Cjulj(jaii.s{u Cist
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
I7.l1n.jn. vsak tlnr\ rnzen nedelj in praznikov ob 5. uri zvečer.
Uredništvo In npravnlštvo: Kolodvorake tiliee štnv 16. — Z urednikom ae more govoriti v»ak dnu od 11 do 12. -iro _ Rokopisi »o ne vračajo. — Inaeratl: šeatatopna petit-Trita 4 kr., pri rečkratuem ponev ljanji dajo ne nnpnnt — Velja za Ljubljano v npravniitvu: r.:\ oelo loto (i Rld., za pol lota 8 Rld., »a čotrt leta 1 gkl. r>0 kr., oa monoo SO kr., poilljatev na dom velia raeioono # kr. vei Po poiti volja aa oelo
let« 10 gl., aa pol lota 6 gltl., /a četrt leta 2 g Ul. 50 kr. In /.a j ml on meaeo 85 kr.
Stev. 182.
V Ljubljani v sredo, 12. avgusta 1885.
Tečaj 11.
Skjernje viee-Gostin-Kromeriž,
V slednjih dnevih minolega tedna vršil se je oa avstrijskih tleh, v prijaznem Gostinu, uže leta ln Jeta običajni sestanek našega presvitlega ce-8a'.ia z njegovim presvitlim prijateljem in zavezam, nemškim cesarjem Viljemom. Letošnjemu ostanku pa je dalo to še poseben značaj, da je /. na$iin preljubljenim vladarjem tudi njegova pre-svit.la soproga obiskala starosto evropskih vladarji- Ta obisk izviral je iz prijateljstva; ni se ozi-ral« na stroga določila dvorne etikete. Zgodilo se je to iz nežnega ozira do devetinosemdesetlet.ilega starčeka, stalnega gosta avstrijske kopeli. Izrazil Se je sicer nemški vladar, da bi rad obiskal sam našega vladarja, a naš presvitli cesar ni mu hotel Opraviti truda, sam ga je rajši šel obiskat v 'hužbi svoje visoke soproge; in od zdaj na dalje ,u<li naš ljubljeni vladar in presvitla cesarica ne bosta v Išlu, da bi le tako prihranila sivolasemu vladarju težavno potovanje protiobiska. V vsem tem so kaže globoko spoštovanje do starega vla-« aija, katero mora tudi hladnokrvnega opazovalca ganiti globoko v src©.
Dasi je gotovo, da se je ta sestanek vršil •olj kot izraz osebnega prijateljstva, vender vzbu-{'* je pozornost, narodov obeh držav. Dasi se niso P11 tem shodu razmotrivali važni politični pro-emi> se ne razvozljala daleč sezajoča politična a, gotovo je vender, da se je med obema a>na še trdnejše pritegnila vez prijateljstva soglasnega postopanja pri odločevanji evropskih opraSanj. Naj se o prvotnih nagibih, o smotrih in |rPeŽnosti zveze med raznimi državami misli,
držav;
kak
0r hoče, gotovo je, da odkar obstoji neniško-
avstrijska zveza, je evropski mir zagotovljeu in dokler bode obstala, ni se bati resnih, Evropo pretresujočih prevratov. Te dve srednje-evropski vlasti vladali sta situvacijo in večkrat ste ubranili Evropo pred pogubonosnimi vojnimi prekucijami. Se v6 da se dandanes ne more misliti, da bi se vojaštvo zanemarilo, da bi se vojni izdatki zmanjšali, a gotovo bode vsakdo rajši imel male stroške, nego da mu divja čez glavo in imenje razjarjenih vojnih čet orožje. In da uživamo mir, zahvaliti se nam je gotovo v prvi vrsti avstrijsko-nemški zvezi. Ker pa se ta zveza opira tudi na osebno prijateljstvo obeh vladarjev, zrli so narodi obeh držav z radostjo in navdušenjem na slovesni in prijazni sestanek v Gostinu in z odkritosrčno željo spremljali vladarja, da bi ja Bog še dolgo ohranil ter z njima blagonosni mir.
Z isto paznostjo in zanimanjem, z isto odkrito radostjo pa se zre tudi na sestanek, kateri se bode vršil koncem tega meseca med našim presvitlim vladarjem in ruskim čarom.
Previdnost pred nihilistiškimi rovanji zahteva, da se natanko ni še določila ura temu sestanku, gotovo pa je, da se bode sestanek izvršil v Kro-meriži. Prijazno družinsko in slovesno obhajal se bode ta sestanek. Car in carevna prišla bosta k naši cesarski dvojici, tudi naš cesarjevič bode navzočen in celo oba ministra za vnanje poslove, tudi avstrijski in ogerski ministerski predsednik ne bosta manjkala. Ni dvojbe, da se bode vlansko leto v Skjernjevicah sklenjena zveza pritrdila na slovesen način.
Po teh dveh sestankih ukrepila se bode zveza trocarska — katera pomeni za Evropo mir. Ideje, katere so združile v politično zvezo tri najmogoč-
Listek.
(Ro,	Prokleta!
tna" Opisal limilo Richoboiirg; po E Vacanovi predelavi prosto poslovenil Janko Leban.)
(Dalje.)
ben
»Ne,
nejše evropske vojaške moči, so konservativne. Prvi njih namen je varovati v Evropi zdanji položaj. One dobivajo njih največjo moč iz spoštovanja pred evropskimi pogodbami in onim pravnim redom, katerega si je Evropa dala sama. One postavljajo sebičnemu postopanju posameznika meje, katere so potrebne v vkupnem interesu vseh držav. One branijo Evropo pred podjetji, katera bi hotela posezati v pravice katere koli druge države, katera bi hotela sejati seme nezadovoljstva in razpora, katera bi nameravala prijazne razmere med kabineti motiti ter konečno tako spravljati mir v nevarnost. Ta uačela bila so glavna določila uže pri dvocarski zvezi. Pristopu Italije pridružila se je kmalu Rusija.
Nagibi te zveze in razlogi pa so večinoma moralni, gibljejo se na podstavi mišljenj. Tem razmeram med Avstrijo, Nemčijo in Rusijo pa ni temelj nobena pogodba. Vender so vse tri države držale se izza sestanka v Skjernjevicah istih načel, in ta načela se niso spremenila pri sestauku v Gostinu, ostala bodo tudi ista po sestanku v Kromeriži. Da so tudi narodi istih mnenj, kakor vladarji, da tudi narodi želijo mir, razvida se pač uajbolj iz navdušenja, katero se kaže povsodi ob sestanki vladarjev. V Avstriji, Nemčiji in Rusiji pozdravljajo se radostno ti letos se vršeči sestanki. Sestanek v Gostinu med avstrijskim in nemškim vladarjem ter oni v Kromeriži med avstrijskim in ruskim — če se ne snidela tudi še ruski in nemški, kakor pravijo najnovejša poročila — utrdil bode evropski mir in narodi blagoslavljali bodo dan teh sestankov.
Mi torej radostno, navdušeno pozdravljamo, kakor cesarja Viljema, tako tudi cara Aleksandra
»fiierre,“ zahrope posestnik. „Jaz nemam no-
otroka več!“ Po tem se obrne k njej;
" srečnica! Dobro si storila zavrgši moje usmiljenje! Prot s tahml v	X	•
Zapuštam te. zaZ? . Nemam več usmiljenja . . .
boj, proč s taboj j	apodivam	!	Pro6	»	ta‘
prokletstvo, jaz te prokV* aV°j° p0t m°je •	i	^	j tun!	u
In žugajočim obrazom pokaže ji Vrat
»Pa to je nemogoče," zavpije Htari služabnik >». „Ti ne smeš poditi „„„jega ^	*
' Jfcfc so teinu vstavljam!
. ;>Mofcij j« nadaljuje posestnik. ,.Nečem j„ j,*.V' Nai ide proč, jaz sem jo proklel . . Naj 'IVa svojo sramoto, kjer hoče!“
IjUc>la stopa trdnimi koraki proti durim. Houvenat jo hoče vstavljati.
»Ne, ne“ de ona, „ne ostanem niti minute v tej hiši.“ — „Nesrečni otrok", zavpije stari
sluga jokajoč, „kam li hočete iti ?“ — t,Ne vem.“
—	„0 ne, ne odhajajte . . . Jacques, za božjo voljo, ne pusti je iz hiše!11
Mellier se ne gane ter molči.
„Dobri mi Pierre“, nadaljuje mlada deklica, „ne tvegajte se, da bi me tukaj pridržali; vse zastonj, jaz hočem iti proč. Saj sem izbacnjena, prokleta! ... Ne zabite na-me, Pierre, spominjajte se časih nesrečne Lucile!“
To rekši plane iz izbe ter hiti uizdolu po stopnicah.
Rouvenat. hoče leteti za njo.
„Stoj!“ veli mu gospodar ostro.
Stari sluga nagne glavo.
Mlada deklica zapusti hišo skozi male duri, prekorači vrt, krene na pot, med dvema grmovjema ter dospe tako kmalu iz pristavnega okrožja.
Pierre je ostal pri posestniku, kateremu je ponavljal: »Pokliči jo nazaj, pojdi za njo!" — besede, katere se je nadejal, ni spregovoril
Posestnik.
»Jucques, ti si bolan, ti trpiš", dč Rouvenat.
»Bolan, ne. Pa ne včm, kaj čutim: glava mi žari, udi so mi kakor razbiti, in potem, tu v mojih prsih je nekaj, kar iUe kar me žgtS. Moj po-
gled se moti in jaz vidim ... kri! . ;	—
„Je-li tov6st, ki se mu oglaša?" zamrmra Pierre Rouvenat sam zft-se.
Bil je le trenotek slabosti, katero pa posestnik takoj užuga. Povrne se v svojo sobo, kamor mu sledi Pierre.
Vsede se k svoji pisalni mizi ter odprž predal, iz katerega vzame dva samokresa, katera položi pred s6.
„Kaj-li hočeš s tem narediti", povpraša ga Rouvenat preplašen.
Mellier se divje zasmeje. »Pričakujem žan-darje. Misliš-li, da se dam odpeljati, kakor razbojnik, kakor nizek morilec? Saj sem ti rekel: sodišče, to sem si sam! Naj le pride policija, pričakujem jo, ali živega me ne dobč v roke!“
Pierre zakriči zamolklo. »Pa saj ne ved6 nič!“ zavpije. „Živa duša te ne zatoži, ker niti suma nema nihče na-te.“
Posestnik se strašno zasmeje. »Malopridnica, katero sem zapodil, ona me zatoži." — „Jacques“, (16 Rouvenat tresoč se. »Kar si sedaj rekel, to je grozno!“
Mellier stisne ramo. »Prav bi storila!* reče votlim glasom. »Ubil sem ji ljubimca in ona se bo
na avstrijskih tleh. Prijazno sporazumljenje treh najmočnejših vladarjev Evrope je dragoceno poroštvo miru, ob jednem pa tudi ojačenje konservativne ideje in državne celokupnosti ter državne moči, pred katero se morajo razpršiti tudi pene fakcijoznih oponentov.	—j>.
Od srbske meje.
P. C. — Pazljivi opazovalec dogodkov, kateri se nekaj časa sim vršijo v Bolgariji in deloma tudi v Macedoniji in Stari Srbiji, našel bode pač lahko v njih nekako soglasje, morda celo jedno in isto temeljno misel. Črnogorci, katere je tudi v prejšnjih časih večkrat potreba silila, iskati si drugod, daleč od domovine zaslužka, izseljevali so se v take kraje, kjer so vedeli, da ga bodo dobili. Zdaj pa so se pričeli obračati Črnogorci drugam.
Sinovi črnih Goril podajejo se še vedno v Bolgarijo in Macedonijo, a ne hodijo v notranje dežele, marveč ostajejo na okrožji teh dežela, ter se tam nastanujejo. Kakor znano, imajo izseljeni Črnogorci svoje obrte in svoja tržišča v Varni, Ruščuku, Vidnu, Lom Palanki, Sredci in Šumli. Možje iz črne Gore pa, kateri si hočejo z delom služiti kruh, naseljujejo se na mejah, nasproti Srbiji, kjer si morajo še le takorekoč iskati virov za dohodke. Tudi oni Črnogorci, kateri se nameravajo naseliti v Macedoniji, ravnajo se po isti metodi: ogibljejo se središč, kjer se ponuja dosta prislužka, naseljuje se le po kraji, kjer je malo prometa. Če se pomisli, da se je od srbskih izseljencev notri do srbskih meja širilo neko gibanje, se pač konečna namera ne sprevidi preveč težko. Dobili so se baje tudi pri agentih, katere so razposlali ti izseljenci na srbsko ozemlje, pisma, koja kažejo konečni namen, namreč, napraviti nered na balkanskem poluotoku.
S tega stališča soditi tudi treba dogodjaje v Spenici. Kristijansko prebivalstvo on>h okrajev, v katerih igrajo pred kratkim naseljeni elementi prvo ulogo, spravijo se v akcijo, da se najprej pritožujejo proti turškim oblastnijam. Ni torej dvojbe, da tu prebivalstvo vseh pasem in veroiz-povedanj nima posebnega vzroka biti preveč zadovoljno. Podkupljena uprava na jedni strani in izgredi Arnavtov na drugi provzročili so v Stari Srbiji odnošaje, katere pač treba kmalu odpraviti. Toda ti nedostotki so zastareli in tudi dandanes niso bolj žuleči nego so bili prej. Množica pa je uže taka, da namestu bi se poganjala za boljšo upravo, se rajša uda neredom. Agitatorji niso domači elementi, ravno tako tudi ta agitacija nikakor ne more biti koristna domačinom, če bode narod prišel do spoznauja, da ga hote ti vznemir-jači le zapeljati, da bi potem sami v kalni vodi lovili, tedaj bode našel tudi sredstva, da se jih znebi.
maščevala 1“ — „Jacques!“ jezi se brdki starec, ponosno se vzravnavši. „To je preveč, to je preveč! .. . Ti si s svojo hčerjo manj usmiljenja imel, kakor s psom; zapodil si jo, proklel in sedaj jo še zmirjaš! . . . Vedel sem, da si nagle jeze, silen, dražljiv do norosti, do besnosti, pa ti si cel6 vse to do brutalitete. . . . Navzlic svoji udanosti in naklonenosti do tebe imam danes vzrok, sovražiti te! . . ."
Plamen v očesu Mellierovem umrje nagloma po teh Rouvenatovih besedah.
Takrat ga je bil Iiouvenat užugal! Posestnik spusti glavo med svoje roke! . . .
9.
Rouvenat, zapusti izbo in stopi doli v veliko
vežo.
Skoro istočasno odpro se vrata te iste in volčji ubijalec vstopi.
Dobri mož je bil videti ves vpehan.
»Dober dan, gospod Pierre", reče odkrivši se, »kako se kaj imate danes ?“ — »Prav dobro, prijatelj Jean Renaud, prav dobro; tako mi je, kakor sploh more biti človeku, ki se pripravlja na lep solnčni dan za košnjo." — »Pa gorko bode, gospod Pierre." — „In kaj vas prinaša uže tako
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Minister za vnanje poslove grof Kalnoky odpotoval je včeraj v Varzin obiskat nemškega državnega kancelarja kneza Bismarcka. Nekateri listi hote vedeti, da je glavni povod temu obisku: razgovor o carinsko-politični pogodbi med Nemčijo in Avstro-Ogersko.
Hrvatski sabor skliče se, kakor pravijo najnovejša poročila, sredi meseca septembra ter nadaljuje potem redno delovanje.
Kakor znano, storil je ogerski minister za uk in bogočastje potrebne korake gledč kongrue, ozir, v interesu zboljšanja plače nižjemu duhoven-stvu, in te ministrove naredbe so škofje radostno pozdravili. Zdaj se poroča, da je minister svoj predlog, v katerem se pojasnjuje, kako naj bi se zboljšala plača, uže izdelal; ta elaborat predložil se bode v jeseni škofovski konferenci, da se o njem posvetuje.
Tuje dežele.
Srbski kralj Milan pride baje na potovanji v Gleichenberg dnč 27. t. m. na Dunaj, kjer namerava ostati več dnij.
Francoski ministerski svet določil je, kakor znano, dan 4. oktobra za splošne volitve, za ožje pa dan 18. oktobra. Radikalna stranka prizadevala si je na vse kriplje, da bi volilno dobo skrajšala, zahtevala je, naj se določi 30. avgust ali pa 27. september z;i volitve. Vlada se vender ni hotela udati tem zahtevam, ter tako pokazala, da se hoče med volitvami vesti nepristransko.
Nemčija poslala je nekaj svojih ladij pred Zanzibar, in tako je dobilo vzhodno-afriško vprašanje novo podobo. Ta nemška demonstracija ima namen, prisiliti sultana v Zanzibaru, Saida Bar-gaša, da bolj pravično postopa z nemškimi naseljenci. „Br. T.“ meni, da Nemčija v tem vprašanji uima obravnavati z Bargašem, marveč z angleškim kabinetom, kajti ta je, kateri drži Bar-gaša po konci; ko hitro odtegne ta svojo roko, razpade tudi Bargaševa moč. Gotovo je, da se bode Sultan pač udal nemškim zahtevam, da ne bode pričakoval, naj pride do sile.
O	razmerah v lleratll pravijo naj novejša poročila, da vlada nakupava obilo žita, katero spravlja v založišča. 2000 mož ima vedno posel pri na-pravljanji utrdb. Prebivalci so se za trdno odločili, da hotš pred slučajnim napadom braniti mesto do skrajne meje. -- Angleška mejna komisija je od Ilerata oddaljena 0 milj na zapad.
Strune ruskih listov so se glede rešitve atgan-skega vprašanja zopet bolj napele. „Nov. Vr.“ izraža v trpkih besedah svoje začudenje o slednjih pretečih depešah v „Standardu“, češ, zdaj se govori tako grozilno, pred kratkim pa je ravno
zgodaj sim, Jean ltenaud?" — „Bil sem uže v Frčmicourtu, kjer sim imel nekaj naročiti, i na povratku sem jo udaril čez pristavo, ker sem uže tako vajen.“ —■ »To je lepo od vas, ljubi Renaud, da ne pozabite svojih prijateljev!" — „Če imam sploh kak pogrešek, gospod Pierre, izvestno nisem nehvaležen." — »To je res. Iiočete-li piti kapljo vina?" — »Ne, hvala; prezgodaj je še. Raji nič." — »Kaj dobrega se sliši v Fr&nicourtu?"
— »Nič, prav nič, gospod Pierre, nasprotno."
Rouvenat ni mogel trepeta zakriti.
„Kako nasprotno? Kaj-li hočete s tem reči ?" d<5, hoteč se delati, kakor da se čudi. — »Vi torej še ne veste?" — »Kaj pa?“ — „Soseska je jako razdražena." — »Kaj-li se je zgodilo?" — »O, velika nesreča!" — „Je-li kaj pogorelo?" — „0, še nekaj strašnišega." — „Vi me plašite, Jean Renaud." — »Nekaj strašnega je, gospod Pierre."
— »Pa kaj se je prav za prav zgodilo?" — »Zlo-dejstvo, gospod Pierre." — »Zlodejstvo?" — »Grdo zlodejstvo! Po noči se je zgodilo." — »V Frttmi-courtu?" — »Ne, na deželni cesti, četrt ure od tukaj, pred kamnatim mostom." — „Strašuo!" — »Grozno, gospod Pierre! Ubog mlad človek je ubit,." — „Moj Bog, moj Bog," reče Rouvenat ganljivo. »To je v prvo, kar se godi v naši po-
novo ministerstvo angleško zagotavljajo, da hočeta Angleška in Ruska v bodočnosti mirno hoditi jedna poleg druge, če se bode kaj tacega še ponavljalo, prevrnilo se bode javno mnenje in nastal bode v istem trenotku boj, meni „Nov. Vr.“, ko ga nasprotnik najmanj pričakuje. — „Mosk. Včd.“ priobčujejo daljši članek, v katerem razvijajo tako rekoč program gledč afganskega vprašanja. One označujejo kategorično ruske interese, od katerih ne more Rusija niti za ped odstopiti. Rusije važni interes v srednji Aziji je „zadost.na“ meja.
Razne vesti.
— (V mrtvašnici se zbudil.) Jednajstletm sinko barvarja Henrika Wallnerja bil je pri svoji teti v Penziogu. Stariši so ga tja poslali, ker so se tisti čas iz Eudolfsheima premikali v St. Polten. Necega dno pade doček z drevesa, na kojega je bil splezal in da-si jo bil zunaj nepoškodovan, prenesli so ga veu-dor nezavestnega v bolnišnico. Tu so ga pač zdramil1 iz omotico, ali čoz nokoliko časa postala jo njegova bolezon hujša, in necega dn<5 konstatovali so zdravniki, da je deček mrtev. Prenesli so ga v mrtvašnico in ob jednem brzojavili njegovim starišem o dogodku. Starih dospoli so drugo jutro v Ponzing in globokoužaljeni šli so kropit svojega otroka. Stopivše v mrtvašnico nav<^ strah in groza, kajti njih sinčok ni ležal na odru, kJ' mor so ga bili položili, ampak ležal je v jednem kot« mrtvašnice ves sključen. Približavši se mu, prepričaj0 se, da deček ni mrtev, ampak da le trdno spi. Ko ga večkrat za vrstjo stresejo, prebudi se in pove, da 80 je ponoči prebudil Mislil je, da jo v kaki kleti, zate začol jo klicati na pomoč, a ko se nihče oglasil nl< vstal je, vrgel mokri mrtvaški prt, v kojega je ^ zavit, od sebe, ter je iskal, kako bi veu prišel, dokler ga ni promagala trudnost in so je v kotu na tla zgrudi* ter zaspal. Dečka so potem stariši vsi veseli vzeli domov in upajo, da bode po polnem okreval. Sreča ,1® bila zanj, da so ni zavedel, kje da je, kajti nedvojbeno bil bi strahu strepetal, ako bi bil vodel, da leži sredi pokopališča.
— (Poskus umora v sodnijski sobi)^ Kesstholjju na Ogorskom stal jo pred nedolgim ‘<ok J. Valkonyi prod sodnikom. Ko gaj« ta izpraševal, potegne zaslišani najedenkrat dvoceven samokres iz /.epa ter nameri proti sodniku. Na srečo se samokres m sprožil. Hudodolca prijoli so potem in ta jo takoj obstal, da je bil namenil jedno kroglo sodniku, drugo pa sebi.
— (Snog po loti.) Na Ogerskem, kjer jo ven-dor navadno zel6 gorko, imoli so koncem meseca julij® po nekaterih krajih tak mraz, kakor po zimi. V doli111 ob roki Tisi je neko noč colo snežilo, tako da jo $ zjutraj ves kraj s snogom pobeljen.
— (Trojčke po rodila.) V Budimpešti porodil® je to dni žena nekega hišnika trojčeko. Prvi otrok, 1,1
šteui dolini." — »Tako je. Pa to je toliko hujše."
— »Gotovo poznajo uže morilca?" —■ „Ne. Misli10 celo, da ga ne iztaknejo." — »Policija ima dobre oči, Jean Renaud, in ona zna iskati."
Volčji ubijalec zmaje z glavo.
»Takrat, ne najde nič“, zamrmrd.
Rouvenat se približa Jean Renaudu in zdelo se je, da mu njegov vprašajoč pogled hoče brat* v duši.
Pa obraz Jean Renaudov bil je pokrit kako* z masko.
„Za istiuo“, nadaljuje Renaud hladno, ,>ne govorimo več dalje o tem. Mladega človeka so J prešli noči ubili: to je resnica. Zakaj? Kdogajt! Za to se ne brigajmo. Žrtve pač ne moremo zop® poklicati v živenje, ni-li res?“ — „Žalibog ne! zavrne Rouvenat z bolestnim izrazom, ki ni ute^e volčjemu ubijalcu.
„Kako je kaj gospodu Mellieru?" povpr*^'
— „Prav dobro, Jean Renaud.“ — „Je-li uže p travniku ?“ — „Ne. Gori je v sobi, imajoč
vilo z računi. Je-li mu imate kaj povedati? Gr^ da ga. .	— »Ne, gospod Pierre, ne nadi^T.^
ga. In gospica Lucila?“ — „Tudi njej je (1° uj prav dobro.“ — „Izvestno je uže vstala in**1”!*.* doli pride, kaj ne? Hočem jo počakati treu0*'"
Sicer deček, prišel je ob četrt na tri po noči na svet. ^r|igi otrok, in sicer deklica, zagledala ,je opoludne Inč 8veta, a zvečer ob šesti uri sledil je čo eden deček Vsi trijo otroci so popolnoma zdravi, tudi mati počuti ne še dovelj dobro. Presrečni oče obrnil se je brzojavno do cesarja a prošnjo, da prevzame mesto botra pri krstu.
(Mučenj o misijonarjev.) V časopisu »Kath. Mis8ionen“ poroča škof Puginier iz Toukina o umoru nekega ondotnega duhovnika. Mučonca zakopali so živega, in sicer tako, da so ga na glavo v jamo postavili, potem pa zasuli. Od kolen naprej molelo so n°ge iz groba in na njo je bil privezan napis v kitajskem jeziku : „Tak6 naj so zgodi vsacemu duhovnu krive vere.“ i)aije se bere v dotičnem pismu, da so tudi v Laosu umorili več katoliških duhovnikov.
Domače stvari.
„Narodni Dom“.
Od krajcarske podružnice „Narodnoga Doma“ do-šel nam jo naslednji dopis:
Premožni Slovenci! Kakor smo uže poročali, je zanimanje med občinstvom jako živahno in knjižice za nabiranjo doneskov za „Narodni Dom“ so pridno razpošiljajo. Oglasilo so jo mnogo poverjenikov, katori nas podpirajo pri tom podjetju ter nabirajo malo krajcarske doneske pri svojih znancih in prijateljih. Kes da se po toj poti veliko nabira, in v teku nekaj iobiruo potrebno svoto za zgradbo ^Narodnega Doma“.
Tako
so ravnali vsi narodi, kateri so s svojimi močmi
hoteli doseči kak naroden namen. Toda povsod se je ••di čulo o večih svotah, katero so narodni voditelji, veljavni in premožni narodnjaki prostovoljno položili na oltar domovine. Zakaj bi so tudi pri nas to ne moglo ugoditi. Sicer ni toliko kapitala v narodnih rokah, da ***, kakor naši bratje Čehi in Hrvatje, po tisočakih nabrali, vender lahko z manjšimi svotami pričnemo, tte-oinio, da je 1000 premožnih rodoljubov na Slovonskem. Od teh si gotovo sleherni zaiuoro kupiti colo knjižico * Ikrajcarskimi donoski, oziroma plačal bi za ono leto 12 gld. Svota bi znašala na leto 12 000 gld., katera k* se po tej poti nabrala, in prepričani smo, da bi nihče °d vseh teli 1000 promožuih rodoljubov no občutil za-radi tega kakega pomaujkanja. Ko so jo sprožila misol „N4io(lnoga T)oma“ v Ljubljani, oglasilo se jo mnogo io oljubov, kateri so prostovoljno donašali po 5 gld., po -1 gld. na mosec Zaspala je pa ta lopa ideja in preteklo jo uže loto dni, ko so ti donoski izostali. Zakaj V Gotovo ne, ker niso dotični mogli vplačevati, nego Za'adi mlačnosti do tega narodnega podjetja.
loda vse so še lahko popravi, poravna. Pot, po a eri odpade vsako poverjeništvo, vsako posamezno taese(n° nabiranje, ter ob jednom sigurna kontrola je ’ da so dotični rodoljubi blagovolijo oglasiti potom ^Snic, da žele euo celo knjižico s krajcarskimi do-Ues *> oziroma, da plačajo l gld. na mesoc. Pošlje se Jlni potem knjižica, za katero so plača na enkrat 12 gld
. ,	n<Je-li	želite z ujo govoriti ?“	„I)a,	imam
nekaj	sporočiti o Geuevifcvi.11	—	„To je pa
^agajivo,“	de Rouvenat. - ,,Kako?“	— „Priha-
malo	prepozno.“ — „Bal sem	se,	da pridem
'ezKodaj, gospod Pierre. Vem, da gospica Lucila lle da bi jej hotel kaj očitati! — ne vstaja prvn° Prva na Pl'*stavi.“ — „Danes je izjemoma p * vstala, da se je pripravila na pot; kajti uže 1 dnevom je odpotovala.“
Jean Renaud jako izuenadjeno pogleda. »Govoril sem vender včeraj zvečer z gospico
sama°o TeiT n™°(,t,,m °menila-“ — ”Ker še
sililo, da odpotuje, u2a: Pismo’ ki jo je pri'
čera.“
J**.) je še-le kasno z ve-
Jean Renaud pomečka klohm, vidi se ves pobit.	,ned rokil,ni
„Iu ... in ali dolgo izostane?« p0VpraStt do štirinajst dnij.“ - „Ona jo tedaj iuko DrJ* ^potovala ?“ - „V Champagne. Neka njena kr. e**'Ca 'z odgojilnice je močno zbolela ter p0> lcala Lucilo k sebi. Vi umete, Jean Renaud, S?061 Prijateljici ne more se ničesar odreči, j 6 ler je sicer ugovarjal, a na zadnje se je ven-,.1 udal in gospica je odpotovala.“ — „0 da bi
1	to vedel, o da bi bil to vedel!“ zamrmra Jean
za celo leto, gotovo za premožne rodoljube ne preveč. Kdor pa hoče kaj več žrtvovati, slobodno mu, ter se bo zahvalno vsprejelo. Tedaj premožni rodoljubi, žrtvujte 12 gld na leto, saj pridejo komaj 3 kr. na dan, in pripomogli bodete k našemu narodnemu podjetju, k „Narodnemu Domu“ z izdatno svoto. Prosimo Vas, oglašajte se kmalu pri podpisani podružnici, kajti „bis dat, qui cito dat“.
Krajcarska podružnica »Narodnega Doma“
(dr. Jos. Stare) v Ljubljani.
— (Nj. c. kr visokost cesaričina Štefanija) pride, kakor se poroča z Dunaja, dne 24. t m. na grad Miramare, kjer ostane do 20. septembra.
— (Umrl) je včeraj zjutraj vodja tukajšnjih pomožnih uradov pri finančnem ravnateljstvu, g. Pran M i 1 a v o c.
— (O Hengthalerjevem samomoru) se iz verodostojnega vira poroča: Mestni blagajnik Hengthaler bil je zaradi precej hude bolezni uže jedeu mesec na dopustu. Za njegove odsotnosti se je neka stranka (g. Andretto) od strani mostne blagajnice opomnila na plačilo nekega dolga, katero ni bilo še poravnano v mestne blagajuice knjigah. Dotična stranka prišla je v urad ter pokazala po Hongthalerji podpisano pobotnico o plačanih 50 gl. Namestnik Hengtlialerjev pri blagaj-nici pisal je na to Hengthalerju, naj pojasni to zadevo. Hengthaler je odgovoril, da je oni dan, ko se je ta dolg plačal, imel v blagajnici 50 gld. preveč, a se ni mogel spomniti, od kod jih je dobil. Pismu je priložil 50 goldinarjev ter prosil, naj se izroče mostni blagajnici. Vslod tega primerljaja je blagajnica dobila naročilo, naj takoj izterja vse zaostanke, ki se pri njej nahajejo propisani. Ob jednom se je jelo preiskavati vso blagajnikovo poslovanje in pri tem preiskovanji so so v blagajnikovih zapisnikih iz let 1879, 1880 in 1881 našlo nekatere nepravilnosti. V soboto 8. dan t m so jo Hengthaler vrnil z dopusta v Ljubljano, da bi zopot prevzel svojo službo. Ob G. uri zv. jo imela vršiti so izročitev. Župan je Hengthalerja opozoril na gori omenjene nepravilnosti in ga pozval, naj jih pojasni. Pregledovali so so razni dnevniki in primerjali s knjigami, a nekaterih vsot, ki jih jo Hengthaler prejel, ni bilo nikjer najti upisanih. Vslod tega jo župan ukazal, da jo stvar preiskavati še daljo, Hengthalerju pa je naznanil, da mu blagajniOnili ključov no more pustiti, doklor reč ni dognana. Koj potem je Hengthaler prišel v županovo pisarno, jo pred njim padel na koleni, prosil milosti in sam od sebe obstal, da si jo prilastil tisto zneske, ki so so pogrešali v blagajničuih knjigah in skupaj iznašali 221 gld. Župan je pozval torej Hengthalerja, naj pokrije primanjkljaj, potem pa naj vloži takoj prošnjo za umirovljonje. Hengthaler je obljubil, da to stori, in v nedeljo zjutraj prinesel je v urad poneverjenih 221 gld. ter na ta opomin izročil tudi še nekaj realčnemu šolskemu zakladu pripadajočega denarja, katorega je slednji čas hranil. Dalnjo
Renaud. — ,,Nu, kaj potem?“ — „Prišel bi bil uže pred eno uro sim, lahko bi bil to storil.14 — „Takrat je bila še doma in lehko bi jo bili videli.11 — „Toda sedaj..— »Vaši ženi bode to pač neljubo, ne-li ?“— »To pač to. Kdo bi bil pa slutil. .. Ne, jaz nisem kriv!“ — „Bilo je tedaj nekaj prav važnega?1’ — »Zdi se tako.“ — ,»Vender, ljubi moj Jean Renaud, odloženo ni še zamujeno, iu kader se povrne gospica...1 — „Prav imate, gospod Pierre, takrat bode še čas. Vender stvar je nepovoljna. So dnevi, ko komu prav nič ne gre po sreči. Grem. Nasvidenje, gospod Pierre! Srčen pozdrav gospodu Mellieru.*1 — „Hočem mu ga izročiti; da se vidiva, Jean Renaud." — „Ah!“ dč naenkrat volčji ubijalec. „Kje-li imam glavo? Zdaj bi bil skoro pozabil svojo puško.“ — „Kaj ?“ povpraša Rouvenat stresši se. — „Ko sem včeraj v Terroise odhajal, pustil sem tukaj svojo puško, ker bi mi bila le v nadlego."
Rekši to, približa se kominu, na čegar plašči je viselo orodje; snemši puško, vrže nje jermen ('ez svojo desno ramo.
Rouvenat.u se je hotela ustaviti kri, mrzel p6t oblije mu ce|0
(Dalje prihodnjič.)
preiskavanje ni še nič pokazalo, da bi kaj manjkalo v blagajnici. Vse mestne blagajnice in zakladi našli so se pri pregledovanji, katero se je vršilo takoj v ponedeljek po Hengthalerjevem samomoru, v popolnem redu
— (Bohinjska Bistrica) praznovala bode prihodnjo soboto, 15. t. m, slovesno blagoslovljenje nove cerkve.
— (Čebelni somenj) K čebelneuiu somenju na Igu pripeljalo se je letos okolo 1000 panjev. Kupcev ni bilo mnogo, zaradi tega so bile tudi cene nizke. Jedna tretjiua panjev se je spečalo par po 2 gold. 50 kr. do 4 gold. 50 kr. Dve tretjini panjev pa sta ostali nerazprodani.
— (Odsek „ Primorsko") avstrijskega planinskega društva priredi dn6 23. t. m. slavnost v jami pri Škocijanu.
— (Duhovenske spremembe v krški škofiji.) Gosp. Josip K u bi ca, kaplan v Kotarčab, premeščen je v Šmarijo; g. J. Markovič pa od svete Heme kot kaplan v Kotarče. Umrla sta gospoda Josip Valjavec, župnik v Nemškem Grebenji, in Josip Kafer, župnik v Motnici.
— (Strela udarila.) Iz Radovljice se nam poroča: Dne 8 t. m. ob 2. uri po noči udarila je strela v hlev Josipa Dolžana na Dobrem Polji; hlev se je naglo užgal, ogenj se je potem razširil na hišno poslopje ter je upepelil. Zgorelo je tudi 36 mernikov žita in 4 prašiči. Škoda znaša 2000 gld. Pogorelec je bil zavarovan za 1000 gld.
— (Spak.) V vasi na kranjsko-hrvatski meji porodila je kmetica dete, katero je grozno spačeno. Glava, vrat, oči, ušesa in usta otrokova so bila popolnoma razvita, a jezik je manjkal. Hrbet in ramena so bila tudi razvita, a roke so bile samo do komolca doraščene, nadaljevauje je manjkalo. Mestu rok bili so na komolci le kladivu podobne kepe mesa, katere je mogel otrok gibati. Razon tega ni imel otrok na levi nogi od gležnja dalje nič noge; na desni nogi pa so mu manjkali trije prsti. Spačeno to dete živelo je dva dneva.
Narodno-gospodarstvene stvari.
Šolski vrt.
(Konec.)
Sedaj se podamo k zelenjadnemu vrtu, kjer najdemo krepko humozno zemljo, ki zamore nastati le pri vstrajneiu in popolnem obdelovanji zemlje. Zelenjada je vsa lepo razvita. Razjasnila, ki nam jih da prijazni spremljevalec, so tako zanimiva, da jih tukaj ponovimo. Zelenjadni vrt je bil prvi del šolskega vrta, on je toraj njegova podlaga Zemlja sama na sebi ni bila slaba, za pridelovanje zelenjave pa vender ne zadostna. To je vaški župan tudi sprevidel ter je ua-pravil »biro za gnoj“, ki je bila tako obilna, da je bilo mogoče dobro gnojiti, zraven pa še nekaj gnoja shraniti. Kmetje so rekli, da hočejo v jeseni še nekaj gnoja dati. Pa na svežem gnoji ne stori vsaka zelenjad dobro. Še le, ko se je v jeseni zemlja dobro prekopala, ko jo je mraz prešinil, ko je zemlja temneja postala iu dobila še nekaj gnoja zastonj, potem je bilo še le mogoče, zelenjado pridelavati. Kolikor je bilo mogoče semena pridelati, razdelilo se je vse med otroke, ki so ga nesli svojim materam, katere so to ali ono po šolskem vrtu posnele. Učitelj je marsikaj učinil. Na vogle zelenjadnega vrta vsadil je pritlično drevje, ki je čez malo časa obilo rodilo največi in najlepši sad.. Županu jo to dopadlo in hotel je tudi on imeti tako drevje. Zarad tega posvetuje se pri učitelju, ta mu pa povč, da je uže dalje časa njegova želja, imeti kak prostorček, na katerem bi ne izgojeval le pritličnega drevja, ampak tudi visokodebelnato. Potem dobil bi gospod župan lepo drevje brezplačno. Čez dobrega četrt leta dal so je učitelju tikoma njegovega zelenjadnega vrta lep kos zemlje; no, sedaj se je naredil glavni pot in njemu na levo drevesnica.
Čez nokaj let prišlo je še boljše. Ko je stara šola premajhna postala ter gosposka silila občino k zidanju novega poslopja, rekel je učitelj, da bi bilo zel6 želeti, šolo tikoma šolskega vrta zidati. Precej za vrtom so dobra tla, vodnjak bi se dal tam prav lahko izkopati itd. Občina, katera jo vsled učiteljevega delovanja sprevidola, da ima učitelj nekaj „v glavi", ubogala ga je in tako je prišla šola v tesno zvezo z vrtom. V senci poslopja naredil se jo telovadni prostor in ostali
nakupljeni prostor se je pa zasadil v obliki parka. UCitelj napravljal je izlete v sosedni gozd, fantje pa z njim; tukaj je bila smreka, ki mu jo dopadla, tam borovec, tara brinjev grm, tisa in mecesen, in kmalu imel je lepo zbirko drevja, ko jo je v svoj park presadil. Vsako drevo je dobilo tablico s svojim imenom.
Med tem, ko nam je gospod učitelj te lepe reči razkazoval, odpro se šolska vrata in vnn stopajo učenci, spremljevani po mlajšem učitelji. Nekaj učencev grč mirno proč, drugi hitijo pa po orodje Nekaj jih liže natanko vč, kaj imajo storiti, druge pa učitelj še le poučuje. Predno se naš spromljevaloc k nam nazaj vrne, kajti tudi on je v nekem učence poučeval, gledali smo tiho lepo vedenje učencev. Pri tem nas je iznenadilo delovanje otrok tikoma zrelega sadja, ne da bi kedo kaj odtrgal. Mi vprašamo gospoda učitelja: Ali otroci ne trgajo sadja? Uže dolgo ne, pravi g. učitelj, vsi vrtni pridelki so otrokom skoro sveti in gotovo je šolski vrt dobro izgojevalno sredstvo, otroke odvaditi nepotrebnega poželjenja.
Za nasadom, obstoječim iz visokega lepotičnega grmovja, je prostor za pridelovanje in obdelovanjo komposta. Vse, kar se na vrtu najde in kar se no da več porabiti, se semkaj zmoče ter, če je mogoče, še primeša gnoja, cestnega blata in gnojnica iz stranišča. Kompost napravljati naučili so se srenjčaui še le od učitelja.
Sedaj stopimo bliže na zaledinjeni prostor, kjer najdemo v majhnih lešicah rasteče razue rastline: Gospodarske, strupene in zdravilne rastline.
Vidite gospoda, pravi gospod učitelj, to je moj ponižni botanični vrt; na tem dobim za nazorni pouk potrebnih rastlin, kolikor jih ne dobim na drugih delih tega vrta. Ta prostor imajo pa otroci še posebno radi in to zaradi veliko lepih cvetic, veči učenci pa pridno prebirajo tablice z imenom rastline ter so tako najbolje poučujejo v rastlinstvu.
Ko smo pri odhodu hoteli izraziti gosp. učitelju naše priznanje, zavrnil nas je rekoč: Ako tam v senci, obdan od svoje obitelji, sedim ter vidim pred seboj ta vrt in mi občutki reko, da se imam le sebi zahvaliti za vse to, kar tu vidim, potem bi z nikomur na svetu ne menjal, in bi nikdar mesta mojega delovanja, to [je šole in vrta, ne zapustil. V težavah in obilem delu pretekla so prva leta, da, celo denarne žrtve moral sem trpeti, pa z veseljem sem vse to storil Marsikako zasmehovanje me je žalilo pri tem ali onem delu in le pregovor: „Vstrajnost pelje do cilja" me je tolažil. Veliko mi je bilo včasih pretrpeti od občanov, pa ko sem gojil moje rastline, ako sem opazoval njih raz-vitek, ako me je iznenadilo kako lepo cvetje ali sad, če sem videl, da je ljubezen do vrta in do narave tudi prešinila učence, potem povrnila se mi je vedno vnovič delalna moč in onemogli roki dvignili ste se vnovič k delu.
Šolski vrt ne more vzrasti čez noč iz zemlje; treba je leta in leta, ako se hoče kaj poštenega narediti in vender se nikdar ne izgotovi, ker vedno sočlovek še kaj boljšega, novega nauči."
Telegrami »Ljubljanskemu Listu.“
Veliki Varadin, 12.avgusta. Škof Lipovnicky e umrl.
Berolin, 12. avgusta. Danes zjutraj pripeljal e je Sim Kftluoky; ob 8. uri je zopet odpotoval lalje v Varzin.
London, 12. avgusta. Parlament zaključil bode petek ali soboto zasedanje.
London, 12. avgusta. Britske čete v Indiji lomnožile se bodo za kakih 6000 mož.
Solnograd, 11. avgusta. Cesar Viljem, kateri je po tritedenskem bavljenji v gostinskih toplicah zapustil jih popolnoma okrepčan danes ob l3/*. uri, došel je sim ob 5. uri. Na kolodvoru pozdravili so ga dostojanstveniki. Nadvojvoda Lju-dovik Viktor pozdravil je visokega gosta v hotelu. Obilica zbranega ljudstva je simpatično pozdravljala cesarja. Ob 6. uri dvorni obed.
Pariz, ll.avgusta. Nadškof v Sevilli je za kolero umrl. — Depeša škofa v Conchinchini poroča, da so domačini pobili nad 10 000 kristijanov.
London, ll.avgusta. V gorenji zbornici naznanil je prvi lord državnega zaklada, Joldes-leigh, da se je ustanovila komisija, katera se ima baviti z vprašanjem glede pešanja trgovine; izrekal je obžalovanje, da so Goschen in drugi liberalni državniki odrekli svoje sodelovanje.
Telegrafično borzno poročilo
7. rtnč 12. avgusta.
glrt.
Jednotni drž. dolg v bankovcih................................82-80
>	>	»	» srebru................................83-40
Zlata renta..................................................109-20
6°/p avstr, renta.............................................99-70
Delnice n&rodne banke..................................... 877- —
Kreditne delnice............................................ 284-20
London 10 lir sterling.......................................125-15
20 frankovec................................................. 9-925
Cekini c. kr.................................................. 5-93
100 drž. mark..............................................  61	•	35
Tujci.
Dnč 10. avgusta.
Pri Maliči: Friodrich in Homistirkor, potovalca, z Dunaja.
— Schlemitz, davkarski nadzornik, iz Bihača. — Marti-nelli, užito, blagajnik, z rodbino, iz Trsta.
Pri Slonu: Sehweinfurth iz Kahiro. — Turba, knjigotržec; Tirraann, inžener, in Sehinidtbauor, potov., z Dunaja. — Urbas, c. kr. svetnik dež. nadsodnije, z rodbino, iz Gradca. —- Massopust in Sucker iz Trsta. — Lakony iz Gorice.
— Dr. vitez Jilek s soprogo iz Pulja. — Fischer, trgovec, iz Kanižo. — Pognici iz Vidma.
Pri Tavčarji: Kallina, trgovec, viz Prage. — Nussa, leso-tržec, s sinom, iz Gorice. Šket, župnik, iz Zilje. — Aussetz, c. kr. poštar, z Krško. — Dr. Russ, c. kr. vladni tajnik, iz Kamonika.
Pri Bavarskem dvoru: Cvotnič, c. kr. poštni svetnik, z Dunaja. — Kotalek, c. kr. stavbeni svetnik, iz Trsta. —1 pl. Gyurkovich, c. kr. ulanski stražmoštor, iz Celovca. — Sušnik, c. kr. stotnik-avditor, z Gorenjske.
Pri Južnem kolodvoru:	Kroval, kapolnik, iz Trsta. —-
Kolar Marija in Urša in Čehovin Marija, služkinja, iz Senožeč. — Doktarič, zlatar, in Digl iz Ljubljane.
Unarli so:
Dne 10. avgusta. Josip Šarc, sin hiš. posestnika, 5 mes., Kolezijske ulice št. 6, driska. — Fran Paiser, delavec, 19 1., Kolezijske ulice št. 4, tuberkuloza.
Dnč 11 avgusta. Fran Millautz, c. kr. vodja pomožnih uradov, 70 1., Salondrovo ulico št. 6, mrtvoud.
Meteorologlono poročilo.
Čas
opazovanja
Stanju |
baro- Torapo- v t , metra . ratnra , v ram j
Nebo
Mo-krina v ram
7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer
737-06
735-48
735-10
150
24-4
19-4
bzv. sv. sl. bzv.
| megla jasno
00
Vožni red Rudolfove železnice,
veljaven od 1. junija 1885.
		Osobni vlaki			
Postaje		1.2.3.	1. 2. 3.	1.2.3.	1.2.3.
		razred	razred	razred	razred
		po noči	zjutraj	dopolud.	zvečer
Ljubljana, juž. želez.	odh.	12.15	6.40	11.40	6.35
Ljubljana, Rud. želez. Vižmarjo			12.19	644	11.45	6.39 6.48
		12.29	6 53	1155	
Medvode			12.41	7.04	12.07	6 59
Loka			1266	7.17	12.21	7 12
Kranj			1.12	7.31	12.38	726
Podnart-Kropa . . .		1.30	7.48	12.56	7.43
		1.49		popol.	
Radovljica (m. p). . Lesco-Bled				805	1 14	8,—
	•*	1.55 ijntraj	8.12	1.24	8.08
Javornik 			2.16	8.29	1 46	8.25
Jesenice 			2.27	8.39	157	8.33
Dovjo			2.47	8 56	2.18	8.49
Kranjska Gora . . .		3.16	9.21	2.48	9.11
Rateče-Bola Peč . . .		3.31	9.37	3.03	9.24
Terbiž		prih.	3.48	9.55	3.20	9.38
T'or'tolži-Xjj‘a:'bl3a.rLa.					
		po noči	zjutraj	popol.	zvečer
Torbiž		odh.	1236	7.28	1.10	6.20
Rateče-Bela Peč . . .		1.01	7.44	1.30	639
Kranjska Gora . . .		1 22	7.57	1.46	6.53
Dovje			1 55	8.22	2.19	7.19
Jesenice 		»«	2.23 zjutraj	8.41	2.43	7.41
Javornik 			2.30	8.47	2.60	7.48
Losce-Blod			2.56	9.06	3.15	8.13
Radovljica (m. p.). .		3.03	9.12	3.22	8 21
Podnart-Kropa . . .		3.27	9.29	3.44	8.44
Kranj			3.47	9.45	4.02	9.03
Loka			4.06	9.59	4.20	9.20
		4.21	dopol.		
Modvode				10.12	4.34	9.34
Vižmarjo			4.34	10.23	4.46	9.46
Ljubljana, Rud. žol	prih.	4.44	10.31	4.55	9.65
Ljubljana, juž. žel. .	1»	4.50	10.35	5,—	10,—
Lekarna Trnkoczy
m w zraven rotovža v Ljubljani
Mb prodaja in vsak dan razpošilja zdravila s pošto na JU	deželo; dalje
8MT salicilno ustno vodo,
aromatična, vpljiva oživljajoče, zapreči pokončanje zob in odpravi slab duh iz ust. 1 volikasteklenica 50 kr.,	(115)	5
ih W salicilni zobni prašek,
splošno priljubljen, vpljiva zelo oživljajoče in na-ML	pravi zobo blesteče bele, a 30 kr.
l/F	V	založništvu	našem	izišla	je	na	svitlo
knjiga:
Šaljivi Slovenec.
Zbirka najboljših kratkočasnlc lz vaeh stanov.
Nabral
-A-ntosa Brezovnili
učitelj.
12 pol v 8°. Mehko vezana stane 60 kr., franko po pošti 65 kr.
Ij. v. Kleinajr & Fefl. Bamlierj
knjigotržnica v Ljubljani.
Or« llirsdi
dobro znani specijalni zdravnik za slfllitiko in kožne bolezni, ozdravlja po dolgoletnih izkušnjah v nehrojnih slučajih po sijajno skušenem in gotovo učinkujočem navodu	(58)	20
sifilitiko in kožne ‘bolezni
(tudi zastarele), nlesa, bolezni so&la in v mehurji, polucije, možko slabost, ženski tok,
v najkrajši dobi radikalno brez vseh zlili nasledkov in brez oviranja v službovanji. Naslov:
Dunaj, mesto, Karntnerstrasse 5
(prej mnoga leta v Mariahilferstrasse), zdravi od 9. do 4. ure popoludne, a tudi pismeno in (pod molčečnostjo) pošilja zdravila. Honorar primeren.
Zavratnikov
vsake fasone, barve in kakovosti; kakor znano, je
največja zaloga in najceneje nakupovanje
pri	(59)	13
J. C. Hamann-u
Umestni trg1.
1
*
Zaloga zemljevidov
c. kr. generalnega štaba.
Mora 1:75000.
Listi so po 50 kr., zloženi za žep, prilepljeni na platno po 80 kr.
II. v. Kleinmayr & Fei Bamkrit-ova
knjigarna v Ljubljani.
Odgovorni urednik J. Naglič.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kloinmayr A Fed.Bamborg v Ljubljani.