Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutla, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina . L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 '/J/m 3 Wk Leto XXIII. - Štev. 26 (1157) Gorica - četrtek, 1. julija 1971 - Trst Posamezna številka L 70 RAZKOSANO MESTO Zgodilo se je v Franciji. Duhovnik, znan po svojih naprednih idejah, je potožil sobratu, da je njegova cerkev slabo obiskana. In vendar je zamenja! stare klopi z novimi, mehko oblazinjenimi. Njegove pridige trajajo samo pet minut. V cerkvi se izvaja samo modema glasba: Vsako sredo ima politične debate v cerkvi. Trikrat na teden predvajajo filme, ob sobotah pa je pred cerkvijo športna prireditev. Starejši sobrat mu je za odgovor zastavil eno samo preprosto vprašanje: »Pa si poskusil uvesti tudi kakšno versko novost?« Prav je, da to zgodbo omenjamo prav v času novih maš, ko oblegajo duhovnika, zlasti mlajšega, razni »tehniki dušnega pastirstva«. Celo vrsto nasvetov imajo; eni si prizadevajo, da bi spremenili Cerkev v ustanovo, ki zbira pomoč za nerazvite dežele; drugi bi iz nje radi naredili inštitut, ki kritizira socialni ustroj družbe; tretji bi jo pa kar radi vključili v gverilsko gibanje ali pa jo vsaj zapletli v sindikalno borbo za uveljavitev delavskih zahtev. NEGOTOVOST V RAVNANJU Pojavi takega nastrojenja povzročajo seveda v verskem občestvu naraščajočo negotovost. To mnogi duhovniki še povečujejo, ker ne znajo reagirati na take vplive in to navadno zato, ker na to niso bili pripravljeni. Dobre vernike pa istočasno vznemirja nazadovanje škofovske avtoritete in napredni konformizem (prilagodljivost), ki je zamenjal prejšnje preveč togo zadržanje cerkvenih krogov. Dušni pastirji se nahajajo pred nalogo, da ustanovijo župnijske svete in začno delati z njimi. Čeprav bi namesto ljudi imeli samo angele v teh svetih, ne bi manjkalo težav. Tako pa mora župnik v marsikateri zadevi, kjer je nekoč sam odločil, upoštevati glas sveta, kjer prevladujejo osebe, ki jih župnik v preteklosti ni nikdar vprašal za svet. Pogosto je slišati, da so duhovniki zadnja leta izgubili avtoriteto. Vprašanje je sporno, če je to res posledica koncila. Vsekakor pa ne gre za izgubo avtoritete. Duhovniki se sami vedejo na način, ki ni ne avtoritativen ne uraden. Duhovnik ne bi smel dovoliti, da vplivajo ali izvajajo nanj pritisk skupine nasilnežev z desne in leve, marveč bi moral predvsem upoštevati »molčečo večino«, ki predstavlja najbolj značilen pojav sodobne družbe. To se opaža v Cerkvi kakor tudi v drugih socialnih skupnostih. Treba je imeti moč reči »ne«, kadar se prestopijo meje resnice nauka Cerkve in dolžnosti duhovniške službe. KAJ PRIČAKUJE LAIK OD DUHOVNIKA Večina ljudi — katoličanov ali nekatoli-čanov, vernih ali nevernih — želi vedeti od duhovnika, kaj misli Cerkev o neki stvari, medtem ko duhovnik pogosto misli, da bi ljudje radi vedeli za njegovo osebno mnenje. Duhovnik hoče tudi večkrat pokazati svoje znanje in izvedenost o vseh tekočih vprašanjih, medtem ko pričakuje laik od njega le to, da ga razume in mu pomaga, da bo dobro poznal sebe. Danes se mora duhovnik predstaviti svetu v dveh različnih poslanstvih: za vernike mora biti še nadalje nosilec svetih skrivnosti, za neverne pa strokovnjak v duhovnih zadevah in branilec verske družbe. Pogosto se v nekaterih ta dva pojma mešata in celo verni ljudje ne razumejo več nadnaravnega elementa v duhovniku. Morda se bo zdelo preživelo, vendar dejstvo je, da pričakuje laik od duhovnika predvsem duha vere. V njem želi videti Mojzesa, ki razprostira svoje roke in prosi Boga za svoje ljudstvo. Tudi tisti, ki veruje v razvoj znanosti za udobnejše živ-'jenje na svetu, rad vidi, £e duhovnik mo-li zanj in za njegovo družino. Kadar župnijska skupnost vidi, da jim njihov župnik ne govori samo o Bogu, ampak tudi sam govori z Bogom o njih, tedaj spregledajo nlarsikakšno njegovo slabost ali napako, k * k* ju, s[cer motila. Čeprav ne želimo dati prevelike važnosti anketam javnega mnenja, je vendar značilno, da je ugotovil Zavod za javno mnenje leta 1966, kakšna naj bi bila podoba idealnega duhovnika za katoličana: to je »duhovnik, ki z gorečnostjo in duhom vere skrbi za duše«, je odprt svetu, vendar strog do sebe in do drugih. Mladina je tudi izjavila, da predstavlja veliko vrednoto, če je duhovnik spovednik, »ki ima razumevanje za spovedanca«. Dalje je 56 Va nedeljnikov izjavilo, da želijo videti duhovnika v običajni duhovniški obleki, medtem ka je četrtina nepraktikantov izjavila, da ne vidi rada duhovnika oblečenega tako, kot so drugi ljudje. To je precejšen odstotek, če pomislimo, da obleka razodeva nalogo Cerkve oznanjevati temeljne resnice in ljudi spominjati na posmrtno življenje. Če bi tisti, ki se borijo za civilno obleko duhovnikov (in tisti, ki jo že nosijo) imeli glede tega jasne pojme, kakšne zaključke bi morali narediti? In če bi kdaj prišli v Rim in videli tam papeža v hlačah, suknjiču in kravati, ali jim ne bi z jezika ušla nobena opazka? BOGOSLUŽJE IN VEROUK Posebno pozorna in občutljiva je danes skupnost glede tega, kar po spremembi bogoslužja v zadnjem času duhovnik pri oltarju govori. Ce je bilo nerazumljivo mrmranje latinščine morda nekoliko skrivnostno, postane ljudsko bogoslužje, ki je nemarno, očitna žalitev za Boga in skupnost vernikov. Iz evangelija, ki je usmerjen na ta svet, tudi najpopolnejši zvočniki ne morejo sporočiti veselega oznanila. Naše blagostanje je povzročilo, da so cerkve bolj podobne radiofonskim studiom kot pa bogoslužnim prostorom. Medtem ko križ postaja vedno manjši, postajajo zvočniki vedno večji, skoro znamenje gospodarske moči župnije. Da ne govorimo o tisoč nevšečnostih, ki jih povzroča nepravilna ali slaba uporaba aparatov. Kar se tiče verouka, je treba pripomniti, da zaradi pomanjkanja duhovnikov prihaja vedno bolj pogosto do tega, da laiki prevzemajo katehizacijo. Z ene strani je dobro, da je mnogo laikov usposobljenih v bogoslovju, vendar ne smemo prezreti dejstva, da je kateheza za duhovnike odlična priložnost, da se srečajo z mladino. Jasno in sistematično poučevanje verouka za vsako stopnjo šolanja z namenom dati otroku sredstvo proti nasprotnikom vere obenem s poukom nravnosti in cerkvene zgodovine so sedaj nadomestili z razpravami o tem in onem predmetu, ki učence zanima. Takšen zmešan in neurejen način poučevanja ni samo škodljiv za vero, ampak je naravnost v nasprotju z nalogo, ki jo imajo veroučitelji, da otroke nauče živeti po veri. OMEJITEV NA DUHOVNIŠKA OPRAVILA Statistike kažejo, da bo v cerkvenih službah vedno manj duhovnikov in več laikov. Tako se domneva, da bodo v bodoče duhovniki prisiljeni omejiti se le na tiste službe, za katere so res poklicani, namreč na strogo duhovniška opravila. Bodoča Cerkev bo mogla prav malo storiti z duhovnikom, ki naj bi bil samo knjigovodja v kakem podjetju ali bi se predružil kaki revolucionarni ali gverilski skupini. Potrebovala pa bo duhovnika, ki bo ves v nenadomestljivi duhovniški službi. Morali bomo dati slovo raznim poetičnim podobam duhovnika-kmeta, ali duhovnika domoljuba. Ne smemo si več zamišljali takih ustanov, ki bodo duhovnika odvračale od njegove resnične službe. Tudi jutrišnji laik bo bolj cenil duhovnika, ki ga ne bo mogel zlahka dobiti, kadar bi ga najbolj potreboval. Vse to bo deloma olajšalo duhovniku življenje, deloma ga otežilo. Eno je gotovo: duhovnikovo življenje bo bolj osredotočeno na duhovno polje, kot je bilo v preteklosti. OTTO BERNHARD ROEGELE (članek je izšel v L’Oss. Romano) Prejšnji torek, 22. junija je poteklo trideset let, kar je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. V zgodnjih jutranjih urah tistega dne je nemški zunanji minister von Ribbentrop poklical k sebi sovjetskega poslanika in mu izročil vojno napoved. V tistem trenutku je že bilo prodiranje nemških čet na sovjetsko ozemlje v polnem teku. Dvesto nemških divizij, nad 4.000 letal in več tisoč oklopnih vozil je mlelo pod seboj presenečenega ruskega vojaka. Slaba štiri leta nato, 28. aprila 1945 je Berlin, nemška prestolnica, že bil v glavnem zaseden od rdeče armade. Do splošne kapitulacije Berlina pa je vendarle preteklo še pet dni. Tri mesece pred tem, v februarju, so Churchill, Roosevelt in Stalin za okroglo mizo v Jalti določili glavne obrise zavezniške politike in skupne načrte ob udaji Hitlerjeve Nemčije. Predvideno je bilo, naj bi vsaka izmed zavezniških sil s svojimi izbranimi četami zasedla določen del Nemčije. Nadzorstvo Nemčije naj bi poverili svetu, ki bi imel sedež v Berlinu. Bivšo nemško prestolnico naj bi zavezniki prav tako razdelili, jo imeli zasedeno in iz nje izvajali svojo vrhovno oblast. SOVJETSKA IGRA V Jalti je bilo nadalje sklenjeno, naj bi Francija tudi dobila svoj del nemškega ozemlja v u-pravljanje. To misel je sprožil Roosevelt, Churchill ga je pa močno podprl. Zviti Stalin je privolil s pogojem, da naj dobi Francija svoj delež iz anglo-ameriškega področja. Anglo-američani so na to brez pridržkov pristali. Poveljniki vseh štirih zavezniških armad so se zbrali v Berlinu šele 5. junija 1945. Do tedaj so Sovjeti sami vladali v mestu in skušali to dejstvo zase čim bolj izrabiti. Hitro so vzpostavili mestno upravo, ustanovili policijo, organizirali sindikate ter komunistično stranko. Ko so se zahodni predstavniki vsedli k mizi, da skupaj s Sovjeti razglasijo konec III. Reicha in razdelitev Nemčije na štiri okupacijske cone, jim je bilo takoj jasno, da postopajo Rusi z njimi kot gosti, ne pa kot s sobesedniki. Niti tega zadoščenja jim niso dali Sovjeti, da bi zahodni zavezniki slovesno vkorakali v svoj del mesta s svojimi četami. Še preden je nadzorni zavezniški svet v Berlinu mogel pričeti s svojim delom, so se že prikazala prva trenja. Ta trenja so polagoma privedla do dveh Berlinov: zahodnega in vzhodnega. Berlin je postal mesto hladne vojne, jabolko razdora, mesto brez prave bodočnosti, razkosano mesto. Sredi njega se je čez noč pojavil zid, ki ga je dal Ulbricht postaviti 13. avgusta 1961. Deset let je že od tega. Vse do takrat je iz Vzhodnega prihajalo v Zahodni Berlin dnevno po 80.000 delavcev na delo. Marši- TRAGEDIJA SOVJETSKIH VESOLJCEV 6. junija so vzleteli v vesolje trije sovjetski kozmonavti Georgij Dobrovoljski, Vladislav Volkov in Viktor Pocajev ter začeli krožiti okrog zemlje. 24. junija so presegli rekord bivanja v vesolju, ki sta ga do sedaj imela ruska vesoljca Andri-jan Nikolajev in Vitaiij Sevastjanov, ki sita lani v »Sojuzu 9« prebila 18 dni in noči. Ko sta se vrnila na zemljo, ju je dalj časa mučil občutek, da neikaj pritiska nanju. Zdravniki so ugotovili, da v vesoljskem bivanju bolj kot kosti in mišice trpijo srce in ožilje. Morda je prav to zadnje bilo vzrok za tragedijo, za katero smo po radiu zvedeli v sredo 30. junija. Vesoljska ladja je sicer v redu pristala, a ko so kabino odprli, so našli vse tri kozmonavte mrtve. Vest je blisikoma zajela ves svet in povzročila splošno sočutje. Istočasno pa se je pokazalo, da je človek velik po svojem umu, ostaja pa ranljiv v svoji fizični mo- či. Ta moč je omejena in ko človek te meje prekorači, organizem odpove. Ves tehnični napredek človeku ne more dati drugačne nairave kot mu jo je dal Stvarnik zemlje in vesolja. Stanovanja za barakarje v rimski okolici Rimska občina je darovala papežu Pavlu VI. 15.000 kv. metrov zemlje v Acilii, med Rimom in Ostijo, kjer naj bi postavili okoli sto stanovanj za rimske barakarje. Za to akcijo se je zavzel papež Pavel VI. leta 1969, ko je za božič obiskal predmestje Borghetto di Prenestino. Pavel VI. je sedaj namenil tudi precejšnjo vsoto denarja kat svoj osebni prispevek za stanovanje barakarjev. Menijo, da živi v rimski okolici po nezdravih in zasilnih barakah 15.000 ljudi. kdo izmed njih se ni več vrnil na vzhodno stran. Tako se je v teku let Zahodna Nemčija obogatila z dva milijona vzhodnonemških državljanov. Mnogi med njimi so bili strokovnjaki. Pred 26 leti sta se na reki Labi objela ruski in ameriški vojak. Danes se hladno opazujeta preko berlinskega zida. Ločnica je res strah vzbujajoča: stražni stolpi, bloki iz cementa, snemalne kamere, tankovske ovire. MESTO NASPROTIJ Vzhodni Berlin izžareva nevidno birokracijo na vsakem koraku. Kaj pomagajo mogočne stavbe na »Alexu« - Alexanderplatzu, ki je ena sama ogromna ploščad nebotičnih zgradb, morje asfalta in betona, kaj pomagajo vodometi, široke avenije, 361 metrov visoki televizijski stolp »Telespagel«, ko pa obiskovalca nenehno preganja občutek budnega zasledovanja, žigov, sumničavih pogledov in brskanja po žepih. Zahodni Berlin pa hoče biti popolno nasprotje od Vzhodnega. Veselo mesto naj bi bil, romantično in gospodarsko obetajoče. Na prvi pogled to tudi je. Poln je dosežkov zadnje arhitekture. Zahodno-berlinski Kurfiirstendamm je avenija, dolga več kot tri kilometre, polna samih kavarn, shajališč, kinematografov, gledališč, prodajaln, barov, nočnih lokalov. Res je tudi, da letno obišče Zahodni Berlin skoraj tri milijone turistov, da je v njem polno mednarodnih razstav in festivalov. To je mesto zelenic, parkov in jezer, mesto, v katerem te v zgodnjih jutranjih urah prebudijo ptice. In vendar... Dejstvo je, da danes prebivalstvo Zahodnega Berlina naglo upada. Vsako leto se odseli 20.000 prebivalcev. Tudi poslovne firme ga zapuščajo. Berlin — to ni srečno mesto. Otroci so ločeni od staršev, prijatelji od prijateljev. Ljudje, ki se gibljejo po ulicah, še vedno žive v nekem strahu in napetosti. Možnost ruskega vkorakanja se jim zdi povsem realna. REŠITVE NI VIDETI Nihče od Berlinčanov ne govori rad o preteklosti. Nihče se ne spominja rad leta 1945, ko so sovjetski tanki in topovi za vedno zapečatili usodo nemškega Reicha. Nihče se tudi ne spominja rad obdobja 1948-49, ko se je Zahodni Berlin znašel v jeklenem objemu sovjetske blokade in je mesto vse sprejemalo le po zračnem mostu. Zahodni Berlin spominja na vsakem koraku na preteklost, a na vsakem koraku spominja tudi na sedanjost. Postal je zahodno izložbeno okno. Mladi rod s tem ni zadovoljen. Toda na vprašanje, kaj storiti, ne ve odgovora kakor tudi ne stari ljudje. Kdo bi ga sploh mogel vedeti? Kdo bi mogel razvozlati vozel dveh Nemčij, dveh Berlinov, dveh gospodarskih in političnih sistemov? Kdo naj bi bil tisti kirurg, ki bi znal povezati vse fine živčne končiče nekoč enega, a danes razkosanega telesa? Zahodnonemški kancler Brandt sicer to poskuša, a uspehov do sedaj ni dosegel posebnih. Na drugi strani zidu nimajo želje, da bi do sporazuma prišlo. Sedanje stanje jim je čisto všeč. Čas dela zanje in zato se jim nikamor ne mudi. ACHTUNG! Sie »erltmcn jetit WEST*BERLIN Brandenburška vrata sredi razdeljenega Berlina. Sama vrata so že znotraj vzhodnega dela mesta. Na sliki je vidna pregrada iz lesa, pred njo pa je opozorilo: »Parite! Sedaj zapuščate Zahodni Berlin.« SLOVENSKI TABOR NA REPENTABRU Sovjeti iti Kočevski Rog Stovnska prosveta n 25. letih dela ----------------------------- Po stalno negotovem vremenu se je v nedeljo popoldne nebo vendarle zjasnilo, tako da je mogel na Repentabor vsak, ki je imel dobro voljo in ki je že navajen zahajati sna čudoviti grič za kraškimi gmajnami. Nastopajoče skupine so prihajale že zgodaj popoldne, da so še enkrat poskusile svoj nastop, a kmalu so začeli prihajati tudi drugi in tisti senčni in sončni prostor pred cerkvijo je postal ves živahen in vesel. Še zadnje priprave in že je stopil na oder mladinski zbor Slovenske prosvete v Mačk ovijah. Zanimivo je, da so bili ti pevčki otroci tistih mačkovljaojskib pevcev, ki so nastopili na prvem taboru na Repentabru. Pod vodstvom učiteljice Ljube Smotlak so zapeli štiri pesmi. Pevci so bili oblečeni v narodne noše in so dajali tako lepo okvirno zaledje pozdravu predsednika Slovenske prosvete Mariju Maverju, ki je po prvi pesmi označil letošnji tabor s temi besedami: Ta kraška vzpetina je v 25 letih naše prosvetne in kulturne dejavnosti postala simbol naše trdoživosti, naše vztrajnosti in zvestobe, simbol našega nesebičnega kulturnega ter prosvetnega dela na tej krpi zemlje, ki se dviga nad Tržaškim zalivom. Spomin na tradicijo naših vsakoletnih taborov na Repentabru mi sega nazaj v prva povojna leta, ko sem bil še otrok: takrat sem prvič poromal k tej cerkvici za tak praznik slovenske besede kot ga obhajamo danes. Ne vem, kdaj je točno bilo. Slike iz Fitižgarjevega Divjega lovca, iz Slehernika in tolikih drugih iger, ki smo jih tu igrali, me begajo in varajo. Morda sega moj spomin vsaj tja v leto 1950. Takrat nam je slovenska beseda pomenila nekaj več kot danes, saj ni bilo še tako dolgo, kar je prišla iz ilegale. Veliko manj je bilo takrat tudi radia, televizije, ilustriranega tiska ipd. Igra na Repentabru je pomenila veliko doživetje. Vztrajali smo cele ure na soncu ali pa tudi na dežju pod odprtimi dežniki sledili izbrani besedi na odru. V zraku je še lebdel spomin na žalostna vojna in predvojna leta, ko je bila naša beseda zapostavljena in preganjana. Zato je ta praznik slovenstva — ta naš Repentabor moral ostati kot simbol kljubovalnosti še nekaj let: kot opomin tistim, ki so hoteli našo besedo izruti iz teh tal. Vsako leto smo tu prirejali slovensko ljudsko igro. Potem so seveda zrasle nove generacije, spomin na medvojno in predvojno upornost je polagoma začel bledeti, spremenili so se okusi, a ta vsakolteni praznik je ostal. Spremenil je samo svojo podobo. 2e nekaj let ne pripravljamo več daljših ljudskih iger na prostem, ki zahtevajo zbranost in pazljivost poslušalcev, ampak združujemo ta praznik z nekako revijo v spomin na važne zgodovinske prelomnice, na važne zgodovinske datume. Tako smo luni združili tabor s petindvajsetletnico osvoboditve in konca vojne, letos pa ga posvečamo 25-letnici našega prosvetnega dela. Po predsednikovem pozdravu je pel mač-kovljanski zbor dalje. Čisti glasovi, doživeti solisti, skratka, bili smo jih veseli. In že je stopil na oder repentaborski župan g. Guštin, ki je toplo pozdravil prireditelje in nastopajoče ter izrazil veselje, da Slovenska prosveta nadaljuje tradicijo taborov v njegovi občini. Openski glasbeniki »Taims« so imeli že pripravljene inštrumente — in ‘koliko inštrumentov! — ter so zaigrali in zapeli tako kot samo oni znajo. Prosvetna glasbena skupina 17 mladih iz Fiinžgarjevega doma je pod vodstvom g. Franca Pohajača izredno navdušila občinstvo. Za ansamblom so pričeli prihajati na oder pevci cerkvenega pevskega zbora od Sv. Antona v Trstu. Zelo lepo so zapeli dve pesmi pod vodstvom Janka Bana. Zatem je bil na vrsti Oder mladinskega doma Boljunec. Igrali so priložnostno enodejanko »Generalka« v režiji prof. Ivana Theuerschuha. Igrica ponazoruje zaskrbljenost in stisko režiserjev in organizatorjev sploh pred otvoritvijo naših domov. Vsalka župnija mora pač za to priložnost pripraviti kulturni program. Tako je pisatelj zajel resnico in nervozo takih dni — in končno uspeh. Igralci so govorili jasno in razumljivo, igrali so doživeto, tako da je predstavica vsem ugajala. Nismo pa vedeli, da so Boljunčani tako dobri igralca. Po odmoru, ki je sledil temu prvemu delu, je zaigral ansambel »Kondor« iz Bazovice nekaj Slakovih melodij, ki so dajale pravi narodno melodiozni poudarek prireditvi. Ansambel je pripravil Joee Rocolfi. Za glasbeniki je stopil na oder prof. Jože Peterlin, ki je bil eden izmed ustanov vi tel jev Slovenske prosvete pred 25 leti in je v slavnostno poudarjenem govoru orisal nastanek tega dala, njegovo rast, izrekel priznanje vsem ljudskim prosvetarjem po župnijah, ki so z ogromnimi žrtvami delali, ljudje pa z velikimi žrtvami prispevali denarna sredstva, da je bilo mogoče graditi domove, nato pa je nakazal naloge Slovenske prosvete, ki jih ima za prihodnje četrtstoletje, naloge, ki jih bodo morali opraviti novi rodovi. Da se 'bo to delo nadaljevalo, je rekel govornik, je dokaz v današnjem nastopu, saj je ves tabor živ mladine in njenega sodelovanja in podaja roko dvema starejšima zboroma, ki pa se tudi /pomlajata taiko po dirigentu kot po pevcih. Na oder so začeli prihajati mladi pevci iz Sv. Križa. Pod vodstvom s. Celine Kontelj so zapeli z izredno pazljivostjo, skrbnostjo in mladostno zavzetostjo, kot jo težko kje najdemo. Sv. Križ ima čudovite pevce. Po petju je bila na vrsti folklorna skupina iz Boršta. Ta mladina se je pripravljala v Krekovem domu v Borštu. Žal, da jih je dobro tretjina manjkala, ker so že nastopili svojo počitniško svobodo. A so kljub temu leuo zaplesali pod vodstvom Nadje Udovič venček narodnih plesov. Prosvetni del prireditve je zaključil cerkveni pevski zbor z Opčin pod vodstvom Staneta Maliča. Videli smo, da je to eden najbolj trdnih in zanesljivih zborov. Zapeli so ubrano in sigurno. Naj omenimo, da se je tabora udeležil tudi jugoslovanski generalni konzul v Trstu Boris Trampuš, nadalje predstavnik ZKPO Zakonjšek z gospo. Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice je poslala svoj pozdrav po svojem predstavniku Simonu Komjancu. Žal se omenjena zveza tabora v celoti ni mogla udeležiti, ker so njeni člani prav ta dan bili na kulturnem gostovanju pri slovenskih izseljencih v Švici in na Predarlskem. Pismene pozdrave pa so poslali deželni odbornik Nereo Stopper, deželni odbornik za prosveto Bruno Giust in predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Boris Race. Tako je potekel ta letošnji tabor. Kljub številnim prireditvam tega dne je bil tabor bolje obiskan kot lani. Posebno pa je bilo opazno izredno veliko sodelovanje prosvetnih skupin z vsega ozemlja. To je bil res tabor mnogih, ki na ljudsko prosvetnem polju delujejo — ne vseh, ker bi bil sicer program predolg, a vendar mnogih. Leta 1946 je hilo v Gorici -posvečenih kar 29 bogoslovcev v duhovnike. Letos so takratni novomašniki postali srebrnomaš-r.iki. Življenjska pot jih je razipršila na vse strani. V go riški škofiji delujejo: Cvetko Žbogar, Oreste Miceu, Luigi Filiputti, Luigi lavano, Italo Fabbro, Tarcisio Biasio in Romano Valle. V tržaški škofiji se udejstvujejo: Lino Cocoi, Antonio Dessanti, Gaetano Tumia, Placido Norbedo. V Genovi živi Rihard Ciglič. V Istri so zaposleni: Pero Matjašič, Ante Bogetič, Atilije Palman in N. Sinožič. V koprski administraturi vršijo svoje duhovno poslanstvo: Janez Filipič (Idrija), Marijan Hrvatin (Senožeče), Anton Nedavno je na Švedskem izšla knjiga Olafa Enquista, ki bo dobila tudi filmsko priredbo. Pisatelj obravnava v knjigi za Slovence zelo aktualen dogodek, ko v vseh podrobnostih opiše nasilno vrnitev vojakov iz Baltskih držav (Litva, Latvija in Estonska), ki so se v okviru nemške vojske borili proti Sovjetski zvezi. Ta je bila leta 1940 te tri države nasitno zasedla in jih kasneje vključila v svojo državo. V začetku maja leta 1945, torej istočasno ko so se slovenski protikomunistični oddelki umaknili na Koroško, se je 146 baltiških vojakov pred sovjetskimi četami zateklo na Švedsko. Jaltska pogodba je pa za vojake, ki so se borih v okviru nemške vojske določala vrnitev v dežele, od koder so bili doma, torej v tem primeru v sovjetske baltiške države. Švedi, ki so med zadnjo vojno dovolili Nemcem, da so prevažali čete in orožje iz Norveške na Finsko preko švedskega ozemlja in ki imajo zato najmanj moralne legitimacije presojati, kdo je sodeloval z Nemci ali kdo ima danes v Vietnamu prav, so te ljudi 25. januarja 1946 s silo vrnili Sovjetom. Najbolj zanimivo pa pride sedaj: po kratkem bivanju v taborišču je bilo 118 od teh 146 vrnjenih vojakov spuščenih domov, 27 jih je bilo obsojenih na prisilno delo in le eden je bil obsojen na smrt, pa še za tega ni dokazov, da je bil nato tudi usmrčen. Pisatelj Enquist zatrjuje, da so za vsakega od teh 146 baltiških legionarjev napravili natančne poizvedbe in da je zato vsaka pomota izključena. Če zdaj pomislimo, kako so se Sovjeti vedli v gornjem primeru, moramo na žalost priti do zaključka, da so se slovenski komunistični oblastniki leta 1945, na vrhu svoje moči, vedli veliko bolj stalinsko kot Stalin sam in da je zato malo verjetno, da bi bilo naročilo za množični pokol vrnjenih slovenskih protikomunističnih borcev prišlo iz Moskve. Odločitev je sko-ro gotovo padla v centralnem komiteju Komunistične partije v Beogradu, kjer so po vsem videzu slovenski člani odigrali vlogo tožilcev in krvnikov namesto vloge branilcev nad tako ogromnim številom lastnih rojakov. Pobiti brez zaslišanja in brez kake sodbe nad 10.000 mož in fantov je brez dvoma nekaj tako pošastnega, da tega ne sedanja generacija ne bodoči rodovi ne bodo mogli nikdar doumeti. Še danes, po 26 letih, so slovenski matični uradi v zadregi, kaj storiti s tistimi, ki so v juniju 1945 doživeli nasilno smrt, pa sedaj svojci zahtevajo potrdilo o njihovi smrti. Tako je v neki slovenski občini (kraja iz razumljivih razlogov ne navajamo) ma- Melinc (šturje), Vladimir Pirih (Postojna), Bruno Pulec (Kojsko), Alojz Škvarč (Temnica), Srečko Šuligoj (Medana), Franjo Godnič (Podnanos), Robert Zadnik (Štjak), Franc Gombač (Zagorje). V Zambiji je za misijonarja p. Radko Rudež SJ. Reform ni več odlašati Katoliški škofje v Kolumbiji (Južna A-merika) so opozorili vlado, naj brez odlašanja izvede globoke socialne reforme. Prebivalstvo države je namreč zajel v zadnjih časih velik nemir. Splošna stavka, številni delovni spori in zasedba posestev po lačnih in siromašnih kmetovalcih so znamenja, da reform ne smejo več odlašati. tičar naredil sledeči »Izpisek iz mrliške matične knjige«: V mrliški matični knjigi za kraj ... je pod tekočo številko ... za leto 1970 (!) vpisana smrt: Kraj smrti: neznan (?) — Dan, mesec in ura smrti: 1. julija 1945. Na koncu izpisa je sledeča pripomba: Vpisano na podlagi pravoinočnega sklepa Obč. sodišča v Ljubljani št. Rnp. ... z dne ... 1970 o proglasitvi za mrtvega. 1. 7.1945 je dan, ki ga pogrešani ni preživel. Torej se tudi sedanje sodne oblasti v Sloveniji strinjajo, da se je omenjeni pokol izvršil do 1. julija 1945. toM »to Letos sv. Cerkev zadnjič praznuje spomin sv. bratov Cirila in Metoda 7. julija (v Sloveniji 5. julija). Prihodnje leito se bo ta praznik obhajal v februarju in sicer 14. februarja, na dan smrti sv. Cirila. Tedaj bo tudi že služila svojemu namenu vseslovenska cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem v Mariboru. Z deli so pričeli lani v poletju. Načrte nave cerkve je pripravil mariborski arhitekt Zazula, delo pa vodi mladi, komaj 23-letni gradbeni inženir Dušan Lukežič, ki je svoje študije dokončal lani na mariborski tehnični šoli. Cereikv je že pokrita z eter-nitom, odstranili so tudi že vse odre zunaj. 25 delavcev je sedaj zaposlenih v notranjosti bodočega svetišča. Delali so vso zimo, ker je bila mila in tudi pomlad jim je bila zelo naklonjena. V novi cerkvi bo prostora za tisoč oseb, sedežev pa bo 360. Z glavnim oltarjem (skoraj v sredini) bo združen krstilnik in tudi cerkveni kor spodaj. Z južno stranjo cerkve bo ipo drugem hodniku povezano tudi župnišče, ki so ga že začeli graditi. Vendar je glavna skrb izgotovitev cerkve, da bo že letošnji avgust mogla biti na razpolago župniji, v kateri je med drugim tudi velika tovarna z 10.000 delavci. Severna in vzhodna stran sta že izdelani. Okna bodo nekoliko ožja in visoka ter v V Mariboru je izšla knjiga »Kristus živi«, ki jo je v francoščini napisal Michel Ouoist, prevedel pa jo je jezuitski pater Vital Vider. Knjiga je bogata po vsebini in jo zelo priporočamo. V lističu »Slovenski jezuiti« opisuje p. Vider, kako je prišlo do te izdaje in kakšne težave je moral premagati. Na vprašanje: »Ali je pisatelj rad dal dovoljenje za prevod?«, takole odgovarja: »To je bilo res zanimivo. Naslov sem dobil od slovenske redovnice, ki deluje v Franciji m. Emanuele in tudi prvo pismo je ona posredovala. Potem mi je Ouoist odgovoril, da so že na Hrvaškem izdali nekaj njegovih spisov in da je bolje, da ena knjižna založba izdaja njegove spise. Odgovoril sem mu, da pri nas žal ni take založbe, drugič pa, da je v Jugoslaviji več narodov. Potem mi je odgovorila njegova .tajnica J. Ouoist, kjer je ponovila: če v Sloveniji in na Hrvaškem govorimo isti jezik, ne bi bilo dobro izdajati njegovih knjig na dveh krajih. Nato sem se "razjezil” in napisal pismo: slovenščina ni narečje jugoslovan-ščine, ki je sploh ni; imamo avtonomen in službeno enakopraven jezik z drugimi narodi Jugoslavije; smo sicer majhen narod, imamo pa svojo kulturo, svojo univerzo, svoja gledališča, svojo metropolijo; našega Prešerna in Cankarja imajo delno prevedenega tudi v francoščini itd. Prejel sem pisateljev odgovor: "Hvala za zelo lepo pojasnilo. Vi živite v svojem okolju, pa boste bolje presodili kot jaz. če bo prevod knjige Kristus živi v slovenščino koristil, vam z veseljem dajem zanj vse pravice.” (Podčrtal Ouoist.) IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Nagrajen znanstvenik »The Gazette«, list v Bristolu v Angliji poroča 5. junija letos: Dr. Jože Jančar, primarij za duševne bolezni v Stoke Park bolnišnici, je prejel zlato medaljo in nagrado v znesku 250 funtšteriingov, ki jo podeljuje Burden center za raziskave znanstveniku, kateri se specializira na polju duševne medicine v Vel. Britaniji in republiki Irski. Nagrada je bila šele drugič podeljena; za leto 1970 Kristjani na Cejlonu V zvezi z nedavno oboroženo vstajo privržencev komunizma Maovega tipa na otoku Cejlonu — večinoma mladih ljudi — je svetovna javnost tudi zvedela, kako je s katoliško Cerkvijo na otoku. Med 12 in pol milijona prebivalcev je okoli 850.000 katoličanov. V zadnjih desetih letih so bili deležna raznih nasprotovanj s strani levičarske vlade. Zadnje čase pa kaže vlada predsednice Sirimave Bandaranaike, ki je bila izvoljena na lanskih splošnih volitvah, do katoličanov bolj strpno stališče. K temu je gotovo nekoliko pripomogel tudi obisk sv. očeta Pavla VI., ki se je lani na povratku iz Hongkonga za nekaj ur ustavil tudi v glavnem mestu Cejlona v Co-lombu. si. Ha in Metoda barvnem steklu. Slikarijo je pripravil slovenski slikar prof. Stane Kregar. Vhodi so trije. Ob glavnem bo stal v nadpovprečni velikosti kip sv. bratov Cirila in Metoda. Izdelal ga bo akademski kipar prof. France Gorše, ki se je dela že lotil, saj se zaveda, da mora kraj avgusta kip stati že na svojem mestu. Prof. Gorše se trenutno mudi v Kortah na Koroškem, kjer si je v župnišču uredil svojo umetniško delavnico. Upajmo, da bo novo svetišče moglo po stati kraj, kamor bodo številno prihajali naši romarji s panonske ravnine, od obale Jadranskega morja in od Gorjancev ter tudi iz koroških dolin pa s hribov slovenske zemlje. Pri tem pa ne pozabimo, da je potrebna tudi naša gmotna pomoč. »Mal položi dar, Bogu na oltar,« velja za kip naših svetih blagovestnikov, za barvna oikna novega svetišča, za zvonove v stolpu, za oltar in krstilnik, za cerkvene klopi in še za premnogo stvari, ki jih božji hram potrebuje. Tudi župnišče za dušnega pastirja in prostori za zbiranje mladine in odraslih kličejo po naši podpori. Na Koroškem so že nabrali večjo vsoto za kip sv. Cirila in Metoda. Na Goriškem in Tržaškem zbira prispevke uprava našega lista. Imena darovalcev bodo objavljena. dr. Jančarju za enajst razprav o vzrokih in zdravljenju duševnih subnormalitet. Šest od teh je bilo objavljenih v Veliki Britaniji, ostale pa v Nemčiji, Italiji, Nizozemski, Danski in Irski. Denar bo nagrajenec porabil za nadaljnje raziskave, kot sam pove. Razumljivo je, da je zlasti v Bristolu in med psihiatri nagrada vzbudila veliko zanimanje. Isti list je že 20. marca prinesel daljši članek o njem in njegovem delu pod naslovom: Pionirji danes. Dvoje znamenitih mož, ki izpopolnjujeta drug drugega. Oba sta zaradi svojega dela znana danes po vsem svetu, saj sta skupno imela že nad 70 predavanj v zadnjih desetih letih na mednarodnih konferencah. Ker dr. Jančar ne more potovati, bere zato dr. Heaton Ward njegove razprave. Znana sta zlasti v industrijski terapiji, ki sta jo začela in po mnogih drugih novih načrtih, kako pomagati duševnim bolnikom. Dr. Jančar je v tem času izdal nad 40 razprav in napisal dve knjigi. Na Holandskem duhovnikov vedno manj Holandska ima 13 milijonov prebivalcev; od njih je 5.300.000 katoličanov. Ti imajo na razpolago 13.000 duhovnikov; z drugimi besedami: na 400 vernikov pride po en duhovnik. Toda to razmerje se v zadnjem času naglo slabša: leta 1950 je bilo na Holandskem 325 novomašnikov, leta 1969 še 110, lani pa komaj 48. Leta 1969 je umrlo 106 duhovnikov, duhovništvo pa je zapustilo 244 duhovnikov. Torej razmerje 110 novih proti 350 izločenim iz duhovniške službe, še slabše je bilo lansko leto: 243 duhovnikov je odpadlo, 227 pa jih je umrlo. Torej 48 novih proti 470 manj. Drzni obnovitveni poskusi holandskega katolicizma torej niso prinesli pričakovanih sadov. Nasprotno: povzročili so zaskrbljujoč osip v duhovniških vrstah. Jezuiti v Gdansku Lani je vlada gdanskega vojvodstva izročila jezuitom cerkev sv. Brigite v središču mesta Gdansk na Poljskem, ki je bila razrušena v zadnji svetovni vojni. S pomočjo vernikov so jezuiti to cerkev deloma obnovili in začeli v njej z božjo službo. Goriški novomašniki iz leta 1946, ki se bodo v ponedeljek 5. julija zvečer v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici skupno zahvalili za milost katoliškega duhovništva. Na tej sliki niso ivsi takratni novomašniki. Tako manjka Radko Rudež SJ. Dva sta že umrla: Danilo Juriševič in Enrico Brombara iiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiNiiiMiiMiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiMiiiiii Skupno bodo proslavili 25 let duhovništva Kako malo nas še poznajo! Na obisku pri Slovencih v Švici in Avstriji Na Šolski uspehi « Šolski uspehi Na nižji srednji šoli v Gorici so drugi razred uspešno zaključili sledeči dijaki: II. A: Brancovig Darij - Calzi Albin -Devetak Albert - Devetak Waltar - Faganel Renco - Forfoglia Karel - Gergolet Darij - Jakin Darij - Jarc Aldo - Kovic Lucijan - Miculus Karel. Sedem dijakov ima popravite izpite. Trije dijaki so zavrnjeni. II. B: Croselli Darij - Gariup Pavel -Klanjšček Robert - Klavcic Joško - Klede Franko - Laurencich Rado - Malič Hadrijan - Marinčič Marko - Moro Lucijan Muzic Ivan - Nanut Loris - Pahor Livij Pavletič Eneo - Rener Ivo - Rustja Goran - Semoli Silvan - Šuligoj Marko -Tommasi Ivo. Šest dijakov ima popravne izpite. II. C: Battoia Ana - Berlot Vivijana -Cingerli Marina - Ferfoglia Magdalena -Gergolet Savina - Gravnar Nives - Hlede Nadja - Jarc Marija - Jarc Suzana - Osbat Katarina - Princi Aleksandra - Socol Mav-rieija - Spazzapan Marija - Vole Patrici- Voluharji delajo občutno škodo Voluhar je podoben miši. Dolg je 10 do 12 cm, temnosive barve in objeda vse rastline. Največ škode napravi z objedanjem korenin in kadar se loti mladih sadnih drevesc, jih obgrize prav ob zemlji tako, da se posuše. Zatiranje voluharja ni lahko. Predvsem so opazili, da jih prežene pogosto obdelovanje zemlje, ker jim razdere zaklonišča. Bolj učinkovito je uničevanje voluharja s strupi. V jeseni, deloma pozimi in spomladi si voluhar privošči mlade sveže zelene rastlinice; takrat poškropimo zemljo in rastlinice z Endrinom 20 EC v količini 300-500 gr na 100 litrov vode. Kot razvidno je koncentracija pripravka precej visoka, kljub temu pa ne poškoduje rastlin. Endrin spada v prvo skupino in je smrtno nevaren. Na takem zemljišču se živina lahko pase šele po 40 do 60 dneh. Ves ta čas domače živali ne smejo blizu, prav tako ne smemo kositi trave za krmo. Peti dan po škropljenju pogledamo, če so voluharji poginili. S peto pritisnemo na luknjo in jo zamašimo. Če so čez kak dan luknje spet odprte, je voluhar živ. Takrat ponovimo škropljenje. Kadar voluhar nima sveže trave na razpolago, ho rad ugriznil v zastrupljeno vabo, ki jo nastavimo na ogroženih mestih. V trgovini so takšne vabe že pripravljene, še bolj pa so učinkovite, če jih pripravimo sami iz koruze, ovsa, otrobov in strupa. Vabe .se ne smemo dotakniti z rokami, kajti voluhar zavoha duh po rokah in se je izogne. Vabo nastavimo v -posodice v bližino lukenj ne da bi razbrskali zemljo. Zjutraj zgodaj jo poberemo, da je ne bi našle druge živali. Te načine so že praktično preizkusili in uspeli v enem letu pokončati voluharja. Inž. Janko Košir OBVESTILA Ravnateljstvo državnega učiteljišča A. M. Slomšek v Trstu sporoča, da se morajo dijaki, ki so izdelali v poletnem roku, prijaviti za naslednji razred do 24. julija. Do istega dne se lahko vpišejo dijaki, ki bodo obiskovali prvi razred. Dijaki, ki imajo popravne izpite, pa se marajo vpisati oziroma prijaviti do 22. septembra. Pojasnila daje tajništvo. Ravnateljstvo državnega znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu sporoča, da se vrši vpisovanje v vse razrede znanstvenega liceja, višje gimnazije in klasičnega liceja vsak dan od 10. do 12. ure do vključno 24. julija. Dijaki, ki bodo opravili popravne izpite v jesenskem roku, se morajo vpisati do 22. septembra 1971. DAROVI Za misijonarja Ivana štanta na Madagaskarju: N. N. iz Barkovelj 6.000 lir. Za Zavod sv. Družine: Bivša gojenka 10.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! Širite »Katoliški glas" BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000 Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna Dopisniki po vsej Italiji MENJAVA VSEH TUJIH VALUT TRST Brzojavni naslov: Bankred UL. F. FILZI št. 10 Tel. 38-101 — 38-045 TRŽAŠKA KREDITNA BANKA si je že pridobila velik sloves zaradi svoje solidnosti pri poslovanju. To jo priporoča vsem rojakom doma in po svetu. Zato zasluži polno zaupanje. Njena bogata poslovna izkušnja je samo po sebi najboljše jamstvo! Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15. 14.15. 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Spored od 4. do 10. julija 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 E. Adamič: »Ob-tožena kukavica«. Mladinska radijska igra. Drugi del. 11.40 Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 M. Marchesi: »Bla bla bla«. Veseloigra v enem dejanju. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Filmska glasba. 20.30 Ljudske pesmi v komorni predelavi. 20.45 Ljubezenska lirika. Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Pomenek s poslušavkami. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.35 Ob deseti obletnici smrti E. Hemingwaya -Kam po maturi. 18.30 Simfonična dela deželnih skladateljev. 19.40 Zbor »A. Zardim« iz Rizzija. 21.00 Socialno vprašanje v slovenskem romanu: I. Pregelj: »Tolminci« Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Bednarik: »Pratika«. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Srečanja A. Kacina (7) »Vinko Vodopivec«. 19.40 Zbor iz Skednja in Mačkovelj. 20.35 Gounod: »Faust«, opera v petih dejanjih. Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Evropske prestolnice: (1) »Rim«. 17.35 Slovarček sodobne znanosti - Na počitnice. 18.30 Violinist Hrvatič, pri klavirju Merlak-Corrado. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Ruske ljudske pesmi. 20.35 Simfonični koncert. četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja (1) »Novorojenček«. 18.15 Borodin: Simfonija št. 2 v h-molu. 19.10 V. Beličič: Kraške črtice: »Pot v Mavhi-nje«. 19.40 Komorni zbor »Miinchner Chor-buban«. 20.35 A. Rhys: »Evelyn«. Radijska drama. 21.35 Orgelske skladbe. 21.50 Melodije v polmraku. Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Izlet za konec tedna. 18.30 I. Šček: Suita za čelo in klavir. 19.10 Zgodovina prometnih sredstev (1) »Pred iznajdbo kolesa«. 19.45 Moški vokalni kvartet. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folklorni plesi. Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Poklici: »Kovači so lušni ledje«. 16.10 Operetne melodije. 16.30 Plesna čajanka. 17.20 Za mlade poslušavce: Popevke dneva - Lepo pisanje - Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.55 »I Mandolini Napoletani«. 19.10 Svet v očeh slovenskih popotnikov (2) F. Erjavec: »Gostija v Pazinu«. 19.40 Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 A. Marodič: »Alibi Samuela Benso-na«. Radijska drama. ZAHVALA Ob bridki izgubi naše ljubljene sestre Ivanke Batič se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam izkazali sočutje in kakorkoli pomagali. Posebno se zahvaljujemo stolnemu vikarju dr. Kazimiru Humarju za tolažilne besede in vse, ki so jo spremili na njeni zadnji poti. Sestri Marica in Fani Gorica, 28. junija 1971 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali in spremili na zadnji poti našega dobrega, nepozabnega moža in očeta Andreja Zavadlav Posebno zahvalo msgr. dekanu Jožetu Žoržu, pevskemu zboru, vsem prijateljem, znancem, vaščanom in darovalcem cvetja. Žena in otroci z družinami Štandrež, 26. junija 1971 OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo AfC/V FOTO