Izhaja »a pol puli \«aLi čefver-tek
SLOVENSKA BÒLI
Leposloven tednik.
Velja na leto 2 il. 24. kr. iu po posti 3 fl. sr.
Ci nI o 11.
V čelvertek 22. aprila 1852. III. tečaj.
MiJo
Bi. sim, pevčik! le vesel, Ti si vsega me unel. Ah, veselje hilro mine! Silna smert po tebè zine, Kaj brez tebe bom počel? Citram tvojim beli dan Skriva cerni pajčolan'; S tim modrica jih prepela, H tihim se jokati jela Čez svoj dolgočasni stan. Prazden zdaj se kaže svet; Dečik ihti se ves bled, Milo se divica joka, Sivolasu serce poka; Kdo jih bo zatolil spet?
za pevcoin.
Žalost čnli zdaj usak; Hribje skriti so oblak,
V	logè ptica peti neče,
V	reke z iskro solza teče; Zmislik na le je grenak. Kar te ljub'ga slavca ni, Luna komaj se bliši, Kalna tužnim zvezda sija, Solnce si obraz zavija, Dan odljuden se nam zdi. Kdo bo strune spet ubral, Jim nebeški glas pridjal? Kdo zna pesme tako mične, Uka polne i prilične ,
Kdo vedróst bo duhu dal?
Grob nevčn i rožmarin Lišpaj tebi za spomin, Vmes naj cvetja še prilrosim In Boga za lebe prosim: V mire spavaj Slave sin!
Poženčan.
Zadnja vojna cara Zolimana.
[Konec.)
Ogenj, ki divja po terdnjavi, se bliža smodnišnici i zgubljena je posadka, ako začne to poslopje razjedati. Tudi postane presilnega plamena zrak težek, vnel i zadušen, da brambovci skor v omotico padajo. To sili Zrinila i junaške lovarše tak hrabro hranjeno ozidje pustiti i se v notranji »grad« napotiti. Turki lo vidili vdarijo od vsih strani, kakor ponočne pošasti, sred skoz poderlje, plamen, ditn i žarjavčo za njimi i vender, neskončno čudo nadčloveške kreposti! zapre Zrini duri grada i se s bežečimi prebivavci i posadko zaklene- Terdnjava pa gori dalje i daleč tje je v tamoti svit ognja po planjavi zaznali.
Pa tisti, ki je uzrok i glavni voditelj oblege bil, car Zoliman, ni več za to napredovanje svoje vojske vedel, bilje takrat že merzel; ni gabloveč
med živimi. Od vjjtranjega dne mu je scasama hujši postajalo, zdravila so zgubile moč, zdravnik stoji nem i pobit, ker vidi v duhu konec bolezni. Kar se je bal on i cela armada se spolni res. 5. septembra po noci umre nar /nogočnisi car i pervi junak turške zgodovine. Do njegove vlade je rasla turška deržava neprenehoma kot po snežniku dereca kepa snega, o njegovi vladi pa je dosegla moc i veličast, kakor nikdar ne pred ne poznej. Kot drevo je tudi vladstvo; iz majhnega zernja kali, rase, sprostira veje i požene zadnjič veih; potem se pa zgubi rast, čverstost pojenjuje, veje postajajo cercaste, slabe i vsahnujejo, v deblo se vrinejo cervi, grudi ga trobljivost. dokler kak vihar priverai i ga zruši. Kak nepomemben je bil začetek turške moči! Roparska truma je priderla iz gora i se na mehkužne rodove male Azie vsula. Premagani se podado i stoterno moc zmagovavcev povikšajo. Že ni Azia dovelj, na desno i levo, v Evropo i Afriko silna vojska svojo last razšrruje, dokler je. slrašno drevo doraslo i s čarom Zolimanom svojo krono doseglo. Zdaj pa gre pot nazaj, svitlost zatemuuje, reji i reji so krepki sultani, sčasoma clo nobenega več tacega ni; kot prazne sence sede še turški cari na prestolu Zolimana. Tak je tek zgodovine i časa, skoz i skoz je strohnjeno zdaj drevo turškega vladstva, dokler [iride nar berž iz Petrograda vihar, ki nerodovitni, pusti les iz verste zgodovine potrei i.
V neizrečeni strah pripravi smert Zolimana vodje i pred vsemi Me-hemeta Sokoloviča, velkega vezira. Boji se, ko bi se armadi naznanila, da bi dolgega, morivnega bojevanja naveličana, narazen šla, ker ni tistega več, na čiga migljej je tolikrat v bitvo i gotovi pogin se zagnala. Toraj mu je perva skerb, da bi k nji smerlilo sporočilo ne došlo. Zdravnik, ki je uinerlemu stregel, je vsmerlen ; služabnikom je ukazano, kakor pred tudi zdaj sultanovo nosilnico po tabru nositi, kakor da bi v nji še ZoH-man svojo vojsko pregledaval i povelja dajal; z eno besedo, vse po šotoru cara se vede tako, kakor da bi bival on še živ i le nekoliko bolehen. To prekane res vojsko i nestranski zgodopisnik mora Sokoloviču, svoje občudenje zavolj njegove razumnosti skazati, ako je ravno ta razumnost uzrok, da je, če ne mesto Siget, pa saj podertia terdnjave posest Turkov postala.
Vsakdo je mogel spoznati, da je po zgubi vunajne terdnjave posadka v kratkem zgubljena. Zakaj v notranjem gradu, ki ga je zasedla, ni bilo ne pijače, ne živeža, ne dr^zega potrebnega razun obilno smodnika, ki je bil notri prcnešen. Bi se bilo loraj tudi sovražniku še dalje vstavljalo, je bilo jasno, da mora posadka i druga v grad pribegla množica glada i žeje poginuli Dobro previdi to Zrini, njegov sklep je slorjen, pa globoko še v persili ohranjen. Preden pogine on, hoče nt*vernikom še toliko kvara, kar mogoče storili. Tedaj se napravi za bran i še 11 i dni boj nadaljuje. Vsak dan pade zopet na sto i sto vragov, vsi poskusi vrata razsekali, vsi napadi na zidov je, \ kljub temu, da so s silno množico storjeni, so zastonj. Pa zdaj se zgodi, kar se je moralo pričakovati. Nad množico i posadko (iride lakota; se bi bili možaki dostajali, pa otroci i žene cepajo umerjoči na zeml jo i zraven Turki tudi notranji grad zažgo. Sila, ki Sigetu preti, zdaj višavo doseže, kakor morebiti edino le v obteženem Jeruzalemu. Več neče Zrini osode odlašali, ki nad mestom svojo roko derži. Pa tudi za po smerli skerbi, da se vrag zmage ne veseli. Na pripravnih predalih grada naspe smodnika i položi zraven ogenj, ki bi imel o pravem času do strašnega vuelila prigoreli- Potem
veli vojakom se zbrati na dvorišču. Znan jim je vodjev namen, pa v nobenem njedru se serce ne Irese. On sam pa se poda v svojo izbo i poklice kamornika Šorenka, ga napravili prazno i svillo, kakor se spodobi za naj veci god njegovega življenja. Služabnik stori molče, kar mu je ukazano; iz med orožja vzame Zrini le seil i čelado, oklepa neče; potem vtakne v žep še 100 ogerskili zlatov, rekoč, da ne bo Turek, ki bi ga merlvega slekel, reči zamogel, da ni najdel dnarja i dnarja vrednega pri njem. Iv dnarjti dene tudi ključ od vrat, ki je bil sicer v hrambi vratarja i pravi: „Dokler bom zamogel roko še gibati, se ne bo nobeni neverec ne dnarja ne ključa dotaknil. Kdor ju pa po moji smerti najde, ta naj jih kot pravi posestnik ima." Ko je oblečen, si reče nar boljši sablje prinesti i si zvnli izmed n j ili naj drajšo i krasnišo rekoč : Ta je edina, ki mi je iz decisine očetove ostala, z njo siin si pervo slavo pridobil i si to. kar imam pribojeval, z njo čem ludi zadnje dela, h kteriin me kliče Bog, spolnovati. To izuslil, jo vzdigne vriska je i hiti k tovar-šem na dvor. Grad stoji že v strašnem, visokem plamenu, povsod se obupni stok glada i strahu merjoče množice čuje, clo neprenehano pokanje topov ga ne more zadušiti.
»Bratje, reče Zrini vesel še živeči posadki, čas je prišel, pa ne strašimo se, vrag nas bo pomnil i vender bi nas tudi zdaj zmagal ne bil, bi se mu ne bile veči moči pridružile, ogenj i glad. jezer i jezer mož smo mu pobili; storili smo svojo dolžnost; v prijaznosti, odkritosti i zvestobi stno dostajali do sedanjega hipa, ni bilo zdajavca i nemarnega med nami. toraj bratje se zamoremo le srečne imenovali, ker gremo z dobro ve*tjo osodi naproti. Se čemo mar mudili? Nočemo v plamenu poginuli iili lakote cepnuti? Bratje i tovarši poznam vas, v vaših obrazih berem sklep, ki je edino zdajci za nas častitljiv. Toraj sledite, za une v gradu Ito Bog skerbel!8
Zrini izreče govor, tihola i slovesen pogum je v okrožju, nemo si podajajo vojščaki roke i jih stiskajo za nar zadnji, zemski sloves. Zdaj da vodja mlademu Juraniču bandero; vojska stopa; Zrini sam odpre vrata; ravno verše Turki k napadu, on zažge bližnji top na nje i perve tajile se zvernejo. Z nezaderžljivo silovitostjo i s klicom Jezus, Jezus! vdarijo zdaj junaki iz Sigeta. svojega vodja na čelu,, u druhali. Krogla prižvižga, Zrini pade, pa še na zemlji leže se brani z zobmi i pestmi pred jetništvom; njegovi stoje zraven njega, se bijejo, pobijajo i padajo, persi i obličje je vsakemu z nebrojno ranami krito. Zrinila zadene pušica i druga krogla; še živi. pa zavednosti nima. Janičari strašnega protnika onemagali vidijo, zavriskajo, ga vzdignejo i nad glavami k agu neso. Tu ga položč na top, ki se imenuje po svojem zgubitelju top Kacijanarja, i mu mogočno, toliko sklepov i razumnosti polno glavo odrežejo. Tudi drugi junaki so večidel že storili častitljivo sinert; vpor neha, ker več mož, ki Iii se vperali. ni. Kupoma deró sovražniki skoz vratna grad. Grozovito vihrata zdaj tukaj ob enem i meč i ogenj ; ogenj plfepostropjih i slrehah, meč med tieorožario množico Se začne o kakem vjetem prepir, kdo bi ga tastino obderžal, je tak nesrečni posekan brez odlogai milosti. Med jetniki so ludi Zrinovi kamornik, zakladnik i natakar; odreže se jim brada i potem se peljejo k veziru Sokoloviču. Bara jih ta po zakladih, pa ošabno mu odgovori natakar, mladeneč žlahtne kervi : 100,000 ogerskili zlatov, 100,000 tolarjev, 1000 kup i posod je Zrini končal; kar je ostalo leži v shrambi i ni vredno 5000 zlatov, pa smodnika ima
obilno, ali zdajci se bo vsprašil i uni ogenj, brez kterega bi se nikdar ne bili vi grada polastili, bo vaše pogubljenje." Mladeneč izgovori i v tem trenutku se potrese zemlja i strašen, gromovit tresk buči na uho i se milje i dni daleč razlega; zrak se čudno soparno, i černo-tamno, kakor hudourni oblak, pomrači. Ko se turška vojska iz zmame zave i pogleda, ne vidi več ne stolpa ne tudi notranjega grada; raznesla ga je sila smodnika, 3000 Turkov-jedro armade je v njem strašno poginulo; namen Zrinitov se je dopolnil. Nar hujši škodo stori vragom, ko že več pri življenju ni i ne more se turška vojska ponašali, da je Siget dobila; na mestu le, ki je stal, stoji zdaj ona preplašena.
Glava zrinskega junaka je bila dva dni na ogled v tabru postavljena i kupoma vro Turki Ijekaj i pogledujejo z grozo, nemim čudenjem i spoštovanjem obličje presilnega, ki jim je toliko bratov razmet. Več kot 20.000 jih je padlo v boji , 3000 jih je vsmertil smodnik, blizo 30-000 je toraj število pobilih. Več bi jih ne bila Turkom nar serditeji bitva z Maksimilianom uzela. Edini Zrini je obvaroval tedaj keršanstvo i carja, on je nadušil majhno trumo s svojim ognjem v nar stanovitniši hrambo, on je Zolimana od poti odvernul, mu potem nar boljši vodje i nar po-gumniši vojščake končal, i mu s svojo terdovratnostjo starost zavdal, da je na sigelski planjavi kakor svojo, do tistega neoskrunjeno slavo, tak tudi svoje življenje pustil.
S vso častjo je bilo truplo junaka pokopano, zakaj pošteni vrag tud pri nasprotniku serčnost spozna i spoštuje. Njegovo glavo pa pošlje Mehemet Sokolovič svojemu bratu Mustafu, pašu Bude, da bi jo on cesarskim izročil. Mustafa jo pošlje toraj Zahnu, cesarskemu vodju v tabor pri Rabi z besedami : „Tu vam pošlje velki vezir glavo nar serčni-šega junaka, vašega prijatla, truplo njegovo je dal, kakor se za tacega junaka spodobi, častilo pokopati." Dalje izgovori z gorečo, žlahtno besedo svoje občudenje o brainbi Sigeta, o vodju i posadki i povzdiguje Zrinila enako nestransko, kot velikodušno Tudi sicer je turška zgodovina tistih časov polna izgledov ne le junaštva v boju, temuč ludi pravega dušnega veličanstva. Boj res človeško serce odivjači, pa zmagoviti boj ga zopet velikrat po drugi plati požlahti. Tisti, ki zmaga, noče več, da bi se ga narodi bali, ampak si želi, ako ni zgol sirov, bolj čudenje spoštovanje i zadnjič clo ljubezen obuditi; zatoraj se dobrotnega kaže i velikodušnost, vskonca le hlinjena, poslane sčasoma kakor prirojena lastnost njegovega značaja. —
Zdaj, ko Zolimana več ni, ko je njegova vojska oslabljena, brez cara, v nesrečnem stanu, kakor nikdar, ima Maksimilian priložnost, zgubljeni čas utegnuti, i vojno slavno, morebiti celo Ogersko zopet pri-dobivši končali. Pa tak njemu kot vodjem njegovim ni količkaj mar bilo, po poginu Sigeta kaj posebnega upati ; neskončno srečnega se je cenil, da je Zrinova bran vraga v jugu deržala i da se je osoda keršanstva sama od sebej vsmilila ter Zolimanu smert naklonila. Sicer se tudi velka turška armada ničesar ne loti i se clo v Carigrad h kronanju novega sultana Zelima verne, tako da vojna, za ktero so se tak veličanske naprave storile, tudi za njo nič menj kot slavno ne izteče i se je le v svojo sramoto spomniti more. Pa manjši vodji i paši so skoz i skoz delavni i brez preneha napredujejo. Oni vzamejo Babočo, i še osem drugih gradov i mest na desni brežini Donave. Le dva avstrianska vodja ubranita, da se ne more vojna popolno zaničljiva i sramotna imenovati.
Na gornjem Ogerskem dobi Svendi Munkač i Zalmar v svojo oblast, na jugu pa derela slovenska vodja Jost Turn i Turjaški Herbarl noler čez Uno na Bosno. Nasproti jima vdari Kelunski paša s 30.000 vojaki; pa svitlo popravi, Herbart, kar je pri Krupi zamudil. Če ravno le 4000 Slovencev ima, pobije na vodi Sarni paša-la i 4 sančake i ne dosti menj kot 10.000 prostih razmane. Pa Maksimilian z glavno vojsko teh napredkov ne podpira, temu« razpusti kmalo potem svoje vojšeake domu i pošlje v Carigrad dva poročnika, da bi terden mir s turškim čarom sklenula 1567 se mu želja dopolni: Avstriani, Turki i Zapolia obderže to, kar so na koncu boja imeli ; car placa sultanu vsako leto kot „častno darilo" tudi zanaprej 30.000 zlatov; drugi manjši pogoji ne gredo sem i se ne omenijo. Sramoto, ki se je v tolikšni meri že 100 let od Turkov terpela, je ta mir iz nova pomnožil.
■Sf
* »
Tudi o slabih vladah Maksimilianovih pervih naslednikov Rudolfa II. i Matija ni bilo otenja za Ogersko upali. Krepka Ferdinand II. i Ferdinand III. sta se imela proti novovercem toliko bojevali, da ni bilo zraven še na boj pioti Turkom misliti. Taj čas je še le o Leopoldu I. prišel. Mahomelani so oblegli Dunaj, pa Sobieski, kralj poljski i vodja Lolringen jih odpodita. Cesarska vojska dere na Ogersko, izverstni vodji Lotrifigen, Ljudevit Baden i slasti princ Evgeu jo vodijo od zmage do zmage, od dobička do dobička, dokler se Turki Ogerskeinu, Erdelju, Horvaškemu, Slavonskemu i granili 1699 popolnoma odpovedo. Le rodovitni Banat i Bačka še v njih oblasti oslaneta, pa ne dolgo potem da nov, zmagovit boj tudi te krajni Avstrii nazaj. Pa nasledki turške vlade so bili težej končali : prepiri, strankanje, clo očiten punt so Ogersko nadlegovali. Sedanjemu času je morebiti še le prihranjeno, dvojno nalogo dognati, pervič zavezo dežele z A vsi rio vtrrditi i drugič stanoviten mir i pravi blagor tistim rajskim pokrajnam Donave i Tise podeliti.
D a n i
a.
Kod si hodila ? Kje si svetila, Mila daničica, Da tak migljaš ? »Tod siin hodila, Tam sim svelila, Kjer je dekličica Tvojga sercä." „V hram sim sijala, Kjer je ležala Mila devičica, Ljuba tvoja." »Ko sini posjala V ličica zala. Vsa ini svitloba je Precej pošla."
»Druge zvezdice, Mile sestrice So osterméle Prašale vse." Kaj ti danica Naša sestrica Vzelo naenkrat je Lučico vso?" „Luč mi je vzela, Da sim zbledela Zala dekličica Milkotova.« „Tak sim zbledela, Da osvitéla Nisim dozdaj, iu še Zinirom migljam."
Lipa.
Dil je néki skerben gospodar, ki je vsake sorte drevja v svoj prelepi verlič zasadil, in množino žlahtnega plemena mladik pucepil. Poleg pola, je skoz vertic peljala, je bil tud inladoj lipiei prostor odločen. Vse vile in više je rasila in s svojimi vejčioi kmal tako prostorno senco na-rejala, da se je že marsikter starček ali popotnik v njoj počinuti in odehnuti zamogel. Veliko let preteče in lipa je močna in jaka poslala. Drugim drevesom kar nič ni zaostala. — Kar se vzdignejo hudi viharji, se v lipo zaženo, verh in veje potergajo in pohabijo in samo še delilo vse oklesteno pustijo. Tako nemi o obropano in globoko ranjeno do bližnje spomladi ostane. Vse je že mislilo, da bo po njemu. Al zdej, ko se začne cela narava oživljati, po livadih (travnikih) ledinšice in marjetice, pa tud že pri lipovim deblu violice cvetéti, začne lud ono mladike poganjali. Alj kmal se opet nad lipo stemni — sovražni in ljuti viharji, razkačeni nad njenim lepim začetjein se vnovjč v njo zaletijo, jej globoke rane zadajo in skorej bi jo bi i čisto zatesli, da ni skerben gospodar okol debla ograjo napravil, persti nanosil, jo večkrat oblival" in na tako vižo zopet k poganjanju pripravil.
Kmal sonce persija, nebo se zjasni in ona se veselo začne razvijati, lepši obliko dobivati in vse više rasti. Pod njoj se že sivi starčki in berhki korenjaki senčijo, zale deklice in mladenči se zbirajo, ter domače pesni tako mično prepevajo, da se po hribih in dolinah razlesra in po gorih milo odmeva.
Se jo kaks nevihta zadene, al ona včverstena vklubuje vsakoj navali; oni pa, kise v njenoj senci hladijo, jo proti vsakoj sili branijo, in jo tud branili bodo, dokler bo vroča kervca po njihovih žilah tekala.
- S —
Književni pregled.
* "ri Zupanu v Zagrebu je izšla: popularna do gmatika i li t i prostonarodno veroučje, prestavljena od Vilema Švelca. Spisal jo je v češkem jeziku sedajni Budejovički biskup J. Valerian Jirsik. Naj si to izverstno knjigo, ki je že vseobčno hvalo slekla, gotovo tudi naši slov. duhovni priskerbč. Velja I zl. sr. — Pri Medakoviču v Novosadn je ravno na svitla prišel drugi svezček: domačega biljoslovja od J. Veseliča. Celo delo v 6 svezkih za I zl. sr.
* Ces. dvorna knjižnica na Dunaju zaderži razun veliko drugih za slavjanstvo sploh imenitnih rokopisov in knjig, kakor Vesna naznani tudi sledeče:
t. Pergamentni rokopis iz 14. stoletja staroslovenski s cirilico pisan. Obseže prestavo byzantinske kronike mirha Georgia Hainartola, ktera v gerškem pervopisu do 1. 1341 — 1355 ali do cesarja Jana Ka-lakuzena seže.
,Y2- Pergamentni rokopis iz 2. polovice 14. stoletja, ki v staroslo-venščini čast brevirja obseže, kjer se je med drugim tudi legenda o
t
slovanskih aposlelnih Cirilu in Metodu ohranila, in sicer v glagoliliškem pismu. Kupljen je te rokopis 1. 1846.
3.	Češki rokopisi so: Mesne bukve stolne cerkve Pražke na perga-menu iz 14. stoletja s prav imenitnimi inalbami. Te rokopis je slišal 1. 1409 pražkemu nadbiskupu Zbynkovu, 1. 1447 vratislavskemu biskupu Jodoku in I. J 614 Jaroslavu z Marlinic.
4.	Pergamentni rokopis iz 15. stoletja, pisan okoli 1. 1410 in s veliko miniaturnimi obrazi okincan. V dvorno knjižnico je prišel 1. 1783 iz Hallskega samostana na Tirolskem.
5.	Pergamentni rokopis iz 15. stoletja in scer je to molilevna knjiga, pisana za Jurja Olešnickega, sina Jindrilia münsterskega vojvoda in vnuka češkega kralja Juri Podèbradskega. Na strani 53. je izobražen gori rečeni Juri še kot mladenč. Zdi se taj, da je knjiga okoli 1490 pisano.
Mila prošnja do slov. pisateljev.
G. naročnikov se je letaš na našo Bčelo vsaj toliko oglasilo, da lahko brez vsake zgube izhajati zamore. Tode druga nevarnost jej proti. Vrednišlvo lega lisia je namreč sedaj in še skoz kake štiri mesca tako s opravilami za prihodnje svoje stanje preobnaloženo, da razun sostav-Ijanja: književnega pregleda in »Zmeša» skorej clo nič za Bčelo pisati ne more. Zaupljivo se taj oberne na slov. pisatelje, kteriin je na ohranjenju Bčele kej ležeče, s iskreno prošnjo, da bi jo saj skoz te čas prav obilno s svojimi sostavki podpirali blagovolili. Vrednišlvo.
7j in e s.
* ^adrovo popersje Kollar jevo od Melnicky-ga je že dogolovljeno in v aprilovej razstavi avstr. umetniške zbornice izpostavljeno. Verli tega se najde v tej razstavi tudi s slovanskimi predmeti: Genrovi obraz: Slavonski terg od Adama v Monakovu, in krajobraz: Lèsna krajina na Krasu od Endra. Minulega mesca je bil ravno tam razstavljen obraz i češkim podpisom: Vyvoletii J i ri k a Podèbrada za krale od češkega umetnika He licha.
*	V nedelo 18. aprila (ne marca) se je na Dunaju v češkem narečju predstavljala izvirna vesela igraš spevom: ,/fajemné psa ni (lajno pismo) od g. Hermenegilda Jirečka. Napeve k pesmam je zložil pre-slavni g. E. Till, kapelmešter dvornega igrališča. Cisti donesek je namenjen za koroške prebivavce, ki so po lanskej povodnji škodo terpeli.
*	Družtvo sv. Ivana v Praze za izdavanje ljudskih knjig še čedalje bolj razcveta. Komej je četverlletjc minulo, je že spet 320 udov pristopilo. Naj služi lo Slovencem v izgled!
Slav j. kn jigoprodaja, da je j o j !
Veliko se je že govorilo in pisalo, kako bi bilo slavjansko knjigo-prodajo povzdignuti, toda vse besede in svéli so šli po nemarnosti ne-klerih naših knjigarjev rakom žvižgat. Kakor pri nas, je blizo tudi po drugih jugoslavenskih krajih. Žalosten dokaz tega nam poda Ne v en pod nadpisom: Je dna izrnedju naših književnih bedah kjer Iole beremo :
Ovili danah osvčdočismo se opel, da nam je u duhovnom obcenju bližja Francezka, Englezka in daleka severna Europa, nego li naša po-bralimska Dalmacia. U Dubrovniku izišlo je kod knjigotiskara Martekina još god. 1849 i 1850 nekoliko naših knjigah, a ini nedobismo vèsti o njima sve do ovili dauafi, gdè nam nèkako po slučaju dodju u ruke. Zar nije ovo sramota za naše jugoslavenske knjigoprodatelje ? zar se pri takovom nehajstvu može podignuli naše, ili ma koje drugo knjižestvoV zar su to posledice one od vsih Slavjanah toli obožavane uzajemnosti književne? Hi možebiti Dubrovčani neziiadu, da se vsaka njihova knjiga največom nestčrpljivostju čeka u Zagrebu, i da se u Hèrvatskoj i Slavo nii najmanje po 200 komadah svakoga njihovoga — osobito starinskoga dela prodati može. Mi se ufamo, da nečeino imati više povoda radi po-dobnog nehajstva tužiti se na našu toli obljubljeni! bratju Dubrovčane, te priobčujemo za sada samo naslove gorespomenutih knjigah.
1.	Ivana Buniča Vučičeviča, Mandaliena pokornica, u Dubrovniku tiskom R. Fr. Martekina 1849.
2.	A. Boskovičeve. Razgovor pastierski včrhu porodjenja Gospodinova, 1 svitak u osmini, u Dubrovniku 1849.
3.	Jurja Higje dubrovčanina. Pesni liričke Quinta Horacia Flaka. IV. Svezka u Dubrovniku 1849.
4.	Jozipa i Jakova Betondiča, dubrovčanah Pub. Ovidia Nazona He roidah prevod. U Dubrovniku 1850.
5.	Petra Kanaveloviča, vlastelina Korčulskoga. Piesau spievana Ivanu Sobieskomu kralju poljačkomu, osloboditelju Beča. U Dobrovniku 1850.
Sve ove knjige tiskane su kod vèrlog dubrovačkog tiskara g. P. Fr. Martekina, i sto če mnogo reči, izdane su takodjer njegovim vlasti-tim t roško m.
G. Martekini iinade več mnogo zaslugah za naše domače knjižestvo, a s ovirni knjigami učinio je baš veliku uslugu čitavomu Slavjanstvu. Ivamo sreče, da do skora može i hoče izdati takodjer one važne prevode iz gèrckog, latinskog i lalianskog jezika, koje u svom predgovoru k izdavanju Ovidiovih Heroidah napominje. Medju ovimi bili bi za nas najznamenilii: Gunduličev prevod Jeruzolima Torkvata Tassa (ako je gdé najden'?;, Higjov prevod Virgiliove Eneide, i Horaciovih odali; te napo-kon Zlataričevi i Gjorgjičevi prevodi iz Sofokla, Tassa i Ariosta.
Druilvo sv. Moliora v Celovcu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 206. g. Ant. Gregoršič, kaplan v Mernem; 207. g. Jož. Ciargo bogsl. v Gorici; 208. g. Jan. Kumar, vikar v Kožbani; 209. g. Toin. Taler; 210. g. Drag. Mozetič; 211. g. Št. Koren; 212. g. Jer Ipavc; 213. g. Aug. Čuk; 214. Fr. Doliak; vsi ti g.g. bogoslovci v Gorici; 215. g. Fr. Kerševani, posestnik v Dornbergu; 216. g. Jak. Dovjak, kapi. v Doberdobu; 217. g. Andr. Wolf, fajin. v Kobaridu; 218. g. Fid. Okorn, kapi. v Gradiškuti; 219. g. P. Justin Brus, Guardian kapucinov v Gorici; 220. g. Andr. Jelen, posestnik v Doberdobu; 221. Bal. Doliak, kapi. v Čiapovani; 222. g. Andr. Jekše fajm. v Srebeljah; 223. g. Ig. Pelernel, kapi. v Biljah; 224. g. Peter Budin korar v Gorici; 225. g. Jož. Voučič, kapi. v Žabljah.
Odgovorni iidatel iu tiskar: Ferd. Žl Klcinroajr v Celovcu.