KMETOVALEC.
Glasilo ces. kralj.
družbe vojvodstva kranjskega.
Ureduje Gustav Pire, tajnik družbe.
Izhaja 1. in 15. vsaki mesec. - Udje c. kr. kmetijske družbe dobivajo list brezplačno, a neudje plačajo s poštnino vred 2 gld. na leto
Naročila naj se pošiljajo e. kr. kmetijski družbi, ali pa dotičnim podružnicam.
Stev. 2.
V Ljubljani, 15. januvarija 1886.
Leto III.
Amerikanska sadna sušilnica
Sestavil, risel in popisal Gustav Pire.
e
Vzlic temu, da imamo pri nas na Kranjskem še malo sadnega drevja, vendar ob dobrih letinah slišimo pritožbe gospodarjev, da svojega sadja ne morejo po primerni ceni v denar spraviti, ter tarnajo, da sadjarstvo ne prinaša onega dobička, kakor se sploh zatrjuje. Pritožbe so za sedaj večinoma neopravičene, kajti pravilno shranjeno in dobro zimsko sadje ima pri nas vedno še visoko ceno, a če naše sadjarstvo čez leta povzdignemo, skrbeti moramo uže sedaj, da bodemo ob času pripravljeni, velike množice pridelanega sadja po primerni ceni v denar spraviti. Najboljša in naj-ložja poraba sadja je prodaja svežega sadja. Ob posebno dobrih letinah ali pa vsled družili merodajnih razmer je pa dostokrat skoraj nemogoče sveže sadje primerno drago prodati; takrat pa sadjar mora skušati po drugem potu sadje v denar spraviti. Ta pot je ohranjevanje (konserviranje) sadja. Sadje zamoremo na tri načine ohraniti; prvi način je vkuhanje sadja v sladkorni vodi (napravljanje kompota), drugi način je prevlaka sadja s sladkorjevo skorjo (kandi-t o vanje sadja)'in tretji način je pa sušenje sadja. Izmed teh treh načinov sadje ohraniti je za navadnega sadjarja le zadnji način važen. Sušenje sadja je uže staro in tudi pri nas na Kranjskem je že od nekdaj v navadi. Kakovost našega sušenega sadja je malo vredna, vsaj pa ves pridelek tudi le doma porabimo. Hočemo pa li enkrat s sušenim sadjem izvan dežele kupčevati ter z drugimi sadjarskimi peželami tekmovati, moramo drugače sadje sušiti.
O sušilnicah (pajštih), v katerih dim pride do sadja, niti govoriti nečem, ako je dobiti še kje kako tako sušilnico, boljše jo je precej podreti. Boljše sušilnice, ki brez dima suše, kakor jih pogosto uže na Kranjskem nahajamo, so sicer primerne za sušenje če-špelj in češenj, a za drugo sadje nikakor ne. Te'vrste sušilnic razven mnogih napak jako počasi suše ter porabijo mnogo kuriva.
Ni še mnogo let od tega, od kar prebrisani Ame-rikanci uvažajo v Evropo sušeno sadje, ki skuhano ravno tako izgleda in je enacega okusa kakor sveže kuhano sadje. Amerikanci so tudi v tej stroki razumno postopali, naredili so si sušilnice, katere nare-jajo izdelke, koji evropejskim sadjarjem dobiček spred nosa jemljo. In vendar se nam ni'treba bati ameri-kanske konkurence, ker poznamo amerikanski način sadje sušiti, treba je le posnemati. In kako priprosta je ta amerikanska iznajdba ? Amerikanci so rekli: Da se sadje sveže ne ohrani, da prične gnjiti, vzrok je velika množica vode, ki se v niem nahaja. Toraj ven - z vodo! A v navadnih sušilnicah sadje ne izgubi samo vode, sadje se v njih tudi bistveno predrugači; vsled velike vročine voda vre, sadje se kuha, sladkor se žge itd., z eno besedo izdelek navadnih sušilnic je malo vreden, za kupčijo sploh nezadosten. Amerikanci skušali so napraviti sušilnico, v kateri se s sadjem nič druzega ne zgodi, kakor da se iz njega voda izhlapi. To prizadevanje se jim je prav dobro posrečilo, s pomočjo amerikanske sušilnice zamoremo izdelovati najlepše in najokusnejše sušeno sadje, zraven tega je delo hitro in ceneje, ker sušilnica manj stane in veliko manj kuriva potrebuje, kakor navadne naše sušilnice. V naslednjem popišem tako sušilnico, na sprednji strani pa pridenem njeno podobo. Omeniti mi je, da sem imel priliko videti mnogo različnih amerikanskih sušilnic v delu, k da se mi sa a na sebi nobena ni prav primerna zdela za naše razmere. Iz tega vzroka sostavil sem sam na podlagi poizvedeb in izkušenj amerikansko sušilnico, ki bode zadostovala našim slovenskim sadjarjem. Ako bi se pa kdo natančneje hotel
podučiti o različnih sistemih amerikanskih sušilnic, ra-dovoljno mu naznanim potrebne vire.
Način sušenja pri amerikanskih sadnih sušilnicah obstoji v tem, da damo skozi sušilnico hitro pihati vroči sapi, katera sadji izhlapi vodo ter jo v podobi hlapa hitro kvišku v zrak odnese med tem, ko vedno nova vročo-suha sapa v sušilnico pristopa.
Podobe na prvi strani lista predstavljajo tako sušilnico. Večja podoba na sredi je dovršena sušilnica, pripravljena za delo, risana, kakor se očesu pokaže od zunaj. Pridjana merila na levi strani predstavljata meter, to je, meter v naravi je v podobah tako velik mišljen kot merila kažeta. Večje merilo ima se ve da veljavo le za sprednjo stran srednje podobe, ker drugi deli so perspektivično risani, manjšo merilo velja za mali podobi.
Sušilnica obstoji iz dveh glavnih delov; iz peči in iz sušilnega oboja (Dbrrschacht). Običajno sostavo peči sem jaz bistveno spremenil in to iz važnih vzrokov. Dosedaj delali so za amerikanske sušilnice iz-ključljivo le visoke železne peči v podobi okroglega slopa, kakor so peči v sobah. Take peči pa celo sušilnico močno podražijo, ker zarad njih mora biti sušilnica višja, vzame več prostora ter zunaj tega je še treba narediti pripravo, katera toploto enakomerno po površji cele lese razprostira. Pri teh vrstah peči, kakor sem jo jaz priredel, ni najti teh neprilik. Peč je tako nizka, da je prva lesa uže 14 dem. nad tlami.
Peč je tako-le sestavljena: Iz zidu, ki je iz opeke izdelan ter debel, kakor je opeka široka, narejen je plajšč peči. Ta plajšč gre izprva navpično iz tal, više gori pa (glej podobo na desni strani) se skupaj skrči in ima le toliko odprtine, kolikor ima ena lesa površine. V tem plajšu je še le prava priprava za napravljanje toplote. Ta priprava obstoji iz kurišča, ki je iz železa lito ter i a ploščevinastih cevi, ki s stvorjeno toploto zračno sapo grejejo ter dim iz sušilnice vodijo.
Iz litega železa narejeno kurišče gleda na svojem sprednjem delu iz zidanega plajša, ima izsekano plošo (rošt) za pepel in prostor, kamor pepel pada. Sploh je sprednji del kurišča, kakor pri navadni železni peči ter ima tudi primerna vratica. To kurišče je dolgo kake % cele peči in je na zadnjem koncu tako prirejeno, da je mogoče natakniti ploščevinasto cev, ki ima v premeru okolu 25 centimetrov. Ta ploščevinasta cev razdeli se blizu plajša nasproti kurišča na dve strani, katerih vsaka gre ob zidu na-iaj proti kurišču ter se pri kurišču dvigneti ter gresti vstrično nad kuriščem nazaj, kjer se pri steni združite zopet v eno cev, ki gre skozi zid iu se zunaj plajša dvigne ,v zrak kakor navadni dimnik. Zarad dobrega vlaka je treba dimnik precej visoko izpeljati. Tla peči so z opeko tlakana, pod tlakom pa prihaja skoz tri odprtine, (glej srednjo podobo) mrzli zrak pod vroče kurišče in cevi in sicer tako, da vsaka taka odprtina vodi zrak pod tlakom ter ga zopet skozi tri odprtine (glej desno podobo) razdeljenega izpušča pod kuriščein eevi.
Nad pečjo je drugi glavni obstojni del sušilnice sušilni oboj. Oboj obstoji iz stajala, dveh kvadratnih okvirov, sušilnih les, vzdvigovalne priprave in če je tieba tudi iz strehe z dušnikom.
Omenjeni stajalo obstoji iz čveterih v tla zabitih lesenih stebrov, kateri so tako-le postavljeni (črni čveterokoti pomenijo stebre):
Na te stebre pridejo poprečni bruni se stebrom enakega lesa, kateri so tako postavljeni (glej srednjo in desno podobo'', da se naredi Čveterooglata enako-strana (kvadratična) odprtina, ki je tako velika kakor zgornja odprtina peči ali pa, kakor je notranja širjava okvirov in les.
Na tem stajalu leži čveterovoglat okvir, katerega notranja širjava je, kakorpoprej povedano, enaka odprtini peči. Okvir je najboljši narediti iz desk trdega lesa, ki so vsaj 5 centim. debele. Okvir pa je po priliki pol metra visok.
Na okviru ležijo lese. Lese, kojili zamore biti več ali manj, so enakega notranjega površja, kakor okvirova odprtina. Narejene so iz mehkega lesa ter 15 centimetrov visoke. Dva krajnika lesnega okvira imata na vsakem konci ušesi, ki služite za vzdigo-vanje les, kakor je razvidno iz srednje podobe. Dno lese mora biti iz žičaste mreže, ki je narejena iz po-cinjene žice (dratu). Taka mreža kupi se naj bolje uže izdelana. Mreža ne sme biti pribita zunaj okvira, ampak znotraj. Lese, kakor vse drugo, morajo biti izdelane iz odločno suhega lesa, natančno izdelane, da druga drugo krijejo, v voglih pa trdno skupaj zbite! Priporočal bi vogle z železom okovati.
Na vrh les postaviti je enak okvir, kakor spodaj. Na vrlini okvir, če je treba in če hočemo, pride streha z oddušnikom, o čemur pozneje še govorim.
Da celemu sušilnemu oboju damo primerno trd-noto ter da zamoremo na sušilnico priklopiti vzdigo-valno pripravo, treba je še pet stebrov, ki so prilično po 5 centimetrov debeli in po 15 centimetrov široki. Stebre nam je tako visoke napraviti, kakor sta oba okvira in vse lese skupaj. Po dva stebra pritrdimo na stran les, kjer je kurišče, dva pa na nasprotno stran. Stebre pritrdimo v poprečne brune stajala, koder jih dobro zagojzdimo. Eden od druzega naj bodeta tako oddaljena, da delita stran okvira, oziroma lese natančno v 3 dele. Peti steber pritrdimo pa ravno tako v sredo na levi strani (katere v podobi ni videti). Spodnji in zgornji okvir pritrditi je treba z vijaki (šraufl) na te stebre, in sicer tako, da jih je mogoče po potrebi tudi proč vzeti. Spodnji okvir mora biti pritisnen trdo k svoji podlagi, zgornji pa vendar toliko na lese, da je moč vsako posamezno leso lahko ven potegniti.
Važna je vzdigovalna priprava pri vsaki ameri-kanski sušilnici. Ravno tako kakor se mi je zdelo potrebno za naše razmere posebno peč prirediti, izumil sem tudi kolikor mogoče priprosto vzdigovalno pripravo, kojo zamorejo napraviti tudi naši domači vaški rokodelci.
Ta vzdigovalna priprava je tako-le sostavljena: Iz železnega okroglega droga (štange), ki ima debelost palca (2 do 2'/2 centimetra) naredimo okvir, ki je toliko širok , kakor je dolga stran lese in dvojna debelost stebra, ki se dviga ob lesah. Dolgost okvir-jeva je za kake 4—6 centrimetrov večja kot stran lese z obemi ušesi vred. V sredi obeh dolgih strani je železni okvir prelomljen ter zopet tako skup zvezan, da je gor in doli pregibljiv ter da je moč tam pripeti železni kavelj. Srednja podoba jasno kaže, kakošen namen ima železni okvir. Poprej sem uže omenil, da stoji en (peti) steber tudi v sredi na levi strani (katerega pa v podobi ni videti), zarad tega mora biti ona okvirjeva stran, ki pride na to stran sušilnega oboja tako narejena, da steber ne moti pregiba okvirjevega. Okvir izgleda nekako tako-le:
Druga obstojna dela vzdigovalne priprave sta škripca (lesena kolesa), ki sta pritrjena vsak na eno stran oboja na steber. Premer škripcev je natanko tretjina lesine strani. Na sprednji strani sušilnice ob počeznem brunu stajala pritrjen je dvoramen vzvod, ravno tako tudi na nasprotni strani. Na stajalu pritrjeno je tudi motovilo z ročico. Železni okvir je na obeh straneh z močno vrvjo ali verigo, ki gre okoli škripca zvezan z vzvodom. Vzvod je pa ravno tako v zvezi z motovilom. Kako vzdigovalna priprava deluje, to povem pri popisovanji ravnanja pri sušenji.
Na vrh gorenjega lesenega okvira postaviti zamoremo tudi streho z oddušnikom. Ta streha je pa le takrat neobhodno potrebna, če zaradi močnega vlaka hočemo oddušnik visoko ven speljati, drugače pa strehe niti treba ni, ker cela sušilnica tako mora priti pod skupno streho.
Način sušenja sadja v ainerikanski sušilnici je sledeči:
Kurjenje godi se, kakor pri vsaki drugi peči. V peči, precej pod prvo leso mora biti toplota kolikor mogoče visoka, a vendar ne tolika, da bi sadna voda pričela kuhati. Najbolj primerna toplota je od 90 do 100° C. Vsakemu, ki si misli napraviti tako sušilnico, svetujem kupiti toplomer. Da je mogoče toplomer rabiti, izvrta se v spodnji leseni okvir luknja, skozi katero se po potrebi utika toplomer; drugače je pa luknja zaprta s zamahom.
Les mora biti vedno za eno več, kakor jih gre v sušilnico. Ko je enkrat peč dovolj segreta, naloži se lesa, ki ni vdejana v sušilnico, s sadjem. Sadje na lesi ne sme biti eno vrh druzega, ampak vsak kos mora biti položen eden tik druzega. Bolj če leži sadje na redkem, toliko bolje se suši. Sedaj potegnemo zgornjo leso iz sušilnice, vzdignemo z vzdigovalno pripravo vse spodnje in potisnemo s sadjem naloženo leso na prazni prostor nad pečjo. Leso, ki smo zgoraj ven potegnili, enako naložimo s sadjem in čez nekaj časa zopet vrlino leso ven potegnemo, druge vse vzdignemo in na prazni prostor spodej potisnemo novo naloženo leso. Tako ravnamo neprenehoma, in ko bo-demo to enajstič izvršili, potegnili bodemo zgornjo lelio z izsušenim sadjem ven. To nas pa nič ne moti, suho sadje shranimo, leso pa se s svežim sadjem v novič naložimo ter tako neprenehoma ravnamo. Ako ima sušilnica 10 les, vdeli bodemo leso s svežimi češ-pljami vsakih 20 minut, s svežimi češnjami vsakih 20 minut, s svežimi jabelčnimi krhlji vsakih 10 do 15 minut, s svežimi hruškovimi krhlji vsakih 10 do 15 minut.
Omeniti mi je, da vzdigovalne priprave železni okvir vsled svoje teže vedno sam pada pod najspodnjo leso, to je, če se na motovilil namotana veriga ali vrv odmota.
To je na kratko povedano celo ravnanje pri sušenji sadja v amerikanski sušilnici.
Konečno pa še enkrat ponovim, temeljni pogoj dobremu sušenju je enakomerna toplota od 90 do 100° C. in pa kolikor le mogoče močni in hitri zračni vlak skozi sušilni oboj.
Katero sadje in zelenjada in kako prirejeno sadje in zelenjada da se v teh sušilnicah sušiti, bode obseg prihodnjih mojih člankov.
Ako sta morda podoba in popis premalo jasna, radovoljno podam na zahtevanje potrebna pismena pojasniia, kakor sem tudi pripravljen na zahtevanje večili sadjarjev priti v kak kraj predavat o sostavi in delovanji amerikanske sušilnice. V pisarni c kr. kmetijske družbe v Ljubljani zamore si pa vsakdo ogledati model take sušilnice, kakor tudi uzorce sadja in zele njadi posušene v amerikanskihi sušilnicah.
Sredstvo zoper „Peronosporo" ali strupeno roso vinske trte je iznajdeno.
Spisal R. Dolenc.
(Dalje in konec.)
Poškropljenje trt z apneno vodo koristi pa, kakor sknšnje v Tezzi dokazujejo, ne le proti „Perenospori", ampak tudi proti grozdni plesnobi, ali glivici „oidi-num tucheri" , tako sicer, da bode drago in mučno žveplanje trt v bodočnosti lahko odpadlo. Gospoda Cerletti in Cuboni priporočata pa vendar-le še enkratno žveplanje trt, in to zgodaj na spomlad pred pričetkom škroplenja z apneno vodo.
Zdaj preidimo k fraucoskemu sredstvu. To obstoji torej v poškropljenju, ali boljši rečeno, popra-šenju — bestauben — trt s stanjčeno raztopljino bakrenega vitrijola. Uže v pretečenem letu je bila po raznih kmetijskih časnikih notica, da so se z bakrenim vitrijolom inpregnirani trtni koli. za kaj dobro sredstvo proti „Peronospori" skazali. Tej notici se je sicer v obče malo vere prisojalo, toda o priliki mojega potovanja (Machovega) po južni Franciji v prošlem septembru, pritrdovalo se mi je od vseh strani, toliko v Midi kolikor v Girondi, osobito pa od znanega ja-kega strokovnjaka Skavinsky-a in g. Fr. Vassiliere-a (professeur d' Agriculture de la Gironde). ne manj pa tudi od odličnega filloksernega preiskovalca profesorja Millardet-a v Bordeaux-u, da je temu vendar-le tako in da je poraba bakrenega vitriola resnično najboljši pripomoček zoper Peronosporo. V Dijonu mi je bila prilika dana, da sem se o tem sam prepričal. Tam opozoril me je namreč nek veliki vinski trgovec gosp. Quiltemont, na eno dotično poskušnjo, katero je njegov svak gospod Dubois v Chagny (Departement Saone et Loire) izvedel. Jaz podal sem se nalašč v Chagny, da se o vspehu poskušnje prepričam. In vspeh bil je kar naravnost rečeno, izvrsten. Gospoda Dubois-a privedla je do poskušnje opazba, da so trte. katere so z bakrenim vitriolom impregniranimi kolmi podprte bile, po Peronospori veliko manj trpele, kakor pa druge.
Ker je pa učinek takih kolov le za prvo leto po impregnaciji izdaten in ne za sledeča let.a, odločil se je gosp. Dubois v tekočem letu, listje trt z raztopino bakrenega vitriola poprašiti. Vzel je za to 4°/0 raztopino čistega, železa popolnem prostega bakrenega vitriola, in z njo je meseca julija, potem ko so se prvi sledi Peronospore pokazali, trte v* prvič in poslednjič poprašil. Zato poslužil se je gosp. Dubois posebne priprave — „pulferisateur" zvane, katera v Ville Franche s. Saone 25 frankov stane — in za en hektar vinograda poprašiti potrosil je 40 frankov. Ko sem jaz v Chagny dospel, bila je trgatev uže končana, vendar sem bil v stanu, vspeh poskušnje po listju trt presoditi. Jaz sem 19. septembra vinograd ogledoval, in prepričal sem se, da so bile z bakrenim vitrijolom poprašene trte še čudalepo (wundervoll) z čisto
zelenim listjem obdane; nepoprašene so bile pa ali uže vse brez listja, ali je pa še na njih viselo, toda popolnoma suho.
To je torej poročilo gosp. Macha o popolnoma vere dostojnih poskušnjah, in kaj naj slovenski trtorejci iz tega sklepamo? Kaj druzega, kakor sledeče: Sredstvo zoper Perenosporo je hvala Bogu istinito iznajdeno, in vsak slovenski trtorejec previdi naj se do bodoče spomladi gotovo z živim apnom, da si bode zamogel apneno vodo napravljati, za katero se 2 do 3 kilograme apna v hektolitru vode ugasi ter raztopi. Trte se bodo najprej kej na spomlad, ko ozelene, enkrat dobro požveplale, potem pa od pričetka maja do srede avgusta z apneno vodo 5 do 6krat, poškropile. Večkrat ko bode v tem času deževalo, tem večkrat se bode moralo škropljenje ponoviti. Za škropljenje zadostovala bode kaka navadna metlica, sicer se bode pa do takrat (do meseca maja) gotovo kaka boljša pa vendar učena priprava izumila, kajti kr. italijansko kmetijsko in trgovsko ministerstvo priredi v ta namen v Coneglianu (pri Benetkah) v mesecu marcu t. 1. posebno internacijonalno konkurenco takih priprav, spojeno z dotično razstavo. Ker se utegne te konkurence in razstave tudi kak slovenski obrtnik ali rokodelec vde-ležiti, objaviti hočemo v sledečem programu te konkurence ter ob enem razstave:
Mejnarodna razstava orodja za pokončevanje gliv in mrčesov.
Nj. em. minister za kmetijstvo in kupčijo na Laškem sklenil je s svojim dekretom iz dne 9. novembra 1885. pospeševati porabo raznih prahov (štup) in zmesi kot uničevalna sredstva proti glivam in mrčesom, po-posebno pa porabo apnene vode proti strupeni rosi na trti (Peronospora). V ta namen razpisuje razstavo orodja, s čemur bi se dale rastline škropiti, polivati in poštupati. Bazstava bode na vinarski šoli v Coneglianu na Benečanskem.
1.	Razstavina darila so sledeča:
a)	zlata kolajna in 500 lir,
b)	tri srebrne kolajne in k vsaki po 150 lir,
c)	pet bronastih kolajn.
2.	Ministerstvo ob enem nakupi obdarovanega orodja za 1000 lir, katero orodje pride v kraljevo zalogo kmetijskih strojev in pa za izvršitev praktičnih poskusov na raznovrstne kmetijske šole.
3.	Oglasila k razstavi morajo imeti pridjan kratek popis dotičnega orodja ter jih je poslati (oglasila) najpozneje do 22. februarija 1886. na vodstvo kraljeve vinarske šole v Coneglianu Oglasilam pridjati je tudi ceno orodja.
4.	Razstavljalci morajo tako ukreniti, da zamo-rejo 1. marca 1886. svoja naznanjena orodja ali stroje vodstvu gori imenovane šole pokazati.
5.	Na dan 2. marca vršile se bodo poskušnje s razstavljenimi orodji ali stroji. Pri poskušnji smejo biti navzoči vsi udeleženci.
6.	Presojevalna komisija bode po končani poskušnji, to je, po preteku 20 dni prijavila poročilo, katero bode natisneno v uradnem glasilu ministerstva „Bollettino di Notizie Agrarie".
Conegliano v novembru 1885.
Razstavina komisija.
Iz kmetijske kemije.
A. Pogoji življenja in rasti so zrak, voda, svitloba in toplota.
(Dalje.)
S toploto v tesni zvezi je svitloba. Solnce s svojimi žarki ne le sogreva zemljo, ampak daje jej tudi luč. Toplotini solnčni žarki pa niso eno iu tisto s svitlobinimi žarki. Vpliv svitlobe na vse žive stvari je velikansk. Svitloba prijetno vpliva na naše živce. Lepi solnčni dnevi razvedrijo človekov um in vzbujajo veselje do dela. Tudi za življenje in vspevanje rastlin je svitloba neobhodno potrebna. Svitloba vpliva v rastlinskem telesu na hranitbo in na pretvorjenje redilnih snovi. Brez svitlobe ni barve in ravno tako kakor krompir v temni kleti le blede cime poganja, ravno tako bi bilo brez solnčne svitlobe vse listje na svetu brez zelenila, vse cvetje brez lepih barv in prijetnih vonjav.
Solnce toraj ogreva in razsvitlava s svojimi žarki našo zemljo. Njega naj bi človek posnemal ter tudi sam razsvitljaval in ogreval svoje bližnje. Le malem je dana moč, s žarki svojega uma vplivati na svoje bližnje; nasprotno smo pa vsi v stanu toploto razšir-jevati. Povsod zamore ogrevati prijaznost našega vedenja, dobrohotnost našega mišljenja in dejanska ljubezen do bližnjega ter tako vzbujati najlepše cvetje človekoljubja.
B. Pogled v prirodino gospodinjstvo.
Poldanski počitek je v celi pokrajini. Solnce stoji visoko na obnebji ter izliva svoje dobrodelne žarke na zemljo. Na dvorišči in v hlevu, na njivah, povsod je tihota, kajti delo počiva za kratek čas. Kokoš skriva svojo glavo pod peruti in goved sanjaje stoji v hlevu. Notri pa v hladni sobi sedi družina okolo snažno pogrnjene mize ter s zadovoljnim obrazom sega po juhi, kojo napravila je gospodinja. Ona sama pa hodi tje in sem, da enemu ali drugemu kos mesa in rahlih žgancev ter reče: „Vzemi, vsaj je zato tukaj!" Take besede človeku dobro storijo, ker značijo, da mu pri-vošijo jed.
Kdo zamore predati, koliko je vredna taka gospodinja v hiši? Žalibog, marsikateri spozna nje vrednost še le, kedar jo zgubi. Kako zna dobra in umna gospodinja vse razdeliti! Vsaj zna iz vsake reči kaj slastnega narediti med tem, ko zanikerna gospodinja potrati veliko moke, masla in jajic, pa še nič okusnega skupaj ne spravi. Dobra gospodinja ve vse izkoristiti. Vsak jedilni ostanek, vsak odrezek od blaga spravi, ker ve, da pride pravi čas za porabo. Taka žena ve gospodinjiti in to ohraniti, kar je s trudom in potom pridobljeno.
Taka gospodinja je tudi nas vsili rejnica — pri-roda. Tisočletja nam uže potrpežljivo daje, ne da bi ubožala. To ji je pa tudi le mogoče, ker se vedno di *ži temeljnega pogoja, manj izdati, kakor dobi. Tega držati mora se vsako redno gospodinjstvo.
Vsaka rastlina da po svojem pogmu s svojim mrtvim truplom zemlji več redilnih snovi nazaj, kot jih ji je med življenjem odvzela. To dokazujejo naši gojzdi, ki so izrastli iz slabe zemlje, brez vsake človeške pomoči in vendar razprostirajo na široko svoje košato vejevje, zraven tega pa še množijo in zboljša-vajo zemljo s svojimi odpadlimi listi; to dokazujejo posekani amerikanski prvotni gojzdi, v katerih se je toliko nabralo rodovitne prsti, da zamorejo naselniki na tej zemlji polstoletja izvrstne žetve pričakovati brez vsake gnojilne pripomoči.
Vedno le izdajati in nič prejemati ne zamore prenesti najbolj urejenof gospodinjstvo in takos najbolj rodovitna zemlja upeša, ako ji človek ne povrne, kar ji odvzeme. To se pa zgodi z gnojem. Sprevideti nio ramo, da damo zemlji z gnojem le majhni del vzetih snovi nazaj, če pomislimo, koliko žita, živine, mlekafitd. iz gospodarstva vun prodamo. Pri vsem tem smo pa v stanu zemljišče ne le v dobri moči obdržati, ampak še zboljšati, ker imajo rastline mimo zemlje še drugi vir redilnih snovi. Tako pridemo na drugi temeljni pogoj naše matere prirode : nobene pri rod ne snovi zemlja ne more in ne sme zgubiti. Kar ti prodaš iz gospodarstva, je sicer zgubljeno za te, pa ne za rastlinstvo. V telesu dotičnikov, ki zavžijejo gospodarske pridelke ali izdelke, pretvorijo se sicer te tvarine ter grejo deloma v zrak, ravno tako gre del sožganega lesa tudi v zrak in tako postane zrak najcenejši in najvsahljivi vir rastlinske hrane. Zrak sme se primerjati veliki splošni blagajnici, iz katere zavzemajo rastline prihranjene svote z namenom, jih v zemlji nakopičiti. Iz zraka nastajajo rastline in zrna, tvoje telo obstoji največ iz pretvorjenega zraka, in meso ter kruh, vse. kar jemo, je večinoma zrak.
Vsak pozna razloček med prostim, svežim zrakom in zadušljivi soparici v sobi, kjer skupaj stanuje veliko ljudi ali pa med zrakom v kipelni kleti itd. In ravno ta pokvarjeni zrak, ki je človeku in živalim tako škodljiv, je rastlinam najljubša hrana, ki jo z največjo slastjo skozi štible in listje v-se srkajo. Nasprotno izdihajo rastline za nas zdravi zrak.
Najčistejši zrak obstoji iz dveh različnih zračnih tvarin, od katerih je ena kisik. Ta pa ni le v zraku, ampak tudi v vodi in v mnozih druzih telesih, tako, da učenjaki trdijo, da je kisik tretji del vseh obstojnih delov naše zemlje. Človek in žival zaraoreta živeti le v zraku, ki obstoji iz kisleka. Ce je enkrat kislik porabljen, morata se človek in žival zadušiti. Ogenj in luč ugasneta v prostoru, kamor ne more dohajati zrak s kisikom. Kisik spaja ali veže se tako hitro in burno z gorečimi telesi, da se pri tem dogodku ne stvarja le toplota, ampak tudi žrjavica in zubl. Tudi dihanje, vrenje sladkornih tekočin, na pr. mošta, trhlenje, gnjiloba, rija železa itd. ni nič dru-zega kot počasno gorenje, kajti tudi to je le spajanje kisleca z gorljivimi telesi. Kisik ima sploh veliko in silno nagnjenost do spajanja z druzimi telesi in zato je najti v vodi, v zemlji in skoraj v vseh rudninah ter živih telesih. Kisik sicer nima nikakega okusa, a v spojini z drugimi tvarinami naredi kisle spojine, na pr. kislo mleko, kislo pivo, jesih (ocet). Ako bi zrak obstal edino le iz kisika, spajal bi se tako hitro z vsemi trupli, da bi morda kar cela zemlja pričela goreti. K sreči mešan je z drugo zračno tvarino, ki nasprotuje njegovemu silnemu iu burnemu delovanju. Ta zračna tvarina ali plin je
dušik, kojega je 4/3 v zraku. Ako bi bil dušik sam v zraku, zadušile bj se vse žive stvari za zemlji. Dušeč lahko spoznamo, če navadni krožnik napolnimo z vodo. V vodo poveznemo na rob obrneni kozarec, v katerem pustimo kako luč goreti. Luč v kozarci gori le toliko časa, dokler ni izrabljen ves kisek zraka. Potem pa luč vgasne in voda se kviško dvigne za eno petino kozarčevega prostora, namreč za toliko, kolikor je bilo kiseka v kozarci. Ostali zrak v kozarci je dušik. Čeravno je dušik sovražen življenju, vendar je važen obstojni del živalskega kakor rastlinskega telesa.
(Dalje prihodnjič.)
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 1. Krava po teletu imela je zadnji, levi sesek »gluh". Za tem naredila se jej je na zadnji levi nogi na členu velika bula, katera se je predrla, a ostala še zmirom trda. Ker pa nam manjka izvedenih živinozdravnikov, blagovolite v Vašem velece-njenem listu naznaniti, kaj je vzrok tej bolezni, in s čem bi se pomagalo, da bi se kravi bula odstranila. Opomnim še, da je krava zelo shujšala, a ima vendar še obilo dobrega mleka. (H. L. v G.)
Odgovor. Bolezen s tacimi znamenji pokaže se pri živalih dostikrat, in sicer kmalo po porodu, toda največkrat pri kobilah in le redkokrat pri kravah. Začetek bolezni je spoznati v tem, da mleko deloma ali popolnem preneha, zato se naredijo zunaj života ali pa znotraj različne bule. Ako se naredijo bule v životu, potem pritisne na dotične organe huda vnetica. Splošna znamenja te bolezni so: Vročina in mrzlica, žival postane nemirna in razburjena, hitro sope, zabodeno gleda, gobec je vroč, vime postane dostikrat prazno, potem se pa zopet napne in strdi. Čez nekaj časa pokaže se vnetica pljuč, možgan itd. ali pa se naredijo zunaj kravjega života bule, kakor je to pri Vaši kravi slučajno. Te bule se kmalu zgnojijo, zginejo ter se zopet drugod pokažejo ali pa, kar je ne-varneje, na notranja dela života vdarijo. Vzroki bolezni so: PrehlajeDje, sila premočno krmenje, vnetica vimena, tudi strah, jeza in sploh vsako močno razburjenje živalinih živcev za časa poroda. Iz tega je razvidno, kako pazljivo je delati s kravami, katere imajo storiti. S tako bolno kravo je tako-le ravnati: Pušati ji precej, ko se bolezen pokaže, potem jo pa večkrat molzti, da se vime k delovanji prisili. Kot zdravilo se ji daje toliko časa Glauberjeve soli in sal-petra, dokler krave ne dristi. Priporočajo tudi klišti-ranje s solijo in tobakom. Bule namazati morate dobro z mazilom od španjskih muh, da se prično gnojiti. Če se pa druge bolezni prikažejo, kakor je gori omenjeno potem je treba tudi te primerno zdraviti. V zadnjem slučaji morate se ve da poklicati živinozdravnika, ker le ta bode vedel pravo pogoditi.
Poziv
kranjskim sadjarjem oziroma občinam, ki so pri volji napraviti si amerikansko sadno sušilnico.
S povzdigo našega domačega sadjarstva je treba ob enem preskrbeti tudi umno razpečavanje sadja. Izmed raznih načinov sadje razpečavati je prodaja suše nega sadja najbolj važna. Naše sušeno sadje je v svoji kakovosti še daleč nazaj za tacim sadjem druzih naprednih dežel, zato smatra podpisani glavni odbor za svojo dolžnost tudi v tej zadevi pripomoči do boljšega in umnejšega postopanja.
Z dovoljenjem vis. c. kr. kmetijskega ministerstva iz dne 17. decembra 1885., št. 15.732/2077, razglašuje toraj podpisani odbor ta poziv z namenom, da se blagovolijo oglasiti do 1. marca 1886. pri podpisanem odboru vsi oni sadjarji, oziroma občine, kateri, oziroma katere bi bile pri volji napraviti si najpozneje do 1. septembra 1886. amerikansko sadno sušilnico, kakor je popisana v 1. listu „Novic" iz leta 1886. ali pa v 2. listu »Kmetovalca" iz ravno tega leta.
Iz vrste oglašencev izbral bode potem podpisani glavni odbor, uvaževajoč sadjarske razmere posameznih oglašencev, sadjarja, kojemu bode glavni odbor priznal
državno subvencijo v znesku 100 gold. ter mu na njegovo zahtevo pomagal z djanjem in svatom pri sostavi sušilnice.
Oglasila poslati je do 1. marca 1886. podpisanemu glavnemu odboru.
Glavni odbor c. k. kmetijske družbe v Ljubljani 1. januarija 1886.
Karol baron Wurzbacli,
predsednik.
Gustav Pire,
tajnik.
Ruski lan.
Kmetovalci, kateri želijo dobiti izvirno rusko (rigajsko) laneno seme, naj se oglasijo za-nj pismeno ali ustmeno zadnji čas do Svečnice v pisarni c. k. kmetijske družbe.
Razglas
c. kr. deželne vlade za Kranjsko.
Žebce, katere kdo misli letos za plemenitev tujih kobil spuščati, jih mora najdalj do 15. januarija t. 1. pri dotičnem c. kr. okrajnem glavarstvu ali pri mestnem magistratu v Ljubljani naznaniti, drugač bi ga stroški pozneje potrebne posebne pregledalne komisije zadeli.
Tržne cene.
V Kranji, 4. januarja 1886.
Na današnji trg je došlo 88 glav goveje živine in 121 prešičev.
		gl-	kr.		gl	kr.
Pšenica,	hektol. . .	6	50	Ajda, hektol. .	2	35
Rež,	>5	4	06	Slama, 100 kil . .	2	15
Oves		2	92	Seno, „ „ . .	2	80
Turšica	n •	5	20	Speli, fr. kila . . .	_	45,
Ječmen	n	5	04	Živi prešiči, kila . .	—	.32
V Ljubljani, 9. januarja 1885.
Povprečna cena.
	Trg		Magaz.			Trg		Magaz.	
	(Ti.	kr.	(fl-	kr.		gl. 1 kr.		si.	|kr.
Pšenica, hektol.	6	66	.7	21	Sur. maslo, kila	_	84		
Rež „	5	53	5	60	Jajca, jedno. .	—	3		—
Ječmen „	4	39	5	10	Mleko, liter . .	—	8	—	_
Oves „	3	09	3	20	Gov. meso, kila	—	64	—	.
Soršica „	—	—	6	17	Telečje meso, „	—	68	—	
Ajda „	4	39	5	05	Prešič. meso, „	—	54	—	
Proso „	5	06	5	07	Koštrun „		34	—	.
Koruza „	4	87	5	26	Kuretina, jedna		42	—	.
Krompir, 100 kil	3	—	-	—	Golobje, jeden .	—	17	—	_
Leča, hektoliter	8	—	—	—	Seno, 100 kil .	1	60	—	__
Grah „	8	—	-	—	Slama, „ „ .	1	51	—	__
Fižol	8	50	—	—	Drva, trde, sež.	7	60	_	,
Gov. mast, kila		94	—	—	,, mehke, „	5	20	—	,
Svinska mast „		82	—	—	Vino, rud., 100 1.	_	_	24	_
Špeh, fr. „	—	56	_	—	„ belo, „	—	—	20	__
„ prek. „		72		—