BuENOS AIRES
april LETO 66
Žhiijenk
3
* * *
1999
Od zgoraj in od leve:
1.	Misijonarka s. M. Frančiška Novak iz Tajs^ z učenkama. 2. Sestra Novak z dekleti dv^ gorskih plemen v domu „Betanija”, kjer ^ krščansko vzgajajo. 3. Jezuitski misijonar J° Cukale v spremstvu indijskega škofa provinciala na Bledu. 4. Škof Charles-Re' Rakotonirina in slovenska misijonarja Adamič ter Lojze Letonja ob posvetitvi n°(;1 cerkve v Ambili 7. junija 1998, katere zidavo5 onadva vodila. 5. Slovesna maša ob posve1. nove cerkve, posvečene sv. Petru in Pavlu-^ Slovenska misijonarja spremljata škofa , posvetitvi nove cerkve na Madagaskarju- \ Cerkev sv. Petra in Pavla v Ambili od zud Slovesnosti se je udeležilo več tisoč verni farafanoanske škofiie.
JANEZ PAVEL II. V POSLANICI ,,OB SVETOVNEM DNEVU MIRU 1999 “_______
Skrivnost resničnega miru
jev spoštovanju človekovih pravic
tS' ot za vsak ,,Svetovni dan 1^^ miru”, ki se obhaja vsako leto
V prvega januarja, je papež Janez Pavel II. tudi za letošnje leto 1999 naslovil za vse ljudi dobre volje Poslanico o miru. Mogoče jo je povzeti v besede: ,,Skrivnost resničnega miru je v spoštovanju človekovih pravic”. V 12 kratkih poglavjih papež razvije to svojo osnovno misel. V uvodu hoče položiti na srca vseh ljudi, ki jim je mar mir na svetu, svoje Prepričanje, da ,,kadar se ljudje navdihujejo ob vodilnem načelu spoštovanja dostojanstva človeške osebe... tedaj zidajo trdne in trajne temelje miru”. In nasprotno, ,,kjer in kadar Pa se te pravice ne upoštevajo ali se zaničujejo, tam se neizogibno sejejo klice nestalnosti, uporov in nasilja”.
Vsi ljudje, ki so v zgodovini človeštva z iskrenim srcem iskali resnico, so spoznali, da je spoštovanje človekove osebe, na kateri temelje vse človekove pravice, neka vsepre-sežna vrednota, ki bi jo morali priznati vsi ljudje kot osnovo za urejanje Jako medsebojnih osebnih odnosov kot tudi sožitja v družbi. Od kot ta vsepresežna vrednota človekove °sebe? Iz dejstva, da je vsak človek Ustvarjen po božji podobi in sličnosti In da ima torej v Bogu svoj izvor in svoj končni namen.
Zgodovina našega stoletja, ki se končuje, ,,je z vso bolečo ostrino Pokazala, kakšne nevarnosti prinaša s seboj pozabljanje resnice o človekovi osebi". Papež omenja tukaj nekatere najbolj znane ideologije, ki so v tem stoletju grobo teptale človeko-Ve osnovne pravice, marksizem, nacizem, fašizem, ker niso poznale dostojanstva človekove osebe. Vendar tudi materialistično potrošništvo, Za katero je sebično hlastanje za ^odno novimi užitki, edina filozofija z'vljenja, tudi ne prizna človeku njegovega dostojanstva.
Papež se nato spominja, da je ^ta 1998 poteklo 50 let, odkar so Združeni narodi objavili splošno Deklaracijo o človekovih pravicah. Te-
meljna ugotovitev Deklaracije je trditev, da je priznanje človekovega dostojanstva, ki ga ima vsak človek že po naravi, ,.temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu”. Ker so te pravice človeku prirojene, mu jih nihče ne sme prikrajševati. Kdor bi si drznil storiti kaj takega, bi zagrešil nasilje nad njegovo naravo. Iz osebnega dostojanstva, ki je vsem ljudem skupno, je hkrati jasno, da smo si vsi ljudje po njem enaki, da imamo torej tudi enake osnovne pravice. Še nerojen otrok ali pa že onemogli starček, revni in bogati enako, učeni in manj učeni, te ali one vere, te ali drugačne barve kože. Ni pa mogoče - naprej ugotavlja papež -, da se človeku priznajo ene pravice, ne pa druge. Samo ,.celovito pospeševanje vseh vrst človekovih pravic je pravo poroštvo za polno spoštovanje vsake posamezne pravice”.
Iz povedanega pa ne sledi, da so vse človekove pravice enako važne. Med njimi je neko stopnjevanje. Brez dvoma je na prvem mestu človekova temeljna pravica do življenja. ,.Člove-
ško življenje je sveto in nedotakljivo vse od spočetja do naravnega konca.” Danes se na žalost v mnogih ideologijah in deželah bolj pospešuje civilizacija smrti kot pa kultura življenja. Pravici do življenja pa ne nasprotuje samo direktno ubijanje, ampak tudi vsako nasilje, ki ima lahko različne oblike: ,,Nasilje sta revščina in lakota, so vojne in širjenje mamil, trgovina z orožjem in tudi brezobzirno uničevanje naravnega okolja."
Druga temeljna pravica človekova je pravica do verske svobode. Ta pravica je po papeževih besedah srce človekovih pravic, kajti vera je izraz najglobljega človekovega hrepenenja, ki določa njegov celotni svetovni nazor. Nedotakljivost te človekove svobode pomeni tudi, da človek sme slediti v vseh okoliščinah svoji vesti in da ga torej nikdar nihče ne sme siliti, da bi ravnal proti njej. Še manj se mu sme braniti, da bi sprejel vero, ki mu jo vest kaže za pravilno in obvezno. Žal, ugotavlja papež, se verska svoboda še zdaleč ne spoštuje v vseh delih sveta.
Ob peti obletnici smrti prelata dr. Alojzija Starca
Nadaljnja človekova pravica je ,.pravica do udeležbe”. Danes je že splošno sprejeto prepričanje, da se ima vsak državljan pravico in dolžnost udeleževati življenja svoje skupnosti. Je to osnovno načelo in zahteva demokracije. Žal, pa je tudi ta pravica - po papeževih besedah -pogosto onemogočana po krivdi korupcije in neupravičenih in zato krivičnih privilegijev, ki jih nekateri ljudje v državah uživajo.
Posebno hudo je kršenje človekovega dostojanstva, kadar se odrekajo temeljne pravice narodnim manjšinam in določenim etičnim skupinam. To se lahko dogaja - ugotavlja papež - ,,z zatiranjem, z nasilnim preseljevanjem ali pa s poskusi oslabiti njihovo narodnostno istovetnost”. Čeprav papež nobene države ne omenja z imenom, je lahko med vrsticami brati, da ima v mislih predvsem dogodke v Bosni in na Kosovem.
Naslednja pravica, o kateri govori papež v svoji novoletni poslanici, je pravica do samouresničevanja. Vsak človek ima pravico, da svoje prirojene sposobnosti razvije in se tako samouresničuje. V ta namen je posebej potrebno ,,poskrbeti za primerno vzgojo tistih, ki šele vstopajo na prizorišče življenja, saj je od tega odvisen njihov prihodnji uspeh”. Papež ugotavlja, kako veliko bodo države na tem področju morale še storiti, kajti ,,nad vse zaskrbljujoče je dejstvo, da se v nekaterih revnejših pokrajinah sveta dejansko zmanjšujejo možnosti šolanja, zlasti osnovne izobrazbe”.
Pod istim poglavjem obravnava papež tudi pravico do dela, kajti le delo omogoča človeku njega vredno življenje. Pomanjkanje dela je izredno težak problem današnjega časa, ki prizadeva ne le revne, ampak tudi bogate dežele. Človek brez dela je, kot bi se mu odrekala osnovna pravica do življenja. ,,Vsi, zlasti pa tisti, ki imajo v rokah vzvode politike in gospodarstva, so dolžni napraviti vse, da se čimprej najde zdravilo za tako težaven položaj."
Papež se v poslanici zavzema tudi za napredek v solidarnosti. Zaradi hitrega razvoja povezovanja sveta v gospodarstvu in denarnih zadevah (globalizacija) je nujno, da se jasno opredeli, ,,kdo je dolžan zagotavljati skupni blagor v svetovnem merilu in
f I dni bomo obhajali peto oblet I nico smrti prelata dr. Alojzija JL Starca, delegata slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Po petih letih nam je pjegov lik še vedno živo pred očmi. Spominjamo se ga kot značajnega, izredno delavnega, požrtvovalnega in vestnega človeka in svetniškega duhovnika. Umrl je 27. aprila 1994, star 67 let. V duhovnika je bil posvečen 29. novembra 1953. Duhovniško službo je opravljal dobrih 40 let. Ravno toliko let je deloval v slovenskem dušnem pastirstvu. Takoj po novi maši ga je msgr. Anton Orehar povabil v slovensko dušnopastirsko središče v Buenos Airesu. Tako je vseh svojih 40 let duhovništva deloval med rojaki.
Z msgr. Antonom Oreharjem je vseskozi tesno sodeloval pri gradnji Slovenske hiše in cerkve in pri versko kulturnem življenju v Slovenski hiši. Sodeloval je pri raznih ustanovah in organizacijah. Na več krajih je pouče-
uresničevanje gospodarskih in socialnih pravic”. Sam svoboden trg tega ne zmore - ugotavlja papež. Da je temu res tako, je pred nedavnim pokazala gospodarska in denarna kriza, ki sta prizadeli mnogim ljudem skrajno revščino, ne da bi bili zanjo
val verouk. Po smrti msgr. Oreharja tudi v srednješolskem tečaju. Pri mnogih organizacijah je bil duhovni vodja. Po smrti msgr. Oreharja je bil asistent Katoliške akcije pri skupinah v San Justo. Prav posebno pa je bil z vsem srcem glavni asistent pri slovenski Katoliški akciji. Poleg duhovnega vodstva je imel na skrbi duhovno oblikovanje članstva in skrbel za delovni program.
Deloval je skoraj v vseh slovenskih dušnopastirskih središčih. Po smrti duhovnega svetnika Škulja je bil od leta 1958 do 1960 dušni pastir rojakov v San Martinu. Po smrti Janeza Kalana poldrugo leto dušni pastir v Ramos Mejiji. Nato je devet let deloval med rojaki, ki so prišli v Argentino med obema vojnama. Po smrti Jankota Mernika pa je prevzel dušnopastirsko delo med rojaki v San Justo. Tu je ostal največ časa. Od leta 1969 do leta 1988, torej 19 let. Na sanjuško versko skupnost se je še posebno prisrčno navezal. Pa tudi Sanjuščani so ga vzljubili. Bil je duša in gonilna sila vseh organizacij, ki delujejo v tem okraju. Skrbel je za seje, sestanke, občne zbore, prireditve. Nagovarjal mlade za delo v organizacijah. Po njegovem prigovarjanju je nastal mladinski pevski zbor v San Justu, brez katerega si danes kar težko predstavljamo versko kulturno življenje v sanjuškem okraju. Po smrti msgr. Oreharja pa je prevzel vso skrb za dušno pastirstvo v Argentini in ga vodil z njemu lastno odgovornostjo in požrtvovalnostjo. Vse to ogromno delo mu je spodjedalo zdravje in jemalo moči. Čmahnil je sredi dela in odšel po plačilo k Njemu, kateremu je vse življenje zvesto služil-Trdno upamo, da že uživa njegovo plačilo. Ko se ob peti obletnici spominjamo njegovega odhoda, ga prosimo, naj posreduje pri Vsemogočnem za našo slovensko skupnost v Argentini.
Janez Jereb
sami kaj krivi. Da se to v bodoče prepreči, je potrebna ,,nova vizija svetovnega razvoja v duhu solidarnosti”. V tej zvezi se papež zavzema tudi za vprašanje mednarodnih dolgov, ki tako strašno bremenijo najrevnejše dežele. Odgovorni naj store
OB 40. LETU SMRTI ŠKOFA DR. GREGORIJA ROŽMANA_____________________
AVTOGOL SODSTVU
DRAGO OCVIRK
J' t demokratično ustavo, ki formal-M no pomeni konec totalitarnega M-~A režima, se tudi pri nas oblast deli na tri veje: parlament predstavlja zakonodajno oblast, vlada izvršno in sodstvo sodno. Toda eno je to zapisati v ustavo, drugo pa to dejansko uresničevati v življenju države. O razkoraku med ustavo in njenim izvajanjem je nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Jerovšek pred kratkim izjavil, „da se ključna ustavna načela in spoštovanje temeljnih ustavnih pravic ter svoboščin uveljavljajo zelo zelo počasi. Odpori so močni in učinkoviti”. (Mag 46). Da je, žal, res tako, je jasno povedala Evropska komisija, ki nas je s prvega mesta postavila na rep tistih, ki hočejo v Evropo.
Od sodnih oblasti je bilo kos visokim demokratičnim merilom le ustavno sodišče in je tako ščitilo temeljne pravice državljanov in ugled države. Upajmo, da bo to odličnost ohranilo tudi v novi zasedbi. Kar velja za ustavno sodišče, pa, žal, ne velja za vse sodstvo, ki mu je Evropska komisija gladko prisodila čisto nezadostno. Nedvomno sta tudi vlada in parlament odgovorna za to porazno stanje v sodstvu, vendar vse odgovornosti ni mogoče preložiti na njuna pleča. V sodstvu je namreč stanje duha marsikje še vedno podobno tistemu v enoumju.
vse, da se bo čim več dežel v letu 2000 rešilo tega nevzdržnega položaja.
Nadalje papež naglasa odgovornost vseh do naravnega okolja. Človek ima pravico, da živi v zdravem okolju. Nekaj se dela na tem področju, a še zdavnaj ne zadosti. Če se ne podvzamejo hitri in odločni okrepi, je nevarnost, ,,da bodo zemlja, morje, podnebje, rastlinstvo in živalstvo utrpeli hudo škodo". Prihodnost sveta je odvisna od našega pravilnega zadržanja do stvarstva.
Končno se zavzema papež za Pravico do miru. Samo mir omogoča uživanje ostalih človekovih pravic. Miru nasprotuje nasilje vseh vrst. Moj n a ne reši nobenega problema, 9a le še poostri, tudi ko se zdi, da ga Je rešila. Rešila morda navidezno in 2a kratek čas. Papež v tej zvezi priznava, da so bili ,,v nekaterih pokrajinah storjeni številni koraki za utrditev
miru”. Z vso ostrino obsoja množične pokole, ki so sramota civiliziranega sveta. Posebej pomiluje tudi tiste otroke, ki so že v otroških letih bili prisiljeni prejeti za orožje. S tem morajo ne samo prekiniti vzgojo in šolanje, ampak se na ta način uničujejo tudi njihove delavne sposobnosti.
Končno papež poziva vse ljudi, naj se trudijo za utrjevanje čuta odgovornosti za kulturo človekovih pravic. Kultura človekovih pravic mora čimprej postati ,,sestavni del moralne dediščine človeštva”. Šele tedaj bo človeštvo lahko z zaupanjem gledalo v prihodnost.
Človeštvo stoji na pragu tretjega tisočletja. Njegova bližina navdaja srca ljudi z upanjem na pravičnejši in bolj solidaren red. Kristjani smo še posebej povabljeni, da delamo za to, da se bo ta red tudi začel resno uresničevati.
To je razumljivo, saj tu ni volitev, ki bi v kadrovsko zasedbo prinesle nove ljudi in duha človekovih pravic. Težko je pričakovati, da se bo človek spremenil po letih šolanja v proti-de-mokratičnem pravu in potem, ko je deset ali dvajset let delil 'pravico’ skladno z njim. Tu so še stanovska solidarnost, odvisnost od nadrejenih in zadolženost za usluge pri napredovanju ipd. Nad vsem tem ni takega demokratičnega nadzora, kot sta ga z opozicijo in volitvami deležna parlament in vlada. In nenazadnje se ta služba v številnih primerih prenaša z očeta na sina. Zaradi vsega tega se je ta veja oblasti še manj odmaknila od totalitarizma kot drugi dve.
Kontinuiteta sodstva z zavrženim režimom se je razodela z vso močjo, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana, čeprav je to storilo podmo-lklo, zopet v prednovoletnem vrvežu, da tega ja nihče ne bi opazil. To sodišče se ni zmenilo za odločbi ustavnega sodišča o povojni kazenski zakonodaji, kjer je rečeno, daje povojna oblast grobo sistemsko in strukturno kršila človekove pravice in da obdobja po letu 1945 ni mogoče imeti za pravo osvoboditev, ampak je do nje prišlo šele leta 1990.
Ne verjamem, da je še kdo po izjemni razstavi in knjigi Temna stran meseca tako nerazgledan, da ne bi vedel, daje bil Rožmanov proces pred Vojaškim sodiščem IV. armade montiran in navadna farsa. S tem zavrženim dejanjem je hotelo vojaško sodišče za nazaj poveljaviti medvojne likvidacije in povojni genocid nad idejnim nasprotnikom, za naprej pa opravičiti 'dokončno rešitev katoliškega vprašanja’ in uničenje Cerkve, ki ga je skrbno načrtoval in izvajal s pomočjo svojega sodstva Centralni komite komunistične partije.
Vsak montiran proces je direkten napad na človekovo dostojanstvo, zato je njegova sodba vedno nična. Z ničemer ga ni mogoče opravičiti, ker ni utemeljen v spoštovanju človeka. Prav zato je potrebno vsak tak proces razveljaviti in žrtve rehabilitirati, ne glede na to, kdo in kaj so bili, kje in kdaj in kaj so storili. Sleherni človek, pa naj velja še za takega zločinca, ima pravico do sojenja „pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem” po besedah Splošne deklaracije človekovih pravic. To velja tudi za škofa Rožmana, če upoštevamo civilizacijska meri-
<x? <v ^ v? C? <vVv \? c? c? 'v? <(? v fv’ ^ 's? cv; (x? v \? W <v> v’ 9? \? v' 'v-- v v \/ \?V \/ v' \? C/- ep e? e? v? e? p?
PASTORALNA SKRB ZA IZSELJENCE
MARKO KREMŽAR
V "% ri naporih, da bi bili boljši, nam §-^ že stoletja pomaga krščanstvo. JL Cerkev je občestvo in ustanova, brez katere sije težko predstavljati, da bi bili uspešni pri oblikovapju našega univerzalnega slovenstva. Skupnostim ekonomskih izseljencev pomagajo ohrapjati zvestobo narodu in veri izseljenski duhovniki, in Slovenija v svetu, ki jo živijo uclje političnih emigracij, ne bi obstala brez zavednih, požrtvovalnih in mnogokrat svetih dušnih pastirjev.
PASTORALNA SKRB ZA IZSELJENCE
Vodstvo katoliške Cerkve je že z okrožnico Exul familia podrobneje pa z dokumentom papeža Pavla VI. Pastoralis migratorum cura leta 1959 predvidelo, da je treba novemu preseljevanju ljudstev prirediti tudi cerkveno strukturo. Izseljenski duhovniki in delegati, kjer število izseljencev to upravičpje, so postali priznan del cerkvene dušnopastirske mreže. Vendar je koordinacija tega dela še nepopolna. Zaupati skrb za slovensko dušno pastirstvo v svetu, ki se v praksi razte-
la! Edina alternativa tem merilom so barbarska totalitarna merila.
Jasno je treba povedati, daje odločitev za to zavrženo alternativo beden poskus opravičevanja, zagovarjanja in poveljavljanja zločinskega režima in nič drugega. Zakaj se okrožno sodišče boji sojenja Rožmanu pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, če meni, da je kriv in mu je krivdo mogoče dokazati? Mar ne zgolj zato, ker to ne bi bil več (samo) proces proti Rožmanu, marveč predvsem proti zločinskosti njegovih tožnikov in sodnikov? In mar ne tudi zato, ker bi bilo treba potem na podlagi istih meril poklicati pred sodišče marsikoga, ki je med osamosvojitvijo do zadnjega sodeloval z beograjskimi agresorji? Kakor koli že, dejstvo ostaja, da si je sodna oblast s to odločitvijo zabila avtogol, med državljani pa še povečala dvom o svoji volji in sposobnosti, da deli pravico.
■
za čez štiri celine, škofu, ki ima ob vsej dobri volji dovolj skrbi s svojo lastno škofijo, je izhod za silo. Vztrajanje v tej smeri pa bi, po mojem mnenju, kazalo na nepoznapje razmer in na podcenjevanje težav.
Verniki in duhovniki v diaspori po-trebpjejo in zaslužijo, da so povezani v posebni slovenski zunajteritorialni škofiji, na primer po zgledu naših ukrajinskih bratov vzhodnega obreda. Le ordinarij, ki se bo lahko popolnoma posvetil pastoralnemu delu v diaspori, pa hkrati imel svoje mesto v slovenski škofovski konferenci, bo zadosti močna vez med temi postojankami slovenske Cerkve v svetu in njihov živi stik tako s teritorialnimi škofijami v deželi, kjer izseljenci živijo, kakor s središčem slovenske Cerkve. Tako bodo slovenski izseljenski duhovniki imeli očeta, ki bo poznal pjihove težave, pa tudi pastirja, ki bo znal posredovati izkušnje enih vsem.
Ta izseljenski škof pa naj ne bi imel svojega sedeža na Slovenskem, temveč v diaspori. Po zgledu svetega Pavla bi bil to škof popotnik. A tudi popotnik potrebuje oporišče. Škof slovenske diaspore bi moral imeti upravni sedež v kraju, ki bi mu omogočal največjo gibljivost in ki ga s svojimi krajevnimi problemi ne bi pritegovali nase do take mere, da bi pozabil, kje vse je njegovo delovno področje. Tak kraj utegne biti London.
Že mons. Ignacij Kinstelj, ki je po škofu Rožmanu prevzel skrb za koordinacijo zdomskega dušnega pastirstva v času, ko v domovini za kaj takega ni bilo možnosti, si je izbral za sedež London, mesto, ki ima slovensko kolonijo, a je hkrati središče svetovnih zvez. Redni poleti v Avstralijo, Južno in Severno Ameriko in na evropsko celino dajejo temu mestu prednosti, ki jih je drugje težko najti. Je pa ta del sveta tudi zadosti blizu Sloveniji, da možu, ki bi prevzel to nalogo, ne bi bilo težko prihajati brez posebnih priprav na sestanke z drugimi slovenskimi sobrati v škofovski službi in tako ohranjati živo svojo in svojih vernikov navzočnost na slovenskih tleh.
Na ta način lahko Cerkev kot že tolikokrat v slovenski zgodovini poka-
že narodu pa tudi državi pot, po kateri je mogoče stopati v svetu, ki se na pragu tisočletja odpira pred nami.
SKRB DRŽAVE ZA SLOVENCE PO SVETU
Naša država je takih zgledov potrebna. Ni razveseljivo, kar lahko ugotavljamo posebno Slovenci v diaspori, da se mlada republika Slovenija po letih samostojnosti ne obnaša kot slovenska država. Upajmo, da je pomanjkanje ozaveščenosti prehodnega značaja in le eno od znamenj tako imenovane tranzicije, to je obdobja, ko v novi državi nekdapji totalitarci učijo demokrate demokracije, ko včerajšnji nosilci marksističnega realsocializma prepisujejo družbeno premožepje na svoje ime in ko je skrb za slovenski narod zaupana preizkušenim intema-cionalcem.
Vsekakor se zdi eno od izhodiščnih vprašanj, od katerega je odvisno veliko več kot le razmerje narodne glavnine do svojega izseljenstva, ali je Republika Slovenija slovenska država ali je država, v kateri živijo Slovenci? Če upoštevamo, da slovenska Ustava v svojem petem členu sprejema nase skrb tudi za Slovence zunaj njenih meja, je jasno, kaj so rojaki, ki so Ustavo pripravljali, od nastajajoče države pričakovali. Te želje še niso uresničene. Ker pa je slovenska država praktično še v povojih, ni toliko umestno razpravljanje o tem, kakšna je, kot razmišljapje, kaj naj bi postala.
V Sloveniji živita ob slovenski večini dve narodni manjšini, ki jima daje državna ustava velike pravice. Prav bi bilo, da bi slovenska država zahtevala na tem področju recipročnost od svojih sosed, kjer se morajo slovenske manjšine boriti za obstoj v vse drugačnih razmerah. Ta naloga ne potrebpje kake posebne teoretične obravnave, temveč le jasnih političnih ciljev in volje. Pomembno pa je, da resolucija državnega zbora iz junija leta 1996, ki govori o slovenskih manjšinah v sosednjih državah, omenja enoten slovenski kulturni prostor”, ki presega meje slovenske republike. To je korak 1 v pravo smer. Upravičeno vzbuja upanje, da bo peti ustavni člen postal sča-som kaj več kot le dober namen in da se bo med rojaki udomačila zavest o | »slovenskem kulturnem prostoru", ki je širši od »državnega ozemlja”, kar je v tem stoletju dokazalo že več genera- , cij izseljencev in beguncev.
Ko bo večini rojakov postala jasna
J
tudi cerkev na slovenskem doživlja novo samostojnost
Pomembnost slovenskega kulturnega prostora, katerega ne utesnjujejo meje, bo do razumevanja prav tako odprtega slovenskega gospodarskega prostora en sam korak. Takrat, smemo pričakovati, bo napočila nova doba slovenstva, ki bo zavedno, samozavestno in vesoljno. To bo doba, ko bo Slovenija v svetu upoštevan del Slovenije brez meja, kateri bo središče in srce slovenska država.
Če bi bil sedanji odnos očetnjave do dispore dokončen, bi bil položaj brezupen in tudi tole pisanje brez smisla. A upravičeno smemo upati, da bo »prehodnega” obdobja pravočasno konec in da bo prišel čas, ko bodo predstavniki naše države rojaki, ki se bodo zavedali svoje dolžnosti do celotnega slovenskega občestva. Takrat bomo tudi Slovenci v svetu morda dočakali Primerne zakone, s katerimi nas bo slovenska republika sprejela za svoje. Ti zakoni naj bi zagotovili rojakom v zdomstvu, ne glede na število v tujini preživetih rodov, slovensko državljanstvo, njihovim mladim temeljni Pouk v slovenskem jeziku, vsem — ne le v teoriji, temveč v praksi— splošno in enako volilno pravico, in slovenski diaspori izvoljene predstavnike v državnem zboru slovenske države.
KAKŠNO JE NAŠE RAZMERJE DO DRŽAVE
Po tisoč letih smo dobili državo, naša katoliška Cerkev pa tudi svojo lastno strukturo. Večkrat imam vtis, da se ljudje naše generacije, ali bolje, člani generacij Slovencev, ki doživljamo zadrge desetletje tega tisočletja, premalo zavedamo čudovitosti teh dosežkov, o katerih se pred nekaj leti večina ni upala niti upati.
Zdaj imamo svojo državo in jo uporabljamo z nekako samoumevnostjo, ki utegne mejiti na neodgovornost. Nihče se ne čudi, nihče ne pristopa k njej s spoštovanjem, kot zasluži to na primer novorojenec ali nov dom. Naši politiki, predvsem tisti, ki so se izšolali na visokih političnih in drugih ustanovah v Beogradu, vse vedo in vse znajo ter se jim zato ni treba spraševati, kakšno državo Slovenci hočemo in kakšno bi potrebovali. Odpirajo nova ministrstva in državna tajništva, kot da bi iz njih rasla blaginja; večajo davčno obremenitev, kot da davkov ne bi plačevali naši ljudje; prezirajo državni proračun, kot da jim še vedno ni treba dajati odgovora pred nikomer; delijo privilegirane pokojnine in kredite, kot da bi imeli za to vse pravice. Večina rojakov ob tem molči, ker se še ne za-
vedajo, da imajo v rokah resnično moč, ki jo daje demokracija: zamenjati neodgovorne oskrbnike naše skupne države.
Prehod v demokracijo in v državno samostojnost bi moral pomeniti v zavesti prebivalstva močan in globok pretres. Med nami pa je preveč takih, ki gledajo, verjetno pod vplivom medijev, na ta zgodovinska dogajanja kot na nekako nujno, birokratsko spremembo. Če se spomnimo na še ne tako oddaljeno plebiscitno navdušenje, se vprašamo, kako je bilo mogoče v tako kratkem času pogasiti toliko ogpja. /.../
CERKEV IN SLOVENSKA DRŽAVA
Tudi Cerkev na Slovenskem doživlja novo samostojnost, ki jo je dobila z ustanovitvijo Slovenske škofovske konference. V sinodi, na pragu tisočletja in prvič po stoletjih prosta tujih, čeprav bratskih ozirov, bo poskušala osvetliti ob globoko zakoreninjeni tradiciji z jasnim pogledom na sedanjost in na prihodnost svojo pravo podobo.
Eno od vprašanj, na katero bo morala Cerkev najti odgovor, je njen odnos do države. Vprašanje je toliko pomembnejše, ker gre za odnose z državo, ki ni več tuja, temveč lastna, a pri kateri ni računati na naklonjenost. Za-
DOLŽNOST DRŽAVE JE VRNITI KRIVIČNO ODVZETO LASTNINO__________
to je ob razmišljanju o teh odnosih na mestu dosledni realizem. Vsaka naivnost, ki je za politika eden od neodpustljivih „grehov”, bi imela v tem primeru hude posledice za obe prizadeti družbi in končno za slovenski narod.
V Sloveniji je Cerkev po ustavi ločena od države. Ker v današnjem svetu ni mogoče misliti na krščanske vladarje, ki bi mogli v svoji osebi usklajevati vernost, suverenost in nepristra-nost, je naša ustavna rešitev, po mojem mnenju, edino primerna. Vsak drugačen odnos bi pomenil podrejapje Cerkve državi, kar ni sprejemljivo, ali pa odločujoč vpliv Cerkve na državo, kar je za obe družbi lahko škodljivo. Če pa sprejmemo ustavno določbo kot primerno izhodišče za usklajevanje delovanja Cerkve in države, moramo biti dosledni tudi pri analizi posledic.
Cerkev jev naravnem redu občestvo, pa tudi družba, ki deluje v državnem okviru. Kolikor opravlja namesto države po načelu dopolnilnosti (subsidiarnosti) razne naloge, kot so vzgoja, zdravstvo, kultura, socialno skrbstvo, ima pravico do državnih podpor. Drugo dejavnost vzdržuje s pomočjo vernikov. Tu pa se približamo spornemu področju.
Kot vsaka oseba in družba potrebuje Cerkev za obstoj in delovanje poleg duhovnih tudi tvama sredstva. Ta dobiva od vernikov v obliki prostovoljnih darov. V nasprotju z davkom, ki je obvezna dajatev državi, je dar, ki ga prejema Cerkev, prost in prav zato manj vreden. Kot vsakdo, ki je vezan na neredne dohodke, mora tudi Cerkev znati z pjimi gospodariti, da lahko vzdržpje vsaj tiste ustanove, ki imajo redne izdatke. Cerkev sme računati, daje del njenih udov pripravljen sprejemati nase evangeljski svet uboštva, ve pa, da večji del pri njej zaposlenih laikov tega ne more. Zato je Cerkev od nekdaj delala to, kar delajo vsi dobri gospodarji: hranila je, da je v obdobju suhih krav lahko krila stroške s presežkom iz časov večjega obilja. Odtod cerkveno premoženje. Odtod cerkveni gozdovi, ki jih je jugoslovanska država v imenu komunistične partije Cerkvi pokradla.
Zdaj se mlada slovenska država in nova struktura slovenske Cerkve pogajata, ali naj bi država vrnila Cerkvi kaj gozdov, vse ali nič. Po mojem mnenju je že pogajanje o tem vprašanju neprimerno. Dolžnost države je vrniti krivično odvzeto lastnino. S pogajanji o tem, koliko in kaj naj ji država vrne, dela Cerkev nehote krivico drugim oškodovancem, ki nimajo toliko
moči in mednarodnega ugleda kakor ona. Pogajati seje mogoče le o načinu, to je, kako naj država krivico poravna. Nerazumljivo pa je, da so pred časom svetovali celo nekateri verniki, naj bi sprejela Cerkev namesto odvzetega premožepja od države odplačila v obliki nekakega „davka”. To pomeni, da bi za greh stare totalitarne države delali pokoro slovenski državljani; pomeni pa tudi, da bi množična kraja premoženja, ki jo je zagrešil med nami komunistični režim, dobila zdaj, ko že ves svet odklanja komunistično teorijo in prakso, tih pristanek od nekoč tako preganjane Cerkve.
IMETJE - POGOJ SVOBODE
Ob vprašanju cerkvenega premoženja je treba marsikaj razjasniti. Predvsem mora biti jasno vernikom, daje imetje potrebno osebi, družini in tudi Cerkvi za ohranjanje svobode in za opravljanje dolžnosti v družbi. Cerkev brez imetja ni in ne more biti svobodna, pa tudi ne učinkovita, ker živi in deluje v realnem svetu med ljudmi, z ljudmi in za ljudi. Svetost vernikov, brez katere Cerkev ne bi bila zmožna obstoja, ni v nasprotju z imetjem, temveč je eden od pogojev, da imetje res služi pravemu namenu. Katoliška Cerkev je vrt, v katerem rastejo svetniki, a ta vrt ni v oblakih, temveč na zemlji. Uboštvo v duhu ni prezir imetja, temveč je nenavezanost nanj. To je težko, a je potrebno.
Cerkev je odgovorna za oznanjanje evangelija s sodobnimi sredstvi, za vzgojo, za pomoč ubogim, za ohranjevanje svojih ustanov pa tudi tistih kulturnih spomenikov, ki so ji bili v teku časa zaupani. Za vse to potrebuje sredstev, ki jih je dolga stoletja nabirala in jih imela naložena v obliki zemlje in gozdov. Te, brezpravno odvzete prihranke naj ji država vrne in se potem posveti svojim zadevam. Če pa hoče naša država obdržati ukradeno premoženje, v smislu kontinuitete, naj preneha govoriti, da namerava biti ,,pravna država”, Cerkvi pa naj ne dela dodatne škode s tem, dajo hoče vezati nase, v nasprotju z ustavo, s takim ali drugačnim davkom, ki bi bil nekako odplačevanje denarne odškodnine za ukradeno premoženje, iz žepov davkoplačevalcev in „na obroke”.
Seveda bo takoj pri rokah ugovor, da se je na primer v Nemčiji cerkveni davek obnesel. Res je nemška Cerkev bogata, kar pa ne pomeni, daje praksa takega ali podobnega davka vredna posnemanja. Za čuda se zavzemajo v
tem primeru za posnemanje Nemčije prav taki, ki je nočejo posnemati, ko gre za njen zgled obsodbe preteklega totalitarnega režima in lustracije. Sicer pa je primernost cerkvenega davka več kot vprašljiva. Če bi tak davek obremenjeval le prijavljene vernike, bi se število katoličanov na Slovenskem hitro znižalo, s tem pa tudi vpliv Cerkve v javnem življenju, kar je končno eden od skritih namenov sedanje slovenske oblasti. V drugem primeru pa, če bi bila Cerkev vzdrževana iz splošnega državnega proračuna, bodisi s posebno davčno obremenitvijo ali brez nje, bi kmalu postala izgovor za državno neučinkovitost in za že danes preveliko obremenitev gospodarstva. Kmalu bi imela nekonkurenčnost slovenskega podjetništva na mednarodnem trgu en sam izgovor, in sicer proračunske dajatve Cerkvi. Za javno nerazpoložene bi poskrbeli mediji, ki so pri nas še vedno monopol skupin, ki izhajajo iz nekdanjega totalitarizma.
Prav dejstvo, da ohranjajo stare sile skoraj monopolen položaj na področju medijev in med velikimi podjetji, kolikor jih niso razprodale tujemu kapitalu, je dodaten razlog, daje treba rešiti cerkveno premoženje že zato, da se oh-rani v slovenski družbi vsaj nekaj za demokracijo potrebnega lastninskega ravnovesja. Monopol, bodisi gospodarski bodisi kulturni ali politični, je nezdružljiv z demokratično obliko vladavine.
Od tod strah nekdanjih komunistov, da bi Cerkev postala gospodarsko močna in zato resnično neodvisna. Dosegli so, da danes v Sloveniji ni poleg pjih druge gospodarsko močne politične skupine, ki bi jim lahko uspešno o-mejevala oblast. Edina in zadnja samostojna sila, Cerkev, lahko ostane zanj6 neobvladljiva, če ji ne bo potreba v nji' hove banke po posojila, k njihovim podjetjem po podporo ali po oglase iu k pjihovi vladi po usluge. Zato je jasno, da se dediči totalitarne oblasti upirajo na vse načine Cerkvi vrniti gozdove, njen v stoletjih prihranjeni kapital, da bi bila, tako kot drugi tudi ona od njih odvisna. Jasno je, da more Cerkev vrpjene gozdove prodati ali podariti, a to naj naredi kot odgovoren in socialno čuteč lastnik, ne pa pod pritiskom svojih nekdanjih preganjalcev.
V boju slovenske katoliške Cerkve za svoje imetje je združen napor za ohranjanje njene samostojnosti, za uveljavljanje pravičnosti, za uresničitev ideala pravne države, pa tudi za reševanje pluralnosti in z njo prave demokracije v slovenski republiki. '


r .- ■
|^:pp|gg:||:.
BRANKO ROZMAN
Potegnimo črto pod leto 1998
Na volitvah aprila 1990 smo dobili Slovenci z Demosom prvo demokratično vlado po 45 letih partijskega totalitarizma. Slovenija je zadihala v demokraciji, a žal le v demokraciji po črki, ne pa tudi Po duhu. Te še danes, devet let Pozneje, ni doživela.
Stare sile, ki bi morale biti zaradi Predvojnih in povojnih zločinov ter zapadi polstoletnega kratenja človekovih Pravic poklicane na odgovor, so se takrat potuhnile. Potem so začele ved-Po predrzneje stopati na prizorišče, dokler niso prevzele večine vodstvenih mest na vseh področjih. Zadnje case so člani Organizacije izgubili še ?-adnji kanček sramu in začeli narodu vsiljevati ..genialnost”, da sta bila revolucija in totalitarizem nujna pogoja 2a dosego demokracije in neodvisnosti.
Nerazumljivo in žalostno je, da na-rpd te ljudi še vedno voli, kot da mu Piso storili nobene krivice. V pol stoletja je res mogoče ljudi do neke mere duševno pohabiti, vendar pa je tolikšna pohaba, kot smo ji priče da-Pes pri nas, kratko malo nepojmljiva.
To je del naše sedanje stvarnosti, ta ni lepa in ni prijetna. Čakamo na tePše čase. Na spremembe. Čakamo Pa drugi Demos. Šele z njim se bo sWenska pomlad zares začela.
Temna stran meseca - Dr. Franc “°de, ljubljanski nadškof, Delo (11. dec.).-
Razstava Temna stran meseca je Pujno dopolnilo k zgodovini Sloven-cev v XX. stoletju in bi morala biti Sestavni del stalnega prikaza tega obdobja, kajti tudi ta temna plat je del Paše preteklosti. Čestitam vsem, ki so j° Pripravili in s tem popravili enos-Ranski pogled, ki še vedno prevladuje Pašem zgodovinopisju. Med fotogra-tskim gradivom seveda ni nobene ®like s Teharji, iz Hrastnika ali Kočevskega roga. Žrtve so padale v jame brez 'esGd, pred očmi rabljev, ki so storili Vse> da bi njihov zločin ostal za vedno Prikrit. Samo ustna pričevanja redkih, i so se rešili iz brezen, nam dajo čutiti nemo grozo teh strašnih prizo-
Dnevu državnosti ob rob
Slavnostna prireditev v počastitev plebiscita izpred osmih let -ko se je od 93,2 odstotkov udeležencev glasovanja 88,2 odstotkov odločilo za samostojnost in neodvisnost Slovenije - je bila več kot skromna.
Res je sicer, da so jo pripravili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, tudi je res, da je bilo besedilo Bojana Štiha lepo in da je orkester Slovenske filharmonije dovršeno odigral skladbi Mozarta in Bravničarja, vseeno pa sta bila tako scena, ki je bila mizema, in celotni program sramežljivo skromna, saj ni bilo niti slavnostnega govornika. Prirediteljem smo seveda zelo hvaležni, da nam je bilo prizaneseno z govorniki, ki so bili ves čas pred plebiscitom in še po njem proti osamosvojitvi Slovenije in uvedbi demokracije, vendar so pa pri nas poleg teh tudi tisti, ki so nam dejansko oboje izbojevali. Čas bi že bil, da bi nam s slavnostnega odra govorili ti.
Vtis je, da hočejo določeni oblastni krogi resnico o rojstvu naše države kar najhitreje pomesti pod preprogo. Pa ne morda zato, da bi toliko bolj zablestele ..zasluge” revolucije in partijskega totalitarizma?
Oživljanje „nekdanjih sporov” in „praznih prepirov”
Predsednik Slovenije je v novoletni poslanici med drugim državl-
jane pozval: ,,Nikomur pa ne priznavajmo pravice, da v škodo skupne prihodnosti oživlja nekdanje spore ali vnaša v naše življenje prazne prepire, ki nam jemljejo čas in energijo.”
Kaj je pod ..nekdanjimi spori” in ,.praznimi prepiri” mišljeno, ni jasno. Po dosedanjih izkušnjah pa ta izraza prav lahko pomenita razčiščevanje naše polpretekle zgodovine. Če je to, potem je gornji poziv zavzgujoč.
Za pojasnitev naše trditve služi kot naročena predsednikova izjava v Ognjišču 1999/1: ..Predsednik predsedstva CK ZKS sem bil od 1986 do 1989. leta. ... Za svojim delom v celoti stojim.” V neposredni bližini tega stavka je kot nehoteni komentar predsednikove izjave zapisana ugotovitev zgodovinarja dr. Vaška Simonitija: ,,Totalitarizem je bil tudi ob svojem koncu še vedno totalitarizem. Vse do njegovega konca je namreč obstajala tajna zakonodaja in tajni predpis..., se partija ni odpovedala nobeni prednosti, ki si jo je nasilno prisvojila..., je ostajala tajna politična policija kot zasebni represivni organ ZK.” Samo od sebe se ob teh ugotovitvah zastavlja vprašanje: kdo je nosil glavne odgovornosti za vse te izkrivljenosti, če ne takratni predsednik predsedstva CK ZKS?
Svoj kratki prispevek končuje predsednik z besedami: „Moje delo je bilo javno in potrjeno na volitvah 1990, 1992 in 1997.” Kolikor je bilo to delo del totalitarnega sistema, na volitvah ni bilo potrjeno, saj ne more izkrivljenosti nihče potrditi. Volilna zmaga je bila sad politične nepismenosti slovenske večine, te nepismenosti je pa krivo partijsko polstoletno pranje možganov.
Dražgoše - žrtev dveh totalitarizmov
Predlagam za spomenik v Dražgošah velik napis J’accuse. Obtožujem! Koga? Vojaški vodstvi: revolucijsko in nemško. Prvo, ker je ravnalo skrajno neodgovorno, drugo, ker se je maščevalo skrajno brutalno.
Čeprav je Cankarjev bataljon vedel, da pripravljajo Nemci nanj večji napad, je, zbran v Dražgošah, sklenil ta boj iz propagandnih razlogov sprejeti. Nemci so partizane 9. januarja 1942 z več kot desetkratno premočjo napadli, ti so se po dveh dneh trdega boja umaknili na Jelovico, vaščane pa prepustili nemškemu maščevanju. To j je bila povsem neodgovorna pustolov- J
W<.y 'n'/ cv	V rv ^7‘n? V V V c\? W ‘v’ V V V v \? \? ‘v’ v' N? \/' ‘v \? \/ \7 vc y’ c? x > e;- v?r;'?< '7\>5,; /W
V zadnje leto priprave na jubilej
vstopimo z Bogom Očetom
ŠKOF ALOJZ URAN
\ /stopamo v zadnje leto priprave \ / na jubilej 2000. V tem času se V je na zemlji zvrstilo okrog 400 generacij, prebivalstvo se je iz nekaj milijonov namnožilo na več kot 6 milijard. Povezani smo v narodne in državne skupnosti. Ob nastajanju in povečevanju le teh je bilo prelito ogromno nedolžne krvi. Naše tisočletje pa je zaznamovano tudi z izrednim znanstveno-tehničnim napredkom. To je po eni strani olajšalo človekovo življenje in ves svet spremenilo v veliko vas, po drugi strani pa se je življenje strašno zakompliciralo in nas naredilo tujce v istem domu. Ali nismo tujci tudi samim sebi, ker si ne zastavimo bistvenega vprašanja: zakaj sploh živimo?
Stojimo tudi na pragu stoletja, ki je zaznamovano z dvema svetovnima vojnama in tremi totalitarnimi sistemi, ki so zahtevali več kot 100 milijonov žrtev. Mnoge rane se še niso zacelile, druge se na novo odpirajo. Zaradi nenasitnega pohlepa po bogastvu in moči se vedno bolj večajo razlike med bogatimi in revnimi. Z nebrzdanim izkoriščanjem narave in njenih življenjskih virov smo ,,uspeli” v zadnjih 50 letih bolj onesnažiti naše bivanjsko okolje kot prej v milijonih let človeškega razvoja.
Kaj pa naše desetletje, ki ga zaključujemo z letnico 1999. To kratko
ščina. Partijski zgodovinarji sami to potrjujejo, ko trdijo, da je bil to prvi tak upor proti okupatorju v Evropi. To trditev je namreč možno razumeti tudi tako, da se nikjer drugje niso spustili v tako nerazsodnost, za katero so vedeli, da bo terjala ogromne žrtve, rešila pa ne bo ničesar. Borci, ki jih je revolucijsko vodstvo izigralo, so seveda vredni vsega spoštovanja. Prepričani so bili, da se borijo za svobodo in ne za komunizem, in niso uvideli nesmiselnosti tega boja. Oni so bili poleg vaščanov največja žrtev revolucijskega vodstva. Vse obsodbe vreden je seveda tudi nemški okupator, ki se je proti vsem moralnim načelom in mednarodnopravnim določbam tako brutalno maščeval nad nedolžnimi vaščani: vas so izravnali z zemljo, moške postrelili, žene in otroke pa odpeljali.
obdobje lahko dojemamo v celoti, ker smo ga doživljali in ga sooblikovali. ,,Zgodil” se je padec berlinskega zidu. Kot domine so se rušile zgradbe, ki so se zdele neuničljive, pa so bile zgrajene na pesku. Tudi mi smo doživeli padec totalitarizma in ,,za povrh" dobili še lastno državo. Bili smo obvarovani uničevalne vojne. Postali smo gospodarji na svojih tleh. Dovolj je razlogov za veselje in pogum. Pa vendar, stare ruševine in navlaka se pojavljajo na vsakem koraku. Med njimi poganja vsakovrsten plevel in strupeno drevje. Mnogim to jemlje pogum, da bi šli naprej. Pasivnost, alkohol, droga in samomori so žalostni spremljevalci tega stanja. Ali se res bojimo življenja?
Se tudi tebi, dragi sobrat, kdaj zastavi vprašanje: Kako, da smo prišli do tega stanja? Ali je Kristusovo delo po dva tisoč letih mrtvo? Ali njegov evangelij nima več moči?
Ni kriv evangelij, ni krivo krščansko izročilo. Nasprotno! V zgodovini človeštva je judovsko krščansko izro-
čilo zarisalo neizbrisno sled. Dvatisočletna zgodovina nam govori o neprestanem razodevanju Kristusove navzočnosti v svetu. Množice znanih in neznanih svetnikov so kakor lokvanj poganjale iz blata človeške bede in umazanije in oplajale življenjsko bit. Cerkev se lahko v vseh časih predstavi z izkaznico okrvavljenega obličja Jezusa Kristusa, ki daje življenje za druge. Žal pa je vedno znova navzoč tudi človek s svojo revščino in nemočjo. Benediktovo geslo ,,moli in delaj”^predstavlja temelj naše civilizacije. Zal pa se je, zaradi človeške omejenosti, najprej zasukalo v ,.delaj in moli" in se nazadnje omejilo na ,.delaj in delaj”.
V zadnje leto tisočletja vstopamo z Bogom Očetom. Nismo sami! On vidi vse, kar se dogaja in vodi pota zgodovine in človeka v njej. Mi pa smo tisti, ki v Njegovih načrtih sodelujemo. S Kristusom in v Cerkvi v tem prelomnem letu vsak dan odrešujemo svet, v katerega smo po božji milosti postavljeni.
Beseda škofa ALOJZA URANA na Slovenskem dnevu v San Justu 1998
Zelo težko je sedaj po tako čudovitem dnevu, po taki bogati akademiji povedati še kaj pametnega.
Pač pa bi rad eno stvar čisto tako po-sebno povedal. Leta ’89. sem prvič obiskal grobove Roških žrtev v Kočevskih gozdovih. In ko sem stal ob e-nem izmed brezen, takrat je bil še dostop čisto do dna brezna, sem se zavedal, da iz smrti, iz krvi, iz tega trpljenja, ki je tu pod menoj, tolikih nedolžnih mučencev, mojih rojakov, raste moj duhovni poklic. Iz tega so zrasli toliki duhovni poklici! Tukaj z nami je tudi še moj sošolec Stanko.
Nikdar v zgodovini Cerkve na Slovenskem ni bilo toliko duhovnih poklicev kot prav iz generacije 44, 45 it* 46, takrat, ko je bilo največ trpljenja in največ mučeništva. In ta misel se mi je utrnila sedaj, ko sem lahko bil priča temu čudežu. Morda vi, rojaki, ki ste tukaj navajeni na takšne prireditve, nekako mislite, da je to sam0 po sebi umevno. Ko pa prideš iz našega konca, pa včasih vidiš, kolik0 možnosti bi bilo, da bi pripravili kaj podobnega kot smo lahko danes doživljali tukaj, je to zelo težko. Morda lahko rečem, pa se ne bom velik0 i zmotil, da takšne prireditve, kot je' bila sedajle tale, v Sloveniji danes nis-
Korak bliže Evropi
Podpisan prvi dokument o ureditvi odnosov med Cerkvijo in državo
JANEZ GRIL
T T ponedeljek, 1. februarja, popol \/ dne je bila v prostorih Vlade RS V seja državne in cerkvene pogajalske komisije, na kateri je prišlo, tako upano, do bistvene spremembe v Postopku za ureditev odnosov med katoliško Cerkvijo in slovensko državo. Predsednik obeh komisij - pravosodni minister Tomaž Marušič z vladne strani in prof. dr. Anton Stres s cerkvene - sta podpisala poseben dokument, tako imenovano Soglasje, ki govori o pravnem položaju Cerkve v slovenski državi.
To je prvi otipljiv uspeh večletnih Pogajanj med državo in Cerkvijo, ki bo hkrati tudi izhodišče za sklenitev prvega mednarodnega sporazuma med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo. Listino sta prej obravnavali Vlada RS in Slovenska škofovska konferen-
co zmožni napraviti. Seveda na tak način: vse z dobro voljo, z ljubeznijo, z žrtvami, in mislim, da vse, to drevo, ki sicer zgleda suho, je živo, je mlado. Morda sedaj v vašem pomladnem času tukaj še ni čisto ozelenelo, ampak sadovi, ki smo jih nocoj doživeli tukaj, so pa nekaj čudovitega.
In samo želim, ko izročam pozdrave Cerkve na Slovenskem, slovenskega naroda, Slovencev v zamejstvu, v
ca. Ocenili sta, da je primemo izhodišče za pripravo mednarodnega sporazuma in dali komisijama zeleno luč za podpis.
Na ponedeljkovi skupni seji komisij so člani ugotovili, da je njihovo delo na tem področju opravjjeno. Dogovorili so se, kako bodo nadaljevali pogajanja za ureditev še nerešenih vprašanj. Cerkvena stran bo državni komisiji v bližnji prihodnosti predložila izhodišča. Po vsej verjetnosti bodo zadevala ureditev gmotnih temeljev cerkvenega delovanja.
V ponedeljek podpisano Soglasje zadeva predvsem pravni položaj katoliške Cerkve v slovenski državi. Gre za svobodo pri njeni organiziranosti in delovanju, stikih z Apostolskim sedežem, imenovanju cerkvenih služb in podobno. Soglasje določa tudi svobo-
zdomstvu, posebno v Avstraliji, kjer sem jih obiskal pred kratkim, da bi to življenje, ki tako bogato živi tukaj pod Južnim križem v Argentini, živelo še dolgo let. Da bi bilo spodbuda in obenem tudi opomin matičnemu narodu, kako in iz kakšnih korenin živimo in bomo živeli z Bogom po Božji Materi Mariji.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
do Cerkvi pri dostopu do javnih glasil in pri ustanavljanju lastnih, svobodo pri ustanavljanju cerkvenih združenj, lastnih izobraževalnih in vzgojnih ustanov, sodelovanje med cerkvenimi in državnimi ustanovami pri ohranjanju slovenske zgodovinske in kulturne dediščine, versko pastoralne dejavnosti v bolnišnicah, domovih za ostarele in posebnih ustanovah, na primer v zaporih. Posebej je omenjena tudi izenačitev cerkvenih dobrodelnih ustanov z drugimi tovrstnimi organizacijami.
Kako naprej?
Slovenska škofovska konferenca bo Državno tajništvo pri Svetem sedežu zaprosila, naj s slovensko državo sklene prvi delni sporazum. Državno tajništvo se bo obrnilo na slovensko zunanje ministrstvo in postopek se bo začel. Ustanovljeni bosta mednarodni komisiji, predlog bo moral obravnavati slovenski državni zbor: najprej na začetku, potem pa še na koncu postopka, ko bo že podpisani sporazum ratificiral. S tem bo sporazum začel veljati.
Ponedeljkov podpis prvega dokumenta med Cerkvijo in državo je nedvomno pomemben zgodovinski dogodek. Tako sta po podpisu izjavila tudi predsednika obeh komisij. Seveda samo v primeru, če bo na njegovi osnovi razmeroma kmalu sklenjen prvi mednarodni sporazum in če bodo temu sledili delni sporazumi. Cerkvena stran bo takšen razvoj podpirala in samo upamo lahko, da ga bo tudi državna. V luči priprav na popolno včlanitev v Evropsko zvezo so urejeni odnosi s katoliško Cerkvijo izjemno pomembni.

Proglasitev Slomška —19. septembra
Sveti oče Janez Pavel II. bo znova obiskal Slovenijo v nedeljo, 19. septembra 1999. Takrat bo namreč v Mariboru škofa Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. To je v ponedeljek, 15. februarja, sporočilo tiskovno predstavništvo iz Vatikana.
Izjava mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja ob novici o papeževem obisku
Z velikim veseljem sporočam, da bo na tretjo nedeljo v septembru, se pravi, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. vnovič obiskal Slovenijo in ob tej priložnosti v Mariboru slovesno razglasil škofa Slomška za blaženega. S tem bo kronano nad 70-letno delo. Slovenski narod bo dobil prvega svetnika, razglašenega pred vesoljno Cerkvijo.
Že 3. julija lani, po tisti zgodovinski seji v papeževi konzis-torialni dvorani v Vatikanu, so zagorele vse zelene luči za ta dogodek. Kmalu za tem je Slovenska škofovska konferenca uradno povabila svetega očeta v Maribor in o vsem obvestila predsednika države Milana Kučana. Predsednik je tudi s svoje strani in s strani vlade povabil papeža na obisk v Slovenijo. Danes smo prejeli uradni odgovor na vsa povabila.
Obisk svetega očeta bo nekaj izjemnega, saj podobne enodnevne obiske papež opravi le v Italiji. Zato ga sprejemamo kot njegov dar Sloveniji pred vstopom v tretje tisočletje in kot izraz papeževe izredne naklonjenosti do našega naroda in Cerkve na Slovenskem.
Že septembra lansko leto sem imenoval pripravljalni odbor, vseh treh slovenskih škofij, vidnih cerkvenih ustanov in tudi zamejskih Slovencev.
Obisk svetega očeta ne bo ,.državniški” v običajnem pomenu; torej ne bo srečanja in pogovorov s predstavniki oblasti. Pri slovesnosti bodo ti navzoči, kakor zahteva državni protokol, četudi v manjšem obsegu.
Obisk tudi ne bo ,,pastoralni” v običajnem pomenu, se pravi, da ne bo posebnega srečanja papeža s člani SŠK, niti delovnih pogovorov 5 slovenskimi škofi.
Obisk bo bogoslužne narave, to pomeni, da bo takoj po prihodu svetega očeta na mariborsko letališče slovesno bogoslužje z beatifikacijo škofa Slomška, in sicer na prostem-Nato bo sledil običajni nedeljski ,,Angelus Domini”, kosilo v škofijskem domu, kratek popoldanski počitek in odhod na letališče, kjer bo p° dogovorjenem državnem protokolu slovo in vrnitev v Rim in Vatikan.
Dr. Franc Kramberger mariborski ško>
v katerem so
Nikar se ničesar in nikogar ne bojte!
/z govora nadškofa Rodeta v župniji Svetega Duha v Stožicah 27.12.98
Nadškof Rode je v nagovoru vernikom poudaril pomen družine za vzgojo otrok:
„Družina je prva, ki ima pravico in dolžnost oblikovati mladega človeka. Vsi drugi dejavniki, tudi šola, so le pomoč družini, podaljšek prizadevanjem družinske vzgoje. Država nima nobene pravice pri vzgoji - če posega v bistvo poslanstva družine, potem krši temeljne starševske pravice. Pozivam vas, da se zavzamete za pravice otrok in staršev. Ko šola zavaja in jemlje otrokom vero, si morate starši to vzeti k srcu. Združite se in ob vsaki diskriminaciji ostro protestirajte in zahtevajte, da se spoštujejo zakoni te dežele. Govorijo, da so vrednote, na primer spoštovanje živfjenja, človekovega dostojanstva, čuta za pravičnost, za solidarnost, resnicoljubnost zasebna zadeva. Vendar je te krščanske vrednote,ki jih moramo kristjani žive-
ti, treba tudi nevsiljivo podajati otrokom. Naloga družine, ki hoče v polnosti živeti tako krščansko življenje, je težka, zato mora vsa župnija podpirati družine. Zdaj slovenska Cerkev živi obdobje, ki ni lahko, ni pa brezupno. Če bomo kristjani bolj samozavestni, pokončni, bofj odgovorni, če se bomo zavedali svoje poklicanosti, lahko marsikaj spremenimo. Nismo peščica izgubljenih v morju ateistov, kot bi nas radi prepričali. Ko hodim po župnijah, srečujem veliko vernih ljudi, tudi mladih, in tako vidim, da naš narod ve, kje je beseda resnice, kje so njegove korenine. Kristjani moramo postati bolj jasni, bolj ponosni, bolj samozavestni. Nikar se ničesar in nikogar ne bojte, tisti časi so minili. Zdaj živimo svobodno v demokratični deželi in od nas je odvisno: kakršni bomo mi, taka bo dežela. Vsi smo odgovorni za Slovenijo danes in jutri!”
pastirsko pismo slovenskih škofov za post 1999
v
BOG OCE, vir življenja
1. Verujemo v Boga,
Očeta vseh ljudi
Slovenski škofje bi vam radi v tem Postnem pastirskem pismu spregovorili o veri v nebeškega Očeta in o nalogah, ki iz nje izhajajo.
Leto 1999 je tretje in zadnje leto v Pripravi na veliki jubilej 2000. Posvečeno je Bogu Očetu. V tem letu naj bi se še močneje zavedali, da je naše življenje veliko romanje v Očetovo hišo in da nas na tej poti spremlja njegov Sin in naš brat Jezus Kristus, Vse pa druži v eno Sveti Duh.
Vsak dan molimo Gospodovo molitev očenaš. Prav ob tej molitvi, kije kratek povzetek celotnega evangelija, bomo tudi začutili, kakšne so naše °dgovornosti, da bi ljudje iz našega Pričevanja laže spoznali, da je Bog v resnici naš Oče, mi pa bratje in sestre rned seboj.
Gospodovo molitev začnemo z vzklikom Oče naš, ki si v nebesih.”
Boga kličemo „Oče”, ker nam gaje razodel njegov Sin, kije postal človek, |n ker nam ga daje spoznati njegov Duh. Tuje temelj našega dostojanstva “ožjih otrok. Bog ni oddaljeno bitje, ki s hladnim razumom vse ureja, am-Pnk je Oče, ki nas ima rad in skrbi za nas.
Vera v nebeškega Očeta je temelj našega krščanskega upanja in zaupanja v življenje. To danes močno potrebujemo, saj se v naše okolje pogosto Useda megla črnogledosti in strahu Pred prihodnostjo. Tudi zato je vedno ^anj otrok. Namesto da bi se veselili življenja in se nanj odgovorno pripravljali, se mnogi mladi predajajo raznim odvisnostim. Vse to kaže, da smo lzgubili pravi odnos do življenja, da ga ne sprejemamo kot dar in obljubo, ki Se odpira v neskončnost. Odtod tudi Pogostna zamorjenost in nemalokrat Celo obup.
Vzroki so različni. Eden glavnih je nedvomno v naši šibki veri v Boga, ki Je »življenje ljubeči Gospod”. Tudi naš Pogled je preveč uprt le v to minljivo j'lvljen.je. Ce bi bilo s smrtjo vsega K°nec, bi res ne imeli pravih razlogov 2a Veselje in pogum. Toda kristjani verujemo, da nas ob koncu tega živl-Jenja čaka Oče. Še več. On nas sprednja tudi v tem življenju. Kar storimo
dobrega, ni zaman, saj je življenje močnejše od smrti in Božja ljubezen močnejša od zla v svetu.
Škofje se še posebej obračamo na vas starše, ki ste po zakramentu svetega zakona posvečeni za sodelovanje z Očetom, „po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji”. Hvaležni smo vsem staršem, ki se ne bojite sprejeti v svoje družine več otrok. Za vas veljajo besede evangelija: Vi ste sol zemlje... vi ste luč sveta... vi ste mesto na gori. Če bo v vas še naprej močna vera v Boga Očeta, bodo vaši otroci in drugi mladi videli, da kljub vsem življenjskim težavam ostajate trdno zasidrani v Bogu in iz te vere črpate veselje in pogum.
Po vašem očetovstvu in materinstvu želi nebeški Oče tudi v Cerkvi na Slovenskem in v naši družbi deliti bogastvo svojega življenja in veselja. Vaša vera v Boga Očeta je in bo najmočnejša protiutež kulturi smrti, ki nas ogroža.
Vera v nebeškega Očeta nas povezuje v veliko družino Božjih otrok. Zato molimo Oče „naš„. Vse prošnje v tej molitvi so v množini. Naša molitev in naša vera v nebeškega Očeta nikogar ne izključujeta. Bog je Oče
vseh ljudi. Ljudje smo med seboj bratje in sestre, ne pa tekmeci. To nam nalaga, da skupaj z vsemi ljudmi dobre volje presegamo razdeljenosti nesoglasja, ki so tako globoko vsekana v našo narodno in državno skupnost.
Tudi od naših politikov in oblikovalcev javnega mnenja pričakujemo, da končno spoznajo in priznajo, da je katoliško občestvo enakopravni del te družbe in ima zato pravico in dolžnost, da sodeluje pri razvoju slovenske države na vseh ravneh, v kulturi, šolstvu in pri reševanju socialnih vprašanj, ki so vse bolj pereča.
Zelo smo zaskrbljeni, ker se pri nas veča prepad med revnimi in bogatimi. Bogastvo se velikokrat celo na nepošten način kopiči v rokah peščice ljudi, ki skrbijo le za svoje interese in jim ni mar usoda mnogih brezposelnih ali slabo plačanih delavcev. Ti so prevečkrat brez pravega pravnega varstva in izpostavljeni na milost in nemilost delodajalcev. Zaradi vere v Boga, Očeta vseh ljudi, smo člani Cerkve dolžni prizadevati si za socialno pravičnost. Nikakor se ne moremo strinjati z liberalističnim kapitalizmom, ki mu je mar le dobiček za vsako ceno. Vera v skupnega Očeta nam nalaga dolžnost najširše družbene solidarnosti.
Pričakujemo, da bo premoženje, ki je bilo krivično odvzeto Cerkvi in s tem tudi vam kristjanom, čimprej vrn-
31. maja 1998 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu MIHA ANDREJ PETELIN, sin Andreja in Veronike roj. Žagar. Botra: Pavla Korošec roj. Petelin in Tone Belec. Krstitelj: Franc Šenk.

Jeno. To sedaj jasno zahtevajo veljavni zakoni. Kajti namenjeno je v dobro vseh, za izvajanje dobrodelnih in vzgojnih programov, za ohranjevanje naše kulturne dediščine in sakralnih objektov, zlasti pa je namenjeno najpotrebnejšim in tistim, ki jih je družba izrinila na rob.
Ko molimo: ,,Posvečeno bodi tvoje ime,” prosimo, da bi bilo Božje ime posvečeno v nas, ki smo v njem -pa tudi v drugih, ki jih Božja milost še čaka. Gospodovo ime je sveto, zato ga človek spoštuje in ga izgovarja le, ko ga posvečuje, hvali in slavi.
Kdor preklinja Boga, ne spoštuje ne sebe ne drugih. Norčevanje iz Boga in svetinj naše vere je hud greh ter hkrati izraz nestrpnosti in pomanjkanja osnovne kulture. Verni imamo vso pravico in dolžnost, da od vseh zahtevamo spoštljiv odnos do Boga, naših verskih obredov, simbolov in podob. Če tisti, ki so odgovorni za državo in medčloveške odnose v njej, nič ne naredijo, ko se javno sramotijo največje svetinje in vrednote naše vere, dajejo onim, ki netijo in razpihujejo sovraštvo do nas, potuho. To pa je nemoralno in protiustavno.
Vsi smo dolžni spoštovati ne samo obrede in znamenja drugih veroizpovedi, temveč tudi dobro ime vsakega človeka in njegovo čast. Bog je Oče vseh ljudi.
Prvi del molitve očenaš sklenemo s prošnjama: ,,Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.”
Božje kraljestvo in Božja volja se uresničujeta v naših besedah in dejanjih. Le tako je Bog Oče pristno navzoč v našem življenju.
Bratje in sestre, v redni družinski in osebni molitvi ter z branjem in premišljevanjem Svetega pisma odkrivamo Božjo voljo. Bog želi predvsem našo srečo in naše odrešenje. Pri nedeljski maši prejemajmo duhovno hrano, da bomo zmogli z Božjo pomočjo ostati zvesti in izpolnjevati tudi težke odgovornosti. Božja volja ne zadeva smo našega zasebnega ali domačega družinskega življenja, marveč tudi naše delo na gospodarskem, kulturnem, družbenem in političnem področju.
2. Ljubezen in odpuščanje imata v Bogu Očeta svoj izvir in svoj pristan
Zelo nam je blizu prošnja: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh.” Pri tem morda mislimo le na tvarne dobrine, ki jih potrebujemo za življenje. Pozabljamo pa, da „te očenaševe prošnje ni mogoče ločevati od prilik o ubogem Lazarju in o poslednji sodbi”. Kdor moli to prošnjo v resnici, se bo nujno zavedal, da Bog Oče želi tudi po njem deliti materialne in duhovne dobrine. Toliko bolj, če je mnogo ljudi ostalo brez dela zaradi krivičnega lastninjenja in korupcije.
Cerkev seje vedno zavedala, daje dobrodelnost poleg oznanjevanja in
bogoslužja njena bistvena naloga. V pripravi na vseslovensko sinodo bomo veliko pozornosti namenili prav služenju ubogim. Premagati moramo miselnost, ki nam jo je vsilil pretekli režim, češ da versko življenje lahko ' poteka le v cerkvah in zakristijah in da ni povezano z odgovornostjo v družbenem življenju. V resnici ni dovolj, da kristjan zgolj pozna krščanski nauk in se udeležuje bogoslužja. Poklican je, da svojo vero tudi udejanji. To pa odseva najprej v njegovi odprtosti za stisko v okolici.
Škofje zelo želimo, da bi v pripravi na veliki jubilej 2000 vsaka župnija ustanovila Karitas. V bližnji prihodnosti bo tudi vedno več ostarelih potrebovalo ljubečo in pozorno oskrbo, ki jo lahko dajo le manjši domovi za ostarele, zgrajeni v njihovem življenjskem okolju. Tudi to je eno od znamenj časa, ki izziva našo dobrodelnost.
Tako kot kristjan ne more iskreno klicati Boga za Očeta, če se ukvarja le s svojimi potrebami, tako tudi župnija ne more pristno oznanjevati evangelija in obhajati Bogu ljubega bogoslužja, če hkrati v ljubezni in skrbi za človeka ne razodeva tudi svojega materinskega obraza. Zato naj župnije in vsa Cerkev na Slovenskem postanejo prostor, v katerem bodo mogle zaživeti vse dobrodelne pobude in karizme.
Mladi in starejši! Če je le mogoče, velikodušno darujte vsak teden vsaj nekaj ur prostovoljnega dela svojim bližnjim, zlasti prizadetim, ubogim in osamljenim. Bodite odprti tudi za duhovno dobrodelnost. Potrebujejo vas zasvojenci, otroci iz razbitih družin, zakonci, katerih zakoni se krhajo, mladi brez prave vzgoje, ljudje brez življenjskega smisla, ki se umikajo v črnogledo brezbrižnost. Tega duhovnega uboštva je v naši družbi vedno več.
Škofje se po pravici bojimo, da prenovljena šolska zakonodaja, ki je bila sicer nujno potrebna, ne bo dovolj omogočila vzgoje za vrednote, ki mlade ljudi oblikujejo v svobodne, odgovorne, poštene in zrele osebnosti. Bojimo se tudi, da bo tako prenovljena šola otroke in mlade razdelila na večvredne in manjvredne in se bo zaradi tega še . več mladih znašlo na robu J družbe. Posebno skrb pa
12. septembra 1998 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu IVAN MEDIC, sin Franca in Barbare roj. Petelin. Botra: Natalija Savelli in Aleksander Savelli. Krstitclj: (Ir. Alojzij Kukoviča SJ.
nam upravičeno vzbuja uvedba predmeta ,,o verstvih in etiki”, kot je zamišljena po sedanjem predlogu. Nobenega jamstva namreč nimamo, da se bodo mladi seznanili s krščansko vero, njenimi moralnimi vrednotami in katoliško Cerkvijo tako, kakor jih doživljamo mi, ki iz tega živimo. Kajti samo v Cerkvi živi pristni spomin na Jezusa Kristusa in se ohranja njegova neizkrivljena beseda. Dobro vam je znan pesnikov rek: ,,Le čevlje sodi naj kopitar!” Nikakor ni torej preveč, če zahtevamo, da se mladi rod prvenstveno seznani z vernostjo svojega okolja, ki je krščanstvo, in da ga mladim posredujejo teološko in pedagoško strokovno usposobljeni učitelji, ki jih predlaga Cerkev in imajo do krščanstva pozitiven odnos. Tako je to urejeno tudi v večini evropskih držav.
Zahvaljujemo se vsem tistim učiteljem in vzgojiteljem, ki kljub neugodnim razmeram mlade ne le izobražujete, ampak jih s svojim zgledom in besedo tudi vzgajate v odgovorne, Poštene in nesebične ljudi. Tudi po vas nebeški Oče deli duhovni kruh mladim, ki ga najbolj potrebujejo.
Ustaviti se želimo še pri prošnji iz °čenaša, ki čudovito razkriva Očetovo Usmiljenje in ljubezen: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” V tej Prošnji se vračamo k Očetu kakor izgubljeni otroci in mu priznavamo svojo bedo. Toda v prošnji je tudi beseda »kakor”. Očetovemu odpuščanju se lahko odpremo le, če iz srca odpustijo bratom in sestram. „Ni v naši joči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev Preoblikuje v priprošnjo.”
Jezus v evangeliju zelo poudarja Pomen sprave za našo molitev, bogoslužje in celo za naše zveličanje. „Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj Proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.”
Moč ljubezni se nikjer ne pokaže tako izrazito kakor prav v odpuščanju j spravi. Leto Boga Očeta, Boga ljubezni in odpuščanja, nas spodbuja k °dpuščanju in delu za spravo.
Prizadevanje za spravo je še posebej potrebno v našem narodu, saj še Yedno niso zaceljene rane preteklosti. Skoije smo že večkrat po drugi svetovni vojni prosili odpuščanja za krivice, ki so jih med vojno povzročili člani katoliške Cerkve, medtem ko mno-
gi politiki o spravi samo govorijo. Zato tudi naš Državni zbor ni zmogel sprejeti nujno potrebnega spravnega dokumenta. Kaj šele, da bi se uradna oblast opravičila Cerkvi in kristjanom za vse hudo, kar jim je povzročila v povojnih letih, ko so Cerkev obravnavali kot najbolj nevarnega notranjega sovražnika. Posledice takšnega ravnanja nosimo še danes. Žal še vedno niso popravljene kršitve najbolj temeljnih človeških in civilizacijskih pravic.
Leto Boga Očeta je tudi „primeren okvir za ponovno odkritje in zavzeto obhajanje zakramenta sprave v njegovem najglobljem pomenu”. Kristus nas v Očetovem imenu stalno kliče k spreobrnjenju. Sveti krst je glavni zakrament prvega in temeljnega spreobrnjenja. Toda Cerkev, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem”. Zato nam je Kristus daroval zakrament pokore, da lahko v nas ozdravlja ranjeno krstno milost.
Tega zakramenta smo potrebni vsi: verniki, duhovniki in škofje, saj čutimo, da smo grešni in nepopolni ljudje. Radi bi poudarili, daje v našem času, ko je otopel čut za greh, zakrament sprave še toliko bolj potreben vse naše pozornosti.
Najhujše, kar se lahko zgodi posamezniku ali družbi, je to, da izgubi svoj notranji kompas, svojo vest, zavest o tem, kaj je prav in kaj ni. Zato radi in dobro pripravljeni prejemajmo
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA APRIL
•	Splošni: Da bi kristjani pogumno razglašali svojo vero v vstalega Gospoda in zanj pričevali z besedami in z življenjem ter tako prispevali k izgradnji kulture ljubezni.
•	Misijonski: Da bi v Afriki, ki tako trpi zaradi napetosti in nasilja, Cerkev učinkovito opravljala svoje poslanstvo širjenja sprave, bratstva in miru.
•	Slovenski: Da bi v svetlobi vstalega Gospoda prepoznavali znamenja življenja okrog sebe.
v	...	7
ta zakrament, in to ne le za naj večje praznike, ampak pogosteje.
Na koncu Gospodove molitve prosimo nebeškega Očeta: ,,Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.” Prosimo ga, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla. „V tej zadnji prošnji Cerkev nosi pred Očeta vso stisko sveta.”
Škofje in duhovniki za vas vsak dan molimo. Tudi vas prosimo, bratje in sestre, da radi molite za nas. Bodimo vsi povezani v molitvi, da se bomo lahko z zaupanjem in pogumom lotili nalog, ki so pred nami v tretjem tisočletju. Izročamo vas v Marijino varstvo in na vse kličemo Božji blagoslov.
1. novembra 1998 je bil krščen v cerkvi Mari je Pomagaj v Buenos Airesu ANDREJ DANILO KAVČIČ, sin Danijela in Marije roj. Miklavc.
Botra: Andrea Kavčič-Hausemer in Lojze Miklavc. Krstitelj: Mons. Jože Škerbec.
VINKO KOBAL in JOŽKO BENEDETIC
VELIKA NOC 4. april
Ko je vstal od mrtvih, smo z njim jedli in pili
Prvo berilo (Apd 10,34a.37-43)
Iz ust apostola Petra poslušamo velikonočno sporočilo apostolov, ki so bili prve priče Kristusovega življenja, smrti in vstajenja. Kristjani naznanjamo in pričujemo današnji družbi Kristusovo vstajenje. Naše velikonočno praznovanje, veselje, zvonjenje in petje vsem oznanja, da se je za vse ljudi zgodilo nekaj odločilnega. Če to praznovanje ni le zunanje, bodo ljudje po nas začutili moč vstalega Kristusa in velikonočno sporočilo o vstajenju bo tudi zanje vir upanja.
Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus Drugo berilo (Kol 3,1 -4)
Apostol Pavel spodbuja kristjane, naj živijo novo življenje, če so resnično vstali s Kristusom. To novo življenje se je pričelo z drugim rojstvom-krstom. Krst, ki smo ga prejeli, je za nas dar in obenem naloga za novo življenje po evangeliju. Za to smo se posebej močno trudili ves post. Sad postnega časa naj bo naše novo, velikonočno in vstajenjsko življenje.
Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih Evangelij (Jn 20,1-9)
Kristusovo vstajenje je najpomembnejši dogodek v zgodovini človeštva, ki je popolnoma zasukal tek vesolja in človeške zgodovine. Kristus je s svojim vstajenjem dokončno zaustavil oblast zla in sile smrti. Vse je preustvaril za novo življenje in usmeril v nenehno dovršenje. Vstal je Kristus, upanje moje! moli danes Cerkev. Velika noč je praznik nepremagljivega upanja. Danes spoznavamo, zakaj je vredno živeti, zakaj je vredno biti človek in v čem je veličina našega življenja - da bomo z Vstalim večno združeni, če smo z Njim v trpljenju.
2.	VELIKONOČNA - BELA NEDELJA
11. april
Dejavna ljubezen med prvimi kristjani Prvo berilo (Apd 2,42-47)
Odlomek iz Apostolskih del slika prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu, kakor si jo je Jezus zamislil in kakor jo hoče imeti. To je idealna Cerkev, resnično zvesta nepotvorje-nemu evangeliju, vzor za Cerkev vseh časov in krajev. Takšna naj bi postala tudi sleherna naša župnijska in oltarna skupnost.
Nebeški Oče nas je prerodil za živo upanje Drugo berilo (1Pt 1,3-9)
Ta odlomek je starodavna hvalnica - liturgična himna v čast vstalemu Kristusu. Sveti Peter slavi Boga za delo odrešenja, ki ga je izvršil v Jezusu Kristusu. On nas je s svojim vstajenjem prerodil, zato smo polni živega upanja in pristnega veselja tudi sredi preizkušenj, saj trdno verujemo, da je Vstali z nami, in to vero v ljubezni delimo z drugimi.
Čez osem dni je prišel Jezus Evangelij (Jn 20,19-31)
Druga velikonočna nedelja je še vedno velika noč. Začenja se 'mala velika noč’ ali krščanska nedelja. Evangelij poroča o dvojnem srečanju vstalega Kristusa z apostoli. Sklicuje jih in zbira okrog sebe ter jim prinaša sadove svojega življenja. Podeljuje jim svoj mir in veselje ter utrjuje njihovo vero. Odslej bo vstali Kristus vedno znova skrivnostno prihajal in zbiral svoje učence. Kristjani pa se nikoli ne bodo nehali vsako nedeljo zbirati okrog Njega in iz Njega črpati moč za svojo vero, upanje in ljubezen.
3.	VELIKONOČNA NEDELJA 18. april
Smrt nima oblasti nad Jezusom
Prvo berilo (Apd 2,14.22-28)
Vsa berila in evangeliji v velikonočnem času nas želijo uvesti v globlje razumevanje velikonočne skrivnosti. Berilo je začetek Petrove pridige Izraelcem na binkoštni praznik takoj po prihodu Svetega Duha. Pridiga je prvo veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju, o Gospodovi zmagi nad smrtjo, „saj ni bilo mogoče, da bi bila srnrt imela oblast nad njim”. Tudi nad nami ne bo imela oblasti, če bomo odprli vrata svojega srca vstalemu Gospodu.
S Kristusovo krvjo smo odrešeni Drugo berilo (1Pt 1,17-21)
Odrešenje je božje delo, ki ga je izvršil Jezus Kristus. Apostol Peter povezuje odrešenje z resničnostjo tedanjega sveta, ko so gospodarji še imeli sužnje in jim je bilo mogoče kupiti svobodo z denarjem. Jezus nas ni odkupil s srebrom ali zlatom, ampak s svojo predragoceno krvjo. V evharistiji, ki jo obhajamo, se ista Kri tudi danes preliva za nas, Gospod nas tudi danes odkupuje iz sužnosti greha in smrti.
Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha Evangelij (Lk 24,13-35)
Poročilo o prelepem srečanju dveh učencev z vstalim Zveličarjem na poti v Emavs nas vedno znova napolni z velikonočnim veseljem. Njuno srce je bilo goreče že po poti, ko sta ga poslušala, toliko bolj pa v gostišču, ko sta ga spoznala po lomljenju kruha. Pridružimo se potujočim v Emavs in se udeležimo svetega obreda, da bo tudi naše srce goreče in polno svetega veselja.
4.	VELIKONOČNA NEDELJA -NEDELJA DUHOVNIH POKLICEV 25. april
Uvodna misel
Dolgoletna navada je, da se na četrto velikonočno nedeljo - nedeljo dobrega Pastirja - posebej spomnimo za Cerkev nadvse pomembne zadeve: duhovnih poklicev. Jezus je svoje vernike primerjal čredi, sebe pa pastirju. On pozna svoje ovce, zanje se žrtvuje in jih vodi k virom življenja, ki so zlasti sedmeri zakramenti. Pri tem delu pomagajo Jezusu na poseben način duhovniki, redovniki, redovnice, katehisti, katehistinje in drugi, ki jih je on sam poklical. Bodimo veseli, da
SVETO | VELIKONOČNO TRIDNEVJE
Veliki četrtek
Ta dan začenjamo najsvetejše tri-dnevje, v katerem obhajamo višek vsega bogoslužnega leta: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje.
1.	Krizmena maša
Dopoldne je v stolnici krizmena maša. Bogoslužje vodi škof s somaševanjem duhovnikov vse škofije, da se izrazi edinost zbora duhovnikov. Po homiliji duhovniki obnovijo svoje duhovniške obljube, ker je ta dan postavitev zakramenta mašniškega posvečenja. Nato škof blagoslovi sveta olja: bolniško olje za maziljenje novo-krščencev in sveto krizmo, ki se rabi pri krstu, birmi, pri mašniškem posvečenju, pri posvečevanju oltarjev, cerkva... Blagoslovljeno olje želi ponazoriti delovanje Svetega Duha. Ko smo maziljeni z oljem, postajamo kraljevo duhovstvo, posvečeno za službo Bogu in bližnjemu.
2.	Večerna maša velikega
četrtka
Pri tej sveti maši obhajamo in doživljamo, kar je bilo na prvi veliki četrtek, ko je Jezus s svojimi učenci pri
pripadamo Jezusovi čredi. Zlasti mladi pa naj bodo danes pozorni, če jih morda Gospod kliče med svoje sodelavce.
Jezus je Bog in Odrešenik
Prvo berilo (Apd 2,14a. 36-41)
Sveti Peter nam danes predstavi Jezusa kot Boga in Odrešenika, saj Pravi, da je postavljen 'za Gospoda in Maziljenca’. Morda nas včasih obidejo humanistične’ skušnjave, da bi imeli Jezusa le za izrednega človeka. Ne! Za nas je veliko več: Bog in Odrešenik, Gospod in Maziljenec, dobri Pastir in vrata v večno življenje. Zato skupaj z Izraelci recimo: ,,Bratje, kaj naj storimo?’’, in prisluhnimo Petrovemu klicu: ,,Spreobrnite se!”
Obrnili smo se k pravemu pastirju Drugo berilo ( 1Pt 2,20b-25)
Apostol Peter, ki nas spodbuja že v prvem berilu, nam spregovori tudi v
zadnji večerji opravil prvo sveto mašno daritev ter posvetil apostole v duhovnike, nam pa dal novo zapoved, zapoved ljubezni, ki jo je spričal z besedo in dejanjem, ko je apostolom umil noge. Naj naša srca nocoj napolnjuje veliko veselje in globoka hvaležnost za te božje darove. Med petjem slave zvonijo zvonovi, ki potem utihnejo do velikonočne vigilije. Po homiliji je lahko umivanje nog. Jezusov zgled ponižnosti in ljubezni naj v nas prebudi potrebo po novih oblikah služenja in ljubezni.
Po maši prenesemo Najsvetejše v primerno kapelo ali stranski oltar, po-
drugem berilu. Zagotovlja nam, da smo se pravilno odločili, ko smo se vrnili k Jezusu, ,.pastirju in varuhu naših duš,,. Z veseljem hodimo za njim, saj nas vodi na sončne pašnike resnice, veselja in miru.
Jezus je pastir in vrata ovcam Evangelij (Jn 10,1-10)
Jezus je pastir in vrata k ovcam! To nam sporoča današnji evangeljski odlomek. Zgodovina nam pričuje (in tudi danes ni nič drugače), da se mnogi postavljajo ljudem za voditelje, odrešenike, osvoboditelje. Koliko je človeštvo že pretrpelo in še trpi zaradi takih samozvancev! Po drugi strani pa vidimo neizmerno srečo na tisoče svetnikov, ki so se popolnoma oklenili dobrega Pastirja. Ob poslušanju Jezusovih besed se ponovno odločimo zanj in s tem za svojo časno in večno srečo.
■
tem pa tam molimo do polnoči. Jezus kliče tudi nam: ,,Čujte in molite!" Naj nas ne zadene Jezusov očitek: „Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj?"
Veliki petek Gospodovega trpljenja
Današnje slovesno liturgično opravilo obhaja Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Ne obhajamo Jezusovega pogreba, temveč njegovo zveličavno trpljenje, ki prinaša zmago nad smrtjo.
Liturgično opravilo je razdeljeno na 4. dele: V 1. delu je bogoslužje božje besede (branje beril in branje ali petje pasijona), v 2. delu posebne prošnje za različne potrebe Cerkve in vsega sveta, v 3. delu češčenje svetega križa in v 4. delu sveto obhajilo.
Najbolj pomenljiv obred današnjega svetega opravila je češčenje križa. Do Jezusove smrti je bil smisel trpljenja zakrit našim očem. Jezusova predanost Očetu in ljubezen do nas, ki doseže svoj višek v daritvi na križu, odkriva skrivnost trpljenja. Vabi nas, da se vedno znova ozremo na križ, ki daje smisel našemu življenju, trpljenju in smrti.
Velika sobota
Danes se Cerkev mudi pri Jezusovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Oltar je zakrit, maše ni. Ta dan lahko delimo obhajilo samo kot sveto popotnico. Ob primernem času je blagoslov velikonočnih jedil.
Blagoslov jedil
Blagoslov velikonočnih jedil je lep
slovenski običaj. Brez njega si skoraj ne moremo predstavljati velikonočnih praznikov. Običaj je gotovo izraz vere naših prednikov, ki so z blagoslovom jedil hoteli priklicati božji blagoslov v svoje domove. Blagoslov velikonočnih jedil naj v nas zbudi smisel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozarja na božjo bližino prav v teh dneh. Blagoslovljena jedila imajo tudi svoj posebni pomen: vsa se nanašajo na Kristusa in ponazarjajo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje.
Pirhi pomenijo več stvari. Najprej Jezusov grob. Kakor piščanec sam skljuje lupino in pride iz nje brez tuje pomoči, tako je tudi Jezus sam s svojo močjo prišel iz zaprtega groba. Rdeči pirhi pomenijo kaplje Jezusove krvi, ki so polzele iz njegovega čela že v vrtu Getsemani, posebno pa na Kalvariji.
Velikonočno jagnje, vstalega Jezusa, pomeni meso. Navadno je to šunka. Ob uživanju blagoslovljenega mesa naj bi se kristjani spominjali Kristusovega telesa, ki je bilo darovano na križu na naše odrešenje.
Kolač spominja na trnovo krono, ki so jo vojaki po bičanju dali Jezusu na glavo.
Hren pomeni žeblje, s katerimi so mu pribili roke in noge na križ.
Velikonočna vigilija
Vigilija (bedenje) pomeni veselo pričakovanje Kristusove vrnitve v molitvi in petju. To je noč vseh noči, pričakovanje jutra, ko je Jezus zdrobil verige smrti in vstal kot zmagovalec. Bogoslužje velikonočne vigilije vsebuje štiri dele: slavje luči, besedno, krstno in evharistično bogoslužje.
V prvem delu ob ognju in velikonočni sveči razmišljamo o tisti pravi luči, ki je Kristus.
Slavje luči nas uvede v prvi temeljni del vigilije: v besedno bogoslužje, ki nam v zgoščeni pripovedi prikazuje zgodovino odrešenja. Berila niso samo zgodovina, tudi ne smo zgledi, prav tako ne samo pouk, temveč so zgodovina, ki se je enkrat začela in se sedaj nadaljuje in uresničuje. Tudi mi smo včlanjeni vanjo. Oznanjevanje in premišljevanje božje besede je središče vsakega krščanskega bedenja. Po berilu iz pisma apostola Pavla vsi vstanemo in duhovnik prvikrat zapoje alelujo, ki je utihnila na začetku postnega časa. Trikrat jo zapoje, vselej više, vselej mogočneje. V tej kratki besedi - aleluja - je povzeto vse odrešenjsko veselje velikonočne vigilije in vsa njena vsebina.
Po slovesnem evan-gelj-skem oznanilu Kristusovega vstajenja je krstno bogoslužje z blagoslovitvijo krstne vode in morda s krstom nekaterih. To nam nazorno pokaže, da deluje krst v moči Kristusove smrti in vstajenja. Obhajati veliko noč pomeni preiti s Kristusom iz smrti v življenje. Vse navzoče občestvo s prižganimi svečami v rokah obnovi krstno veroizpoved in krstne obljube.
Evharistično slavje v čast vstalemu Kristusu naj bo na to sveto noč naša zahvala Očetu, ki nam je dal Sina, križanega in od mrtvih vstalega.
Aleluja!	■
S križa se sklanjaš
S križa se sklanjaš, mi roko podajaš, vso prebodeno, s krvjo prepojeno, roko dobrote za revne sirote, da bi bil dober, kot ti si bil dober.
Arh. Božidar Bajuk: KRIŽANI
Residencia Universitaria Salesiana.
Cordoba, 1963
S križa se sklanjaš, srce mi poklanjaš, vse prebodeno, s krvjo prepojeno, polno ljubezni, ki zdravi bolezni, da bi te ljubil kot ti si me ljubil.
S križa se sklanjaš, rešenje naklanjaš, v boli rojeno, s krvjo prepojeno, solze kesanja, objem odpuščanja, da bi te ljubil in tebi le služil.
DOPOLNILO K POROČILU
o slovenskih sobotnih šolah v Argentini
Pri učiteljskem osebju Šole Franceta Balantiča v San Jus-tu je pomotoma izpadlo ime učiteljice Marte Petelin.
VELIKA NOČ JE PRAZNIK DOKONČNE ZMAGE ŽIVLJENJA NAD SMRTJO___________________
„ r x	^ c; x jc ^	-c >r , ' "	‘ r	r	f	V "
„TVOJ JE VSTAJENJA DAN"
ANTON STRES
pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dan.”
Simon Gregorčič
T7- rščanski praznik je velika noč. Kristjanov 1^ dan je dan vstajenja. To se vidi tudi po tem, -L V da je ta praznik veliko manj kakor božič razkristjanjen in oropan svoje izvirne krščanske verske vsebine. Zato ga obhajamo samo kristjani, drugih ne zanima. Razumljivo. Rojstvo je splošen pojav in blizu vsem ljudem. Vstajenje od mrtvih pa je edinstvena izjema in brez izrecne krščanske vere velikonočno praznovanje izgubi smisel. Brez vstalega Jezusa iz Nazareta ostanejo le še zajčki, piščančki in mačice.
Velika noč je praznik dokončne zmage življenja nad smrtjo in ljubezni nad grehom, odrešenje, ki ga lahko v naš svet, podvržen minevanju in ponavljanju, vnese samo Bog.
Vse na tem svetuje prehodno in se lahko ponovi. Samo človek in ljubezen ne. Samo enkrat se resnično ljubi. Zato Jezusove zmage ne more nič več postaviti pod vprašaj. ,,... Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt nad njim nima več oblasti” (Rim 6,9).
Menjave in nestalnost vsakega dosežka čutimo vsi. Še bolj nas prizadevajo najrazličnejši porazi in neuspehi. Posebno močno nas boli, če imamo občutek, da je krivica na pohodu, da laž zmaguje in da sebičnost prevladuje. Boli nas, ko je zasramovanju izpostavljeno Božje kraljestvo ter naše narodne in krščanske svetinje. V ta mrk in noč naše pobitosti in razočaranj, v katerih smo podobni zbeganim učencem, posije luč velikonočne sveče kot obljuba dokončnosti. ,,Ne bojte se! Mir vam bodi!”
Velikonočna luč se seveda hrani s krvavim potom na Oljski gori, s silo poslednjega napora na križevem potu in pretočene krvi na križu. Dokončnost in popolnost zmage poganja iz dokončnosti in Popolnosti ljubezni. Niti umor Božjega Sina ne more omajati Boga v njegovem temeljnem namenu - našem odrešenju. Bog spremeni naš zločin v naš blagoslov. Tako je Božja zvestoba. Velika noč je njeno poslednje razodetje in potrditev.
V svetu, kjer ni običajno, da se človek zaveže s tako ali drugačno življenjsko obljubo za vse življenje, ima velika noč posebno sporočilo. Govori nam torej tudi o Božji nezlomljivi zvestobi. Zato naša
vera nima nič opraviti z večnim vračanjem in ponavljanjem enega in istega. Naše življenje ne bo večno poskušanje in tudi ne dolga veriga popravnih izpitov kot v kakšni reinkarnaciji. Bog se je zavzel za nas in nas dokončno „prestavil v kraljestvo svojega Sina”, ker je njegova ljubezen dokončna in njegova zvestoba neomajna.
Bog ni odnehal, zakaj bi potem odnehali mi. Tistih, ki verujemo v Vstalega Gospoda, ne morre nič prestrašiti in nič omajati. Vzleta nam ne morejo vzeti osebni neuspehi v moralnem in krščanskem duhovnem prizadevanju. Tudi ne lenivost institucije, teža preteklosti in pridobljenih navad, ki velikokrat ovirajo cerkvena občestva ali narodno skupnost v njenem hitrejšem napredovanju. Najmanj pa nam po tem, ko smo kot sestavni del velikonočnih praznikov obhajali veliki petek, more pognati strah v kosti stopnjujoče se sovraštvo do Božjega kraljestva in do Cerkve, ki že skoraj z vsake časopisne strani in z vsakega zidu kaže svoje zobe. Sicer pa naši glavni sovražniki tako ali tako niso zunaj nas, temveč v nas. A tudi zaradi teh se ne bomo ustrašili. V iskanju ,,Božjega kraljestva in njegove pravice” v nas in okoli nas ne bomo odnehali, saj verujemo v Boga, pri katerem „ni nič nemogoče”. Kaj vse to pomeni, nam je razodela velika noč. Naj bo torej tudi letos za nas vse vesela in blagoslovljena!	m
Kakšen je bil vstali Jezus?
FRANCE ROZMAN
""X T a to vprašanje bi najlažje odgo XI vorili, če bi nam o tem kaj -L povedali evangeliji ali kakšna druga novozavezna knjiga. Evangeliji ne povedo niti tega, kako je Jezus vstal od mrtvih, ampak posredujejo samo razodeto resnico o vstajenju. Medtem ko o angelu na grobu povedo vsaj nekaj, o Jezusovi zunanji podobi ne povedo ničesar.
Njegovo telo zagotovo ni bilo tako, kot je bilo zemeljsko. V ničemer ni bilo več ne kakovostno ne količinsko vezario na biokemično substanco prejšnjega telesa. Vstajenjsko telo je povsem drugačno od zemeljskega.
Sicer pa telo ni edino, kar določa človekovo osebo, pa tudi kolikor jo določa, se nenehno spreminja. Celice v njem nenehno odmirajo in nastajajo nove, tako da 18-letni človek nima niti ene od tistih izpred 10 let, vendar je kljub temu isti človek. Tako ločimo telo dojenčka, otroka, mladostnika, odraslega človeka, starčka. Katero od teh teles je najbolj ustrezna oblika istega človeka? Morda telo, v katerem umrje? Če je bilo telo prav takrat do kraja izmaličeno, ali bo potem ostal človek tak vso večnost? Vstajenjsko telo ne more biti podobno nobeni obliki zemeljskega telesa. To je na novo ustvarjeno telo, kije istovetno z zemeljskim - nihče ne more imeti telesa nekoga drugega. Ker se je vstali Jezus prikazal v telesu, kakršno so imeli vsi najbolj v spominu -ohranil je celo znamenje žebljev na rokah in nogah in znamenje sulice na prsih, da ga ne bi nihče zamenjal s kom drugim- si je pač privzel to telo, da je z njim najbolj prepričal tiste, ki se jim je prikazal. Jezus je naredil čudež in si samo privzel to telo, ni pa po vstajenju živel v tem telesu.
Vstajenjskega telesa si sploh ne moremo predstavljati, kakor si tudi vstajenja ne moremo. Apostol Pavel se zelo različno izraža, ko govori o vstajenjskem telesu. Imenuje ga „ne-besno telo” (1 Kor 15,40), »duhovno telo” (1 Kor 15,43), »neminljivo” (1 Kor 15,53) in »neumrljivo telo” (1 Kor 15,54). S temi izrazi pove, da ima od mrtvih vstali človek tudi telo, ne pove pa, kakšno je to telo. Gotovo je drugačno od zemeljskega, kajti kar je umrljivo, si mora obleči neumrljivost (1 Kor 15,53). Bog bo preprosto človeku ustvaril novo telo, tako da bo vstal
z dušo in telesom. To novo telo je skrivnost, kakor je tudi vstajenje skrivnost. Iz razodetja samo vemo, da tako telo res je - v Kristusu je že udejanjeno - ne vemo pa, kakšno je. Vendar je to dovolj. Skrivnosti so predmet verovanja, ne gledanja.
Tudi to, da evangeliji ne povedo, kakšno je bilo Jezusovo vstajenjsko telo, potrjuje pristnost evangelijev. Ljudje bi sicer radi videli nebeške stvarnosti, toda dokler smo na tej strani smrti, nam to ni dano; vanje moramo verovati, tako kakor moramo tudi v Boga le verovati.	■
Vstal je, aleluja
RAFKO VODEB
Bratje in sestre, vstal je Kristus, naše darovano Jagnje, aleluja!
Nedeljski svit, tišina, prazen grob, Marija Magdalena v solzah -in tisti glas „Marijal", tisti glas! „Učenik!'' In veruje.
Prazen grob, povoji in prtič.
Vstopi Peter in le vidi.
Potem pa Janez: vstopi, vidi in
veruje.
Kakor učenca v Emavsu, ko je prelomil Kruh, dokaz in znamenje Ljubezni: spoznava ga le, kdor misli, gleda in posluša s srcem.
Praznujmo, sestre, bratje, na križu sta umrla greh in smrt, v Njegovi krvi smo odrešeni, ker Vstali ne umrje več.
Ob krstu smo umrli z Njim in vstali
in zdaj smo ko zaklad z Njim skriti v Bogu.
Praznujmo zdaj z opresniki resnice, čistosti, zapojmo novo pesem, zapojmo alelujo:
Vstal je Kristus, naše darovano Jagnje, aleluja!
SMISEL IN ODREŠENJSKI POMEN VSTAJENJA
Katekizem Katoliške Cerkve
»Če Kristus ni vstal, je naše oznanilo prazno in tudi naša vera prazna” (IKor 15,14). Vstajenje je predvsem potrditev, kar je Kristus sam storil in učil. Vse resnice, tudi najbolj nedostopne človekovemu duhu, postanejo utemeljene, če je Kristus z vstajenjem dal dokončen dokaz za svojo oblast, kot je bil obljubil.
Kristusovo vstajenje je izpolnitev starozaveznih obljub in obljub samega Jezusa med njegovim zemeljskim življenjem. Izraz »kakor je v knjigah Svetega pisma” nakazuje, daje Kristusovo vstajenje izpolnilo te napovedi.
Resnica o Jezusovem božanstvu je z njegovim vstajenjem potrjena. Rekel je: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da sem jaz. Vstajenje Križanega je dokazalo, daje bil res jaz sem, Božji Sin in Bog sam. Vstajenje je dopolnitev učlovečenja Božjega Sina.
V velikonočni skrivnosti je dvojen vidik: s svojo smrtjo nas rešuje greha, s svojim vstajenjem nam odpira dostop do novega življenja. Vstajenje je najprej opravičenje, ki nas spet postavlja v božjo milost, da bi prav tako, kakor je Kristus po svojem veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi vstopili na pot novega življenja. Obstaja v zmagi nad smrtjo in v novi deležnosti milosti. Uresničuje posinovljenje, kajti ljudje postanemo Kristusovi bratje, kakor Jezus sam imenuje učence po svojem vstajenju. Bratje ne po naravi, marveč po daru svoje milosti, ker to posinovljenje daje stvarno deležnost pri življenju edinega Sina, ki se je v polnosti razodelo v njegovem vstajenju.
Končno je Kristusovo vstajenje - in vstali Kristus sam - počelo in izvir našega prihodnjega vstajenja. V pričakovanju dovršitve vstali Kristus živi v srcih svojih vernikov. V njem kristjani že okušajo moči prihodnjega sveta in njihovo življenje Kristus priteguje v naročje božjega usmiljenja, da bi ne živeli več sebi, ampak tistemu, kije za nas umrl in vstal.
leposlovje______________________________________________
<\? c? ‘v’ <^° 'v? c° v ^1 v? <x7 v? <v> V V WWWWWWW V
Gostišče v Emavsu
ALOJZ REBULA
"T Tečer je bil kakor drugi, tisto \ / pomlad: mrzlikast in puščoben, V še brez cvetja po vrtovih. Samo forzicija je razsvetlila gredo pred hišo.
Nekako mi ni šlo v račun, da se Mnazon z vrvjo v rokah odpravlja nekam po drva.
„Kaj ti je?” je vprašal.
„Nič,” sem rekla. „Samo da žena ima rada moža vsaj zvečer pri sebi, če se je že ves dan potepal.”
,,Potepal! Drugič se boš šla ti pogajat z mizarjem. In izbirat vino...”
,,Ko da bi moralo gostišče v Emavsu točiti kaj vem kaj!”
,,Če ne feničanskega, vsaj pošteno judovsko vino,” je rekel in šel.
Ostala sem sama. Otroci se še niso vrnili z lekcije v sinagogi, tudi zadpji gostje, neki Sirijci s kamelo, so bili odšli.
V kuhinji sem nastavila na ogenj lečo, ko sta prišla. Zaslišala sem vrata in opazila, kako sta čudno vstopila, ko da puščata naprej še nekega tretjega.
Bila sta mlajša moška, nekako enakih let, takole med trideset in štirideset. Oba bolj popotniško opravljena, vsak s svojo palico v roki, vidno vznemirjena.
Pozdravila sta in sedla. Sedla sta bolj narazen, kot bi bilo pričakovati; ko da je med njima neki tretji. Tudi izgovarjanje je bilo čudno, ko da ne govorita sama, ampak je med njima še nekdo.
Naročila sta kruha in vina. Prinesla sem oboje. Spet tisti čudni vtis, da nista sama.
Toda kaj bi mislila o tistem, živeli smo v dovolj čudnih časih, iz mesta so Prihajale nemogoče vesti, Rimljani so Patruljirali okrog templja, oni galilejski Prerok naj bi bil zginil iz groba...
Kuhala sem naprej lečo in tu pa tam pogledala h gostoma, če bi jima Postregla še s čim. Razgovarjala sta se tiše, v nekakšni čudni zbranosti.
Nenadoma je planil k meni eden izmed njiju z mošnjo v roki.
,,Plačam, za tri.”
„Dva sta bila.”
„Vzemi, kot sem rekel!”
Stopila sem v sobo. Oni drugi je zavezoval popotno vrečo. Na mizi so bile tri kupe. Toda ali nisem bila prinesla smo dve?
,,Tri si prinesla,” je rekel oni, ki je Plačeval. „Naročil sem tri in si uboga-
la.”
,,Potem se nisem zavedala, kaj delam...”
„Saj se tudi midva nisva...”
,,Kako, da se nista?”
„Ne vidiš, kakšna sva? Da sva pijana? Pa ne od tvojega vina!”
„Od vstajenja sva pijana!” je rekel drugi.
„Kaj je torej bilo?”
,,'Tamle smo sedeli trije, da veš.”
,,Trije?”
,,Kakor tu stojiš. Poglej tamle drobtinice, ki jih je pustil oni tretji...”
,,Da je jedel z vama?”
„In pil.”
„In potem?”
!,Zginil.”
„Vrata ni nihče odprl,” sem rekla. »Gospod ne potrebuje vrat, da vstopi.”
»Gospod?”
»K^j pa misliš,” je rekel oni drugi, že viseč proti vratom, ko da se mu neznansko mudi. »Te dni se dogaja nekaj, kar se ni, odkar svet stoji.” »Povejta, no! Kam silita?”
»Si kaj slišala o Jezusu iz Nazareta?”
»Kaj ne bi!”
»Ko je še živel, je rekel, da bo tretji dan vstal od mrtvih. In to je naredil. Mož beseda! In prejle je bil z nama.” »Se je vama predstavil: jaz, Jezus?”
»Tega ne naredi z besedo. Naredi z blagoslovom kruha. Po tem sva ga spoznala. Adijo!”
»Kam pa?”
»V Jeruzalem!”
»Nista pravkar prišla od tam?”
»Kaj za to? Naši prijatelji tam morajo zvedeti, kaj sva doživela!”
»Kar tako naj bi šla, ko se nista niti odpočila?"
»Potem ko si videl Gospoda, nimaš več nog. Imaš perutnice.”
»In zdaj, ponoči? Takole sama?” »Odkar je Gospod vstal, bo on z nama. Nismo več sami. Adijo!”
Obstala sem na vratih in nekaj časa sledila njunim korakom. Nista hodila. Tekla sta. Dolgo se je slišalo, kako tečeta. Bila je tiha noč.
Mnazon se je vrnil z bremenom in ga odložil pred vrati.
Povedala sem mu, kar se je zgodilo. Od začudenja je sedel na breme. »Če je poklical iz groba onega Lazarja iz Betanije, zakaj ne bi tudi sebe?” je rekel. In ko je nekaj časa molčal, je rekel: »Da bi bilo kaj iz tega!” »Kaj naj bi bilo, Mnazon?”
»Nekaj drugačnega, kot je vse. Nekaj popolnoma drugačnega. Da bi človek drugače hodil, drugače videl, drugače tipal...”
Mnazonu gre rado na slutenje. A tudi mene se je kaj vem kako neznansko dotaknila noč.
V temi sem stopila na gredo k for-ziciji, nalomila nekaj vej in jih dala v vazo na mesto, kjer je sedel nevidni gost.

Ceščenje Marijinega brezmadežnega Srca
ANTON NADRAH
Zakaj uporabljamo ime Srce?
To ime za Jezusa in Marijo uporabljamo najprej zato, ker sta ga v posebnem razodetju zase izbrala Jezus in Marija. Besedo srce pogosto uporablja Sveto pismo. Srce je sedež notranjega življenja, najbolj notranje jedro človeka, simbol vsega najplemenitejšega v človeku, predvsem njegove ljubezni. Pomeni osebo samo z njeno duhovno globino, zlasti z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Vse naše misli, besede in dejanja izvirajo iz naše notranjosti, iz našega srca. Tudi naša vsakdanja govorica daje besedi srce tak pomen. Govorimo o čistem, plemenitem, velikodušnem, materinem srcu.
Kadar govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na Jezusovo in Marijino osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Častiti Srce Jezusovo se pravi častiti Jezusovo osebo s posebnim poudarkom na njegovi odrešenjski ljubezni. Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati Marijino duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in do ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po svojem brezmadežnem Srcu.
Marijino notranjo lepoto radi ponazarjamo s podobami Marijinega Srca. Te predstavljamo na njenih prsih vidno njeno telesno srce, okrašeno z različnimi simboli. Iz srca plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Mariino ljubezen do Boga in do ljudi. Srce včasih prebada meč, ki spominja na veliko Marijino trpljenje, zlasti pod križem njenega Sina Jezusa, kjer seje spolnila preroška napoved starčka Simeona. Srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in njene druge kreposti. Pri fatimski Mariji pa je njeno srce obdano s trni, ki pomenijo naše grehe.
Marijine želje o češčenju
Tema o Marijinem brezmadežnem Srcu je nedvomno najbolj edinstveno in najbolj izvirno, lahko bi rekli sredi-
ščno fatimsko sporočilo. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in spravni značaj prvih sobot sta bila sicer znana že pred Fatimo. Fatimsko sporočilo pa je oboje zelo poživilo in postavilo v novo luč, zlasti v zvezi s posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Devica Marija je pri drugem prikazanju Luciji sporočila njeno življepjs-ko nalogo - razširitev pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca: „Je-zus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca (...). Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.”
Hijacinta je pogosto ponavljala: „Dobro Srce Marijino, bodi moje re-šenje.” Pred odhodom v bolnico je Luciji naročila: „Se malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na
svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milost, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker gaje Bog njej izročil.”
V	tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija znova povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do njenega brezmadežnega Srca, da bi z njo rešil duše grešnikov večnega pogubljenja.
V	prvi polovici 20. stoletja se je češčenje Matere Božje v Cerkvi zelo poudarjalo, kar je leta 1950 privedlo do razglasitve verske resnice o njenem vnebovzetju. V drugi polovici našega stoletja je zlasti med teologi zanimanje za Devico Marijo stopilo v ozadje, v ljudski pobožnosti pa se je še naprej ohranjalo, kar dokazujejo množična romanja v znana Marijina svetišča, zlasti v Lurd in Fatimo.
V	zadnjem času je tudi med teologi več zanimanja za ljudske pobožnosti in za našo duhovno Mater
in njena sporočila. Čeprav ta sporočila nimajo iste veljave kakor Sveto pismo, so skladna z njim in vodijo k pjemu in zlasti k Jezusu Kristusu, ki je središče razodetja. Hladen odnos do Matere Božje je bil vedno znamenje upadanja vernosti. Poživitev češ-čenja naše duhovne Matere najbolj zanesljivo vodi k poživitvi vere, upanja in ljubezni do Boga. Smemo pričakovati in v ta namen tudi kaj storiti, da bo v tretjem tisočletju za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca več zanimanja, kakor ga je bilo doslej-Seveda mora biti poudarek na življenju, na posnemanju Marijinih kreposti, zlasti ljubezni, ki jo ponazarja srce. Marija ne potrebuje našega češčenja, pač pa mi tako zelo potrebujemo njene materinske pomoči. Ko častimo Marijino brezmadežno Srce, pripravljamo svoje srce za Božje darove, ki jih prejemamo po Mariji, srednici vseh milosti.
SLOMŠEK, UČENIK za vse čase
ZORKO SIMČIČ
lomškovi odgovori so kdaj otro-ško preprosti, drugič spet odra-slega - šokirajo. Kaj bi povedal staršem, otrokom, vzgojiteljem, duhovnikom, politikom? Kaj govori, ko živimo v svetu, ki danes morda res že ne kaže več izrazitega sovraštva do Boga - mimo so časi, ko so nosilci „nove religije” zažigali cerkve - ko pa so tu časi indiference do vsega transcendentalnega, presegajočega, in te brezbrižnosti ne opazujemo samo v okolju, ki nas obdaja, ampak kduj tudi že med kristjani samimi?
„Prava vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike.”
Besede „za vse čase”. „Luč”, ki ni vrednota samo ob nedeljah ali samo, kadar živimo med kristjani, in „ključ”, ki drži pokonci narodno zavest, vrednota, pa če sem se rodil v Sloveniji ali Pa lye na... Japonskem (ko bi bilo -kajne - težko reči: „Jaz sem Japonec, saj sem se na Japonskem rodil...”). Materin jezik je izraz zvestobe svojim koreninam, rodu, je stvar krvi („ki ni voda...”), sad duha, kije narod ustvarjal, je - bi dejal Wilhelm von Humboldt ' ,.pravzaprav zares pravi narod”.
Toda Slomšek nam daje desetine tudi povsem drobnih, kar recimo, vsakdanjih praktičnih nasvetov.
Kaj nam, recimo, govori ta „oče slovenske šole” o šoli? Kako je z naši- j nti šolami - za časa Slomška so bile, kakor pravi, ,,mrzle ledenice” (in da- j Ues ob poplavi pozitivistične pedagogike je nevarnost, da to spet postane- i Jo...) - kako z učenci, kako z učitelji? j
Otrokom:,, Jasno jutro je! Zlata zarja vam sije; zdaj je nauka zlati čas ravno za vas!” Pove pa seveda tudi, da „kdor z naukom nor-°a brije, sam sebi končno vrat zavije...” Ali pa: „Ako Savica brz-na nisem, tudi mogočna Sava ne bom...”
Kaj pove učitelju - v najširšem pomenu besede?
,,Vašemu težavnemu poklicu -zelen rožmarin!” Pa razmišlja: „Ka-lc°r ljubo sonce oživlja zemljo, katero osije, tako naj vsak učitelj asvetljuje šolo, v katero pride... Učenik mrtev ko les, mrzel ko led 'Učenci pa živi ko ogenj, se slabo
strinjajo. Srca učencev se odmikajo učeniku tako dolgo, da šola zamrzne, svet nauka pomrje in ne da pravega sadu.”
Predvsem pa: „Hočeš druge vneti, moraš sam goreti.”
Starše prosi, naj bodo strogi do otrok, vendar pa tudi mili. Pa se spet obrne k mladim: „Mladeniči hočejo več vedeti kakor možje s sivo glavo. Učenci bi radi svoje učitelje strahovali... Glej, svet vreje kakor močno novo vino. Po takem vinu rada glava boli...”
Glava boli... Je to bilo napisano leta 1840 ali zdaj, včeruj?
Ob naši že leta trajajoči diskuziji, ali naj bi šola samo izobraževala ali tudi vzgajala: Slomšek je prežet od prepričanja, da mora tudi vzgajati, vendar... „svet se po samih šolah ne poboljša, ako starši pravega dna ne položijo...” (...)
Kaj pove staršem, ki so dostikrat pod vplivom okolja, v katerem so „otroci edini privilegiranci”, kjer se otrokom vse dopušča, kjer je figura očeta že skoraj povsem izginila? „Za mladino je bolje biti brez denarja, kakor pa biti brez vladarja.”
Kaj nam pove, kadar opravičujemo mlade, „ki so pač mladi, kdo ni bil!”, ki se zabavajo in je to lepo in prav, ko pa gre kdaj za zabave, ko starejši ob njih ne bi smeli molčati? Kaj bi dejal, ko se mnogi zaskrbljeno sprašujejo, kam razne zabave peljejo, pa jim drugi odgovarjajo: „1, dobro, dobro, ampak nikar ne strašite! Tako daleč pa naši vendar ne bodo šli...”
„Prijatelj, kamen se zviška za-toči in ne jenja, dokler v globini ne obleži...”
Tomaža Akvinca „Parvus error in principio” (Majhna pomota na začetku)... je kakor mimogrede dobil domačo, sončno prispodobo.
Kaj pove Slomšek današnjemu svetu, ko je eden prvih razlogov razsula družbe „amathia”, „ignorantia”, ignoranca, a ne v pomenu, da česa ,,ne vemo”, „ne vidimo”, ampak ko gre za Sokratovo „amathio”, ko nečesa nočemo videti, ko nam mapjka učljivos-ti? „Dva sovražnika sta vsega dobrega: 1. ’Tega ne potrebujem’ in 2. ’To že tako znam...’”
Če velja arabski pregovor, da je Bog dal vsakemu narodu preroka, ki govori v njegovem jeziku, potem je za nas to gotovo Slomšek. Naj vzamemo „pro-fetes” v kateremkoli smislu, bodisi prvotnem, ko je to „nekdo, ki govori namesto drugega” (svetopisemsko „namesto Boga”), bodisi ko je to človek, „ki napoveduje”, vedno gre za nekoga, ki nuj ljudem tolmači „zna-1 meuja časa”, kaže na vzroke (razloge) T
19. decembra 1998 je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu VIKTORIJA KASTELIC, hči Aleksandra in Gabrijele roj. Tomazin. Botra: Monika Tomazin in Toni Kastelic. Krstitcl j: Mons. Jože Škerbec.

in opozarja na učinke (posledice).
Kljub veselim značajskim potezam pri Slomšku je zlasti v njegovih zadnjih pisanjih in govorih vedno najti kakšno s preroštvom povezano misel. Najsi piše življenjepise svojih rojakov, ali pa zapisuje zanimivosti s potovanj, ali pa govori o slovenstvu - vedno je nekako zazrt v preteklost. Tudi pri njem se pokaže, da samo jasen pogled na preteklost pripelje človeka do razumevanja sedanjosti in seveda tudi do možnosti predvidevanja prihodnosti. Zlasti ob prebiranju pjegovih pridig skoraj ni mogoče ne pomisliti na tisto, da „smo pogosto preroki drugim samo zato, ker smo dobri poznavalci lastne zgodovine”. In tista na prvi pogled zgolj duhovitost, da je „zgodovinar prerok, ki ima obraz obrnjen v preteklost”, v resnici dobro pojasni, odkod pri Slomšku povezava med ljubeznijo do preteklosti in jasnim pogledom v prihodnost.
Kot svetopisemskemu Samuelu „Bog ni pustil, da bi se katera njegovih napovedi ne spolnila”, se zdi, da je tako - mnogokrat žal - tudi pri Slomšku. Pa naj napoveduje, kaj se bo zgodilo z Evropo, pa naj govori o posledicah komunizma - smo leta 1840! - ali pa, recimo samo, ko prijatelju na eni svojih škofijskih vizitacij na vprašanje, kaj misli o bodočnosti slovenščine, napove: „Slovenščina bo napredovala, ali vera med Slovenci bo pešala.”
Toda ker so se pjegove napovedi uresničile, ne bo dvoma, da se bodo spolnile pa tudi druge njegove „pre-rokbe”. Danes, ko razni psevdofilozofi govoričijo o „koncu zgodovine”, še prej seveda o „koncu narodov”, kaže misliti, da je dolga desetletja pred kakim Kardeljem bilo slišati o smrti narodov. Sicer pa je to slišati tudi še danes, in to od ljudi, ki se trkajo na svoje narodoljubne prsi, hkrati pa pisarijo o ,,narodu kot preživeli kategoriji”. Slomšek je takrat ob napovedih smrti slovanstvu in slovenstvu mirno odgovarjal: „Poslušaj, ako pamet imaš; pak škoda je besede zavoljo tebe tratiti, nič drugega ne rečem kakor to, da premisliš: prej bode sonce se okoli zemlje sukalo, pak ne zemlja okoli sonca, poprej ko bode slovenstvo izkoreninjeno, preden se slovenstvo v eno drugo ljudstvo, kakor sonce v zemljo, spremeni.”
Kaj bi nam danes dejal, ko dostikrat tudi mi - ne da bi se zavedali -samo ponavljamo za Lutrom, pa čeprav morda z drugačnimi besedami: „Nuhr der Glaube...”? Samo vera, sa-
mo milost, samo Sveto pismo. Ponovil bi nam, kar je govoril svojim duhovnikom, kar pa veti a tudi za laike: „ Treba se je samoposvetiti. A zato je treba negovati tudi znanost. Vzemi soncu svetlobo, vzemi duhovniku znanje, pa si bosta enaka...”
Slomšek ve, kje je mesto razumu, kje intuiciji; če kdo, se on zaveda nevarnosti racionalizma, ki dostikrat zraste iz prevelikega poudarka na razumu, še večkrat pa iz tiste razumnosti, „na katero se nikar ne zanašaj”. In vendar govori: „Božje razodetje bodi sonce naše vednosti, modroslo-vje pa mesec, ki spremlja svetlobo od sonca.” In nekje drugje, ko navaja svetega Bernarda, dodaja, da,,znanje samo brez ljubezni napihuje in ljubezen - pa bi isto lahko dejali tudi o veri ali upanju - brez znanja zablodi... samo znanje z ljubeznijo zida”.
Kaj pove očetu, materi, ki sta si pravilno vzgojila vest, po vesti tudi ravnala, pa se vendar bojita, da se bo otrok - svobodno voljo ima! - izgubil? Ob vsem trpljenju, ki ga je pri svojem delu doživljal, diha (kakor pravi Franc Kovačič) iz njegovih pisem in dejanj „neka ljubka veselost”. „Tu ni strahopetnega omahovanja in črnogledega obupavanja,,, piše Slomškov življenj e-pisec. In to, ko je Slomšek vendar marsikako noč prebedel v skrbi za svoje rojake. „To svoje zaupljivo in veselo naziranje o dogajanju sveta in borbah, ki jih vsaka dobra stvar mora izvojevati, je izrazil prijatelju (Piklu): 'Vse, kar je trpko na svetu, ima svoj dan vstajenja.’”
Kaj pove tistim med nami, ki skušajo v mladih rodovih ohranjevati zvestobo in ljubezen do slovenstva, ki pa slišijo očitke, kakršne je slišal Slomšek iz avstrijskih vladnih krogov, kjer so ga zaradi dela za svoj narod črnili kot narodnega prenapeteža? „Ravno te dni so mi višji škof in kardinal Schwarzenberg pomenili, da se mi (na Dunaju) slovenstvo očita. Pa mene to očitanje kar ne moti; mislim, da naj vsak dela po svojih okoliščinah, ali to že svetu ugaja ali ne. Tisti, ki me sodi, je Gospod. Slovenka me je rodila, Slovenka meje dojila, naj me Slovenščina tudi sina hvaležnega ima...”
In ne: „Kaj bodo rekli drugi! Kaj bodo mislili o meni!” Qui autem judi-cat me...
Kaj bi dejal našim mladim, ko živijo v svetu, ki zahteva vedno več svobode? Ne samo politične! Ki zahteva „avtonomnost” na vseh področjih...
GLASBENIK PRIMOŽ RAMOVŠ
Januarja je umrl v Ljubljani eden najvidnejših slovenskih skladateljev in orgelskih mojstrov. Ramovš seje rodil v Ljubljani leta 1921 kot sin jezikoslovca prof. Frana Ramovša. Glasbeni študij je dokončal pri Slavku Ostercu, izpopolnjeval pa se je v Rimu na Akademiji svete Cecilije. Pri 17. letih je leta 1938 začel igrati na orgle pri šolskih mašah v Kri-ževniški cerkvi. Od tedaj je 60 let redno vsako nedeljo igral na orgle, najpogosteje na uršulinske, stolniške, frančiškanske in šempetrske, pa tudi po drugih cerkvah v Sloveniji. ,,Ko z orglanjem sodelujem pri masi, se mi zdi, da me vsaka maša pomladi... in vselej se mi dozdeva, da z duhovnikom pri oltarju somašujem s kora z govorico glasbe," je dejal. Od profesorja Premrla si je osvojil rek: ,,Kdor poje, dvakrat moli, kdor pa orgla pri maši, trikratno moli." Med revolucijo je bil pri domobranski godbi. Maja 1945 so ga iz zapora rešili očetovi kolegi z univerze. Ko je zvedel za holokavst v Kočevskem rogu in na Teharjah, je skomponiral simfonijo Pieta, ki so jo izvajali na žalni proslavi ob 50-letnici v Cankarjevem domu. Napisal je okoli 400 del instru-
„Ne pozabite! Kolikor večja je naša svoboda, toliko večja je naša odgovornost pred Bogom.”
Kaj pove javnemu delavcu, politiku, ki se zaveda, daje res, kar je naš Plečnik rad ponavljal: „Največja umetnost je ljudi skupaj držati”? Kaj bi povedal on, ki je vedel, da brez vsaj osnovne edinosti med ljudmi nobena pot v bodočnost ni mogoča? „Seme razkolništva neprestano med Slovenci kali in vsak napredek ovira in kasni...”
SISTEM JE DELOVAL TUDI TAKO, DA JE ZLOMIL VSAKO SOLIDARNOST_______________
\? 9?77 7? 77 77 77 77 77 77 77 77 7? 77 77 77’ 77 77 77 77 77 77 7777 77 7 > 77 77 77 77 77 77177 77 77 77 77 77 77 7:77 77 77 77 77
n.
5.
Ko je prvotni val nasilja minil, in so ostali od časa do časa le še eksemplarični primeri sodnega kaznovanja ali metanja iz služb, se je družba, ali bolje rečeno, so se ljudje privadilil življenju v novih razmerah. Pritisk se je občasno zmanjševal, kot ob koncu šestdesetih let, in se spet stopnjeval, kot skozi sedemdeseta, svinčena leta. Danes je komu težko dopovedati, daje bil tudi ta čas totalitarizma. Hodili smo v Trst, bili so filmski festivali in športni rezultati, življenje je, ob potrebni in zdaj že samodejni previdnosti, teklo naprej. Toda prav na začetku sedemdesetih let je morda imel jugoslovanski socializem še zadnjo možnost, da postane nekako verodostojen. Okupacija Češke in liberalizacija konec šestdesetih je celo marsikoga, ki je bil kritičen, pripravila do tega, da je začel verjeti v možnost nekako demokratičnega socializma. Veliko ljudi je prav tedaj stopilo v Zvezo komunistov. Toda zadnja iluzija je bila kmalu razpršena.
Prišlo je nekakšno Titovo pismo, partija je začela preganjati liberalce in tehnokrate, kmalu se je na nas spet usul stari besednjak o notranjih in zunanjih sovražnikih, sovražni emigraciji in klerikalizmu. Po mojem mnenju je prav v sedemdesetih letih prišlo do splošne družbene amnezije in z njo povezanega oportunizma. Takrat se je dokončno ustalila dialektika bonbonov in biča. Ugodni krediti, zvišan standard, odprte meje, vstopanje v partijo
mentalne glasbe, bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 1977); bibliotekar pri SAZU (40 let), profesor na Srednji glasbeni šoli (16 let), odlikovanec z odličjem sv. Cirila in Metoda (Slovenska škofovska konferenca, 1991), Papežev odlikovanec reda sv. Gregorja Velikega - s stopnjo viteza komendatorja (1997), dobitnik Prešernove nagrade (1983). Ko je zbor Gallus pel na prvo junijsko nedeljo I. 1991 v ljubljanski stolnici in po maši zapel tudi Gallusovo Ecce quomodo moritur justus v spomin Pobitih domobrancev, je petje Gallusa spremljal na orglah Ramovš in po maši 'zjavil o Gallusu, da je kultiviran zbor.
DRAGO JANČAR
zaradi ljubega miru. Hkrati pa dema-goške kampanje v tisku, od katerih je človek lahko obrnil pogled proč, zaporne kazni za nekatere, kar je bilo mogoče spregledati, vzpon malih karieristov, ki so skupaj s starimi trdo-rokci po uničenju liberalne partijske struje zasedli vse, kar se je zasesti dalo.
Liberalni val konec šestdesetih je bil prešibek, da bi vzdržal, in kar je najvažneje: ni bil resnično v opoziciji komunističnemu režimu. Prepletenost trdih totalitarnih metod in mehkih, odprtih možnosti za prilagajanje je v sedemdesetih letih ustvarila družbeno vzdušje, ki se je obdržalo do danes.
6.
V sedemdesetih letih se je ogromno ljudi v Sloveniji tako ali drugače zapletlo s partijo. V zraku je bil še zmeraj duh vsaj nekoliko svobodnejšega časa s konca šestdesetih in tisti, ki smo bili takrat stari okrog dvajset let, smo se takrat nekako svobodnjaško formirali. Ko je prišla partija s starim obrazom in metodami, je nismo prepoznali. Nekateri smo to naivnost plačali. V dneh pripravljanja razstave Temna stran meseca sem prvič po dolgih letih zablodil v labirint dokumentov, sodnih odločb, pisem in vsakovrstnih zapiskov iz časa, ko so me pritisnili k zidu in za kratek čas za zidove.
Danes težko verjamem, da je v
mojih pritožbah in pismih, pa celo v peticijah mojih prijateljev mrgolelo toliko „socialističnih vrednot” in „naše družbe”. Težko rečem, ali sem se sprenevedal ali bal ali je bil to dogovorjeni jezik oportunizma, obredni obrazec, ki ni pomenil nič. Verjetno mešanica vsega skupaj. Vsekakor tudi v svojih očeh ne izpadem vselej ravno junak. Vseeno so me zaprli. Kot so Pučnika, čeprav je v nekaterih spisih skupaj z drugimi perspektivaši zahteval pač pravičnejši in boljši socializem od obstoječega. Jezik in njegove besede niso pomenile nič. Oni so dobro vedeli, kaj kdo govori in kaj v resnici misli. Kaj govori zanje, za sodišče, za javnost in kaj govori svojim prijateljem. Brez dvoma tudi to, kaj govori med štirimi stenami svojega stanovanja. Vse so vedeli. Tudi kako sem se nekomu smešno bahal: ,,Kar naj me zaprejo. Star sem šestindvajset let. Ko bom prišel ven, bom še zmeraj samo sedemindvajset. Potem bodo pa videli.” Vedeli so, da sem razmišljal o begu čez mejo. O mojem privatnem življenju so vedeli vse, kot je neki udbaš pozneje zapisal. Danes mi je jasno, da so me opazovali kot miš v laboratoriju, ki se zaletava ob steklene stene. Nisem jih mogel pretentati, niti malo ne. In samo z mojim malim primerom so zapletli celo množico ljudi, ki so me morali, če že ne glasno obsojati, pa vsaj na teh ali onih sestankih dvigovati roke za mojo ekskomunikacijo, se cmeriti na sodišču ali se zvijati pred udbaši na tajnih sestankih. Da, to je bil totalitarizem. In njegova moč sega daleč, še v današnji čas. Mnogim ljudem kakšna malenkost iz preteklosti, nekaterim samo članstvo v partiji jemlje pogum, da bi se mu odpovedali. Sistem je deloval tudi tako, da je zlomil vsako solidarnost. Ustvarjal j c množico nehotenih sokrivcev. To je tisto, kar danes jemlje moč in jasnost pogleda.
Čeprav mu vsaj glede solidarnosti to zmeraj ni uspelo. Tudi v mojem primeru ne v celoti.
7.
Človek rad pozabi na hude stvari. Se laže je pozabiti na hude stvari, ki so jih preživeli drugi: saj ni bilo vse v
ZAMOLČANE OSEBE, ZAMOLČANA ŽIVLJENJA, ZAMOLČANI GROBOVI
redu, ampak meni se pravzaprav ni slabo godilo. Seveda so zapirali ljudi, a v zaporu je bil zmeraj nekdo drug. Jaz sem si takrat z inflacijskim kreditom gradil hišo ali avto - to je še danes pogosto blebetanje. Res, Zupan je bil dolga leta v zaporu. Toda dobil je tudi Prešernovo nagrado, dvakrat. Izgovorov za to, da bi priznali, kako je vsa družba in velika večina njenih posameznikov padla prav na izpitu solidarnosti, ne bo nikoli zmanjkalo. To je tisto, zaradi česar se bo dediščina komunistične represije še dolgo držala. Ne morejo nam odpustiti svojih grehov, je zapisal Arthur London v Priznanju. In to ne velja samo za hladnokrvne cekajevske in udbovske zatiralce, pač pa za mnoge ljudi, ki se v srcu čutijo krivi, ker so sodelovali, ker niso bili vsaj solidarni z zatiranimi, izobčenimi, zaprtimi in vrženimi iz služb. Ne moremo biti zadovoljni in pomirjeni z dejstvom, da se je na koncu vseeno za vse skupaj in vsakogar posebej nekako izšlo. Tudi ko bi se. Vendar se ni. Za obešene v Murski Soboti se ni. Za mnoge se je končalo s hudimi zapori, boleznimi, revščino, zagrenjenostjo do zadnje ure. Tudi za Ludvika Mrzela se je slabo, strašno slabo izšlo. In potem ko so pisatelja Mrzela uničili, so nas iz šolskih čitank pitali z njegovimi teksti: Bog v Trbovljah.
Če hočemo v zvezi s tem obdobjem kaj razumeti, je treba videti in misliti posamično človekovo usodo. In prepletenost človekovih usod.
Ni bilo dovolj, da so na božični večer aretirali umetniškega direktorja mariborskega gledališča in znanega pisatelja Ludvika Mrzela in ga za sedem let poslali v najstrašnejše zapore, ni bilo dovolj, da so uničili njega, kaznovati je bilo treba vsakogar, ki je bil z njim solidaren. Da komu kaj podobnega ne bi prišlo na misel.
Pred nekaj leti, ko sem bil na kongresu PEN v Torontu, je zvečer v moji sobi pozvonil telefon. Glas na oni strani je zazvenel po mariborsko, vabil me je naslednji dan na kosilo. Bil je Ivan Dolenc, pisatelj, nekaj njegovih dobrih novel sem prebral v Rodni grudi. Pri kosilu sem izvedel, da je bil, takrat mladi diplomirani slavist, v začetku petdesetih let urednik v kulturni rubriki mariborskega Večera. Ko je prišel iz zapora Mrzel, mu je Dolenc poskušal pomagati, tako da je objavil dve njegovi pesmi. Zaradi tistih dveh objavljenih pesmi so ga klicali na Udbo in ga tako pritisnili, da je emigriral. In ne
samo njega, tudi tehničnega urednika, ker jih ni opozoril na objavo. V Kanadi je Dolenc začel kot gozdni delavec na mrzlem severu, dokler si ni opomogel in še enkrat doštudiral, tokrat primerjalno književnost.
Pouk, ki je zame sledil iz kanadskega srečanja, ni bil samo v tem, kaj se je zgodilo Ivanu Dolencu zaradi drobne solidarnostne geste, ki mu je povsem spremenila življenje, pač pa tudi v neverjetnem dejstvu, da je o-krog tega dogodka vladal popoln molk. Jaz, ki sem samo dvajset let pozneje delal v isti hiši, nikoli nisem slišal niti besede o Ivanu Dolencu, o tem nisem slišal takrat, ko sem bil sam v težavah, in ne pozneje, vse do srečanja v Torontu. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo s tehničnim urednikom, menda se je pisal Horvat. To se pravi, da je bil poleg strahu najmočnejše orožje totalitarizma prav molk. Zamolčane osebe, zamolčana življenja, zamolčani grobovi.
8.
Na razstavi bo tudi dokument, v katerem neki partijski veljak naroča, da je treba grobove sovražnikov preorati, posejati s travo, da nikoli nihče ne bo več vedel, kje so bili. Pravzaprav nič tako pretresljivega, če pomislimo, da so v Teharjih na grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne. Takšno stanje še danes priča ne samo o totalitarizmu, pač pa tudi o barbarstvu ljudstva, ki živi tod naokoli in takšnega stanja ni pripravljeno ali sposobno spremeniti. In pravzaprav ne priča o ničemer novem. Ali ni bilo to v programu od vsega začetka? Ali ni zapisal Tone Seliškar, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo, je zapisal, posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali.
In danes se čudimo, kako je mogoče, da nismo nič vedeli, kakor Nemci zelo dolgo niso hoteli vedeti za obstoj koncentracijskih taborišč. Zaradi strahu in molka nismo vedeli, nismo vedeli, ker so bili tisti, ki so vedeli, zastrašeni do kosti, molčali so. Hitro je bilo treba pozabiti tudi na politične procese, pa čeprav so tisoči poslušali grozljive zvočnike pred sodišči. In pozabiti je bilo treba na manjše pro-
bleme, na Dolenca, na Pučnika, ki je bil pač nekje v Nemčiji, na Blažiča, ki je bil nekje na Dobu, na nekega Horvata, tehničnega urednika.
Jaz nisem vedel. Ne za poboje ne za stalinistične procese. Občudoval sem partizane. Očetu sem odpuščal nočno petje o kremenitih Slovencih, ker je bil v lagerju. Pripovedoval je, kako so kmetom rubili, nič posebnega se mi ni zdelo, kvečjemu, zabavno. Nagrajen sem bil za spis Človek-ko-munist. Francetu Bevku sem se za dan JNA v Domu JNA za nekaj zahvaljeval v imenu mariborskih pionirjev. Če bi mi kdo tudi pozneje rekel, da se je vsa ta socialistična zgodba začela z zločinom in da so bili tedaj, ko sem bil na nogometni tekmi ali na morju, mnogi ljudje v zaporih, mu ne bi verjel ali pa se mi ne bi zdelo tako zelo pomembno. Bral sem Bratovščino Sinjega galeba in nikoli nisem pomislil, da je njen avtor pozival k pobojem. Bral sem Mrzela in nisem vedel, da je njegov avtor gnil v socialističnih zaporih. Sonce je sijalo, vsako leto je prišla pomlad, zaljubljali smo se, naučili smo se pisati proste spise, mislili smo na svojo svetlo prihodnost.
Toda živeli smo sredi totalitarnega, nadzorovanega in nasilnega sistema, ki je povzročil neskončno število krivic, morje gorja. Tisti, ki smo rojeni po drugi vojni, ali listi, ki so po vojni odraščali, vsi smo živeli v enkratnem družbenem sistemu, ki se po vsej verjetnosti ne bo ponovil. Štafete, prisege Titu, stadionski rituali, vsakdanje šolske ure iz socializma in bratstva, iz ljubezni do socializma in Tita ter sovraštva do sovražnikov, ki prežijo za mejami in tudi za nami, vse to je bilo naše življenje. Nihče nam ni povedal, da se je vse to že dogajalo, v nacistični Nemčiji, v Sovjetski zvezi, v fašistični Italiji. Nihče nam tudi ni povedal, dokler ni pridrla na dan resnica o tem, da je ves sistem zgrajen na kosteh pobitih, da so bili zapori zmeraj, včasih bolj, včasih manj polni političnih nasprotnikov, izmišljenih ali resničnih, in daje naše socialistično otroštvo teklo v času, ko so politični kaznjenci še zmeraj tolkli kamenje na Golem otoku. Kamenje, ki ga je socialistično podjetje Mermer z Reke prodajalo v Italijo.
V knjigi z naslovom Uspomene jednog udbaša je zapisano, da so imeli v letih po vojni zmerom v zaporih za eno divizijo moških, vsak deseti državljan Jugoslavije pa je bil njihov zaupnik. |
Slovenija je bila nekaj časa dogma-
,,JA, GLOBALIZACIJA JE HUDIČ"__________________________________________
\? o 70 ep op 07 97 no (7) <^7 e; 07 c, - e;? c? 70 ep c /r p 07 cp ep px:p p? p? p? p? cp <p po p> cp p? p; p; p; p1 c ; p) <p e? p? p? p?
POGOVORI
ob kavi
Zapisuje Srečko Jug
Naše nedeljske debatice ob kavi niso programirane.aše daleč ne. Ko upam, da se bomo pomenili o kakem žgočem vprašanju, ki me je morilo ves teden, pričneta prijatelja eno svojih debat, ki jim ne vidiš konca. Tudi to pot sta me prehitela. Nismo še sedli za mizo, jeOže Peter povzel besedo:
,,Tisto vajino Duhovno življenje pa
tično trda, kot se je reklo, bolj papeška pd papeža, toda v sklepnem obdobju je bila najbolj liberalna jugoslovanska republika in Jugoslavija je bila najbolj liberalna na Vzhodu. In vendar se je inercija družbene represije in z njo Povezanega strahu in oportunizma zadržala čisto do konca. Berimo Dolanca, berimo Ribičiča ne samo iz svinčenih sedemdesetih, pač pa celo iz osemdesetih let.
Potem ko je totalni sistem zajel vso družbo, jo do kosti prestrašil, si nekatere pridobil in druge podredil, je v mejah nadzorovane svobode večini Pustil dihati. Kdor je hotel, se je lahko težavam izognil. Kdor je mislil s svojo glavo in začel v študentskem časopisu Pisati kritične članke o družbi, temu so Se težave približale. Jaz še dolgo po-
mora res vedno imeti svoj prav.” Peter pravi, da je nekaj ,,najino" kadar hoče pokazati, da zna misliti samostojno in da je v bistvu le opazovalec. Če bi se pa ob isto stvar obregnil kdo drugi, bi celo Duhovno življenje postalo ,,naše“.
,,Kaj pa je spet narobe z njim?" sem se oglasil, ne da bi me stvar posebej zanimala.
„V januarski številki piše, da se bo pričelo tretje tisočletje šele leta 2001, ko vendar vsak otrok ve, da bo letos na Silvestrovo konec tisočletja. Le kaj mešajo ljudi še s tem!“
Pavel, ki je med tem neprizadeto pil kavo, je vzel izužepa tanko pisalo in zapisal nekaj na rob časopisa, ki je ležal pred njim. Potem ga je porinil Petru: ,,Preberi!"
Stegnil sem vrat in videl, da je bilo napisano z močnimi potezami: „1.1.1."
,,Kaj pa je to?" je nagubal čelo Peter.
,,Datum prvega dneva po našem štetju, kot pravijo zdaj doma. Prvi januar leta 1."
,,No, in kaj potem?”
,,Dodaj 2000 let pa boš imel datum prvega dne novega tisočletja,” mu je odvrnil Pavel, medtem ko je spravljal pero.
Torej si tudi ti za leto 2001?" je zmajal z glavo Peter, ki Pavlovo mnenje navadno visoko ceni.
,.Vidiš, zdaj si pa zadel žebelj na glavico. Ni vprašanje, če smo za ali proti temu, kdaj se tisočletje prične. To je stvar matematike, ne glasovanja. So stvari, katerih celo mnenje večine ne more spremeniti."
,.Zakaj pa potem vsi govorijo in pišejo drugače? Ne boš rekel, da se
tem ko sem pisal že precej kritično, nisem doumel, v kakšnem sistemu živim. V roke mi je morala priti knjižica z naslovom V Rogli ležimo pobiti. Morali so mi premetati stanovanje in pisalno mizo v službi ter mi zapleniti članek z naslovom: Svoboda misliti drugače. Niso vedeli, da je to citat Rose Luxemburg.
Moral sem se znajti v zaporu, igrati namizni tenis na dvorišču, kjer so ustrelili Slavo Klavoro, in misliti na svojega očeta, ki je bil leta 1944 zaprt v istih mariborskih zaporih. Njega je tja spravil gestapo, mene udba.
Priznam, nekoliko naporna pot za razumevanje, ne samo ironične zgodovine tega stoletja, pač pa tudi za razumevanje obeh totalitarizmov.
Prihodnjič konec
vsi drugi motijo."
Pavel se je odkašljal: „Pred kratkim sem bral v časopisu, da bo ob vprašanju, kdaj se prične tretje tisočletje, zmagalo javno mnenje nad strokovnim. In veš, zakaj? Mediji so postali velesila in njim se zdi zamenjava prve številke v letnici pomembno in vredno praznovanja. To je posledica globalne vlade medijev. Ti so odločili in nikogar ni, ki bi imel dovolj avtoritete, da bi se jim uprl. V resnici se nikomur ne ljubi, da bi se z njimi bodel. Je drugih važnejših stvari dovolj."
,,Kaj pa Cerkev, ali se je tudi pustila zapeljati medijem, ko je napovedala leto 2000 kot jubilejno?" sem se vtaknil še jaz.
,.Jubilejno leto je dvatisoči Jezusov rojstni dan, je obletnica božjega učlovečenja. Ni pričetek, ampak konec tisočletja. Judovska jubilejna leta so praznovali vsakih petdeset let. Po jubileju se je pričelo novo obdobje,” je razlagal Pavel bolj mimogrede, ker ga stvar očividno ni preveč zanimala.
,,Ja, globalizacija je hudič," je vzdihnil Peter.
,.Zakaj praviš?" sem bil radoveden.
,,Saj si slišal. Globalizacija je vlada medijev, je pričetek novega svetovnega totalitarizma. Prične se z brezposelnostjo, konča pa sam Bog ve, kako. Sta slišala, da je Viktor izgubil službo?"
,,Pri njegovih letih in ko ti le malo manjka do upokojitve, izgubiti delovno mesto, ni hec!” je sočustvoval Pavel. ,.Zakaj so ga odpustili?” je vprašal.
,,Zaradi globalizacije in Kitajcev, ki nam prodajajo stvari na pol zastonj,” je vedel Peter.
,,Odkrito povem, da globalizacija tudi meni ne diši,” sem se spustil v debato. ,,Zaradi barab, ki so na žalost pri vsaki stvari prve, imajo pa največ sredstev na razpolago,” sem pristavil.
,,Zato, ker nekdo prodaja stvari poceni, še ni baraba, prej nasprotno." Pavel ni hotel razumeti mojega ogorčenja.
Tudi Peter je bil naenkrat drugačnega mnenja: ,,Saj to je vrag. Ne moreš iti proti globalizaciji. Vsa ta moderna sredstva obveščanja so del globalizacije. V Sovjetski zvezi se je zrušil komunizem, ko so sovjetski državljani zaradi takšnega razvoja informatike lahko primerjali svoj življenjski standard z drugimi, ki niso živeli pod komunizmom. Uradna laž je postala nevzdržna.”
,,V teoriji nimam nič proti globalizaciji, dvomim pa, kako se bo izvajala v praksi. Pomislita, po kako smešno nizkih cenah prodajajo tu azijske izdelke!
PETDESETLETNICA SLOVENSKEGA PEVSKEGA ZBORA V MENDOZI
"TT eta 1998 je preteklo petdeset let, odkar se je večina slovenskih -1—A beguncev iz Avstrije in Italije preselila v Argentino. Glavnina men-doške slovenske skupnosti je prišla v Mendozo v zadnjih mesecih leta 1948. Pri prvi božični polnočnici, samo nekaj tednov po prihodu v novo domovino, se je prvič oglasil mešani pevski zbor, ki je dosegel 50 let neprestanega življenja.
To važno obletnico je naša skupnost praznovala v soboto, 26. decembra, zvečer s slavnostnim nastopom pevskega zbora. Izšla je tudi jubilejna številka našega društvenega Glasnika. Predhodno je bil sestavljen celoten seznam vseh rojakov, ki so kdaj sodelovali pri pevskem zboru. Našteli so jih nad 160, od teh jih je 20 že pokojnih. Po možnosti je bilo vsem ostalim, ki niso člani sedanjega zbora, poslano poročilo o tej obletnici in vabilo za sodelovanje pri nastopu. Na ta način se je na zaključnem delu koncerta pri treh pesmih pridružilo zboru 32 bivših pevcev, ki so se odzvali vabilu. Pri sedanjem zboru še redno sodeluje Luka Grintal kot edini ustanovni član, to se pravi, daje izpolnil 50 let zvestega sodelovanja.
Na sporedu koncerta je bila najprej Fr. R. Blažiča ,,Ko zarja zlati nam gore”, nato M. Hartman - M. Bajukova ,,Pomlad”, Kimovčeva ,,Teče mi vodica”, dalje Foersterjeva „Planinska”, | znana koroška Pavla Kernjaka ,,Rož, *
Samo tam, kjer delajo s sužnji, si lahko privoščijo kaj takega," sem se branil.
Pavel je zamišljeno zabrundal, da niso le azijski izdelki, ki nam jemljejo delo. ,,Le Brazil poglej! Res pa je, da vlada tam večja revščina kot tukaj".
,.Točno, svojo krizo izvažajo k nam," sem se razburjal
,.Globalizacija bo postopoma uravnovesila prevelike razlike, kar je pripo-ročaluže papež Pavel VI., le da takrat ni nihče vedel, kako do tega uravno-vešenja priti. Tam, kjer so plače previsoke, se bodo znižale, kjer so pa prenizke, se bodo zvišale,” je razlagal Pavel.
,,Da se pri nas plače nižajo, vidimo vsi. Rad bi pa vedel, če se je zato dvignil standard na Kitajskem ali v drugih azijskih deželah, od koder prihaja ta roba!” sem ugovarjal. ,,Če spravijo razliko v žep posredniki in država, ljudje tam ne bodo imeli lažjegauživljenja. Vemo, da je v teh državah človek le številka, brez osnovnih pravic, kot je na primer roditi otroke.”
,,Jaz sem kljub vsemu optimist. Umetne ovire se ne bodo mogle zoperstavljati novim časom, v katerih živimo,” je Peter skušal soglašati s Pavlom. ,,Ni dolgo tega, ko so Amerikanci in Rusi leteli s svojimi raketami v vesolje vsak zase. Zdaj že gredo skupaj, ker vidijo, da vsak sam ne zmore tega. Svet postaja počasi ena sama velika družina.”
,,No, kar se tega tiče, ne smemo pozabiti, da so družinski prepiri najbolj boleči. Teh ne bo konec z globalizacijo, le drugačni bodo. Človeške narave tudi globalizacija ne bo spremenila," je bil previden Pavel.
,.Zaenkrat slabo kaže. Število revnih ljudi na svetu se veča, peščica zmeraj bolj bogatih magnatov se pa manjša. Koncentracija kapitala je vedno večja, kar omogoča majhni skupini kontrolo nad iznajdbami in odkritji človeškega razuma. Monopoli imajo še oblast nad svetom,” sem pritrjeval, pa me je Pavel spet zavrnil kot majhnega otroka, kar je ena od njegovih slabih
navad.
,,Globalizacija je dejstvo, če je to komu všeč ali pa ne. Morda jo bodooše malo zavrli, a dvomim, da bi jo lahko ustavili. Treba je sprejeti izzive novega časa, kar pomeni, da je treba - misliti. Vsak človek je dolžan razviti svoje razumske in moralne sposobnosti v najvišji meri, pa bo našel tudi odgovore na izzive/
,,Če je temu tako, potem bi bilo treba zamenjati v Argentini in še marsikje na svetu najprej šolske ministre in ljudi, ki odločajo o šolstvu. Šolska politika, ki teži za tem, da se čim manj zahteva od učenca, je popolnoma zgrešena. Od človeka zahtevajo, da je sposoben, uspešen, konkurenčen, v šoli pa Bog ne daj, da bi si upal učitelj ali pa profesor učencu dati slab red! Vsi morajo izdelati razred, če znajo ali ne znajo," je ugotavljal Peter.
Pavel mu je z očmi pritirdil pa pogledal na uro: ,,Fantje, spet pometamo." Pri izhodu smo se razšli.
Pa še drugič kaj
MOLIMO IN DARUJMO ZA NAŠE MISIJONARJE
(vl(^7r,\'?vi7<v,(T'<\/,,x'''rv>c7<\vr.;,cv7<x ; 7? 7? V 7? 7? 7? 7? V 7? 7? V 7? 7? V 7? V V 7? 7? V V 7? 7? 7? 7? 7? V 7? 7?
PISMA
naših misijonarjev
SR. M. FRANČIŠKA NOVAK
O.S.U., Tajska, piše:
14. januarja 1999 Tu pred menoj je vseh deset dragocenih številk Duhovnega življenja 1998. Bog povrni Vam in vsem sodelavcem in prijateljem! Duhovno življenje me je spremljalo in krepilo vse moje misijonsko življenje na Tajskem (1947-1998) in me bo po Vaši dobroti gotovo še naprej do konca, kakor je božja volja! Saj sem tu, žal, edina Slovenka in ne morem z drugimi deliti slovenske besede. Bogato
Podjuna, Žila”, potem narodna „Misli na me” in Foersterjeve „Naše gore”. Zadnji slovenski pesmi pa sta bili O. Devova ,,Stoji hartelc zahrajen” in ,,Polka”, narodna v Bajukovi priredbi.
Sledili sta še dve argentinski skladbi in sicer „Cancion de cuna para despertar un negrito” (N. Guillen, C. Isella, H. De la Vega) in „La arenosa” (M. J. Castilla, V. Tabbush, C. Leguiza-mon).
Uvodni in pozdravni govor je imel društveni predsednik Davorin Hirs-chegger, ki je utemeljil važni pomen pevskega zbora za našo skupnost in izrazil hvaležnost vsem, ki so toliko žrtvovali za to čudovito nalogo. Spomnil se je vseh pevovodij, profesorja Božidarja Bajuka, ki je bil najdaljši čas pevovodja v dveh obdobjih, nato ravnatelja Marka Bajuka, ki je zboru vlil vso svojo ljubezen do slovenske pesmi in energijo za njeno gojenje. Spomnil se je tudi lic. Marka Bajuka, ki je sedaj pevovodja in pevski pedagog v Sloveniji, Lenčke Božnar in Fer-nanda Mejiasa, ki je tudi trenutno v Sloveniji na glasbenih študijih. Pozval je na vztrajnost pri prihodnjem delu.
Zbor je prejel številne pozdrave od raznih cerkvenih in organizacijskih predstavnikov ter od bivših pevcev, predvsem so se lepo odzvali men-doški rojaki, ki danes žive v velikem Buenos Airesu.
Za zaključek pa je Društvo Slovencev v Mendozi poklonilo zboru leseni spominski krožnik, kije delo inž. Marka Bajuka, ki se vse življenje posveča slovenski narodni ornamentiki. Na krožniku je napis: „Dokler slovenska pesem bo donela, zavest slo-venska bo krepko živela.”
duhovno hrano, ki mi jo prinaša Duhovno življenje, pa že skušam deliti z drugimi, s sestrami v redovni družini in še posebno s svojimi učenkami in z ljudmi, s katerimi pridem v stik, saj so navadno duhovno lačni. Skrbno hranim Vaše zvezke, ki so vsako leto lepši in bogatejši. Bodo že komu v korist kot tudi slovenske knjige, ki sem jih v teku let prejela posebno iz Argentine. Je pa tudi upanje, da bo še kateri Slovenec ali Slovenka prišla misijonarit na Tajsko? Pri Bogu je vse mogoče!
Menda sem že prej omenila, zakaj mi je Duhovno življenje in Argentina tako pri srcu. Tam so nekateri moji dragi, kot sošolka Viki Homan iz uršulin-skega učiteljišča v Školji Loki. O njej ni več glasu, pa molim zanjo in njene, ki so bili izredno preizkušeni med vojno in po njej. Potem moj edini rodni starejši brat Marjan, ki je padel med domobranci najbrž v začetku junija 1945. R.I.P.
Tako se Vam iskreno zahvalim za Duhovno življenje in skušam izraziti svojo hvaležnost zlasti z molitvijo. Sem že visoko v letih, otrok prve svetovne vojne. 80 let je bilo avgusta, odkar je padel oče na poraženi avstrijski fronti. Pa še delam, učim in misijonarim vsak dan in grem na obiske k ubogim. Čas pa beži na Tajskem kot v Argentini in bližamo se koncu drugega tisočletja; nisem mislila, da ga bom dočakala, zdaj je pa že skoro pred durmi...
Koprsko oktobrsko Ognjišče je objavilo moj razgovor s časnikarjem, ki je prišel obiskat jugovzhodno Azijo lani v začetku maja. Zadnjič sem bila doma leta 1996, ko je sveti oče prvič obiskal Slovenijo. Upam in molim, da bo sveti oče letos spet obiskal Slovenijo in proglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Upam, da boste mogli Vi in še kateri Slovenci iz Argentine potovati v Slovenijo za to veliko slovesnost. V duhu, v molitvi bom z Vami.
V jugovzhodni Aziji je zdaj velika gospodarska, finančna in še posebno moralna kriza, ki je zadela tudi Tajsko. K sreči imamo dobrega kralja, ki zelo skrbi za svoje ljudstvo. Letos 5. decembra bo dopolnil 72 let. Vladajo pa ministri; vsaj ministrski predsednik, sin branjevke iz juga, je dober, vesten, pošten, tako je upanje, da bo dežela izšla iz krize, ki jo je povzročil prenagel industrijski razvoj in pohlepnost bogatih. Zdaj pa ubogi spet največ trpe. V Boga zaupamo!
Srečno, blagoslovljeno novo leto 1999, po budističnem štetju B.E. 2542. Prosim za Vaš blagoslov in za dar Du-
hovnega življenja do konca življenja..., kot napotnico v večno življenje. Hvaležno vdana v Gospodu
Sr. M. Frančiška Novak O.S.U.
P. JOŽE CUKALE DJ, Indija, piše:
10. januarja 1999 Sveti kralji potujejo čez Indijo
To je izredno pomenljiv čas, čas razglašenja in nevarnosti za krščanstvo v Indiji. Naš kalkutski časopis Stateman poroča, da so spet razdrli in zažgali dvoje cerkva v deželi Gudžarat, na ozemlju Surat blizu kraja z imenom Dang. Fundamentalisti, ki jih podpira vladna stranka BJP, očitajo kristjanom, posebno misijonarjem, da s silo in podkupovanjem spreobračajo hindujce. Pravijo, da Cerkev sprejme vsak dan tisoč Indijcev v svoj krog in jih odtujuje hindujskim izročilom. Zato so na pohodu hindujski kadri, da privedejo zaslepljene nazaj v svojo družbo. Ker pa so kristjani povečini zavedni Gudžeratci, so na oprezu in varujejo svoja svetišča. Toda premoč, razbijanje, požiganje močnejših trup. pušča kristjane nemočne in večkrat prestrašene, kajti policija, politika dežele je na strani ekstremistov. Nekateri gorečneži, ki pripadajo različnim sektam protestantov, utegnejo vznemirjati prenape-teže, a pogrom je namenjen predvsem proti katoliškim misijonarjem, med katerimi so jezuiti občutljiva tarča.
Ker so sosednji Pakistanci, ki so na glasu protikrščanske muslimanske drže, dvignili svoj glas proti Indiji in ker so nekateri mediji pisali, da utegne ame-rikanska CIA imeti vmes svoje prste, zato je ogenj sovraštva še bolj zapla-mtel.
Vzrok za to sovražno nasprotovanje pa je skrit v evangeliju. Gospod pravi: „Boste mi priče vse do konca sveta.” Sovražnike evangelija razganja nevoščljivost, ker so misijonarji in misijonarke na strani tistih, ki trpijo, ki so zapostavljeni in na robu. Boli jih, ker vidijo, kako se zgrinja ljudstvo okrog tistih, ki skrbijo in živijo z ljudmi, skratka, ker jih imajo radi. Dobro stoječi nasprotniki tega ne zmorejo.
Nekaj dobrega bo prišlo iz tega preganjanja. Med budisti in hindujci že vstajajo poštenjaki, ki protestirajo proti preganjanju. Tudi večina medijev dobro poroča o dejstvih. Telegraph, eden najbolj berljivih časnikov v Indiji, pričuje o šikanah in perverznosti napadalcev, katerim ni nič svetega, ne rop. ne posiljevanje, ne požig preprostih domov pokončnih kristjanov. Snaha Indire Gandhi

gospa Sonja Gandhi, ki je predsednica indijske kongresne stranke, je danes v Gudžaratu, da se prepriča o resničnem stanju dežele in kristjanov. Pravi, če se vlada ne zgane in ne zaščiti kristjanov, bo prevzela njih pravdo v svoje roke in naslovila na najvišje sodišče peticijo, da vlada v Delhiju razpusti gudžaratsko vlado po členu 365, ki daje Delhiju pravico, da prevzame oblast, kjer se teptajo človekove pravice.
Preganjanje pa ne bo zavrlo Cerkve, da ne bi pogumno vstopila v Kristusovo dvatisočletnico. Nebeški Oče ima pač rad svoje zveste in Jezus je zmerom na strani tistih, ki so preganjani. Nebeško kraljestvo pač trpi silo že od tistega časa, ko so Modri iz jutrove dežele šli skozi Herodove zanke, a so rešili novorojenega kralja in odšli pričevat o Njem in njegovem kraljestvu ljubezni.
Jože Cukale D.J.
P. MILAN KADUNC in p. PEPI LEBREHT iz Benina, Afrika, pišeta:
8. januar 1999
Lep in vroč misijonski pozdrav iz Benina!
Najprej hvala za redno in skrbno pošiljanje Duhovnega življenja, ki sva ga z Milanom vedno vesela, ker nama prinaša slovenski utrip iz Argentine. Bog naj Vam zato bogato povrne! Se naprej ostanimo povezani v molitvi, isti veri, upanju in ljubezni, da bo naše življenje smiselno in bogato v Kristusu!
V Permi smo božične praznike preživeli v velikem veselju, poglobljeni molitvi, v obilnem plesu ob ritmu tam-tama, petju, pitju in obilnejšem uživanju koruzne polente in riža.
Božič je bil tokrat zelo slovensko obarvan, saj je poleg naju bilo na misijonu še pet medicink iz Slovenije, ki so si tri mesece nabirale izkušnje iz zdravljenja tropskih bolezni.
Bilo je prav zanimivo in lepo.
Za letošnji božič smo tako jedli slovensko potico. Pri mizi pa je kar naprej odmevala slovenska beseda, kar se sredi Afrike ne zgodi za vsak božič.
Dokler so bila dekleta na misijonu, so ljudje kar naprej prihajali na misijon s kakšnimi primeri bolezni in dekleta so jim znala čudovito svetovati, ali pomagati z zdravili. Kmalu
po božičnih praznikih smo z dekleti šli še v veliki narodni park Pendjari na S. Benina. Nekoliko smo podoživljali vzdušje safarija, potem pa so se dekleta raztepla: dve nazaj v Slovenijo, tri pa še do Burkine Paso in končno do Slonokoščene obale in naposled v Slovenijo.
Otroci so z velikim veseljem in žrtvijo pripravili božične prizore Jezusovega rojstva, mnoge pesmi in plese. S kamero sem jih kar precej posnel. Pogledali smo prve posnetke in zagotavljajo trajen in živ spomin, otrokom pa veliko spodbudo za prihodnje leto. Za slovensko okolje pa bodo posnetki prinesli zanimivo afriško cerkveno drugačnost.
Leto se je obrnilo in prineslo tudi marsikaj novega. Zame nov kraj bivanja in novo delovno mesto. P. Milan odhaja do septembra 1999 na dopust v Slovenijo. Do takrat ga bom čakal na frančiškanskem misijonu v Dapaongu, na S. Toga. Prosim Vas, če je z Vaše strani to seveda mogoče, da mi od 31. januarja 1999 naprej pošiljate Duhovno življenje na novi naslov.
Gospod Jezus Kristus naj vas blagoslavlja vse leto 1999!
S spoštovanjem in ljubeznijo od
p. Milana in p. Pepija
Iz naše KRONIKE
Zbor slovenskih solistov iz Argentine je imel pevsko turnejo „meditiranih koncertov” v Sloveniji in na Primorskem decembra in januarja; peli so sakralne skladbe svetovnih klasikov in slovenskih cerkvenih pesmi; pesem so prepletali z odlomki božje besede in duhovnih mislecev; slovenski solisti pevci: Cvetka Kopač, Ani Rode, Matej, Matija in Luka Debevec; orglar: prof. Ivan Vombergar; argentinska pevca: Silvija Bunge in Armando Noguera in orglar Gustave Andres; koncerte so imeli v cerkvi Čudodelne svetinje v Parizu, v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani (frančiškani), v Cerknici, Kopru, Gorici, Kranju, v ljubljanski stolnici pred polnočnico, v Mariboru, Dolenjskih Toplicah in na Opčinah pri Trstu; na Jesenicah so peli pri maši za rajno učiteljico Mijo Markež.
Seminar za učitelje slovenskega jezika in kulture v Argentini in Avstraliji, ki je bil pod pokroviteljstvom Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za šolstvo in šport v Izobraževalnem centru v Radovljici od 9. do 16. januarja, so se udeležili učitelji naših dopolnilnih sobotnih šol: iz Buenos Airesa: Cecilija Grbec, Lučka Vombergar, Marcel Brula, Ana Skarlovnik Markež, Mateja Hribar Šmalc, Sonja Zarnik, Olga Sla-
_______ dič Fink, Lilijana Tušek Kopač,
Veronika Malovrh; Tatjana Pa-naino (za Triglav); iz Bariloč: Veronika Razinger Grohar in Marija Osojnik; iz Mendozc: Vladimir Žumer in Erika Bajda; iz Tucumana Evica Draksler; iz Cordobe: Graciela Mravlje; iz Avstralije: Stanka Sintič.
Prof. dr. Janez Juhant, dekan Teološke fakultete v Ljubljani, na obisku v Argentini, je v nedeljo, 24. januarja, maševal v Slomškovem domu in se po maši pogovarjal z rojaki; naslednjo nedeljo je maševal na Pristavi.
Misijonar Lovro Tomažin iz Zambije je na obisku pri sorodnikih v Buenos Airesu; maševal je slovenske maše v San Justu. na Pristavi in v Slomškovem domu.
27. decembra 1998 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj TOMAŽ GABRIJEL KOKALJ, sin Ivka in Anke roj. Smole.
Botra: Marta Smole por. Iglič in Dimitrij Kokalj.
Krstitelj: Dr. Jurc Rode.
JUBILANTI_____________________________________________________________
Zlatoporočenca Tone in Tončka Truden
13. novembra 1998 sta z zahvalno mašo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olivosu in družinskim srečanjem praznovala zlato poroko Tone in Tončka Truden. Po 50 letih zakonskega življenja sta čutila potrebo, da se Bogu in Mariji zahvalita za polstoletno srečno skupno življenjsko pot. Svoja otroška in prva mladostna leta sta preživela v urejenih družinah in razmerah. Vojna in revolucija pa sta usodno zaznamovala tudi njuni življenji.
Tone je Notranjec. Rojen je bil 23. avgusta 1921 očetu Janezu in materi Mariji, roj. Sitar, v Starem trgu pri Ložu. Pred njim je bil v družini rojen brat Janez, za njim pa brata Slavko in Emil. Imeli so veliko kmetijo in trgovino z mešanim blagom. Ljudsko šolo je opravil v rojstnem kraju, 5 razredov gimnazije v Kranju, zadnje 3 pa na 1. državni v Ljubljani. Pred maturo julija 1942 so ga italijanski okupatorji odpeljali v internacijo v Monigo in Padovo, kjer je ostal do januarja 1943. Po vrnitvi v domovino je opravil maturo in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Ko so komunisti izrabili okupacijo za
revolucijo, je hitro spoznal, kdo se skriva pod lažno osvobodilno borbo in zato takoj pristopil k domobrancem. Napravil je oficirski tečaj in se vključil v Meničaninov domobranski bataljon. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Ko so Angleži vračali domobrance titovcem, se je rešil, ker je bil dodeljen za zadnji transport. K sreči so tedaj zvedeli, kako je z vračanjem, in se je s skupino soborcev rešil. Nekaj časa je delal na kmetih na Koroškem, nato pa ilegalno šel čez mejo v Italijo. Znova se je znašel v begunskem taborišču v Monigu. Od tam so ga prepeljali v Forli in nato v Modeno in kasneje v študentsko taborišče v Bologni, kjer je študiral ekonomijo. V Argentino je prišel julija 1948. Delal je v tekstilnih in gradbenih podjetjih.
Gospa Tončka, roj. Turk, je bila rojena v trdni kmečki družini v Jel-ševniku pri Črnomlju 10. junija 1926. V družini je bilo devet otrok. Leta 1943 se je kot mlado dekle pred partizani umaknila v Ljubljano, kjer je obiskovala obrtno šolo. Maja 1945 pa je s sestro in reko beguncev odšla na Koroško. Tudi ona je upala na skoraj-
šnjo vrnitev v svobodno domovino, a razmere so se odvijale drugače, kot pa smo želeli in upali. Postaje triletnega begunskega življenja so bile: Anras v Tirolah, po prehodu v Italijo pa Ric-cione in Bologna. V Argentino se je priselila leta 1948.
Zlatoporočenca sta se spoznala že v taboriščnih letih in se po 6 mesecih bivanja v novi domovini poročila ob vseh začetnih težavah in pomanjkanju lastnega doma. Po bivanju v najetem stanovanju v Villa Adelina in Munro se je družina preselila v svoj dom v Olivosu leta 1972. V srečnem zakonu se je rodilo šest otrok: Beno, Marko, Marta, Anka, Peter in Diana. Zlatopo-ročencema so vesejje tudi 3 vnuki. Družini seveda tudi bolezen in druge življenjske preizkušnje niso prizanašale. Posebej hudo je bilo, ko je gospe Tončki postalo slabo ob prižganem štedilniku in seje zelo hudo opekla in potrebovala več presaditev kože. Kakšne bolečine povzročajo opekline in presajanje, si nekdo, ki tega ni izkusil, sploh ne more predstavljati. Volja do življenja, družinska opora in vera v božjo previdnost so ji pomagali, da je vse to prenesla.
Družina je bila vsa leta povezana s slovensko skupnostjo. Prijatelji čestitamo zlatoporočencema k visokemu zakonskemu jubileju in jima želimo srečna in zdrava jesenska leta. ■
GOSPOD, DAJ JIM VEČNI MIR IN POKOJ!
Andrej Petelin
Andrej Petelin je bil deveti otrok družine Janeza Petelina in Marije Šega, brat cistercijanskega p. Cirila. Rojen je bil v Ribnici na Dolenjskem 23. oktobra 1921. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici in nekaj let hodil v Šentvid. Potem je delal doma pri očetu za mizarja. Kot fant je učil mladce telovadbo v Sokolskem domu v Ribnici.
Med vojno in revolucijo je šel k domobrancem in bil kot obveščevalec pri 27. četi. Njegova begunska pot je šla skozi različna taborišča v Italiji. 17. avgusta 1947 se je poročil s Pavlo Čampa v taborišču Seni-gallia. Kmalu po poroki je sam odšel z ladjo Tucuman v Argentino. 12. oktobra 1947 je prišla za njim še žena. V Argentini je pokojni Andrej dobil zaposlitev pri podjetju, ki je gradilo hiše in bazene na Ezeizi, kjer je mlada družina nekaj časa živela. Od tam so se preselili v Liniers in potem v Case-ros, kjer je imel svojo mizarsko delavnico.
V družini so se rodili štirje otroci: Pavla, Marija, Andrej in Barbara. Po dolgi bolezni je zapustil družino 22. novembra 1998. Naj počiva v miru!
Franc Švigelj
Franc Švigelj je bil rojen 11. oktobra 1917 v Brestu pri Igu. Otroška leta je odraščal v trdni kmečki družini s šestimi otroki: Pepe, Ivan, Marija, Francka, France in Stane. Med vojno je izgubil dva brata. Enega so ubi-
li komunisti, drugi je bil žrtev italijanske okupacije. Francetu se je iztekla življenjska pot 19. decembra 1998 po kratki trimesečni bolezni.
Kot mlad fant se je izučil za mehanika. Druga svetovna vojna ga je dohitela, ko je služil vojaški rok v Beogradu. Kasneje, ko se je začela komunistična revolucija v naših krajih, je bila zanj edina pravilna odločitev, stopiti v vrste domobranstva. Zaveden narodnjak je branil domovino pred nasiljem brezbožnih revolucionarjev, se prebil skozi Turjak in srečno dočakal konec vojne. Leta 1945 se je s številnimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško. Dobil je delo na neki kmetiji, a je kmalu zaslutil nevarnost zasledovanja od strani partizanov. Javil se je Rdečemu križu in uspešno prišel čez mejo v Italijo. V Anconi je bil nekaj časa šofer angleškega komandanta. Nato se je preselil v begunsko taborišče Seniga-llia in končno leta 1948 pristal v Argentini. Prvi kruh si je služil s šoferskim poklicem v Mar del Plati in v Mar del Sudu.
Leta_ 1954 se je poročil z Justino Škraba in si zgradil lasten dom v San Justu. Družino sta povečali hčerki: Lenka in Francka. Leta 1988 mu je po hudi bolezni umrla žena, ki ji je ves čas skrbno stregel kot zvest in dober mož. Hčerkama je privzgojil ljubezen do življenja, do preprostosti in prijateljstva. Ves čas tujine je gojil ljubezen do Slovenije in z zanimanjem spremljal vsa dogajanja. Prežet
z željo, da bi jo še enkrat videl, jo je leta 1994 obiskal z mlajšo hčerko Francko. S solzami v očeh je obujal spomine na rojstni kraj in podobo Slovenije, ki jo je vse življenje zvesto ohranil v svojem srcu.
Rad je prihajal k slovenski maši in nato v Našem domu pokramljal v domači družbi. Pogrebna maša je sovpadla s slovensko nedeljsko službo božjo. Tako se je sanjuška skupnost na poseben način poslovila od svojega člana in prijatelja. Zadnji zemski dom je našel na pokopališču Villegas, kjer počiva tudi njegova žena Justi. Naj mu bo do vstajenja lahka argentinska zemlja.
Ana Petelin roj. Perovšek
Rodila se je 23. julija 1915 pri sv. Gregorju - Ribnica (na Dolenjskem) v družini Franceta in Ivane roj. Rigler. Ko je bila stara komaj tri leta, je z bratom (dvojčkom) Ivanom in starejšim bratom Francetom izgubila mamo. Oče se je ponovno poročil in je dobila še brata Jožeta in sestro Marijo, za katere je tudi skrbela.
28. avgusta 1939 se je poročila z mizarjem Jožetom Petelinom in se preselila v Ribnico. Tam se je rodila hčerka Marija Terezija, ki je umrla med vojno stara komaj eno leto. Nato se je rodil sin Jože.
Maja 1945 je vzela sina in se z drugimi begunci umaknila pred partizani proti Spittalu. Na poti se je dobila z možem in z njim šla dalje do taborišč. V Spittalu se je rodil sin Janez in tam kmalu umrl.
Decembra 1948 je z družino prišla v Argentino in se naselila v zahodnem delu Buenos Airesa, v Liniersu. Tam sta se ji
rodila dvojčka Janez in France. Kasneje se je družina preselila v Caseros, kjer je pokojna Ana požrtvovalno skrbela zanjo. Redno se je udeleževala svetih ur na prve petke v Slomškovem domu in tudi duhovne obnove novembra lani se je še udeležila. Bila je tudi članica Živega rožnega venca. Pred štirimi leti je bila poškodovana ob prometni nesreči in se je prav čudežno opomogla in ozdravela.
28. decembra 1998 pa je nepričakovano nehalo biti njeno srce. Za njo žalujejo mož Jože in sinovi Jože z družino, Janez in France, v Sloveniji pri sv. Gregorju brat Ivan z družino, v Kanadi (Toronto) pa brat France in sestra Marija z družino. Vsi, ki smo jo poznali, jo bomo ohranili v spominu kot blago in verno slovensko ženo.
Anton Furlan
Rojen je bil 19. januarja 1910 na Slapu pri Vipavi. V družini je bilo osmero otrok. Raznarodovalni pritisk italijanske fašistične okupacije na Primorskem je v otroških in mladostnih letih prekalil njegov značaj in mu vtisnil pečat zavednega Slovenca in pokončnega kristjana. Bil je navdušen pevec in dejaven član slovenskega katoliškega izobraževalnega društva na Slapu, dokler ga niso Italijani nasilno razpustili leta 1927. Tudi poslej je ostal zvest svojim krščanskim in slovenskim koreninam. Bil je ves čas član fantovske Marijine družbe. Klice zdrave narodnostne vzgoje je prejemal na tajnih sestankih kr-ščansko-socialne zveze pod vodstvom dr. Janka Kralja in drugih uglednih laikov. Poleg navzven bolj udarne organizacije TIGR so bili prav ti ,,črni bratje” ob podpori slovenske primorske duhovščine nosilci narodnega odpora.
Mobiliziran v italijansko vojsko že leta 1939, je po številnih zgodah in nezgodah dočakal razpad Italije septembra 1943 v južni Italiji. Ko se je v splošnem neredu prebijal v domači kraj, ga je v Padovi na železniški postaji rešil pred nemško aretacijo rožni venec, ki ga je imel v žepu. Nemški vojak, ki ga je preiskoval, je bil bavarski katoličan -in ga je pustil. Po vrnitvi domov | je bil mobiliziran v partizane, to-
da kmalu zašel v nemško zasedo in se nato pridružil slovenskim domobrancem. Partizani so ga zajeli, prišel je pred vojaško sodišče IX. korpusa v Cerknem, obtožen dezerterstva in izdaje. Ne glede na to, da je bil kot zaveden Primorec odločen pro-tifašist in goreč narodnjak, ni skrival svojega nestrinjanja z ideologijo komunizma. Na pepelnico, 14. februarja 1944, je bil obsojen na smrt. ,,Prosil sem Mater božjo in angela varuha za pomoč, in vse svetnike, naj mi pomagajo, če sem tega vreden," je zapisal v svojih spominih. In res. V temni zimski noči mu je po skrbno pripravljenem načrtu uspelo zbežati. Zopet je našel mesto med domobranci.
Konec vojne je dočakal v begunskem taborišču v Italiji. Spoznal je, da poti domov ni, zato se je odločil za Argentino. Pred odhodom se je na Kostanjevici nad Gorico - 9. avgusta 1947 poročil z Matildo Božič iz Šturij. V Argentino sta prišla 11. julija 1948. Po prihodu v novo deželo je bilo treba vse začeti znova. S pridnostjo in vztrajnostjo je sezidal hišo v Gonzalez Catanu, kjer je živel do zadnjega z ženo in tremi hčerami. Vedno sije želel vrnitve v domovino. Šele po osamosvojitvi Slovenije se mu je želja izpolnila. Kar trikrat je obiskal rodni kraj, leta 1997 je celo doma slavil zlato poroko. Ostal Pa je grenak občutek, da v domačem kraju nima možnosti za Preživetje, ker mu je povojna revolucionarna oblast zaplenila vse imetje.
Anton Furlan je bil od vsega početka pa do zadnjega tesno povezan s slovensko skupnostjo v Argentini in se redno udeleževal njenih prireditev. Bil ie pa tudi med pionirji krajevne-
ga farnega občestva in eden prvih prostovoljcev, ki je začel z zidavo kapele v naselju, kjer je živel z družino.
V	začetku decembra lanskega leta se je zaradi neke krvavitve moral internirati. Po enem tednu se je vrnil domov, a se ni več počutil dobro. 14 dni pred smrtjo je postal zelo depresiven in se je začel poti-hem poslavljati od vseh stvari, na katere je bil navezan. V delavnici je razstavil po delavni mizi orodje in se spraševal, kdo ga bo zdaj rabil in če bo nanj tako pazil, kot je pazil on. Po tistem ni več prestopil praga delavnice. Podobno se je zgodilo s trto, z rožami in z vrtom. Ko se je od njih poslovil, ni šel več na vrt. Hčerki Nežki je povedal, kje ima svoje dokumente v primeru, če se njemu kaj zgodi. Ko je bil teden pred smrtjo zadnjikrat pri slovenski maši v San Justu, se je poslovil tudi od nekaterih znancev. Ker je imela hčerka Nežka že vse urejeno za potovanje v Slovenijo, je hotel dobiti potrebne papirje tudi zase, da bi jo spremljal v domovino in tam umrl.
Umrl je 10. januarja na kliniki v Gonzalez Catanu. Kropili smo ga na domu, naslednji dan pa je bil pogreb z mašo v kapeli, katero je pokojni pomagal zgraditi. Da so domači izpolnili njegovo srčno željo, so ga morali upepeliti. Tako je lahko spremljal hčerko v domovino, v rojstno vas njemu tako drage Primorske.
Njegovi ženi gospe Matildi in hčeram ob izgubi dragega moža in skrbnega očeta izražamo globoko sožalje.
POPRAVEK
V	lanski junijski številki DŽ smo objavili življenjske podatke umrle gospe Ivanke Albreht roj. Petkovšek, ki pa niso bili popolnoma točni. Čeprav pozno opozorjeni na to, dopolnilo rade volje objavljamo. Ko sta bila pokojna gospa Ivanka in mož Jože Albreht z drugimi begunci preseljena iz taborišča Senigallia v Barletto, se jima je rodila prva hči (To je izpadlo iz poročila, zato je tudi konec drugačen)... Za njo žalujejo štiri hčere in dva sinova in njihove družine. Imela je 15 vnukov, katere je imela zelo pri srcu. Pri Stvarniku naj počiva v miru!
IZ NAŠE KRONIKE
Predstavitev knjige dr. Marka Kremžarja Izhodišča in smer je bila 5. januarja v prostorih Kreditne zadruge Sloga v Ramos Mejiji; po pozdravnih besedah predsednika zadruge Toneta Podržaja je spregovoril arh. Jure Vombergar o pomenu te knjige, novinar Tone Mizerit pa je predstavil in komentiral vsebino knjige; na koncu je avtor odgovarjal na vprašanja.
Šolska počitniška kolonija: 13. januarja so se vrnili otroci šolske počitniške kolonije iz Počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča v kordovskih hribih, kjer so bili od 26. decembra; otrok je bilo 82; voditelji so bili Marcel Brula, Sebastijan Garcia, Nevenka Godec, Pavlinka Grbec, Andrej Grilj, Danica Malovrh, Marta Selan, Metka Slabe, Veronika Vombergar in Irenka Zarnik; duhovni voditelj: Janez Cerar CM.
Mladinska misijonska skupina Sledovi je tudi letos od 15. do 31. januarja misijona-rila med Indijanci v Nahuel Mapu v Neuguenu; letos so bili tam člani skupine Pavel Eija-vec, Karla Skvarča, Sandi Žužek, Nevenka Skvarča, Franci in Andrej Grilj ter Veronika Vombergar.
Monika Kambič - Mali je
najuspešnejša alpinistka Slovenije v letu 1998, je razglasila Podkomisija za vrhunski alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije; naša bariloška rojakinja seje 1993 naselila v Sloveniji; slavnostna podelitev priznanj je bila v Cankarjevem domu 21. januarja. Najprej je v začetku leta obiskala svojo rojstno deželo Argentino. V Patagoniji je opravila dva vzpona, od katerih je bil najpomembnejši vzpon na Fitz Roy po Francosko-argentinski smeri (VV, -A 1, 90 st. 13 h). Monika je prva Slovenka (in druga Argentin-ka), ki ji je uspelo priplezati na to viharno goro. Tudi v sveto-
MONIKA KAMBIČ
NI ZADNJA STRAN
>tPtP
UVOŽENO Q3 80SVjQG003Q
■ Nesposobni so pripravljeni storiti prav vse.
b Pozor! V obtoku je večja količina ponarejene zgodovine.
b Boljšega jutri nam ne bodo izbojevali včerajšnji borci.
b Kako je dobil službo, je službena skrivnost.
b Vestranost je treba razvijati v eni smeri.
b Mladina, uči se na napakah svojih očetov!
b Kaj hočemo - zapravljali smo vsi, ostalo pa je le nekaterim.
b Sen vsakega, tudi političnega pujska je: umreti kot prašič.
b Za grehe politikov delajo pokoro ljudske množice.
b V prelomnih trenutkih je najlažje tistim brez hrbtenice.
b Gospodje se rekrutirajo iz najboljših tovarišev.
b Iz premnogih stolčkov bi lahko sestavili zatožno klop.
vnem merilu ni bilo veliko ženskih ponovitev. Spomladi je skupaj z Aleksandro Voglar nadvse dostojno zastopala slovenske alpinistke na mednarodnem srečanju v Welsu (Wa-lles - Anglija). Sledijo številni vzponi doma in v tujini: Špiko-va direttisima, Belak - Manfreda v Šitah, Meč v Malem Ko-ritniškem Mangartu, Diedro Armani v Brenti, so ji bila pri-
prava za jesenski obisk v znanih Vosemitih v Kaliforniji (ZDA). Preplezala je v navezi s svojim možem Klemenom Malijem East Butress (VV-, VI) na pogled in West Face v El Capitanu za ogrevanje, potem pa še Triple Direct smer (1000 m, VI1/A 2) za konec. Štirideset vzponov, ki bi jih lahko zavidal marsikateri alpinist.
TUJ JEZIK - „No, Marko, kako napreduje tvoje znanje angleščine?” - „Lepo! Znam že po angleško reči 'prosim’ in 'hvala'!” - „To je pa že več kot znaš po slovensko!"
ZASTAVA - Častnik ognjevito govori mladim rojakom o ljubezni do domovine. Ko konča, vpraša enega od njih, ki je zelo pozorno poslušal: „Ti, povej, kaj ti pride na misel, ko vidiš, da zastava na drogu plapola?” - „Pomislim, da je veter.”
DRUŽINSKO - Učiteljica: „Janezek, kako si podoben svojim staršem! Imaš mamine oči in očetov nos...” - „Res,” ji vpade v besedo Janezek, „po bratu imam pa hlače!”
KANA GALILEJSKA -„Kaj so si mislili svatje na gostiji v Kani Galilejski, ko so zvedeli, da je Jezus spremenil vodo v vino?” vpraša katehet pri verouku. - Eden brž odgovori: ,,Tega bomo tudi mi povabili na svatbo!”
NALOGA - Zaskrbljeni oče kliče v diskoklub: „Prosim, povejte mojemu sinu, naj pride čimprej domov, ker ne znam narediti njegovih domačih nalog.”
MODEL - Vera si je kupila tesno prilegajoče se hlače. ,,To je model Capri," razlaga svojemu možu ponosno. - ,,Te hlače niso primerne zate, draga,” ji odvrne mož. ,,Capri je majhen otok, ne pa celina!”
NEZNANJE - Mati vsa osupla vpraša učitelja: „Kaj res ni nobene možnosti, da bi moj Maksi izdelal razred?” - ,,Žal ne, gospa,” ji odvrne učitelj, „za tisto, česar vse on ne zna, bi lahko padli trije.”
GOLOBJA - Golobica krega svojega mladiča: „Že spet si ga spustil v gnezdo. Skrajni čas je, da se navadiš hoditi na spomenik.”
MOŽJE - Dve ženi se pogovarjata v čakalnici pri zobozdravniku. Prva pravi: ,,Veš, moški so kot zobje; dolgo moraš čakati, da jih dobiš, potem ti pogosto povzročajo bolečine, ko pa jih ni več, ostane za njimi luknja.”
CENE - „Draga, zelo sem želel, da bi šla na dopust v Mendozo. Toda tam so cene še višje kot Andi.” - „Pa pojdiva v Mar del Plato, dragi!” - „Oh, tam so pa cene še bolj slane kot voda!”
KJE JE kaj
Skrivnost resničnega miru je v spoštovanju človekovih pravic -
Lojze Kukoviča....................65
Ob peti obletnici smrti prelata dr. Alojzija Starca - Janez Jereb.. 66 Avtogol sodstvu - Drago Ocvirk .... 67 Pastoralna skrb za izseljence -
Marko Kremžar.....................68
Slovenija danes - Branko	Rozman	71
V zadnje leto priprave na jubilej vstopimo z Bogom Očetom -
Škof Alojz Uran...................72
Korak bliže Evropi	- Janez Gril.. 73
Proglasitev Slomška -
19. septembra 1999............... 74
izjava mariborskega škofa
dr. Franca Krambergerja.......... 74
Nikar se ničesar in nikogar ne bojte!
- Nadškof dr. Franc Rode......... 74
Bog Oče, vir življenja
(Pastirsko pismo za post)........ 75
Misli k mašnim berilom v aprilu... 78
Sveto velikonočno tridnevje...... 79
S križa se sklanjaš - Anton Nadrah80 „Tvoj je vstajenja dan” -
Anton Stres.......................81
Kakšen je bil vstali Jezus? -
France Rozman.....................82
Vstal je, aleluja - Rafko Vodeb..82
Smisel in odrešenjski pomen vstajenja.........................82
Gostišče v Emavsu -
Alojz Rebula....................83
Češčenje Marijinega brezmadežnega
Srca - Anton Nadrah.............84
Slomšek učenik za vse čase -
Zorko Simčič....................85
Glasbenik Primož Ramovž.........86
Temna stran meseca -
Drago Jančar....................87
Pogovori ob kavi - Srečko Jug..89
Petdesetletnica Slovenskega
pevskega zbora v Mendozi.......90
Pisma naših misijonarjev........91
Zlatoporočenca Tone in Tončka
Truden..........................93
Odšli so........................94
Iz naše kronike..........92, 95, 96
r DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - Ramon L. Falcon 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registru de la Propiedad Intclcctual N'J 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina -^Tel.: (54-11) 4307-1044 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1999: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramon L. Falcon 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina.
Skupina slovenskih zdravnikov po svetu na simpoziju v Ljubljani:
Od leve proti desni:
Jure Bajuk, Jože Bernik (predsednik SSK), Peter Hafner, Marija Bernik,
Jana Podobnik (tajnica SSK), Marko Križ, Carmen Zapota, Marija Lourdes Mule in Franci Mule.
Od zgoraj in od leve:
1 ■ Učiteljice Rožmanove šole v letu 1998: Regina Leber, Irena Peršuh, Marta Škulj, Saša Golob, voditeljica Katica Dimnik,
Vera Podržaj, Lučka Kastelic in Danica Petkovšek. Odsotna: g. Franci Šenk in Olga Kociman.
2.	Člani zbora solopevcev iz Argentine, ki so imeli uspešno turnejo po Evropi, od leve proti desni: Cvetka Kopač,
Ivan Vombergar (organist), ^ustavo Andres (organist), Ani Rode, Tatija Debevec, Armando Noguera, Silvia Bunge in Luka Debevec-Mayer.
3.	Prof. dr. Janez Juhant, dekan Teološke fakultete v Ljubljani mašuje v Slomškovem domu (Foto: M. Šušteršič).
4.	Torontski nadškof 'n kardinal dr. Alojzij Ambrožič
pridiga pri sv. Katarini na Gorenjskem 10. oktobra 1998.
5.	Dr. Janez Juhant v razgovoru z rojaki po maši
v Slomškovem domu.
Dragica Mizerit in Erminia Bevčič ob novi podobi Svetogorske Kraljice v Cerkvi sv. Rafaela v Devoto.
ml 11
.««

Na počitnicah in na gorniškem tečaju v Bariločah.
Od zgoraj in od leve:
1.	Vzpon na Pico Argentino Tronadorja!
(Martin, Kristijan, Damijan, Matjaž, Pavel, Matjaž,
Tone, Bine, Veronika, Dinko)
2.	Kristina Žužek in Alenka Vivod na Pico Turista Cerro Lopez-a.
3.	Gorniški tečaj v Bariločah v polnem teku.
4.	Vzpon na Pilo Norte Cerro Lopez-a.
5. Dobesedno „Pod skalco”.
6.	Na poti proti Pampa Linda z Dinkom Bertoncljem.
7.	Bahia Lopez.
Od leve: Tone Vivod, Martin Vomberger, Veronika Vivod, Pavel Šparhakl, Bine Magister, Alenka Vivod, Franci Cukjati in Kristijan Vivod.
FRANOUEO PAGADO Concesičn N8 6395
TARIFA REDUCIDA Concesičn N8 2560
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramon L. Falcon 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ng 90-877 Cnmnosicion. Armado e imoresion: Talleres Graficos VILKO S R.L. - Estados Unidos 425 - (1101) Buenos Aires - Argentini