Sarajevska monografija o muslimanskih imenih
Ismet Smailovič: Muslimanska imena orijentalnog porijekla u Bosni i Hercegovini. Institut za jezik i književnost u Sarajevu, Odjeljenje za jezik, Monogralija I. Sarajevo 1977, str. 584.
Oddelek za jezik Inštituta za jezik in književnost BiH, ki je bil ustanovljen leta 1973, izdaja pet tipov svojih publikacij: dve periodični {Radovi Odjeljenja za jezik — doslej izšli 4 letniki, 1974—1977; Književni jezik, časopis, ki ga je Inštitut prevzel lani od založbe »Veselin Masleša«) in tri občasne {Posebna izdanja — doslej sta izšli dve knjigi; Bosanskohercegovački dijalektološki zbornik — 1. knjiga 1975; Mo-nogralije — 1. knjiga: Muslimanska imena .. .)•
Takoj ob ustanovitvi Inštituta je bil sprejet načrt za zbiranje in znanstveno obdelavo muslimanskih osebnih imen oriental-nega izvora v Bosni in Hercegovini; delo je nenavadno hitro, z veliko prizadevnostjo in znanjem opravil dr. Ismet Smailovič (ki je gradivo zbiral že prej), sicer znan kot dialektolog in proučevalec jezika bosanskih pisateljev. Zanimanje za muslimanska imena ima v Bosni in zunaj nje že stoletno tradicijo, vendar so se jezikoslovci in drugi lotevali tega vprašanja po «irobcih ali so jih ta imena zanimala samo zaradi te ali one njihove posebne pravo-
pisne, pravorečne, slovnične (vokativ) ipd. lastnosti. Večje število muslimanskih imen je pred Smailovičem zbral in razložil Ab-dulah Skaljič v svojem priznanem slovarju »Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku«, 1965, kjer zavzemajo imena dobro desetino vseh besed (okrog 900); z manjšo znanstveno zanesljivostjo, a sicer več imen (okrog 1400), je obdelal Ibrahim Kemura v knjižici »Muslimanska imena i njihova značenja«, ki je v drugi izdaji izšla pred dvema letoma v Sarajevu.
Smailovičeva knjiga obravnava nad tri tisoč muslimanskih imen orientalnega izvora; avtor se je časovno in zemljepisno omejil tako, da je zbral gradivo iz pisanih in ustnih virov zadnjih sto let na ozemlju današnje republike Bosne in Hercegovine. S tem pa seveda ni rečeno, da avtorjeve ugotovitve posredno ne veljajo tudi za stoletja nazaj in vsaj v glavnem tudi za muslimanska področja zunaj BiH. Med gesla je Smailovič sprejel tudi hipokoristike (razlage so ob izhodiščnem imenu) v po-knjiženi obliki; gradivo je akcentuiral, navedel zvalnik in rodilnik imena ter pridevniško izpeljanko. Nekaterim manj reuz-širjenim imenom je dodal tudi informacijo o področjih njihove rabe, vsa imena pa so opisno določena glede na pogostnost. Drugi del besedila ob glavnih geslih je namenjen ugotavljanju izvora in določanju prvotnega apelativnega pomena, pri čemer si avtor pomaga s številnimi sinonimi; to je na eni strani treba pozdraviti, včasih pa bralca lahko tudi odvrne od pomenskega jedra.
V svojem predgovoru Smailovič govori o nastajanju dela: o zbiranju imen in o načinu obdelave; fonetične, naglasne, morfološke, etimološke in semantične. Pri eti-mologiziranju se avtor ni spuščal v »tamni vilajet« (str. 18), saj je v muslimanskih imenih zastopano zaledje številnih orien-talnih jezikov kaj različnih struktur, najbolj seveda arabskega, perzijskega, turškega in starohebrejskega. Na podlagi dostopnih avtoritativnih slovarjev in druge etimološke literature je avtor razdelil muslimanska imena v tri med seboj ne strogo ločene skupine: imena z jasnim apelativ-nim izhodiščem (večina); imena z dvema ali več možnostmi etimološke razlage (mnenja navaja, ponekod daje enemu prednost); imena nejasnega Izvora.
Obširna Smailovičeva uvodna študija o muslimanskih imenih (25—116) obravnava na   vsakomur   dostopen    način    glavna
115
vprašanja okrog nastanka in prilagojeva-nja celotnega kompleksa bosensko-herce-govskih osebnih imen, neposredno povezanih z islamizacijo tega ozemlja, ki se je po utrditvi turške oblasti v 16. stoletju v vseh pokrajinah naglo širila. Avtor sicer obžaluje, da bosensko zgodovinopisje še ni do kraja osvetlilo ta zanimivi proces, vendar se ne glede na to v imenoslovju lahko opremo na odločilno dejstvo, da je moral vsakdo, ki je sprejel islam, obvezno prevzeti tudi novo ime; in razumljivo je, da so to ista imena, ki «so bila v navadi pri Turkih — največkrat arabskega in v manjšem obsegu perzijskega, turškega in staro-hebrejskega izvora. Avtor navaja obsežen seznam imen prvega rodu poislamljenih Slovanov, ki kaže, da je v tej fazi še prevladovala strpnost med pripadniki stare in nove vere; v prvih turških popisih se skoraj redno ob sinovem islamskem imenu sreča tudi staro očetovo ime, npr. Husein, sin Milutina; Ibrahim, sin Vukana; Džafer, sin Pavla: Alija sin Bartola itd. Kdor je hotel zatajiti očetov verski izvor, ki ga je izdajalo ime, je pri popisu preimenoval svojega mrtvega ali živega očeta v Abdu-laha (= Alahov služabnik), v najbolj vpad-Ijivo islamsko ime; zato so tako pogoste formule: Džafer, sin Abdulaha; Ibrahim, sin Abdulaha; Alija, sin Abdulaha itd.
Avtor pravilno ugotavlja, da se v bistvu sestav muslimanskih imen, kar zadeva njihovo adaptacijo, njihovo nadaljnjo predelavo in tvorbo hipokorističnih imen, nič ne razlikuje od krščanskih imen grškega, starohebrejskega in latinskega izvora. Zanimiva je glasovna primerjava nekaterih hebrejskih imen, ki so prišla v krščanski koledar v grški in latinski podobi (z nadaljnjimi prilagoditvami v posameznih jezikih), v islamski imenski fond pa z arabskim posredništvom. Tako pridejo po dveh različnih poteh k starohebrejskemu izviru imenski pari, npr.: Ibrahim in Abraham, Merjema (Merima) in Marija, Jusut in Jožef (Josip), Jakub in Jakob, Jahja itd. in Janez (Ivan), /J/as in Elija (IIj), Ishak in Izak, Ismail in Samuel, Sulejman in Solomon, Adern in Adam, Davud in David, itd.
Pri analizi srbohrvaške adaptacije orien-talnih imen avtor ni imel težav z zamenjavo samoglasnikov; drugače je s soglasniš-kimi sistemi, ki so v ustreznih orientalnih jezikih bolj oddaljeni in je zato zamenjava posameznega soglasnika bolj zapletena, lahko zelo nenavadna. Avtor pa je moral upoštevati tudi precejšnje bosensko-hercegovske narečne razlike, ki so v kon-
zonantizmu še posebej opazne. Ko avtor našteva številne pripone, s katerimi se tvorijo hipokoristična imena, se ustavi ob ženskih imenih na o, npr. Ajko, Džehvo, Halo, Kado, Mejro itd., ki jih je srečal zlasti okrog Cazina, Pečigrada in Velike Kladuše; drugi zbiralci imen so našli ženske hipokoristike še na več mestih zunaj omenjenega območja. Ker ne more najti razlage oblik na -o iz vzhodnih jezikov, pravilno tudi zavrača možnost vplivanja substrata, samo poziva, da bo treba pojavu posvetiti posebno pozornost. Ne omenja zvalniških oblik na -o. ki bi mogle preiti tudi v imenovalnik!? Mogoče je ob tem vredno opozoriti na podobne ženske oblike na -o v bolgarskih imenih, vendar je zanje značilno, da so skoraj vsa naglašena na zadnjem zlogu (medtem ko so enaki moški hipokoristiki naglašeni na osnovi: Fanko ž. : Fdnko m.). Stefan Ilčev je v slovarju bolgarskih imen in priimkov zabeležil tale ženska imena na -o: Savo, Marigo, Margo, Kleo, ASimo, Teofanö, AI-tjano, Kalerö, Hriso, Ileto (pri štirih Ilčev naglasa ne označuje).
Med imeni, o katerih apelativnem izhodišču obstajata dve ali več mnenj, navaja Smailovič tudi pogostno žensko ime Lejla, ki ga pri nas poznamo zlasti iz Prešernove Turjaške Rozamunde, v zadnjem času pa ga najdemo tudi med rojstnimi imeni, a najbrž samo med muslimanskimi priseljenci. Lejla je postala v arabskem svetu tako popularno ime zaradi pesniške legende, ki govori o njeni izredni lepoti in tragični ljubezni Medžnuna (= norec, obsedenec) do nje. Doslej so ime povezovali z arabskim občnim imenom lajla (= temna noč), v zadnjem času pa ga je sovjetski raziskovalec vzhodnih imen Alin Gafurov izvajal iz starohebrejskega imena Lili, ki je pomenilo lilasto barvo, lilijo. Smailovič je tej razlagi sicer naklonjen, saj bi bila v skladu s celotnim fondom orientalnih imen, ki so prvotno pomenila najlepše lastnosti, barve, dragocene predmete ipd., vendar, pravi, da je to »bez čvrstih dokaza« lahko samo domneva.
Na koncu uvodne študije se avtor ukvarja še s pravopisnimi in pravorečnimi vprašanji muslimanskih imen; posebej poudarja, da je treba v pisavi in izgovoru ohraniti h, ki je pri Muslimanih zelo stabilen. Zato ne gre zamenjavati ali opuščati sogla-snik h; torej samo Hasan in ne Asan, Zulejha (ne Zulejka), Muhsin (ne Muksin) itd. Veliko težav povzroča tudi soglasnik (v pisavi i in ;); soglasnika č in ć se
116
večkrat mešata, čeprav imajo samo tri muslimanska imena trdi č (Čelebija, Oruč, Malkoč), medtem ko gre v vseh drugih primerih za č, ki zastopa turški palatalni k' (Kemal = Cemal). Mešata se tudi sogla-snika dž in đ, saj je praktiku težko vedeti, da je neko ime arabskega izvora, in je zato v pisavi in izgovoru v njem lahko samo dž. Govor je še o enačenju soglasni-kov po zvenečnosti (Midhat — Mithat), o (ne)menjavi soglasnikov k, g, h pred e in i (Melika, dat. Meliki — ne Melici), o pisavi skupaj in narazen (Mehmedalija iz Me-hmed — Alija), o zvenečih in nezvenečih končnih soglasnikih (Abas — Abaz, Haris — Hariz). Seznam literature obsega 68 knjig, razprav in člankov.
Glavni del knjige je seveda slovar (121— —549). Tega bo s pridom uporabljal jezikoslovec, zgodovinar, jurist itd., pa tudi praktikom vseh vrst, od učitelja do matičarja bo dobrodošel. Slavist, ki ne pozna vzhodnih jezikov, bo našel v njem zanesljivo oporo, raziskovalec in ljubitelj imen pa ga bosta pogosto prelistavala. "Veljavnost slovarja presega republiške meje BiH, saj srečujemo številna imena iz slovarja tudi pri nas.
Ob imenih Jasmin, Jasmina, Jasminka in Karanfil, Karanfila, Karanfilka se bi lahko vprašali, ali gre v teh in podobnih primerih res za muslimanska imena orientalnega izvora. Besedi sta res perzijskega oz. turško <— arabsko <— grškega izvora, toda kot ime sta pogosti tudi pri Srbih; Jasminka ni redka tudi pri nas. Najbrž bi morali takšne primere obravnavati tako kot npr. naše priimke Žnidar, Žagar, Šuštar, itd., ki so nastali sicer iz nemških ljudskih izposojenk žnidar, Žagar, Šuštar, a so bili kot apelativi del slovenskega ljudskega be-sedja kakor npr. mlinar ipd.; karanfil in jasmin sta del srbohrv. leksike, jasmin pa je v različnih glasovnih variantah razširjen v vseh evropskih jezikih.
Skoda je, da se v uvodni študiji poigrava toliko »tiskarskih škratov«.
Franc   Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
117