i c Prejeto od uradò za upravljanje imovini opornikov Kazalo k XXX. letniku „Angelčka" Pesmi. Zimski dan. (Bogumil Go- renjko)....... 1 Pri stričku fotografu. (Mi- ladin)....... 5 V kožuhu. (Sokolov) ... 20 Vijolica. (Godinov) ... 25 Velikemu prijatelju otrok t sv. Očetu Benediktu XV. (P. Krizostom) .... 28 Čebelica in otrok. (Ksaver Meško).......49 Naš Vladko in Stanko. (Fr. Ločniškar).....68 Poletna pesem. (Bogumil Gorenjko)......73 Pesmica iz tujine. (Bogumil Gorenjko)......97 Večerni pogovor. (Miladi- nov)........110 Pozdrav boiičnemu drevescu. (P. Krizostom) 121 Sveti Miklavž. (Rad. Pe- terlin-Petruška) ... 136 Na pokopališču. (Gnjevoš) 139 Povesti, pripovedke, prilike in basni. Palček Mirko. (Ksaver Meško) ........ 4 Na klancu. (J. E. Bogomil) 6 Orehi. (Jernej Popotnik) 8 Kakor na železnici. (Dale Drvin).......12 Pri viru učenosti. (J. E. Bogomil) .......16 Nova pomlad. (J. E. Bogomil) ........31 Dve Veliki noči (Milan Tomšič)......36 Vse čaka. (J. E. Bogomil) 42 Češnje. (J. E. Bogomil) . . 54 V nedeljo dopoldne. (Vladimir Borovščak) ... 82 Pred hišo dobrot. (J. E. Bogomil) .......89 Čisto zlato. (Vek. Skuhala) 100 Uboga Leniča. (Cvetino- mirski)...... 102 Zakaj sme pes kruh jesti. (J. E. Bogomil) .... 103 Junaki iz naše šole. (Janko Posavec).....107 Učit se grem. (Vek. Skuhala) 110 Malčin lišček. (Jernej Popotnik) .......112 Za uboge ptičke. (Višemir France) ......125 Skrb za zimo. (J. E. Bogomil) .......128 Za Miklavža. (J. E. Bogomil/ ........134 Naravoslovni in življenje-pisni sestavki. t Papež Benedikt XV. (A. Čadež).......26 Marjetica. (Dale Drvin) . . 34 Regrat. (Dale Drvin) ... 40 Nadškof kardinal Ahil Ratti Pij XI. (A. Čadež) ... 50 Zatoženal (J. E. Bogomil) . 66 Kraljeva poroka..........74 Pred lisičjo luknjo. (J. E. Bogomili......78 Zilska dolina. (J.E. Bogomil) 113 Koristili nauki. Drobiž. Sola lepega vedenja. (Ivan Langerholz) 2. 29, 52. 76, 98. 123 Naravnost. [A. Č.) . - . • 18 Marijin Zvonček 21, 69, 92, 116 Ali bi Sli radi na izlel? . . 39 Kaj delate?......47 Sanne pijače......70 Dramatične igre. Lastna kazen — najboljia kazen. (A. čadež}... 56 Volk in kozice. (Marica Koželjev») ......131 Zabavne in kratkočasne reči. Razno. Prijetna zabava. (J. E. Bo-gomil) 14. 44. 86. 106 137 Uganke.......23 Rebus . . 23, 47, 71. 95, 119 Naloga..... 24, 70, 95 Slovnična uganka, (J. E. B.) 47 Kralkočasnic* ..... 94 Posetnica ......120 Rešitev ugank, rebusov itd. in imena rešilccv 47—48. 70—73.94—96, U9—120, 139 Vabilo na naročbo . 24, 140 Slike. Na klancu............7 »Mati, kaj pa tole?« . . 17 Zima in pomlad .... 33 »Mama, meni najprej!« . . 43 »Ali jih vidite?« .... 55 »Kukavica, zakaj tako ravnaš?« .......67 Kralj Aleksander I. — kraljica Marija.....75 Čuden obisk.....80 Oj. same dobrotel ... 91 Tudi kruh je dober! ... 104 Zilanka.......114 Skrb za zimo.....129 Pri molitvi......135 »IS»,» ■-■ •—•«-. ... . . I 5t. 1.-2. I I/ Ljubljani, 1. januarja 1922. i XXX. te£aj § ■——■■i will rta»« I M » I Bogumil Gorenjko: Zimski dan. Kamor le seže okó, snegovi vse beli krijó: dol in ravan in goró. ' Spanje mrtvaško , vse spi; še potok ob vasi molči, vran le čez polje leti... Kam pa kreliutiš, ti vran? — Po hrane, po hrane čez plan : oh lačen sem, lačen ves dan! "ät loan Langerholz: v Sola lepega vedenja. 8. Ljubezen do bližnjega.' (?? ste že slišali tisto povest, ki jo ima osel na svoji vesti? Pravijo, da je nekdaj živel osel, •"•:<£?' ki je izrazil željo: »0, da bi le ta čas še travi rastla, dokler sem jaz na svetu!" Ali je to ljubezen do bližnjega? — Naika! — To je grda ljubezen do samega sebel Pravimo ji: sebičnost. Tak sebičnež je tudi Janez Neda). 2e na mate rinem naročju se je baje kremžil in kisal, če ga je kdo prosil: »Daj, daj!« Ne in ne — ni dal, pa ni dal1 In ko je rastet, je rastla z njim tudi ta grda spaka Morebiti bi se je bil odvadil, ali Janez se je preveč smilil samemu sebi. Martin Trdan je pa že hujši- Vse mu mora služiti; če ne, je pa takoj pripravljen, da udari. Tam, kjer on stoji v cerkvi, ne sme nihče drugi stati. V šoli stopa na klopi, da bolje vidi, kakor pravi. Ne pride mu na um, da se na klopeh dela škoda. To mu nič mari, če so njegovi čevlji umazani. Eno nedeljo je šel v društveni dom k predstavi, pa je klepetal in se krohotal med celo igro, druge brcal, papirčke zvijal in jih metal po ljudeh. Kakor da bi bili ljudje zato prišli skup, da bodo gledali, poslušali in trpeli njegovo sitnost. Ali pa Miba Stopar! Stope v mJinu ne bijejo hujše kakor on s svojimi kvedri. Kamor pride, bije na ušesa njegovo ropotanje. Niti bolnikom ne prizanese. Včeraj pa je bil neznosno siten, ko je njega 1 Nadaljevanje lanskih člankov »Angelčkovih«. malo bolela glava. Domači skoro dihati niso smeli. Pa nalašč z vso močjo hodi včasih po blatu, samo da drugim pomaže obleko. Prav zaslužil bi, da bi mu jih nekaj našteli — samo Boga naj zahvali Sto-par, da v naši Šoli ne pozjiamo palice. Ivanka Mazi ima pa to grdo navado, da na vsako knjigo, — tudi na tujo — napiše svoje ime. Pravi, da potem ve, kaj je že brala in česa Še ne. Ali, Ivanka, saj tako vemo, kaj ti bereš. Vsaka knjiga, ki pride tebi v roke, je taka, kakor bi jo potegnil iz gnoja: umazana, poznajo se sledovi tvojih prstov, zmečkana, polna krušnih drobtin. Pro sàmo, nikar nam ne zameri, če ti povemo, da se s tujo lastnino ne sme tako ravnati. Ali pa mogoče poznate tisto Verico iz Sitnega vrha. Nobena igra ji m všeč, nobena učenka ne zna z njo govoriti, na vsakem človeku najde kako napako. Ona sama je pa kakor angelček božji — misli. Drugi pa pravijo: kakor spaček. Prav nič ne zna potrpeti in prizanašati. Drugačen je pa Tone Zmetaj. Vse bi dal, kar ima; vsakemu bi rad pomagal, četudi potem sam nič nima; drugod bi delal, čeprav je doma tudi dost« dela. Ali je to čisto prav? Ko bo velik, bo fant za-pravljivec. Drugi bodo pri njem dobro živeli, če bo kaj imel; sam bo pa potem stradal. Njegova ljubezen do bližnjega hodi napačna pota. Ljubezen ni mati zapravijivosti, ne! Pač pa mati darežljivosti. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! je rekel Gospod. Ne bolj kakor samega sebe. Francò Dobrin in Marica Svetlin sta dobrim lijudem še najbolj všeč. Rada delita svoj kosec kruha z revnimi tovariši in tovarišicami. Francè se sam nauči, potem pa rad še drugim pomaga pri učenju. In Marica spiše svojo nalogo, pa je ne da svojim tovarišicam kar prepisati. Nikdar! Zato ne, ker jih ljubi kakor samo sebe. Zato ne, ker hoče, da bi nalogo zbale in razumele, kakor jo ona zna in razume. Pomaga jim pač, pokaže, razlaga in to 10 prav. Koristiti mora ljubezen do bližnjega, ne škodovati. To pomnite! (Nadaljevanje.) -&Šv Ksauer Meško: Palček Mirko. AT) es sem majčken. A že postanem kdaj velik. In Ji-A tedaj bom večji in imenitnejši nego vi vsi. Velik vojskovodja bom. Tak junak bom kakor kraljevič Marko, ki mi pripovedujejo o njem zvečer ata. Prav tako bodo nekoč pripovedovali ob večerih otrokom o meni. Res sem majhen, pa se vas vendar nobeöega ne bojim. Zakaj bi se vas bal, ko pa nisem storil nobenemu nič hudega in vas imam vse rad? Res sem majhen in najmanjši v hiši. Pa nimam nič manj rad mamice kot Milica, ki že v šolo hodi, in ne manj kot Stanko, ki bo to leto že iz šole izstopil. Ne, še rajši imam mamico nego Milica in Stanko, dasi sem tako majhen. Vem, nihče na svetu je nima rajši kot jaz. Kaj se mi torej smejite in me vedno dražite: : Palček Mirko, naš mali palček Mirko?« TtUtaflta: Pri stričku-fotografu. — Kaj ti je, porednca, kaj u papir se smeješ? Flh, že uem, razglednica — z njo od strica spejes? — „Kaj ne ueste, one dni, ko pri njem sem bila, mi je rekel: tTlin'-ca ti, predme bol stopila! Krepko si zraunaj telo, ranno, nič postrani! Zdaj boš uidela, ka; bo: mirno! nič ne gani! — Pa je n neko črno stuar le za hip pogledal. Krasen zdaj te čaka dar! mi je še pouedal. Ko poteče osmi dan, zopet pridi k meni, pa podam ti dar izbran: sliki dourše.ii. limi, fei 'ijt TOfJa, krasni dar poda mi. „Hh"! sem se začudila — brž pokažem mami! R še preden sem odšla, sem se zahualila. Tak uesela sem bila, da sem poskočila. ,Kuala lepa stokrat uam, striček moj preblagi! Brž zdaj moram še drugam in pa k mamki dragi!' tako sem se, mamica, s ričku zahualila. □h, pouejte, mamica, sem li prau storila? — Res si ued a se lepo, ljubo dete moje! Pa pokaži sliki, no, — oh, kakó lepo je! Čist in rauen ti je stas, bela je obleka, moder čez obleko pas — uitka si kot smreka. 'i vnffti Wfaft. Si 'acS/fc segajo na krilo — da bi le darilce te prčueč ne motilo! Kar le brž ga shrani kam, da se ne pokuari; tebe pa nedolžno nam ljubi Bog obtari! ]. E. Bogomil: Na klancu. ri četrtine leta je zapuščen, in nihče ne mara ■W- zanj. Za vaški klanec namreč. »Ko, bi vsaj klanca ne bilo do naše vasiU toži staro in mlado. Vsak se upeha, ko stopa po tej strmini, in marši kdo je že robantil pod mehom moke ali kričal nad konji, ki niso zmogli speljati po klancu. A marsikdo je že tudi tožil, da se je na teh rebrih pregrel in potem doma prehladih In potem je vsega hudega, vseh bolečin in utrujenosti in zasopljenosti, naduh in jetik kriv ta nesrečni vaški klanec. Gotovo je najet in postavljen od same žive — smrti, ka-li? A ko pade sneg, je pa vse drugače! Pol vaškega življenja hodi, skače, vpije, pada, vstaja in se pre-kucuje po tem gladkem hrbtu. Ves vaški drobiž se tu motovili in rogovili. Zjutraj prvi pogled iz mladih oči — na klanec; zvečer, preden oči padejo vkup še misel — na klanec. Da, še v sanjah so taml Ali si je mogoče misliti večje časti? Še Miklavž se pozabi, klanec pa ne. Sneg mu prinese življenje, sneg mu prinaša radost; a ko sneg odide, pa je vse z njega; življenje in radost. V zimi in mrazu živi, v solncu in toploti pa medli in umira ... Še kolne ga kdo. A konec ga ne bo. Zima se zmeraj vrača, iz smrti življenja prihaja. Rod za rodom je veseljačil tam in še bo veseljačil, dokler se bodo menjavali letni časi, dokler bo na svetu doma življenje ... »f Jernej Popotnik: Orehi. ikoli več nisem bil pozneje v življenju tako srečen kakor takrat. Še solnce je lepše sijalo in foie so vse sJajše dehtele. Ce sem stopil na hrib. se mi je zdelo, da sem kralj, in v dolini sem vriskal in prepeval — saj sem bil vendar mlad in doma, med svojimi, bil sem na Jagnjenici. Travniki so bili takrat polni dehtečega cvetja. Sprehajal sem se po cvetočih livadah, trgal vijolice in se pogovarjal s ptiči; krenil sem na prijazno dobravo, obraslo z belimi brezami, zavil sem v šumeči gozd, v mrak njegovih tajinstvenih senc. Povsod, kamorkoli sem prišel, sem bil doma. Veverice so bile moje prijateljice, kosi in slavci so me poznali in ljubili, in tudi jaz sem vse poznal in ljubil. Naša hiša je stala na holmu. Okna so se svetila v solncu in prijazno mežikala mimoidočim, naj krenejo v našo utico, da jim postrežejo moja mati z jabolčnikom in kruhom. Tako je bil naš dom postajališče trudnih popotnikov in beračev. Z mnogimi sem se razgovarjal, in vsi so se mi smilili; v obraze so bili požolteli od gladu in pomanjkanja, bili so raztrgani in so ponajveč šepali in se opirali ob kriven-časte palice. Popotniki in berači so pili in jedli ter pripovedovali čudne zgodbe, ki so se mi zdele vse strašne in grozne: kako da je zasulo tam v rudokopu več rudarjev, kako da je povozil vlak neko deklico, in kako da je pogorela tam nekje za ono goro cela vas. Mati so poslušali te zgodbe in zmajevali z glavo, jaz pa sem se navsezadnje naveličal poslušati ter sem pobegnil iz ulice. Ko sem ležal pozneje na trati kraj pota, sem videl, kako odhajajo popotniki in berači, pokrepčani in hvaležni, od naše hiše po bregu navzgor, in dobro mi je bilo pri srcu — sam nisem vedel, zakaj. Nekoč se je vlegel k meni v travo berač, ves raztrgan in kosmat v- lica, tako da me je bilo groza, samo če sem se ozrl vanj. Nagnil je svoj rumeni obraz prav do mene in me zelenkasto pogledal, potem se je rezko zasmejal, odložil malho kraj sebe in se počohljal po košati bradi. Naenkrat je raztegnil roko in me pobožal po glavi. »Ej, dobro tebi, ko imaš še mater in si mlad/« ... Debelo sem ga gledal in ga nisem razumel. Samo silno smešen se mi je zdel, ko si je čohljal brado, vlačil iz svoje malhe suhe skorje, hruške, peclje, koščice in ostanke raznega papirja, vse to pomešano, ter momljal pri vsem tem opravilu kakor star medved. Tisti berač mi je pravil to-le: »Veš, mladi moj, kaj ti dém: poslušaj me, kajti jaz sem učen. Dosti sveta sem že obhodil, dosti hudega sem že okusil na svetu tem! Zda; ti pa povem še to-le: pojdi in prinesi mi orehov!« Začudil sem se: »Pa kaj boste z orehi?« »Ojej! Še tega ne veš?« se je povaljal kosmatinec po travi, in trebuh se mu je stresel od smeha. »Pojdi domov in reci materi, da bi baron Luka rad orehov!« »Pa kdo je baron Luka?« sem se začudil še bolj. »Baron Luka — to sem jaz!« se je potrkal berač s pestjo po prsih. »Le hitro stori tako, kakor sem ti rekel, saj tvof'a mati me dobro poznajo!« Ubogal sem ga in šel domov. »Baron Luka bi rad orehov,« sem povedal važno materi in se usedel na vezni prag. Mati so prišli iz kuhinje. »Pa kje je?« »V travi leži in orehov čaka.« »Ne, ne — saj ne ležim!« se je oglasil v tem berač, ki je bil medtem prišepal do praga. »Dober dan, mamica moja dobra! Najlepši dober dan vam vošči baron Luka!« »Bog daj dober dan, Luka!« so odzdravili mati in se zasmejali šaljivcu. »Ali bi res rad orehov?« »Res, res, nič se ne šalim,« je pokimal berač z glavo. »Toda glavo stavim, da ne uganete, mamica, zakaj si želi baron Luka danes ravno orehov.« »Pa res ne bom uganila!« so zmajali mati. »Po navadi berači ne prosijo orehov, ampak za kruh, slanino, maslo, fižol in druge lake reči.« Berač je sedel na prag kraj mene in si položil malho na kolena. »Tako je!« je rekel. »Mlad bi bil rad spet, tako mlad in vesel in zadovoljen, kakor je ta-Ie tukaj, vaš sinček, mamica moja lepa! Mlad, dà, mlad zopet enkrat! In zato vas prosim orehov!« »Saj sama ne vem, če te prav razumem ali ne,« so si šli mati z dlanjo preko čela. »Tako čudno govoriš, Luka... Norčav si bil, odkar te poznam, ampak v tej stvari bi ne bilo treba norčavosti!« »O, norčav pa ne!« se je prestrašil berač, ko je videl materin resni obraz. »Toda tukaj, mamica, glejte to mojo malho. Široka je in ohlapna, in vsa različna ropotija je že v njej. Ropotija, ki me spominja na starost, in kako sem reven in ubog, samo nobenih takih stvari ni notri, ki bi me spominjale mladosti. Dajte mi orehov, mamica, samo malo, dva, tri, pet — orehi me spominjajo moje mladosti.« Tedaj so se mati zasmejali. »O ti potepuh — pa kakšen modrijan! No, ti bom pa prinesla par orehov, četudi jih imamo malo pri hiši. Samo da se ti bo izpolnila želja, Luka, in da boš spet enkrat mladJ« »Tako, takisto,« se je razveselil Luka, ko so mu prinesli mati orehe. Vstal je, stresel orehe v malho, še enkrat stresel z malho, in še — pa prijel za palico in se zahvaljeval: »Zdaj pa tisočkrat vam lepa hvala, mamica moja, preblaga. Zdaj bom lahko hodil, ker ste me pomladili z orehi. Poroma! bom gor na tisti hrib, tam ima Jernač svojo hišo in mi zmerom postreže s hruševcem in s kruhom, včasih mi pa vrže tudi kaj mastnega v malho. Hodil bom in vso pot bom stresal z orehi in se spominjal tistih lepih časov, ko sem bil tudi jaz tako mlad in tako lep, kakor je ta-le vaš debelušček, vaš sinko! E, sveti Miklavž in orehi...! Tam smo sedeli otroci v gorki sobi, se smejali in trli orehe pa jedli sladka jedrca ... To je bila mladost, sladko jedrce! — Ali zdaj! Samo lupine so nam ostale, in še te so ples-nive... Pa kaj to! Spet je mlad Luka, baron Luka! To bora prepeval po poti! Zbogom, mamica, zbogom, mladi sinko!« In berač Luka je kakor pomlajen odšepal od naše hiše. Jaz pa sem obsedel na pragu, gledal za njim in se čudil, kako lahko je korakal siromak po bregu navkreber, ter tisti hip sklenil, da bom storil z orehi tudi jaz tako, kadar bom star in vsem napoti — kakor berač Luka ... Dale Druin: Kakor na železnici do izmed vas se je že vozil po gorenjski želez- nici? Malo nad Otočami je viak ntkam za-vozil, in okrog tebe je nastala trda, temna noč. Če si se pa peljal po bohinjski železnici, si pa videl že na Jesenicah, da je gorela podnevi luč v železniških vozovih. Podnevi — pa luči Ko so te pa potegnili malo od Jesenic dalje proti Bohinju ali proti Koroškemu, si pa takoj lahko uganil, zakaj gori luč. Kar naenkrat nisi namreč nikamor več videl. Kakor bi se bil zaprl svet kroginkrog tebe! Samo v železniškem vozu jc bilo svetlo, zunaj pa tema. In gorje bi ti bilo, če bi bil pomolil glavo kaj predaleč v temino! Odletela bi ti bila. Taka je vožnja skozi predor ali Štefinov Mihec je v hribih večkrat oddaleč opazoval vlak, kako gre pri eni strani hriba noter, na drugi strani pa pride ven. Kako se mu je zdelo to vendar lepo! Škoda, da tudi konji tako ne vozijo! Ali bi bilo prijetno! Prišla je pa zima leta 1909. Že je minul sveti Matija. Pravijo, da sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi. Tistega leta je pa poslal sveti Matija na Gorenjsko silne množine snega. Ko je pa še s strehe prigrmel sneženi plaz, ga je bilo pred Štefinovo hišo za celo goro. Malo je manjkalo, da ni bil cel Triglav. Štefinova hiša stoji malo na gričku. Zato je pa ta kraj prav pripraven za sankanje. Kar izpred hiše se podrsaš dol v ravnino. Posebno, če je enkrat gladek saninec, potem gre, kakor bi te nesel veter. Železnica ne gre tako urno. tunel. Železnica! Jej, pa res! Mihcu se je posvetilo v glavi. Sankališče bo njegova železnica. Pa tudi tunel mora biti! Ali je hodil potem okoli plazu in ogledoval tisti kup snega. Tu mora biti tunel! Nič ne pomaga! Samo, kako bi ga naredil, to mu je šlo še po glavi Mihčev oče so pomagali tista leta delati bohinjsko železnico. To je Mihec dobro vedel. Saj niso tega povedali samo enkrat. Zato se mu je zdelo najpametneje, če očeta povpraša, kako se naredi taka luknja. Oče so pravili, da je bilo takrat veliko delavcev pri železnici. Eni so se lotili hriba in ga začeli kopati. Ko so pa prišli do skale, so jo pa morali razstreliti. Zavrtali so luknjo, nabasali v njo smodnik ali dinamit, in skala je šla narazen, kakor bi cepil drva. Drugi delavci so pa vozili kamenje in drugo šaro iz tunelji. Tako je bila luknja v hrib čimdalje večja, zunaj pa vedno več kamenja. Vse delo pa so vodili učeni gospodje, ki jim pravijo: inženirji. Po tem razumljivem pojasnilu se je lotil tudi Mihec tunela. Delo ni bilo posebno težavno. Rabil je samo lopato za kopanje in nakladanje in sani za odvažanje snega. Pa preveč neroden tudi ni bil in ni smel biti, sicer bi bil s svojo nerodnostjo sproti podiral svoje lastno delo. Počasi in previdno je jemal sneg izpod plaza in ga nakladal na sani. Pa vztrajnosti mu je bilo treba, zakaj tak tunel, če je tudi le tri ali štiri metre dolg, ni izkopan en dopoldan. Mihec bi se bil pa že rad vozil skozi tunel, ko je prvič odpeljal sneg izpod plazu. Ali kdor čaka, dočaka, in kdor dela, tudi dodela. Mihec je dodelal luknjo skozi plaz. Zanj je bila dosti visoka in dosti široka. Glavna reč pa, da je pod tunelom tudi dober saninec. Za. to je skrbel Mihec celo popoldne. Skozi tunel in po hribu se je peljal s sanmi, nazaj pa jih je vlekel za kratko vrvico, ki jo je privezal spredaj za vrhnjo desko. Po klancu gor je bil on konj, in je rezgetal kakor očetov rjaveč, po klancu dol je pa vozil in brlizgal kakor železnica. To vse je trajalo dobre tri tedne. Toda toplo pomladansko solnce mu je prekmalu vzelo sneg in tunel in — zabave je bilo konec. Konec? — E-ja! Pomlad eno zabavo vzame, pa deset drugih ponudi. Mihec že vé, da je tako. i* ]. E. Bogomil: Prijetna zabava, 1. Kako piješ iz steklenice, da ostane vedno polna? V /^Vudno! Pa vendar lahko storiti. Dve steklenici moraš imeti. Ena mora biti polna in dobro zamaštna. druga polna in odmašena. Prva mora imeti nekoliko izvotljeno dno, kakor ga imajo take za kislo vodo. V to prvo natakaj iz odmašene in pij. Tako boš pil iz polne steklenice, a steklenica bo ostala kljub temu polna. 2. Stavi, da tvoj prijatelj ne more zapisati vsega, kar mu boš narekoval! Meniš, da ti bodo verjeli? Težko- Pa boš vendar ti stavo dobil. Kar narekuj mu; »Kdor zna dobro jahati, ne rabi niti biča niti ostrog, ampak pravi samo---,« pa zacmakaj z jezikom, kakor si gotovo že cui jezdeca ali voznika, ki priganja konja, naj hitreje stopi. Tega cmakanja ne more nihče zapisati. Napiši na papir številke 1, 2, 3, 4, ali pa napravi štiri pike oziroma križce tako, kakor jih vidiš na pridejant sličici in jih zveži s črtami, kakor vidiš ta pred sabo. To pokaži navzočim. Nekaj časa naj opazujejo, potem pa skrij sliko. Zdaj naj pa poskusijo sami, kako so bile številke (ali pike ali križci) zvezane. Ne bo šlo tako lahko. 4. Imate uren jeziček? Izgovorite hitro ta-le stavek: Planem v plamen. Pa glejte, da si jezičkov ne polomite! (Nadaljevanje.) 3. Kako si bodo zapomnili? J J. E. Bogomil: Pri viru učenosti. Šjudje so govorili, da je preveč mraz, da bi snežilo. Res je burja nekaj sitnarila okrog oglov, in sneg ie bil menda res tako neumen, da se je bal burje. Toliko je pa res, da je tiste dni zunaj zeblo, v Koroščevi hiši je bilo pa toplo. In samo na toplem, v hiši pri stari materi, se je držala tiste mrzle dni Koroščeva Anica. V šolo še ni hodila, ker je bila še premlada. Ali tako oddaljen pa že tudi ni bil več tisti čas, ko bo hodila s torbico na rami tja v tisto hišo, kjer tekó studenci učenosti. Samo letošnjo zimo bo še takole postajala in posedala doma, potem pa nič več. Ker so stara mati želeli, da bi bila Anica v šoli med prvimi, zato so ji kupili tisto knjigo, iz katere izvirajo studenci učenosti. Pravijo ji »Abecednik«. Saj jo poznate, in upamo, da niste preveč skregani z njo. Malo dolgčas vam pa je znabiti včasih, kadar jo gledate? Če bi bile v njej same slike, bi že bilo. Slike, dà, slike, to je nekaj za mlado oko! Ali tiste kljuke in krevlje, tiste pike in črte — tisto je pa pusto, pravite? Ali kaj, ko pa brez teh črt in kljuk nikamor ne prideš naprej ne v branju ne v pisanju ne v računstvu. Moraš se jim priučiti, ne pomaga nič. Koroščeva Anica je pa kar sama silila v abecednik. Kolikokrat jo je zmotil mucek, ki bi se bil rad malo potrgal z njo, kolikokrat zbegala sinica, ki je prišla skozi okno gledat, kaj dela v sobi Anica — pa vselej se je spet spomnila abecednika in podob JE" '' K^HK a gA^ k. i tSBrjBI vi S » »Mati, kaj pa fole?« v njem: malo umazane so že bile in papir že tudi precej razkuzman. Ali nič! Rada ga je le imela in tem rajši, čim bolj je lezel narazen. »Mati, kaj pa tole?« neštetokrat je tako vprašala, in stara mati so ji tudi neštetokrat to in ono potrpežljivo pojasnili. Seveda, vse še ni šlo lahko v mlado glavo, ker je bilo Še obilo drugega, čisto zme-šanega blaga v nji. Ali vendar, ko je Anica jeseni prestopila šolski prag, so bile prve težave že prestane, prve in najgrenkejše kapljice učenosti že po-slajene, in Anica je rastla in napredovala v znanju in učenosti kakor spomladi žito, ko ga ogrejejo prv: solnčni žarki. o je bil še sveti Frančišek Šaleški majhen, mu je mali večkrat rekla: *Francek. samo lagati ne! Kdor laže, se zameri Bogu, pri ljudeh pa izgubi zaupanje in spoštovanje.« Pa čisto prav je imela dobra gospa, saj pravi tudi sveto pismo: »Lažnive ustnice so pred Bogom gnusoba.« Kdor si iz-kuša v zadregi pomagati z lažjo, se navadno zamota še v večje zadrege, saj večinoma pride vse prej ali slej na dan; kdor pa ima pogum, da odkrito prizna svojo zmoto, svoj pogrešek, ta je s tem že precej potolažil nevoljo in jezo staršev ali učiteljev. Namesto kazni sledi včasih še priznanje za neustrašeno odkritosrčnost. Kdor odkrito prizna svoj greh ali Krivico, kaže s tem hkrati, da mu je žal in da se hoče napake v bodoče iznebiti, krivico popraviti. — A.Č.: Naravnost, Krasen zgled za to beremo v življenju prvega predsednika Zedinjenih držav v Severni Ameriki, slovečega Washingtona, ki se prišteva med najod-ličnejše može 18. stoletja. Odlikoval se je vsekdar osobito v resnicoljubnosti in pravičnosti. Te plemenite lastnosti je kazal že v zgodnji mladosti. — Njegov oče se je v prostih urah rad ukvarjal tudi z vrtnarstvom in sadjarstvom. Prav posebno se je zanimal za mlado češnjevo drevo, ki se je silno lepo razraščalo. Nekoč pride oče zopet na vrt — in kaj najde? Njegovo ljubljeno drevo je bilo skoraj docela obešeno; vsa skorja je bila olupljena. Kri mu šine v glavo, krčevito stisne pest, obenem pa zaječi: »Kdo je pa zopet to storil?« — V tem hipu stopi iz gošče deček: bil je mladi Washington. »Kdo je to storil?« — ponovi oče ves razpaljen. Deček prebledi, ko vidi blesteče oči očetove in stisnjeno pest. Toda odkrito prizna: »Oče, netmorem lagati, jaz sem to storil.« Dobil je na*ureč v dar lep nov nožiček, pa ga je v svoji otročji nerazsodnosti poizkusil na mladem drevesu ter to obrezal. Kaj menite, kako se je zdaj oče zmašČeval nad otrokom? Ali je zamahnil s pestjo? — Ne. Razdražena nevolja je upadla, nastavljena pest je bila Ta2orožena v sled otrokove odkritosrčnosti. Da je fantič v takih okoliščinah, v taki nevarnosti vendarle priznal svojo nerodnost, to je obvladalo očeta, da je objel sinčka in zaklical: »Tvoja odkritost in resnicoljubnost me je dovolj odškodovala za drevesce; ljubša mi je ko sto dreves.« Sokolovi V kožuhu . . . V kožuhu nekdo stopa sred v3si, A deca se poredno mu smeji. „Oj, tulipani všiti — ha-na-ha! Pa z njimi zdaj v tem mrazu se bahà!" V kožuhu jekne nekdo: „Zima sem!" Brž plane deca plašna k starišem . . . innRiJinisùoriEEKi Ali že imate? Kaj? Misijonski koledarček za mladino 1922. Prvič je letos izšel. Kakor nalašč za vas. Želi vam oplemenititi srce in duha. Mnogo lepega se lahko iz njega naučite, posebno usmiljenja do ubogih zamorskih otrok. Tudi to vam kaže, kako se suče leto, in kdaj bo ta in oni dan. Naročite ali kupite ga lahko v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, En izvod velja le 3 krone. Če jih naročite šest skupaj, dobite enega povrhu. Nekdaj ia sedaj. Kako prijetno je bilo nekdaj o'b nedeljah popoldne na vasi) Mladina se je šelala po polju med cveticami, je pela vesele pesmi ali pa se zabavala z igrami. Včasih sta se sprijela dva mlada fanta in se poskušala, kdo je močnejši od njiju. Močnejši je vrgel slabejšega na tla. Tako so si krepili telesno moč. Ali zbog tega ni bilo sovraštva med njima. Razšla sta se in si bila prijatelja ko prej. Kar je bilo pa starih, so sedli pod starodavno lipo sredi vasi. Gledali so mlade in so modrovali, kako je bilo, ko so bili še sami mladi, in prorokovali o dnevih, ki bodo še prišli. Danes pa iščeš zastonj takih prizorov. Srečuješ po cestah in samotnih potih pijane ljudi, ki gredo negotovih korakov v mraku proti domu. Gospodar pije, da pozabi za trenutek, kako gre njegovo gospodarstvo rakovo pot. Hlapec, delavec, pomočnik pije zato, da je vsaj enkrat v tednu vesel, kakor se opravičuje sam. Vsakdo ve, da ne bo drugi dan za nobeno delo, ali navadil se je na veseljačenje in preslab je, da bi se odrekel alkoholu, četudi ve, da mu je v kvar. Če pa ni prijetno na vasi, je pa toliko bolj »veselo« v vaški krčmi. Zoprni duh po opojnih pijačah, po razlitem vinu, gost tobakov dim, vrišč in vpitje, včasih hripavi glasovi narodne popevke ti hreSòé nasproti. Tu je kraljestvo alkohola! Sredi med pivci sedi vaški modrijan in razklada na dolgo in široko svoje nazore. Napol vinjeni gostje pa ga poslušajo z odprtimi ustmi. Alkohol kaže čimdalje bolj svojo moč. Pivci postajajo še glasnejši, vsak hoče priti do besede. Pozno v noč se vračajo proti domu, kričeč in razgrajajoč, da so v nadlego že počivajočim prebivalcem. Pozor, mladi junaki! Na boj! Na boj! Sovražnik je med nami! Kakó mori, podira meč njegov! Na tisoče jih spi že v temni jami, in tisoč novih že zijà grobov. Sovražnik ta — V/iß. v/i, To alkohol je — njega ekscelenca! — premaga, zmore ga le abstinenca. Očetje naši srečno so živeli, dokler sovražnik ni prišel med nje; po blagostanju daleč so sloveli, veselja ni kalilo jim gorje. A tisti dan, ko stopil je ta vrag na plan, je sreča tiho, bridko zajokala. Kako rarjó mladosti nam cvetovi, ker alkohol jim jemlje zdravje, moč! Podirajo slovenski se domovi, poguba nam preti, nam žuga noč. Zato na boj! Orožje vzemi vsak s seboj! Le z abstinenco bo gotova zmaga, in rešena bo domovina draga! Uganke. Kakó daleč leti zajec v hosto? •Q3A J3ds ed oaajod 'apajs oq Koliko fižolov gre v lonec? -$auap au (Blues) idbs tpl aa -uapaqo^ 2 glavi, 6 nog, 1 rep — kaj je to? •Dap zap Trop teličkov zaženemo v hlev brez kože, ven pa pridejo s kožo — kaj je to? •jad a auap as jjj 'ifnjj[ Kakšnega kamenja je največ v Savi? ■BjJajjjo^ J. E. P. ; Rebus. K 100 m2 b IU 00T V 100 '3 's (Res ice in imena reiilco» — ki se sprc;emaio le t