5i#t€N£KE Kl/UVRNE AKCIJE LETO (ano) LVI št. 1-4 EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA januar-december 2011 KAJ JE ČLOVEK Nevarno je, da če človek preveč občuti, kako zelo je podoben živali, ne da bi obenem vedel za svojo veličino; nervano je tudi, če preveč občuti svojo veličino, ne da bi se obenem zavedal svoje nizkosti. Še bolj nevarno pa je, glede obojega pustiti v nejasnosti. B. Pascal Najvišje in najvažnejše vprašanje, ki si ga človek more zastaviti, je vprašanje o Bogu. Od odgovora na to vprašanje so odvisni odgovori na vsa druga vprašanja. Zato to vprašanje ni nikoli utihnilo. Drugo, za prvim največje in najvažnejše pa je: kaj je človek. Odkar človek misli, se je vedno znova po tem spraševal. Od vseh ugank je človek sam sebi največja uganka. Mnogi so jo krivo rešili in krivo rešena uganka je ostala nerešena uganka. Posebno filozofija je imela vprašanje o človeku za svoje osnovno vprašanje. Kolikor je različnih filozofskih sistemov, toliko je tudi različnih odgovorov na vprašanje: kaj je človek. Če prisluhnemo danes človekovemu duhovnemu iskanju, uja-meno povsod to staro in vedno novo, danes posebno iskreno in nestrpno povpraševanje po človeku. Včasih so skušali doumeti človeka iz gole želje po znaju, iz istega globoko človeškega, naravnega hrepeneja, da bi doumeli sebe in druge. Danes ne gre človeku več toliko za znanje samo. Vedeti hoče, kaj je, ker ga muči vprašanje, kaj naj stori, kako naj živi! Vprašanje, kaj sem, se javlja nestrpno, ker si človek danes ne zna več odgovoriti na vprašanje: kako naj živim. Če hočem vedeti, kako naj živim, moram prej vedeti, kaj naj bom. Kako naj igralec na odru začne igro, če pa ne ve, koga naj predstavlja? Prav tako je na odru življenja. Kako naj živim, kaj naj storim, če pa ne vem, kakšen lik naj v življenju izdelam, izoblikujem? Vem: lik pravega človeka. A kaj je to, pravi človek? Kakšen je? Magister Eckhart (1260-1327) je že navajal svoje sodobnike, naj ne razmišljajo toliko, kaj naj delajo, marveč bolj o tem, kaj naj bodo, postanejo. Veliki filozof I. Kant je lepo dejal: »Najvažnejša človekova naloga je, da ve, kakšen mora biti, da bo zares človek.« (...) Veren človek ve, kaj je in kako naj živi. A zdi se, da je v okolju te zbeganosti in zablod začel pozabljati na to. Živi, kakor da ne bi vedel. Ali morda sam več ne zaupa v pravilnost krščanske podobe človeka, saj je »krščanski človek« tako daleč zašel? In okrog sebe vidi le spakedrane podobe tega lika. Morda tudi v sebi? Zato je potrebno, da za hip obstanemo ob vprašanju, kaj je človek. A vprašanje je preveč obširno, da bi ga mogli izčrpati. Zato skušajmo zbrati to, kar je glavno. Obenem moramo dobro razlikovati: človek, kakršen dejansko je, ni le človek. Je neizmerno več. Ne po svoji naravi, marveč po božji dobroti, ki ga je dvignila višje k sebi, v nadnaravni red. Tako se nam razmišljanje razdeli v dve poglavji: kaj je človek samo kot človek, in kaj je človek, kot otrok božji. Prvo spoznamo z umom, drugo vemo le po veri. (Odlomek iz knjige Rast v resnici in ljubezni (str. 194/195), dr. Ignacij Lenček, izdala Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1984. DELOVANJE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE SENČNE IN SONČNE STRANI '¥/' ar naenkrat bosta minuli dve leti, IV odkar smo imeli zadnji občni zbor. Stojimo pred težavami, ki so skupne vsem organizacijam v naši slovenski skupnosti v Buenos Airesu, in druge, ki so nam lastne. Našo skupnost sestavljajo člani, ki obiskujejo slovenske prireditve, v nekaterih primerih se tudi včlanijo v krajevno ustanovo ali organizacijo. Le peščica pa je tistih, ki aktivno sodelujejo v skupnosti. Situacija naše organizacije ima v teh zadnjih letih sončne in senčne strani. Najprej nekaj besed o več ali manj aktivnih sodelavcih. Pod aktivne sodelavce pojmujemo vodje odsekov, tajnico, predavatelje, pesnike in pisatelje, ki prispevajo s svojimi literarnimi članki, avtorje knjig, ki se sedaj ne tiskajo več v Argentini ampak v Sloveniji, likovne umetnike, ki sodelujejo pri razstavah. Med pasivnimi bi pa šteli publiko, ki se udeležje naših kulturnih večerov, bralce našega tiska. Večina naših ljudi je prezaposlena z delom v krajevnih domovih, ki so jim geografsko bliže, tudi družbeno in čustveno (v teh Domovih so obiskovali osnovno šolo, doživeli prve nastope, sodelujejo pri sv. maši, krajevnih proslavah itd). Aktivni člani naše skupnosti pa so sedaj čezdalje bolj izobraženi na najrazličnih področjih, zato je kulturno življenje po Domovih bogato in pestro. Morda je najhujši problem v tem, da nihče si ne upa prevzeti še neko dodatno odgovornost, saj vsaka funkcija zahteva svoj čas in delovanje. Tako SKA kot Zedinjena Slovenija nimata takega zaledja, kot ga imajo Domovi. Velik odstotek naših mlajših članov, na katerih naj bi gradili bodočnost organizacije, pa se je za stalno preselil v Slovenijo. Največje težave ima literarni odsek. Ne moremo nadomestiti literature prejšnjih let SKA, samo če pomislimo na kvaliteto avtorjev. To so bili pisatelji, rojeni in vzgojeni v matični Sloveniji, v večini primerov v najboljših letih ustvarjalne dobe. V zadnjih le- tih se pa nam čezdalje bolj pogosto ponujajo članki, oziroma poezije in kratke črtice v španščini, katere seveda je treba nato prevesti. Članki v španskem jeziku pa še povrhu zahtevajo dodatni prevod in seveda osebo, ki bi ta prevod naredila, tako naletimo ponovno na težavo, da prevajalce lahko preštejemo s prsti ene roke. Iz Slovenije dobivamo čezdalje več elektronske pošte, v kateri nas povprašujejo za razne podatke in posredovanja v zvezi s kulturnimi zadevami. Največ smo sodelovali s podatki za pripravo slovesnosti v spomin dr. Brumnu v njegovem rojstnem kraju. Kontaktna oseba je bil France Krnjak. V zvezi z Debelakovim večerom v Škofji Loki ob izdaji knjige prevoda Kazimierza Wierzynskega Olimpijski venec, smo pa imeli stike z organizatorjem mag. Aleksandrom Igličarjem, ki nas je pred kratkim obiskal s svojo ženo dr. Mileno Košir. Lic. Sara Horvat pa se je že predlanskim zanimala za gradivo o Lojzetu Novaku, prav tako kot mag. Franc Kuzmič, predsednik Ormoškega muzeja. Elektronske pošte je kar nekaj z raznimi člani v Sloveniji, z dr. Janezom Zorcem, Levom Detelo in Kosom ter s knjižnico Dušana Černeta, NUK-om, SAZU. Za božične praznike pošiljamo voščilnice organizacijam, Domovom, sodelavcem po svetu in prijateljem naše ustanove. Pravtako imamo redne pismene stike s Terezko Marn Žužek, ki je radodarno sprejela skrb za SKA v Barilo-chah, predvsem kar se tiče Meddobja, in povezavo po elektronski pošti z arh. Božidarjem Bajukom, ki nam redno poroča o mendoški dejavnosti in bi si želel biti navzoč na tako zanimivih kulturnih večerih, kot jih imamo v Buenos Airesu. Buenosaireška občina vabi med drugim po posredovanju naše organizacije slovenske ustanove ali osebe za sodelovanje ob prikazu različnih aktivnosti emigracijskih skupnosti, ki živijo v mestu Buenos Aires in okolici. Te vrste aktivnosti so postale v prestolnici Buenos Aires že tradicija. (Na pr. na letni likovni razstavi - letos pod imenom »Mixturas«, pri nastopu pevskih zborov »DO-RE-MI Ciudad« in pri gledališki dejavnosti »Babel«. Pri dramski aktivnosti je največja težava v tem, da pogrešamo v španščino prevedene tekste slovenskih dram. Prva predstava 17. oktobra 2009 je vsebovala odlomek Martina Krpana, v dramatizirani literarni obliki pok. Jožeta Vombergarja in v režiji pokojnega Blaža Mikliča. Takrat se je igra predstavila v slovenskem jeziku, publika pa je imela na razpolago prevode v španščini. Organizatorji mestne občine pa sedaj želijo, da so nastopi v kastiljskem jeziku. Obremenjen program naše skupnosti v Argentini ne dopušča veliko časa za pripravo teh predstav za argentinsko publiko. Ali se zavedamo, da je po-mebno, da če že četrti rod slovenskega porekla živi na argentinskih tleh, da predstavimo argentinski publiki bogastvo slovenske kulture? Ob spremembi časov se odpirajo nova obzorja. Ali bomo imeli posluh, da iz novih danosti kreativno sodelujemo v slovenskem in argentinskem okolju in še to - s pogledom uprtim v matično Slovenijo. Dr. Katica Cukjati DR. ALOJZIJ KUKOVIČA BISEROMAŠNIK V nedeljo, 20. marca 2010 smo se verniki, sorodniki in prijatelji dr. Alojzija Kukoviče zbrali v sanhuški stolnici, da smo slovesno praznovali biserno mašo duhovnega pastirja. Skupina narodnih noš, nagovori, poljub biseromašni-škega križa, ubrano petje in predvsem sama daritev sv. maše so podale temu cerkvenemu praznovanju poseben pečat. Vsa slovenska skupnost pozna življensko pot p. dr. Alojzija Kukoviče. Po slovesni sveti maši so našemu jubilantu izrekli čestitke razni predstavniki. Podali so svoje misli in želje provincial jezuitske družbe p. Jose Pinto Gross, predsednik Našega doma prof. Karel Groznik, predsednik slovenskega doma na Pristavi Andrej Golob, prestavnica mladcev in mladenk Pavli Petek, mladina, jubilantova sestra Cvetka, ki je prišla za to slovesnost iz Kanade, lic. Franci Markež kot bivši zavodar v Adrogueju, prijateljska družina biseromašnika, ki ga spremlja že leta in leta in mu je ob strani, v imenu katere je spregovorila ga. Irena Urbančič Poglajen. Med drugim je lic. Franci Markež ob obujanju spominov dejal: »...Na skrbi ste imeli skupino fantov, ki smo vsi zapustili domovino in se vživljali v novi svet. Naša naloga je bila, da se to vživljanje čim bolje izpelje in naj temelji na duhovnem bogastvu, ki smo ga prinesli iz Slovenije(...) Kot mladeniči, potem kot zreli možje in sedaj, ko že vstopamo v starostno dobo smo imeli in imamo še vedno pred sabo prefekta in vzgojitelja, ki nas je znal v tisti razburkani, odraščajoči dobi umirjati in usmerjati, da bi bili v življenju kar najbolj pošteni, srečni in ostali zvesti našim krščanskim in narodnim koreninam.«. V imenu Slovenske kulturne akcija pa ga je pozdravila in mu čestitala predsednica dr. Katica Cukjati. V zadnjih stavkih je poudarila: »Hvaležni smo, da ste pripevali k duhovni hrani organizacije, k iskanju resnice z veliko in malo začetnico. Ste dušnipastir in intelektualec, ki ste dokazali s svojim življenjem in nastopom, da se vera in znanost ne nasprotujeta - temveč dopolnjujeta. Ob praznovanju biserne maše in plodovite življenjske poti se Vam Slovenska kulturna akcija zahvaljuje za vse dobro in lepo, ki ste ju prispevali k naši ustanovi. Za vse požrtvovalno delo, prepojeno z veliko ljubeznijo se Vam iskreno in prisrčno zahvaljujemo!«. Našemu dolgoletnemu članu teološko-filozofskega odseka želimo veliko zdravja, poguma, vztrajnosti, potrpljenja in duhovnega veselja. Bog naj Vas živi! Kulturni Večeri LIKOVNA RAZSTAVA TILKE MOČNIK Na likovno razstavo umetnice prof. Tilke Močnik smo pričakovali z nestrpnostjo, ker smo slišali, da je to v umetniškem svetu za slikarko popolnoma drugačen ciklus, novo umetniško obdobje nam že znane slikarke. In res je bilo drugačno, splačalo se je priti v malo dvorano v Slovensko hišo, v soboto, 28. avgusta ob 20. uri, na likovno razstavo. Razstava je vsebovala slike s črno kredo, pastele in olja. Splošna publika pa ni bila prva, ki si je ogledala krasne stvaritve temveč dijaki srednješolkega tečaja Marka Bajuka. Študentje so sledili zanimivi razlagi, stavili vprašanja in o tem bodo tudi pisno poročali profesorjem. Večer je otvorila in pozdravila navzoče vodja likovnega odseka prof. Andrejka Dolinar Hrovat. O stvaritvah umetnice Tilke Močnik pa je spregovorila dr. Katica Cukjati. Med drugim je dejala: "Na razstavljenih slikah, lahko zaznamo figurativne predstave, v katerih prevladujejo pokrajine in včasih ženske figure ali del starega avtomobila, ki igra simbolično vlogo minljivega in zavrženega v večni naravi. Po drugi strani pa imamo nocoj razstavljene slike, v katerih je paleta barv precej omejena. Prevladujejo odtenki temnih in svetlih modrih barv v harmoniji z lila in vijoličastimi tonalitetami. Izstopajoča slika nosi naslov Korenine. Življenja polna ženska figura ima korenine v zemlji, veje - roke pa se dvigajo v nebo v neskončnost. Ta slika je simbol vitalnosti, življenja, človeških prvin in upanja, kar poudarjajo zelenomodri odsevi. Slika ima neverjetno bogato simboliko začenši z religiozno prispodobo boginje matere zemlje do feminističnih razlag. Slika Dom, nam prikaže po eni strani prozornost po drugi strani pa zapletenost - kompleksnost družinskih odnosov. Elementi se ločujejo in združujejo kot sestava kocke - puzzla. Prostrano nebo nakazuje upanje in posebno perspektivo. Zunanje sence ob stiku s prozornimi zidovi spreminjajo zunanji temačni svet v svetlejše zatočišče, ki nam nudi jasnejši pogled na težo in mračnost zunanjega sveta. Tilka nam v tem umetniškem obdobju gradi svoje stvaritve na tradicionalne načine, daleč od novotarij v tehniki, drznosti in senzacionalnostnih konceptov. Umetniške stvaritve so skoraj arhitektonske, kjer preproste barve in premišljene črte razodevajo monumentalnost in mogočnost. Prostor je oblikovan kot scenarij, kjer ni improvizacij ali trenutnih navdihov, temveč je premišljena, izoblikovana do potankosti, sestavljena harmonija, kjer ima vsaka črta lastno težo in vlogo, pomen in smisel. Povsod je prisotna narava, ki molči in hkrati močno nagovarja, prostori za razmišljanje osamljenosti in odsotnosti, stik med materijo in duhovnostjo, med nebom in zemljo. Pri tem umetniškem opusu Tilke Močnik, se umetnica oddaljuje od reliefov, prevladuje risba, barve morda igrajo sekundarno vlogo. Tridimenzionalnost se nakaže v različnih nivojih, stvaritve so daleč od abstrakcije, ne išče odsev lepot v kombinaciji barv, temveč v risbi s konkretno tematiko. Slike imajo bogato metaforiko. Velik del motivov je prepojenih s tematiko zdomstva I, / - polnih simbolov: dva svetova, izguba enega (razbito steklo) in pridobitev drugega, drobci spominov (košček neba, kamni, spremenjeni v oblake) rdeče nebo kot požar, požgana drevesa v spominu - nova pomlad, ki prenavlja življenje. Stvaritve vabijo k dialogu.« Kot del programa je bil tudi glasbeni intermezzo, na katerem sta sodelovala Kristina Mehle in Pablo Roivies. V popolni tišini, s spoštovanjem in estetskim užitkom je občinstvo sledilo argentinskim folklornim priredbam za čelo in violino. Izvajanje je bilo elegantno, privlačno in kakovostno. Slišali smo naslednje muzikalne skladbe: Zamba del laurel (M. Leguizamon), Carnava-lito quebradeno (Hermanos Avalos), Chiquilfn de Ba-chfn (O. Piazzola), Arenosa - cueca (M. Leguizamon). Številna publika si je ogledovala razstavo ter spraševala umetnico o načinih in tehnikah predstavljenih likovnih stvaritev. Predsednica SKA se je zahvalila vsem sodelavcem tega večera. Razstava je bila odprta tudi naslednjo nedeljo, 5. septembra, po proslavi obletnice Zveze slovenskih mater in žena. Kot mnogokrat estetsko in dojemajoč izdelan program, ki je bil tiskan v tiskarni Baraga, pa je bil zamisel Monike Urbanija Koprivnikar. DEBELJAKOV VEČER PRI SKA Slovenska kulturna akcija se je na sobotni večer, 23. oktobra 2010, v mali dvorani Slovenske hiše, ki je prav poimenovana po patriarhu slovenske zdomske književnosti, spominjala 20-letnice smrti dr. Tineta Debeljaka. Kulturni večer je vseboval videofilm: prvi del o življenjepisu slavljenca, ki ga je pripravil Marko Vom-bergar; drugi del pa o poteku proslave, na kateri so dr. Tineta Debeljaka imenovali za častnega člana Muzejskega društva v Škofji Loki Po iniciativi voditelja Muzejskega društva Škofje Loke mag. Aleksandra Igličarja se mu je ustanova hotela oddolžiti kot enemu izmed svojih ustanoviteljev in to ravno ob dvajsetletnici fizične izgube dr .Tineta Debeljaka. Zato je priredila 23. septembra 2009 v Sokolskem domu v Škofji Loki posebno slavje, katerega so se pa med drugimi udeležili Debeljake vi hčerki Metka Debeljak Vombergar in Jožejka Debeljak Žakelj, arh. Jure Vombergar, vnuk Marko Vombergar in pravnuk Marjan Vombergar. Vsi ti gostje iz Argentine. Zaradi te slovesnosti v matični domovini v priljubljeni Škofji Loki smo pri SKA preložili prireditev v spomin na našega dolgoletnega in plodovitega predsednika na letošnje leto. Številni obiskovalci večera pri SKA so imeli tako priložnost podoživeti slavje, ki je bilo prirejeno v ožji Debeljakov! domovini. Marko Vombergar je posnel kratki video-dokumental z Debeljakovim življenjepisom, v katerem pa je pomembne Debeljakove besede podal pok. režiser Blaž Miklič. V video posnetku pa smo tudi lahko zasledovali najpomembnejše odlomke poteka tega slavja, katerega so se udeležili poleg Debeljake- TILKA MOČNIK vih sorodnikov iz Argentine in tistih živečih v Sloveniji, najpomembnejše osebnosti v občini kot župan Igor Draksler, intelektualci in drugi izbrani gostje iz matične domovine. Na ekranu smo tudi lahko sledili prvemu delu večera, v katerem je Muzejsko društvo predstavilo izdajo Debeljakovega prevoda Olimpijskega venca poljskega pesnika Kazimierza Wierzynskega, z ilustracijami Bare Remec, leta 1945. O pomembnosti in vrednosti te knjige, ki svojčas ni doživela tiska zaradi vojnih razmer, je spregovoril predsednik društva poljskih prijateljev in urednik publikacije dr. Nikolaj Jež. V videu smo tudi v tem prvem delu lahko sledili nastopu dr. Rozine Svent, ki potanko pozna Debeljakovo literarno delo. Akademik pisatelj Zorko Simčič je na tem večeru obudil spomine na pokojnega soustvarjalca v SKA. Slišali smo tudi pozdravne besede poljskega konzula v Sloveniji. O utemeljitvi listine je spregovoril mag. Aleksander Igličar, predno je izročil hčerkama listino, v kateri je obeleženo posthumno imenovanje dr. Tineta Debeljaka za častnega člana. Muzejskega društva Škofje Loke. Poslušalci tega sobotnega večera smo imeli tudi priložnost oceniti kvalitetno izvedbo slovenskih narodnih pesmi: nastopil je trio Quartet. Iz posnetka se je lahko sklepalo, da je proslava v Loki na čast dr. Tinetu Debeljaku bila izredno dobro obiskana po številu in pomembnosti obiskovalcev ter da je bila elegantno in estetsko dobro pripravljena. Tovrstne proslave razodevajo, da se odpirajo nova obzorja na slovenskem kulturnem področju, oprta na pogled v preteklost in na priznanje celotne stvarnosti slovenskega prostora in njih protagonistov. Tako kot na proslavi v Škofji Loki, je tudi na tem večeru SKA žel najdaljši in navdušeni aplavz Debeljakov pravnuk, Marjan Vombergar, ko je recitiral v živo ganljivo Debeljakovo Pesem o solzi. Iz Debeljakovega večera v okviru SKA smo odhajali ganjeni, obogateni in veseli, da se je ponovno v Sloveniji priznalo pomembno delo Ločana dr. Tineta Debeljaka na slovenskem kulturnem in narodnem področju. TD LIKOVNI VEČER ADRIANE OMAHNA Druga likovna razstava v okviru SKA nas je presenetila v soboto, 13. novembra 2010 z razstavo fotografij, ki so se potrpežljivo, dosledno, z velikim umetniškim smislom in primerno uporabo tehnike rodile v fotografski kameri znane u-metnice Adriane Omahna. Razstavljeni posnetki so bili prikazani pod privlačnim imenom "Car devetih lun". To razstavo v odlični zamisli avtorice, smo že nekateri lahko občudovali v različnih galerijah in razstaviščih, med drugim v Centro Cultural Borges. Razstavo smo otvorili na soboto zaključka sredješol-skega tečaja, tako da so študentje ob letošnjem šolskem slovesu od klopi imeli tudi priložnost, da so si jo ogledali mlajši ljubitelji umetnosti srednješolskega tečaja in njih starši. Pravtako so imeli poleg obiskovalcev umetniške premiere priložnost ogleda fotografij obiskovalci obeh naslednjih kulturnih večerov, ko so slike še vedno krasile prostore dvorane dr. Tineta Debeljaka. Če kdo, je pravi umetnik sovražnik rutine, je stalni romar, ki išče nova svetišča navdihov po vsebini in po tehniki. Da se zvesto in naravno drži te poti, nam je ponovno dokazala umetnica Adriana Omahna. Fotografije so bile posnete le ob naravni svetlobi, v kolikor jo lahko obseva polna luna in odsevi nočnih luči velemesta Buenos Aires. Posnetki so objeti v čarobno atmosfero, kot so skrivnostno blesteče noči "Bele dame". Večer je otvorila in pozdravila navzoče vodja likovnega odseka prof. Andrejka Dolinar Hrovat. O pomembnosti in vrednosti razstave same pa je spregovorila dr. Katica Cukjati. Razstava teh fotografij je tudi eden izmed obrazov pojava na sodobnem umetniškem svetu, ki ga pojmujemo kot efemerna umetnost. Približanje temu pojmu bi zaslužilo daljši članek. Med ocenitvami razstavljenih fotografij je med drugim dr. Katica Cukjati obeležila sledeče: "Umetniki z besedo, zvoki in barvo nam lahko ponujajo svojo stvaritev zgolj zaradi lepote same - l'Art pour LArt. Velikokrat pa temu osnovnemu namenu dodajo še drugo sporočilo. Nocojšnja razstava ima poleg estetskega tudi družbeno sporočilo. Umetnica apelira na človeško družbo: "Pozor, pazite na okolje, spoštujte naravo!". "Skrb za modro uporabo narave postaja iz dneva v dan bolj pereča. Adriana Omahna si je pri tem osveščanju družbe izbrala eleganten, estetski način sporočilnosti in sicer fotografije. Glavni osrednji predmet posnetkov je Luna, ki osvetljuje - razsvetljuje naravno okolje Rezervat Costanera Sur. Protagonistka luna z vsemi oznakami se nam prikazuje na celuloidu fotografije s svojo belino, svetlobo, romanticizmom, bohemstvom, objeta v pajčolan skrivnosti in pravljičnih bitij«. Kot je obeležila Adriana Omahna: »Projekt Car devetih lun je poizkus postaviti prostor/kraj naravni in ekološki rezervat Costanera Sur v novo luč povrednotenja in pomembnosti narave«. »Vsaka nova luna napolni ekološki rezervat Costanera Sur in nudi nov pogled tega prostora in v tem prostoru. V zadnji instanci se projekt Car devetih lun razvija v določenem prostoru / času vsakega devetih luninih ciklov. Ta izsek časa registrira posnetke v obdobju 40 tednov, ki simbolično in pesniško predstavljajo obdobje človeškega bitja v materinem telesu. Naraven in nenadomestljiv opus življenja« Tudi tokrat je umetniško in tehnično neoporečen program in predstavitev umetnice grafično pripravila Monika Urbanija Koprivnikar. Umetnica Adriana Omahna, se nam predstavlja vedno z novimi zanimivimi projekti, polnimi lepote in sporočil, umetnica stalno presega sama sebe na poti novih obetajočih obzorij na polju estetike. Pri teh željah in načrtih ji vsi želimo mnogo uspehov! ČAR DEVETIH LUN G#*stava ffon o g r a (i i -Projekt ‘čar devetih lun' /e poizkus rezervat COsld»er