 48 Večji delež rezultatov tega razdelka je prikazan v prispevku, sprejetem v objavo v Lijetopisu socialnog rada pred izidom pričujoče monografije. 159 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči H7: Med vrstami SS in PS, ki so namenjene različni ciljni populaciji, obstajajo statistično pomembne razlike glede doživete krepitve moči. Splošno zadovoljstvo članov s skupino glede na značil- nosti članstva Dobljeni rezultati z analizo variance (ANOVA) kažejo, da statistično po- membne razlike v splošnem zadovoljstvu članov s skupino nastopijo med različno pogosto udeležbo na srečanjih skupine. Za vse druge predvidene pogoje pa rezultati pokažejo, da mi ni uspelo dokazati statistično po- membnih razlik v splošnem zadovoljstvu članov s skupino glede na traja- nje članstva v skupini,49 glede na starost članov in glede na vrsto skupine. V nadaljevanju prikazujem zgolj tabelo, v kateri so rezultati za splošno zadovoljstvo članov s skupino glede na pogostost udeležbe. Tabela 17: Mere opisne statistike za oceno zadovoljstva s skupino glede na pogostost udeležbe Pogostost N M SD SE 95-odstotni interval Min. Maks. udeležbe zaupanja za M spodnja zgornja meja meja (Skoraj) vsakič 508 8,59 1,386 0,062 8,47 8,72 0 10 ¾ srečanj 72 7,92 1,554 0,183 7,55 8,28 4 10 ½ ali manj 46 7,61 1,770 0,261 7,08 8,13 4 10 Skupaj 626 8,44 1,470 0,059 8,33 8,56 0 10 Ker je Levenov test homogenosti varianc pokazal statistično pomemb- ne razlike med variancami, Levenova statistika (2, 623) = 3,83, p = 0,022, je bil v nadaljevanju izveden Welchov robustni test, ki je pokazal statistično pomembne razlike; Welchov F (2, 84,1) = 11,94, p < 0,001. Da bi bilo mogoče ugotoviti, med katerimi skupinami so te razlike, je bil v nadaljevanju izveden test post-hoc, in sicer Games-Howellov postopek zaradi različno velikih numerusov primerjanih skupin in so- časno neizpolnjenega pogoja homogenosti varianc. 49 Morda je nekoliko presenetljivo, da se niso pokazale razlike med dolžino trajanja članstva v skupini in splošnim zadovoljstvom članov s skupino, vendar naj opozorim na dejstvo, da so v študiji sodelovali aktivni člani skupin, in lahko predvidevam, da so tisti, ki s skupino niso bili zadovoljni, članstvo prekinili, saj je v splošnem udeležba na srečanjih skupine povsem prostovoljna. 160 Članstvo v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah Tabela 18: Games-Howellov test razlik v oceni zadovoljstva s skupino glede na pogostost udeležbe (I) pogostost (J) pogostost Razlika SE Sig. 95-odstotni interval udeležbe udeležbe M (I – J) zaupanja spodnja zgornja meja meja (Skoraj) ¾ srečanj 0,678 0,193 0,002 0,22 1,14 vsakič ½ ali manj 0,986 0,268 0,002 0,34 1,63 ¾ srečanj (skoraj) vsakič –0,678 0,193 0,002 –1,14 –0,22 ½ ali manj 0,308 0,319 0,600 –0,45 1,07 Iz prejšnje tabele je razvidno, da posamezniki, ki se udeležijo (skoraj) vsakega srečanja SS ali PS, ocenjujejo svoje splošno zadovoljstvo s skupino pomembno višje kot tisti, ki se udeležijo treh četrtin srečanj ali polovice in manj. Ni pa mi uspelo dokazati razlik v ocenah splo- šnega zadovoljstva s skupino med skupinama udeležencev treh četrtin srečanj skupine in polovice ali manj srečanj. Iz teh rezultatov sledi, da je najmanj tričetrtinska udeležba mejna vrednost pogostosti ude- ležbe, po kateri se udeleženci razlikujejo glede zadovoljstva. Možno je, da je ta mejna vrednost tudi višja, vendar tako zbrani podatki ne dovoljujejo tovrstne preverbe zaradi kategorij, v katerih je bila mer- jena spremenljivka pogostosti udeležbe. Kljub dejstvu, da so ocene splošnega zadovoljstva članov s SS in PS v povprečju precej visoke, pa so člani, ki se udeležujejo skupine vsaj v obsegu treh četrtin srečanj, v splošnem pomembneje zadovoljnejši s skupino kot člani, ki se srečanj udeležujejo manj pogosto. Ocena možnosti vpliva člana na skupino glede na zna- čilnosti članstva Iz rezultatov analize variance (ANOVA) izhaja, da različno pogosta udeležba na srečanju skupine, različno dolgo trajanje članstva in raz- lična starost članov niso pokazali statistično pomembnih razlik v oce- ni možnosti vpliva člana na skupino. Statistično pomembne razlike v oceni možnosti vpliva člana na skupino pa so se pokazale pri vrstah SS in PS, namenjenih različnim ciljnim populacijam. Levenov test je potrdil predpostavko homogenosti varianc ( p > 0,05), razlike med vrstami skupin ( F (4, 565) = 3,15) pa so bile statistično pomembne na ravni p < 0,05. 161 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Tabela 19: Mere opisne statistike za oceno možnosti vpliva na skupino glede na vrsto skupine Vrsta skupine N M SD SE 95-odstotni interval Min. Maks. zaupanja za M spodnja zgornja meja meja Težave v duševnem 130 0,16 1,02 0,09 –0,02 0,33 –3,21 1,73 zdravju in zaradi odvisnosti Kronične bolezni in 129 –0,23 1,00 0,09 –0,40 –0,06 –3,95 1,73 posebne potrebe Starši oz. svojci 146 0,10 0,93 0,08 –0,06 0,25 –1,37 1,73 oseb s težavami/ diskriminiranih oseb Različne življenjske 81 0,70 1,11 0,12 –0,18 0,32 –3,21 1,73 situacije Starejši 84 –0,92 0,98 0,11 –0,30 0,12 –3,09 1,73 Skupaj 570 0,00 1,00 0,04 –0,07 0,09 –3,96 1,73 Hochbergov GT2 post hoc test je pokazal pomembne razlike, p < 0,05, med SS in PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo ( M = 0,16, SD = 1,02) in SS in PS za ljudi, obolele za kronično boleznijo ali osebe s posebnimi potrebami ( M = –0,23, SD = 0,97). Možen vzrok za ta rezultat je način delovanja SS in PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo, saj so te v Sloveniji večinoma upo- rabniško vodene ali pa vsaj izjemno poudarjajo perspektivo uporabni- ka. Po drugi strani pa skupine za ljudi, obolele za kronično boleznijo, ali osebe s posebnimi potrebami večinoma (so)izvaja strokovnjak, ki pa je bližje vlogi strokovnega vodje skupine. Prejete značilnosti skupinske pomoči glede na vrsto SS in PS Za ugotavljanje razlik v oceni prejetih značilnosti skupinske pomoči glede na vrsto SS in PS, namenjeno različnim ciljnim populacijam, je bila izvedena multivariantna analiza variance (MANOVA), ker je spre- menljivka značilnosti skupinske pomoči sestavljena iz treh faktorjev (občutek sprejetosti in enakovrednosti, učenje strategij spoprijemanja ter izmenjava znanja in izkušenj), in je bilo tako mogoče preveriti, ali obstajajo razlike glede na vrsto skupine ne le pri vsakem posameznem 162 Članstvo v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah faktorju, temveč tudi pri interakciji oz. sovplivanju faktorjev med seboj. V naslednji tabeli so predstavljene srednje vrednosti, pod njimi pa stan- dardni odkloni za vsakega od faktorjev značilnosti skupinske pomoči pri posamezni vrsti SS in PS. Tabela 20: Mere opisne statistike za faktorje značilnosti skupinske pomoči glede na vrsto skupine TZ in O KB in PP S oz. SV RŽS ST (N = 128) (N = 116) (N = 145) (N = 77) (N = 72) Občutek 0,146 –0,072 0,140 –0,039 –0,346 sprejetosti in 0,953 0,959 1,051 1,097 0,874 enakovrednosti Učenje strategij 0,206 –0,165 0,171 0,017 –0,441 spoprijemanja 0,891 0,949 1,002 0,983 1,127 Izmenjava 0,045 0,016 0,053 –0,064 –0,152 znanja in 0,935 0,922 1,056 1,148 0,963 izkušenj TZ in O = težave v duš. zdravju in zaradi odvisnosti, KB in PP = kronične bolezni in posebne potrebe, S oz. SV = starši oz. svojci oseb s težavami/diskriminiranih oseb, RŽS = različne življenjske situacije, ST = starejši. Multivariantni test učinkov izvorov variance vrste SS in PS na zna- čilnosti skupinske pomoči je bil statistično pomemben, Wilksova λ = 0,941, F (12,1405) = 2,736, p < 0,01. Zanj je bil izpolnjen tudi pogoj, preverjen z Levenovim testom enakosti napake variance za odvisne spremenljivke, ki je bil nesignifikanten za vsakega od fak- torjev značilnosti skupinske pomoči (pri faktorju občutek sprejetosti in enakovrednosti F (4, 533) = 2,17, p > 0,05, pri faktorju učenje strategij spoprijemanja F (4, 533) = 1,26, p > 0,05 in pri faktorju izmenjava znanja in izkušenj F (4, 533) = 1,37, p > 0,05). Rezultate za test učinkov izvorov variance med skupinami prikazuje tabela 21. Vidimo, da se pojavljajo statistično pomembne razlike učinkov izvorov variance med skupinami glede na vrsto SS in PS pri faktorju občutek sprejetosti in enakovrednosti F (4, 533) = 3,77, p < 0,01 ter pri faktorju učenje strategij spoprijemanja, F (4, 533) = 7,02, p < 0,001, medtem ko mi pri faktorju izmenjava znanja in izkušenj teh razlik ni uspelo dokazati. 163 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Tabela 21: Učinki izvorov variance med vrstami SS in PS na značilnosti skupinske pomoči ∑ df Srednji F Sig. Izvor Značilnosti skupinske pomoči kvadratov kvadrat tipa III Občutek spr. in enakov.* 14,886 4 3,721 3,771 0,005 Korigiran model Učenje strat. spoprijem.* 26,907 4 6,727 7,015 0,000 Izmenj. znan. in izkušenj* 2,661 4 0,665 0,662 0,619 Občutek spr. in enakov. 0,579 1 0,579 0,586 0,444 »Intercept« Učenje strat. spoprijem. 0,897 1 0,897 0,936 0,334 Izmenj. znan. in izkušenj 0,209 1 0,209 0,208 0,649 Občutek spr. in enakov. 14,886 4 3,721 3,771 0,005 Vrsta SS in PS Učenje strat. spoprijem. 26,907 4 6,727 7,015 0,000 Izmenj. znan. in izkušenj 2,661 4 0,665 0,662 0,619 Občutek spr. in enakov. 525,966 538 0,987 Napaka Učenje strat. spoprijem. 511,101 538 0,959 Izmenj. znan. in izkušenj 535,550 538 1,005 Občutek spr. in enakov. 540,866 537 Skupaj Učenje strat. spoprijem. 538,012 537 Izmenj. znan. in izkušenj 538,213 537 Občutek spr. in enakov. 540,852 537 Korigiran, skupaj Učenje strat. spoprijem. 538,008 537 Izmenj. znan. in izkušenj 538,212 537 * Občutek spr. in enakov. = občutek sprejetosti in enakovrednosti, učenje strat. spoprijem. = učenje strategij spoprijemanja ter izmenj. znan. in izkušenj = izmenjava znanja in izkušenj. Da bi bilo mogoče ugotoviti, med katerimi skupinami glede na vrsto SS in PS obstajajo te razlike, je bil v nadaljevanju izveden post-hoc test, in sicer Hochbergov GT2-postopek, ki je glede občutka sprejetosti in enakovrednosti pokazal statistično pomembne razlike med SS in PS za starejše ( M = –0,35, SD = 0,87) in SS in PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo ( M = 0,15, SD = 0,95) ter med SS in PS za starejše in SS in PS za starše oz. svojce oseb s težavami ali diskriminiranih oseb ( M = 0,14, SD = 1,05). V obeh primerih so bile razlike statistično pomembne na ravni p < 0,01. Povedano nekoliko drugače, pri članih skupin za starejše je občutek sprejemanja in enakovrednosti manjši kot pri članih skupin za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo in kot pri članih skupin za starše oz. svojce oseb s težavami ali diskriminiranih oseb. 164 Članstvo v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah SS in PS za starejše, kakor so izvajane v Sloveniji, se večinoma osredinjajo na družabništvo, glede dejavnost so precej strukturirane (pogovor o vsakdanjem življenju, petje pesmi, skupni izleti itd.) z glavnim ciljem poma- gati starejšim povečati kakovost prostega časa. V nasprotju z njimi pa so skupine za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo večinoma osredinjene na to, da si člani med seboj delijo lastne izkušnje z namenom, da presežejo to stanje in se s svojimi težavami bolje spoprimejo, skupine za starše oz. svojce oseb s težavami ali diskriminiranih oseb pa so osredinjene bodisi na situacijo družinskega člana s težavo odvisnosti bodisi na izbolj- šanje razumevanja in spoprijemanja z lastnimi težavami ali (duševnimi) težavami družinskega člana, ki jih prinaša posamezna diagnoza. Zato lah- ko trdim, da so skupine za starejše bistveno različne od skupin za osebe z duševnimi težavami in odvisnostjo in skupin za starše ali svojce. Medtem ko pri skupinah za starejše ni v ospredju deljenje lastnih izkušenj na tako intimni ravni, je pri zadnjih dveh vrstah skupin ravno to osrednji fokus. Glede učenja strategij spoprijemanja v SS in PS pa je post hoc analiza (Hochbergov GT2-postopek) pokazala statistično pomembne razlike med SS in PS za starejše ( M = –0,44, SD = 1,13) in tremi drugimi vrstami skupin, in sicer: SS in PS za osebe s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo ( M = 0,21, SD = 0,89), SS in PS za starše ali svojce oseb s težavami oz. diskriminiranih ( M = 0,17, SD = 1,00) in SS in PS za različne življenjske situacije ( M = 0,02, SD = 0,98), od tega so s prvi-ma dvema skupinama razlike pomembne na ravni p < 0,001 in z zadnjo na ravni p < 0,05. Torej so člani SS in PS za starejše poročali o manjšem obsegu učenja strategij spoprijemanja kot člani vseh preostalih skupin, razen članov skupin za osebe s kroničnimi boleznimi ali posebnimi po- trebami. Toda slednji ( M = –0,17, SD = 0,95) so se v obsegu učenja strategij spoprijemanja pomembno razlikovali ( p < 0,05) od članov skupin za osebe s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo. Ti rezultati vodijo do ugotovitev, da so SS in PS za starejše vrsta sku- pin, ki svojim članom ponujajo najmanj novih strategij za spoprijemanje s težavami, verjetno zaradi naravnanosti teh skupin k družabništvu. To seveda ne pomeni, da ne ponujajo nič novih strategij svojim članom, le obseg tega učenja je pomembno manjši v primerjavi s prvimi tremi sku- pinami (skupine za duševne težave ali odvisnosti, skupine za starše ali svojce in skupine za različne življenjske situacije). Na drugem polu pa so SS in PS za osebe s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo, kjer je obseg učenja strategij spoprijemanja največji, in se pomembno raz- likujejo od dveh vrst skupin (skupine za starejše in skupine za osebe s 165 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči kroničnimi boleznimi ali posebnimi potrebami), kjer je obseg tega učenja najmanjši, kakor poročajo njihovi člani. Razlog za te rezultate je lahko ta, da je dimenzija učenja strategij spoprijemanja naslavljala pomembnost skupine pri učenju spoprijemanja in nadzora nad lastnim življenjem, tudi v primerjavi s strokovno pomočjo, pri čemer pa v skupinah za kronične bolezni ali posebne potrebe 1) spoprijemanje in vzpostavljanje nadzora nad življenjem ni v središču pozornosti in 2) je strokovna pomoč v teh skupinah običajno dobrodošla, saj naj bi pomagala članom pri povečanju razumevanja bolezni ali omejitev, s katerimi se soočajo. Doživljanje krepitve moči glede na vrsto SS in PS Iz enakih razlogov kot v predhodnem razdelku je bila za ugotavljanje razlik v doživljanju krepitve moči glede na vrsto skupine izvedena multi- variantna analiza variance (MANOVA), saj je spremenljivka doživljanje krepitve moči sestavljena iz treh faktorjev: celostno doživljanje sebe, proaktivnost in kompetentnost ter védenje o družbi. V tabeli 22 so predsta- vljene srednje vrednosti, pod njimi pa standardni odkloni za vsakega od faktorjev doživete krepitve moči pri posamezni vrsti SS in PS. Tabela 22: Mere opisne statistike za faktorje doživete krepitve moči glede na vrsto skupine TZ in O KB in PP S oz. SV RŽS ST (N = 118) (N = 108) (N = 147) (N = 75) (N = 67) Celostno 0,180 –0,009 0,043 –0,081 –0,241 doživljanje sebe 1,008 0,815 1,120 0,946 1,015 Proaktivnost in 0,180 –0,237 0,157 –0,075 –0,128 kompetentnost 0,851 0,963 0,972 1,113 1,044 Védenje o –0,180 0,210 0,001 0,303 –0,317 družbi 0,995 0,881 1,055 1,009 0,927 TZ in O = Težave v duš. zdravju in odvisnosti, KB in PP = Kronične bolezni in posebne potrebe, S oz. SV = Starši oz. svojci oseb s težavami/diskriminiranih oseb, RŽS = različne življenjske situacije, ST = starejši. Multivariantni test učinkov izvorov variance vrste SS in PS na zna- čilnosti skupinske pomoči je bil statistično pomemben, Wilksova λ = 0,899, F (12, 1344) = 4,584, p < 0,001. Zanj je bil izpolnjen tudi pogoj, preverjen z Levenovim testom enakosti napake variance za 166 Članstvo v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah odvisne spremenljivke, ki je bil nesignifikanten za vsakega od fak- torjev značilnosti skupinske pomoči (pri faktorju celostno doživljanje sebe F (4, 510) = 2,01, p > 0,05, pri faktorju proaktivnost in kompetentnost F (4, 510) = 2,37, p > 0,05 in pri faktorju védenja o družbi F (4, 510) = 0,55, p > 0,05). Rezultate za test učinkov izvorov variance med skupinami prikazuje tabela 23. Vidimo, da pri faktorju celostno doživljanje sebe niso statistično pomembne razlike učinkov izvorov variance med skupinami glede na vrsto SS in PS, medtem ko so pri faktorju proaktivnost in kompetentnost pomembne na ravni p < 0,01, F (4, 510) = 3,939 ter pri faktorju védenje o družbi na ravni p < 0,001, F (4, 510) = 5,744. Tabela 23: Učinki izvorov variance med vrstami SS in PS na doživeto krepitev moči Izvor Doživljanje krepitve moči ∑ kva- df Srednji F Sig. dratov kvadrat tipa III Korigiran Celostno doživljanje sebe 8,444 4 2,111 2,121 0,077 model Proaktivnost in kompet. 15,005 4 3,751 3,939 0,004 Védenje o družbi 22,220 4 5,555 5,744 0,000 »Inter- Celostno doživljanje sebe 0,222 1 0,222 0,223 0,637 cept« Proaktivnost in 0,206 1 0,206 0,217 0,642 kompetentnost Védenje o družbi 0,006 1 0,006 0,006 0,937 Vrsta SS Celostno doživljanje sebe 8,444 4 2,111 2,121 0,077 in PS Proaktivnost in kompet. 15,005 4 3,751 3,939 0,004 Védenje o družbi 22,220 4 5,555 5,744 0,000 Napaka Celostno doživljanje sebe 507,688 510 0,995 Proaktivnost in kompet. 485,681 510 0,952 Védenje o družbi 493,196 510 0,967 Skupaj Celostno doživljanje sebe 516,168 515 Proaktivnost in kompet. 500,723 515 Védenje o družbi 515,435 515 Korigiran, Celostno doživljanje sebe 516,131 514 skupaj Proaktivnost in kompet. 500,686 514 Védenje o družbi 515,416 514 Glede povečane proaktivnosti in kompetentnosti, pridobljene med ude- ležbo na srečanjih SS in PS, je post hoc test (Hochbergov GT2-postopek) 167 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči pokazal statistično pomembne razlike med skupinami za osebe, obolele za kronično boleznijo, ali s posebnimi potrebami ( M = –0,24, SD = 0,96) in dvema vrstama skupin z najvišjo srednjo vrednostjo skorov za faktor proaktivnosti in kompetentnosti: SS in PS za ljudi s težavami v dušev- nem zdravju in z odvisnostjo ( M = 0,18, SD = 0,85) in SS in PS za star- še ali svojce oseb s težavami ali diskriminiranih ( M = 0,16, SD = 0,97). V obeh primerih sta bila testa statistično pomembna na ravni p < 0,05. Člani skupin za osebe s kroničnimi boleznimi ali posebnimi potrebami torej pomembno manj poročajo, da bi z udeležbo na srečanjih skupine pridobili več proaktivne naravnanosti in kompetentnosti v primerjavi s člani skupin za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo ter s člani skupin za starše ali svojce oseb s težavami ali diskriminiranih. Faktor povečanja proaktivnosti in kompetentnosti je vključeval vidike posameznikovih stališč glede odprtosti, pomoči drugim, gotovosti gle- de reševanja problemov itd., ki so vse usmerjene na osebno spremembo in asertivno pozicijo, kar predstavlja večino ciljev v SS in PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo, in SS in PS za starše ali svojce oseb s težavami ali diskriminiranih. SS in PS za osebe s kronič- nimi boleznimi in s posebnimi potrebami pa so večinoma usmerjene k pridobivanju informacij o bolezni ali oviranosti in v to, kako živeti z njimi na način povečanja posameznikovega blagostanja. Zato je mo- goče razumeti, da sta povečana proaktivnost in kompetentnost precej bolj prisotni v skupinah za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo ter v skupinah za (njihove) svojce, saj te skupine naslavljajo (stigmatizirano) vedenje, ki je v družbi razumljeno kot nekaj, kar je mogoče spremeniti in nadzirati z lastno voljo, medtem ko je v skupinah za osebe s kroničnimi boleznimi ali posebnimi potrebami osrednji del pozornosti namenjen zdravstvenemu stanju, ki ne more biti spremenje- no zgolj s posameznikovo voljo. Glede povečanega védenja o družbi, ki ga član pridobi s članstvom v sku- pini, pa je post hoc test (Hochbergov GT2-postopek) pokazal statistično pomembne razlike med SS in PS za osebe v različnih življenjskih situacijah ( M = 0,30, SD = 1,01) in dvema skupinama z najnižjimi srednjimi vrednostmi skorov faktorja povečanega védenja o družbi: v SS in PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo ( M = –0,18, SD = 1,00) in SS in PS za starejše ( M = –0,32, SD = 0,93). V obeh primerih sta bila testa pomembna na ravni p < 0,01. Zadnji dve skupini se prav tako statistično pomembno razlikujeta od SS in PS za osebe s kroničnimi boleznimi ali posebnimi potrebami ( M = 0,21, SD = 0,88); razlika med to skupino ter SS in 168 Članstvo v skupinah za samopomoč in podpornih skupinah PS za ljudi s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo je pomembna na ravni p < 0,05 in s SS in PS za starejše na ravni p < 0,01. SS in PS z osebe v različnih življenjskih situacijah (npr. podporne skupine LGBT, podporne skupine za mlade mamice …) in skupine za osebe s kroničnimi boleznimi ali posebnimi potrebami so vse usmerjene na poveča- nje posameznikove dobrobiti tako, da posameznik pridobi enakopravnejšo pozicijo v družbi, enake pravice in dostop do finančne ali druge instru- mentalne podpore. Te teme pokriva vidik povečanega védenja o družbi. Po drugi strani pa se skupine za ljudi s težavami v duševnem zdravju ali z odvisnostjo večinoma osredinjajo na osebne spremembe in spoprijemanje z lastno situacijo in nekatere med njimi se izrecno distancirajo od družbenega dogajanja (npr. skupina AA je povsem apolitično usmerjena v najšir- šem pomenu tega pojma). Vse to so možna pojasnila dobljenih rezultatov. Kakorkoli, vzrok za razlike s skupinami za starejše pa je verjetno znova ta, da so te skupine usmerjene v družabništvo za starejše, ne pa, denimo, v preseganje stigmatiziranega statusa starejših oseb v družbi. Sklepne misli ob ugotovitvah Da bi povzela ugotovitve pridobljene v študiji pomena članstva za člane SS in PS, so v spodnji tabeli zbrani rezultati. Brez navedb statističnih parametrov je zgolj shematsko prikazano, med katerimi skupinami na- stopajo razlike. Tabela 24: Zbrani rezultati študije o pomenu članstva za člane Ocena možnosti vpliva na skupino TZ in O > KB in PP Značilnosti skupinske pomoči: Občutek sprejetosti in enakovrednosti ST ˂ TZ in O S oz. SV Učenje strategij spoprijemanja TZ in O ST ˂ S oz. SV RŽS KB in PP ˂ TZ in O Doživljanje krepitve moči Proaktivnost in kompetentnost KB in PP ˂ TZ in O S oz. SV Védenje o družbi TZ in O ST ˂ RŽS KB in PP TZ in O = Težave v duš. zdravju in odvisnosti, KB in PP = Kronične bolezni in posebne potrebe, S oz. SV = Starši oz. svojci oseb s težavami/diskriminiranih oseb, RŽS = različne življenjske situacije, ST = starejši 169 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči V splošnem lahko zaključim, da so člani SS in PS zelo zadovoljni s skupino, ki se je udeležujejo. Seveda so dobljeni rezultati lahko pristranski, saj so člani, ki so se udeležili (udeležba je bila izrazito prostovoljna), lahko tisti člani, ki so tudi sicer v skupinah izjemno angažirani, in predposta-vljam, da tudi zadovoljni. A ne glede na to je raven zadovoljstva s skupi- no pri respondentih zelo visoka. Pokazale pa so se nekatere pričakovane razlike med vrstami SS in PS, namenjenimi različni populaciji glede oce- ne članov o možnostih vplivanja na skupino, dveh značilnosti skupinske pomoči, občutka sprejetosti in enakovrednosti ter učenja strategij spopri- jemanja in dveh značilnosti doživete krepitve moči v skupini, povečane proaktivnosti in kompetentnosti ter povečanega védenja o družbi. V interpretaciji rezultatov sem izhajala iz vrst SS in PS, kakor so izvajane na območju Slovenije, in mogoče bi bilo predvidevati, da bi bili podobni rezultati pričakovani v državah, kjer so vrste skupine približno podobno strukturirane. Ne glede na to pa se tudi za območje Slovenije zastavlja vprašanje, ali med tako opredeljenimi vrstami skupin morda nastopajo podskupine, katerih podlaga so morda enake programske smernice, ide- ologije, organizacijske značilnosti, stopnja vpliva izvajanja dejavnosti pri članih itd. Ta dilema bi bila vredna raziskovanja v prihodnje. Člani SS in PS torej v skupinah, ki se jih udeležujejo, prejmejo različne koristi. Ker so aktivni člani v splošnem zelo zadovoljni s skupino, lahko rečem, da dobijo, kar potrebujejo, toda, kar potrebujejo, se v nekaterih vidikih med skupinami precej razlikuje. Zato ni zaman poudarek, da je potrebna določena mera previdnosti pri navajanju koristi članstva v SS in PS. Te skupine svojim članom ponujajo veliko koristi, a te niso v enaki meri prisotne med vsemi vrstami skupin. Pridobljene ugotovitve tudi odpirajo vprašanje potencialnih novih mo- delov SS in PS, katerih namen bi bil ponuditi ciljni populaciji tiste koristi, ki jih trenutno delujoče skupine ne ponujajo ali pa jih ne ponujajo v zadostni meri (denimo, PS za starejše, ki bi naslavljale diskriminacijo in socialno izključenost starejših). Da bi take skupine lahko odgovorile na potrebe ljudi oz. potencialnih članov, bi bilo treba izvesti študijo na vzorcu oseb, ki so se nehale udeleževati srečanj SS in PS, ker niso izpolnile njihovih pričakovanj. V kombinaciji z rezultati in ugotovitvami pričujoče študije bi integracija spoznanj lahko bila v pomoč pri snovanju takih mo- delov SS in PS, ki jih trenutno (še) ni. To bi vodilo k večanju alternativ, da bi ljudje zase lahko našli skupino, ki bi odgovorila na njihove potrebe. 170 Metodološki razmislek o izvedeni presečni študiji Tri kritične metodološke vsebine V procesu oblikovanja zbirke podatkov za vzorčenje, spoznavanja z različnimi skupinami za samopomoč in s podpornimi skupinami ter poznejših faz raziskave se je izkazalo, da so te skupine zelo heteroge- na populacija, saj a) pod pojmom skupine za samopomoč in podporne skupine delujejo zelo raznovrstne skupine glede na namen in način de- lovanja, kar vpliva na to, da b) ta termin združuje tako vodje kot čla- ne z zelo različnimi značilnostmi glede na starost, izobrazbo, posebne potrebe, motive za udeležbo in drugo. To oboje prispeva k zahtevnosti vprašanja o vzorčenju skupin in oblikovanja ustreznega raziskovalne- ga instrumenta. Na osnovi pridobljenih informacij o skupinah za sa- mopomoč in podpornih skupinah v Sloveniji ocenjujem, da so znotraj populacije teh skupin precej različne podpopulacije. Kot je razvidno iz načina stratificiranja vzorca, so največja podpopulacija skupine sta- rih ljudi za samopomoč tako glede na njihovo številčnost kakor glede na organiziranost. Drugo podpopulacijo pa predstavljajo skupine, ki so prav tako številčnejše po obsegu in med seboj (različno močno) po- vezane. Tretja podpopulacija so skupine, ki so najbolj neformalne po naravi delovanja in tudi skoraj edinstvene po pojavnosti (npr. skupina za ovdovele moške, skupina za samske, skupina za transspolno usmer- jene). V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali ne bi kazalo vsake od teh podpopulacij proučevati ločeno. 171 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Drug metodološki razmislek je namenjen uporabljenemu raziskovalne-mu instrumentu. Izkazalo se je, da so prej omenjene značilnosti članov vplivale na razumevanje raziskovalnega instrumenta. Nekateri starejši in nekatere osebe s posebnimi potrebami ali z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju so imele nekaj težav pri izpolnjevanju vprašalnika, kar je vodilo do izločanja (delno) izpolnjenih, a žal neuporabnih vpra- šalnikov. Določeno zahtevnost je prinesla tudi značilnost uporabljenih različnih terminov, ki izhajajo iz organizacijskih značilnosti in ideolo- ških predpostavk, znotraj katerih skupine za samopomoč in podporne skupine delujejo (vprašalniki za vodje). To težavo sem delno rešila z namensko opredelitvijo posameznih (v različnih skupinah različno ra- zumljenih) izrazov v uvodu vprašalnika. Ocenjujem, da je bila to zelo umestna poteza, ki je prispevala k relevantnejšim rezultatom. Kljub temu pa se je mestoma pri komentarjih ob odgovorih izkazalo, da neka- tera vprašanja za določene skupine niso bila primerna ali smiselna (npr. komentar članov AA glede dogovarjanja in sklepanja kompromisov v skupini je bil, da se nimajo o čem dogovarjati, saj niso zato tukaj). Take in podobne situacije sem predvidevala, saj je namen na primer podpornih skupin za mlade mamice z dojenčki, ki je pretežno informativne in podporne narave, drugačen od namena skupin za zdravljenje odvisno- sti. Vendarle pa je ta razlika med skupinami prispevala k dejstvu, da je bilo težko pripraviti merski instrument, ki bi bil enako primeren za vse skupine. Iz odgovorov je bila glede uporabljenega merskega instrumen- ta razvidna tudi naslednja omejitev. Redko so se pojavile nepredvidene kombinacije možnih odgovorov. Tako je bilo npr. vprašanje za vodje o tem, kdo odloča, ali se sme novi član priključiti skupini. Možni odgo- vori so bili: vodja, član ali drugo. Številni so izbrali možnost drugo, kjer so dopisali vodja in člani skupaj. Da bi pridobila vpogled v specifike posameznih vrst skupin, bi se bilo treba v nadaljevanju raziskovanja osrediniti zgolj na posamezni tip skupine, toda hkrati bi to tudi omejilo raziskovanje zgolj za ta tip skupine in zmanjšalo primerljivost rezulta- tov med skupinami. Ko sem že zaključevala zadnje faze raziskave, sem spoznala, da bi bilo v raziskovalnem procesu uvodne intervjuje s ključnimi informatorji smi- selno vsebinsko nekoliko razširiti in kvalitativno analizirati, da bi dobila vpogled v doživljanje posameznih vodij skupin za samopomoč in podpornih skupin. Kajti z njimi je bil pravzaprav uvodni intervju že tako zastavljen, da bi bil lahko usmerjen v poglobljeni intervju. Načeloma so bili intervjuji dolgi od ure do ure in pol, marsikateri so tudi vključevali 172 Metodološki razmislek o izvedeni presečni študiji pomen vodenja skupine za intervjuvanega vodjo. Informacije, pridoblje- ne na ta način, bi vsebinsko lahko obogatile spoznanja kvantitativnega dela. To ocenjujem kot zamujeno priložnost raziskovalnega procesa. Odprte vsebine raziskovanja v prihodnje Menim, da bi raziskavo dodatno obogatilo, če bi za namen študije, v katero so bile vključene vodje, izvedla intervjuje po fokusnih skupinah in tako ugotovila, ali bi rezultati, izhajajoči iz teh intervjujev, nakazovali kake druge zanimive kriterije za izoblikovanje in razumevanje tipov skupin za samopomoč in podpornih skupin. V študiji, v katero so bili vključeni člani, pa bi se bilo smiselno osrediniti na to, kolikšna sta obseg in vpliv napotitev v skupine za samopomoč. Tako bi bilo npr. zanimivo raziskati, kako oz. če napotitev v skupino kot sospremenljivka sovpli- va na zadovoljstvo s skupino in kakšne so razlike v oceni zadovoljstva članov s skupino med člani, ki se vanjo vključijo prostovoljno in ki so vanjo napoteni (npr. udeležba na srečanju skupine za samopomoč pri odvisnosti od alkohola kot pogoj za ohranjanje delovnega razmerja). Podobno bi bilo znotraj posameznih vrst delovanja skupine glede tra- janja članstva. Zanimivo bi bilo na primer ugotoviti zveze med neodvi- snimi in odvisnimi spremenljivkami v skupinah, ki bi jih glede na traja- nje članstva lahko opredelili kot skupine s kratkotrajno udeležbo (npr. skupine za mlade mamice, v katerih so udeleženke večinoma članice do enega leta, kolikor jim to dopušča porodniški dopust ter dopust za nego in varstvo otroka) in skupine z neomejeno trajajočo udeležbo (npr. v skupinah AA, v katerih članstvo lahko traja tudi dvajset in več let). Kvalitativno nadaljevanje raziskovanja teme SS in PS pa bi bilo v smi- slu ugotavljanja pojavnosti skupin in doživljanja svoje udeležbe v njih. Naslednja možnost raziskovalnega dela, katere izsledke vidim kot ne- posredno uporabne tudi za delo v praksi, bi bilo longitudinalno razi- skovanje, ki bi ugotavljalo, kakšne učinke in posledice udeležbe v SS in PS doživljajo člani med določenim obdobjem udeleževanja srečanj skupine ali po določenem obdobju po končanem udeleževanju srečanj v skupini. Ta obdobja bi bila lahko na primer po enem letu in po petih letih, da bi bilo mogoče primerjati, kako se v zvezi s časovno kompo- nento spreminja doživljanje članov. Kar bi bilo pri tovrstnem razisko- vanju metodološko težko izvedljivo, bi bilo vzorčenje, saj je članstvo v večini skupin anonimno ali vsaj prostovoljno, kar bi onemogočilo de- tekcijo enot vzorca v obeh časovnih točkah. Pri kvalitativnem in tudi 173 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči kvantitativnem raziskovanju bi bilo po zgledu raziskovalnega interesa Archibalda (2007) smiselno raziskati organizacije za samopomoč v Sloveniji, ugotoviti, kakšno je njihovo formalno delovanje, kolikšni so njihova razvitost, obseg ter namen dela in drugo, kar bi lahko odgovo- rilo tudi na vprašanje, ali je samopomoč pri nas razvita kot družbeno gibanje, in če da, kakšna je njegova dinamika in kako je povezana s splošnim družbenim dogajanjem pri nas. Kar pa bi bilo najskladnejše s paradigmo pomoči, bi bilo participativ- no akcijsko raziskovanje (Wong in Chow, 2006), med katerim bi raz- iskovalci in uporabniki skupaj vodili raziskavo, kar bi članom skupin in organizacij za samopomoč omogočilo dobiti glas, da bi lahko arti- kulirali svoje potrebe nasproti ministrstvom kot glavnim financerjem posameznih področij življenja, na katera vplivajo s financiranjem in s tem prerazporejanjem virov moči, in tudi nasproti zakonodajalcem, saj bi tako lahko vplivali, da bi se zakonsko uredila razmerja, zaradi katerih so posamezne skupine izločene iz družbenega vplivanja ali soustvar-janja družbene realnosti. S tem spoznanjem se sklada tudi dejstvo, da so člani med pilotskim delom te raziskave in v diskusijah velikokrat sami izrazili željo po raziskovanju tega ali onega področja. Niso si sicer predstavljali, da bi bili v raziskovanje vključeni kot aktivni sodelavci, vsekakor pa domnevam, da bi se bil marsikdo pripravljen vključiti v raziskovalni proces. Če zaključim, bi bila skorajda katera koli smer podrobnejšega razi- skovanja skupin za samopomoč in podpornih skupin pomembna že zato, ker je v Sloveniji to področje še precej neraziskano. Po zgledu Goldstromove in drugih (2006) bi ta spoznanja o pomenu medsebojne pomoči za uporabnike prinesla izkušnje glede izboljšanja metodologije za raziskovanje skupin za samopomoč in podpornih skupin ter mo- žnosti za merjenje nacionalnih trendov na tem področju v prihodnosti. Te raziskave bi lahko prinesle razumevanje procesov samopomoči in medsebojne pomoči ter njihovo boljšo prepoznavnost in promocijo v praksi, to pa bi lahko vodilo do večje podpore pri prenašanju socialnega kapitala med skupinami, ki tovrstno krepitev moči potrebujejo. 174 Skupine za samopomoč in podporne skupine kot poskus vzpostavljanja dostojnega človekovega bivanja Na osnovi celotnega dela lahko glede skupin za samopomoč in pod- pornih skupin izpostavim, da so njihova na prvi pogled najbolj iz- stopajoča skupna točka razlike. Te se pojavljajo tako v poimenovanju procesov, ki potekajo v skupinah za samopomoč in podpornih skupi- nah, kot tudi v uporabljenih ideologijah, tipologijah skupin, oblikah sodelovanja med strokovno pomočjo in samopomočjo itd. Razlike so neizogibne pri preučevanju tako raznolikega, v osnovi avtopoetskega fenomena, kot so samopomoč ter skupine za samopomoč in podporne skupine znotraj samopomoči. Poleg razlik, ki jih proizvajajo parti- kularni vidiki samopomoči in jih v splošnem uvrščamo v tri skupine (država oz. družba, etnične, rasne in kulturne dimenzije znotraj te in značilnosti, ki jih narekuje tematika skupine), sta za skupine za samopomoč in podporne skupine ne glede na pojavne oblike tipični dve glavni univerzalni značilnosti, ki pogojujeta vse druge (Gidron in Chesler, 1994), in sicer obkroženost z ljudmi ali vrstniki v enaki situaciji in delitev skupnih izkušenj in doživljanj. Medsebojno pri- povedovanje o doživljanju oz. delitev izkušenj je v literaturi različno poimenovana, od izkustvenega znanja (Borkman, 1999) in izpovedo- vanja do ponovnega pripovedovanja (angl. re-telling) (Petty, 2000). Kakorkoli že imenujemo to medsebojno delitev izkušenj, gre vedno predvsem za pripovedovanje. Za pripoved, ki vodi do učinkov, kot so 175 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči občutek normalnosti, preokvirjanje situacije, pridobivanje nove pozitivne identitete, večanje občutka pripadnosti, pridobitev novih infor- macij, strategij spoprijemanja, osebna in družbenoskupinska krepitev moči (Katz, 1993; Farris Kurtz, 1997; Lamovec, 1998; Adams, 2003). Čeprav s časovnim zamikom zaradi družbenopolitičnega dogajanja, so se skupine za samopomoč in podporne skupine množično uveljavile tudi pri nas. Deloma je k temu prispevalo sodelovanje s strokovnimi oblikami pomoči, ki so – predvsem na področju podpornih skupin – promovirale njihov nastanek in delovanje. Sobivanje med strokovno pomočjo in skupinami za samopomoč in podpornimi skupinami je podobno sobivanju teh oblik pomoči in podpore v tujini. K takemu zaključku navajajo ugotovitve pričujoče raziskave, v kateri se je izka- zalo, da intenzivnejša vključenost skupin v sistem strokovne pomoči (t. i. profesionalizacija skupin) pomembno povečuje pripisovanje po- mena vključenosti v sistem strokovne pomoči za kakovost delovanja skupine in ocene pozitivnega odnosa stroke do teh skupin. Pogosteje se tudi pojavljajo nekatere organizacijske značilnosti skupin (manjša frekvenca srečevanja skupin, stalnejša vloga vodje, krajše trajanje član- stva, pogostejše vrednotenje učinkovitosti delovanja skupine in nekateri dejavniki, ki otežujejo delo skupine). Čim bolj so skupine vpete v sistem strokovne pomoči, tem bolj se z njim povezujejo značilnosti njihovega delovanja in se manjša naravnanost delovanja po načelih samopomoči ali samoorganizacijska naravnanost. Zagovarjam stališče, da naj bi bil za strokovnjake pri tem dogajanju še posebej velik izziv dopuščati sobivanje strokovne pomoči in samopomoči ter delovati kot spodbujevalec in podpora skupinam, za katere se kažejo potrebe v določenem kontekstu. Menim, da je za strokovne delavce pri- spevek pričujoče študije tudi poziv k premisleku o stališčih glede tega, koliko strokovno delo dejansko odgovarja na potrebe ljudi. K temu na- peljujejo naslednje misli. Če se ljudje prostovoljno združujejo, potem to počnejo iz potrebe. Zastavlja se vprašanje, ali so te potrebe vzniknile zato, ker strokovno delo v zadovoljivi meri ne odgovori nanje, ali zato, ker tega po definiciji ne more, saj gre za različna pristopa. Kakor je bilo poudar-jeno v prejšnjih razdelkih, učinkovitosti skupin za samopomoč in pod- pornih skupin ni mogoče presojati po enakih kriterijih (Lamovec, 1998; Farris Kurz, 1997; Borkman, 1999), saj je zanje značilnih več podobnosti z neformalno mrežo. Toda mnogokrat so vzniknile zato, ker so potrebe ljudi, ki so pomoč iskali pri strokovnih službah, ostale nenaslovljene, zato premislek o strokovnem delovanju ni odvečen. 176 Skupine za samopomoč in podporne skupine kot poskus ... Ugotovitve pričujoče študije kažejo, da so člani skupin v splošnem zelo zadovoljni s skupinami, v katere so aktivno vključeni (pomembna razlika v zadovoljstvu s skupino nastopi med člani, ki se udeležujejo vsaj treh četrtin srečanj v primerjavi s člani, ki se jih udeležujejo manj, v prid prvim). Seveda je morda k temu prispevala prostovoljna udeležba, v zvezi s katero je mogoča domneva, da so se v raziskavi odzvali aktivnejši člani skupin, ki so s skupino zadovoljnejši. Rezultati študije, v katero so bili vključeni člani skupin, so pokazali še pomembne razlike med nekaterimi vrstami skupin za različne ciljne populacije. Člani skupin za starejše poročajo o manjši prisotnosti občutka sprejetosti in enakovrednosti ter učenja strategij spoprijemanja kakor člani skupin za osebe s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo in kakor člani skupin za starše ali svojce oseb s težavami ali diskriminiranih (in učenja strategij spoprijemanja je manj v skupinah za starejše v primerjavi s skupinami za osebe v različnih življenjskih situacijah). Člani skupin za osebe obolele za kronično boleznijo ali osebe s posebni- mi potrebami pa poročajo o manjši možnosti vpliva na skupino, učenju strategij spoprijemanja ter proaktivnosti in kompetentnosti v primerjavi s člani skupin za osebe s težavami v duševnem zdravju in z odvisno- stjo. Proaktivnosti in kompetentnosti pa člani skupin za osebe obolele za kronično boleznijo ali osebe s posebnimi potrebami prejmejo manj tudi v primerjavi s člani skupin za starše ali svojce oseb s težavami ali diskriminiranih. Drugače pa je z védenjem o družbi. V tem primeru pa skupine za osebe s težavami v duševnem zdravju in z odvisnostjo ter skupine za starejše ponujajo svojim članom manj tega znanja tako v primerjavi s skupinami za osebe v različnih življenjskih situacijah, kakor s skupinami za osebe obolele za kronično boleznijo ali osebe s posebnimi potrebami. Ti re- zultati vodijo do ugotovitev, da je od vrste skupine in njenega namena (na osebno ali na družbeno spremembo usmerjena skupina) odvisno, katere od omenjenih kompetenc bo v večji meri ponudila svojim čla- nom. Kot že rečeno, v skupinah člani dobijo to, kar potrebujejo, vendar pa se to, kar potrebujejo, med člani različnih skupin razlikuje. Kakor koli, člani skupin za samopomoč in podpornih skupin so največji stro- kovnjaki za dogajanja v teh skupinah, ker so si o njih pridobili na izku- šnjah temelječe znanje. Predstavljena študija in vse zapisano v tej knjigi pa sta zgolj približek pogleda zunanje opazovalke dogajanja na tem področju in nič drugega kot to. 177 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Kljub temu da so se skupine za samopomoč in podporne skupine pri nas že uveljavile, ocenjujem, da je situacija približno taka kot na Zahodu pred dvajsetimi ali morda še več leti, čeprav je ta izjava precej poenostavljena, saj ne upošteva drugačnega družbenokulturnega kon- teksta, v katerega so skupine pri nas vpete. A zaostajanje v razširjeno- sti mreže skupin za samopomoč in podpornih skupin je opazno vsaj glede obstoja matičnih središč za skupine. Nekatere skupine imajo že lokalna matična središča, ki jih večinoma predstavlja organizaci- ja, znotraj katere delujejo, vendar nacionalnega matičnega središča pri nas še ni. To je škoda, saj so informacije o delujočih skupinah razdrobljene po posameznih organizacijah, prav tako pa so številne skupine, predvsem tiste, ki so povsem neformalne in v fazi ustana- vljanja, prepuščene same sebi brez podpore, ki bi jo matično središče lahko nudilo. Prav tako bi bilo raziskovanje teh skupin dostopnejše. Na osnovi lastne izkušnje oblikovanja zbirke podatkov evidentiranih skupin predvidevam, da je obseg dela za ustanovitev matičnega sredi- šča enakovreden obširnemu projektu. Družbeni fenomeni – in mednje spada tudi samopomoč kot oblika samoorganizacije in poznejše institucionalizacije – so dinamični kon- strukti (Archibald, 2007), vsakič znova soustvarjani in zato fluidni. Zato se je treba tudi pri razumevanju ugotovitev pričujočega dela zave- dati, da gre za ujeti zamrznjeni trenutek med raziskovanjem. Temeljni namen tega raziskovalnega dela je dosežen, saj je bil artikuliran kot vpogled v (takratno) trenutno stanje na področju skupin za samopomoč in podpornih skupin (z upanjem, da bo ta vpogled prispeval k večjemu razumevanju fenomena in tudi k večji podpori na strani strokovnih de- lavcev in financerjev, da bi bili primeri dobre prakse javno prepoznani, kar bi lahko vplivalo na večjo dosegljivost in prepoznavnost teh skupin za potencialne člane). Ali, kot je bilo formulirano na drugem mestu: rezultati naj bi prispevali k temu, da bi se skupine za samopomoč in podporne skupine razvijale v smer, ki je najkoristnejša za njihove člane in za skupnost. A ker gre za posnetek nekega stanja, ne morem mimo dejstva, da ta posnetek s seboj prinaša vprašanja dinamike nadaljnjega razvoja, kar ostaja odprto raziskovalno polje v prihodnosti. Prikazani posamezni vidiki razumevanja skupin za samopomoč in pod- pornih skupin (od opredelitev, razvoja, tipov, organizacij, razlik med njimi do procesov, ki v njih potekajo, itd.) predstavljajo le parcialne perspektive proučevanega pojava. Seveda vsaka od teh perspektiv veča razumevanje o njem in razširja umevanje kompleksnosti takih pojavov. 178 Skupine za samopomoč in podporne skupine kot poskus ... Gledano celostno, pa je univerzalna pojavnost skupin za samopomoč in podpornih skupin v izmenjavi izkušenj, pripovedovanju o lastnem do- življanju (Šugman Bohinc, 2003) med ljudmi, ki so v podobni situaciji z namenom doseganja razumevanja, pridobivanja in nudenja podpore in pomoči, iskanja občutka pripadnosti itd., za večino tega torej, kar obsega eksistencialno dimenzijo. Kadar govorimo o skupinah za samo- pomoč in podpornih skupinah, vendarle govorimo o iskanju in dose- ganju (dostojnega) človekovega bivanja, o eksistenci, katere smisel je v tem, da je preko pripovedovanja spremljana, sovpletena in soustvarjana z eksistenco drugih. Potemtakem dobi s pripovedovanjem tudi lastna eksistenca svoj smisel, ker nekaj pomeni drugim. Menim, da metapogled na pojav skupin za samopomoč in podpornih skupin razkriva njihovo usmerjenost v iskanje odgovorov na vpraša- nje o pomenu, smislu in možni spremembi eksistence, bodisi da je ta razumljena kot eksistenca posameznika ali posamezne (družbene, ali bolje – diskriminirane) skupine. Kadar govorimo o krepitvi moči sti- gmatiziranih ali diskriminiranih skupin, govorimo o temeljih, ki za- devajo eksistenco družbenih skupin. Zato vidim v samoorganiziranem gibanju za samopomoč in skupinah za samopomoč velik potencial za spremembe marsikaterih razmerij med družbenimi skupinami in mo- žnosti, da se mnogoterim družbenim praksam pripiše drugačen pomen. In vendarle se tudi eksistenca skupin konča pri posamezniku, ki znotraj posamezne skupine živi. Za besedo skupina vedno stojijo človeška bitja (kar ne ovrže dejstva, da je skupina več kot zgolj vsota posameznikov) z individualnimi zgodbami, katerih skupni imenovalec je hrepenenje po dostojni eksistenci. Zato je zame pripoved o skupinah za samopomoč in podpornih skupinah ter vseh pripovedi, ki so znotraj njih pripovedo- vane, predvsem pripoved o eksistencialnem hrepenenju. 179 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči 180 Literatura in viri Kaj je AA? (b. d.). Pridobljeno s http://www.aa-slovenia.si/kaj-so- anonimni-alkoholiki/. Aakhus, M., in Rumsey, E. (2010). Crafting Supportive Communication Online: A Communication Design Analysis of Conflict in an Online Support Group. Journal of Applied Communication Research, 38 (1), 65–84. DOI: 10.1080/00909880903483581. Adams, R. (2003). Social Work and Empowerment, 3. izd. Houndmills, New York: Palgrave Macmillan. Aglen, B., Hedlund, M., in Landstad, B. J. (2011). Self-help and self- -help groups for people with long-lasting health problems or men- tal health difficulties in a Nordic context: A review. Scandinavian Journal of Public Health, 39, 813–822. Archibald, M. E. (2007). The Evolution of Self-Help: How a Health Movement became an Institution. Houndmills, Basingstoke in Hampshire: Palgrave Macmillan. Balgopal, P. R., Ephross, P. H., in Vassil, T. V. (1986). Self-Help Groups and Professional Helpers. Small Group Research, 17 (2), 123–137. Ben-Ari, A. T. (1998). The concept of self-help clearinghouse: the Israeli experience. International Social Work, 41, 321–338. Bogataj, A. (2004). Skupina za samopomoč za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Socialno delo, 43 (2-3), 161, 162. 181 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Bolzan, N., Smith, M., Mears, J., in Ansiewicz, R. (2001). Creating Identities: Mental Health Consumer to Citizen? Journal of Social Work, 1 (3), 317–328. Borkman, T. J. (1999). Understanding Self-Help/Mutual Aid: Experiential Learning in the Commons. New Brunswick, New Jersey in London: Rutgers University Press. Borkman, T., in Schubert, M. (1994). Participatory Action Research as a Strategy for Studying Self-Help Groups Internationally. V F. Lavoie, T. Borkman in B. Gidron (ur.), Self-Help and Mutual Aid Groups: International and Multicultural Perspectives (str. 45–68). New York, London: The Haworth Press, Inc. Bufe, C. (1998). Alcoholics Anonymous: Cult or Cure? Tucson, AZ: See Sharp Press. Burkeman, O. (2012). The Antidote: Happiness for people who can't stand positive thinking. Edinburg, London: Canongate. Burti, L., Amaddeo, F., Ambrosi, M., Bonetto, C., Cristofalo, D., Ruggeri, M., in Tansella, M. (2005). Does Additional Care Provided by a Consumer Self-Help Group Improve Psychiatric Outcome? A Study in an Italian Community-Based Psychiatric Service. Community Mental Health Journal, 41 (6), 705–720. Chesler, M. A. (1990). The »Dangers« of Self-Help Groups: Understanding and Challenging Professionals' Views. V T. J. Powel (ur.), Working with Self-Help (str. 301–324). Silver Spring, MD: NASW Press. Chesney, B. K., in Chesler, M. A. (1993). Activism though Self-Help Group Membership: Reported Life Changes of Parents With Cancer. Small Group Research, 24 (2), 258–273. Cherry, S. (2008). The ontology of a self-help book: a paradox of its own existence. Social Semiotics, 18 (3), 337–348. DOI: 10.1080/10350330802217113. Cheung, Y. W., Mok, B.-H., in Cheung, T.-S. (2005). Personal Empowerment and Life Satisfaction among Self-Help Group Members in Hong Kong. Small Group Research, 36 (3), 354–377. Chien, W. T., Norman, I., in Thompson, D. R. (2006). Perceived Benefits and Difficulties Experienced in a Mutual Support Group for Family Carers of People With Schizophrenia. Qualitative Health Research, 16 (7), 962–981. 182 Literatura in viri Christian, A. (2005). Contesting the Myth of the ‘Wicked Stepmother’: Narrative Analysis of an Online Stepfamily Support Group. Western Journal of Communication, 69 (1), 27–47. Citron, M., Solomon, P., in Draine, J. (1999). Self-Help Groups for Families of Persons with Mental Illnes: Perceived Benefits of Helpfulness. Community Mental Health Journal, 35 (1), 15–29. Codd, H. (2002). »The Ties that Bind«: Feminist Perspectives on Self-Help Groups for Prisoners' Partners. The Howard Journal, 41 (4), 334–347. Coreil, J., Wilke, J., in Pintado, I. (2004). Cultural Models of Illness and Recovery in Breast Cancer Support Groups. Qualitative Health Research, 14 (7), 905–923. Costello, J. F. (2013). Roles and Strategies of Diabetes Support Group Facilitators. An Exploratory Study. The Diabetes Educator, 39 (2), 178–186. Damen, S., Mortelmans, D., in Van Hove, E. (2000). Self-Help Groups in Belgium: Their Place In The Care Network. Sociology of Health & Illness, 22 (3), 331–348. Davidson, J. (2001). ‘Joking apart …’: a ‘processual’ approach to rese- arching self-help groups. Social & Cultural Geography, 2 (2), 163– 183. DOI: 10.1080/14649360120047797. Deneke, C. (1983). How Professionals View Self-Help. V D. L. Pancoast, P. Parker in C. Froland (ur.), Rediscovering Self-Help: Its role in Social Care (str. 125–141) . Beverly Hills, London, New Delhi: Sage Publications. Dennis, M. R. (2012). Do Grief Self-Help Books Convey Contemporary Perspectives On Grieving? Death Studies, 36, 393–418. DOI: 10.1080/07481187.2011.553326. Dragoš, S. (2005). Moč – navodila za uporabo. V S. Dragoš, V. Leskošek, P. Petrovič Erlah, J. Škerjanc, Š. Urh in S. Žnidarec Demšar (ur.), Krepitev moči (str. 10–47). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Skupine za samopomoč bolnikov z rakom (b. d.). Pridobljeno s http://www.onkologija. org/sl/domov/pogovori_in_komunikacija/pot_k_okrevanju/ skupine_za_samopomoc/?group_id=1. Dvanajst izročil Anonimnih alkoholikov. (b. d.). Pridobljeno s http:// www.aa-slovenia.si/za-clane-in-skupine/dvanajst-izrocil- anonimnih-alkoholikov/. 183 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Dvanajst korakov Anonimnih alkoholikov. (b. d.). Pridobljeno s http://www.aa-slovenia.si/za-clane-in-skupine/dvanajst-korakov- anonimnih-alkoholikov/. Estimates of A.A. Groups and Membres as of January 1, 2014. Pridobljeno s http://www.aa.org/assets/en_US/smf-53_en.pdf. Farris Kurtz, L. (1990). Twelve Step Programs. V T. J. Powell (ur.). Working with Self-Help (str. 93–119). Silver Spring, MD: NASW Press. Farris Kurtz, L. (1997). Self-Help and Support Groups: A Handbook for Practitioners. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publication. Félix-Ortiz, M., Salazar, M. R., González, J. R., Sorensen, J. L., in Plock, D. (2000). A Qualitative Evaluation of an Assisted Self-Help Group for Drug-Addicted Clients in a Structured Outpatient Treatment Setting. Community Mental Health Journal, 36 (4), 339–349. Gabrhelik, R., in Miovsky, M. (2013). History of Self-Help and ‘Quasi- Self-Help’ Groups in the Czech Republic: Development and Current Situation in the Institutional Context of Drug Services. Journal of Groups in Addiction & Recovery, 4, 137–158. DOI: 10.1080/15560350903038718. Gangi, J., in Darling, C. A. (2012). Adolescent Substance-Use Frequency Following Self-Help Group Attendance and Outpatient Substance Abuse Treatment. Journal of Child & Adolescent Substance Abuse, 21, 293–309. DOI: 10.1080/1067828X.2012.702937. Gidron, B., in Bargal, D. (1986). Self-Help Awareness in Israel: An Expression of Structural Changes and Expanding Citizen Participation. Nonprofit and Voluntary Sector Quarterly, 15, 47–56. Gidron, B., in Chesler, M. (1994). Universal and Particular Attributes of Self-Help: A Framework for International and Intranational Analysis. V F. Lavoie, T. Borkman in B. Gidron (ur.), Self-Help and Mutual Aid Groups: International and Multicultural Perspectives (str. 1–44). New York, London: The Haworth Press, Inc. Gidron, B., Guterman, N. B., in Hartman, H. (1990). Participation in Self-Help Groups and Empowerment among Parents of the Mentally Ill in Israel. V T. J. Powell (ur.), Working with Self-Help (str. 267–276). Silver Spring, MD: NASW Press. Gilat, I., Tobin, Y., in Shahar, G. (2011). Offering Support to Suicidal Individuals in an Online Support Group. Archives of Suicide Research, 15, 195–206. DOI: 10.1080/13811118.2011.589675. 184 Literatura in viri Gladstone, B. M., McKeever, P., Seeman, M., in Boydell, K. M. (2014). Analysis of a Support Group for Children of Parents With Mental Illnesses: Managing Stressful Situations. Qualitative Health Research, 24 (9), 1171–1182. DOI: 10.1177/1049732314528068. Goldstrom, I. D., Campbell, J., Rogers, J. A., Lambert, D. B., Blacklow, B., Henderson, M. J., in Manderscheid, R. W. (2006). National Estimates for Mental Health Mutual Support Groups, Self-Help Organizations, and Consumer-Operated Services. Administration and Policy in Mental Health and Mental Health Services Research, 33 (1), 92–103. Gray, R., Fitch, M. Davis, C., in Phillips, C. (1997). A Qualitative Study of Breast Cancer Self-Help Groups. Psycho-Oncology, 6, 279–289. Groh, D. R., Jason, L. A., Ferrari, J. R., in Davis, M. I. (2009). Oxford House and Alcoholics Anonymous: The Impact of Two Mutual- Help Models on Abstinence. Journal of Groups in Addiction & Recovery, 4 (1-2), 23–31. Guerriero Austrom, M. Geros, K. N., Hemmerlein, K., McGuire, S. M., Gao, S., Brown, S. A., Callahan, C. M., in Clark, D. O. (2014). Use of a multiparty web based videoconference support group for family caregivers. Dementia, 0 (0), 1–9. DOI: 10.1177/1471301214544338. Hedman, R., Hansebo, G., Ternestedt, B.-M., Hellström, I., in Norberg, A. (2014). Expressed Sense of Self by People With Alzheimer’s Disease in a Support Group Interpreted in Terms of Agency and Communion. Journal of Applied Gerontology, 1–23. DOI: 10.1177/0733464814530804. Hedrick, H. L., Isenberg D. H., in Martini, C. J. M. (1992). Self-Help Groups: Empowerment Through Policy and Partnership. V A. H. Katz, H. L. Hedrick, D. H. Isenberg, L. M. Thompson, T. Goodrich in A. H. Kutscher (ur.), Self-Help: Concept and Applications (str. 1–55). Philadelphia: The Charles Press, Publishers. Henriksson, A., Årestedt, K., Benzein, E., Ternestedt, B.-M., in Andershed, B. (2012). Effects of a support group programme for patients with life-threatening illness during ongoing palliative care. Palliative Medicine, 27 (3), 257–264. Herek, G. M. (b. d.) Facts About Homosexuality and Mental Health. Pridobljeno s http://psychology.ucdavis.edu/rainbow/html/fac- ts_mental_health.html. Herriger, N. (2002). Empowerment in der Sozialen Arbeit: eine Einführung. Stuttgart, Berlin, Köln: Kohlhammer. 185 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Hildingh, C., Fridlund, B., in Segesten, K. (1995). Social Support in SelfHelp Groups, as Experienced by Persons Having Coronary Heart Disease and Their Next Of Kin. International Journal of Nurses Studies, 32 (3), 224–232. Hočevar, S., in Tomažič, L. (2004). Skupine za samopomoč staršev in- validnih otrok. Socialno delo, 43 (2-3), 159–160. Hodges, L., in Dibb, B. (2010). Social Comparison within Self-help Groups: Views of Parents of Children with Duchenne Muscular Dystrophy. Journal of Health Psychology, 15 (4) 483–492. Hopson, R. E. (1996). The 12-Step Program. V E. P. Shafranske (ur.), Religion and the clinical practise of psychology (str. 533–558). Washington, DC: American Psychological Association. Humphreys, K., in Moos, R. (2001). Can Encouranging Substance Abuse Patients to Participate in Self-Help Groups Reduce Demand for Health Care? A Quasi-Experimetnal Study. Alcoholism: Clinical and Experimental Research, 25 (5), 711–716. Husain, Z., Mukherjee, D., in Dutta, M. (2010). Self Help Groups and empowerment of women: Self-selection or actual benefits? Pridobljeno s http://mpra.ub.uni-muenchen.de/20765/ MPRA Paper No. 20765. Irick, K. M., in Fried S. B. (2001) A Content Analysis of Recent Self- Help Books on Caregiving and Aging Parents. Clinical Gerontologist, 23 (1/2), 131–144. DOI: 10.1300/J018v23n01_11. Isenberg, D. H., Loomis, C., Huphreys, K., in Maton, K. I. (2004). Self- Help Research: Issues of Power Sharing. V L. A. Jason, C. B. Keys, Y. Suarez-Balcazar, R. R. Taylor in M. I. Davis (ur.), Participatory Community Research: Theories and Methods in Action. APA Decade of Behavior Volumes (str. 123–137). Washington, DC: American Psychological Association. Jakimow, T., in Kilby, P. (2006). Empowering Women: A Critique of the Blueprint for Self-help Groups in India. Indian Journal of Gender Studies, 13 (3), 375–400. Kacen, L., in Bakshy, I. (2005). Institutional Narratives in the Discourse Between Oncology Social Workers and Cancer Patients’ SelfHelp Organization. Qualitative Health Research, 15 (7), 861–880. Kamin, T. (2006). Zdravje na barikadah: dileme promocije zdravja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 186 Literatura in viri Katz, A. H. (1993). Self-Help in America: A Social Movement Perspective. New York: Twayne Publishers. Kelch, B. P. (2014). 12 Steps for Best Practices in Referral to Mutual Self-Help Groups. Journal of Groups in Addiction & Recovery, 9, 222–236. DOI: 10.1080/1556035X.2014.943550. King, G., Stewart, D., King, S., in Law, M. (2000). Organizational Characteristics and Issues Affecting Longevity of Self-Help Groups for Parents of Children with Special Needs. Qualitative Health Research, 10 (2), 225–241. Kobolt, A. (2009). Skupina kot prostor socialnega učenja. Socialna pe- dagogika, 13 (4), 359–382. Krause, M. (2003). The Transformation of Social Representations of Chronic Disease in a Self-help Group. Journal of Health Psychology, 8 (5) 599–615. Kumar, A. (2007). Health inequity and women’s self-help groups in India: The role of caste and class. Health Sociology Review, 16 (2), 160–168. DOI: 10.5172/ hesr.2007.16.2.160. Laitinen, I., Ettorre, E., in Sutton, C. (2006). Empowering depressed women: Changes in ‘individual’ and ‘social’ feelings in guided self-help groups in Finland. European Journal of Psychotherapy and Counselling, 8 (3), 305–320. DOI: 10.1080/1364253060087 8238. Lamovec, T. (1998). Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana, Visoka šola za socialno delo. Larson, G., Drolet, J., in Samuel, M. (2013). The role of self-help gro- ups in post-tsunami rehabilitation. International Social Work, 0 (0), 1–16. DOI: 10.1177/0020872813477880. Laudet, A. B., Magura, S. Cleland, C. M., Vogel, H. S., in Knight, E. L. (2003). Predictors of Retention in Dual-Focus Self-Help Groups. Community Mental Health Journal, 39 (4), 281–297. Lewis Herman, J. (2001). Trauma and Recovery: From Domestic Abuse to Political Terror. London: Pandora. Lieberman, M. A., in Bond, G. R. (1978). Self-Help Groups: Problems of Measuring Outcome. Small Group Research, 9, 221–241. Lieberman, M. A., in Goldstein, B. A. (2005). Self-Help On-line: An Outcome Evaluation of Breast Cancer Bulletin Boards. Journal of Health Psychology, 10 (6), 855–862. 187 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Lieberman, M. A., in Snowden, L. R. (1993). Problems in Assesing Prevalence and Membership Characteristics of Self-Help Group Participants. The Journal of Applied Behavioral Science, 29 (2), 166–180. Lozano-Verduzco, I., Marín-Navarrete, R., Romero-Mendoza, M., in Tena-Suck, A. (2015). Experiences of Power and Violence in Mexican Men Attending MutualAid Residential Centers for Addiction Treatment. American Journal of Men’s Health, 1–13. Spletna objava prek tiskom 13. 1. 2015. DOI: 10.1177/1557988314565812. Malik, S. H., in Coulson, N. (2008). The male experience of infertility: a thematic analysis of an online infertility support group bulletin board. Journal of Reproductive and Infant Psychology, 26 (1), 18–30. DOI: 10.1080/02646830701759777. Mankowski, E. S., Humphreys, K., in Moos, R. H. (2001). Individual and Contextual Predictors of Involvment in Twelve-Step Self- Help Groups After Substance Abuse Treatment. American Journal of Community Psychology, 29 (4), 537–563. Matzat, J. (2002). T he Development of Self-Helf Groups and Support for them in Germany . International Journal of Self-Help and Self-Care, 1 (4), 307–322. Meissen, G. J., Gleason, D. F., in Embree, M. G. (1991). An Assessment of the Needs of Mutual-Help Groups. American Journal of Community Psychology, 19 (3), 427–442. Meissen, G. J., in Warren, M. L. (1993). The Self-Help Clearinghouse: A New Development in Action Research for Community Psychology. Journal of Applied Behavioral Science. 29 (4), 446–463. Mejias, N. J., in Gill, C. J. (2014). Influence of a Support Group for Young Women With Disabilities on Sense of Belonging. Journal of Counseling Psychology, 61 (2), 208–220. DOI: 10.1037/a0035462. Mentis, M., Messinis, L., Kotrotsiou E., Angelopoulos, N. V, Marneras, C., Papathanasopoulos, P., in Dardiotis, E. (2014). Efficacy of a support group intervention on psychopathological characteristi- cs among caregivers of psychotic patients. International Journal of Social Psychiatry. Spletna objava prek tiskom, 1–6, DOI: 10.1177/0020764014547075. Mo, K. H. P., in Coulson, N. S. (2009). Living with HIV/AIDS and Use of Online Support Groups. Journal of Health Psychology, 15 (3), 339–350. 188 Literatura in viri Moeller, M. L. (2007). Anders helfen: Selbstihilfegruppen und Fachleute arbeiten zusammen. Giessen: Psychosozial-Verlag. Mohanan Pillai, P., in Shanta, N. (2011). ICT and Employment Promotion among Poor Women: How Can We Make It Happen? Some Reflections on Kerala’s Experience. Indian Journal of Gender Studies, 18 (1), 51–76. Mok, B.-H. (2001). Cancer Self-Help Groups in China. Small Group Research, 32 (2), 115–132. Moyle, T. L., Dollard, M., in Narayan Biswas, S. (2006). Personal and Economic Empowerment in Rural Indian Women: A Self-help Group Approach. International Journal of Rural Management, 2 (2), 245–266. Nash, S. (1999). Self-Help in Australia. Pridobljeno s http://www.coshg. org.au/selfhelphistory.html. Newransky, C., Kayser, K., in Lombe, M. (2014). The Development of Self-Efficacy Beliefs of Widowed and Abandoned Women Through Microcredit Self-Help Groups: The Case of Rural South India. Journal of Social Service Research, 40, 201–214. DOI: 10.108 0/01488376.2013.865579. Nichols, K., in Jenkinson, J. (2006). Leading a Support Group: a Practical Guide. Maidenhead, New York: Open University Press. Norcross, J. C. (2006). Integrating Self-Help Into Psychotherapy: 16 Practical Suggestions. Professional Psychology: Research and Practice, 37 (6), 683–693. Nowinski, J. (2003). Self-help groups. V J. L. Sorensen, R. A. Rawson, J. Guydish in J. E. Zweben (ur.), Drug abuse treatment through col- laboration: Practice and research partnerships that work (str. 55–70). Washington, DC: American Psychological Association. Nylund, M. (2000). Varieties of Mutual Support and Voluntary Action: A study of Finnish Self-Help Groups and Volunteers. Helsinki: The Finnish Federation of Social Welfare and Health. Oka, T. (1994). Self-Help Groups in Japan. V F. Lavoie, T. Borkman in B. Gidron (ur.), Self-Help and Mutual Aid Groups: International and Multicultural Perspectives (str. 69–95). New York, London: The Haworth Press, Inc. Oliffe, J. L., Gerbrandt, J. S., in Hislop, T. G. (2010). Health Promotion and Illness Demotion at Prostate Cancer Support Group. Health Promotion Practice, 11 (4), 562–571. 189 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči O'Rourke, K., in Worzbyt, J. C. (1996). Support Groups for Children. Washington: Accelerated Development. Pattenden, J. (2010). A neoliberalisation of civil society? Self-help gro- ups and the labouring class poor in rural South India. The Journal of Peasant Studies, 37 (3), 485–512. DOI: 10.1080/03066150.2010. 494372. Peterson, J. L. (2009). ‘ You Have to be Positive.’ Social Support Processes of an Online Support Group for Men Living with HIV. Communication Studies, 60 (5), 526–541. DOI: 10.1080/ 10510970903260368. Petty, M. S. (2000). SOS and the retelling of Suicide. Health, 4 (3), 288–308. Philip, B. (2009). Analysing the politics of self-help books on depressi- on. Journal of Sociology, 45 (2), 151–168. DOI:10.1177/1440783309 103343. Pistrang, N., Barker, C., in Humphreys, K. (2008). Mutual Help Groups for Mental Health Problems: A Review of Effectiveness Studies. American Journal of Community Psychology, 42, 110–121. Powell, J. (1990). Self-Help, Professional Help and Informal Help: Competing of Complementary Systems? V T. J. Powell (ur.), Working with Self-Help (31–49). Silver Spring, MD: NASW Press. Ramovš, J. (1989). Skupine ostarelih za samopomoč: raziskovalno upo- rabni projekt za dvig kvalitete življenja ostarelih (raziskovalno po- ročilo). Ljubljana: Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo. Ramovš, J. (1994). Skupine in organizacije za samopomoč v Sloveniji: zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na znanstveno-raziskovalnem projektu za triletno obdobje (raziskovalno poročilo). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontago-gika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Riessman, F., in Carrol, D. (1995). Redefining Self-Help: Policy and Practice. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. Rimke, H. M. (2000). Governing Citizens Through Self-Help Literature. Cultural Studies, 14 (1), 61–78. Riordan, R. J., in Beggs, M. S. (1988). Some Critical Differences Between Self-help and Therapy Groups. The Journal for specialists in group work, 13 (1), 24–29. 190 Literatura in viri Ronel, N. (2000). From Self-Help to Professional Care. An Enhanced Application of the 12-Step Program. The Journal of Applied Behavioral Science, 36 (1), 108–122. Rush, M. M. (2002). Perceived Social Support: Dimensions of Social Interaction Among Sober Female Participants in Alcoholics Anonymous. Journal of the American Psychiatric Nurses Association, 8 (4), 114–119. Salecl, R. (2011). Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba. Salzer, M. S., Rappaport, J., in Segre, L. (1999). Professional Appraisal of Professionally led and Self-Help Groups. Journal of Orthopsychiatry, 69 (4), 536–540. Schiff, M., in Bargal, D. (2000). Helping Characteristics of Self-Help and Support Groups. Their Contribution to Participants’ Subjective Well-Being. Small Group Research, 31 (3), 275–304. Schneider, R., Burnette, M., in Timko, C. (2008). History of Physical or Sexual Abuse and Participation in 12-Step Self- Help Groups, The American Journal of Drug and Alcohol Abuse, 34 (5), 617–625. Schotanus-Dijkstra, M., Havinga, P., van Ballegooijen, W., Delfosse, L., Mokkenstorm, J., in Boon, B. (2014). What Do the Bereaved by Suicide Communicate in Online Support Groups? A Content Analysis. Crisis, 35 (1), 27–35. DOI: 10.1027/0227-5910/a000225. Schubert, M. A., in Borkman, T. J. (1991). An Organizational Typology for Self-Help Groups. American Journal of Community Psychology, 19 (5), 769–787. Segdst, K. A. (2008). Impact of Support Groups on Weil-Being of Older Women. Journal of Gerontological Social Work, 51 (1/2), 42–52. Self-Help (b. d.). Pridobljeno s http://en.wikipedia.org/wiki/Self-help. Schopler, J. H., in Galinsky, M. J. (1995). Expanding Our View of Support Groups as Open Systems. V M. J. Galinsky in J. H. Schopler (ur.), Support Groups: Current Perspectives on Theory and Practise (str. 3–10). New York, London: The Haworth Press Inc. Steffen, A. M., in Jackson, C. S. (2012). Predicting Facilitators’ Behaviors During Alzheimer’s Family Support Group Meetings. American Journal of Alzheimer’s Disease & Other Dementias, 27 (2), 114–120. DOI: 10.1177/1533317512441051. 191 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Steinke, B. (2000). Rehabilitation Initiatives by Disability Self-Help Groups: A Comparative Study. International Social Security Review, 53 (1), 83–107. Stewart, M., Banks, S., Crossman, D., in Poel, D. (1994). Partnership be- tween Health Professionals and Self-Help Groups: Meanings and Mechanism. V F. Lavoie, T. Borkman in B. Gidron (ur.), Self-Help and Mutual Aid Groups: International and Multicultural Perspectives (str. 97–116). New York, London: The Haworth Press, Inc. Stommel, W., in Koole, T. (2010). The online support group as a com- munity: A micro-analysis of the interaction with a new member. Discourse Studies, 12 (3) 357–378. Šugman Bohinc, L. (2003). Pripovedovanje zgodb v socialnem svetova- nju in psihoterapiji. Socialno delo, 42 (6), 377–383. Šugman Bohinc, L. (2010). Od objektivizma h konstruktivizmu in so- cialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji. Kairos: slo- venska revija za psihoterapijo, 4 (1-2), 51–65. Švab, A., Šolar, V.. Ziherl, A. Ibic, L., Čufer, B., in Trivič, A. S. (1998). Ko hrana ni več »hrana«: predstavitev vizije skupin za (samo)pomoč pri motnjah hranjenja. Ljubljana: ŠOU. Taylor, V. (1999). Gender and Social Movements: Gender Processes in Women's Self-Help Movements. Gender & Society, 13 (1), 8–33. Totally in Control (b. d.). Oxford: SIRC – Social Research Issues Center. Pridobljeno s http://www.sirc.org/articles/totally_in_control2.shtml. Troman, G. (2003). Coping Collectively: The Formation of a Teacher Self- help Group. British Journal of Sociology of Education, 24 (2), 145–157. Umphrey, L. R., in Cacciatore, J. (2011). Coping With the Ultimate Deprivation: Narrative Themes In a Parental Bereavement Support Group. Omega, 63 (2), 141–160. doi: 10.2190/OM.63.2.c. VanLear, C. A., Sheehan, M., Withers, L. A., in Walker, R. A. (2005). AA Online: The Enactment of Supportive Computer Mediated Communication. Western Journal of Communication, 69 (1), 5–26. DOI: 10.1080/10570310500033941. Von Appen, U. (1994). The Development of Self-Help in Germany's New Provinces (Former East Germany). The Case of Schwerin. V F. Lavoie, T. Borkman in B. Gidron (ur.), Self-Help and Mutual Aid Groups: International and Multicultural Perspectives (str. 97–116). New York, London: The Haworth Press, Inc. 192 Literatura in viri Weaver Randall, K., in Salem, D. A. (2005). Mutual-Help Groups and Recovery: The Influence of Settings on Participants' Experience of Recovery. V R. O. Ralph in P. W. Corrigan (ur.), Recovery in men- tal illness: Broadening our understanding of wellness (str. 173–205) . Washington, DC: American Psychological Association. Weber, H. G. (1982). Self-help and Beliefs. V H. G. Weber (ur.), Beliefs and Self-help: Cross-cultural Perspectives and Approaches. New Perspectives and Approaches (str. 13–30). New York: Human Sciences Press. White, B. J., in Madara, E. J. (ur.). (2002). Self-help Group Sourcebook: Your Guide to Community and Online Support Groups, 7. izd. New Jersey: American Self-Help Group Clearinghouse. Wituk, S. A., Shepherd, M. D., Warren, M., in Meissen, G. (2002). Factors Contributing to the Survival of Self-Help Groups. American Journal of Community Psychology, 30 (3), 349–366. Wituk, S. A., Tiemeyer, S., Commer, A., Warren, M., in Meissen, G. (2003). Starting Self-Help Groups: Empowering Roles for Social Workers. Social Work with Groups, 26 (1), 83–92. DOI: 10.1300/ J009v26n01_06. Woodstock, L. (2005). Vying Constructions of Reality: Religion, Science, and “Positive Thinking” in Self-Help Literature. Journal Of Media And Religion, 4 (3), 155–178. DOI: 10.1207/ s15328415jmr0403_3. Woodstock, L. (2006). All About Me, I Mean, You: The Trouble With Narrative Authority In Self-Help Literature. The Communication Review, 9 (4), 321–346. DOI: 10.1080/10714420600957290. Wollert, R. (1990). Self-Help Clearinghouses: An Overview of an Emergent System for Promoting Mutual Aid. V T. J. Powell (ur.), Working with Self-Help (str. 254–266). Silver Spring, MD: NASW Press. Wong, D., in Chan, C. (1994). Advocacy on self‐help for patients with chronic illness: The Hong Kong experience. Prevention in Human Services, 11 (1), 117–139. Wong, D. K. P., in Chow, S. F. (2006). Beyond clinical trials and narra- tives: a participatory action research with cancer patient self-help groups. Patient Education and Counseling, 60 (2), 201–205. Zohar, A., in Borkman, T. (1997). Emergent Order and Self- Organization: A Case Study of Aloholics Anonymus. Nonprofit and Volutary Sector Quarterly, 26 (4), 527–552. 193 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije. Predstavitev zveze (b. d.). Pridobljeno s http://www.skupine.si/o_zvezi/predstavitev/. 194 Stvarno in imensko kazalo A anonimni AA 14, 17–22, 27, 29, 30, 35, - alkoholiki 9, 15, 17–20, 35, 51, 59, 84, 92, 110–112, 116, 49 144, 169, 172, 173 - hazarderji 22, 35 aktivizem 45 - narkomani 20, 35 al-anon 22, 35, 111, 112, 116 - Overeaters Anonymous Slo- analiza 4, 81, 101 venia 22, 35 - diskurza 100 - faktorska 127, 131, 152, B 153, 155, 157 birokratizacija 53, 54 - interpretativna 86 bolezen 27, 49, 81, 95, 103, 114, - intervjujev 86, 88, 94, 112 148 - kategoriziranja članstva 94 - kronične 31, 33, 102, 103, - korelacijska 131, 140 116, 119, 146, 151, 162, 163, - kvalitativna 100, 172 165, 166, 168, 169, 177 - pogovora 94 - post hoc 165 Č - statistična 150, 151 članstvo 20, 23–26, 31, 41, - tematska 27, 94 47, 50, 54, 56, 57, 72, 75, - variance 157, 160–162, 166 88, 89, 94, 95, 97, 106, 110, - vsebine 92, 98, 100 120, 122, 124, 125, 129, - znanstvena 79 134, 135, 137, 143, 145, anonimnost 17, 19, 20, 22, 27, 148–150, 159–161, 168–170, 76, 143, 173 173, 176 195 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči D integracija 76, 77, 80, 142, 170 dejavniki 34, 38, 46, 51, 70, 74, intervencija 24, 56, 69, 88, 96, 82, 84 97, 99, 100, 104 - ki otežujejo delovanje SS in - strokovna 65, 103, 153 PS 110, 125, 128, 130, 134, - terapevtska 77 140, 141, 176 istospolna usmerjenost 73, 116, - partikularni 33 147 - pomoči 37, 38 izid 15, 61, 70, 77, 81, 82, 84, 87, - rizični 61, 97 97, 102 - učinkovitosti skupin 38 - razvoja 42 dilema(-e) 11, 28, 105, 112–114, izkustveno znanje 38, 40, 42, 43, 116, 144, 170 153, 175 diskriminacija 10, 41, 46, 73, izkušnje 15, 19, 27, 38, 39, 43, 101, 102, 170 60, 71, 99, 153, 154, 165, 174, diskriminirane družbene skupine/ 178 osebe 48, 115, 119, 147, 151, - zdravljenja 95 162–165, 168, 177, 179 diskurz 80, 81, 88, 89 K dvanajst izročil 19, 20, 75, 76, 136 kakovost 19, 59, 71, 137–140, dvanajst korakov 18, 19, 21–23 157, 165, 176 družbenopolitično - življenja 43, 45, 99, 140 - dogajanje 84, 176 kompetentnost 96, 97, 165–168, - konteksti 142 170, 177 - udejstvovanje skupin 22, 23 - občutek 45 - sistem 34 kontinuum 24, 25, 55 DSM 73 krepitev moči 16, 23, 34, 35, 41, 43–45, 48, 61, 62, 67, 68, 75, G 77, 82, 84, 88, 90, 93, 105, 110, gibanje 14, 16–22, 29–32, 54, 142, 149, 151, 155–160, 166, 59, 66, 73, 83, 111, 114, 115, 167, 169, 170, 174, 176, 179 120, 121, 124, 126, 174 kriterij 17, 24–26, 47, 49, 66, 67, 70, 81, 84, 85, 103, 110, 127, 130, I 150, 151, 153, 155, 173, 176 identiteta 16, 24, 26, 39, 40, 42, 43, 50, 51, 93, 101, 176 M - preoblikovanje 41, 42 matično središče 22, 29, 31, 32, ideologija 17, 22–24, 26, 39, 58, 36, 54–56, 69, 178 67, 88, 93, 104, 170, 175 merski instrumentarij 110, 112, institucionalizacija 14, 19, 53, 125, 149 54, 178 metaanaliza 105 196 Stvarno in imensko kazalo metaraziskava 67, 103, 105 P mišljenje partnerstvo 69 - pozitivno 80 patologija 20, 72, 73 - negativno 71, 80 patriarhalna 62, 63 mobiliziranje 45 - struktura 63 moč nad raziskovalnim procesom perspektiva 43, 68, 80, 82, 84, 106, 107 105, 162, 178 podpora 9, 12, 14–16, 23–26, N 30, 39, 40, 43, 45, 50, 54, 55, napotovanje/napotitev 54, 68, 60, 62, 69, 70, 76, 78, 79, 89, 70, 71, 173 93–104, 109, 114, 117, 136, nasilje 36, 59, 60, 62, 119, 147 156, 169, 174, 176, 178, 179 - v družini 77 preokvirjanje 41, 43, 95, 176 nevarnost 19, 58, 66, 76 pripadnost 14, 49 - občutek 40, 100, 101, 176, O 179 občutek varnosti 74, 75 pripovedovanje 27, 32, 42, 71, 76, odvisnost 116, 118, 146, 148, 82, 86, 88, 89, 96, 97, 175, 179 151, 162–164 priročniki za samopomoč 9, 79, - od alkohola 81 80–82, 100 - od psihoaktivnih substanc profesionalizacija 53, 110, 139, 59, 60, 70, 75, 93 176 - od skupine 58, 67, 81 - stopnja 126, 127, 133–136, očitek 20–22, 44 138, 140, 141 odnos 17, 23, 39, 45–48, 55, 58, 68–70, 75, 78, 81, 82, 101, R 110, 139, 155, 157, 176 raziskovanje 21, 27, 29, 54, 56, - stroke do skupin 68, 84 83–85, 88, 90, 91, 97, 137, okrevanje 17, 20, 21, 38, 41, 42, 170, 172, 173, 178 60, 70, 71, 74, 75, 78, 91, 93, - soudeleženo akcijsko 106, 97, 114 107 opolnomočenje 44, 60, 61 - kvantitativno 102, 107 organizacija 45, 46, 49–56, 70, - kvalitativno 102, 106, 107 77–79, 84, 88–91, 98, 102, retorika 65, 66 104–106, 109, 113, 115, 117, refleksija 33, 41, 49, 71, 78, 82, 120, 126, 127, 157, 174, 178 106 - skupine 47 osebe s posebnimi potrebami S 86, 115, 116, 119, 145, 147, samoorganizacija 9, 15, 16, 53, 151, 162, 168, 172, 177 55, 78, 83, 89, 178 197 Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči samopomoč stereotipna podoba 42, 79 - opredelitev 14–16 stigmatizacija 39 - paradigma 9, 13, 55, 83, 107, 142, 174 Š - pojavne oblike 13, 14 študija 50, 59, 81, 88, 90, 96, - učinki 16, 46, 67, 102 100, 102, 114, 120 sektor - etnografska 106 - javni 50, 52, 61 - evalvativna 62, 84 - nevladni/tretji 50, 52 - longitudinalna 70 - socilani 17, 105 - presečna 109, 110 - zasebni 88 - pilotska 98, 112, 125, - zdravstveni 17, 105 129 simbolično modeliranje 40 simptom 41, 72, 75, 96, 103, T 104 terminologija 44, 85, 112, 114 skupnost 14, 15, 21, 22, 27, 32, teorije socialnega učenja 39 40, 42, 45, 46, 51, 54, 55, 60, travma 74, 75, 103, 104 62, 69, 70, 85, 87, 90, 95, 99, 100, 104, 113, 120, 178 U sobivanje 47, 65, 142, 176 učinek 33, 71, 93, 98 spletne podporne skupine 26, - velikost 102, 103 27, 94, 95, 98, 99 ustanovitev skupine 47, 54, 55, spremenljivke 96, 97, 162, 166 70, 120, 121, 126 - dihotomne 51 uvid 41 - kriterijske 50, 51 - kompozitne 126–129, 150, V 152 višja sila 18, 23 - odvisne 127, 130, 152, 157, voditelj 12, 20, 36, 58, 59, 117, 163 121, 131, 140 - neodvisne 126, 150 starejši 17, 35, 36, 117, 119, 144, Z 147, 149, 151, 162–165, 168, zagovorniki 23, 27, 42, 43, 62, 169, 172, 177 63, 70, 74, strategije spoprijemanja 23, 39, zagovorništvo 49, 70 93, 95, 154, 162–166, 169, zdravje 18, 49, 60, 62, 81, 95, 170, 176, 177 99 struktura 19, 22, 30, 46, 49, 54, - duševno 31, 35, 36, 49, 66, 55, 63, 68, 75, 76, 78, 87, 112, 67, 77, 87, 90, 91, 98, 101, 113, 116, 118, 119, 129–131, 103, 105, 116 137, 144–147, 153–157, 165 - promocija 44, 61, 94, 95 198 Stvarno in imensko kazalo zloraba - fizična 92, 93 - koncepta 59 - skupin za samopomoč 60 - spolna 36, 92, 93 Ž žalovanje 74, 77, 81, 95, 98, 99, 103 199 ISBN 978-961-253-200-0 9 789612 532000