eonja ^ in Iz vsebine ZVONIMIR TANKO Samostojnost proizvajalcev BORIS MAJER Dileme eksistencialne kritike III JANEZ BUKOVEC Banke v našem finančnem sistemu PAUL RICOEUR Ustvarimo univerzo LJUBLJANA V FEBRUARJU Teorija in praksa — revija za družbena vprašanja Izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani Urejuje uredniški odbor: Roman Albreht, Vlado Benko, Adolf Bibič, Stane Kavčič, Dragana Kraigher, Sergej Kraigher, Stane Kranjc, Boris Majer, Lev Modic, Mitja Ribičič, Zdenko Roter, Rino Simoneti, Majda Strobl, Mitja Svab, Zvonimir Tanko, Joža Vilfan, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane KAVČIČ ODGOVORNI UREDNIK: Stane KRANJC Tehnični urednik: Janez KOROŠEC, lektor: Mojca MOČNIK, oprema: ing. arch. Branko SIMČIČ UREDNIŠTVO: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 10 39, 31 13 77 UPRAVA: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 13 77 int. 232 letno izide 12 Številk. Celoletna naročnina 30 N din (3000 starih dinarjev), polletna 15 N din (1500 dinarjev), posamezen izvod 3 N din ( 300 dinarjev) Za tujino dvojna cena Tekoči račun 504-603-13 Visoka šola za polit, vede — za revijo »Teorija in praksa« Tiska CP »Delo«, obrat Blasnikova tiskarna, Breg 12—14 Rokopisov ne vračamo Teorija in Praksa Letnik III. 1966 št. 2 revija za družbena vprašanja VSEBINA ZVONIMIR TANKO: Samostojnost proizvajalcev 179 BORIS MAJER: Dileme eksistencialne kritike III 188 JANEZ BUKOVEC: Banke v našem finančnem sistemu 201 SOCIOLOŠKI POGOVOR: NIKO TOŠ: Raziskovanje družbene strukture 211 ZDRAVKO MLINAR: Vloga družbene diferenciacije 226 LJUBO BAVCON: Socialna struktura delinkventne populacije 238 AKTUALNI INTERVJU: Nacionalna kultura in znanost Odgovarjajo: MARIJ AVČIN, VLADIMIR KLAVS in IVO TAVČAR 246 POGLEDI, GLOSE, KOMENTARJI: DRAGO SELIGER: Dileme v šolstvu 259 RENATA MEJAK: Mesto in pomen moralnega pouka 266 JANEZ KOROŠEC: Staro v novem 275 ODMEVI: RINO SIMONETI: Vloga družbene akumulacije 283 JOŽE ZEMLJAK: Pristanišče Koper in tranzitne prednosti Slovenije 290 DRUŽBA IN ZNANOST: PAUL RICOEUR: Ustvarimo univerzo 293 SOCIALISTIČNA MISEL PO SVETU: V. R. POLOZOV - B. R. RJA-ŠČENKO: Odpravljanje razlik tmed umskim in ročnim delom 303 MEDNARODNI ODNOSI: NEMANJA BOŽIČ: Razorožitev: med upi in razočaranjem 315 PRIKAZI, RECENZIJE, BELEŽKE: GEORGES GURVITCH: Sodobno poslanstvo sociologije (M. J.) ^7 VLADO SRUJC: Ocene in mar- ginalije 334 Beležke o tujih revijah 345 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 349 CONTENTS ZVONIMIR TANKO: Independence of Producers 179 BORIS MAJER: Dilemmas of Esisten-tial Criticism III 188 JANEZ BUKOVEC: Banks in Our Financial Sfstem 201 SOCIOLOGICAL CONVERSATION: NIKO TOS: Study of Social Structurc 211 ZDRAVKO MLINAR: Role of Social Differentiantion 226 LJUBO BAVCON: Social Structure of Delinquents 238 AN INTERVIEW: National Culture and Science; ans-wers given bv MARIJ AVČIN, VLADIMIR KLAVS, and IVO TAVČAR 246 GLOSSES, VIEWS, COMMENTS: DRAGO SELIGER: Dilemmas of Schools 259 RENATA MEJAK: Position and Impor-tance of Instruction in Morali, 266 JANEZ KOROŠEC: The Old in the New 275 ECHOES: RINO SIMONETI: The Role of the Social Accumulation 283 JOŽE ZEMLJAK: The Port of Koper and Transit Advantages of Slove-nia 290 SOCIETT AND SCIENCE: PAUL RICOEUR: Let us Create a University 293 SOCIALIST THOUGHT IN THE WORLD: V. R. POLOZOV - B. R. RJASCENKO: Abolition of the Differences bet-ween Rational and Manual Labour 303 INTERNATIONAL RELATIONS: NEMANJA BOŽIČ: Disarmament: Bet-ween Hopes and a Disappoint-ment 315 REVIEWS, NOTES: GEORGES GURVITCH: Contemporarv Mission of Sociology (M. J.) 327 VLADO SRUK: Reriews and Mar-gins 334 Notes on Foreign Reviews 345 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND ARTICLES 349 coaep^kahhe 3BOHHMHP TAHKO: CaMOCTOH- TeAbHOCTb npOHSBOAHTeAeH 179 EOPHC. MAHEP: O AHAeMMax SK- 3HCTeHHHaABHoS KpHTHKH III. 188 HHE3 EVKOBEU: EaHKH b Harnefi 4>HHancoBoft CHCTeMe 201 EECEAA HA COHHOAOrH^E- CKHE TEMbI: HHKO TOIII: HccAeAOBaHHe o6we- CTBeHHOH CTpyKTypi,i 211 3APABKO MAHHAP: Po.«, o6me- CTBeHHofl AHcj>H3HHecKHM tpyaom npH nepe-X0Ae k K0MMyHH3My 303 ME2KAVHAPOAHME OTHOIHE-HH 51: HEMAHbfl E05KHM: Pa3opyaceHHe: Me>KAy HaAe>KAaMH h pa3oqapo-bahhem 315 PEHEH3HH, OMEPKH, 3AMETKH: 2C0P»C rVPBHM: CoBpeMeHHoe Ha-3BayeHHe connoAorHH (M. J.) 327 BAAAO CPYK: Ohchkh h MapreiHa-AHH 334 3aMeTKH o 3apy6eacHnx acypHaAax 345 EHEAHOrPAHH KHHr H CTA-TEH 349 Samostojnost proizvajalcev Eden izmed namenov gospodarske reforme je bil tudi v tem, da bi s čim večjim delom družbenih sredstev razpolagal tisti, ki jih ustvarja. Ali smo se približali temu cilju in koliko smo se približali, nam bodo delno pokazali rezultati poslovanja gospodarskih organizacij v preteklem letu, saj so živele pet mesecev že po novem. V zvezi s tem so marsikje izrazili pomisleke, češ da bo drobitev sredstev, ki jih je za hitrejši družbeni razvoj že zdaj povsod premalo, še bolj vplivala na to, da bo marsikatera zamisel, ki zahteva več družbenih sredstev, zanemarjena. Zagovorniki teženj, naj bi kljub temu s čim večjim deležem sredstev razpolagali tisti, \ki jih sami ustvarjajo, odgovarjajo na take pomisleke z zagotovili, da predpostavlja vsaka decentralizacija sredstev njihovo ponovno koncentracijo, toda zdaj ne več po administrativni poti, temveč na podlagi materialnih interesov proizvajalcev samih. Ker je vprašanje, ki sem ga nakazal, za vsak sistem družbenega gospodarstva kot celote eno izmed temeljnih vprašanj normalnega življenja, bo prav, če o njih malce globlje razmislimo. Niti težnje, naj bi proces koncentracije sredstev tekel po začrtani poti, ne bodo rešile nakazanega vprašanja same po sebi, prav tako kot se ne bomo izognili dejanskim družbenim potrebam, ki jih izražajo pomisleki, če ne bomo spoznali objektivnih družbenogospodarskih silnic, ki uravnavajo proces koncentracije družbenega kapitala brez (ali vsaj s čim manj) administrativnega vmešavanja. Kadar govorimo o decentralizaciji in koncentraciji sredstev, govorimo vselej o tem, kako obvezno (s predpisi) ali prostovoljno (ravnajoč se po lastnih interesih) prenašati sredstva iz tistih organizacij, ki jih ustvarjajo, k drugim, ki jih — vsaj ne sredstev, ki so predmet takega prenosa — ne ustvarjajo, naj bo to za stalno ali začasno. Vsak način prenašanja sredstev iz enih organizacij v druge pa je zvezan z (družbeno) delitvijo sredstev, če gre za obvezen prenos, in z vprašanjem o smotrnejših naložbah lastnih sredstev v drugem primeru. Če pa upoštevamo, da tudi tista družbena sredstva, ki jih obvezno zbiramo pri gospodarskih organizacijah zato, da bi jih gospodarno uporabljali (pri tem mislim samo na tista družbena sredstva, ki so namenjena za razširjeno reprodukcijo), vidimo, da gre vselej v bistvu za vprašanje o čim smotrnejših naložbah tako ali drugače pridobljenih družbenih sredstev. Bistvo delitve oziroma v tem primeru prenašanja sredstev iz enih organizacij v druge je potemtakem v tem, da je funkcija proizvodnje ali, bolj po domače povedano, vsakokratna delitev (tako način kot njen obseg) upravičena samo zato in samo toliko, kolikor omogoča družbi kot celoti bolj smotrno gospodarjenje z družbenimi sredstvi. To pa hkraiti ne pomeni samo tega, da je upravičena zgolj taka oblika delitve, ki nam daje, objektivno družbeno gledano, najboljše gospodarske rezultate, temveč pomeni tudi, da moramo kot aktivni družbeni delavci vedeti, kako sploh lahko dosegamo v družbi, spričo objektivnih gospodarskih zakonov, sorazmerno najboljše rezultate. Šele tako lahko pričakujemo, da bodo naša prizadevanja, organizirati čim uspešnejše družbeno gospodarjenje, obrodila plodove, kakršne želimo. Da ne bi bilo videti, kot da gre pri tem samo za to, da »nekdo« iznajde »pravi« gospodarski sistem in ga »sporoči« na »pravo« mesto, pa bodo vsa vprašanja »rešena«, naj dodam, da je tako spoznavanje družbenih pojavov kot tudi uveljavljanje objektivno utemeljenih spoznanj v družbeni praksi zelo zapleten družbenogospodarski in političen ter končno tudi oseben spoznavni proces, ki je v končni posledici odvisen od materialnih interesov ljudi, ki sodelujejo pri urejanju družbenega življenja. Vsekakor pa drži, da je treba problem najprej spoznati, če ga hočemo ustrezno reševati. Če se s tega vidika ozremo na vprašanje, ali samoupravno odločanje o sredstvih za razširjeno reprodukcijo omogoča koncentracijo družbenih sredstev, ki bi bila uporabljena za širše družbene načrte, moramo reči, da je to vprašanje pravzaprav vprašanje o ustreznem delovanju našega gospodarskega sistema, ki je po svojem objektivnem bistvu posebna oblika razvite blagovne produkcije. Zaradi tega ne moremo na zastavljeno vprašanje odgovoriti, ne da bi upoštevali objektivne družbenogospodarske silnice, ki so značilne za vsako razvito obliko blagovne produkcije. Kljub temu pa vendarle lahko ugotovimo, da samoupravno odločanje o sredstvih gospodarskih organizacij ne preprečuje, da bi izpolnjevali nekatere širše družbene naloge, samo zaradi tega, ker je samoupravno. Pač pa drži, da morajo biti zaradi objektivne narave blagovne proizvodnje dane popolnoma določene družbenogospodarske možnosti, če hočemo uresničiti tudi širše družbene načrte (mislim samo na objektivno zasnovane). Kot ponavadi je v vsakem od nasprotujočih si mnenj zrno spoznanja, ki izraža stvaren problem resničnega življenja. Zaradi tega trdim, da se vseh splošnih družbenih nalog za uspešen razvoj gospodarstva kot celote sploh ne da izpolnjevati brez neke obvezne koncentracije družbenega kapitala. Da ne bo ta misel preveč skrajna, moram dodati, da je v tem primeru sporna lahko samo mera, ne pa načelo o delni obvezni koncentraciji sredstev. To pa seveda nikakor ne pomeni, da predlagam dodatno obremenjevanje gospodarstva. Ravno nasprotno, morda bi se celo pokazalo, če bi to vprašanje proučili in spremenili način, kako naj se uporabljajo družbena sredstva, da je že dosedanja, mera obvezne koncentracije previsoka. Obvezna koncentracija družbenih sredstev je potrebna predvsem zaradi tega, da zagotovimo gospodarski in družbeni napredek premalo razvitih območij. Prav tako lahko z njo financiramo gradnjo gospodarskih načrtov splošnega družbenega pomena, kot npr. sedaj Derdap in podobne gradnje, za katere po normalni gospodarski poti sploh ni mogoče zbrati zadostnih družbenih sredstev. Pri tem gre seveda tudi za oceno — kot sicer vselej pri gospodarskih odločitvah — katere načrte splošnega družbenega pomena moramo tako financirati. V normalnih družbenogospodarskih okoliščinah pa je v vsakem primeru tak način zbiranja družbenega kapitala lahko samo izjemen in sorazmerno omejen. Ob tej izjemi nam ostane kot edina upravičena družbenogospodarska oblika koncentracije sredstev potemtakem samo še samoupravno odločanje proizvajalcev. Da pa bi se proizvajalci lahko samoupravno odločali za koncentracijo svojih sredstev, morajo biti dane popolnoma določene objektivne družbenogospodarske možnosti. Prvi pogoj za take odločitve proizvajalcev je prav zaradi tega, ker se te odločitve porajajo iz njihovih materialnih interesov, ravno blagovna oblika družbene produkcije. Pa ne samo zato, ker je samostojnost v razpolaganju s sredstvi temeljna sestavina blagovnosti, temveč tudi zato, ker lahko samo pritisk tržnih razmer, ki ga ustvarja blagovna produkcija, vpliva na proizvajalce, da po svojih svobodnih odločitvah na eni strani združujejo sredstva v bančnem mehanizmu in jih na drugi strani črpajo iz njega. Objektivni družbenogospodarski pritisk tržnih razmer je namreč prvi pogoj za pravilno delovanje vsakega sistema blagovne produkcije. Zaradi tega je tudi prvi objektivni pogoj za svobodno koncentracijo družbenih sredstev. Kjer ta pogoj ni izpolnjen, jo zaman pričakujemo. To je sicer razumljivo, saj ustvarja pretirano povpraševanje, ki je izraz neuravnovešenih tržnih razmer, nenehno lakoto po družbenem kapitalu in s tem objektivno potrebo vsake gospodarske organizacije po sredstvih, ki jih ima premalo še za lasten razvoj. Svobodno samoupravno odločitev za koncentracijo družbenega kapitala lahko pričakujemo samo takrat, kadar je povpraševanje po blagu sorazmerno omejeno. Zaradi tega je tudi sorazmerno omejeno povpraševanje po naložbah. Le tako se lahko v zavesti dela proizvajalcev ustvarja prepričanje, da je v njihovem materialnem interesu, če vložijo svoj denar v banko ob sicer manjšem, vendar pa zagotovljenem dohodku. Medtem pa drugi del proizvajalcev, ki deluje v razcvetajočih in razvijajočih se gospodarskih panogah, črpa iz družbene »uvidevnosti« prvih materialne možnosti za svoj nadaljnji razvoj. Ker v inflacijskih gospodarskih razmerah zaman pričakujemo, da bi se proizvajalci »svobodno« odločali o koncentraciji svojih sredstev, je treba najti nadomestilo za normalno gibanje družbenega kapitala. Kot se pretirana inflacija rodi iz neekonomskega vmešavanja države v gospodarsko gibanje, so tudi ukrepi, ki naj nadomestijo normalno koncentracijo družbenega kapitala, samo neekonomska oblika pritiska od zunaj na proizvajalce. Če smo rekli A, moramo reči še B — saj so družbeni pojavi v medsebojni zvezi. Tako nastajajo navidezno svobodna in neutemeljena obvezna združevanja sredstev za daljšo ali krajšo dobo kot nadomestilo za ekonomsko obliko koncentracije družbenih sredstev. Pogrevati stare grehe tako, da bi naštevali razne oblike občinskega in republiškega »svobodnega« združevanja sredstev, res ne bi kazalo. Zato pa moramo spregovoriti nekaj besed o nedavnih predpisih o obveznem oročevanju sredstev. In to ne samo zaradi tega, ker so — kar je logično — posledica prejšnjih administrativnih ukrepov v našem gospodarstvu, temveč predvsem zaradi tega, ker so — kar je danes manj logično — še vedno deloma obremenjeni z administrativno miselnostjo. Čeravno so bili sprejeti z obljubo, da so samo začasni, in z ugotovitvijo, da ne odtujujejo sredstev gospodarskim organizacijam, moramo vendarle ugotoviti, da niti obljuba o začasnosti niti ugotovitev o neodtujenosti nista odvisni samo od želja svojih tvorcev, temveč od stvarnih materialnih odnosov, ki jih bomo (ali pa jih ne bomo) v gospodarstvu ustvarili po reformi. Začasnost teh ukrepov je odvisna od tega, ali bomo sposobni v sorazmerno krajšem obdobju uveljaviti blagovno obliko družbene produkcije z vsemi njenimi posledicami, predvsem pa tržno obliko objektivnega ekonomskega pritiska na proizvajalce. Barometer, ki nam kaže ta pritisk na površju družbenogospodarskega dogajanja, je gibanje cen. Toda ekonomsko gibanje cen, ne pa »zmrznjeno« ali kako drugače neekonomsko uravnavano. Ukrepi organov državne uprave na področju svobodnega ustvarjanja dohodka, ki je pogoj za to, cla bi proizvajalci usmerjali svojo poslovnost tja, kjer lahko ustvarijo večji dohodek, ki smo jim priče v prvem polletju po razglasitvi gospodarske reforme, ne vzbujajo v celoti prepričanja o tem, da so začasni. Nova nesorazmerja v cenah, ponekod še večja, kakor so bila pred reformo, zlasti pa pomanjkanje občutka, da bi jih ustrezno in pravočasno reševali, zbujajo precejšnjo zaskrbljenost v vrstah prizadetih proizvajalcev. Cene nekaterih surovin so višje, kot so dovoljene cene končnih izdelkov; cene nekaterih izdelkov in surovin so precej višje kot u\ozne cene, medtem ko so druge nižje. Kakor vemo, so cene med reformo določali za različne izdelke po različnih vidikih, za ene po uvoznih cenah in za druge po izvoznih cenah, kar je očiten nesmisel — ker niso pri tem upoštevali učinka, ki ga imajo na te cene uvozni oz. izvozni instrumenti naših zunanjetrgovinskih partnerjev. Če gledamo s tega vidika na izjave o začasnosti administrativnih ukrepov nasploh in ne samo ukrepov o izredni obvezni koncentraciji sredstev gospodarskih organizacij, potem se nam upravičeno bude pomisleki glede tega, ali si res do kraja prizadevamo uveljaviti nove odnose v našem gospodarstvu. Sama sprememba v sestavi in v ravni cen, ki smo jih z reformo uveljavili, še ne pomeni reformirati način družbenega gospodarjenja. Dokler ne bodo mogli sami proizvajalci odločati o cenah pretežnega dela izdelkov, načela gospodarske reforme ne bodo uresničena. Administrativno določanje cen, ki korenini v tem, da ekonomskih ukrepov reforme še nismo dosledno uveljavili, grozi zajeti, tudi tisti del uradnih ugotovitev o ukrepih za koncentracijo sredstev, ki pravijo, da z njimi niso bile kršene lastninske pravice. Proizvajalci ostanejo še vedno lastniki sredstev, dajo jih samo na posodo za deset let. Toda to drži samo, če bo vrednost dinarja čez deset let res enaka današnji. Brž ko pa ta pogoj ni izpolnjen, se tudi že s posojanjem odvzemajo lastninske pravice do sredstev, do razvrednotenega dela. Izkušnje preteklih let, ko smo si — lahko rečemo — na kar najbolj intenzivni administrativni način prizadevali urejevati raven cen, nas namreč uče, da so bile vse doslej te metode kaj malo učinkovite. Raven cen se je v preteklih desetih letih dvignila za 90 odstotkov. Kolikšno vrednost bodo proizvajalci dobili vrnjeno po desetih letih, če se nam ne bo posrečilo uveljaviti načel gospodarske reforme?! Tudi iz tistega dela ukrepov za koncentracijo sredstev gospodarskih organizacij, ki se nanaša na gradnjo elektroenergetskih objektov, odseva še vedno neekonomska miselnost, ne glede na to, da so bili sprejeti zaradi pomanjkanja električne energije, torej kot izredno nujni. Izredni ukrepi so bili na tem področju potrebni zaradi tega, ker sama panoga ni bila in niti še sedaj (po reformi) ni sposobna akumulirati zadosti sredstev za lastno razširjeno reprodukcijo. To pa pomeni, da električna energija nima takih ekonomskih cen, ki bi vsaj v pretežni meri zagotavljale njen razvoj skladno s potrebami gospodarstva. Tudi tukaj nas prvi neekonomski ukrepi (administrativno določanje cen) silijo v druge (obvezno koncentracijo sredstev). Zaradi neekonomskih cen se povečuje poraba električne energije v pretirani meri, kar povzroča neprestano naraščajoči primanjkljaj. Ker zaradi istega razloga proizvodnja električne energije ni zadosti akumulativna, je treba prisilno zbirati sredstva za njen nadaljnji razvoj. Tako spodbujamo na eni strani pretirano in ekonomsko neutemeljeno porabo električne energije, na drugi strani pa terjamo od proizvajalcev, da prispevajo sredstva za njen razvoj ne glede na to, koliko električne energije porabijo. Kakorkoli se obrnemo, vselej se znajdemo v začaranem krogu, brž ko začnemo probleme administrativno reševati. Čeravno sem omenil doslej samo dva načina koncentracije sredstev gospodarskih organizacij — gospodarskega in obvezno administrativnega, je na primeru električne energije videti, da gre pravzaprav še za neki način koncentracije sredstev — za obvezno ekonomskega. Ta je v blagovnem gospodarstvu najbolj naraven način zbiranja sredstev s pomočjo ustrezne ravni cen, ki ob pomanjkanju določene dobrine ome- juje njeno porabo in hkrati omogoča akumulacijo sredstev, da bi tako čim hitreje odpravili primanjkljaj. Kaj je boljšega kot ta samodejni mehanizem blagovne oblike družbene produkcije? In čemu obvezno administrativno zbiranje sredstev v takih primerih?! Kot posledica prejšnjih administrativno določenih cen električne energije, je odgovor. Res je, toda o začasnosti takega sistema določanja cen ni bilo, žal, rečenega skoraj nič. V tem je ravno nevarnost, da se bodo taki »začasni« ukrepi še ponavljali. Prvi nauk, ki ga lahko povzamemo iz izkušenj našega preteklega družbenogospodarskega razvoja s področja koncentracije sredstev, je potemtakem tale: čim dosledneje bomo uvajali v naš gospodarski sistem načela razvite oblike blagovne produkcije, tem prej bomo lahko proizvajalce osvobodili negospodarskega pritiska tudi na področju koncentracije družbenih sredstev. Doslej sem poskušal osvetliti vprašanje o koncentraciji sredstev samo z vidika njihovega zbiranja. Ker pa sta način in obseg zbiranja sredstev odvisna tudi od načina njihove porabe, se moram dotakniti še te, druge strani obravnavanega vprašanja. S čim manjšo družbenogospodarsko odgovornostjo omogočamo namreč proizvajalcem uporabljati družbena sredstva, tem večjo in naravno utemeljeno težnjo imajo, da bi jih dobili, in narobe. Čim bolj je v gospodarski sistem vgrajena družbenogospodarska odgovornost za smotrno uporabljanje družbenih sredstev, tem manjše so težnje proizvajalcev za dodatnimi — ki so včasih celo tudi objektivno odvečna — družbenimi sredstvi. Čim močnejša oziroma šibkejša pa je težnja po pridobivanju dodatnih sredstev, tem večja oz. manjša je težnja po njihovem zbiranju. Glede na to, kakšni so materialni interesi ljudi, ki sodelujejo v procesu družbenega gospodarjenja na vseh družbenih ravneh, se potem seveda tudi oblikuje miselnost (idejna usmeritev), ki ustreza eni ali drugi težnji. S čim lažjimi družbenogospodarskimi pogoji za uporabljanje družbenih sredstev objektivno žele potemtakem gospodariti zaostalejše družbene plasti, kar je razumljivo, in obratno; pri strožjih pogojih za uporabljanje družbenih sredstev objektivno laže gospodarijo v primerjavi s prvimi naprednejše družbene plasti, čeravno si strožjih pogojev tudi ti subjektivno ne želijo. Zaradi tega je popolnoma razumljivo, da izražajo zaostalejše družbene plasti objektivno težnjo po čim ugodnejših družbenogospodarskih pogojih za uporabljanje družbenih sredstev in — v zvezi s tem, kar smo zgoraj zapisali o koncentraciji sredstev — tudi objektivno družbenogospodarsko težnjo, da bi se čimveč družbenih sredstev centralno zbiralo in razdeljevalo. To pa hkrati tudi pomeni, da iz takih virov vznikajo težnje, da bi se čimveč gospodarskih objektov vključilo v splošne družbene programe. Zaradi tega je popolnoma naravno, če je že doslej obveljalo — čeravno ne vselej dosledno — kot edino upravičeno načelo, da se tudi iz centralnih virov družbena sredstva gospodarskim organizacijam kreditirajo. Bančni in kreditni mehanizem, ki ga pravkar uvajamo, bo to načelo še bolj uveljavil, samo če se nam bo posrečilo vzpostaviti pravilno razmerje med ponudbo in povpraševanjem na trgu dobrin in kapitala. Če upoštevamo, da je obveznost sposojena sredstva vračati ena izmed oblik družbenogospodarskega pritiska, ki navaja proizvajalce k čim smotrnejšemu gospodarjenju, da bi sposojena sredstva sploh lahko vrnili, je to v redu. Toda vprašanja o smotrnosti uporabljanja družbenih sredstev ni mogoče omejiti samo na tista sredstva, ki jih gospodarske organizacije dobivajo iz kakorkoli že koncentriranih sredstev. To vprašanje mora biti ustrezno rešeno za vsa družbena sredstva, ne glede na to, kako so pridobljena. S tem zadevamo ob tisto izredno pomembno teoretično spoznanje marksistične družbenogospodarske misli, ki sem ga že na začetku omenil, na spoznanje, da je proizvodnja oziroma njena večja ali manjša gospodarska upravičenost odvisna tudi od načina delitve v vseh njenih pojavnih oblikah. Rečemo celo lahko, da izraža to spoznanje pravzaprav družbenogospodarsko bistvo delitve. Zaradi tega je tudi delitev (ki je objektivno utemeljena) oblika objektivnega družbenogospodarskega pritiska na proizvajalce. Če že lahko ugotovimo, da smo iz delitve med družbeno skupnostjo in gospodarskimi organizacijami z gospodarsko reformo pregnali zadnje ostanke davkarskih instrumentov, moramo hkrati tudi ugotoviti, da še nismo docela izkoristili tistih objektivnih možnosti, ki nam jih ponuja objektivno spoznanje o povezavi delitve s smotrnostjo gospodarjenja nasploh. Delitev v gospodarskih organizacijah smo sicer prepustili svobodni presoji proizvajalcev, vendar pa smo si hkrati tudi prizadevali, da bi jo podvrgli splošnim družbenim kriterijem. To prizadevanje je bilo z objektivnega družbenogospodarskega vidika upravičeno, čeravno nismo mogli najti ustreznega družbenega mehanizma, s katerim bi ga bili ugra-dili v gospodarski sistem. Ena od pomanjkljivosti obstoječega mehanizma, ki naj v našem gospodarskem sistemu zagotovi čim smotrnejše uporabljanje družbenih sredstev, je zato tudi v tem, da doslej še nismo določno in v skladu z objektivnimi zakoni razvite oblike blagovne produkcije opredelili gospodarskega cilja, za katerega se naj potegujejo gospodarske organizacije. Ko bi opravili to objektivno družbenogospodarsko nalogo, bi morali stopiti še korak naprej in povezati poslovni rezultat gospodarskih organizacij z načinom delitve na sredstva za osebno in družbeno porabo. Tako izpopolnjen gospodarski sistem, bi marsikje pokazal ne samo to, da z družbenimi sredstvi manj smotrno gospodarijo, kot je videti, in da zato pri delitvi preveč upoštevajo osebne materialne interese proizvajalcev v škodo družbenim, temveč bi se objektivno tudi zmanjšala težnja proizvajalcev po dodatnih ali pa po novih družbenih sredstvih. To pa bi v končni posledici vplivalo tudi na manjšo potrebo po obveznem zbiranju družbenih sredstev zunaj gospodarskih organizacij. Proizvajalci bi tako ne kazali samo večjega interesa za čim smotrnejše uporabljanje družbenih sredstev v lastni gospodarski organizaciji, temveč bi težili tudi za samoupravno in ekonomsko upravičeno koncentracijo svojih sredstev v bančnem mehanizmu. In drugi nauk, ki ga lahko povzamemo iz tega razmišljanja: zraven blagovne oblike družbene produkcije moramo v našem gospodarskem sistemu tudi dosledno razvijati tiste oblike delitve dohodka, ki jih objektivno terja družbena oblika lastnine produkcijskih sredstev, če hočemo na kar najbolj ekonomski način zadovoljevati potrebe po širših družbenih načrtih. ZVONIMIR TANKO BORIS MAJER Dileme eksistencialne kritike (Nadaljevanje) III Ker smo zasledili v naši eksistencialni literaturi in kritiki nedvomne fenomenološke vplive, smo v zadnjem razmišljanju soočili nekatere teze naše interpretativne kritike z nazori enega najvidnejših predstavnikov fenomenološke estetike, Romana Ingardena, da bi ugotovili, koliko vzdrže preizkušnjo z vidika fenomenološke estetike same. Zdi se pa, da ostaja ta primerjava irelevantna za tisti del naše eksistencialne literature in kritike, ki pod vplivom Heideggerjeve ontologije ne priznava estetike za samostojno filozofsko oziroma Hterarno-teoretično disciplino, temveč pojmuje oboje — literaturo in njeno interpretacijo — kot »dogajanje resnice biti«. Vplivi Heideggerjevih pogledov na umetnost, pa tudi na svet in človeka sploh, so v delu naše eksistencialne literature in kritike tako očitni, da jih je nemogoče prezreti. To dokazuje že dosledna uporaba Heideggerjeve terminologije, še bolj pa sprejemanje nekaterih temeljnih postavk Heideggerjeve ontologije. Tu se odpira podobno vprašanje, ki smo ga zastavili že v odnosu do fenomenološke estetike : ali je naša interpretativna kritika znala odkriti v Heideggerjevem pojmovanju umetnosti in njene funkcije v sodobnem svetu tista ključna vprašanja in momente, v katerih je dialog med eksistencializmom in marksizmom mogoč in lahko uspešen in kobko je z vidika našega družbenega izkustva in lastne kritične misli nakazala nove, ustreznejše rešitve, kakor pa so mogoče v dometu Heideggerjevega miselnega sveta. Heideggerjevo pojmovanje umetnosti in njene vloge v današnjem svetu je neločljivo povezano z njegovo ontolo- ško koncepcijo in takoimenovano destrukcijo tradicionalne metafizike (h kateri prišteva Heidegger vso zgodovino filozofije od Platona in Aristotela do Nietscheja, pa tudi celotno znanstveno mišljenje). Bistvo metafizike je po Heideg-gerju v tem, da je osredotočila svoj pogled izključno na bivajoče kot bivajoče, da je iskala za pojavi neko nadčut-110, metafizično bivajoče (boga, idejo, materijo), iz česar bi bilo mogoče vse, kar biva, racionalno razložiti in utemeljiti, prezrla pa je pri tem tisti izvor, ki sleherno bivajoče kot bivajoče sploh šele omogoča in utemeljuje, namreč bit bivajo-čega. S tem je bila odprta pot za nastanek logično-kategori-alnega načina mišljenja, filozofije in znanosti, hkrati pa naj bi se s tem zaprla pot do izvornejšega mišljenja (kakršno je poznala v klici predsokratična filozofija). »Znanost —• piše Heidegger — ni izvorno dogajanje resnice, temveč je vedno zgolj izgrajevanje že odprtega področja resnice, in to z do-umevanjem in utemeljevanjem tistega, kar se v njegovem dometu kaže kot mogoče in pravilno. Kolikor kaka znanost prehaja preko pravilnega do resnice, tj. do bitnega razkritja bivaj očega kot takega, je filozofija.«1 Znano nerazumljivost in logično protislovnost Heideggerjevega jezika (in iz Hei-deggerjeve filozofije izhajajoče ontološke poezije, o čemer pozneje) je mogoče razumeti kot zavesten napor, iziti iz okvirov logično-kategorialnega načina mišljenja in izražanja ter pustiti skozi govor »govoriti bit samo.« Bit se v bivajočem odkriva in hkrati skriva, odtujuje. To razkrivajoče prikrivanje in skrivajoče razkrivanje je izvorno dogajanje resnice. »Odprto mesto sredi bivajočega, razsvetlite v (Lichtung), ki omogoča človeku dostop do bivajočega ... ni nekakšen negiben oder s stalno dvignjenim zastorom, na katerem se odvija igra bivajočega. Nasprotno, ta razsvetlitev sama se dogaja kot to dvojno skrivanje. Ne-skritost bivajočega nikoli ni zgolj ob-stoječe stanje, temveč dogajanje. Neskritost (resnica) zato ni ne svojstvo stvari v smislu bivajočega ne lastnost stavkov.«2 Metafiziki se je razlikovanje med bitjo in bivajočim izmaknilo in tako prešlo v pozabo. Pozabljenje biti, njena odtujitev v bivajočem kot bivajočem pomeni Heideggerju temeljno dimenzijo celotne zahodne filozofije, kulture in zgodovine Zahoda sploh. Po-zabljenje biti ni subjektivna napaka filozofov, ki so utemeljili metafiziko, niti objektivno družbeno dogajanje, ki bi moglo potekati drugače, temveč je utemeljeno v sami na- 1 Holzwege, Frankfurt am Main, 1957, str. 50. ! Prav tam, str. 42/43. ravi biti, v njenem razkriva jočem — skrivajočem (»epohal-nem«) značaju, v njeni časovni dimenziji in je kot tako usodno. Ko je človek izgubil stik z bitjo, ko je bila pozabljena ne samo bit sama, temveč izgubljena tudi sleherna sled do nje, je človek izgubil tudi samega sebe. Da bi lahko postal animal rationale (razumno bitje), je moral žrtvovati človeškost človeškega. Tragična, toda neizbežna posledica pozabljen ja biti je bila v tem, da je služnost orodja postala mera človeka, da je po meri orodja zgradil svet, v katerem je sam ostal samo še orodje. Zahodni človek je prepričan — piše Heidegger — da znanost in tehnika osvobajata človeka, da mu napredek znanosti in tehnike zagotavlja varnost v svetu, ki ga obdaja. Zato hoče tudi ves, še neznani in neosvojeni svet spremeniti v svojo podobo po meri orodja. V resnici pa je prav ta način mišljenja, ki leži v osnovi znanosti in tehnike, največja nevarnost za človeka. Yera v znanost in tehniko je Heideggerju znak, da smo izgubili svojo pravo domovino, znamenje človekove odtujenosti, nemoči, izgubljenosti v predmetnem svetu. »Ni atomska bomba, o kateri se toliko govori kot o mašineriji za ubijanje, tisto smrtonosno. Kar človeku že dolgo preti s smrtjo, in to s smrtjo njegove bitnosti, je brezpogojnost golega hotenja v smislu namernega prodiranja v vse. Kar človeka ograža v njegovi bitnosti, je mnenje, da lahko z miroljubnim osvobajanjem, preoblikovanjem, razvijanjem in uporabljanjem prirodnih energij napravi človeškost sprejemljivo za vse in v celoti srečno. Toda mir tega miroljubnega je nemir besnila, ki nenehoma traja ... Tehnika sama onemogoča sleherno izkustvo o svoji bitnosti... razvijajoč v znanosti posebno vrsto znanja, ki nikoli ne bo moglo prodreti v bitno področje tehnike, kaj šele razmisliti o njenem bitnem poreklu.«3 Atomska doba je končna, zaključna faza v pozabljenju biti, ko se izgubi zadnja sled intimnega človekovega odnosa do biti. To je čas, ko se bogovi umaknejo in ko ugasne zadnji svit humanistične vizije. Tedaj zagrne zemljo svetovna noč. »Bitnost tehnike prihaja šele postopoma na dan. Ta dan je do golega tehničnega dne preobrnjena svetovna noč. To je najkrajši dan. Za njim prihaja ena sama brezkončna zima ... Svet postane brezupen (heil-los)«4 Heidegger imenuje to obdobje borni čas (diirftige Zeit). »To je razdobje sveta, 1 Prav tam, str. 271—272. 4 Prav tam, str. 272. ki so se mu izmaknila tla pod nogami, svet, ki mu manjka temelj in visi zato v brez-dno... Čim bolj se svetovna noč približuje polnoči, tem izključneje vlada siromaštvo. Ni se izgubilo samo Sveto kot sled k božanskemu, temveč so se do kraja izbrisali tudi vsi sledovi do tega izgubljenega sledu ... V polnoči je siromaštvo časa največje. Tedaj ne občuti več niti svojega uboštva. Pa vendar si je treba svetovno noč misliti kot usodo, ki se dogaja onkraj optimizma in pesimizma. Morda se svetovna noč sedaj pomika proti svoji sredi. Morda je današnji čas do kraja osiromašeli čas. Morda pa tudi ne, še ne, kljub neizmernemu trpljenju, kljub brezimni muki, kljub vsemu nemiru, kljub naraščajočemu razsulu.«5 A kadar je nevarnost največja, je rešitev blizu. Heideg-ger navaja Holderlinov verz: »Kjer je nevarnost, raste tudi tisto, kar prinaša odrešitev.« Svetovna noč nosi v sebi možnost preobrata. Vendar lahko pride do tega le, »če se svet preorbne iz temelja ali kar pomeni isto, od brezdanjega semkaj. V dobi svetovne noči mora človek izkusiti in vzdržati brezdanjost sveta. Zato pa je potrebno, da so tisti, ki sežejo do brezdanjega«6 (tj. »misleci in pesniki biti«). Na tej točki svojih razmišljanj zastavi Heidegger vprašanje o usodi in poslanstvu umetnosti v »svetovni noči«. Ali je umetnost v današnjem času potrebna, še več: ali je sploh mogoča? Heidegger citira Heglovo misel iz njegovih »Predavanj o estetiki«: »Vendar ni več absolutno potrebno, da bi prikazovali vsebino v obliki umetnosti. Umetnost je za nas po svojem najvišjem določilu preteklost.«' Heglu pomeni umetnost zgolj stopnjo v razvoju absolutnega duha k samemu sebi. V umetnosti žari absolutna ideja v svojem čutnem blesku, vendar prav ta čutni sijaj (kot neprevla-dani ostanek odtujitve v naravi) absolutno idejo hkrati za-temnjuje. Šele v čistem pojmovnem spoznanju, osvobojenem sleherne čutnosti, v filozofiji, mišljeni kot absolutna znanost, doseže absolutna ideja samo sebe, a ko je to uresničeno, je umetnost samo še preteklost, zapopadena v čistem pojmovnem zrenju kot dialektično preseženi moment v gibanju absolutnega duha. Heidegggerju pomeni Heglovo pojmovanje umetnosti, ki umetniško delo podreja filozofiji in znanosti, usodno neizbežnost izgube človekovega kontakta z bitjo. V dobi prevlade logično-instrumentalnega mišljenja, v dobi znanosti in tehnike, ki vse podreja svrhi in potrebi, « Prav tam, str. 248, 249—50. " Prav tam, str. 248—249. ' Hegel, Werke, Bd. X, 1, str. 144. lahko umetnost životari samo kot sredstvo za izpolnjevanje prostega časa, kot dekoracija, kot sredstvo propagande ali v najboljšem primeru kot predmet estetskega doživljanja in umetniškega užitka. »Vendar je morda prav doživljaj tisti element — poudarja Heidegger — v katerem umira umetnost ... čeprav je to umiranje tako počasno, da so za to potrebna stoletja.«8 A če je tako, »čemu pesniki v bornem času?«9 Da bi razrešil »uganko umetnosti«, se Heidegger vrača k izvoru metafizike, da bi odtod znova premislil — v nasprotju z vso dosedanjo filozofsko tradicijo — bistvo umetnosti. Sestop k temelju metafizike pomeni Heidegger ju hkrati njeno destrukcijo, s čimer pade tudi možnost estetike kot samostojne filozofsko-znanstvene discipline. Tradicionalna estetika obravnava umetniško delo le kot predmet spoznanja ter ga nasilno vklepa v racionalne kategorije, ki so narejene po meri služnosti orodja in zato tuje resnični naravi umetniškega dela. (Teza naše interpretativne kritike o nesposobnosti »racionalno-utilitarističnega načina mišljenja«, dojeti bistvo umetnine, ima tu svoj izvor.) Ko analizira razmerje med stvarjo in umetniškim delom, umetnino in resnico, resnico in umetnostjo, prihaja Heidegger do zaključka, da izvira umetnost iz istega pravira kot bitno mišljenje, da oba, čeprav vsak na svoj način »izrekata resnico biti«. »Mišljenje biti je izvorni način pesnjenja. V njem šele prihaja govor do besede, tj. v svojo bitnost... Mišljenje je prapesništvo, ki je pred vsako poezijo ... Vse pesništvo je v smislu pesniškega v svoji osnovi mišljenje.. .«10 Z destrukcijo metafizike se zruši tudi tradicionalni pojem resnice. Resnice Heidegger ne pojmuje kot pravilnosti misli ali kot skladnosti med mišljenjem in stvarnostjo (adae-quatio intellectus et rei), temveč v smislu doslovnega prevoda grške besede a-letheia kot neskritost bivajočega, ki po Heideggerjevem mnenju vsa druga pojmovanja resnice šele utemeljuje in omogoča. Vendar resnica kot neskritost ni stanje, temveč dogajanje v smislu razkrivajočega skrivanja in skrivajočega razkrivanja, zaradi česa je resnica hkrati ne-resnica. To ne pomeni — poudarja Heidegger — da je resnica v svoji osnovi laž, temveč samo, da resnica biva kot taka le, kolikor se hkrati skriva in odkriva. Umetnost je eden izmed načinov dogajanja resnice. »Umetniško delo na svoj način odpira bit bivajočega. V ' Holzwege, str. 66. * Prav tam, str. 250. 11 Prav tam, str. 6). njem se dogaja to odpiranje, razkrivanje, tj. resnica biva-jočega... V umetniškem delu se resnica bivajočega postavi v delo. Umetnost je samopostavitev-resnice-v-delo... Iz pesniške biti umetnosti se dogaja, da se sredi bivajočega odpira prostor, v čigar odprtosti je vse drugače kakor sicer ... Umetnost omogoča resnici, da privre na dan... Izvor umet-.ntiškega dela, tistih, ki ustvarjajo in tistih, ki umetnost čuvajo, se pravi prisotnost nekega naroda, je umetnost. Tako je, ker je umetnost v svoji biti izvor in nič drugega: odličen način, kako resnica biva avtentično, tj. zgodovinsko... Kot stvariteljstvo je umetnost bitno zgodovinska. To ne pomeni le: umetnost ima zgodovino v zunanjem smislu, da se v menjavi časa z mnogim drugim vred dogaja, spreminja in prehaja ... temveč umetnost je zgodovinska v tem bitnem smislu, da je ona sama zgodovina in da zgodovino v navedenem smislu utemeljuje.«11 Podobno kot pojem resnice modificira Heidegger tudi običajno predstavo o govoru. Govor ni zgolj občevalno sredstvo, s katerim sporočajo ljudje drug drugemu svoje misli, želje in čustva, temveč je najizvornejše dogajanje resnice, »hiša biti«, ki šele odpira človeku dostop do bivajočega kot bivajočega. »Govor je pesnjenje v bitnem smislu. Ker je prav govor tisto dogajanje, v katerem se človeku sploh šele odpira bivajoče kot bivajoče, je poezija v ožjem smislu najizvornejše pesništvo. Govor ni pesništvo zato, ker je pra-poezija, temveč se poezija dogaja v govoru, ker čuva govor izvorno bit pesništva.«12 Tu se odpira še en pogled na vprašanje komukativnosti hermetične poezije. Če jezik ni sredstvo za sporazumevanje, temveč izvorno dogajanje ali bivanje resnice v smislu razkrivajočega prikrivanja, tedaj logično-kategorialno mišljenje in izražanje ne le ni primerno za izpovedovanje umetniške resnice, temveč naravnost preprečuje dostop do nje. V tem smislu je potem mogoče reči, da je »bivanje sodobnosti« pogoj za razumevanje hermetične poezije. Seveda pa je to mogoče trditi le, kolikor sprejmemo tudi celotno Heideggerjevo ontologijo. Heidegger meni, da se z destrukcijo metafizike, s preobratom v mišljenju pričenja preobrat v »svetovni noči«. Ta preobrat ni mišljen kot realno poseganje v družbeno dogajanje, kot stvarni družbeni angažma, temveč kot usodnost samega dogajanja biti. Zato Heidegger tudi ne poziva k nikakršni družbeni akciji. Konca svetovne noči ni mogoče 11 Prav tam, str. 59, 64—65. 12 Prav tam, str. 61. a 193 izsiliti z bojem. Naprotno, vsaka namerna družbena akcija le še bolj poglablja in podaljšuje svetovalo noč. »Vsaka rešitev s pomočjo kakršnega koli, še tako dobro zamišljenega pripomočka, je za človeka, ki je v svoji biti ogrožen ves čas trajanja svoje usode, zgolj videz.«13 Vendar tudi usoda sama od sebe ne more izvesti preobrata, če ji ljudje (»smrtniki«) ne pripravijo poti. Heideg-ger citira Holderlinovo himno »Mnemosyme«, kjer pravi pesnik: »Ne zmorejo bogovi vsega. Zakaj pred njimi dospejo smrtniki v brezdanje. Z njimi se torej začne preobrat.« »Niti groza, nadaljuje Heidegger Holderlinovo misel, vzeta sama zase kot temelj preobrata, nič ne zaleže, dokler se ne preobrne s smrtniki. S smrtniki pa se preobrne, ko najdejo pot v svojo lastno bitnost.«14 A kdo so tisti, ki kažejo ljudem pot do biti? To so po Heideggerju pesniki biti. Misleci in pesniki biti so tisti, ki v mraku svetovne noči iščejo sledove »pobeglih bogov« in s tem krčijo sorodnim smrtnikom pot k obratu. Pesništvo in bitno mišljenje v dobi svetovne noči sovpadeta. »V tem svetovnem času se moramo šele naučiti, da je pesnjenje tudi stvar mišljenja... Biti pesnik v 'bornem času, pomeni: s pesmijo iskati sledove pobeglih bogov. Zato pesniki v dobi svetovne noči izrekajo sveto. Zategadelj je svetovna noč v Holderlinovem jeziku sveta noč. Bistvu pesnika, ki je v tem svetovnem razdobju resnično pesnik, pripada, da mu iz ubo-štva časa postaneta najprej pesništvo in pesniški poklic pesniško vprašanje. Zato morajo »pesniki v bornem času« bit pesništva posebej opevati. Drugi se moramo naučiti čuti govor teh pesnikov, za kar je potrebno, da si v času, ki bit zakriva, ne zastremo pogleda s tem, da izračunavamo čas zgolj iz bivajoeega .. .15 Naša ontološka (ali kakor jo imenujejo njeni interpreti — bivanjska) poezija in njena interpretacija se gibljeta vseskozi v okviru teh Heideggerjevih pogledov. Zato filozofsko tudi stojita in padeta s Heideggerjevo ontologijo. Naj za ilustracijo zadošča nekaj primerov. V vrsti člankov izpod peresa naših interpretativnih kritikov se umetnost kategorično opredeljuje kot pot do biti. Tako npr. Braco Rotar ponovno v članku »Poezija in evidenca«,16 kjer beremo: »Iz že opisanega lahko izvlečemo najobširnejšo, najbrezobvez-nejšo, istočasno pa vseobvezujočo (?) definicijo umetnosti dn " Prav tam, str. 273. " Prav tam, str. 249. 15 Prav tam, str. 251. u Braco Rotar, »Poezija ali evidenca«, Tribuna 12. 1. 1966. z njo seveda poezije. Umetnost je utiranje poti do biti!... Umetnik potuje po temni pokrajini z močno svetilko v roki in osvetljuje predmete okoli sebe... in tako osvetljene prepušča drugim... tistim, ki so mu voljni in zmožni slediti oziroma tistim, ki so stopili na sorodno pot v to neznano in nikoli popolnoma spoznavno pokrajino, kjer je pretežni prostor našega bivanja... Zato bodimo po poti, jo zato osvetljujemo z upanjem, da nekoč ne bo več potrebna umetnost, da bo utrt človekov dom v svetu, da se bo nekoč s svetom združil na drugačnem nivoju, kot je z njim združena žival — s tega nivoja je namreč izgnan. Toda to so samo prividi, zaenkrat je človek tujec in tujek v svetu, ki ga pod nobenim pogojem noče sprejeti vase... To je zaenkrat edina možna oblika bivanja v svetu, ki se s svetom integrira na človeka vrednem nivoju. Umetnost pomeni nadomestilo za domovanje človeka, je spoznavanje in udomačevanje sveta, je luč spoznanja in eksistence v njegovem mraku. Osvetljevanje stvari je ... nadomestek za obup na brezupni poti, istočasno pa užitek boga, ki ustvarja svet... Umetnost izčrpava možnosti, da bi zožila krog, da bi se približala svojemu izvoru, ki je hkrati izvor vsega... Umetnost pomeni napor prebivati-v-svetu, biti-v-svetu, zgoščen in postavljen pred nas v svoji čisti obliki« itd. Podobno tudi A. Inkret v večini svojih interpretacij nikjer ne prestopa okvira Heideggerje-vih pogledov na umetnost. Njegova zadnja študija o poeziji Gregorja Strniše17 je naravnost šolski primer lieidegrovske interpretacije nekega pesniškega dela. »Nivo bivanja — zatrjuje Inkret — je, če natanko premislimo, edini nivo, ki lahko odpre pot do notranjega, torej vsebinskega bistva vsake poezije. Sicer nujno obstanemo pred zidom pragmat-skega ali pa estetističnega ukvarjanja s poezijo...« I a »nivo bivanja«, iz katerega Inkret izpeljuje analizo Strni-ševe pesniške ustvarjalnosti, je vseskozi nivo Heideggerjeve ontološke koncepcije umetnosti in je nikjer niti za troho ne prehaja. Vse, kar je v njej rečeno, je mogoče reči tako edinole s stališča Heideggerjeve ontologije. Zlasti zanimivo je, da interpretativna kritika v zadnjem času odreka ontološki poeziji (in z njo vred umetnosti sploh) kakršno koli družbeno angažiranost. »Ta poezija — piše Inkret — je preveč scela v prostoru. Ne gre ji za angažma subjektivnega in posebnega zoper splošno, za sentiment in patos, značilen za Strniševe predhodnike ... Strniši je poezija znamenje same prisotnosti v prostoru in objektivizacije te prisotnosti... " Andrej Inkret, »Odisejada Gregorja Strniše«, Tribuna 29. 12. 1965. Pesnik ni v konfliktu s svetom.«18 Prav v duhu Heidegger-jeva pojmovanja vloge umetnosti v »svetovni noči«! Povsem enako piše tudi B. Rotar: »Moja poezija ni pamflet, ni socialna kritika, ni negacija družbene ali drugačne stvarnosti.« Edino, kar je še preostalo umetnosti od nekdanje družbene angažiranosti, je »izpodmikanje tal tistim, ki mislijo v tem ploščatem nivoju ter rešujejo svojo ozkost in nezmožnost biti-v-svetu z iluzijo tlačenja v nesprejemljive kalupe«.19 Prav res. Vendar če komu Rotarjevo pisanje iz-podmika tla pod nogami, je to »bivanjska« poezija in njena interpretacija sama. Mar pisec ne vidi, da se s svojim nekritičnim ontologoziranjem sam brezupno zapleta v »nesprejemljive kalupe« Heideggerjeve ontologije, med katerimi je prav »biti-v-svetu« (In-der-Welt-sein) ključni eksistencial? Pa premislimo, kaj bi mogel pomeniti ta znameniti »biti-v-svetu« izven kalupov Heideggerjeve ontologije. Najbrž predvsem biti v našem svetu, danes in tukaj, sredi našega družbenega dogajanja, sredi razreševanja protislovij, ki jih prinaša s seboj burna dinamika našega družbenega razvoja, v boju proti vsemu tistemu, kar je gnilega, včerajšnjega, nehumanega v naši družbi in za vse tisto, za kar se je v naši družbi vredno in treba boriti. Toda bivanjska poezija se odreka vsemu temu. Kaj je potemtakem dejanska vsebina Rotarjevega pojma biti-v-svetu? Mar ne prav nasprotno od tega, kar nam hoče sugerirati, namreč umikanje-iz-sveta, zapiranje v lupino svoje subjektivitete, (ki si po Rotarju sama »formira nivo svoje družbene odgovornosti«) ali po Inkretu v lupino — »posamezne in samotne eksistence«, ki se boječe odloča za »vse tvegajočo zvezo s svetom«. Če se vprašamo, koliko je naša interpetativna kritika začutila potrebo po kritičnem dialogu s Heideggerjevo ontološko koncepcijo umetnosti, moramo odgovoriti na to vprašanje žal negativno. Nobenega sledu ni, da bi si tako nalogo sploh zastavila. In vendar je v Heideggerjevih pogledih na umetnost in njeno funkcijo v sodobnem svetu vrsta točk, v katerih je dialog možen in celo potreben. To je predvsem Heideggerjeva vizija odtujenega sveta, njegovih nevarnosti, posledic in možnosti izhoda; poskus, iz situacije odtujenega sveta znova premisliti bistvo umetnosti in umetniškega ustvarjanja sploh, posebej še poezije ter na nov način zastaviti vprašanje o funkciji umetnosti v današnjem času. Naloga dialoga bi bila, razmisliti ta vprašanja v luči 18 Prav tam. 11 B. Rotar, »Poezija ali evidenca«. sodobnega, posebej še našega družbenega izkustva, možnosti in perspektiv. Nemogoče je zanikati, da jugoslovansko družbeno izkustvo, medvojno in povojno, ne nudi možnosti za nove odgovore na ta vprašanja. Hkrati pa je v celi vrsti točk neizbežna tudi kritika in polemika. Celotna shema o pozabljenju biti in iz nje izvedena »destrukcija metafizike« je umetna konstrukcija, ki neuspelo reproducira zgodovino alienacije, ne da bi bila zmožna odkriti resnične družbene vzroke človekove odtujenosti in je v tem pogledu daleč pod nivojem Marxove analize alienativnih procesov; popolnoma nevzdržno in objektivno neutemeljeno je njegovo podcenjevanje spoznavne vrednosti znanstvenega mišljenja; predimenzionirana, čeprav lucidno opažena je nevarnost tehnike, vloga tehničnega napredka pa sploh docela napačno ocenjena; nevzdržna je dilema tehnika ali humanizem; prav tako nevzdržna je Heideggerjeva teza o svetovni noči, ki je tako črna, da je izbrisana sleherna razlika med koncentracijskimi taborišči in osvobodilnim bojem, med ko-lonijalnim zatiranjem in osvobodilnimi gibanji. Glavna pomanjkljivost Heideggerjevega družbenega koncepta je slepota za stvarna družbena gibanja in stvarne družbene vzroke alienativnih procesov, hkrati s popolno nesposobnostjo oceniti, katera družbena gibanja so progresivna in katera reakcionarna (kar je razvidno že iz Heideggerjevega pristopa k nacistični stranki po prihodu Hitlerja na oblast). Najbrž je prav v tem iskati razlago za preroški mrak, v katerega zavija Heidegger svoje napovedi o prihodu biti in pripravi mišljenja na ta prihod. Samo s kritičnim odnosom do celotnega Heideggerjevega filozofskega koncepta, zlasti pa njegove ontološke utemeljitve, se je mogoče dokopati do tistih plodnih in živih anticipacij, ki jih Heideggerjeva filozofska misel nedvomno vsebuje ter stopiti z njimi v dialog. Nikakor pa ne z verzifikacijo Heideggerjevih ontoloških tez in njihovo prav takšno heidegrovsko interpretacijo. Menim, da dela naša interpretativna kritika eksistencialni poeziji slabo uslugo. Prepričan sem, da vsebuje npr. Strniševa poezija mnogo več neposredno človeškega in umetniško vznemirljivega, kakor pa je uspelo to zajeti Inkretu z njegovo mrežo ontoloških eksistencialov. Seveda je to vprašanje, o katerem lahko odloči le kvalificirana literarna kritika. Naša naloga se tu omejuje na analizo idejno-filozofskih osnov te poezije oziroma njene interpretacije. Ugotavljanje filozofskega ozadja neke literarne smeri samo po sebi še ne pomeni sodbe o njeni estetski vrednosti ali ne-vrednosti. Menim, da bi bilo skrajno škodljivo, če bi zaradi take ali drugačne filozofske afinitete zoževali svobodo umetniškega ustvarjanja. Samo v ozračju popolne svobode se umetnost lahko uspešno razvija ter pokaže vse svoje zmožnosti, pa tudi meje in ne-možnosti. Vendar pa ta svoboda implicira tudi svobodo kritike, filozofske nič manj kot literarne in estetske. W. Stegmiiller pravi v svojem pregledu glavnih struj sodobne filozofije, da »skriva filozofija, kakršno razvija Heidegger, v sebi dvoje možnih reakcij: kdor niti ne poskuša, da bi izvršil preobrat, ki ga izvaja Heidegger, temveč sodi o njem s kakršnega koli trdnega stališča, se mu mora zdeti ta filozofija nerazumljivo besedičenje ali v najboljšem primeru brezuspešen poskus nekakšnega racionalizi-ranega iracionalizma. Komur pa uspe, da inapravi ta preobrat, se mu odkrije načelno nov način gledanja, ki pa lahko človeka tako prevzame in zaslepi, da se mu zde vse prejšnje pridobitve filozofije presežene... kar nujno vodi do tega, da izgubi mišljenje kontrolo nad seboj ... Prvo kot drugo stališče je enako enostransko.«20 Vse kaže, da je za našo »bivanjsko« poezijo in kritiko značilna druga skrajnost, o kateri govori Stegmiiller. Vsekakor postaja izčrpna eksplikacija in imanentno-filozofska kritika celotnega Heideggerjevega ontološkega koncepta v našem kulutrnem prostoru vse bolj neodložljiva naloga. Ontološka poezija kot literarna smer seveda ni nič izvirno slovenskega. Naša domača »bivanjska« poezija je zgolj zapozneli odmev širše evropske literarne struje, ki se je drugod po svetu že močno izčrpala. Njena odvisnost od Heideggerjeve ontologije je tudi tam povsem očitna in je nihče ne zanika. Če se vprašamo po vzrokih sorazmerno velikega vpliva Heideggerjeve filozofije na del evropske inteligence, ne nazadnje tudi v socialističnih deželah, je treba le-te iskati tako v nekaterih determinantah Heideggerjevega filozofskega nauka kot v situaciji evropske humanistične inteligence pred drugo svetovno vojno in po njej. Heideg-gerjeva filozofska interpretacija odtujenega sveta, proglašena za radikalni preobrat vsega dotedanjega načina filozofskega mišljenja (»destrukoija metafizike«), svojevrstni esha-tološki patos, ki preveva njegovo mišljenje, preroški mrak, v katerega ovija svoje napovedi o izhodu »svetovne noči«, prometejska vloga, ki jo v »bornem času« pripisuje »mislecem in poetom biti« — vse to je predstavljalo — in deloma še predstavlja — nepremagljiv čar in veliko privlačno silo " Stegmiiller, Glavne struje savremene filozofije, Bg. 1962, str. 189. za tisti del humanistične inteligence, ki se je razočaral nad realnimi družbenimi gibanji in njihovimi možnostmi, ki so se mu revolucionarne perspektive vse bolj prikazovale kot Sisifov mit, kot nemožnost, z realno družbeno akcijo prekoračiti okvire odtujenega sveta in ki se je hkrati v svojem korenu čutil ogroženega od pohoda tehnike in tehnične civilizacije. Nedvomno pa je k vplivu Heideggerjeve filozofije znatno pripomogla tudi stalinistična diskvalifikacija Marxo-ve misli in popolna slepota doktrinarnega marksizma za eksistencialne probleme in alienacijske stiske sodobnega človeka. Če se vprašamo po vzrokih »eksistencialnega razpoloženja« in pristajanja na Heideggerjevo ontologijo v delu naše povojne generacije (ker prihaja najbolj do izraza prav v »bivanjski« poeziji in njeni »interpretaciji«), bomo našli podobne motive, kot so pogojevali eksistencialistične vplive v vrstah levo usmerjene evropske inteligence. Eden izmed specifičnih vzrokov — ki pa ga srečujemo tudi med delom mlade generacije v drugih socialističnih deželah — je občutje, da je povojna generacija v nekem smislu generacija brez alternative: nazaj v razredno družbo, v meščansko parlamentarno demokracijo ni mogoče — in si tudi ne želi •—t naprej ni videti poti. Obstoji samo še možnost, pristajati na dano, sprijazniti se s tem, kar je in kakor je. Toda to dano, ta prozaična in nelepa stvarnost je v očeh tega dela povojne generacije že zdavnaj izgubila tisti humanistični sijaj, tisti revolucionarni zanos, skozi katerega generacija njihovih očetov, ki so izbojevali pot iz starega sveta, še vedno doživlja današnjo stvarnost. Skoraj z zavistjo gleda povojna generacija na svoje očete, ki jim je bila dana edinstvena, enkratna, neponovljiva možnost »brezpogojnega tveganja«, možnost, preobrniti svet iz temelja. Zdi se, da je tu eden izmed vzrokov »konflikta« med staro in novo generacijo. In vendar je ta »generacijski« konflikt v znatni meri zgolj videz, čeprav izhaja iz objektivnih protislovij našega družbenega razvoja, a ne nazadnje tudi iz subjektivnih napak v odnosu do mlade generacij?. V bistvu izvira ta »konflikt« iz enostranske ocene današnjega stanja in s tem možnosti, nalog in odgovornosti nastopajočih generacij. Družbeni »eksperiment«, ki ga danes izvajamo (samoupravljanje), ni nič manjše tveganje, zvezano z nič manjšimi nevarnostmi, kot je bilo tisto v času narodnoosvobodilnega boja. Tudi zdaj tvegamo, da pridobimo ali izgubimo vse: da se vrnemo po dolgem ovinku tja, kjer smo bili poprej, v odtujeni svet, ali pa da dokončno prebijemo okvire človekove odtujenosti in mu odpremo povsem nove, doslej neznane horizonte. Za nič manj kot za to gre. Tudi to je »preobrat iz temelja.« Stara generacija je to pot odprla in s tem izvršila zgodovinsko dejanje. Naloga nastopajočih generacij je, da gredo po tej poti dalje. Hoditi po tej poti ni nič manjše »tveganje«, kot stopiti nanjo. »Tvegati« to pot, pomeni, spopasti se z neizbežnostmi realnih protislovij družbenega dogajanja, vztrajati in boriti se tudi tam, kjer se zdi, da humanistična vizija ugaša — in prav tam še posebej — zavedajoč se, da je ob-časnost ugašanja humanistične vizije neizbežnost tveganja. Brez tega bi tveganje ne bilo tveganje, temveč varna, že iz-hojena pot. Toda kdo je, ki naj »izhodi« to pot, če ne generacije, ki prihajajo? Zato pomeni zapirati se v slonokoščene stolpe individualne subjektivitete, jecljaje izrekajoč za Heideggerjem »resnico biti«, bežati pred odgovornostjo, ki jo nalaga čas novim generacijam, umikati se pred resničnim tveganjem, ki ga zahteva čas ter naprtiti breme in krivdo tveganja drugim. Tako se »resnica bivanja«, ki jo oznanja naša interpretativna kritika, izkaže nazadnje kot neresnica, kot beg in umik od tiste edinstvene, enkratne, neponovljive možnosti, kakršno ima malokatera mlada generacija drugod po svetu, da prevzame nase odgovornost tveganja velikega družbenega eksperimenta, da s svojim mladostnim žarom znova razplamti humanistično vizijo ter razsvetli z njo pot, po kateri stopamo, da ne zaidemo nazaj v mrak »svetovne noči«. JANEZ BUKOVEC Banke v našem finančnem sistemu Kmalu bo minilo leto, ko bi morale naše banke prilagoditi svojo organizacijsko-poslovno politiko in upravljanje zakonu o bankah in kreditnih poslih, ki je bil sprejet lani meseca marca. Čeprav je bil novi zakon do neke mere že znanilec nove politike, so ukrepi po gospodarski reformi ponovno aktualizirali nekatera vprašanja bančno-kreditnega sistema. Zato ni čudno, da je danes razprava o bankah, kreditih in denarju celo bolj živahna kot pa je bila pred sprejetjem novega zakona. O tem nam pričajo: ustanovitev posebne komisije v zvezni skupščini, predlog za izpopolnitev zakona o bankah in kreditnih poslih. Tem vprašanjem je posvetil svoje delo zadnji letni zbor Zveze ekonomistov Slovenije. Svoje mnenje o teh vprašanjih je v posebni razpravi povedala tudi Narodna banka. Vsa ta pestra družbeno strokovna dejavnost kaže, da niti teoretična niti praktična plat bančno-kreditnega sistema še ni dala povsem zadovoljivih rezultatov. V mejah teh razmišljanj bom poskusil opredeliti mesto, dolžnosti in možnosti bank v našem gospodarstvu. Zdi se mi namreč, da od njih pričakujemo preveč in si jih predstavljamo kot nekak »deus ex mackina«, ki ima nalogo, da reši nekatera osnovna vprašanja s področja razširjene reprodukcije. 1. Dvojna vloga bank V sodobnem gospodarstvu so banke tiste finančne ustanove, ki oskrbujejo gospodarstvo z denarjem in ki posredujejo prelivanja akumulacije-kapitala. Emisija denarja in cirkulacija kapitala kvalificirata finančne institucije kot banke. Emisijska funkcija bank je razlog, da povsod po svetu obravnavajo banke kot gospodarske organizacije posebnega družbenega pomena. Od tod izvirajo tudi argumenti za oziroma proti poslovnosti bank. Osnovna naloga centralne banke je, da s svojo kreditno politiko, s politiko svoje obrestne mere, z zahtevami po določenem obsegu rezerv, s politiko odkupa in prodaje zlata in deviz in še z drugimi ukrepi uravnava imetja — rezerve poslovnih bank pri njej tako, da morajo te ali zniževati svoje kredite ali pa jih po potrebi širijo in tako ustvarjajo gospodarstvu potrebna denarna sredstva. Odgovornost centralnih bank je zato osredotočena na to, da prilagajajo denarno maso — emisijo vsakokratnim potrebam gospodarstva. Merila, po katerih ocenjujemo uspešnost emisijske politike centralne banke, so zato: stopnja zaposlenosti in rasti gospodarstva, stanje v plačilni bilanci ter stabilnost cen. Emisijska funkcija bank oz. bolje bančnega sistema kot eminentna splošno družbena funkcija pa je povsem združljiva z drugo funkcijo bank, in sicer s posredništvom na področju prelivanja kapitala. Ta združljivost izvira iz specifične organiziranosti bančnega sistema, ki dopušča, da je kreditni potencial posamezne poslovne banke odvisen izključno od mase zbranih depozitov oz. od kreditov, dobljenih pri drugih bankah. Banka kot finančna institucija za prelivanje kapitala ima svoje posebne lastnosti. V nasprotju z običajnimi podjetji oz. nekaterimi drugimi kreditno-finančnimi institucijami banke niso »lastnik« sredstev, s katerimi razpolagajo in poslujejo, ampak le posrednik med tistimi, ki razpolagajo s prostimi sredstvi, in tistimi, ki jih želijo uporabiti. V tej svoji funkciji nastopajo banke kot trg kratkoročnega in dolgoročnega kapitala. Razen z bankami kot tržiščem — kapitala se srečujemo v isti vlogi tudi z efektno borzo. Ta je kot trg kapitala le posebno organiziran prostor (sejmišče), kjer se srečuje lastnik kapitala s povpraševalci. Banka pa nastopa kot trgovec s kapitalom, ki ga »kupuje in prodaja« na svoje ime in svoj račun ali pa vsaj zanj garantira. Trgovanje s kapitalom kot osnovna bančna funkcija se mora prilagoditi trem osnovnim principom bančnega poslovanja, in sicer: likvidnosti, varnosti in donosnosti, ki v bistvu usmerjajo in omejujejo poslovno politiko bank. Stalno očitajo bankam tako v svetu kot doma, da so v svoji poslovni politiki veliko preveč konservativne in da niso vedno voljne slediti finančnim zahtevam, ki jih porajajo potrebe gospodarstva. Ti očitki so v precejšnji meri neobjektivni, ker ne upoštevajo izredne važnosti ki jo ima varnost pri naložbah v bančnem poslovanju. Banke ne delajo z lastnim, ampak s tujim kapitalom — vlogami. Zato morajo varovati predvsem koristi vlagateljev; to se kaže tako, da so vloge vedno likvidne in da iščejo banke take naložbe, kjer je riziko, da se kapital izgubi, najmanjši. Potreba po likvidnosti in varnosti je osnovno vodilo bančne kreditne politike. Zato so tudi tako ostri kreditni pogoji tako glede namena kreditov kot rokov vračanja in zavarovanja; princip donosnosti je zato šele na zadnjem mestu. Čeprav ni nobenega dvoma, da bančno poslovanje je in mora biti donosno, je sla po dohodku močno omejena s prej navedenima principoma. Nikogar v svetu namreč ni, ki bi donosnost pri trgovcu z denarnim kapitalom — banko ugotavljal na isti način kot pri trgovcu z blagom. Na koncu tega poglavja moramo omeniti še eno funkcijo bank, in sicer, da so te institucije centralizacije kapitala — finančnih sredstev. Kljub vsej konservativnosti bančnega poslovanja združujejo banke pomembna in manj pomembna prosta denarna sredstva v enoten kreditni potencial, ki je sposoben pokriti del finančnih potreb, ki izvirajo iz rastoče kapitalne intenzivnosti sodobne proizvodnje. 2. Finančni odnosi gospodarskih organizacij Nedvomno so gospodarske organizacije najbolj pomembni komitenti bank. Zato je razumljivo, da bo poslovna politika bank pogojena prvenstveno z interesi podjetij, ki jih izraža celoten kompleks finančnih odnosov med banko in podjetjem. Preden se lahko bliže seznanimo s temi odnosi, moramo nanizati še tiste finančne odnose, ki se razvijajo mimo banke in ki v precejšnji meri omejujejo obseg odnosov med njo in podjetjem. Za podjetje so vsekakor zelo pomembni tisti finančni odnosi, ki jih blagovna proizvodnja poraja iz delitve dela, tako, da se neposredno prelivajo sredstva na osnovi med-podjetniških poslovnih odnosov. Finančne odnose v okviru sistema podjetij moremo razdeliti na dve skupini, in sicer: na blagovno-finančne in na investicijsko-finančne. Prva skupina teh odnosov nastaja na podlagi medpodjetniškega blagovnega prometa in jo izražajo blagovne terjatve in obveznosti podjetij. Ti odnosi so bolj kratkoročnega značaja in zato tudi precej dinamični. Urejen in utečen sistem medpodjetniškega blagovnega kreditiranja pomaga širiti tržne možnosti in s tem pospešuje proizvodnjo, zmanjšuje pa potrebo po prelivanju sredstev preko finančnih institucij, kot so banke. Če je sistem medpodjetniškega blagovnega kreditiranja v našem gospodarstvu že dokaj razvit, pa tega ne moremo trditi za medpodjetniške investicijsko-finančne odnose. Tako obseg kot rezultati takega združevanja sredstev so še skromni, vendar se širijo kot pogoj in tudi kot rezultat gospodarske reforme in kot nujnosti, da se uveljavi intenzivnejši način gospodarjenja. Intenzifikacija proizvodnje z metodami, kot so specializacija proizvodnih programov, kooperacija na bazi vertikalne delitve dela, masovna proizvodnja, ki temelji na svetovnem trgu, vodi v razne oblike integracije individualnih blagovnih proizvajalcev in v čvrste po-slovno-proizvodne odnose. Te silnice v razvoju proizvajalnih sil nujno porajajo tudi finančno integracijo, tj. povezavo finančnih sredstev podjetij za izvedbo skupnih investicijskih programov, da se izpolnijo in kompletirajo proizvodne kapacitete v enotno produkcijsko linijo. Proizvodna povezanost in odvisnost na videz samostojnih podjetij poraja specifično cirkulacijo kapitala, ki jo opravljajo nosilci sredstev preko integracije podjetij, združenih podjetij oz. združenj. Območje medpodjetniških investicijsko-finančnih odnosov je seveda znatno širše kot pa pri bančno-kreditnih odnosih, saj obsega tako dogovore o količini dobave, kvaliteti dobav, cenah, deviznih sredstvih, tehničnem sodelovanju, delitvi rizika in dohodka itd. Opozoriti pa je potrebno, da so pravice in dolžnosti partnerjev iz tovrstnih finančnih odnosov pri nas tako s stališča samoupravljanja kot soupravljanja še premalo razčiščene, kar tudi ovira hitrejši razvoj stvarne integracije gospodarstva. Večji del te cirkulacije kapitala nujno poteka mimo bank, ki so pri takih poslih udeležene le toliko, kolikor so pripravljene priskrbeti manjkajoča sredstva in tako pospeševati integracijo gospodarstva. Prelivanje kapitala preko medpodjetniškega blagovnega prometa oz. skupnih investicijskih programov je zato gospodarstvu najbližje in najbolj izraža skupnost poslovnih interesov. Banka kot posrednik pri prelivanju kapitala nastopa šele, ko so izčrpane možnosti za neposredne finančne odnose v gospodarstvu. Zato so možnosti bank pri usmerjanju sredstev družbene reprodukcije mnogo ožje, kot si mislimo oz. kot je razvidno iz bančnih bilanc. Poslovni prostor banke se začenja tam, kjer prenehajo medsebojni finančni odnosi gospodarstva. Preko bank se zato preliva le tisti del prostih sredstev iz podjetij, ki ne najde ustreznega plasmaja po poslovnem interesu. 3. Struktura sredstev poslovnih bank Zakon o bankah in kreditnih poslih pravi, da so banke gospodarske organizacije posebnega družbenega pomena, ker upravljajo v imenu družbene skupnosti poverjena jim skupna sredstva družbene reprodukcije skladno s splošno družbenimi interesi, izraženimi v planih družbeno-političnih skupnosti, v kreditni politiki in načelih bančnega poslovanja. Zakon nadalje določa, da se pravice in dolžnosti pri upravljanju bank stvar bančnih komitentov: delovnih in drugih organizacij ter družbeno-političnih skupnosti, in sicer na osnovi vloženih sredstev. Upravljalne pravice, ki izvirajo iz naslova sredstev, so seveda omejene. Zbor banke kot najvišji organ upravljanja mora imeti najmanj 25 članov, posamezen zbor pa ne sme razpolagati z več kot 10 odstotki celotnega števila glasov. Namen teh omejitev je, da se preprečijo monopolistične tendence, in da se kar najbolj poveča število upravljavcev. Ko smo tako prikazali želje zakonodajalca glede funkcije bank v našem gospodarskem sistemu in načina upravljanja, si moramo ogledati še stvarno strukturo »bančnih sredstev«, ki jo bomo prikazali po podatkih za december 1964 v milijardah in v novih dinarjih. Struktura v % Skupna sredstva (pasiva) poslovnih bank 87 100 Bivši družbeni skladi: družbeni investicijski skladi 36 42 skladi za stanovanjsko izgradnjo 9 10 45 52 Inozemska sredstva 1 1 Po zakonu blokirana sredstva 4 4 Skladi bank 1 1 Krediti Narodne banke 16 19 22 25 Sredstva komitentov: prosta 17 20 vezana 3 3 20 23 Iz gornjega prikaza lahko zaključimo, da so glavni viri kreditnega potenciala poslovnih bank bivši družbeni investicijski skladi, sredstva, blokirana po zakonu, in krediti Narodne banke; sredstva komitentov postavljajo manj kot četrtino bančnega kreditnega potenciala. Prav ta struktura bančnih sredstev poraja vrsto problemov, ki jim še nismo našli ustrezne rešitve. Mednje spadajo: odnos bank do družbenih planov, tj. do splošne razvojne politike, kreditna politika Narodne banke, blokiranje sredstev in močna razdrobljenost bank glede na skromen obseg sredstev komitentov. 4. Banke in razDojna politika V našem gospodarskem sistemu kot kombinaciji samoupravljanja in planiranja je problem materialno-finančne baze splošno razvojne politike še posebno važen. Po odpravi davčnih oblik zajemanja akumulacije in po prenosu investicijskih skladov na banke ni več nobene institucije, ki bi lahko zagotovila pravočasno realizacijo osnovnih investicijskih razvojnih programov, in sicer tistih, ki se ne izvajajo po investicijsko-finančnih dogovorih v gospodarstvu. Po prenosu skladov družbeno-političnih skupnosti na banke je po logiki finančnega sistema prešlo breme izvajanja razvojne politike na banke in tako so prevzele odgovornost za usmerjanje razširjene reprodukcije. Ta odgovornost je potrjena tudi z zakonom, ki pravi, da upravljajo banke družbena sredstva reprodukcije in da so dolžne upoštevati smernice družbenih planov. Konkretne upravljalne pravice pa so v rokah bančnih komitentov, katerih interesi so ali pa niso skladni s tekočo razvojno politiko. Ker imamo opravka z blagovno proizvodnjo, je razumljivo, da bo nujno prevladal individualni interes upravljavcev, še posebno zato, ker je bančna mreža močno razpršena in na videz posamezna banka ne more niti pomembneje pospeševati niti zavirati izvedbo posameznih programov. Praznina na tem področju se je še posebej jasno pokazala, ko se je poslovanje zveznih specializiranih bank prilagodilo novemu zakonu. Kreditni potencial teh bank sestavljajo predvsem investicijska sredstva federacije v višini ca. 24 milijard ND po stanju v decembru 1964. Sredstva komitentov pa ne presegajo 2 milijard ND. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi majhna skupina upravljavcev teh treh bank razpolagala z dvema tretjinama najkvalitetnejšega jugoslovanskega kapitala. Prav dilema, ali naj se prepustijo tudi sredstva bivšega Splošnega investicijskega sklada v upravljanje bančnim komitentom, je povzročila, da so odgodili ustanovne zbore teh bank in da se je medtem pripravila izpre-memba zakona o bankah, ki izvzema investicijska sredstva družbeno-političnih skupnosti iz veljavnega sistema upravljanja bank. Sredstva družbenih investicijskih skladov so torej posebna kategorija družbenega kapitala, ki jo upravljajo družbenopolitične skupnosti. Prelivanje teh sredstev naj v bistvu predstavlja finančno osnovo razvojni politiki. Vsekakor je nujna delitev družbenega finančnega kapitala, ki ga najdemo v obliki bančnih sredstev: na kapital, ki ga upravljajo družbeno-politične skupnosti, in na kapital, ki ga upravljajo banke kot finančna združenja komitentov, če hočemo, da bo družbena razvojna politika kaj več kot splošno priporočilo. Vendar tudi s tem ukrepom ne rešujemo problemov, ki nastajajo zaradi dvojnega značaja sredstev. Banka ki posluje z investicijskimi sredstvi družbeno-političnih skupnosti, je še vedno v priviligiranem položaju, še posebno, ker moramo za investicijska sredstva družbeno-političnih skupnosti šteti tudi vsa razpisana notranja obvezna posojila ter zunanja državna posojila, za vračilo vseh teh pa jamčijo družbeno-politične skupnosti. V bistvu banka pri obračanju teh sredstev ne nosi nobenega rizika, prosto pa razpolaga s še neplasiranimi sredstvi ter uživa še druge privilegije, kot so široka pooblastila v deviznem poslovanju (garancije za tuje kredite). Čim večja so torej v posamezni banki sredstva družbeno-političnih skupnosti, tem bolj privilegiran je položaj teh bank v primeri s poslovnimi bankami, ki s takimi sredstvi ne poslujejo. Na tistih področjih, kjer sprejema investicijske odločitve družbeno-politična skupnost in tudi zagotavlja sredstva za njih izvedbo, ne more nalog, ki izvirajo iz investiranja, izvajati poslovna banka. Ta namreč z izvajanjem teh funkcij izgublja del svoje poslovnosti in dobiva značaj pooblaščene družbene institucije, to pa močno omejuje dejansko poslovno enakopravnost tako med samimi bankami kot tudi med tako banko in njenimi komitenti. Zaradi tega bi morale strokovno-tehnične in finančne posle v zvezi z izvajanjem družbene usmerjevalne politike na področju razvojnih investicij opravljati posebne institucije. Za svoje delovanje bi bili takšni investicijski zavodi odgovorni neposredno ustreznim skupščinam, ki bi jih tudi oskrbele s sredstvi in potrebnimi pooblastili. Po razdelitvi banke na njen »parastatalni« in »poslovni« del je prišlo njeno strokovno vodstvo v nenormalen položaj, saj mora služiti dvema gospodarjema, tj. dvema različnima logikama poslovanja. Pri financiranju iz sredstev družbeno-političnih skladov lahko prevzame veliko večji ri-ziko kot pri poslih, ki so vezani na sredstva komitentov, kjer je princip varnosti naložb močneje poudarjen. Ce se bodo banke rešile odgovornosti za izvedbo osnovnih ciljev razvojne politike, jim bo to istočasno omogočalo, da bolj upoštevajo v svojem poslovanju principe bančnega poslovanja, kot so: likvidnost, varnost in donosnost. Pravilnost gornjih razmišljanj potrjujejo tudi izkušnje zadnjih dveh let. Prepričanje, da so banke sposobne na principih poslovnosti zagotoviti planirano strukturo investicij, se je pokazalo za nerealno, saj se srečujemo z nemajhnimi nepokritimi investicijskimi obveznostmi, torej z nelikvidnostjo bank. Banke so se zato v očeh gospodarstva kompromitirale, kar se pozna pri dogovorih o vezanju sredstev. 5. Kreditna politika Narodne banke Stališče Narodne banke o kreditni politiki je jasno izraženo v njenem elaboratu »Novčano-kreditna politika i stabilnost dinara«, Beograd-november 1965. Narodna banka izhaja iz načela, da za kredite, ki so pokriti z njenimi krediti oz. s prostimi in blokiranimi sredstvi komitentov, princip poslovnosti bank in polnega uveljavljanja upravljavskih pravic ne velja, in sicer zato ne, ker izvirajo neposredno iz emisije. Za nalaganje teh sredstev veljajo navodila kreditne politike, ki podrobno določa kreditne pogoje in namene in je zato najvažnejši instrument za reguliranje celotnega obsega kreditov. Banke, ki dosledno upoštevajo pogoje za kreditno politiko, lahko dobijo pri Narodni banki potrebni kredit za pokritje svojih kratkoročnih plasmajev in za zagotovitev potrebne likvidnosti. Ta stališča Narodne banke so tudi identična z veljavno kreditno politiko. Če še enkrat pogledamo sredstva poslovnih bank spoznamo, da podrobno uravnava kreditna politika poslovanje z blokiranimi in prostimi sredstvi komitentov ter s krediti Narodne banke. Vse te tri postavke skupaj znašajo 43 odstotkov vseh sredstev, in sicer takih sredstev, ki se ne plasirajo po prosti odločbi organov upravljanja v bankah, ampak zanje prevzemajo le riziko. Organi upravljanja bank lahko torej sprejemajo odločitve o uporabi sredstev le za vezana sredstva komitentov in za sklade bank, tj. le za 4 od- stotke celotnih sredstev, ki jih izkazujejo banke v svojih bilancah. V tej luči so seveda določila novega zakona o bankah in o upravljanju bank ter možnosti, da bi vplivali komitenti na njih poslovanje, iluzorna. Obenem pa tudi pojasnjujejo včasih že žolčne diskusije o problemih bančno-kreditnega sistema. Dilema nadaljnjega razvoja bančno-kreditnega sistema je torej, kako sploh realizirati osnovna načela novega zakona o bankah in zagotoviti njihovim organom upravljanja stvarno izvajanje tistih pravic, ki izvirajo tako iz zakona kot iz osnov naše družbene ureditve. 6. Nujne so izpremembe v kreditni politiki Narodne banke Večji vpliv bank na lastno poslovanje se da zagotoviti le na dva načina: ali da se dajo sredstva bivših družbenih investicijskih in stanovanjskih skladov bankam v popolno upravljanje in da se dopusti poljubno prelivanje teh sredstev ali pa da se bistveno spremeni kreditno-monetarna politika Narodne banke. Sam se zavzemam za drugo varianto. Razlogi so deloma že navedeni v prejšnjih poglavjih. Pripomniti pa je še potrebno, da se sredstva bivših skladov počasi obračajo. Zato so kljub visokim zneskom manj pomembna kot ostala bančna sredstva. Sedanja struktura kreditov iz teh sredstev je taka, da se obrnejo približno v 15 letih. Poslovnost bank seveda pri takem obračanju veliko ne pridobi. Istočasno pa so to sredstva, s katerimi je možna družbena intervencija ravno na tistih področjih, ki zaradi počasnega obračanja in relativno nizke rentabilnosti niso interesantna za banke. Poslovnost in samoupravne pravice bank je zato potrebno uveljavljati na področju, kjer se sredstva relativno hitro obračajo, tj. na področju pravih bančnih sredstev, kar pa je mogoče le, če se koncepcije kreditne politike spremene že v osnovi. Sedanja kreditna politika temelji na prepričanju, da je potrebno globalno uravnavati količino kreditov in s tem denarja, to pa dosezati s čimbolj razvejanim sistemom določanja kreditnih namenov in pogojev. Kvalitativna določila kreditne politike morajo biti zato dovolj široka, da se doseže tudi potreben kvantitativni efekt. Nujnosti kvalitativnega usmerjanja bančnih poslov seveda ne moremo in ne smemo zanikati. Ne moremo pa se strinjati s takimi metodami, ki poskušajo v celoti odrejati smeri, kam se naj preliva kapital preko bančnega mehanizma. Sistem, kakršen je, me spominja na naš gospodarski sistem pred uveljavitvijo delavskega samoupravljanja. Tudi tedaj smo probleme reprodukcije reševali z bolj ali manj neposredno alokacijo dobrin po posameznih podjetjih oz. skupinah podjetij. Danes pa se isti principi gospodarjenja vračajo v naš finančni sistem, saj poskuša na isti način kot prej blago razdeljevati sedaj kapital z enega samega centralnega mesta. V takem sistemu res ni potrebno niti družbeno upravljanje v bankah niti večbančni sistem. Dosledna teoretična aplikacija načel v kreditni politiki pomeni, da ustreza razmeram enotna banka tako, da sta izvajalec in kreator kreditne politike pod isto streho in ju povezuje disciplinska odgovornost. Če se hočemo izogniti tem anomalijam in priznati bankam večjo svobodo pri izbiri posojilojemalcev in tudi kreditnih pogojev ter jim prepustiti skrb za selektivnost kreditov, moramo spremeniti kratkoročno kreditno politiko in tudi določila zakona o bankah in kreditnih poslih tako, da bomo težo kvalitativne plati kreditne politike prenesli na področje odnosov med poslovnimi bankami in Narodno banko. Če nočemo, da bodo poslovile banke le agent Narodne banke pri izvajanju njene politike, potem moramo kreditne odnose med bankami zasnovati na principu, da Narodna banka ne refinancira celotnega kratkoročnega poslovanja, ampak le določene vrste poslov, ki so s splošno družbenega stališča najbolj zaželeni. Sem spada npr. refinanciranje izvoza, odkupa, ustvarjanja vnaprej določenih vrst zalog itd. Za sedanji način kreditiranja poslovnih bank, ki temelji na avtomatičnem pokrivanju njihovih plasmajev, kolikor so ti v skladu s sedanjo kreditno politiko, kaj drago plačujemo tudi na področju bančne mreže. Pravica do kredita pomaga ohranjati sedanjo izredno razdrobljeno in lokalno pogojeno strukturo poslovnih bank, ki ni v skladu z integracijskimi težnjami gospodarstva. Brž ko ni več avtomatičnega refinanciranja banke kot celote, veliko podjetje nima kaj iskati v majhni lokalni banki, ampak si mora poiskati finančnega partnerja, ki bo sposoben z obračanjem velike mase sredstev kriti tudi potrebe pri dodatnem kreditu. Z gornjimi primeri nikakor ni izčrpana problematika kreditne politike, kakršna bi ustrezala našemu sistemu upravljanja in težnjam v razvoju gospodarstva. Nakazana je le potreba, da bi se ta politika začela spreminjati, da se bo bančni sistem lahko prilagodil tako po svojih institucionalnih lastnostih kot tudi po načelih poslovanja potrebam gospodarstva in za sedaj še mrtvim črkam lani sprejetega zakona o bankah in kreditnih poslih. Sociološki pogovor Raziskovanje družbene strukture Uveljavljanje družbenega samoupravljanja vse bolj izrazito označuje in prekraja oblike družbenega življenja ljudi, ustvarja nove družbene skupine in spreminja možnosti za njihovo nastajanje ter poraja nov tip družbene strukture.* V tako dinamični družbeni razvojnosti pa prevzema sociologija posebno vlogo: ni le spremljevalka, temveč tudi pobudnica nadaljnjega družbenega razvoja. Ključnih problemov družbe, ki uveljavlja samoupravljanje, ni mogoče reševati, ne da bi se opirali na dognanja objektivnega sociološkega opazovanja. Znanstveno raziskovanje zakonitosti in bistva samoupravnih odnosov ter njihovih možnosti in determinant namreč omogoča ločevanje starega od novega in zavračanje tistega, kar preprečuje, da bi se uveljavila nova, humanejša vsebina odnosov med ljudmi. Sociologija torej deluje tako, da razkriva »skrivnosti« dejanskega družbenega razvoja in ustvarja možnosti za »konstruktivno destrukcijo« družbenih institucij.1 Seveda lahko opravlja sociologija to svoje poslanstvo le kot trdno organizirana, teoretično dognana in za empirično raziskovanje izurjena znanstvena disciplina. Dodajmo odgovor na nezapisano vprašanje: kljub družboslovni tradiciji sociologija na Slovenskem še ni tako zrela, da bi opravljala to nalogo. Ni naš namen razpravljati na tem mestu o vzrokih takšnega stanja, dejstvo pa je, da so posebne naloge sociologije še vedno zgolj možnosti, njena vloga pa le potencialna. Zato pa je vsak njen nastop, raziskava, analiza, s katero je prodrla do aktualnih družbenih dogajanj, vsak izraz njene konsolidacije in krepitve kot discipline, pomembna stvar, saj kaže njeno težnjo, da bi se utrdila v danem družbenem prostoru. * V tej številki objavljamo zapis Nika Toša s posvetovanja o procesih družbene diferenciacije v Sloveniji ter prispevka, ki sta ju za posvetovanje pripravila Zdravko Mlinar in Ljubo Bavcon. 1 Dr. Miroslav Pečujlič, »Socijalna struktura i promene političkih institucija«, Visoka škola političkih nauka, Beograd 1965. 3' 211 Vrsta razlogov govori v prid problemu, ki so si ga slovenski sociologi izbrali za svoje prvo strokovno posvetovanje.2 Problem družbene diferenciacije, s tem v zvezi pa tudi problem družbene strukture socialistične družbe, ima poseben znanstveni in družbenoakcijski pomen. Popolnejša in preciznejša dognanja o možnostih in kriterijih družbene diferenciacije — in torej o osnovah družbenega strukturiranja — niso izraz zgolj »čistih« znanstveno spoznavnih teženj, temveč predvsem odraz in potreba družbene akcije. Teoretično in empirično proučevanje tokov socialne diferenciacije, njihovih osnov (kriterijev) in pomena za razvoj socialističnih odnosov je torej aktualno v sferi spoznavnih prizadevanj. Takšna raziskovanja namreč šele lahko omogočijo, da sistematično analiziramo stopnjo uveljavljene samoupravnosti, stopnjo uveljavljenosti samoupravne družbene organizacije. Seveda pa takšno raziskovanje ne more mimo dejanskih odnosov in stanj. Osnova znanstvene analize je lahko le empirično gradivo, ki omogoča ugotoviti odnos med normativnim in dejanskim, med cilji, programi in deklaracijami ter realnimi družbenimi odnosi, med formalnimi, institucionalnimi in dejanskimi družbenimi strukturami. Družbene razmere in ovire, ki ljudem preprečujejo, da bi dosegli takšne položaje in prevzemali takšne vloge, ki ustrezajo njihovim osebnim sposobnostim ter strokovnim in drugim kvalifikacijam, zaostrujejo odnose med posamezniki in skupinami. To je eden izmed razlogov razlikovanja med ljudmi, ki deluje zaviralno in destruktivno. Seveda pa sleherno povečano razlikovanje med ljudmi ne pomeni hkrati tudi zaostrovanja odnosov med posamezniki in skupinami in torej ne deluje zaviralno in destruktivno. Izkušnje iz prakse in iz empiričnega raziskovanja nam namreč potrjujejo, da je popolnoma napačno mnenje, da povečevanje razlik (npr. v osebnih dohodkih) že samo po sebi pomeni tudi 2 Posvetovanje o procesih družbene diferenciacije v Sloveniji je bilo 15. in 14. decembra 1965 v Ljubljani, in sicer na osnovi enaindvajsetih vnaprej predloženih prispevkov, ki so bili razvrščeni glede na obravnavane probleme v pet skupin: v skupino o teoretičnih osnovah sociološkega proučevanja družbene diferenciacije: v skupino, ki je obravnavala nekatere vidike družbene mobilnosti; v skupino, ki je obravnavala procese družbene diferenciacije na vasi; nadalje v skupino, ki je zajela strukturo delinkventne populacije, o problemih prostorske segregacijc in razlikah med ljudmi glede na kulturno dejavnost, ter končno v skupino, kjer so bili zbrani prispevki o diferenciacijskih procesih v delovni organizaciji in o vrednotenju poklicev. Organizator posvetovanja je bilo društvo sociologov SRS. Opombe v nadaljevanju tega sestavka vsebujejo naslove in avtorje prispevkov s tega posvetovanja. intenziviranje konfliktov med »višjimi« in »nižjimi«.3 Torej je v samem bistvu problema razlog, da ga obravnavamo: mnenja o procesu družbene diferenciacije in ocene tega procesa naj ustrezajo dejanskemu pomenu in funkciji teli procesov v naši družbi. Ker se del naših sociologov že več let na različne načine in iz različnih zornih kotov ukvarja s tem problemom, je njegovo argumentirano in kritično obravnavanje, potemtakem raziskovanje stališč, ki se pojavljajo ob raziskovanju stvarnosti z določenega aspekta, več kot upravičeno. Posredovanje in izmenjava raziskovalnih izkušenj in stališč namreč omogoča razvoj teoretične osnove raziskovanja in ustrezno znanstveno vrednotenje diferen-ciacijskih procesov, smotrnejše iskanje in ustreznejše vrednotenje empiričnih podatkov in empirično utrditev teoretičnih stališč, ki so pogosto odmaknjena od dejanskih odnosov v naši družbi. Obravnavanje problema naj bo torej spodbuda za njegovo nadaljnje raziskovanje. Kolikor raziskovanju uspe razkriti poleg zunanjih manifestacij diferen-ciacijskih tokov tudi njihove obče in konkretne vzroke — toliko popolnejša je osnova družbene akcije. Oglejmo si nekaj poglavitnih problemov, ki so jih obravnavali na posvetu. Dileme razrednosti Problem družbene strukture socialistične družbe so doslej obravnavali predvsem s stališča dveh koncepcij, ki sta z nasprotujočih si vidikov gradili na razredni teoriji. Prva, znana stalinistična koncepcija, se je opirala na trditev, da obstojita dva razreda, delavski in kmečki; osnova (kriterij) razrednosti v socialistični družbi je po tej koncepciji zgolj narava lastnine produkcijskih sredstev, medtem ko je anta-gonizem kot kriterij izrecno izločen. Delavski in kmečki razred si namreč po tej koncepciji ne stojita sovražno nasproti, temveč celo nasprotno: sta prijateljska in sodelujoča razreda. Ta koncepcija torej razvija teorijo o razredih brez razrednega antagonizma. Drugo gledanje pa meni, da genezo in razvoj socialistične družbene strukture v celoti pojasnjuje teorija o dveh nasprotnih razredih. Po njeni sodbi namreč v socializmu birokracija, ki pooseblja državno lastnino, prevzema položaj lastniškega razreda in ohranja razredno delitev na prenovljenih osnovah. Obe koncepciji, če- ' Zdravko Mlinar, »Integrativna ali (in) dezintegrativna vloga družbene diferenciacije«, »Teorija in praksa«. prav si polarno nasprotujeta, ohranjata s pomočjo analogije preživele kategorije in koncepte in sta torej po svojem bistvu neznanstveni. Problema družbene strukture socializma torej ne razrešita. Tudi pri nas se še vedno pogosto uveljavlja mišljenje, da je socialistična družba razredna družba. Pojem razrednosti se sicer ponavadi uporablja v nekem širšem smislu, ki kaže na bistveno novost v družbeni strukturi, ko delavski razred ni več razred v prvotnem pomenu, saj opravlja proizvodno dejavnost z družbenimi sredstvi, razpolaga z rezultati proizvodnje in torej ni več izkoriščan; pa tudi drugega, temu nasprotujočega razreda, ki bi izkoriščal, ni več; vendar pa to že samo po sebi kaže, da problem ni raziskan, oziroma vsaj to, da pogledi na ta problem niso enotni in jasni. Naša novejša sociološka teorija je v pogledu strukture socialistične družbe namreč eksaktnejša. Teorija o brezrazredni družbi, ki pa likrati upošteva prisotnost elementov stare strukture, in teorija delovnih slojev izhajata iz predpostavke, da je v socialistični družbi, potem ko sta odpravljeni privatna in državna lastnina, osnova in izvor družbenega grupiranja predvsem delitev dela. Osnova družbenega grupiranja postane torej delo (vrsta, narava dela), stare osnove (lastnina, oblast) pa po svojem pomenu v družbenem grupiranju pojemajo (to seveda ne pomeni, da so že v celoti izrinjene). Problem razrednosti je na posvetovanju prišel do veljave predvsem pri prvi skupini prispevkov. Medtem ko nekateri le zastavljajo vprašanje, ga drugi poizkušajo tudi razrešiti. Navedimo torej nekaj misli, ki so bile izrečene na posvetu in ki označujejo poglede avtorjev, in jih poskusimo analizirati. »V kolikšni meri je naša družba razredno zapletena in ali je sploh še razredna, je še vedno vprašanje. Brez dvoma pa je osnovni kriterij, po katerem marksizem opredeljuje razrednost, izgubil v naših razmerah svojo veljavo. Če je ta kriterij izgubil svojo veljavo, potem ostaneta alternativi: 1. da rečemo, da naša družba nima razrednega značaja, ali 2. da rečemo, da ima še vedno razredni značaj, vendar na osnovi drugih kriterijev«.4 Avtor sam se odloča za prvo alternativo in na podlagi dognanj o razvitosti naše družbe predlaga, da se kot kriteriji socialnega diferenciranja preizkusijo: 4 Janez Jerovšek, »Socialna diferenciacija in struktura moči na lokalnem nivoju«. — stopnja šolske in strokovne usposobljenosti; — materialni položaj in — vloga na delovnem mestu. Podobne kriterije zastavlja tudi drugi avtor5, ki kot osnovo socialnega diferenciranja izbere tri gornjim podobne snovne aspekte eksistence človeka oziroma skupine, namreč: izobrazbo, bogastvo in oblast, vendar ob manj opredeljenih pogledih o razrednosti. Sku p no obema tema gledanjima je, da nizata, opirajoč se na klasične marksistične ugotovitve o družbeni diferenciaciji in predvsem na lastne izkušnje, vrsto elementov, pri tem pa zanemarjata ali obravnavata kot nekaj postranskega pomen dela. Delo, delovni položaj človeka, namreč pred vsem drugim vpliva na njegovo družbeno eksistenco. Vpliv dela na družbeno diferenciacijo se kaže v dveh osnovnih komponentah. Prva je v vrsti in stopnji kvalificiranosti, ki je potrebna za družbeno učinkovito opravljanje določenega dela, druga pa se nanaša na funkcijo v tehnični organizaciji dela. Izraz prve komponente je razlikovanje med umskim in fizičnim delom, izraz druge pa pretežno vodstvena ali pretežno izvrševalna narava dela. Razvitost dela torej bistveno pogojuje družbeno strukturo, delovni položaj pa je bolj ali manj objektivno dejstvo, ki vpliva na povezovanje oziroma na razlikovanje med ljudmi. Delovni položaj je opredeljujoč v vseh družbenih povezavah posameznika in skupine; iz njega izvira njun posebni družbeni položaj; ta se kaže predvsem v različni višini materialnega nadomestila, v različni stopnji družbenega ugleda, pa tudi v relativno različnih stališčih oziroma socialno psiholoških lastnostih posameznikov in skupin. Delo je torej osnovni kriterij razslojevanja in hkrati temeljna predpostavka za graditev teorije o družbeni strukturi v socializmu in za njeno empirično raziskovanje. Da to ni zgolj apriorna shema, dokazuje čisto preprost preizkus: razlikovanje med kvalificiranim in nekvalificiranim (pretežno umskim in pretežno fizičnim) ter med vodstvenim in izvršilnim delom poraja namreč osnovne razlike med ljudmi v naši družbi, ki se kažejo v njihovem različnem družbenem položaju, v različni nagradi, ugledu, politični moči itd. To tudi izrecno ugotavlja večina referentov na posvetovanju. 5 Dr. Dušan Pirjevee, »Pripombe k vprašanju o razslojenosti sodobne slovenske družbe«. Iz opazovanja vsebine posvetovanja je očitno dvoje. Prvič, da v izobraženih gledanjih analitično kategorijo »razred«, ki ohranja svoj smisel le v razmerah monopola lastnine in upravljanja, torej v razmerah temeljno različnih položajev in različnih interesov, ki si stoje v nerazrešljivem nasprotju, v okviru razrednih konfliktov — v analizi naše družbene strukture vse bolj nadomešča kategorija »družbeni sloj«6. Kategorija družbeni sloj ni zgolj deskriptivna, saj zajema in izraža v družbi še vedno prisotne elemente nasprotovanja in konflikta. Značilno je, da sociologija meščanskih družb gradi na sloju kot na deskriptivni kategoriji: raziskovanja potekajo ob predpostavki, da je osnovna naloga empiričnega prijema »odkrivanje« družbenih skupin oziroma obeležij (kriterijev), ki jih ločujejo znotraj neke družbe — in šele na tej osnovi poteka socialno-ekonomska klasifikacija. Metodološko tak prijem seveda ni sprejemljiv. Raziskovanja brez ustrezne teoretične podstati lahko dajo v najboljšem primeru le to, kar trenutno najdejo, na kar naletijo — to pa ponavadi ni najbolj zanesljiva podlaga za ocenjevanje družbene realnosti. V takem raziskovanju odkrite razlike so slučajne, nesistematične in so le obrobni elementi družbenega strukturiranja. To je tudi poglavitni razlog devalvacije kriterijev družbenega diferenciranja v sociologiji meščanskih družb, saj jih je toliko, kolikor je bilo različnih raziskovalnih prijemov. Vse to seveda ne omogoča, da bi odkrite razlike koherentno teoretično povezali in posplošili. In drugič, da v obravnanju družbene slojevitosti delo (vrsta in funkcija) še ni ustrezno teoretično ovrednoteno v novih strukturnih razmerah. Položaje in funkcije skupin v delovnem procesu, ki so izvirali iz različnega odnosa do sredstev in pogojev za delo v novih strukturnih razmerah, opredeljuje delitev dela, seveda ob vrsti še vedno aktivnih dejavnikov, ki so izraz starih družbenih struktur. Delo kot osnovni kriterij v našem empiričnem raziskovanju še pogosto nadomešča teza o pluralistični osnovi diferenciranja oziroma strukturiranja, ki kot temeljne elemente družbenega grupiranja izbira: dohodek in lastnino (bogastvo), poklic in izobrazbo, način življenja, stopnjo ugleda, kraj bivanja (prostorska segregacija) in druge, ne odkrije pa med njimi celovite povezave. Med prispevki za posvetovanje sicer najdemo poizkusD naknadnega, ex post sintetizi-ranja treh kriterijev (bogastvo, izobrazba in oblast kot troje " Mišo Jezernik, »Premiki v motivacijski strukturi proizvajalcev«, podobno J. Jerovšek in dr. D. Pirjevec pa tudi T. Hribar. osnovnih področij pomanjkanja in neenakosti) družbenega diferenciranja, ki pa se, žal, ne povzpne nad raven konstrukcijske sinteze in ne deluje celovito in prepričljivo. Poglavitna šibkost tega poizkusa je v nerazjasnjenih oziroma pomanjkljivo razjasnjenih motivacijah »socialne promocije« — družbene mobilnosti — in v njeni grobi, enosmerni shematizaciji. Odkod težnja po pridobivanju snovnih dobrin, kot so bogastvo, izobrazba in oblast? Kakšne so zmožnosti njihovega prilaščanja in ali prilaščanje teh dobrin res ustvarja osnove za trajno razvrstitev njihovih »prilaščeval-cev«, še posebej, ker so bogastvo, oblast in celo izobrazba kot snovne dobrine tudi minljive? Če bi napisali kaj ve& besed o tem poizkusu, bi pač že presegli namen tega članka. Prispevki v prvi skupini in razprava, ki se je ob njih razvnela, so poleg teh načeli še vrsto vprašanj, med drugim vprašanje odnosa med civilizacijskim tokom ter dezintegra-tivnimi in integrativnimi procesi oziroma vprašanje o vlogi difereciacije v teh procesih3, probleme motivacije, vprašanje strukture in distribucije moči ter problem birokracije, problem nagrajevanja in druge. Oglejmo si še nekatere izmed njih. Vprašanje družbene moči in birokracije Družbena moč se izraža v sodelovanju pri odločanju-Najpreprostejši primer, ki pa je komaj zanimiv za teorijo družbene slojevitosti, je odločanje o lastni dejavnosti. Tisti,, ki odloča, in tisti, ki naj odločitev izvrši, sta združena v eni in isti osebi. Poslej bomo obravnavali samo procese, ko sta. ti dve dejavnosti (odločanje in izvrševanje) personalno ali (in) institucionalno med seboj ločeni. Na ta način pojav družbene moči takoj vključuje neki specifičen odnos med dvema ali več osebami, grupami ali (in) vlogami in institucijami.7 Kje je izvor družbene moči? Značilno je, da sam kvan-titetni moment, namreč dejstvo, da je kak socialni agregat sestavljen iz večjega števila posameznikov kot neki drug, ni pomemben za razjasnitev pojava družbene moči. Obstoji sicer neka kritična meja, ko se nemoč zaradi kvantitete spreminja v moč, vendar je za različne skupine različna; poglavitni izvor družbene moči pa je v sferi družbene materialne-proizvodnje in v odnosih, ki v njej prevladujejo. Kategorija družbene moči ni subjektivna, socialno-psihološka katego- ' Peter Jambrek, »Nekaj problemov družbene slojevitosti«. rija, odvisna od želja in hotenj posameznika ali skupine, temveč objektivna sociološka kategorija, ki jo izvajamo iz razrednih in drugih skupinskih razlik v družbi. Družbeno moč razreda lahko opredelimo kot položaj v strukturi, ki v večji ali manjši meri omogoča ali onemogoča:1 — da razred uveljavlja svoje skupinske materialne in druge interese in svoje materialne in duhovne potrebe, ki so sicer predmet konflikta; — da spreminja družbene odnose in institucije v skladu s svojimi interesi, ki izvirajo iz položaja skupine, tako da po potrebi spremeni tudi položaj skupine v celoti; — da izdela in učinkovito uporablja organizacijska in idejna sredstva za ohranjanje obstoječih ali uveljavljanje novih ekonomskih in drugih privilegijev. Problema družbene moči torej ne smemo izvzeti iz globalne teorije o družbeni strukturi in torej problema družbene moči v socialistični družbi ne iz njene strukturne teorije. Značilno je, da naša raziskovanja pogosto ravno zaradi tega zabredejo v empiricizem. Poglavitna težnja socializma je v emancipaciji človeka, izraženi v »samooblasti«, v samoupravljanju. Samoupravljanje pa ni enako izhodiščnemu stanju, opisanemu v začetku tega poglavja. V odločanju in izvrševanju se namreč posameznik pojavlja v skupini in torej skupina realizira družbeno moč. Čim več skupin je udeleženih v družbeni moči, tem večja je njena razpršenost (kar ni enako decentralizaciji državne oblasti, ki na ta proces le omejeno vpliva in ima zanj le omejen pomen) in tem bolj se preobraža iz moči nad ljudmi v moč nad stvarmi, iz oblasti nad ljudmi v oblast nad stvarmi. Seveda pa preobražanje družbene moči tudi v socialistični družbi zavira vrsta dejavnikov, ki so predvsem v zvezi s še obstoječimi elementi stare strukture. V sedanjih socialističnih družbah, ki so v fazi intenzivnega preobraža-nja iz razrednih v nerazredne, še vedno obstajajo sile z anta-gonističnimi razvojnimi težnjami. Pri nas na primer zadeva samoupravni element v svojem razvoju ob še močno zakoreninjen zasebniški in birokratični element (ki si prizadeva ohraniti državno lastnino, centralizem, monopol v upravljanju). Seveda to ovira, da bi se moč omejila zgolj na moč nad stvarmi. Realizacijo socialističnega ideala pa zavira tudi sama heterogenost sloja upravljavcev, razlike med njimi. Tehnična organizacija namreč omogoča, zato ker se še ni uveljavila nova družbena organizacija dela, koncentracijo moči v rokah vodilnih in kvalificiranih ter poraja tehnokra- tizem kot posebno obliko birokratizma v »družbeno« organizirani proizvodnji. Iz vsebine tega dela posveta bi rad opozoril predvsem še na dvoje. Prvič, na izrecno izraženo težnjo po izločitvi vodilnih iz samoupravne organizacije, »kar naj bi nadomestilo tisto oblast delavcev, ki je dana vodilnim že po položaju«.8 Ta težnja je že po svoji zasnovi, še bolj pa po svojem učinku neustrezna. V takih okoliščinah ohranja moč svojo dimenzijo moči nad ljudmi, koncentrirana pa je v rokah tehnokratov (pogosto kljub drugačni formalni strukturi). Nova vsebina odnosov v proizvodnji se kaže le ob hkratnem, organsko povezanem uveljavljanju nosilcev vodenja in izvrševanja v samoupravljanju tako, da ti skupaj prevzemajo vse družbene odločitve, izvrševanje pa ostaja njihova naloga v okviru tehnične delitve dela. Drugič, zelo značilno je ločeno obravnavanje problema moči na ravni lokalne skupnosti.4 Da je treba ta problem obravnavati kot celoto, predvsem še povezano obravnavati problem moči na ravni lokalne skupnosti in v podjetju, je že pred leti opozoril Derganc. To pa potrjujejo tudi novejše empirične raziskave, ki kažejo, da opredeljujoči delni kriteriji veljajo tako za podjetja kot za lokalne skupnosti in da je torej temeljni kriterij različnega deleža v družbeni moči (v družbenem odločanju) skupen: delo (vrsta in funkcija). Poleg tega pa se ljudje glede vplivanja in odločanja razlikujejo tudi na podlagi subjektivnih dejavnikov: nekateri so namreč bolj aktivni kot drugi; nekateri čutijo potrebo po vplivanju in odločanju, drugi pa kažejo za to zelo malo zanimanja ali pa sploh nič.4 Vendar je subjektivni odnos bistveno odvisen od objektivnih okoliščin, med te pa bi šteli celo tudi subjektivne izkušnje, ki lahko spodbujajo ali pa zavirajo udeležbo v odločanju. Problem družbene moči neposredno zadeva ob vprašanje prisotnosti birokracije v socialistični družbeni strukturi. Profesionalizacija oblasti, značilna celo za razredno obdobje v razvoju družb, ki se še posebej močno kaže v obdobju kapitalizma, in sicer v tem, da oblast postaja monopol profesionalnih specialistov za upravljanje, prodira v novi inačici tudi v socialistično družbo. Osnovni konflikt, ki ga poraja pojav birokracije, nastopa na ravni delavski razred— birokracija—samoupravljavci. Vodilna vloga delavskega razreda, ki se kaže v (njegovim interesom skladnem) spre- ! Ana Kranjc-Cukova, »Nekatera opazovanja o problemih družbene diferenciacije t podjetju«. minjanju družbenih odnosov, ima poleg (tega) vsebinskega še svoj institucionalni aspekt. Institucionalizacijo razredne moči, ki omogoča trajen in pomemben vpliv na odločanje na višjih ravneh na podlagi vključevanja nižjih oblik neposrednega odločanja, in njeno ustrezno personalizacijo (delež delavcev z visokimi funkcijami) v razvoju čedalje bolj nadomešča interes »reprezentantov« razredne moči, ki zaradi močne koncentracije oblasti, zasnovane na upravljanju državne lastnine, ostajajo v položaju monopolne skupine. Reprezentanti se nikakor ne bi smeli spreminjati v poseben družbeni sloj, v poosebljence nekih posebnih družbenih tendenc, ki bi s privilegiji omogočali posebno visok hierarhični status v odnosu do stare družbe;9 vendarle je v vseh socialističnih družbah do tega prišlo. Že prej smo ugotovili, da je za družbe v socialističnem razvoju značilna prisotnost takega posebnega družbenega sloja, ki se opira na državno lastnino (ali njene ostanke, preprečuje realizacijo družbene lastnine) in si prilašča monopol upravljanja z družbenimi institucijami, pa tudi, kakšne posledice poraja koncentracija družbene moči v rokah operativnih vodij v podjetjih. Sloj birokracije se torej poraja na dveh ravneh: na ravni države oziroma cele družbene skupnosti v obliki državne birokracije in na mikroravni: v osnovnih celicah družbe, v podjetjih in drugih organizacijah. Pojavlja se kot posledica diferenciacije pri delu in v politični aktivnosti — in sicer kot prehodna strukturna kategorija. Sloj birokracije stoji namreč v svoji genezi nasproti razrednemu interesu, v svojem kasnejšem obstoju pa je v zaostrenem nasprotju s splošnim interesom, ki se uveljavlja s samoupravljanjem. Na posvetovanju je bilo zastavljeno vprašanje, kako usmeriti akcijo, da se odpravi breme birokracije. V enem izmed prispevkov je bila kot rešitev nakazana nivelizacija plač »reprezentantov oblasti«.8 Očitno je, da s tem vprašanje ni dokončno razrešeno. Birokratskega grupiranja, ki nastaja zaradi objektivne delitve dela in ki se kaže v tem, da en sloj ljudi pretežno upravlja, drugi pa pretežno izvršuje, bi pač ne mogli odpraviti zgolj z niveliranjem dohodka, pa čeprav je to ena izmed dejavnih tendenc v uvajanju delitve po delu. Tehnične delitve dela, predvsem njenih družbenih posledic, se novi družbeni organizaciji dela še ni posrečilo preobraziti. Šele popolna uveljavitev samoupravne družbene organizacije (ne zgolj v institucionalnem smislu) bo izrinila birokratični element (metodo, interes, sloj). 9 Tine Hribar, »Odnos med razredom in slojem«. Nagrajevanje Vsi prispevki na posvetu in razprava so na različne načine zadevali ob vprašanje nagrajevanja: z vidika njegove povezanosti z družbeno strukturo, z idejne plati (egalitari-zem in nagrajevanje po delu), pogovor pa je tekel tudi o moralnih in materialnih vidikih in dimenzijah nagrajevanja po delu, o difereneiacijskih procesih, ki spremljajo njegovo uvajanje, in o njegovih lastninskih vidikih. Razprava o problemu se je omejevala na naš družbeni prostor in na sedanje obdobje. Načelo nagrajevanja po delu je pomembna osnova v urejanju odnosov med ljudmi. Uveljavlja namreč nov soci-a lno-moti vaci jski mehanizem, ki omogoča pospešen družbeni in ekonomski razvoj. To se izraža v kvalitetno spremenjenem odnosu posameznika do dela, v njegovi novi »naravni reakciji« v delovni situaciji: v kreativnosti in povečanem delovnem naporu. Proizvajalec prevzema zgodovinsko pomembno funkcijo razpolaganja z rezultatom dela, lastnega dela v okviru skupine, delovnega kolektiva. Prisvajanje poteka ob družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, tako da izgubi svojo razredno naravo in funkcijo instrumenta za reprodukcijo razrednih odnosov. Seveda pa ne izgubi diferen-ciacijske funkcije nasploh. Ljudje se namreč v sistemu nagrajevanja po delu različno uveljavljajo. Diferenciacija, ki nastaja spričo nagrajevanja po delu, ima svoje družbeno opravičilo, svojo družbeno funkcijo: omogoča pospešen materialni in splošno družbeni razvoj. Objektivne komponente dela: kvalificiranost, usposobljenost, narava dela in funkcija, usklajenost in organiziranost proizvodnje v kolektivu, področje dela (materialna in nematerialna proizvodnja), družbeno okolje (ožje in širše) in druge pogojujejo velikost ustvarjene vrednosti in obseg nagrade (absolutno in relativno). S tem pa postajajo smoter subjektivnega prizadevanja — in torej gonilo razvoja. Ega-litarizem je delitvi po delu nasprotna težnja; težnja po delitvi na enake deleže ne glede na vloženo delo, ki se je v povojnem času vkoreninila v zavest nekaterih slojev ljudi pri nas. Nastaja kot spontan izraz najrevnejših slojev, pri nas pa tudi kot posledica vulgarizacije marksističnega gledanja na razmere prehodnega obdobja. Dobršen del zaslug za to pa imajo tudi naše humanistične vede (sociologija, filozofija pa tudi ekonomija),10 ki so se v preteklem obdobju 10 Marjan Tavčar, »O družbeni neenakosti ljudi v socializmu«, »Teorija in praksa«, 11/1965; tu so navedeni še drugi razlogi. problema delitve izogibale ali pa ga obravnavale na podlagi »čistih« etičnih izhodišč in brez objektivnega metodološkega instrumentarija. Odgovor sedanje družbene prakse in družbenih ved pa je opredeljen in je prišel do izraza tudii v enem izmed prispevkov za ta posvet: le nezasluženo razpolaganje, raba oziroma poraba dobrin, tj. tista, ki ni rezultat dela, sproža reakcije, zaostruje konflikte in ima disfunkcio-nalno vlogo v danem družbenem sistemu. To pa tudi pomeni, da ne ustreza stvarnosti predstava, češ da se napetost in konflikti pojavljajo le v primeru, kadar gre za razlike v nagrajevanju, medtem ko je »uravnilovsko« nagrajevanje sinonim družbene harmonije ipd.3 Materialni in moralni izraz nagrajevanja po delu je v posameznih obdobjih našega razvoja prihajal včasih manj, včasih bolj močno do izraza. Optimalna uresničitev načela nagrajevanja po delu usklajeno uveljavlja oba izraza, vendar so možnosti moralnega nagrajevanja širše. To pomeni, da nima vsaka moralna nagrada za delo tudi svojega materialnega odraza. Materialna nagrada je namreč omejena na konkretno moralo delitve, ki začrtuje meje za najvišji dohodek v konkretnem kolektivu in določa najnižjega. Področje nagrajevanja pa je nasploh izredno dinamično. V zvezi z nagrajevanjem po delu je odprtih mnogo vprašanj, ki sociološko niso dovolj ali pa sploh nič raziskana, tako na primer: — Ali načelo nagrajevanja po delu v konkretnih družbenih situacijah res deluje skladno v svojem materialnem in moralnem izrazu? — Kakšne objektivne in subjektivne ovire nastopajo pri tem? — Kaj deluje na neenakomerno uveljavljanje tega načela na različnih področjih dela, še posebej, kakšne so možnosti za uveljavitev nagrajevanja po delu na področju sekundarnih in terciarnih dejavnosti, ki sodelujejo v delitvi družbenega bogastva, nastajajočega v sferi materialne proizvodnje? — Kakšne so moralno dopustne meje razlik (razpon dohodka v materialnem nagrajevanju), ko materialna diferenciacija na podlagi nagrajevanja po delu še ohranja svojo družbeno funkcijo; kakšna je zgornja meja, ko dohodek ekonomsko ne stimulira več? Zelo razgibana praksa delitve daje izredne eksperimentalne možnosti in vsiljuje potrebo po kompleksnem proučevanju tega področja ne le sociologom, temveč tudi ekonomistom, psihologom, politologom in filozofom. V sociološkem raziskvanju pa dobiva »dohodek« kot pomemben element diferenciranja med ljudmi poleg tega, da je »predmet raziskave«, še pomen neodvisne spremenljivke in indikatorja. Izhodišče, da dohodek niha okoli kvalifikacijske oziroma izobrazbene stopnje, uveljavljeno v razmerah normativne delitve, nova situacija v delitvi namreč popolnoma zavrača. Z uveljavljanjem nagrajevanja po delu deluje »dohodek« kot element diferenciranja in zato postajajo metodološki problemi njegovega zajemanja čedalje bolj aktualni. Družbena mobilnost V sodobni družbi postajata izobrazba in kvalifikacija osnovi za človekovo uveljavljanje, za njegovo ekonomsko in politično aktivizacijo. Šole oziroma druge institucije za izobraževanje in kvalificiranje prevzemajo tako vlogo poglavitnega kanala družbene mobilnosti in s svojim delovanjem pomembno vplivajo na socialno strukturo. Izobrazba in kvalifikacija sta namreč pomembna elementa diferenciranja, saj omogočata zaposlovanje na različnih, bolj ali manj ugodnih mestih v okviru tehnične in družbene organizacije dela. Jasno je torej, da postaja odprtost šolskega sistema, njegova splošna dostopnost, pogoj sleherne socialistične družbe. Če pogledamo, kakšne so razmere na področju izobraževanja in pridobivanja kvalifikacij, vidimo, da stanje pri nas še zdaleč ni zadovoljivo in da ne daje enakih možnosti prehoda. Na socialno rekrutacijo inteligence in kvalificiranih delovnih slojev vpliva vrsta objektivnih momentov. Tako družba še ne omogoča enakih materialnih pogojev za pridobivanje izobrazbe: 1. Neenakomerna je prostorska razporeditev šol. Nerazvita območja imajo zelo malo srednjih šol. Ljubljansko območje pa ima na primer toliko kapacitet v srednjih šolah, da lahko sprejme kar 78% učencev, ki končajo osemletko. Pomurje, I)olenjska, Goriška in Zasavje pa lahko v svoje šole sprejmejo le 13 do 20% otrok, ki končajo osemletko. Toda še ta mesta so pretežno »rezervirana« za učence, ki živijo v kraju ali blizu kraja, kjer je šola.11 2. Velike razlike v razvitosti šol (razlike v gmotnih in personalnih možnostih) iste stopnje v posameznih območjih bistveno pogojujejo možnost prehajanja otrok s podeželja v šole druge stopnje. Ugotovljeno je namreč, da otroci, ki so 11 Pavle Kogej, »Nekateri pogoji šolanja«. obiskovali nerazvite šole, kljub ustreznim naravnim sposobnostim težko izdelujejo v srednjih šolah zaradi pomanjkljivega predhodnega znanja.14 3. Različen materialni položaj družin, glede na to, da jih bremeni večji del gmotnih stroškov za šolanje, bistveno omejuje možnost enakega prehoda za vse otroke in glede na njihove sposobnosti.12 Poleg teh (materialnih) momentov in dejstva, da so vsi ti momenti med seboj povezani (manj šol, slabše šole, slabši gmotni pogoji družin), pa vpliva na delovanje šole kot mo-bilnostnega kanala dejstvo, da se težnja po izobrazbi sklada s splošnim statusom družine. Razprava na posvetovanju je pokazala, da je proučevanje možnosti za izobraževanje in pridobivanje kvalifikacij pomembno za raziskovanje družbene strukture in spremljanje diferenciacijskih procesov, hkrati pa nakazala še druge kanale družbene mobilnosti.13 Na posvetu so poleg navedenih obravnavali še vrsto drugih problemov, ki zadevajo družbeno diferenciacijo, tako diferenciacijske tokove na vasi in strukturni položaj pol-proletariata,14 prostorski aspekt diferenciacije,16 vrednotenje poklicev16 in izkušnje iz raziskovanja v delovnih organizacijah,17 vpliv diferenciacije na kulturno dejavnost18 in njen socialno-patološki aspekt.10 V strukturi naše družbe je še vedno mnogo starih osnov razlikovanja med ljudmi, z razvojem pa se porajajo nove. Se vedno torej delujejo v družbi konfliktne sile, pogosto tudi na novih osnovah. V svojem razvoju se namreč naša družba ustavlja ob številnih objektivnih in subjektivnih ovirah, ki preprečujejo še hitrejši družbeni vzpon. Diferenciacija je nujen spremljevalni pojav v razvoju, vendar le, 12 Jan Makarovič, »Vpliv materialnega stanja v družini na otrokovo izbiro poklica«. 13 Maca Jogan, »Poklicna mobilnost in mobilnost preko nupcialitete«; Lea Tratnik-Mencinger, »Poklicno vrednotenje kot indikator socialne mobilnosti«. 14 Dr. Dolfe Vogelnik, »Prispevek k vprašanju kvantifikacije procesa diferenciacije na naši vasi«; študija bo objavljena v Ekonomskem zborniku, 1966; ing. Jože Levstik »Ekonomska in družbena problematika polproletariata v SRS«, v prihodnji številki Teorije in prakse; dr. Matija Golob, »Razslojevanje oddaljenega zaledja«. 15 Tomo Štefe, »Prostorska segregacija mestnih prebivalcev«. 18 Dr. Jože Goričar, »Vrednotenje nekaterih poklicev«. 17 Stane Možina, »Socialna diferenciacija vodilnih versus strokovnih kadrov v industriji«; pa tudi pod 6, 8 in 10. 18 Katja Boh, »Družbena diferenciacija in kulturne aktivnosti«; Franc Zupan, »Struktura obiskovalcev 6. Grafičnega bienala«. 19 Dr. Ljubo Bavcon, »Nekaj o socialni strukturi delinkventne populacije«, »Teorija in praksa«. če ohranja svojo družbeno funkcijo, funkcijo razvoja. Obseg družbenih izgub, ki nastajajo zaradi družbeno nefunkcionalne diferenciacije med ljudmi, med posamezniki in skupinami pa zaradi prevrednotenja novih oblik na račun vsebine in zaradi neraziskanosti tega aspekta družbenega življenja, je neizmerljiv. Le sistematično znanstveno raziskovanje lahko izrine iz zavesti ljudi stereotipe in zamegljene predstave o lastnem položaju, ki delujejo zaviralno, in opozori na tiste odnose in oblike v družbenem življenju, ki ne koristijo skupnemu družbenemu razvoju. Sociologiji se torej tu odpira posebno pomembno delovno področje; seveda sociologiji kot vedi o družbi, ki proučuje iz vseh zornih kotov (interdisciplinarno) in analitično, kajti le tako lahko pripomore k odpravljanju osnov razlikovanja, raznih vrst pomanjkanja (pomanjkanja dobrin, znanja, moči, ugleda) in k zmanjševanju razkoraka med dejanskim družbenim procesom in njegovim normativnim modelom. Posvetovanje naših sociologov je pokazalo, da je splošnega teoretičnega znanja o družbenih strukturah pri nas zelo malo, razkrilo pa je tudi vrsto vrzeli na področju strukturne teorije socializma in dejstvo, da se pri mas v Sloveniji s tem problemom sistematično nihče ne ukvarja. V vsebini posvetovanja so namreč očitno izstopale meje med empiričnim in teoretičnim prizadevanjem: naše teoretično znanje je vse preveč abstraktno, medtem ko empirično gradivo ni povezano in ovrednoteno. Rečemo lahko, da je posvet uspel: kot oblika javnega sociološkega pogovora, ki dejavno povezuje in omogoča načelno obravnavo stališč in argumentov, in še posebej kot resna vzpodbuda za bodoče sistematično raziskovanje družbene strukture in pojavov družbene diferenciacije. NIKO TOS Vloga družbene diferenciacije Ko razpravljamo o družbeni diferenciaciji, se zastavlja vprašanje, ali diferenciacija pomeni nekaj rušilnega, razkrajajočega za dani družbeni sistem (družbeni sistem v sociološkem pomenu besede)? Ali pa ima morebiti, nasprotno, družbena diferenciacija celo integracijsko vlogo: Ali je irelevantna za funkcioniranje družbenega sistema? Ta vprašanja nam omogočajo široko razmišljanje o številnih problemih družbene diferenciacije in njihovo poglob-Ijenejšo teoretično interpretacijo. Ne da bi se — predvsem — spuščali v vrednotenja diferenciacije kot nekaj negativnega ali pozitivnega, zaželenega ali nezaželenega, bomo vendarle poskušali prikazati, kaj je nujno povezano z nižjo ali višjo stopnjo diferenciacije in kakšne so njene posledice. Predvsem pa nas na tem mestu zanima, kako se družbena diferenciacija povezuje z uresničljivostjo nekaterih temeljnih, dominantnih družbenih vrednot pri nas, kakršne so npr. svoboden razvoj osebnosti vsakega posameznika, napredek in razvoj (ekonomski, socialni, kulturni) družbe, demokracija ali samoupravljanje, družbena enakost, solidarnost. Vse to pa povezujemo s problemom razmerja med posameznikom in družbo ter procesom integracije, ki pripelje do resnične družbene skupnosti. Največkrat, kadar v praksi razpravljamo o diferenciaciji, imamo bolj v mislih njen dezintegracijski kakor pa integracijski značaj. S tem ko se povečuje diferenciacija, se pač v nekem smislu zmanjšuje enakost med ljudmi, povečuje se število raznih divergentnih interesov posameznih strukturnih kategorij in skupin prebivalcev, s tem pa spet tudi število raznih konfliktnih situacij itd. V tem smislu si posamezne razprave »moralizatorskega« značaja, ki jih v zadnjem času priobčujejo tudi pri nas, npr. postavljajo za smoter predvsem opozoriti in obsoditi najbolj bodeče oblike družbene neenakosti, tako da v imenu apriorističjiega postavljanja egalita-rizma kot pomembnejše družbene vrednote ignorirajo vse tisto, v čemer se kaze »funkcionalnost« te diferenciacije za družbo, v kateri živimo. Vendar je v zvezi s tem potrebno opozoriti na dvoje; po eni strani moramo upoštevati objektivne tendence, ki so razvidne iz same smeri družbenega razvoja, in na tej podlagi postavljati realne smotre za subjektivno akcijo; po drugi strani pa se zdi, da je potrebno kriti- zirati splošno razširjeno prakso, da postavljanje in zasledovanje prav nekega smotra ne povezujemo tudi z vsemi spremljajočimi (posrednimi) posledicami, ki jih ima to za izpolnitev drugih vrednot in smotrov, npr. kaj uveljavljanje družbene enakosti v danih razmerah pomeni za razvoj družbe ali osebnosti človeka ipd. Pravilna usmerjenost v praktičnem delovanju nujno izhaja le iz celotne lestvice temeljnih družbenih vrednot in njihove prioritete. Šele tako nam sociološko raziskovanje, ki najprej razkriva, kakšna je medsebojna zveza in pogojenost, skladnost ali neskladnost posameznih vrednot, nato pa empirično ugotavlja tudi hierarhično lestvico teh vrednot v neki populaciji — lahko nakaže ustrezno smer akcije. Če razumemo integracijo predvsem kot vključevanje posameznih delov v neko kohezivno celoto, v primeru družbene integracije ugotavljamo, kako se posamezniki s svojim delom in najraznovrstnejšimi drugimi aktivnostmi, s svojimi stališči, z upoštevanjem normativnega reda idr. vključujejo v neko skupino ali družbo kot celoto. Integracijo posameznikov in družbenih (pod)enot v neko družbeno celoto (sistem) opredeljujemo in raziskujemo glede na njihov prispevek in sodelovanje z drugimi enotami, kar prispeva k utrjevanju in funkcioniranju te celote; ta pa spet po drugi strani omogoča zadovoljevanje raznih njihovih potreb in realizacijo raznih smotrov. Če izhajamo iz domneve, da je visoka stopnja integracije pogoj za obstoj družbene skupnosti, in obenem upoštevamo marksistično tezo, da je »le v resnični skupnosti mogoča resnična osvoboditev človeka«, osvoboditev človeka pa spet obravnavamo kot eno izmed dominantnih družbenih vrednot, potem se zdi potrebno odgovoriti na vprašanje, kako diferenciacija vpliva na uresničevanje te vrednote. Oglejmo si najprej temeljne tendence, ki nam jih kažejo praktične in znanstvene izkušnje na podlagi dosedanjega družbenoekonomskega razvoja. Zgodovinsko vzeto nastaja družba z najnižjo stopnjo diferenciacije le na najnižjih razvojnih stopnjah, ko še prevladuje naturalno gospodarstvo, ki omogoča npr. vsaki družini, da se oskrbuje z vsem potrebnim v neposrednem okolju svojega, bivališča. Pri tem pa hkrati nastaja največja enakost med posamezniki1, največja neodvisnost od večjega števila i Razen kolikor gre za kasneje prevladujoči patriarhalizem, ki pomeni dominacijo gospodarja v družini, vendar pa ne tudi razlik med družinami. drugih ljudi (od družbe v današnjem pomenu besede), pa tudi primitivnost in stagnacija v razvoju materialne in nematerialne kulture. 1. Enakost pri tem pomeni, da ni bilo (razvite) družbene delitve dela, da. so vsi opravljali vse2 vrste dejavnosti, s katerimi so si zagotavljali predvsem le svojo fizično, biološko eksistenco tako, da zaradi nizke produktivnosti dela niti ni bilo možnosti za diferencirano nagrajevanje. Pripadnost majhnemu kolektivu je obenem ipomenila tudi manjše možnosti in manjši razpon materialnega kot moralnega nagrajevanja. To se pravi, da ise ljudje niso dosti razlikovali niti glede na horizontalno dimenzijo družbene diferenciacije (ni bilo posebnih specializiranih funkcionalnih področij dejavnosti, kakršne so danes npr. poklici, razne gospodarske in negospodarske panoge ipd.) in niti glede na njeno vertikalno dimenzijo. 2. Neodvisnost od drugih ljudi logično izhaja iz opisanih samozadostnosti in multifunkcionalnega značaja že najmanjših družbenih enot, kakršne so npr. družine ipd. Naj izhajamo iz naturalnega značaja proizvodnje in nizke stopnje delitve dela (funkcionalne diferenciacije) in iz tega pojasnjujemo družbeno atomizacijo (neintegracijo) ali naj na prvem mestu upoštevamo teritorialno (prostorsko) in socialno izoliranost in si na tej podlagi pojasnjujemo nizko stopnjo funkcionalne diferenciacije, to niti ni bistveno. Tam, kjer so bile ugodnejše okoliščine za promet in komuniciranje, je prišlo hitreje do diferenciacije in prostorskega kopičenja prebivalstva (nastanek in razvoj mest), kaikor je gostejša naselitev in delitev dela spodbujala in omogočala, da so se razne oblike kolektivnega, družbenega življenja intenzivirale. V vsakem primeru velja, da se v obdobju družbenega razvoja, za katero je značilna najnižja stopnja diferenciacije, ljudje družijo med seboj na podlagi podobnosti, kar Durkheim imenuje druženje po načelu »mehanske solidarnosti«.3 Ce ni diferenciacije med ljudmi, je zelo zožena tudi podlaga njihove potencialne družbene integracije. Posameznik (družina) v bistvu nima kaj dobiti od dragih, saj to kar imajo, ima tudi že sam in jim nima kaj dati, zakaj to, kar ima sam, imajo tudi vsi drugi. V razmerah tako omejene družbenosti, pa je seveda še bolj okrepljena podlaga egalitarizma. Človek ne more razviti svojih potencialnih sposobnosti in jih družbeno koristno 2 Razen seveda delitve dela, ki je nastajala po starosti, spolu ipd. — se pravi spet pretežno v družini. 3 Emile Durkheim, De la Division du Travail Social, Pariš, Librairie Felix Alcan, 1922. uveljavljati, obenem pa ni niikjer tistega subjekta — »družbe«, ki bi ga lahko za njegov prispevek bogato nagradila. Nizka stopnja diferenciacije je bila torej nujno vezana na družbeno stagnacijo. 3. Primitivnost in stagnacija v materialni proizvodnji in kulturi sta bili spremljevalki enakosti in družbene atoaniza-cije (nepovezanost, neodvisnost od večjih agregatov prebivalstva). Naturalni način iproizvcdnje je omogočal le nizko produktivnost dela in zelo omejeno kopičenje bogastva. Šele hkratni razvoj procesa družbene delitve dela (diferenciacije in vzporednega procesa funkcionalne integracije v vse večje družbene tvorbe) odpre vrata tako večji produktivnosti dela kakor tudi najrazličnejšim oblikam družbene neenakosti. Razširjanje blagovnega gospodarstva že samo po sebi veča tudi človekove potrebe in s tem uveljavlja in razširja tudi motivacijsko podlago ogromne množice prebivalstva, ki je vse bolj akcijsko usmerjena in s tem postaja nosilec dinamičnega družbenega razvoja. Čim višja je stopnja delitve dela, — tem večja je produktivnost dela, — večji je obseg in raznovrstnost dobrin, ki zadovoljujejo in večajo najraznovrstnejše potrebe, — večja je potreba in možnost integracije funkcionalno diferenciranih elementov v vse obsežnejše družbene sisteme, — večje so možnosti za razvoj in družbeno koristno uveljavljanje raznih posebnih sposobnosti (talentov, novih in novih izumov, izvirnih idej, znanosti in umetnosti itd.), — več je tudi mogočih oblik materialnega in moralnega nagrajevanja, ki spet — povečujejo aspiracije posameznikov po teh dobrinah in — razlike v dejanskem razpolaganju s temi dobrinami, kar spet povzroča in — povečuje tekmovanje med posamezniki za te dobrine in vse to spet — povečuje intenziteto dela in splošnega prizadevanja za izboljšanje življenjske ravni, kar se vse kaže v — hitrejšem družbenoekonomskem razvoju itd. V vsem obdobju človeške civilizacije lahko ugotavljamo proces družbene diferenciacije in hkrati s tem prehajanje od edinstvenega razvrščanja v skupine z mnogoterimi funkcijami ter intrakooperativno integracijo na mnogotera razvrščanja v skupine z edinstvenimi funkcijami ter intrakoopera-tivno integracijo. Enak proces torej nastaja v dveh komplementarnih oblikah — kot diferenciacija in kot integracija; kot »diferenciacija homogenega in kot asimilacija heteroge- nega«;4 kot razkrajanje ozkih zaprtih skupnosti in kot povezovanje, integracija specializiranih skupin (kategorij, slojev) v novo celovito in obsežnejšo skupnost — globalno družbo — na višji ravni. Čim bolj se je povečevala funkcionalna diferenciacija, tem večja je bila tudi nesamostojnost in medsebojna odvisnost specializiranih in komplementarno dopolnjujočih se segmentov. S tem obenem prehajamo od družbene povezanosti, ki temelji na privlačnosti podobnega s podobnim (»mehanska solidarnost«), k tisti, ki temelji na medsebojni odvisnosti in ki izhaja iz procesa družbene delitve dela ter jo je Durkheim imenoval — »organska solidarnost«. Na podlagi dosedanjega opisovanja procesa družbene diferenciacije bi lahko sklepali, da je ta vseskozi v pozitivni korelaciji s procesom družbene integracije ter spremljajočim razvojem osebnosti vsakega posameznika in razvojem družbe kot celote. Vendar smo pri tem predvsem upoštevali le horizontalno dimenzijo družbene diferenciacije. Kakor se je povečeval razpon funkcionalne razčlenjenosti glede vrste dejavnosti (poklici), se je hkrati povečevala in členila tudi hierarhična lestvica družbe. Čim višja je bila stopnja družbene delitve dela, čim višja je bila produktivnost dela in čim višja je bila stopnja in teritorialna razsežnost funkcionalne integracije, tem večje je bilo tudi kopičenje in razlike v bogastvu, družbeni moči in politični oblasti, kakor tudi v elementih moralnega nagrajevanja — ugledu (nacionalni heroji, umetniki, uporniki...), popularnosti itd. Privatna lastnina kot institucionalizirana pravica do proizvajalnih sredstev ni bila le izraz »nagrajevanja po delu«, (v najširšem smislu), temveč je čedalje bolj neodvisno od dejanskega prispevka družbi zagotavljala lastniku prisvajanje presežnega dela proizvajalcev. Legalizirana pravila dedovanja in izkoriščanja tuje delovne sile na podlagi privatne lastnine so poglobila razredno diferenciacijo družbe, s tem pa obenem tudi dezintegracijske in stagnacijske tendence v razvoju družbe kot celote. Nasprotje med družbenim načinom proizvodnje in privatnim prisvajanjem se je pokazalo v razrednem konfliktu in revolucionarnih spopadih med proleta-riatom in buržoazijo, kar je npr. spravilo v krizo ves sistem kapitalistične družbe. Čim bolj je bilo privatno prisvajanje in družbeni položaj (moč, oblast, ugled) posameznikov ali posameznih slojev 4 To je znana misel iz Spencerjeve teorije o družbeni evoluciji; gl. tudi knjigo: Rudi Supek: Herbert Spencer i biologizam u sociologiji; Sociološka hre-stomatija, Matica hrvatska, Zagreb 1965. ali skupin neodvisno in se ni ujemalo z načelom nagrajevanja po delu, a) tem večja so bila (in so) notranja družbena nasprotja; b) tem manjše so možnosti, da se optimalno razvije in izkoristi potencial človeških sposobnosti, znanja in energije (tem manjši je torej ves prispevek — »input« vseh pripadnikov družbe, ali z drugimi besedami, tem nižja je integracija); c) tem bolj razširjena je nemoralnost (izkoriščanje, špekulacija, korupcija ipd.) in demotiviranost za delo in ustvarjanje kot edine možne legitimacije in kriterija za nagrajevanje.5 d) tem manjša je torej — nujno — tudi dinamika družbenega razvoja. Iz doslej navedenega lahko sklepamo, da sicer družbena diferenciacija lahko povzroča tudi dezintegracijo in zaostajanja v razvoju, ni pa to nujno. Bolj pravilno: le diferenciacija, na nekaterih podlagah dezintegracijskega značaja (dis-funkcionalna) za dani družbeni sistem. Sicer pa diferenciacija tako po horizontalni dimenziji družbenega prostora (kar se — predvsem — zdi razumljivo) kakor po njegovi vertikalni lestvici utrjuje družbo kot kohezivno celoto. Oglejmo si nekoliko podrobneje ravno to drugo (vertikalno) dimenzijo: Pri tem postavljamo tole hipotezo: vertikalna struktura je v bistvu struktura nagrajevanja; to nagrajevanje pa pomeni nagrajevanje dejanskega prispevka posameznikov, kakor ga vrednoti družba v nekem položaju (torej tisto, kar v praksi nekoliko poenostavljeno imenujemo »nagrajevanje po delu«) ali pa temelji na kakšnih drugih kriterijih (npr. je izraz ali rezultat medosebnega prijateljstva ali znanstva, sorodstva ipd.) v primerih, kadar posameznik lahko arbitrarno razpolaga s kolektivnimi sredstvi in nagrajuje drugega po svojih vrednotah in interesih. Pri tem je v družbenopolitični praksi držav »ljudske demokracije« prišlo do grobe simpli-fikacije marksistične koncepcije socialistične družbe. Namesto da bi si postavili za smoter — odpraviti le dezintegracij-ske (disfunkcionalne) podlage za nagrajevanje, ki so prej razkrajale kapitalistični sistem, je revolucionarna akcija na- 5 Takšna družba npr. dopušča nagrajevanje takšnega ravnanja, ki gre v škodo njenega razvoja in njenih splošnih interesov. Ta škoda nastaja ne le zato, ker preživlja razred ali nekatere sloje parazitskih posameznikov, temveč tudi zato, ker se s tem rušijo moralne podlage družbenega sistema. Tisti, ki živijo v izobilju na račun tujega dela, a pri tem iz raznih vzrokov (ker splošno še vendarle prevladuje vrednotenje, da je npr. visoka raven potrošnje povezana z visokim nagrajevanjem — po delu) uživajo velik ugled in so vzor drugim — ti vnašajo in povečujejo moralni razkroj družbe. V tem smislu diferenciacija = dezintegracija. stopila proti diferenciranemu nagrajevanju sploh ali pa ©a je vsaj skušala reducirati na nematerialne dimenzije. Drugače kakor pri nagrajevanju, ki sloni na nedelu (izkoriščanju, dedovanju, goljufiji in najrazličnejših drugih — po vrednotah dane družbe — neupravičenih ali nepoštenih načinih pridobitve) in ki smo zanj videli, da pelje do moralnega razkroja in družbene stagnacije, velja za nagrajevanje po dehi ravno nasprotno. Izkušnje iz našega empiričnega raziskovanja nam potrjujejo, da je povsem napačna predstava, da povečevanje razlik (npr. v osebnih dohodkih ipd.) že samo po sebi pomeni tudi intenziviranje konfliktov med »višjimi« in »nižjimi«. Le nezasluženo razpolaganje, raba ali poraba dobrin, tj. tisto, ki ni rezultat dela, sproži reakcijo, zaostruje konflikte in ima disfunkcionalno vlogo v danem družbenem sistemu. To pa tudi pomeni, da ne ustreza stvarnosti predstava, češ da napetosti in konflikti nastajajo le v primeru, kadar gre za razlike v nagrajevanju, medtem ko je »uravni-lovsko« nagrajevanje sinonim družbene harmonije ipd. Dejansko je lahko celo nasprotno, zakaj nediferencirano nagrajevanje navsezadnje spet pomeni obliko izkoriščanja; tisti, ki družbi manj »daje« kakor drugi, dobiva pa enako, si prilašča — nekako torej izkorišča — delo drugega. Enako plačilo za neenako delo ima lahko bolj dezintegracijsko (»disfunkcionalno«) vlogo kakor pa različno plačilo za različno delo. Do tega sklepa pridemo — ne le zaradi verjetnih napetosti ali (in) konfliktov med enim in drugim, temveč — tudi zato, ker je naravna in logična reakcija tistih, ki so v takšnem položaju na slabšem, da se izmaknejo »izkoriščanju« s tem, da zmanjšajo svoj delovni prispevek. Ce upoštevamo množico vseh posameznikov neke družbe, se lahko tako izredno zmanjša ves prispevek (»input«) družbi, kar že samo po sebi pomeni spet — zaostajanje družbenega razvoja in vrsto drugih negativnih posledic. Če lahko rečemo, da vsaka družbena enota vrednoti vse tisto, kar krepi njeno integriteto ter omogoča njeno funkcioniranje in razvoj, potem struktura nagrajevanja, ki resnično izražat te vrednote, pomeni optimalni profil družbene diferenciacije po njeni vertikalni dimenziji. Če se ne spuščamo v prevelike podrobnosti, pa vsekakor lahko štejemo kot najbolj popoln, spontan in celovit odraz družbenega vrednotenja osebnosti posameznikov in njihovih posameznih vlog — njihov družbeni ugled. Ugled je moralna (v najširšem pomenu) dimenzija družbene hierarhije in je praviloma najbolj natančno merilo posameznikovega prispevka (integracije) družbeni enoti. V njem se kaže zlasti »zaslužnost« posameznika, ki bi jo spet lahko razumeli tudi kot razmerje med — npr. materialno — nenagrajenim in nagrajenim delom njegovega prispevka družbeni skupini ali družbi kot celoti. Za posameznika (-e) ;z najvišjim ugledom v neki družbeni enoti, lahko štejemo, da pooseblja v sebi (s svojim vedenjem in delovanjem) njene najvišje, najbolj »pozitivne« družbene vrednote, tako kot posamezniki, ki imajo najnižji ugled (ali ga sploh nimajo), poosebljajo vse tisto, kar se šteje kot nezaželeno, usmerjeno proti skupnim interesom, na škodo celote in s tega vidika torej — »negativno«. Tudi ugled kot izrazito nematerialni6 moralni vidik nagrajevanja moramo postavljati na vertikalno lestvico družbene strukture in ga upoštevati kot enega izmed nujnih kriterijev stopnjevanja posameznikov po dimenziji: »višji« — »nižji«. Ravno v socializmu se pomen takega stopnjevanja še zelo povečuje, hkrati s tem, ko izgubljajo na pomenu vse druge podlage nagrajevanja, ki ne upoštevajo dejanskega prispevka (dela) posameznikov. Ugled posameznika v skupini (družbi) je ena izmed največjih dobrin, ki jih lahko ima; odvisnost te dobrine od njegovega vedenja in delovanja v skupini je obenem najučinkovitejše (bolj učinkovito kakor ves državni aparat s pravnimi predpisi, policijo, sodišči, zapori itd.) sredstvo socialne kontrole in neformalnega »družbenega prisiljevanja« (centrainte social), s katerim vsaka družbena enota usklajeju delovanje posameznikov z vidika splošnega interesa. Čeprav je med ugledom posameznikov lahko velika razlika, pa bi bilo vendarle contradictio in adiecto pričakovati med njimi konflikte že samo zaradi tega, ker so neenaki, ker je eden na lestvici ugleda višje kakor drugi ipd. Do tega načeloma, ne more priti, če je ugled zares ugled, tj. spontani in — glede na dani sistem vrednot — objektivni izraz njegovega prispevka družbeni enoti. S tega vidika torej diferenciacija posameznikov po njihovem ugledu v mejah nekega družbenega sistema ne more biti disfunkcionalna za sistem, temveč ga nujno le utrjuje in krepi. Absurdno si je zamišljati družbo ali skupino, ki bi odpravila razlike v ugledu, ki bi torej zavzemala enak odnos ali enako vrednotila vsa dejanja, ravnanja in stališča svojih pripadnikov. To bi bila družba brez normativnega reda in hierarhije družbenih vrednot; vendar pa to dejansko ne bi bila več družba, temveč kvečjemu atomizirana množica ali C Kar seveda lie pomeni, da ni vendarle tudi v tesni zvezi z ustreznim materialnim nagrajevanjem. agregat posameznikov. V tem primeru niti ne gre več za družbeni pojav, za družbeno tvorbo, temveč za vsoto posameznikov, za katero ne veljajo sociološke zakonitosti družbenega življenja.7 Vertikalna dimenzija družbene diferenciacije je torej nujna sestavina družbenega življenja in vsake družbene tvorbe. Bolj kakor vir konfliktov se zdi, da so razlike med višjimi in nižjimi sredstvo za utrjevanje nekega sistema kot celote.8 Po eni strani je npr. višji ugled ali položaj izraz priznanja posamezniku za njegov prispevek, za njegovo lojalnost ipd.; po drugi strani pa je spet značilno, da imajo »najvišji« posamezniki obenem tudi največji vpliv na delitev dobrin (nagrajevanje), ki so na voljo dani družbeni enoti, tako da tudi s tem krepijo njen normativni red in prioritetno lestvico družbenih vrednot. Zato je razumljivo, da so najbolj ugledni posamezniki npr. v lokalni skupnosti praviloma najbolj vplivni in tudi v strukturi formalne organizacije in oblasti zavzemajo najvišje položaje. Ker pa formalni položaj posameznika v neki organizacijski strukturi dostikrat ni rezultat vpliva in vrednotenja vseh prebivalcev, pride lahko tudi do razhajanja med ugledom posameznika npr. v dani lokalni skupnosti (občini) na eni strani in njegovim formalnim položajem na drugi strani. V ilustracijo lahko v poenostavljeni obliki (kot kategorije »ugled« — »neugled« namesto kontinuuma) navedemo štiri primere: A) posameznik je ugleden in ima formalno višji (vodilni) položaj; B) posameznik ni ugleden in tudi formalno nima višjega položaja; C) posameznik je ugleden, a formalno nima višjega položaja ; D) posameznik ni ugleden, vendar pa ima formalno višji položaj, Cim večja je neskladnost med ugledom in formalnim položajem posameznikov v organizacijski strukturi družbene ? V zvezi s tem je v sociologiji nastal pojem — »anomija«, ki označuje stanje, kakršno neredko nastaja v praksi, zlasti v procesu urbanizacije, ko prihajajo skupaj v ogromnih naselitvenih aglomeracijah ljudje, ki so prej pripadali različnim lokalnim skupnostim z zelo različnimi navadami in običaji ipd., zlasti v neki situaciji, ko niti ne vedo drug za drugega, kakšno je bilo njihovo »pričakovano vedenje v nekem položaju«, niti si še niso izoblikovali in utrdili novih skupnih norm. V takem položaju torej manjka merskega standarda za presojanje vedenja in delovanja vsakega posameznika. 8 Seveda pri tem računamo s tem, da se uveljavlja načelo nagrajevanja po delu. moči neke skupine, tem večja so nasprotja med vodstvom in članstvom, tem manjša je skladnost njihovih družbenih vrednot, tem manjši je vpliv članov na (formalno) vodstvo in vodstva na člane, tem nižja je torej stopnja integracije skupine sploh. To bi se najbolj ostro pokazalo npr. v primeru D, tj. tedaj, kadar bi imeli »višje« položaje v formalni organizaciji tisti, ki imajo sicer najnižji ugled v dani skupini (krajevni skupnosti, občini ipd.). To bi bil popoln notranji razcep, ki bi nujno onemogočil funkcioniranje in obstoj dane družbene skupine. Takšno vodstvo bi bilo lahko le povsem vsiljeno od zunaj. V praksi pride do tako eks-tremnih primerov le izjemoma; pač pa nastajajo razne bolj ali manj izrazite divergence, ki kažejo na manjšo neskladnost med vrednotami prebivalcev (pripadnikov skupine) in vrednotami njihovega vodstva. Medtem ko najbolj ugledni obenem personificirajo dominantne družbene vrednote in vsaj v manjših skupinah načeloma ne pride do diskrepance med temeljnimi vrednotami najbolj uglednih in vrednotami drugih članov, pa druge oblike nagrajevanja lahko dosti bolj odstopajo od spontanega in objektivnega uveljavljanja načela nagrajevanja na podlagi specifične hierarhije družbenih vrednot v vsaki skupini. Ugleda ni mogoče razdeljevati, diktirati in prenašati kakor npr. razne materialne dobrine, denar itd. Ugled je individualiziran, torej ni podan npr. že po poreklu (kot je lahko bogastvo) in je zato v načelu le izraz posameznikovih osebnih prizadevanj v njegovem življenju. Ugled je torej družbena dobrina, ki nagrajuje in pospešuje družbenokoristno angažiranje posameznikov. Vendar pa gre pri tem za nekatere predpostave, ki določajo obseg, pomen in značaj te družbene dobrine: ugled ne more biti plod in oblika nagrajevanja po anonomni množici, ki se v sodobnosti razširja zlasti v velikih velemestnih aglomeracijah. Medtem ko je v preteklosti temeljil na neposrednih in medosebnih odnosih, je v sodobnosti vsaj na ravni lokalnih skupnosti nastal vakuum, v katerem je prišlo do povečane atomizacije in odtujenosti med ljudmi. Medtem ko je v bistvu porušen prejšnji sistem neposrednega in med-osebnega komuniciranja, pa na njegovo mesto, na lokalni ravni ni prišlo nič drugega. Res se prebivalci čedalje bolj povezujejo z množičnimi komunikacijskimi sredstvi z globalno družbo kot celoto. Vendar pa se s tem povečuje — kar se zdi še posebno očitno ravno v Jugoslaviji — neskladje med družbenim okoljem, v katerem posameznik deluje kot aktivna osebnost (za ogromno večino ljudi še vedno teritorialno zelo omejeno okolje njihovega bivališča) in vsebino družbenega dogajanja v glabalni družbi, ki mu ga posreduje omrežje množičnih komunikacijskih sredstev. listo, kar se zdi da je bistvenega pomena v pojasnjevanju sedanjega uipadanja raznih oblik lokalnih kulturno-prosvetnih, športnih idr. (amaterskih) aktivnosti in v prizadevanju za ponovno oživljanje teh aktivnosti, je ravno tudi izpodkopana podlaga družbenega ugleda in nagrajevanja (motivacije, stimulacije). Ce bi bolj razvili tudi lokalna sredstva za množično obveščanje, bi s tem lahko z relativno majhnimi materialnimi vlaganji pospeševali in zelo povečevali obseg možnega nagrajevanja. Vsakdanja, tedenska ali manj pogostna oblika komuniciranja (lokalni časopis, lokalna radijska postaja ipd.) med pripadniki lokalne skupnosti, ki so jim skupni nekateri življenjski problemi in si prizadevajo za njihovo rešitev, je podlaga za učinkovito nagrajevanje in stimulacijo na desetine raznih aktivnosti in milijone prebivalcev. Z nastankom množičnih komunikacijskih sredstev se po eni strani povečujejo možnosti za specifično družbeno (moralno neuroterialno) nagrajevanje; obenem pa tudi možnosti za odmike od načela nagrajevanja po delu, ki v razmerah urbaniziranih skupnosti zaobide vlogo neformalne socialne kontrole, s tem pa hkrati zaostri zahtevo po možnosti demokratične kontrole. Pri vsem tem pa je še stalna nevarnost, da se vertikalna družbena diferenciacija izrodi v zaprti sistem družbene stna-tifikacije, in sicer predvsem iz tehle razlogov: 1. Med nekim številom posameznikov se nujno izoblikujejo precejšnje razlike, pa naj izhajamo iz teh posameznikov ter njihovih različnih sposobnosti in prizadevnosti (delavnosti) ali pa izhajamo iz modela nujne funkcionalne razčlenitve družbe in temu ustrezne specializacije. 2. Posamezniki se ne razlikujejo med seboj samo po enem kriteriju, temveč po več kriterijih. Pri tem pa nam rezultati številnih empiričnih raziskav kažejo, da redno prihaja do kumulacije polariziranih strukturnih in raznih funkcionalnih značilnosti, tako da se na eni strani kopičijo predvsem tiste, ki jih lahko označujemo kot »višje«, na drugi strani pa spet le razne »nižje«, kot »bolj« in »manj« ipd. — tisti, ki ima velik ugled, ima največkrat tudi visoke osebne dohodke, — relativno visoko izobrazbo, — je uslužbenec, ki se ukvarja predvsem — z umskim delom, — je moškega spola, — srednje starosti, — ni bolan, — ima vodilni položaj na delovnem mestu, — je funkcionar v organizaciji ali član organa samoupravljanja, — ima relativno visoko življenjsko raven (letpo stanovanje, avto, moderno opremo itd.), — najbolj verjetno živi v mestu, — razmeroma veliko potuje v druge kraje in druge države (z udobnejšimi prometnimi sredstvi — avtomobilom, spalnikom, letalom ...) in prenočuje v boljših hotelih, — obeduje v boljših in dražjih restavracijah, — je naročen na več časopisov in revij, zlasti resnejših, •težjih, — ni religiozen, — hodi na koncerte, v dramo, opero, sestanke, — vzdržuje relativno dosti več pismenih stikov z drugimi, — bolj natančno je informiran o posameznih družbenoekonomskih in političnih problemih, — ima bolj jasno opredeljena svoja stališča, — ko umre, ima veliko osmrtnico v časnikih ipd. Podobno pa bi lahko spet na drugi strani navedli dolgo listo nasprotnih (oz. različnih) značilnosti, ki označujejo nizek družbeni ugled posameznika in so v tesni medsebojni zvezi. Čim večja je kumulacija kriterijev strukturiranja glede na isto populacijo, tem bolj se poglabljajo in utrjujejo razlike med ljudmi. 3. Poleg navedenega nas še posebej zanima tudi, kakšne so aspiracije (potrebe — motivacija) prebivalcev, ki se skupinsko razvrščajo na najnižjih stopnjah vertikalne lestvice družbe ali skupine. V našem empiričnem raziskovanju »družbene participacije občanov v lokalni skupnosti« smo prišli do zelo pomembne ugotovitve: tisti, ki najmanj delujejo v družbenopolitičnem življenju lokalne skupnosti (nimajo funkcij, niso aktivni člani, so najmanj informirani, nimajo svojih stališč do reševanja številnih skupnih problemov ipd.), si tudi najmanj želijo in so najmanj voljni, da bi prevzeli večjo odgovornost v skupnosti. Med tistimi, ki so najmanj aktivni, je tudi najmanj takih, ki bi bili prostovoljno pripravljeni opravljati neko funkcijo; podobno, kakor je med anketiranci, ki so bili najmanj informirani o lokalni skupnosti in občini, bilo tudi največ takih, ki so bili mnenja, da so že zdaj zadosti informirani (tako neaktivni kot neinformi-rani so imeli obenem tudi najnižji družbeni ugled v kraju). 4. Naposled naj opozorimo še na četrti element, ki utrjuje dano družbeno stratifikacijo in pomeni podlago nevidne slojevitosti, ki seka vso družbo. S tem ko se tisti posamezniki, ki se že sicer razlikujejo od drugih, in sicer ne le po enem, temveč celo po več kriterijih (že obravnavana kumu-lacija) začeli tudi tesneje povezovati med seboj po načelu socialne homofilije: — enaki z enakimi, je torej proces diferenciacije maksimalno utrdil dani sistem družbene slojevitosti. Naj upoštevamo prijateljske, sorodstvene ali zakonske odnose, v vseh primerih nastaja tendenca k zapiranju posameznih slojev s tem, ko se npr. posamezniki z najvišjim ugledom ipd. družijo pretežno le s sebi enakimi, tako kakor se spet na drugi strani tisti z najnižjim ugledom (najnižjimi dohodki, najnižjo izobrazbo itd.) zapirajo v sloj »najnižjih« itd. Vsi štirje nakazani aspekti poglabljanja in ustaljevanja dane družbene stratifikacije zastavljajo še številna vprašanja o razmerju med diferenciacijo in integracijo, na katera bo lahko odgovorilo le nadaljnje temeljitejše sociološko raziskovanje. ZDRAVKO MLINAR Socialna struktura delinkventne populacije Inštitut za kriminologijo je v številnih raziskavah zbiral tudi podatke o socialnem statusu naše delinkventne populacije sploh ali pa njenih posameznih, po teh ali onih kriterijih izbranih skupin. 1. Podatki torej niso bili zbrani in obdelani s posebnim namenom proučiti prav vprašanje socialne strukture delin-kventov. Zaradi tega niso zbrani po enotni metodologiji, niso izčrpni in se ne nanašajo vedno na isto populacijo. Razen tega zajemajo ti podatki le nekatere, morda celo manj pomembne, zunanje okoliščine, na podlagi katerih se da sklepati o resničnem socialnem statusu raziskanih populacij. Spričo tega je ta sestavek predvsem poskus izraziti nekaj hipotez in odpreti nekaj vprašanj, ki morda presegajo ožje kriminološko področje. 2. Iz vseh inštitutskih raziskav, iz katerih smo zajeli podatke o socialnem položaju,1 pa tudi iz splošnih statističnih podatkov, ki jih zbira Zavod za statistiko, je razvidno, da je 50—60% vseh obsojenih oseb po poklicu delavcev. Še večji je odstotek delavcev med storilci kaznivih dejanj zoper premoženje (67%),2 največji pa je odstotek delavcev med tistimi obsojenci, ki prestajajo kazni v zaporih in v kazenskih poboljševalnih domovih (skoraj 86%).3 Kriminološke raziskave kažejo,4 da je treba šteti storilce kaznivih dejanj zoper premoženje za delinkventno populacijo v pravem pomenu besede zlasti zaradi tega, ker je med to populacijo povratek neprimerno bolj intenziven kot med storilci drugih kaznivih dejanj. Storilci drugih kaznivih dejanj so v veliki večini primerov enkratni, naključni storilci, katerih kaznivo dejanje je posledica trenutnih konfliktov, stisk, napetosti in lahkomiselnosti, in nanje družbena reakcija v obliki kaznovanja po večini tudi ugodno učinkuje. Docela drugače pa je s storilci kaznivih dejanj zoper premoženje. Spričo tega zanemarjam številčno sicer dovolj pomembno skupino kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Ta kriminaliteta je kvalitativno povsem različna od premoženjske. Kartogram porazdelitve kaznivih dejanj zoper življenje in telo v SRS kaže, da se območja, kjer je ta kriminaliteta najbolj pogostna, največkrat pojavljajo na periferiji, predvsem na podeželju.5 1 Opozarjam zlasti na naslednje raziskave Inštituta za kriminologijo: a) Življenjske razmere delinkventne mladine, Inštitut za kriminologijo, Publikacija štev. 4, Ljubljana 1960. b) Problemi povrata. Inštitut za kriminologijo, Publikacija štev. 6, Ljubljana 1962. c) Socialne, psihološke in zdravstvene značilnosti delinkventnih in nedelin-kventnih alkoholikov, Inštitut za kriminologijo, Publikacija štev. 7, Ljubljana 1963. d) Rosina-Selih Alenka, Kriminaliteta telesnih poškodb na območju občine Slovenska Bistrica, Inštitut za kriminologijo. Publikacija štev. 8, Ljubljana 1963. e) Pečar J., Vloga svetov, pristojnih za notranje zadeve pri prevenciji kriminalitete zoper družbeno in zasebno premoženje, Inštitut za kriminologijo. Rokopis oddan in odobren — Sklad B. Kidriča, Ljubljana 1964. f) Grupiranje obsojencev, Inštitut za kriminologijo, Raziskava štev. 11. Rokopis oddan in odobren — Sklad B. Kidriča, Ljubljana 1963. g) Individualizacija kazni v praksi naših sodišč, Inštitut za kriminologijo. Rokopis oddan in odobren — Sklad B. Kidriča, Ljubljana 1965. V nadaljevanju se na te raziskave sklicujem tako, da bibliografskih podatkov ne ponavljam. ! Pečar, gl. op. št. 1/e, str. 241. 1 Grupiranje obsojencev, gl. op. št. 1/f, str. 25, Priloge. 4 Problemi povrata, gl. op. št. 1/b, str. 192. Pečar, gl- op. št. 1/e, str. 251. 1 Rosina-Selih Alenka, gl. op. št. l/d, str. 91. Poseben problem so tudi kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, med njimi zlasti poneverba. Pri tem kaznivem dejanju se podoba obrne; kar 70% storilcev je uslužbencev. To pa je docela razumljivo, če upoštevamo, da lahko stori poneverbo praktično le tisti, ki si lahko prilasti družbeno premoženje, ki mu je zaupano. Po večini so to uslužbenci. Zanemarjam pa tudi kriminaliteto sezonskih delavcev, ki je trenutno še premalo proučena. 3. Spoznanje, da najdemo tako visok odstotek delavcev med našo delinkventno populacijo, zlasti pa med storilci kaznivih dejanj zoper premoženje in v zaporih, odpira nekaj vprašanj. Prvo je seveda vprašanje, kaj vse se skriva za nazivom delavec. Obsojenci, ki so prestajali 1. II. 1963 kazen v KPD Maribor, so npr. na vprašanje o socialnem poreklu odgovorili takole:6 Poreklo Prej neobsojeni Povratniki Kmečko 53,5% 38,5% Delavsko 36,8% 51,0% Pri tem je treba poudariti, da pojem delavec tudi v pojmovanjih ljudi ni natančneje opredeljen. Zaradi tega so navajali delavsko poreklo tudi tisti, katerih očetje so bili občasni, nekvalificirani delavci, zaposleni in brezdelneži. Vendar je ne glede na to značilna razlika v poreklu med prvič obsojenimi in povratniki. Ti podatki nas opozarjajo tudi na problem migracije prebivalstva iz vasi v mesto, ki odpira probleme socialne prilagoditve teh ljudi in njihovih reagiranj na novo okolje. Struktura obsojenih oseb glede na poklic pa nas opozarja še na notranjo diferenciacijo v okviru kategorije delavcev. Tu se pokaže kot pomembna skupina nekvalificiranih delavcev. V okviru delinkventne populacije najdemo skoraj dvakrat več nekvalificiranih delavcev kot med polnoletnim prebivalstvom v SR Sloveniji sploh (10% :20%). Res je sicer, da je med delinkventno populacijo tudi rudarjev, industrijskih in obrtnih delavcev dvakrat več kot med odraslim prebivalstvom v SRS (16% : 30%). Seveda pa je treba pri tem upoštevati vse pomanjkljivosti naše statistike, ki nekvalificirane delavce sicer posebej registrira, vendar pa so podatki toliko nezanesljivi, da je povsem mogoče in celo verjetno, da se mnogi nekvalificirani delavci skrivajo ■ Problemi povrata, gl. op. št. 1/b, str. 194. tudi v kategorijah rudarji, industrijski in obrtni delavci, kmetijski delavci in prometno osebje. Nekoliko globlji vpogled v ta vprašanja smo dobili z raziskavo o povratništvu v SRS in o obsojencih v KPD Maribor.7 Ta kaže, da s številom povratkov narašča tudi delež delavcev, zlasti še nekvalificiranih, priučenih (priučili so se v KPD) in nezaposlenih. Značilno večjo obremenjenost z alkoholizmom in delinkvenco med nekvalificiranimi in nezaposlenimi delavci smo prav tako ugotovili tudi v raziskavi o povezanosti med alkoholizmom in delinkvenco.8 Med storilci kaznivih dejanj zoper premoženje je več kot 30% nezaposlenih in občasno, sezonsko zaposlenih ljudi.0 Na podlagi tega torej lahko rečemo, da so v okviru kategorije delavcev kriminalno ogroženi predvsem nekvalificirani in priučeni delavci, nestalno zaposleni ali brez zaposlitve; če so zaposleni, pa so zaposleni pri najpreprostejših, najbolj grobih, čisto manualnih opravilih.10 4. To pa niso edine karakteristike tiste naše delinkvent-ne populacije, ki jo lahko štejemo za delinkventno v pravem pomenu besede (vztrajni povratniki na področju kaznivih dejanj zoper premoženje). V raziskavah smo ugotovili, da je prav med to populacijo značilno večje število ljudi z izredno nizko šolsko izobrazbo. Ze raven šolske izobrazbe vseh obsojenih oseb je nekoliko nižja od izobrazbene ravni prebivalstva sploh. Še večje razlike pa se pokažejo npr. pri obsojencih iz KPD Maribor, med katerimi je imelo več kot dokončano osemletno le 5%.11 Med nedelinkventnimi alkoholiki smo našli npr. 57% ljudi z nedokončano osemletko, med delinkventnimi alkoholiki pa kar 75%.12 Kriminalna populacija značilno odstopa od splošnega povprečja tudi glede inteligentnosti in sposobnosti prilagoditve.13 ' Prav tako smo v raziskavah lahko ugotovili značilno slabše stanovanjske razmere, in sicer tako v rojstnih družinah kot tudi v družinah, ki so jih sami ustvarili.1' Končno nas podatki prepričujejo tudi o tem, da živi naša prava kriminalna populacija v okolju in atmosferi velike 7 Problemi povrata, gl. op. št. 1/b, str. 192—195. • Gl. op. št. 1/c, str. 230. • Gl. op. št. 1/e, str. 243. M Gl. op. št. 1/b, str. 194. 11 Gl. op. št. 1/b, str. 195. " Gl. op. št. 1/c, str. 36. 11 Glej zlasti: op. št. 1/c, str. 113—129 in 232—235; op. št. 1/b, str. 197—222. " Glej zlasti: op. št. l/a, str. 27—38; op. št. 1/c, str. 86—107. primitivnosti, grobosti, izredno nizkih moralnih standardov, alkoholizma, seksualne razpuščenosti, skrajno primitivnih medosebnih odnosov, čustvene nerazvitosti, neznanja in nekulturnosti.15 5. Razprava bi preveč narasla, če naj bi vsako izmed omenjenih trditev tu tudi dokumentirali. Naštete raziskave našega inštituta pa so vsakomur na razpolago in v njih je najti dovolj zadevne dokumentacije. Na podlagi omenjenih podatkov in zapažanj se nam zdi, smemo postaviti naslednjo hipotezo: Tisti del delinkventne populacije, ki je za družbo resničen problem, se rekrutira iz vrst ljudi, ki so jih naša družbena gibanja odrinila na skrajni rob družbe. To so torej družbeno marginalne osebnosti, ki jih skrajno pomanjkljiva socializiranost, nizka izobrazba, nekvalificiranost, nizka inteligenčna raven, nesposobnost prilagoditve itd. onesposab-ljajo za tisto uveljavitev v dani družbi, ki jo štejemo za normalno. Iz tega izhaja, da naša družbena gibanja in procesi postavljajo nekatere skupine ljudi v prav posebej diskrimi-niran družbeni status, ki je značilen v prvi vrsti po svoji inferiornosti glede možnosti za družbeno uveljavitev. Odtod pa izhaja hipoteza, da je kriminaliteta v pravem pomenu besede produkt naše konkretne družbe, njenih gibanj in procesov oziroma njenih resnično obstoječih produkcijskih odnosov. Kriminaliteto in njej podobne patološke družbene pojave torej lahko štejemo za eno izmed manifestacij človekove alieniranosti. 6. Tej hipotezi oporekata dva dovolj pomembna argumenta. Po prvem zajemajo naše statistike in naše raziskave le raziskani del kriminalitete in odkrite storilce kaznivih dejanj. Pri tem pa je znano, da so tako imenovane črne številke precej velike.16 Te so precej velike že, če primerjamo število kaznivih dejanj, ki so bila prijavljena organom za notranje zadeve, s številom kaznivih dejanj, ki so bila obravnavana pred sodišči. Teh je manj kot polovica od vseh prijavljenih.17 Na področju premoženjske kriminalitete ostane kakih 50—60% sicer znanih kaznivih dejanj nerazis- 15 Glej zlasti: op. št. l/a, str. 38—67; op. št. 1/c, str. 75—86 in 121—125. Glej tudi: Delinkventni mladoletniki iz dveh različnih kultur, Inštitut za kriminologijo. Rokopis oddan in odobren — Sklad B. Kidriča, Ljubljana 1964. >« Glej o tem zlasti: Pečar, op. št. 1/e, str. 206—219. 17 Primerjaj statistične podatke organov za notranje zadeve (Ivanov D., Podatki organov za notranje zadeve o kriminaliteti v Sloveniji v letu 1965, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, L. XV, št. 3, str. 110) in podatke sodne statistike (Statistički godišnjak 1964). kanih. Mnoga kazniva dejanja v gospodarstvu pa se razkrijejo šele nekaj let po tem, ko so bila storjena. Vse to navaja nekatere teoretike na trditev, da so naše predstave o obsegu kriminalitete in o socialni strukturi storilcev napačne. Po njihovem mnenju organi kazenskega pravosodja odkrijejo in obsodijo le tiste storilce, ki so dovolj nespretni, nerodni in neizobraženi, da se pustijo ujeti. Razen tega pa je vsakdo, ki je strgan, zanemarjen, ki slabo stanuje in podobno, že a priori sumljiv in tako nima skoraj nobene možnosti, da bi njegovo kaznivo dejanje ostalo nerazkrito. V tem ugovoru tiči gotovo del resnice. O tem nam govori npr. ena izmed naših raziskav,18 iz katere je razvidno, da so sodišča uporabljala za storilce kaznivega dejanja poneverbe sorazmerno več olajševalnih okoliščin kot pri drugih kaznivih dejanjih. Po letu 1962, ko je bil zvišan minimum za to kaznivo dejanje zagrožene kazni na eno leto strogega zapora, uporabljajo sodišča sorazmerno pogosteje določbe o omilitvi kazni in o pogojni odbsodbi kot pri tatvinah in velikih tatvinah. Gotovo je, da je tudi sodnikovo intuitivno spoznanje v skladu s spoznanjem raziskav — kdor krade je ali lahko z večjo gotovostjo postane povratnik. Toda ali nima na vse to nekega vpliva tudi dejstvo, da je med storilci tatvin, ki pridejo pred sodišče, 70% ljudi, ki že na zunaj kažejo, da pripadajo diskriminiranemu družbenemu sloju, med storilci poneverbe pa je 70% storilcev, ki prav tako z obleko, obnašanjem, besednim zakladom itd. že na zunaj kažejo svojo pripadnost tako imenovanim boljšim slojem? Drugi ugovor je povezan s prvim: v razvitih deželah sploh, počasi pa tudi pri nas, se pojavlja tako imenovana kriminaliteta blaginje. Tu ne gre le za že znano »kriminaliteto belih ovratnikov«, se pravi za zakrito kriminaliteto gospodarskih menagerjev. Gre za kriminaliteto, ki se pojavlja zlasti med mladoletniki in mlajšimi polnoletniki iz tako imenovanih boljših družin. Kolikor je razvidno iz nam dostopne literature zahodnih raziskovalcev,19 iščejo vzroke v nekaterih pojavnih oblikah življenja in v načinu življenja, ki je proizvod pospešenega gospodarskega razvoja, razvitega standarda, tekme za povečanjem standarda itd. Med vzroke za to vrsto kriminalitete štejejo zaradi zaposlenosti 18 Gl. op. Itev. l/g, str. 256—258. 19 Grassberger R., Die Kriminalitat des WohIstandes, Kriminalistik, Hamburg 1963, št. 5, str. 193—197. Falke A., Wohlstandskriminalitat, Kriminalistik, Hamburg 1964, št. 4, str. 169—173. staršev (zlasti tudi matere) notranje razdrto družino, mate-rializirane in komercializirane družbene idole, zaradi napačne vzgoje, mehkužnosti, majhne volje in zmožnosti prilagoditve, nepripravljenost mladih spoprijeti se z resničnim življenjem, duševno lenobo, hedonistični življenjski nazor in podobno. Ti odgovori so lahko točni, toda samo kot posamezni delci resnice, kot pojavne oblike globljih mehanizmov. Ta pojav seveda povzroča dvomljivost prejšnje hipoteze o kriminaliteti kot eni izmed manifestacij človekove alieniranosti, če seveda sodilo, da se ta, danes še imanentna karakteristika človekovega položaja v družbi, izraža v prvi vrsti v obliki materialne družbene diskriminiranosti. 7. Vsiljuje pa se nam misel, da postajajo z materialnim razvojem družbe, z vedno večjim zadovoljevanjem družbenih in posameznikovih materialnih potreb vse večjega pomena nekatera druga vprašanja človekove eksistence. V drugi tretjini preteklega stoletja se je zdelo, da se bodo z zvišanjem materialnega standarda tatvine zmanjšale na minimum. Vsakovrstna materialna revščina se je zdela poglavitni vzrok kriminala, alkoholizma, prostitucije itd. Marksistična literatura, zlasti pozneje sovjetska, je pričakovala, da bo likvidacija kapitalističnega družbenega reda in s tem likvidacija eksploatacije človeka po človeku odpravila tudi kriminaliteto. Nič tega se ni uresničilo. Danes celo nastaja nov fenomen — že omenjena kriminaliteta blaginje. Znaki človekovega materialnega položaja, ki jih po tradiciji povezujemo s kriminaliteto in njej podobnimi pojavi, se nam vedno bolj kažejo samo kot eden izmed kriminogenih činiteljev,_jn ne vetTkot edino odločilen. Nekatere naše raziskave očitno opozarjajo na to, da je včasih dosti bolj odločilno obče družbeno in mikro socialno morajno in etično vzdušje, v katerem se posameznik socializira in oblikuje. Mnogo bolj pomembno se zdi, kako je s pravičnostjo družbene ureditve in odnosov; katere vrednote oficialna družba razglaša in katere uresničuje; kaj govori in kaj dela; kaj se človek uči verovati v vsakdanjem izkustvenem življenju; kaj je v družbi v resnici nagrajeno, ali je to delo, prizadevanje in vrlina ali kakšna drugačna ravnanja; ali neposredni cilj posvečuje sredstva, četudi so v resnici nepoštena. Ne rečem, da so ta vprašanja, ki so etične narave, edina, postajajo pa prav gotovo vedno bolj pomembna. 8. Končno, a ne nazadnje nas raziskovanja opozarjajo na lastno reprodukcijo nekaterih skupin ljudi prav kot skupin, pa čeprav se ta pojav izraža morda samo v določeni težnji. Pokažemo namreč lahko samo to, da vsakovrstna revščina, zaostalost, neznanje in druge temu podobne, že prej omenjene značilnosti družbenega statusa nekaterih skupin ljudi same sebe reproducirajo. Že pred leti je opozoril na to dr. M. Golob, ko je raziskoval usodo otrok iz družin kriminalnih staršev.20 To smo opazili tudi v raziskavi o življenjskih razmerah delinkventnih otrok in mladoletnikov, v raziskavi o povezanosti med alkoholizmom in kriminaliteto in v raziskavi o povratništvu.21 Povsod se pokaže, da najnižji družbeni status z vsemi pripadajočimL moralnimi atributi sam sebe reproducira. Glede na to, kar smo povedali pod tč. 7, je treba dodati, da tudi izboljšani materialni položaj sam po sebi ne more ničesar spremeniti, če se s tem ne spremenijo tudi mentaliteta, sistem in hierarhija moralnih norm in medčloveških odnosov tistih, ki se jim je izboljšal materialni položaj. To pomeni, da je za mladega človeka vedno težji preboj iz materialnega in moralnega položaja, ki so mu ga ustvarili starši, pa četudi je obdarjen s talentom ih s sposobnostjo. Z drugimi besedami, med mladimi ljudmj, ki šo obremenjeni s prej opisanimi značilnostmi, so mnogi kandidati za vse vrste »socialne patologije.« Takšne potencialne možnosti postajajo toliko bolj realne, kolikor manj je torej zavestne in osveščene družbenopolitične aktivnosti, ki nekatere procese pospešuje in druge zavira in ki zlasti ne dopušča, da stihijska družbena gibanja nekontrolirano odrivajo na družbeni rob cele skupine ljudi in jih tako oblikuje kot kandidate za kriminal in druge pojave »socialne patologije«. V omenjene socialne procese naša družba dosti premalo posega z osveščeno politiko (preventiva vseh vrst, otroško varstvo, socialno delo, šolstvo, vzgojno svetovanje, boj proti alkoholizmu, odkrivanje talentov, štipendiranje itd.). Dvomim, da gre tu samo za pomanjkanje denarja. Zdi se mi, da gre predvsem za enostransko usmerjenost v gospodarstvo (zlasti v gospodarsko tehniko — tehnokracijo) in za premajhno zanimanje za socialne procese, če ti niso izrazito politične narave. LJUBO BAVCON 10 Golob M., Mladoletni povratniki iz kriminalnih družin, Kriminalistična služba, 1957/2, str. 167. 21 Glej opombe: št. l/a, 1/b, l/c. Aktualni intervju Nacionalna kultura in znanost Z objavo prispevkov Marija Avčina, Vladimirja Klavsa in Iva Tavčarja zaključujemo naš aktualni intervju o nacionalni kulturi in znanosti, ki smo ga začeli v 12. številki lanskega letnika. MARIJ A V ČIN Morda je v posameznem, zlasti majhnem narodu funkcija medicinskih znanosti med najbolj potrebnimi. Njeni dosežki in izsledki služijo uravnavanju obstanka, ohranjevanju in življenjskemu razvoju naroda, zlasti takega, ki je bil mnogokrat v zgodovini ranjen prav v bistvo svojega narodnostnega telesa. Medicinske znanosti, vključujoč mnoge naravoslovne panoge, nikakor ne morejo biti več le modrovanje, temelječe na modroslovju ali špekulacijah. Odgovoriti morajo na vprašanja, ki so kruto jasna: živeti — ne živeti, umreti — ne umreti. Med obema skrajnostma morajo razjasniti še ne-številna druga vprašanja. Pravilno pojmovane in postavljene medicinske znanosti pritezajo vse bolj hčerske veje, kakor je človekova biologija, socialna medicina, medicina dela. Z njimi so prežete in se ne morejo ločiti tudi od drugih znanosti, ki obravnavajo človeka in s katerimi ustvarjajo nerazdružno celoto. Zato daje vrednotenje funkcije medicinskih znanosti v posameznem narodu prav njim najvidnejše mesto. Razvijanje in spodbujanje samostojne ter izvirne medicinske znanstvene misli ima na Slovenskem veliko in svetlo tradicijo. Vsako zgodovinsko obdobje pa je dalo ravno medicinskim znanostim svojstven pečat ter bolj ali manj pospešen zagon. Vendar pa se je kot obče človeška in clove-čanska znanost tudi naša medicina oblikovala vse bolj v skladu s svojimi etičnimi prvinami, kakor se je razvijala pod narekom in silnicami časov, preko katerih je prehajala. Prisvajala pa si je vedno naprednega duha znanosti sveta in dotekla čas, ko jo dandanes smelo laliko postavljamo ob bok medicinskim znanostim — dobrini vsega človečanstva. Čeprav je v predhodnih obdobjih tudi naša medicina temeljila vse bolj na veličini posameznikov in njihovih šol, je dandanes povsem realno govoriti o možnostih za postavitev funkcionalnih medicinskih znanstvenih programov širšega značaja in za njihovo izvršitev. Vse pa kaže, da je znanstveno-raziskovalni narek posameznika še vedno tisti princip, ki poganja individualno raziskovalno delo in mnogokrat vodi do prečiščenih izsledkov. In osnova tega nareka? Brezkompromisni humanizem, prečiščen in dognan ob človekovem trpljenju: rojevanja in umiranja ter vsega razpona življenja med obema skrajnostma. Kaže tudi, da je med tistimi malimi in na videz nepomembnimi »prispevki znanosti«, pridobljenimi pogosto z mnogimi žrtvami, vendarle iskati prvin za mozaik, ki, sestavljen, daje dobro sliko mnogih nerešenih vprašanj. Če je tako, potem je kazno take prvine vnaprej povezati, strniti in voditi v pravo smer, da bi se na tak način približal največjim verjetnostim, ki so same po sebi v medicini in življenju mnogokrat že resnica. Vse pa govori o tem, da smo v »velikem skoku«, ki naj ponazarja sproščeni znanstveno-raziskovalni zagon v svobodi, premalo usmerili pozitivni polet v znanstvenoraziskovalne programe večjega obsega in pomena, bistroumno zamišljene ter v vsakem oziru vnaprej dobro pripravljene. Mnogokrat smo uspešne raziskovalce s smelim, izvirnim in živim narekom prepuščali same sebi, čeprav smo se radovali ob utrinkih njihovega duha in zlatih zrnih njihovega dela. Bilo je skoraj kakor — v prispodobi — tam, kjer je vsakdo v navdušenju za veliko stvar kuhal svoje železo za svojo hišico. Morda je pridobil s spretnostjo in znanjem pa tudi slučajno čudovito jeklo, vendar pa pretopljena gmota celote ni izpolnila pričakovanj glede kakovosti in uporabnosti. Funkcionalne medicinske znanstveno-raziskovalne programe narekujejo širše potrebe v svetu kakor tudi doma. Treba pa jih je umno zamisliti, se o njih vsestransko dogovoriti in jih odlično pripraviti. Pritegniti je treba ljudi in ustanove, ki znajo in zmorejo delo na višini in na področju, ki je postavljeno. Morda ne dobi vsakdo in vedno svojega pravega mesta v takem programu, ki bi ga po svojih zmožnostih in usposobljenostih v resnici zaslužil, vendar pa tudi kot tak služi večji stvari, kakor če bi šel po lastni stanovitni poti kot raziskovalec samotar in samohodec. Vse kaže, da je že bilo in da bo še vnaprej mogoče z dobro voljo in pravilnim vrednotenjem zmožnosti in spo- sobnosti tudi pri nas odpirati in dokončati večje in velike znanstvene programe v medicini. Mnogo del že priča o tem, vse od del najmlajših raziskovalcev — študentov do neven-ljivih prispevkov zaslužnih medicinskih znanstvenikov. Informacijska in dokumentacijska služba na področju medicinskih znanstvenih disciplin sicer obstaja, vendar pa si želimo njenega razcveta v vsej širini. Da je medicinska znanost integralni del nacionalne kulture, ni dvoma, vendar pa bi morale biti materialne osnove prav gotovo bogatejše in stalnejše. Morda bi bil možen dotok večjih sredstev po vzoru: tehnične znanosti — industrija, v smeri: medicinske znanosti — zdravstveno zavarovanje, kateremu prilaga vsakdo svoj novčič. Simpoziji? Za medicinske znanosti vsekakor: da! Sestanek somišljenikov, obračun nasprotnikov, festival mojstrov — pevcev različnih intonacij iste melodije, vendar v končnem sozvočju. Solemnost in togost otvoritve se kaj kmalu pretopi v pestrost kuloarskih pomenkov. Vse ostrine izgladi poslovilni cocktail. Sveženj sklepov v rokah diha otožnost kot šopek ciklam — prispodoba jesenskega razhajanja. Mnogo dobrih sklepov, smelih obetov in lepih spominov nagradi tiste, ki so dajali, in tiste, ki so sprejemali. Resnično »uspeli« simpoziji so tudi v medicinskih znanostih postali afirmacija usmerjene znanstvene misli. Želimo si, da bi jih bilo še več, seveda upravičenih. Zdi se, da je pot naše znanstvene medicine in njenega tropa raziskovalcev prava. Le tja in sem kdo kloni na njej. Iz utrujenosti? Iz lenobnosti? Iz dotrajanosti, izpet ali pre-zavzet z vsem mogočim, kar mora delati in za kar ga je škoda? Vendar gre večina naprej in speši po poti brezkompromisnega znanstvenega humanizma, poplemenitenega z nehlinjeno poštenostjo. VLADIMIR KLAVS v Številne razprave o znanosti v zadnjem času opozarjajo po svoje na to, da je znanost in vse, kar je z njo povezano, zašlo do neke mere v slepo ulico. Pojavi in ugotovitve, da programi znanstvenih organizacij niso usklade-ni s potrebami današnjega časa, da mnogi naši strokovnjaki odhajajo v tujino, da je materialna osnova mnogih znanstvenih organizacij čedalje slabša itd., nakazujejo, v čem je pravzaprav vsebina sedanje krize naše znanosti. Programi znanstvenih organizacij res še niso zadovoljivo usklajeni, vendar zaradi mlade tradicije na to ne bi smeli gledati preveč kritično. Vsekakor pa bi si morali prizadevati, da bi postopoma vse te organizacije našle pravo mesto v naši dinamično razvijajoči se družbi. Kolikor moreni soditi (konkretnih podatkov o tem ni), odhajajo naši strokovnjaki v tujino zvečine iz dveh nagibov: iz ekonomskih in iz želje po strokovnem uveljavljanju. Pri strokovnjakih višje stopnje oziroma pri tistih, ki si prizadevajo, da bi se na vsak način strokovno uveljavili, je odhod v tujino mnogokrat edina varianta za zadovoljitev tega pozitivnega prizadevanja, ker so često doma premajhne možnosti za uveljavitev znanstvenih ambicij na raznih področjih. Emigracijo teh strokovnjakov, ki je po številu gotovo manjša od ekonomske, bi morali šteti za upravičeno in jo lahko celo ocenjujemo kot delno soudeležbo našega naroda v svetovni znanosti. Ekonomska emigracija pa po mojem ni upravičena. To emigracijo bi bilo treba zavreti, seveda ne s silo, marveč s postopnim odpravljanjem vzrokov in pogojev, ki jo stimulirajo. Čemu namreč vlagati tolikšen del narodnega dohodka za šolanje novih strokovnjakov, če tako pridobljenega znanja ne izkoriščamo, temveč ga brez odškodnine odstopamo drugim, bogatejšim narodom. Druge socialistične dežele dajejo razmeroma celo več družbenih sredstev za vzgojo novih strokovnjakov, vendar si zagotavljajo, da se-vsi tako dobljeni strokovnjaki zavežejo ostati v korist razvoja svoje lastne dežele. V kapitalističnem svetu je znanje-v večji meri zasebna last individualnih strokovnjakov. Le-ti ga v skladu s tržno ponudbo in povpraševanjem bolj ali manj ugodno prodajajo. Znano pa je, da družba pri njih prispeva razmeroma manj sredstev za oblikovanje teh strokovnjakov in da morajo bodoči strokovnjaki sami mnogo več prispevati za svoje šolanje. Mi smo v tem pogledu izjema in se obnašamo, kot da smo že utrdili socializem v smislu materialnega izobilja. Od osvoboditve do zdaj je pri nas zraslo veliko znanstvenih organizacij. Brez dvoma vse te organizacije niso nujno potrebne za uspešen razvoj, dasi so bile ob ustanavljanju formalno gotovo utemeljene. Velik del teh organizacij je zašlo ob raznih ukrepih zaradi varčevanja že pred gospodarsko reformo v težave, zlasti pa so v čedalje težjem položaju glede materialnih sredstev za normalno delo po reformi. Uresničevanje splošne decentralizacije zaostruje to stanje na dva načina. Politično teritorialne enote postopno zmanjšujejo svoja sredstva, s tem tudi sredstva za znanstveno delo, v gospodarskih in drugih organizacijah pa znanstveniki in strokovnjaki nimajo dovolj vpliva na razdeljevanje ustvarjenih in razpoložljivih sredstev, četudi spričo decentralizacije ostaja več sredstev. Kriteriji za vlaganje sredstev so tu čedalje bolj utilitaristični in tempirani na čim krajše roke rentiranja. Preprosti ljudje glasujejo za tisto, v čemer vidijo čimbolj neposredno korist. Da bi bila vsa vprašanja v zvezi z znanstvenim delom urejena kar najbolj ustrezno, je zvezna skupščina januarja 1965 sprejela na osnovi nove ustave »Resolucijo o znanstveno raziskovalnem delu«. Ta resolucija načelno zagotavlja zelo ustrezne rešitve za vse probleme v zvezi z znanstvenim delom. Se posebno je spodbuden zadnji odstavek resolucije, katerega citiram: »Zvezni izvršni svet in drugi zvezni organi bodo dali zvezni skupščini predloge za ukrepe, ki bodo zagotovili dosledno izvajanje te resolucije.« Če bi šlo vse tako gladko in idealno, potem sedanjih diskusij o znanosti ne bi bilo, ker ne bi bile potrebne. Tudi v zvezi z uveljavljanjem gospodarske reforme so mnogi tovariši trdili, da bodo zaostreni pogoji storilnosti in ekonomike v gospodarstvu nasploh bolj spodbujali znanstveno raziskovalno delo. V nasprotju s temi trditvami pa se v praksi dogaja, da se mnogokrat najlaže in najhitreje odkrijejo notranje rezerve v skladih, ki so bili prej namenjeni raziskovalno razvojni dejavnosti. V bivši Jugoslaviji o znanosti v sedanjem pomenu ni bilo niti govora, če izvzamemo znanstveno delo na nekaterih humanističnih in naravoslovnih področjih. Znanstvena misel in delo sta dobila pravi polet šele po revoluciji. To pa brez dvoma zaradi ocene, da bo prav znanost poglavitni premagovalec zaostalosti in porok čim hitrejšega in uspešnega utrjevanja nove napredne družbe, temelječe na naprednih znanstvenih dognanjih in materialnem blagostanju. V tem smislu je bil po osvoboditvi najbolj forsiran razvoj politično-ekonomskih znanosti, ki proučujejo razvoj družbe in vse zakonitosti tega razvoja. Tu naj bi našli osnovni kažipot za usmerjanje celotnega družbenega razvoja. Če pravilno ocenjujem, so naše univerze in inštituti dali po vojni na tisoče politično-ekonomskih strokovnjakov, od katerih so se mnogi specializirali bodisi v socialističnih, bodisi v kapitalističnih deželah. Ti strokovnjaki bi morali proučiti naše družbeno-ekonomske razmere in določiti pot, po kateri bomo najhitreje prišli do našega cilja. Le na podlagi izčrpne znanstvene analize bi bilo možno reči, koliko in kakšne znanstvene institucije potrebujemo in jih tudi lahko financiramo, koliko se bomo ukvarjali z aplikativnim raziskovanjem in koliko se lahko posvetimo osnovnim znanstvenim raziskovanjem. V nasprotnem primeru pa sicer lahko razpravljamo in tudi zagovarjamo (na pamet) vsak svoje stališče, kakor komu iz kateregakoli razloga najbolj ustreza. Tako tudi imamo toliko nasprotujočih si stališč, dasi je razumljivo, da je lahko objektivna resnica le ena. Našo deželo in družbo in njeno znanost lahko uspešno utrjujemo le načrtno, na znanstveni podlagi, ali pa celoten tok razvoja prepuščamo bolj ali manj stihiji. Ob koncu še nekaj konkretnih odgovorov na postavljena vprašanja; odgovori temelje na razmišljanjih in sklepih ob vsakdanjem delu. Ker smo dežela v razvoju, menim, da bi nam aplikativne raziskave morale omogočiti čim hitrejšo utrditev materialne baze sodobne družbe. Dotlej ne bo mogoče zadovoljiti vseh teženj po fundamentalnih raziskavah. Izrednim talentom, katerim doma ni mogoče ustvariti ustreznih pogojev, bi bilo treba organizirano najti ustrezne možnosti v tujini. Tudi mene moti »nacionalna znanost«; pridružujem se mnenju, da smo Slovenci delček človeške družbe in da nas avtarkija v znanosti ne more pripeljati nikamor. Dopuščam pa možnost, da na področju kulture ali umetnosti ustvarimo kaj tipično slovenskega, vendar pa nas tudi tak uspeh ne bi smel zavajati v razmišljanja o avtarkiji na področju kulture in znanosti. Dosedanje sodelovanje med znanstvenimi in gospodarskimi organizacijami ni zadovoljivo in bistvenih izboljšanj ne pričakujem, dokler ne bo ugodnejše materialne baze v gospodarskih organizacijah. Sodelovanje pa je treba gojiti; upirati se je treba primitivizmu tam, kjer so sicer dani materialni pogoji za uspešno sodelovanje. Ne bi se načelno strinjal s tem, da so simpoziji odveč, saj so premnogemu strokovnjaku edina, javna tribuna in priložnost za kritično oceno njegovega dela. Strinjam pa se s tem, da bi lahko organizatorji bolj poudarili predvsem strokovnost in da bi brez škode odpadle vse politično-mani-festativne tendence izrabljanja simpozijev. Materialna osnova za znanstveno delo ni zadovoljiva in je nevarnost, da jo bomo še skrčili v zvezi z uvajanjem reforme, ko iščemo notranje rezerve, zaradi neperspektivnih gledanj tam, kjer jih ni. Rešilnega vzorca organizacije za znanstveno-raziskovalno delo nima smisla iskati. Če so za- gotovljeni ostali pogoji: program, ustrezni kadri in končno finančna sredstva, ni težko najti tudi ustrezne organizacijske oblike. Ker večini naših znanstvenih organizacij ni mogoče zagotoviti zadovoljivih materialnih pogojev, se mnogi sprašujejo, če nismo šli z vzgojo novih strokovnjakov predaleč, ko slehernemu državljanu dajemo pravico do najvišje izobrazbe. Prav bi bilo, da bi tudi šolanje najvišjih strokovnjakov urejali v skladu s potrebami in možnostmi; obča pravica do najvišje izobrazbe naj bi predvsem zagotovila čim boljšo selekcijo strokovnjakov in preprečila posameznikom monopol nad znanostjo. IVO TAVČAR Omejil se bom na nekoliko pripomb. V uvodu k »aktualnemu intervjuju« ste nanizali toliko vprašanj, ki vsako zase zahteva temeljito obdelavo, da kaj drugega tudi ni mogoče. Poskušal bom biti stvaren, kot ste vi pri naštevanju mnenj, trditev in ugovorov. Najprej k naslovu »Nacionalna kultura in znanost«. Zdi se mi sporen — že glede na vsebino uvoda, ki je dosti širša, saj ste se precej dolgo zadržali ob razmerju med našim gospodarstvom in znanostjo. Vsekakor zbuja razmišljanje. Res, tudi gospodarstvo lahko zajamemo pod pojem kultura, če tega razlagamo kar najširše. Vendar, če se ravnamo po vsakdanji rabi te besede, potem razvoj znanosti in odnos do nje gotovo ni le kulturno vprašanje. Tak naslov, kot je, nas bi lahko navedel k drugačnim razpravam, kot ste jih spodbudili v uvodu, razen v redkih stavkih, kot je tisti, ko omenjate, da naša družba zapostavlja humanistične znanosti in se tako zavestno tehnizira. Tudi tako zastavljeno vprašanje, kakšen je odnos med kulturo in znanostjo ali celo med umetnostjo in znanostjo, ne bi bilo brez pomena. Prav tako bi lahko naslov »Nacionalna kultura in znanost« sprožil predvsem razpravo o tako imenovanih nacionalnih vedah, katerih osrednje raziskovalno področje je prav nacionalna kultura. Tudi o njih bi bilo vredno razmišljati. Mogoče pa je iz takega naslova napraviti tudi sklep, brez zlonamerno-sti, kakor da znanost le bogati našo kulturno zakladnico, ni pa vse bolj pomembna, da, celo odločujoča sila gospodarskega Tazvoja. Tak naslov lahko odseva tudi neke vrste »akademizem« v znanosti. Poudarek na »nacionalni kulturi« bo komu zbudil tudi še drug pomislek. Znanost namreč prav gotovo sodi v nacionalno kulturo in prav po njej lahko tudi merimo, koliko je kak narod razvit. Vendar, ali naj to pomeni, da moramo enako razvijati posamezne znanstvene razrede — in če sploh vse! — da bi bila naša nacionalna kultura popolna, da bi bili popoln narod. Ali ni kdaj sklicevanje na to, da smo narod, tudi odsev nacionalizma in avtarkičnosti, težnje, da bi se izognili primerjavi s tujimi dosežki in s tem vrednotenju na sodobni ravni znanosti ali da bi celo opravičili kakšno dejavnost kot družbeno potrebo za nas, čeprav to ni? Takšno brambovstvo seveda ne koristi niti narodu niti znanosti. Toda dovolj o tem. A nedvomno se odpira vprašanje mednarodne delitve dela tudi na področju znanosti in raziskovalne dejavnosti in naše vključitve v njo. Zadržal bi se še ob »večni« polemiki — kakor pravite —, čemu dati prednost — fundamentalnim ali aplikativnim raziskavam. Tako zastavljeno vprašanje je v bistvu vprašanje notranjega razvoja znanosti in sodi v zakonitosti znanstvenega procesa, kajti zanj je medsebojna odvisnost teh in onih raziskav očitna. Toda v ospredju je bolj družbeni vidik tega vprašanja. Ko gre za fundamentalna odkritja v znanosti, je treba reči, da so ta danes že dokaj javna. Svobodnemu kroženju znanstvene misli tu niso postavljene umetne pregraje. Drugače je, ko gre za uporabo teh odkritij; največja skrivnost spremlja tehnološke raziskave. Poglaviten boj, tako med državami kakor med podjetji, je zdaj za to, kdo bo prej uporabil kakšno novo znanstveno dognanje. Za dežele in narode, ki so zaostali v razvoju, se zato naravno kot prvo postavlja vprašanje, kako uporabiti v svetu nakopičeno znanje, kako si ga prilastiti in prevzeti ter smotrno uporabiti, ob tem pa v skladu z možnostmi tudi kaj vložiti v skupno znanstveno zakladnico človeštva. Nihče ne more samo jemati, po svojih sposobnostih mora tudi kaj dati. Naposled se moramo le zavedati, da družba sicer lahko poskrbi za boljše možnosti znanstvenega dela, da pa dobra organizacija in kopica denarja še ne ustvarjata znanstvenih odkritij. Eno temeljnih slabosti naše dosedanje politike v razvoju znanosti na Slovenskem bi torej lahko videh prav v tem, da se nam še ni posrečilo postaviti trdne, med seboj povezane ter učinkovite informacijske in dokumentacijske službe, da bi organizirano spremljali znanstveni razvoj na svetu in vedeli za tuje dosežke, ko smo bili pred določenimi raziskovalnimi nalogami, ko smo se spraševali, kje začeti raziskovalno delo in kaj raziskovati. Seveda se ob tem zavedamo, da je tudi taka služba lahko le plod določenega znanstvenega razvoja. Sicer pa mislim, da je pri nas dokaj sporna opredelitev, kaj so fundamentalne in kaj aplikativne raziskave. Nekateri znanstveniki so pri tej oceni zelo strogi, drugi pa zelo široki. Vendar za to opredelitev pogosto niso važna znanstvena merila, ampak račun, ko gre za delitev družbenih sredstev. In zdi se mi, da pri nas zvečine od tod izvira polemika, katere raziskave imajo prednost, čeprav je v ozadju te polemike tudi še močno tradicionalistično mišljenje o znanosti. V zvezi s to razpravo bo primerno našteti nekaj podatkov. Po analizi zveze raziskovalnih organizacij, ki zajema le samostojne zavode (leta 1962 — 42, 1963 — 51 in 1964 — 57 organizacij), se je delež temeljnih raziskav — glede na sredstva v raziskovalnem delu — gibal v odstotkih takole: 1962 — 11, 1963 — 14 in 1964 — 17. Razmejitev raziskav so napravile same raziskovalne organizacije. Po podatkih zveznega sveta za usklajevanje znanstvenih raziskav pa je bil 1962. leta delež temeljnih raziskav v skupnih sredstvih za raziskovalno delo v ZDA 9%, v Veliki Britaniji pa 11%. — Toliko vsaj zaradi tega, da si bomo približno zamišljali, kakšno je stanje, ko že razpravljamo o sproženem vprašanju. A skušajmo problem le še osvetliti. Pomagala nam bo drugačna delitev raziskovalnega dela: na svobodne, usmerjene in razvojne raziskave. Ta delitev je zelo sorodna prejšnji, toda vsebuje nov vidik. Fundamentalne raziskave so bolj ali manj svobodne, delno pa tudi usmerjene, vendar zelo okvirno. Njihov neposredni uporabnik navadno ni znan, zato jih financira širša družbena skupnost. Seveda pa tudi same raziskovalne organizacije, ki si sicer pridobivajo dohodek z aplikativnimi in tehnološkimi raziskavami, dajejo sredstva za fundamentalne raziskave iz lastnih skladov, ker so take raziskave naložbe za lasten razvoj. Spori nastajajo torej ob tem, koliko je lahko kako raziskovalno delo usmerjeno ali ne, ali je uporabnik znan ali ne in ali lahko le-ta zaradi tega sam financira ali vsaj sofinancira raziskave. Tu pa naletimo na upravičene in neupravičene odpore raziskovalnih organizacij. Gotovo je smotrno, da iščemo povezave med raziskovalci in uporabniki raziskav — in to tudi po sredstvih. Kajti s tem obenem vplivamo na urejanje več vprašanj: ali je naše raziskovalno delo prav načrtovano in ali je v skladu z našimi potrebami, ali je dovolj učinkovito in prav vrednoteno; ali delovne organizacije uporabljajo naše raziskovalne dosežke in ali vedo za možnosti naših raziskovalnih organizacij; ali niso naše raziskave večkrat na pol opravljene in se jih ne da uporabiti; ali so dejavnosti posameznih raziskovalcev in raziskovalnih organizacij dovolj povezane med seboj, da bi bilo raziskovalno delo res plodno, ko ga prenašamo v prakso, ki zahteva, da proučimo vse vidike uporabe določenih izsledkov, itd. Tisti, ki financira raziskovanje, tudi tvega in zato nujno pretehta smotrnost raziskave. Odpor proti taki politiki je neupravičen; opozarja na to, da so slabosti v raziskovalnih organizacijah, in tudi na splošno nerazvitost našega raziskovalnega dela. Vendar vedno ni tako. Zelo pogosto je bolj upravičen očitek delovnim organizacijam, še zlasti pa njihovim združbam, da niso doumele vloge raziskovalnega dela. O njej jih bo prej ali slej prepričala nuja, sila, ne fizična, ampak ekonomska, ki deluje prav tako kot naravna sila. V tem je tudi pomen zdajšnje reforme; odtod tudi prepir med gospodarstvom in raziskovalnimi organizacijami, o katerem govorite. Jaz vidim v njem proces medsebojnega osveščanja. Toda ob vsem tem se le bojim, da včasih tudi pretiravamo, za zdaj pa gotovo tudi prehitevamo. Če si nočemo škodovati, potem moramo v težnji, da bi posamezne družbene dejavnosti čimbolj neposredno povezali med seboj, vedeti za postopnost in ne nazadnje za organizirano spletanje vezi med delovnimi organizacijami in raziskovalci. Prehiter odmik republike in njenih sredstev od raziskovalnega dela na določenih področjih bi nam ogrozil že dosežene uspehe pri razvoju raziskovalnega dela. Gre za pravilno oceno, kje, kdaj in za kaj je možno pričakovati neposredno zanimanje delovnih organizacij. Ob tem vprašanju bi se bilo treba zamisliti; mislim, da je eno izmed ključnih vprašanj za našo politiko do znanosti. V zvezi s tem so še zlasti utemeljene razprave o vlogi univerze pa tudi o razvoju družbenih ved. Tako glede tega, ali je njihovo raziskovalno delo možno pretežno vezati na neposredne uporabnike, kakor glede tega, ali je mogoče njihovo delo povsod izraziti kot povsem opredeljene raziskovalne naloge. Ne bo odveč, če v zvezi s tem navedem nekaj podatkov. Samostojne raziskovalne organizacije na Slovenskem so leta 1963 porabile za raziskovalno delo 7,4 miUjarde, leta 1964 pa 10,5 milijarde dinarjev. Iz neposrednih naročil so si 1963 pridobile 63% sredstev, 1964 pa 73%. Nedvomno je delež neposrednih uporabnikov že zelo visok. Naj pri tem spet posre- Specialna matematika«. Znanstvena propedevtika. Reforma visokošolskega pouka (prva, druga in tretja stopnja — učiteljstvo). Rudarska visoka šola v Nancyju (analiza opravljene reforme). Izvleček iz poročila študijske skupine visokih šol (predvidevanja potreb in izvorov šolanih kadrov — dostop na šole — vprašanje natečajev). Problem visokih šol. Splošna kulturna povzdiga — izhodišče nove smeri. Socialne vede in univerzitetni ustroj (pregled potreb in osnove problema — razporeditev šolanja — ureditev disciplin in ustroja). Povezanost raziskovanja in pouka. Metode pouka. Za reformo filozofske fakultete. Nova pot za pouk arhitekture. Industrijska revolucija v socialnih vedah. Razširjanje kulture. Stalno dopolnilo izobraževanja (obstoječa sredstva — predlog za poskus sistematičnega stalnega dopolnilnega izobraževanja — sklepi). Načela reforme na podlagi razmišljanja o starostnih dobah in porabi časa. Vsa ta vprašanja so obravnavana zelo odkrito, smelo in prizadeto; razprava je temeljita, poglobljena in polemična. Njeni izsledki utegnejo biti zanimivi in koristni povsod, kjer se ukvarjajo z reševanjem problema visokega šolstva. Torej tudi pri nas; posebno zdaj ob začetku dela ustrezne skupščinske komisije. Zaradi obširnosti gradiva seveda tu ni mogoče posredovati več iz te zanimive razprave. Zato objavljamo prevod zaključnega sestavka Paula Ricoeura, ki pregledno povzema celotno vsebino in orientacijo v anketi izraženih mnenj in predlogov. Prav nič pretiran ni naslov, ki smo ga dali anketi o visokošolskem študiju in zanjo zbrali vrsto pomembnih člankov. V sedanjem času se mora univerza — po osem svetu — spoprijeti s problemom številčnosti, postati mora množična ustanova; po drugi strani ji mora nujno uspeti težavno delo, ki ga predstavlja odkrivanje nadarjenih z notranjo izbiro, pri usmerjanju najsposobnejših študentov k raziskovanju na vseh področjih, da lahko ohrani vlogo pobudnika pri odkrivanju novih vrednot. Ne v tem ne v drugem pogledu se univerza ne more otresti odgovornosti. Na srečo se nalogi med seboj prepletata. Rešiti ju je mogoče na tri načine: z razčlenjevanjem, usmerjanjem, izbiro. Kar zadeva številčnost: »zahteva po šolanju« ni pojav, ki bi ga predvsem, morali uvrstiti med demografska vprašanja, temveč je posledica spontanega družbenega pritiska; je hkrati izraz višje splošne kulturne ravni, doslej neslutene potrebe po visokih in srednjih kadrih in izoblikovanja nove družbeno uspešne podobe uspeha. Takega pojava prav gotovo ne kaže pobijati, očitno ga je treba usmerjati. Omejitev vpisa na univerzo se prav gotovo ne zdi zaželena, pa tudi ne mogoča. Nobeno resno določanje strukture aktivnega prebivalstva in oblikovanja poklicev na višjih stopnjah ekonomske dejavnost za prihodnjih dvajset let ne dopušča domneve, da bi potrebovali manj kadrov, kakor jih utegne v tem času »dati trgu« visoko šolstvo. Če bi se tako omejevanje zdelo celo zaželeno, pa zlepa ni možno. Nujna demokratizacija visokega šolstva bi morala z uporabo načela »numerus clausus« ob enakem številu študentov spremeniti njihovo socialno sestavo, tako da bi odražala socialno sestavo naroda. Treba bi bilo izločiti polovico otrok iz vodilnih socialnih slojev. To pa je neizvedljivo v družbi, kakršna je naša, ki ne uporablja prisilnih ukrepov. Po drugi strani si v sedanjem času raziskovanj in načrtovanj ni mogoče zamislti, da bi prav napredek univerz — in z njim oblikovanje vrhunskih kadrov naroda kakor tudi usmerjanje delovne sile na tej ravni — lahko prepustili naključju in slepi igri posameznih želja, hotenj in prizadevanj. Razen tega tudi števila učiteljev ni mogoče povečati v istem ritmu in razmerju, kakor se povečuje število vpisovanja slušateljev. Sposobnost postavljanja učiteljev na univerze raste počasneje kakor splošna sposobnost sprejemanja na univerze. V tem neizprosnem dejstvu je ena izmed osnov problema. Če torej ni ne možnosti ne pravice omejevati dostop na visokošolske zavode, ga je pač treba nadzirati in usmerjati. Vendar kako? Če domnevamo, da bo moralo visoko šolstvo v bližnji prihodnosti zajeti vse izobraževanje ljudi s končano srednjo šolo, bo spričo številnosti študentov edini izhod v uvedbi vsestransko razčlenjenega študija. To pomeni marsikaj. Najprej bo treba razviti in delno celo ustvariti močno visoko strokovno šolstvo, ki bo v precejšnjem obsegu razbremenilo teoretično izobraževanje. To visoko strokovno šolstvo bo moralo biti dovolj samostojno, da fakultetam ne bo otežkočalo dela, in hkrati dovolj povezano z njimi, da bo med teoretičnim in strokovnim izobraževanjem mogoče vzpostaviti prehode — na različnih ravneh in v obeh smereh. To visoko strokovno šolstvo naj bi bilo nadaljevanje srednjega šolstva, ki pa bi moralo biti mnogo bolj razvito od sedanjega; uspeh visokošolske reforme je v tem torej odvisen od uspeha srednješolske reforme. Precej francoskih univerzitetnih profesorjev se takemu gledanju upira. Pogostokrat niso dovzetni za zahteve in možnosti industrializirane družbe, torej niso posebno naklonjeni temu, da bi posvečali kaj več pozornosti študentom, ki se ne odločajo za učiteljski poklic. Samo omenjena ločitev študija pa bo omogočila, da bomo v visoko šolstvo poleg pojma kulture uvedli tudi pojem priprave na poklic. Ne glede na to, ali take ustanove imenujemo univerze, šole, inštitute ali kako drugače, potrebujemo množično visoko šolstvo, ki naj mlade ljudi od osemnajstega leta dalje pripravlja na poklic. Treba bo torej razširiti storitve visokega šolstva, ki bodo morale obsegati vse, od prav konkretne tehnologije do najbolj abstraktne matematike. Zatem bo treba izoblikovati še različne ravni: tudi ko bo visoko strokovni pouk ločen od teoretičnega, bo treba teoretično poučevanje spet razdeliti — po danes priznani nujnosti — na kratek in dolg ciklus. Tu je treba poudariti, da kratek ciklus ni nujno del dolgega in tudi časovno ni nujno krajši študij kakor ciklus poglobljenega teoretičnega študija; pomeni le manj zahtevno raven. Izpolni naj dvojno nalogo: zagotovi naj kader za položaje med visokošolskimi strokovnimi in vodilnimi kadri (med katerimi je dobršen del srednješolskega učnega kadra) in razbremeni teoretični študij, katerega konico bi predstavljal raziskovalni pouk. Samo v tem pouku bo veljala počasna, postopna in ostra selekcija. Tvoril bo hrbtenico visokošolskega študijskega sistema. To vertikalno razčlenitev v stopnje naj bi spremljala še horizontalna razčlenitev glede na različne možnosti opredelitve pri izbiri študija. Nekateri udeleženci razprave, literati in znanstveniki, predlagajo razčlenitev na tri veje: na teoretično vejo, ki bi bila usmerjena v raziskovalni pouk; na uporabno vejo, usmerjeno v izobraževanje inženirjev; v to vejo bi sodilo še vse, kar bi ustrezalo temu izobraževanju na področju književnosti, družbenih ved, prava in ekonomike; ter na pedagoško vejo, usmerjeno v izobraževanje učiteljskih kadrov na različnih ravneh. Obstoji še več možnosti za razčlenjevanje visokošolskega študija. Sam bi šel pri tem zelo daleč, tako daleč kakor Laurent Schwartz* ki predvideva visokošolske zavode na različnih ravneh in tudi možnost dejanske izbire med njimi. To velja v francoskih razmerah posebno za izbiranje med univerzami in univerzitetnimi collegei (pojem se očitno bliža ameriškemu pa tudi pojmu naših višjih šol, op. prev.), pri čemer bi univerze opravljale vstopno izbiro ob koncu propedevtičnega izobraževanja. Izbor, uveljavljen mied univerzami in collegei, prav gotovo predpostavlja, da bi slednjih moralo biti mnogo več, kakor jih je danes, tako da nikomur ne bi bil zaprt dostop do visokošolskega študija. Vse bolj nevzdržno bo postalo pravilo, po katerem naj bi bile vse univerze enako organizirane, da bi bile vse na isti ravni in bi vse pripravljale študente z izpiti istega tipa. Treba se bo sprijazniti z mnenjem, da osnovna naloga univerz ni vzgajati srednješolske profesorje, temveč kadre za vse ljudstvo. Dobro vem, da neenaka raven pouka na različnih visokošolskih zavodih nasprotuje izročilu enakosti naših ustanov, vendar se bojim, da se ne bi reforma te vrste — če se je ne bi lotili prostovoljno — uveljavila anarhično, potuhnjeno in da ne bi v sistem vnašala še večjega nereda. Morda bi bilo treba pretehtati uvajanje različnih stopenj študijskega uspeha; enak uspeh naj bi po kakršnem koli sistemu * Avtor se tu in še nekajkrat imenoma sklicuje na posamezne udeležence ankete. Op. prev (dodeljevanje točk, sistem poročil, kreditov ipd.) dopuščal več vrst vrednotenja: potrdil naj bi npr. zaključek ene stopnje, ne da bi nujno priznal dostop do naslednje, prisojal naj bi sposobnost za poučevanje ali za raziskovanje. V tem pogledu bi bilo treba za vsakega študenta uvesti posebne mape, ki ne bi vsebovale samo v številkah izraženih izidov opravljenih preizkušenj, temveč pravo orientacijsko navodilo, ki bi ga profesorji izdelali kolektivno, pri čemer bi jim po potrebi pomagal psiholog ali poklicni svetovalec. Tako bi mape dopolnjevali in bogatili iz leta v leto. Tak, vertikalno (po stopnjah) in horizontalno (po izbiri študija) zelo razčlenjen sestav visokega šolstva si ne prizadeva samo, da bi odpravil popolno zmedo, ki zdaj vlada v našem visokem šolstvu in jo še posebej povzroča izredna raznovrstnost študentov, temveč ustvarja dobro osnovo za vse spremembe v praksi in miselnosti, ki jih udeleženci naše ankete domala enoglasno terjajo glede na univerzitetno pedagogiko in posebej še na sistem izpitov. Če je naša univerza tako malo uspešna ustanova; če naši izpiti bolj izločujejo, kakor pa usmerjajo in izbirajo; če se univerza tako ravnodušno ne zanima več za svoje »padle žrtve« in — kakor odločno izjavljajo nekateri naši anketiranci — tako zelo zaničuje svoje »proizvode«; če je profesor bolj podoben sodniku kakor učitelju, študent pa bolj podoben obtožencu kakor učencu, se vse to dogaja zato, ker je premalo izbire, premalo zaključnih študijskih stopenj in ker ni prav ničesar predvideno za študente, ki jim je spodrsnilo. Radikalno spremembo funkcije izpitov bo omogočil samo takšen ustroj visokošolskega študija, kj bo nudil kar največ možnosti izbire. Namen, ki naj bi ga dosegli pri takem razglabljanju, je jasen: vselej, kadar bi izpitna komisija zaprla ena vrata, bi morala odpreti druga, v drugo smer ali na drugo stopnjo. Seveda mora izpit včasih tudi izločevati. Če se to zgodi — in mimo tega ni mogoče — naj se zgodi zato, da popravi slabo predhodno usmeritev ali ugotovi študentovo napako pri tekočem študiju; delo izločanja pa bi naj bila deveta skrb komisij. Poglavitna funkcija izpita naj bi bila nadzirati študentovo delo, njegovo nadaljnje usmerjanje in izbiranje = višje stopnje študija. Dokler univerzitetni profesorji ne bodo mogli ali ne bodo hoteli gledati tako, bodo prav tako malo odgovorni za svoje študente, kakor so ti za svoj študij. Ne gre samo za to, da bi se v bolj razčlenjenem univerzitetnem! sistemu mogel in moral globoko spremeniti naš izpitni režim, tudi vse univerzitetno delo })i moglo spremeniti duha. Naša an-eta je sprostila vrsto želja, ki so si sorodne: predavanja je treba organsko uskladiti s pravimi praktičnimi deli, ki bi jih izvajale majhne skupine; študij po skriptih je treba omejiti na zmeren in podrejen obseg; v potek študija je treba vključiti delo, ki ga opravljajo skupine na »visokošolski način«. Na splošno: uveljaviti je treba pedagogiko visokošolskega pouka, ki jo je treba v celoti šele ustvariti. Vsekakor je treba skupaj z nekaterimi našimi dopisniki pripomniti, da je metoda seminarjev, diskusij in dela v skupinah nujno dolgotrajna in počasna, da bo zahteva študentov po strožjem sprejemanju in nadzorovanju (na prvi in celo na drugi stopnji) vnašala v visokošolski študij »nekaj srednješolskega«. To je na univerzi z visokim' številom slušateljev neizogibno. Dejstvo je treba vzeti na znanje in sprejeti vse posledice. Nekaj takega bi lahko povečalo intelektualno odvisnost študentov prav takrat, ko se poveča njihova volja po družbeni neodvisnosti. Rad se strinjam z mnenjem, da se da to nasprotje ublažiti s tem, da čim več študentov sodeluje pri izdelovanju zamisli visokega šolstva na način, ki ne bi bil ne pokroviteljski ne samo navidezen. Navedel bi mnenje, ki ga izraža eden izmed naših dopisnikov: »Če neprijetnostim, ki so nastale zaradi nasprotij te vrste, ne bomo postavili nasproti uzakonjeno protiutež ureditve in resnično povračilo v duševnih vrednotah, bomo zajadrali v hudo krizo univerze, tako, ki bo vse hujša od sedanje, ki jo povzroča pomanjkanje učiteljev in prostorov. Dejansko se bomo znašli pred problemom hude napetosti med učiteljstvom, ki se bo čutilo ogroženo v svoji osnovni funkciji, in študenti, ki bodo imeli občutek, da jih imajo za norca in jih pootročujejo.« Prav zato je potrebno, da študentje sodelujejo pri življenju fakultete ter hkrati pri osnovni ureditvi in pri vprašanjih intelektualne orientacije. Ni se seveda mogoče slepiti glede »samoupravljanja«: s čim končnoi, pri upravljanju dejansko sodelujemo mi, univerzitetni profesorji, ko vendar samo taborimo v zgradbi, ki ne pomeni kaj drugega kakor kolešček državne uprave. Kljub temu pa je treba storiti mnogo, storiti vse, da bi navezali in organizirali pogovor s študenti. Priložnosti za to ne manjka: razprave o programih, organizacija predavanj in praktičnih vaj, izdelava skript, vključevanje skupinskega dela »na visokošolski način« v tok predavanj, organiziranje debatnih krožkov, ki naj bi se periodično vključevali v tok predavanj, itd. Prav gotovo: razmerje med učiteljem in učencem je razmerje neenakosti, vendar je vsa bistvena pedagogika visokošolskega pouka v problemu, kako uveljaviti kar največjo medsebojno povezavo v tej nesimetrični situaciji. Isti ukrepi, ki naj rešujejo problem množičnosti, bi lahko rešili tudi znanstveno-raziskovalno nalogo visokega šolstva. Samo taka ustanova, ki orientira, lahko tudi izbira. Samo tak zavod, ki vsebuje mnogo različnih stopenj in smeri, omogoča spojitev množičnega pouka s stalno nalogo univerze: uvajati, če že ne vseh, pa vsaj najboljše študente v metode ustvarjalne znanosti. Kakor bi morala biti množična ustanova gostoljubna, bogata poti, ki jih je mogoče izbrati, in pripravljena na to, da bi bolj usmerjala, kakor izločala, tako terja naloga raziskovanja progresivno selekcijo in na čim višji ravni vse strožjo. Treba je reči, treba je vpiti: resničnega visokošolskega pouka pravzaprav sploh nimamo. Nekoč je izjavil Etienne Cilson: »Edini pravi akademski naslov, doktor, je tudi edini, za katerega se kandidat ne pripravlja na univerzi.« To je danes še prav tako res. Tisto, kar nam je potrebno, ni torej samo resnična tretja stopnja, uvajanja v raziskovanje — doktorski študij v pravem pomenu besede — temveč še četrta stopnja, organski »porazgovor« naprednih raziskovalcev, nekaj, kar se sicer imenuje »postdoktorsko delo«. Neki kolega je pred kratkim tožil, da mora hoditi v tujino iskat univerzitetno publiko, ki bi ga bila sposobna razumeti in razpravljati o njegovem raziskovalnem delu. Koliko bi jih lahko reklo tako! Drama visokošolskega pouka je prav v tem, da ne razločujemo različnih področij, kakor so osnovna izobrazba in uvajanje, specializacija in poklicna izobrazba, priprava za raziskovalno delo in samo raziskovalno' delo v pravem pomenu besede. Nobenega protislovja ni v tem, da hočemo na široko odpreti vrata univerze in ji hkrati kot poglavitno nalogo zaupati znanstveno raziskovanje. Ti nalogi se dopolnjujeta na primerno razčlenjenem zavodu, ki je voljan hkrati usmerjati in izbirati. Pod imenom demokratizacije smo pogostokrat pomešali dve načeli: eno je, vsem ljudem nuditi enake možnosti na vseh stopnjah, drugo pa, zaradi pomanjkanja selekcije ves visokošolski študij znižati na raven množičnega izobraževanja, posredovanega zelo pestremu občinstvu. Morda bi kdo rekel, da preveč poudarjena skrb za raziskovanje škoduje drugim nalogam visokega šolstva. Kadar je raziskovanje živo, ne napreduje samo znanost, temveč zaživi celotna univerza od vrha do tal; raziskovanje je njen motor, njeno ustvarjalno jedro; druge vrste izobraževanja varuje pred tem, da bi okostenele in postale same sebi namen, saj jih sili v prilagajanje in obnavljanje. Ni mogoče raziskovati, ne da bi oblikovali raziskovalce in ne da bi oblikovali oblikovalce, kakor pravi Vladimir Kourganoff; duh raziskovanja bi moral poživljati celo priročnike in učbenike, o katerih pravijo, da jih boleče primanjkuje na prvi in celo na drugi stopnji visokošolskega pouka. Treba je iti še dalje. Univerza ne bo izpolnila novih nalog, ki se postavljajo prednjo, ne bo se ji posrečila velika preobrazba, ki bo naše fakultete bolj in bolj spreminjala v strokov-no-poklicne šole, če ne bo imela glave. Pri tem nas številke ne smejo slepiti. Napačno računa, kdor pravi, da pomeni delo raziskovalcev samo postransko naložbo celo v okoliščinah močno se razvijajočega gospodarstva. Ta ekonomsko postranska naložba je s stališča znanosti in tehnologije pravo žarišče vsega napredka, vsakršne prenovitve. Če se izražamo v jeziku Maxa de Ceccatty: >,Enciklopedična kultura', ki samo prenaša nekaj že pridobljenega, in ,strukturalna kultura', ki poučuje, kako je treba ravnati z vozili, z zakoniki in ključavnicami, bi postali jalovi, če poleg njiju ne bi obstajala .primerjalna kultura', ki ustvarja sredstva za osvajanje vrhunskih področij uma in znanosti. Prednost raziskovanja je v tem, da edino lahko duhovno uravnava dinamizem, gibčnost in prilagodljivost, lastnosti, ki bi jih brez dvoma in diskusije moralo razviti poučevanje.« Vse spremembe organizacijskih oblik ali miselnosti, ki so jih predlagali naši dopisniki, lahko razvrstimo okrog naslednjih poglavitnih postavk: 1. Treba je končati neumno uničevanje univerzitetnih profesorjev, ki se krivijo pod težo upravnih, če že ne čisto postranskih nalog; monumentalno bedarijo spričo tratenja energije, ki jo povzroča pomanjkanje sredstev; treba bi bilo povečati število administrativnih mest; dodati sekretariate oddelkom in katedram; uvesti spoštovanje sobot, prehajanje od visokošolskih zavodov k raziskovalnim in narobe. Namen vseh teh administrativnih ukrepov naj bi bil predvsem ta, da bi ustvarili resnično vsebinsko veljavno tretjo stopnjo, doktorski študij pa vzdignili na zgledno univerzitetno raven ter tako ustvarili sklepno točko med poučevanjem in raziskovanjem. 2. (V tem odstavku avtor govori o preobremenitvi francoskega raziskovalnega visokega šolstva z natečaji za srednješolske profesorje ter o sistemu francoskih diplomskih in državnih izpitov. Tudi na tem področju predlaga izboljšave in poenostavitve. Gre pa za izrazito lokalne francoske probleme, zato v tem odstavku izražene misli niso toliko pomembne za splošno razpravo o reformi visokega šolstva. Op. prev.) 3. Predlogi za reformo ustroja univerze, ki smo jih dali v razpravo, se nanašajo na isto perspektivo. Sedanji ustroj naše univerze »po disciplinah« sploh ni več primeren za raziskovanja, kaj šele za razvoj raziskovanj. Čimprej je treba razbiti okvir petih tradicionalnih fakultet in ga nadomestiti z razdelitvijo po oddelkih, bližjih zdajšnjemu stanju razporeditve znanosti. 4. Z zemljepisnega gledišča se bodo v prihodnje lahko uveljavili samo specializirani raziskovalni centri, ki bodo podeželskim fakultetam lahko zagotavili njihovo izvirnost in osebnostno veljavo. Takšna ureditev pa seveda predpostavlja, da se ne bo vsaka fakulteta lotevala vseh mogočih raziskovalnih področij in panog. Prav tako naj bi se raziskovalne naloge razdeljevale na večje pokrajine, ne pa se drobile. V Franciji je problem raziskovanja povezan s potrebo po splošni reformi, ki naj bi specializirala nekaj močnih pokrajinskih središč in jih oskrbela z vso potrebno opremo, tako da bi ti bili sposobni držati ravnotežje z ustreznimi pariškimi centri in na kar najštevilnejših raziskovalnih področjih ustvariti konkurenco, ki je za raziskovanje nujno potrebna. V tem pogledu lahko iščemo ključ za reševanje pariških problemov v provinci. 5. Med razpravo se je pokazalo, da vprašanje ustroja univerz po disciplinah in po zemljepisni razporeditvi opozarja na predhodni problem njihovega upravnega ustroja; togost, centralizem in enoličnost so hude ovire za vsako reformo (pa čeprav ravno te lastnosti ne izključujejo čudne zapletenosti in samovoljnega preseganja pristojnosti). Ali bi se v Franciji lahko približali zavodom tipa naših javnih podjetij z dovolj svobodno izbiro profesorjev? Težko je spremeniti upravne navade kakšne dežele; zaželeno ni zmeraj politično izvedljivo. Ali bi zadostovalo, da bi samo okre-i pili univerzitetni svet in mu dali voljenega predsednika, zato, da bi univerze že postale avtonomne organizacije, sposobne odgovornega ravnanja? V tem pogledu sem velik pesimist. Po eni strani univerza ni samostojno telo, neodvisno od državne uprave, po drugi strani pa tudi nima vodstva, ki bi bilo sposobno izvesti decentralizacijo, razčlenitve in prerazporeditve, ki si jih vsi tako želimo. Tako bo vse dotlej, dokler bodo univerze obravnavane kot del državne uprave, namesto da bi gledali nanje kot na podjetja v službi naroda. 6. Za konec še beseda o spremembi miselnosti, brez katere bi bila vsaka reforma organizacije in ustroja univerze neučinkovita. Univerzitetni profesorji bi morali mnogo bolj potrpežljivo prisluhniti včasih prav surovim pripombam ljudi zunaj univerze. Eden od njih je rekel: »Kakor vsa Francija tako je tudi univerza živela pod režimom protekcionizma. Ponovno bo zaživela samo, če bo pripravljena odpreti svoje meje. Najhujša napaka pri reformiranju visokega šolstva bi bila, če bi utrdili obstoječi monopolizem.« V naši anketi je najti prav tako ostre sodbe, katere so izrekli univerzitetni profesorji sami. V hitro razvijajoči se družbi in v dobi bistvenega prenavljanja znanja npr. tudi ni mogoče, da bi naslovi, pridobljeni s študijem v mladih letih, njihove nosilce osvobodili potrebe po nenehnem dodatnem učenju, kakor to dopuščajo fetišizirani visokošolski naslovi ali večna posvetitev z doktoratom. Če raziskovanje terja neprestano in postopno selekcijo, potem visokošolski učiteljski kadri pri tem ne morejo biti izjema. Eden od naših anketirancev, Cagnac, pravi: »Vnesimo malo več gibčnosti v upravne predpise, da bo mogoče pridobivati in plačevati ljudi po tem, kar znajo, ne pa po njihovih pergamentih.« Treba se bo tudi lotiti problema, ki nastaja zaradi kopičenja služb, in obravnavati vsak primer posebej: kopičenje služb pri privatniku in kopičenje v javnih službah, kopičenje zaslužkov, glede katerih že obstojijo zakonski predpisi, pa tudi kopičenje neplačanih odgovornosti, ki zagotavljajo vpliv in ustvarjajo monopole. Kadarkoli je to le združljivo z razumljivo zahtevo po koncentraciji sredstev, je treba spodbujati konkurecno; če kaj takega ne terja prevelikih sredstev, je lahko dvojna zasedba delovnega mesta boljša kakor monopol in pretirana personalizacija raziskovalnih centrov. Te puščice letijo na Parižane... Kaj pa provinca? Kdo si bo upal napadati nevarno prikrito napako province, oddaljenost profesorjevega stalnega bivališča? Eden izmed nas je izjavil: Obveznost bivališča v mestu poučevanja, ki jo sicer določajo pravila, je pogoj vsake reforme visokega šolstva. Kako naj bi se sicer provinca mogla uveljaviti ob Parizu, če tam centri raziskovanj niso pognali korenin in če ti centri niso obljudeni? Ali tudi sprejemamo zadosti profesorjev, tovarišev, ki prihajajo iz tujine? Ali rade volje sodelujemo z organizmi zunaj univerze? Ali smo pripravljeni sprejeti na učne katedre ljudi, ki so si zunaj univerze pridobili znanje, sposobnost in izkušnje? Univerza mora prav tako spremeniti svoje običaje kakor svoj sestav. Ustvariti univerzo... Zdaj je stvar naroda, ki to hoče. Mora pa se zavedati, da je — v primeru, če hoče množično univerzo brez omejevanj pri sprejemanju, in zdi se, da hoče prav to — edina možna rešitev ob takšnem gledanju draga, zelo draga. Če naj se univerza odloči, da bo bolj usmerjala, kakor izločala in' hkrati opravljala nenehno selekcijo v prid raziskovanjem, bo morala v prihodnjih letih dobiti znatne dotacije. Naša dežela se pa glede tega še nikoli ni jasno odločila, saj ji take odločitve celo še nihče ni predlagal. Potrebno je, da to odločitev primerjamo z vsemi drugimi, kakor so: stopnja ekonomske rasti, udarna sila, uporaba prostega časa, evropska politika, pomoč drugim državam itd. Podlage za to je treba javno razložiti in obravnavati. Gradivu, ki naj služi razpravljanju, smo želeli dodati pričujoči dokument. Ob popolnem poznavanju stvari je treba odločitev o raznih alternatitvah te vrste vključiti v visoko politiko, deželi pa jih morata razložiti prav tako opozicija kakor vlada. Če naša dežela ne bo razumno uredila rasti svoje univerze, bo eksplozijo šolstva doživela kot nacionalno katastrofo. Prevedel in priredil Vladimir Bračič Socialistična misel po svetu V. R. POLOZOV — B. R. RJAŠČENKO Odpravljanje razlik med umskim in ročnim delom den izmed najvažnejših socialnih problemov v graditvi ko- munizma je problem, kako odpravljati razlike med ljudmi umskega in ročnega dela. Izpolnitev te naloge je organsko povezana z zgraditvijo materialno-tehnične baze komunizma in z uvedbo komunističnih družbenih odnosov. Ko program KP SZ posplošuje izkušnje pri graditvi komunizma in odpira perspektive in gibanja v komunizem, na nov način postavlja in ureja problem, kako odpravljati razlike med ljudmi umskega in ročnega dela. To pojasnjuje, zakaj je potrebno še naprej proučevati ta proces. Hkrati z dosežki pri proučevanju konkretnih procesov v povezovanju umske in fizične dejavnosti ugotavljamo, da teoretična analiza v naši literaturi nekoliko zaostaja. To si delno lahko pojasnimo z vplivom svoj čas razširjenega enostranskega obravnavanja vprašanja, kakšne so možnosti za prehod v komunizem, med drugim tudi zato, da odpravimo socialne razlike med umskim in ročnim delom. Posledica tega je bila, da smo teoretično dediščino ustanoviteljev znanstvenega komunizma o naravi in zgodovinski usodi družbene delitve dela premalo proučili, včasih pa tudi nanjo pozabili. Znano je, da je bilo v mnogih delih bistvo razlike med umskim in ročnim delom omejeno samo na razliko med kulturno in tehnično ravnijo umskih in fizičnih delavcev. V tem pogledu je značilna neposredna trditev, da je bistvena razlika med umskim in ročnim delom ta, da kulturna in tehnična raven delavcev in kolhoznikov še ni dosegla ravni delovnih ljudi, zaposlenih v inženir sko-tehnični stroki.1 Skladno s tem položajem je bila ureditev zapletenega in mnogostranskega problema, kako odpravljati socialne razlike med umskim in ročnim delom, samo stvar povzdige kulturne in tehnične ravni ročnih delavcev na raven umskih, delavcev. 1 Gl.: Kurs lekcij po političeskoj ekonomii socializma. Moskva, Izd. »Visšaja škola«, 1961, str. 585. Povzdiga kulturne in tehnične ravni ročnih delavcev ima v socializmu gospodarski in socialni pomen. Gospodarsko sodi med najvažnejše faktorje, ki vplivajo na naraščanje proizvodne moči družbenega dela. Hkrati je povzdiga kulturne in tehnične ravni delavskega razreda in kmetov eno izmed sredstev za postopno odpravljanje socialnih razlik med umskimi in ročnimi delavci. Omejitev razlik med umskimi in ročnimi delavci zgolj na razliko v kulturni in tehnični ravni med fizičnimi delavci in delavci v inženirski tehnični stroki pa po našem mnenju ne posega v bistvo razlik med uiriskimi in ročnimi delavci. To bistvo moramo iskati v gospodarskem in socialnem položaju navedenih socialnih kategorij delovnih ljudi. Če omejimo bistvo socialnih in gospodarskih razlik med umskimi in ročnimi delavci na razliko v njihovi kulturni in tehnični ravni, problem odpravljanja teh razlik pa na povzdigo kulturne in tehnične ravni delavcev na raven delovnih ljudi, zaposlenih v inženirsko tehnični stroki, ostane odprto vprašanje, kakšna bo usoda delitve teh oblik dela med različne ljudi, med socialne skupine. Če postavimo vprašanje tako, tedaj sploh ni več potrebno, da bi v graditvi komunistične družbe odpravili to obliko družbene delitve dela med ljudmi. Sama povzdiga kulturne in tehnične ravni delavcev ne more rešiti problema, kako odpraviti delitev družbenih članov na umske in ročne delavce, ne more rešiti problema inteligence kot posebne plasti, tj. vsega tistega, kar se neposredno tiče bistva družbene delitve dela med ljudmi, med socialnimi skupinami. Razlike med umskim in ročnim delom so včasih označevali kot bistvene razlike med tema oblikama dela. Razen tega so posebej razlikovali tako imenovane nebistvene razlike. V prvih je izražena neenaka kulturna in tehnična raven umskih in ročnih delavcev in te razlike morajo izginiti. Druge, ki naj bi se baje v prihodnje ohranile, pa so posebne razlike v delovnih razmerah umskih in ročnih delavcev. V tej karakteristiki zbuja pozornost predvsem to, da so razlike, ki jim prisojajo bistveni pomen, zgolj razlike v kulturni in tehnični ravni. O tem, da odpravljanje razlik v kulturni in tehnični ravni delavcev in delovnih ljudi, zaposlenih v inženirsko-tehnični stroki, ni bilo povezano z odpravo socialnih razlik med ljudmi, nas prepričuje to, da so se ohranile tako imenovane nebistvene razlike med umskimi in ročnimi delavci. Razlike, ki so veljale za nebistvene, pa so dobivale socialnoekonomski smisel, kolikor so pomenile neenakost delovnih možnosti ljudi, ki se ukvarjajo z ročnim in umskim delom. Znano je, kako zelo je bilo v prejšnjih časih razširjeno mnenje, da se bo tudi v razvitem komunizmu ohranila delitev na tako imenovani vodilni kader podjetij in na delavce, ker bodo možnosti za njihovo delo različne. Posledica tega je bila, da je nastal čuden položaj: bistvene razlike so izgubljale socialno ekonomsko vsebino, nebistvene pa so jo dobivale. Ker pa so veljale nebistvene razlike za neodprav- ljive, moramo iz tega neogibno sklepati, da se naj bi ohranile razne socialne kategorije ljudi, med katerimi bi delo ostalo družbeno razdeljeno, tj. vezano na nekatere družbene skupine. Toda delitev razlik med umskim in ročnim delom na »bistvene« in »nebistvene« v omenjenem smislu po našem mnenju ne omogoča, da bi jasno razumeli kategorijo družbene delitve med umskim in ročnim delom. Ko obravnavamo delitev materialnega in umskega dela, moramo upoštevati, da so umske in fizične oblike dejavnosti kot takšne zmeraj bile, so in bodo po bistvu različne ne glede na to, ali so razdeljene med raznimi ljudmi ali pa so združene v dejavnosti enega delovnega človeka. V tem smislu so razlike med tema dvema oblikama človeške dejavnosti zmeraj bistvene in so v odnosu delitve. Da ne bi bilo povoda za mešanje dveh smislov razumevanja »bistvenih« razlik med umskim in ročnim delom, bi bilo pravilneje, da bi jih imenovali »socialnoekonomske« razlike. Zato v literaturi namesto pojma »bistvene razlike« med umskim in ročnim delom že začenjajo uporabljati izraz »socialno-ekonomske razlike« med temi oblikami dela. Kaj pa pomenijo razlike med ljudmi umskega in ročnega dela in kakšni so njihovi izvori? Zgodovina razvoja družbene delitve dela kaže, da umsko in ročno delo zmeraj nastopata kot dve različni strani enotnega delovnega procesa, ki pa druga drugo terjata in dopolnjujeta. V tem smislu lahko govorimo o naravni delitvi umskega in ročnega dela. Enotnost teh dveh strani delovnega procesa pa lahko dosežemo tako, da ju združimo v dejavnosti ene osebe, kakor tudi tako, da razdelimo obe obliki dela in ju socialno povežemo z nekaterimi skupinami ljudi. Razlike med umskimi in ročnimi delavci torej temeljijo na družbeni delitvi dela in so ena izmed temeljnih oblik izražanja in posledica delitve materialne in umske dejavnosti med ljudmi. K. Marx in F. Engels sta poudarjala, da postane delitev dela dejanska delitev šele v trenutku, ko pride do delitve materialnega in umskega dela. Utemeljitelji marksizma-leninizma so videli socialno-ekonom-sko bistvo ločitve ročnega in umskega dela v tem, da se na neki zgodovinski etapi teh oblik človeške dejavnosti stalno oklenejo različni ljudje, tj. umsko in ročno delo postane področje različnih socialnih skupin ljudi. Z zmago socializma, z odpravo privatne lastnine na proizvajalnih sredstvih in izkoriščevalskih razredov se poruši gospodarska in socialna podlaga antagonizma med umskim in r'očnim delom. Uvedba socialističnih proizvodnih odnosov v sistemu družbene proizvodnje je pomenila temeljito spremembo v družbeni delitvi dela med ljudmi, v položaju socialnih skupin in medsebojni izmenjavi dejavnosti med njimi. Temeljito se je spremenila tudi socialna vsebina delitve ročnih in umskih delavcev. V sistemu družbene proizvodnje v socializmu dobi proizvod-no-tehnična inteligenca kvalitetno nov položaj. V nasprotju s kapitalizmom, kjer delavci in delovni ljudje, zaposleni v inženir- sko-tehnični stroki, nimajo proizvajalnih sredstev, sta v socializmu delavski razred in proizvodno-tehnična inteligenca skupna lastnika proizvajalnih sredstev, kar temeljito spreminja odnose med njima in uveljavi enotnost njunih gospodarskih interesov. V nasprotju s kapitalizmom, kjer je znaten del proizvodno-tehnične inteligence nosilec interesov buržoazije in pospešuje množitev privatne kapitalistične lastnine z izkoriščanjem delavskega razreda, so v socializmu inženirsko-tehnični delavci v sodelovanju z delavci življenjsko zainteresirani, da se razvije socialistična lastnina na gospodarski podlagi, da bi se povečali materialna blaginja in kulturna raven vseh delovnih ljudi. Proizvodni odnosi med delavskim razredom in proizvodno-tehnično inteligenco se torej kažejo v obliki socialističnega sodelovanja in medsebojne pomoči delovnih ljudi, povezanih z enotnostjo smotra in skupnostjo gospodarskih interesov. V socializmu pa še imamo družbeno delitev med umskimi in ročnimi delavci. Ohranjene razlike med ročnimi in umskimi delavci so povezane z vsemi gospodarskimi, socialnimi in materialnimi razmerami. Delitev umskega in ročnega dela med ljudmi računa tudi z razlikami med ustreznimi delovnimi ljudmi: a) po mestu v sistemu družbene proizvodnje, b) po vlogi v družbeni organizaciji dela, c) po možnostih in značaju dela, d) po višini dohodka in življenjskih razmerah in naposled e) po ravni kulture in izobrazbe. . Pri ovekovečanju družbene delitve umskega in ročnega dela, ki bi za vse življenje navezalo ene ljudi na eno obliko dela, druge pa na drugo, tudi ne smemo pričakovati enakosti ljudi glede delovnih možnosti in položaja v družbi. Če komunizem terja popolno socialno enakost med člani družbe, pomeni njeno uresničenje hkrati odpravo te oblike delitve dela med ljudmi. Komunizem je nezdružljiv z ohranitvijo socialnih razlik med delovnimi ljudmi. »Prihodnja družba, h kateri težimo.« je zapisal V. I. Lenin, »je družba, v kateri moramo biti samo delovni ljudje, družba, v kateri ne sme biti nobenih razlik.. ,«J V komunistični družbi delitev ljudi na umske in ročne delavce izgubi smisel, ker začne vsak član družbe in vse za delo sposobno prebivalstvo v celoti sodelovati tako v materialni kakor tudi v umski ustvarjalnosti, organsko združujoč umsko dejavnost z ročno. Pri tem je važno poudariti, da je razumevanje razlik med umskim in ročnim delom kot socialno ekonomskih razlik mogoče samo, če jih presojamo kot pojav v družbeni delitvi umskega in ročnega dela. Na to je potrebno opozoriti zato, ker socialno-eko-nomske razlike med umskimi in ročnimi delavci včasih izvajajo iz poklicne delitve dela, ki jo povrhu dostikrat omejujejo zgolj na obstoj konkretnih oblik delovnih opravil. Ne moremo se na primer strinjati s trditvijo, da so »socialne razlike med umskimi in ročnimi delavci najvažnejša posledica ohranitve ostankov ozke- ' V. I. Lenin, Soč., št. 29, str. 297. ga profesionalizma,'dosmrtne navezanosti človeka na eno obliko dejavnosti.«3 Metodološka napaka, napravljena v navedeni definiciji, je povsem očitna: socialne razlike med umskimi in ročnimi delavci so pojasnjene v njej z »ohranitvijo ostankov ozkega profesionalizma«, tj. istovetijo se s poklicnimi razlikami. Socialno-ekonom-ska neenakost v delu je po mnenju istih avtorjev zapopadena v tem, da so »posamezni udeleženci družbene proizvodnje«4 za zdaj dejansko še navezani na nekatere konkretne oblike dela, tj. »v navezanosti delovnih ljudi na neko obliko konkretnega dela«, na neki poklic. Neposredna poklicna navezanost delovnega človeka na neko obliko dela sama po sebi ne terja socialno-ekonomske neenakosti med ljudmi. Socialno-ekonomske razlike med delovnimi ljudmi izvirajo iz takih temeljnih oblik družbene delitve dela, kakršni sta delitev umskega in fizičnega dela in delitev dela med mestom in vasjo. Socialno-ekonomske razlike v delu so izraz teh specifičnih temeljnih oblik družbene delitve dela med ljudmi. V okoliščinah delitve ekonomsko različnih oblik dela, na primer ločitve umskega dela od ročnega, kvalificiranega od nekvalificiranega, se razlike med njimi pokažejo kot razlike med samimi delovnimi ljudmi. Družbena delitev dela, ki veže ljudi na ekonomsko različne oblike dela, tudi poraja socialno-ekonomske razlike med njimi. Da bi nastale socialno-ekonomske razlike med proizvajalci, je torej potrebna ekonomska nehomogenost dela. Zato socialnoekonomskih razlik med delovnimi ljudmi ne povzroči njihova vezanost na konkretne oblike dela, marveč njihova vezanost na ekonomsko nehomogene oblike dela. Iskanje vzrokov za socialnoekonomske razlike v poklicni vezanosti delovnih ljudi na konkretno obliko dela privede do tega, da razglase konec koncev za podlago socialno-ekonomske neenakosti v delu razliko v tem, kako delovni ljudje uporabljajo konkretna tehnična sredstva. V ekonomsko literaturo je prodrla teza o dejanski neenakosti med delovnimi ljudmi glede na uporabo proizvajalnih sredstev. Avtorji omenjenega učbenika so razvili argumentacijo te teze v takšni smeri, da je postalo po našem mnenju očitno, da je neutemeljena. Poudarjajoč, da delovni ljudje socialistične proizvodnje kot solastniki proizvajalnih sredstev hkrati uporabljajo tehnična sredstva različne produktivnosti, vidijo v tem poglavitni vzrok za ekonomsko neenakost med delovnimi ljudmi. »Toda eno je biti solastnik proizvajalnih sredstev,« pišejo, »drugo pa dejansko upravljati jih kot materialne faktorje delovnega procesa.«5 Zato socialno-ekonomske razlike v delu baje temeljijo na tem, da je delo skrajno neenakomerno opremljeno s sodobno tehniko. ' Kurs političeskoj ekonomii, I. II. Socializm, Moskva, 1963, str. 593. 4 Prav tam, str. 212. 5 Prav tam. Materialno-proizvodna stran, ki jo postavljajo v ospredje, ni v neposredni zvezi s socialno-ekonomskimi razlikami. Prvič, raven tehnične opremljenosti dela je v raznih proizvodnih panogah spričo specifičnih lastnosti proizvodnje v dani panogi lahko različna. Drugič, v obravnavani perspektivi si je težavno misliti takšno organizacijo proizvodnje, v kateri bi bilo mogoče prosto izbirati poljubna proizvajalna sredstva. Tretjič, ne moremo priznati, da je v sodobni proizvodnji bolj kvalificiran delavec, ki neposredno upravlja delovna sredstva, kakor delovni človek inže-nirsko-tehnične stroke. Ne smemo pozabljati, da niso podlaga za socialno-ekonomske razlike med delovnimi ljudmi naravne proizvodne razlike v delu (dostikrat celo neodstranljive), marveč vezanost različnih skupin delovnih ljudi na ekonomsko nehomogene oblike dela, tj. pravzaprav delitev dela med člani družbe. Izvor socialnih razlik ni delo v njegovi materialno-stvarni podobi kot specifični proizvodni proces za pridobitev neke uporabne vrednosti, marveč družbena oblika dela. Poklicna delitev dela ne povzroča neposredno socialnih razlik med delovnimi ljudmi družbene proizvodnje. Utemeljitelji marksizma so večkrat poudarjali, da so hrez-plodni poskusi, da bi zamenjali razredne in socialne razlike s poklicnimi razlikami. Zmeraj so razlikovali temeljne oblike delitve dela med ljudmi kot člani družbe od delitve dela med ljudmi kot neposrednimi udeleženci delovnega procesa, tj. pravzaprav od poklicne delitve dela. »... Sodobna razredna razlika,« je zapisal K. Marx, »nikakor ne temelji na .rokodelstvu', nasprotno, delitev dela oblikuje različne oblike dela znotraj istega razreda.«6 V. I. Lenin je ostro kritiziral Bulgakova, ki je svoj čas nastopil proti obstoju proletariata kot določenega razreda pod pretvezo, da delavski razred, ki ni baje homogen, vsebuje razne sloje, ker so razlike med mestnimi in kmečkimi delavci, med priučenim in nepriučenim delom itd. V tej zvezi je V. I. Lenin zapisal: »Razlike med poklici zamešati z razlikami med razredi, razlike v načinu življenja zamešati z različnim položajem razredov v vsem ustroju družbene proizvodnje — kako nazorno osvetljuje to vso znanstveno nenačelnost modne .kritike' in njeno praktično prizadevanje, da bi se izbrisal sam pojem .razreda'.. .«7 Da si bomo pravilno predočili, s kakšnimi oblikami delitve dela so povezane socialno-ekonomske razlike med delovnimi ljudmi, moramo upoštevati razne strani samega dela. V nekem pogledu se nam pokaže delo kot izmenjava snovi med človekom in naravo, kot neposredni proces pridobivanja uporabnih vrednosti. Kot smotrna dejavnost je delo naravni pogoj za obstoj družbe ne glede na kakršnekoli socialno-ekonomske oblike. Naravna proizvodna stran dela sama po sebi očitno ne vsebuje socialno-eko-nomskih razlik med ljudmi. ■ K. Marx i F. Engels, So«., I. 4, str. 320. ' V. I. Lenin, Soč., št. 5, str. 175. Toda delo ima zmeraj tudi socialno-ekonomsko obliko, v njem se kažejo družbeni odnosi. Človek v proizvodnji nastopa ne samo kot nosilec konkretne delovne funkcije, marveč pooseblja tudi neke proizvodne odnose v dani družbi. Človek torej opravlja dvojno vlogo: prvič, vlogo neposrednega udeleženca v delovnem procesu; drugič, vlogo socialne osebe, ki pripada nekemu razredu ali družbeni skupini (če obstajajo). Pri tem »politično-ekonomska kategorija ni delo, marveč samo družbena oblika dela, družbeni ustroj dela ali drugače rečeno: odnosi med ljudmi po njihovi udeleži v družbenem delu.«8 Dvojni značaj dela in jasno razumevanje te dvojnosti morata biti izhodiščna metodološka teza pri proučevanju bistva družbene delitve dela sploh in delitve umskega in ročnega dela posebej. Te teoretične pozicije je dosledno branil V. I. Lenin. V delitvi umskega in ročnega dela med ljudmi je videl eno izmed podlag socialne delitve družbe, v odpravi te delitve pa pogoj za popolno odpravo razrednih, socialnih razlik med ljudmi. »Jasno je,« je zapisal, »da je potrebno za popolno uničenje razredov strmoglaviti izkoriščevalce, zemljiško gospodo in kapitaliste, ne samo odpraviti njihoDo lastnino, potrebno je odpraviti tudi še sleherno privatno lastnino na proizvajalnih sredstvih, potrebno je odpraviti tako razliko med mestom in vasjo kakor tudi razliko med ročnimi in umskimi delavci.«9 Na drugem mestu je V. I. Lenin z vso jasnostjo opozoril na to, da je potrebno »preiti k odpravi delitve dela med ljudmi, k k vzgoji, šolanju in usposabljanju vsestransko razvitih in vsestransko usposobljenih ljudi, ljudi, ki znajo delati ose. K temu gre komunizem, mora iti in prišel bo, toda šele čez dolgo vrsto let.«10 Navedene teze utemeljiteljev znanstvenega komunizma pričajo, da so priznavali neogibnost, da preneha družbena delitev na umsko in ročno delo med ljudmi in da hkrati v višji fazi komunizma odmrejo vse socialne skupine. Novi program partije ima v ureditvi vprašanja prihodnosti družbene delitve dela med ljudmi v celoti in povsem pred očmi ugotovitve K. Marxa, F. Engelsa in V. I. Lenina. Program KP SZ temelji na načelu, da je potrebno v razvitem komunizmu brezpogojno odpraviti delitev na umske in ročne delavce, kar je videti iz tehle tez: »...v komunizmu bodo imeli vsi ljudje enak položaj v družbi, enak odnos do proizvajalnih sredstev, enake možnosti za delo in delitev in bodo aktivno sodelovali v upravljanju družbenih zadev.«11 Posvetimo pozornost smislu trditve: »Vsi ljudje bodo imeli enak položaj v družbi«, »enake možnosti za delo«. Ni težavno spo- ' V. I. Lenin, Soč., št. 6, str. 236. • V. I. Lenin, Soč., št. 29, str. 389. V. I. Lenin, Soč., št. 31, str. 32. " Programma kommunističeskoj partii Sovetskogo Sojuza, N. 1961. št. 63. znati, da gre v tem primeru za to, da se v komunizmu ljudje po položaju v družbi in po možnostih za delo ne bodo razlikovali kot osebe, ki pripadajo raznim socialnim skupinam, drugače rečeno, za to ali drugo obliko dela, na primer umskega, ne bo več stala posebna skupina delovnih ljudi. Ko govore o tem, da bodo v obdobju prehoda iz socializma v komunizem odpravljene razlike med umskim in ročnim delom, nekateri avtorji trdijo, da klasiki marksizma niso postavljali tega problema, da je to nov problem, ki ga je postavila praksa naše socialistične graditve.12 Seveda, samo proces komunistične graditve je postavil v vsej praktični pomembnosti problem odprave so-cialno-ekonomskih razlik med umskim in ročnim delom, vso konkretno raznolikost in posebnosti, ki jih utemeljitelji marksizma-leninizma niso mogli pričakovati. Toda ko so K. Marx, F. Engels in V. I. Lenin proučevali teoretična načela prehoda v komunistično družbo, so povezovali vse socialno-ekonomske preobrazbe v sistemu družbenih odnosov z razvojem proizvajalnih sil, s temeljitim preobratom v materialno-tehnični bazi proizvodnje in družbene organizacije dela. Za sodobno etapo razvoja teorije o komunistični graditvi in posebej problema, kako odpravljati razlike med umskim in ročnim delom, so značilni globok prodor v medsebojno povezanost ekonomskih procesov in kvalitetne spremembe v proizvajalnih silah, v družbeni delitvi dela. Problema odpravljanja socialnih meja med ročnim in umskim delom program partije ne omejuje na izpolnitev naloge o kulturni povzdigi družbe, ampak ga povezuje z globokimi socialno-eko-nomskimi premiki na področju dela. Materialna podlaga za preraščanje socialističnega dela v komunistično delo, za popolno odpravo vseh oblik stare delitve dela je zgraditev materialno-teh-nične baze komunizma. Ta bo pomenila kvalitativni skok v razvoju materialnih proizvajalnih sil, v katerem bo izražen proces postopne preobrazbe znanosti v neposredno proizvajalno silo. Z zmago komunizma, je rečeno v programu KP SZ, bo nastala organska združitev umskega in ročnega dela v proizvodni dejavnosti ljudi, kar bo omogočilo odpraviti delitev ljudi na ročne in umske delavce. Ob upoštevanju razvoja materialno-tehnične baze proizvodnje program KP SZ nakazuje ne samo konkretna pota, marveč tudi strogo določa zgodovinske roke in temeljne etape za odpravo socialnih razlik med umskim in ročnim delom. V prihodnjih dvajsetih letih, ko bodo zgrajeni temelji komunistične družbe, bodo socialne in ekonomske razlike med umskimi in ročnimi delavci samo večidel odpravljene. Popolno odpravo, teh razlik povezuje partijski program z dograditvijo višje faze komunizma. Stroga razmejitev zaporednosti temeljnih etap v graditvi komunizma bo omogočila trezno presojo in konkreten prikaz tako splošne perspektive kakor tudi neposrednih rezultatov v odprav- u Gl. A. K. Kurylev: Preodolenie suščestvennyh različij meždu umstvennym i fizičeskim trudom — problema storiteljstva komunizma. Izd. MGU 1963, str. 104. ljanju socialno ekonomskih razlik med umskimi in ročnimi delavci. Ker se je teoretična analiza usode družbene delitve dela na prehodu v komunizem podcenjevala, se je moralo to pokazati v opredelitvi in izbiri konkretnih sredstev za odpravljanje socialnih razlik med umskimi in ročnimi delavci. Ko so nekateri avtorji obravnavali potrebo, da se izoblikujejo možnosti za razvoj umskih in fizičnih sposobnosti osebnosti kot eden izmed pogojev za prehod v komunizem, so jih videli predvsem v uresničenju takšnega kulturnega razmaha družbe, ki bi vsem njenim članom zagotovil vsestranski razvoj njihovih fizičnih in umskih sposobnosti, možnost prosto izbirati poklic, ne pa biti spričo delitve dela vse življenje vezan na ta ali oni poklic. Kakšne spremembe v,položaju dela v zvezi s to nalogo pa so predlagali? Za to naj bi zadoščalo skrajšati delovni dan, da bi imeli člani družbe prost čas, da bi se vsestransko izobrazili, in uvesti obvezno politehnično šolanje, potrebno za to, da bi bilo članom družbe omogočeno prosto izbirati poklic in da ne bi bili vse življenje vezani na katerikoli poklic. Če torej vsebino materialnih razlik med umskim in ročnim delom omejimo zgolj na razlike v kulturni in tehnični ravni delovnih ljudi, moramo tudi problem premagovanja teh razlik omejiti na kulturno povzdigo družbe in posebej na razvoj politehnične izobrazbe. Politehnična izobrazba in prosta izbira poklica sta pri tem mišljeni kot temeljno sredstvo proti temu, da je človek spričo sedanje delitve dela vse življenje vezan na ta ali oni poklic. Očitno je, da tako imenovana bistvena delitev dela z njej lastno dosmrtno vezanostjo ljudi na neki poklic ročnega ali umskega dela ni nič drugega, kakor stara delitev dela, katere ohranitev ni združljiva z vsestranskim razvojem umskih in fizičnih sposobnosti ljudi na področju proizvodnje. Težavno si je misliti, da bi se vsestranski razvoj delovnih ljudi lahko mirno vživel v ohranitev starih oblik družbene delitve dela med ljudmi, če se bo »prosta« izbira poklica še naprej uresničevala v mejah »bistvene« delitve dela. V teh okoliščinah je problem odpravljanja soci-alno-ekonomskih razlik med ljudmi pri ohranitvi delitve med umskimi in ročnimi delavci, .med kvalificiranimi in nekvalificiranimi delavci, med produktivnimi in neproduktivnimi delavci itd. nerazrešljiv. Pri ohranitvi socialne ločenosti različnih oblik dela bi »prosta« izbira poklica dejansko pomenila, da so delovni ljudje navezani na strogo opredeljene poklice umskega in ročnega dela in da se človeške sposobnosti razvijajo enostransko. Če bi se ohranile stare oblike delitve dela, bi politehnična izobrazba novega pokolenja ne prišla do bistvene uporabe v sami proizvodnji. Ekonomska potreba po politehnični izobrazbi ima svoj smisel samo, če odpravimo staro delitev dela. Povzdiga kulturne in tehnične ravni delovnih ljudi v svojem konkretnem izrazu kaže, da so jo sprožile in da je opredeljena z ustreznimi spremembami značaja dela na področju materialne proizvodnje. Če bi strogo hodili po poti povzdige kulturne in tehnične ravni delovnih ljudi, ne da bi uresničevali premike v družbenem delu, bi se kaj lahko znašli v nerodnem položaju. Če bi namreč večini delovnih ljudi omogočili višjo in srednjo specialno izobrazbo in ohranili ostanke stare delitve dela, bi bila družba primorana vezati mnoge izmed njih na različne oblike napornega ročnega, nizko kvalificiranega in nekvalificiranega dela. Ohranitev mnogih starih oblik delitve dela je pogojno vezana predvsem na kvalitetno stanje materialno-tehnične baze proizvodnje in na ustrezen značaj človekove dejavnosti. Stare oblike delitve dela imajo v proizvodnji še zmeraj pomembno mesto. V industriji je zdaj cela armada — približno devet milijonov ljudi — zaposlenih pri pomožnih delih. Med njimi so trije milijoni zaposleni pri prevozu in iztovarjanju surovin, materialov in proizvodov, 460.000 je skladiščnikov in tehtničarjev itd., tj. ukvarjajo se z nizko kvalificiranim in nekvalificiranim delom. Ze v našem desetletju nameravajo zamenjati vse oblike napornega ročnega dela z mehaniziranim delom in posledica tega bo, da se bo s spremembo dela in prehodom k poklicem kvalificiranega dela število nizko kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev znatno zmanjšalo.13 Vsi temeljni kvalitetni socialno-ekonomski premiki v družbenem delu sodijo konec koncev tako po obsegu kakor tudi po intenzivnosti znanstvenega in tehničnega napredka na področje materialne proizvodnje. Sprememba značaja in vsebine proizvodnega dela v graditvi materialno-tehnične baze komunizma naj zagotovi takšne spremembe v družbenem delu, kakor je postopno odpravljanje napornega ročnega, nekvalificiranega in nizko kvalificiranega dela, ki mu bo sledilo izravnanje ravni kvalifikacij delovnih ljudi in čedalje večje združevanje ročnega in umskega dela v dejavnosti vseh proizvajalcev. Ze v naših časih je v podjetjih, opremljenih z najnovejšo tehniko, v avtomatizirani proizvodnji, nazorno videti odpravljanje ostankov stare delitve dela, ko se bolj na široko razmikajo okviri delavčevih delovnih funkcij, ki vključujejo elemente in-ženirsko-tehnične dejavnosti. Spremembe v značaju delavčevega dela se kažejo v tem, da se skladno z razvojem' tehničnega napredka, v zvezi s kompleksno mehanizacijo in avtomatizacijo proizvodnje zmanjšuje delež ročnega in narašča delež umskega dela delovnega človeka. V podjetjih z avtomatizirano opremo je v primerjavi s podjetji, opremljenimi z neavtomatizirano opremo, več zaposlenih, ki jih je težavno prištevati h kategoriji delavcev — to so tisti, ki skrbijo za tekoče trakove. Zato se odpravljanje socialno ekonomskih razlik med ročnim in umskim delom neposredno uresničuje samo toliko, kolikor postajata poglavitni vsebina delavčevih funkcij kontrola in upravljanje proizvodnega procesa. " Gl.: »Koramunistc, 1963, N. 7, str. 7. Vpliv avtomatizacije proizvodnih procesov na značaj delitve dela v socializmu se kaže predvsem v naraščanju števila delavcev, zaposlenih pri kvalitetno novih oblikah dela, in v povzdigi ravni kvalifikacij temeljne množice delavcev, v osvoboditvi delavčevega dela iz ozke poklicne omejenosti, v odmiranju cele vrste starih oblik dejavnosti. V tem je jasno videti odpravljanje ostankov stare delitve dela. V zvezi s tem moramo poudariti, da vsestranskega razvoja človeka na prehodu v komunizem ni mogoče doseči v mejah stare delitve dela med ljudmi in da ga ni mogoče zagotoviti s prosto izbiro takega ali drugačnega poklica. Znano je, da sta K. Marx in F. Engels ostro kritizirala takšne utopistične zamisli, po katerih bo v prihodnje vsestranski razvoj osebnosti mogoče doseči, ne da bi odpravili staro delitev dela med ljudmi. Zadostuje omeniti kritiko Diihringovih nazorov. Diihring je menil, da se bo moral človek v prihodnji komuni ukvarjati samo z eno vrsto dejavnosti. Res je Diihring priznaval, da vlada v kapitalizmu »sprijena« delitev dela, ker pa ni razumel ne njenega socialnega in ekonomskega bistva ne izvora in razvoja, jo je dejansko razširil tudi na komunistično organizacijo družbe. Po njegovem mnenju bo problem delitve dela med ljudmi v komuni urejen že s tem, da bodo upoštevali razlike v naravnih možnostih in osebne sposobnosti ljudi, pa tudi osebno nagnjenost k nekemu poslu. Prihodnja komuna naj bi po Diih-ringovem mnenju, ne da bi, kakor je očitno, odpravila delitev dela med ljudmi, zagotovila vsem svojim članom prosto izbiro kateregakoli poklica, ki bo najbolj ustrezal njihovim nagnjenjem. Znano je, kako ostro je F. Engels kritiziral takšna Diihrin-gova »prerokovanja«. Z Diihringovega vidika, je zapisal Engels, naj bi družba v celoti postala gospodar proizvajalnih sredstev samo zato, da bi vsak posamezni član družbe postal suženj svojih proizvajalnih sredstev in dobil samo pravico izbirati n^ko sredstvo svojega zasužnjenja, veseleč se, da se ukvarja prav s tistim delom in z nobenim drugim.14 Na podobno stališče se je postavil tudi Proudhon. Delitev dela ima po njegovem mnenju dobro stran (to je način, da se uresniči enakost možnosti in umskih sposobnosti) in slabo stran. Po Proudhovem mnenju je naloga v tem, da bi našli takšno novo kombinacijo, v kateri bi se ohranilo pozitivno in odstranilo negativno, toda ne da bi odpravili delitev dela med ljudmi, ki je po Proudhovem mnenju večni zakon. Če pa dopustimo, da bo prihodnja družba potrebovala delitev umskega in ročnega dela med ljudmi, bi morali priznati tudi ohranitev socialno-ekonomskih razlik med ljudmi. Kadar se bosta na primer umsko in ročno delo združila v dejavnosti vsakega človeka, bo razlika med njima kot specifičnima oblikama dela izgubila socialni značaj. V ekonomsko-socialnem smislu te raz- " Gl.: F. Engels, Anti-Djuring, N. 1950, str. 277, 281. like odpadejo prav zato, ker za tema oblikama dela ne bodo več stale posebne družbene skupine ljudi. Napačno bi bilo misliti, da zadošča povečati delež prostega časa s skrajšanjem delovnega dne in uvesti politehnično izobraževanje, pa bo zagotovljen vsestranski razvoj telesnih in umskih sposobnosti ljudi. V tem primeru bi področje dela ostalo v bistvu ob strani in domnevali bi, da je prosti čas edina možnost, da se sposobnosti ljudi pokažejo in razvijejo. Ali je res potrebno domnevati, da znatno podaljšanje prostega časa popolnoma reši problem vsestranskega razvoja osebnosti? Drugače rečeno, ali lahko sodimo, da je edino področje nastanka in razvoja, sposobnosti, talentov in nadarjenosti ljudi samo tista dejavnost, ki sledi neposredno delovnemu času? V vsej raznolikosti možnosti, potrebnih za vsestranski razvoj osebnosti, ima odločilno vlogo temeljna oblika človekove življenjske dejavnosti — delo. Območje družbenega dela je tista materialna podlaga, ki brez njene temeljite preobrazbe problema vsestranskega razvoja človeških sposobnosti ni mogoče urediti, še več, vsestranskega razvoja osebnosti po našem mnenju ne bi bilo mogoče popolnoma doseči, če v družbeni proizvodnji ne bi bilo ekonomskega pogoja in potrebe po delovnem: človeku z vsestransko razvitimi sposobnostmi. Poglavitni steber komunistične proizvodnje in njene organizacije bo ustvarjalna intelektualna dejavnost, znanstveno-tehnič-no delo, toda združeno z ročnim delom. Na materialno-tehnični bazi komunistične proizvodnje ne bo nastala samo možnost, marveč tudi potreba po organski združitvi v proizvodni dejavnosti vsakega delovnega človeka mnogostranskih sposobnosti z ustvarjalnim umskim delom in fizično dejavnostjo. Delovni človek prihodnje komunistične proizvodnje ne bo več ne sodobni inženir-sko-tehnični delavec ne sodobni ročni delavec, v njegovi dejavnosti bodo organsko združene funkcije umskega in ročnega dela. Samo pod vplivom stare delitve dela je namreč lahko nastal skrajno enostranski razvoj enih človekovih sposobnosti na račun zadušitve in v škodo razvoja vseh drugih sposobnosti. Zato je širina razvoja sposobnosti nujno potreben pogoj za osvoboditev človeka iz dosmrtne vezanosti na neko obliko dela kot izključno dejavnost. Tam, kjer postopoma izginjajo meje med umskim in ročnim delom, že zdaj odpravljajo enostranski razvoj sposobnosti in delajo prve korake na poti k vsestranskemu razvoju človeka. Vsestranski razvoj osebnosti je mogoče doseči samo z odpravo delitve umskega in ročnega dela med ljudmi, kar je uresničljivo samo na podlagi gospodarskega napredka družbe in razvoja nekaterih materialnih proizvodnih možnosti. V sodobnih razmerah se odpira prav takšna stopnja družbenega razvoja, ko se ta vseskozi humani smoter, ki ga postavlja družba, ujema z objektivno ekonomsko potrebo proizvodnje, ki jo opravlja vsestransko razvit delovni človek. Iz >Vestnika leningradskogo universiteta« št. 11/65 prevedel Jože Zupančič. Mednarodni odnosi Razorožitev: med upi in razočaranjem e malo ljudi v Franciji resno razmišlja o možnostih za razorožitev, pa tudi levica si ne drzne več govoriti o tem... Te besede Pierra Mendes-Francea, nekdanjega predsednika francoske vlade, veljajo tudi za mnoge, celo zelo napredne ljudi in celotna gibanja v zahodnih državah; in ne le v njih. Razočarani so nad pogajanji velesil in drugih držav o razorožitvi po drugi svetovni vojni ter dvomijo o njihovih možnostih ... Nihče, kdor iskreno želi mir na svetu, ne more biti zadovoljen s sedanjimi pogajanji o razorožitvi, še zlasti ne z ženevsko konferenco osemnajstih držav odbora OZN za razorožitev. Vendar pa tudi nihče ne more biti nad tem docela razočarani Dvajset let teh pogajanj je vseeno prineslo nekaj, kar pa je še zmeraj precej daleč od želja in upov človeštva. Vendar pa ne gre niti tega zanemariti, kadar govorimo o razorožitvi v celoti. Velesile so se med dolgoletnimi pogajanji o razorožitvi po drugi svetovni vojni zedinile, da je tekmovanje v oboroževanju enotno, da ni deljivo. To se pravi, da ni mogoče doseči ravnotežja sil v oboroževanju, bodisi z varnostnimi ukrepi, zlasti z nadzorstvom nad oboroževanjem in z inšpekcijami ali z delno razorožitvijo, ki bi obsegala samo posamezne vrste orožja oz. oblike oboroževanja, bodisi s splošno ali celostno razorožitvijo, ki naj bi skrčila celotno vojaško moč držav za toliko, za kolikor bi se zedinili s pogodbo. Razorožitev po drugi svetovni vojni se bistveno razločuje od tiste za časa Društva narodov ali še prej, ker se tudi prejšnja in sedanja razorožitev, narava orožja in vojsk (da ne govorimo o razmerju družbenih sil, ki so za oborožitev ali proti njej) bistveno razločujejo. Velesile so se po tej I vojni pogajale o razorožitvi ob nenehnih spremembah splošnega razmerja med družbenimi silami in s tem tudi ob nenehnih spremembah v ravnotežju sil na svetu ter ob napredku znanosti in človekovih spretnosti zlasti za izdelovanje orožja. V skladu s tem so tudi spreminjale svoja stališča o razorožitvi v celoti: od prvotnega stališča, da oboroževalna tekma ni enotna, da jo je mogoče razrešiti z delnimi posegi, pa do skupnega spoznanja, da je enotna oz. da ni deljiva. Ta razvoj stališč velesil, predvsem ZSSR in ZDA o bistvu oboroževalne tekme, je najpomembnejši za vse druge sorazmerno važne dosežke pri pogajanjih teh sil o razorožitvi. ZDA so med leti 1946 in 1954 v tej ali oni obliki predlagale mednarodno nadzorstvo nad atomsko energijo, in to od pridobivanja surovin pa vse do orožja. Ker so po drugi svetovni vojni edinole Združene države imele atomsko orožje, so bile prepričane, da bo mogoče zgolj s tem nadzorstvom zaustaviti oboroževalno tekmo. Zastopale so torej stališče, da tekma ni enotna. Francija in Velika Britanija sta med leti 1954 in 1956 predlagali drugim velesilam splošno ali celostno razorožitev, ki naj bi veljala za vse vrste orožja in s katero naj bi uskladili medsebojno nadzorstvo in inšpekcije z razorožit-venimi ukrepi. Bili sta prepričani, da je mogoče zaustaviti oboroževalno tekmo s sorazmernim zmanjšanjem skupne vojaške moči držav, in sicer za toliko, za kolikor bi sklenili s pogodbo. Na kratko rečeno, Zahod je prvič rekel ZSSR: »Privolili bomo v prepoved jedrskega orožja, če boste vi privolili v resnično nadzorstvo in v pariteto, kar zadeva navadno oborožitev in oborožene sile.«1 ZDA so sicer glasovale za splošno razorožitev, vendar pa so 6. septembra 1955 s posebno deklaracijo2 zavrgle vsa svoja prejšnja stališča do razorožitve. To so storile potem, ko je sovjetski zastopnik v pododboru komisije OZN za razorožitev izjavil, da so zaloge fisijskega materiala po svetu že tolikšne, da zanesljivo mednarodno nadzorstvo nad izdelovanjem jedrskega orožja ni več mogoče. »ZDA ... so pokazale, da so drugačnih misli o večini predlogov, za katere so se vsi zahodni predstavniki mesece, če ne že leta, zavzemali in v katere je — kot je bilo videti — ZSSR zdaj privolila... Najpomembnejše je bilo to, da je sovjetska vlada glasno izjavila, da nadzorstvo nad jedrskim 1 Anthony Nutling, Disarmament, p. 11. * U. N. Doc. DC/SC. 1/PV. 55 (Sept. 6, 1955). orožjem — vsaj nad uničenjem razpoložljivih zalog tega orožja — ne more hiti stoodstotno zanesljivo... Toda septembrska ameriška deklaracija, s katero je ameriška vlada zavrgla svoja prejšnja stališča, vsekakor ni bila potrebna. Bila je odveč, ker so vsi prejšnji predlogi zahodnih držav sloneli na domnevi, da je ustrezno in plodno nadzorstvo mogoče in da se ga bo dalo izpeljati. Čeprav britanska in francoska vlada nista šli tako daleč kot ZDA ..., pa je ameriška deklaracija vendarle škodovala celotnemu položaju zahodnih sil (pri pogajanjih o razorožitvi — op. prev.), hkrati pa je prepustial pobudo ZSSR.«3 Velesile se niso strinjale o tej obliki razorožitve, ker ni ustrezala njihovim zahtevani po ravnotežju sil. Zagovorniki splošne razorožitve so izhajali iz tega, da je oboroževalna tekma samo delno enotna in da jo je zato mogoče zaustaviti z omejitvijo oboroževanja ali s sorazmernim zmanjšanjem tega, seveda ob ustreznih varnostnih ukrepih. Šele leta 1961 so se velesile, potem ko so si med pogajanji pridobile izkušnje o tem, kakor so si jih pozneje pridobile o dobrih in slabih straneh delne razorožitve, zedinile o tem, da je oboroževalna tekma docela enotna in da mora biti zato razorožitev splošna in popolna. V nasprotnem namreč ni mogoče niti doseči zaželenega ravnotežja sil med razoroževanjem, niti ni mogoče tega ravnotežja ohraniti. ZSSR se je leta 1956 odločila, da bo jedrsko oborožitev izločila iz svojih dotakratnih predlogov o razorožitvi/' Pri tem je najverjetneje upoštevala načelno navzkrižje zahodnih sil. To je bil začetek pogajanj med velesilami o delni Tazorožitvi ali o delnih razorožitvenih ukrepih, in sicer v letih od 1956 do 1959. Ta oblika razorožitve se je v nasprotju s splošno razorožitvijo, ki so jo velesile, zlasti pa Velika Britanija in Francija, takrat predlagale, ali s splošno in popolno razorožitvijo, ki so jo te sile predlagale pozneje, nanašala na vsako vrsto orožja posebej. To se pravi, da velesile oboroževalne tekme še niso imele za enotno in da so zanemarile anglo-francoska prizadevanja za splošno razorožitev. Velika Britanija in Francija sta se namreč v letih 1954—1955 v pododboru komisije OZN za razorožitev zavzemali za splošno razorožitev. Namen delne razorožitve naj bi bil v tem, da bi vzklilo zaupanje med državami in narodi, da bi popustila mednarodna napetost in se zmanjšala nevarnost vojne, kar 1 Anthony Nuttine, op. cit., pp. 18—19. 4 U. N. Doc. DC/SC. 1/TV. 70 and 73 (March 21 and 27, 1956). naj bi spet pripomoglo k pomembnejšemu skrčenju oborožitve na svetu. Z delno razorožitvijo je bilo razumeti tudi ustrezne varnostne ukrepe, zlasti nadzorstvo in inšpekcijo. Toda v nasprotju z razdobjem od leta 1946 do 1955 so velesile nadzorstvo in inšpekcije v sklopu te oblike razorožitve imele za skupek ukrepov, s katerimi naj bi se postopno krepilo mednarodno zaupanje. Zastopniki velesil so pri medsebojnih pogajanjih sorazmerno kmalu sklenili, da z delno razorožitvijo ni mogoče razrešiti problemov v zvezi z ravnotežjem sil, in sicer med razorožitvijo samo; zato so tudi podvomili o poglavitnih stališčih delne razorožitve: 1. Delna razorožitev bo zmanjšala mednarodno napetost. Toda vse to utegne imeti tudi nasprotne posledice. 2. Enako velja tudi za zmanjšanje skupne oborožitve na svetu. Delna razorožitev oz. zmanjšanje zalog ene vrste orožja lahko povzroči oboroževalno tekmo z drugo vrsto. 3. Manjša nevarnost vojne. Toda posamezni razorožit-veni ukrepi, ki bi jih izvajali ločeno od drugih, utegnejo prej povečati, kot pa zmanjšati nevarnost vojne. »Prosto nebo« ali pa letalsko ogledništvo lahko npr. zlonamerni državi ali skupini držav omogočita, da drugi državi oz. skupini držav prva in v pravem času zada prvi ter odločilni jedrski udarec. Predsednik sovjetske vlade Nikita Hruščov je 18. septembra 1959 v govoru v generalni skuščini OZN dejal, da bo: »...Splošna in popolna razorožitev... odpravila ovire, ki so nastale med pogajanji o delni razorožitvi.«5 ZSSR je takrat prvič predlagala splošno in popolno razorožitev. Toda velesile so morale v medsebojnih pogajanjih prehoditi še dolgo pot, preden so se 20. septembra 1961 ZDA in ZSSR v skupni izjavi o splošnih razorožitvenih načelih zedinile, da je oboroževalna tekma docela enotna in da mora biti zato razorožitev splošna in popolna. Zaželeno ravnotežje sil je mogoče doseči samo z razorožitvijo, s splošnim in popolnim zmanjšanjem vojaške moči držav. Ta moč naj bi bila le tolikšna, da bi bilo z njo mogoče ohraniti notranji red in zagotoviti osebno varnost državljanov. To je temeljno stališče skupne izjave ZDA in ZSSR z dne 20. septembra 1961: »2. ... splošna in popolna razorožitev bo omogočila, da bodo države imele na voljo samo tisto neatomsko orožje, 5 Bernhard G. Bechhoefer, Postwar Negotiations for Arms Control, p. 526. oborožene sile, opremo in naprave, o katerih se bodo same sporazumele, da so nujne za ohranitev notranjega reda in za zagotovitev osebne varnosti državljanov; in da bodo države sporazumno zagotovile vojake, ki bodo sestavljali mirovne sile OZN... 5. ... vsi ukrepi splošne in popolno razorožitve morajo biti tako uravnoteženi, da si s to pogodbo (o razorožitvi — op. prev.) nobena država ali skupina držav ne bo mogla pridobiti vojaške prednosti in da bo varnost enako zagotovljena za vse... 7. Razorožitveni napredek morajo spremljati ukrepi za krepitev ustanov, katerih naloga je ohranjati mir in miroljubno reševati mednarodne spore .. .«6 Potek pogajanj med velesilami o razorožitvi po drugi svetovni vojni je še en dokaz več, da je razorožitev soci-alno-politično, ne pa tehnično vprašanje mednarodnega življenja. Napredek znanosti in človekovega znanja o izdelavi orožja po tej vojni je toliko vplival na splošno stališče velesil do oboroževalne tekme, kolikor je spreminjal mednarodne odnose. In čeprav je ta napredek vplival na oboroževalno tekmo, si te ni mogoče razlagati samo z njim. Kajti oboroževalna tekma je posledica cele vrste mednarodnih dogajanj pred drugo svetovno vojuo, med njo in po njej. V tej vojni sta bila napredek znanosti in vpliv te znanosti na izdelovanje orožja še zlasti pomembna. Najboljši dokaz za to so ravno brezuspešna prizadevanja velesil, predvsem ZDA, da bi med temi pogajanji s tehničnimi sredstvi nadzorstva in inšpekcij, s sorazmernim zmanjšanjem oboroženih sil in celotne oborožitve držav ali s katerimikoli drugimi delnimi razorožitvenimi ukrepi razrešile problematiko splošne varnosti sveta ali medsebojnega ravnotežja sil. Skupna izjava ZDA in ZSSR z dne 20. septembra 1961 vsebuje domnevo, da je ravnotežje sil na svetu mogoče le kot posledica postopne in naposled popolne izločitve oboroževalne tekme iz mednarodnega življenja. Ali ni to, vice versa, domneva, da z oboroževalno tekmo ravnotežja sil ni mogoče niti doseči niti ohraniti, kakor trdijo zagovorniki oboroževalne tekme, temveč tekma to ravnotežje le spodkopuje in tira v absurd? Ali ni to tudi domneva, da varnosti sveta in z njim vred tudi velesil ni mogoče doseči z oboroževalno tekmo, temveč s tem, da to tekmovanje zaustavimo in docela odpravimo? a U. N. Doc. ENDC/5. Velesile, zlasti pa ZDA in ZSSR, so se torej že leta 1961 načelno zedinile, da je splošna in popolna razorožitev edina oblika razorožitve, s katero je mogoče kolikor toliko razrešiti enega izmed problemov, ki so zanje poglavitni — ravnotežje sil med razoroževanjem. Ker pa je do splošne in popolne razorožitve dolga pot in ker je ta razorožitev mogoča le kot skrajni cilj, so morale velesile preučiti tudi razmerje med splošno in popolno razorožitvijo in vsemi drugimi delnimi in vzporednimi ukrepi, ki bi jih bilo treba izvesti pred razorožitvijo oz. jih izvajati hkrati z njo, da bi omogočili ugodnejše razmere za splošno in popolno razorožitev. To so ZDA in ZSSR storile tudi v skupni izjavi (čl. 8) z dne 20. septembra 1. 1961. »... za sporazum o razorožitDenih ukrepih (podčrtal N. B.) se je treba prizadevati, ne da bi pri tem prejudicirali napredek, kar zadeva vsesplošni program, in pa tako, da bi ti ukrepi... sestavljali del... programa (o splošni in popolni razorožitvi •— op. prev.).« Kadar zastopniki nevezanih in drugih držav govorijo o tem, da bi bilo treba povsem prepovedati atomske poskuse (povsod) oz. prepovedati širjenje jedrskega orožja po svetu, takrat načelno upoštevajo navedeno rešitev, do katere so se velesile same prikopale z medsebojnimi pogajanji o razorožitvi. III Velesile so z medsebojnimi pogajanji o razorožitvi po drugi svetovni vojni v načelu določile tudi vlogo nadzorstva in inšpekcij v sklopu razorožitve kot celote in razmerje med temi ukrepi in razorožitvijo. Med svetovnima vojnama pri mednarodnih pogajanjih o razorožitvi niso posvečali največje pozornosti nadzorstvu in inšpekcijam. V nasprotjii s tem pa so nadzorstvo in inšpekcije od leta 1946 pa do naših dni ena izmed najpomembnejših točk, če že ne najpomembnejša, pri pogajanjih velesil o razorožitvi. Nadzorstvo in inšpekcije naj bi po drugi svetovni vojni bil najvažnejši del splošne varnosti velesil in sveta v celoti, varnosti pred jedrskim orožjem, ki se bistveno (rušilnost itd.) razločuje od vseh prejšnjih orožij. To je tehnična plat nadzorstva in inšpekcij, ki naj bi bila nadomestek za mednarodno zaupanje. Kajti zaradi politične in ideološke razdeljenosti sveta in zaradi nasprotujočih si vojaških zvez (blokov) velesil po drugi svetovni vojni, si države, ki so se pogajale o razorožitvi, niso zaupale. To pa je politična plat nadzorstva in inšpekcij. Velesile so si po drugi svetovni vojni že na začetku razorožitvenih pogajanj postavile vprašanje: pod pogojem, da se načelno sporazumemo o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko energijo, gre za to, ali je takšno nadzorstvo mogoče, ali je izvedljivo? Na vprašanje naj bi bil odgovoril znanstveni (in tehnični) odbor komisije OZN za atomsko energijo. Odbor je 28. septembra 1. 1964 obvestil komisijo, da »spričo razpoložljivih znanstvenih dejstev ni utemeljeno prepričanje, da resnično nadzorstvo s tehničnega stališča ne bi bilo mogoče«. To sporočilo so poprej soglasno sprejeli člani omenjenega odbora, se pravi, tudi vsi zastopniki velesil. Predstavnik ZSSR je izjavil, da bo glasoval za sporočilo, pripomnil pa je, da so bili podatki in obvestila, ki jih je imel na voljo znanstveni odbor, »omejeni in pičli« in da je zato večina sklepov »domnevne in pogojne narave«. ZDA so bile od 1. 1946 do 1955 vsaj uradno prepričane, da je nadzorstvo nad atomsko energijo docela mogoče v mednarodnih merilih. Ameriški predlog komisiji OZN za atomsko energijo — predlog je širši javnosti znan kot »Ba-ruchov načrt« — je slonel na prepričanju, da je popolno mednarodno nadzorstvo nad atomsko energijo politično mogoče in tehnično izvedljivo.7 To nadzorstvo bi bilo treba izvajati ne glede na razorožitvene ukrepe oz. še pred njimi. Nadzorstvo naj bi prevzel mednarodni organ s širokimi pooblastili, v nekem smislu celo širšimi, kot so pristojnosti varnostnega sveta OZN. Ta pooblastila pa bi se v zelo pomembnih rečeh križala s suverenostjo držav in z ustanovno listino OZN. Ameriški predlog je namreč izhajal iz naslednjega: 1. ZDA in Velika Britanija sta edini državi, ki trenutno znata in moreta proizvajati atomsko energijo in tudi orožje. Ta monopol bosta obdržali — to je bila uradna ocena ameriške vlade — še najmanj pet let. 2. Ruda, bogata z uranom, je redka, skoraj vse količine koristnega urana proizvedejo v Kanadi in Kongu. 3. ZDA lahko kupijo ves uran, ki bi ga pridobili kjerkoli v »svobodnem svetu«. 4. ZDA imajo v primerjavi z drugimi državami največje naprave za pridobivanje fisijskega materiala. Čeprav je bilo medtem že od leta 1946 jasno, da ZDA ne bodo dolgo edina država, ki bo imela v lasti atomsko ' U. N. Doc. AEC/PV. 1 (June 14, 1946). orožje, je vvashingtonska vlada dosledno menila, da je nadzorstvo nad atomsko energijo mogoče; to mnenje se je v naslednjih desetih letih kot rdeča nit vleklo skozi vse ameriške predloge o razorožitvi. ZSSR je 23. septembra 1. 1949 prvič preizkusila svojo atomsko bombo, medtem ko so ZDA 1. novembra 1. 1952 preizkusile svojo prvo vodikovo bombo. Velika Britanija je isto leto začela izdelovati svojo atomsko bombo, ZSSR pa je 20. avgusta 1953 preizkusila svojo prvo termonuklearno bombo. Medtem pa je Francija proizvedla precej plutonija, osnovne surovine za atomsko orožje. Vsa ta dejstva — če zanemarimo korejsko vojno (1950—1953), s katero so velesile raziskale splošno razmerje sil po svetu in smotrnost običajnega (klasičnega) orožja v času jedrske tehnike — so bila zgovoren dokaz, da so dogodki in znanstveni napredek na svetu že postavili na laž temeljne trditve iz prvotne ameriške zamisli o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko energijo. Že v petdesetih letih so imeli tako na Zahodu kot na Vzhodu toliko fisijskega materiala, da ga ni bilo mogoče več s stoodstotno gotovostjo mednarodno nadzorovati. Možnosti za tajno proizvajanje jedrskega orožja so bile toliko večje, kolikor večje so bile na svetu zaloge fisijskega materiala. Zato sta Velika Britanija in Francija v času, ko je ZSSR že imela atomsko bombo, predlagali, naj bi prenehali proizvajati to orožje. Trdili sta, da je to še edini »del« oborožitve držav, ki ga je mogoče postaviti pod mednarodno nadzorstvo, in edini način, s katerim je mogoče zaustaviti oboroževalno tekmo, zlasti jedrsko. Zato je francoska vlada ■že leta 1956 izjavila, da si bo — če velesile ne bodo sklenile sporazuma o tem, da se proizvodnja jedrskega orožja ustavi -— pridržala zase pravico, da preizkuša svoje jedrsko orožje. Po drugi svetovni vojni bi bilo torej čedalje teže nadzorovati atomsko energijo (in orožje), kolikor bolj se je širil krog držav — atomskih sil in kakor se je v istem smislu spreminjalo splošno razmerje sil na svetu. To je bil dokaz več, da je oboroževalna tekma enotna. Zaradi vsega tega so se po drugi svetovni vojni tudi predlogi velesil o nadzorstvu in inšpekciji v celoti spreminjali: nadzorstvo in inšpekcije so se postopno spajale z razorožitvenimi ukrepi. Iz tega povezovanja med nadzorstvom in razorožitvenimi ukrepi ter iz njihovega časovnega usklajevanja je razvidno, kako so velesile postopoma spoznavale, da je oboroževalna tekma enotna. Zahodne sile so do 1. 1954 predlagale posebej posamezne ukrepe v zvezi s prepovedjo in omejevanjem oboroževanja ter posebej razglašanje in preverjanje podatkov o oboroženih silah in oborožitvi kot varnostne ukrepe. Predvsem pod vplivom ZDA pa zahodne sile do 1. 1954 z nobenim predlogom niso »uskladile« teh obrambnih in omejitvenih ukrepov z razglašanjem in preverjanjem. To je storil edi-nole francoski zastopnik Jules Moch, in sicer že leta 1952 v zvezi z ameriškim predlogom z dne 5. aprila istega leta. Moch je namreč predlagal, naj bi prepovedi in omejitve oboroževanja vključili v stopnje glašanja preverjanja oboroženih sil in oboroževanja.8 Zastopnik Velike Britanije Selluyn Lloyd je že v svoji prvi izjavi tudi v pododboru komisije OZN za razorožitev omenil 1. 1954 to prejšnjo Mochovo zamisel.9 ZDA že 1. 1954 v svojih predlogih o razorožitvi niso več omenjale poglavitnih točk svojega prvotnega načrta o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko energijo, šele 1. 1955 pa so opustile tudi zamisel o tem nadzorstvu. Takrat je namreč ZSSR dala drugim silam izrecno vedeti, da nadzorstvo nad to energijo v mednarodnih merilih ni več mogoče niti s tehničnega niti s političnega stališča. ZDA in druge velesile so v letih 1955 do 1959 predlagale nadzorstvo in inšpekcije le kot ukrepe, ki naj bi v sklopu delne razorožitve pripomogli k večjemu zaupanju med državami in narodi. Velesile so šele po letu 1961 spet začele proučevati širše vidike nadzorstva in inšpekcij. To pomeni, da so te velesile, zlasti pa ZDA in ZSSR, potem ko so 1. 1961 pravzaprav priznale, da je oboroževalna tekma enotna, vnovič začele proučevati širše nadzorstvo in inšpekcije (mednarodni organ za nadzorstvo itd.), vendarle zdaj v sklopu splošne in popolne razorožitve, se pravi, skupaj in v medsebojni zvezi z razorožitvenimi ukrepi, ožje nadzorstvo in inšpekcijo pa kot posebne ukrepe v sklopu delnih razoro-žitvenih ukrepov. Ti ukrepi so bili zamišljeni kot sestavni del razorožitvenega programa v celoti. Velesile so tako načelno razrešile razmerje med nadzorstvenimi ukrepi ter inšpekcijami in med ukrepi za razorožitev. IV Vendar pa ne smemo podcenjevati niti prizadevanj velesil niti napredka, ki so ga dosegle, ko so obravnavale tehnično plat razorožitve. Strokovnjaki bi lahko že zdaj našteli, kakšne sporazume o razorožitvi bodo sklenile države, ! U. N. DC, Official Reeords, Special Supplement No 1, pp. 123—126. » U. N. Doc. DC/SC. 1/PV. 10 (June 11, 1954), pp. 22—23. potem ko bodo dani določeni pogoji. Tako npr. število tako imenovanih »črnih skrinjic«, njihova razmestitev in delovanje itd. ne bodo več velika ovira za sporazum o popolni prepovedi jedrskih poskusov, saj so ta problem bolj ali manj razrešili že med dosedanjimi razorožitvenimi pogajanji. Potrebno je torej razločevati med »propagandnimi dvoboji« velesil na konferenci osemnajstih držav odbora OZN za razorožitev v Ženevi oziroma v drugih mednarodnih organih, od resne prizadevnosti uglednih znanstvenikov in strokovnjakov na obeh straneh, ki ne glede na javne izjave vlad, za katere delajo, preučujejo različne znanstvene rešitve v zvezi z razorožitvijo, stične točke in navzkrižja držav udeleženk kot tudi mogoča tehnična sredstva za razorožitev. V ZDA in druge zahodne sile so po drugi svetovni vojni menile, da je mednarodni sporazum o razorožitvi mogoč,, čeprav se z njim ne bi strinjale vse države in celo vse velesile ne. Kot sklep komisije OZN za atomsko energijo so uvrstile na dnevni red generalne skupščine OZN ameriški predlog o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko energijo, čeravno je ZSSR tako v komisiji kot tudi pozneje v generalni skupščini OZN glasovala proti njemu. To pomeni, da so ameriški predlog tako v komisiji kot v generalni skupščini OZN sprejeli z večino glasov. Zahodne sile so bile prepričane, da to zadostuje. Še več! ZDA so svoj predlog o nadzorstvu nad atomsko energijo dolgo časa in navzlic nasprotovanju ZSSR imele za edino podlago za pogajanja velesil o razorožitvi. ZSSR ni sprejela nobenega predloga, za katerega je glasovala večina držav v generalni skupščini OZN, čeprav je sama poprej nasprotovala tem predlogom v ožjih mednarodnih organih, v komisiji OZN za atomsko energijo ali pa v komisiji OZN za običajno (klasično) oborožitev. ZSSR je tako ne glede na druge možne pobude dala vedeti ostalim velesilam, da brez poprejšnjega soglasja vseh držav, še posebej pa velesil, razorožitvena pogajanja ne bodo uspešna. Sovjetska zveza je 23. septembra 1. 1949 preizkusila svojo prvo atomsko bombo. ZDA torej niso bile več edina država, ki je imela atomsko orožje. Spričo tega so se iz temeljev spremenila izhodišča, če že ne tudi oblike razorožitvenih pogajanj. Toda miniti je moralo več kot leto, da je ameriška vlada doumela, kaj pomeni in kaj ne pomeni dejstvo, da ZDA nimajo več monopola nad atomskim orožjem. ZDA so leta 1950 razglasile svoja načela o razorožitvi. Ta načela so se bistveno razločevala od prejšnjih. Ameriški predsednik Truman je v govoru 24. oktobra 1. 1950 v generalni skupščini OZN navedel tri bistvena načela za razorožitev. Eno izmed njih se je glasilo: »... razorožitev mora sloneti na splošnem sporazumu. Večina (podčrtal N. B.) ... ne zadostuje. Noben načrt o razorožitvi ne more biti uspešen, če ne velja za vse države, ki imajo precejšnje oborožene sile .. .«10 Predsednik Truman je torej 1. 1950 priznal, da poprejšnje ameriško zavzemanje za to, da bi bila generalna skupščina OZN z večino glasov sprejela ameriški osnutek o mednarodnem nadzorstvu nad atomsko energijo — proti osnutku je glasovala ZSSR v komisiji OZN za atomsko energijo _ ni imel drugega namena kot »propagandnega«. ZDA po letu 1950 niso nikoli, razen enkrat (1957) zahtevale, naj generalna skupščina OZN glasuje o razorožitvenih predlogih, katerim se je ZSSR postavljala po robu v ožjih organih OZN. Toda takrat, se pravi 1. 1957, je šlo le za izjemo, ki je potrjevala pravilo. Predstavniki vlad štiridesetih držav so 17. novembra 1. 1965 predlagali političnemu odboru generalne skupščine OZN, naj razišče, ali bi bilo mogoče najkasneje do 1. 1967 sklicati svetovno konferenco, na kateri bi vse države članice OZN ali pa tudi nečlanice obravnavale razorožitev kot mednarodni problem. Zastopnik ameriške vlade William Forster pa je v nasprotju z večino govornikov v političnem odboru načelno nasprotoval temu predlogu. Rekel je, da v sedanjih razmerah svetovna konferenca o razorožitvi ne bi bila smotrna, ker bi se naposled spremenila v navadni »propagandni forum«. Nedvomno je imel pri tem v mislih, da bi velesile na konferenci zašle v izkušnjavo in ponovno poskušale preglasovati druga drugo kot na začetku razorožitvenih pogajanj. Pri tem pa je pozabil, da bi bila sestava konference takšna, da preglasovanja blokovskega tipa ne bi bila mogoča, prav kakor to že leta ni več mogoče niti v generalni skupščini OZN. Že leta 1961, ko se je ta zamisel prvič izkristalizirala na beograjski konferenci nevezanih držav, še zlasti pa 1. 1964, ko je omenjena zamisel dobila določnejšo obliko na kairski konferenci teh držav, so bile vlade ZDA in drugih zahodnih držav do te zamisli zelo zadržane. Takrat so mislile, in to mislijo tudi zdaj, da so nevezane države dale pobudo za " U. S. Participation in U. N„ Report 1950, pp. 113—114. razorožitveno konferenco pravzaprav zategadelj, ker so na vso moč razočarane nad tistim, kar so velesile dosegle s povojnimi pogajanji o razorožitvi. Te vlade tudi mislijo, da bodo nevezane države v skladu s tem izvajale na svetovni razorožitveni konferenci temu ustrezen »politični pritisk«. Mnogi, ki v zahodnih državah pišejo o razorožitvi, prav tako mislijo, da je ta bojazen upravičena, četudi ni razumljiva. To mnenje pa je docela napačno, kajti nevezane in druge države, ki so predlagale svetovno razorožitveno konferenco, izhajajo prav iz tega, kar je bilo že doseženo na teh pogajanjih. Nevezane in druge države, ki so predlagale generalni skupščini OZN, naj skliče svetovno razorožitveno konferenco, upoštevajo vse to, kar so doslej dosegli na razorožit-venih pogajanjih, in menijo, da se nemara prav zdaj prvič po drugi svetovni vojni ponuja možnost za določnejše razo-rožitvene posege, za korak naprej. Kajti oboroževalna tekma ni postala enotna le zaradi svoje narave (medsebojna odvisnost vseh vrst orožja in oblik oboroževanja), temveč tudi glede svojega dosega, saj je v tej ali oni obliki že zajela ves svet. Njene gospodarske in politične posledice so mnogostranske. To pa pomeni, da velesile ne glede na posebno odgovornost, ki jo imajo tudi nasproti ustanovni listini OZN za varnost sveta, ne morejo same — tudi če bi hotele — reševati razorožitvene problematike. Dejali bi torej, da države, ki so predlagale svetovno razorožitveno konferenco, niso storile tega zato, ker bi bile razočarane nad dosedanjimi pogajanji o tem mednarodnem problemu, temveč prav zato, ker imajo realno predstavo o razorožitvi v celoti. Torej njihov predlog ne izraža obupa, kakor to mislijo posamezni zahodni pisci in državniki. Kadar gre za razorožitev, te države torej niso niti pesimistične niti optimistične, temveč realne. O njih v tej zvezi nikakor ne bi mogli reči tega, kar je Pierre Mendes-Franče rekel o * francoski levici. NEMANJA BOZfČ Prikazi, recenzije, beležke GEOKGES GURVITCH Sodobno poslanstvo sociologije Razprave o sodobni meščanski sociologiji že dalj časa ne morejo mimo nedavno umrlega Georgesa Gurvitcha, ki je v Franciji in zunaj njenih meja pomembno ime na področju obče sociologije. Njegov opus je izredno obsežen ter zanimiv. Čeprav mu kritiki pogosto očitajo eklekticizem, psihologizem, pluralizem in da se loteva proučevanj nezgodovinsko, mu vendar hkrati priznavajo do-kajšnjo izvirnost in tudi sicer pomemben prispevek pri proučevanju teoretičnih in praktičnih problemov sodobne sociologije. Letos je prvič izšlo pri nas eno izmed njegovih obsežnejših socioloških del: Savremeni poziv sociologije I. del1, prevedeno je bilo po njegovi tretji, predelani izdaji, ki je že po avtorjevi navadi v primeri s prvo in drugo izdajo nekoliko vsebinsko spremenjena. Prevod je nedvomno precej pridobil pri vrednosti s tehtno študijo Vojina Milica: Družba in sociologija v delu Georgesa Gurvitcha, ki nam poskuša približati to zanimivo in zelo zapleteno napisano delo. 1 Knjigo je izdala založba Veselin Masleša v Sarajevu v zbirki Logos. O predmetu in metodi v sociologiji je v meščanski sociologiji skoraj toliko nazorov, kolikor je mislecev. Značilno zanje je, da premalo upoštevajo celotnost družbenih pojavov, da pogosto gledajo na primer na družbo kot na čisto psihološki pojav, kot na splet oblik in podobno. Gurvitch kritizira te poskuse in poudarja, da je predmet sociologije družbena realnost, ki je ne moremo zre-ducirati na nobeno drugo in ki se kaže zlasti v »celotnih družbenih pojavih« (phenomenes sociaux totaux). Zaradi izredne gibljivosti predmeta, ki ga s prejšnjimi metodami ni mogoče zajeti v celoti, uporablja avtor metodo, ki je — kakor sam trdi — sistematična in analitična, individualizirajoča, kvalitativna in diskontinuistična ter se veže z empirično dialektiko (dialektičnim empirizmom). Prva naloga vsake prave dialektike mora biti po njegovem rušenje prejšnjega pojmovnega sistema, kar naj bi preprečilo mumificiranje in tako krčilo pot »nedogmatičnemu mišljenju«. Vendar pa sama dialektika pripelje le do praga spo-znave, a ga ne prestopi. Edino z »dialektičnim hiperempiriz-mom« in z upoštevanjem druž- benega pojava v celoti je mogoče doseči znanstvenost, izvirnost in »nedogmatičnost« sociologije. Njegov »hiperempiri-zem« nima ontoloških in gno-seoloških filozofskih predpostavk, ker naj bi jih premagal prav s »pluralizmom«. Upoštevajoč to metodo in prej omenjeni predmet je prišel do definicije sociologije: »Sociologija je kvalitativna in diskontinuir-na tipologija totalnih družbenih pojavov, ki temelji na dialektiki. Ti pojavi so strukturi-rani, taki. ki jih ni mogoče strukturirati, ali pa taki, ki se dajo strukturirati; sociologija jih proučuje hkrati v vseh globinskih plasteh, na vseh lestvicah in vseh področjih, da bi tako spremljala nastajanje, razkrajanje in vnovično nastajanje njihovih struktur ter jih pojasnila z zgodovino.«2 Iz definicije je razvidno, da se naj sociologija ukvarja predvsem s proučevanjem takšnih tipov totalnih družbenih pojavov, ki so med seboj čim manj povezani, ki se stalno spreminjajo, nastajajo in razpadajo. Ne le definicija, ampak vse delo G. Gurvitcha kaže, da mu ne gre za odkrivanje in ugotavljanje zakonitosti družbenega razvoja; zato pa lahko tudi njegova sociologija zdrsne na raven pretežno površinskega opazovanja, klasificiranja in ugotavljanja tipov družbenih pojavov. Meščanskim sociološkim šolam konec 19. in v 20. stoletju je — v obrambi pred prodiranjem marksizma — skupno, da poudarjajo potrebo po ločitvi 2 Traite de Sociologie, I, Pariš 1938, str. 27 sociologije od filozofije. Skrajna posledica upiranja kakršnikoli teoriji ali filozofskim izhodiščem je bil nastanek »konkretne sociologije«, ki temelji na golih empiričnih raziskavah. Sociologija se je pravzaprav zreducirala na sociografijo (primer ameriške empiricistič-ne smeri). Med teoretiki, ki zahtevajo spremembo tega stanja, je tudi G. Gurvitch.3 Po njegovem mnenju takšno stanje zavira razvoj sociološke teorije, empiriki pa niso sposobni razlikovati pomembnega od nepomembnega in tako prihaja do testomanije, kvantofrenije in podobno. Zahteva povezavo filozofije s sociologijo, posebej s »sociologijo duha« (njegovo skupno ime za sociologijo prava, morale, spoznave, religije, umetnosti). Da bi premagal to »krizo« sociologije 20. stoletja, najprej »obračuna« z »lažnimi problemi«, ki so povzročali krize sociologije v 19. stoletju, ki pa jih je po njegovem mnenju večinoma premagala. Vse, ki se še zdaj ukvarjajo s temi problemi, razglaša za »psevdoznanstveni polsvet«, ki ne razlikuje med vrednostnimi in dejanskimi sodbami. Prvi »lažni« problem je iskanje smisla in smeri družbenega razvoja, ki sodi po njegovem na področje filozofije zgodovine in ogroža obstoj sociologije. Vse teorije o družbenem razvoju (z marksizmom vred) pojmuje kot evolucionistične in jih enači z idejo o enosmernosti družbenega razvoja. Sociologija bi se 3 Reflexions sur les rapports entre pbilosophie et sociologie, Cahiers Inter-nationaux de Sociologie, vol. XXII, 1957. lahko posvetila znanstvenem« opisovanju neke strukture ali konkretnega družbenega položaja samo, če bi se odrekla kontinuiranemu družbenemu razvoju in iluzijam o nujnem gibanju k »idealu«. Šele na tej stopnji bi sociologija omogočala ugotavljanje različnih perspektiv družbe, ki nastaja. Zvest definiciji in svoji metodi, ki teži k nadrelativizmu, poskuša torej ovreči idejo o družbenem razvoju, zato poudarja diskontinuiranost tipov globalnih družb kot njeno nasprotje. Ob kritiki drugega »lažnega problema« (sociologija reda ali sociologija napredka) opozarja, da družbene stvarnosti ne moremo zreducirati le na statične in dinamične elemente, ker so med seboj vsi povezani; kar je za enega red, je za drugega lahko nered. Ta problem poskuša Gurvitch izločiti s pluralizmom družbenih struktur. Za sociologijo 20. stoletja po njegovetn ni več aktualen niti problem odnosa med indivi-duom in družbo, ker je indi-viduum imanenten družbi in ta imanentna individuu. Nekaj podobnega naj bi ugotovila že Marcel Mauss in mladi Marx (Gurvitch je namreč eden prvih buržoaznih sociologov, ki dosledno razlikujejo med »mladim« in »starim« Marxom). Problem po Gurvitchu torej ni v razmerju med individuom in družbo, ampak v človeku samem. Četrti »neznanstveni« problem tudi po njegovem še ni čisto zastarel: razmerje med psihologijo in sociologijo razume kot dva delno prekrivajoča se kroga. Po avtorju je za sociologijo 19. stoletja posebej značilen problem iskanja odločujočega faktorja. Ta teorija o odločujočem faktorju je »dogmatična«. To smer sta delno negirala Durkheim in Marx, katerega pravilna stališča o družbeni stvarnosti pa so »izpostavljena nevarnosti, da bi se spremenila v teorijo o ekonomskem faktorju kot odločujočem«. Da bi se Marx in Durkheim dokončno izognila teoriji o odločujočem faktorju, bi morala upoštevati »relativizem, ki bi bil dovolj globok in dosleden samemu sebi«. S poudarjanjem relativizma dejansko poskuša zanikati možnost razlikovanja bistvenih od nebistvenih pojavov in s tem povezanih zakonitosti. Šesti in zadnji »lažni problem« je iskanje splošnih zakonov družbenega razvoja, torej takih zakonov, po katerih se razvija družba v zgodovini. Ravno možnost ugotavljanja takšnih zakonov je omogočila nastanek znanstvene marksistične sociologije. Po Gurvitchu pa sociologija sploh ne more ugotavljati zakonov, ker bi bili različni determinizmi preozko zajeti. Tipi globalnih družb so po njegovem . izrazito diskon-tinuistični in vsak tip ima svoje determinizme in svoje zakone. Vzročnih zakonov ni mogoče ugotavljati tudi zaradi tega, ker je v družbenem dogajanju prevelik razmik med vzrokom in posledico. Sociologiji torej preostanejo le še čisto statistični zakoni. Gurvitcheva teza o diskontinuiteti in o samostojnih determinizmih torej dejansko onemogoča teoretično posploševanje na podlagi zgodovinskega gradiva. Tako delno prehaja čez relativizem v agnosticizem. Ko »obračuna« z lažnimi problemi sociologije 19. st., si zastavi vprašanje, kaj naj bo sociologija 20. stoletja. Sociologija 20. stoletja oči-ščuje svoj pojmovni aparat, metodo; manjka ji pa sinteza med empirično deskripcijo in teoretično eksplikacijo. Prva stopnja tega dozorevanja obče sociologije je njegova globinska sociologija, ki bi naj orisala družbeno stvarnost vertikalno, v globinskem preseku. Poglavitni predmet in izhodišče globinske sociologije je »totalni družbeni pojavu. Mnenje, da je mogoče vsak pojav najlaže proučevati v zvezi s celoto, v kateri obstaja, je Gur-vitch prevzel od Marcela Maus-sa, medtem »ko so bila prejšnja približevanja temu pojmu (Marx, Proudhon, Durkheim) preobremenjena s filozofskimi idejami in niso upoštevala relativizma«. Ta »totalni družbeni pojav« ne obsega po njegovem le celotne globalne družbe, ampak tudi vsako skupino, vsak družbeni razred, vsako obliko družbenosti. Družbeni pojav v celoti ima torej lahko zelo različne vsebine, skupna vsem je enaka struktura. Značilno za totalni družbeni pojav je, da je sestavljen iz »globinskih plasti« iz nadstropij; odnosi med posameznimi plastmi pa so zelo spremenljivi, njihova hierarhija je odvisna od globalnih tipov družb. Gur-vitch posebej poudarja, da ne moremo govoriti o stopnji pomembnosti neke globinske plasti nasploh, niti vrednotiti posameznih plasti: s tem bi namreč takoj »zašli v dogmatizem«. Dogmatizem vidi v ugotavljanju in priznavanju odločilne vloge prve plasti, v medsebojni odvisnosti vseh plasti, česar pa Gurvitch nikakor ne more sprejeti, ne da bi zašel v (materialistično!) »filozofijo zgodovine«. Iz tega izhaja, da pripisuje globinskemu dojemanju stvarnosti predvsem metodološki pomen; same plasti pa po njegovem nimajo z realnostjo nobene zveze. Ker niso povezane s konkretno stvarnostjo, je lahko njih število poljubno (sam avtor spreminja to število). Plasti so razvrščene od najlaže opaznih, površinskih do teže dostopnih in skritih. Vsa materialna kultura, gospodarstvo, tehnologija, je združena v prvi plasti — mor-fološko-ekološki površini — ki ni nikjer posebej obrazložena, čeprav je podlaga za obstoj družbe. Po Gurvitchu je ta plast najstabilnejša v družbeni stvarnosti, spreminja pa se le zaradi delovanja drugih plasti, zlasti idej. S prodiranjem v globino postajajo plasti giblji-vejše in bolj povezane s spontanim človeškim (plast družbenih organizacij je gibljivejša kakor prva). Pri plasti družbenih organizacij je gibljivejša ustavljene in ad hoc vloge, ki razbijajo prve. Vloge pa ne razume kot elementarno obliko družbene delitve dela, ampak precej širše (tako govori npr. o vlogi razreda itd.). Ena izmed plasti so novator-ske ideje, ki naj bi bile edino napredne in revolucionarne. Novatorsko vedenje nastane tedaj, ko nepričakovani elementi, ki so potencialno v družbenem vedenju, dosežejo svoj višek in porušijo ustaljene modele. Ni plasti, ki bi ji mogli pripisati neko stalno vlogo; do vseh pla- sti pa mora biti sociologija nevtralna. Gurvitch je torej zavzel stališče nevtralnega pluralizma. Posebna plast so tudi kolektivne ideje in vrednote, ki jih lahko dojemamo le kolektivno, vendar ne pojasnjuje načina tega dojemanja. Najgloblja plast so kolektivna duševna stanja in kolektivni psihični akti. Pomembnejši so psihični akti, ki se kažejo v kolektivnih intuicijah, sodbah. Psihično je sinonim bivanja. Glede na pomembnost, ki jo pripisuje posameznim plastem, in glede na razvrstitev globinskih plasti, lahko ugotovimo, da lestvica presega le metodološki pomen in da kaže svojstven — psiho-logističen — način dojemanja družbene narave. Prav s tem načinom pa doseže — po Gur-vitchevem mnenju — globinska sociologija zmago nadrelativiz-ma in hiperempirizma. Totalni družbeni pojavi imajo lahko različen obseg; najmanjši element so oblike (manifestacije) družbenosti, ki so predmet mikrosociologije. Mi-krosociološke manifestacije družbenosti so najelementarnejši sestavni deli družbene stvarnosti, ki so astrukturalni. Pri njih se najbolj pokažeta ne-determiniranost in slučajnost ter povezanost s »spontanimi plastmi«. Oblike družbenosti so »številni načini povezanosti po celoti in v celoto« (sem prišteva oblike družbenosti od družine do nacije); o elementarnem družbenem pa ne pove dovolj jasno svojega mnenja. Oblike družbenosti deli na dve temeljni skupini: MI (ki se glede na intenzivnost deli na množico, skupnost in zvezo enako-mislečih) in odnosi z drugimi (odnosi približevanja, oddaljevanja in mešani odnosi). Čeprav je kritiziral Wiesejevo stališče o teh odnosih, je večinoma prevzel njegovo klasifikacijo in v bistvu mehanicistič-no razumevanje družbenih odnosov. Oblike družbenosti deli še na aktivne in pasivne (aktivne oblike MI so lahko na primer eno-, mnogo-, nadfunkcio-nalne). Gurvitch ugotavlja, da je od vseh povezanosti v MI najpogostejša skupnost, hkrati pa se zavzema za odpravo razširjenega idealiziranja skupnosti, pojem množice pa naj bi očistili vsega grdega. Teh različnih oblik družbenosti po avtorju ne moremo zreducirati le na psihično, ker imajo vse plasti. Če pa na primer iščemo v njegovi klasifikaciji razliko med množico in zvezo enakomislečih, lahko ugotovimo, da se razlikujeta predvsem po psihičnih lastnostih (množica pomeni le površno spajanje jazov, medtem ko gre pri zvezi za popolno pre-žemanje jaza z Ml). Podlaga MI so kolektivne intuicije. Različne oblike stapljanja jazov lahko nastanejo v vsakem tipu globalne družbe, v vsakem tipu posebnih družbenih skupin. Posebno poglavje tega dela je posvečeno razjasnitvi razmerja med mikrosociologijo in sociometrijo. V praksi sociome-trov kritizira Gurvitch predvsem to, da ne upoštevajo dialektike in povezanosti »atomov« v globalno družbo. Zato je sam izdelal tri sociometrične teste, ki naj bi jih uporabljali za popolnejšo in objektivnejšo analizo mikrosocioloških pojavov. Pomembna je njegova misel, da je nujno s sociometrič- no tehniko proučevati samo takšne povezanosti, ki dejansko obstajajo, ne pa umetno izoblikovanih. Razmišljanje strne v misel, da lahko postane sociometrija brez poglobljene mikrosociološke teorije prazna, mikrosociologija brez soeiome-trije pa slepa (brez dejanskega preizkušanja). Oblike družbenosti povezujejo z globalnimi družbami posebne družbene skupine, ki so že Dredmet makrosociologije. Te skupine so stabilnejše kot oblike družbenosti in so strukturi-rane. Gurvitch kritizira identificiranje družbenih skupin z organizacijami, hkrati pa je močno zožil pojem organizacije. Za skupine je značilno stalno nastajanje in razpadanje. Po kritiki napačnih nazorov o skupinah podaja svojo definicijo, kjer je najpomembnejše kolektivno stališče, ki omogoča povezavo skupine z najbolj spontanimi plastmi družbene stvarnosti. Kakor pri mikroso-ciologiji (pri analizi oblik družbenosti) je tudi pri tem poudarek predvsem na psihičnem. Njegova metoda klasifikacije skupin je analitična. Skupine razlikuje na podlagi petnajstih kriterijev, ki se med seboj prepletajo (npr. vsebina — eno-, mnogo-, nadfunkcionalnosti; trajanje; obseg; način oblikovanja — dejanske, prostovoljne, prisiljene; itd.). Ni redek primer, ko meščanski sociologi, v težnji po »objektivnosti« znanosti ne priznavajo obstoja razredov. Družbo opisujejo kot skupek različnih slojev, različnih kategorij in podobno. Gurvitch priznava obstoj razredov in meni, da so to najširše danes obstoječe »nad- funkcionalne grupacije«.4 Pravi, da je razred celo več kakor grupacija, vendar ga doslej še nihče ni uspešno analiziral. Zato si je zastavil nalogo, da da »določnejšo in bolj elastično konceptualizacijo problema razreda, ki bi bila tudi bolj relativistična«. V analizi razreda hoče biti čimbolj »nepristranski«. Pri tem naj bi mu med drugim pomagalo »negativno stališče do povezovanja teorije o razredih s filozofijo zgodovine«. Ob teh težnjah pa je sporno že samo razumevanje nastanka razreda, ki ga postavi v kapitalizem in »industrializem«, prej pa naj bi bili le stanovi, redovi, korporacije, kaste. Tako je zgodovinsko razkritje družbenih razredov izenačil z njihovim nastankom, ni pa se vprašal po vzrokih za obstoj razredov in razredne družbe. Čeprav ugotavlja, da priznava »zgodovinskost razredov, to je njihovo odločilno vlogo pri preobrazbi današnjih družb«, vendarle pristaja pri nezgodo-vinskem razumevanju družbenega razreda. Pri marksističnem razumevanju razreda ga posebno »preseneča odkrito povezovanje družbenega realizma z eshatologijo«. V kritiki marksistične koncepcije razreda poudarja, da Marx spreminja definicijo razreda in da pri marksistih ni rešen problem razmerja razreda do drugih grupacij. Marksistom zatem očita, da so determini-zem razredov postavili kot ključ, ki odpira vsa vrata 4 S problemom razreda se obširneje ukvarja v delu -pPojem družbenih razredov od Marxa do danes.« Prevedeno v srbohrvaščino, Bgd. 1962. (»univerzialni princip sociološke razjasnitve«), ni se jim pa posrečilo razložiti pojma razreda samega. Razredi so po Gurvitchu najbolj samostojni, gibljejo se po njim lastnih determinizmih. Ta samostojnost razredov izvira iz njihove nadfunkcionalnosti. Poleg razredov so nadfunkcio-nalne še nacije, mednarodna družba in manjšinske globalne družbe. Za pojem razreda uporablja širšo in ožjo definicijo, ki pa imata to skupno lastnost, da omenjata zunanje, nebistvene elemente obstoja razreda. Po ožji definiciji so razredi dejanske in teritorialno raztresene družbene skupine, katerih lastnosti so: nadfunkcionalnost, močna tendenca k strukturira-nju, odpor do prežemanja z globalno družbo in radikalna nepovezljivost z drugimi razredi. Neizogiben pogoj za obstoj razreda je prevlada poglavitne kolektivne zavesti nad ožjimi zavestmi. Ob tem podpira Marxovo misel, da je razredna zavest tisti faktor, ki o-mogoča, da se kakšen razred spremeni iz razreda »po sebi« v razred »za sebe«. V njegovi definiciji je sporno zlasti poudarjanje odpora do prežemanja razreda z globalno družbo in nepovezljivost z drugimi razredi (ta trditev se kvečjemu lahko zreducira na popolnoma antagonistične razrede, medtem ko nam o povezovanju razredov -— predvsem v kritičnih obdobjih — govori dovolj zgovorno zgodovinska praksa). Da bi iz pluralizma oblik družbenosti in posebnih skupin prešel k enotnosti, je uporabil pojem družbene strukture. Družbena struktura je totalni družbeni pojav, ki drži ravnotežje med specifično stopnjevi-tostjo (hierarhijo) globinskih plasti, družbenimi pravili, funkcionalnimi skupinami, razredi itd. Družbena struktura vpliva tudi na hierarhijo plasti v delnih družbenih skupinah in je stalen proces. Globalne družbe so po njegovem tisti totalni družbeni pojavi, ki so hkrati najširši in najimpozantnejši ter najbogatejši po vsebini in vplivu v dani družbeni stvarnosti. To so »makrokozmosi makrokozmo-sov«. Da bi ugotovili tipe globalnih družb, moramo analizirati njihove strukture. S tako analizo je Gurvitch prišel do sklepa o obstoju štirih predzgo-dovinskih in desetih zgodovinskih tipov globalnih družb. Poglavitne kohezivne sile so ideje in vrednote. Vsak tip globalne družbe ima svoj determinizem, zato ne more biti splošnih zakonov. Ce torej sociologija ne more ugotavljati splošnih razvojnih zakonitosti, potem tudi ne more določati prihodnjega družbenega razvoja; ne samo to, tudi o preteklih družbah lahko po njegovem le ugotavlja, da je razvoj pač šel v neki smeri, ne da bi upoštevala objektivne nujnosti. Tako tudi Gurvitch večkrat razmišlja o različnih možnostih razvoja nekega tipa globalne družbe, ne spušča pa se v analizo konkretnih zgodovinskih razmer, ki pogojujejo ta razvoj. Pri izdelavi tipov globalnih družb si je prizadeval, da bi bili čimbolj diskontinuistični, obenem pa nobeni plasti ne priznaval stalne odločilne vloge, ampak dopušča variiranja (od države, cerkve, do kolektivnih vzorov, tehničnih vzorov itd). Kljub tem prizadevanjem se je v praksi vendarle približal materialističnemu razumevanju družbenega razvoja. Tipi zgodovinskih globalnih družb: karizmatični; patriarhalni; fevdalni; tip, v katerem prevladuje mesto-država; tip z začetki kapitalizma; demokra-tično-liberalni; dirigirani; tip fašistične družbe; tip družbe, kjer načrtujejo na podlagi ko-lektivističnega centralizator-skega etatizma; tip družbe, kjer načrtujejo na podlagi pluralističnega decentralizatorske-ga kolektivizma. Ta tipologija celo do neke mere kaže na ide- jo o razvoju (že samo razlikovanje zgodovinskih in nezgo-dovinskih tipov), čeprav obenem poudarja, da je poglavitna gibalna sila svobodna odločitev ljudi. Značilno za Gurvitcha je, da je veliko prostora posvetil kritiki drugih mislecev, sam pa ni svojih stališč zadosti razumljivo in prepričljivo pojasnil. Čeprav si je zadal nalogo, da bo njegova sociologija sinteza empiričnih prizadevanj in teoretična razlaga, je pri tem ostal le na pol poti. Kot sodobno, ne pa kot novo, mu lahko štejemo prizadevanje, da naj bi sociologija upoštevala celotnost družbenega življenja. ^ j Ocene in marginalije Na začetek tega zapisa o štirih novih socioloških knjigah naj napišem optimističen stavek: Jugoslovanski sociologiji gre na bolje. Sociološki inštituti prebolevajo »otroške bolezni« in dokazujejo svojo notranjo rast in krepitev s čedalje bolj tehtnimi raziskovanji in dognanji; sociološke katedre obetajo, da bodo v bližnji prihodnosti izoblikovale številne nove kadre, sposobne za znanstvenoraziskovalno delo na različnih področjih družbenega življenja; sociološka publicistika postaja pestrejša in bolj hrabra; vulgarnim, dogma-tičnim in abstraktnim nazorom stalinističnega pozitivizma in pragmatizma v sociologiji se upirajo čedalje močnejša izkustveno naravnana in na avten- tično Marxovo misel oprta teoretična ter metodološka prizadevanja; zdi se, da kmalu ne bo več mogoče publicirati slabih, anahronističnih učbenikov; na knjižnih policah ne bo le kopica prevedenih del iz tuje sociološke tradicije in sodobnosti, temveč bo vedno več tudi originalnih del jugoslovanskih avtorjev ... Čeprav je ta optimistična skica močno enostranska in pretirana, pa je vseeno res, da sociologija napreduje. O tem pričajo tudi štiri knjige... Smotrna založniška dejavnost je eden izmed bistvenih pogojev za uveljavitev neke znanosti. Če je napak usmerjena, lahko napravi nepopravljivo škodo; zavira razvoj s tem, da zmanjšuje in deformira znanstvene interese ter zanima- nje javnosti; to dosega tako, da vnaša škodljive nesporazume, poudarja lažne, neadekvatno prikazane probleme, vsiljuje znanstveno irelevantne in jalove ideološke propozicije itd. Založniška dejavnost mora biti široka, sodobna, iniciativna — podrejena le »interesom« in »koristim« znanosti, njenim nalogam in poslanstvu. MIHAILO BURIČ, SOCIOLOGIJA MAKSA VEBERA (Sociološka hrestomatija VI., MH, Zagreb 1964). — Knjiga je monografija o velikem nemškem sociologu z dvesto strani obsegajo-čim izborom iz njegovega obsežnega in bogatega opusa. (Izšla je ob stoletnici Webrovega rojstva — zato letnica 1964.) Takoj je treba reči, da prihaja ta knjiga med nas ob pravem času: Web-rova sociologija vsebuje mnoge plodne, še neizkoriščene metodološke pobude ter daje izredne kategorialne in interpretacijske možnosti za sodobno sociološko razglabljanje. Marksistični sociolog ne more mimo Webra, ki je — čeprav celo v nekaterih bistvenih stališčih močno oddaljen od zgodovinskega materializma — nedvomno eden tistih meščanskih sociologov, ki so si z obsežnim znanjem, z razgibano znanstveno imaginacijo pa z zgodovinsko in izkustveno naravnanostjo zagotovili trajno veljavo utemeljiteljev moderne sociologije. Max Weber (1864—1920) sodi med tiste genije, ki si brez njih sploh ni mogoče predstavljati miselnega in miselnostnega utripa druge polovice XIX. in XX. stoletja: Marx, Comte, Spencer in Durkheim niso le utemeljite- lji sociologije ali (vzeto nekoliko širše) obče teorije družbenih ved, temveč so osebnosti s tolikšnim vplivom na celotno kulturo, da si ga v celoti sploh ne moremo predstavljati. V središču Webro-vega zanimanja je bila problematika kulture, pojavi in procesi, ki sodijo bolj v domeno »duha«. Kot univerzalen zgodovinar je Weber odlično poznal »gradivo« — snov, ki jo je bilo treba strniti v spoznanja. Njegov prispevek na področju metodologije in teorije je še bolj očiten prav zaradi tega, ker suvereno obvladuje velikansko množico kulturnih fenomenov, ki jih je motril in interpretiral skozi prizmo historične realnosti in njene dinamike — bodisi pretekle, bodisi prezentne, sočasne; z drugimi besedami: Webrova teoretična in metodološka prizadevanja so »soočena« z zgodovinskim izkustvom — to je medij, ki se v njem verificirajo, izpopolnjujejo in dokončno praktično potrjujejo teoretični »instrumenti«. Kot neokantovci Windelband, Dilthey in Rickert, je tudi We-ber družbene (zgodovinske in kulturne) vede ostro ločil od naravoslovja. Predmet »družboslovja« so enkratni, neponovljivi fenomeni, katerih vsebinske značilnosti so človeška stališča, nameni, vrednote, cilji, upanja itd., predmet naravoslovja pa so pojavi, ki s človeško »proti-naravnostjo« in »subjektiviz-mom« nimajo nič skupnega — se ponavljajo, uravnavajo jih objektivni vzročno-posledični zakoni. Ta epistemološki in stvar-nostni »dualizem« je močno vplival na Webrova prizadevanja, da bi izoblikoval ustrezno metodo raziskovanja kulturnih pojavov in procesov. Neokan- lovski -vpliv je bil odločilen: poudarek mora biti na smiselnih oziroma pomenskih zvezah in na razumevanju celot (epoh, posameznih kultur, med seboj povezanih procesov) družbenozgodo-oinskega dogajanja. Toda v eni, zelo pomembni točki se je We-ber od neokantovcev odločilno odmaknil: v nasprotju z njimi je menil, da je kulturne in zgodovinske pojave mogoče (in potrebno) vzročno interpretirati, ker kulturnozgodovinsko ni že tudi v celoti in do kraja razumsko. Čeprav človek z izrazitim in globoko emotivno doživetim nravstvenim prepričanjem, je Weber — v nasprotju z neokantovci — vrednostne sodbe (pojmovane kot subjektivne in zgodovinsko-relativne) izločil iz sociologije. Najbolj popularen del We-brove sociologije je t. i. metoda »idealnih tipov*. Na tem mestu ne moremo povedati o tej problematiki niti najbistvenejšega; naj citiram Duriča: »V njegovih delih prevzemajo1 idealni tipi najrazličnejše vloge: to so pojmi, ki z njimi umevamo .zgodovinske indivi-due', to je — kolektivne zgodovinske pojave..., pojmi, ki z njimi določamo naravo različnih pojavov, ne glede na čas in prostor ..., so pa tudi ad hoc skonstruirane sheme objektivno mogočega poteka nekega konkretnega dogodka ..., so abstraktno-analitični vzorci, ki se nanašajo na določene tipične situacije, ponavljajoče se v družbenem življenju ...« (Str. 83—84.) Za sodobna sociološka prizadevanja je metoda »idealnih tipov« še vedno zelo zanimiva: z ustrezno uporabo te metode je mogoče obvladati oziroma zajeti neko družbenozgodovinsko celoto oziroma enoto; prav gotovo ima ta metoda — izpopolnjena in prilagojena — pred seboj še veliko prihodnost. Max Weber je bil globok mi-slec-analitik; njegova sposobnost združevanja, sintetiziranja je bila mnogo manjša. (Živel je nenehno v strahu, da ne bi zašel na pota dogmatičnega konstruk-tivizma, in mogoče je prav v tem razlog, da se je izognil marsikateremu sklepu ali sintezi ter popolnejši sistematizaciji svojih teorij.) Njegov brat Alfred Weber se je lotil prav tega, gotovo nehvaležnega dela — sistematizacije. Alfred Weber se je močno približal zgodovinskemu materializmu s tem, da je zastopal teorijo o pogojenosti kulture z materialno produkcijo. Prizadeval si je tudi izoblikovati občo teorijo kulture. Max in Alfred Weber sta tako postala začetnika in vzornika tistih tendenc v sodobni sociologiji, ki zastopajo tezo o odločilnem vplivu kulture in njenih (inteligibil-nih) vrednot na vsakokratno družbo ter njen razvoj. Meščanski sociološki »kulturalizem«, ki se je oblikoval predvsem v dolgotrajni in razvejani polemiki s pozitivističnim »strukturalizmom«, je treba razlikovati od teorij marksističnih filozofov, ki je nanje močno vplival Max Weber; to so predvsem Lukacs, Marcuse, Goldman in Mills; manj je vplival Weber na Ador-na, Fromma, Horkheimerja in še nekatere marksistične filozofe in sociologe. Duričeva monografija je napisana solidno in pregledno. Morda bi bilo lahko njeno besedilo nekoliko krajše: avtor naj bi se bil na ustrezen način izognil tistemu, kar se skoraj dobesedno ponavlja v drugem delu knjige, v prevodih iz Webrove-ga opusa; ali pa narobe: izpuščeni naj bi bili fragmenti, ki jih je Durič vnesel v monografijo. Ponavljanja opravičuje delno precej zahtevna snov: prebereš drugič (nekoliko drugače), pa bolje razumeš ... Monografijo sestavlja šest poglavij: v prvem obravnava avtor Webrovo življenje in delo (akademsko kariero, znanstvena prizadevanja in interese, razmerje do politične dejavnosti in socio-logovo osebnost ter značajske lastnosti); drugo poglavje govori o filozofskih propozicijali Webrove dejavnosti (pojmovanje človeka, zanos etike odgovornosti, etična iracionalnost sveta in pesimistična filozofsko-zgodovinska perspektiva); v tretjem poglavju je razložen sociologov metodološki program (intelektualna situacija, ki je vplivala na njegovo formiranje in rast, obračun s preteklostjo, narava in naloge sociologije, obče pojmovanje družbe, »razumevanje« in kavzalna razlaga ter razmerje stvarnosti in »idealnega tipa«); četrto poglavje pojasnjuje bistvene dimenzije sistema Webrovih socioloških kategorij (razmerje med zamislijo in realizacijo, razlaga tipov družbene aktivnosti, o materialnih interesih in o normativnem redu, elementi družbene morfologije); v petem poglavju obravnava Durič Webrovo koncepcijo izvora in narave kapitalizma (kapitalizem kot družbenoekonomski sistem, tradicionalizem in ekonomski racionalizem, verske osnove kapitalističnega gospodarstva, primerjalna zgodovina kapitalizma, Webro-va kritika zgodovinskega mate-rializma); v zadnjem poglavju Družbena struktura in organizacija pisec posreduje in ocenjuje tiste Webrove ideje, ki so za današnji čas najaktualnejše (metodološko stališče, razsežnosti družbene razslojenosti, pojem oblasti, racionalna, tradicionalna in harizmatična oblast, načela birokratske organizacije, vzroki družbenih sprememb, birokracija, kapitalizem in socializem). Priznati je treba, da je Mihailo Durič resnično globoko dojel sociologovo osebnost, znanstveno snovanje in filozofsko misel. Tudi njegova kritika We-brove sociologije in »filozofske antropologije« je jasna, do kraja premišljena in sodobna; (sodobna je kritika — ali presoja — če upošteva sodobno raven znanstvenih dosežkov in »nauke«, ki jih »govori« družbena praksa — novi družbeni pojavi in procesi) ... Marksistični dialog z Webroan nikakor še ni končan; potekal bo v pristnem (znanstvenem in odgovornem) kontaktu z družbeno prakso (v najširšem pomenu te besede); izogibal se bo prenagljenih sodb o Webro-vih zmotah in nedoslednostih ... Prevodi iz Webrovega opusa so razdeljeni v sedem problemskih skupin. Na začetku sta sijajni predavajni Znanost kot poklic in Politika kot poklic. Sledijo Osnovni sociološki pojmi, ki so pravi organon sociološkega mišljenja. Kot tretji del je uvrščen fragment Racionalizem zahodne kulture, za njim pa daljši tekst iz znanega dela Protestantska etika in duh kapi-lizma. V petem delu je tekst Razredi, stanovi in stranke, v šestem pa Trije čisti tipi legi- iimne oblasti. Sledi še daljše besedilo o problematiki birokracije, ki je prav tako kot Osnovni sociološki pojmi ter Razredi, stanovi in stranke vzet iz We-brovega življenjskega dela Gospodarstvo in družba. Morda ne bo odveč, če za konec tega informativnega zapisa citiram nekaj stavkov, ki nam zelo razločno in plastično predstavijo Maxa Webra kot izredno osebnost in — še posebej — kot vzgojitelja mladine (predavanje Znanost kot poklic); za njimi pa bomo navedli še fragment, ki nam ga pokaže kot političnega pisca, dvomljivca in pesimistai (predavanje Politika kot poklic). »Kolegi študenti in študentke! Prihajate na naša predavanja in zahtevate od nas lastnosti voditeljev ter nočete dbumeti, da si od stotih profesorjev devetindevetdeset ne lasti (in si ne sme lastiti) pravice, da bi bili nogometni mojstri življenja, kaj pa šele voditelji o stvareh, ki zadevajo načine usmerjanja življenja. Sami razmislite: vrednost človeka ni odvisna od njegovih voditeljskih sposobnosti. V vsakem primeru lastnosti, ki kakega človeka konstituirajo kot izrednega učenjaka in akademskega učitelja, niso lastnosti, ki bi mogle napraviti iz njega vodjo na področju praktične življenjske orientacije in (še posebej) na področju politike. Če kdo ima te lastnosti, je to popolno naključje, in nevarno bi bilo, če bi vsak učitelj, ki stoji na katedru, spodbujen s| študentskimi pričakovanji, začutil, da jih mora imeti. Še nevarneje bi bilo, če bi vsakemu akademskemu učitelju bilo dopuščeno, da bi se v predavalnici lahko igral voditelja ... Profesor, ki meni, da je njegova dolžnost svetovati mladini, in ki uživa njeno zaupanje, lahko pokaže svoje človeške lastnosti v osebnem razmerju z mladimi ljudmi. Če meni, da je dolžan nastopiti v boju med različnimi svetovnimi nazori in strankarskimi mnenji, potem naj se loti tega zunaj, na trgu življenja, v tisku, na sestankih, v združenjih — kjer pač hoče. Vsekakor je preveč ugodno, če kdo kaže svojo hrabnost z izpovedovanjem lastnih pojmovanj tam, kjer so poslušalci, ki mogoče menijo drugače, obsojeni na molk.« (Str. 179—180.) In drugi fragment: »Kdor želi z nasiljem uresničiti absolutno pravičnost na tem svetu, mora imeti pristaše, to je aparat, ki je sestavljen iz ljudi. Temu aparatu mora obljubiti določene notranje ali vnanje nagrade, nebeško ali pozemsko plačilo — sicer ne bo funkcioniral. V sodobnem razrednem boju so notranje nagrade: zadovoljitev sovraštva in maščevalnosti, zadovoljitev lažne etične potrebe, da se lastno mnenje razglaša za pravilno, nasprotnikovo pa za krivoversko. Vnanje nagrade: avantura, zmaga, plen, moč in rop. Vodja in uspeh njegove stvari sta popolnoma odvisna od tega, kako aparat funkcionira. Zato imajo odločilno vlogo pobude aparata, ne pa tiste, ki jih zastopa vodja... ... Emocionalni revoluciji sledi rutina vsakdanjosti. Verski mu-čenik, predvsem pa sama vera izgineta ali pa — kar se dogaja še pogosteje — postaneta sestavina konvencionalne fraze omejenih in kratkovidnih političnih izvrševalcev Ta razvoj je še po- sebno hiter, kadar gre za verski boj, kajti ta boj vodijo in inspirirajo pravi voditelji, to je preroki revolucije. Tu sta namreč. kot pri vsakem aparatu, ki ga uravnava vodja, osiromaše-nje in brezosebnost, to je duhovno proletariziranje v interesu discipline, eden izmed pogojev uspešnosti. Pristaši bojevnika za vero, ki se je povzpel na oblast, ponavadi zelo lahko degenerirajo v čisto navaden sloj prido-bitnikov.« (Str. 193-194.) Tako svari »nemški Machia-velli«, mislec, ki mu je pred duhovnimi očmi bil nenehno ideal svobodnega človeka in humanih družbenih razmer — ideal, ki so ga oblikovali in poglabljali francoski prosvetljenci in nemška klasična filozofija. Človek, ki je po eni strani poznal preveč zgodovinskih dejstev in vedel preveč o »človeški naravi«, da bi bil lahko enostranski ter naiven, in ki je po drugi strani prizadeto razglašal razum in svobodo za bistvo človečnosti, ni mogel mirno in brezskrbno živeti. Weber ni verjel v totalnega človeka prihodnosti ali v kak drug odrešilni mit. Družbe prihodnosti si ni znal predstavljati drugače kakor kot racio-nalno-nadosebno birokratično oblast ali sistem. Na Webrovo vizijo prihodnosti ni treba priseči, toda tudi marksist mora prestati najod-kritejše soočenje z njo. RUDI SUPEK. HERBERT SPENCER I BIOLOGIZAM U SOCIOLOGIJI (MH, Zagreb 1965). — Pred seboj imamo že tudi IV. knjigo Sociološke hre-stomatije. Rudi Supek, ki je urednik hrestomatije, je odlično opravil svoje delo: v kratki, niti sto strani obsegajoči monografiji je izredno natančno in plastično razložil vse bistvene aspekte problematike. Najprej analizira pozitivistični organi-cizem in ga, prikazanega v poglavitnih razsežnostih, kritizira s stališča zgodovinskega rnate-rializma. Nato opiše temeljne ideje, kategorije in metode Spen-cerjeve sociološke ustvarjalnosti ter razvije kompleksno in komplicirano problematiko zakona evolucije; še posebej na-glaša pomen evolucionizma za razvoj psihologije. Ko obravnava organicizem v novejši sociologiji (po Spencerju), navaja v krajših prikazih ekstremni organicizem Paula von Lilienfelda, psihični organicizem Alberta Schafflerja, pogodbeni organicizem Alfreda Fouilleja, super-organizem Reneja Wormsa ter zoosociologijo Alfreda Espinasa in drugih podobno usmerjenih raziskovalcev. V poglavju o socialnem darvinizmu razloži Supek najprej znane nazore T. R. Malthusa in osnovno načelo t. i. teorij o vnanjih konfliktih: potem poseže v preteklost in omeni nekatere antične ter poznejše mislece, katerih nazori so bili anticipacije socialnega daroini-zma oziroma osnovnega načela teorije konfliktov; (izrazita predstavnika orientacije te vrste sta bila rimski zgodovinar Po-libij in arabski filozof Ibn Khaldun). Verjetno zaradi tega, da se ne bi monografija preveč razširila, dr. Supek ne opiše mnogih teorij te vrste, ki jih srečamo pri filozofih v novem veku (Machiavelli, Bodin, Hob-bes, Hume itd.), temveč prikaže le moderni socialni darvinizem XIX. stoletja Walterja Bagehota in Spencerja, ekstremno varianto socialnega darvinizma Lud-viga Gumplovitza in zmerni socialni darvinizem G. Ratzenhof-ferja, Lesterja F. Warda in Franza Oppenheimerja. Poglavje o socialnem darvinizmu sklene pisec s kritiko te neznanstve-ne in reakcionarne teorije. Monografijo konča s splošnimi ocenami obravnavanih orientacij in osebnosti. V zvezi s samo idejo evolucije, ki je bila z različnimi vulgarizacijami in simplifi-kacijami pa s konservatizmom ter z reakcionarnostjo močno kompromitirana, piše ovtor: ».. .Ne preostane nam torej nič drugega, kot da poskušamo najti najboljše metode in procedure, da bi ugotovili, ali poteka razvoj po določenih zakonih — in po kakšnih zakonih. Aktualnost Marxove koncepcije je dandanes prav v tem, da se je ideji evolucije približal na mnogo pravilnejši, dialektični način .. .« (Str. 96.) Izbrani teksti, ki so jih prevedli Rudi Supek, Miroslav Be-ker in Ivo čurčič, so razdeljeni na dva dela. Prvi, obsežnejši del so v pet tematskih področij razdeljena kompletna ali fragmentarna poglavja iz del Her-berta Spencerja; (1. študij sociologije; 2. Zakon evolucije; 3. Organska teorija družbe; 4. Politične ustanove; 5. Spencerjev politični liberalizem). Drugi del tvorijo krajši odlomki iz opusov Alberta Schafflerja (Prispevek k temeljem sociologije; Osnove sociologije), Reneja Wormsa (Družbena pogodba ali družbeni organizem; Sociologija, njena narava, njena vsebina in njene zveze), Alfreda Espinasa (Normalne družbe med živalmi iste vrste; O živalskih družbah), Ludviga Gumplovitza (O naravnem zakonu v ustvarjanju države; graško predavanje iz leta 1875), Gustava Ratzenhof-ferja (Boj za ohranitev in naravni izbor; Sociologija) ter Franza Oppenheimerja (Kako je nastala država; Država). Medtem ko si iz prevedenih tekstov Herberta Spencerja lahko izoblikujemo celostno podobo miselnostnih karakteristik, znanstvenih dosežkov in mogočnega vpliva tega »Aristotela XIX. stoletja«, pa iz skopega mozaika besedil kasnejših predstavnikov biologizma lahko povzamemo le najsplošnejše vtise — to pa je tudi dovolj. Knjige o velikanih duha dosežejo svoj namen, če z mero in z vsemi potrebnimi omejitvami združijo tisto prejšnje, sočasno in poznejše, kar je v neposredni zvezi z obravnavano osebnostjo oziroma teorijo. Dr. Supek je ta problem odlično rešil: dobili smo izreden učbenik enega najvažnejših in najširših idejnih tokov XIX. in XX. stoletja. Čeprav sem napisal, da gre za učbenik, pa s tem nisem hotel zanikati visoke znanstvene vrednosti monografije. (Zaradi mnogih slabih in žalostnih izkušenj z učbeniki, ki rastejo kot gobe po dežju že celo na srednjih šolah, je ta beseda počasi postala pejoratio — izraz za posebno zvrst lahkotnega zasluž-karstva, ki v ekstremnih primerih različnih »izpopolnjevanji, »dodajanj« itd. postaja, zaradi grobih izkoriščevalskih posegov v študentske denarnice, hvaležna snov specifičnega obešenjaškega humorja.) Če bodo tudi druge knjige Sociološke hrestomatije vsaj približno na ravni Supekove — še zlasti, če jim bo uspelo svoj predmet prikazati tako dosledno v luči marksistične teorije in kritike — bo to nedvomno moralo prispevati k zboljšanju kvalitete pedagoškega dela na področju sociologije, psihologije, filozofije, pravnih in ekonomskih ved ter zgodovine; obča teorija družbenih ved je vsekakor v najožji zvezi z vsemi navedenimi področji — prezreti jo pomeni toliko, kot odreči se jedru, esenci, historični orientaciji in globalni osmislitvi; (že sama Spencerjeva problematika se razprostira v temeljih več posebnih znanosti, njihovih posameznih strok in celo aplikacij). Hrestomatija ne bo — tako vsaj upamo — nadomestila le mnogih površnih, >vseobsežnih«, dogmatičnih učbenikov, pač pa bo vsaj deloma rešila vprašanje neposrednega seznanjanja širšega kroga študentov in drugih bralcev z izvirnimi teksti pomembnih sociologov, predvsem meščanskih, katerih prevedena dela bi lahko prešteli na prste. DE J VID RISMAN, Ne j t en Glejzer i Ruel Deni, USAMLJENA GOMILA — ŠTUDIJA O PROMENI AMERIČ-KOG KARAKTERA, Nolit, Beograd 1965 (THE LONELY CROWD - A STUDY OF THE CHANGING AMERICAN CHA-RACTER by DAVID RIESMAN with Nathan Glazer and Reuel Denney, Yale University Press, 1960); prevod Olivere Stefano-vič; uvodno študijo Sodobna Amerika d luči karakterološke analize Davida Riesmana je napisala Zaga Pešič-Golubovič. Navadili smo se že, 'da v knjižni zbirki Sazvežda izhajajo le najboljše knjige. Urednik Miloš Stambolič s srečno roko posega v bogato zakladnico filozofske, sociološke, psihološke in umetnostne (teoretične) literature ter izbira izključno le aktualna dela, aktivistične priročnike za današnje probleme in prizadevanja, za manj znane in nove poti ter za izvirne, tvegane poskuse. Tako aktualna je v največji meri tudi ta knjiga. Gre za poskus izvirne interpretacije temeljnih prvin, momentov in metamorfoz ameriške družbenosti; toda avtor >ame-riškoi problematiko« vendarle nenehno presega: kar najbolj se zaveda, da ne more spregovoriti o bistvenih problemih ameriške družbe in ameriškega človeka, ne da bi upošteval, raziskoval in doumel mnoge »neameriške« svetovne ter obče človeške pojave in procese; obenem »specifičnost« ameriške družbe ni tolikšna, da ne bi dognanja o njej v večji meri veljala tudi za druga zelo razvita območja in za dežele s kapitalistično družbeno ureditvijo nasploh, v manjši meri pa za države v razvoju in za narode, ki žive v nastajajoči svetovni socialistični družbi. David Riesman ni postal sociolog po ravni poti ustrezne univerzitetne izobrazbe. Najprej je študiral medicino, potem pravo; kot piavnik se je pričel poglabljati v sociološko problematiko. Prav zato je moral prebroditi vse težave, ki jih ima »vsiljivec« na »tujem« strokovnem. področju. Velikane ameriške sociologije pa ni motila (in ne moti) le Riesmanova formal- na kvalifikacija, pač pa jih vznemirja še mnogo bolj njegova znanstvena usmerjenost. Riesman se je pregrešil zoper ozkost ameriške sociologije: svoja raziskovanja ni nasilno stlačil v omejeno sfero statistične obdelaoe, matematičnega kvan-tificiranja, empiričnega evidentiranja in suhoparnega opisovanja, temveč se je mimo »merljivega« in »izkustveno-razvid-nega« povzpel k oblikovanju zahtevnejših hipotez in bogatejših posplošenj o ameriškem družbenem življenju. Prav zato ga nekateri zmernejši empiri-stični sociologi označujejo kot psihologa, nekateri »radikalnejši« pa njegovemu delu celo odrekajo znanstven ost; (če bi se Riesman razglašal za »socialnega psihologa« — kar v veliki meri tudi je — bi ga »oficialna« socialna psihologija prav gotovo napotila k sociologom). Ves problem je v tem, da posebnih družbenih znanosti, še bolj pa njihovih posameznih strok, dandanes ni mogoče več ločevati s fiksnimi in definitivnimi pregradami, ki so v veliki meri postale skrivališče »strokovnjakov« za tisto, kar ni dosti več kot nič. Interdisciplinarna prizadevanja v družbeni znanosti niso le mogoča, temveč so celo neogibno potrebna; seveda je funkcioniranje družbe kot celote mnogo zahtevnejši predmet znanosti kot pa kak izoliran pojav ali proces v družbeni stvarnosti. Vsekakor so potrebne raziskave na vseh ravneh — od skrajnega »mikro-« do skrajnega »makro-«. Brezhibno opravljena raziskava nekega izoliranega, ožjega področja družbenega življenja ima nedvomno svojo vrednost, toda nobenega razloga nimamo, da bi jo ocenili više kot širok, »vse-obsežen« interdisciplinarni poseg, ki bo sicer neogibno imel določene pomanjkljivosti, dajal pa nam bo vendarle neko celostno podoba družbenozgodo-vinskega dogajanja; (piscu tega zapisa se zdi, da takšne sinteze in podobe niso le čiste znanstvene danosti, potrebne za nadaljnje orientacije družbenih ved; vsekakor so predvsem idealni, najsplošnejši objekti za nove kritike : obča podoba, zahtevna hipoteza, pretenciozna generalizacija je nedvomno dober predmet za formiranje in formuliranje novih kritičnih sodb o tej »zadnji« podobi in — seveda tudi — o družbeni stvarnosti, ki je v njej izražena; vsi napredki v znanosti se dosežejo tako: s konstruktivno kritiko, z odkrivanjem nepopolnosti v najmočnejših »vladajočih« idejah in sistemih mišljenja; toda obča podoba družbenega življenja je le nekaj več kot izhodišče za kritiko: je naš temeljni interes in celo naša intimna potreba; posameznih aspektov ne proučujemo zato, da bi pri tem tudi ostalo, pač pa zato, da bi se povzpeli od njih k sploš-nejšim spoznanjem; tudi najpopolnejša raziskava ene družbene institucije, ene družbene skupine, ene izmed oblik družbene zavesti itd. dobi svoj končni smisel in popoln pomen šele takrat, ko jo motrimo vključeno v celoten kontekst družbenosti in zgodovine...). Psihologu, ki se je napotil na sociološki »teren«, grozi realna nevarnost ali pa zgolj očitek zablode »sociologizira-nja«, sociologu, ki poskuša kom-pletirati svoja raziskovanja in spoznanja v smeri psihologije bodo — včasih upravičeno, vča- sih neupravičeno — pripisovali napake »biologiziranja« ali »psihologiziranja« ... Zaga Pe-šic-Golubovič pravilno ugotavlja, da Davidu Riesmanu ni uspelo povsod v besedilu sistematično povezati socioloških in psiholoških aspektov, toda (tako menimo) posamezne pomanjkljivosti ne morejo v večji meri ogroziti kvalitete dosežka kot celote; Riesman ni edini vrhunski predstavnik družbene znanosti, ki plačuje davek svoji širini. intenzivnosti in ekstenzivno-sti svojega znanstvenega interesa. Na najtežavnejše poti stopajo ljudje, ki jih eros spoznavanja prisili v »avanturo«; drugi se prijetno omejijo; njih ne privlači vse, kar je človeško, ali pa se tej nevarni skušnjavi lahko upro — ostajajo disciplinirano v mejah svoje discipline. Tudi Erich Fromm, ki je verjetno na Riesmana najbolj vplival, je človek univerzalnih, širokopotez-nih interdisciplinarnih posegov. Knjiga ima tri dele: Karakter, Politika in Avtonomija. Dodan ji je še obsežen uvod, ki v njem Riesman odgovarja na različne kritike prvih izdaj te knjige; (delo je namreč zaradi nekaterih svojih osrednjih idej izzvalo mnoge zelo različne komentarje). V uvodu pisec to in ono korigira, marsikaj pa tudi dodaja. Poglejmo si nekatere poglavitne avtorjeve teze in stališča; (na tem mestu bomo poskušali bežno pregledati le njegova zna-čilnejša stališča). Ko smo poprej v tem zapisku govorili o> »mikro-« in »makro-« raziskavah, vsekakor nismo nameravali prepričevati bralca, da se Riesman giblje le v sferah občega; res je, da se avtor od »ameriškega« vzpenja k »svetovnemu«, res je tudi, da oblikuje splošne sociološke kategorije, res je tudi, da prestopa meje tradicionalnih disciplin — toda vsa ta »dejstva«, ki govore za »makro-« so utelešena v obsežnem izkustvenem gradivu; za pisca je značilno izrazito zanimanje za vsakdanje, neposredno in konkretno; Riesman se spretno giblje na razsežni lestvici med skrajnostma posameznega in splošnega. — Znanost mora začeti z analizo družbe, ki v njej posamezniki žive; če hočemo razumeti konkretno družbo, ne potrebujemo freudovskih »biografij« ali »zgodovin« posameznikov, temveč zgodovino. — Znanost mora z vsestranskim in vestnim proučevanjem oceniti delovanje in medsebojne vplive ter relacije demografskih, socialnih in značajskih faktorjev. (Prav v tej domeni proučevanja je Riesman v obdobju med prvo izdajo knjige in letom 1960 v marsičem revidiral svoja prvotna stališča: hipotezo o vpUvu demografskih faktorjev na formiranje in modificiranje družbenega karakterja je skoraj v celoti zavrgel.) — Institucije lahko pritiskajo na ljudi v tolikšni meri, da jih povsem zasužnjujejo. Ljudje bi se radi čimbolj okoristili z dosežki modernizacije, s predmeti, in zanje radi žrtvujejo svojo delovno silo, svoj čas, svojo voljo in emocije... To je nova oblika konformizma — posebna varianta samoodtujitve. — Tipologija karakterjev sodi k jedru sociologije. »Družbeni karakter« je abstrakcija in znanstvena konstrukcija — nekakšen »idealni tip«; nikoli se ne pokriva s posameznimi konkretnimi značaji ljudi. Trije zgodovinski tipi »družbenega karakterja« so: 1. s tradicijo usmerjSn, 2. vase oziroma k sebi usmerjen in 3. k drugim usmerjen družbeni karakter. Obstaja sicer nevarnost shematske interpretacije in porabe takšne tipologije, toda s povečanjem števila tipov ali pod-tipov je mogoče zajeti več življenjskih situacij in se izogniti nasilju nad dejstvi. — »The Lonely Cromd spada med knjige, ki so se v zadnjih letih izogibale dogmatizmu in fanatizmu ter jima postavljale nasproti odprtost, pluralizem in empirizem. (Str. 48.) — »... prilagojeni so tisti ljudje, ki z najmanjšo mero ne-adekvatnosti zrcalijo svojo družbo ali svoj družbeni razred. V vsaki družbi so tisti, ki niso v skladju s karakterološko formulo prilagojenih, ali ano-mični ali avtonomni. Izraz ano-mičen izhaja od Durkheimovega izraza anomique (pridevnik od anomie) s pomenom — tisti, ki ni vladan, ki ne ravna po zakonih. Izraz uporabljam s pomenom, ki je širši od Durkheimove metafore: je sinonim za izraz neprilagojen, katerega pa nočem uporabljati zaradi njegovega negativnega pomena in pa zaradi tega, ker obstajajo določene kulture, v katerih bi prisodil višjo vrednost neprilagojenim ali ano-mičnim ljudem kot pa prilagojenim. Avtonomni so tisti, ki so vsaj pretežno sposobni uskladiti svoje življenje z normami ravnanja svoje družbe — to je sposobnost, ki je anomični navadno nimajo — pri tem pa se svobodno odločajo, ali bodo tako ravnali ali pa ne bodo. Pri določanju prilagojenosti ne preverja- mo, ali posameznikovo ponašanje je ali ni v soglasju z družbenimi normami, pač pa — ali je usklajena struktura njegovega značaja ...« (Str. 302.) — »Čim bolj napreduje tehnika, večje število ljudi si lahko predstavlja, da bi lahko bili nekdo drug. Tehnologija, prvič, spodbuja delitev dela, ki retrogradno omogoča večjo različnost izkustev in družbenega karakterja. In drugič: napredek tehnologije daje več prostega časa za razmišljanje o spremembah — to je neka vrsta kapitalne rezerve pri človeškem samoprila-gajanju naravi — ne le majhnemu številu vladajočih, temveč mnogim ljudem. Tretjič: kombinacija tehnologije in razvedrila prispeva k temu. da se ljudje seznanijo s sodobnimi zgodovinskimi razrešitvami — to je, da se jim ponuja ne le več blaga in več izkustev, temveč tudi večja izbira osebnih in družbenih vzorov.« (Str. 507.) — »... Zelo sem se trudil, da bi opozoril na možnosti premostitve prepada, ki loči po mnenju mnogih visoko in množično kulturo. Zdi se mi, da razmerje med vrhunsko in popularno kulturo vsebuje možnosti, ki dajejo upanje — kljub strahu, snobiz-mu in antiintelektualizmu, ki tako pogosto preprečujejo lahkotno prehajanje med tema kulturama.« (Str. 363.) — »... Toda navzlic vsem oviram, ki zapirajo pot spremembi družbene in karakterne strukture, sem prepričan, da lahko prav ideje dajo odločilen zgodovinski prispevek. Tudi sam Marx, ki je odrekal idejam velik pomen in ki je zavrgel utopične špekulacije svojih predhodnikov-sociali-stov, je imeniten zgled za moč idej v zgodovini. Kot vemo, ni dovolil, da bi sami dogodki emancipirali delavski razred. V alternativni vlogi propagandista je tudi sam poskušal oblikovati miselnostno in institucionalno okolje, ki naj bi v njem živeli delavci.« (Str. 365.) Tako bi lahko nadaljevali, toda to na tem mestu ni niti mogoče niti potrebno. Naj za konec zapišemo le besede, ki jih je v svoji knjigi David Riesman and Interpretative Sociologi/ napisal P. Kecskemeti: »Riesman si prizadeva razumeti Ameriko, njegov cilj pa je tudi — razviti di- namično in zgodovinsko teorijo.« Tudi če bi bila ta trditev samo deloma resnična, bi bil to za marksiste zadosten razlog, da z vso pozornostjo proučujejo dela tega avtentičnega in vsestranskega sociologa. Marksistična obča teorija družbenih ved je nedvomno dinamična in zgodovinska. Vsako pobudo te vrste — pa najsi pride do koderkoli — je treba temeljito pretehtati, kajti dinamičnost in zgodovinskost tudi marksizmu nista dani avtomatično, dokončno (za vse čase) in do kraja. VLADO SRUK Beležke o tujih revijah MARXISM TODAY, november, december 1965 Problem hitrejše rasti britanskega gospodarstva se zastavlja Emilu Burnsu v članku Laburistični nacionalni plan. Razredni značaj plana je razviden iz tega, da ne obvladuje tržnega mehanizma, temveč ga, nasprotno, še dopolnjuje s krepitvijo monopolov. Nacionalizacije plan ne omenja, računa pa s hitrim vzponom privatnega sektorja. Maurice Cornforth, Nekaj vprašanj v zvezi z dialektičnimi zakoni, piše o vrstah (objektivni in subjektivni) dialektičnih zakonov ter načinu odkrivanja. Podrobneje obravnava zakone logike in matematike. Avtor ugotavlja, da je potrebno vprašanjem o odkrivanju, spoznavanju in vrstah dialektičnih zakonov posvetiti večjo pozornost. Frank Quelon, Umetna inteligenca, zastopa trditev, da je načelno mogoče skonstruirati stroj, ki bi opravljal podobne funkcije kakor možgani. Tezo izvaja iz materialnosti sveta, ki obsega tako možgane kot mehanske konstrukcije. Ob koncu objavlja revija še članka o elizabetinskih ljudskih pesmih in angleški glasbeni tradiciji ter Rudyardu Kiplingu. Jack Woodis, Rodezijska ustava iz leta 1961, piše v december-ski številki, da je sedanja ustava izraz interesov bele manjšine, ki tepta osnovne pravice človeka. Avtor obsoja nedosledno in mlačno politiko laburistov do Južne Rodezije. Z ustavo je bela manjšina legalizirala politiko, ki jo črnsko prebivalstvo že vrsto let občuti na svoji koži. Lev Alter, Problemi sovjetske ekonomije, podčrtuje, da se je novo vodstvo SZ odreklo sub-jektivizmu v gospodarskem planiranju in upravljanju v korist znanstvenih predvidevanj. Sov- jetski ekonomisti bodo morali zdaj teoretično utemeljiti in raziskati vlogo zakona vrednosti, presežnega proizvoda, sistema cen itd. v socialističnem gospodarstvu. Frida Knight, Francosko odporniško gibanje, piše o razvoju francoskega odporniškega gibanja in o vlogi KP, ki je bila v tem gibanju najbolje organizirana in zavestna. Bili Carrit objavlja članek Svoboda umetnosti, v katerem skuša odgovoriti na vprašanji: na podlagi katerih načelnih izhodišč je Marx upošteval in ocenjeval umetniško delo ter kako opredeljujemo naravo este-tičnega v marksističnih in ne-marksističnih interpretacijah. -rr- CUBA SOCIALISTA, št. 45—46, 47, junij, julij—avgust 1965 V članku »Zoper napadalno strategijo imperializma — revolucionarna strategija ljudstev« Fidel Castro analizira vzroke in posledice ameriške pustolovščine v Dominikanski republiki. Razčlenjujoč strateške in taktične metode imperializma poudarja, da so ZDA v tem primeru zrušile prav tisto »reprezentativno konstitucional-nost«, ki jo baje branijo pred komunistično nevarnostjo. — Revija priobčuje članek A. Epi-ševa o 20-letnici zmage nad fašizmom. — I. Talavera in J. R. Herrera pišeta o »Organizaciji dela in nagrajevanja v kmetijstvu«:. Članek L. Novotnyja je posvečen 20 obletnici svobodne Češkoslovaške. Uvodnik 47. številke je posvečen 12. obletnici znanega napada na Batistovo vojašnico Moncada. — Za njim je uvrščen članek P. Torrasa: »Ocena politike ZDA o Latinski Ameriki«. Avtor poudarja, da »Alian-za para el Progreso« (Zveza za napredek«) in njena telesa podrejajo gospodarstvo in politiko latinsko-ameriških držav interesom ZDA. — »O socialističnem zdravstvu« piše C. Font Pupo. J. N. Causse Perez razpravlja o »Organiziranju partije v revolucionarnih oboroženih silah Kubet. — Eden izmed voditeljev venezuelskih gverilcev German Laiert priobčuje članek o >Novi etapi oboroženega boja o Venezueli«. Vodstvo gverile je korigiralo prvotno orientacijo na takojšnjo zmago in se pripravlja za dolgotrajnejše boje. Zdaj je težišče oboroženega boja na podeželju, predvsem med kmečkim prebivalstvom. Obenem pa vodstvo gverile ugotavlja, da mora narodnoosvobodilna fronta intenzivirati tudi neo-borožene oblike boja. — R. C. Gonzalez opisuje delo in uspehe »Delavske in kmečke univerze »Julio Antonio Mella«. — V gospodarskih zapiskih je govor o večji proizvodnji mleka in novem plačilnem sistemu na gradbenem področju. — Dokumentacija vsebuje skupni komunike italijanske komunistične partije in PURSC (Združene revolucionarne socialistične stranke Kube). ^ DEUTSCHE ZEITSCHRIFT FOR PHILOSPHIE, št. 9, september 1965 F. Drewitz - P. Hinze, O pojmu družbene zavesti in o razmerju med individualno in druž- beno zavestjo, hočeta dokazati, da družbena zavest ni samo izraz družbene biti, ampak je tudi v individualni zavesti eksi-stirajoč vsesplošen odnos duhovnega življenjskega procesa ljudi določenega družbenega reda. Hermaun Ley, Tehnična revolucija v zahodnonemški ideologiji, ugotavlja, da potrebuje državni monopolni kapitalizem v ZR Nemčiji različne ideološke tokove, da bi teoretično pripravil in tehnično izpeljal svojo agresivno politiko. John Lewis, Britanska filozofija v 20. stoletju, analizira njene različne tendence in se zavzema za tesnejše sodelovanje marksistov z meščanskimi misleci, ker bi tako ti misleci sprejeli naprednejše politične nazore o svetu. Johannes Miil-ler, O bistvu konstrukcijskih nalog v tehniki, piše, da ubira dialektika miselnega procesa tehničnega konstruiranja podobno pot od abstraktnega h konkretnemu, kot nam jo je pokazal Marx v Kapitalu. _ajc_ VOPROSY FILOSOFII, št. 12. december 1965 M. S. Strogovič, Metodološka vprašanja pravne znanosti, meni, da ne obstoji nobena posebna »pravna metodologija«, ampak gre le za aplikacijo marksistične dialektične metode pri raziskovanju predmeta pravne znanosti. Zahteva po politični znanosti ni upravičena, ker morajo družbene znanosti čim tesneje sodelovati, da bi rešile družbenoekonomske probleme. Vsaka družbena znanost ima že sama svojo politično vsebino in politični značaj. D. A. Kiknadze, Kako potrebe vplivajo na vede- nje človeka, skuša na podlagi misli marksističnih klasikov o tem pokazati čedalje večji pomen tega vpliva v socializmu in komunizmu. G. I. Naan, K problemu neskončnosti, razvršča tiipe neskončnosti. Problem konč-nosti-neskončnosti prostora-časa razpade na: a) problem končno-sti-neskončnosti konkretnih koz-mičnih sistemov; to je čisto fizikalni problem in je rešljiv v določenem času; b) problem neskončnosti vesolja, ki ga ni mogoče razrešiti le z metodami eksaktnih znanosti; sploh pa ga ni mogoče dokončno rešiti v zgodovini človeštva. B. M. Ke-drov, Posplošitev kot logična operacija, razločuje med formalnim induktivnim posploševanjem in dialektično analizo, Dialektično ločeni bistveni zvezi, zakonu, je dana oblika občega pojma. Navaja primere, kako nastaja definicija pojmov na osnovi sistema zakonov. P. P. Gajdenko, Problem časa v ontologiji Martina Heideggra, odkriva, da eksistencializem ne obravnava problema časa v zvezi z naravnimi procesi, kot ga je obravnavala prirodna filozofija od Aristotela dalje, temveč v zvezi s človekovo dejavnostjo. Avtor odkriva vzroke, zakaj Heidegger ni mogel uspešno rešiti stvarnih problemov, ki si jih je zastavil. _aj£_ NEW LEFT REVIEW, št. 34, november-december 1965 Bob Rowthorne, Problemi dohodkovne politike, piše, da laburistična vlada ni izpolnila pričakovanj tistih, ki so se ogrevali za socialistično preobrazbo britanske družbe. Narodni plan še vedno podpira neustrezni delež profitov v narodnem dohodku v prid privatno-lastniških elementov. Rowthorne kritično obravnava ugovore ekonomistov v laburistični stranki, ki zavračajo demokracijo kot možen izhod iz težav, ki jih preživlja gospodarstvo. Angleški antropolog Edmund Leach, piše pod naslovom Claude Levi Strauss — antropolog in filozof, o tem, kaj je Strauss novega odkril v antropologiji. Strauss je domiseln v konstrukcijah logično verjetnostnih shem univerzalnega človeškega razvoja. Šteje se med marksiste ter poudarja primarnost infrastrukture. Leach piše tudi o Straus-sovih teoretičnih razglabljanjih o totemizmu. Goran Therborn, Švedska levica, ima švedsko komunistično partijo za najpomembnejšo levo politično silo. Socialistična levica ne predstavlja politične sile. Napredno razumništvo bo moralo združiti svoje teoretične zmogljivosti in znanje s socialističnim delavskim gibanjem. Švedska levica poskuša teoretično utemeljiti novo zgodovinsko zavest švedske družbe in išče pot, kako pomagati človeku, da se otrese vsakodnevne družbene in gospodarske neenakopravnosti. _rr_ INTERNATIONAL SOCIALIST JOURNAL, št. 10, avgust 1965 Andre Gorz, Kapitalistični proizvodni odnosi in družbeno potrebna delovna sila, trdi, da je razvoj proizvodnih sil v svetu (še posebej v kapitalističnem gospodarstvu) kvalitativno spre- menil pomen delovne sile. V tej zvezi navaja zahteve francoskih, italijanskih in nemških študentov, da bi bil študij plačan. Spremenjeni kapitalistični proizvodni odnosi vse bolj kažejo, da kapitalizem ni sposoben razrešiti protislovij na področju neposredno proizvodnega in znanstvenega dela. Ernest Mandel, Socialistična strategija za zahodno Evropo, se ukvarja z možnostmi in težavami pri ustvarjanju socialistične strategije v obdobju naraščajočega kapitalizma in politične integracije. Avtor razlikuje neo-kapitalistične in antikapitali-stične strukturalne reforme ter zanika, da bi zvišanje mezd povzročilo politično brezbrižnost. Sergio De Santis, Čile II., še nadalje obravnava mednarodno politiko, ki jo vodi krščansko-demokratska vlada predsednika Freia, in načrte o institucionalnih reformah. Osnovni cilji Freijeve politike so: depolitizacija kongresa, manjša vloga strank in večje pristojnosti državne administracije. Tony Topham, Kampanja za delavsko kontrolo v Britaniji, obravnava prizadevanja britanskega delavskega gibanja, da bi imel delavski razred pomembnejšo vlogo pri odločanju. Kritiki očitajo, da ta prizadevanja niso realna: lastninsko razmerje ne igra nobene vloge in Trade Unioni popolnoma zadovoljujejo zahteve delavcev po upravljanju. Revija še nadalje objavlja članke o nacionalizaciji in odškodnini v Britaniji in Švedski, vlogi religije na Irskem in planiranju v socialističneh deželah. -rr- Bibliografija knjig in člankov A. KNJIGE IN ČLANKI IZ SFRJ I. MARKSIZEM MARX Kari: Birokratija i javnost. Pogovor Dragoljub Mučunovič. Beograd, Vuk Karadžič 1965. 159 str. — 11320-1 GARAUDY Roger: Marksizam kao mogočnost otvorenog dijaloga. Diskusija na skupu pisaca u Marijanskim lažnima posvečen 75-godišnjici Ca-pekovog rodjenja. Preveo V. Zuppa. — Razlog 1965, br. 38—39—40, str. 543—552 PA2ANIN Ante: Marx i dijalektički materijalizam. — Praxis 1966, br. 1, str. 115—130 STOJANOVIC Svetozar: Moralnost revolucionarne avangarde kao istorij-ska pretpostavka socijalizma. — Praxis 1966, br. 1, str. 70—76 VRANICKI Predrag: Lakše je kritizirati ono što je več bilo. Razgovor o staljinizmu. — Vjesnik 31. XII. 1965 VRANICKI Predrag: Engels i filozofija. Uz sedamdesetu godišnjicu smrti. — Praxis 1966, br. 1, str. 106—114 II. FILOZOFIJA KJERKEGOR Seren: Osvrt na moje delo. Prevod Jelana Matič. Pogovor Branko Bošnjak. Beograd, Vuk Karadžič 1965. 118 str. — 11320-2 MILLS Wright: Elita oblasti. Prevedla Janez Orešnik in Franci Slivnik. Ljubljana, Državna založba 1965. 423 str. — 2983-17 RADAKRIŠNAN Sarvepali: Indijska filozofija. Preveo Radmilo Vučič. Beograd, Nolit 1965. 605 str. — 11/9896 DOKLER Janez: Umetnost in svet tehnike. Referat za simpozij Jugoslovanskega združenja za filozofijo na temo »Umjetnost u svjetu tehnike«. — Problemi 1965, št. 33—34, str. 1097—1103 FESTINI Heda: Filozofija i život. Gra-nice aksiologije i ontologije u odnosu na naša savremena pitanja. — Gledišta 1965, br. 12, str. 1651—1657 HEIDEGGER Martin: O humanizmu. Pismo Jeanu Beaufretu. Preveo Danilo Pejovič. — Forum 1965, br. 11—12, str. 475—486 HRIBAR Tine: Marx in filozofija. — Tribuna-Zasnove 29. XII. 1965, št. 12 JASPERS Kari: Izvori filozofije i ono obuhvatno. Preveo Danilo Pejovič. — Razlog 1965, br. 38—39—40, str. 509—520 PEJOVIČ Danilo: Martin Heidegger. — Forum 1965, br. 11—12, str. 460—473 PEJOVIČ Danilo: Umjetnost i estetika. — Republika 1965, br. 12, str. 515 do 518. PEJOVIČ Danilo: Kari Jaspers. — Razlog 1965, br. 38—39—40, str. 451—461 PESIC Golubovič-Zaga: Covek i savremena epoha u svetlosti sovjetske filozofije. — Gledišta 1965, br. 12, str. 1699—1706 TANOVIC Arif: Pitanje o slobodi. Etič-ki problem — Odjek 1. I. 1966, br. 1 URBANCIC Ivan: Sartrov Hudič in dobri bog v filozofiji. — Problemi 1965, št. 33—34, str. 1193—1210 III. SOCIOLOGIJA GORICAR Jože: Sociologija. Osnove marksističke opšte teorije o društvu. VI dopunjeno i preradeno izdanje. Preveo Gligorije Ernjakovič. Beograd, Rad 1965. 389 str. — 11333 MILISAVLJEVIC Ratko: Sta su društvene. pojave i društvene svesti. Beograd, Naučna knjiga 1965. 302 str. — 11/10125 —: Studijski projekat »Sociološko istra-živanje jugoslovenske komune«. Ljubljana—Beograd, Institut za so-ciologiju 1964. 134 str. — IV/1734-4 FIAMENGO Ante: Izmedu teorije i em-pirije. — Odjek 1. I. 1966, br. 1 GORIČAR Jože: Sociologija danes in tukaj. - Naši razgledi 25. XII. 1965, št. 24 LEVADA J.: Kibernetički metodi u sociologiji (Kommunist 14. IX. 1965 — Moskva). — Socijalizam 1965, br. 11, str. 1447—1460 MILIC Igor: Osnovni socijalistički odnos kao pristup teorijskom istraži-vanju socijalističkog — samouprav-nog društva. — Ekonomist 1965, br. 3, str. 404—423 MLINAR Zdravko: Prijateljski, soseski in sorodstveni odnosi v Velenju. — Problemi 1965, št. 32, str. 1074—1096, št. 31, str. 914—923, št. 33—34, str. 1271—1295 —: Problemi družbene diferenciacije v Sloveniji. Posvetovanje sociologov SR Slovenije 13. 14. XII. v Ljubljani. Prispevki: Peter Jambrek, Zdravko Mlinar, Jan Makarovič idr. — Naši razgledi 25. XII. 1965, št. 24 —: Problemi splava v SR Sloveniji. — Vestniki socialnega varstva 1965, št. 4, str. 1—2—8 RUS Veljko: Vodstvena praksa in o-blastniška struktura v delovnih organizacijah. — Problemi 1965, št. 33—34, str. 1248—1270 IV. PSIHOLOGIJA PEČJAK Vid: Poglavja iz psihologije. Ljubljana, Državna založba 1965. 210 str. — 11338 ROSTOHAR Mihajlo: Osnove socialne psihologije. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. 184 str. — 1/2065-20 V. ZNANOST - KULTURA -PROSVETA — SOLSTVO BERTONCELJ Ivan: Izobraževanje v delovnih organizacijah. Predgovor Mitja Kamušič. Ljubljana, Življenje in tehnika 1965. 236 str. — 11332 JONESKO Ežen: Pozorišno iskustvo. Prevod Kača Samardžič. Beograd, Vuk Karadžič 1965. 135 str. — 11320-4 —: Poslanstvo slovenskega zdravnika. Zbornik razprav in člankov. Uredil Franjo Smerdu. V počastitev stoletnice slovenskega društva 1863—1963 in petindvajsetletnice rojstva partizanskega zdravstva 1941—1965. Ljubljana, Slovenska matica 1965. 650 str. - III/2426 TOPORIŠIČ Jože: Slovenski knjižni jezik. Maribor, Obzorja 1965. 236 str. — 11242 MAK^ROVIC Jan: Otrok pred izbiro poklica. Ljubljana, Cankarjeva založba 1965. 111 str. — 1/2389-1 JODL Miroslav: Humanizacija svijeta kao okretanje od propasti. Diskusija na skupu pisaca u Marijanskim la-znama posvečen 75—godišnjici ro-denja Čapeka. — Razlog 1965, br. 38—39—40, str. 553—558 MARKOVIC Mihailo: Kultura i socijalizam. — Modunarodna politika 1. I. 1966, br. 378 BEZDANOV Stevan: Obrazovanje — neposredna proizvodna snaga društva. Karakter privredne reforme i obrazovanje. — Pedagogija 1965, br. 4, str. 445—464 MOŽINA Stane: Obrazovna struktura kadrova i njihov uticaj na produktivnost. — Produktivnost 1965, br. 11, str. 673—680 —: Obrazovanje i nauka u uslovima privredne reforme. Redaktor Voji-slav Markovič. 14. sednica Prosvet-no-kulturnog veča Savezne skupšti-ne. — Kulturni život 1965, br. 11-12, str. 1196—1228 PEKEČ Stanko: Bilješke za moguči razgovor o našem visokom školstvu. — Razlog 1965, br. 38—39—40, str. 443—451 POLJANSEK Miloš: Vzročna zveza med znanostjo in proizvodnjo. — Naši razgledi 11. XII. 1965, št. 23 RUS Vojan: Stari in novi odnosi med kulturo in politiko. — Sodobnost 1966, št. 1, str. 58—73 RUS Vojan: Nekaj bistvenih vprašanj financiranja izobraževanja. Delo 24. XII. 1965 —: Skole drugog stupnja. — Jugoslo-venski pregled 1965, br. 9, str. 323 do 329 —: Uticaj privredne reforme na kulturne delatnosti. Debata na sednici Predsedništva Kulturno-prosvet nog veča Jugoslavije. Kulturni život 1965, br. 11—12, str. 1158—1175 VUKMANOVIČ Svetozar-Tempo: Struč-no školstvo i proizvodnja. Neki problemi finansiranja školstva. — Socijalizam 1965, br. 11, str. 1421—1434 VI. POI.ITICKE VEDE 1. Splošna dela: TITO: Borba za mir in mednarodno sodelovanje. Dvanajsta knjiga. Ljubljana, Cankarjeva založba 1965. 455 str. — 266-12 KRBEK Ivo: O državnom suverenitetu. Referat za Jugoslov. akademiju znanosti i umjetnosti. — Forum 1965, br. 11—12, str. 417—425 2. Družbeno politični sistem SFRJ: KAVČIČ Stane: Samoupravljanje. III. knjiga. Ljubljana, Delavska enotnost 1965. 248 str. — 10208-3 RANKOVIC Radislav i LALIC Dragan i Mladen: Praksa samoupravljanja. Zagreb, Panorama 1965. 407 str. — 1/2124-7 SNUDERL Makso: Politični sistemi Jugoslavije. Prva knjiga. Družbenopolitična in ekonomska ureditev. Ljubljana, Uradni list SRS 1965 . 333 str. — 11337-1 BAJT Aleksander: Gospodarska reforma. Njen pomen in njeni problemi. — Naši razgledi 25. XII. 1965, št. 24 BAKARIČ Vladimir: Nacionalno vprašanje in socialistična enotnost. Iz govora na seji IK CK ZK Hrvatske. — Borba, Vjesnik 24. XII. Delo 25. XII. 1965 CVETKOVIC Marjan: Aktualna vprašanja mednacionalnih odnosov. Diskusija na seji CK ZK Hrvatske. — Komunist 17. XII. 1965, št. 51 CALDAREVIC Mladen: Demokratske institucije i revolucionarni kontinuitet. — Praxis 1966, br. 1, str. 77—82 KAVCIC Stane: Se o nacionalnem vprašanju in o socialistični enotnosti. — Delo 31. XII. 1965, Vjesnik, Borba 4. I. 1966 KOMATINA Milija: Kdo lahko in kdo naj upravlja družbo. Ob članku Rudija Supka »Se enkrat o alternativi: stalinistični pozitivizem ali ustvarjalni marksizem (Praxis 6/1965). Komunist 7. I. 1966, št. 1 MIŠIC Dimitrije: Sistem integralnog samoupravljanja u jugoslovenskoj privredi. — Ekonomist 1965, br. 3, str. 289—312 —: Socijalistička demokratija i privred-na reforma. Diskusija: Božidar Pe-kovic, Milojko Drulovič, Balša Špa- dijer, i. dr. — Gledišta 1965, br. 1617—1650 TAVČAR Marjan: Komunist kot samo-upravljavec. — Komunist 24. XII. 1965, št. 52 TJTO: Da bi izpeljali gospodarsko reformo, moramo preprečiti ambiciozne načrte. Pogovor s predstavniki kolektivov. — Delo 26. XII. 1965 TITO: Enotna sodobna tehnologija ne nasprotuje samoupravljanju. Razgovor z delegacijo jugoslovanskega komiteja za elektroniko. Delo 31. XII. Borba, Vjesnik, Politika, 31. i 2. I. 1966 TRCEK Jože: Reforma in socialno varstvo. — Vestnik socialnega varstva 1965, št. 4, str. 44—52 VUKMANOVIC Svetozar: Moramo se založiti za stvaranje ekonomskih i društveno zdravih odnosa u stam-benoj privredi. Izlaganje na sjed-nici CV sindikata Jugoslavije. — Rad 17. XII. 1965, br. 71 3.. Politični sistemi in politične organizacije: IVEKOVIC Mladen: SR Nemačka juče i danas. — Medunarodna politika 1. I. 1966, br. 378 MILENKOVIC Vlado: Degolizam i Francuska. — Ekonomska politika 18. XII. 1965, br. 716 STEVOVIC J.: Kina uoči trečeg peto-godišnjeg plana. — Medunarodna politika 1. I. 1966, br. 378 VIL POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO POČKAR Gregor: Osnovi ekonomske politike SFRJ. Drugo izmenjeno i dopunjeno izdanje. Beograd, Kultura 1965. 638 str. — 11336 ANDRIJASEVIC Jovan: Prilog kritici dohodne cene. O robi kao izvoru i obliku samokretanja društvene proizvodnje. — Pregled 1965 br. 10, str. 303—324 CERNE France: Mesto i uloga planiranja u preduzeču u sistemu društve-nog planiranja. — Ekonomist 1965, br. 3, str. 328—364 HADŽI VASILEV Mito: Pravo svojine robne proizvodnje i oblici prisvajanja. — Socijalizam 1965, br. 11, str. 1359—1412 JEROVSEK Janez: Kontrola v industrijskih podjetjih. — Problemi 1965, št. 32, str. 1067—1074 MACURA Miloš: Modeli prostorne po-kretljivosti radne snage i kapitala. — Ekonomist 1965, br. 3, str. 423 do .429 POPIT Franc: Predlagani ukrepi ne obračunavajo dosledno z ekstenzivnim gospodarjenjem. Iz razprave o gospodarsko-planskih ukrepih za leto 1966. — Delo 30. XII. 1965 —: Problemi privrednog planiranja u Jugoslaviji. Referat Tričkovič, diskusija: Miloš Vučkovič, Rudolf Bi-čanic, Miladin Korač, i. dr. — Ekonomist 1965, br. 3, str. 439—493 RIBIČIČ Mitja: Delitev po delu ima pravo vlogo tudi v mednarodnih odnosih. O razvijanju odnosov med jugoslovanskimi narodi. — Delo 16. XII. 1965 SAVICEVIC Milorad: Razlike u ličnim doliodcima. — Gledišta 1965, br. 12, str. 1399—1617 SEKULIC Miloš: Zavisnost jugoslaven-ske privrede o uvozu. — Ekonomski pregled 1965, br. 9—10, str. 635 do 661 TADIC Ljubomir: Smisao društvene svojine u svjetlosti njenih istorij-skih pretpostavki. — Pregled 1965, br. 10, str. 293—303 VASILEV N.: Kritika teorije >narod-nog kapitalizma« (Iz voprosy ekonomik 3/1965). — Dokumentacija med. rad. pokreta 1965, br. 4, str. 81—96 VOJNIC Dragomir: Makroekonomski aspekti analize investicija u fiksne fondove Jugoslavije u periodu 1947 do 1963.. Referat na osnovi koga su vodeni razgovori izmedu talijanskih i jugoslavenskih ekonomista u Rimu juna 1965. — Ekonomski pregled 1965, br. 9—10, str. 661—680 B. KNJIGE IZ TUJINE I. MARKSIZEM ALTHUSSER Louis: Pour Marx. Pariš 1965. 258 str. — II/10.134-1 II. FILOZOFIJA BRATBROOKE David: Philosophical Problems of the Social Sciences. New York, The Macmillan Co. 1965. 120 str. — 11.325 GUIILLAUMAUD Jacques: Cyberneti-que et materialisme dialectique. Pariš 1965. 264 str. — 1/2237-5/7 III. SOCIOLOGIJA KISH Leslie: Survey Sampling. New York, Wiley — Sons 1965. 643 str. — 11/10.128 KLAUS Georg: Kybernetik und Gesell-schaft. Berlin, Deutscher Verlag der Wissenschaftcn 1965. 372 str. — 11/10.133 LAMBROU Fred H.: Pratique des ob-servations instantanees. L'etude du travail par sondage dans les ateliers et les bureaux. Pariš, Entreprise moderne d'Edition 1964. 122 str. — 11.322 MEIGNIEZ Robert: Pathologie sociale de 1'entreprise. Pariš 1965. 217 str. — III/2431-5 RIESMAN David: Abundance for what? and other essays by David Ries-man. New Tork, Doubleday 1964. 610 str. — 11/10.136 —: WAR. Studies from Psychology, So-ciology, Anthropology. New York, London — Basic Books 1964. 407 str. — 11/10137 IV. PSIHOLOGIJA BROUHA Lucien: Physiologie et indu- strie. Pariš. 1963. 180 str. — III/2432-3 —: Problemy obščestvennoj psihologii. Moskva, »Mysl< 1965. 470 str. — 11.327 V. ZNANOST - KULTURA -PROSVETA - SOLSTVO —: Spieltheorie und Sozialwissenschaft-en. Hamburg, S. Fischer 1965. 196 str. — 11.324 VI. POLITIČNE VEDE KEJTA Modibo: Reči i vystuplenija. Moskva, »Progress« 1964. 255 str. — 11.329 IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE KRYVELEV Iosif Aronovič: Marks i Engel's o religii. Moskva, »Nauka« 1964. 207 str. — 11.335 RIDEAU Emile: La pensee du Pere Teilhard de Chardin. Pariš, Editi-ons du Seuil 1965. 601 str. — 11.319 Ir vsebine naslednjih Številk: Marko Keršeoan: Religija in cerkev v sodobni družbi Karel Siškooič: O metodi moderne zgodovinske znanosti Ana Kranjc-Čukooa: Družbena diferenciacija v podjetju Nada Sfiligoj: Vloga dohodka v našem gospodarstvu Marian Zychovski: Študij političnih ved na Poljskem Dolfe Bibič: Politična znanost: da ali ne Sonja Oreščanin-Dapčevič: Politika LR Kitajske v Aziji France Viderool: Združevanje sredstev v občini Vinko Mlakar: Dileme regionalnega gospodarskega razvoja in planiranja TUJI AVTORJI PAUL RICOEUR, francoski filozof, rojen leta 1913, profesor na Sorboni. Nekaj del: Le volontaire et 1'involontaire (1930), Fini-tude et culpabilite (1960). Je stalni sodelavec francoske revije Esprit.