14 Iz dnevniškegna zapiska »Hotel Palače v Zagrebu« ... Redko je v ozadju pesmi kaj več kakor taki drobni vsakdanji dogodki in skoraj zmeraj je več takega. V življenju poznamo trenutke, kratke in bežne, ko je videti, kakor da se vse skladno ujema, ko se nam zazdi, da smo prišli izza zidu, o katerem pravi Montale v pesmi Meri-ggiare pallido e assorto: Niklas Radstrom (1953), Švedska Le hodiš in trpiš, da sonce peče, dokler na mah te žalost ne prešine, kako življenje ti nikamor neče, ko da ti venomer za zidom teče, ostro našpikanim z buteljk črepinjem, 15 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (II. del) in dobimo občutek, kakor da vemo, kaj je onstran zidu, bodisi da res zvemo ali pa si le dasta duška naša radovednost in začudenje. Take trenutke poznamo v ljubezni, ko je vse mogoče in sploh ne priznamo več pojma svobode. Poznamo iz trenutkov, ko tonemo v spanec ali se budimo iz njega, pa se nam telo in prostor izgubljata v nečem, kar je brez besed in brez časa. Jaz nič ne vem o takih trenutkih, zato me kakor vse navdaja isto strmenje, v katerem je tudi nezgrešljiv odmev nečimrne in malo pre-domišljave samozavesti, ko jih doživljam. Natanko tako nečimrno in domišljavo je početje poezije, pa tudi početje, ki daje stvarem in gibom živo vsebino in resnobo. Pa ne v tem, da oblikuje potek življenja, prej v tem, da dobimo občutek, da je to vprašanje v življenju rešljivo. Sam nisem nikoli mogel imeti poezije za nekakšno pregnetanje sveta, temveč zmeraj samo kot pot k ponazarjanju in resnemu pojmovanju sveta. V tihoti začutiš obet besede in ker smo živi ljudje, je naša naloga uresničiti obet, ki se sam nikoli ne uresniči. V globokih nočeh pozabljene ali speče besede opravljajo svoje dolžnosti. Na letečem listu — ki ga kdo občuti ali pozabi? Kaj se ve, včasih mogoče zazvenijo v kakšnem redkem bratovskem srcu, pravi Aleixandre. Kaj moremo zahtevati? Ne posebno veliko. Da je naše življenje živo in da je vse, kar delamo, pišemo in sicer, samo del tega, samo naša pot, kako naj bi pozabljenje ne bilo nič več naš problem . . . KLECANJE V duhu padem predte na kolena, pustim telesu, da to naredi. Poklek- nem na vodno gladino in nič mi ne obliva meč. Brez varstva sem sredi vode: ne vrni se! ne vrni se! Tvoj zakrament mi pride na ustnice, poljubim ga in ga použijem. Psi lajajo s kora. Organist ima nad stojalom za note ogledalo, v katerem lahko vidi boga. Obrnem roke navzdol proti tebi, navzgor proti sebi, navzdol proti sebi, navzgor proti tebi. Po vodi gresta pastirja s kozami, ki popijejo vsako potezo s čopičem. Nocoj imam v sebi praznino, nocoj imam v sebi praznino. Podoba bije osem. Večernice. POROČILO Luč v vodi je budna, puščice, ki nikoli ne zadenejo, ki samo potonejo Z MORJA v vodo, v brazdi od ladje. Tenke so, bele, rumene, rdeče, žive kakor mir pri umirajočem drevesu, pametne kakor ta, ki ga imam rad. Moj voz stoji molče ob pomolu, v glasbi z italijanske lutnje, v mojem telesu, spominu mojega dihanja. Žarnica v majhnem motnem poklopcu iz plastike na strehi miglja kakor voščenka v prepihu. Malo drgetam od mraza, nedelja je, hrepenim po tebi, ne spominjam se več, kaj je svoboda. 16 Niklars Radstrom STUDENEC Sanjav teliček, ki se do mavričnice v očesu potopi v nočno močvirje. Njegove sive noge, polizane s polnočno pajčevino, vzorec tvoje petne kosti, ki je spodaj v noči, kamor padam. Vlaga je nevzdržna, moča ves čas preblizu kože, neugnana in težko obvladljiva, skoraj taka, kakor se ti poigravaš z menoj. Govorim, kar naprej klepetam, ko sedim tu, hrepenim po tihem rogu, na katerega sem do zdaj želel igrati glasove narave, igrati proti ostrinam. Gospod, moje roke zdaj počivajo prazne na mizi, moje oči prazno padajo proti njim. Ženske ob svitu odhajajo dol k studencu in se neslišno potapljajo vanj. V studencu je polno kamenja, mehkega kamenja, črnega za barvanje in za žabice. VIDIŠ SLEDI... vidiš sledi v noči? zvezde gredo za samotnimi jadri, tvoj obraz se vzdiguje k meni in v temi se taji topel veter, pticam se še ne zmanjka domov. poznaš ta ljubimca? v njunih rokah so le njuni objemi, jutri bo samo še nekaj las. noč gre tiho skoz mesto, da ne zbudi teh, ki ljubijo in spe. veš, da je nočno nebo iz kamna? vse lahko zleti skozenj. tiho se vžigajo zvezde, tiho gre jadro za jadrom. ZVEZDE Ne, to ni bila praznina, kakor pišejo zgodovinarji, ne odprtina, in ta luknja, to ni bila voda, tudi ne hrepenenje po smrti in ne ptiči, ki se učijo letati Zvezde so bile temelj neba Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (II. del) Zvezde so se pognale iz vode, število ranjenih in praznina to so bile zvezde, ki so dale orlu perut Si že gledal čez morje ob svitanju, ko sonce liže gladke hrbte delfinom? Si zjutraj gledal v gozdu, ko se živali vedro prebujajo, Si videl molčečo tihoto pri nekaj papirnih metežih na poletni dan? Nekdo je napisal pismo na peruti ptic, nekdo drug pravi, da se je kopal v morju brez imena Nekdo je plaval proti ves čas bežecemu obnebju Ja, padajo z mostov, telesa si polnijo s strupom, si izbirajo orodje in si spletajo vrvi, ljubijo, dokler je kaj ljubezni Nikoli se nam ne posreči ugnati hrepenenja po smrti — in hrepenenje po življenju, hja ... je prelahko Drug za drugim so izginili za nas, drug za drugim si ni kupil drugega časa Ne, to ni bila praznina, ne odprtina in luknja, ne voda, obraz rajnih, ne let ptičev In Bogu se ni moglo sanjati, da jih bo toliko hotelo umreti, samo da bi zvezde prebudile nebo Prevedel Janko Moder 17