KRONIKA 3 46 časopis za slovensko krjevno zgodovino 46 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Janez Cvirn, Majda Čuden (tehnična urednica) dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Aleš Gabrič, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Eva Holz (glavna urednica), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Peter Vodopivec, Majda Žontar in dr. Maja Žvanut Prevodi : Stanislav Južnič, Cvetka Vode - angleščina mag. Niko Hudelja - nemščina Bibliografska obdelava : Lojze Cindrič Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : MEDIT d.0.0. Tisk : Grafika M - s.p. Na naslovni strani : Kolorirana risba monstrance, delo dvorne srebrarske in zlatarske delavnice "F. Harrach & Sohn", 1908, samostanski arhiv Stična, cerkvena oprema (1II/9) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92) KAZALO Lucijan Adam : Prispevek za geanalogijo starejših koroških Ortenburžanov ............................................ 1 Lilijana Žnidaršič : Šola pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani prvih sto let po ustanovitvi škofije .......................... 11 Boris Goleč : Pozabljena trga Raka pri Krškem in Dolenjske Toplice .................................................... 17 Meta Matijevič : Napad kmetov na francoske vojake v Novem mestu leta 1809 .......................................... 42 Nataša Kolar : Železnica na Ptuju od 1860 do 1918 ....................... 47 Monika Rogelj : Skrb za revne v Kranju v drugi polovici 19. stoletja........................................................................ 55 Mira Hodnik : v Idrijo se je pripeljal prvi rudniški avtomobu .... 77 Nataša Polajnar Frelih : Monštranca srebrarske in zlatarske delavnice "F. Harrach & Sohn" iz Münchna v cistercijanski opatiji v Stični ................................... 89 Stanislav Južnič : Soška fronta v zapisih Jožeta Selana iz Novih sel ................................................................... 93 Tea Anžur : Oris Pravne fakultete med obema vojnama ......... 97 Tatjana Dekleva : Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941 ......107 Jubileji Branko Marušič 60-letmk (Eva Holz) ......................116 Življenjski jubilej prof. dr. Olge Janše-Zorn (Stane Granda)..............................................................117 Mednarodni znanstveni simpozij ob 150-letnici rojstva dr. Franca Simoniča (Maja Ilich) ................119 Poročila "Homo sum..." "Prevzem županskega urada omogočil mi je, da udejstvujem svoja načela." Ivan Hribar, Moji spomini I, strani 275, Ljubljana 1928 (Irena Žmuc) .....................................120 Stoletne arhivske in muzejske korenine v Ljubljani: Zgodovinski arhiv Ljubljana in Slovenski šolski muzej 1898 - 1998 (Branko Šuštar) .............................................................123 Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1998; Ptuj, 30. 6. - 3. 7. 1998 (Olga Janša-Zorn).........................................................129 Ocene Ivan Dolinar: Pogled v preteklost vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini. Založba: Odbor za proslavo 750-letnice vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini. Sv. Lovrenc 1977, 79 strani (Jože Maček)........................133 Od mature do mature: zgodovinski razvoj mature na Slovenskem, 1849/50 - 1994/95. Razstavni katalog. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 1998. 205 strani (Elizabeta Hriberšek Balkovec)....................................133 Kubejska skala. Kubed skozi društveno in prosvetno življenje, zbornik ob 100-letnici Pevskega in bralnega društva "Skala" Kubed. Kubed 1998, 102 strani (Jure Gombač)......................134 Žužemberški grad. Suhokranjski zbornik 1997. Izdala Krajevna skupnost Žužemberk (s sodelovanjem Dolenjskega lista), 128 strani (Jože Maček) .................................................140 Mitja Cimperšek, Vodnik po kraljestvu gozdnatega Boča. Poljčane, 1997, 73 strani (Martin Steiner)..............................................142 Ptuj in okolica na razglednicah: 1891 - 1945. Zgodovinsko društvo Ptuj, Mestna občina Ptuj 1997, 158 strani (Martin Steiner) ........................143 Popravek kazala iz prejšnje številke Zamišljena kronistka s Šentviške planote (Marija Stanonik) ............................................................139 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Lucijan Adam Prispevek za geanalogijo starejših koroških Ortenburžanov v okviru radovljiških jubilejev v tem desetletju, predvsem 700 - letnice prve omembe kraja in žup- nije, je prav, da se spomnimo glavnih protago- nistov, med katere nedvomno spadajo tudi koroški Ortenburžani. Grofje Ortenburški, kakor jih sicer imenujemo, so grofovski naslov dobili nekje v prvi polovici 12. stoletja. Le nekaj kasneje se pojavijo na Kranjskem, v 14. stoletju prodrejo tudi v Fur- lanijo. Državno neposredništvo in krvno sodstvo Ortenburžanov je razvidno iz virov šele ob koncu 14. stoletja, tik pred izumrtjem rodu v moški črti. Za Radovljico so Ortenburžani pomembni iz več razlogov. Prav njim gre zasluga, da je, na račun Begunj zrasla Radovljica kot novo središče pokra- jine, oziroma razmeroma prostranega ortenbur- škega gospostva na Zgornjem oziroma Visokem Gorenjskem. Ortenburžanom gre zasluga za na- stanek trga v Radovljici, velika verjetnost pa je, da so Ortenburžani tudi izvedli iz sočasnih in kas- nejših dogodkov razvidno zadnjo večjo koloni- zacijo tega dela pokrajine. Ko sem pred časom v Kroniki, posvečeni Kočevju in Kočevskem, pisal o koroških Ortenbur- žanih v 14. stoletju, so se mi obenem odpirala raz- lična vprašanja, predvsem o neki zgodnejši, pred- ortenburški naselitvi ne le Kočevske, temveč tudi ostale posesti, ki so jo imeli starejši Turjačani in pred njimi verjetno tkim. Hemin rod. Neko zgod- nejšo koroško (do)kolonizacijo se vidi tudi npr. v cerkvah in župnijah, ki se podobno imenujejo kot na Koroškem, vzhodno od Drave med Beljakom in Spittalom na Dravi. Zadeve in dogodki tega časa kažejo na prvo polovico 12. stoletja. Enaki indici se pojavljajo v okolici Radovljice, predvsem v zvezi z nastankom tkim. Mošenjske župnije, (do)koloni- zacija zgornjegorenjskega prostora naj bi potekala iz doline Zgornje Zilje. A vedno za temi dogodki, tako na Dolenjskem, kakor na Kranjskem, pridejo - Ortenburžani. Slovensko zgodovinopisje posveča Ortenburža- nom manj pozornosti kot drugim dinastičnim rodbinam, ki so ob svojem času tako ali drugače gospodarile po slovenskem ozemlju, a bistveno manj časa. Mogoče je prav zato manj znana nji- hova starejša zgodovina. Avstrijsko zgodovinopisje posveča Ortenburžanom bistveno več pozornosti, a je glede njihovega izvora v dvomih, saj vsaj v tem času ni na razpolago dovolj virov, da bi lahko utemeljeno sklepali o njihovih zgodnjih sorodstvih oziroma o izvoru nasploh. Iluzionizem in fanta- stične genealoške kombinacije, ki so bile značilne za mnoge zgodovinarje - rodoslovce še v 18. in 19. stoletju, so se vsilile tudi v z logičnimi kombi- nacijami podprte raziskave tkim. kritične zgodo- vinske misli 20. stoletja. Tako nam razmeroma kritični in glede uporabe virov solidni J. P. Gewin Ortenburžane predstavlja kot naslednike Aribon- cev (kot npr. K. Tangi sredi prejšnjega stoletja) in celo daljne sorodnike Karolingov, danes najbolj upoštevani F. TyroUer pa izvaja Ortenburžane iz vrst tkim. Lurnskih grofov. Pri Gewinu je iz ge- nealoških tabel jasno videti naslonitev na imensko kontinuiteto, dočim je bolj pragmatični TyroUer za sicer dosti kasnejše obdobje izhajal iz zemljiško- lastninske kontinuitete, pri čemer mu je npr. imenska kontinuiteta v drugem planu. Vendar je sosledje imen v srednjeveških rodbinah igralo važno vlogo. Iz rodovnikov je mogoče dobro vi- deti, da so si imena sledila iz roda v rod, iz ge- neracije v generacijo, dobro so vidne tudi premene ženskih v moška imena in obratno. Seveda so bile ob tem tudi izjeme. Naslednja razprava ni poskus uveljavitve kate- re od navedenih ali drugih metod, ki bi ob po- manjkanju pisanih virov zagotovo in nepreklicno zagotavljale točnost rodovnikov srednjeveških rod- bin. Podatki in primerjave, ki so del neke druge razprave, prikazujejo genealoške probleme orten- burške rodbine v 12. stoletju in nakazujejo zvezo z nekaterimi teoretičnimi rešitvami, ki s(m)o jih zgo- dovinarji - genealogi smatrali za že presežene. Naj bo pričujoča kratka genealoška razprava prispevek k zgodovini rodu koroških Ortenburžanov v 12. stoletju, v času, ko se na območju med Jelovico in Savo, med briksenško in freisinško posest vrine tudi verjetno na račun obeh, gospostvo grofov Ortenburških. Z grofi iz Ortenburga so se v preteklosti ukvar- jali mnogi zgodovinarji. V razpravi bom predstavil le nekatere, tiste, za katere sodim, da so pomemb- 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 no prispevali h genealogiji zgodnjih Ortenbur- žanov. Kot prvega naj omenim J. Huschberga,^ ki je deloval na začetku 19. stoletja. Ta je sicer hudo nezanesljiv, a prinaša vrsto virov. Za najstarejšo dobo je pomanjkljiv, saj navaja prve zanesljive predstavnike rodu šele v 12. stoletju. Naslednji je razmeroma kritični Karlmann Tangi, ki je v letih 1864^ in 1866^ v dveh zvezkih izdal zgodovino Ortenburžanov. Tangi je napačno ocenil izvor ko- roških Ortenburžanov in je zato od konca 12. stoletja sicer dokaj zanesljiva genealogija rodbine za starejšo dobo tudi pri njem napačna. Šele, ko je leta 18864 q Redlich objavil zbirko tirolskih listin, je pravzaprav postavil temelje novim raziskavam o zgodovini Ortenburžanov. Camillo Trotter^ je na- kazal pravo pot, vendar se je preveč zapletal v dokazovanje Tanglovih nerodnosti, predvsem teze o skupnem izvoru Ortenburžanov in Spanheimov. Pravilno pa je pokazal na Adalberta, freisinškega vicedoma na Lurnskem polju, kot verjetnega za- četnika rodu, ki se od tedaj imenuje po gradu Ortenburg pri Spittalu na Dravi na Koroškem. Trotter navaja že prej pri K. Meichelbecku^ in E. Oefeleju'' objavljeno poročno pogodbo, datirano okoli leta 1070, med Adalbertom , ki se v listini navaja kot "Frisingensis vicedominus" ter Berto iz Peterswahla, omenjeno kot "Perhta de Walda". Slednja se v listini, datirani okrog leta 1098^ ome- nja brez moža, vendar s sinovoma Adalbertom in Otonom. Za prvega trdi J. P. Gevvin^, da je za- četnik grofov Tirolskih, kar mu oporeka v svojem delu F. Tyroller,^" ki je tako bližji starejšim ugo- tovitvam našega Ljudmila Hauptmanna.Gewin in Tyroller navajata različna izhodišča, ki jih glede J. F. Huschberg: Geschichle des herzoglichen und gräf- lichen Gesammlhauses Orlenburg, Sulzbach 1828, (Huschberg 1). ^ K. Tangl: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten I., AÖG 30, Wien 1864, (Tangl 1). ^ K. Tangl: Die Grafen von Orlenburg in Kärnten IL, AÖG 36, Wien 1866, (Tangl 2). O. Redlich: Acta Tirolensia, Urkundliche Quellen zur Geschichle Tirols I., Innsbruck 1886, (Redlich 1). ^ C. Trotter: Zur Abstammung Friedrichs, des angeblichen Stammvaters der Kärntnerischen Grafen von Orlen- burg, MIÖG 31, 611 - 616, (Trotter 1). Isti: Zur Frage der Herkunft der Kärntischen Grafen von Ortenburg, MIÖG 30, 501 - 502, (Troller 2). K. Meichelbeck: Historia Frisingensis, Tom. I., 513, (Meichelbeck 1). E. öefele: Geschichle der Grafen von Andechs, Inns- bruck 1877, 233 - 234, (Oefele 1). ). Gewin: Blüte und Niedergang Hochadeliger Ge- schlechter im Mittelalter, Gravenhage 1955, 128., (Gewin y Gewin 1, 131. F. Tyroller: Genealogie des allbayerischen Adels im HochmiUeläller, Göttingen 1962, Taf. 16, 222 - 228, (Tyroller 1). L. Hauptmann: Erläuterungen des historischen Atlas der österreichschen Alpenländer, ablh. I. IV/2, 1929, Kra- in, 402, (Hauptmann 1). na stanje raziskav današnjega zgodovinopisja ne moremo niti ovreči niti povsem dokazati. Gevvin^^ v svojem sintetičnem delu sega celo v čas Karla Velikega, kjer pa je njegova genealogija že na prvi pogled preveč vprašljiva in mu jo s svojimi argumenti oporeka M. Mitterauer.^•^ Po Gewinu se je Adalbert iz 10. stoletja poročil z bogato aribon- sko dedinjo Drusundo.^"* Temu Adalbertu sledijo v ravni črti Adalberti vse do konca 11. stoletja, od koder se ime nadaljuje pri Tirolskih.Za Orten- buržane značilno in največkrat uporabljeno ime je v rodbino očitno prišlo preko Berte, žene Adal- berta IV., ki naj bila andeškega rodu. Začetnik koroških Ortenburžanov je bil Adalbert IV.}^ frei- sinški vicedom na Lurnskem polju.Kaj je po- dedoval od svojih prednikov, je težko reči. Bil je prvi iz rodu, ki se je imenoval po Ortenburgu.^^ Glede grofovskega naslova pa se Gevvin^^ in Ty- roller^*^ zelo razhajata. Po Gewinu naj bi že ta Adalbert imel grofovski naslov po od okoli leta 1075 od briksenškega škofa Altwina podeljeni gro- fiji v Noriški dolini. Ta je nekaj kasneje postala jedro tirolske grofije, ki jo je utemeljil Adalbert, enakoimenovani sin freisinškega vicedoma. Grofijo in naslov je tako podedovala tirolska veja.^^ Odtod naj bi tudi izvirale težave Ortenburžanov, veje, ki jo je nadaljeval Adalbertov mlajši brat Oton. Or- fenburški grofovski naslov je bil namreč neza- nesljiv skoraj celo 12. stoletje. Po Tyrollerju je stvar drugačna. Predniki koroških Ortenburžanov so prišli na Zgornjo Koroško kot odvetniki iz Eich- stätta. Adalbertov brat naj bi bil lurnski grof Udalschalk, katerega rod pa je že v naslednji generaciji izumrl. Večino posesti je skupaj z grofovskim naslovom okoli leta 1140 dobil Oton Ortenburški. Njegov brat Adalbert je po Tyrollerju že prej umrl brez potomcev, Hauptmann^^ tu misli na Črnograjske, ki pa tudi niso bili dolgega daha. K navedenim nejasnostim, ki jih danes ne moremo zadovoljivo pojasniti, naj priložim še svoje videnje problema prvih Ortenburžanov. Dvanajsto stoletje je glede samega statusa gro- fov iz koroškega Orfenburga kaj negotovo. Nego- tova je tudi genealogija prvih Ortenburžanov. Iz listine, ki je datirana okrog leta 1098^'^ lahko skle- pamo, da je bil vicedom Adalbert že pokojnik, saj Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. M. Millerauer: Karolingische Markgrafen im Südosten, AÖG 123, 1963, 218, (Mitterauer 1). 14 Gewin 1, 103. Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. 1^ Gewin 1, 126 - 128. ^'^ Trolter 2, 501 - 502. 18 Tangl 1, 237 - 238. 19 Gewin 1, 83. 20 Tyroller 1, 225 - 228. 21 Gewin 1, 131. 22 Hauptmann 1, 402. 23 Meichelbeck 1, 528 - 529; Trotter 2, 501, Gewin 1, 128. 1998 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino se v razmeroma pomembni listini omenja le nje- gova vdova s sinovoma Adalbertom in Otonom ("Adalprecht et frater ejus Otto predicte Perthe filli"). Glede starosti obeh bratov lahko zanesljivo rečemo le, da sta se oba rodila po poročni po- godbi, ki je datirana okrog 1070^'^ ("... Adalpertvs Frisingensis vicedominus ... Berthe dilecte coniugi sue ... Perhta mariti sui Adalbert! ..."). Nadaljevanje rodovnika je videl vsak rodoslovec različno. Že Tangl^^ je npr. izpustil celo generacijo, kar so za njim nekritično povzeli tudi jaksch,^^ Pirchegger^'' idr.. Šele Gewin^ je zaslutil, da nekaj ni v redu. Leta 1192^^ se je ortenburški grof Oton odpravljal s križarsko vojsko v Palestino. Če bi bil ta Oton drugi svojega imena, torej vnuk Adalberta rn Berte Andeške iz druge polovice IL stoletja, bi bil za udeležbo v križarski vojni odločno prestar. Če šte- jemo le generacije, je Gewinov rodovnik znosen. Zdi pa se, da je v zmoti pri nadaljevalcih rodu. Namesto Otona II. bi nadaljevalec rodu utegnil biti njegov brat Henrik l.,^^ na kar je, verjetno nehote, pokazal že Pirchegger,'^! ki pa v nadaljnih naved- bah sledi Tanglu in Jakschu. Pirchegger se tu dotika problema sorodstva Ortenburžanov in Eu- rasberških, ki so večinoma živeli in delovali na severnem Bavarskem. Tyroller'^^ kot možnega na- daljevalca rodu eliminira Ortenburžana Otona II. in za njegovo sestro neznanega imena trdi, da se je poročila s tirolskim grofom Bertoldom L. S tem je tudi TyroUer sprožil zanimivo vprašanje, kako so si Tirolski, Eurasberški in Ortenburški med se- boj v sorodu. Pri vsem tem je TyroUer prepričan, da so si sprva v sorodu Tirolski in Eurasburški. Podobnost med rodovnikoma lurnskih Ortenbur- žanov in Eurasburških - Tirolskih pri Tyrollerju^^ je velika. Ustanovitelja linije naj bi bila pri obeh Adalberta, katerih ženi sta (pri obeh!) Berti. Oba Adalberta sta umrla v (približno!) istem času. Oba Adalberta imata za sinova Adalberta in Otona. Slednja se oba v virih ne omenjata več po letu 1147.2^ Oba Otona imata za enega od sinov spet ^ T. Bitterauf: Die Traditionen des Hochstifls Freising, II. Bd. (926 - 1283), München 1909, 319 - 320, (Billerauf 1); Meichelbeck 1, 513; Oefele 1, 233 - 234. Tangl 1, rodovnik na koncu prve knjige. A. Jaksch: Monumenta hislorica ducalus Carinlhiae IV. Bd., Klagenfurl 1906, priloga VI. a, rodovnik - OrLen- burg, Grafen, (Jaksch 1). H. Pirchegger, O. Düngern: Urkundenbuch des Herzog- lumes Steiermark, Ergänzungsheft zu den Bänden I. bis III., Graz 1949, 113, (Pirchegger 1). Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. 29 Tangl 1,271. TyroUer 1, Taf. 16. II Pirchegger 1, 113. 32 TyroUer 1, Taf. 16. TyroUer 1, 22.5 - 229 (za Ortenburžane), 304 - 308 (za Eurasburške oziroma Tirolske). •^"^ Zadnja omemba Otona I. Ortenburškega v list. 1147 (A. Jaksch: Monumenta historica ducatus Carinthiae III. Bd., Otona, le da je Oton II. Eurasburški okr. leta 1135^^ omenjen kot menih v Admontu. V slednji listini ima Oton I. Eurasburški naslov liber hommo de Iringespurch.3^ Oton 1. Eurasberški je kasneje, leta 1147'^'' odšel na križarsko vojno v Jeruzalem in se v virih ne omenja več. Le pol ducata omemb Otona Eurasburškega ne daje dovolj opore za ka- kršnakoli dodatna sklepanja. Se več neznank je z Otonom I. Ortenburškim, ki se prvič omenja sku- paj z bratom in materjo v listini, datirani okr. 1098^8 (Adalprecht et frater ejus Otto predicte Perthe filii). Nadaljne omembe (grofa) Otona 1. Ortenburškega so dokaj pičle. Šele v list. datirani 1136/7 se omenja kot Otto de Ortenpurc,^^ jg^j, 1141^" je (po TyroUerju lurnski) grof (comes Otto de Ortenburc), leta 1143^^ se navaja kot Otto co- ines oz. Ottone comite^2 114543 gpgj jg ^.qj. otto de Ortenburch. Zagotovo sta njegova sinova Oton in Henrik. V listini iz leta 1145 piše dobesedno co- mes Otto de Ortenburch, filius suus Heinricus, v listini datirani med leti 1142/1147'^'* pa se omenja spet brez naslova - Otto filius Ottonis de Orten- burg. Henrik je izgleda starejši, saj se omenja že leta 1140*^ kot Heinricus de Ortenburch, brez gro- fovskega naslova, ki so ga morda Ortenburžani ravno takrat dobili, če sledimo Tyrollerju, ki pravi, da so dobili grofovski naslov pač po izumrlih bliž- njih sorodnikih, grofih Lurnskih. Pri ortenburških bratih Otonu in Henriku je opazen podatek, da se Oton silno redko omenja v virih. Našel sem le tri oziroma štiri listine, kjer nastopa samostojno (listi- ne se vse tičejo cerkvenih zadev), sicer pa je ved- no ob njem brat Henrik, ki se praviloma navaja v vseh primerih kot prvi.''^ V listini datirani med leti 1182 in 1187-I7 gg Oton navaja celo kot Otto liber de Ortinberch, ob njem se omenja tudi njegov brat, koroški arhidiakon Herman. Ali je comes Otto de Ortenburch v tirolski listini iz leta 118748 Klagenfurt 1904, No. 844 Qaksch 2), med pričami Olivne cornile de Orlenpurc, Heinrico {ilio eius. Zadnja omem- ba Otona Eurasburškega v list. 1147 (TyroUer 1, 306) - Olio de I. prodciscens lerosolimas. 3^ J. Zahn: Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, . Bd. L, Graz 1875, No. 167, (Zahn 1), c. 1135. ¦3° Sicer se Oton I. Eurasburški omenja leta 1112 kot Otto de Iringcsburdi, leta 1121 kot nobilis el illuslris, c. 1135 kot že rečeno liber hommo de Iringespurcli, sicer pa leta 1140, 1142/3 in 1147 brez naslova, gl. TyroUer 1, 306. 37 TyroUer 1, 306. 38 Gewin 1, 128. 39 TyroUer 1, 228. Jaksch 2, No. 736. •11 Jaksch 2, No. 754. f Tangl 1,252. -13 Jaksch 2, No. 796. -l-l Jaksch 2, No. 741. f Tangl 1,254. ^° Gl. listine, ki jih za Otona II. in Henrika I. obj. Tangl (Tangl 1, 253 - 277). ;17 Tangl 1, 265. ¦18 Jaksch 2, No. 1337. 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 preje omenjani Oton, ni popolnoma jasno, a je tudi ta listina cerkvena. Imenovanje Otona Orten- burškega v admontski listini iz leta 118Z/1187 kot liber samo potrjuje sum o težavah Ortenburžanov z uveljavljanjem grofovskega naslova vse do konca 12. stoletja, obenem pa namiguje na listino iz okr. leta 1135,49 ko se ravno tako v admontski listini omenja Otto liber hommo de Iringespurch. Ali sta Oton II. Ortenburški in admontski menih Oton II. Eurasburški ena in ista oseba? V že omenjeni listini iz leta 1140, ki se sicer nanaša na samostan v Innichenu, se med pričami po vrsti omenjajo Co- mes Adalbertus et frater ejus Perchtoldus, Otto de Iringisburch, Heinricus de Ortenburch ... Vsekakor zanimiva družba. Prva dva sta grofa Tirolska (III. in I. svojega imena), potem Oton I. Eurasburški (ki v istem času izgine iz virov, enako kot ortenburški grof Oton I.) in Henrik (I.) sin grofa Otona Ortenburškega. Pri vsem tem je bil po Tyrollerju grof Bertold I. Tirolski poročen z neko neznano hčerjo grofa Otona I. Ortenburškega. Obenem s problemom podobnosti med Ortenburžani in Eurasburškimi nastopa tudi problem Tirolskih, ki so po Tyrollerju sorodniki Eurasburških in z Or- tenburžani šele kasneje v svaštvu. Obenem z zad- njim problemom se ponavlja tudi problem gro- fovskega naslova. Adalbert iz druge polovice 11. stoletja, ki ga ima TyroUer^O 23 ustanovitelja linije Tirolskih in Eurasburških, naj bi imel naslov grofa po od briksenškega škofa Altwina podeljeni grofiji na Tirolskem. Pri tem je treba povedati, da pri grofu Adalbertu, ki se v virih omenja v zgornjem smislu, nikjer ne zasledimo kakršnegakoli vzdevka, ki bi zagotovo potrjeval njegovo eurasburško po- reklo.^1 Nobenega trdnega dokaza ni, da sta Adalbert I. Eurasburški in Adalbert, za katerega se kasneje izkaže, da je začetnik grofov Tirolskih, ena in ista oseba. Njegove omembe so cesto v zvezi z briksenškimi škofi, ki so bili neposredni sosedje Ortenburžanov. Tudi nekatere tesnejše vezi z An- dechsi bi bolj govorile za Ortenburžane kot za Eurasberške, saj je bila Berta, žena Adalberta I. Ortenburškega iz njihovega rodu. Pri vsem tem je bilo ženi eurasburškega Adalberta (I.) tudi ime Berta. Prvorojeni (!) sin grofa Adalberta L, Adalbert II. se omenja v listini iz leta»1106 kot Adelbertus adolescens, kar pomeni mlajši in nima z ev. opra- vilno sposobnostjo verjetno nobene zveze. Kasneje se omenja vseskozi največkrat kot grof, njegov brat (po Tyrollerju) Oton I. Eurasberški pa gro- fovskega naslova ni imel. Iz leta 1112 je ohranjen podatek ... Otto defensor von Beuerberg pater eius Adalbertus in leta 1121 ... nobilis et illustris vir Otto de castro Iring. V listini iz okr. leta 1135 se 49 Zahn 1, No. 167. 50 Tyroller 1, 304 - 305. 51 Gl. navedbe pri Tyrollerju (Tyroller 1, 304 - 305). omenja kot liber hommo in ima sina Otona (IL), ki je menih v Admontu. Iz listine, ki je datirana 1142/1143 spoznamo še drugega sina Adalberta, tretji sin Konrad pa se omenja prvič leta 1149.^2 Eurasberški so bili brez grofovskega naslova tudi v nadaljevanju in so izumrli s koncem 12. stoletja.^^ Ev. prednikov Adalberta I. Eurasberškega pa Tyroller ni našel. Pri Ortenburžanih, ki po Tyrol- lerju izhajajo iz Lurnskih, sem že povedal, da je začetnik Adalbert, ki je bil freisinški vicedom na lurnskem polju. Njegov starejši sin Adalbert (II.) se leta 110554 navaja kot dominus Adalbertus de Ca- rinthia, filius Adalberti vicedomini Frisingensis.55 Verjetno gre za isti dve osebi, kot v listini iz leta - 1102,56 j,jg]. gg omenja še tretji, Meginhard (... Meginhardo dedimus Adalberto dedimus Adalberto minori dedimus ...). Grof Udalschalk Lurnski, brat vicedoma Adalberta, je bil poročen s hčerjo kranjskega mejnega grofa Ulrika,57 prav tistega, ki je v preje omenjeni listini iz leta 1102 podaril Meginhardu ter Adalbertu starejšemu in Adalbertu mlajšemu verjetno večino svojih po- sestev v istrski grofiji. Kdo so ti ljudje? Ali lahko za dejanja v listini iz leta 1102 rečemo, da so se zgodila že nekaj prej, vsekakor pred letom 1098, ko naj bi bil Adalbert I. Ortenburški tudi po Ty- rollerju že mrtev? Ali gre za Ortenburžane, Ti- rolske? Ali omemba matere Berte in obeh otrok v listini, datirani okrog leta 10985^ le ne pomeni, da očeta Adalberta Ortenburškega ni več? Na ta vprašanja zaenkrat nimamo zadovoljivih odgovo- rov, razen če omenjena listina iz leta 1102 ne navaja nekih že pred leti izvršenih dogodkov. Zveza med lurnskim grofom Udalschalkom in ti- rolskimi je utegnila biti tesnejša, kot navaja Ty- roller, saj je bil po smrti Adalberta, katerega sam navaja kot očeta kasnejših tirolskih grofov in Eurasburških, leta 1102 namestnik v njegovi grofiji lurnski grof Udalschalk I.,59 sicer oče Adalberta Ortenburškega. Bolj smiselno bi bilo, če bi oče nadomestil pokojnega sina. Ali sta Adalbert IL, katerega potomci so bili tirolski grofje in Adalbert II. Ortenburški ena in ista oseba? Slednji se nam- reč po letu 1102 po Tyrollerju ne omenja več in tudi nima nobenih potomcev^O Hauptmann ima ^¦^ Tyroller 1, 304 - 308. 53 Tyroller 1, Taf. 24. 54 E. Ortenburg - Tambach: Geschichte des reichständi- schen, herzoglichen und gräflichen Gesamthauses Or- tenburg, I., Das herzogliche Haus in Kärnten, Anhang: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten, Vilshofen 1931, (Ortenburg 1), 166. V istem času (1106) se omenja Adalbert Eurasburški (Pirchegger 1, 113). 56 Tangi 1, 240 - 241. 57 Tyroller 1, 225. 58 Gewin 1, 128. 59 Tyroller 1, 224. 60 TyroUer 1, 227 - 228. 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 6 1998 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 tega Adalberta, kot že rečeno, za začetnika Črno- grajskih,^! ki terjajo podrobnejšo analizo, saj je verjetno prav tu rešitev problenaa Ortenburžani - Tirolski, njihovega ev. skupnega izvora. Iz Tyrol- lerjevega rodovnika tudi vidimo, da je bil tirolski grof Adalbert III., sin Adalberta II. - brez potom- cev.^2 ZUSAMMENFASSUNG Ein Beitrag zur Genealogie der älteren Ortenburger Wer sind die Ortenburger und woher stammt dieses dynastische Geschlecht, das mehr als drei Jahrhunderte lang einen beträchtlichen Teil Kärn- tens und Krains beherrschte? Auch die vertieften Studien der letzten Jahre förderten keine zu- friedenstellenden Ergebnisse zutage. Von den Genealogen, die sich mit den Ortenburgern aus- einandersetzten, wird man vor manches Dilemma gestellt. Durch verblüffende Namensähnlichkeit, Verwandtschaftsbeziehungen, durch unklaren Status usw. werden die ohnehin ver- schwommenen Theorien über die Herkunft dieses Adelsgeschlechts noch zusätzlich verdunkelt, des- sen Name auf dem Lurnfeld in der zweiten Hälfte des 11. Jahrhunderts auftaucht - nach einer Theorie mit einem fraglichen Grafentitel. Vielleicht eröffnet die Verwandtschaft mit den Tirolern, Spanheimern und anderen damaligen dyna- stischen Familien jener Zeit viele, noch heute ungelöste Fragen. Auf jeden Fall brachte das 12. Jahrhundert den Ortenburgern neben dem Grafentitel (?) auch Macht und einen ansehnlichen Besitz. Handelt es sich bei den Schwarzenburgern überhaupt um eine Linie der Ortenburger? Kann man auf der Grundlage des erhaltenen QueUen- materials überhaupt einen sicheren Schluß hin- sichtlich der Herkunft dieses Geschlechts ziehen, das der zu Ansehen gelangte TyroUer mit einem Namen beginnt, den seine Vorfahren nicht ge- kannt hatten. Kann man die Ortenburger nach Gewin in eine Verwandtschaftsbeziehung mit den Herren von Rodeneck bringen, wo die Kontinuität der Namen ebenso problematisch ist? Von Besitz und Besitzkontinuität kann man aufgrund abso- luten Quellenmangels keinen Schluß ziehen, zu- mal die Mehrzahl der Geschlechter bald aus- gestorben ist. Es muß festgehalten werden, daß aus dem erhaltenen Quellenmaterial nicht her- vorgeht, ob die Ortenburger als Erben der Be- sitzungen dieser Geschlechter auftraten. Auch die Besitzungen der Schwarzenburger wurden größ- tenteils von den Görzern ererbt. Für eine zu- sätzliche Schlußfolgerung fehlt es wieder an Quellenmaterial. Interessant ist das Auftauchen der Ortenburger im Zusammenhang mit dem entfernten Kloster Admont, wo eine Verbindung mit den Eurasburgern und dadurch auch mit den Tirolern möglich wäre. Die letzte und eine Reihe anderer Fragen ist der rote Faden der Abhandlung, die zur Klärung dieses Problems beitragen möchte. ^1 Hauptmann 1, 402. 62 TyroUer 1, 305. 10 6 3 KRONIKA 1998 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Lilijana Žnidaršič Sola pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani prvih sto let po ustanovitvi škofije Do ustanovitve ljubljanske škofije 6. decembra 1461, kanonično potrjene 6. septembra 1462,^ je pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani delovala šola, za ka- tero sta skrbela mesto in župnik;^ ta je imel sedež pri sv. Petru zunaj mestnega obzidja. S pov- zdignjenjem šenklavške kapele v stolnico, vzpo- stavitvijo stolnega kapitlja in inkorporacijo šem- petrske župnije škofovi menzi pa se je šola znašla v novem položaju. Odgovornost za redno oprav- ljanje bogoslužja, ki ga je predpisovala ustanovna listina škofije in pri katerem naj bi peli tudi šolarji, je prevzel kapitelj s proštom, dekanom in kano- niki. Po drugi strani je postal pravi župnik župnije Sv. Petra škof in je v njegovem imenu župnijo poslej upravljal vikar.^ Tako se v zvezi s šolo ni pojavilo zgolj vprašanje usposobljenosti njenega učitelja in učencev za sodelovanje pri številnejših in slovesnejših obredih nove stolnice. Cimprejšen odgovor je terjalo predvsem vprašanje, kako naj se o pristojnostih glede šole konkretno sporazumejo škof, kapitelj in mesto. O tem in nekaterih drugih vidikih obravnavane téme bomo podrobneje go- vorili v nadaljevanju. Tu zapišimo le, da so si mestne in cerkvene oblasti še naprej delile nadzor nad šenklavško šolo in da posebne kapiteljske šole - ki jo kot eno izmed treh predreformacijskih šol v Ljubljani navaja V. Schmidt^ glavno mesto dežele Ustanovna listina cesarja Friderika III. je objavljena v Zgodovinskem zborniku. Prilogi "Laibacher Dioece- sanblallu" (= ZZ) I Laibach (1888), št. 1, stolpec 6 - 8; št. 2, stolpec 17 - 26. Objava potrdilne bule papeža Pija II. v ZZ III (1890), št. 9, stolpec 113 - 118. J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, Carniola VI (1915), str. 2. Prim. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (= GZL) III, Ljubljana 1958, št. 34, 36. Prim. I. Vrhovec, Zgodovina šenlpcterske fare v Ljub- ljani, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, Ljubljana 1903, str. 19. Avtor se sicer moti, ko pravi, da je župnija sv. Petra "postala podružnica šenklavška"; stolna cerkev sv. Nikolaja je dobila župnika-kanonika za časa škofa Tomaža Hrena (1597/99 - 1630). V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slo- venskem I, Ljubljana 1963, str. 57: "Pred reformacijo so bile največ tri /šole v Ljubljani/: stara latinska kapiteljska šola, ki pa je bila slabo obiskana, križanska šola, ome- njena spel 1534 in 1543, vsaka z enim učiteljem, in morda še ena, ki naj bi ji škof na prošnjo magistrata 1534. /pravilno 15397 leta prepustil eno sobo v škofijski. Kranjske ni imelo. Razmerja med mestom, kapitljem in škofom v odnosu do šole osvetljujejo šele viri iz časa škofov Franca Kacijanarja (1536/37 - 1543), Urbana Textor- ja (1543 - 1558) in Petra Seebacha (1558/60 - 1568). V dobo škofa Kacijanarja sodi pismo z dne 24. julija 1539, v katerem ljubljanski meščani naprošajo škofa, naj učitelju za določen čas prepusti eno od sob na škofiji, da bo služila "za pouk otrok". Po podrtju starega šolskega poslopja v bližini šen- klavške cerkve^ namreč ni bilo najti drugega pri- mernega prostora, stanujoč na škofiji pa bi mogel učitelj vestneje izpolnjevati svoje dolžnosti pri stolnem bogoslužju.^ Kacijanarjevega odgovora ne poznamo, vendar domnevamo, da je škof prošnji ustregel. Odnosi med mestnimi oblastmi, ki so se vse bolj nagibale k protestantizmu, in škofijo so se ohladili pod Kacijanarjevim naslednikom Textor- jem.'' Vseeno je mestni svet 17. maja 1549 sklenil primakniti polovico vsote za nakup novih stolnič- nih orgel, saj naj bi se bili meščani "spustili glede orgel že tako daleč in da se ne zamerijo škofu". Takšno odločitev so poleg tega sprejeli, ker se je tudi kapitelj obvezal, da bo "za vse večne čase vzdrževal organista in skrbel, da bodo orgle v redu".8 Zakaj so si mestni veljaki nedolgo zatem premislili in "odklonili vsako podporo",^ ni jasno. palači." Prim. ). Ciperle, Ljubljansko šolstvo do srede 18. stoletja, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 135. 5 "Nach dem die schuell hie gannlz pawfellig /../ haben wir gedachte schuell abreyssen lassen". - Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), fond Kapiteljski arhiv Ljub- ljana (= KAL) Spisi, f. 38/1. Šole torej niso le nameravali podreti, kot je razuineti iz povzetka v ). Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, n. d., str. 4. " "Damit er zw furderung des gotz diennsts, dester ordennlicher meg khomen" - NŠAL, KAL Spisi, f. 38/1. Prim. A. Svetina, Protestantizem v Ljubljani. Kulturno- zgodovinske slike. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 162 - 163. O škofu Textorju jedrnato F. M. Dolinar, geslo Textor Urban, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648, Berlin 1996, str. 692 - 693. " Navedeno po V. Fabjančič, Mestni sodniki in župani (tipkopis), v: Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), Ro- kopisni elaborati /LJU 364/, str. 227. J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, str. 84. 11 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Kakorkoli že, v začetku petdesetih let 16. stoletja so pri sv. Nikolaju stale nove orgle^'^ in ker je bila glasbena izobrazba nujni del takratne splošne iz- obrazbe, sta s tem pridobili tako stolna cerkev kot šenklavška šola.^l Kar zadeva razdelitev stroškov za učiteljevo vzdrževanje, se o tej dokaj dobro poučimo iz ka- piteljskih računov za leti 1550/51 in 1560/61^2 ter zastavnega pisma škofa Seebacha iz leta 1559.^3 Iz navedenega gradiva je razvidno, da je kapitelj plačeval učitelja za vodenje petja pri določenih liturgičnih opravilih in da je za učiteljevo hrano poskrbel škof prek svojega oskrbnika v Ljubljani. Ko je 17. marca 1559 škof Seebach zastavil ljub- ljansko škofijsko gospostvo organistu in doteda- njemu oskrbniku Janezu Diennerju, je izrecno navedel, da mora Dienner "die zween priester sambt dem schuelmeister vnnd praebendt auf die schuell /.../ mit der speis auf sein selbst costen vnderhalten".!'! Poleg dveh duhovnikov in učitelja je hrano na škofiji dobivala torej "prebenda pri šoli". Po analogiji z mlajšimi viri ugotavljamo, da so bili s tem izrazom najverjetneje mišljeni duhov- niški kandidati (prebendarji),!^ ki so obiskovali in/ ali pomagali v stolni šoli in cerkvi.Tak status je imel morda tisti Lenart, ki mu je patriarh 6. ja- nuarja 1474 podelil dovoljenje za prejem mašni- škega posvečenja in ki se ob tej priložnosti ime- nuje "kaplan in stalni gost" škofa Eamberga.^^ Ta- ko utegne dolžnost škofovega oskrbnika v Ljub- ljani, namreč hraniti šenklavškega učitelja in pre- bendarje, dejansko izvirati iz časa prvega ljub- ljanskega škofa Žiga Lamberga (1461/63 - 1488). Na Stroške kapitlja 7,a njihovo postavitev in poslikavo iz- kazuje pregled kapiteljskih izdatkov za obračunsko leto 1550/51 - prim. A. Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967, str. 20. 11 V tem smislu A. Rijavec šenklavškega organista in uči- telja imenuje "stebra glasbene reprodukcije v stolnici" - prav tam, str. 22. 12 V NŠAL, KAL Spisi, f. 287. 13 Mlajši prepis pisma v NŠAL, ŠAL Formularji, št. 1, str. 533 - 536. 14 Prim. A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 22. 1^ A. Koblar opredeljuje prebendarje kot "dijake, ki so že prejeli štiri nižje redove". Na seji kapitlja 6. maja 1603, katere se je udeležil tudi škof, je bil sprejet sklep, da dobijo prebendarji ob torkih, četrtkih in nedeljah na škofiji po štiri jedi, druge dni pa po tri; račune o 1-irani je vodil škofijski ekonom - A. Koblar, Beležke iz zapis- nikov kapiteljskih sej pod škofom Hrenom, Izvestja mu- zejskega društva za Kranjsko (= IMDK) V (1895), str. ^° Prim, navedek škofa Janeza Tavčarja (1580 - 1597) iz leta 1589, da hrani pri ljubljanski stolni cerkvi na lastne stroške dva kaplana, učitelja, pevca ter šest alumnov ali učencev, ki se vsi posvečajo glasbenemu in cerkvenemu pouku - NŠAL, KAL Spisi, f. 57/4. Obj. F. M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji. Acta ecclesiastica Sloveniae 3 (1981), str. 70. 17 "Vedni /stalni/ gost" je prevod A. Koblarja za lat. "con- tinuus com mensalis" - A. Koblar, Drobtinice iz fur- lanskih arhivov, IMDK I (1891), str. 18. stare navade (von alter herkomen) opozarja v tej zvezi tudi škof Seebach v navedenem pismu. Naše skromno vedenje o pravicah in dolž- nostih do šole pri sv. Nikolaju lahko preverimo in razširimo ob spisih, nanašajočih se na spor med mestom in kapitljem s konca petdesetih let 16. stoletja.18 Do spora je prišlo, ko je škof na predlog kapitlja postavil za učitelja Krištofa Skofiča, ki Ljubljančanom ni bil po volji. Na jurjevo leta 1559 je kapitelj potožil vicedomu, da meščani obre- kujejo in sramotijo učitelja, predstavniki mesta pa so nato kapitelj obtožili, da se namerava polastiti šole. V pismu, naslovljenem na vicedoma, so zapi- sali, da pripada šola vsemu mestu, saj so jo zgra- dili meščani, ki se sami prav tako ne vtikajo v bogoslužni red kapitlja.l^ Hkrati so mestne oblasti zahtevale, naj se jim še naprej priznava pravica do potrditve učitelja, ki so jim ga že od nekdaj prezcntirali ljubljanski škofje. "/.../ Bischoue von Laibach, der ain schuelmaister aufzunemen, vnd wir denselbn alsdann nach ordenlicher presentier- ung, wie von alter herrkhomen, auch ie vnd albeg gewesst, zubestätten haben." Kapitelj je odgovoril 17. maja 1559: vicedomu je zatrdil, da mesto nikoli ni imelo konfirmacijske pravice. Tudi v primeru, na katerega se meščani posebej sklicujejo, to je po- trditev nekdanjega učitelja in zdajšnjega dekana, ni šlo za dejanje v smislu prezentacije. Kakor je povedal dekan sam, je pokojni škof Textor tedaj sklical mestne svetnike v škofijsko palačo in jim med drugim naznanil, koga je imenoval za uči- telja, saj so se bili meščani drznili obljubiti uči- teljsko službo nekemu Lenartu Maroltu iz Be- ljaka.20 Kapitelj zavrača očitek, da si hoče prilastiti šolo in zemljo, na kateri ta stoji; v skladu s svojimi privilegiji hoče braniti osebe, ki jih za poučevanje mladine in sodelovanje pri bogoslužju določa škof. Pismo dekana in ostalih kapiteljskih članov sklepa prošnja, naj vicedom varuje tako imetje kot stare, do takrat veljavne pravice škofije in kapitlja glede 18 NŠAL, KAL Spisi, f. 313/3. 19 "Dan die herrn von Capiti wissen, das sy mit der schuel (die one mytl sambt der khirchen gemainer stat ge- hörig) noch vili weniger mit aufnehmung ains schueL maister nichts zuthuen, oder (ausser des Gottes di- ennsts, vnd was denselben angehorig, darinen wir inen mit nichte, vili oder wenig gar nie khain spör, noch irrung gethan, noch thuen wellen, zuhandlen haben." Do gradnje nove šole potemtakem ni prišlo šele ob kon- cu stoletja - prim. J. Ciperle, n. d., str. 135. 2" "Učitelj Lenart Marolt" (schuelmaister Leonhart Mar- holdt) se omenja v zapisniku ljubljanskega mestnega sveta z dne 3. oktobra 1544 - ZAL, Rokopisne knjige (Cod), 1/5 -1544, fol. 53. Sodeč po kontekstu omembe je bil Marolt dejansko Beljačan; v istem odstavku zapisnika je namreč govor o mestnih piskačih (der Thurner hal- ben), za katere vemo, da so prišli iz Beljaka in da so po letu 1544 v Ljubljani delovali kot "stalen in organiziran instrumentalni korpus" - glej A. Rijavec, Ljubljanski mestni muziki, Muzikološki zbornik II (l966), str. 37 - 38. 12 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Omemba Lenarta Maroita, nesojenega šenklavškega učitelja (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Rokopisne knjige, Codex 1/5 - 1544, foL 53) šole in mežnarije. Dasi so ljubljanske mestne in cerkvene oblasti različno razlagale vlogo mesta pri izbiri šenklavškega učitelja, ne moremo zanikati, da bi šola, kakršna je tačas bila, brez soglasja me- ščanov težko nadaljevala z delom. Obenem velja poudariti, da je nastal spor v času, ko so se na Kranjskem težnje laikov po večjem vplivu v Cerk- vi tesneje povezale z zahtevami protestantske re- formacije. To pa je duhovščino, ki se je zato čutila še bolj ogroženo, spodbudilo, da se je odločneje postavila v bran svojih pravic in privilegijev. Upa- nje na uspeh ji je dajalo katolištvo deželnega kne- za in cesarja Ferdinanda I. Zelo dragoceni podatki, ki jih najdemo v zgoraj povzetem odgovoru ljubljanskega kapitlja, so ime- na zadnjih nekaj šenklavških učiteljev pred letom 1559. Vrsto začenja oseba, ki jo kapitelj ne imenuje z imenom in/ ali priimkom, ampak jo preprosto označi za dekana, vendar lahko "dekana" identi- ficiramo s pomočjo drugih virov. Iz teh povza- memo, da gre za Krčana Boltežarja Gurkfelderja,^! ki je bil dekan stolnega kapitlja v letih 1556 - 1561.22 Medtem ko je Gurkfelder pri sv. Nikolaju učifeljeval deset let - od okrog leta 1544 ali 1545 do 1555,23 njegovi nasledniki službe niso opravljali dolgo. Dve leti je tu služboval Feliks Rotar; ker ni bil dovolj vesten, je škof Textor učiteljevanje za- upal nekemu Nizozemcu Viljemu. V času sedis- vakance po Textorjevi smrti 30. marca 1558 se je kapitelj odločil za Andreja Freidenschussa, ki naj bi začel poučevati v mesecu maju.24 Toda zaradi njegovega neprimernega ravnanja z otroki in ob- čevanja z Ljubljančani so pričeli meščani na no- vega škofa naslavljati prošnje za Freidenschussovo zamenjavo. Kapitelj je tedaj škofu predlagal, naj 21 Gurkfelder se je v zimskem semestru leta 1536 vpisal na univerzo na Dunaju kot: "Walthasar Gurgkfelder ex op- pido Gurgkfeld Carniola" - Die Matrikel der Universität Wien {= MUW) III, Graz-Wien-Köln 1971, 1536A A 16. 22 NŠAL, Zbirka listin, 1557 I 4.; NŠAL, KAL Spisi, f. 138/17. Takšno datiranje potrjuje tudi omemba učitelja Lenarta Marolta (1544). 24 Ustrezno mesto se dobesedno glasi: "nekaj tednov po sv. Juriju" (23. april). službo učitelja pri stolni cerkvi prevzame Krištof Skofič, bakalavrij univerze na Dunaju, ki se je že pri magistru Sartoriju preizkusil v poučevanju deč- kov plemenitega in neplemenitega rodu.25 Ško- fičeva nastavitev pa je bila, kot že rečeno, povod za spor med mestom in kapitljem. Če torej izhajamo iz omenjenega pisma, so se v obdobju 1544(45) - 1559 pri sv. Nikolaju zvrstili na- slednji učitelji: - Boltežar Gurkfelder, 1544(45) - 1554(55) - Feliks Rotar, 1555 - 1557 - (Nizozemec) Viljem, 1557 - 1558 - Andrej Freidenschuss, 1558 - 1559 in - Krištof Škofič, 1559 - (?).^ Tako kot Gurkfelder in Skofič, ki se je na ar- tistično fakulteto dunajske univerze vpisal leta 1550,26 jg Dunaju študiral tudi Freidenschuss. Zapis ob njegovi imatrikulaciji v drugem semestru leta 1550 ga beleži kot "Kranjca iz Ljubljane".27 Kar zadeva druge biografske podatke, nam jih je uspe- lo zbrati še največ o Krištofu Škofiču. Bolj kakor to, da mu je bil leta 1564 podeljen naslov "javnega notarja in rednega sodnika papeške avtoritete"28 ter da je pozneje kot kanonik igral vidno vlogo v ljubljanskem kapitlju, pritegne pozornost podatek, da je bil pozakonjeni sin generalnega vikarja Ni- kolaja Škofiča.29 Dejstvo, da je bil Nikolaj v tistem času vnet nasprotnik protestantov,^^ nam pomaga razumeti, zakaj meščani Krištofa v vlogi učitelja niso hoteli sprejeti. "Nachdem er auch zu Wien wie wissentlich beim Magistro Sartorio edlen vnd vnedlen khnaben mit der doctrin vnd vnderweisung vorgestanden /../." 26 MUW III, n. d., 1551/1 A 31. "Andreas Freidenschus Carniolanus ex Labaco, p(auper) 0 /d(edi)t/' - MUW III, n. d., 1550/11 A 15. 28 NŠAL, Zbirka listin, 1564 XII 19. Jurklošter. 29 To je razvidno iz poročila kapitlja o eni od zapuščinskih razprav za pokojnim Krištofom (1600) - NŠAL, KAL Spisi, f. 142/5. Ljubljanski kanonik in generalni vikar Nikolaj Škofič naj bi bil po smrti škofa Textorja največji sovražnik Trubarja in nasploh preganjalec "mnogih kristjanov" - T. Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, str. 115 - 116 (iz Trubarjevega opisa svoje vrnitve v Ljubljano leta 1561, napisanega sicer v tretji osebi). 13 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Pogled na ljubljansko stolnico (e) in frančiškanski samostan (g). Šola je stala na prostoru današnjega semenišča. (Andreas Trost, bakrorez Ljubljane - izrez, v: Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1697) Gurkfelder, Rofar, Viljem, Freidenschuss in Skofič pa niso edini po imenu znani učifelji ljub- ljanske mestno-stolne šole. Poleg kanonika Mihaela Vallerja (umrl 1539), ki naj bi fu poučeval v mla- dih letih,31 nalefimo v letnih obračunih škofijskega oskrbnika v Gornjem Gradu še na eno ime - na Antona Steinerja; njegovo delovanje je izpričano za konec dvajsetih in začetek tridesetih let 16. sto- letja.32 Notici, ki podajata znesek, izplačan v G. Widmer, Urkundliche Beträge zur Geschichte des Gottscheerländches 1406 - 1627, Quellen und Studien des Grenz- und Auslanddentschtums VII, Planen i. V. 1932, Str. 37. Več o Vallerju, "očetu muzičnega tropa", P. Simonili, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, str. 77 - "Octob(ris)... XX Dem Anlhonio schuelmeister zw Lay- bach durch herrn Vrban Strella... vi ll xxiiii er" - NŠAL, Gornji Grad A, f. 22, fol. 5 (izdatki za leto 1529/30). oktobru 1529 in 1532, odpirata seveda vprašanje, kako to, da si je Steiner zabeleženi vsoti prislužil v Gornjem Gradu. Odgovor je preprost: pevci šen- klavške šole so pod učiteljevim vodstvom gostovali v gornjegrajski sostolnicL ob določenih dneh pa so verjetno tudi člani tamkajšnje šole oziroma alu- mnata prihajali pet v Ljubljano. Z učiteljevimi dohodki in nalogami, za katere je učitelja pri sv. Nikolaju plačeval kapitelj, nas na- tančneje seznanjata pregleda kapiteljskih izdatkov za leti 1550/51 in 1560/61. V obračunskem letu 1550/51, enako 1560/61, naj bi šenklavški učitelj "Octobris am xii dem Anthoni Steiner schuelmeister zu sand Nicla zu Laibach" - NŠAL, Gornji Grad A, f. 22, fol. 3 (izdatki za leto 1532/33). 33 A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 26; J. Höfler, Glas- bena umetnost 16. in 17. stoletja. Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 127. 14 6 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino prejel nekaj nad 10 dukatov, in sicer za vodenje petja pri zgodnji maši, pri duhovnih opravilih dveh drugih ustanov in adventnih "Pozdravljena Kraljica" (Salve Regina).^4 Nadaljnjih 56 krajcarjev naj bi dobil za osem kvatrnih maš zadušnic ali 7 krajcarjev za zadušnico.^^ Kar zadeva izplačila za opravljene obveznosti iz (masnih) ustanov, za ka- tere kapitelj ni bil neposredno odgovoren, so bila ta navadno določena z ustanovno listino. Za petje pri maši zadušnici, ki so jo tedensko opravljali beneficiati oltarnega beneficija sv. Barbare in sv. Marjete v stolnici so na primer ustanovitelji uči- telju namenili en funt denaričev letno.Ker je bilo pri sv. Nikolaju ustanov s petimi mašami pre- cej ^7 in so morali dečki večkrat peti tudi v žup- nijski cerkvi sv. Petra in drugod,^^ je bila pomoč podučitelja in prebendarjev zagotovo dobro- došla.39 Če se je o liturgičnih dolžnostih šenklavških učiteljev ohranilo vsaj nekaj virov prve roke, pa to ne velja za njihove siceršnje naloge, povezane s poučevanjem. Glede na to, da so šolo obiskovali povečini meščanski otroci ter so se tako o plačilu kakor o učni snovi in podajanju le-te učitelji do- govarjali s starši,40 to ni tako nenavadno. Osta- jamo pač pri domnevi, da so se šolarji vadili pred- vsem v branju, pisanju, računanju in petju; med- tem ko naj bi se čim bolje naučili nemščine, bi si nekaj osnov latinščine pridobili na pripravah za 34 "Schuelmaysler besoldung. Von der matur... due 7 kr 40. De officio Trinitatis... due 2 kr 20. Voin Requiem in Basilica... due / kr 43 den 3. Vom Salue im Aduendl... due ,/ kr 34 den 1" - NŠAL, KAL Spisi, f. 287, fol. 2a (izdatki za obračunsko leto 1550/51). Vsake kvatre sta se peli dve maši zadušnici: ena za ustanovitelja in deželne kneze (Fürsten begeen), druga za /laneza/ Slugo (Sluga begeen) - navedek kot v prej- šnji opombi, fol. 3'-5. Pri Slugovi ustanovi gre bržkone za ustanovo Janeza Sluga, mestnega sodnika v Kranju - prim. J. Žontar, Zgodovina inesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 59. 3° "Ainem yetzlichem schuelmaister von dem besingen des seelambts yerlich /../ raychen ain phundt phennyng" - NŠAL, Zbirka listin, 1499 VI 22. 37 J. Veider, n. d., str. 67 si.; A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 13 - 15. Na obveznosti šenklavške šole do cerkve sv. Petra skle- pamo po analogiji s podatki iz mlajših virov. Seznam teh obveznosti je ohranjen za leto 1669 - NŠAL, KAL Spisi, f. 38/32 (Obligationes Ludirectoris Ecclesiae Cathe- dralis Labaci, quas habet per se vel succentorem pera- gere in Ecclesia S. Petri suburbii Labacensis). Posebnega učiteljevega pomočnika ali podučitelja (vnn- dermaysterjomenja (že) ustanovna listina beneficija sv. Rožnega venca v ljubljanskem špitalu z datumom 1. januar 1524 - NŠAL, KAL Spisi, f. 212/8. Prva znana imena šenklavških podučiteljev so iz zadnje četrtine 16. stoletja - glej J. Höfler, Glasbena umetnost pozne rene- sanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, str. 8. 40 Tako je bilo še v 17. in 18. stoletju do terezijansko-jo- žefinskih šolskih reform. Prim. J. Ciperle - A. Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987, sir. 29. sodelovanje pri bogoslužju. V kolikšni meri so se "dijaki učili predmetov trivija in kvadrivija" in se "usposobili za prestop na vseučilišče",41 ostaja od- prto vprašanje. Upoštevaje, da je med vpisanimi na dunajsko univerzo pred sredo 16. stoletja sre- čati razmeroma veliko sinov meščanov, ki so izšli iz Ljubljane ali okolice,42 domnevamo, da šola ni nudila le najtemeljnejše izobrazbe.43 Spodbudno je moralo delovati že stolnično okolje z neredkimi iz- obraženci in kapiteljsko knjižnico.44 Kljub temu je bil še v drugi polovici 17. stoletja osnovni "pred- metnik" šole: branje, pisanje, računanje in petje.45 Dogajanje v ljubljanski šoli sv. Nikolaja sta po letu 1461 zaznamovala zlasti dva dejavnika: vzpo- stavitev škofije s sedežem pri šenklavški cerkvi in protestantska reformacija. Če je obstoj škofije že sam po sebi dvigoval ugled šole, se je ta močno zamajal ob razmahu protestantizma v mestu sredi 16. stoletja.46 Ljubljanski meščani, ki so večji del obravnavane dobe podpirali razcvet stolničnega bogoslužja, so pričeli odkrito zavračati tako (rim- sko) katoliško pojmovanje liturgije kakor ureditev šole, v kateri bi imela glavno besedo katoliški škof in kapitelj. Za staro šenklavško šolo je predstavljal dodaten izziv protestantsko naravnani Lenart Bu- dina, ki je po letu 1533 deloval v Ljubljani kot zasebni "latinski učitelj" in leta 1563 postal prvi rektor novoustanovljene stanovske šole.47 Vpra- šanje, kako se je šola pri sv. Nikolaju znašla v nadaljnjem obdobju, tj. pred formalno rekato- lizacijo mesta okoli leta 1600,4^ pa zahteva že po- sebno obravnavo. 41 J. Gruden, Šola pri sy. Nikolaju, n. d., str.3 - 4. Prim. A. Ožinger, Študenti iz slovenskihh dežel na du- najski univerzi poznem srednjem veku (1365 - 1518), Kronika 23 (1975), str. 150 - 152; J. Janžekovič, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju. Kronika 25 (1977), str. 169 si. Prim. J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 110; P. Simoniti, n. d., str. 113 - 114. 44 p. Siinoniti, n. d., str. 51 - 52, 59 si., 120 - 122, 221 - 222. 45 NŠAL, KAL Spisi, f. 38/33 (reverz učitelja Janeza Jurija Hintersingerja iz leta 1679). Prim. J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, n. d., str. 9-11. 4" Prim. G. Heiss, Notranjeavstrijske "deželne stanovske šole". Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni si- stem 16. stoletja. Zgodovinski časopis 41 (1987), str. 589. 47 V. Schmidt, Pedagoško delo protestantov na Sloven- skem v XVI. stoletju. Pedagoški tisk 6, Ljubljana 1952, str. 28 si.; P. Simoniti, n. d., str. 114 - 118. 4° Prim. J. Wallner, Notizen zur Schulgeschichte Laibachs vor der theresianischen Reform, Mitlheilungen des Musealvereines für Krain VI (1893), str. 126. 15 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 ZUSAMMENFASSUNG Die Schule bei der Domkirche St. Nikolai in Ljubljana in den ersten hundert Jahren nach der Gründung des Bistums Die Gründung des Ljubljanaer (Laibacher) Bis- tun\s im Jahre 1461 (1462) bedeutete für die Schule bei der Nikolaikirche in Ljubljana einen großen Wendepunkt. Die Erhebung der St. Nikolai-Kapelle zur Domkirche mit Sitz des Bischofs und des Kapitels mit Propst, Dechant und Domherren, brachte für die Schule neue Aufgaben vor allem im Bereich der Musik mit sich. Die Zahl der kirchlichen Amter, an denen der Lehrer samt den Sängern und anderen Schülern der Domkirche teilnehmen mußten, stieg an, die Qualität des Singens mußte verbessert werden. Auf der anderen Seite wurden auf Bischof und Kapitel Pflichten und Aufgaben übertragen, die bis dahin der Pfarrer der St. Peterskirche gegenüber der Schule erfüllt hatte. Die Kompetenzen der Stadt änderten sich mit der Gründung des Bistums offensichtlich nicht. Das Verhältnis der kirchlichen und städtischen Behörden zur St. Nikolai-Schule wird erst durch die Quellen aus der Amtszeit der Bischöfe Franz Kazianers (1536/37-1543), Urban Textors (1543-1558) und Peter Seebachs (1558/60-1568) beleuchtet. Eine beträchtliche Zahl der Angaben betrifft die Ver- teilung der Schulkosten. Man stellt fest, daß das Gebäude, in dem der Unterricht erteilt wurde, von den Bürgern errichtet und instandgehalten wurde. Außer dem Schulgeld, das von den Eltern ent- richtet wurde (darüber liegen keine konkreten Angaben vor), standen dem Lehrer der St. Nikolai- Schule auch Verköstigung und Geld für die Teil- nahme am Gottesdienst in der Domkirche zu. Während für die Verpflegung der Lehrer der Bischof durch seinen Pfleger in Ljubljana Sorge tragen sollte, zahlte das Kapitel zum Beispiel im Jahre 1550/51 dem Lehrer etwas über 10 Dukaten, und zwar für die Gesangleitung bei der Frühmesse und für die Mitwirkung bei der Liturgie in zwei anderen Stiftungen und beim Salve Regina in der Adventszeit. Für seine Verpflichtungen in den Stift- ungen außerhalb des Amtsbereichs des Kapitels erhielt der Lehrer einen in der entsprechenden Stiftungsurkunde festgelegten Anteil. Eine besondere Frage stellt das Präsen- tationsrecht für die Lehrer der St. Nikolai-Schule dar, das grundsätzlich der Bischof und zur Zeit seiner Sedisvakanz das Kapitel innehatte. Solange die Stadtbehörden mit der Bischofswahl einver- standen waren und darauf Einfluß nehmen konn- ten, kam es zu keinen größeren Streitigkeiten. Als sich jedoch mit dem Aufschwung des Prote- stantismus und der Radikalisierung der wider- streitenden religiösen Ansichten die Kluft zwischen dem Bischof und dem Kapitel einerseits und den städtischen Notabein andererseits vertiefte, waren auch in Bezug auf die Schule Auseinander- setzungen zu erwarten. Von einem heftigen Streit zeugen zwei Briefe, die das Kapitel und die Stadt im Jahre 1559 an den Landesvizedom gerichtet haben. Unstimmigkeiten hinsichtlich der Frage, ob der Bischof den Bürgern den jeweiligen Lehrer zu präsentieren habe oder ob es ihm frei stehe, sie über seine Entscheidung in Kenntnis zu setzen, waren vor allem eine Folge der Abkühlung, zu der der von Bischof Textor gegen die Ljubljanaer Pre- dikanten im Herbst 1547 eingeleitete Prozeß beigetragen hat. Der Brief des Kapitels aus dem Jahre 1559 ist noch von einem anderen Standpunkt her von Interesse. Aufgrund des Briefs (und mit- hilfe einiger neuerer Quellen) lassen sich nämlich die Namen der fünf Lehrer bei St. Nikolai seit der Mitte der vierziger bis Ende der fünfziger Jahre des 16. Jahrhunderts ermitteln. Unter ihnen befinden sich der spätere Dechant des Kapitels Balthasar Gurkfelder und der Domherr Christoph Schko- fitsch, der ligitimierte Sohn des Ljubljanaer Ge- neralvikars und Antireformators Nikolai Schko- fitsch. In den ersten hundert Jahren des Bestehens der Ljubljanaer Domschule stellen die dreißiger Jahre des 16. Jahrhunderts eine Zeitenwende dar. In die- sem Jahrzehnt kommen Anzeichen einer Ab- neigung gegenüber den katholischen (Meß)Stift- ungen deutlicher zum Vorschein - eine Folge der Ausweitung des Protestantismus unter den Bürgern. Das Musikleben und die sonstige Schul- tätigkeit wurden in den darauffolgenden Jahr- zehnten durch entgegengesetzte religiöse und andere Interessen der Kirchen- und Stadtbehörden gelähmt. Obwohl das Ansehen der Schule stark gesunken war, ist es nicht nebensächlich, daß die Domschule, trotz Konkurrenz der Privatlehrer und der Landschaftsschule, ihre Tätigkeit fortsetzte. 16 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Boris Goleč Pozabljena trga Raka pri Krškem in Dolenjske Toplice Stari dolenjski cerkveni središči Raka pri Krškem in Dolenjske Toplice spadata v vrsto dveh ducatov kranjskih trgov, ki so nastali v srednjem veku in v prvih stoletjih novega veka, potem pa do moderne dobe kot trgi obstali ali zamrli. Dasi je bil proces nastajanja trgov večinoma zaključen v 14. stoletju, srečamo na Kranjskem več krajev prvič z naslovom trga šele v 16. in 17. stoletju. V večini primerov je šlo za utrjene podgrajske naselbine, ki sta jim trško ime prinesli fortifikacijska vloga in ambicioznost zemljiških gospodov, niso pa razvile ne srenje tržanov ne še tako omejene trške avtonomije. V 16. stoletju naletimo prvič na Turjak^ in Kostel,^ v drugi polovici 17. stoletja pa na belokranjske trge Vinico, Pusti Gradac^ in Pobrežje ob Kolpi.* Razen Pustega Gradca pozna navedene trge tudi Valvasor, ki je hkrati edini znani vir za trga Prem in Gorenji Logatec.5 Druga skupina pozno izpričanih trgov je nastala malo pred letom 1600. Tedaj so zaradi pridobitve sejemskih pravic postale trgi nekatere večje vasi, ločene od sedeža zemljiškega gospoda, in sicer Cerknica, Šentvid pri Vipavi (današnji Podnanos) ter z nekoliko specifičnim položajem Vrhnika. Vsi trije kraji so uspeli kontinuirano ohranjati novo pridobljeni položaj in so kot trgi upoštevani tako pri Valvasorju^ kot tudi na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744.^ Rake in Dolenjskih Toplic ne bi mogli uvrstiti ne v prvo ne v drugo skupino. Po legi sta veliko bliže trem trgom z nastaiikom okoli leta 1600 - ^ Peter Wolsegger, Das Urbarium der Herrschaft Got- tschee vom Jahre 1574, v: MMVK IV (1891), str. 34. 2 ARS, Vie. A., šk. 83, 1/48, lit. G XVI-3, urbar gospostva ; Kostel 1570, s.p. Viniški urbar iz leta 1674 in urbar gospostva Krupa 1690 - 1699 navajata Iržane Vinice, urbar gospostva Pusti Gradac 1690 - 1699 pa istoimenski trg (Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žužemberk (15. - 18. stoletje). Viri za zgodovino Slovencev, Trinajsta knjiga, Ljubljana ^ 1991, str. 470 - 475, 512 - 515, 542 - 545). 4 NŠALJ, ŽA Podzemelj, RMK 1675 - 1703, 15. 8. 1680 - ex ; opido Pobressie. 5 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 212, 257; Die Ehre XI, : str. 27, 38 - 40, 144 - 149, 216 - 217, 344 - 345, 639 - 641. 6 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 212, 257; Die Ehre XI, j str. 53 - 55, 422 - 423, 472 - 473. i Janez Dizma Florijančič pl. Grienfeld, Deželopisna karta I Vojvodine Kranjske, Ljubljana 1744, faksimile: Monu- i menta Slovenica VI, Ljubljana 1995 (odslej J. D. Fio- \ rijančič, Deželopisna karta), s.p. • Cerknici, Šentvidu pri Vipavi in Vrhniki,^ saj nista bila ne prigrajski ne utrjeni naselji. Obenem je prva omemba trga Raka (1616) tudi kronološko blizu ostalim trem, tako Rako kot Dolenjske To- plice pa povezuje s prejšnjo skupino trgov zlasti motiv nastanka. Prednostnega pomena je bila namreč gospodarska in ne obrambna vloga obeh krajev, pri čemer je uveljavitev trškega statusa ta- ko kot pri vseh ostalih trgih pogojevala volja zem- ljiškega gospoda. Vendar ju od obeh prej nave- denih skupin loči temeljna razlika, da po sredi 18. stoletja o njuni trški preteklosti ni nikakršnih poročil. Prezrla sta ju tako zgodovinopisje kot do- moznanska literatura, zato ju po pravici štejemo za "pozabljena trga." Poimenovanje je toliko bolj upravičeno, ker pri njiju ni šlo za bolj ali manj sa- movoljno, enkratno ali nekajkratno uporabo tr- škega atributa kot pri nekaterih prej naštetih Valvasorjevih trgih, ampak sta do terezijanske dobe uživala celo določeno stopnjo trške upravne avtonomije. Ker so se Dolenjske Toplice v Valvasorjevem času šele začele uveljavljati, ne preseneča, da jih je kranjski polihistor opisal le kot toplice in farno vas.9 Presenetljivejša je njegova uvrstitev Rake med vasi,^0 jg morda posledica začasne osla- bitve že tako šibke trške tradicije in uporabe na- slova trg. Pri tem moramo opozoriti, da je Val- vasor sicer "povzdignil" med trge celo obgrajski višinski Prem, podtaborsko vas Gorenji Logatec in glede na podobnost obzidanemu trgu ali mestu celo protiturški tabor Novi trg ali Tržič pod gra- dom Poljane,^^ prezrl pa je sosednji, še srednje- veški trg Stari trg ob Kolpi. Koliko se je pri tem oziral na všečnost zemljiških gospodov in njihove ambicije, lahko samo ugibamo. Kot bomo videli, sta bili raba trškega imena in toleriranje šibke samouprave trške skupnosti pri naših dveh trgih precej samovoljni in v pravnem oziru takorekoč "pollegalni". Šibko pravno podlago so imeli tudi Valvasorjevi trgi Pobrežje, Vinica, Gorenji Logatec in Prem, ki jih tako kot Rako in O nastanku trgov Cerknica, Šentvid in Vrhnika gl. opombe 48, 49 in 104. 9 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 227 - 228. 10 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 179; Die Ehre XI, str. 20. " J. W. Valvasor, Die Ehre XI, str. 449 - 450. 17 3 KRONIKA časopis za stovensko krajevno zgodovino 46 1998 Dolenjske Toplice zaman iščemo med trgi na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744. J. D. Florijančič je imel pri topografskih oznakah strožja merila kot Valvasor, tako da ima njegov zemljevid pravzaprav že poluradni značaj.Na- vzlic nepriznanju sta topliški in raški trg prav v tem času doživela svoj zenit in konec, povezan s terezijanskimi upravnimi reformami, v katerih za trge "sui generis" preprosto ni bilo več prostora. Glede na preživetje naslovov obeh trgov v terezijanski čas se upravičeno čudimo, kako zlahka ju je zgodovina prezrla. Vsekakor ne bi potonila povsem v pozabo, ko bi se ju dotaknil Valvasor ali kateri mlajših opisovalcev dežele in krajev. Zaradi svoje pozabljenosti vendarle nista bila nič manj pomembna od marsikaterega uradno priznanega in nepriznanega trga, ampak v nekaterih pogledih prej nasprotno. Tako je zgodovinska pozaba slej- koprej posledica nesistematičnega raziskovanja krajevne zgodovine. Kot taka zato ne more v ničemer prejudicirati dejanske vloge, ki sta jo imela obravnavana trga v 17. in 18. stoletju. TRG RAKA PRI KRŠKEM S svojo vzvišeno in zavarovano lego (267 m n.m.) nad Krškim poljem in Krakovskim gozdom je Raka zgodaj postala pomembno lokalno središče, na kar opozarja sosednji toponim Gradišče. Kraj (Arch) se prvič omenja že leta 1161, bližnji grad Raka (castrum Arch) 1249 in cerkev sv. Lovrenca leta 1320,13 potem ko se je pri njej po vsej ver- jetnosti že v začetku 14. stoletja razvil vikariat.l* V cerkvenem oziru se je raška župnija razvila iz pražupnije Bela Cerkev, s katero je bila leta 1454 inkorporirana stiškemu cistercijanskemu samostanu in ostala last samostana do njegove razpustitve.1^ Kraj je navzlic razmeroma zaščiteni legi doživljal burne čase v obdobju turških vpadov, zlasti v drugi polovici 15. stoletja, zato je zanimivo, da se cerkev sv. Lovrenca ne po zunanjih znakih ne v spominu ni ohranila kot taborska.1^ 12 Na Dolenjskem ima J. D. Florijančič (Deželopisna karta) samo sedem trgov, in sicer poleg tradicionalnih petih (Litija, Radeče, Mokronog, Ribnica in Žužemberk) še Kostel in Turjak, t.j. natanko tiste, ki jih pozna šema- tizem Vojvodine Kranjske leta 1795 (Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, Laibach s.a., str. 187). Ena- ka ugotovitev velja za Notranjsko^ s šestimi Irgi (Vrh- nika, Planina, Cerknica, Postojna, Šentvid pri Vipavi in Vipava), medtem ko na Gorenjskem od štirih Ho- rijančičevih trgov (Bela Peč, Tržič, Železniki in Vače) leta 1795 pogrešamo Železnike (istotam, str. 188). Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (Za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975, str. 502 (odslej M. Kos, GHTS). Jože Mlinaric, Stiska opatija 1136 - 1784, Novo mesto 1995, str. 825 (odslej J. Mlinaric, Stiska opatija). 1^ Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija, str. 223 - 224, 233. Omembo tabora pogrešamo že pri Valvasorju Ö- W. Trg Raka (Markh Arch) v registru kontribucije kostanjeviškega gospostva za leto 1667. Glede fevdalne pripadnosti je presenetljiva ločenost Rake in istoimenskega gradu v času, ko se je kraj ponašal z naslovom trga. Prvotno je vsaj določen del vasi pripadal raškemu gradu oziroma graščini.17 Ta posest se je pozneje izgubila, tako da graščina Raka (Guth Arch) po terezijanskem kata- stru sredi 18. stoletja v samem kraju ni premogla podložniške posesti.1^ Šele po letu 1770 je z na- kupom pridobila deset hub in pol, ki so dotlej spa- dale v imenje samostana dominikank v Studeni- cah.l9 Tako kot dominikanke je moral priti na Raki že zgodaj do hubne posesti tudi stiski cistercijanski samostan, natančneje rečeno njegov dvorec Bajnof, ki mu je sredi 17. stoletja pripadalo v kraju sedem hub.20 V poznem srednjem veku je del podlož- nikov pridobilo gospostvo Kostanjevica, ki je od vseh zemljiških gospodov dajalo širšemu območju Valvasor, Die Ehre Vili, str. 718 - 719). - Prim. Peter Fister, Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975, karta za str. 164. 17 Po avstrijski fevdni knjigi 1470 - 1478 (Niederöster- reichisches Landesarchiv Wien, Hs. 17/5, fol. 93 v, po jrepisu B. Otorepca) so imeli bratje Florijan, Jurij in -riderik Raški tu (zu Arch) v fevdu stolp, dva dvorca oziroma hiši (hof) ter dva ostata (hofstat), od tega enega pri pokopališču sredi vasi. 18 ARS, TK RDA, N 120; TK BT, N 120. 19 ARS, TK RDA, L 16 (samostan Sludenice), No. 9, 23. 9. 1756. - Istotam, N 120 (graščina Raka), No. 23, 23. 9. 1756, 2. 12. 1749. - Žal se iz predlerezijanske dobe niso ohranili ne urbarji graščine Raka in ne samostana dominikank v Sludenicah. ARS, Sam. A. I Stična, fase. 5, register davkov in kon- tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p. (Arch). 18 6 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Rake vse do konca fevdalne dobe najntočnejši pe- čal. Medtem ko v kostanjeviškem urbarju okoli leta 1350 kraj Rako še pogrešamo,^! navaja urbar deželnoknežjih posesti iz leta 1438 - 1439 v okviru gospostva Kostanjevica poseben urad Raka z 9 hubami, kosezi in biričevo hubo.^^ V tem času je urad nedvomno že spadal pod kostanjeviško de- želsko sodišče,23 katerega obseg poznamo iz druge polovice 16. stoletja.24 Gospostvo Kostanjevica je bilo tako tudi pobudnik in zaščitnik patrimo- nialnega trga Raka, nastalega okoli leta 1600. Ko je prešlo gospostvo leta 1616 iz deželnoknežjih v svetne roke in leta 1667 v last kostanjeviške cis- terce, so novi gospodarji samo sprejeli obstoj raš- kega trga kot izvršeno dejstvo.^^ Pojav raškega trga v virih Raka vsekakor še ni bila trg po priročnih urbarjih gospostva Kostanjevica v letih 1564^6 in 1566,27 in tudi ne po reformiranem urbarju gos- postva Kostanjevica iz leta 15752^ ter mlajšem urbarju leta 1588,2^ kjer se v atributu ne razlikuje od drugih vaških naselij. Če ji trškega naslova niso priznali deželnoknežji komisarji kot sestavljalci mlajših dveh urbarjev, sicer ni povsem izključeno, da ga ne bi že v tem času ali celo še izza sred- njega veka pospeševali posamezni zastavni imet- niki kostanjeviškega gospostva. Glede na znana nasprotja med njimi in kostanjeviškim mestom, sredi katerega so imeli upravni sedež gospostva, bi bila tiha podelitev naslova trg podložnikom na Raki precej verjetna kot sredstvo zoper Kosta- ARS, Zbirka urbarjev, 17 u, urbar gospostva Kosta- njevica ca. 1350. 22 ARS, Vic. A., šk. 101, popis dohodkov deželnoknežje posesti 1438 - 1439, naslovljen kot: Urbar gospostva Kamnik-Stari grad 1439, vrnjen iz Deželnega arhiva v Innsbrucku, stara signatura Urb. 275/1), fol. 7 - 8'. Urbar navaja za kostanjeviškima uradoma Raka in Vivodina posebej sodišče Kostanjevica - "Judicium in Landstrost" (fol. 11 - 11'), za njim pa urbarski del same Kostanjevice (fol. 12 - 14), ki skupaj sestavljajo celoto, ni pa podan teritorialni obseg sodišča. 24 Prim. Erläuterungen zum Historischen Atlas der Öster- reichischen Alpenländer. 1. Abteilung. Die Landgerichts- karle. 4. Teil Kärnten, Krain, Görz und Islrien, Wien 1914, Str. 474 - 475. - Prim. Jože Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki 1970, str. 6 - 7 (odslej J. Mlinaric, Kostanjeviško gos- postvo). O lastnikih gospostva Kostanjevica prim. Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskein, Ljubljana 1982, str. ?6 ^33- 26 ARS, Vic. A., šk. 90, 1/52, lit. L XV-6, urbar gospostva Kostanjevica 1564, s.p. (Arch). 27 ARS, Vic. A., šk. 90, 1/52, lit. L XV-9, urbar gospostva Kostanjevica 1566, s.p. (Arch). 2° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Arch). PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 61-64. njevičane. Toda tudi če je bilo tako, naslavljanje Rake s trgom ni imelo navzven nikakršne veljave, kar se odraža v uradnih zapisih o Raki kot vasi.^O Drugače kot pri Turjaku ali Kostelu bi mogli za Rako le stežka sklepati, da se je trg izoblikoval še v poznem srednjem veku in nato v mlajših zapisih nenadoma švignil na piano. Ne le da je pri Turjaku neposredno izpričan vzrok za večstoletno odsotnost dejansko obstoječega trga v urbarjih^^ in je taisti razlog mogoč tudi pri Kosfelu,32 ampak sta imela oba navedena trga poleg tega svojstven na- selbinski razvoj podgrajske trdnjave oziroma pri- grajskega naselja, kar pri Raki v celoti pogrešamo. Vas Raka je bila do domačega istoimenskega gradu v povsem drugačnem razmerju kot Kostel in Turjak, in sicer tako urbanistično - vas in gra- ščina ne predstavljata organske celote -, kot tudi glede podložnosti svojega prebivalstva različnim zemljiškim gospodom, pri čemer prav domača raška graščina ni imela tu niti enega samega pod- ložnika. Odsotnost naslova trg in sploh vsakršnih indi- cev trškega življenja v gospoščinskih urbarjih iz druge polovice 16. stoletja nedvoumno priča, da Raka v očeh deželnoknežje uprave tedaj še ni bila trg. Sočasni kostelski urbar iz leta 1570 nasprotno v Kostelu izrecno omenja trg,33 četudi njegovim prebivalcem ne nalaga urbarialnih obveznosti, tako kot jih za trg Turjak pogrešamo v turjaških ur- barjih. V primeru, ko bi se Raka kot trg uveljavila že kakšno stoletje prej, bi imeli njeni uglednejši prebivalci podobno kot turjaški tržani^* pravico 30 v zvezi s prenosom gospostva Kostanjevica z zastav- nega imetnika Kirchpucherja na Poppendorfa sta de- nimo leta 1567 v dopisu deželnega kneza graški dvorni komori omenjena Kirchpucherjeva hišica in klet "zu Arch" (StLA, l.Ö. HK-Rep. 1567, fol. 128 - 129, 22. 7. 1567). Trg Turjak pogrešamo v vseh urbarjih turjaške grofije, začenši z najstarejšim ohranjenim iz leta 1464 (HHStA, AAu, C-55-1) do najmlajših s konca 18. stoletja (C-55- Fach 1, 2, 3, 4, No. 28 - 76). Šele v napovedni tabeli za terezijanski kataster (ARS, TK BT, N 121, Ill/No. 80, 24. 2. 1750) je zabeležen tudi trg Turjak (Markht Auer- sperg). V pripisu k izvlečku iz urbarja (ARS, TK RDA, N 120, No. 48, 17. 10. 1754) je naveden s 16 kajžami in pripombo, da "ti, v urbarju nepopisani kajžarji od nek- daj ne plačujejo nobenih deželnoknežjih in gospoščin- skih dajatev, ampak je vsa njihova obveznost nošenje pisem, straženje rekrutov in delinkventov ter druga podobna opravila", s čimer je pojasnjen tudi razlog odsotnosti trga v starejših urbarjih. 32 Trga Kostel ni med urbarialnimi naselji najstarejših ohranjenih urbarjev gospostva Kostel iz let 1494 (ARS, Vic. A., šk. 83,1/48, lit. G XVl-2, s.p.), 1570 (istotam, lit. G XV1-3, s.p.) in 1603 (ARS, Vic. A., šk. 75, 1/43, lit. C ll-l, s.p.). Na ostate v trgu naletimo le med pravnimi in drugimi določili, in sicer prvič v urbarju leta 1570 (von den Hofstetten im Märkhll, Wacht im Märkhtl). 33 ARS, Vie. A., šk. 83, 1/48, lit. G XVl-3, urbar gospostva Kostel 1570, s.p. 34 Tržani Turjaka so navedeni leta 1574 med prisedniki krvnega sodišča v Kočevju (Peter Wolsegger, Das Urba- 19 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 sodelovati kot prisedniki na procesih krvnih sodišč domačega-kostanjeviškega in sosednjih deželskih sodišč, pa tega v obdobju 1570 - 1580 ne spričuje noben reformirani urbar okoliških deželnoknežjih gospostev.35 Zgovoren je že podatek, da Račani niso sodelovali niti na "krvavih rihtah" domačega deželskega sodišča v Kostanjevici, kjer so prised- ništvo sestavljali člani mestnih svetov (Rats- freündte) Kostanjevice, Novega mesta in Krške- ga.^6 Prebivalcev Rake, v urbarju pojmovanih kot navadnih podložnikov, deželnoknežji uradniki in zastavni imetniki gospostva vsekakor niso imeli za vredne časti "meščanskih" prisednikov, ampak so jih s pritegnitvijo Novomeščanov in Krčanov pre- prosto preskočili. V določeni meri je imela Raka znotraj kosta- njeviškega gospostva in njegovega deželskega so- dišča vendarle že tedaj nekoliko poseben položaj. Ni naključje, da je v reformacijskem urbarju kot prva navedena med štirimi kraji kostanjeviškega deželskega sodišča, v katerih je gospostvo pobiralo stojnino od kramarjev na cerkvenih proščenjih (ge- maine Khirchweichen)?^ Do leta 1575 zastavni imetnik tudi nikjer v deželskem sodišču, razen na Raki, ni dajal krčmarjem v prodajo dvornega vina.38 Med podružnicami (Zuemeüten) mitnice v Kostanjevici je bržčas prav zaradi donosnosti na prvem mestu navedena mitnica na Raki, za njo pa mitnici v Orehovici in na Dobravi.39 Pri objezdi rium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574, v: MMVK IV (1891), Str. 34). 3^ V Krškem je lastnik gospostva klical k sodnim obrav- navam krvnega sodišča celoten krški mestni svet in nekaj svetnikov iz okoliških neimenovanih krajev, t.j. mest in trgov (ARS, TK RDA, N 141, No. 29, urbar gospostva Krško 1575, s.p., Fürderung des Malefiz Recht). Pri gospostvu Rekštanj so sestavljali prisedništvo kar nekateri župani ali druge osebe iz okoliških krajev, prav tako brez poimenske navedbe (ARS, Zbirka ur- barjev, I 42u, reformirani urbar gospostva Rekštanj 1575, s.p.. Das Pann oder Malefiz Recht). V Metliki je cesarski krvni sodnik sodil skupaj s prisedniki iz mesta, iz Črnomlja, Novega mesta in trga Žužemberk (Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žužemberk, Ljubljana 1991, str. 419 - 420). Meščane Črnomlja so poleg mešča- nov Kočevja ter tržanov iz Starega trga v Poljanah in Žužemberka vabili za prisednike tudi v Poljane ob Kolpi (istotam, str. 295). 3° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Fürderung des Malefiz Rechten); PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 135. 3' ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Stanndtgelt in Khirchtagen); PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gos- postva Kostanjevica 1588, fol. 135'. - Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo, str. 71. 3° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Tafferenrecht); PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kosta- njevica 1588, fol. 136. - Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo, str. 68. 39 ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Meüt); PAM, Gospostvo Kosta- gospostva leta 1616, kjer je prvič naveden tudi trg Raka, je bilo denimo ugotovljeno, da prinaša mit- nica na Dobravi na leto samo 10 goldinarjev, mit- nica na Raki 30, najpomembnejša v Kostanjevici pa 116 goldinarjev in 40 krajcarjev.^f' Znotraj kostanjeviške posesti je Raka najpo- zneje v 16. stoletju izstopala predvsem po svoji netipično vaški posestni strukturi. V primerjavi z drugimi urbarialnimi posestvi sta bila leta 1588 zelo visoka daleža kajž (12 ali 70,6%) in oštatov (4 ali 23,5%), v vasi je bila ena sama polovična huba, medtem ko je bil delež drobne posesti (kajž in oštatov) drugje bistveno manjši ali sploh odso- ten.41 S 17 posestnimi enotami je Raka izstopala kot največje kostanjeviško urbarialno naselje in hkrati z edino polovično hubo najmanj kmečko, pri čemer moramo upoštevati, da je večji del hubne posesti pripadal drugim zemljiškim gospo- dom: samostanoma Stična in Studenice ter domači župniji. Če so štirje, po izvoru starejši ostati, ti- pična značilnost farnega naselja, smemo nasprotno predvideti kot čas nastanka kajž šele 15. in 16. stoletje, ko so kajžarji popestrili tudi fiziognomijo Dolge Rake in Dobrave. Trg Rako zasledimo prvič leta 1616 ob prodaji deželnoknežjega gospostva Kostanjevica v zasebne roke, potem ko sta umrla dolgoletna zastavna imetnika Aleks Moscon in njegov sin Janez Franc. Prav v njunem času je očitno prišlo do tistih kva- litativnih sprememb, ki so farnemu kraju prinesle trški naslov. Med komisijsko objezdo gospostva je bila v naselju Raka glede na urbarje ugotovljena potreba po minimalnem popravku, pri čemer je pomenljivo, da Raka med drugimi kraji izstopa z naslovom trga (Marckht ArchJ^'^ Upoštevaje po- znejšo kontinuiteto poimenovanja trg, le-to ni bilo naključno niti poljubno določeno s strani objezd- nih komisarjev, ampak mu je slejkoprej botrovalo dejstvo, da je tedaj na Raki prvikrat izpričan sodnik (des Hannsen Resman Richters zu Arch).^^ Vsebina sodniške funkcije zaradi skoposti podat- njevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 131. - J. Mlinaric ponuja za lokacijo "zu der Auen" (Dobrava blizu Dobruške vasi) še eno možnost, in sicer Loko, svet med potokoma Radulja in Martinjek, nedaleč od prvega kraja (J. Mlinaric, Kostanjeviško gos- postvo, str. 68 - 69). 40 StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 15. Za Rako je bilo posestno najbolj heterogeno urbarialno naselje Dolga Raka z 11 kajžami, 7 celimi in 7 polo- vičnimi hubami, močno kajžarska še Dobrava s 6 celimi hubami in 6 kajžami, medtem ko drugje kajž skorajda ni bilo, ostat (2) pa srečamo le v vasi Koren. - Prim. Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo, str. 16 - 17. 42 StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 36. - Z enakim datumom 4. 10. 1616 je sprememba vnesena tudi v reformirani urbar iz leta 1575 (ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Verbesserungen etc.). 43 StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 23. 20 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino kov ni ugotovljiva, vsekakor pa je Resmanovo ime glede na urbar iz leta 1588 novo. V tem in pred- hodnem reformiranem urbarju iz 1575 ni na Raki ne njegovega priimka ne indicev, ki bi že tedaj kazali na obstoj sodniške službe.^4 Resman je bil leta 1616 med tistimi petimi Račani, ki so prosili za podelitev kupnega prava.45 Tako kot drugod v gospostvu je bila torej posest raških kajžarjev in oštatarjev podeljena po zakupnem pravu, prav prošnje za prevedbo v kupno pravo, zabeležene samo pri Račanih, pa pričajo o njihovi imovitosti in želji po razlikovanju od navadnih podložnikov. Oblikovanja raške "rihtarije" in uporabe trškega naslova ne smemo postavljati dosti v čas pred letom 1600 ali sploh šele v začetek 17. stoletja. Časovni okvir njunega priznanega nastanka pred- stavljajo slaba tri desetletja med zadnjo urbarialno reformacijo leta 1588, ko trga še ni, in komisijskim ogledom leta 1616, ko deželnoknežja komisarja govorita o njem kot povsem samoumevnem dejstvu. Natančnejših podatkov za vmesni čas ni zaslediti ne v dokumentih kostanjeviškega gos- postva ne pri notranjeavstrijski dvorni komori, kjer bi jih najprej pričakovali.*^ Nadalje priča odsotnost Rake v privilegijskem protokolu notranjeavstrijske vlade,*'' da trg ni nastal kot posledica deželno- knežje podelitve kakšne sejemske pravice, kot se je v istem času, malo pred letom 1600, zgodilo s Cerknico*^ in vipavskim Šentvidom,*^ nakar sta 4* Morda je v 16. stoletju določen čas obstajal na Raki urad gospoščinskega pomožnega pisarja. V urbarju leta 1575 je namreč izpričan pisarjev sin Simon (Simondes Schreibers Sun), ki pa nosi leta 1588 že priimek Sraj- barčič (Simon Schreibarzitsch). 45 Sodnik je prosil za kupno pravo hübe v Viseli, zaselku južno od Rake (danes del vasi Cirje), en posestnik za hišo in kočo, eden za hišico in kočo, eden za hlev in zadnji za hlev ter dve kleti (StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfand- herrschaften, K 84/30, pag. 23). 46 StLA, I.Ö. HK, Repertorien 1566 - 1616; HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/19-30, Herrschaft Landstraß. Protokol je objavil Reiner Puschnig, Gnaden und Rechte, das sieirische Siegelbuch, ein Privilegien- protokoll der Innerösterreichischen Regierung 1592 - 1619, Graz 1984. Cerkničani so pri nadvojvodi Ferdinandu leta 1597 izprosili sobotni tedenski sejem in letno proščenje za dan 9. september (ARS, Vic. A., šk. 297, 1/150, lit. Z XI, s.d., 11. 4. 1597). Pred tem Cerknica ni nikoli omenjena kot trg, ampak kot vas ali le z lastnim imenom. S pridobitvijo sejemskih pravic je "de facto" postala trg, saj se že leta 1599 omenjajo trije tržani (ARS, Vic. A., šk. 261,1/135, lit. R XV-16, 24. 3. 1599). Nadvojvoda Ferdinand je soseski in komunu Šentvid leta 1598 podelil pravico do tedenskega sejma ob sre- dah. Iz privilegija tudi izvemo, da so Šentvidčani svoj kraj (Flegkhen) precej "dvignili in oskrbeli z zidovjem" (ARS,_Vic. A., šk. 285, 1/145, lit. W 11-2, 26. 12. 1598). O trgu Šentvid (vnnser Markhi zu Si: Veiili), kar je prva omemba kraja kot trga, so v poročilu zoper privilegij čez dve leti pisali nadvojvodi "tržani in prebivalci Šent- vida" (ARS, Vic. A., šk. 285, 1/145, lit. W II-2, s.d. pred- stavljeno 27. 1. 1600). Šest let pozneje je bil trg že splošno priznano dejstvo, saj ga srečamo leta 1606 v po- oba kraja kontinuirano izpričana kot trga. Trg Raka je pridobil svoj naslov na precej manj formalen način in z interno omejeno veljavnostjo. Vsekakor sta bila potrebna dva dejavnika: volja zastavnega imetnika kostanjeviškega gospostva in konsenz graške dvorne komore. Novo realnost je sprejela tudi cerkvena oblast, t.j. raški župnik in stiski samostan, ki pri uveljavitvi trškega statusa morda nista igrala povsem pasivne vloge. Odlo- čilno besedo je imelo seveda gospostvo Kostanje- vica, ki je moglo edino ponuditi tudi zadostno pravno podlago, saj je Raka spadala pod kosta- njeviško deželsko sodišče. Pomembna je ugotovitev, da je Raka po prvi omembi trga leta 1616 kontinuirano dokumen- tirana kot trško naselje tako v svetnih kot v cerkvenih virih, čeprav je v posameznih časovnih obdobjih in različnih vrstah dokumentov zaznati kvantitativne razlike, kdaj in kje nastopa Raka le z lastnim imenom oziroma s trškim atributom. Posestna struktura Rake Urbarji gospostva Kostanjevica od druge polo- vice 16. stoletja naprej kažejo na Raki urbarialno posest, kakršna je bila značilna za farne vasi.50 Po reformiranem urbarju iz leta 1575 je imelo gos- postvo v kraju opuščeno polovično hubo, 17 po- sestnikov rovtov, od katerih so nekateri obdelovali še dodatna zemljišča, nadalje dva oštatarja, enega posestnika hišice in klet gospostva Svibno.^^ Po urbarju leta 1588 je bilo stanje že precej drugačno; na pusti polovični hubi je živel zet prejšnjega hasnovalca in imel obenem tudi hišo in vrt, v vasi pa je bilo poleg svibenske kleti 12 kajž in 5 ošta- tov.52 Skupno število Kostanjevici podložnih hiš torej ni znašalo več kot 18, pri čemer so se imena posestnikov znatno razlikovala od imen izpred 13 let (1575), saj med njimi ne srečamo niti tretjine (5 ali 6) nekdanjih priimkov. Identični sta samo dve imeni, v dveh primerih je ostal na posesti isti priimek, v enem primeru so kot posestniki nave- deni dediči prejšnjega hasnovalca, obrtniška ozna- ka ali priimek Tomaža Schusterja pa se je morda prenesel na katerega od obeh Schusterjev iz leta 1588. Pri dveh oštatih sta zabeleženi imeni prej- šnjih lastnikov, znani iz leta 1575, medtem ko je pri enem razvidno, da je bil prvič obdavčen šele leta 1586. Gospodar slednjega je bil mlajši človek. pisu posesti kartuzijanskega samostana Bistra (ARS, Zbirka urbarjev, I/2u, urbar samostana Bistra 1659, fol. 79', 10. 6. 1606). Svetozar llešič. Sistemi poljske razdelitve na Sloven- skem, Ljubljana 1950, str. 34. ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Arch). PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 61 - 64. 21 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 Raka po franciscejski katastrski mapi leta 1825. 22 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino doma od Sv. Primoža pri Studencu, tako kot poznamo tudi izvor imetnika zadnjega popisanega ostata - Krenpergerja iz Radeč (Crenperger zu Ratschach). Za Rako je bila torej v zadnji četrtini 16. stoletja značilno hitro prehajanje posesti iz rok v roke. Predvsem mlajši urbar iz leta 1588 je dragocen vir za ugotavljanje poklicne strukture hišnih gos- podarjev. Ločeno od priimka sta nosila obrtniško oznako po en mlinar in krojač, dva kajžarja sta zabeležena s kognomnom Schuester, eden se je pisal Šrajbarčič,^3 zasledimo pa tudi obrtniški oznaki Schuesster in Schneider. Večina podložnikov, t.j. domala vsa hubna po- sest vasi Raka, je v urbarjih dokumentirana precej pozneje kot podložniki kostanjeviškega gospostva. Staro kmečko jedro vasi, po izvoru starejše od ošta- tov okoli farne cerkve, je bilo razdeljeno med stiski dvorec Bajnof in studeniške dominikanke. Pred terezijansko dobo imamo dokumentirano samo po- sest Bajnofa, katerega najstarejši urbar zajema šele čas med 1643 in 1649.^4 Dobršen del drobne posesti je bil podložen tudi domači župniji z najzgodnejšim ohranjenim urbarskim popisom iz leta 1662.^^ S pritegnitvijo tretjega vira, registra kontribucije gos- postva Kostanjevica za leto 1667,^^ moremo se- staviti dokaj popoln pregled podložniške in hišne posesti na Raki za 18-letni razpon 1649 - 1667, ne- upoštevaje deset hub samostana Studenice. Stiski register davkov in kontribucije za Bajnof navaja sredi 17. stoletja (1643 - 1649) na Raki {Archi) osem podložnih posesti, t.j. šest celih hub in dve polovični, skupaj sedem hub. Njihovi gos- podarji se po obveznostih niso razlikovali od kmetov drugod, le da srečamo tu dva "gospoda" {Herr) - župnika Andreja Salomica z eno hubo in Ivana Resmana z dvema. Župnijski urbar popisuje leta 1662 brez navedbe kraja skupino oštatarjev (Hoffstötter), ki jih s pomočjo krstne matice^'' prepoznamo kot Račane. Štirje so posedovali ostat z vrtom, dva hišo z vrtom, trije kajžarji (Vnter- sassen) pa so šele tisto leto postavili na župnikovi njivi ostate, ki so specificirani kot novozgrajena hiša, ostat z vrtom in mežnaričina hiša z vrtom. Župnija sv. Lovrenca na Raki je imela tako v samem kraju 9 podložnih oštatov. Približno dve tretjini raških oštatov sta v istem času pripadali ^3 Po starejšem urbarju iz leta 1575 je bil taisti Simon Šrajbarač, prav tako kol neki Blaž, označen še kot Šrajbarjev ali pisarjev sin (des Schreitiers Sun). ARS, Sam. A. I Stična, fase. 5, register davkov in kon- tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p. ARS, Sam. A. 1 Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p. ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, fase. 11, register kontri- bucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p. ^7 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1651 - 1670. ^ ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p. kostanjeviškemu gospostvu in bili v njegovem kontribucijskem registru za leto 1667 vodeni kot "oštatarji trga Raka" (Markh Arch Hofstetter). Kvantitativno ni bilo bistvenih razlik s stanjem po osemdeset let starejšem urbarju iz leta 1588. Tako kot prej sta poleg oštatov popisana klet gospostva Svibno in edina polovična huba, število oštatov se je sicer zvišalo na 24, od tega je bil eden v Vinjem vrhu, a jih je posedovalo le 16 gospodarjev, ker so imeli nekateri po dva ali tri. Trije ostati so bili v rokah posestnika polovične hübe, gospodar z dve- ma oštatoma je imel tudi mlin, medtem ko je bil Moškonov ostat darovan župnijski cerkvi. Raka se je po strukturi podložne posesti jasno razlikovala od okoliških vasi, kjer so sicer popisani goslači (Inwohnerey-en), ne pa ostati, ki jih srečamo le v trgu.^9 Glede na gospodarje je bilo na Raki 16 Kostanjevici podložnih domov, 8 bajnofških in 9 župnijskih, kar pomeni 33 hiš, kajž in hišic. Poleg teh je vsaj deset gospodarjev živelo na desetih studeniških hubah, kolikor le-te že tedaj niso bile razdeljene tako kot leta 1749, ko je bilo na njih 18 gospodarjev, ob teh pa še trije kajžarji.^0 Že različna naslovitev Rake v treh navedenih urbarskih virih iz srede 17. stoletja priča, da je bilo zaščitnik trškega naslova kraja kostanjeviško gos- postvo, od leta 1667 v rokah tamkajšnjih cister- cijanov. S tem letom se je začelo za Rako obdobje popolne pripadnosti cerkvenim ustanovam, saj so si jo delili domača župnija, inkorporirana stiškemu samostanu, obe dolenjski cisterci - samostana Stična in Kostanjevica ter studeniške dominikanke. V poseljenosti tudi naslednjih sto let ni prišlo do bistvenih premikov. Kontinuirano spremlja posestno stanje kostanjeviški gospoščinski urbar 1698 - 1730, ki beleži ob svojem nastanku v kraju (Markht Arch) poleg polovične hübe še vedno 24 oštatov in 23 različnih gospodarjev. Dva posestnika sta premogla le njivo oziroma travnik, iz dveh oštatov je nastala gospoščinska klet, svibenska klet je medtem prav tako pripadla gospostvu, en ostat je postal mežnarija, leta 1697 pa se je domovom na Raki pridružila novozgrajena hiša. Neupoštevaje en pust ostat in tistega, ki je ležal v Kostanjevici in bil izročen tamkajšnjemu mestu, tudi leta 1698 ni bilo na Raki več kot 16 kostanjeviških podložnih hiš. Toda drugače kot v drugi polovici 16. stoletja je za prva desetletja 18. stoletja značilna precej večja stabilnost posestnikov. V drugem desetletju 18. stoletja so opusteli trije ostati, od katerih je bil v času istega urbarja obnovljen le eden, dve od 23 posesti sta prišli v tuje roke in štiri s staršev na ^9 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 11, register kontri- bucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p. 60 ARS, TK RDA, L 16, No. 9, 23. 9. 1756. - Istotam, N 120, No. 23, 23. 9. 1756, 2. 12. 1749. 23 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 sinove.61 Naslednja tri desetletja in pol so se priimki kostanjeviških podložnikov na Raki spet močno spremenili, saj so se do leta 1755 pri tedaj 14 gospodarjih ohranih samo štirje.^^ Zelo podobno naselitveno stanje kot v letih 1662 - 1667, ko je bilo na Raki podložnih Kostanje- vici, Bajnofu in župniji približno 33 domov, lahko ugotovimo tudi v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja. Župniji je pripadalo 12 oštatov in 13 gos- podarjev, ker je imel eden le hlev in vrt,^^ gos- postvu Kostanjevica pusta polovična huba in 14 oštatarjev z 19 ostati,^* stiškemu Bajnohi pa na sedmih hubah 11 gospodarjev, skupaj okoli 37 sta- novanjskih zgradb. Medtem ko se je bajnofska hubna posest v zadnjih sto letih še naprej drobila, je število župnijskih oštatarjev nekoliko naraslo, število kostanjeviških pa rahlo upadlo. Tudi terezijanski kataster jasno kaže, da je bil glavni zaščitnik trga in pobornik uporabe trškega imena kostanjeviški samostan kot lastnik gospostva Kostanjevica. Rektiflcirani štiftregister imenuje v trgu Raka (Marckt Arch) 14 podložnikov kot "oštatarje pri tem trgu" (die Hofstetter bey diesem Marckt). Medtem ko so povsod v gospostvu opravljali od cele hübe šest dni ročne tlake, so Račani plačevali le malenkostno tovornino in bili izrecno oproščeni vsake naturalne tlake razen obveznosti do deželskega sodišča.^^ Ta obveznost je pomenila loviti hudodelce, kar je bilo v gos- postvu Kostanjevica pridržano samo Račanom kot podložnikom nekoliko višjega ranga.^^ Raški župnik, zemljiški gospod manjšega dela Račanov, v katastru nasprotno ni posebej izpo- stavljal Rake kot trga, saj se kraj navaja s trškim naslovom (Marckt Arch) samo v cenovni tabeli pridelka.67 Svoje tukajšnje podložnike je imenoval kajžarji na Raki (Kayschier zu Aich)^^ sicer pa so po urbarju opravljali na leto dan do dva tiake in imeli le zaradi majhnega pridelka nižje obveznosti kot kmetje.69 Precej drugačen značaj od oštatarske posesti so v terezijanskem katastru kazale razdeljene hübe starega kmečkega jedra vasi. Stiškemu Bajnofu so pripadale tri cele, šest polovičnih, ena četrtinska in ena tričetrtinska huba, vse podeljene samo po zakupnem pravu (miethweis verlassen) ter obre- menjene z denarno in naturalno tlako.^O Pod stu- 61 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 155 - 177. 62 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; No. ad 28, s.p. 63 ARS, TK RDA, N 12 1, No. 56, 4. 8. 1757. 64 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; No. ad 28, s.p. 65 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755. 66 ARS, TK RDA, N 4, No. 21, s.d. 67 ARS, TK RDA, N 12, No. 118, s.d. 68 ARS, TK RDA, N 12, No. 116, 11. 6. 1754. 69 ARS, TK RDA, N 12 I, No. 56, 4. 8. 1757. 70 ARS, TK BT, N 12, III/No. 232, s.d. - Reklifikacijski dominikalni akti dvorca Bajnof niso ohranjeni. deniško imenje, ki ga je sestavljalo dobrih 10 hub v vasi Raka (Dorff Arch), je spadalo 18 hubnih delov, od tega štiri cele, 10 polovičnih in štiri četrtinske hübe, poleg navedenih pa še tri kajže z zemljišči za dobre pol hübe.71 Posestna struktura je v grobem določala tudi poklicno strukturo, pri kateri je potekala ločnica med oštatarji na eni in kmeti na drugi strani. Gospodarji oštatov so se kot nasploh prebivalci farnih vasi preživljali pretežno z neagrarnimi dejavnostmi. Kostanjeviški oštatarji na Raki sredi 18. stoletja po lastnem pričevanju niso sejali žita, ker nihče ni premogel polja, samo eden je imel travnik, sicer pa so pasli na gmajni graščine Raka in redili vsega štiri krave, šest volov in tri svinje. Trg ni imel niti pravice do uporabe gozda, zato so morali Račani vse vrste lesa kupovati. Edini mlinar na potoku Račna se je pritoževal nad pomanj- kanjem vode, s svojih rustikalnih vinogradov pa so Račani prodali nekaj vina. Medtem ko je za kostanjeviški del Rake izrecno povedano, da tu ni kajžarjev,72 imenuje župnik svoje podložnike prav s tem nazivom - kajžarji (Kayschier zu Arch), če- prav se njihova posest označuje v urbarju kot ostat. Po župnikovem poročilu je imel vsak kajžar pri kajži samo majhen vrt, zato so se morali pre- življati z ročnim delom.73 Žal ne vemo, za kakšne vrste ročno delo je šlo. Tudi med kostanjeviškimi rokodelci, ki jih po vaseh praviloma ni bilo ali le tu in tam kakšen, srečamo v trgu Raka samo krojača in kovača.74 Težko bi ocenili, ali je ro- kodelstvo glede na konec 16. stoletja resnično nazadovalo. V katastru namreč niso upoštevani trgovci, mesarji in krčmarji, po katerih je bila Raka vsekakor znana tudi že v terezijanski dobi ter pred njo in ne šele v 19. stoletju.75 Glede na ' podatek, da je kostanjeviško gos- postvo v drugi polovici 16. stoletja pobiralo stoj- nino od kramarjev na raških proščenjih,76 prese- neča, zakaj pozneje na Raki ne srečamo sejmov, ki bi jih pričakovali kot enega temeljnih obeležij trškega naselja. Cerkvenih in drugih sejmov ne omenja niti Valvasor pri opisu župnije77 niti dva 71 ARS, TK RDA, L 16, No. 9, 23. 9. 1756. - ARS, TK RDA, N 120, No. 23, 23. 9. 1756, 2. 12. 1749. 72 ARS, TK RDA, N 4, No. 18, s.d. 73 ARS, TK RDA, N 12, No. 116, 11. 6. 1754. 74 ARS, TK RDA, N 4, No. 21, s.d. 75 ARS, Cenilni operati za Kranjsko, N 10, Catastral Schaetzungs-Elaborat der Gemeinde Arch, 17. 12. 1833. Krajevni leksikon Slovenije, 111. knjiga, Ljubljana 1976, str. 157 ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575, s.p. (Stanndtgelt in Khirchtagen); PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 135'. - Prim. Jože MU- narič, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki 1970, str. 71 (odslej J. Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo). 77 J. W. Valvasor, Die Ehre Vili, str. 718-719. 24 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino podrobna seznama 41 oziroma 62 sejmov v no- vomeški okolici v letih 1702 in 1713, kjer se sicer omenja živinski sejem pri sv. Lovrencu,^^ a gre glede na vrstni red krajev za Sentlovrenc pri Stični in ne za Rako. Kot gručasta vas s prostornim trgom ob cerkvi v osrčju naselja je predstavljala Raka svojski tip naselja, ki ga kot takega prvič ponazarja franci- scejska katastrska mapa.^^ Osrednji trg, pomem- ben ambient in avtonomna tvorba z močno težnjo po sklenjeni zidavi, je bil tedaj in še globoko v 20. stoletje po svoji socialni in gradbeni strukturi nekje med pomembnejšo vasjo in trgom. Med nad- stropnimi hišami, ki kažejo močne sledove kmeč- kega historizma druge polovice 19. stoletja, je najti v posameznih portalih tudi baročne predloge.^O Vendar je o gradbeno-urbanističnem stanju Rake pred franciscejskim katastrom komaj mogoče iz- luščiti kak konkreten podatek, tako denimo prvo znano omembo tržnega prostora leta 1653 (neben der Khirchen auf den Plaz)^^ Trška družba, kontinuiteta in izginotje trškega imena Po prvi omembi Rake kot trga leta 1616 lahko od srede 17. stoletja v določenih dokumentih sle- dimo kontinuirani uporabi trškega naziva, kar priča o njegovi splošni sprejetosti vsaj pri zemljiških gospodih, ki so imeli v kraju podložno posest. Kot rečeno, je Raka dosledno imenovana trg v urbarjih in registrih gospostva Kostanjevica, ki je leta 1667 postalo last kostanjeviške cisterce: 1667 (IMarkh Arch Hofstetter)^ 1698 - 1730 (Markht Arch)^ okoli 1750 (Marckt ArchjP^ Tako kot kostanjeviški cistercijani sta trško ime že prej akceptirala duhovščina raške župnije in samostan Stična, ki mu je bila župnija inkorporirana. V krstnih matičnih knjigah z začetkom leta 1651 nastopa Raka sicer največkrat le kot "Arch", vendar pogosto tudi kot trg (ex oppido Arch, in oppido Arch), enkrat samkrat v nemščini kot "Markht Arch" (20. 11. 1695) in zgolj kot trg brez lastnega 78 ARS, Collectanea, fase. 11, seznam sejmov v okolici Novega mesta 1702. - ARS, Vic. A., šk. 255, 1/133, lit. R 1- 5, 20. 1. 1713. ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 10, občina Raka (1825), mapni list IV. 80 KLS III, str. 157. 81 Gre za prepis listine barona Janeza Moscona, s katero raški župnijski cerkvi podeljuje hišico in zemljišče za mežnarja. ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p. Urbarium über die Pfarrhofflichen einkhomen St; Layrenty zu Arch, 3. 3. 1653. ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 11, register kon- tribucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p. ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 155. 84 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; N 12, No. 118, s.d. imena - "ex oppido" (1. 12. 1707).85 Prejkone kaže takšna izbira poimenovanj na šibko uporabo ali sploh odsotnost izraza trg kot lastnega imena (Trg) med domačim prebivalstvom in okoličani. Raka je bila torej za preproste ljudi zgolj Raka, trg pa predvsem v dokumentih. Pozornost pritegne odsotnost trškega naslova ter izrecna oznaka "vas Raka" v urbarjih in kata- strskih spisih studeniškega imenja ter stiškega dvorca Bajnof. V kraju je slednjima pripadala izključno stara hubna posest, zato poimenovanje "vas" ni naključno. Vsiljuje se vprašanje, ali je kmečki, t.j. hubni del Rake, v očeh sodobnikov sploh veljal za trg in ali nista drug ob drugem oziroma mestoma prepletaje se obstajala vas in trg, slednji omejen predvsem na ostate ob tržnem prostoru okoli cerkve. Zelo težko bi bilo ugo- tovljati, koliko je delitev na kmete in oštatarje morebiti vplivala na uporabo naziva "oppidum" v matičnih knjigah. Tudi svetni dokumenti navajajo trški naslov nedosledno. V protokolu podložniških listin samostana Stična srečamo v letih 1660 do 1666 trikrat podelitev ostata na Raki v kupno pravo, pri čemer je v dveh primerih navedeno samo kra- jevno ime, leta 1663 pa skupaj s trškim nazivom (in dem Markht zu Arch), sprejemljivim za sti- škega opata kot izstavitelja listine. Prejemnik je bil v dveh primerih raški župnik in enkrat svetni človek, posest dvakrat hišica in enkrat pust žup- nijski ostat, medtem ko je stiski samostan kot zem- ljiški gospod nalagal prejemnikom enake obvez- nosti, kot so jih imeli drugi oštatarji na Raki (alß andere Hoffstötter alda zu Arch)ß^ Pomenljivo je, da se gospodarji na Raki v listinah in urbarjih imenujejo le oštatarji in nikoli tržani (Bürger). Tudi zaradi poznega nastanka ra- škega trga jim tega naslova ni priznaval niti trški gospod, in sicer ne skupnosti gospodarjev ter še manj posameznikom. Izjemen je dvakrat zapisani latinski naslov tržana v letih 1701 in 1709 (civis Archensis) pri ženi in vdovi, ki sta nastopili v vlogi krstne botre.87 V krstnih maticah sicer mestoma srečujemo gosposke atribute staršev in botrov novorojencev {dominus, domina), zlasti na prelo- mu iz 17. v 18. stoletje pa tudi razne poklicne 85 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1651 - 1670, RMK 1690 - 1704, RMK 1705 - 1716, RMK 1716 - 1733, RMK 1733 - 1746, RMK 1747 - 1783. ARS, Sam. A. I Stična, fase. 7, protokol kupnopravnih pisem, kupoprodajnih pogodb in dolžnih pisem 1575 - 1692, s.p., 22. 7. 1660, 26. 4. 1663, 14. 5. 1666. 87 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1705 - 1716, 3. 4. 1701 - botra: Agnes Francisci Papesch civis Archensis uxore; 5. 4. 1709. - botra: Marina defuncti Laurenty Hruschouar civis Archensis vidua derelicta. Po naključju sta Lovrenc in Marija Hrušovar sedemkratna prastarša avtorja tega prispevka. 25 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 oznake.8^ Raka je tako imela v 17. in 18. stoletju izpričan tanek premožnejši in uglednejši sloj pre- bivalstva, ki se je pretežno preživljal z negrarnimi dejavnostmi. Gosposki atribut za člane peščice družin kaže prejkone na osebno svobodne ljudi, za katere je bil značilen tudi svobodnejši poklic - dacar, padar, učitelj itd. V kupnem pismu, ki ga je leta 1741 izdal kostanjeviški opat raškemu krojaču Matiji Feyerju, zasledimo poleg tega za slednjega atribut "der ehrbahre", medtem ko so podložniki praviloma imenovani samo kot "der arbeitsame".^^ Po tej tanki plasti "odličnežev" se je Raka sicer razlikovala od podeželske okolice, veliko manj pa kljub trškemu nazivu od sorodnih farnih vasi. Zanimiva je kar 38-letna odsotnost trškega ime- na v krstnih maticah med letoma 1709 in 1747, ko nastopa Raka zgolj kot kraj (ex Arch, redko: ex pago Arch^^) ali soseska (ex vicinitate)?'^ Hkrati večji del tega obdobja tja do srede tridesetih let 18. stoletja pri Račanih skoraj ne naletimo na poklicne ali statusne oznake. Slaba dokumentiranost drugih življenjskih področij, zlasti zemljiško-posestnih od- nosov in sodstva, še dodatno zakriva vpogled v takratna dogajanja, ko se zdi priznavanje Rake kot trga domala ogroženo. Protokol podložniških listin gospostva in samostana Kostanjevica od leta 1739 dalje obravnava Rako naslednje in poznejša leta zopet kot "Markht"pg x\diXX\ dano vedeti, ali je v prejšnjih desetletjih tudi tu raba trškega imena oslabela oziroma izginila. Malo preden srečamo "Markht Arch" okoli leta 1750 v terezijanskem katastru v napovedih in aktih treh njegovih zem- ljiških gospodov, se v krstnih maticah po skoraj štirih desetletjih spet pojavi latinska ustreznica "oppidum Arch". Raba sicer zdaj ni bila pogosta in je še posebej opešala po letu 1750, dokler ni bila Raka leta 1767 sploh zadnjič zabeležena kot trg.93 Npr. 13. 1. 1695 (schullmaisler), 19. 8. 1699 (daciary in Arch), 30. 12. 1705 gorninski mojster (pergmagislro), 18. 6. 1708 krojač (sutor ex Arh), 4. 10. 1708 padarjeva žena (Baderin ex Arh), 19. 6. 1709 mežnar (aeditus loci), 19. 6. 1709 žena ključarja pri sv. Antonu (syndicissa S: An- toni), 29. 3. 1711 kovač (faber ex Arch); pri nezakonskih otrocih v dodatku na koncu knjige: 24. 7. 1707 padar (chyrurgus in Arh). ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, protokol podložniških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 - 1762, fol. 52. 90 Npr. 24. 12. 1711. 91 Npr. 6. 8. 1732, 10. 10. 1733. ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, knj. 74, protokol podlož- niških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 - 1762, pag. 18-20 (7. 4. 1740), 52 - 53 (16. 8. 1741) in 266 g, (s.d. 1752). 93 NSALJ, ZA Raka, RMK 1747 - 1783. - Zadnjič je "ex oppido Arch" zapisal v krstno matico krajevni ko- operator Jurij Presetnik 28. februarja 1761, prenehanje uporabe trškega naziva pa ni bilo povezano z zame- njavami duhovnikov. - Kronološko najmlajši zapis naj- demo 2. februarja 1767 ob pokopu Račanke Marije Pregi (NŠALJ, ŽA Raka, MMK 1746 - 1781). Zunaj dogovorne uporabe trškega imena s strani neposredne svetne in cerkvene oblasti ni imela Raka nikjer drugje priznanega statusa trga niti v najohlapnejšem pomenu besede. Valvasor, ki je rad prilepil trški naslov tudi manj pomembnim krajem in predvsem utrjenim naseljem s še šib- kejšo trško in gospodarsko osnovo kot pri Raki,94 opisuje slednjo med dolenjskimi vasmi, kjer pravi: "Leži na dobrem plodnem kraju in ni bogata le s številnimi vinogradi, temveč tudi z vsakovrstnim sadjem. Skoraj vsi gozdovi so polni rodovitnih dreves, vas pa leži pri gradu Raka."95 V opisu gradu se je spet dotakne z besedami: "Ne prav daleč od gradu je najti župnijsko cerkev poleg lepe vasi enakega imena." Ker kraj kot trg širše ni bil znan, ga zaman iščemo med trgi na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 174496 ^ raznih popisih krajev in uradnih šematizmih 18. stoletja.97 Brecker- feldova rokopisna topografija Kranjske iz zadnjih let 18. stoletja sicer podrobno opisuje stanje in zgodovino raškega gradu, ne pa tudi kraja, zato ne vemo, ali ga je F. A. Breckerfeld morebiti še poznal kot trg.98 Pravno-upravni položaj raškega trga in vprašanje sodnika Kraj je imel torej atribut trga le v očeh zem- ljiških gospodov, med katere so bili razdeljeni raški ostati, to pa so bili po letu 1667 izključno cerkveni gospodje. Tako je Raka dosledno "Markht Arch" v prepisih kupnih pisem v edinem ohranjenem pro- tokolu podložniških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 - 1762, kjer srečamo raške hiše in ostate prvič kot prostolastne (aißenthumbliches Hauß, aigenthumbliches Guett)?'^ Ce so o Raki kot trgu še kdaj pisali v bolj oddaljeni stiski samo- stanski pisarni pri lociranju v kupno pravo po- deljenega zemljišča,100 so se Račani in njihovi zemljiški gospodje (župnija Raka, gospostvo in cis- tercijanski samostan Kostanjevica) v polni meri zavedali neupravičenosti uporabe trškega naslova 9* Npr. belokranjski utrdbi Pobrežje in Vinica (J. W. Val- vasor, Die Ehre II, str. 212) ali notranjska kraja Logatec (istotam, XI, str. 344 - 345) in Prem (istotam, II, str. 257). 95 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 179. 96 J. D. Florijančič, Deželopisna karta. 97 Npr. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit verschieden nützlichen Nachrichten geographischen und statistischen Inhalts, Laibach (1795). 98 ARS, Gr. A. 1 Dol, fase. 123, Topografija Kranjske 1, str. 208. 99 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 74, protokol podlož- niških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 - 1762, pag. 18 - 20 (7. 4. 1740), 52 - 53 (16. 8. 1741) in 266 (s.d. 1752). ARS, Sam. A. I Stična, fase. 7, protokol kupnopravnih pisem, kupoprodajnih pogodb in dolžnih pisem 1575 - 1692, s.p., 22. 7 1660, 26. 4. 1663, 14. 5. 1666. 26 6 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino V občevanju s tretjimi osebami in ustanovami ter zlasti z višjimi oblastmi. Navzven, v nastopih pred deželnimi in državnimi organi, so se Račani izka- zovali le kot soseska (N. die Nahberscliafft zu Arch), tako denimo v letih 1680 - 1686 pred de- želnim upraviteljem v sodnem sporu z lastnikom graščine Raka zaradi neke samovoljno odstranjene ograje.Podobno Raka ni nikoli imenovana trg v procesu kostanjeviškega opata z raškim župnikom pred dvorno pravdo v Ljubljani med letoma 1696 in 1703, čeprav izvemo prav iz teh sodnih spisov največ o t.i. sodniku, o notranjih odnosih v kraju in obravnavanju Rake s strani samostana kot zem- ljiškega gospoda.102 Pri vprašanju raškega sodnika predstavlja po- glavitno težavo slaba dokumentiranost funkcije in predvsem njene vsebine. Kot rečeno, se trg Raka (Marckht Arch) in t.i. sodnik na Raki (Richter zu Arch) prvič pojavita v istem dokumentu leta 1616, zato upravičeno sklepamo na njuno povezavo. V kolikšni meri gre morebiti za soodvisnost pojmov oziroma primarnost enega pred drugim, lahko vsled lapidarnosti podatkov le ugibamo. Sodnik Resman namreč nastopa zgolj kot zasebnik in pro- silec za prevedbo svoje hübe v kupno pravo, ne pa v vlogi gospoščinskega ali celo avtonomnega organa. Po tem najzgodnejšem sodniku srečamo t.i. rihtarje še v dveh kratkih obdobjih: med 1696 - 1703 v krstnih maticah in v že omenjenem pro- cesu pred dvorno pravdo ter v letih 1745 - 1755 v krstnih matičnih knjigah. Tako kot leta 1616 tudi pozneje komajda kaj slutimo o vsebini sodniške službe, pa še to povečini "per negationem". Vemo predvsem, česa sodnik ni opravljal ali ni smel izvrševati, kakor tudi to, da se samo enkrat imenuje trški sodnik (Markhrichter)^^^ sicer pa le sodnik (Richter, Judex actualis, judex Archensis). Prav po tej nedoločnosti se raški sodnik razlikuje od t.i. trških sodnikov v Dolenjskih Toplicah in na Vrhniki,104 dveh prav tako pozno nastalih trgih s 101 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, proces s Francem Rudolfom Khaysellom 1680 - 1686. ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, proces z žup- nikom z Rake 1697 - 1703. 103 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1690 - 1704, 21. 8. 1700 - boter: Georgius Brudar Marklirichter. 04 Po dosedanjem stanju raziskav se trg Vrhnika v virih ne imenuje vse do leta 1752 (ARS, RK, fase. XXVIII, št. 88, 4. 12. 1752), čeprav jo poznata kol trg že Valvasor (J. VV. Valvasor, Die Ehre II, str. 257; XI, str. 422 - 423) in Florijančič na zemljevidu leta 1744 (J. D. Florijančič). Trškega sodnika, ki je bil hkrati deželski sodnik: "Markht = und Landtrichtern zu Oberlaybach", vendarle srečamo že leta 1591 (ARS, Vic. A., šk. 94, 1/54, lit. L XXXIX-19, 18. 7. 1591), kot trškega sodnika (Mark- trichler) leta 1602 (ARS, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4, 1546 - 1618, fol. 370') in nato kot "Markht-Richter alda" v terezijanskem katastru okoli leta 1750 (ARS, TK BT, P 21, No. 11, s.d.). Šibko pravno osnovo. Posredno beremo o sodnikovi službi na Raki v spisih sodnega procesa na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Kostanjeviški opat se je leta 1696 pritožil raškemu župniku, češ da se je njegov kaplan glede inventarizacije neke zapuščine na Raki obrnil na gorskega mojstra, kot da bi bil le-ta sodna instanca in ne kostanjeviško gospostvo. Račani po opatovih besedah nimajo sodnika, niti niso tržani, ampak gospoščinski oštatarji, odvisni neposredno od gos- poščine.105 Stvar je potekala takole. Gorski mojster Jurij Brudar je ob smrti Regine Musant zapečatil njeno skrinjo in zadržal ključ "namesto zemljiške gosposke" (an statt der Grundtobrigkheit), nakar je domači kaplan od njega zahteval ključ, odprl skri- njo in pobral iz pokojničine zapuščine tisto obleko in okrasje, ki ju je umirajoča Musantova v ustni oporoki volila župnijski cerkvi. Pokojna "gospa" Regina, ki se je šele pred kratkim iz Krškega primožila na Rako h krojaču Martinu Musantu,106 je svojo zadnjo voljo narekovala kaplanu v pri- sotnosti treh Račanov, podložnih Kostanjevici, med katerimi je bil tudi omenjeni gospoščinski gorski mojster. Tega so "imeli na Raki za nekakšnega sodnika" (deß landtstrascherischen Pergmaister Ju- rien Wrudar wellicher dahier vür ein Richter gehalten wirdt)^'^^ m tako je na prvi pogled videti, kot da bi bil gorski mojster kostanjeviškega gospo- stva na RakilOS imenovan tudi "rihtar". V nekaterih primerih je v tej vlogi sicer resnično nadomeščal kostanjeviško gospoščino, seveda le do mere, ki mu jo je dopuščal opat. Kot "rihtar", kar je vse- kakor ljudsko poimenovanje, je opravljal določeno vlogo arbitra ali celo bolj ali manj neformalnega civilnopravnega sodnika. Tako pravi opat, da "prepušča gospodu Brudarju judicirati", ali je ve- ljaven testament Regine Musantove, ki ga je na- pisal kaplan,109 ne dopušča pa nobenega dvoma. 105 "...dan die Archer haben khein Richter, sein auch kheine Burger, sondern herrschafftliche Hoffstetter, vnd depen- dirn inmediate von der Herrschafft." (ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, konceplno nedatirano porocUo je zabeleženo na isti poli kot prepis opatovega dopisa župniku z dne 10. 5. 1696). 10° ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, proces med opatom in župnikom zaradi inventure zapuščine dom- karja Martina Musanta, s.d. 107 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, 27. 8. 1702. - Gorninskega mojstra ali sodnika {des Perlaimaister oder liiclilers) z napačnim imenom Lovrenc Hočevar navaja tudi župnik v pismu opatu, pri čemer je z Brudarjem pomešal drugo oporočno pričo Lovrenca Hrušovarja (ibidem, 18. 6. 1696). 10° Opat Robert pravi: "durch meinen zu Arch haltenden Perkhmaister Juryen Wrudar" (ARS, Sam. A. II Ko- stanjevica, fase. 22, 10. 5. 1696), kaplan Marko Triller pa: "deß landtstrascherischen Pergmaister Jurien Wrudar" (ibidem, 27. 8. 1702). 109 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, proces med opatom in župnikom zaradi inenture zapuščine dom- karja Martina Musanta, s.d. 27 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 da ima sam kot lastnik gospostva prvo instanco nad svojimi na Raki živečimi oštatarji (vber meiner zu Arch bewohnten Hoffstätter... die erste Instanz habej}^^ Pomenljivo je, da je na zunaj, pred dvorno pravdo, Brudar naveden med pričami le kot kostanjeviški podložnik in gorski mojster,^ ker je bila samo to njegova formalnopravna funkcija in nikakor ne naslov sodnika, ki je bil primeren zgolj za domačo rabo. Opat vendar jasno pravi, da Raka nima sodnika in da so tamkajšnji oštatarji neposredno podložni gospostvu. Toda samo nekaj dni preden se je omenjeni spor začel, nastopa Brudar v krstni matici kot "sedanji (novi) gorski mojster in sodnik" (moderni Pergkhmaister et Judicis)}^^ Postavljata se vpra- šanji, ali je bil Jurij Bruder morda raški sodnik zaradi funkcije gorskega mojstra ali neodvisno od le-te ter koliko moremo v "rihtarju" s konca 17. stoletja videti kontinuiteto službe "rihtarja na Raki" iz leta 1616. Na drugo vprašanje lahko zaradi 80- letne nedokumentiranosti odgovorimo le hipote- tično, medtem ko je o gorskem pravu in gorskih mojstrih na voljo skoraj kontinuirana vrsta pro- tokolov kostanjeviških gorskih pravd 1590 - 1705.113 Gorske vece na Raki se v njih pojavijo spomladi 1667, nekaj tednov po tem, ko je sa- mostan Kostanjevica kupil kostanjeviško gospo- stvo. Povsem jasno je, da se personalna sestava sogornikov-mejašev razlikuje od skupnosti ošta- tarjev na Raki, tako kot je gorski mojster izvršilni organ gore Raka, gorski sodnikU* pa nedomačin, poslan vsakokrat od kostanjeviškega opata kot gorskega gospoda. Prisedništvo (assessores) je praviloma sestavljalo 24 sogornikov, med katerimi so bili Račani slejkoprej v manjšini. Vprašanja pristojnosti raškega "rihtarja" se mor- da dotika sodni primer iz leta 1697, ko je domači župnik pred gorsko pravdo tožil svojega nek- danjega hlapca, a ga je gorsko sodišče napotilo na obtoženčevo sodno instanco, kar v hlapčevem pri- meru vsekakor ni bilo gorsko sodišče.Žal ni navedeno, kateri prvi instanci je pripadal nekdanji župnikov hlapec Jurij Koritnik, zato ne vemo, ali ga Ježupnik morebiti tožil pred gorsko večo v 110 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, 10. 5. 1696. 111 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fase. 22, 12. 8. 1702. 112 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1690 - 1704, 24. 1. 1696. 113 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 79 (protokol 1590 - 1609), knj. 80 (protokol 1631 - 1655), knj. 81 (protokol 1651 - 1672) in knj. 81 (protokol 1672 - 1705). - Prim. Metod Dolenc, Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 - 1655. V: ČZN 11 (1914), str. 33 - 67 11* Praviloma je naveden samo kot "judex", 11. marca 1681 pa izjemoma nemško "Perckhthaidungs Richter". V vlogi gorskega sodnika sta denimo nastopala raški župnik Jurij Sartorius (26. 3. 1675, 13. 8. 1675) in kostanjeviški mestni pisar Jurij Finster (11. 3. 1682, 10. 8. 1682, 21. 4. 1683). UN'ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, knj. 81 (protokol 1672 - 1705), 12. 8. 1697. prepričanju, da je zanj pristojen gorski mojster Jurij Brudar kot "rihtar" in namestnik zemljiškega gospoda - kostanjeviškega samostana. O volitvah gorskega mojstra v gorskih proto- kolih ni podatkov, izvemo pa zanje posredno iz zapisa, da je bil Jurij Bruder 11. avgusta 1700 od gorskega gospoda ponovno potrjen za gorskega mojstra (ferer vor ein Perkhmaister conßrmiert worden)}^^ Hipotetični izvor "rihtarske" službe iz funkcije gorskega mojstra, mogoč ob konsenzu domačega župnika, je morebiti povezan tudi z gorskim pravom in ne le z deželskim sodiščem. Ali je zgolj naključje, da je malo pred prvo omembo trga in "rihtarja" deloval na Raki župnik Andrej Recelj, prevajalec gorskih bukev v slovenščino? Recljeva moč kot župnika in njegovo pravniško znanje sta mogla biti celo odločilna pri "pretvorbi" farne vasi Raka v trg okoli leta 1600, saj sta šla zelo na roko ambicijam imetnikov kostanjeviškega gospostva, da bi imeli na tleh svojega zemljiškega gospostva trg, ki bo konkuriral deželnoknežjemu mestu Kostanjevica, temu stoletnemu trnu v peti vseh lastnikov gospostva. Gorski mojster, ki so ga "imeli na Raki za sodnika", bi mogel glede na zgornje ugotovitve nositi sodniško ime tako zaradi gorske funkcije kot tudi povsem neodvisno od nje. Toda, imena in redko navedene funkcije krstnih botrov pričajo, da je šlo že okoli leta 1700 za dve različni službi, ki ju je Jurij Brudar določen čas po naključju združeval v isti osebi. Potem ko je 24. januarja 1696 naveden kot gorski mojster in sodnik, je bil 22. januarja. 1699 raški sodnik Lovrenc Hrušovar (pro tempore Judicis archensis), Brudar pa zatem izpričan kot trški sodnik 21. avgusta 1700 (Markhrichter), kot sodnik (judex) 2. junija 1701 in nato do leta 1705 še nekajkrat zgolj kot gorski mojster ali določneje - gorski mojster na Raki (in Archj}^'^ Ker so raške matične knjige v naslednjih deset- letjih glede poklicev precej manj zgovorne, sreču- jemo sodnika spet šele od leta 1745. Kot rečeno, je približno v istem času (1709 - 1747) ugasnil v ma- ticah tudi trški naslov. Dvema sodnikoma, ki se zdaj sicer izrecno ne imenujeta trška, je moč slediti slabih deset let od 1745 do 1755. Tako je 4. oktobra 1745 na Raki izpričan krstni boter "gospod" Janez Venceslav Hansch kot "sedanji (novi) sodnik" (fu- dice moderno). Hanschev edini znani naslednik "gospod" Jožef Zaje se pojavlja v letih 1749 do 1755 kot "sedanji sodnik" (actuali judice, pro tempore judice)^^^ in "raški sodnik" (judicis Archensis).^^^ 116 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 81 (protokol 1672 - 1705), 11.8. 1700. 117 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1690 - 1704, 8. 4. 1701, 18. 10. 1702, 1. 2. 1703; RMK 1705 - 1716, 30. 12. 1705. 118 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1747 - 1783, 10. 11. 1749, 11. 4. 1750, 22. 4. 1751, 30. 9. 1751, 7. 11. 1751. 119 Istotam, 27 5. 1755. 28 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Enkrat samkrat, 10. 11. 1749, se hkrati navajata trg Raka (ex oppido Arch) in sodnik (Dno Josepho Shaizh actuali Judice). Mimo sodnika lahko v letih 1742 do 1751 po krstni matici kontinuirano sledimo gorskemu moj- stru "gospodu" Martinu Stokarju in njegovi ženi Mariji. Zakonca sta izmenjaje imenovana "gorski mojster/mojstrica" (Bergmeister-in)^^^ in "gorski sodnik/sodnica" (Bergrichter-in, Judex monta- nus).^^^ Izraz gorski sodnik je imel sicer drugačno vsebino in večji pomen kot gorski mojster, toda neprekinjena in pogosta uporaba obeh govori, da je šlo za isto funkcijo. Trški sodnik in gorski moj- ster sta leta 1751 edinokrat navedena skupaj, in sicer kot poročni priči (Dno Josepko Saiz pro tempore Judice et Martino Stokar pro tempore Judice Montano).^^^ Jožef Zaje tudi po letu 1755 nastopa v krstni matici, toda s tem letom je konec naslavljanja s sodnikom, ki sicer tudi dotlej ni bilo dosledno. Samo ugibamo lahko, zakaj in kako sta v nekaj letih ugasnila sodniška služba in trško ime, zadnjič omenjeno leta 1767. Bržčas je bila odprava pravno nevzdržne sodniške službe posledica strožjih kriterijev volitev in potrjevanja sodnikov po trgih in mestih, pri čemer ne vemo niti tega, ali so na Raki sodnike sploh volili. O kakšnem trškem svetu in svetnikih lahko z veliko mere skepse samo ugibamo, saj komajda srečamo celo naslov tržana. K osvetlitvi izvora in vsebine sodniške službe še največ pripomore poznavanje njene personalne zasedbe. Naslavljanje z gospodom je praviloma veljalo za osebno svobodne ljudi, kar so bili po- temtakem vsi trški sodniki in gorski mojstri, ki jih poznamo v štiridesetih in petdesetih letih 18. stoletja. Trije so svojo "gosposkost" utemeljevali z materialno podlago - posestjo, sodnik Zaje pa predvsem s padarskim poklicem. Podobnost z gor- skim mojstrom se kaže v dejstvu, da je bil trški sodnik lahko osebno podložen komurkoli in ne nujno deželskosodnemu gospodu - kostanje- viškemu gospostvu. Prvi "rihtar na Raki", Ivan Resman iz leta 1616, denimo ni izpričan v urbarjih gospostva Kostanjevica 1588 in 1625. Njega ali so- imenjaka, verjetno potomca, srečamo kot "gospo- da" (Herr) in posestnika kar dveh hub v baj- nofskem registru 1643 - 1649,^23 kot "gospoda Ivana Resmana st." v krstni matici leta 1658-'24 in 120 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1733 - 1746, 1. 11. 1743, 21. 12. 1744, 4. 4. 1746; RMK 1747 - 1783, 19. 1. 1748. 121 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1733 - 1746, 25. 2. 1742, 27. 11. 1743, 1. 12. 1743; RMK 1747 - 1783, 21. 3. 1751 (judice monlano). 122 NŠALJ, ZA Raka, PMK 1751 - 1780, 10. 2. 1751. 123 ARS, Sam. A. I Stima, fase. 5, register davkov in kon- tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p. 124 NŠALJ, ZA Raka, RMK 1651 - 1670, 28. 2. 1658. nato še leta 1662 kot oštatarja župnije Raka.125 Na- sprotno je večkrat omenjeni gorski mojster in rihtar Jurij Brudar posedoval na Raki pod gos- postvom Kostanjevica dva ostata, travnik in mlin, ki jih je podedoval po očetu Matiji.126 Kosta- njeviški podložnik in gospodar enega ostata je bil tudi sodnik Lovrenc Hrušovar,127 vsekakor prišlek, ki se je naselil na Raki po letu 1670 in tu opravljal službo dacarja.128 Podobno kot sodniki so različnim zemljiškim gospodom pripadali gorski mojstri. Janez Brudar, gorski mojster leta 1737, je bil po terezijanskem katastru kostanjeviški podložnik in oštatar,129 kar ne velja za druga dva gorska mojstra - Jurija Zajca (1742), po poklicu padarja, in Martina Stokarja (1743 - 1751).130 Naslavljanje z gospodom, ki ga srečamo pri vseh razen pri Brudarju, more po- meniti v tem času osebno svobodo, kar je za raške sodnike in gorske mojstre precej pomenljivo. Tako kot je gorski mojster načeloval pisani druščini sogornikov, podložnih različnim zem- ljiškim gospodom, je moral imeti tudi trški sodnik pristojnosti nad širšo sosesko in ne le nad tam- kajšnjimi kostanjeviškimi podložniki. Ker je bil drugi, manjši del raških oštatarjev podložen do- mači župniji, je bil potreben za priznanje vsa- kokratnega "rihtarja" še župnikov in opatov pri- stanek. Tega očitno ni bilo težko dobiti, saj so nenazadnje smeli opravljati službo gorskega moj- stra in rihtarja tudi cerkveni podložniki. Odprto vprašanje ostaja, ali je imel trški sodnik kakršne koli pristojnosti nad kmeti, t.j. posestniki celih in razdeljenih hub, podložnih stiškemu dvorcu Baj- nof in studeniškim dominikankam. Ker ne poznamo drugih "rihtarjevih" pristoj- nosti kot tiste malenkostne iz sodnega spora 1696 -~ 1703 (pečatenje zapuščine, presoja o veljavnosti oporoke), ni mogoče ugotoviti, v katerih zadevah je bil gorski mojster "rihtar" vsej raški soseski. Njegove tovrstne domnevne naloge so mogle v 125 ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p. ° ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 163. - Matijevo ime je v urbarju prečrtano in zamenjano z Jurijevim (aniezo 7 Jury)- ARS, Sam. A. Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 161. 12° Hrušovarja ne srečamo v krstni matici 1651 - 1670, ampak šele od 28. 10. 1692 naprej v matični knjigi 1690 - 1704, kjer se dvakrat imenuje dacar (daciary) - 3. 6. 1694 in 19. 8. 1699. 129 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1756; ad No. 28, s.d. 130 Jurij Zaje je bil kot padar najverjetneje osebno svobo- den, saj je v krstnih maticah mestoma naveden kot "gospod" (NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1716 - 1732, 25. 3. 1726, 29. 4. 1729). Prav tako je veljal za "gospoda" Mar- tin Stokar (npr. RMK 1733 - 1746, 21. 12. 1744, 4. 4. 1746). V terezijanskem katastru ni zaslediti nobenega od njiju kot gospodarja ne pri župniji ne pri kostanje- viškem gospostvu. 29 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 pravnem pogledu izvirati iz deželskosodnih pri- stojnosti, ki jih je nad celotnim ozemljem dežel- skega sodišča izvajalo kostanjeviško gospostvo, od leta 1667 last tamkajšnjega cistercijanskega samo- stana. V deželskosodnih zadevah, t.j. v primeru hujših kaznivih dejanj, je bil raški "rihtar" slej- koprej navaden birič. Tudi v civilnopravnih za- devah, ki jih je gospostvo izvrševalo kot zemljiški gospod večjega dela raških oštatarjev, rihtarjevo prisotnost pogrešamo. Protokol podložniških listin samostana in gospostva Kostanjevica iz let 1739 - 1762, kot rečeno, govori o trgu Raka, ne srečamo pa "rihtarja". Slednjemu kajpak ne gre pripisovati kakšnega samostojnega pisarniškega poslovanja, kot smo ugotavljali že ob sodnem sporu 1696 - 1703. Šibka avtonomija se kaže nenazadnje v tem, da raški trg nikjer ne nastopa kot pravna oseba. Zaman ga iščemo v arhivu kranjskega vicedom- skega urada, deželnih stanov in deželnega gla- varstva, prav tako ga ni zaslediti pri osrednjih uradih v Gradcu. Ob sporu z raško graščino leta 1680 srečamo denimo zgolj sosesko Raka, katere pravice je branil kostanjeviški samostan kot imet- nik deželskega sodišča. Gotovo ni naključje, da sta se naslov trga in krajevni "rihtar" pojavila hkrati v istem viru in po približno 150 letih skoraj sočasno tudi izginila. Trg Raka, deloma realnost in deloma ambicija njegovih zaščitnikov, je očitno "ugasnil" celo prej kot neka- teri drugi mlajši in ne dokončno izoblikovani trgi na Kranjskem, ki jih je dokončno zbrisal šele poznejši čas. Na Dolenjskem sta denimo to ob- dobje uspešno prebrodila miniaturna trga Turjak in Kostel,131 ki sta leta 1817 premogla 29 oziroma borih 15 hiš, a sta še vedno veljala za trga.Raka je bila v omenjenem popisu hiš in prebivalcev pre- cej velika farna vas z 58 hišami in 238 prebi- valci,133 med katerimi pa je po dobrega pol stoletja bržkone živel na nekdanji trg le še medel spomin. TRG DOLENJSKE TOPLICE Trg Dolenjske Toplice (v nadaljevanju Toplice) predstavlja fenomen posebne vrste, saj se med vsemi kranjskimi trgi omenja v virih zadnji, pri tem pa ne gre zgolj za enkratno, subjektivno po- imenovanje kot pri nekaterih drugih pozno izpričanih trgih, zlasti pri Valvasorjevem Premu in 131 Novomeška kresija je štela leta 1795 sedem muni- cipalnih trgov: Turjak, Litija, Radeče, Mokronog, Žu- žemberk, Ribnico in Kostel (Schematismus für das Herzoglhum Krain 1795, Laibach s.a., str. 187). 132 Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gouvernements = Gebiethes (...) im Jahre 1817, fol. M2 in O (odslej Haupt-Ausweis). 133 Istotam, fol. 12. Gorenjem Logatcu. Drugače kot marsikateri starejši trg brez lastne uprave so imele Toplice tako srenjo tržanov kot tudi izrecno imenovanega trškega sodnika. Dokumentirana "življenjska doba" tega trga ni trajala niti šestdeset let - od leta 1697 do 1756. V tem kratkem obdobju, ki ga moremo morda podaljšati za kakšnih deset let, se kljub skoposti virov srečamo z vsemi temeljnimi atributi razvite trške naselbine razen s trškimi svobošči- nami, svetom in volitvami avtonomnih organov. Izpričani so: trg, trški sodnik, tržani kot posa- mezniki in skupnost, sodna hiša in sodni urad, ki skupaj s svojo vsebino pričajo o pozno nastalem trgu in šibki avtonomiji. Pa vendar vse kaže, da je topliški trg kljub svoji zapoznelosti premogel celo več značilnosti pravega trga kot Raka in prene- kateri kraj, ki se je ponašal z naslovom trga. Temelji za izoblikovanje trškega naselja so bili tu enaki kot pri Raki: staro cerkveno središče z gručasto vasjo. Kraj se prvič omenja leta 1228, kaplan in cerkev Naše ljube Gospe pa 1328 ozi- roma 1334, nakar srečamo cerkev leta 1467 kot župnijsko.l3* Termalne vrelce so bržčas že od kon- ca 14. stoletja posedovali Auerspergi, ki so jih do- bili z doto od domače plemiške rodbine Reuten- berg, znane od 13. stoletja.135 Nastanek Auerspergovih toplic in trga Toplice so zaživele kot trg šele konec 17. sto- letja, vzporedno ali kmalu zatem, ko so grofje Auerspergi, gospodje Žužemberka in drugih do- lenjskih gospostev, okoli leta 1670 zgradili v kraju prave toplice. Valvasor pravi v njihovem opisu, da je Janez Vajkard Auersperg pri drugem izviru po- stavil lepo stavbo z bakreno streho. Nadalje pravi o toplicah in kraju: "Te toplice so daleč nad dru- gimi, vendar ne po moči, čeprav so zelo vroče. Tu je tudi velika vas, v kateri stoji župnijska cer- kev."136 v osemdesetih letih 17. stoletja tako poleg novozgrajenih toplic ne srečamo trga, ampak le z enim stavkom omenjeno farno vas. Ureditev kopališča ni prinesla le povečanega zanimanja za ta nekoliko odmaknjeni kraj stran od deželne ceste, ampak je sprožila spremembe tudi v načinu življenja topliških prebivalcev. Zgovoren primer spremenjenih razmer je naselitev ranocel- nikov ali padarjev in z njimi povezano zamrtje ranarstva v Novem mestu. Ko so leta 1680 ljub- ljanski ranocelniki pripravljali ustanovitev lastnega ceha, ki bi vključeval njihove stanovske tovariše v vseh mestih Kranjske, so bili štirje novomeški padarji pripravljeni pristopiti le v primeru, da bi 134 M. Kos, GHTS, str. 637 - 638. 135 Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga, Ljubljana 1971, str 486. 136 J, w. Valvasor, Die Ehre II, str. 227 - 228. 30 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino imeli v Novem mestu polovični ali vsaj četrtinski ceh ( Viertel Ladt), ki bi samostojno sprejemal in odpuščal vajence ter pobiral cehovsko pristoj- bino.137 Postopek ustanovitve ceha je nato zastal skoraj za desetletje, ob vnovičnem vabljenju novo- meških in drugih mestnih padarjev pa je prišlo leta 1692 iz Novega mesta povsem drugačno po- ročilo. Medtem ko so bili štirje padarji poprej še močni in so leta 1682 zahtevali delni ceh, zdaj v mestu ni bilo dela niti za enega, o čemer naj bi nazorno pričalo propadajoče kopališče (Padts- tuben), ki ga vsi mojstri skupaj niso mogli več vzdrževati. Tudi preživeti se ne bi mogli zgolj s svojim poklicem, če ne bi obdelovali zemlje. Število ranocelnikov se je močno skrčilo, saj sta nedavno dva umrla, druga dva starejša mojstra sta bila brez vsakega dela, tako da naj bi opravljal delo en sam meščanski ranocelnik, pa še temu so močno škodile komaj miljo oddaljene Toplice. Le- te so oživele pred nekaj leti in naj bi imele več padarjev in dela kot Novo mesto. Glede na opi- sano slabo stanje ranarske obrti je zdaj namesto padarjev poročal deželnemu vicedomu novomeški mestni sveL ki je zapisal, naj prosijo ljubljanski mojstri za cehovske privilegije le zase in naj ne računajo na Novomeščane.^^S Četudi Auersper- gove toplice niso bile edini razlog propada novo- meškega padarstva, je njihov razcvet k temu ne- dvomno prispeval svoje. Iz poročil izvemo dovolj natančno za čas porasta ranocelnikov v Toplicah - med 1682 in 1692, a žal brez njihovega števila. Slabih pet let pozneje naletimo na novoletni dan 1697 v topliški krstni matici prvič na kra- jevnega sodnika Janeza Kulovca (judice loci). Ker je isti sodnik zabeležen kot boter le še dvakrat, to in naslednje leto 1698, nato pa najdemo v matici naslednjega sodnika šele čez 30 leL upravičeno sklepamo, da je sodniška služba mogla obstajati v kraju že nekaj let pred letom 1697. Krstna matica je namreč od svojega začetka leta 1680 dobra tri desetletja nadvse skopa pri navajanju poklicev. Vsled pomanjkanja virov za prva desetletja ob- stoja trškega naslova izvemo za trg Toplice (Markht Töpliz) neposredno šele v nedatiranem zapisu protokola poročnih in drugih podložniških pogodb gospostva Žužemberk leta 1705 ali 1706.140 To je hkrati zadnja znana omemba trga, dasi sre- čujemo v teh in naslednjih nekaj letih tržane, sod- no hišo, sodni urad in trške sodnike, izpričane vse do leta 1756.141 Kot bomo videli v nadaljevanju, je imel topliški trg v marsičem svojstven položaj, ki se odraža v virih predvsem v tem, da trga v njih takorekoč ni, obstaja pa širok spekter nedvoumnih trških atri- butov. Tako kot same toplice je bil tudi trg Toplice plod ambicij grofov Auerspergov. Ti so znali na dokaj svojstven način narediti tržane iz župniji pripadajočih oštatarjev in malih kmetov ter jim postaviti na čelo nekakšnega sodnika iz vrst doma- činov, četudi grofje v vasi Toplice niso premogli lastnih podložnikov, ampak so bili zgolj posestniki vrelcev. Svojo oblast nad krajem so Auerspergi uveljavljali na več načinov. Najprej so imeli patro- natsko pravico nad župnijo, ki jim je zagotavljala prezentiranje župnikov in njihovo poslušnost svojim željam in potrebam. Nadalje so bili grofje tu odvetniški gospodje, kot tretje pa lastniki vrel- cev, kar jim je omogočalo, da so v okolico toplic pritegnili tudi razne padarje od drugod, jih po potrebi odvezali rojenjaštva in tako ustvarili sloj osebno svobodnih ljudi kot osnovo za srenjo nastajajočega tržanstva. V nadaljevanju bomo videli, kako malo pravic so imeli topliški tržani in njihovi sodniki, kajti Auerspergi ob vsej navidezni velikodušnosti v resnici niso dopustili niti toliko delne avtonomije, kakršno je premogel njihov trg Žužemberk.142 Vse kaže, da so bili topliški župniki trgu sploh malo naklonjeni, saj ga v krstnih maticah, terezijanskem katastru in drugih zapisih niti enkrat niso poime- novali s trškim imenom, ampak vedno le kot Toplice. V krstni matici, ki se začenja leta 1680, se sprva imenujejo latinsko (ex Thermis), leta 1698 izjemoma slovensko (is Tepliz), nato pa izmenjaje z latinskim in slovenskim imenom (ex Thermis, ex Topliz, ili Topliz).^^^ Prav tako pogrešamo v matici trškega sodnika, ki se imenuje zgolj sodnik ali kra- jevni sodnik (judex, judex loci). Taka ravnodušnost je razumljiva, če pomislimo, da so Auerspergi kitili z naslovom tržanov župnijske in ne svoje lastne podložnike ter dajali župnikovim podanikom navL dežne pravice, po katerih bi se razlikovali od na- vadnih podložnikov. V praksi je moglo to početje sprožiti med Topličani prevzetnost kakršne žup- niki pri svojih podložnikih in podanikih niso mogli biti veseli. Toplice tako očitno niso bile deležne takega konsenza o trškem naslovu, kot je bil do- sežen pri Raki, ki so jo priznavali za trg poleg kostanjeviškega gospostva tudi drugi zemljiški in cerkveni gospodje. 137 ARS, Vic. A., šk. 286,1/146, lil. Z L7, 15. 12. 1682. 13° Islolam, 4. 10. 1692. 139 NŠALJ, ŽA Toplice, RMK 1680 - 1778, 1. 1. 1697 (judice loci), 13. 1. 1697 (judice loci), 28. 2. 1698 (pro tempore judex), 31. 8. 1728 (judex loci). 140HHStA, AAu, A-IX-20, Seis.(enberg) 1705 (1710 - 1712) Verbriefunger der Unlerh.(anen), s.p., pred 15. 3. 1706. 141 HHStA, AAu, A-IX-16, Conv. 1, s.d. (prejelo 20. 1. 1756). 142 V Žužemberku so Iržani sami volili Irskega sodnika, ki je skupaj s prisedniki in ob navzočnosli predstavnika zemljiškega gospoda sodil v manjših kazenskih zadevah (ARS, Trg Žužemberk, fase. 1, trški protokol 1656 - 1687, 1688 - 1890). 143 Slovensko ime srečamo v topliški krstni matici 18. 2. 1698. 31 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Toplice po Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (1689). Posestna struktura Toplic Po svoji posestni strukturi so bile Toplice tako kot Raka in še marsikatera farna vas zelo primerne za "pretvorbo" v trg. Že od nekdaj so v kraju obstajali ostati, ki so sčasoma številčno presegli maloštevilne, četudi razdeljene hübe. Drugače kot na Raki je v zgodnjem novem veku in bržčas že prej pripadala glavnina vaških domov župniji, medtem ko je bil samo majhen del v rokah svet- nega zemljiškega gospoda, bližnje graščine So- teska. Celovit pregled nad župnijskimi podložniki imamo šele za leto 1600, ko se je župnija vrnila iz protestantskih rok v katoliške in je vicedomska komisija popisala njen inventar ter posest.l*^ Žup- nijska posest ni bila posebno obsežna, podložniki raztreseni po bližnji okolici, najštevilnejši pa prav 1** Alphabetische Ortschafts-Tabelle von Krain und den Villacher Kreis, Laibach 1818 - 1819, Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Neustadtler Kreises, Laibach 1819, fol. R2. ARS, Vic. A., šk. 68, 1/39, lil. T XIIl-2, inventar in urbar župnije Toplice, 18. 6. 1600, s.p. v kraju. Medtem ko govori naslov urbarskega dela inventarja o župnijskih podložnikih (die darzue gehörig Vnterthannen), so na zadnjem mestu na- vedeni topliški oštatarji (die Hoffstetter zu Topliz). Skupno je šlo za 16 gospodarjev, katerih posest ni posebej opisana niti poimenovana, razen pri prvem, ki je imel tudi mlin in še nekaj zemljišč. Po višini dajatev in obveznosti je jasno, da niso bili vsi zgolj gospodarji oštatov, ampak jih je pet pla- čevalo toliko činža in opravljalo skoraj toliko dni tlake kot hübe v okoliških vaseh.l*^ Omenjenih pet je od zemlje plačevalo med 40 in 80 krajcarji činža, ostalih 11 pa le med 8 in 16 krajcarji. Med drobnimi posestniki se je znašlo tudi ime nekega "gospoda pl. Obračana", ki sam vsekakor ni živel na svojem oštatu in še manj opravljal naloženo petdnevno tlako. 1*6 Za merilo moremo vzeti posest v Gradišču, ki je edina označena kot huba, njene letne obveznosti pa so bile: 40 krajcarjev činža, naturalne dajatve ter šest dni tlake. Nekaj podložnikov je plačevalo tudi več kot goldinar činža, pri čemer so oni z nad pol goldinarja praviloma opravljali šest dni tlake, drugi po dva dni in nekateri ničesar. 32 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensl od prvotne skice. Na podstavku so med volutami vgrajeni štirje reliefi, na sprednjem spodnjem robu pa je vidna kartuša z grbi. Iz štirih volut raste steblo monstrance, nodus krasijo štirje kamni. Na- stavek je zasnovan stebriščno. Kustodijo, poživlja jo venec steklenih prozornih kamnov in venec žarkov, dopolnjujejo štirje stebriči iz zelenega kam- na. Vsi imajo natančno izdelane podstavke, baze in kapitele. Na skrajnem robu so izdelana razgi- bana neobaročna stranska krila, na katerih pose- data dva angelca. Figuralni okras vidimo tudi v sami atiki, kjer sta dva angelca postavljena na vo- lutah, osredni del atike pa dopolnjuje figura Boga Očeta z razprtimi rokami. Današnji izgled monstrance je popolnoma dru- gačen. Zaradi visoke temperature, kateri je bua izpostavljena v požaru med drugo svetovno vojno, je v celoti potemnela, poškodovani so stebriči, kustodija je prazna, ves figuralni okras manjka. Na podstavku ni več štirih reliefov, na nodusu in posameznih mestih manjkajo kamni. Iz pisma je razvidno, da je avtor želel na podstavku v relifih iz slonove kosti upodobiti na spredni strani Ža- lostno Mati božjo, na zadnji Marijino oznanjenje, na levi sv. Antona Padovanskega in na desni strani sv. Karla Boromejskega. Ali so bili ti reliefi v resnici izdelani, je težko reči, saj se niso ohranili, iz stare fotografije pa tega ru moč razbrati. Od dodatnega okrasja se je ohranila le kartuša, v kateri so upodobljeni grbi. Kartuša se nahaja na sredini sprednjega spodnjega roba podstavka, tako kot je zapisano tudi v pismu. Levo zgoraj je upodobljen grb cistercijanskega reda, desno grb stiske opatije, spodaj pa oba elementa iz grba tedanjega stiškega opata Gerarda Maierja. Barvrü emajl je relativno dobro ohranjen. V pismu je Kartuša z grbi, stanje iz leta 1998. Foto: Darja Srebnik. 91 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 govora tudi o napisu, ki se bo nahajal na no- tranjosti podstavka. Tam najdemo le odtis firme, ki je monštranco izdelala: "F. HARRACH & SOHN / MÜNCHEN". Na zadnji zunanji strani podstavka pa vidimo napis, ki je posvečen opatu Gerardu Maierju: "Ano Dmni. MCMVlll. Gerardus II. Maier Abbas". Monštranca, v višino meri 76 cm, je bila ne- dvomno kvalitetno delo. Opat Gerard Maier jo je naročil pri dvornem zlatarskem mojstru Rudolfu Harrachu iz Münchna, ki je s svojimi izdelki opremljal tudi gradove tedanjega kralja Ludvika II. Bavarskega. To dejstvo zagotovo ni zanemarljivo, saj nam neposredno osvetljuje tudi pomen in po- ložaj opata Gerarda Maierja ter samega stiškega samostana.6 Menihi so monštranco potrebovali pri bogoslužju, ki so ga po stoštirinajstih letih ponov- no prevzeli, ko so se leta 1898 vrnili v Stično.^ Gerard Maier, rojen leta 1855 v kraju Essendorf na VVurtemberškem, umrl lela 1926 v sanaloriju v Luzernu, je bil prvi stiski opat po ponovni naselitvi samostana. Po končani srednji šoli je vstopil v bogoslovje ter leta 1879 v cistercijanski samostan v Mehrerau ob Boden- skem jezeru. Leta 1895 je tam postal prior, tri lela kas- neje pa je prišel v Stično, kjer so mu kot priorju bila zaupana vsa dela v zvezi z obnovo redovnega življenja. Leta 1903 je postal stiski opat in opravljal to delo do leta 1912 Oože Gregorič, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980, str. 103 - 104; Vojan Tihomir Arhar, Oživljena ti- hota: Cistercijanska opatija Stična 1898 - 1998, Novo mesto 1998, str. 38 - 45). ' Menihi so se v Stično vrnili ob praznovanju 800 letnice cistercijanskega reda, leta 1898. Cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru je želel za jubilejno leto 1898 ponovno vpeljati redovno življenje v kakšen uki- njen samostan na področju monarhije. Po daljiših raz- pravah in pripravah so se odločili za stiski samostan. Za njegovo oživilev sta si močno prizadevala mehrerauski opat Avguštin Stöckli in ljubljanski škof dr. Jakob Mis- sia, za njim pa škof Anton Bonaventura Jeglič. Redovno življenje se je v Stični ponovno začelo 4. oktobra 1898. leta (Hubert Patzell, Ponovna naselitev stiske opatije. Stična ob jubilejih 1098 - 1898 - 1998, Stična 1998, str. 59 - 61). Za zgodovino stiškega samostana zadnjih sto let glej najnovejšo literaturo: Vojan Tihomir Arhar, Oživ- ljena tihota: Cistercijanska opatija Stična 1898 - 1998, Novo meslo 1998; Stična ob jubilejih 1098 - 1898 - 1998: Develstolelnica cistercijanskega reda in stoletnica po- novne naselitve stiske opatije. Stična 1998; Stična und seine Jubiläen 1098 - 1898 - 1998: 900 Jahre Zister- zienserorden und 100 Jahre Wiederbesiedlung der Abtei Sittich-Slična, Stična 1998. ZUSAMMENFASSUNG Eine Monstranz aus der Silber- und Goldschmiedewerkstatt "F. Harrach & Sohn" in München in der Zisterzienserabtei in Stična Auf der Jubiläumsausstellung anläßlich der 900- Jahr-Feier des Zisterzienserordens und der 100- Jahr-Feier der Wiederbelebung des Klosters Stična (Sittich) befand sich unter den Ausstellungs- stücken im Slovenski verski muzej (Slowenisches Religionsmuseum) auch eine Monstranz vom Jahre 1908 aus der Silber- und Goldschmiedewerkstatt "F. Harrach & Sohn" in München. Die Monstranz, die während des Zweiten Weltkriegs stark be- schädigt wurde, wird heute nicht mehr eingesetzt. Im Klosterarchiv dagegen werden interessante Dokumente aufbewahrt, die sich auf die Mon- stranz beziehen: der Originalbrief des Silber- und Goldschmieds Rudolf Harrach aus München an den damaligen Abt von Stična Gerard Maier, der Originalentwurf der Monstranz mit allen Maßen und die Fotografie des Endprodukts. Diese Doku- mentation ermöglicht ihre Rekonstruktion. Der Vergleich zwischen dem Gegenstand und seiner Archivdokumentation zeigt, daß die Monstranz reich verziert war. Das Gestell war mit vier Elfen- beinreliefs geschmückt, die Seitenflügel waren mit zwei Engeln versehen, im zentralen Teil der Attika befand sich die Figur Gottvaters. Vom einstigen Schmuck hat sich nur eine Kartusche erhalten, in der die Wappen des Zisterzienserordens und der Abtei Stična sowie die Elemente aus dem Wappen des damaligen Abtes von Stična Gerard Maier abgebildet sind. Auf der Innenseite des Gestells ist das Firmenschild von "F. Harrach & Sohn / München erhalfen, auf der Hinferseite befindet sich eine Widmung des Abtes Gerard Maier: "Ano Dmni. MCMVIII Gerardus II. Maier Abbas". Die Monstranz ist ein Erzeugnis der be- deutenden Silber- und Goldschmiedewerkstatt der Familie Harrach in München, die auch die Königsschlösser Ludwigs II. von Bayern belieferte. Diese Tatsache ist keineswegs unbedeutend, wird uns dadurch doch mittelbar auch die Bedeutung und Stellung von Abt Gerard Maier und von Kloster Stična selbst verdeutlicht. Die Monstranz war für den Gottesdienst bestimmt, den die Mönche bei ihrer Rückkehr nach Stična 1898 nach 114 Jahren wieder aufgenommen haben. 92 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Stanislav Južnič Soška fronta v zapisih Jožeta Selana iz Novih sel Rod Jožeta Selana Rod kostelskih Selanov izvira iz širše okolice Ljubljane. Iz Javorja št. 22 v župniji Dobrinje se je Jožetov praded Lovrenc, krščen 2. 8. 1805, v prvi polovici 19. stoletja preselil v Slivnico. Tam je dru- žina v različnih hišah' preživela komaj eno gene- racijo in prišla končno na boben. Lovrencovi vnuki so se odpravili s trebuhom za kruhom. Vendar se niso odpravili posamič, temveč so življenja preživeli drug ob dugem, gotovo zaradi močnih domačih vezi in spomina na nesrečo v Slivnici, ki so jo le omenjali svojim potomcem. Štirje bratje so se najprej preživljali s prilož- nostnimi deli na Dunaju. Tam so konec 19. stoletja spoznali Kostelke, ki so na Dunaju pomagale svo- jim sorodnikom pri "obziranju". Poročili so se v različne kosteske vasi in si tam ustvarili domačije. Dunaj je bil prava "Meka" številnim Kostelcem, ki jih pičla rodna gruda ni mogla preživljati, še po- sebej ne pozimi.2 V pozni jeseni po opravljenih domačih delih, so se odpravili najprej na peko ko- stanja.3 Ko je sezona kostanja minila, je bila pred njimi še dolga zima, ki so jo preživljali z majhno trgovino in s prepovedano loterijo. Igra, ki so jo posrečeno imenovali "fiks-niks", je bila svojevrstna tombola, v kateri je stranka v gostišču iz vreče vlekla številke, ki so zadevale skromne, a vendarle zaželene dobitke, ki jih je Kostelec vsem na očeh nosil s seboj. Seveda se je v gostišču rad vnaprej zmenil z znanci, ki so z dobičkom igrali prvi in tako zagreli za igro druge, manj srečne obiskovalce ... Med najuspešnejšimi kostelskimi kostanjarji je bil Martin Selan (1872 - 1969), Jožetov stric, ki si je z denarjem prisluženim na Dunaju kupil 3/19 grunta pri Pari v Kostelu. Donosna trgovina mu je omogočila tudi stanovanje na Dunaju, kamor se je vračal tudi na stara leta, še po 1. svetovni vojni. Mnogi drugi Kostelci niso imeli toliko trgovske žilice in so zato morali med bivanjem na Dunaju živeti pri bogatejših sorodnikih. Premožni M. Selan je bil kljub pičli izobrazbi ' Na številkah 11, 6 in 20. Podobno je bilo tudi z drugimi prebivalci ob Kolpi, ki pa so si izbirali druge kraje sveta, Poljanci ob Kolpi de- nimo Švico. 3 Polona Šega, Slovenski kostanjarji na Dunaju, Prebivalci nekdanjega velikolaškega okraja kot kostanjarji v cesar- skem mestu. Novo mesto, 1997. razgledan človek. Oba svoja otroka je šolal na Dunaju, kar je bilo v tistih časih izredno. V domači vasi je opisoval dunajske dogodke, jih dobro po- nazarjal s političnimi nasprotji med "sociji" in "na- ciji" in preroško napovedoval poznejši "Anschluss". K sebi na Dunaj je kot pomočnika vzel tudi mla- dega nečaka Jožeta Selana s petosminske kmetije v Novih selih. Mnogi Kostelci so se nekaj nemščine naučili že doma, saj so bili v stalnih gospodarskih stikih s sosedi Kočevarji. Jože Selan je pri stricu na Dunaju svojo nemščino še izpopolnil. Podobno kot bra- tranec, Martin Selan ml. (1902 - 1979), poznejši tajnik kočevske občine, je bil tudi Jože Selan zelo vesten pri zapisovanju vsakovrstnih dogodkov, ki so ga spremljali skozi življenje. Tako so se nam pri sinu Jožetu Selanu ml. iz Novih sel ohranili njegovi zapiski doživetij v 1. svetovni vojni. Oblika Selanovih Zapiskov o soški fronti Zapiske o prvi svetovni vojni je Jože Selan pisal v zvezek velikosti 77 mm x 126 mm vezan v rjavo usnje s stranskim dodatkom za postavitev pisala. Slovenske zapiske s posameznimi kostel- skimi narečnimi izrazi in nekaterimi slovničnimi napakami je začel na obeh straneh zvezka. Na šetih straneh je zapisal zgodbo naslovljeno "Zločin na Smogarju", kjer je Jože Selan ob božiču leta 1915 preživel zasutje barake s snegom. Na Dunaju je 17. 5. 1913 zapisal tudi šaljive vprašalnice, raznovrstne pesmi, ki jih je slišal peti, naslove deklet in prija- teljev v avstrijski vojski, prekinjene s posameznimi opombami o preživljanju dopusta, in praznikov, ki kažejo, kako ga je vojna vihra zanašala: "božič 1915 na Smogarju, velika noč 1916 na Tirolskem, božič 1916 na Štajerskem, velika noč 1917 na Novi Sušici pri Sv. Petru Kranjskem, binkošti 1916 pri Gorici, v Jakolini v Vipavski dolini, božič 1917 v Italiji pri Piavi, božič 1918 doma, velika noč 1919 v Ljubljani in novo leto 1919 doma".4 Na naslednjih straneh je popisal osemindvajset bolnikov sprejetih v bolnišnico od 26. 2. 1917 z vrstno številko, priimki in imeni, datumom spre- Jože Selan, dnevniški zapiski s Soške fronte, ki jih je avtorju prijazno posodil njegov sin Jože Selan iz Novih sel. Zapiske ponatiskujemo v zapisani narečni besedi. Popravil sem le nekaj očitnih napak in ponekod po- stavil manjkajoče vejice. 93 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Odlomek iz dnevnika jema in oznako bolezni, ki jim sledi še prav toliko neoštevilčenih bolnikov na naslednjih dveh straneh in dve strani navodil za zdravljenje ran, v katerih prevladuje razkuževanje z jodom. Sledijo dnevniški zapiski od 3. 2. 1917 do 26. 12. 1917, ki so najbolj urejen in tudi najzanimivejši del besedila. Selanov dnevnik soške fronte leta 1917 Mnogo kostelskih fantov se je udeležilo bojev na Soči. Veliko med njimi je bilo takšnih, ki so tam pustili tudi svoja mlada življenja, tako Anton Sne- perger (1882 - 1916) iz trga Kostel, bližnji sosed Jožeta Selana, ki je padel pri Renčah. Skupaj z Selanom sta služila tudi Kostelca feldvebel Glad in Hodnik.5 Jože Selan je imel prvič dopust od 8. 10. 1916 do 20. 10. 1916, drugič pa od 14. 11. 1916 do 5. 12. 1916. Februarja 1917 je v svojih zapiskih označil le datume, od 3. 3. 1917 dalje pa je v Novem mestu začel z opisom vremena in pozneje z opisom svojih predpostavljenih, novega poročnika iz Spit- tala in novega zdravnika, ki "je bolj zieht za ma- roderje". Selan je vsakih 10 dni, navadno 1, 11, in 21 v mesecu, dobival "lezungo", navadno po 5 kron in do 20 krajcarjev. Občasno so dobivali tudi cigarete, tako vsalc po 33 kosov 8. 5. 1917. Letno obleko (manduro) je dobil 3. 7. 1917 in 18. 9. 1917, 6. 7. 1917 pa perilo in krpe za okoli nog (fus sekelne). Denarne težave si je kot pristen Kosfelec lajšal tudi s trgovino, tako da je 10. 7. 1917 prodal svojo sabljo za 7 kron. 13. 4. 1917 je Selan odšel na novomeško postajo čakat mater, ki je ni bilo. Zato pa je "dobil lepe romane za citat." Branje je bilo sploh Selanov pri- ljubljen konjiček, tako da je 17. 7. 1917 "šel zjutraj črez Vipavo v razbitem čolnu v eno vas in tam smo dobili knjig za citat." Opisoval je tudi zabavne prigode, tako "lepo društvo v gostilni pri Košaku do 12. ure" 23. 3. 1917 ali pa: "smo imeli alarm, potem smo ga pa spet prav pili do 2 popoldne" naslednjega dne. Od 5. 4. 1917 se je nahajal v Novi Sušici pri Šentpetru na Krasu, kjer je bila "slaba menaža fleiš kon- zerve".^ Občasno je hodil tudi v mesto, tako 6. 5. 1917 v Postojno, kjer je kupil termometer za 4 kron 60 krajcarjev. Ta nakup je bil gotovo povezan z zanimanjem za vremenske razmere, ki jih je sproti zapisoval v dnevnik. Želel si je tudi ure, zato je v pismu 9. 7. 1917 prosil brata, naj mu jo kupi v Ljubljani. 22. 4. 1917 je bil premeščen k Jakolini, kjer "se sliši veliko grmenje topov" 10 ofenzive. "Gorica je bila vsa v dimu".^ Kljub težkim časom pa so našli čas tudi za posladek: "Smo jedli prvič črešnje, so bile že zrele". Češnje 25. 5. 1917 so bile gotovo pri- jetno presenečenje, saj so ob Kolpi zorele komaj čez mesec dni, v višje ležečih domačih Novih selih 12. 12. 1917 in 27 12. 1917 je šel Glad na dopust. Hod- nik pa je bil 12. 12. 1917 ranjen v nogo. 9. 4. 1917 24. 5. 1917. 94 46 1998 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino pa še pozneje. 18. 7. 1917 pa se je že sladil tudi s hruškami v vasi Bilje na Krasu, dan pozneje pa še z grozdjem, ki bi ga bil doma deležen šele poltretji mesec pozneje. Pri nabiranju sadja pa je prihajalo tudi do tragedij, ko je prav v Biljah ob nabiranju hrušk avstrijski vojak prišel ob oko 26. 7. 1917. 2. 6. 1917 je Jože Selan odšel v Branik, kjer prav tako ni manjkalo češenj in tudi kopanja v reki. Vendar pa je v nedeljo 3. 6. 1917 "ponoči pri- šel italjanski europlan (sic!), je metal bombe v našo vas". Tu se je prvič srečal tudi z italjanskimi voj- nimi ujetniki, ko so "gnali za kakšno kompanijo Italjanov in oficirjev".^ 11. 6. 1917 je bil raz- oporejen pri "Tehnisches Inst. Komp. v Braniku pri Gorici", kjer se je počutil "drugače dobro, samo zieht komandant". Od 13. 6. 1917 je bil nekaj dni v Cvertošu, kjer je že razsajal tifus. 25. 6. jih "je poklical dohtar in smo dobili jodi dago (sic!). Mora vsak mož izpit 3 kaplje, ker je tifus pri 6. kompaniji". Ležišča obolelih za tifusom je bilo treba "vse pošpricat, kjer je ležal".^ Po vrnitvi v Branik so se morali v nedeljo 17. 6. pred italjanskim obstreljevanjem skriti v kaverne. Poročal je tudi o obveščevalcih, ki so jih "oble- zavali". Avstrici so jim seveda vračali z enako mero, tako da je 21. 6. "prišel befel, da morajo enga Talijana ujet da bi zvedeli kako je tam, in ni- so nič napravili". Težki dopoldnevi, ko so jih močno obstreljevali z minami, so se popoldne nadaljevali s sproščenim kopanjem cele kompanije v Vipavi.'O Življenje so jim lajšali obiski visokih političnih osebnosti, tako "predsednika kranjske dežele", katerega obisk je bil napovedan 4. 7. 1917 in je imel naslednji dan "na plači govor in glih tisti cajt je dež žalil". Na fronti je bilo tudi nekaj priboljškov. Tako so 2. 8. 1917 "zjurti-aj dobili kafe". V nedeljo 5. 8. 1917 je kompanija Jožeta Selana "dobila 1. preiz", kar je gotovo prineslo nove prednosti v negotovih dne- vih, ko je "več taljanskih evroplanov nad nami po- poldne streljalo na Dornberg".'' 8. 8. 1917 je Selan dobilo križec.'2 Kljub temu, da so se "troštali ita- Ijanske ofenzive" pa so vendarle "popoldne šli nad grozdje, zvečer v kinematograf".'^ V prvih dneh septembra je bil Selan nameščen na Fučki gori in so nato "marširali proti hribu st. Gabriel (nad Solkanom) kjer nas je jaku obstre- ljevalo in (smo) morali v eno hosto... V tej hosti 8 4. 6. 1917. 9 29. 7. 1917. 'O 29. 6. 1917. " 7. 8. 1917. "Kari Trupen Kreis". Z medaljo 2. razreda je bil odli- kovan 24. 9. 1917. 6. 10. 1917 je dobil ukaz za srebrno medaljo 2. razreda, ki jo je sprejel naslednji dan skupaj s 15 kronami. 1. 12. 1917 je ponovno dobil medaljo in 7 kron 50 krajcarjev. '3 12. 8. 1917. Kino je obiskal tudi 2. 10. 1917, vendar žal ni poročal o vsebini filmov. smo ležali celi dan v jaku veliki nevarnosti". Pre- stajal je grozne čase, saj je "bil velik smrad od mrt- vih". Bil je "čist hin od samih pretresov in granat, sem se celi dan tresel... pri menaži je (Italjan) me- tal gas granate".'4 Zastrupljevanje s plini je bilo gotovo ena poglavitnih grozot na frontah 1. sve- tovne vojne. Strahovitim pritiskom je sledila sprostitev v barakah, ki so jih naseljevali od 16. 9. 1917 dalje. 26. 9. 1917 "smo se ga fejst napili, smo jedli kostanj". Kostanj so si privoščili tudi zvečer 3. 10. 1917. Pri peki kostanja je gotovo pomagal tudi Selan, ki se je obrti dobro naučil pri svojem stricu na Dunaju. 30. 9. 1917 si je privoščil tudi priljubljeni konjiček Kostelcev, saj je "bil v ribah", torej je šel v ribolov. O uspehih ni poročal. 6. 10. 1917 "smo karte špiljali in sem zgubil, nič posebnega". 22. 10. 1917 "je prinesel befel, da moramo vsi ven iz barake, ker se drugi dan začne naša ofen- ziva".'^"Zjutraj ob šestih je začela naša artiljerija razbijati", je zapisal naslednji dan. "Italjan se je umaknil... smo čakali mostu, ki ga je Italjan porušil čez Sočo".'6 Civilisti, ki so bili pred vojno pod Avstro-Ogr- sko, so jih lepo sprejeli. 30. 10. 1917 so prestopili nekdanjo italjansko mejo, kjer so jih "italjanski civili grdo gledali, se nas bali". Strah ni bil povsem neupravičen, kajti "smo prišli v eno vas, ki se je ne morem več spomniti. Smo pobrali prasce in konje, smo dobro živeli... smo dobili dost vina, dobro nam gre... smo prišli v en grad in smo dobili dosti kokoši, smo pekli celo noč in pili".''' 8. 11. 1917 in naslednji dan so prispeli do reke Piave: "smo imeli za marširat 16 km so vode Piave, pa smo šli nazaj, ker se je Italjan ustavil pri vodi ... smo šli spet en par km naprej, smo prišli v eno mesto, smo dobili dosti stvari not." 13. 11. 1917 "se je Italjan ustavil onkraj vode Piave". Seveda je bil boj še dolg in po svoje nesmiseln tudi za Selana, ki poroča: "smo marširali nazaj 3 ure, smo prišli ravno na tisto mesto, kjer smo bili prej".'^ Po osvojitvi italjanskega ozemlja se je seveda spremenil tudi vojaški jedilnik, saj so 22. 11. 1917 in dva dni pozneje že "koruzo mieli in palento kuhali". Bojev pa še ni bilo konec, saj so 27. 11. 1917 "govorili, da začnejo naši ofenzivo". Od 4. 12. 1917 je bil Selan v kraju Mota di Liverenza, 17. 12. 1917 pa zopet na Piavi. Naslednji dan "smo dobili dosti vina, smo bili skoraj vsaki dan pijani". Radi so se posladkali tudi s kuharüm vinom. '4 3. 9. 1917 - 7. 9. 1917. '5 12. ofenziva. '° 26 in 27. 10. 1917. '7 1. 11. - 3. 11. 1917. '8 16. 11. 1917. 95 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 28. 12. 1917 so se v snegu odpravili v st. Nicolo ob Piavi, dva dni pozneje pa so "marširali na Pirano, smo prišli ob 9. uri dopoldne". S Silvestrom 31. 12. 1917 se Selanovi zapiski končujejo. Soška fronta se v zapiskih preprostega Jožeta Selana pokaže v človeški luči, polna grozot, pre- pletenih z občasnimi veselicami in dobrotami.!^ Najznamenitejši oficir v avstro-ogrski armadi na soški fronti je bil Albin Mlakar, katerega živ- Ijenska pot je prav tako povezana s Kostelom. Sko- raj zanesljivo je bil edini oficir slovenskega rodu z obema najvišjima odlikovanjima, ki so ju lahko do- bili nižji oficirji v prvi svetovni vojni. Rodil se je 25. februarja 1880 na Planini pri Rakeku. 18. 10. 1944 je bil poslan k obnavljanju ceste Petrina - Stari trg ob Kolpi. Iz tega časa je ohranjeno po- ročilo o nosilnosti železno-betonskega mostu pri Petrini. Na njem je podpis major ing. Albin Mla- kar. Aprila 1945 so po Mlakarjevih načrtih postavili most čez Kolpo med Brodom in Petrino.^O ZUSAMMENFASSUNG Die Isonzo-Front im Tagebuch von Jože Selan aus Nova sela Der Erste Weltkrieg versetzte manch einen Menschen aus seinem ruhigen Dorf in die Kriegs- wirren. Einige schrieben ihre Kriegserlebnisse in Tagebüchern nieder. Zu diesen gehört auch Jože Selan, der in kurzen Tagesnotizen nur über seine Erlebnisse, über gute oder schlechte Kost und über gutes oder schlechtes Quartier berichtet. Odlomke podobnih zapiskov je objavil ludi Robert Brus, Soška fronta, Gea 2 (avgust, september 1992) številka 8 - 9, str. 26-31. Janez J. Švajncer, Albin Mlakar - pozabljeni vojak. Kro- nika 38 (1990) str. 50 - 56. 96 3 KRONIKA 1998 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Tea Anžur Oris Pravne fakultete med obema vojnama "Ideja univerze v Ljubljani je historična, ures- ničena v celoti prvič pod žezlom velikega Napo- leona. Želja po ustanovitvi univerze v okviru avs- trijskega tipa je pri Slovencih tlela že od konca 18. stol. dalje. Prvič se je uresničila v Napoleonovi do- bi z Ecole centrale, ki je bila popolna univerza in je delovala od leta 1810 do 1814 z namenom, da izobražuje "filozofe, medicince, kirurge, farmacevte, zemljemere, inženerje, arhitekte, juriste" in teo- loge.^ Francozi so ustanovili univerzo s stolicami za prirodno civilno in kazensko pravo. Od tega časa dalje so si Slovenci stalno prizadevali za usta- novitev lastne univerze. Se posebno odmevno so to izpričali v revolucionarnem letu 1848, ko se je pojavila zahteva po slovenski univerzi povezana s slovenskim narodnim programom. Boj za sloven- sko univerzo se je razmahnil še v času taborov (1868 - 71), ko so najprej zahtevali ustanovitev pravne fakultete oz. vsaj pravne akademije in ob prelomu 19. stoletja, ko je kranjski deželni zbor zahteval ustanovitev univerze s tremi fakultetami filozofsko, pravno in teolško.^ Končno se je želja izpolnila leta 1919, ko je bila s kraljevim ukazom z dne 23. julija ustanovljena v Ljubljani Univerza Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev s Filo- zofsko, Juridično (pravno). Medicinsko, Tehniško, in Teološko fakulteto. Ustanovitev slovenske univerze leta 1919 v času oblikovanja prve jugoslovanske države je po- menila za slovenski narod veliko kulturno in po- litično pridobitev. Mnogim slovenskim študentom je mogočila in približala visokošolsko izobrazbo, ki so jo morali do tedaj iskati na tujih univerzah. Leta 1919 se je na ljubljansko univerzo vpisalo nekaj več kot 900 študentov (Juridična fakulteta je imela v zimskem semestru 1919/20 vpisanih 247 študentov, od tega 11 izrednih).* Prve štiri redne profesorje ljubljanske Juridične fakultete, ki so že prej poučevali na tujih uni- verzah^ in so bili poklicani iz tujine, da začnejo Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in Državo SHS; Ljubljana 1927, sir. 1. Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in Državo SHS; Ljubljana 1927, sir. 2. 3 Zbornik ljubljanske univerze 1989; Ljubljana 1989, sir. , 12. Peldesel let slovenske univerze v Ljubljani; Ljubljana 1969, sir. 638 - 639. Ivan Žolger bivši minister in redni profesor je poučeval predavati na domačih tleh je imenoval regent 31. avgusta 1919. Prvi profesorski zbor so tako tvorili matičarji: dr. Ivan Žolger prof. meddržavnega pra- va, dr. Leonid Pitamic prof. ustavnega in meddr- žavnega prava, dr. Bogomil Vošnjak prof. jugo- slovanskega javnega prava, ki ni nastopil profe- sorske službe, ker je ostal kot poslanik v Pragi in Ivan Žmavc za narodno gospodarstvo, ki imeno- vanja ni sprejel. Spričo dejstva, da so bili prvi trije profesorji na mirovni konferenci v Parizu, dr. Ivan Žmavc pa imenovanja ni sprejel, fakulteta ni pri- čela s predavanji z šolskim letom 1919/20 kot je predvideval zakon o univerzi ampak šele z letnim semestrom 1920. Prvo uvodno predavanje z naslovom Pravo in revolucija s slavnostno otvoritvijo je imel 15. aprila 1920 dekan prof. Leonid Pitamic. Prva seja profe- sorskega zbora ljubljanske Pravne fakultete je bila v Parizu 18. decembra 1919, kjer se je konstituiral prvi fakultetni svet Pravne fakultete. Univerzi- tetnemu svetu oz. vladi so sklenili predlagati v imenovanje štiri redne, enega izrednega in tri ho- norarne profesorje za Pravno fakulteto v Ljubljani. Prvemu dekanu prof. Pitamicu,^ pa so poverili naj "formulira konkretne predloge in jih zastopa pri univerzitetnem svetu"^. Ti prvi profesorji so opra- vili pomembno delo. Organizirali so prve semi- narje, pripravili vse potrebno za zapolnitev učnega osebja fakultete, uredili prostore v bivšem dežel- nem dvorcu za pisarne in dekanat, pripravili prve prostore za predavalnice, knjižnico. Dekanat Juri- dične fakultete je začel zbirati tudi znanstveno in študijsko literaturo. Tako je pričela nastajati profe- sorska biblioteka, ki je bila sprva zelo pomanj- kljiva.8 Kasneje so se ji pridružile biblioteke posa- meznih seminarjev (današnjih oddelkov). Profe- na vseučilišču na Dunaju, dr. Leonid Pitamic je kot izredni profesor predaval v Črnovicah, dr. Bogomil Voš- njak, je bil zaposlen kot docent na vseučilišču v Za- grebu in dr. Ivan Žmavc je bil bibliotekar na vseučilišču v Pragi. Dr. Leonid Pitamic je bil izvoljen za prvega dekana na II. seji fakultetnega sveta Juridične fakultete, dne 16. februarja 1920. Istočasno je bil izvoljen za prodekana prof. dr. Gregor Krek. ' Zapisnik sej juridične fakultete v Ljubljani 1919 - 29/30, Zapisnik prve seje profesorskega zbora ljubljanske prav- ne fakultete v Parizu, dne 18. decembra 1919. 8 Zapisniki sej juridične fakultete v Ljubljani 1919 - 1929/ 30, Proračunski načrt juridične fakultete za leto 1927/28, str. 531. 97 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 sorji so tudi sami za "potrebe dijaštva", ki ni imelo na razpolago domačih del in si ni moglo kupiti knjig v tujini, izdajali učbenike. Najprej je izšlo delo dr. Skerlja: Menično pravo leta 1922 in leto kasneje Kušejevo: Cerkveno pravo, Dolenčev: Dušanov zakonik (1925), Henrika Steske: Državna uprava, Pitamičeva: Država in delo, prof. Lapajneta: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s pravnimi granami posestrimami. Prof. Bilimovič je izdal leta 1933 še učbenik z naslovom: Uvod v ekonomsko vedo. V tem času je izšla še vrsta obširnih del fakultetnih člankov. Med njimi je pomemben Do- lenčev: Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije ter Sodni kazenski postopek kraljevine Jugoslavije, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje ter "Gorske bukve", Ogrisova: Trgovinska politika, Spektorskega: Zgodovina socialne filozofije. Do konca leta 1941 je izšlo še Bajičevo: Delovno pravo, Korošec in Krek sta napisala prispevek o zgodovini in sistemu rimskega prava, Ogris je obravnaval upravno pravo. Murko pa je pisal o davčnih oprostitvah in davčnih olajšavah.^ Cilj fakultete pa je bil tudi izdaja samostojnega znanstvenga glasila. V tem prizadevanju je izšel leta 1921 Zbornik znanstvenih razprav, ki je izhajal enkrat na leto in v katerem so gospodarska vpra- šanja obravnavali profesorji dotične fakultete. Hkrati pa je Zbornik služil tudi kot publikacija za mednarodno zamenjavo, kar je še dodatno boga- tilo fakultetno knjižnico in večalo ugled fakultete. Zbornik so prejemali brezplačno člani leta 1933 ustanovljenega Društva prijateljev pravne fakultete pod vodstovm prof. Lapajneta. Z letnim semestrom 1920, ko so se začela prva predavanja, prva inskripcija se je pričela 6. aprila 1920, je imela Juridična fakulteta še štiri nove red- ne profesorje. Dr. Gregorij Krek je predaval obče državljansko pravo, dr. Metod Dolenc kazensko pravo in kazenskosodni postopek ter krimina- listiko, dr. Anton Skumovič institucije rimskega prava in civilno sodno postopanje, dr. Ivan Žolger meddržavno pravo in izredni profesor Rado Kušej katoliško cerkveno pravo. Kot honorarni profesorji so predavali: dr. Janko Polec zgodovinski razvoj javnega in zasebnega prava, dr. Milan Škerlj trgo- vinsko in menično pravo, dr. Henrik Steska ob- činsko pravo, dr. Bogumil Senekovič obrtno pravo, dr. Stanko Lapajne meddržavno zasebno in kazen- sko pravo s posebnim ozirom na medpokrajinsko pravo kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev.'' G. Kušej in R. Sajovic: Pravna fakulteta v prvih treh de- setletjih, ZZR, XXIV, str. 204. 'O Zapisniki sej juridične fakultete v Ljubljani 1930 - 40, Zapisnik četrte redne seje fakultetnega sveta, dne 6. marca 1933, str. 105. " Seznam predavanj za letni semester leto 1920; Ljubljana 1920. Mihail Nikitič Jasinski, profesor na Pravni fakulteti. Pravna fakultete si je hotela že na začetku za- gotoviti jasne predpise glede študija in oprav- Ijanaja izpitov. Ljubljanska univerza je namreč z ustanovitvijo dobila statut beograjske univerze, ki pa ni bil primeren za razmere na Pravni fakulteti. Dekanat fakultete je zato 16. marca 1920, še pred pričetkom predavanj poslal predsedstvu deželne vlade za Slovenijo prošnjo naj blagovoli izdati naredbo o pravoslovnih in državoslovnih študijah in teoretičnih državnih izpitih na Univerzi v Ljubljani. Načrt je bil že sklenjen na seji fakul- tetnega sveta Juridične fakultete 1. marca 1920 in odobren na seji univerzitetnega sveta dne 13. marca. Deželna vlada je na svoji seji dne 1. aprila 1920 sprejela ta načrt naredbe in ga objavila v Uradnem listu z dne 17. aprila 1920. Naredba je dobila z Vidovdansko ustavo 28. junija 1921 za- konito moč. Načrt naredbe o pravoslovnih in državoslovnih študijah in teoretičnih državnih izpitih je bil skoraj v celoti prilagojen avstrijskemu sistemu ureditve. Na enak način je delovala tudi Pravna fakulteta v Zagrebu. Bistveno drugače pa je bil urejen študij v Subotici in Beogradu. 98 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Prof dr. Gregor Krek, rektor v študiskem letu 1921/22. Predaval je obče državljansko pravo. Slušatelji, ki so hoteli dobiti državno javno službo so morali narediti tri teoretične kolektivne državne izpite: pravnozgodovinski, pravosodni in državoslovni izpit. Študij je trajal osem semestrov. Pred pravnozgodovinskim izpitom (prvi oddelek študij), je bilo potrebno poslušati predavanja treh semestrov, po pravnozgodovinskem izpitu (drugi oddelek študija), pa še pet semestrov. V prvem oddelku je bilo treba poslušati predavanja iz rim- skega prava, cerkvenega prava, zgodovinskega razvoja javnega in zasebnega prava, pravne zgo- dovine južnih Slovanov. Obvezno je bilo tudi po- slušanje enega predavanja na Filozofski fakulteti iz predmeta filozofskega značaja (filozofija, pedago- gika). Vrstni red poslušanj posameznih predavanj ni bil določen. Dokler slušatelj ni naredil pravno- zgodovinskega izpita se ni mogel vpisati v IV. semester tako, da bi se mu štel ta semester med 8 semestrov, ki so predpisani za študij, da dobi slušatelj absolutorij in da more prestopiti k pola- ganju 2. in 3. državnega izpita (pravosodni in dr- žavoslovni izpit) in končno tudi k polaganju rigo- rozov. V drugem oddelku se je predavalo obče državljansko pravo, trgovsko in menično pravo, civilnosodno postopanje, kazensko pravo in kazen- skosodno postopanje, ustavnopravna veda, uprav- no pravo, narodno gospodarstvo, finančna veda, meddržavno pravo. Tudi tu ni bil predpisan vrstni red predavanj. Vsa ta predavanja so vsebovala iz- pitne predmete za skupinska državna teoretična izpita. Po opravljenih predavanjih navedenih pod drugem oddelkom in opravljenem pravnozgodo- vinskem državnem izpitu, je moral kandidat imeti še opravljeno tri urno predavanje na Filozofski fakulteti, štiri urno predavanje o pravni filozofiji in dvo urno predavanje iz statistike, če je hotel pola- gati izpit iz pravosodnega ali državoslovnega dr- žavnega izpita. Predmeti pravosodnega državnega izpita so bili: obče državljansko pravo, trgovsko in menično pravo, civilnosodno postopanje, kazensko pravo in kazenskosodno postopanje. Predmeti dr- žavoslovnega državnega izpita so bili: ustavo- pravna veda, upravno pravo, narodno gospodar- stvo, finančna veda, meddržavno pravo.Vsi trije državni izpiti so bili pogoj za dokončanje študija. Posebne olajšave so veljale za študente, ki so bili v vojni službi ali vojnem ujetništvu ali v stanju obo- lelosti. Slušateljem-pravnikom, ki so se vpisali v zimskem semestru 1919/20 na Filozofsko fakulteto univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani se je vračunal zimski semester z vsemi pripadajočimi predmeti in urami, ki so bile pred- pisane za ta semester na Juridični fakulteti. Preda- vanja in izpiti, ki so jih do konca zimskega se- mestra 1920/21 opravili študentje na ozemlju bivše Avstrije so se smatrali kot pravnoveljavni. O ve- ljavnosti izpitov po omenjenem roku na kaki drugi tuji univerzi pa je odločal fakultetni svet v spo- razumu s predsednikom dotične izpraševalne ko- misije. Pomembno je navesti, da je izpraševalno komisijo za izvrševanje teoretičnih državnih izpi- tov, ki je bila državna ne univerzitetna, postavil poverjenik za uk in bogočastje v sporazumu s fakultetnim svetom. Na izpitih niso spraševali le univerzitetni profesorji temveč tudi zunanji izpra- ševalci. Prva državna izpraševalna komisija je bila postavljena od deželne vlade za Slovenijo za pravosodni in državoslovni državru izpit že poleti leta 1919 vendar so jo na novo postavili aprila 1920, ko so se pričela prva predavanja na Pravni fakulteti. Za predsednika izpraševalne komisije za pravnozgodovinski državni izpit je bil imenovan dr. Danilo Majaron, odvetnik v Ljubljani, za pod- predsednika pa dr. Anton Skumovič, redni pro- fesor ljubljanske Juridične fakultete. Ta komisija je delovala le do 26. maja 1921, kajti dan zatem je bila že imenovana nova ločena komisija za pravo- sodni in državoslovni državni izpit. Na čelo prve je bil postavljen za predsednika dvomi svetnik dr. Janko Babnik, predsednik takratnega višjega dežel- ic Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (v na- daljevanju ZAMU); Predsedstveni spisi za zimski se- mester 1919/20, VIII/ 136. 99 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 nega sodišča v Ljubljani, za podpredsednika pa dvornosodni svetnik dr. Milan Škerlj. Komisiji za državoslovni državni izpit je predsedoval univer- zitetni prof. dr. Ivan Žolger, vse do svoje smrti, ko ga je zamenjal Janko Kremenšek, ki je bil do tedaj podpredsednik. V arhivskih virih obstaja še naredba fakultet- nega sveta Juridične fakultete v Ljubljani o strogih izpitih (rigorozih) za doktorat prava na ljubljanski univerzi. Tudi ta naredba je narejena po vzoru predpisov, ki so veljali v stari Avstriji. Kandidati, ki so hoteli doseči doktorat prava, so morali položiti tri stroge izpite (rigoroze). Ti strogi izpiti so ob- segali: I. rimsko pravo, cerkveno pravo, zgodovin- ski razvoj javnega in zasebnega prava, pravno zgodovino južnih Slovanov; II. obče državljansko pravo, trgovinsko in menično pravo, civilno sodno postopanje, kazensko pravo vštevši kazensko sod- no postopanje; III. ustavnopravno vedo, upravno pravo, narodnogospodarstvo s finančno vedo in meddržavno pravo. Rigoroze so lahko polagali kandidati, ki so opravili osem semestrov študija in so naredili pra- vosodni ali državoslovni državni izpit z najmanj dobrim uspehom. Naredba je dopuščala "da se smejo pripustiti k nadaljnim strogim izpitom kan- didatje, ki so že položili en strog izpit ali dva taka izpita na kaki juridični fakulteti Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev ali na kaki juridični fakulteti na ozemlju bivše Avstrije ako v to privoli dotična fakulteta."'3 Za razliko od študija prava v Beo- gradu in Subotici, v Ljubljani ni bila predpisana doktorska disertacija. Z novim študijskim letom 1920/21 je Pravna fakulteta dobila red. prof. Franca EUerja za finanč- no vedo, honorarnega prof. Franceta Skaberneta za področje državnega prava, kontraktualnega red. prof. Mihajla Jasinskega Niketiča za pravno zgo- dovino južnih Slovanov, Aleksandra Bilimoviča za narodno gospodarstvo.'* Zagotovila je tudi preda- vanja iz sodne medicine in psihopatologije. Prva je prevzel Ivan Plečnik, druga pa Alfred Šerko. Na- redba celokupne vlade za Slovenijo je za študijsko leto 1920/21 uvedla na pravni fakulteti predavanja iz državnega računoslovja in postavila za to mesto honorarnega nast. Alojzija Ranta. V tem času je imela fakulteta pet seminarjev oz. inštitutov s predstojniki: pravnozgodovinski '3 ZAMUibdem. '4 Na Pravni fakulteti so delovali v obdobju med obema vojnama tudi ruski profesorji, ki so bili nastavljeni kot kontraklualni redni profesorji pogodbeno za dobo treh let, ki se je po poteku podaljšala za nadaljna tri leta do redne nastavitve, ker je bil položaj rednega profesorja pogojen z državljanstvom Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije. Aprila 1927 sta bila dosedanja kontraktualna redna profesorja dr. A. Bilimovič in Mihajlo Jasinski s kraljevim ukazom imenovana za redna profesorja. prof. A. Skumovič, civilnopravni prof. G. Krek, prof. S. Lapajne, M. Dolenc kazenskopravni, javno- pravni oz (državni in upravnopravni) prof. L. Pitamic in narodnogospodarskega prof. F. Eller in prof. A. Bilimovič.'5 Pri teh seminarjih so bile red- ne seminarske vaje z študenti (praktične vaje s sa- mostojnim znanstvenim raziskovanjem, branje re- feratov, ki zajemajo aktualno problematiko z de- batami, seznanjanje z najvažnejšo literaturo). Fa- kulteta je v okviru kazenskopravnega seminarja ustanovila kriminalistični inštitut, ki je začel delo- vati z letom 1921. To je bil tudi edini seminar za katerega so predvidevali razvoj v smeri krimina- lističnega inštituta. Vse do leta 1927 ne zasledimo nobenega novega seminarja. Šele leta 1927 je bil ustanovljen seminar za privatno mednarodno za- sebno pravo, ki je bil bolj specifično usmerjen, dočim so prejšnji seminarji zajemali širše ne samo sorodne discipline. V spisih o urniku predavanj za leto 1922/23 naletimo na novo učno osebje. Predavati je pričel honorarni nast. ing. Igo Pehani prof. tehniške fa- kultete z novim predmetom rudarsko pravo. Z letnim semestrom 1923 je nezasedeno stolico za pravno filozofijo zasedel izredni profesor dr. Gjorgje Tasič,'6 ki je predaval še izbrana poglavja iz ustavopravne vede in upravnega prava poleg Leonida Pitamica, ki je nadaljeval s predavanji iz ustavnega prava, zgodovine pravne filozofije in je vodil sprva sam, kasneje skupaj s G. Tasičem, jav- nopravni seminar.'^ Izredni profesor Mirko Kosič je v tem semestru na novo predaval statistiko, kot glavni predmet, in sociologijo ter ekonomsko politiko kot stranska predmeta. Fakulteta je bila v prvih desetletjih svojega de- lovanja v slabem finančnem stanju, zato si je ob pomankanju kadra pomagala z honorarnimi profe- sorji in docenti. V študijskem letu 1923/24 je bil nastavljen honorarni prof. Karel Šavnik, ki je pre- daval o budgetnem pravu. Po smrti prof. I. Žol- gerja leta 1925 sta predavanja iz njegovega pod- ročja prevzela prof. Pitamic in Tasič. Slovensko pravno zgodovino je začel bolj sistematično pre- učevati prof. Dolenc s predavanji o "Gorskih bukvah" in slovenskem običajnem pravu. Dr. An- ton Kremžar hon. prof. materialnega kazenskega prava, dr. Rudolf Andrejka hon. nast. upravnega prava s posebnim ozirom na upravno postopanje in dr. Fran Vodopivec hon.'^ nast. za upravno '5 Do leta 1929 je imela fakulteta le 6 seminarjev (inšti- tutov). V nadaljnih desetih letih jih je z Uredbo o prav- nih fakultetah iz leta 1938 pridobila še 12. '6 ZAMU; IV-9 Djordje Tasič - personalna mapa. '7 V študijskih letih 1922/23 in 1923/24 sta prevzela vsa teoretična predavanja iz upravnega prava dr. Pitamic in Tasič, ker ni bilo honorarnih predavateljev. Dr. Fran Vodopivec je bil leta 1927 imenovan za veli- kega župana ljubljanske oblasti. 100 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Prof dr. Leonid Pitomic s študenti prava in dr. Djordje Tasič. pravo s posebnim ozirom na občinsko in obrtno pravo so na novo predavali v letnem semestru 1926. Docent Albin Ogris je zasedel stolico za sta- tistiko in trgovinsko politiko v letnem semestru 1927. Leta 1930/31 je bil imenovan za izrednega profesorja. V tem letu je na novo pričel predavati še kontraktualni izredni profesor Aleksander Maklecov kazensko pravo s kriminalno politiko in kriminologijo. Pred tem je bil habilitiran na ruski pravni fakulteti v Pragi. V zimskem semestru 1930/31 je bil že redni profesor. Tako je bila fakul- teta na področju kazenskega prava sedaj zasto- pana z dvema profesorjema. V študijskem letu 1927/28 je bil imenovan za docenta za rimsko pravo nekdanji študent in fakultetni tajnik dr. Viktor Korošec. Med profesorji Pravne fakultete v obdobju do konca dvajsetih let je deloval še dr. Ludovik Böhm, ki je bil nastavljen za nehonoriranega nastavnika za ekonomsko politiko. Leta 1929 je bil predlagan za honorarnega profesorja zaradi smrti dr. Savnika. Ob koncu dvajsetih let je imela Pravna fakul- teta že 11 rednih, 2 izredna profesorja, 7 hono- rarnih predavateljev in enega docenta. Tudi število študentov je naraslo. Prekvenca za leto 1929 kaže 291 študentov kar pomeni, da je bilo 44 študentov več kot ob vpisu leta 1919/20. V arhivskih virih naletimo na številne prošnje študentov za potr- ditev semestrov, ki so jih poslušali na drugih uni- verzah oz na drugih fakultetah ljubljanske uni- verze, prošnje za polaganje državnega izpita, ve- liko je prošenj za oprostitev izpraševalnine vložene od kandidatov, ki so opravljali državne izpite, prošnje za absolutorij, za polaganje rigorozov. kolokvijska spričevala, imatrikulacije za to obdobje, iz česar lahko povzamemo, da je imela Pravna fakulteta že v prvem desetletju delovanja veliko študentov. V vsakem semestru je bilo vpisanih povprečno okoli 300 - 400 študentov iz Slovenije, Hrvaške - posebno iz Dalmacije, Srbije, Avstrije, Italije, Rusije, Čehoslovaške, Nemčije.Če to pri- merjamo z drugimi fakultetami vidimo, da jih je imela več le Tehnična v študijskih semestrih od leta 1922/23 dalje do konca dvajsetih let, in Filo- zofska ob koncu dvajsetih let. Pravna fakulteta je bila v letih 1927 - 32 v določeni krizi in je naza- dovala na tretje mesto. Stanje glede vpisa se je spremenilo še v tridesetih letih, ko je Pravna fakulteta imela največ vpisanih študentov na ce- lotni ljubljanski univerzi.^O Dejavnost študentov je znala pritegniti fakul- teta z nagradami za znanstveno delo v okviru se- minarskih nalog oz. svetosavskih nagrad. Organi- zirane so bile tudi ekskurzije, v okviru seminarjev v Begunje /ženska kaznilnica in prisilna delavnica/, kazenski zavod v Lepoglavi, kazenski ženski za- vod v Zagrebu, Trboveljski rudnik, v policijski kri- minalistični zavod Ljubljana, v dečje odgajališče Rakovnik, v Maribor na ogled kaznilnice. Ruše /ogled kemične tovarne/. Palo /ogled kaptaže Dra- ve in elektrarne/ v korekcijske zavode, v indus- trijska podjetja. Slušatelji so se udeleževali po- rotnih razprav. Slušatelji iz Avstrije in Italije so bili večinoma zamejski Slovenci. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945 - 1975; Dr. Vasilij Melik, Pregled razvoja Univerze, str. 61, Ljubljana 1975. 101 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Izlet slušatelljev Juridične fakultete - Velike Lašče. Glede učnega uspeha je potrebno omeniti, da obstajajo poročila o polaganju državnih teoretičnih izpitov iz katerih je razvidno, da so večinoma izpite dobro opravljali. "Strogost ljubljanskega dok- torskega sistema dokazuje, da je v prvih desetih letih diplomiralo 332 slušateljev, doktorat prava pa jih je doseglo le 93, torej manj kot tretjina."^! Viktor Korošec je bil imenovan kot prvi docent v mladi zgodovini Pravne fakultete. Njegovemu de- lu je sledilo še veliko kasnejših doktorjev prava, ki jih je izobrazila ljubljanska Pravna fakulteta in ka- terim je bilo omogočeno tudi strokovno znan- stveno izobraževanje na tujih, predvsem zahod- noevropskih univerzah od leta 1928 naprej potem, ko so bile prejete obresti ustanove dr. Pavla Tur- nerja, ki so omogočale "vrednim kandidatom"^^ enoletno bivanje v inozemskih kulturnih in znan- stvenih žariščih /Pariz, London, Oxford, Cam- bridge.../ v svrho za nadaljno strokovno izobra- ževanje.23 Od 13 pravnikov, ki so jih bili deležni v letih pred vojno, se jih je šest habilitiralo na Pravni fakulteti. 24 S poletnim semestrom 1930 je bilo na Pravni fakulteti 13 rednih profesur od tega jih je bilo zasedenih 10. Nezasedena redna profesura je bila po Leonidu Pitamicu, poslaniku v Washingtonu, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Pravna fa- kulteta, Ljubljana 1969, str. 287. 22 Pod tem pojmom so mišljeni absolvirni slovenski juristi in filozofi slovenske narodnosti, ki so uspešno položili državne izpite ter si pridobili doktorat na Juridični oz. Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 23 Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 449 24 Ibdem. po Mihajlu Jasinskemu, ki je bil z letom 1928 upo- kojen in Tasiču, ki je sprejel novo profesorsko me- sto na beograjski univerzi. Prvo profesuro je za- časno upravljal docent dr. Ivan Tomšič25 za med- narodno pravo, ki je leta 1937/38 postal izredni profesor. Upokojeni profesor Mihajlo Jasinski je nadaljeval s honorarnim delom svojo profesuro za jugoslovansko pravno zgodovino. V poletnem se- mestru 1931 je začel predavati še javno zlasti pa upravno pravo docent Joso Jurkovič, ki je z na- predovanjem prof. Ogrisa za rednega profesorja, ko se je izpraznila ena izredna profesura, postal izredni profesor za javno pravo. Namesto Tasiča je zasedel mesto kontraktualni redni profesor dr. Evgenij Spektorski, dotedanji honorarni profesor beograjske pravne fakultete. Imenovan je bil za predavatelja ustavnega prava in pravne filozofije. Izredna profesorja sta bila Albin Ogris, in Viktor Korošec. Aleksander Maklecov, izredni profesor je bil imenovan za rednega profesorja. Sedem pro- fesorjev je bilo honorarno zaposlenih. Na novo sta bila zaposlena dr. Henrik Steska, svetnik uprav- nega sodišča Dravske banovine v Celju za uprav- no občinsko pravo in dr. Otmar Pirkmajer, pomoč- nik bana Dravske banovine v Ljubljani za upravne vede in za upravno pravo specielno za materije banske uprave in državljanstva namesto pokoj- nega prof. Frana Vodopivca. Boris Furlan, advokat iz Trsta je bil nastavljen istočasno za prvega pri- vatnega docenta26 za pravno enciklopedijo in filo- 9^ Po odhodu dr. Pitamica na veleposlaniško mesto v Washington je predavanja prevzel dr. Tasič do svojega odhoda na beograjsko univerzo. Privatni docenti, ki so se habilitirali za docente so imeli 102 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Zofijo. Tako je fakulteta vsaj začasno zapolnila vrzel manjkajočega profesorskega kadra v preda- vanjih o javnem pravu in o pravni filozofiji. Po odhodu prof. dr. Leonida Pitamica so bili namreč vsi fi predmeti državno, upravno, meddržavno pravo in pravna filozofija prepuščeni enemu sa- memu profesorju. Z odločbo ministra prosvete sta bila imeno- vana, dne 5. aprila 1933 za privatna docenta Juri- dične fakultete apelacijski svetnik dr. Rudolf Sajo- vic za državljansko in civilnoprocesno pravo in na- mestnik višjega državnega tožilca dr. Avgust Mun- da za materialno kazensko pravo. Gorazd Kušej je bil s sklepom fakultetnega sveta leta 1934 soglasno sprejet za privatnega docenta za pravno filozofijo in enciklopedijo ali ustavno pravo in teorijo o državi. V zimskem semestru 1934/35 je predaval o odnosu zakonodajne in izvršne oblasti v modernih državah s posebnim ozirom na jugoslovansko ustavno pravo. Po upokojitvi prof. F. EUerja in A. Skumoviča v študijskih letih 1935/36 je privatno docenturo za zasebno delovno pravo prevzel dr. Stojan Bajič in dr. Vladimir Murko za finančno vedo. Fakulteta je naprosila upokojenega poslanika in bivšega univerzitetnega profesorja dr. Leonida Pitamica, ki se je vrnil iz tujine, da zasede zopet svojo katedro kot začasni honorarni profesor za skupino javnega prava oz. za predmet teorija o državi. Pitamic je ponudbo sprejel in začel s pre- davanji v poletnem semestru 1937. Od tedaj je prof. Spektorski predaval le še uvod v sociologijo. Predavanja iz področja medicine za pravnike so bila za dalj časa prekinjena po smrti A. Serka in so bila uvedena šele v letih 1939/40, ko je bil po- stavljen za honorarnega predavatelja sodne psihi- atrije in psihiopatologije primarij Državne bolnice v Ljubljani prof. dr. Miha Kamin. V pričetku drugega desetletja delovanja Pravne fakultete je bilo pričakovati nov univerzitetni za- kon, ki bi bil pravna osnova za enotno ureditev vseh jugoslovanskih univerz. Ta zakon je izšel 28. junija 1930 in v 41. členu^^ nalaga ministrstvu pro- svete, da predpiše tudi Splošno univerzitetno uredbo, ki bo predpisala pravice in dolžnosti uni- verzitetnih oblasti, učnega, administrativnega in ostalega osebja, slušateljev, odredbe o višjem in nižjem disciplinskem sodišču, število kateder na posameznih fakultetah, ime kateder, način izbora predavateljev in drugo. Ureditev posamezruh fakultet, načrte in nastavitve profesorjev, predpise o izpitih in promocijah in odredbe za študente naj bi določala posebna fakultetna uredba za posa- mezne fakultete. Splošna univerzitetna uredba^^ je bila izdana leta 1931 in je predvidela za Pravno fakulteto 17 stolic: stolico za pravno enciklopedijo in filozofijo; stolico za sociologijo in statistiko; stolico za narodno pravno zgodovino z ozirom na zgodovino slovanskih prav; stolico za zgodovino in sistem rimskega prava; stolico za cerkveno pravo; stolico za narodno ekonomijo; stolico za finančno vedo; stolico za gospodarsko pohtiko; stolico za civilno pravo z mednarodnim privatnim pravom; stolico za civilno sodno postopanje s stečajnim pravom; stolico za kazensko pravo; stolico za kazensko sodno postopanje; stolico za ustavno pravo in teorijo o državi; stolico za upravno pravo; stolico za mednarodno pravo z občo in nacionalno diplomatsko zgodovino; stolico za trgovinsko pravo z meničnim pravom; stolico za sodno medicino;^^ Potrebno je bilo še, da se delo istovrstnih fakultet v državi izenači, zato je bilo treba izdelati fakultetne uredbe. Ljubljanska Pravna fakulteta je imela že osnutek svoje uredbe iz leta 1932, ki so ga morali še dokončno prediskutirati. Končno re- dakcijo tega načrta je naredil fakultetni svet Prav- ne fakultete leta 1934 z Načrtom uredbe Pravne fakultete v Ljubljani, ki ga je poslala juridičnima fakultetama v Beograd in Zagreb. Vendar tega načrta uredbe niso sprejela. Zato je bilo sklenjeno že na seji sveta Juridične fakultete dne 24. junija 1933, da se bodo državni izpiti in rigorozi vršili po dosedanjih predpisih, dokler ne stopijo v veljavo nove fakultetne uredbe. Posebni predpisi so veljali pri osebah, ki so se hotele vpisati na Pravno fakulteto ljubljanske univerze na podlagi inozem- skega spričevala in so bile naši državljani. V teh primerih je fakulteta postopala po navodilih, ki so bila sporočena z dopisom prosvetnega ministrstva z dne 27. maja 1932. Z omenjenimi navodili je pro- svetni minister sprejel predlog glavnega prosvet- nega sveta, ki se je glasil: "da naše univerze ne vpisujejo naših državljanov, ki prihajajo z zrelost- nimi spričevali tujih držav, brez nostrifikacije teh možnost in pravico predavanj, niso pa bili nastavljeni niti plačani. Fakulteta je podeljevala privatne docenture le tistim kandidatom, ki jih je želela kasneje zaposliti kot kvalificirane bodoče stalne akademske učitelje. 2" ZAMU; lV/1078, Zakon o univerzitetima, Zagreb 1930, str. 25. člen 41. 28 Splošna univerzitetna uredba je bila objavljena v Služ- benih novinah kraljevine Jugoslavije 12. decembra 1931 in v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine. Izšla je tudi kot posebna publikacija (kot po- natis) v zbirki Zakoni in uredbe, zv. XXII, Ljubljana 1932. Stolice so tvorile celostno znanstveno področje. V nji- hovem okviru so bili posamezni sorodni predmeti. 103 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 spričeval s strani glavnega prosvetnega oddelka".^" Ob vpisu tujih državljanov se je fakulteta ravnala po določbah 193. člena obče univerzitetne uredbe. ; Ko se je tuj državljan javil za vpis, ga je dekan i pogojno vpisal in prepustil fakultetneniu svetu, da \ presodi ali sprejme prijavljenega slušatelja. Pri \ reševanju vprašanj je fakulteta dopuščala tudi reciprociteto. O novi fakultetn uredbi pa so sedile še daljše : diskusije med Pravno fakulteto v Ljubljani, Za- grebu in Beogradu. Glede doktorskih izpitov ni bilo težav. Zedinili so se glede petih skupin.^' \ Enotni so bili, da se za dosego doktorata zahteva pisna disertacija poleg ustnega doktorskega izpita in ustne obrambe disertacije. Zataknilo se je pri i diplomskih izpitih in razporedu predavanj od ka- terih je bil odvisen red in obseg posameznih delov diplomskega izpita. Beograjski zastopniki so za- govarjali grupacijo predmetov po semestrih, kar bi privedlo do cele vrste manjših posameznih izpitov. Ljubljanska Pravna fakulteta pa je zastopala sta- lišče skupinskih izpitov in stališče, da morajo biti diplomski izpiti in red predavanj taki, da omo- ; gočajo dijakom prestop iz ene fakultete na dru- go.32 Toda vse do leta 1938 ni bil sprejet noben načrt. Zato je 30. julija 1938 Ministrstvo prosvete Kraljevine Jugoslavije zahtevalo, da Pravna, Filo- zofska in Kmetijsko-gozdarska fakulteta izdelajo svoje načrte fakultetnih uredb. Končno je bila : izdelana in sprejeta 20. decembra leta 1938 Uredba o pravnih fakultetah v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. V njej so bile določene naloge fakultete, da proučuje pravne, družbene in ekonomske vede. i Uredba je odobrila že obstoječe znanstvene zavode ; in seminarje na fakulteti. Predpisan je bil nov učni načrt, ki je določal nove študijske in izpitne pogoje. Študij je trajal štiri leta. Z ozirom na določbo 9. čl. fakultetne uredbe so morali slušatelji prvega letnika vpisani v zimskem semestru 1939/40 obvezno vpisati vsaj predavanja iz pravne vede, : obče sociologije, zgodovine in sestava rimskega i prava, iz narodno pravne zgodovine in primer- j jalne pravne zgodovine ter iz cerkvenega prava. V ; drugem letniku so bila predavnja iz civilnega 30 ZAMU; VIII/134, Spisi 1936. Pravna fakulteta je za diplomirane pravnike, ki so pri- pravljali doktorat, organizirala še posebne enoletne te- čaje na posameznih inštitutih. Razdeljeni so bili na pet ; glavnih skupin; pravnozgodovinsko, zasebnopravno, \ kazenskopravno, javnopravno in gospodarsko-finančno. i Vsaka skupina je zajemala poleg šestih predmetov še sedmega izbirnega. Kandidat je moral objaviti še dve deli v pisni obliki, ki sta morali biti pozitivno ocenjeni. Nato je lahko prešel k ustnemu izpitu. 32 Na ljubljanski pravni fakulteti je bilo treba narediti tri obsežne teoretične državne izpite, ki so bili medsebojno povezani. Če je kandidat odpovedal pri enem predmetu je moral ponoviti celoten izpit. Srbski sistem pa je uvajal manjše kolokvijske izpite in je bil lažji v primerjavi z našim sistemom. prava, kazenskega prava in kazenskega sodnega postopka, ustavnega prava in teorije o državi, narodne ekonomije in sodne medicine. Tretje in četrto leto študija se je predavalo civilno pravo, upravno pravo, mednarodno javno in privatno pravo, finančna veda, ekonomska politika, sta- tistika, stečajno, trgovsko in menično pravo ter filozofija prava. Diplomskih izpitov je bilo osem. Kandidati so jih opravljali ustno. Po novi fakultetni uredbi se je pouk namreč delil na obči tečaj, ki je kandidate usposabljal za dosego pravniške diplome in na posebne tečaje za doktorat prava. Doktorand je moral eno leto poslušati doktorske tečaje tiste skupine za katero se je odločil in narediti ustni doktorski izpit. Poleg tega je moral opraviti še izpit iz predmeta priključenega dotični skupini. V seminarju pri- padajoče skupine je moral še izdelati dve deli v pisni obliki, ki sta morali biti uspešno ocenjeni. Po novem sistemu fakultetne uredbe je moral kan- didat izdelati in obraniti doktorsko delo. Fakulteta je imela 17 seminarjev in inštitut za mednarodno javno pravo,33 ki ga je vodil dr. Ivan Tomšič. Od prvotnih šestih seminarjev so bili leta 1937/38 ustanovljeni še seminarji: za narodno prav- no zgodovino, za cerkveno pravo,34 za civilno pro- cesualno in konkurzno pravo, za prometno pravo, za upravno pravo. Leta 1938 se je pravnozgo- dovinski seminar preimenoval v seminar za rimsko pravo in papirologijo in javnopravni seminar v seminar za ustavno pravo. Na novo so bili usta- novljeni še; seminar za kriminologijo in kriminalne pomožne vede, seminar za kazensko pravo, semi- nar za pravno filozofijo, ki se je ustanovil v okviru stolice za pravno filozofijo, seminar za orientalska prava: sumersko, asirsko-babilonsko in hetitsko pravo na priporočilo dr. Viktorja Korošca,35 semi- nar za ekonomsko politiko, seminar za finančno vedo, splošni narodnogospodarski seminar, semi- nar za sociologijo.36 33 Inštitut za mednarodno javno pravo je bil ustanovljen pri stolici za mednarodno javno pravo in diplomatsko zgodovino z aktom ministrstva 18. novembra 1937. Slu- žil naj bi kot organizacijska podlaga in središče za znan- stveno proučevanje vseh življenskih problemov Sloven- cev, Hrvatov in Srbov bivajočih v tujini. 34 Imenovani seminar in seminar za narodno pravno zgo- dovino ter seminar za rimsko pravo in papirologijo so nastali iz prejšnjega pravnozgodovinskega seminarja, ki je do tedaj zajemal vse takratne pravnozgodovinske predmete (rimsko in cerkveno pravo, zgodovinski raz- voj sedanjega javnega in zasebnega prava, pravno zgo- dovino Južnih Slovanov). 35 Seminar za pravo starega vzhoda in seminar za kri- minologijo s posebnim ozirom za kazenskopravne po- možne vede sta bila posebnost ljubljanske pravne fa- kultete. 3° Zapisniki sej juridične fakultet v Ljubljani 1930 - 40; Zapisnik četrte seje sveta juridične fakultete, dne 17 januarja 1939, str. 679. 104 1998 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Nova učna uredba je torej prinesla veliko spre- memb, ki so se pokazale tudi pri sestavljanju izpraševalnih komisij. Z odlokom prosvetnega mi- nistra z dne 3. februarja 1939 je bilo s členom 23. nove fakultetne uredbe določeno, da se izpraše- valna komisija ne sestoji več iz zunanjih izpra- ševalcev, ki niso univerzitetni profesorji. Novi učni načrt se je pričel izvajati prvič v študijskem letu 1939/40 samo za prve letnike. Rok za izvajanje nove uredbe je določil svet Juridične fakultete glede možnosti prehoda z dose- danje študijske ureditve na ureditev po novi fakul- tetni uredbi pred koncem šolskega leta 1941/42. Absolventom, ki so izpolnili pogoje predpisane za polaganje pravosodnega in državoslovnega držav- nega izpita so dovohli polaganje izpitov po novi uredbi na njihovo prošnjo od 1. oktobra 1939 dalje. Od tega datuma so smeli tudi vsi absolventi Prav- ne fakultete pridobiti doktorat po novi fakultetni uredbi. Po členu 85. nove fakultetne uredbe o pravnih fakultetah v Beogradu, Zagrebu in Ljub- ljani z dne 20. decembra 1938 so veljali za sluša- telje, ki so se vpisali pred uveljavitvijo te uredbe oz. do konca šolskega leta 1941/42 glede pridobitve doktorata dosedanji predpisi.37 Tudi glede pouka in izpitov je bilo urejeno, da je veljal izpitni red, ki je bil urejen z uredbo bivše deželne vlade iz leta 1920. Za leto 1939/40 je prinašala nova fakultetna uredba narejena na podlagi obče univerzitetne uredbe tudi spremembe na področju učnega oseb- ja. Kot dekan je posloval v tem študijskem letu univ. prof. dr. Joso Jurkovič do svoje smrti 27. junija leta 1940. Ena dosedaj izredna profesura prof. Borisa Furlana se je lahko zapolnila z redno, docent Gorazd Kušej pa je napredoval do mesta izrednega profesorja za ustavno pravo in teorijo o državi. Honorarni predavatelj za rimsko pravo je postal dr. Ciril Kržišnik sodniški pripravnik v Ljub- ljani. Viktor Korošec pa je začel s predavnji v zgo- dovino klinopisnih pisav Starega Vzhoda. Kot nov privatni docent za statistiko je bil predlagan in sprejet s strani fakutletnega sveta dr. Vogelnik Adolf, študent pravne fakultete, ki je po dovršitvi študija nadaljeval svoje delo na Statističnem inšti- tutu v Parizu. Leta 1939 je bil postavljen za pri- vatnega docenta na Pravni fakulteti v Ljubljani. Pred tem je opravljal delo šefa statističnega od- delka na mestnem magistratu. V letu 1940 je umrl prof. dr. Janez Plečnik, zato je bil predlagan na izpraznjeno mesto honorarni predavatelj sodne medicine dr. Milan Cunder, univerzitetni docent pri stolici za anatomijo in stalni izvedenec za sodno medicino pri okrožnemu sodišču v Ljub- ljani. Leta 1941 je bil izvoljen za honorarnega pre- 37 Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I v Ljubljani; Ljubljana 1932. davatelja sodne medicine na ljubljanski Pravni fakulteti. V letu 1940 je preminil tudi prof. uprav- nega prava dr. Joso Jurkovič. Zamenjal ga je dolgoletni honorarni predavatelj dr. Henrik Steska, ki je bil imenovan za rednega profesorja uprav- nega prava in bil nato tudi določen za novega vodja seminarja namesto razrešenega Gorazda Ku- šeja.38 Profesorski kader se je ob skromnih začetkih vedno bolj krepil in dosegel do septembra 1941, po dvajsetih letih delovanja, 15 rednih profesorjev (Furlan, Spektorski, Korošec, Dolenc, Polec, Krek, Lapajne, Maklecov, Pitamic, Bilimovič, Kušej, Ste- ska, Ogris Sajovic, Škerlj) 2 izredna (Kušej, Tom- šič), 1 univerzitetnega docenta (Murko), 3 privatne docente (Munda, Bajič, Vogelnik) in 3 honorarne predavatelje (Kržišnik, Kamin, Andrejka), ki so se že v tem času odlikovali kot uspešni profesorji in znanstveniki s svojim strokovnim delom, razpra- vami in objavami v domačem in tujem jeziku, izdajanjem knjig in udeležbami na kongresih do- ma in v tujini. S tako kvalitetnim profesorskim kadrom, ki ga je začela fakulteta sama vzgajati, se je lahko primerjala z drugimi pravnimi fakultetami sirom države in je hkrati dosegla zavidljivo ravan tudi v primerjavi s starejšimi sredjeevropskimi fa- kultetami in njihovo tradicijo. ZUSAMMENFASSUNG Ein Abriß der Entwicklung der Rechts- wissenschaftlichen Fakultät in der Zwischen- kriegszeit Die Rechtswissenschaftliche Fakultät wurde nach jahrzehntelangen Bestrebungen im Rahmen der Ljubljanaer Universität im Jahre 1919 ge- gründet. Zu Beginn waren an der Fakultät 247 Studenten immatrikuliert, ihre Zahl stieg jedoch rasch an und erreichte in den dreißiger Jahren die Höchstzahl eingeschriebener Studenten der Ljub- ljanaer Universität. Bei der Gründung der Fakultät wurde Lehr- personal aus dem Ausland berufen, Lehrveran- staltungen an der Fakultät abzuhalten. Die ersten Professoren und Gründungsmitglieder wurden 38 Po smrti prof. dr. Josa Jurkoviča je fakultetni svet na svoji seji, dne 1. julija 1940 določil, da se izbere za za- časnega vodja seminarja za upravno vedo prof. dr. Go- razd Kušej. 105 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 vom Regenten ernannt. Als Fakultätsrat hatten sie sich bereits auf ihrer ersten Sitzung in Paris kon- stituiert. Ihre Arbeitsräume ließen sie in der ehe- maligen Landschaftlichen Burg einrichten. Die er- sten Lehrveranstaltungen fanden erst im Sommer- semester 1920 statt, weil die Professoren an der Friedenskonferenz in Paris teilnahmen. Bereits vor der Aufnahme des Studienbetriebs erarbeitete die Fakultät einen Verordnungsentwurf über das rechtswissenschaftliche und staatsrechtliche Stu- dium sowie über die theoretischen Prüfungen, und zwar nach dem Vorbild des alten österreichischen Systems. Der Entwurf erlangte mit der Annahme der Vidovdan-Verfassung auch Gesetzeskraft. Auch die alte österreichische Rigorosumsordnung ohne vorgeschriebene Dissertation zur Erlangung der Doktorwürde hatte noch weiterhin Geltung. Ein ähnliches Studiensystem kannte auch die Zagreber Fakultät, während das Studium in Subotica und Belgrad anders geregelt war. Aus diesem Grunde war es notwendig, das Studium auf allen rechts- wissenschaftlichen Fakultäten des Staates zu vereinheitlichen. Im Jahre 1931 wurde die Allge- meine Universitätsverordnung (Splošna univerzi- tetna odredba) erlassen, in der die Rechte und Pflichten der Universitätsbehörden und des Lehr- personals, die Zahl der Lehrstühle an den ein- zelnen Fakultäten u.a.m. festgesetzt waren. Nähere Einrichtung einzelner Fakultäten, Lehrpläne, Be- rufung von Professoren, Prüfungs- und Promo- tionsordnung sowie Beschlüsse die Studenten be- treffend, sollten durch interne Fakultäts- verordnungen geregelt werden. Für die Univer- sitäten Ljubljana, Zagreb und Belgrad wurde im Jahre 1938 eine Verordnung über die rechts- wissenschaftlichen Fakultäten erlassen, die Ver- änderungen mit sich brachte. Es wurde ein neuer Studienplan vorgeschrieben, der neue Studien- und Prüfungsbedingungen sowie eine größere Zahl von Seminaren festlegte. Die Fakultät hatte gemäß der neuen Verordnung 17 Seminare und ein Institut für internationale öffentliche Verwaltung, das von Dr. Ivan Tomšič geleitet wurde. Das neue System wurde auch auf die Erlangung der Doktorwürde angewendet, wo fortan eine Dissertation und deren Verteidigung vorgesehen war. Das Lehrpersonal wurde nach den be- scheidenen Anfängen zahlenmäßig immer stärker und nach zwanzig Jahren bzw. bis September 1941 zählte es 15 ordentliche Professoren (Furlan, Spektorski, Korošec, Dolenc, Polec, Krek, Lapanje, Maklecov, Pitamic, Bilimovič, Kušej, Steska, Ogris, Sajovic, Škerlj), zwei außerordentliche Professoren (Kušej, Tomšič), einen Universitätsdozenten (Mur- ko), drei Privatdozenten (Munda, Bajič, Vogelnik) und drei Honorarlehrkräfte (Kržišnik, Kamin, Andrejka). 106 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Tatjana Dekleva Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941' Več desetletna prizadevanja za ustanovitev slo- venske univerze, kljub okrepljenemu političnemu boju zanjo na prelomu stoletja, v avstroogrski monarhiji niso bila uspešna. Šele velike politične spremembe po prvi svetovni vojni so omogočile, da se je poleti 1919 leta odločila tudi njena usoda. Konec junija tega leta je vlada kraljestva SHS spre- jela zakon o ustanovitvi univerze v Ljubljani, ki je bila v duhu tedaj prevladujočih idej poimenovana Univerza Kraljestva SHS v Ljubljani. Konec av- gusta 1919 je regent imenoval prve profesorje, ki so se konstituirali v univerzitetni svet, katerega poglavitna naloga je bila organizirati novousta- novljeno univerzo tako, da se bodo predavanja čimprej lahko začela. Za to so bili zainteresiram predvsem bodoči študentje, ki jim je bil študij v tujini zaradi visokih stroškov nedostopen. Pogla- vitna ovira za takojšen začetek predavanj je bilo dejstvo, da je bila novoustanovljena univerza še brez prostorov. Šele ko je ljubljanska vlada name- nila za univerzitetno dejavnost del prostorov v deželnem dvorcu, je univerzitetni svet lahko do- ločil rok za prvo inskripcijo, ki je bila v drugi polovici novembra, 1. decembra pa so se uradno začela predavanja na Filozofski, Medicinski, Teh- niški in Teološki fakulteti.^ Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani bi zanjo morali izdelati posebne zakonske določbe, da pa se ne bi zaradi tega ustanovitev preveč zavlekla, je bilo v ustanovnem zakonu določeno, da se bo uni- verza v Ljubljani, dokler se ne izdelajo specialni zakon in uredbe, upravljala po zakonu in uredbah o univerzi v Beogradu.^ Tako je bila univerza ure- jena po srbsken zakonu iz leta 1905, za Filozofsko fakulteto univerze v Ljubljani^ pa je veljala uredba o Filozofski fakulteti v Beogradu iz leta 1906, ki je "pojem in obseg filozofske fakultete določala še z Zbornik zgodovina slovenske univerze v ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 240. Zbornik ljubljanske univerze 1989, Vasilij Melik: Ljub- ljanska univerza in njeni predhodniki, Ljubljana 1989, str. 14. Pričujoči oris razvoja Filozofske fakultete univerze v Ljubljani od njene ustanovitve do leta 1941, se poleg obstoječe literature naslanja predvsen na arhivsko gra- divo, ki ga hrani Zgodovinski arhiv in muzej univerze v Ljubljani (poslej ZAMU) v fondih Filozofska fakulteta in Rektorat. Za širši pregled razvoja Filozofske fakultete v tem obdobju pa bi bilo nujno pregledati tudi gradivo, ki se še vedno nahaja na fakulteti. To velja zlasti za za- pisnike fakultetnega sveta, ki jih tirani dekanat. njenim tradicionalnim praktičnim namenom: vzga- jati poleg znanstvenega naraščaja profesorje za vse vrste srednjih šol."* Poleg filozofskih historičnih in jezikovnih ved so se predavale tudi matematične in prirodoslovne vede, kar je pogojevalo organi- zacijsko delitev fakultete na dva oddelka. S to temeljno uredbo so bile tudi že predpisane stolice, seminarji, instituti ter izpitni red. Po imenovanju prvih univerzitetnih profesorjev v avgustu 1919 leta, so profesorski zbor Filozofske fakultete tvorili štirje redni profesorji: redni pro- fesor graške univerze dr. Rajko Nahtigal za spolš- no slovansko filologijo, privatni docent graške uni- verze dr. Franc Ramovš za slovenski jezik, kustos dvorne knjižnice na Dunaju dr. Ivan Prijatelj za zgodovino slovanskih literatur novejše dobe s po- sebnim ozirom na slovensko, in redni profesor čer- noviške uruverze dr. Josip Plemelj za matematiko,^ ki so se kot matičarji fakultete morali poleg peda- goškega spoprijeti tudi z organizacijskim delom. Prof. Ramovš je v prvem študijskem letu, ob upoštevanju želja in predlogov učne uprave, izde- lal nov izpitni red, ki je omogočal nadalnji študij tistim slušateljem, ki so že študirali v Avstriji in so po ustanovitvi ljubljanske univerze študij nadalje- vali na Filozofski fakulteti v Ljubljani, obenem pa so lahko polagali take izpite kakršne je zahteval ustroj srednjih šol na Slovenskem. Predvsem pa se je v novih narodnostno političnih razmerah fakul- tetnemu svetu zdelo nujno potrebno dati samo- stojne stolice strokam, ki imajo za predmet preuče- vanja kakršno koli udejstvovanje narodovega živ- ljenja.6 Ker se je v prvem semeshru mogla pre- davati le splošna slovanska filologija, slovenski je- zik, novejše slovanske literature ter matematika in ker je fakulteta hotela ponuditi tudi drugim filolo- gom vsaj možnost začetnega študija je fakultetni svet začasno poveril prof. Ramovšu, da je predaval tudi primerjalno gramatiko indoevropskih jezikov s posebnim ozirom na grščino latinščino in ger- manščino. Tekom prvega semestra so bile z ve- ljavnostjo od februarja 1920 zasedene še stolice: 4 Zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919 - 1969, poglavje Filozofska fakulteta, Ljubljana 1969, str. 195. Zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919 - 1969, Metod Mikuž: Gradivo za zgodovino slovenske univerze v letih 1919 - 1945, Ljubljana 1969, str. 64. ° Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 285. 107 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 teoretična filozofija, pedagogika, klasična filologija, germanska filologija, romanska filologija, starejše slovanske literature, zgodovina starega veka, zgo- dovina srednjega veka, umetnostna zgodovina, teoretična fizika, geologija, geografija, zoologija, in botanika/ V prvem študijskem letu sta delovala tudi latinski in grški proseminar^ in ruski lektorat.^ Ob sodelovanju s Tehniško in Medicinsko fakul- teto, ki sta sprejeli študente prirodoslovnih ved in jim omogočili poslušati vsaj stranske predmetne discipline je bil kljub skromnemu začetku ob kon- cu prvega študijskega leta študij na Filozofski fa- kulteti popoln ter je nudil snov za slušatelje vseh osmih semestrov.'" V prvem letu je imela fakulteta na razpolago dve učilnici v deželnem dvorcu, upo- rabljala pa je še prostore na državni gimnaziji, na realki in v obrtni šoli. Filozofski fakulteti je učna uprava odstopila v last tudi Botanični vrt bivše dežele Kranjske, ki ga je vodil Alfonz Paulin." V prvem semestru je bilo na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisanih 230 rednih in 13 izrednih slu- šateljev, v drugem pa 95 rednih in 7 izrednih slušateljev,'^ katerih učni napredek je viden iz velikega števila kolokvijev h katerim so se pri- glašali in iz doseženih dobrih in odličnih uspehov razvidnih iz spričeval. Ob koncu prvega študij- skega leta so filozofsko pedagoške predizpite pola- gali trije slušatelji, celotne učne izpite sta absol- virala dva slušatelja, delne izpite je delalo šest slu- šateljev, k rigorozom pa se je javila ena sluša- teljica.'^ Nadalnji razvoj Filozofske fakultete v Ljubljani so v naslednjih letih ovirale predvsem finančne in prostorske omejitve, ki so pestile univerzo v celoti. Nove izvolitve in napredovanja iz nižjega naziva v višjega so bile mogoče samo v mejah dovoljenih s ' Prav tam. ° Grški proseminar je vodil dr. Josip Debevec profesor na I. državni gimnaziji v Ljubljani do junija 1921 in nato Ivan Maselj, profesor na II. državni realni gimnaziji v Ljubljani do januarja 1925. Latinski proseminar je vodil od leta 1920 do 1939 dr. Josip Pipenbacher direktor II. državne realne gimnazije v Ljubljani. Ruski lektorat je v prvem študijskem letu vodil profesor Rajko Nahtigal. 'O ZAMU, I - 213, Filozofska fakulteta do leta 1928. Alfonz Paulin je bil 12. januarja 1910 kot upokojeni šolski svetnik postavljen za predstojnika botaničnega vrla, 6. novembra 192Ó se je reaktiviral in je bil z uka- zom Nj. Visočanstva regenta Aleksandra imenovan na mesto direktorja univerzitetnega botaničnega vrla, ki ga je vodil do 22. januarja 1931 ko je bil upokojen. V študijskem letu 1934/24 je kol honorarni učitelj tudi predaval sistematično botaniko. Pravna fakulteta je zaradi udeležbe njenih profesorjev na pariški mirovni konferenci začela delovati šele v drugem semestru zato so se študenti, ki so nameravali študirali pravo v prvem semestru vpisali na Filozofsko fakulteto, kar pojasnjuje veliko razliko med vpisom v prvi in drugi semester. '3 ZAMU, IV - 208, Poročilo o stanju in delovanju Filo- zofske fakultete v študijskem lelu 1919/20 proračunom. Ta sistem je pomenil eno največjih ovir za širjenje univerze fakultet in posameznih strok,'4 vendar se je prav Filozofska fakulteta, ki si je ob ustanovitvi postavila stroge kriterije za pre- sojo kvalifikacije kadrov, ker je mislila, da bo mo- gla v naslednjih letih organsko rasti, najslabše raz- vijala.'^ Odločilnega pomena za njeno delovanje je bilo še naprej njeno sodelovanje z Medicinsko in Tehniško fakulteto, ki sta nudili predavanja štu- dentom prirodoslovnih ved za tiste predmete, ki se na Filozofski fakulteti niso izvajala. Študij humanističnih ved se je odvijal v okviru fakultete pri čemer si je ob pomanjkanju pravega aka- demskega kadra začasno pomagala tudi s hono- rarnimi nastavniki in privatnimi docenti. Prof. dr. Anton Melik, rojen 1. 1. 1890, profesor na univerzi v Ljubljani od 24. 8. 1927 dalje kot docent na stolici za geografijo (1932 izredni, 1938 redni profesor), rektor univerze v Ljubljani od leta 1947- 1951. '4 Zbornik Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvo- boditve 1945 - 1975, Vasilij Melik: Pregled razvoja uni- verze, Ljubljana 1975, str. 59. '5 ZAMU, I - 215, Dopis dekana Kidriča rektoralu de- cembra 1936 leta. 108 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Prof. dr. Jakob Kelemina, od 1920 dalje docent za germansko filologijo od poletnega semestra 1924 izredni prof in od leta 1928 dalje redni profesor. Predavanja iz teoretične filozofije'^ je fakultetni svet marca 1920 leta poveril dr. Francu Vebru, privatnemu docentu zagrebške Filozofske fakultete, ki jih je v letnem semestru opravljal brezplačno, od avgusta istega leta dalje pa kot docent in od 16. 1. 1922 leta kot izredni profesor. Do študijskega leta 1933/34, ko je stolico za zgodovino filozofije zasedla dr. Alma Sodnik, je Veber tej temi posve- čal svoja stranska predavanja. Pedagogiko, ki se je s študijskim letom 1922/23 ločila od filozofije je predaval od 1920 leta dr. Karol Ozvald, sprva kot izredni profesor od 14. 4. 1920 pa kot redni pro- fesor. Do leta 1933, ko se mu je pridružil kot privatni docent dr. Stanko Gogala, profesor uči- teljišča v Ljubljani, je predaval sam. Matematiko sta predavala redni profesor dr. Josip Plemlj in honorarni učitelj Rikard Zupančič, redni profesorj na Tehniški fakulteti. Fiziko so slu- šatelji v prvih dveh semestrih poslušali na Tehniški fakulteti pri honorarnem učitelju dr. Valentinu Kušarju, potem pa je fakulteta z rednim prof. dr. '6 Pregled stolic in njihova zasedba je pripravljen na pod- lagi arhivskih virov, ki jih hrani ZAMU; razvoj huma- nističnih in jezikoslovnih predmetov je prikazan v zbor- niku Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919 - 1969; pomemben vir so tudi seznami predavanj, ki jih je univerza začela izdajati z letnim semestrom 1920. leta. Vojtehom Rubinowiczom, dotedanjim docentom na univerzi v Cernovicah, imela tri semestre lastno učno moč za teoretično fiziko. Od njegovega od- hoda v Lwow dalje so fiziki gostovali na Tehniški in Medicinski fakulteti. Ves trud fakultetnega sveta, da bi pridobil predavatelja za teoretično fizi- ko je bil brezuspešen. Kemiki so poslušali preda- vanja na Tehniški fakulteti, kjer so bile zanje dolo- čene tudi posebne vaje. Na dobro urejenem ke- mičnem inštitutu, ki je premogel pet učnih moči so filozofi - kemiki lahko dosegli popolno izobraz- bo. S poletnim semestrom 1926/27 je začel na Filo- zofski fakulteti honorarno predavati kemijo redni prof. Maks Samec, ki sta se mu pridružila še do- cent Klemen Rihard (1934/35) in redni prof. Marij Rebek (1935/36). Podobno je Tehniška fakulteta podpirala Filozofsko tudi z inštitutom za minera- logijo in petrografijo, kjer so se bila predavanja za filozofe od prvega študijskega leta dalje. V ob- dobju od poletnega semestra 1923, do poletnega semestra 1929 je honorarno predaval na Filozofski fakulteti vodja inštituta dr. Karol Hinterlechner. Od zimskega semestra 1937 dalje pa privatna do- centinja Ljudmila Dolar Mantuani. Izredni profesor Jovan Hadži (od 27. 1. 1921 redni profesor) dotlej privatni docent zagrabške Filozofske fakultete je od študijskega leta 1920 vodil stolico za zoologijo. Tej je bila v zimskem semestru 1926 leta pridružena še docentura za komparativno anatomijo, ki jo je do leta 1938 opravljal docent Roman Kenk. Pri stolici za zoologijo sta delovala še dva honorarna učitelja: Alija Košir je v letih od 1921 do 1938 predaval somatologijo človeka, Albin Seliškar pa je 1928 leta začel predavati fiziologijo živali. V študijskem letu 1931/32 si je fiziologija pridobila status samostojne stolice, ki jo je še naprej kot honorarni predavatelj vodil docent Medicinske fakultete dr. Albin Seliškar. Botanika v prvem študijskem letu ni imela za- stopnika. V zimskem semestru 1920/21 je vsak te- den za en dan hodil kot gost predavati redni profesor zagrebške Veterinarske fakultete dr. Franc Jesenko, dokler ni v aprilu 1920 postal redni član Filozofske fakultete. Njegovo delo na ljubljanski univerzi je 14. julija 1932 prekinila tragična smrt zaradi posledic nesreče v gorah.''' Predavanja iz botanike je potem kot docent prevzel Štefan Hrvatic, ki je v študijskem letu 1938/39 napredoval v izrednega profesorja. Stolico za geologijo in paleontologijo je fakul- tetni svet dne 26. 3. 1920 poveril izrednemu pro- fesorju dr. Marijanu Salopeku, dotedanjemu kus- tosu zagrebškega muzeja, ki je predaval najprej kot izredni profesor in nato od leta 1924 kot redni profesor do leta 1928, ko je bil imenovan na za- '7 ZAMU, IV - 21, Franc Jesenko - personalna mapa. 109 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 grebško fakulteto. Potem so bila osem semestrov predavanja na Tehniški fakulteti, dokler ni bil v letnem semestru štud. leta 1932/33 nastavljen dr. Ivan Rakovec, najprej kot honorarni predavatelj, potem kot docent od leta 1939/40 dalje pa je bil izredni profesor. Geografija je dobila svojega prvega zastopnika dne 19. 4. 1920 v rednem profesorju dr. Arturju Gavazziju, ki je bil dotedaj izredni profesor na zagrebški Filozofski fakulteti. V šestih letih delo- vanja v Ljubljani je ustanovil geografski institut in pritegnil pod univerzitetno upravo meteorološki in seizmografski zavod. Tudi potem, ko je bil leta 1926 imenovan na zagrebško Filozofsko fakulteto, je še eno leto honorarno predaval, dokler ni bila stolica za geografijo 24. 8. 1927 poverjena doc. dr. Antonu Meliku (1932 izredni in leta 1938 redni profesor). V študijskem letu 1933/34 je s predavanji privatnega docenta dr. Oskarja Reye zaživela tudi stolica za meteorologijo. Filozofska fakulteta je ob ustanovitvi povabila v domovino vse kvalificirane domače moči, ki so de- lovale na tujih univerzah, kar je privedlo do tega, da je bil oddelek za slovansko filologijo že ob usta- novitve fakultete kadrovsko najbolje zastopan, saj so mu pripadali kar trije od prvih štirih imeno- vanih profesorjev. "Nekaterim ministrom prosvete in narodnim poslancem se je zdelo to nekam luksuzno." Fakulteti pa se je to zdelo pravilno in edino možno. Vzrok, da je bila številčna razlika med zastopstvom slovanske filologije in drugimi vedami tako vidna, ni bil v tem, da bi bila slovanska filologija prebogato zasedena, marveč deloma v tem, da so bili drugi predmeti pre- skromno zasedeni, največkrat le z eno učno močjo. Slovanska filologija je bila porazdeljena tako, kot zahteva predmet sam in pa slovanski značaj ljub- ljanske univerze.18 Stolico za splošno slovansko filologijo je prevzel dr. Rajko Nahtigal, redni pro- fesor graške univerze. Stolica za slovenski jezik je bila poverjena red. prof. dr. Francu Ramovšu, do- tedanjemu privatnemu docentu za slovansko filologijo na graški univerzi. Ivan Prijatelj, dotedaj kustos dvorne knjižnice na Dunaju je bil imeno- van na stolico za novejše slovanske literature s po- sebnim ozirom na slovensko. Po Prijateljevi smrti 23. 5. 1937. letala je prevzel najprej kot honorarni predavatelj, od 1939/40 pa kot redni docent pre- davanja iz njegovega tematskega območja dr. An- ton Ocvirk, ki je slavistiko in primerjalno književ- nost doštudiral že na ljubljanski univerzi.^O Prija- telju se je v avgustu 1920 leta pridružil tudi dr. 18 ZAMU, I - 213, Filozofska fakulteta do leta 1928. 1' ZAMU, IV - 50, Ivan Prijatelj - personalna mapa. 20 Zbornik petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919 - 1969, poglavje Slavistika - Zgodovina slovenske knji- ževnosti, Ljubljana 1969, str. 255. France Kidrič, ki je bil postavljen na mesto red- nega profesorja za starejše slovanske literature s posebnim ozirom na slovensko. Posebno stolico za srbskohrvatski jezik in književnost je fakulteta po- verila dr. Aleksandru Stojičeviču gimnazijskemu profesorju iz Beograda, ki jo je vodil kot izredni od 1925 leta dalje pa redni profesor. Romanska filologija dolgo časa ni imela stalne učne moči. V prvem semestru se sploh ni pre- davala, do leta 1928, ko je z imenovanjem dr. Franca Sturma na mesto docenta romanske filo- logije, pa je fakulteta za ta predmet nastavljala ho- norarne učitelje. Kljub prizadevanjem italjanskemu jeziku in književnosti fakulteta ni uspela zagotoviti stalne učne moči.21 V letih 1921 do 1923 je tri semestre kot gost predaval dr. Peter Skok, redni profesor zagrebške Filozofske fakultete, vendar ga zaradi pomanjkanja sredstev fakulteta ni mogla več plačevati. Isti razlogi so onemogočali tudi usta- novitev italijanskega seminarja in lektorata. Ger- mansko filologijo je od leta 1920 dalje zastopal dr. Jakob Kelemina, sprva kot docent, potem kot iz- redni in od leta 1928 dalje kot redni profesor. Predavanja iz klasične filologije, predvsem iz latinskega jezika in literature je prevzel 24. 3. 1920 dr. Ivan Lunjak, upokojeni profesor v Odesi, kot honorarni in potem kot kontraktualni redni pro- fesor. Spremljala sta jih grški in latinski prose- minar. Za grški jezik in literaturo je bil postavljen leta 1923 docent dr. Franc Bradač, ki je 1. aprila 1930, ko se je prof. Lunjak upokojil, prevzel tudi vodstvo klasičnega seminarja. Historično gramatiko latinskega jezika je od študijskega leta 1936/37 pre- daval red. prof. dr. Dragotin Oštir. Primerjalno jezikoslovje je prve štiri semestre supliral prof. Ra- movš, dokler ni fakulteta 8. 3. 1922 za to stolico pridobila docenta dr. Dragotina Oštirja, (1924 iz- redni profesor, 1933 redni profesor). Filozofska fakulteta s predlogom za zasedbo stolice za pri- merjalno književnost v prvem študijskem letu ni prodrla, od začetka študijskega leta 1925/26 je posvečal prof. Kidrič, ki je prevzel tudi vodstvo seminarja, svoja stranska predavanja komparativni literarni zgodovini, prof. Kelemina pa literarni ve- di. Redna predavanja so zaživela s študijskim le- tom 1929/30, predaval je prof. Kidrič, prof. Prijatelj pa je nekaj časa vodil seminarske vaje. Obširni obseg zgodovinske vede je zahteval najmanj tri stolice (za stari, srednji in novi vek), kolikor jih je fakulteta tudi imela, vendar je bila ena izmed njih posvečena le zgodovini Srbov in Hrvatov, ker se je fakulteti zdelo potrebno, da po- sveti kar največjo pozornost proučevanju razvoja srbskega in jrrvatskega naroda.22 Zgodovino stare- ga veka je od 13. 9. 1920 pa do svoje upokojitve 21 Profesor Sturm je predaval predvsem francoščino. 22 ZAMU, I - 213, Filozofska fakulteta do leta 1928. 110 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1924 leta predaval dr. Nikolaj Bubnov profesor univerze v Kijevu. Po petih vakantnih semestrih je bila ta stolica poverjena dr. Balduinu Sarii, docentu Beograjske univerze. Zgodovino srednjega veka in z njo združeno starejšo slovensko zgodovino je od 27. 1. 1920 do svojega odhoda na zagrebško uni- verzo, zastopal dr. Ljudmil Hauptmann, sprva kot izredni in nato kot redni profesor. Z letnim se- mestrom 1927 leta je začel predavati pomožne zgodovinske vede dr. Milko Kos izredni profesor na zagrebški Filozofski fakulteti, kmalu nato pa je bila ta stolica spojena s stolico za občo zgodovino srednjega veka s posebnim ozirom na starejšo zgo- dovino Slovencev. Stolico za zgodovino Srbov in Hrvatov je zastopal dr. Nikola Radojčič. Piof. dr. Izidor Cankar rojen 22. 4. 1886 v Šidu, je bil 27. 1. 1920 kot docent nastavljen na stolico za umetnostno zgodovino (1923 postane izredni, 1928 redni profesor), 1936 leta je bil imenovan za poslanika Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu in zaradi tega razrešen službe na univerzi. Stolico za umetnostno zgodovino je 27. 1. 1920 prevzel docent dr. Izidor Cankar (1923 postane izredni in 1928 redni profesor), 1936 leta je bil Cankar imenovan za poslanika Kraljevine Jugo- slavije v Buenos Airesu^^ ter zaradi tega razrešen službe na univerzi, na fakulteti pa ga je nasledil 1938 leta dr. France Stele, Med leti 1920 in 1924 je kot honorarni profesor predaval o starejši umet- nosti in epigrafiki direktor muzeja dr. Josip Man- tuani. Stalno učno moč za zgodovino antične in bizantinske umetnosti je fakulteta dobila leta 1920 z dr. Vojislavom Moletom, privatnim docentom univerze v Tomsku, leta 1924 je postal izredni pro- fesor za klasično arheologijo in za bizantinsko umetnost. Ko je naslednje leto odšel na univerzo v Krakowu je stolico za arheologijo in arheološki seminar prevzel dr. Balduin Saria. Za praktični pouk jezikov je filozofska fakulteta v Ljubljani poskrbela s petimi lektorati. Franco- skega (deloval od 7. decembra 1920 dalje) so vodili Lucien Tesniere, za njim Rene Martel, Maec Vey in od poletnega semestra 1932 leta dalje Jean La- croix. Angleškega je od 2. novembra 1921 vodila Fanny Copeland, na češkem je deloval od 26. 2. 1922 dr. Vaclav Burian, na ruskem od 4. 1. 1922 dr. Nikolaj Preobraženskij, nemškega pa je od po- letnega semestra leta 1930 vodil Henrik Baerent. Laktoratov za italijanščino in pravilno izgovorjavo slovenskega jezika zaradi pomanjkanja kreditov ni bilo mogoče odpreti. Lektorji za francoski jezik so delovali kot gostje in jih je pošiljala francoska vla- da, ostali štirje lektorji pa so bili pogodbeno na- stavljeni in so jim pogodbe podaljševali na tri leta. Profesorski zbor, ki je štel v študijskem letu 1920/21 skupno 20 članov (12 rednih profesorjev, 4 izredne profesorje in 4 univerzitetne docente), se je v šestnajstih letih obstoja fakultete povečal le za enega člana. Kako nezadostno je bilo število 21 za profesorski kolegij Filozofske fakultete v Ljubljani so pokazale tudi primerjave s takratnim številom profesorskega kadra na drugih treh fakultetah v državi,24 zato je ob sestavi proračuna za leto 1937/38 fakulteta poslala na rektorat nujno prošnjo naj poskuša z vsemi sredstvi doseči za Filozofsko fakulteto dve novi redni profesuri in obenem pripravi odločilne faktorje do tega, da pristanejo na postopno dopolnjevanje fakultete v prihod- nosti, kajti dve novi profesuri bi bili le začasna rešitev, ki bi omogočila napredovanje dvema iz- rednima profesorjema in dvema docentom, na iz- 23 ZAMU, IV - 6, Izidor Cankar - personalna mapa. 24 Filozofska fakulteta v Zagrebu je imela po lekcijskem katalogu 37 članov (28 rednih profesorjev, 5 izrednih profesorjev in 4 univerzitetne docente), profesorski zbor Filozofske fakultete v Beogradu je štel 55 članov (30 rednih profesorjev, 11 izrednih profesorjev in 14 uni- verzitetnih docentov) celo Filozofska fakulteta v Skopju, ki ni obsegala skupine realnih predmetov je imela po lekcijskem katalogu za leto 1936/37 že 15 članov (5 red- nih profesorjev, 7 izrednih profesorjev in 3 univer- zitetne docente) po novem budžetskem predlogu pa jih je imela 21. 111 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 praznjeni mesti pa bi prišla dva nova docenta za nezasedene predmete/^ Prošnji je bilo le delno ugodeno z odobritvijo ene dodatne redne profe- sure na katero je bil imenovan dr. Baldruin Saria. Z imenovanjem dr. Antona Melika za rednega profesorja je bilo potrebno počakati do naslednjega študijskega leta, v zimskem semestru 1940/41 so se začela tudi predavanja iz etnologije in etnografije, ki jih je kot redni profesor vodil dr. Niko Zu- pančič, v poletnem semestru 1941 leta sta bila za redna profesorja imenovana še Franc Sturm in Vojeslav Mole, ki je prevzel novo ustanovljeno stolico za bizantologijo.26 Filozofska fakulteta je začetek druge svetovne vojne dočakala s sedem- najstimi rednimi profesorji, petimi izrednimi pro- fesorji in petimi univerzitetnimi docenti.^7 Ob ustanovitvi obljubljeni posebni zakon za ljubljansko univerzo ni nikoli izšel. Namesto njega je konec junija 1930 leta izšel splošni univerzitetni zakon, ki je veljal za celo državo. Zakon v svojem 41. členu nalaga ministru prosvete, da predpiše tudi Splošno univerzitetno uredbo, ki bo pred- pisovala pravice in naloge univerzitetnih oblasti, učnega administrativnega in ostalega osebja ter slušateljev ter odredbe o nižjem in višjem disci- plinskem sodišču. Določala bo tudi števiJo kateder na posameznih fakultetah, kot tudi njihov naziv in način izbora predavateljev in drugo. Ureditev po- sameznih fakultet, izvajanje pouka na njih, pravila o izpitih, predpise o promocijah in odredbe za študente pa naj bi določale posebne fakultetne uredbe.28 Splošna univerzitetna uredba ki je izšla 12. decembra 1931 je za filozofske fakultete določala 32 stolic: Filozofija (zgodovina filozofije, logika, so- ciologija, psihologija, spoznavna teorija, etika, estetika); Pedagogika (teoretična praktična in zgo- dovinska); Teoretična matematika (višja algebra, infinitezimalni račun, višja analiza, geometrija); Uporabna matematika (racionalna mehanika, ne- besna mehanika, matematična fizika); Astronomija; Meteorologija; Fizika (eksperimentalna in teore- tična); Geofizika; Kemija (neorganska in organska, fizikalna in biokemija), Mineralografija s petro- grafijo; Botanika (obča in sistematična, geobota- nika); Fiziologija in fiziološka kemija, Zoologija, Primerjalna anatomija; Geologija s paleontologijo. Geografija (fizikalna, antropogeografija in regional- na geografija); Etnologija (obča in nacionalna); Na- 25 ZAMU, IV - 215, Dopis dekana Kidriča rektoratu uni- verze, decembra 1936 leta. ZAMU, Seznami predavanj za Filozofsko fakulteto 1920 „ -1941. Univerzitetni docenti so bili: Anton Peterlin, Franc Zwitter, Oskar Reya, Ljudmila Dolar Mantuani in Anton Ocvirk. 28 ZAMU, IV - 1078, Zakon o univerzitetima, Zagreb 1930, str. 25, člen 41. rodni jezik; Primerjalna slovnica indoevropskih jezikov in slovanskih jezikov s staroslovenskim; Zgodovina jugoslovanske književnosti; Jeziki in književnost vzhodnih in zapadnih Slovanov; Kla- sična filologija (grško in latinsko); Teorija književ- nosti; Romanski jeziki in književnosti; Germanski jeziki in književnosti; Primerjalna zgodovina starih in modernih književnosti; Narodna zgodovina; Obča zgodovina starega veka, srednjega veka s pomožnimi zgodovinskimi vedami in novega veka; Bizantologija; Orientalna filologija. Arheo- logija; Umetnostna zgodovina.29 Prof. dr. Karol Ozvald je od leta 1920 dalje predaval pedagogiko (14. 4. 1920 redni profesor) na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. V študijskem letu 1931/32 je imela Filozofska fakulteta v Ljubljani glede na univerzitetno uredbo zasedenih le 13 stolic.^0 Za nadalnjih osem stolic predvidenih po 96. členu obče univerzitetne ured- be, ki obsegajo narodni jezik, indoevropske in slo- vanske jezike s staroslovenskim, vse slovanske 29 ZAMU, IV - 1078, Obča univerzitetna uredba, Ljubljana 1932, str. 33. člen 96. 30 Od tega so osem stolic zasedali redni profesorji, dve stolici sta bili zasedeni z izrednima profesorjema, tri pa z docenti. 112 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino književnosti ter njihovo zgodovino, teorijo knji- ževnosti, primerjalno zgodovino starih in moder- nih književnosti in orientalno filologijo, je bilo na razpolago le šest profesorjev, tako da so morali posamezni profesorji predavati več stolic.^l Preda- vatelji Tehniške in Medicinske fakultete so pre- davali predmete šestih stolic, stolice za astrono- mijo, meteorologijo, geofiziko, fiziologijo in fizio- loško kemijo, primerjalno anatomijo, etnologijo in bizantologijo pa sploh niso bile zasedene. Fakul- teta je izdelala že v letu 1932 načrt uredbe, ki ga je fakultetni svet sprejel 4. maja 1932.32 p^j izdelavi načrta uredbe je Filozofska fakulteta glede sistemi- zacije stolic upoštevala določila splošne univerzi- tetne uredbe, razen v primerih, ko so bile posa- mezne stolice zaradi pomajnkanja kadrov posebno zastopane in je upoštevala dejansko stanje na fa- kulteti tako, da je te stolice skladno s svojimi potrebami razdelila oziroma povezala in smiselno preoblikovala. Narodni jezik sta na ljubljanski Filo- zofski fakulteti predavala dva profesorja, zato je tudi načrt uredbe za narodni jezik določil dve stolici: eno za slovenski jezik s splošno fonetiko in drugo za srbohrvatski jezik s književnostjo. Stolica za slovansko filologijo, bi obsegala primerjalno gra- matiko slovanskih jezikov s staroslovenskim in jezike vzhodnih in zapadnih slovanov. Stolici za slovanske književnosti starejše dobe s posebnim ozirom na slovensko in za slovanske književnosti novejše dobe s posebnim ozirom na slovensko zajemata tematiko iz štirih stolic, ki jih določa splošna univerzitetna uredba. Tudi stolica za pri- merjalno slovnico indoevropskih jezikov, histo- rično slovnico klasičnih jezikov in orientalistiko je v načrtu uredbe posebej oblikovana glede na za- sedbo predavanj in združuje dele treh predvi- denih stolic. Takratni dekan Veber se je v obraz- ložitvi načrta obrnil na ministra prosvete s prošnjo, da bi to posebno razvrstitev stolic in predmetov na Filozofski fakulteti sprejel in uveljavil tudi v končno odobreni uredbi za filozofske fakultete, ki pa v naslednjih letih ni bila sprejeta. Poleti leta 1938 je ministerstvo prosvete po- zvalo pravne, filozofske in agronomsko-gozdarske fakultete v državi, ki do tedaj še niso imele pred- pisanih posebnih uredb, ker se istoimenske fakul- tete niso mogle zediniti glede predpisov, ki morajo biti po 14. členu obče univerzitetne uredbe isti, naj pripravijo nove projekte uredb, ker so obstoječi že zastareli. Ljubljanska Filozofska fakulteta je v av- gustu leta 1938 pripravila nov načrt uredbe, v katerem je z manjšimi spremembami ponovila do- ločila iz prvotnega načrta. Novi načrt uredbe iz- 31 ZAMU, I - 213, Personalno stanje filozofske fakultete univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani, leto 1932. 32 ZAMU, 1-135, Načrt uredbe Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani. pušča Stolice, ki se na ljubljanski Filozofski fakulteti dotedaj niso nikoli predavale: geofiziko, primerjalno anatomijo in bizantologijo, uvaja pa stolice za jezike vzhodnih in zapadnih Slovanov, za primerjalno zgodovino starih in modernih knji- ževnosti in teorijo književnosti, ki so določene v splošni univerzitetni uredbi, pa so se v pred- hodnem načrtu povezovale z drugimi stolicami, na novo pa uvaja stolici za antropologijo in za muzikologijo in tako presega predpisano število 32. stolic za eno. Prof. dr. Ivan Prijatelj je bil v avgustu leta 1919 imenovan na stolico za novejše slovanske literature s posebnim ozirom na slovensko. Do tedaj je bil kustos dvorne knjižnice na Dunaju. Septembra 1938 leta je minister prosvete sklical konferenco predstavnikov vseh štirih filozofskih fakultet v državi za izdelavo načrta skupne uredbe za filozofske fakultete. Za osnovo jim je bil projekt, ki ga je izdelal svet Filozofske fakultete Univerze v Beogradu, z nekaterimi spremembami. Odseka na katera se fakulteta lahko deli so poimenovali re- alistični in humanistični, kot sta bila poimenovana že v prvem načrtu uredbe, ki je bil izdelan za Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Tudi predmetne skupine za diplomske izpite so bile z majhnimi 113 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 spremembami sprejete tako, kot jih je predlagala beograjska fakulteta, spremembe pa so bile uve- dene sporazumno s predstavniki dotičnih skupin na Filozofski fakulteti v Beogradu.33 Ljubljansko Filozofsko fakulteto je zastopal prof. Kelemina, ki je še bolj kot ostali delegati lahko izražal le svoje osebno mnenje, ker fakulteta pred konferenco na- črta ni dobila na vpogled in mu ni mogla dati navodil, zato je takoj ko je bil načrt znan zaprosila rektorat naj ministerstvu sporoči njene predloge za spremembe. Te so se nanašale predvsem na sku- pine za narodni jezik, ter za narodni jezik in knji- ževnosti, pri čemer je fakulteto vodila skrb, da bi dobila nova uredba čim enotnejšo podobo za vse štiri fakultete, da bi bila enakopravnost slovenščine s srbohrvaščino v vseh skupinah očuvana ter da ne bi bili ljubljanski slavisti v primerjavi z za- grebškimi, beograjskimi ali skopskimi bolj obre- menjeni.34 Naslednje leto je bila izdelana nova skupna uredba filozofskih fakultet univerz v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Skopju, ki je določala za vse fakultete enotne katedre, kot so bile predpisane s splošno univerzitetno uredbo, za vsako fakulteto posebej pa so bili določeni pedagoški in znan- stveni zavodi. Za Filozofsko fakulteto v Ljubljani so bili predvideni: seminar za filozofijo in eksperi- mentalno psihologijo, seminar za pedagogiko, se- minar za matematiko, seminar za fiziko, mete- orološki observatorij, botanični zavod z botaničnim vrtom, fiziološki zavod, zoološki zavod, etnološki seminar, geografski inštitut, inštitut za slovansko filologijo (z oddelki: za slovenski jezik in splošno fonetiko, za srbskohrvatski jezik in srbskohrvatsko književnost, za slovanske književnosti starejše dobe s posebnim ozirom na slovensko, za slo- vanske književnosti novejše dobe s posebnim ozi- rom na slovensko), seminar za primerjalno gra- matiko indoevropskih jezikov in orientalistiko, se- minar za klasično filologijo, seminar za romanske jezike in književnosti, seminar za germanske jezike in književnosti, seminar za primerjalno zgodovino starih in modernih književnosti s teorijo književ- nosti, zavod za zgodovino (z oddelki za narodno zgodovino, za občo zgodovino starega veka, za občo zgodovino srednjega veka s pomožnimi zgo- dovinskimi vedami, za občo zgodovino novega veka), seminar za arheologijo in inštitut za umet- nostno zgodovino.35 Tudi skupna uredba iz leta 1939 ni stopila v veljavo in Filozofska fakulteta v Ljubljani se je še naprej upravljala pa določilih uredbe beograjske 33 ZAMU, I - 213, Zaključci interfakultetske komisije za izradu projekta fakultetske uredbe, rf ZAMU, I - 213, Dopis fakultete rektoratu univerze. 35 ZAMU, I - 135, Uredba filozofskih fakultet univerz v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Skopju. Filozofske fakultete iz leta 1906 s spremembami in dopolnili v letih 1911 in 1928. ZUSAMMENFASSUNG Ein Abriß der Entwicklung der Philo- sophischen Fakultät bis zum Jahre 1941 Im Sommer 1919 wurde ein Gesetz ver- abschiedet über die Gründung der Universität in Ljubljana mit fünf Fakultäten: der philo- sophischen, rechtswissenschaftlichen, medizini- schen, technischen und theologischen. Ende August berief der Regent die ersten Professoren, darunter vier Professoren der Philosophischen Fakultät, die im Wintersemester mit ihren Vor- lesungen begannen, sich jedoch auch mit orga- nisatorischen Fragen auseinanderzusetzen hatten. Im Laufe des ersten Semesters wurden noch vier- zehn Lehrstühle besetzt, und dank der Zu- sammenarbeit mit der Medizinischen und Te- chnischen Fakultät, die die Studenten der naturwissenschaftlichen Richtungen aufnahmen, war das Studium an der Philosophischen Fakultät in Ljubljana am Ende des ersten Semesters voll- ständig. Die weitere Entwicklung der Fakultät wurde in den darauffolgenden Jahren vor allem durch räum- liche und finanzielle Einschränkungen behindert. Das Lehrpersonal verstärkte sich einigermaßen erst kurz vor Ausbruch des Zweiten Weltkriegs. In dieser Zeit gab es an der Philosophischen Fakultät siebzehn ordentliche Professoren: Franc Veber, Karel Ozvald, Josip Plemelj, Nikola Radojčič, Milko Kos, Balduin Saria, Anton Melik, Jovan Hadži, Niko Županičč, Rajko Nahtigal, Frane Ramovš, Alek- sander Stojičevič, Franc Kidrič, Franc Sturm, Jakob Kelemina, Dragotin Oštir, Vojeslav Mole, ferner vier außerordentliche Professoren: Stefan Hrvatic, Ivan Rakovec, Franc Bradač, Franc Stele und fünf Universitätsdozenten: Anton Peterlin, Fran Zwitter, Oskar Reya, Ljudmila Mantuani Dolar und Anton Ocvirk. Aus Mangel an akademischen Kräften stell- te die Fakultät zeitweise Honorarlehrer ein, die ganze Zeit hielt sie auch die Zusammenarbeit mit der Medizinischen und Technischen Fakultät auf- recht. Bei der Gründung der Universität in Ljubljana wurde bestimmt, daß die Fakultät vorläufig nach den Verordnungen für die Universität in Belgrad 114 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino verwaltet werden solle. Demzufolge wurde auch auf die Philosophische Fakultät in Ljubljana diese Verordnung aus dem Jahre 1906 angewandt. Ende Juni 1930 wurde das Allgemeine Universitätsgesetz (Splošni univerzitetni zakon) erlassen und auf dessen Grundlage die Allgemeine Universitäts- verordnung (Splošna univerzitetna odredba), die unter anderem auch die Zahl der Lehrstühle der einzelnen Fakultäten vorschrieb und bestimmte, daß die Einrichtung der einzelnen Fakultäten durch besondere Fakultätsverordnungen geregelt werden sollte. Die Philosophische Fakultät in Ljubljana entwarf ihren ersten Plan bereits im Jahre 1932, dieser wurde jedoch nicht angenommen, ebensowenig der Plan aus dem Jahre 1938. Das- selbe gilt für die gemeinsame Verordnung der Philosophischen Fakultäten in Belgrad, Zagreb, Ljubljana und Skopje aus dem Jahre 1939, so daß die Philosophische Fakultät in Ljubljana weiterhin nach der Belgrader Verordnung verwaltet wurde. 115 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 Jubilej, Branko Marušič 60-letnik Znanstveno delo zgodovinarja Branka Marušiča je usmerjeno predvsem v raziskave zgodovine go- riških Slovencev v 19. in v začetku 20. stoletja. V svojem delu skuša prikazati vsestransko in celost- no podobo preteklega življenja na Goriškem. Branko Marušič se je rodil 4. februarja 1938 v Gorici, danes pa živi v Solkanu. Po maturi (1955) se je sicer najprej vpisal na študij medicine, nato pa je presedlal na zgodovino. Objavljati je začel že kot študent. Po diplomi in odsluženi vojaščini se je zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja, leta 1965 pa se je vrnil na Goriško. Postal je kustos Go- riškega muzeja in nato njegov ravnatelj. Iz časa službovanja v Goriškem muzeju je med njegovim angažiranim delom omembe vredna ureditev rojst- ne hiše Simona Gregorčiča na Vršnem (1966), or- ganiziranje več muzejskih razstav in prireditev. V Novi Gorici je bil pobudnik ulice slavnih rojakov in postavitve spominskih plošč nekaterim ljudem in dogodkom. Kot predsednik Zgodovinskega dru- štva za severno Primorsko si je prizadeval pri- bližati rojakom njihovo lastno zgodovino, zato je bil med pobudniki izdajanja Goriškega letnika in Berila Goriškega muzeja. Za delo na muzejskem področju je leta 1983 prejel Valvasorjevo nagrado. Je urednik številnih priložnostnih izdaj publikacij, ki so nastale ob stoletnici čitalnice v Solkanu, v Ri- hemberku, ob stoletnici tabora v Brdih, piše pa tu- di spremna besedila za zgodovinske knjižne ob- jave, ki govorijo o Goriški, njenih rojakih in o pro- blemih prve svetovne vojne, ki je izrazito zazna- movala to ozemlje. Svoja dognanja o Primorski in Goriški ter njunih ljudeh v 19. in 20. stoletju predstavlja tako domači kot tuji javnosti na raz- ličnih simpozijih ter v domači in tuji strokovni literaturi. Tako je z objavo zbranih zgodovinskih spisov Primorski čas pretekli (1985) spregovoril o temeljnih vprašanjih primorske zgodovine 19. sto- letja in začetkov 20. stoletja. Druga pomembna knjiga, ki načenja raziskave o delu in življenju primorskih političnih in duhovnih buditeljev je delo Z zlatimi črkami: življenjske usode in dela velikih primorskih mož (1987). Leta 1987 je doktoriral in se istega leta zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC S AZU. V Novi Gorici vodi posebno enoto tega in- štituta. Leta 1991 je bil izvoljen za znanstvenega svetnika. V tem času je svoje raziskave o zgo- dovini Goriške in njenih ljudi še poglobil s sode- lovanjem s podobnimi zgodovinskimi ustanovami na drugi strani meje. Ob tem velja omeniti po- zornost, ki jo posveča eni od najbolj zapletenih osebnosti slovenskega in primorskega polpre- teklega političnega življenja, dr. Henriku Tumi. Pod njegovim budnim vodstvom je leta 1994 izšlo delo Henrik Tuma: Pisma. Osebnosti in dogodki (1893 - 1935). Dopolnil in za ponatis je pripravil ter uredil knjigo Henrika Tume Iz mojega življenja: spomini, misli in izpovedi (1997). Njegove ra- ziskave o življenju in delu Henrika Tume se opi- rajo na zapuščino tega politika, ki jo hrani enota Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU v Novi Gorici. Intenzivno je sodeloval pri nastajanju in izhaja- nju Primorskega slovenskega biografskega leksiko- na, ki je začel izhajati v Gorici leta 1974, prav tako pa je tudi zvest sodelavec Enciklopedije Slovenije. S problematiko gospodarskega, kulturnega in političnega življenja na Goriškem v polpreteklem času, pa tudi v 18. stoletju seznanja današnje bral- ce tudi z daljšimi in krajšimi članki v domačih in tujih zgodovinskih časopis in revijah, pa tudi s poljudnimi članki. Eva Holz 116 6 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Življenjski jubilej prof. dr. Olge Janše-Zorn Ko se človeško življenje prevesi v drugo polovi- co, ga vse pogosteje zapolnujejo spomini. Ti se po- gosto vračajo v študentska leta, ko si poln upov in moči mislil, da si kuješ lastno prihodnost. Običajno se s hvaležnostjo spominjaš svojih profesorjev, kolegic in kolegov, kmalu pa ugotoviš, da je lepoto temu obdobju življenja dajala tudi skupina ljudi, ki so ti nevidno stali ob strani in ti lajšali vsakdanjik. To smo še toliko bolj občutili tisti, ki smo bili v Ljubljani prišleki, odtrgani od domačega ognjišča in pogosto brez domače človeške topline. V takih pri- merih je bilo silno važno, kdo, predvsem pa kakšen človek je bil na oddelku, ki nam je bil drugi dom. Potrebovali smo nekoga, ki nam je blažil naše stis- ke, predvsem pa nevsiljivo in neopazno posredoval med študenti in profesorji. Olga Janša-Zorn je bila med leti 1968 in 1980 kot bibliotekarka, dejansko pa deklica za vse, dobri duh oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Če ne bi v življenju napravila nič drugega kot zgoraj omenjeno, bi bilo to ogromno in bi zaslužila našo iskreno hvaležnost. Gorenjski priimek jubilantke je zavajajoč. Roje- na v Dolenjem Logatcu, osnovno in nižjo gimna- zijo obiskovala v Ormožu, maturirala v Kranju, diplomirala iz zgodovine v Ljubljani. Vse to ji daje občutek, da je marsikje doma, čeprav je najbolj navezana na Gorenjsko in Kranj, kjer je do pri- hoda v Ljubljano službovala. Za njo so na oddelek kot študentje prišli tudi nekateri njeni dotedanji dijaki, kar kaže na uspešnost njenega pedagoškega poslanstva. Čeprav je tudi njena predhodnica prof. Slavka Kajba slovela po svojih izjemnih človeških vrlinah, je Olga s svojo vedrino, ženstvenostjo, predvsem pa izjemno človečnostjo, napolnila izra- zito moški oddelek. Dala mu je tisto, kar prinaša mati v družino, v kateri je ona edina svojega spo- la. Postala je središčna osebnost oddelka, okoli ka- tere se je praktično vse vrtelo, čeprav navzven tega ni bilo videti. Da je temu resnično tako smo občutili, ko smo začeli pomišljati na službe. Ko- likim je Olga Janša pomagala do nje, je njena skrivnost, ni pa nas bilo malo. Bibliotekarka Olga Janša je s seboj iz Kranja pri- nesla tudi renome izjemne pedagoginje. Nova služ- ba ji izkazovanja teh lastnosti sprva ni omogočala, začutiti pa jo je bilo, ko je 1971. leta postala članica uredništva Kronike, bila v letih 1972 - 1978 glavna urednica ter naslednje leto glavna in odgovorna. Na stežaj je mladim odprla njene strani. Sprva smo se preizkušali predvsem v pisanju poročil, počasi pa so najsposobnejši že začeli objavljati svoje prve znanstvene rezultate. Lagali bi, če bi trdili, da pri nekaterih starejših članih uredništva ni bilo odporov proti začetnikom. Janševa je spore in teža- ve gladila z njeno izjemno mirnostjo, potrpežlji- vostjo in dobrohotnostjo, ki je vsakega razorožila. Čeprav kot bibliotekarka strokovno ni mirovala, sodelovala je zlasti pri izdelavi tekočih strokovnih bibliografij, se je njena ljubezen do pedagoškega dela polagoma začela vse glasneje oglašati. Njeno sodelovanje s takratnimi najvidnejšimi slovenskimi zgodovinarji ji je utrjevalo spoznanje, da bi v stroko lahko kreativneje posegla. 1979. leta je bila izvoljena za profesorja višje šole in naslednje leto prešla na Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer predavala Uvod v študij zgodovine in občo zgodovino, po preobrazbi te višje šole v visoko, pa je prešla na razredni pouk. Leta 1988 je obranila doktorsko disertacijo Delovanje zgodovinskih društev s sedežem v Ljubljani v 19. stoletju. Naslednje leto je postala docentka, leta 1994 pa izredna profesorica. Bibliografija Olge Janše-Zorn je obsežna in raznovrstna. Poleg bibliografij obsega še številne članke, razprave, učbenike in monografije. Blizu ji je gospodarska in socialna zgodovina, velja za stro- kovnjaka za zgodovino turizma, agrarne reforme, niso pa ji tuja tudi številna druga področja našega udejstvovanja. Zaradi skromnosti, predvsem pa osebne nenasilnosti, je bila verjetno pri številnih kolektivnih projektih prezrta, čeprav tudi največ- jim avtoritetam ni bilo nerodno segati po rezul- tatih njenega dela. Pedagoška fakultete njenega izjemnega človeškega in strokovnega potenciala očitno ni znala izrabiti, sicer se naša Olga gotovo lanskega oktobra ne bi odločila za upokojitev. 117 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 V človeški naravi je zasidrano upanje, da bo člo- veška dobrota vsaj razumljena, če že ne poplačana v tuzemskem življenju. Naša izjemna hvaležnost za njeno skrb in dobroto ji je mogoče pomagala ubla- žiti, ne pa zakriti življenjske tegobe, ki je niso nikoli zgrešile. Njena zakonska sreča z izjemnim garačem, našim dobrim in skromnim prijateljem, prvim slo- venskim doktorjem iz povojne zgodovine Tonetom Zornom, je bila kratka. Tudi kasneje ji marsikaj ni bilo prizanešeno. Kljub vsemu pa je ohranila svojo mirnost, ljubezen do človeka v stiski in čeprav sama pogosto potrebna bodrilne besede, ji te za znanca ali prijatelja nikoli ne zmanjka. Ob življenjskem jubileju, ko je kazalec prešel prvo črtico za poldne- vom, ji želimo njeni dolžniki, prijatelji, občudovalci njenega dela. Zveza zgodovinskih društev Slove- nije, predvsem pa uredništvo Kronike, v katerem še vedno vztraja, obilo zdravja in življenjske vedrine. Prepričani smo, da bo upokojitev okrepila njeno prisotnost v naših vrstah, saj jo je pedagoško delo, zlasti pa predavanja sirom Slovenije, v tem pogledu malo omejevalo. Slovensko zgodovinopisje stopa v zadnjih letih po novih, veselejših in vse bolj zahtev- nih strokovnih poteh, ki jih je pomagala utrjevati tudi prof. dr. Olga Janša-Zorn. Naj še dolgo od- meva po njih tudi njen korak. Stane Granda 118 3 KRONIKA 1998 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Poročila MEDNARODNI ZNANSTVENI SIMPOZIJ ob 150-letnici rojstva dr. Franca Simoniča V dneh od 17. do 18. oktobra 1997 je v Ivanjkovcih, rojstnem kraju slovenskema biblio- grafa in bibliotekarja Franca Simoniča (1847 - 1919), potekal mednarodni znanstveni simpozij, ki so ga pripravili Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Osnovna šola Ivanjkovci, občini Ormož in Gornja Radgona, sorodstvo Franca Simoniča ter krajani Ivanjkovcev. Simpozij je bil organiziran v počastitev stopet- desetletnice rojstva Franca Simoniča, ki je gimnazijo obiskoval v Mariboru, nato odšel v Gradec, kjer je po končanem študiju zgodovine in slavistike nastopil službo v muzeju Joanneum (1874), čez dve leti doktoriral iz zgodovine Babenberžanov, nato pa do upokojitve služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju (od 1877 do 1907). Zadnja leta svojega življenja je preživel v Gornji Radgoni, kjer je tudi pokopan.V slovensko kulturno in literarno zgodo- vino pa se je zapisal zlasti z delom Slovenska bibliografija, I. del: Knjige (1550 -1900). V petek, 17. oktobra so s kulturnim programom v Domu krajanov in pozdravnimi govori, med dru- gimi tudi prof. dr. Ludvika Toplaka, rektorja Uni- verze v Mariboru, formalno odprli simpozij. Slo je predvsem za družabno srečanje med Simoničevimi daljnimi in bližnjimi sorodniki ter tamkajšnimi kra- jani, medtem ko se je v soboto, 18. oktobra s šte- vilnimi referati odvijal strokovni del simpozija. Z referatom Prispevek slovenske Štajerske v zakladnico (srednje)evropske kulture se je prvi oglasil prof. dr. Jože Lipnik z oddelka za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete v Mari- boru. Lahko smo slišali, kako je Slovenija duhovno vselej spadala v srednjeevropski in evropski pro- stor, zato najdemo Slovence in med njimi tudi Štajerce povsod po svetu, še posebej pa v srednji Evropi. K duhovnemu in kulturnemu oblikovanju tega prostora je pomemben delež prispevala tudi rodbina Simonič (katehetični pisatelj Plohi, biblio- graf Šlebinger in drugi), Franc Simonič še posebej. Dr. Walter Lukan, sodelavec Avstrijskega inšti- tuta za vzhodno in jugovzhodno Evropo na Du- naju, edini "mednarodni" član tega simpozija, je z referatom Simoničeva poklicna pot - bibliotekar v dunajski univerzitetni knjižnici v diskusijo vnesel kritično znanstveni pristop. Začel je kar z na- slovom svoje naloge in se ustavil pri problematiki naziva "bibliotekar". V današnji terminologiji na- slov referata ni sporen, je pa napačen za čas, v katerem je živel Franc Simonič, kajti naziv "bi- bliotekar" je imel takrat samo vodja knjižnice, medtem, ko je bil Simoničev najvišji uradniški čin "kustos". Takratna "piramida" v Dunajski univer- zitetni knjižnici (DUK) je izgledala takole: 1. bi- bliotekar (1), 2. kustos (6), 3. amanuensis (10), pod njimi pa so bili še potencialni uradniki t. im. praktikanti, ki niso imeli sistematiziranih mest in rednih plač. Simonič je z bibliotečno prakso, ki si jo je pridobil v graškem Joaneumu, odšel na Du- naj, kjer se je skupaj z drugimi kandidati (17) iz vseh koncev in krajev habsburške monarhije po- tegoval za mesto najnižjega uradnika z redno plačo - amanuensisa v DUK. Da je bil imenovan, se je lahko zahvalil svoji zapaženi dejavnosti v graški knjižnici, zanimivi diplomski nalogi in vsem, ki so zanj posredovali. Ko je Simonič prišel v DUK (leta 1877), je z njim vred delalo le 11 uradnikov ter vsega skupaj 19 uslužbencev, ko je zapustil DUK (leta 1906), pa je ta knjižnica že štela 33 uradnikov in skupaj 59 uslužbencev. Medtem ko je na eni strani raslo število zaposlenih v DUK, se je na drugi strani hitro povečevalo tudi število knjig in drugih tiskov, ki jih je hranila: od 250.000 (v lehi 1877) na 700.000 (v lehi 1906). S tem je DUK kot največja javna državna biblioteka v habsburški monarhiji prevzela centralno vlogo. Saša Zupanič, študentka na oddelku za biblio- tekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti je v svojem prispevku obravnavala Simoničevo Slo- vensko bibliografijo (1550 - 1900) in sicer z vseh osnovnih bibliografskih zornih kotov: izbora gra- diva, ureditve bibliografije, bibliografskega opisa in kazal. Poleg tega je ugotovila, da nam dostopna Simoničeva korespondenca in osebna mapa omo- gočata vpogled v njegov odnos do gradiva ter kažeta na pomisleke in težave pri izdelavi bi- bliografije. Pisna refleksija tedanje strokovne javnosti nam nudi tudi okvir za ustrezno uvrstitev njegovega najpomembnejšega dela v tedanji čas in prostor. Martin Grum pa se je kot poznavalec na pod- ročju prevajanja posvetil Prevodom v Slovenski bibliografiji. V svojem prispevku se je dotaknil tudi problematičnega položaja prevajanja v slovenskem prostoru, ki da je slabo poznano in znanstveno 119 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 precej zanemarjeno področje kulturnega ustvar- janja. Spraševal se je, ali je na podlagi bolj ali manj ozkih obravnav prevajanja v strokovni literaturi ter na podlagi neizogibnega bibliografskega popisa obstoječih prevodov in njihove analize že mogoče razmišljati o strnjenem, sintetičnem prikazu celot- ne zgodovine prevajalske literature med Slovenci. Poudaril je, da gre, ko govorimo o prevodih lite- rarnih besedil, za raven literarne zgodovine, lite- rarne teorije in literarne kritike. O stanju in problematiki Slovenske retrospek- tivne bibliografije (1901 - 1945) je v svojem refe- ratu govorila mag. Rozina Svent iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Slovenci se da- nes lahko pohvalimo le z majhnim številom retro- spektivnih bibliografij. Med njimi je najpomemb- nejša Simoničeva Slovenska bibliografija L, ki za- jema obdobje od izida prvih slovenskih knjig, Tru- barjevega Abecedariuma in Catechismusa leta 1550, do (vključno) leta 1900. Za nadaljna leta so izšli v Zborniku Slovenske matice kot posebni dodatki bibliografski pregledi za leta 1901 - 1906 in v enem zvezku Slovenska bibliografija Janka Šle- bingerja (Simoničevega zeta) za leta 1907 - 1912. Več sreče imamo pri bibliografskih pregledih peri- odičnih publikacij saj imamo na voljo kar dve deli, ki v celoti pokrivata obdobje od izida prvega slo- venskega časopisa (Vodnikovih Lublanskih novic) leta 1797 do leta 1945. Čeprav imajo v Narodni in univerzitetni knjiž- nici v Ljubljani že od leta 1943 izdelan načrt za izdajo slovenske retrospektivne bibliografije, pa ta zaradi različnih razlogov, ki jih je mag. Šventova tudi naštela, ni bil uresničen. Od leta 1990, ko se je v Sloveniji vzpostavil sistem vzajemne katalogiza- cije, se je delo preneslo tudi na druge knjižnice, kar naj bi omogočilo hitrejšo izpolnitev starih "obljub". Bibliotekarka Lidija Wagner, prav tako iz Na- rodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je v svojem referatu prikazala Primerjavo med Simo- ničevo bibliografijo in tekočo nacionalno biblio- grafijo, ki jo sestavlja in objavlja NUK. Njena pri- merjava je temeljila na definiciji Malclesove in Unescovih priporočilih za izdelavo nacionalnih bi- bliografij. Podala je primerjavo na podlagi izbora bibliografskega gradiva, bibliografskih elementov, urejanja bibliografskih enot, klasifikacije in kazal. Zadnji referat z naslovom Iz življenja in dela dr. Franca Simoniča je prebrala Vlasta Stavbar iz Univerzitetna knjižnica v Mariboru. V njem je na kratko predstavila dela iz Simoničeve zapuščine, ki jo hranijo v knjižnici, iz katere prihaja, in Simo- ničevi sorodniki. Opozorila je, da je Franc Simonič poleg večkrat omenjene Slovenske bibliografije, I. del: Knjige (1550 - 1900) pripravljal tudi //. del: Članki, ki pa žal ni izšel. Napisal je tudi poglavje o slovenski književnosti in kratek oris kajkavske literature v knjigi Josipa Šumana Die Slovenen (izšla leta 1881 v zbirki Die Volker Österreich-Un- garns X, 1). Pisal je tudi krajše prispevke, stro- kovne spise in ocene knjig ter jih objavljal v Le- topisu Matice slovenske. Kresu in Ljubljanskem Zvonu. Simonič se je vsa leta gimnazije šolal s Plohlovo štipendijo, saj je bil njegov daljni sorod- nik (prapravnuk Plohlove sestre). Kasneje se mu je za pomoč hvaležno oddolžil tako, da je skupaj z župnikom Jakobom Meškom napisal in izdal knjigo Dr. Gregor Jožef Plohel imeniten humanist ali dobrotnik slovenski, ki je izšla leta 1888 na Dunaju. Franc Simonič je večji del življenja bival in služboval na Dunaju, zato je ohranjal tesne vezi z nekaterimi Slovenci, ki so ga sproti obveščali o političnem in kulturnem dogajanju doma. Oprav- ljal pa je tudi mecensko poslanstvo, saj je npr. podpiral ljutomerskega slikarja Romana Fekonjo in tudi pomagal nekaterim slovenskim študentom na Dunaju. Po tem ko so omenjeni gostje predstavili svoje referate in je prof. dr. Jože Lipnik zaključil raz- pravo, smo se počasi odpravili po poti kulturnih spomenikov v smeri Gornje Radgone. Tam nas je po obedu čakalo še odprtje raztave o Francu Si- moniču, ki jo je pripravila kustosinja Moderne ga- lerije v Ljubljani Breda Ilich Klančnik (Simoničeva pravnukinja). Zbrala in uredila je številne Simoni- čeve dokumente - npr. šolska spričevala, priznanja, kupoprodajno pogodbo za hišo v Gornji Radgoni itn. -, fotografije iz družinskih albumov, Fekonjeva portreta Simoniča in njegove soproge ter različne predmete, na primer pisalnik in sabljo, ki so bili njegova last. Vse to gradivo je skrbno razporedila v treh razstavnih prostorih radgonskega Špitala. Na koncu smo bili prijazno sprejeti pri županu Gornje Radgone, gospodu Mihi Vodeniku. Več o tukaj na kratko povzetem mednarodnem znanstvenem simpoziju v Ivanjkovcih bo mogoče prebrati v zborniku, ki bo kmalu izšel. Maja Ilich "HOMO SUM..." "Prevzem županskega urada omogočil mi je, da udejstvujem svoja načela." Ivan Hribar, Moji spomini I, strani 275, Ljubljana 1928 Težko je pisati o razstavi, ki si jo sam postavil, sploh pa po tako dolgem času! Razstava je odprta od 18. decembra 1997, se pravi že dobrih devet 120 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino mesecev. Vsebina seveda ni vprašljiva, toda ka- darkoli vodim po njej, se mi zdi, da bi bila lahko postavljena tudi drugače (bolje?). Ampak, govori pa tudi nekaj dejstev v prid razstavi kakršna je. Zahteva je bila, da je razstava dvojezična, zato je v celoti slovensko-angleška. Na prvi pogled je veliko "bralnega". In besedilo, ki ni ravno muzejski medij, je podvojeno, kar muze- alcem ni ravno ljubo. Velika ovira je bilo tudi va- rovanje gradiva, ki je bilo ob postavitvi še skoraj izključno v zasebni lasti, tako da ga je bilo zaradi varnosti potrebno zapreti v vitrine. S tem pa je postavitev takoj izgubila nekaj neposrednosti, stik med predmetom in obiskovalcem je delno pre- kinjen. V Mestnem muzeju Ljubljana smo skušali že od sedemdesetih let pripraviti razstavo o Ivanu Hribarju, vendar temu tedanji "režim" ni bil na- klonjen. Bili so še drugi zapleti, nazadnje z Elektro Ljubljana, saj smo imeli že scenarij postavitve v stari Mestni elektrarni na Kotnikovi ulici, v ime- nitnem tehničnem spomeniku, zgrajenim v času Hribarjevega županovanja, a zaradi nespoštovanja muzeoloških meril varovanja projekt ni bil reali- ziran. Ker pa smo imeli gradivo že v naši hiši, smo nato na vrat na nos v pol leta spremenili koncept za razstavo na Gosposki 15, češ, zakaj pa ne bi Hribarja predstavili kar v Turjaški palači, saj je navsezadnje prvi razmišljal o ustanovitvi ljubljan- skega muzeja, tedaj še kot protiutež "nemškemu" Deželnemu muzeju v Ljubljani. Zgodba se je bliskovito odvila in tako bo v Mestnem muzeju Ljubljana še do konca leta 1998 na ogled razstava "Homo sum...". NASLOV Za naslov smo povzeli besede antičnega kome- diografa Terenca "Samo človek sem in nič člo- večjega mi, mislim, ni tuje." Misel je uporabil tudi Ivan Hribar v predgovoru svojih spominov. Kako mu je to uspelo izpeljati v svojem najpomemb- nejšem književnem delu Moji spomini, lahko presodi bralec. In kako je uspelo to misel izpeljati ustvarjalcem razstave? VSEBINA Tok pripovedovanja je bilo potrebno prilagoditi arhitekturi Turjaške palače. Tako želimo v pritiičju obiskovalca uvesti skozi pomembno zgodovinsko obdobje Slovencev 19. stoletja, začenši s pregledom od Ilirskih provinc dalje. Seveda smo kot muzej našega glavnega mesta Ljubljano obdelali podrobneje, tako da smo pripravili videofilm Ljubljana dolga vas, ki je prerez razvoja mesta v 19. stoletju (do leta 1918). Ivan Hribar in njegova Ljubljana Razstava se nadaljuje v prvem nadstropju in nemalo časa nam je vzelo razmišljanje, kako pri- peljati obiskovalca iz pritličja do naslovne razstave. Ideja - da bi odvzeli Hribarju sij supermena, naj- večjega, najboljšega Slovenca svojega časa, zato predstavljamo na stopnišču kot povezovalnem delu in v smislu antropološkega koncepta portrete pomembnih Slovencev Hribarjevega obodobja, z namenom povedati, da so tudi drugi Slovenci na različnih področjih pomembno soustvarjali sloven- sko zgodovino. Ampak tukaj in zdaj predstavljamo osebnost Ivana Hribarja. Poudarjeno govorimo o Hribarju kot županu, saj je leto dni po rušilnem potresu v Ljubljani nastopil štirinajstletno župansko dobo in kot doslej "najboljši" ljubljanski župan spremenil Ljubljano iz dolge vasi v sodobno mesto, kot se je slikovito izrazil dr. Ivan Tavčar, Hribarjev politični sopotnik in tudi naslednik na županskem stolu. Se posebej ga izpostavljamo v dveh pomembnih diplomatskih vlogah, kot poslanika in opolnomočenega ministra Kraljevine SHS v Pragi in kraljevega namestnika za Slovenijo. In kot kulturnega delavca - ustanovil je mestni arhiv, mestno knjižnico, je ustanovitelj prve ljubljanske likovne zbirke (zbirka ljubljanskih umotvorov), katere naslednik je Mestni muzej Ljubljana, boril se je za Narodno galerijo in slo- venski narodni muzej. Malo ljudi je seznanjenih z njegovim književnim opusom - že od leta 1872, ko je izdal zbirko svojih pesmi, je neposredno posegel na področje književnosti. Kasneje je veliko pre- vajal, tako npr. ni nihče po Hribarju prevedel tolikšen opus La Fontaina. Predvsem pa je po- memben kot pisec spominov v štirih delih. Seveda nismo mogli mimo njegovega pomemb- nega politično-gospodarskega udejstvovanja - usta- navljanja bank in zavarovalnic; njegova misel je bila, da morajo Slovenci dobiti kapital v svoje roke, ta pa jim bo omogočil neodvisnost od tujcev, ali kot je zapisal "za povzdigo svojega rodu". 121 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Malteška palača v Pragi je bil sedež poslaništva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Posebej poudarjamo Hribarjev boj za slovenski jezik in slovensko strokovno šolstvo, s tem, da je bil njegov "Ceterum censeo..." zahteva po usta- novitvi slovenskega vseučilišča, t. j. slovenske uni- verze v Ljubljani. In prav zaradi tega je bil kot četrti imenovan za častnega doktorja prava. Širša dimenzija je še vpeljava Hribarjeve slovenščine na razstavo. Večina podnapisov in legend so pre- mišljeno izbrani citati, vzeti iz Hribarjevih raz- mišljanj in razumevanj dogodkov, pa naj si je razmišljal pravilno ali ne. Obilica gradiva, ki ga je ob pripravi razstave še hranila hčerka dr. Zlata Hribarjeva ter Mestni muzej Ljubljana in relativno majhnega razstavišča nas je napeljala na idejo, da postavimo razstavo bolj kot likovno postavitev. Predstavljamo pred- mete kot nekakšne simbole in vsak ima za seboj svojo zgodbo, anekdoto, opisano bodisi v legen- dah, bodisi v katalogu oz. zborniku. Razstava je postavljena kot vizualni del in temu je enako- vreden oziroma ga dopolnjuje pisni del. Tudi zato smo izdali dva tiska ob razstavi - Katalog, ki je vezan bolj na samo razstavo o Hribarju, prinaša pa tudi dva zanimiva prispevka: spomine dr. Hriba- rjeve na očeta in grafološko oceno Hribarjevega rokopisa, kar je že leta 1992 pripravil dr. Anton Trstenjak. Izdani Zbornik ob razstavi pa prinaša članke sedemnajstih avtorjev, ki iz različnih zornih kotov razčlenjujejo Ivana Hribarja in zgodovino Ljubljane. Tako je možnih več nivojev spozna- vanja: za bolj ali manj zainteresirane obiskovalce, za strokovnjake, za ljubitelje, itn. Kajti nemogoče je zajeti vse v podnapisih k predmetom na raz- stavi, saj so znane izkušnje koliko in kako berejo obiskovalci razstave. Pomembno je tudi, da so bili razstavljeni eksponati večinoma prvič predstavljeni javnosti, tudi mnogi kolegi iz različnih muzejev so jih poznali zgolj iz literature. Z razstave POSEBNOSTI Kako biti poseben, zanimiv? Vedeli smo, da v kakšen poseben muzeološki ekskurz ne bi smeli, že zaradi resnosti vsebine. Želeli pa smo vendarle ustvariti posebno počutje na obisku razstave. Tako nam lahko marsikaj povejo barve in glas- bena spremljava. Rumeno-žolta (Avstro-Ogrska) in rdeča-plava-bela (Država SHS), je zabrisana barvna paleta zastav držav, v katerih je Hribar živel. Glas- bena spremljava je vezana na prostor in vsebino. Žuborenje vode v prvem in hkrati zadnjem raz- stavnem prostoru je pomenljivo. Voda je vir živ- ljenja in posvetitve, za Hribarja pa tudi simbol smrti. Izbor valčkov je izbran zaradi nasprotja političnega boja in nekakšne apolitične neslutnje monarhije po bistvenih spremembah, ki so se nato zgodile leta 1918. In nato, v "slovenskem" delu, predvsem borbene pesmi Slovencev, saj so si Slo- venci morali novo državo priboriti. In najlepšo pohvalo razstavi je izrekla neka kolegica arheo- loginja, ki dela izven Ljubljane, češ, "kakšno k. u. k. vzdušje" je na tej razstavi. Obnovljena Špitalska ulica in Prešernov spomenik, postavljen leta 1905 122 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Ivan Hribar se je boril za slovensko strokovno šolstvo Ker pa se vsebinsko marsičesa na razstavi ni- smo mogli dotakniti, smo uvedli t. i. temo meseca. V manjšem prostoru mesečno še posebej obdelamo ožjo temo ali iz Hribarjevega življenja ali iz splošne zgodovine. Tako smo v prednovoletnem času pripravili razstavo o igračah in brali pravljice, ki jih je Hribar bral hčerki Zlatici; pa o izsledkih izkopavanj na muzejskem dvorišču; o prometu s poudarkom na vpeljavi železnice v naših krajih. Pripravili smo še razstavo spominske literature in okroglo mizo o spominih kot zgodovinskem viru, razgovor o umestnosti odločitve za samomor, itn. V pripravi pa je, upajmo, poskus posnetka učne ure s preloma stoletja in še kakšno pre- davanje. Razstava "Homo sum..." je, če lahko parafraziram, "revolucija, ki traja". OBISKOVALCI Posebno izhodišče nam je bila publika. Kako prepričati obiskovalce, da muzeji niso več (?) en sam ljubi dolgčas, da je obisk lahko prijeten, akti- ven in tudi poučen. Osredotočili smo se na mlajšo publiko in aktivne odrasle, to je starše z majhnimi otroci. Zato vpeljava muzejskega vrtca - starši si lahko v miru ogledajo razstavo, otroci pa se lahko pod vodstvom v muzejski delavnici aktivno in po svoje odzovejo na razstavo "Homo sum..." ali pa tudi na kaj drugega, kar so doživeli v muzeju. Odziv med ljudmi je zadovoljiv, vpisi v knjigo obiskovalcev pa skoraj sto odstotno pozitev. Očit- no je, da Slovenci potrebujemo razstave o velikih možeh naše zgodovine. Eden obiskovalcev pa je celo zapisal "Hribarja bi lahko klonirali."! HRIBARJEVA ZAPUŠČINA V MESTNEM MU- ZEJU LJUBLJANA Najbolj pozihvni del pa se je zgodil sredi leta, ko so nam posebna finančna sredstva iz državnega proračuna, omogočila nakup dela Hribarjeve za- puščine. Velik del iz te res izjemnne dediščine, ki je pomembna za zgodovino Ljubljane, Slovenije in srednje Evrope, pa je muzeju podarila hčerka dr. Zlata Hribar. Irena Žmuc Stoletne arhivske in muzejske korenine v Ljubljani: Zgodovinski arhiv Ljubljana in Slo- venski šolski muzej 1898 - 1998 Korenine dveh kulturnih ustanov v Ljubljani in njuni začetki pred stoletjem so bolj povezarü kakor bi sodili po današnjem utipu Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Slovenskega šolskega muzeja. In čeprav pomeni Slovenski šolski muzej po svoji ustanovitvi pravzaprav tako prvi specialru kot nemara prvi vseslovenski muzej, pa je mnogo ožja zamisel zaposlitve ljubljanskega mestnega arhivarja prerasla iz Mestnega arhiva v regionalni arhiv za področje nekdanje Kranjske. Dinamika razvoja dveh ljubljanskih ustanov porojenih leta 1898 je bila precej raznolika, različna pa tudi današnja slika arhivske ustanove za osrednjo Slovenijo s petimi enotami v področnih središčih in 38 za- poslenimi ter enega od desetnije nacionalnih mu- zejev, ki deluje na eni lokaciji manj kot 900 m^ in z devetimi zaposlenimi. Kljub temu pa njun razvoj v sočasnem teku stotih let ponuja tudi kakšno zanimivo vzporednico. Ljubljana je bila konec 19. stoletja, z liberalnim mestnim svetom in prav takim županom Ivanom Hribarjem, tudi sedež liberalno usmerjenega vodstva Zaveze slovenskih učiteljskih društev, ki je združevala 35 področnih učiteljskih društev. Ta sicer strokovna zveza učiteljstva slovenskih dežel se je konec stoletja nagibala na liberalno stran in to pokazala na XI. skupščini septembra 1899 v Gorici, ko so zaradi zaslug za šolstvo in učiteljstvo imenovali za častna člana voditelja narodno na- predne stranke Hribarja in Tavčarja. Ob sprejetju pesnika Antona Aškerca 15. julija 1898 za prvega ljubljanskega mestnega arhivarja opazimo pred- vsem pobudo, osebno zavzetost in naklonjenost župana Hribarja, tako do potrebne ureditve starejšega mestnega arhiva kot tudi pesnikove eksistence. Pri nastajanju šolskega muzeja pa smo priča podpori, ki jo je župan Hribar kazal do akcije svojih političnih somišljenikov med učiteljstvom: s skupaj 800 goldinarji podpore mesta Ljubljane ob ustanovitvi muzeja ter svoji prisotnosti na L mestni deški ljudski šoli (Ledina) ob odprtju 2. avgusta 1898. Pri tem pa ni šlo le za politično 123 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 navezo, temveč je bilo to del Hribarjeve naklo- njenosti do razvoja slovenske kulture in šolstva še posebej ter za uveljavljanje Ljubljane kot slovenske prestolnice. V pobudi učitelja Jakoba Dimnika na IX. skupščini Zaveze v Celju avgusta 1897 za ustanovitev šolskega muzeja za petdeseti jubilej cesarjevega vladanja zasledimo tudi namero nare- diti nekaj trajnega za veljavo in ugled učiteljskega stanu "v središču Slovenije - v beli Ljubljani". Muzej slovenskega in istrsko-hrvaškega učitelj- stva (njegov obseg so določala društva združena v Zavezi, ki je bila ustanovitelj in lastnik muzeja) je po načrtu obsegal dvanajst oddelkov. Ti so bili za pedagoška in leposlovna dela ter učila slovenskega učiteljstva, vzorne šolske izdelke, nekdanje in so- dobne učne knjige, učila in potrebščine posamez- nih trgovcev in obrtnikov, telovadno orodje in igrače, šolske klopi, slike in načrti šol, kronika dogodkov slovenskega šolstva in spominska knjiga delovanja učiteljskih društev. Vse kar je krepilo stanovsko zavest in stanovski ponos učiteljstva. Kakor je slovensko učiteljstva kljub razdelitvi med različne upravne enote s povezovanjem presegalo te meje in se zavedalo enotnosti slovenskih dežel kot kulturne in šolske povezanosti, ki je precej zlagoma, a odločno vodila tudi k politični ideji Slo- venije, tako je bil tudi muzej zasnovan kot skupna ustanova slovenskega učiteljstva. Se več, zamišljen je bil celo v širšem okviru, saj je Zaveza vklju- čevala tudi učiteljska društva v Istri ter se tudi z imenom Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učitelj- skih društev usmerjala na področja avstrijske polo- vice monarhije h kateri je sodila tudi Dalmacija. Seveda je sedež muzeja opredeljeval muzej pred- vsem mestno in deželno (vsaj po financiranju), a Ljubljana se je tedaj vedno bolj rasla tudi v smeri slovenske prestolnice. Čeprav je bila ustanovitev šolskega muzeja in- stitucionalna (a žal le v okviru društvene, t.j. pri- vatne ustanove), ustanovitev arhiva pa le perso- nalna (a s službo arhivarja v mestni upravni usta- novi), se je pokazalo, da je za trajnost nekega projekta potrebno poskrbeti za trajno delovno me- sto in predvsem tinaciranje tega. Če je bila z de- lovanjem Aškerca kot mestnega uradnika zago- tovljena prav ta trajnost - z Aškerčevo zavzetostjo prvega mestnega kulturnega referenta pa postav- ljeni tudi prvi kamni za temelje Slovanske knjiž- nice in Mestnega muzeja - pa je pri muzeju ne- mara prav pomankljiva gospodarska ustanovitev botrovala tudi njegovemu prenehanju. Poleg podpor mestnega sveta Ljubljane in de- želnih zborov v Ljubljani, Gradcu, Gorici in Poreču so za šolski muzej računali še na podporo šolskega ministrstva na Dunaju ter za 10 goldinarjev (na- slednja leta pol manj) prispevkov okrajnih učitelj- skih društev. Poleg mesta Ljubljane je največ pri- Plakat ob stoletnici muzeja 1998 speval kranjski deželni zbor, pa tudi z Dunaja je prišla podpora in zbirka knjig. A denarne, pro- storske in kadrovske težave so kmalu naredile ko- 124 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensico krajevno zgodovino nec začetnemu navdušenju in leta 1905 je glasilo Zaveze Učiteljski tovariš zapisal: "Kdo se pa kdaj spomni Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani?" Muzej so selili po posameznih ljubljanskih šolah dokler ni dobil konec leta 1906 na ljubljanskem gradu svoje dosmrtne ječe (D. Česnik), saj so ga leta 1910 le še preselili v prostore Učiteljske tis- karne na Frančiškanski ulici in 1912 sklenili zbrana učila prodati. Leto 1912 je bilo pomembno tudi za razvoj ljubljanskega Mestnega arhiva, saj se je tedaj z Aškerčevo smrtjo končalo obdobje srečne povezave zavzetega arhivarja in literarnega ustvarjalca v eni osebi. Niti pesnik Oton Župančič med leti 1913 in 1921/22, niti nato publicist in politik Vladislav Fabjančič 1923 - 33 nista sledila Aškerčevemu zgledu na arhivskem področju. Pomembno pre- lomnico pa je pomenilo delovanje arhivarja Loj- zeta Slanovca 1933 - 35, ki se je prvi zavzemal za "Kroniko", od začetkov leta 1934 revijo slovenskih mest in danes revijo za slovensko krajevno zgodovino in tudi sodeloval pri delu uredništva. "Kronika" je bila vseskozi blizu delovanju ar- hiva, ki ima tudi danes svojega predstavnika v uredništvu, posebej pa se je to kazalo že od leta 1954, ko je bila Sekcija za krajevno zgodovino priključena arhivu. Tako je bilo v arhivu tudi uredništvo Kronike - npr. v času urednikovanja dr. Sergija Vilfana, dr. Jožeta Žontarja, ko je tudi za upravo revije skrbela gospa Majda Kunaver iz arhiva in v prvih treh letih urednikovanja arhivista Marjana Drnovška, ko je tudi za tehnično ured- ništvo poskrbel arhiv. Ker je po svoji vsebini tudi danes Kronika povezana vsaj pri predstavitvi tem iz starejše krajevne zgodovine Kranjske ali novejše osrednje Slovenije z gradivom Zgodovinskega ar- hiva Ljubljana, je kdaj škoda, da tudi zaradi svo- jega razvoja ni revija še bolj glasilo Zgodovinskega arhiva Ljubljana za področje zgodovinskega raz- iskovanja. Od časa arhivarja Slanovca je arhiv deloval v okviru Kulturnega odseka ljubljanske mestne uprave, ki je obsegal skrb za arhiv, knjižnico in muzej ter za te dejavnosti namenil Auerspergovo palačo ob izteku Gosposke ulice v Napoleonov trg. Palača je ostala domovanje arhiva do 1954, nakar se je arhiv vrnil na Magistrat, Mestnemu muzeju in Slovanski knjižnici pa prepustil palačo, ki z obnovami postaja vedno bolj privlačno domovanje muzeja, knjižnjici pa obetajo novo stavbo. V letih po 1. svetovni vojni, ko je bil arhiv del mestne uprave in so zanj skrbeli navadno trije ljudje, so se spet začela prizadevanja za šolski mu- zej - a ne v Ljubljani, temveč na Primorskem. Učitelj in raziskovalec zgodovine šolstva Ferdo Kleinmayer je leta 1921 (sicer neuspešno) predlagal Zvezi slovenski učiteljskih društev ustanovitev šolskega muzeja v Trstu. Imel je prav, saj je zaradi fašističnega zatiranja slovenstva tudi danes vsak dokument ali podatek o slovenskem šolstvu na Primorskem še posebej zanimiv. Na tej strani te- i danje rapalske meje so se zganili šele leta 1935, ko \ je učitelj Vojko Jagodic predlagal učiteljski zvezi ustanovitev muzeja, kar so nato podprli prof Etbin Boje (z mislijo vsaj na sobo v tedaj novem Mestnem muzeju v Ljubljani), univerzitetni pro- fesor pedagogike dr Karel Ozvald, pedagoški^ vodja poskusne šole za Bežigradom prof Rudolf Kobilica in Pedagoško društvo v Ljubljani Na po- budo prof Kobilice je nato prosvetni oddelek kra- ljevske banske uprave v Ljubljani ustanovil šolski i muzej na tej novozgrajeni šoli v Ljubljani poleg \ Stadiona in 27. maja 1938 razposlal okrožnico o \ ustanovitvi muzeja in zbiranju gradiva zanj. To- \ kratna ustanovitev ni bila slovesnost ob vladar- jevem jubileju, imela pa je urejeno finačno zaledje: i v banovinskem proračunu je imel svojo sicer j skromno postavko, osebje muzeja pa je plačevala država. Za muzej sta sprva skrbela upravitelj po- skusne šole Anton Lovše in prof. Kobilica, ki je delo upravnika muzeja opravljal poleg dela peda- goškega vodje šole, pozneje sta bila muzeju dode- ljena še dva učitelja. Učiteljska društva so stala ob tej akciji bolj ob strani. Muzej je sprva obsegal oddelek za osnovne šole, leta 1940 pa še oddelek za srednje in meščanske šole s prostori na gim- naziji na Vegovi ulici in na meščanski šoli na Viču. Muzej je računal z zunanjimi sodelavci, posebej na šolske inšpektorje, a vojna je zavrla njegov večji razmah: upravitelj Kobilica je bil v internaciji od i leta 1942, prof Milan Fabjančič pa od leta 1944 in j v muzeju sta ostala le dva uslužbenca. i Po vojni je prof Kobilica uredil muzej na Učiteljišču (danes gimnazija Ledina), že leta 1947 pa se je preseli v prostore osnovne šole Ledina, kjer je deloval v kabinetu in eni učilnici Muzej, ki je imel sprva naziv Muzej slovenskega šolstva - oddelek za ljudske šole se je po vojni preimenoval v Slovenski šolski muzej - oddelek za osnovne šole, od leta 1949 pa ima sedanje krajše ime. Tudi ta muzej je sredi 50. let doživel selitev: tokrat v pritličje v nekdanjem Marijanišču na Poljanski ce- \ sti, kjer je muzej v družbi z Zavodom za šolstvo : preživel do leta 1984. Tedaj se je preselil v dele < prostorov nekdanjih uršulinskih šol od koder se je i umaknila Srednja medicinska šola v sosednje pro- \ store "Šubičeve" gimnazije. Muzej je pričakal sto- j letnico na skoraj 900 m^ prostorov v kompleksu '¦ samostanskega poslopja iz začetka 18. stoletja nad \ nekdaj uglednim razstaviščem Arkade in v šok \ skem traktu ob Slovenski cesti. Proces denacio- '¦: 125 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 nalizacije starejšega samostanskega kompleksa lahko sicer odpira nova lastniška razmerja, a kaže, da redovnice uršulinke - povezane z razvojem ljubljanskega ženskega šolstva od 18. stoletja na- prej - z naklonjenostjo spremljajo dokaj mirno de- javnost šolskega muzeja v svoji soseščini. Prostorska problematika Mestnega arhiva se je leta 1973 silno razmahnila prav s preoblikovanjem ustanove v pokrajinski arhiv za Kranjsko in pre- imenovanjem v Zgodovinskih arhiv Ljubljana. Po- leg prostorov na sedežih enot (Kranj, Skofja Loka, Idrija, Novo mesto) je arhiv vložil ogromno ener- gije v oblikovanje arhivskih skladišč za območja posameznih občin v različnih stavbah od gradov do opuščenih šol. Razpršenost arhivskih skladišč pomeni tudi težji dostop gradiva za uporabnike, saj morajo počakati na prevoz zaželjene arhivske škatle ali dveh izmed skoraj 2700 fondov v skup- nem obsegu 8 km gradiva vskadiščenega kar na 16 lokacijah. Po vojni sta sindikat prosvetnih delavcev in slovensko Ministrstvo za prosveto pripravili leta 1948 razstavo šolstva v Moderni galeriji, kar je oživilo zanimanje za muzej. Razvoj muzeja je po letu 1951 oblikoval učitelj, šolski upravitelj uči- teljski sindikalist in urednik France Ostanek, ki je že pred vojno delal na banovinskem prosvetnem oddelku v Ljubljani kot referent za manjšinske šo- le in podpiral delovanje narodnoobrambne družbe sv. Cirila in Metoda, po vojni bil aktiven v uči- teljskem sindikatu in na prosvetnem oddelku Oblastnega ljudskega odbora. France Ostanek (1902 - 1989) se je z veliko vnemo lotil dela v mu- zeju in ga oblikoval po vzoru na pariški pedagoški muzej v tri oddelke: razstavno zbirko, knjižnico in arhiv z dokumentacijo. Opazen prispevek k razvoju muzeja je dala tudi Slavica Pavlic, najprej kot kustosinja doku- mentacije, nato od 1974 do 1993 kot ravnateljica, saj je preskrbela muzeju današnje prostore v središču Ljubljane, zavzeto pa je tudi njeno raz- stavno in raziskovalno delo (npr. raziskave začet- kov otroških vrtcev pri nas), ki mu lahko sledimo v vsaki novi številki glasila Šolska kronika. Posebej z razstavnim in raziskovalnim delom sta se za- pisala v delo muzeja tudi soavtorja stalne razstave Jože Ciperle (kustos med leti 1972 in 1996) in dr Andrej Vovko (1976 - 1987 kot kustos, kot rav- natelj 1993 - 1998). Vsekakor pa je osrednja oseb- nost strokovnega dela v muzeju bibliotekarska sve- tovalka Tatjana Hojan, ki vodi knjižnico muzeja od leta 1963, pripravila pa je tudi vrsto razstav in študij o ženskem šolstvu, pedagoškem tisku in izobraževanju odraslih ter natančnih bibliografij da omenimo (ob njeni prizadevni in uspešni sve- tovalni vlogi kolegom in obiskovalcem muzeja) le nekaj področij njenega dela. Z razstavami so pričeli v muzeju na hodniku šole na Ledini in to nadaljevali na Poljanski cesti, nato pa v sedanjih prostorih na Plečnikovem trgu 1, ki jih je muzej slovesno odprl ob svoji de- vetdesetletnici ustanovitve pomladi 1988 s posve- tovanjem o pedagoškem zgodovinopisju in muze- ologiji in z dvema razstavama: stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja L (do 1848) in občasno razstavo Vzgojni zavodi. V zadnih desetih letih je muzej pripravil vrsto razstav. Posebej od- mevne so bile razstave namenjene otrokom in z bogatim spremljevalnim programom: gostovanje v Svetu lutk (1992), afriške igrače (1993), 50 let Cici- bana (1995), ob čemer je muzej razvijal tudi pe- dagoško dejavnost, posebej povezano z delom višje kustosinje Mateje Ribarič. Vrsta drugih raz- stav pa je predstavila stoletni razvoj učiteljske organizacije, šolska spričevala, zdravstveno šolstvo, šolstvo konec 19. stoletja, pa tudi raziskovalno dejavnost šolarjev o zgodovini šolstva, srednje- šolska glasila in učbenike za matematiko. Po predstavitvi šolske narodnoobrambne družbe sv. Cirila in Metoda je sledila razstava Spomini na šolo in ob stoletnem jubileju muzeja razstava Od mature do mature. Vabilo Zgodovinskega arhiva Ljubljana na odkritje spominske plošče prvemu mestnemu arhivarju Antonu Aškercu ob 100-letnici arhiva Pomembni del razstave so tudi razstavni kata- logi (doslej 63) s študijami, sicer pa je bil muzej od 126 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino leta 1964 izdajatelj letnega Zbornika za zgodovino šolstva in prosvete (skupaj z zagrebškim šolskim in beograjskim pedagoškim muzejem), ki ga od leta 1992 uspešno izdaja kot samostojno slovensko revijo za pedagoške tradicije pod imenom, ki kljub bolj prepoznavnemu naslovu raste iz desetletnih izkušenj - Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje. Vsak po en triletni uredniški mandat sta izpeljala B. Šuštar 1993 - 95 in M. Ribarič 1996 - 98. Muzej si prizadeva tudi za med- narodno sodelovanje s sorodnimi ustanovami v tujini in že vrsto let aktivno sodeluje s prispevki na mednarodnih srečanjih šolskih muzejev in zbirk. Rast bogate pedagoške knjižnice (z nad 55.000 zvezki) in priprava bibliografij za slovensko zgodo- vino šolstva in bibliografij pedagoških revij: Po- potnik - Sodobna pedagogika, prvi Slovenski uči- telj tržaški učiteljski list in pričetek del za revijo Učiteljski tovariš, pomenijo bogato osnovo za raz- iskovalno in študijsko delo. To dopolnjujejo tudi druge zbirke muzeja, posebno dokumentacija z izvlečki starejših šolskih kronik v mapah posa- meznih šol, pa tudi arhivska zbirka ter razstavna zbirka, ki hrani tudi učila in šolsko opremo. Kar preveč je tudi svetovanja šolam, dijakom in štu- dentom pri pripravi različnih raziskav in jubilejnih razstavah na posameznih šolah, saj je skupni se- števek opravljenega dela kar velik pri niti desetih zaposlenih. Ce se je dalo pred desetletjem zapisati, da se zgodovina šolstva razvija spodbudneje kot naše šolstvo, pa velik razmah šolske dejavnosti pri nas spodbuja tudi h kadrovski rasti muzeja, ki naj spremlja in dokumentira ves ta živahni razvoj šolstva. S tem želi muzej posvetiti več pozornosti dokumentiranju sodobne dejavnosti šol in s pri- sotnostjo na terenu zbiranju gradiva, spodbujanju muzejske pedagoške dejavnosti in pomoči pri razstavno-razsikovalni dejavnosti šolam ob njiho- vih jubilejih. Slovenskemu šolskemu muzeju, ki je edini od muzejev za opravljanje svojega kulturnega poslan- stva financiran od Ministrstva za šolstvo, želimo širokogrudno razumevanje financerja, saj (ob sto- letnici sicer prebeljeni) muzejski prostori kar kličejo po obnovi, posebej knjižnica z že leta začasnimi lesenimi policami Prav ta muzej je nenazadnje edini, ki se spomni tudi bivših šolskih ministrov in ravnateljev, nekdanjih učiteljev in že ukinjenih šol, kjer lahko zaživijo tudi vaši spomini na mlade šolske dni ali leta poučevanja. Kot izkušnja, spo- min in sporočilo tradicije. Ob jubileju je pripravil muzej sredi oktobra troje pogovorov / okroglih miz o spominih na šolo ter raziskovalni in razstavni dejavnosti na pod- ročju zgodovine šolstva in vzgoje. Osrednji slav- nostni akademiji z nastopom Učiteljskega pevske- ga zbora Slovenije "Emil Adamič" pa je sledila kot zaključek jubilejnega praznovanja predstavitev no- ve številke revije Šolska kronika s prispevki do- mačih in tujih avtorjev o šolskih muzejih in zgo- dovini šolstva pred sto leti. Slovenski šolski muzej deluje od leta 1984 v delu prostorov nekdanjih uršulinskih šol (foto oktober 1998) Razvoj mestnega arhiva je pomembno zazna- moval Vladislav Fabjančič v svojem drugem ob- dobju med leti 1936 in 1950, ko se je res zavzeto posvetil arhivu in pripravil obsežni (zaenkrat še) tipkopisni raziskavi o ljubljanskih hišah in o sod- nikih in županih. V vodstvu arhiva, ki je po letu 1945 deloval kot ustanova Mestnega ljudskega od- bora kot so imenovali mestno upravo, in s svojim proračunom od 1950/51, je dobrih dvajset let deloval pravni zgodovinar dr. Sergij Vilfan, od 1972 do 1992 pa dr. Jože Žontar, prvi profesor arhivistike na ljubljanski univerzi. Zadnjih šest let vodi muzej arhivist in zgodovinar prof. Janez Kopač. Seveda so pomembno sooblikovali razvoj arhiva delavci, ki se jih je v stoletju nabralo kar 99, od teh je današnjega osebja 38. V povojnih letih so bili to posebej gospodarski zgodovinar dr. Jože Šorn, strokovnjak za listine in poznejši univer- 127 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 zitetni profesor pomožnih zgodovinskih ved dr. Božo Otorepec in ekonomist in gospodarski zgo- dovinar dr. Vlado Valencia ter prizadevni arhivski sodelavki ga. Traute Sežun in ga. Ana Kambič, ki sta uvajah v delo še današnjo srednjo generacijo arhivistov. Od sedemdesetih let naprej sta poleg ravnatelja dr. Žontarja dajala ton razvoju arhiva v Ljubljani arhivista - vodji ljubljanskih enot Marjan Drnovšek in Vladimir Žumer, po posameznih eno- tah pa posebej Zorka Skrabl, France Štukl in J. Kopač, danes pa se uveljavlja tudi že mlajši rod arhivistk in arhivistov. Pri tem pa pomenijo po- membno značilnost arhiva tudi druge službe, npr. od leta 1974 mikrofilm in fotolaboratorij za kate- rega skrbi Darinka Mladenovič ali delo s stran- kami, ki poznajo po posredovanju gradiva pred- vsem Francija Brunška in Toneta Majcna, za in- terno delo pa urejenost evidenc nad katerimi bdi Tatjana Pavli. Nič manj pomembno ni predvsem manj vidno terensko delo prevzemov ali izdelava popisov in inventarjev v katerih radovedni raz- iskovalci najdejo pot do dokumentov, redkeje pa opazijo podpis strokovnega sodelavca, ki ga je skrbno pripravil. Najbrž pa nihče ne pomisli, da mu je prav ta skoraj anonimen in kdaj ves prašen arhivski manipulant, tehnik ali arhivist omogočil stik z dokumentom. V marsičem je bil arhiv vzorna ali poskusna ustanova pri oblikovanju arhivske zakonodaje in standardov, saj je bil za to ustrezen tako po svojem področju kot tudi možni primerjavi med rešitvami po enotah arhiva, posebej pa zaradi stro- kovnjakov v vodstvu arhiva, ki so nemalokrat usmerjali razvoj arhivistike na Slovenskem. So- delavci ljubljanskega arhiva so tudi stalno prisotni kot referenti na arhivskih posvetovanjih in zbo- rovanjih. Arhiv tudi danes ne zaostaja na področju računalništva s katerim se spopada že od srede 80. letih, s prvim računalnikom od leta 1988 in od leta 1995 s predstavitveno stranjo na Internetu. Prisega merilca vina županu, sodniku in mestnemu svetu Ljubljane v slovenščini, 1619, Zgodovinski arhiv Ljubljana 128 46 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Razstavna dejavnost arhiva sega od leta 1957 naprej s predstavitvijo ljubljanskih dokumentov od začetkov do leta 1945 v dvorani Magistrata, kjer so pripravljali razstave do leta 1963. Od leta 1973 na- prej je arhiv večkrat razstavljal v Arkadah in tako predstavil starejšo ljubljansko industrijo in prva povojna leta. Od leta 1984 uporablja v razstavne namene tudi vhodno vežo, kjer je predstavil zgo- dovino mesta v arhivskem gradivu, Ljubljano na starih fotografijah in sedaj več arhitekturno-urba- nističnih predstavitev, prav nazadnje pa cirkus v Ljubljani. Omeniti velja tudi razstavno dejavnost v Kulturno informacijskem centru KIC - Križanke (Idrijski rudnik. Novejša ljubljanska industrija) in razstavo Slovenija in Dunaj v Cankarjevem domu in atriju Magistrata. Ob vrsti razstav so pripravili tudi opazne študijske kataloge. Med publicističnim delom muzeja velja opo- zoriti na prispevke k zgodovini Ljubljane v seriji Razprave Mestnega arhiva Ljubljana (4 zvezki med leti 1958 in 1977 o gospodarski zgodovini), delo dr. Boža Otorepca v 12 zvezkih Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku in doslej tri vodnike po arhivu (1959, 1980, 1992). Od teh sta slednja dva izšla v zbirki Gradivo in razprave, ki doslej obsega od leta 1979 že 18 del predvsem o krajevni zgodovini s področja delovanja arhiva. Raziskovalno in publicistično dejavnost arhivistov lahko spremljamo po objavah v Bibliografiji arhiv- skih delavcev, ki jo sproti objavljajo Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, in med katerimi so sodelavci Zgodovinskega arhiva Ljub- ljana opazno zastopani posebej s strokovnimi obja- vami s področja arhivistike in krajevne zgodovine ter publicistično dejavnostjo. Jubilej stoletnice začetka dela mestnega arhi- varja je pričel arhiv s predstavitvijo svojega raz- voja, ki je bila na ogled na razstavi v atriju Magistrata ter nato po enotah in je dostopna tudi s pomočjo kataloga 100 let ZAL, nadaljeval z od- kritjem spominske plošče Antonu Aškercu v pred- dverju arhiva 10. julija. Osrednji slavnostni del pa pomeni praznovanje v Cankarjevem domu prav na dan arhivov 20. oktobra, zaključek pa pred- stavitev novih knjig v seriji Gradivo in razprave. Ob stoletnici je muzej tako upravičeno odlikoval tudi predsednik republike. Arhiv ima po novem arhivskem zakonu na- mesto 50 občin ustanoviteljic svojega področja enega ustanovitelja - Vlado Republike Slovenije, ki ga finasira preko Ministrstva za kulturo. To omo- goča arhivu pogoje za uspešno strokovno delo, ki mu lahko sledimo na vrsti delovnih področij med katerimi prav prevzemanje gradiva in interno ure- jevalno delo s popisi in inventarji predstavljata pomemben del manj opazne, a pravzaprav ene od najpomembnejših dejavnosti arhiva. Na poti v drugo stoletja lahko Aškerčevim arhivskim nasled- nikom zaželimo - le tako naprej! LITERATURA Jože Zontar, Devetdeset let Zgodovinskega arhiva Ljubljana, v: Kronika 36, 1988, stir. 108 - 117 (z lit.). Janez Kopač, Tatjana Senk: 100 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1898 - 1998, Ljubljana 1998, 52 str + /XIV). Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slo- venije 1/1978 - XX/1997. France Ostanek, Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Ljubljana 1956. Ob sedemdesetletnici ustanovitve Slovenskega šol- skega muzeja v Ljubljani 1898 - 1968, Ljubljana 1968 Osemdesetletnica Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, Ljubljana 1978. Slavica Pavlic, Ob devetdesetletnici Slovenskega šolskega muzeja, v: Zbornik za zgodovino šol- stva in prosvete 21, Ljubljana 1988, str. 3-9. Andrej Vovko, Mateja Ribarič: Poročilo o delu Slo- venskega šolskega muzeja v letu 1993, v: Šolska kronika 3/XXV1V1994, str. 237 - 246; - v letu 1994, v: ŠK 4/XXVIII/1995, str 233 - 244; - v letu 1995 v: ŠK 5/XX1X/1996, str 281 - 288; - v letu 1996, v: ŠK 6/XXX/1997, 207 - 220; - v letu 1997, v: ŠK 7/1998 Branko Šuštar Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Mo- dinci 1998; Ptuj, 30. 6. - 3. 7. 1998 28. mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci (Mogersdorf) se je letos odvijal na Ptuju. Organizatorica je bila Univerza v Mariboru oz. njena članica Pedagoška fakulteta. Simpozija se je udeleževalo okrog 120 strokovnjakov iz petih de- žel (držav) in sicer iz avstrijskih dežel Štajerske in Gradiščanske, iz madžarske županije Vas ter iz Hrvaške in Slovenije. V bodoče se bo verjetno sim- poziju pridružila še Slovaška. Tema letošnjega simpozija je bila Utrjevanje in sprememba etničnih struktur v panonskem prosto- ru od 1790 do prve svetovne vojne in je časovno nadaljevanje lanske tematike. Svečano odprtje simpozija je bilo 30. junija 1998 ob 17. uri v ptujski kinodvorani. V imenu organi- zatorja je simpozij odprl vodja slovenske delegacije in dekan Pedagoške fakultete v Mariboru prof. dr. Franc Rozman. Simpozij so pozdravili v imenu 129 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 organizatorja mariborske Univerze njen rektor prof. dr. Franc Toplak, v imenu občine in mesta Ptuj podžupan Ivan Jurkovič, nato pa še pred- stavniki avstrijske Štajerske, Gradiščanske in madžarske županije Vas. Uvodni referat že po pravilu prispeva dežela organizatorica. Tokrat je ta častna naloga pripadla zgodovinarki in arhivski svetovalki Zgodovinskega arhiva na Ptuju Kristini Šamperl-Purg, ki je na- stopila z referatom Janez Puh - človek za tretje tisočletje. Šamperlova je poudarila, da je bil Puh izumitelj evropskega ranga, ki ga v sosednji Avstriji veliko bolj poznajo, medtem ko je bil pri nas še do pred kratkim premalo cenjen (ni ga niti v Slovenskem biografskem leksikonu), čeprav ni nobenega dvoma, da je bil slovenskega rodu. Kot mnogi drugi je kasneje deloval in uspel v nem- škem okolju, se je pa rad vračal v rojstno vas Sakušak pri Juršincih v Prlekiji. Pravkar v okviru Zgodovinskega arhiva Ptuj teče projekt, ki ga vodi Kristina Šamperl-Purg in ki si prizadeva za čim bolj popolno sliko o Janezu Puhu. Cilj projekta je izdaja monografije in priprava razstave o Puhu. V Avstriji velja Puh za simbol uspeha zaradi izu- miteljstva in mnogih izboljšav tehnične narave (kolesa, motocikli, avtomobili, avionski motorji, pi- salni stroji). Puh je imel svoje delavnice in po- pravljalnice tako v Gradcu kot na Madžarskem, pa celo v Krakovu, Pragi, Münchnu in seveda v Ljubljani, Mariboru, Celju itd. Iz njegovih obrtnih delavnic se je razvila veleindustrija, zasluge pa ima tudi za ustanovitev ene prvih obrtnih šol. Obenem je, kot je naglasila referentka, pokazal tudi veliko smisla za varnost v prometu in celo za ekološke probleme. V naslednjih dneh se je zvrstilo še deset refe- ratov, vsaka dežela/država je prispevala po dva. Naslednji slovenski referent je bil Žarko Laza- revič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je nastopil z referatom Spremembe demograf- skih struktur v panonskem prostoru kot posledica industrializacije. Prikazal je razmere na Spodnjem Štajerskem in v Prekmurju. Na osnovi statističnih podatkov je ugotovil počasno prestrukturiranje obrti v industrijo v drugi polovici 19. stoletja. Statistični podatki so pokazali, da se je na Spodnjem Štajerskem razvijala predvsem oblačilna obrt in prehajala v industrijo, sledila je prehram- bena stroka, nato rudarstvo in železarstvo idr. Zasluge za rast industrije imajo zlasti tri mesta (Maribor, Celje in Ptuj), kjer so se do prve sve- tovne vojne kazale določene spremembe. Nasprot- no pa je bila za Prekmurje značilna počasna rast neagrarnih dejavnosti, obrti je bilo malo, industrije še manj, zato so demografske spremembe bile komaj zaznavne. To območje je poznalo izse- ljevanje in odhajanje na sezonsko delo, vendar zaradi velikega prirodnega prirastka te spremebe niso vplivale na demografsko stabilnost. Skupni referat Janeza Cvirna s Filozofske fa- kultete v Ljubljani, in Andreja Studna z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani z naslovom Etnična (nacionalna) struktura spodnještajerskih mest in trgov 1880 - 1910, je prinesel med drugim zanimive ugotovitve, namreč da se je po rezultatih štetij delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom na Spodnjem Štajerskem, zlasti v štajer- skem Podravju, od štetja do štetja zmanjševal. V nekaterih krajih je ob štetjih celo prihajalo do medsebojnega fizičnega obračunavanja med Slo- venci in Nemci. O teh problemih je veliko pisalo tedanje časopisje. Avtorja menita, da upadanje de- leža prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom še ne pomeni statističnega dokaza za realno spre- minjanje nacionalne strukture; po njunem mnenju je namreč popisovanje prebivalstva po "običajnem občevalnem jeziku" merilo na jezikovno rabo in je bilo v prid nemške kulturne skupine. Po drugi strani pa je znano, da je bila rodnost med slo- venskim prebivalstvom večja, res je pa tudi, da so nemške obrambne organizacije (npr. Südmark) pri svojem delovanju bile dokaj uspešne. Vse to pa pomeni, da o realnih nacionalnih strukturah spod- nještajerskih mest in trgov lahko le ugibamo. Štajerska referenta sta bila Gerhard Dienes in Paul Werner Roth. Gerhard Dienes, direktor mu- zeja v Gradcu, je v referatu z naslovom Migracije kot posledica gradnje železnice in velemest pri- kazal, kako je gradnja železnic vplivala na migra- cijske tokove, kot primer je navedel gradnjo JŽ na odseku Mürzzuschlag - Gradec, kamor je zaradi intezivne gradnje tedaj prišlo kar okrog 20.000 delavcev iz raznih delov Avstrije, prihajali so tudi na druge odseke in mnogi se niso vrnili domov. Kot primer je navedel znano naselje italijanskih delavcev iz Lombardije imenovano Mailand pri Zidanem mostu. Še več delavcev kot sama gradnja železnic pa je zaposlovala industrija, vezana na že- lezniški promet (popravljalnice vagonov, izdeloval- nice železniških tirov ipd.). Referent je naglasu, da je bilo tudi za Maribor značilno, da so prvo večje industrijsko podjetje bile železniške delavnice, po- doben razvoj doživijo nekatera zgornještajerska mesta (Knittelfeld). Ob železnici nastajajo novi kraji in železniška križišča, ob njih pa naselja že- lezničarskih delavcev. Čeprav naj bi se po mnenju nekaterih raziskovalcev npr. v Gradec iz sloven- skih predelov Štajerske priseljevali predvsem nem- ško govoreči prebivalci, je dejstvo, da se je eno od graških predmestij imenovalo "Windische Vor- stadt". Avtor je opozoril na organiziranost življenja v naseljih železničarskih delavcev (posebne trgo- vine in šole) ter na poimenovanje ulic kot npr. Delavska ulica ipd. Tudi iz madžarskega dela dr- 130 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Zave naj bi prihajali nemško govoreči prebivalci, medtem ko so strokovnjaki prihajali iz Anglije. V diskusiji je bilo opozorjeno, da so mnoge clružine ostale v novem okolju, otroci nekaterih pa so se kmalu dvignili na družbeni lestvici. Drugi štajerski referent Paul Werner Roth, uni- verzitetni profesor iz Gradca, je svoj referat na- slovil Mobilnost na področju montanistike v Voj- vodini Štajerski - integracija in asimilacija. Zbral je podatke za leta 1860 - 1875, kot glavni vir so mu služile zlasti poročne matične knjige zgornje- štajerskih župnij Köflach, Leoben - Waasen, Pohns- dorf, Wies in Neuberg ter rudarskih naselij Pölfing - Brunn in Neuberg. V župniji Köflach je bilo npr. v obravnavanem obdobju 379 porok in po Rothovem mnenju so pomenile priženitve hitrejšo asimilacijo. Avtor je ugotovil, da gre v primeru Köflacha predvsem za priseljence iz Zgornje Šta- jerske (manj iz Sp. Štajerske), precej je bilo Ko- rošcev iz Labotske doline, pa tudi Kranjcev, Čehov itd. Za nas je zanimiv podatek, da je v rudarskem naselju Pölfing-Brunn bila med priseljenimi rudarji kar tretjina priseljencev iz Spodnje Štajerske. V vseh obravnavanih krajih je bilo precej priseljenih Korošcev (verjetno slovenskega porekla). Čeprav avtor ni mogel postreči s podatki iz katerih krajev so bili priseljenci, ampak je navedel le dežele, je glede na krizo v fužinarstvu, ki se na Kranjskem kaže od 70. let 19. stoletja dalje, mogoče sklepati, da so se v zgornještajerska železarska in rudarska naselja preseljevali zlasti fužinarji s Kranjske, z južne Štajerske pa morda tudi revnejši kmečki prebivalci. Priseljevale so se tudi ženske, predvsem hčere kajžarjev, ki so se zaposlovale kot služkinje ali dninarke. Gradiščansko sta z referati predstavljala Emo Deak in Gerhard Baumgartner. Emo Deak z Aka- demije znanosti na Dunaju, je predstavil referat Spremembe v etnični sestavi prebivalstva na da- našnjem Gradiščanskem, kjer je opozoril na zelo pisano etnično sliko v mestih in na podeželju na Gradiščanskem, dalje na dejstvo, da o posameznih nacionalnostih v literaturi veljajo določeni stereo- tipi (Nemci so pridni in delavni, Hrvatje robatega značaja, manj izobraženi, opravljajo bolj groba dela itd.). Podrobneje je proučil etnično sestavo županij Moson, Sopron in Vas. V posameznih omenjenih županijah je bilo različno število mest, trgov in vasi, različno število nemškega, madžarskega in hrvaškega prebivalstva, ponekod je prihajalo do večje asimilacije, marsikje so bili ljudje dvojezični, vendar je razlika v obvladovanju obeh jezikov sre- di stoletja in konec stoletja, več dvojezičnosti je bilo v mestih. Gerhard Baumgartner, sicer novinar iz Gross- petersdorfa, je predstavil referat Politična mobiliza- cija in procesi nacionalne diferenciacije v habsbur- ški monarhiji 1848 - 1918. Ni govoril o Gradi- ščanski, ampak o razmerah v Avstriji oz. Avstro- Ogrski nasploh in postavil nekaj provokotivnih tez. Izhajal je iz gledanja, da je bila nacionalna diferenciacija prebivalstva habsburške monarhije pod vplivom različnih političnih prostorov in sku- pin. Njegov cilj ni bil prikaz različnih nacionaliz- mov, ampak analiza političnega razmerja moči in vloga posameznih strank oz. grupacij. Poudaril je, da je po letu 1868 treba razlikovati med avstrijsko in madžarsko politično sceno, govorimo pa lahko tudi o češki, hrvaški in še kakšru politični sceni. Izpostavil je tudi nekaj primerov iz slovenskih razmer, zlasti na Koroškem. Madžarska referenta sta predstavila migracijske in demografske spremembe v Prekdonavju. Vera Bacskai, univerzitetna profesorica iz Budimpešte, je govorila o mestnih migracijah in družbeni mobil- nosti na zahodnem Prekdonavju v prvi polovici 19. stoletja. Kot vir za proučevanje so ji služili podatki iz let 1800 in 1848 v mestruh knjigah petih prekodonavskih mest: Köszeg, Nagykanizsa, So- pron, Szekesfehérvar in Szombathely. Gre za me- sta z različnim številom prebivalcev in različnim razvojem. Skušala je ugotoviti kateri sloji prebi- valstva so se priselili in kakšno je bilo razmerje med domačini in tujci. Asimilacija je bila po njenih ugotovitvah ponekod v 100 letih 30%. Drugi madžarski referent Tamas Farago, prav tako iz Budimpešte, pa je govoril o etnični struk- turi in demografskih spremembah v zahodnem Prekdonavju ob prelomu stoletja. Ugotovil je, da so na prelomu 18. in 19. stoletja živele v za- hodnem Prekdonavju madžarska, nemška, hrvaška in slovenska etnična skupina. Od srede 19. stoletja je v županijah Moson in Vas padlo število nem- škega prebivalstva. Spremembe v etnični sestavi razlaga z razlikami v rodnosti, s posebno etnično sestavo izseljencev ter z asimilacijo. Čeprav je smrtnost upadala, pa do posebnega povečanja pre- bivalstva ni prišlo. Raziskal je štiri županije (Vas, Sopron, Györ in Moson) in jih primerjal med se- boj. Migracijski procesi niso bili enaki v vseh štirih županijah in tudi etnična sestava ne, opozoril pa je tudi na razlike med madžarskimi in nemškimi popisi prebivalstva. Hrvatska se je prestavila z dvema referent- kama. Prva je bila Božena Vranješ-Šoljan s Filo- zofske fakultete v Zagrebu z zanimivim referatom Značilnosti demografskega razvoja Hrvaške in Sla- vonije od 1860 - 1910. Med drugim si je zastavila vprašanje, koliko je bila izvedena modernizacija gospodarstva, koliko so posamezne gospodarske panoge vplivale druga na drugo in kakšen je bil vpliv gospodarstva na demografski razvoj v obrav- navanem obdobju. Pri svojem delu se je avtorica oprla na podatke občega popisa prebivalstva 1869 131 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 in 1880. Ugotovila je, da je za Hrvatsko v 80. letih značilna na eni strani visoka rodnost, na drugi vi- soka smrtnost prebivalstva, zlasti otrok. Pomemben dejavnik demografskega razvoja je bilo izseljevanje (država pa je beležila le tiste izseljence, ki so imeli dovoljenje za izselitev, to pa niso bili vsi). Na demografski razvoj je vplivalo tudi priseljevanje tujcev znotraj monarhije (1910 npr. 3% iz ogrskega dela in 2% iz avstrijskega dela). Iz popisa je mo- goče dobiti tudi versko sliko prebivalstva, podatke o veliki nepismenosti (še leta 1918 znaša 50%, predvsem gre za velik delež nepismenih žensk). Avtorica je nanizala mnogo statističnih podatkov, ugotovila procent zaposlenih v poljedelstvu, in- dustriji, obrti in trgovini. Iz vsega navedenega se vidi, da sta več industrije pokrajini dobili šele v 90. letih. Zlata Živakovič-Korže s Pedagoške fakultete v Zagrebu je govorila o etnično-nacionalnih razme- rah v Osijeku in okolici (Dalj, Sarvaš, Tenja, Kra- vice, Josipovac) do prve svetovne vojne. Kot vir so ji služili popisi prebivalstva, vendar imajo podatke o nacionalni pripadnosti le tisti za leta 1900 in 1910. Vsekakor je Osijek v 19. stoleju kazal precej nemško podobo, imel je tudi dvojezične napise, kakor sicer mnoga mesta v monarhiji, med pre- bivalci je bilo kar nekaj Zidov in evangeličanov, večino (82%) so leta 1880 predstavljali katoličani. Kar se nacionalnosti tiče je po avtoričinih ugoto- vitvah razvoj šel v smeri spontane kroatizacije. Ob skoraj vseh referatih je bila precej živahna diskusija, največ diskutantov je bilo iz vrst avs- trijskih kolegov. Poleg izrazito delavnega dela simpozija, je bilo poskrbljeno tudi za kulturne prireditve, družabna srečanja in ekskurzijo. Že prvi večer je bil na ptuj- skem gradu sprejem za udeležence simpozija, ki ga je priredil ptujski župan (nadomeščal ga je podžupan Jurkovič) in koncert ter nastop folklorne skupine. Drugi dan je bil v času opoldanskega odmora krajši ogled mesta Ptuj, zvečer pa ogled fol- klornega nastopa v Cirkovcih, tretji dan popoldan je bila ekskurzija na Ptujsko goro. Domavo in Juršince s krajšim postankom na Gomili in zaključ- kom na kmečkem turizmu pri družim Toplak. Čeprav je bila zaradi pomanjkanja finačnih sredstev izvedba ptujskega simpozija do zadnjega vprašljiva, so se organizatorji maksimalno potru- dili, da je zadeva potekala v redu in v prijetnem vzdušju. Organizator naslednjega simpozija (1999) bo avstrijska dežela Štajerska, simpozij bo v Gradcu in bo obravnaval temo Mesta in manjšine v panonskem prostoru v času med obema voj- nama. Olga Janša-Zorn 132 46 3 KRONIKA 1998 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Ocene Ivan Dolinar: Pogled v preteklost vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini. Založba: Odbor za proslavo 750-letnice vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini. Sv. Lovrenc 1977, 79 strani Znani celjski zdravnik otorinolaringolog mag. Ivan Dolinar, dr. med., se je po odhodu v (ne- mirni) pokoj, začel ukvarjati s krajevno zgodovino. Kot prvi večji sad tega prizadevanja je izšla knjižica, omenjena v naslovu. Vključuje se v se- danje hvalevredne trende domoznanstva, poseb- nost v primerjavi z drugimi podobnimi deli pa je, da ta obravnavajo navadno župnije ali pa večje kraje, Dolinarjevo delo pa je namenjeno (sicer ne prav majhni) vasi. Vas Sv. Lovrenc leži v bližini Prebolda (včasih Sv. Pavel pri Preboldu), cerkveno je spadala pod vikariat Sv. Pavel braslovške prafare, ki je bila do 1461 v sestavu oglejskega patriarhata, nato pa do 1787 v sestavu ljubljanske, odtlej pa lavantinske škofije. Ozemlje vasi in gradu Sachsenwart (Žaženberk) je spadalo do 1. 1363 pod dežel- noknežje gospostvo Laško, nato pod Celjske grofe oz. kneze, od 1. 1456 je bilo zopet deželnoknežje. V vasi so našli ostanke iz halistattske dobe, v cerkvi sta vzidana dva rimska kamna. Poudarek je v delu seveda na novejši dobi, vendar je priobčena najstarejša listina z omembo vasi in navedbe o njej do 1. 1491. Prikazana je gospodarska dejavnost vasi do 20. stoletja (kmetijstvo, čevljarji, gostilna, kova- čija, kamnolom, kolar, konjederec, mesar, zidar, sodar, mlini in žage, opekarstvo, usnjarstvo in predelava usnja.). Omenjeni sta tudi dve padarki in vinogradnik. V 20. stoletju veljajo kot nove dejavnosti krojaštvo, tkalstvo, trgovine in skupna sadna sušilnica. Opisane so znamenitosti na območju vasi. Os- tanki gradu Žaženberka, ki sta jih odkrila mari- borski stolni prost in zgodovinar Ignac Orožen ter domači kaplan Franc Cizej 1. 1879; imenitna zidana nadstropna hiša Stok (Stock), cerkev sv. Lovrenca, pokopališča, kapela in križi. Največ pozornosti je pisec namenil domačijam. Podatke o njih je zbiral iz urbarjev gospoščin No- vo Celje in Prebold in iz teharskega urbarja, iz matičnih knjig, župnijskega popisa vernikov {Sta- tus animarum), iz zgodovinskih objav in podatkov, ki so jih dali starejši vaščani. Pri 46 domačijah. obstoječih do 1. 1840, so opisani vsi pomembni podatki, npr. o hišnem imenu, urbarski številki, o stavbah, o lastništvu, o smrtih, priženitvah, prese- litvah in pod. Ti podatki so dragoceno gradivo za zgodovino posameznih družin. V obdobju 1840/50 je nastalo pet domačij, v obdobju 1864/69 so na- stale tri hiše, v obdobju 1870/80 štiri, od 1881 - 1894 pa pet hiš. Od 1841 do 1911 so podrli šest hiš. Prikazani so demografski podatki za obdobje sredi 18. stoletja in od 1822 - 1997. Navedenih je nekaj toponimov. Poimensko so navedene žrtve 1. (le pet) in 2. svetovne vojne (51), razčlenjene na talce, umrle v taboriščih, padle v partizanih, padle v nemški armadi, v spopadu s partizani je padel eden, okoli Velike noči 1945 je bil odveden eden, v povojnem času je izginilo šest moških. V delu je nekaj napak, ki bi jih pri zaželeni drugi izdaji knjižice veljalo popraviti. Obravna- vana publikacija je dragocen prispevek k lokalni zgodovini Savinjske doline. Jože Maček Od mature do mature: zgodovinski razvoj mature na Slovenskem, 1849/50 - 1994/95. Razstavni katalog. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 1998. 205 strani Pripadam generaciji, ki je obiskovala srednjo šolo v času usmerjenega izobraževanja. Takratna reforma je ukinila maturo. Po eni strani smo bili "rešeni" naporov in stresov mature, po drugi strani pa smo prikrajšani za številne spomine o izpra- ševanju ter čakanju nanj. Tako včasih kar nekako z zavistjo poslušam starejše prijatelje in sorodnike, ki se še vedno spominjajo vseh vprašanj in od- govorov, s katerimi so dokazali zrelost. Prav v času, ko se je letošnja generacija ma- turantov pripravljala na preizkus zrelosti, so v Slo- venskem šolskem muzeju pripravili razstavo "Od mature do mature" in ob tej priložnosti izdali tudi obsežen katalog razstave (62. v vrsti katalogov te ustanove). Avtorica razstave in urednica kataloga Mateja Ribarič je v katalogu spretno povezala strokovne prispevke s spomini nekdanjih maturantov. Sama 133 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 je prispevala kratek zgodovinski pregled mature na Slovenskem. Z reformo leta 1849 so se gim- nazije iz šestrazrednih prelevile v osemrazredne splošnoizobraževalne šole. Niso pa vse gimnazije na slovenskem prostoru uspele istočasno zagotoviti osem razredov (največkrat so temu botrovali finančni razlogi), zato segajo prve mature na gimnazijah v različna leta. Prvo leto z maturo je bUo šolsko leto 1849/50, ko so maturirali dijaki na gimnazijah v Ljubljani, Celovcu ter Gorici. Jože Ciperle je prispeval pregled maturitetnih izpitov in spričeval v celotnem obravnavanem času. Obsežen seznam literature na koncu pri- spevka nas lahko prepriča, da je avtor dober po- znavalec gimnazijskega šolstva. O nadaljnjem raz- voju mature v prvi in drugi jugoslovanski državi pa piše Aleš Gabrič. Leta 1918 je nemščino na maturi sicer zamenjala slovenščina, a že nekaj let kasneje so se pojavili prvi poskusi poenotenja učnih načrtov znotraj države. Spremembe so se opirale na učne načrte srbskih gimnazij in so bile slovenskim gimnazijcem prej v škodo kot korist. Novo prelomnico je pomenilo leto 1945, ko je na maturi ponovno zavladala slovenščina. V nasled- njih desetletjih so z različnimi načini skušali ma- turo izboljšati (a ne vedno uspešno), dokler ni v začetku osemdesetih let usmerjeno izobraževanje prineslo njeno ukinitev. Sprva so bile srednje šole namenjene le moš- kemu delu prebivalstva. Šele po letu 1872 so se dekleta lahko vpisale kot privatistke. Tatjana Hojan piše o prvih maturantkah na gimnazijah na Slovenskem in njihovih nadaljnjih življenjskih po- teh. Mnoge izmed njih so namreč dosegle velike poklicne uspehe. Branko Šuštar nam s pregledom nekaterih naslovov maturitetnih preizkušenj v le- tih od 1876 do 1936 skuša predstaviti nivo znanja takratnih maturantov. Etnolog Janez Bogataj je iz svojih raziskav prispeval članek o ritualih ob matu- ri. Piše o oblačilih na dan izpitov in na matu- rantskih plesih, o predaji ključev, sprevodih matu- rantov, obdarovanju profesorjev. V začetku devetdesetih let je bila matura po- novno uvedena. Sergij Gabršček, direktor Držav- nega izpitnega centra, ki koordinira maturo, piše o ciljih, strukturi, zahtevnosti ter načinih preverjanja znanja na maturi danes. V drugem delu kataloga so najprej zbrani od- lomki iz različnih avtobiografij in biografij znanih Slovencev (Fran Levstik, Matija Valjavec, Janko Mlakar, J. M. Trunk, Vojeslav Mole in Lavo Čer- melj). Potem pa sledijo spomini nekdanjih matu- rantov, zbrani prav za katalog in razstavo. O svojih dijaških letih in maturi so pripovedovali slovenski olimpionik Leon Štukelj, ki je maturiral v Novem mestu, Ludvik Kovačič, maturant idrijske realke. Pino Mlakar, ki je maturiral na mariborski klasični gimnaziji, maturant klasične gimnazije v Ljubljani Marjan Dobovšek, prevajalka Radojka Vrančič, ki je maturirala na ženski realni gimnaziji v Ljubljani. O maturi so spregovorili tudi Ciril Cvetko, maturant v Mariboru, Vasilij Melik, ki je maturiral na ljubljanski klasični gimnaziji, Tatjana Hojan, maturantka I. državne gimnazije v Ljub- ljani, Andrej Vovko (maturiral v Ljubljani) in ma- turant gimnazije v Želimljah Bogdan Kolar. Zadnji je svoje spomine pripovedoval minister za šolstvo in šport Slavko Gaber. Menim, da so želeli avtorji razstave in kataloga le prebuditi v bralcih in obiskovalcih razstave spo- mine na njihovo maturo, zato vas vabim, da si ogledate razstavo in skupaj s svojimi sošolci ali prijatelji obudite spomine na tiste "mučne dni". Mi, generacija usmerjenega izobraževanja, pa vam bomo še naprej zavidali. Elizabeta Hriberšek Balkovec KUBEJSKA SKALA. Kubed skozi društveno in prosvetno življenje, zbornik ob 100-letnici Pevskega in bralnega društva "Skala" Ku- bed. Kubed 1998, 102 strani Ob stoletnici Pevskega in bralnega društva "Skala" so se v društvu odločili izdati zbornik, ki bi širši javnosti predstavil Kubed in bogato društveno ter prosvetno dejavnost njegovih prebivalcev. Na začetku nas Raul Šiškovič s pomočjo foto- grafij in teksta popelje v preteklost, natančneje v sam konec srednjega eocena, 40 milijonov let nazaj. Tedaj se je zaradi tektonskih premikanj ozemlje severne Istre dvignilo, morje pa posto- poma umikalo. Ta premikanja so plasti dvignila in nagubala, ponekod je prišlo do prelamljanja gub in narivov starejših apnenčastih plasti nad mlajše flišne. Tako je nastala luskasta zgradba, ki se sli- kovito kaže v stopnjah Kraškega roba nad Bržanijo in v pečinah nad Sočergo in Crnico. Na stiku med apnenčastimi vzpetinami in stopnjami ter flišem je površinsko rečno omrežje v predkraškem obdobju ustvarilo na apnencu številne plitve doline v smeri jugovzhod - severozahod. Po nastopu zakraše- vanja v miocenu in pliocenu pred približno 35 milijoni let in kasneje, so vodni tokovi poniknili in ostale so le njihove sledi v obliki suhih dolin: črno- tiške, zazijske, rakitovske, moravške, kubejske, gra- čiške, lukinske in drugih. Kubejsko podolje je od vseh delov najobsežnejše in je ostanek doline, ki jo je v predkraškem obdobju izoblikoval vodotok, ko 134 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino je tekel proti današnji Rižani, zato je v to smer tudi najbolj odprto. Kamnine so eocenske starosti, tako apnenci, iz katerih je sestavljeni hrbet Krasa na severozahodu, kot tudi fliš, iz katerega so za- hodne vzpetine. Dolinsko dno je pokrito s slojem usedlin, ki so jih odlagali potoki in hudourniki, zato so tod tudi najbolj primerne kmetijske po- vršine, pa tudi vinogradniške in sadjarske. . Podnebne razmere so nekoliko ostrejše kot v zgornji Rižanski dolini, še zlasti pa v primerjavi s priobalnim področjem. Padavin je nekaj več kot v Kopru, najpogosteje pa pihajo južni vetrovi, vendar jih po jakosti prekaša burja, ki kljub zavetrnem položaju Ku- bedu ne prizanaša. Vodnatost je zaradi prevlade apnenčastega po- vršja skromna, potoki ki pritečejo iz fliša na sti- čišču z apnencem namreč poniknejo. Kubejce je zato pestilo pomanjkanje vode, saj so se lahko z njo oskrbovali le iz kapnic in bližnjih studencev. Sam Kubed je razporejen v nizih na prisojnem pobočju vzpetine Grad. Deli se na Potok, Križišče in Grad. K vasi sodita tudi zaselka Mohoreč, na severozahodnem pobočju Varde in Aver pri mostu čez Rižano. V zadnjem času nastaja še nov del vasi ob glavni cesti od kapelice proti Gračišču. Strateški in prometni pomen kubejskega ob- močja med notranjo Istro in obmorskimi kraji ter primerne obdelovalne površine so že zgodaj pritegnili ljudi, da so si postavili bivališča in se naselili. Spreminjajoče se politične in gospodarske razmere pa so vplivale na gibanje prebivalstva. Točnejši podatki o številu prebivalstva, ki so na voljo od leta 1869 naprej nam kažejo, da je bilo v Kubedu največ prebivalcev leta 1910, ko so jih našteli 397, najmanj pa leta 1981, ko jih je bilo le še 165. V zadnjem času je zaradi izgradnje vodo- voda, kanalizacije in dobre prometne povezave proti Rižanski dolini, Buzetu in Kopru število pre- bivalcev spet zraslo na 170. Natančneje se je zgodovini Kubeda posvetil Salvator Žitko, ki je svoj pregled začel v zgodnjem srednjem veku, ko je to področje spadalo med cerkvene posesti tržaške oziroma koprske škofije. Kubed je bil ob Loki, Ospu, Rožarju in drugih vaseh omenjen v darilni listini kralja Henrika IV. fi-eisinškemu škofu EUenhardu leta 1067, takrat pa naj bi nastala tudi kubejska fara s pokopališčem. Kubed, Hrastovlje, Sočerga in druge vasi so že v 11. oziroma v 12. stoletju spadale v širši mestni teritorij Kopra, od sredine 13. stoletja naprej pa so tvorile obrambni pas, ki je varoval koprsko posest. Kubed je postal pomembna strateška in obrambna postojanka, ki so jo Benečani v 15. stoletju do- dobra utrdili zaradi turških vpadov. Kot obrambni tabor - kaštel, je postal sedež konestabla, častnika kmečke vojske iz vrst domačinov. Svojo vlogo je obdržal tudi v času beneško - avstrijskih vojn (1508 - 1516) in uskoške vojne (1615). Kubed je v tem obdobju odigral pomembno vlogo tudi kot sedež kapiteljske župnije. Leta 1741 je v kubejski župniji, ki je obsegala še vasi Hra- stovlje, Dol in Gračišče, živelo 668 ljudi. V svojih krajepisih omenjata Kubed novigrajski škof Tommasini in koprski škof Naldini, ki se ga v svoji "Corografiji" iz leta 1700 spominja kot utrje- nega gradu s cerkvijo sv. Florjana. V 19. stoletju je prišlo na kubejskem območju do znatnih upravnih in družbenih sprememb. Do leta 1848 je še naprej spadalo pod glavno občino Koper. Prišlo je do prvih hujših nacionalnih nas- protij med hrvaško - slovenskim življem na eni in italijanskim nacionalnim gibanjem na drugi strani, kar jasno kaže pisna pritožba, ki so jo kmetje oziroma župniki far Osp, Loka, Kubed in Tinjan vložili pri dunajskem parlamentu proti poslancu Antoniju Madonizzi iz Kopra, ki si je želel po- vratek zahodne Istre pod Benetke, če ne drugače, pa vsaj v upravnem pogledu. Po letu 1848 so na osnovi novega zakona o občinah nastale nove krajevne občine z voljenimi župani. Okrajno glavarstvo Koper je po novem obsegalo 22 krajevnih občin, med katere je spadal tudi Kubed, razdeljenih na 40 katastrskih občin. Zemljiška odveza je kmetu tudi tod omogočila odkup zemlje, vendar pa so mnogi kmetje zaradi dolgov, ki jih niso mogli plačati, postali koloni italijanskih veleposestnikov in podjetnikov. Avstrija je zato spodbudila Istrski deželni zbor naj začne z ustanavljanjem hranilnic in posojilnic, ki naj bi s krediti pomagale kmečkim zadrugam. Maja 1909 je bila v Koprski zadružni register vpisana tudi Kmečka hranilnica in posojilnica v Kubedu. Njena naloga je bila, da s pomočjo ugodnih kreditov spodbuja gospodarsko dejavnost svojih članov. Gospodarski in družbeni razvoj koprskega okraja je bil v veliki meri povezan z hitrim razvojem Trsta. Ta je kot pristaniško, trgovsko in industrijsko središče v veliki meri vplival na kmetijstvo širšega zaledja. Posebno je spodbujal pridelovanje vrtnin in mlekarstvo. Hriboviti pre- deli okoli Kopra, kamor je spadal tudi Kubed, so sloveli tudi kot vinorodna območja, vendar pa se je ta dejavnost razmahnila šele ob izboljšanju pro- metnih povezav. Kmetje so vino prodajali pred- vsem v Milje in Trst, lahko pa so ga prodali tudi gostilničarjem, ki so ga točili v svojih gostilnah ob pomembnih poteh. Tudi ženske iz Kubeda so se znašle in v no- tranjo Istro hodile nakupovat kokoši, jajca in dru- ge vrste živil, jih nato prodajale po večjih istrskih mestih (Pazin, Buzet, Motovun, Koper) in v Trstu ter nato z zasluženim denarjem kupile stvari, ki so jih potrebovale pri hiši. 135 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Hitrejši gospodarski razvoj je tja do konca 19. stoletja ovirala slaba cestna povezava in slabo stanje cest, ki jim pristojne oblasti niso namenile dovolj sredstev za popravilo. Stanje se je le počasi izboljšalo. Začetke kulturnega in narodnega preporoda na kubejskem področju lahko sledimo v leto 1861, ko je Istra dobila svojo avtonomijo. Središča politične- ga boja in kulturnega življenja so postale čitalnice. Te so začele po Istri nastajati konec sedemdesetih let 19. stoletja, v osemdesetih letih pa so zrasle tudi v večjih vaseh koprskega zaledja, med dru- gim tudi v Kubedu. Poleg čitalnic so se začeli na Primorskem pojavljati tudi prvi tabori. 7. avgusta 1870 pa je bil prvi istrski tabor v Kubedu. Ude- ležilo se ga je okoli 4000 ljudi, ki so poslušali govore na temo "kako se imajo ravnati Slovenci v Istri, da dosežejo svoje pravice", "o uvedbi slo- venskega jezika v uracie in šole", "o davkih" in "o ustanovitvi glavne šole v koprskem okraju". Kot govornika sta nastopila tudi deželnozborska poslanca, dr. Karel Lavrič in Franjo Ravnik. Istrski Slovenci so se po taboru v Kubedu zavedli svojih pravic, spoznali so, da so del slovenskega naroda in se začeli čutiti kot enoten organizem, ki hoče živeti nerazkosan skupaj z drugimi Slovenci. Ker je konec 19. stoletja čitalniško gibanje za- mrlo, so se začela ustanavljati bralna, pevska in godbena društva, namenjena v prvi vrsti kmeč- kemu prebivalstvu na podeželju. Njihov namen je bil predvsem gojiti slovensko narodno in cerkveno petje in glasbo, izobraževati člane društva z bra- njem časopisov in poučno-zabavnih knjig, prirejati poučno-zabavne večere, društvene veselice s petjem, deklamacijami, gledališkimi predstavami, igrami, srečolovom, godbo in plesom ter izlete, predvsem na povabilo drugih društev. V Kubedu je bilo 27. maja 1898 ustanovljeno Pevsko in bralno društvo "Skala", njegovo delovanje pa je odobrilo namestništvo v Trstu. Društvo je imelo svoj pevski zbor in knjižnico. Za kratek čas je prenehalo z delovanjem, nato pa se je aprila 1901 njihov moški pevski zbor odločil nastopiti na veselici Sloven- skega pevskega - bralnega društva "Svoboda" pri Sv. Antonu. Leta 1903 je kubejsko društvo doseglo svoj višek na tekmovanju pri Skocijanskih jamah, kjer so njihovi pevci pridobili svoj društveni pra- por. O kubejski šoli med leti 1851 in 1955 govori prispevek Vlaste Beltram. Šola v Kubedu je bila ustanovljena leta 1851 na poziv koprskega gla- varja, ki se je na ukaz cesarsko-kraljevega nad- zornika, ukvarjal z ustanavljanjem slovenskih šol. Do leta 1868 je bilo šolstvo zaupano cerkveni organizaciji, šole pa so bile vezane na dekanate in župnije oziroma kurije, naslednje leto pa je bilo šolstvo cerkvi odvzeto in zaupano državi, ki je preko šolskih svetov vodila in nadzirala šole, uči- telje in vzgojo v šolah. Šola v Kubedu je bila usta- novljena kot trivialka (podeželjska šola s tremi ali štirimi razredi), ves čas pod Avstro - Ogrsko pa je bila enorazrednica z nazivom Ljudska mešana šo- la. Pouk je bil kombiniran, potekal je celodnevno: dopoldne za višje, popoldne pa za nižje razrede. Poučeval je en sam učitelj. Po koncu prve svetovne vojne je Italija zasedla ozemlja, ki so ji bila obljubljena z podpisom lon- donskega pakta aprila 1915. Mednje je spadala tudi Istra. 4. novembra 1918 je bila na zasedenem ozemlju uvedena italijanska vojaška uprava. O odpiranju in ukinjanju šol in nastavljanju ter od- puščanju učiteljev je zdaj odločal generalni civilni komisar. Kljub spomenicam slovenskih političnih predstavnikov italijanski vladi so ostale zaprte številne šole. Z nastopom fašistične vlade se je položaj ne- italijanskega prebivalstva še poslabšal. Značilnosti fašistične šole v Julijski krajini so bile: odprava slo- venščine in hrvaščine kot učnih jezikov in uvedba nove vsebine učnega programa. Namen je bil ja- sen: popolna asimilacija v novopriključenih pokra- jinah. Gentilejeva šolska reforma leta 1923 je uved- la v šole italijanščino kot učni jezik, uvedena pa je bila tudi stroga nacionalna vzgoja. Poleg italijanskega jezika v šoli in ustreznih predmetov je fašistična oblast otroke ob vstopu v šolo avtomatično vključila v ONB (Opera Nazio- nale Balilla), kulturno rekreacijsko ustanovo, katere cilj je bil mladini vsaditi čut discipline, s športom krepiti fizično kondicijo, s predvojaško vzgojo pa vcepljati militaristični duh. Sredi tridesetih let se je organizacija preimenovala v GIL (Gioventu italiana del Littorio). Otroci, tako dečki kot deklice, so dobili uniformo, ki pa v Kubedu, kot tudi drugod po Istri, ni bila priljubljena. Takšna šola je v Kubedu delovala do kapitu- lacije Italije jeseni 1943. Vmes je postala dvoraz- rednica, kar pomeni, da sta začela poučevati dva učitelja. V času NOB so se tudi v slovenski Istri začele odpirati tako imenovane partizanske šole, kar je bilo za te kraje izredno pomembno, saj je bilo opu- stošenje na jezikovnem področju zaradi gospodar- skih, socialnih in političnih razmer v preteklosti tu največje. Šole so ustanavljali odbori OF povsod tam, kjer so razmere to dovoljevale. Pouk je po- tekal večinoma v zasebnih prostorih, vodila pa so ga največkrat domača dekleta, ki so bila nekoliko bolj vešča slovenskega jezika. Izšolanih učiteljev takrat slovenska Istra ni imela. Otroci so se učili slovenskih pesmi ter brati in pisati. Pouk v ku- bejski partizanski šoli je trajal od decembra 1943 do avgusta 1944, ko je zaradi poostrene nemške kontrole poučevanje prevzel župnik Ivan Budin. 136 46 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensl