GEOGRAFSKI OBZORNIK TUNIZIJA - NAJBOLJ »EVROPSKA« DRŽAVA AFRIKE Jur i j Senegačn ik UDK 916(611) TUNIZIJA - NAJBOLJ »EVROPSKA« DRŽAVA AFRIKE Jurij Senegačnik, Gimnazija Ledina, Resi jeva 12, 61000 Ljubljana, Slovenija Članek obravnava glavne geografske značilnosti Tunizije: re- lief, kamnine, podnebje, rastje, vodovje, prebivalstvo, kme- tijstvo, rudarstvo, industrijo in turizem. UDC 916(611) TUNISIA - THE MOST »EUROPEAN« STATE OF AFRICA Jurij Senegacnik, Cimnazija Ledina, Resljeva 12, 61000 Ljubljana, Slovenia The article represents main geographical caracteristics of Tu- nisia: relief, geological structure, climate, vegetation, popu- lation, agriculture, mining, industry and tourism. Tunizija po svoji razvitosti, odprtosti in urejeno- sti sodi v sam vrh arabskih držav na severu Afrike. Danes predstavlja tudi nekakšno oazo miru in oseb- ne varnosti za zahodnega turista sredi arabskih dr- žav, kjer čedalje bolj kipi pritisk islamskega funda- mentalizma. Vzroke za takšen poseben razvoj lah- ko iščemo tudi med geografskimi dejavniki, in to ta- ko naravnimi kot družbenimi. Tunizija je že po svoji legi zelo blizu Evrope. Z iz- jemo Gibraltarskega preliva, ki leži na skrajnem ju- gozahodu Evrope, je Sredozemsko morje najožje rav- no v pasu med Tunizijo in Sicilijo. Zračna razdalja med severovzhodno obalo Tunizije in zahodno oba- lo Sicilije meri le 150 km. Zaradi svojega edinstvenega geografskega po- ložaja je tako Tunizija od antike do današnjih dni predstavljala nekakšno stičišče različnih sredozem- skih civilizacij (2). Država leži na vzhodnem robu ve- like geografske enote na severozahodu Afrike, ki jo poznamo pod imenom Magreb. Tunizija meri 164.150 km2. Od severa proti ju- gu se razteza v dolžino 1 300 km, v smeri od vzho- da proti zahodu pa je široka od 200 do 300 km. Nje- ne obale so dolge 1 300 km. Tako kot njene sosede leži na prehodu med Sredozemljem in Saharo. V smeri od severa proti jugu si sledi več naravnih enot, ki se razlikujejo glede na geološko zgradbo, relief, podnebje in rastje. Severni del države predstavlja Severna ali Telska Tunizija (3). To je vzhodni podaljšek okrog 2200 km dolgega Atlasa, ki se v Tuniziji že močno zniža. At- laški gorovji Tel (Telski Atlas) in Saharski Atlas, ki v Al- žiriji potekata v smeri od zahoda proti vzhodu pre- cej oddaljena drug od drugega, se na tunizijskem ozemlju praktično združita. V tem združenem hribov- ju lahko vseeno ločimo tri različne gorske verige, ki se na tunizijsko ozemlje nadaljujejo iz sosednje Al- žirije, vendar tukaj iz smeri od zahoda proti vzho- du zavijejo v smeri proti severovzhodu. Prvo verigo na skrajnem severu države ob severni obali sestav- ljata pogorji Kroumirie in Mogod, ki sta večinoma iz fliša. Drugo verigo predstavlja pogorje na obeh bregovih reke Medjerde. Zgrajeno je v glavnem iz apnenca. Tretja veriga je pogorje Dorsale, podalj- šek Saharskega Atlasa, ki se nadaljuje proti severo- vzhodu še na polotok Cap Bon. Dorsale je močno raz- členjeno hribovje iz krednih peščenjakov in apnen- cev. V njegovem zahodnem delu blizu alžirske me- je leži tudi najvišji vrh v državi, Djebel Chambi (1544 m). Večje ravne površine so v Severni Tunizi- ji le v njenem severovzhodnem delu. To sta nižina ob ustju Medjerde in Tuniška kotlina. V slednji leži tudi glavno mesto države (1, 2). Južno od Severne ali Telske Tunizije se razprosti- ra Srednja ali Stepska Tunizija (3). Njen vzhodni del označujejo kot Sahel. Njegova obala je nizka, peš- čena in brez naravnih pristanišč. Zahodno od Sahe- la je območje Srednjetunizijske stepe. Najvišji del te- ga polsušnega območja je planota na skrajnem za- hodu, ki jo imenujejo Visoka stepa. Srednjetunizijska stepa proti jugu preide v kotlinasto podolje, kjer le- žijo velika slana jezera. Območje teh jezer, ki jih oz- načujejo z izrazom »chott«, deli državno ozemlje na skoraj enako veliki polovici. Južno od tu se začenja tretji del Tunizije, Južna ali Saharska Tunizija. To velikansko območje je ve- činoma puščavski svet. Ob jugovzhodni obali se raz- prostira nižina Djeffara, pred katero leži znameniti otok Djerba. Zahodno od Djeffare se začenja pla- nota Dahar, ki zajema najjužnejši del države, ki se v obliki klina zajeda med Alžirijo in Libijo. Sestav- ljajo jo peščenjaki in apnenci jurske in kredne sta- rosti. Severozahodni del Južne Tunizije pa je že del velikanskih peščenih puščav Velikega vzhodnega er- ga, katerega središče je v sosednji Alžiriji (1, 2). Tunizijsko podnebje določata predvsem dva de- javnika: Sredozemsko morje na severu in puščava Sahara na jugu. Pomembno vlogo igra tudi relief, saj 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: Rimski amfiteater iz 3. stoletja v El Djemu sredi pokrajine Sahel je eden najpomembnejših tunizijskih kulturnih spomenikov. Opozarja nas na pestro zgodovinsko dogajanje, ki ga je že v antiki doživljal ta del Afrike. (Foto: J. Senegačnik.) 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK Telski Atlas vlažnejšim zračnim masam preprečuje do- stop v notranjost. Podnebje se tako spreminja v sme- ri od severa proti jugu in tudi v smeri od zahoda pro- ti vzhodu. Najbolj izrazito sredozemsko podnebje ima severna obala. Tu so topla poletja in mile zime, količina padavin pa je največja. Količina padavin v najbolj severozahodnem delu države presega 800 mm in predstavlja njen najbolj namočeni del, Ain Draham na skrajnem severozahodu ob alžirski me- ji ima celo do 1500 mm padavin. Hribovita območja Telske Tunizije in vzhodna oba- la imajo že precej bolj sušno in celinsko podnebje. Temperaturna nihanja so precej večja, v gorah pa- de pozimi tudi sneg. V povprečju pade le še od 400 do 600 mm padavin. V južneje ležeči Srednjetunizij- ski stepi se srečujeta oba podnebna tipa. Posledica tega je zelo muhasto vreme, ki se kaže v dolgih ob- dobjih vročine in suše na eni strani, ali pa obdobjih mraza in katastrofalnih poplav na drugi strani. V povprečju pade tu od 200 do 400 mm padavin. Območja južno od slanih jezer imajo puščavsko (saharsko) podnebje, ki je zaznamovano z velikim pomanjkanjem padavin. Zanj so značilne mrzle zimske noči na eni strani in zelo vroča poletja z dnev- nimi temperaturami tudi prek 50°C. Padavine pade- jo pretežno pozimi. Na planoti Dahar pade le od 100 do 200 mm padavin, v najbolj sušnih predelih pa še samo okrog 60 mm. Poleti piha iz Sahare proti mor- ju vroči in suhi veter široko, z morja v notranjost pa rahlo vlažni veter chergui (1, 2). Za evropskega obiskovalca je poletna vročina hudo moteč dejavnik. V bolj naseljenih krajih v severnem in srednjem delu države se poletne temperature sicer dvig- nejo tudi prek 40°C, vendar avgustovska povprečja v zadnjih petdesetih letih večinoma ne presegajo 30°C (Sousse 30°C, Tabarka 29°C, Hammamet 30°C, Djerba 30°C, Tozeur 32°C) (5). Srednje najvišje in naj- nižje temperature se v avgustu v največjih mestih giblje- jo med 21 in 33°C, v januarju pa med 7 in 16°C (1). Naravno rastje je prilagojeno podnebju, ki pre- haja od sredozemskega v puščavsko. Vpliv človeka na spreminjanje naravnega rastja je bil v Tuniziji izred- no velik že od antične dobe dalje. Od nekoč gostih gozdnih sestojev na severu (hrast, bor) so se večji os- Slika 2: V Tuniziji uspeva po nekaterih ocenah okrog 50 milijonov oljk. Največ jih je v pokrajini Sahel, kjer si sledijo na desetine kilometrov daleč v vzporednih nizih. (Foto: J. Senegačnik.) 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK tanki ohranili do danes le še na območju Kroumirie. Ostale gozdove so skrčili zaradi izkoriščanja lesa ali pridobivanja novih obdelovalnih in pašnih površin. Ponekod v hribovitem svetu so se ohranili razredče- ni gozdovi, ob severni obali pa makija. V stepi us- pevajo proti suši odporne trave (trava halfa), akaci- je in tamariše. Na jugu izven obdelanih oaz uspe- vajo agave, kakteje in bodičasto grmičevje (1). Tunizijska država posveča veliko pozornost po- novnemu pogozdovanju, saj s tem zaustavljajo šir- jenje puščave proti severu. Od razglasitve neodvi- snosti leta 1956 so posadili na milijone dreves, med njimi predvsem evkalipte, alepske bore in ciprese. Za obrambo proti vetru sadijo tudi opuncije. Moč- no so omejili kozjerejo in jo na nekaterih območjih povsem prepovedali. Z vsemi temi posegi je država dosegla velike uspehe, verjetno največje v borbi pro- ti širjenju Sahare med vsemi afriškimi državami. Za- radi zavarovanja rastja in živalstva so razglasili tu- di štiri narodne parke. Živalski svet se je od antike dalje močno skrčil. Predvsem zaradi čezmernega lova že dolgo časa v Tu- niziji ni več levov, leopardov, medvedov, slonov in nojev. Gazele, antilope in hijene so postale zelo red- ke. Med današnjimi sesalci najdemo še divjo svinjo, puščavsko lisico, rdečo lisico, šakala, munga in ne- katere glodalce. Med plazilci je nekaj znanih stru- penih kač. Ptičjemu svetu se v zimskem času pridruži- jo ptice selivke iz Evrope. Za nekatere ogrožene ži- valske vrste so sprejeli poseben zaščitni program (1). Vodovje oziroma rečno omrežje kaže odločilen vpliv podnebja. Gostota rečnega omrežja in z njo prisotnost vode se zmanjšujeta v smeri od severa pro- ti jugu. Tekoče vode najdemo samo na severu in v go- ratem delu države, na jugu pa je pomanjkanje vo- de tako veliko, da življenje, razen v oazah, ni mo- goče. Glavna tunizijska reka, ki pravzaprav predstav- lja edino pravo reko v državi, je Medjerda. Izvira v Alžiriji zahodno od kraja Souk-Ahras in teče v smeri proti severovzhodu do svojega izliva v Sre- dozemsko morje severno od Tunisa. Vanjo se izliva- jo pritoki Mellegue, Tessa, Bou-Hertma in Siliana. V ni- žinskem svetu pred izlivom v morje jo izkoriščajo za Slika 3: El Djem je manjše mesto v Srednji Tuniziji z 11.000 prebivalci in tipično arabsko arhitekturo. Hiše so močno zgoščene ena ob drugi, ravne strehe pa nas opozarjajo na pomanjkanje padavin. (Foto: J. Senegačnik.j 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK namakanje. Njena erozijska moč je zelo velika, za- to v spodnjem toku odlaga ogromno gradiva. Feni- čansko pristanišče Utica, ki je v antični dobi ležala ob morju, leži danes že 10 km v notranjosti. V hri- bovju Tel izvira tudi reka Miliane, ki potem teče prek nižavja pri El Fahsu in se izliva v Sredozemsko mor- je vzhodno od državne prestolnice. Na območju Stepske ali Srednje Tunizije južno od Tela se razvito rečno omrežje konča. Nadome- sti ga endoreično območje, kjer reke ne dosežejo več morja, ampak se končujejo v slanih jezerih oziroma lagunah, ki jih označujejo z izrazom »sebkhet«. Tak- šno rečno omrežje je značilno za okolico Kairoua- na in Gafse. Znamenita velika slana jezera južno od tod označujejo z izrazom »chott« (Chott El Derid, Chott el Gharsa, Chott el Fejaj in druga). V bistvu sploh ne delujejo kot jezera, saj jih večinoma pokri- va trdna skorja iz soli. Ne napajajo se z rekami. Nji- hov obstanek lahko pojasnjujemo s talno vodo, ki se pojavlja na površini tudi v primeru še južneje leže- čih saharskih oaz. Območje Južne ali Saharske Tunizije južno od ve- likih slanih jezer je v veliki večini areično območje. Zajema skoraj polovico državnega ozemlja. Obča- sne reke se zaradi izhlapevanja slepo končujejo v puš- čavi (2). Ker skuša država zadrževati prebivalstvo v sušnem srednjem in južnem delu države, mora naj- prej poskrbeti za oskrbo z vodo. V ta namen mar- sikje črpajo vodo iz zemeljskih globin, saj bi bila dru- gače oskrba skoraj nemogoča. Vse znamenite tuni- zijske oaze, ki jih najdemo v Srednji Tuniziji, so na- vezane na stalne vodne izvire, ki ne presahnejo. Obi- čajno si pod oazo predstavljamo vodni vir sredi peš- čene puščave, okoli njega pa nekaj palm. Omenje- ne velike tunizijske oaze so v resnici videti precej dru- gačne. Merijo več deset km2, na njih pa lahko us- peva tudi po nekaj deset tisoč palm, ki se razteza- jo v razdalji več kilometrov. Tunizija ima 8.627.000 prebivalcev (leto 1993). Gostota je 55,8 prebivalcev na km2, vendar obsta- jajo velike razlike med gosto poseljenim severom in skoraj neposeljenim jugom, oziroma med obalo in Slika 4: Chebika je primer gorske oaze, ki leži ob vznožju saharskega pogorja. Staro naselje (v ospredju slike na levi) je pred nekaj leti uničila povodenj, ki je dobesedno raztopila iz blata zgrajene strehe. Slika nazorno prikazuje, kakšne napore vlaga država v ohranitev poseljenosti teh območij, saj je prebivalcem zgradila novo naselje (v ozadju slike na desni). Poleg novega naselja vidimo del oaze, ki jo sestavljajo tisoči palm. (Foto: J. Senegačnik.) 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK notranjostjo. Najbolj gosto je poseljena severovzhod- na obala med krajema Bizerte na severu in Sfaxom na jugu, kjer živi več kot 100 prebivalcev na km2. Na širšem območju Tunisa živi več kot četrtina pre- bivalstva države. V hriboviti notranjosti na severu dr- žave ta gostota pade na okrog 50 prebivalcev na km2. Bolj gosto naseljeni območji v notranjosti sta sa- mo dolina Medjerde in območje Kairouana. Na ju- gu pade gostota pod 10 prebivalcev na km2 (2). Rodnost je 26 promil, smrtnost 5 promil in narav- ni prirastek 21 promil. Povprečna življenjska doba znaša 70 let za moške in 74 let za ženske, kar je že blizu najbolj razvitim evropskim državam (6). Kot posledica politike, usmerjene proti visoki rodnosti, se je naravni prirastek začel zmanjševati in Tunizija ta- ko predstavlja eno od tistih držav »tretjega sveta«, ki je upočasnila rast svojega prebivalstva. Kljub te- mu je danes približno polovica prebivalstva mlajša od 20 let. Šolsko leto 1992/1993 je začelo 1.432.112 osnovnošolcev in 567.381 srednješolcev. Za državo je to velika obremenitev, saj mora za šo- lanje tako velikega števila otrok (v šolanje je vklju- čeno 90% mlade populacije) nameniti kar tretjino svo- jega proračuna (5). Današnji prebivalci Tunizije se sicer označujejo kot Arabci, vendar so v resnici zelo mešanega porekla, saj je bila država zaradi svoje lege vseskozi na sti- čišču različnih narodov in kultur. To ozemlje so pr- votno naseljevali Berberi. V 9. stoletju pred našim štet- jem je tu nastala močna država Kartagina, ki je ka- sneje postala del rimskega imperija. V 7. stoletju je ozemlje prišlo pod Arabce. Prvotni staroselci Berberi so se skoraj povsem arabizirali. Kot majhna manjši- na (od 1 do 3 % prebivalstva) so se ohranili na otoku Djerbi in na jugu države. Turška nadoblast je v drža- vo pripeljala številne Turke, trgovina s sužnji pa črnske sužnje. Bolj ko gremo proti jugu države, več črnskega prebivalstva lahko opazimo. Seveda pa je tudi na jugu njihov delež razmeroma majhen. Do leta 1956 je bila Tunizija francoska kolonija, zato se je tu naseli- lo okrog 250.000 Evropejcev (Francozov, Italijanov, Maltežanov). Po razglasitvi neodvisnosti jih je večina odšla. Posebno poglavje predstavljajo tunizijski Ju- di, ki jih je bilo včasih okrog 100.000, po arabsko- izraelskem sporu pa se je njihovo število zmanjšalo na manj kot 20.000. Iz vse te mešanice je nastala sodobna tunizijska družba, ki praktično ne pozna ra- snega, etničnega ali verskega razlikovanja. Najmanj 96% prebivalstva pripada islamski veroizpovedi, ven- dar je v državi poleg že omenjenih Judov ostalo tu- H r \1 - , IL Hi * f&is 1 f ' * _ i ž j j Slika 5: Orientalska tržnica je običajno prava paša za oči. Na sliki vidimo bogato izbiro začimb, ki jih uporabljajo Tunizijci. (Foto: J. Senegačnik.) di okrog 20.000 pretežno katoliških kristjanov (1,4, 5). Čeprav so skoraj vsi prebivalci sunitski muslima- ni, pa je ravno Tunizija po vsej verjetnosti tista med arabskimi državami v Afriki, kjer je najmanj nevar- nosti za razvoj islamskega fundamentalizma. V mestih živi okrog 56% prebivalstva. Največ- ja je mestna aglomeracija Tunisa, ki ima okrog 1,8 mi- lijona prebivalcev. Druga večja mesta so Sfax, Sous- se, Bizerte, Gabes, Menzel Bourguiba in Kairouan. V tunizijskih mestih se tradicionalna arabska arhitek- tura prepleta s sodobnimi mestnimi deli, ki so se raz- vili predvsem v Tunisu. Bolj ko gremo proti jugu, več tradicionalnih prvin srečujemo v naseljih. V želji, da bi zadržali prebivalstvo v manj razvitem srednjem in južnem delu države, tam pospešeno gradijo šole, bol- nišnice in drugo infrastrukturo. V gospodarskem pogledu je Tunizija z bruto na- cionalnim proizvodom 10.745 milijonov USD (le- to 1991) oziroma s 1298 USD na prebivalca nek- je med državami tretjega sveta in razvitimi evropski- mi državami. Kmetijstvo daje 14%, rudarstvo in in- dustrija 30% in terciarne dejavnosti 56% bruto na- cionalnega proizvoda (6). Čeprav smo Tunizijo oz- načili kot najbolj »evropsko« državo severne Afrike, njeno gospodarstvo še v marsičem kaže nekatere ti- pične značilnosti držav v razvoju. Predvsem to ve- lja za velike socialne razlike. Na eni strani je ozek sloj zelo bogatih ljudi (5 % prebivalstva živi z 22 % nacionalnega dohodka), na drugi strani pa razme- roma ozek srednji sloj in skoraj polovica prebival- stva, ki ima probleme s preživljanjem. Mnogo delov- nih mest je samo sezonskih, stopnja nezaposlenosti je za evropske pojme kar visoka. Okrog 400.000 Tunizijcev si je zato poiskalo zaslužek v tujini (1). 9 GEOGRAFSKI OBZORNIK Tunizija je še precej kmetijska država, saj v kme- tijstvu dela blizu 22 % zaposlenih. 31 % površja zav- zemajo njive in trajni nasadi, 20% travniki in pašni- ki. Pri tem so velike razlike med severom in jugom. Glavna kmetijska območja so dolina Medjerte na se- veru, okolica Tunisa, Cap Bon in Sahel. V južnem de- lu države so edina pomembnejša kmetijska območ- ja Oaze, od koder izvažajo datelje. Med najpomembnejšimi tunizijskimi kmetijskimi kulturami velja na prvem mestu omeniti oljko. V dr- žavi je nekaj deset milijonov oljčnih dreves. Ocene se gibljejo od 20 do 30 milijonov (1), pa tudi do 50 mi- lijonov ali več (5). Oljčni nasadi se vlečejo na dese- tine km daleč in zavzemajo skupaj okoli 800.000 ha. Večina oljk je v Sahelu, ki je največje območje olj- ke v magrebskih državah. Letno pridelajo okoli 600.0001 oliv in proizvedejo 140.0001 olivnega olja (1). Tunizija tako spada med najpomembnejše svetovne izvoznike oljk in olivnega olja. Pridelava žit je namenjena domačemu tržišču. Največ pridelajo pšenice, sledi pridelava ječmena, ovsa, koruze in rži. Žita pridelujejo predvsem v dolini Medjerte, pa tu- di drugod v severnem in srednjem delu države. Glav- na kultura tunizijskega juga je dateljnova palma. Let- no pridelajo 75.0001 dateljev in tako spadajo med pomembnejše svetovne izvoznike. Druge pomembne kmetijske kulture so agrumi (Cap Bon, okolica Tunisa), zelenjava in sadje (Cap Bon, oaze, okolica mest), vi- no (Cap Bon, Medjerda, okolica Tunisa), sladkor, to- bak in druge. Med domačimi živalmi so najpogostejše ovce (3 milijone) in koze (1,5 milijona), ki so zastopa- ne povsod, razen na skrajnem severu in v puščavi. Goveda je okrog 500.000 glav, kot tovorno živino pa uporabljajo osle in mule. Na jugu države je najpo- Slika 6: Medina (stari del mesta) v glavnem mestu Tunisu s svojo pestro ponudbo rokodelskih izdelkov privablja tako domačine kot tuje turiste. (Foto: J. Senegačnik.j membnejša transportna žival kamela (200.000 glav). Svinjereje zaradi verskih razlogov skoraj ne pozna- jo, gojijo pa kar nekaj perutnine. Med večje prob- leme tunizijskega kmetijstva spadata suša in erozi- ja tal (1). Glede na to, da ima država kar 1300 km oba- le, je razumljivo, da je do neke mere razvit tudi ri- bolov. Značilen je še večinoma tradicionalen način ribolova z manjšimi ladjami. Sodobno ribiško ladjev- je je še vedno v obdobju nastajanja. V zadnjih letih so se v državi razvila nekatera ribiška pristanišča. Letno ulovijo okrog 95.0001 rib (4), od katerih jih del tudi izvozijo (predvsem tune, skuše in sardine). Trgovsko ladjevje je skromno. Tunizija ni posebno bogata z rudnimi bogastvi. Najpomembnejši so fosfati (6.707.000t), ki jih kop- ljejo predvsem na območju Gafse. Kljub temu, da so Tunizijo glede izvoza fosfatov prehitele nekatere dru- ge države, predstavljajo fosfati še danes eno najpo- membnejših izvoznih dobrin. Leta 1964 so pri El Bor- mu odkrili nahajališča nafte in zemeljskega plina. Naftno gospodarstvo se je dokaj hitro razširilo, saj so nafto črpali tudi na nekaterih drugih manjših na- hajališčih. Njene zaloge pa so se hitro skrčile, tako da danes v glavnem pokrivajo le domače potrebe, izvoz pa je majhen. Druga rudna bogastva (železo, svinec, cink, živo srebro in sol) ne igrajo pomembnej- še vloge (1, 4, 5). Kljub temu, da se je država že nekoliko industria- lizirala, industrija ne spada med najpomembnejše dejavnosti. Prevladujejo majhni in srednje veliki obrati prehrambene in tekstilne industrije, industrije gradbenega materiala in strojegradnje. Večji obra- ti so redkejši (rafinerije, predelava fosfatov, jeklarna, tovarna papirja in celuloze, tovarna sladkorja, več cementarn in drugo). V zadnjih letih se s tujim kapi- talom razvija kemična (umetna gnojila), strojna in elek- trotehnična industrija. Industrija se še vedno najra- je osredotoča na severu (1, 2, 4). Kot v vseh arabskih državah tudi v Tuniziji roko- delska obrt igra zelo pomembno vlogo. Rokodelski mojstri v nekaterih dejavnostih dosegajo visoko umetniško raven. Čeprav so uvoženi sodobni indu- strijski izdelki marsikje izpodrinili to tradicionalno de- javnost, so na drugi strani množice tujih turistov v novejšem času povečale povpraševanje po tovrst- nih izdelkih. Poleg obrti je razvita tudi druga arab- ska tradicionalna dejavnost, trgovina. Nekdanja sejmišča se čedalje bolj umikajo sodobnejšim trgo- vinam. Ozračje tradicionalnega trgovanja z obvez- 1 0 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Hammamet s svojimi dolgimi peščenimi plažami in vedno večjim številom luksuznih hotelov (v ozadju slike) predstavlja enega najbolj znanih tunizijskih letovišč. (Foto: J. Senegačnik.j nim barantanjem lahko tako še najlažje doživimo v medinah (starih mestnih jedrih) večjih mest, ali pa na podeželskih sejmih, ki jih označujejo z izrazom »souk«. Turizem je postal ena od najpomembnejših tuni- zijskih gospodarskih dejavnosti, saj od njega živi kar 10% prebivalstva. Država je začela podpirati raz- voj te dejavnosti od leta 1960 dalje. Leta 1963 je prišlo 105.000, leta 1989 pa že 3.222.000 tujih turistov. Največ tujcev prihaja iz Nemčije, sledijo jim Francozi in Britanci. Glavna sezona je od junija do oktobra, čeprav je možen celoletni turizem. V drža- vi so se najbolj razvila naslednja turistična območ- ja: Hammamet-Nabeul, Sousse-Monastir, otok Djer- ba in območje Tunisa. Tunizijci so zgradili vrsto ho- telov različnih kategorij (med njih spadajo tudi naj- bolj luksuzni hoteli) predvsem v obalnih kopaliških krajih, v novejšem času pa gradijo hotele in drugo turistično infrastrukturo tudi v notranjosti in na puš- čavskem jugu. 1. Koehler, M., Aubert, H J. 1993: Tunesien. Du Mont Buchverlag. Köln. 2. Librairie Larousse 1988: Tunisie. Monde et voya- ges. Paris. 3. Medved, J. 1978: Afrika. Ljubljana. 4. Natek, K., Perko, D., Huzjan Zalik M. 1993: Dr- žave sveta 1993. Ljubljana. 5. Tompkinson, M. 1994: Tunisia. Hammamet. 6. Zbirka statističnih podatkov o Tuniziji. 11