HHI
ii
IgiiSgp
V30&J

Slovenska Adrija in njeni snubači.

Nekdaj in'sedaj.
Ko Vid je bil še oficir, je sam zatrl vsak prepir, ker Vid je bil en tak junak, da dvigal je vojake v zrak.
Ko je v Albanijo prišel, je vidno pešati začel,
Albanec pravi: »Daj, no, daj, pokaži svojo inoč sedaj.«
A Vid prav milo se drži on takih šal se zdaj boji, na Nemškem več je oficir ko med Albanci »mbret« in »sir«;
Ljuba Neža!
Leta 1903. je bil pri neki posestnici pošten France O. za hlapca, kateremu je gospodinja pri odhodu sledeče spričevalo zapisala v službeno knjižico:
»France G. je bil prav priden zvest popolnoma za vsa dela. Zmožen prav priden in zastopen v vseh rečeh v moje popolno zadovoljstvo in ga priporočam vsaki pošteni gospodinji.«
S----a, 29. decemebra 1913.
Lucija K.
Zjutraj . . .
»Dobro jutro,« rani žarek pravi, se upre zvedavo v očki dve; čudita se očki in za se »dobro jutro« — deklica odzdravi.
»Lahko noč,« ji šepetal je davi, skrito on na ustnice gorke; mrak seve, da mamci ne pove, da lepo- se sanja v mehki travi.
Sobice vabi ven na rožno plan; oj zaspanček, preveč govorile so ti lica. Ej brbljavi dan!
Prstan so na roki poljubile očke, ne saj ni bil samo san — kmalu so yse babe govorile.
0
Ljuba Neža!
To je bilo takrat, ko je napravil maturo sedanji šokfjeloški župnik in škofov svetovalec Avguštin Šinkovec. V družbi, kjer se je govorilo nemški, rekel je neki gospej: »Niht wahr, gnadige Frau, icti bin auch bleichsiichtig? (Kaj ne, gospa jaz sem tudi bledičen-? Ljuba Neža! Prosim, poizvedi in sporoči, če je fajmošter Šinkovec še bledičen. Pozdravljam
S u t n a n .
Ljuba Neža!
Mariborska »Straža« z dne 5. t. m. je prinesla prav ginljiv popis nekega pogreba. Na koncu poročila pa se je zgodila neljuba tiskovna pomota in je stalo napisano: Naj v miru poriva.
Mi vozimo.
CATULLE MEADES:
Indiskretnost.
Madame de Puremonde 'je v svoji' sobi, črno rdeče barve — krasno ozadje za portret. Nahaja se prav v onem trenutku svoje toalete, ko zdaj zdaj z nje pade lahna košulja — drži jo samo še za rob med zobmi, dočim druga bela košulja leži pripravljena na postelji. Samo še minuta — da še manj, nego minuta, samo trenutek, v katetem bi lahko izginila v kristalnem zrcalu — in krasna žena bo stala gola...
Ne stiska več zob — usta se odpirajo in flanderske čipke že padajo, padajo... Naenkrat pa gospa de Puretnond strašno vzklikne — kakor prestrašena lastovka in stisne celo košuljo z zobmi, rokami in rameni... Po vzkliku, ki ga je slišala izza vrat, je spoznala, da jo nekdo opazuje. Gotovo je nekdo zraven v salonu in gleda skozi ključevo luknjo* da bi se vsaj trenutek naslajal nad njeno krasoto. To je strašno! In Klementina je ravnokar odnesla ogrinjalo. Kaj naj stori? Ali naj zvoni? Ali kaj? Ali naj kliče na pomoč? Da, to bo najboljše. Poseže po vrvici. Toda v trenotku si premisli. Kdo neki gleda skozi ključavnico? Morebiti je Baptist! Nemo se posmeje. Mnogo pomilovanja je v tem posmehu in mnogo preziranja. Res, ti služabniki so pomilovanja vredni. Žive v bližini — žene in poznajo
vse njene skrite krasote in vabljivosti!
Da, gotovo je to Baptist! To je Tantales. Res, to mora biti bolestno! Na noben način se mu ne sme dovoliti kaj takega, kar očita šepavi vrag ne eni dam današnjega polsveta. Fuj! Grdi ljudje! Ali si more kdo misliti podobno netaktnost? Sicer pa se lahko dovoli tu in tam tem ljudem nekako trenutno radost, ne kakor nalašč, ampak samo slučajno. Ena sam kaplja vode pomeni za Tantala veliko radost. Sicer pa: v čem bi bil pravzaprav zapopaden greh, če je n. pr. steznik predolg, ali če pade košulja prehitro... Ne, .saj to ni Baptist! On ne gleda skozi ključavnico, saj je šel po nekaj h krojaču. Morebiti je sosedov sin! Štirinajstletni gimnazijec z gorečimi očmi, ki pride zelo rad, kadar ima prosto, k gospej de Puremohde in si izposojuje romane iz knjižnice. Nič čudnega ni, da gledajo otroci na ženo s pogledi, ki hrepene po razkošnosti; saj se uče toliko lepih stvari. Pri Ovidu in Vir-gilu snivajo pod cvetočimi lovori in vrbami smehljajoče polnage Venere in Gala-teje. Mitologija razburja domišljijo. Saj že ' triko in gola ramena v čarobnih igrah, ki se igrajo popoldne, vzbujajo sanje teh mladih ljudi. Moj bog, saj so to vendar tudi ljudje. Kako presenečenje bi bilo zanje, ko bi spoznali naenkrat zapeljivost žene brez božanskega zavoja, v katerega se skrivajo bogovi?
Morebiti pa je Klementina — ta glu-
♦
pa Klementina — dovolila vstopiti kakemu gostu, in je ni na to opozorila. Morebiti je spustila v salon kakega starega dedka, ki misli, da je še mlad, in še išče žensk, ali pa kakemu iz onih neumnih ljudi, ki vedno dvorijo, se klanjajo in govore tolika, da človeka utrudijo. Madame de Puremond se je naenkrat zasmejala. Kako zanimivo je to barbarstvo, vredno, da bi razdražilo divjost teh nespodobnih ljudi, nepozabljivo, popolnoma ...
Ah, tem hujše! Naj je že to Baptist, ali gimnazijec ali pa gospod de Puyroche! Toda nji se vendar mudi — ona se mora obleči. Sicer pa morebiti se je zmotila,' morebiti ni nikogar v salonu; ne bo zvonila; spustila je čipke iz zob in kot soha iz trepetajočega snega stoji pred zrcalom, dviga roke in se steguje dolgo dolgo, ne
da bi se pustila motiti. Naenkrat pa se je zdrznila, zardela je od glave do pet, pobegnila je in se je zagrnila v zavese ob postelji. »To je strašno,« je vzkliknila, kajti po kašlju je spoznala, da oni indis-kretni človek, ki jo je opazoval v salonu, je — njen mož.
Ljuba Neža!
Ko je bila pri nas zadnja procesija, so šle seveda tudi Marijine device. Med njimi je stopala tudi Onegava Anka, ki je bila še najlepša izmed vseh. Zato so jo seveda fantje gledali. Anka pa je bila v zadregi, kajfi zdelo se ji je, da ji venec ne stoji prav. Zato je šla k materi in je rekla: »Mati, fantje me gledajo, menda bom krancel zgubila...«
. — O, prijatelj dragi, spet si se napil! Povej mi no, za božjo voljo, zakaj si vendar vedno pijani — Oh, ko sem pa tako nesrečen.
— la, zakaj si pa nesrečen!
— Oh, zato, ker sem vedno pijan.
Življenjepis Janeza Cmoka.
vnetega pristaša in pozneje odličnega voditelja S. L. S.
V pesmi popisal M i 1 i g o j.
1. Rojstvo.
Ko je zemljo Bog ustvaril, z ženo je moža obdaril, da bi se človeški rod širil in množil povsod.
/
In tako že v časih starih so ljudje živeli v parih —
(Sveto pismo govori:
Biti sam — to dobro ni.)
In ta stvar je dobro znana, če sta skupaj dva kristjana,
. zakon Bog blagoslovi, in potomstvo se množi.
Tudi Janez Cmok in Spela sta se v sveti zakon vzela (od tedaj je mnogo let, takrat bil je stari svet).
Takfat nihče ni učil, kar sedaj uče brošure, brez posebne remedure se je hitro svet množil.
Naj je kdo še tako svet, in za stan deviški vnet, vendar če se poroči, stan deviški se zgubi.
In čez mesecev devet, štorklja se je oglasila, celi vasi naznanila, da je nov Cmok ugledal, svet.
Janez Cmok, ta duša krotka, bil veselega dogodka prav od srca je vesel: šel je v krčmo, pil in pel.
Janez ,Cmok ni bil posveten, bil je brumen, rad je molil, ker pa bil je že prileten, Spelo je za ženo izvolil.
Spela bila je devica, rada V cerkev je hodila, ker pa bila je samica, se je rada poročila.
(Takrat bratovščin ni bilo •bilft ni marinaric, vendar se je manj grešilo in več bilo je devic.)
/•
Tako skupaj sta živela Janez Cmok in žena Spela, bila vzgled sta celi fari, kakor niso drugi pari.
Vendar ni na krst pozabil: šel k županu je in vabil... Rekel je: »Gospod župan, kaj bi rekel, dober dan ...«
Cmok se ni nikomur laskal, malo se je posmejal, za ušesi se popraskal in tako-le je dejal:
»Nekaj-smo pri nas dobili, radi sinka bi krstili... Rekel je župan na to:
»Ker si ti, no, pa naj bo.«
Tako dečka so krstili v krstno knjigo zapisali, in ime mu tako'dali, kakor smo doma sklenili.
Janez Cmok je vse prevdaril, dobro modro gospodaril — ni nikogar opeharil — vendar je bogastvo stvaril.
Spela bila je pobožna, bila možu je podložna, res da bila ni premožna, pa je bila dela zmožna.
»Tone bo,« je rekla Spela (Tončka rada bi imela) »Janez bo,« je rekel on,
»ker je to že moj patron.«
»Pa naj bo,« je rekla Špela, ker prepira ni hotela — in tako so se zmenili — in za Janeza krstili.
Deček/ bil je prav krepak — Cmok je rekel: »Cel junak!« — »Prav tak je,« je rekla Špela,
‘ »Kakor sem. si ga želela.«
Botrinjo doma so pili in prav dobro se gostili, šla na! mizo jed na jed, cvrtje, krofi -in trejet.
Ko so vina se napili stare dede so slavili, kei dozdaj je Cmokov rod, spoštovan bil vsepovsod.
Ko so botrinjo končali in se botri poslavljali —
Cmok je čašo vzel v roko in govoril je tako:
»Draga botra, lepa hvala — za vse, kar sta nam skazala, zdaj je kmečki bil naš rod, Janezek pa bo gospod.«
»Dobro,« rekel je župan, »slabo je za kmečki stan, kdor kaj v šolah se izuči,
■temu boljše se godi.«
In čez teden štruco v bali so županovi poslali — poleg tega za spomin,
Janezku en cel cekin.
Ljuba Neža!
Selški mežnar je bil prijatelj znanega šmarskega šomaštra, kateremu je tudi pomagal peti na koru, prepisoval je njegove pesmi itd. Kot vsak pevec je tudi mežnar rad pil in je pogosto vozil barko proti domu. Posebno ob slavnostnih prilikah. Tik pred Selmi pa je mal potok, preko katerega drži brv. To je bilo za mežnarja opasno mesto. Zato je vselej, kadar je šel čez brv, vzkliknil:
Sveti Mohor in Fortunat, stopita vsak na eno plat!
(Sveti Mohor in Fortunat sta namreč cerkvena patrona na Selih.) Zgodilo pa se je, da je nekoč Mohor premalo držal, Fortunat pa je preveč nase potegnil in štrbunk! — mežnar se je skopal v hladni vodi. Od takrat pa mežnar svetnikoma ni več zaupal — ampak si je mislil: »Namesto, da bi padel na sredi brvi, padem rajše pred brvjo in pojdem po vseh štirih na drugo stran.« Tako je poslej, hodil mežnar srečno s svojih gostij domov.
Ljuba Neža!
Gospa Cedilka je stala pred sodnikom, ker jo je neki gospod tožil, da ga je oblila z vodo, ko je šel mimo okna. »Zakaj ste to storili?« jo vpraša sodnik. »Mislila sem, da je moj mož,« je odgovorila gospa Cedilka.
Beg slovenskega rodoljubalna cvetni dan.
JANEZ NEPIOMUK:
Sprehodi podgRožnikom.
Kakor bela kača se zvija pot na vrhu nad Tivolijem. To je tiha pot, polna sanj in zaljubljenih mladih ljudi. Zdajpa-zdaj zaškrtne pesek in star penzionist s sključenim hrbtom in trudnimi očmi štejQ svoje korake. V vejah gori na drevesih pa prepeva življenje. Mladi, gosposki parčki v pisanih suknjicah, se ženijo, vriskajo, priklanjajo, šepečejo gorke in sladke besede o poletju. Tupatam zagleda gospodek v pisani suknjiči starost, ki priha-liaja po beli poti, zleti z vej doli na pesek, ponosno in korajžno gre proti postarne-mu možu in zažvižga. »Hej, v nas je, mladost in življenje! Kaj hodiš tako sključeno, ti mož, s skrbmi na čelu. Ali ne vidiš poletja okrog sebe, ali ne vidiš vročega dtieva, okopanega v žarečem ognju? Zakaj so tvoje oči trudne, zakaj so se zarezale brazde v tvoje čelo? Kaj je že odšla od tebe kraljica 'pomlad, kaj se je že poslovilo od tebe poletje, kaj ti že pripoveduje žalostne bajke majka jesen?«
Tam na ovinku pod ježo sloni klo-pica in na klopici suha postava. Obraz je ves pepelnat, oduren in izza dinjastega nosa se svetijo naočniki. In, o bratje, skozi steklo teh naočnikov strme v svet velike, neumne oči.
Ker imam že od nekdaj veselje do iz-venrednih ljudi, naj bodo ti že' pametni ali prismojeni, se približam oni postavi na klopi in se ji predstavim.
Jecljajoče besede in nekak strah v neznančevih gestah me je potrdil v mnenju, kdo je to čudovito bitje.
Zakašljal je. suho in zdelo se je, da je mož v veliki zadregi, kakor deček, ki je klatil jabolka na tujem vrtu in katerega je zasačil gospodar.
»O, gospod,« sem ga nagovoril,« razložite mi po pravici in brez vsakih nepotrebnih okraskov, kam gre vaša pot?«
»Moja pot drži navzgor. Težka je sicer, toda sigurna. Avanzma, to je glavno, kaj drugo! In avanzma je gotov, če hodim natančno po tej poti, ki sem si jo začrtal. Poštenost, vest, prepričanje — same fraze, klobasanje, ki bi jih že davno lahko vrgli v kot med staro ropotijo. Jaz ne vidim, na primer, 'nobenega drugega, razven sebe, razven svojega avanzma. Kaj me gledate tako čudno? Jaz ne bi mogel zaspati, če ne bi konfisciral »Pravice.« Na podlagi teh konfiskacij se pomikam počasi kvišku. Počasi sicer, toda gotovo. Ce se mi zgodi nesreča, in mi pride na misel nekaj kakor vest, poštenje ali kaj enakega — zamahnem z roko in še bolj trdno se zaje rdeči svičnik v beli »Pra-
vičin« papir. Pred menoj se namreč takoj zalesketa avanzma, križci, pohvalni dekreti itd. In ko vidim vse to pred seboj, se mi zlije na »Pravico« žolč v podobi pa-ragraja sehsunddreisig. Saj »Pravičine« konfiskacije temeljijo brez izjeme vse na paragrafu sehsunddreisig. Sicer napišem na papir različne paragrafe, toda to je vse eno. In na podlagi imenovanega paragrafa bom avanziral. Da, da, tako je, prijatelj.«
Mož mi je izredno ugajal in s slastjo sem poslušal njegove besede. Kar mi je povedal, mi je bilo na eni strani čisto novo. Ker je videl v mojih očeh radovednost, je zamahnil z roko — čudna gesta brez vsakega smisla — in je nadaljeval.
»Sicer pa še nekaj. Včasi je vzrok konfiskacije tudi drugačen. Včasi me obide jeza. Kaj me ne bi obšla, ko mi napiše bradati žurnalist, da mi hoče na vsak način kljubovati s tem, da prinese govor onega revolucionarja Klofača iz delegacij v Budimpešti. Take stvari pa ne smem konfiscirati, čeprav bi jih z srca ra^l. To se pravi, po domače povedano, metati meni polena pod noge, da se ne more vdejstviti moje hrepenenje po avanzmaju. Tisti Klofačevi govori so zame najbolj grenke kaplje v kelihu mojega sladkega hrepenenja. Ob takih prilikah me popade taka jeza, da bi onega bradača najrajši vtopil v žlici vode, ko bi ga mogel.«
Na njegovem obrazu se je pojavil srd, onemogel srd. Tiste neumne oči so se še bolj razširile in vsipali so se iz njih bliski. Ustnice stisnjene, obrvi naježene. Nehote sem se moral nasmehniti temu čudovitemu človeku, katerega življenski cilj je bil samo in edino le — avanzma.
Ljuba Neža!
Pred leti je prišel v Istro »jnspicirat« orožniški polkovnik neko orožniško postajo v A.
Ko je stari »Oberst« pregledal vse zapisnike v pisarni vzklikne: »Vi posta-jenačelnik St., režite, da je »Oberst M. osel!«
St, Gospod oberst ponižno javim, da tega ne smem izustiti.
Oberst: Jaz vam ukažem, da rečete, da je Oberst M. velik osel, ako tega ne rečete, Vas eksemplarično, kaznujem!
St.: Ponižno javim, da gospod Oberst M. je velik osel!
Oberst M.: Ja, prav resnično govorite, da sem velik osel in zakaj? Zato ker sem Vas povišal za postajenačelnika!
A. H.
Filozof v Tivoli.
„Saj, recimo, da Je res človek nastal iz opice; ampak tega bi pa le rad poznal, ki je prvi opazil, da ni več afna!“
Odgovorni urednik Radivoj Korene.
Last in tisk „Učiteljske tiskarne*