9 Glasnik SED 62|1 2022 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja* in Marjetka Rangus** Uvod Že sama omemba turizma odpre dilemo o njegovem ra- zumevanju. Specifičnost turizma kot kompleksnega druž- benega pojava in tudi nejasnost statusa turizma v odnosu do industrije sta ključno vplivala na razvoj znanosti o tu- rizmu. Pojav, katerega zgodovina je stara kot človeštvo, je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil svojo podobo. Z množičnostjo pojavnosti in fordističnim načinom proi- zvodnje izkušenj (Torres 2002) je postal predmet prouče- vanja več znanstvenih disciplin, ki so k raziskovanju pri- stopila skozi svoje paradigme in s svojimi metodološkimi pristopi, hkrati pa je v akademskih krogih dobil oznako »novega« in »neresnega«. Tudi v zadnjih desetih ali 15 letih raziskovalci na pod- ročju turizma pogosto slišijo, da je njihovo raziskovanje lahkotno, nepomembno in neprimerljivo z vidika standar- dov raziskovalne kakovosti, pa tudi neresno in marginalno (Butler 2015). Brez dvoma je eden pomembnejših dejav- nikov takšnega obravnavanja turizma dejstvo, da znotraj same akademske skupnosti, ki je v zadnjih štirih deset- letjih izjemno narasla in redno objavlja kvalitetne študi- je v mednarodnih znanstvenih revijah z visokimi faktorji vpliva (Rangus in Brumen 2015), še vedno poteka inten- zivna debata brez jasnih zaključkov o tem, ali je turizem samostojna znanstvena disciplina (npr. Darbellay in Stock 2012; Echtner in Jamal 1997; Franklin in Crang 2001; Lei- per 2000; Tribe 1997, 2006; Tribe in Xiao 2011). Posledica prevladujočega stališča, da je turizem bolj kot samostojna disciplina polje raziskovanja in ustvarjanja novega znanja za različne disciplinske pristope, ki skupaj tvorijo presek raziskovanja, je množica različnih razisko- valnih interesov. To se pogosto odraža v kritični poziciji do raziskav turizma, nestrinjanju, nezaupanju in drobljen- ju raziskovalnega polja, kar Aramberri (v Butler 2015: 20) poimenuje »vzajemno sprejeto nezanimanje« (angl. mu- tually accepted disinterest) ene znanstvene discipline za delo in ugotovitve druge na istem raziskovalnem področju. Pomembno analizo k razvoju znanstvenega raziskovanja turizma je podal Jafar Jafari (2001) v uvodu k ponovnemu vpogledu v pionirsko izhodišče o razmerju med gostitelji in gosti izpred dveh desetletij (gl. Smith 1977). Tam Jafari ugotavlja, da se je znanstveno raziskovanje turizma obli- kovalo na štirih platformah: zagovorniški, previdnostni, prilagoditveni in utemeljeni na znanju, pri čemer slednja zaznamuje predvsem novejše obdobje. Prav ta nas spod- buja k razmisleku, da se je znanje o turizmu v zadnjih letih otreslo ideoloških dispozicij in orientacij ter postalo bolj objektivno. Na drugi strani pa velja pri ocenjevanju (etap) razvoja znanosti kritično razmisliti o ocenah, ki temeljijo na vrednotnih prepričanjih, in se bolj posvetiti vsebini in fokusu raziskovanja (Butler 2015). Butler tako predlaga, da se ne ukvarjamo s tem, kakšna stališča so zavzemali avtorji, pač pa s tem, kaj je bil predmet njihovega razisko- vanja in kakšne so njihove ugotovitve. Butlerjevo stališče se zdi relevantno s stališča objektivnosti znanstvenih spo- znanj, hkrati pa siromaši razumevanje določenega disci- plinskega razvoja, saj vrednotne opredelitve do posamez- nih pojavov vplivajo tako na izbiro metodološkega orodja kot tudi – vsaj delno – na rezultate raziskovanja samega. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je nesmiselno iskati začetke prvih raziskav v turizmu, kar pa seveda ne pome- Izvleček: Namen prispevka je vpogled v nekatere vidike po- javnosti turistične tematike v slovenski etnologiji in kulturni antropologiji. Obravnava predvsem primerjavo med klasičnimi reprezentacijami dediščine, njenih potencialov in rabe v turizmu na eni strani ter raziskavami družbenokulturnih plati turističnih destinacij in s potovanji povezanih praks na drugi. V članku to dvojnost slovenskih raziskav turizma vzporejava s temelj- nimi mejniki v mednarodni antropologiji turizma. Ključne besede: kulturna dediščina, etnologija turizma, fol- klorizem, turistična destinacija, antropologija turizma Abstract: The aim of this contribution is to provide insight into some aspects of the manifestation of tourist subjects in Sloveni- an ethnology and cultural anthropology. Predominantly, it deals with comparison between classical representations of heritage, its potentials and use in tourism on one hand, and research of sociocultural perspectives of tourist destinations and practices related to travelling on the other. In the article, this duality of Slovenian research of tourism is compared to the basic turning points in international anthropology of tourism. Keywords: cultural heritage, ethnology of tourism, folklorism, tourist destination, anthropology of tourism TURIZEM IN SLOVENSKA ETNOLOGIJA IN KULTURNA ANTROPOLOGIJA V RAZMERJU DO MEDNARODNE ANTROPOLOGIJE TURIZMA IN TURISTIČNIH ŠTUDIJ Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum oddaje: 4. 5. 2022 * Boštjan Kravanja, dr. kulturne antropologije, docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; bostjan.kravanja@ff.uni-lj.si. ** Marjetka Rangus, dr. politoloških znanosti, izredna profesorica za področje turizma, Univerza v Mariboru, Fakulteta za turizem; marjetka.rangus@um.si. Glasnik SED 62|1 2022 10 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus ni, da so vsi ubežali skušnjavi njegove opredelitve kot po- vojnega fenomena in raziskovalnega področja (npr. Leigh 2013; Crouch in Perdue 2015). Turizem je bil namreč predmet analiz in različnih strukturiranih raziskovalnih pristopov že konec 19. stoletja in kasneje, v začetku 20. stoletja, pri čemer gre v večini primerov za ekonomske in geografske študije. Drugače je seveda pri vprašanju posamezne discipline, kjer iskanje začetkov obravnav določene tematike služi is- kanju navdiha iz lastne zgodovine, pa tudi pozicioniranju v multidisciplinarnih projektih in v mednarodnem prosto- ru, kjer je promocija lastne tradicije zanimiva v primerja- vi z drugimi. Še posebno to drži za etnologijo in kulturno antropologijo, ki se predmeta raziskav, torej človeka in njegovega načina življenja in mišljenja v vseh mnogoterih oblikah, v svoji širini loteva na zelo raznolikih področjih, iz katerih pogosto ustvarja specifične antropologije (turiz- ma, krajine, spola, podjetništva, migracij ipd.) in se morda prav zato ukvarja sama s seboj več kot marsikatera druga humanistična in družboslovna disciplina. V slovenski etnologiji in kulturni antropologiji se je torej tematika turizma, podobno kot v mednarodni antropolo- giji, začela postopno uveljavljati po 2. svetovni vojni, in sicer poudarjeno v smeri vprašanj o položaju ljudskokul- turnih vsebin v okvirih turističnih prireditev, kamor so jih kot prikaz lokalnih tradicij vnašali različni organizatorji, društva, interesne skupine ipd. Temu toku, ki je v okvirih raziskav nacionalne dediščine in njenih permutacij v raz- ličnih kontekstih danes še vedno močno zastopan, lahko dodamo etnografske raziskave primerov lokalnega turis- tičnega razvoja in globalnih turističnih praks, ki so se nav- dihovale v mednarodni teoretski produkciji in soustvarjale splošnejša vprašanja o vplivih turizma na skupnosti, okol- ja, politike, življenjske stile itd. V pričujočem prispevku bova to dvojnost v usmeritvah raziskovanja turizma v slovenski etnologiji in kulturni antropologiji vzporedila s temeljnimi tokovi antropologi- je turizma in turističnih študij v mednarodnem prostoru. Pregled raziskav iz teh treh virov za publikacijo takšnega obsega nikakor ne more biti celovit, poda pa lahko nekaj splošnih uvidov in primerjav in s tem v kompleksno polje znanstvenih obravnav turizma, še posebej za okvire etno- logije in kulturne antropologije, vnese nekaj sistematike. Antropološke raziskave turizma in turistične študije V okviru turističnih študij se je opredeljevanje turizma uveljavilo predvsem v dveh smereh, ki imata svoje temel- je v ekonomskem in menedžerskem pristopu. Prva smer definicij je podrejena predvsem finančnim in statističnim potrebam držav pri nadzorovanju turističnih tokov, 1 dru- 1 Taka je npr. definicija Svetovne turistične organizacije pri Organiza- ciji združenih narodov (UNWTO). ga pa priznava kompleksnost pojava in turističnega siste- ma. V eni od slednjih Goeldner in Brent Ritchie (2012: 5) opredeljujeta turizem kot splet procesov, aktivnosti in izidov, ki izhajajo iz odnosov in interakcij med različnimi deležniki, ki so vpleteni v privabljanje in gostovanje turis- tov, ter s tem odpirata priložnosti za različne disciplinske pristope k turizmu. Iz pregleda razprav o fenomenu turizma in tudi znanstve- ni utemeljenosti samostojnega disciplinskega polja torej izhaja njegova ambivalentnost. Na eni strani se je uveljavi- la njegova industrijska in prakseološka različica, na drugi strani pa teoretski prijemi turizma kot družbenokulturnega pojava (Tribe 1997, 2006; Franklin in Crang 2001). Hkrati iz raziskav izhaja nezmožnost teoretskega ločevanja med procesi in aktivnostmi za zadovoljevanje potreb turistov ter doživljanjem posameznikov in skupnosti v teh istih in- terakcijah in aktivnostih, kar poglablja razlike v razume- vanju turizma tudi znotraj turističnih študij. Teoretične študije na podlagi kvalitativnih raziskovalnih metod so se začele pogosteje pojavljati v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko sta sociologija in antropologija ute- meljili turizem kot področje raziskovanja tudi za druž- boslovne in humanistične vede (Burns 2004). Antropo- logija se je poleg ekonomije, sociologije, geografije in psihologije v tem času uveljavila kot ena od ključnih petih disciplin, ki predstavlja teoretično bazo za nadaljnji razvoj turističnih študij (Jafari in Brent Ritchie 1981). Nezanemarljivo je dejstvo, da je ustanovni urednik danes ene najprestižnejših in najbolje rangiranih znanstvenih re- vij na področju turizma, Annals of Tourism Research, ki izhaja od leta 1973, prav zgoraj omenjeni antropolog Jafar Jafari. Leah Burns je v svoji analizi ugotovila, da je bil prvi članek, ki je imel v svojem naslovu besedo »antropo- logija«, v tej reviji objavljen šele leta 1977, čeprav je to obdobje že zaznamoval vzpon t. i. antropologije turizma (Burns 2004: 4). Dve leti kasneje je bibliografija del, ki so obravnavala področje »turizma in družbenih ved«, ob- segala že 45 strani, leta 1983 pa je izšla posebna številka omenjene revije, posvečena antropologiji turizma (ibid.). Burns še ugotavlja, da se je antropološka akademska skup- nost počasneje odpirala za raziskovanje turizma kot same turistične študije, tako da lahko prve tematske številke uglednih akademskih antropoloških revij zasledimo šele konec osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja. 2 2 O kredibilnosti turizma kot predmeta antropoloških raziskav je pisa- lo več avtorjev (npr. Nash 1981; Crick 1989; Boissevain 1996; Burns 1999). Nash (1981) je tako med prvimi izpostavil razloge, zakaj an- tropologi v turizmu niso videli resnega predmeta raziskovanja: (1) antropologi kot terenski raziskovalci so pogosto sobivali s turisti, (2) turizem so razumeli kot moderno postmoderni pojav, nevreden antropološkega zanimanja, (3) turizem se je zdel nepomemben del kulture, prepreden z igro in udobjem, ki ga resni znanstveniki ne jemljejo resno in (4) antropologija je sprva spregledala sociokulturne učinke in pomembnost turizma v globalnem smislu. Glasnik SED 62|1 2022 11 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus Prelomno delo na področju antropologije turizma zagoto- vo predstavljata simpozij in kasneje izdana knjiga z naslo- vom Hosts and Guests: The Anthropology of Tourism, ki ju je organizirala oziroma uredila Valene Smith (1977). Na- slov odraža temeljni pristop antropologije k turizmu, ki se za razliko od sociologije usmerja predvsem v doživljanje turizma s strani domačinskih skupnosti. Poleg teoretičnih razmislekov o turizmu knjiga obravnava spremembe, ki jih prinašajo kulturni stiki in se izražajo v obliki akultura- cije, komodifikacije, marginalizacije in tudi revitalizacije. Turizem je tako pogosto označen kot uničevalec kultur, oblika imperializma in neokolonializma, ki domačinske skupnosti vodi v odnose, nad katerimi nimajo nobenega nadzora in moči in kjer se prilagajajo potrebam turistov, uprizarjajo dogodke in komercializirajo svojo kulturo. V svoji kritični oceni knjige Spier (1985: 71) ugotavlja, da je takšen pogled enoznačen, da poglablja stereotipe tako o turistih kot domačinih ter da ne dopušča možnosti, da »tu- risti vidijo domorodce, kakršni so v resnici«, in možnosti učenja turistov. V Annals of Tourism Research Graburn leta 1983 razmišl- ja, da je antropološko raziskovanje turizma namenjalo pozornost predvsem dvema vidikoma, in sicer turistom in naravi turizma samega ter družbenim, ekonomskim in kulturnim učinkom turizma na gostiteljske skupnosti, kar vključuje tudi odnose med gostitelji in turisti (Graburn 1983: 10). Graburn opozarja na relevantnost različnih klasičnih teoretskih konceptov, kot je npr. Durkheimovo razlikovanje med svetim in profanim ter van Gennepovo pojmovanje tranzicije med socialnimi kategorijami. V tem okviru poziva tudi k medkulturnemu pristopu k razisko- vanju družbenih institucij, kot so npr. religija, sorodstvo, družbena stratifikacija in pravo (Graburn 1983: 11). Med antropološkimi prispevki k študiju turizma izpostavi pred- vsem razumevanje turizma kot rituala, igre in romanja, pri tem pa poudari tudi središčnost MacCannelove teorije turizma kot »osrednjega rituala, pravzaprav paradigme za življenje v vseh sodobnih kompleksnih družbah, v katerih je iskanje pristnosti pri Drugem osrednja motivacijska si- la« (Graburn 1983: 15; gl. MacCannel 1999). Nekaj let kasneje Dennison Nash in Valene L. Smith za- vzameta sorodno stališče o nalogi antropologije pri razis- kavah turizma, ki naj bi bila predvsem v ustvarjanju tran- skulturne perspektive, ki omogoča univerzalne razlage za družbene kategorije celotnega človeštva (Nash in Smith 1991: 13). Za razliko od Graburna v središče razumevan- ja turizma in turistov postavljata turizem kot prostočasno dejavnost, ki omogoča opredelitev turizma na vseh ravneh družbenih kompleksnosti. Avtorja ugotavljata, da je skozi procese srečevanj in transakcij moč videti turistični sis- tem, ki se vključuje v širši družbeni kontekst. Po njunem mnenju bi morali antropologi v vseh svojih študijah za- vzemati takšen holistični pristop in imeti v mislih celotno turistično shemo. Avtorja ocenjujeta, da se v nasprotju s tem antropološke raziskave pogosto lotevajo turizma le omejeno, pri čemer so največkrat izpostavljene transakcije med turisti in gostitelji (Nash in Smith 1991: 13). Nash in Smith podobno kot številni drugi ugotavljata bipo- larnost ugotovitev antropologov o učinkih turizma na gos- tujoče skupnosti. Najprej izpostavita, da je večina avtorjev, ki so prispevali svoje študije v znamenito prvo izdajo knjige Hosts and Guests (Smith 1977) in so se odzvali na povabilo k ponovni oceni stanja, svoje prvotne ugotovitve uravnote- žila (Nash in Smith 1991: 15). V nadaljevanju izpostavita ugotovitev Valene L. Smith, da ni kultura tista, ki je najbolj podvržena spremembam v večini gostiteljskih skupnosti, pač pa so učinki najbolj opazni na ekonomskem področju (Nash in Smith 1991: 16). Tretja poanta govori v prid apli- kativnosti in izpostavlja, da bi antropologi morali dati svoje znanje o »nagnjenostih« (angl. predilections) oz. preferen- cah turistov na razpolago marketinškim agencijam, izobra- ževalnim organizacijam in transportnim storitvam. Poleg te- ga bi lahko pripomogli k oblikovanju razvojnih programov in načrtov za turizem z identifikacijo potencialnih družbe- nih konfliktov, socialno-kulturne nosilne zmogljivosti des- tinacije, različnih vidikov učinkov turizma na gostiteljske skupnosti idr. (Nash in Smith 1991: 20). Nash in Smith torej aplikativne vloge antropologov nista videla v varovanju tradicionalne kulture in avtentičnosti dediščine v turizmu, kot je (bila) to usmeritev nekaterih slovenskih etnologov in antropologov (glej v nadaljevan- ju), pač pa v samem načrtovanju turizma. Podobno stališče glede vloge antropologije v turizmu je v svojem pregled- nem članku zavzela tudi Amanda Stronza (2001), ki v svo- jem kritičnem pogledu navede 13 ključnih vprašanj, na katera odgovarjajo antropološke raziskave turizma. Deli jih na tista, ki naslavljajo izvor turizma (predvsem z vidika turista), in tista, ki naslavljajo učinke turizma (predvsem z vidika lokalnih skupnosti). Poleg kritike teh večinsko enodimenzionalnih pristopov k analizi izvora in učinkov turizma Stronza polemizira tudi z vplivno teorijo turisto- vega pogleda, utemeljeno v znameniti Urryjevi študiji The Tourist Gaze (1990). Ta teorija pravi, da se stereotipi turistov prenašajo na prebi- valce gostiteljskih skupnosti preko t. i. turistovega pogleda. Turisti izvajajo svojo moč nad domačini preko svojega gle- danja nanje in izražanja pričakovanj o njihovem vedenju, na kar se slednji odzivajo z uprizarjanjem avtentičnosti, ig- ranjem dogodkov oz. rekonstruiranjem etničnosti (MacCan- nell 1984). Stronza izpostavlja, da takšen pristop gostitelje opredeljuje kot pasivne in nezmožne vplivati na dogodke ter pokaže na študije, ki poročajo o zavestni manipulaciji do- ločenih podob s strani domačinov, skrbnem ločevanju med uprizarjanjem avtentičnosti in intimnimi prostori ter igranju s turisti (Stronza 2001: 272–273). Stronza kritično pristopi tudi k novim trendom v antropo- logiji turizma 21. stoletja, saj pravi, da lahko antropologija v zagonu študij alternativnih oblik turizma hitro zapade v Glasnik SED 62|1 2022 12 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus neuravnovešenost (2001: 275–276). Podobno tudi Burns alternativni turizem oz. ekoturizem prepoznava kot nišo za antropologe. Kot njegovo ključno značilnost opredeli predanost ekoturizma vzdrževanju družbene in kulturne integritete (gostiteljskega okolja), vlogo antropologov pa vidi v definiranju, opisovanju in zagotavljanju njene- ga vzdrževanja (Burns 2004). Opozarja tudi, da je v 21. stoletju večji izziv kot to, »kako naslavljati turizem«, pravzaprav nevarnost, da bi bili antropologi zaradi velike propulzivnosti drugih disciplin odrinjeni na obrobje razis- kovanja kulture in turizma (Burns 2004: 17). Varovanje dediščine v kontekstu turizma v slovenski etnologiji in kulturni antropologiji V nadaljevanju članka nameravava kritično ovrednotiti za- četke etnoloških obravnav turizma v Sloveniji, ki so pove- zani z izrazito osredotočenostjo določenega dela etnologi- je na dediščino in ekspertno vlogo etnologa pri njeni rabi v turizmu. S tem se je slovenska etnologija močno oddaljila od mednarodnih trendov in zgoraj orisanih začetkov antro- pološkega preučevanja turizma. Pojmovanje dediščine kot izginjajoče tradicionalne ljudske kulture in z njim poveza- no strokovno udejstvovanje v turizmu, posebno z vidika uprizoritev šeg in navad ter odnosa etnologov do javnih prireditev, sta bila na nekaterih mestih že ovrednotena (gl. Poljak Istenič 2008; Kozorog 2014). Tukaj nakaževa, kako se je ta tok na dediščino osredotočenega strokovnega udej- stvovanja v turizmu artikuliral tudi na področjih material- ne produkcije, krajine, spominkarstva ipd., ter poudariva, da je v določenem delu etnologije ta usmeritev še vedno prisotna, čeprav ne več zgolj kot strokovno-rešiteljsko udejstvovanje. Dediščina se namreč danes artikulira kot s turizmom povezano polje. Ker je njena prezentacija v turi- stičnih okvirih vnaprej predvidena, so se s tem spremenile tudi obravnave njenega družbenopolitičnega položaja. V svojih začetkih pisanja o turizmu po 2. svetovni vojni je slovenska antropologija, podobno kot antropologija v svetu, na prisotnost turističnih diskurzov in praks reagirala bolj ali manj odklonilno. Toda to odklonilno stališče se je, za razliko od raziskovanja uvajanja turizma v družbeno- kulturne in ekonomske realnosti dekoloniziranih držav (gl. npr. Britton 1982; Crick 1989), nanašalo na problematizi- ranje avtentičnosti nacionalne dediščine v turističnih kon- tekstih. Turizem je predstavljal grožnjo ljudski kulturi in folklori, zato so si ju etnologi prizadevali obvarovati, kar je bil tudi osrednji motiv za njihovo sodelovanje v turi- stičnem razvoju slovenskih krajev (gl. npr. Baš 1957/58, 1960; Kuret 1955, 1961, 1962). Problematičnost vnašanja elementov slovenske ljudske kul- ture in folklore v okvire turističnih prireditev je pri nas med prvimi prepoznal Niko Kuret (1962). V uprizarjanju fol- klornih vsebin na turističnih prireditvah je videl prilaščanje, maličenje in premeščanje pristne folklore. A problem ni bil le v tem, da »tega značilnega stremljenja naše dobe folklo- rist ne more zavreti«, temveč predvsem v tem, da folkloristi pri organizaciji folklorizmov niso sodelovali, kot bi morali: »Različni 'bali', 'raji', 'ohceti' se pripravljajo večinoma brez sodelovanja folkloristov in so zato navadno tudi temu pri- merno (ne)zvesti resnični folklori« (Kuret 1962: 1). Ob teh »brezobzirnih posegih v ljudsko življenje« in »ple- njenju našega podeželja« je torej Kuret predlagal dejavno sodelovanje folkloristov kot režiserjev uprizarjanja folklore. Še več, v skrbi za avtentično folkloro je videl »novo javno službo: varstvo našega ljudskega življenja« (Kuret 1962). Kuret je s tem med prvimi v etnologiji utrl pot iskanju in ustvarjanju specifično etnološkega vidika turizma, ki naj se osredotoča na nadzor nad blagovljenjem dediščine, kot se pač poraja v turističnorazvojno motiviranih praksah. V tej smeri je Kuret deloval tudi sam: oživljal je npr. cer- kljanske laufarje in dobrepoljske mačkare ter pisal sce- narije za nekatere večje turistične prireditve v Ljubljani (Bogataj 2000: 206). Že leta 1954 je v soavtorstvu napi- sal Turistično-gostinski slovar (Ložar-Podlogar in Huzjan 2008: 229; Novak 1995: 56), redno je pisal v Turistični vestnik (npr. Kuret 1955), urejal turistične prospekte z etnološkimi vsebinami (Novak 1995: 56), v 60. letih pa je pisal različne elaborate in gradiva za turistične prireditve in propagando (Ložar-Podlogar in Huzjan 2008: 235; Po- ljak Istenič 2008: 74, op. 15; Kozorog 2014: 27–29). Od zgodnjih etnologov velja v zvezi z delom na področju turizma omeniti še Franja Baša (1957/58, 1960), 3 o rabi folklore v turističnih prireditvah je leta 1968 razmišljala tudi Marija Makarovič (Poljak Istenič 2008: 75–76; Ko- zorog 2014: 28), sam pojem folklorizma je na več mestih opredelila Marija Stanonik (Poljak Istenič 2008: 78), v praksi pa so se s tovrstnimi pojavi ukvarjali še številni dru- gi etnologi in antropologi (npr. Gačnik 2000; Habinc 2013; Poljak Istenič 2008). Zdi se sicer, da je pojem folklorizma pri obravnavi vloge zgodnjih etnologov v turizmu preveč specifičen, toda ob tem zavzetem pisanju o problemu av- tentičnosti folklore (gl. Kozorog 2014: 27–29) lahko upra- vičeno pritrdimo Kozorogovi tezi, da je »zelo verjetno, da je prav s področja uprizarjanja folklore ideja o strokovnem vodenju uprizoritev prešla tudi na področje etnologije turizma« (Kozorog 2014: 28, op. 8). Z razpravami o popularizaciji šeg in navad, oblačilnega videza, ljudske glasbe, plesa itd. (Poljak Istenič 2008: 77– 79) je pri nas v ospredje prišlo tudi vprašanje splošnega nadzora nad rabo dediščine v turizmu. Janez Bogataj, eden 3 V njegovem kratkem sestavku »Kulturni turizem na Gorenjskem« (Baš 1957/58) so snovalci Strategije razvoja in trženja kulturne- ga turizma 2009–2013 (Lebe idr. 2009) prepoznali »[morda] celo prvo rabo tega izraza [kulturni turizem] v Evropi na sploh« (Lebe idr. 2009: 37, op. 11), kar pa se v luči izobraževalnih potovanj (t. i. Grand Tours) britanskega in evropskega plemstva od poznega sred- njega veka skozi 17. in 18. stoletje – z vsemi vodniki, priročniki, potopisi, storitvami, infrastrukturo in temeljnim zanimanjem za kul- turo – zdi nekoliko nenavadna ugotovitev. Glasnik SED 62|1 2022 13 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus najuspešnejših promotorjev in soustvarjalcev nacionalne dediščine v slovenskem prostoru, je tako v povezavi s tu- rizmom govoril o »načrtovanem razvoju«, »metodoloških in metodičnih napotkih«, »organizirani svetovalni službi« in »rednem šolanju« (Bogataj 1978: 113–116). 4 Zahteva po načrtnem nadzoru nad spremembami, ki jih ge- nerira turistična dejavnost, torej ni izšla iz dejanskih razi- skav turističnega razvoja, ampak iz soočanja z dejstvom, da turizem neizogibno »vdira« tudi na slovensko podeželje in da je turistične organizacije treba, vsaj kar zadeva (iz) rabe kulturne dediščine v turističnih praksah, izobraziti in disciplinirati (za društva gl. Hazler 2001). Slovenski etnologi pa so kljub poznavanju Bausingerje- vega dela Volkskunde (1971) (gl. Novak in Bogataj 1976: 66) »spregledali dejstvo, da je dediščina pravzaprav po- memben del popularne kulture in da je brez slednje pra- vzaprav ni«, saj je dediščina »vselej reprezentacija, zato je konstrukt, ki tekmuje za pozornost med vsemi ostalimi imaginariji popularne kulture« (Kozorog 2007: 194). V strokovnih krogih in diskusijah etnologov je sicer dediščina vedno predstavljala dinamično in razvijajoče se polje (gl. Šušteršič 1978; Bogataj 1985, 1988, 2003; Hazler 2001, 2002). Ko pa so jo predstavljali z vidika dejavnosti turističnih organizacij, podjetnikov, medijev, obrtnikov, gradbenikov, društev in drugih akterjev turis- tične industrije, 5 je postala bistveno bolj monolitna, v ča- su zamrznjena pričevalka avtentične ljudske kulture. Saša Poljak Istenič (2008: 88) je podobno opažala, da je bila ob različnih komentarjih na rekonstrukcije dediščinskih ele- mentov v kontekstu turističnih prireditev »razvidna njih- ova [etnologov] apriorna pozicija poznavalcev prvotnega, avtohtonega kulturnega pojava oz. njegove prave oblike« (poudarek v izvirniku). Ta dediščinsko-strokovni ekskluzivizem pa je etnologe pri sodelovanju v turizmu pripeljal do protislovja, »saj so po eni strani nastopili kot kritiki folklorizacije, po drugi pa so (ravno zato, da bi folklorizacijo preprečili) na pod- ročju turizma aktivno sodelovali« (Kozorog 2007: 17, op. 25). V skrbništvu nad dediščino so se etnologi teoretsko ukvarjali kvečjemu z njenimi tipologijami v spremenjenih razmerah, medtem ko so raziskave samih turističnih praks in razvojnih diskurzov ostale ob strani. Tudi vprašalnice v okviru projekta »Etnološka topografija slovenskega et- ničnega ozemlja« ETSEO št. 4 (Novak in Bogataj 1976), 4 Podrobneje o Bogatajevem prispevku k vrednotenju rabe dediščine na turističnih prireditvah, proslavah ipd. gl. Poljak Istenič 2008: 84– 86 in Kozorog 2014: 28–29. Tudi sicer je Bogataj nedvomno najbolj uveljavljen etnolog v slovenskih institucijah, ki se ukvarjajo s turis- tičnim razvojem – med drugim je bil glavni urednik revije Lipov list, naslednice Turističnega vestnika in ploda medsebojnega dogovora med Turistično zvezo in Gospodarsko zbornico Slovenije, in sicer od njenega nastanka leta 1984 do leta 1991 (Zorko 2006: 195–197). 5 Janez Bogataj (2003: 14) se je o takšnih akterjih slikovito izrazil: »sloj t. i. 'd. o. o.' in ‚'s. p.' strokovnjakov(!)«. v katerih je opredeljen specifično etnološki pogled na tu- rizem in kjer je turizem predstavljen kot predmet razis- kave, 6 niso mogle odvrniti pozornosti od tega urgentnega poslanstva. V takšnem pogledu je torej ključna praktična pojavnost turizma »od primera do primera« (Bogataj 1978: 115), od kraja do kraja, pa tudi od podjetja do podjetja. Praksa pa ni nikoli »čista« oz. brezteoretska, saj njeni imperativi po spoštovanju enotnih kriterijev pri ravnanju z dediščino ka- žejo na teorijo dediščine, ki implicira njeno avtentičnost vse do nacionalno ustreznega načina bivanja: Razvoja kmečkega turizma ne kaže prepustiti samora- stništvu. Potrebno ga je načrtovati, usmerjati in voditi po enotnih kriterijih, ki so rezultat raziskovalnih priza- devanj najrazličnejših ved [...]. V nasprotnem primeru bomo še nadalje imeli vrsto neustreznih realizacij, ki ne upoštevajo naše stavbne dediščine, »tipike« območja in kazijo celotno slovensko krajino, da o upoštevanju do- gnanj etnologov o načinih bivanja in nanje navezujočih vprašanj niti ne govorimo. (Bogataj 1978: 116) Pri vprašanju kulturnih sprememb, ki jih generira turizem, torej ni šlo za veliko spremembo siceršnjega dela etnolo- gov, muzealcev, konservatorjev in folkloristov, temveč za uvoz že uveljavljenih načel in praks varovanja različnih vrst nacionalne dediščine na področje turističnega razvoja (gl. npr. Šušteršič 1978). Bogataj (1988: 172–175) je ta področja strokovnega udejstvovanja etnologije v turizmu strnil v devet kategorij: (1) krajina in kultura okolja oz. naravna dediščina, ki je rezultat odnosa med človekom in naravo; (2) človekovo vsakdanje ekonomsko udejstvovan- je, ki naj poleg tradicionalnih preživitvenih dejavnosti vkl- jučuje tudi industrijo; (3) vsakdanje delo, ki naj poleg do- mačih opravil vključuje tudi manufakturno in tovarniško proizvodnjo; (4) sfera domačih in umetnostnih obrti, ki vključuje tudi proizvodnjo spominkov in njihovo malopro- dajo; (5) kultura bivanja, ki vključuje vlogo nepremične dediščine [oz. »spomenikov«], umetnostnozgodovinskih artefaktov in muzejskih zbirk; (6) kultura prehranjevanja oz. kulinarična umetnost, ki za razliko od nekritičnih uvo- zov iz Azije in Balkana vključuje tri osnovne regionalne kuhinje Slovenije (obalna, alpska in panonska); (7) gos- toljubje kot rezultat stoletnega bivanja, udejstvovanja in čustvovanja v našem okolju; (8) šege in navade, od katerih velja velika pozornost štirim vrstam »kulturno-folklornih- etnografskih« prireditev (gl. ibid.: 174) in pojavom »živega muzeja«; ter (9) kultura in dediščina medsebojnih odnosov, kjer avtor posebej izpostavi potrebo po življenju z dediščino danes (Bogataj 1988: 172–175). Za številne etnologe snovanje dediščinskega turizma in aktivno sodelovanje pri ustvarjanju njegovih produktov še danes predstavlja priložnost, saj se je etnologija skozi 6 O vprašalnicah bo nekaj več govora v naslednjem poglavju. Glasnik SED 62|1 2022 14 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus desetletja na tem področju uveljavila kot stroka, ki se lah- ko s presojo reprezentativnosti dediščinskih elementov ter njihovim poustvarjanjem in prilagajanjem meram sodob- nega življenja (gl. Bogataj 1988, 2000) umesti med ostale stroke in deležnike v turizmu. S popularizacijo nesnovne dediščine so se odprle še na- daljnje možnosti na tem področju, npr. pri presojanju vno- sa elementov dediščine in folklore v rastočo festivalsko ponudbo in različne javne prireditve slovenskih krajev (Kozorog 2011: 62; Kozorog 2014). Toda dediščinski pro- dukti ustvarjajo tudi svoje specifično, čeprav ne od turiz- ma neodvisno polje (gl. Kravanja 2018: 111–116). Govori- mo o tematskih dediščinah v množinski obliki, kjer ne gre več zgolj za zbir elementov nacionalne dediščine, ampak za celostne in zaokrožene predstavitve posameznih dedi- ščinskih zgodb, ki skupaj generirajo relativno samostojno in neodvisno polje dediščinske industrije. 7 Te dediščine se kot celostni produkti umeščajo v različne hierarhije avtentičnosti in so podvržene znamčenju, certifi- kacijam, zaščitam, registrom, digitalni promociji, različnim financerjem, njihovim administracijam ipd. Z nagovarja- njem različnih ciljnih publik in potrošniških segmentov se tudi pozicionirajo na različnih trgih, med katerimi so poleg samega dediščinskega trga relevantni še turistični, popular- nokulturni, medijski, politični, izobraževalni itd. V tem smi- slu se v tem poglavju orisana osredotočenost na nacionalno dediščino s spremljajočo ekspertno vlogo etnologa pri tem nanaša na obdobje, ko o dediščinah (in zapuščinah) (gl. Ba- skar 2005) še nismo govorili v množinski obliki. Turizem kot moč in prostorske dimenzije kulture – koraki k zbliževanju slovenskih in mednarodnih raziskav turizma Pogled na turizem kot moč v kontekstu njegovih učinkov je ena izmed temeljnih perspektiv v mednarodni antropo- loški literaturi (Britton 1982; Smith 1997), ki pa je bila deležna odziva tudi v slovenskih raziskavah. Španski an- tropolog Antonio-Miguel Nogués Pedregal je npr. turizem definiral takole: Turizem je eno od imen za moč. Samostalnik turizem je diskurzivna oblika, izvirajoča iz kompleksnega niza simbolnih in tehničnih dispozitivov (naprav), ki, povezu- joč vidno in izrazno, omogoča določenim skupinam lju- di, da preživijo svoj prosti čas zunaj svoje vsakdanjosti, vključno z njihovim početjem na teh krajih in s procesi, ki se ob tem sprožajo. (Nogués Pedregal 2008: 141) Pri turizmu kot diskurzu, glede na katerega, in v imenu ka- terega, se prebivalci odločajo za spreminjanje svojega kra- 7 Sicer se na tak način, npr. z razstavami, tematskimi muzeji, doku- mentarnimi filmi ipd., vselej predstavljajo tudi nacionalne dediščin- ske zgodbe. A razlika je v kontekstu: produkti dediščinske industrije ustvarjajo predelano in v času zamrznjeno preteklost ter se zavestno prilagajajo okvirom popularne kulture in zabave (gl. Hewison 1987). ja v turistično destinacijo, je bistveno, da to moč ustvar- jajo »simbolni in tehnični dispozitivi (naprave)« (Nogués Pedregal 2008: 141), torej zunanji pogoji in konteksti, ki generirajo in privabljajo turiste, katerih prisotnost in mo- bilnost spreminja kraje v destinacije in znamenitosti. Kot je že v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja ugota- vljal sociolog Dean MacCannell (1973), je eden ključnih spodbujevalnih dejavnikov za moderne postindustrijske (zahodne) turiste iskanje avtentičnosti, potrebo po tem pa gostitelji zadovoljujejo z njenim uprizarjanjem. Kot produkt družbenih hierarhij pa predstavlja avtentičnost heterogeno polje moči, ki močno presega zgolj vprašanje dediščine in se v kontekstu turizma nanaša predvsem na vprašanja avtonomnosti prebivalcev turističnih destinacij v njihovih odločitvah o smereh in intenzivnosti razvoja njihovih krajev (gl. Bajuk Senčar 2005: 141–165). Ločevanje javnih prostorov na turistični in domačinski del je ena od klasičnih problematik, s katerimi se soočajo upravljavci turističnih destinacij (gl. Kravanja 2014). V tem okviru se s turizmom neizbežno srečujejo tudi avtorji in avtorice, ki so raziskovali različne sporne, neskladne ali kakorkoli v kompleksna razmerja moči umeščene prostore (gl. npr. Bajuk Senčar 2005; Rogelja 2006; Gregorič Bon 2008; Vranješ 2008; Kozorog 2011; Kravanja 2012; Fik- fak, Bajuk Senčar in Podjed 2014). S prostorskimi raziska- vami, ki so naslavljale tudi različne oblike moči in njene »topografije« (Gupta in Ferguson 1997: 34–35), je tako postopoma prišlo tudi do sinhronizacije domače z medna- rodno antropologijo turizma. Čeprav je rešiteljska etnologija s svojo dediščinsko ekspertizo sprva prevladovala nad tisto etnologijo, ki se je opazovanja in raziskovanja turističnih krajev, institu- cij in praks lotevala na znanstven način, je imel omenje- ni prostorski obrat v antropologiji (Muršič 2006) svojega predhodnika že v posameznih, na destinacijo osredinjenih in strukturnih pristopih k turizmu. Primer take zgodnje kratke raziskave turizma je bil oris zgodovine turistične- ga udejstvovanja v Kranjski Gori Anke Novak (1974: b. n. s.). Tam avtorica na sicer pičlih petih straneh predsta- vi zgodovinski razvoj turizma pred 1. svetovno vojno, v medvojnem obdobju in po 2. svetovni vojni. Tovrstni nastavki prostorskega pristopa k turizmu so se še bistveno bolj artikulirali v vprašalnicah projekta Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje (ETSEO) (Novak in Bogataj 1976), kjer je turizem razde- ljen na turizem kot razvedrilo in oddih (Novak in Bogataj 1976: 68–78) ter turizem kot gospodarsko dejavnost (ibid.: 78–90). 8 Prvi sklop dopolnjuje podpoglavje o »vikendo- 8 V mednarodnih antropoloških raziskavah turizma in turističnih študij je ta dvojnost med turizmom kot družbenokulturnim pojavom na eni strani ter ekonomskim in menedžerskim vidikom turizma na drugi problematična tudi že zaradi v uvodu izpostavljene medsebojne ig- norance med disciplinami. Glasnik SED 62|1 2022 15 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus vstvu« (ibid.: 75–78), drugi pa je razdeljen na različna poglavja, ki se nanašajo na destinacije in turistične dejav- nosti, dodano pa mu je še kratko podpoglavje o turističnih društvih (ibid.: 90–91). Vprašalnice so s to razdelitvijo vpeljale dokaj celovito podobo znanstvenega in analitič- nega etnološkega raziskovanja turizma. Drug vir znanstvenega pojmovanja turizma v etnologiji je 19 občinskih »topografij«, ki so nastale v okviru iste- ga projekta (ETSEO). V tamkajšnji šablonski razdelitvi kazala, ki je bila vzpostavljena za primerljivost med raz- ličnimi občinami, je turizem razdeljen na poglavje »Tu- ristični in božjepotni kraji« (v nekaterih je dodano še po- glavje »Počitniške hišice« ali »Območja in razvoj gradnje počitniških hišic«) ter poglavje »Turizem«. Prvo poglavje je del sklopa Notranji ustroj območja, drugo pa del sklopa Gospodarski razvoj območja. V teh kratkih orisih »stanja stvari« glede ustvarjanja turističnih prostorov in razvoja turizma kot gospodarske panoge je mogoče najti marsikaj, od zaščitenih območij, seveda znamenitosti, zdravilišč, izletništva, kopališč, društev, števila obiskov in nočitev, muzejev in muzejskih zbirk, nakupovalnih obratov, različ- nih vrst turizma (kongresni, ribiški, gorski, izletniški ...), pa vse do »navideznih počitniških hišic«, ki so v resnici vinogradniški objekti (Šarf 1988: 49) in vpliva nemških in avstrijskih gostov ter vikendašev na jezikovno potujčeva- nje slovenskega prebivalstva ter vplivov sprememb kme- tijskih zemljišč v turistična (Fister 1985: 94–95). V topografijah ETSEO so tudi ocene naravnih danosti občine, opredeljena je splošna zgodovina turističnih de- javnosti, ki jih pogosto generirajo kulturna, folklorna, športna, umetniška, turistično-olepševalna ipd. društva, predvsem pa stanje turističnih infrastruktur, kot so npr. nastanitvene kapacitete, gostilne, kopališča, znamenitosti ipd. Seveda je marsikatera tamkajšnja vsebina, ki bi bila danes relevantna za raziskavo turizma – kot npr. moder- nizacija javnih in skupnih prostorov ter dejavnosti, procesi turistifikacije stanovanjskih in gospodarskih objektov (npr. mestnih stanovanj, zidanic), (nad)gradnja prometnih in re- kreacijskih infrastruktur ipd. – našla svoje mesto v kakš- nem od drugih poglavij. Poglavja o turizmu se tudi izra- zito razlikujejo v kakovosti oz. izčrpnosti, čemur seveda botrujejo tudi razlike med občinami, saj so imele nekatere v osnovi bolj pestre in razvite zgodovinske, kulturne in ge- ografske pogoje za razvoj turističnih infrastruktur. Ne gle- de na te omejitve je v ETSEO mogoče prepoznati bistve- no drugačne nastavke za etnološki in antropološki študij turizma kot v zgoraj orisanem uveljavljanju dediščinskih ekspertiz v turizmu. Pristop »ustroja« in »razvoja« v ETSEO se je bolj približal mednarodnim trendom raziskav turizma, v katerih je bila poleg glasov domačinov, različnih kulturnih posrednikov in gostov pomembna tudi (politična in gospodarska) kon- tekstualizacija vsakokratnega procesa uvajanja turizma. Pomembni so bili različni akterji ali »deležniki« na des- tinaciji, lastništvo in nadzor nad resursi, vprašanja druž- bene in ekonomske moči posameznih skupin ipd. ETSEO se teh vprašanj dotika posredno, skozi strukturno zaobje- manje modernizacije slovenskih občin, pri čemer svoje eksplicitno mesto najdeta tudi turistični razvoj in spremin- janje prostorov zaradi načrtovanja prostega časa in gospo- darskega razvoja. Raven predstavitve tovrstnih vsebin je sicer v ETSEO po- splošena in razporejena po geografskem ključu (splošni predstavitvi turizma pogosto sledi nekaj izbranih krajev, kjer je v odstavku ali dveh podana ocena »razvitosti turiz- ma« oz. lokalnih potencialov za turistične dejavnosti), toda vsaj med vrsticami je mogoče razbrati posamezne zgodbe o procesih uveljavljanja s turizmom povezanih sprememb, ki zadevajo moč posameznikov, skupin, institucij, politič- nih akterjev itd. V tem smislu ta besedila, ki so nastajala v dolgem obdobju med letoma 1981 in 1996, predstavljajo predhodnike tistih raziskav turizma, ki so izšle iz prostor- skega obrata v devetdesetih letih 20. stoletja, čeprav so se slednje napajale iz mednarodnih raziskav turizma. Do poglobljenih in primerjalnih raziskav turističnih pro- storov in njihovih spremljajočih družbenokulturnih proce- sov je torej prišlo šele z novim tisočletjem, ko so se turiz- ma lotili nekateri etnologi in kulturni antropologi mlajših generacij (Weber 2003; Bajuk Senčar 2005; Rogelja 2006; Gregorič Bon 2008; Vranješ 2008; Kozorog 2009; Krava- nja 2012). 9 Raziskovanja kulture turizma (Bajuk Senčar 2005), diskurzov imperialnega potovanja (Weber 2003), interakcij v turističnem prostoru (Kravanja 2012), spre- memb lokalne identitete v nastajajočih destinacijah (Kozo- rog 2009) in še številnih drugih teoretskih orodij za razu- mevanje turizma danes izhajajo iz temeljne predpostavke, da so gonila turističnega razvoja, npr. različne političnoe- konomske in poslovne organizacije ter različni »akterji« v medsebojni dinamiki (Fikfak, Bajuk Senčar in Podjed 2014; Kravanja 2014), podvržena različnim diskurzom in praksam moči, ki se udejanjajo v različnih prostorskih oblikah po vsem svetu. V zadnjih desetletjih je ob globalni digitalizaciji družbe in pospešeni mobilnosti ljudi kompleksnost turističnih desti- nacij in praks tolikšna, da turistični prostori praviloma prej ali slej postanejo sporni (angl. contested). V takih spornih prostorih »se akterji različnih družbenih položajev sooča- jo v razponu od majhnih napetosti do nasilnih konfliktov« (Weber 2003: 16; gl. tudi Kravanja 2013). V njih pa zgolj sodelovanje v turističnem razvoju, kulturno posredništvo in osredotočanje na položaj dediščine v razmerah njene 9 Tukaj navajava zgolj nekatere monografske publikacije o turizmu in reprezentativne monografije, ki vsebujejo obsežna poglavja o turiz- mu. Prenekatero od teh del temelji na doktorskih raziskavah (gl. tudi Primožič 2002; Fakin Bajec 2009; Korošec 2014). S sklicevanjem na novejše objavljene članke na temo turizma bi na tem mestu pre- obložila seznam referenc, v celoti pa v prispevku takega obsega tega seznama nikoli ne bi mogla zaobjeti. Glasnik SED 62|1 2022 16 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus popularizacije, turistifikacije in številnih reinvencij že dolgo ne zadostujejo več. Sklep Sodobno antropološko raziskovanje turizma naslavlja obsežen nabor tem, kot so lokalna in globalna politika, gospodarski razvoj, družbena neenakost, spol, etničnost, nacionalizem, oblikovanje in uprizarjanje identitet, med- kulturno komuniciranje, diskurz, reprezentacija, diaspora, globalizacija, odnos do okolja idr. Antropologija turizma se danes še vedno ukvarja s ključnimi vprašanji, na pri- mer o tem, kdo je turist, in o izvoru turizma, o srečevanjih turista z različnimi kraji in ljudmi, o turistovih pričako- vanjih in doživetjih, o moči reprezentacij in imaginacije. Pomembno področje antropologije turizma je tudi razi- skovanje mejnih območij, ki jih zaznamujeta vmesnost in minljivost posameznih segmentov vsakdanjega življenja, v katerih se srečujejo turistični delavci in turisti (Leite in Swain 2015). Turizem še naprej predstavlja raziskovalni mikrokozmos za širša antropološka vprašanja, kot so raziskave globalnih tokov informacij, ljudi, imaginacij itd. ter odnosov moči, ki so utemeljeni v kozmopolitskem diskurzu o globalnem državljanstvu, kulturni raznolikosti in svetovni dediščini (Leite in Swain 2015). Nenazadnje je turizem postal tudi del mobilnostne paradigme (Burns in Novelli 2008; Shel- ler in Urry 2004) in s tem vseprisoten v okvirih različnih kreativnih industrij, reprezentacij razsrediščenih identitet in ustvarjanja prostorov poznega kapitalizma (gl. npr. Ko- zorog 2012; Bajič 2015). Zgodnja antropologija turizma se je konstituirala na pod- lagi kritičnih raziskav postkolonialnih destinacij in se umestila v političnoekonomsko teorijo odvisnosti (Britton 1982). Ob erozivnosti turizma je med drugim razvila akul- turacijsko paradigmo presojanja razmerja med gostitelji in gosti ter s tem gostiteljem (pogosto neupravičeno) prisodi- la preveliko pasivnost in nemoč (Crick 1989; Smith 1977). Na drugi strani se je v zgodnji slovenski etnologiji vpliv turizma zreduciral predvsem na položaj dediščine, medtem ko so se same interakcije med različnimi akterji turističnih prostorov odvijale nereflektirano in so bile prepuščene politiki, igram moči in nenazadnje vsakokratnim praksam gostoljubja. V tem specifičnem razumevanju etnologije so bili rezultati spremljanja rabe dediščinskih, folklornih ipd. elementov v turizmu predstavljeni v obliki preskriptivnih prispevkov oz. praktičnih napotkov za (bolj) ustrezno rav- nanje z dediščino (gl. npr. Šušteršič, Jelnikar in Kumer 1976; Šušteršič 1978; Bogataj 2000; Hazler 2001). V prispevku orisani primeri pisanja o položaju ljudske kul- ture in dediščine v turizmu iz sedemdesetih in osemdese- tih let 20. stoletja, v posameznih primerih pa tudi kasneje, so z novimi paradigmami v antropološki teoriji preseženi. Prvi ključen korak naprej je pri tem predstavljala pode- litev glasov različnim akterjem, ki so v besedilih podali bolj celostno in raznoliko podobo rabe tradicije, dediščine, kulture, zgodovine, narave ipd. v konstrukciji turističnih mitov, prostorov in produktov (gl. npr. Gačnik 2000; Po- ljak Istenič 2008; Habinc 2013; Fikfak, Bajuk Senčar in Podjed 2014; Kravanja 2018). Drugi ključni premiki pri razumevanju turizma pri nas se nanašajo na pluralno rabo različnih teoretskih paradigem, med katerimi je dominantno vlogo, vsaj kar zadeva antro- pološke obravnave turizma, odigral t. i. prostorski obrat v antropologiji (Gupta in Ferguson 1997; Muršič 2006), ki je namesto monolitne kulture v ospredje postavil nje- ne prostorske dimenzije. Videti sicer je, da je kolateralna škoda te nove teorije prostora v tem, da se ob njenih ra- bah sam pojem turizma vse bolj izgublja v različnih bolj ali manj socioloških teorijah mobilnosti (Sheller in Urry 2004; Burns in Novelli 2008), ki v ospredje potiskajo di- namiko med lokalnim in globalnim na vseh področjih so- dobnega življenja. Toda diskurzivne rabe turizma kot leb- dečega razvojnega označevalca prostorov, krajev, krajin, popularnokulturnih in produkcijskih miljejev, scen ipd. nam po drugi strani kažejo, da so ravno toliko kot razvoj velikih mobilnostnih infrastruktur s pripadajočimi ne-kraji pomembni tudi procesi kulturne kompresije s pripadajoči- mi identitetami. Kljub raziskavam, v okviru katerih je nastalo nekaj te- meljnih etnoloških in kulturnoantropoloških monografij o turizmu v prvem desetletju 21. stoletja, se zdi, da je v zadnjem desetletju domača antropologija turizma neko- liko zamrla, medtem ko se v mednarodnem prostoru ka- žejo številne nove tematike in sinergije na tem področju. Vredno bi bilo držati korak z njimi in naprej razvijati te- meljne raziskave turizma v naši etnologiji in kulturni an- tropologiji. Pričujoča tematska številka naj torej služi kot spodbuda k temu, saj nam tako z mobilnostnimi kot tudi z identitetnimi pristopi k turističnim prostorom zlepa ne bo zmanjkalo dela – nasprotno, z vseprisotnimi diskurzi o digitalizaciji in trajnostni paradigmi s spremljajočimi pra- ksami ga bo vse več. Viri in literatura BAJIČ, Blaž: Ustvarjanje prostorov ustvarjalnosti: Sodobni ro- kodelski sejmi v Ljubljani kot produkcija lokalnosti. Traditiones 44/3, 2015, 149–170. BAJUK SENČAR, Tatiana: Kultura turizma: Antropološki po- gledi na razvoj Bohinja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. BAUSINGER, Hermann: Etnologija: Od proučavanja starine do kulturologije. Beograd: Biblioteka 20. vek, 2002 [1971]. BASKAR, Bojan: Avstro-ogrska zapuščina. Ali je možna naci- onalna dediščina multinacionalnega imperija? V: Jože Hudales in Nataša Visočnik (ur.), Dediščina v očeh znanosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo- logijo, 2005, 41–52. BAŠ, Franjo: Kulturni turizem na Gorenjskem. Gorenjska: Revi- ja za kulturo 1/4–6, 1957/58, 145–151. Glasnik SED 62|1 2022 17 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus BAŠ, Franjo, Fran Vatovec, Vlasto Kopač, Viktor Šoštarič, Dore Klemenčič in Dora Plestenjak (ur.): Ljubljana in njeno turistično zaledje: Vodnik. Ljubljana: Ljubljanska turistična zveza, 1960. BOGATAJ, Janez: Turizem na vasi (kmečki turizem) in etnolo- gija. V: Janez Bogataj in Mitja Guštin (ur.), Etnologija in sodob- na slovenska družba. Brežice in Ljubljana: Posavski muzej in Slovensko etnološko društvo, 1978, 112–116. BOGATAJ, Janez: Trgovska in turistična kultura na območju Furlanije, Koroške in Slovenije. V: Janez Dular (ur.), XXI semi- nar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti FF v Lju- bljani, 1985, 95–97. BOGATAJ, Janez: On ethnological conceptions of culture and cultural heritage in modern tourism: Continuity, identity, alter- natives. V: Niko Jež (ur.), Etnološka stičišča 1. Ljubljana in Por- torož: ZIFF, 1988, 169–176. BOGATAJ, Janez: Aplikativna etnologija v Sloveniji. V: Janez Bogataj, Ingrid Slavec Gradišnik, Vilko Novak idr. (ur.), Kole- sar s Filozofske: Zbornik v počastitev 90-letnice prof. dr. Vilka Novaka. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2000, 203–215. BOGATAJ, Janez: Spominki v turizmu in muzejskih trgovi- nah. V: Ivan Kastelic (ur.), Spominki, muzej, turizem: Zbornik s posveta »Spominki (tudi replike) v muzejski trgovini, muzej v turizmu«, organiziranega ob razstavi »Zgodbe muzejskih pred- metov«, februarja 2002 v Posavskem muzeju Brežice. Brežice: Posavski muzej, 2003, 13–25. BOISSEV AIN, Jeremy: Introduction. V: Jeremy Boissevain (ur.), Coping with tourists: European reactions to mass tourism. Providence in Oxford: Berghahn Books, 1996, 1–26. BRITTON, Stephen: The political economy of tourism in the Third World. Annals of tourism research 9/3, 1982, 331–358. BURNS, Georgette Leah: Anthropology and tourism: Past con- tributions and future theoretical challenges. Anthropological fo- rum 14/1, 2004, 5–24. BURNS, Peter M.: An Introduction to tourism and anthropolo- gy. London in New York: Routledge, 1999. BURNS, Peter M. in Marina Novelli (ur.): Tourism and mobi- lities: Local–global connections. Oxfordshire in Cambridge: CABI, 2008. BUTLER, Richard: The evolution of tourism and tourism rese- arch. Tourism recreation research 40/1, 2015, 16–27. CRICK, Malcolm: Representations of international tourism in social sciences: Sun, sex, sights, savings, and servility. Annual review of anthropology 18, 1989, 307–344. CROUCH, Geoffrey I. in Richard R. Perdue: The disciplinary foundation of tourism research 1980–2010. Journal of travel re- search 54/5, 2015, 563–577. DARBELLAY , Frédérick in Mathis Stock: Tourism as complex interdisciplinary research object. Annals of tourism research 39/1, 2012, 441–458. ECHTNER, Charlotte M. in Tazim B. Jamal: The disciplinary dilemma of tourism studies. Annals of tourism research 24/4, 1997, 868–883. FAKIN BAJEC, Jasna: Kulturna dediščina med tradicijo in ino- vacijo na Krasu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kultur- no antropologijo, 2009. FIKFAK, Jurij, Tatiana Bajuk Senčar in Dan Podjed (ur.): Trigla- vski narodni park: Akterji, dediščine. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2014. FISTER, Majda: ETSEO – 20. stoletje: Rož. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 1985. FRANKLIN, Adrian in Mike Crang: The trouble with tourism and travel theory? Tourist studies, 1/1, 2001, 5–22. GAČNIK, Aleš: Moč tradicije: Kurentovanje in karneval na Ptuju. Ptuj: ZRS Bistra, Lala, Giz Poetovio Vivat, 2000. GOELDNER, Charles R. in Brent Ritchie J. R.: Tourism: Princi- ples, practices, philosophies. Hoboken, New Jersey: John Wiley & Sons, 2012. GRABURN, Nelson: The anthropology of tourism. Annals of tourism research 10, 1983, 9–33. GREGORIČ BON, Nataša: Prostori neskladij: Etnografija pro- stora in kraja v vasi Dhërmi/Drimades, južna Albanija. Ljublja- na: Založba ZRC SAZU, 2008. GUPTA, Akhil in James Ferguson: Beyond »culture«: Space, identity, and the politics of difference. V: Akhil Guta in James Ferguson (ur.), Culture, power, place: Explorations in critical anthropology. Durham in London: Duke University Press, 1997, 33–51. HABINC, Mateja: Tradicionalnost prireditev Kravji bal, Vasova- nje in Kmečka ohcet v Bohinju s perspektive njihovih organiza- torjev. Traditiones 42/2, 2013, 85–104. HAZLER, Vito: Turistična društva in varstvo naravne in kultur- ne dediščine. V: Vito Hazler, Jože Osterman in Andreja Križnik (ur.), Dediščina, prireditve in turistična društva. Ljubljana in Žalec: TZS in Turistična zveza Spodnje Savinjske doline, 2001, 4–28. HAZLER, Vito: Dediščina vsakdanjega življenja je tudi člen tu- ristične promocije Slovenije! V: Sonja Uršič in Nina Poniž (ur.), Naravne vrednote, kulturna dediščina – vrednote turističnega razvoja. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije in Turi- stična zveza Slovenije, 2002, 58–63. HEWISON, Robert: The heritage industry: Britain in a climate of decline. London: Methuen Publishing, 1987. JAFARI, Jafar. 2001: Scientification of tourism. V: Valene Smith in Maryann Brent (ur.), Hosts and guests revisited: Tourism is- sues for the 21st century. New York: Cognizant Communication Corporation, 2002, 28–41. JAFARI Jafar in J. R. Brent Ritchie: Towards a framework for tourism education: Problems and prospects. Annals of tourism research 8/1, 1981, 13–34. KOROŠEC, Boštjan: Turizem, moderizacija in kulturne spremem- be v majevskih skupnostih ob jezeru Atitlán v Gvatemali. Doktor- ska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakul- teta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2014. KOZOROG, Miha: Turizem na Tolminskem med lokalnimi pra- ksami in institucijami: Problematika turistične destinacije v na- Glasnik SED 62|1 2022 18 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus stajanju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo- logijo, 2007. KOZOROG, Miha: Antropologija turistične destinacije v nasta- janju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. KOZOROG, Miha: Festivalizacija Slovenije in festivalska pro- dukcija lokalnosti. Glasnik Slovensko etnološko društvo 51/3–4, 2011, 61–68. KOZOROG, Miha: Dante Alighieri was here: Place, identities, geographies and histories in a small Slovenian town. Anthropo- logical journal of European cultures 21/1, 2012, 3–21. KOZOROG, Miha: Etnološki in antropološki pogledi na javne prireditve. Etnolog 24, 2014, 23–42. KRA V ANJA, Boštjan: Izkustveni svet: Topografija interakcijske- ga prostora v turistični Šrilanki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. KRA V ANJA, Boštjan: Velika plaža, majhna vas: Nahrbtnikar- stvo in turistični prostori na južnošrilanških obalnih destinacijah. Glasnik Slovensko etnološko društvo 53/1–2, 2013, 41–51. KRA V ANJA, Boštjan: Selling and sharing culture: On relations between cultural heritage, nature conservation and tourism de- velopment institutions in the Upper Soča Valley, Slovenia. Naro- dna umijetnost 51/1, 2014, 89–112. KRA V ANJA, Boštjan: Dediščina soške fronte kot izhodišče za razmislek o sodobnih pristopih k dediščinski politiki. Etnolog 28, 2018, 105–122. KURET, Niko: Naša folklora in turizem. Turistični vestnik 3/5, 1955, 246–248. KURET, Niko: Turistična etnografija: Skripta za Višjo komerci- alno šolo v Mariboru [tipkopis], 1961. KURET, Niko: Turizem in folklora. Glasnik Slovensko etnološko društvo 4/1, 1962, 1. LEBE, Sonja Sibila, Borut Milfelner, Aleš Gačnik, Dejan Pes- totnik, Tatjana Zalokar in Polonca Blažič: Strategija razvoja kulturnega turizma na Slovenskem. Maribor: Multidisciplinarni raziskovalni institut Maribor, 2009. LEIPER, Neil: An emerging discipline. Annals of tourism rese- arch 27/3, 2000, 805–809. LEITE, Naomi in Margaret Swain: Anthropology of tourism. V: Jafar Jafari in Honggen Xiao (ur.), Encyclopedia of tourism, 2. izd. London: Springer Reference, 2015. LEIGH, James: ‘Peak Oil’ confronts society and tourism: A fu- turistic view. V: James Leigh, Craig Webster in Stanislav Ivanov (ur.), Future tourism: Political, social and economic challenges. London: Routledge, 2013, 7–20. LOŽAR-PODLOGAR, Helena in Vanja Huzjan: Bibliografija Nika Kureta. V: Ingrid Slavec-Gradišnik in Helena Ložar-Pod- logar (ur.), Čar izročila: Zapuščina Nika Kureta (1906–1995). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2008, 215–267. MACCANNELL, Dean: Staged authenticity: Arrangements of social space in tourist settings. American journal of sociology 79/3, 1973, 589–603. MACCANNELL, Dean: Reconstructed ethnicity tourism and cultural identity in Third World communities. Annals of tourism research 11, 1984, 375–391. MACCANNELL, Dean: The tourist: A new theory of the leisure class. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 1999 [1976]. MURŠIČ, Rajko: Nova paradigma antropologije prostora: Pro- storjenje in človeška tvornost. Glasnik Slovensko etnološko dru- štvo 46/3–4, 48–54, 2006. NASH, Dennison: Tourism as an anthropological subject. Cur- rent anthropology 22/5, 461–481. NASH, Dennison in Valene L. Smith: Anthropology of tourism. Annals of tourism research 18, 1991, 12–25. NOGUÉS PEDREGAL, Antonio-Miguel: A contextual approach to the power relation between tourism and development. V: Peter Burns in Marina Novelli (ur.), Tourism development: Growth, myths and inequalities. Oxfordshire in Cambridge: CABI, 2008, 141–158. NOV AK, Anka: Kmečko gospodarstvo v Dolini: Vodnik po raz- stavi. Kranj: Gorenjski muzej, 1974. NOV AK, Anka in Janez Bogataj: Turizem. V: Slavko Kremen- šek, Vilko Novak in Valens V odušek (ur.), ETSEO Vprašalnice 4. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije, 1976, 61–91. NOV AK, Vilko: Življenje, osebnost, raziskovalno delo in pomen Nika Kureta za slovensko etnologijo in kulturo. Etnolog 5(56)/1, 1995, 51–70. POLJAK ISTENIČ, Saša: Šege in navade kot folklorizem. Tra- ditiones 37/2, 2008, 61–110. PRIMOŽIČ, Tadeja: Trženje dediščine kot sestavina turistične- ga razvoja na loškem območju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologi- jo in kulturno antropologijo, 2002. RANGUS, Marjetka in Boštjan Brumen: Development of touri- sm research. Teorija in praksa 53/4, 2019, 929–941. ROGELJA, Nataša: Ribiči pripovedujejo: Etnografija ribištva med Savudrijskim in Miljskim polotokom. Koper: Univerza na Primorskem, ZRS, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2006. SHELLER, Mimi in John Urry (ur.): Tourism mobilities: Places to stay, places in play. London in New York: Routledge, 2004. SMITH, Estellie M.: Hegemony and elite capital: The tools of tourism. V: Erve Chambers (ur.), Tourism and culture: An applied perspective. New York: State University of New York Press, 1997, 199–214. SMITH, Valene L. (ur.): Hosts and guests: The anthropology of tourism. Oxford: Basil Blackwell, 1977. SPIER, Robert F.: Reviewed work: Hosts and guests. The anthropology of tourism by Valene L. Smith. Material culture 17/1, 1987, 70–72. STRONZA, Amanda: Anthropology of tourism: Forging new ground for ecotourism and other alternatives. Annual review of anthropology 31, 2001, 261–283. ŠAJN, Srečko (ur.), Turizem smo ljudje: Zbornik ob 100-letnici ustanovitve Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Glasnik SED 62|1 2022 19 Vprašanja o turizmu in v turizmu Boštjan Kravanja in Marjetka Rangus Kranjskem, Turistične zveze Slovenije in organiziranega turizma v Sloveniji 1905–2005. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 2006. ŠARF, Fanči: ETSEO – 20. stoletje: Občina Lendava. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 1988. ŠUŠTERŠIČ, Jernej, Marko Jelnikar in Jurij Kumer: Počitnice na kmetih. Ljubljana: ČZP Kmečki glas, 1976. ŠUŠTERŠIČ, Jernej: Etnologija in turizem. V: Janez Bogataj in Mitja Guštin (ur.), Etnologija in sodobna slovenska družba. Brežice in Ljubljana: Posavski muzej in Slovensko etnološko društvo, 1978, 101–111. TRIBE, John: The indiscipline of tourism. Annals of tourism re- search 24/3, 1997, 638–657. TRIBE, John: The truth about tourism. Annals of tourism rese- arch 33/2, 2006, 360–381. TRIBE, John in Honggen Xiao: Developments in tourism social science. Annals of tourism research 38/1, 2011, 7–26. TORRES, Rebeca: Cancun‘s tourism development from a For- dist spectrum analysis. Tourist studies 2/1, 2002, 87–116. URRY , John: The tourist gaze: Leisure and travel in contempo- rary societies. London, Newbury Park in New Delhi: Sage Pub- lications, 1990. VRANJEŠ, Matej: Prostor, teritorij, kraj: Produkcija lokalnosti v Trenti in na Soči. Koper: Univerza na Primorskem, ZRS, Za- ložba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2008. WEBER, Irena: Ženski itinerariji: Med antropologijo potovanja in literaturo. Koper: Univerza na Primorskem, ZRS Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2003. ZORKO, Daniela: Od Turističnega vestnika do Lipovega lista. V: Srečko Šajn (ur.), Turizem smo ljudje: Zbornik ob 100-letni- ci ustanovitve Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, Turistične zveze Slovenije in organiziranega turizma v Sloveniji 1905–2005. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 2006, 191–198. Tourism and Slovenian Ethnology and Cultural Anthropology in Relation to International Anthropology of Tourism and Tourist Studies The paper deals with the relationship and potential synergy between tourism and anthropology. Even in the past 10 or 15 ye- ars, researchers in tourism and anthropology have often been told that their research is light-hearted, irrelevant, incomparable in terms of research quality standards, as well as frivolous and marginal. Several authors have discussed the credibility of tourism as the subject of anthropological research. Nash was one of the first to point out the reasons why anthropologists did not see tourism as a proper subject: anthropologists as field researchers often coexisted with tourists; tourism was understood as a contemporary postmodern phenomenon unworthy of anthropological interest; tourism seemed to be an insignificant part of culture, interspersed with play and comfort that is not taken seriously by thoughtful scholars. Thus, anthropology initially overlooked the sociocultural impacts and importance of tourism in a global sense. In Slovene ethnology and cultural anthropology, the topic of tourism, similarly to international anthropology, gradually began to gain ground after World War II, with emphasis on issues related to the position of folk cultural content in tourism events, where they were included by different organizers, societies, interest groups, etc. To this trend, which is still strongly repre- sented today in the context of research on national heritage and its permutations in various contexts, we can add ethnographic research on examples of local tourism development and global tourism practices that have been inspired by international theoretical production, and co-created more general questions about tourism impacts on communities, environment, politics, lifestyles, etc. In the present paper, the authors parallel this ambivalence in the orientations of tourism research in Slovene ethnology and cultural anthropology with the basic trends of anthropology of tourism and tourism studies in the international arena. A review of research from these three sources for a publication of this scope can by no means be complete, but it can provide some ge- neral insights and comparisons, and thus introduce some systematics into the complex field of scientific approaches to tourism, especially for ethnology and cultural anthropology.