Otroci umorjenega nadvojvoda 
Franca Ferdinanda   
f Ne le odrasli ljudje, roarveč tudi nežni otroci so plakali, ko se je razširila po naši širni domovini prežalostna vest, da je brezsrčen, nečloveški morilec umoril preblagega prestolonaslednika Franca Ferdi-nanda in njegovo plemenito soprogo Zofijo. Posebno so se nam zasmilili trije vzorni otroci, ki so hipoma postali sirote brez Ijubečega očeta in nežno negu-joče mamice : trinajstletna princezinja Zofija, dva-najstletni knez Maksimilijan in desetletni knez Ernst. Nad vse grenkostna sta bila dva trenotka: ko so otroci izvedeli strašno novico o krutetn umoru v Sarajevu, in ko so se ob pogrebu na Dunaju pri-bližali krstama tako ljubljenega očeta in nenadomest-ljive mamicc.
Nekaj časa se jim je prikrivala strašna novica, a končno se jim je moralo povedati. Dolgo, dolgo so jokali ti dobri otroci in zelo bridkostno ter sc kar niso mogli utolažiti. In kako bi tudi ne preki-pevala žalosti tako nežna srca ob tako bridkostni izgubi! Nedavno še so se veselo in zaupno poslov-Ijali, ko je njih zaklad imei nekaj časa bivati v drugi, oddaljeni deželi. Ko sta bila odsotna, so otroci vedno mislili na ata, na mamo, kakor sta tudi onadva vedno mislila na svojo ljubljeno deco. Najstarejši sin Maksimilijan je skrbno popraševal svojega vzgo-jitelja: »Ali se ata in mama še skoraj ne vrneta nazaj ?« Nadvojvoda jc pred napadom sporočil otro-kom o svojih doživljajih prejšnjega dne ter pristavil očctovske besede: »Pozdravi in poljubi od papa« ; in hvaležni otroci so brzojavno odgovorili. Njegove zadnje besede na tem svetu so bile: »Zofija, ostani pri   življenju   za  najine   otroke!«   Zdaj pa pride  to
i strašno poročilo ! . ..
l          116                                                                          ^
Osiroteli otroci.
Drugi nad vse bridkostni trenotek pa je bil za žalostne sirote tedaj, ko so imeli zadnjikrat pogle-dati ono ljubeznivo obličje, ki so poprej vanj zrli s toliko detinsko ljubeznijo in radostjo, a je zdaj nemo, mrzlo, mrtvo . . . Mrtvi starši so ležali na mrtvaškem odru v dvorni kapeli. Otroci so se držali bledi in objokani; ko so jih privedli v dvorno ka-pelo, je hčerka Zofija ostala med vratmi in krče-vito zajokala; dečka sta pa šla k odru in strmela v starše. Ko sta opazila sestro pri vratih, je sta-rejši knez Maks šel k njej, jo objel krog vratu in rekel: »Pojdi, da jih vidiš!« Zofija je nato stopila naprej in se vrgla v naročje svoje tete grofice Cho-tek in zaklicala: »Maminka, edina, najslajša ma-minka!« Nato so otroci začeli poljubljati mrtve starše. Ko so odhajali proti vratom, je še enkrat prihitela Zofija nazaj, se vrgla na materino telo in krčevito jokala. — Vsi, ki so bili navzoči, so bili do solz gi-njeni. Kdor je imel le količkaj čuta, se je moral razjokati ob pogledu na tri nedolžne otročiče, ki jim je morilčeva krogla uropala dragega očeta ia ljubo mamico.
Temu prestrašnemu dogodku dostavimo še to-lažilno misel, da se je zlasti v teh bridkostnih dneh razkrila vsa lepota teh zlatih src : plemenito ljubečih staršev in hvaležno vdanih otrok. Kako krasni spo-mini iz srečnega življenja te vzorne družine se nam stavijo pred oči! Redko kje na vesoljnem svetu bi bilo mogoče dobiti družino, kjer bi vladala tako lepa in plemenita ljubezen med starši in otroci! Seveda med svet so posvetili le nekateri žarki te tihe dru-žinske sreče. Koliko detinske plemenitosti razode-vata n. pr. tile dve sporočili:
Tisti dan, ko sta se nadvojvoda Franc Ferdi-nand in vojvodinja Zofija odpeljala v Sarajevo, je hčerka Zofija rekla: »Ljubi starši, dokler boste od-sotni, bom vsak dan pri sv. maši prejela sveto ob-hajilo.« Zelo je ganila ta obljuba dobrega očeta, ki je rekel navzočemu duhovniku: »Zdaj šele prav razumem, kako modra je odredba o vsakdanjem ob-hajilu.«
118
Ko so se bili vsled silnega udarca skrajno uža-lieni otroci že nekoliko pomirili, je princezinja Zo-fija s solzami v očeh, toda z globoko vdanostjo v božjo voljo rekla: »Bog je že tako ukrenil, da nam je vzel papa in mamo skupaj. Kajti papa bi ne mogel živeti brez mame in mama ne brez ata.«
Upamo, da se bo prelepo življenje vzornih ro-diteljev obnavljalo tudi pri nadebudnih otrocih. Vi pa, mladi čitatelji, moiite, da bi jim angel tolažbe olajšal bridkostni spomin nenadomestljive izgube, in še posebej, da bi Bog ohranil in podpiral našega sivo-lasega cesarja Franca Jožefa I.