I KRONIKA
1990
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Rok Stergar
"Lahu niti pedi naše zemlje"
Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne
23. maja 1915
"Prosim, gospod rehnungs-
feldvebel, vi torej mislite, da
bomo zaradi te vojne z Italijo
dobivali manj menaže!"
"To je jasno kot beli dan. "'
(J. Hašek: Dobri vojak Švejk)
V času pred prvo svetovno vojno so naši za-
hodni sosedje v panteonu slovenskih narodnih so-
vragov gotovo zasedali "častno" drugo mesto za
nespornimi zmagovalci s severa. Vendar je med
slovenskim sovraštvom do "Lahov", kot s(m)o jih
radi imenovali (in jih še vedno), in Nemcev pre-
cejšnja razlika. Ce je pri zadnjih šlo za protislovno
mešanico sovraštva in spoštovanja, je bilo za prve
rezervirano le zaničevanje in večvrednostni obču-
tek. Če si dovolimo malce špekuliranja in zdravo-
razumskega sklepanja, lahko ponudimo naslednje
pojasnilo: Nemci zaradi svoje politične vloge in
stalnega prodiranja proti jugu na slovensko narod-
nostno ozemlje, pač niso mogli biti zelo priljub-
ljeni, a so hkrati vtelešali preveč lastnosti (pridnost,
natančnost...), ki jih avtostereotip pripisuje Sloven-
cem,^ da bi se lahko sovraštvo polno razmahnilo.
Tako so vlogo najslabših Nemcev prevzeli Prusi, ki
so imeli to "prednost", da so bili protestantje in
poleg tega z izjemo zadnjega obdobja pred svetov-
no vojno državni sovražnik št. 1. Italijani so s
svojim latinskim in mediteranskim temperamen-
tom predstavljali precejšnje nasprotje germanski
zaprtosti in si tako pri podobno usmerjenih Slo-
vencih niso mogli pridobiti takšnega bonusa.^ Ob
Nekateri so celo mnenja, da je za marsikaterega Slo-
venca "idealni Slovenec tak bavarsko-jodlarski model"
(Intervju z dr. Slavojem Žižkom, Mladina 31/1995, str.
26). Sodobne raziskave pa kažejo dejansko ujemanje
nekaterih osebnostnih lastnosti Slovencev in Nemcev.
Oboji sodimo med depresivne in introvertne narode.
Oboji pa smo (v povprečju seveda) tudi disciplinirani,
organizirani, marljivi in vestni (J. Musek: Psihološki
portret Slovencev, Ljubljana 1994, str. 104).
"Slovenci bomo npr. razvili avtostereotip v zvezi s
tistimi lastnostmi, pri katerih bomo opažali razliko med
pripadniki lastne narodnosti in pripadniki neke druge
tem je bila zahodna slovenska etnična meja dovolj
trdna, da je omogočala podcenjevalni odnos, ki se
je ustrezno okrepil še z avstrijskimi vojaškimi
uspehi (ob "spregledovanju" porazov) v nemimi
Italiji in slovenskim deležem v njih.^ Posebne pri-
ljubljenosti med konzervativci Italijanom niso pri-
dobili niti zasedba mesta naslednikov sv. Petra
Rima in neurejeni odnosi s papežem. In tudi
odnosi z Italijani na tej strani meje (torej v Istri,
Trstu in na Goriškem), ki so bili vse prej kot
idilični, so prispevali svoje k slabi podobi potom-
cev antičnih Rimljanov.*
narodnosti. ... Enako seveda velja za heterostereotipe:
bolj ekstravertni narodi se nam bodo zdeli preveč
zgovorni, neresni, nastopaški."(prav tam, str. 75)
S poudarkom na udeležbi slovenskih polkov in prav v
takem duhu o tem piše Janez J. Švanjcer. "Zvečer po
bitki [pri Custozzi] je prijezdil k polku [47. "mariborski"
pehotni polk s pretežno slovenskimi vojaki] baron
D'Aspre, znan kot "železni". Prvemu oficirju, na
katerega je naletel, je naročil, naj pove poveljniku
polka, da bo v znak spoštovanja v bodoče pred polkom
zaradi njegove hrabrosti vedno snel klobuk. Res je
prijezdil pred polk in pred vojaki snel klobuk. " (Janez J.
Švajncer: Vojna in vojaška zgodovina Slovencev,
Ljubljana 1992, str. 78). Knjiga je predtem izšla tudi kot
učbenik za domovinsko vzgojo vojakov slovenske
vojske (Janez J Švajncer: Vojna in vojaška zgodovina
Slovencev, Ljubljana 1991), tako da ji poudarjanje
slovenske hrabrosti mirno dopustimo.
■* Kljub temu so časniki ob začetku vojne poudarjali
lojalnost avstrijskih Italijanov in njihovo navezanost na
monarhijo. Za sumljive pa je tako ali tako poskrbela
policija, ki je naprimer v Gorici že nekaj tednov poprej
začela z aretacijami (P. Svoljšak: Slovenski begunci v
Italiji med prvo .svetovno vojno, Ljubljana 1991, str. 6 in
7). V lojalnost svojih vojakov italijanskega rodu po je
dvomila tudi armada in jih je večinoma prestavila na
druga bojišča in v zaledje (V. Klavora: Koraki skozi
meglo. So.ška fronta - Kobarid - Tolmin 1915-1917,
Celovec - Ljubljana - Dunaj 1994, str. 39).
69
I KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1990
Da je italijansko ignoriranje zavezništva z Avs-
trijo in Nemajo ob začetku velike vojne le prililo
olja na ogenj, ni težko sklepati.^ In vendar je bila
stara monarhija z Nemčijo vred v takšnih težavah,
da je mimo požrla italijansko manevriranje. Se
več, za nevtralnost dosedanje zaveznice je bila
pripravljena plačati precej visoko ceno.
Nekako v duhu uradne politike gladenja neso-
jene soborke, so tudi objavljena poročila v sloven-
skih časnikih v mesecu maju 1915. leta. Lastna
mnenja so se lojalno umaknila državnemu inte-
resu. Vse do nekaj dni pred usodnim 23. majem je
bilo Italiji posvečenih le nekaj novičk na notranjih
straneh časnikov. Ponavljajo se faktografska poro-
čila o diplomatskih manevriranjih Italije med troj-
no antanto in centralnima silama ter o političnem
prerivanju na italijanski sceni.^ Boj med proti-
intervencionisti, ki jih je vodil (do takrat) štirikratni
predsednik vlade Giovanni Giolitti in tedanjo
vlado Antonia "Salandra je privedel do odstopa
Salandrove vlade 13. maja. Odstop je kralj 16.
maja zavrnil in tako odprl pot vojni napovedi mi-
mo nevtralistične večine socialistov, katoUkov in
Giolittìjevih liberalcev v poslanski zbornici.''
V začetku meseca je največje zanimanje veljalo
stalnim obiskom avstrijskega poslanika barona
Macchija in nemškega poslanika kneza von Bü-
lowa pri italijanskem zunanjem ministru baronu
Sidneyu Sorminu in vrenju ob odpiranju spo-
menika G. Garibaldiju v Quartu pri Genovi (5. maj
1915). Tu je glavno vlogo igral prosluli pesnik
V začetku vojne naj bi bile sicer stare zamere po sili
razmer pozabljene in ljubljanski železničarji naj bi s
črno kavo pričakovali prvo divizjo italijanske pomoči (F.
Šuklje: Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str.
252).
Vrsta belih lis v rubriki nam sicer kaže, da je nekatere
vesti prestregla cenzura. Ali zaradi "izzivanja" Italije ali
iz drugih razlogov, lahko le ugibamo. Ker se je pozneje
mnogo pisalo o predvidevanju italijanskih vojnih ciljev,
bi bil kakšen protiitalijanski izpad vsekakor možen,
(prim npr. "S straliom v nemirnem srcu smo lovili
glasove o pogajanjih z Italijo. Vedeli smo, da se gre za
nas. Vedno bolj določnejše se je slišalo, kaj bi Italija
rada; nam so bropele prsi svete jeze nad že davno
pretehtano, a prelahko najdeno zaveznico in krčili smo
svoje pesti "Lahu niti pedi naše zemlje. " (Slovenec, 25.
maja 1915); "Odkar se je začela sedanja svetovna vojna,
je naše duše neprestano mučila bojazen, da poseže prej
ali slej tudi Italija v to vojno in da iztegne svoje roke po
našem ozemlju, kajti živeč v sosedstvu, smo bolje kakor
drugi videli naraščanje nasprotja italijanskega naroda
protina.ši državi"(Slovenskinarod, 2A. maj 1915).)
Za informacije o italijanskem političnem dogajanju, ki se
ga tu le dotikam, in o Italijanih, ki jih omenjam, sem
uporabil kar nekaj gesel iz Encyclopaedic Britannice.
(Ker sem uporabljal elektronsko verzijo enciklopedije, ki
je na voljo na WWW strežniku Time-Warner Inc. sem v
zadregi, kako naj gesla citiram. Poskusil bom takole;
gesla Giolitti Giovanni, Salandra Antonio, Sonnino
Sidney, D'Annunzio Gabriele in Italy. World War I and
the rise of fascism. Britannica Online http:// wvrw-
pf.eb.com).
Gabriele d'Annunzio.^ Ta je zbranim namenil tak
^ovor, da se kralj, ki je bil z njim vnaprej
seznanjen, otvoritve ni hotel udeležiti, saj je bü
govor "tako bojevit, da ga kralj ne bi mogel po-
slušati, ne da bi takoj napovedal vojsko.'^ Oba
osrednja slovenska dnevnika, liberalni Slovenski
narod in konzervativni Slovenec, pa sta v tem za
domovino usodnem času pozabila na ideološke
pregrade in obširno - ter celo s simpatijo - poro-
čala o protiintervencionističnih delavskih nemirih
in demonstracijah, ki so se po italijanskih mestih
odvijali v "rdeči" režiji.
Prvi komentar o italijanski situaciji je izmed
obeh dnevnikov objavil konzervativni Slovenec v
dneh pred odločilnim zasedanjem italijanskega
parlamenta. V njem je pisec razvijal tezo, ki jo je
pozneje časnik še nekajkrat ponudü bralcem, o
provojnem gibanju kot gibanju drhali, s katerim
od daleč upravlja prostozidarstvo: "Hujskač - in
vodi jih prostozidarska loža - grozijo z revo-
lucijo."^^ Da je poHtika še kako vplivala tudi na
trdne stereotipe o Italijanih in Italiji, nam kaže
povsem nasprotno stališče komentatorja Sloven-
skega naroda v komentarju "Ob izbruhu vojne z
Italijo"-. "Pri tem si ne smemo prikrivati, da ima
italijanska vlada pri svojem postopanju skoro ves
narod na svoji strani"^^
V dneh neposredno pred 23. majem 1915, ko
se je vojna neizogibno približevala in je to moralo
postati jasno tudi kroničnim optimistom, so časniki
zamenjali ton poročil. Na prvo stran se je prebilo
zasedanje italijanske poslanske zbornice in senata,
ki sta o tem odločala in začel se je zadnji obračun
pred viharjem. Tako Slovenec kot Slovenski narod
sta začela objavljati povzetke zelene knjige, v
70
^ Gabrielu d'Annunziu (1863-1938), pesniku, velikemu
ljubimcu, vojnemu pilotu, poznejšemu "osvajalcu" Reke,
fašistu in montevoškemu princu, ki se je prav zaradi
spodbujanja vstopa Italije v vojno vrnil iz Francije,
kamor se je 1910 zatekel pred upniki, so časniki upra-
vičeno pripisovali vlogo glavnega motivatorja množič-
nega provojnega gibanja. "Ta Gabriele dAnnunzio je
znan po vsem svetu kot mož vprav renezančne
brezvestnosti in pokvarjenosti, kot talent, ki je s svojimi
umstvenimi možnostmi delal vse življenje nečastne
kupčije. ... Bilje pravi mož za to delo [podžiganje vojne
vneme namreč] - zakaj njegove nravne kvalitete so
popolnoma primerne nravnosti politike, ki je povzročila
sedanjo vojno." (Slovenski narod, 27. maj 1915). Tu
časnikar namiguje na pesnikovo dolgoletno razmerje z
igralko Eleonoro Duse, ki ga je D'Annunzio, potem ko
jo je zapustil, natančno popisal v erotičnem romanu E
fuoco (1900).
Slovenec, 6. maj 1915.
10 Prav tam, 17. maj 1915. V takšnem "dobro ljudstvo -
slabo vodstvo" stilu je tudi naslednji stavek iz posebne
prve vojne izdaje: "...za to vojsko ni odgovorno
italijansko ljudstvo, moramo to reči, ampak framazonska
loža. " in delček poročila očividca zadnjih italijanskih
dogodkov: "Celo hujskarijo proti Avstriji pa vodijo
framasonskelože..."(prav tam, 24. maja 1915).
Slovenski narod, 24. maj 1915.
44
I KRONIKA
1996
časopis za slovensko krajevno zgodovino
kateri je svoje videnje situacije in ravnanja pri-
zadetih oblasti objavila italijanska kraljevska vlada,
in rdeče knjige, ki jo je z istim namenom objavila
cesarsko-kraljeva vlada. V slednji so bile objavljene
tudi avstrijske ozemeljske ponudbe (južni - etnično
italijanski - del Južne Tirolske in meja na spodnji
Soči), Id naj bi Italijo utrdile v nevtralnosti. Tu se
zdi pomembno poudariti, da negativno mnenje
urednikov o Italiji in njerü politiki, le-tem ni pre-
prečilo velike objektivnosti, ki se tudi sicer kaže v
rednem povzemanju novic iz nevtralnih ter an-
tantnih virov. Kaže, da so bila subjektivna mnenja
rezervirana za komentarje, medtem ko so bile no-
vice omejene le na povzemanje raznih virov - ve-
rodostojno, kot so to dopuščale vojne razmere.
Takšno ravnanje nam sicer omogoča zvesto zasle-
dovanje dogodkov, ne omogoča pa nam razbiranja
odnosa do Italijanov (in seveda Britancev, Fran-
cozov...), ki se pokaže le v redkih komentarjih. Po-
leg tega so bili časnikarji tistega časa gotovo mno-
go bolj (samo)omejeni z občutkom za spodobnost,
kot so njihovi nasledniki in tako zaman iščemo
kak "ljudsko-kleni" izpad v stilu Völkischer Beo-
bachter ali Politike Ekspres.
Kljub temu pa so se pisci po "dnevu-D" po-
trudili dvigniti moralo državljanov monarhije, ki se
je znašla pred tretjo fronto, in na dan so jasno
prišli njihovi in (domnevajmo) slovenski stereotipi
o "laških verolomnežih".^^ Na stari mit o ita-
lijanskih vojnah se je v razglasu 'Mojim narodom"
naslonil tudi sam cesar, ki v njem pravi: 'Novi
zavratni sovražnik na jugu jim [njegovim arma-
dam] ni nov nasprotnik. Veliki spomini na No-
varo. Mortaio, Kustoco in Vis, ki so ponos Moje
mladosti, in duh Radeckega, nadvojvode Albrehta
in Tegetthofa, ki še živi v Moji vojni moa na
kopnem in na morju, so mi poroki za to, da bomo
tudi proti jugu uspešno branili meje monarhije. "^^
V časnikarskih komentarjih je ta misel naletela na
dober odmev, kar kaže, da so se te zmage res
globoko vtisnile v spomin. "Sedaj je prišel naš čas.
To je delo za nas. Sam si [Franc Jožef] v svoji
mladosti videl slovensko-hrvatski narod na gomje-
italijanskih bojiščih. Kustoca, Novara, Mortara!
Polja grobov jugoslovanske krvi in slave. Tam doli
poavajo naši očetje in proti sinovom se je dvignil
isti Lah. "^^ Gotovo je, da so k tako samozavestni
Sicer pa je tudi Bismarck baje izjavil: "Bog je človeka
ustvaril po svoji, Italijana pa po podobi Juda Iškarijota. "
Slovenec, 24. maj 1915. Stari monarh, ki je izjavljal: "Raje
bi vse izgubil in častno umrl, kakor da bi se sprijaznil s
tem ogabnim ropanjem," ir\ da gre raje sam v strelske
jarke, kot da Italiji prepusti Trentino (J.-P. Bled: Franc
Jožef, Ljubljana 1990, str. 615), v vojni pač ni mogel
videti najslabše rešitve. Zlasti še, ker je bila možnost, da
bi se v strelskih jarkih res znašel, precej majhna.
Slovenec, 25. maj 1915. V Slovencu so v tem komentarju
z naslovom "Za domovino - Vsi Jugoslovani edini."
začeli uporabljati za Italijane izraz Lahi, kar je postalo
drži poleg že zaprašenih zmag maršala Radetzke-
ga, prispevali tudi sočasni nemali vojaški uspehi
centralnih sil na vzhodu, kjer je nemško - avs-
trijska ofenziva do 23. maja dosegla San, in v
Sredozemlju (27. aprila je avstrijski "podmorski
čoln" U-5 v Otrantskih vratih potopil francosko
oklepno križarko Leon Gambettap izkrcanje pri
Galipoliju pa se je Britancem in Francozom vse
bolj očitno ponesrečilo). Kljub temu so časnikarji
ostali na realnih tìeh in ni bilo zaslediti mnenj da
bi morali biti vojni cilji Avstro-Ogrske na zahodu
kaj več kot, "proti jugu uspešno braniti meje mo-
narhije", če uporabimo cesarjevo formulacijo iz
razglasa. Vrnitev 1866 izgubljene Benečije (in z njo
Beneške Slovenije) je verjetno bila le tiha želja
tako cesarja, kot Slovencev.
Ob tem, da so bili vojni cilji Italije znani in je
bila v grobem znana tudi vsebina Londonskega
pakta, je razumljivo, da so predsodki do Italijanov
dobili trdno bazo, na katero so se opirali. Slovenci
(in Hrvatje) so se upravičeno počutili ogrožene in
so kar tekmovali v obsodbah italijanskih pre-
tenzij.l^
"Vihar te vojne zadene našo slovensko domo-
vino in naše slovensko ljudstvo. Z grozo smo citali
kaj je Italija označila za svoje minimalne zahteve.
Primorske dežele so pljuča slovenskega in hrvat-
skega naroda, tam prebiva eden najboljših delov
slovenstva, tam vdihava naš narod sveži zrak in
po teh zemljah sega sedaj Italija, enkrat v imenu
narodnostnega načela, drugič v imenu svoje
stiategične in pomorske pozicije, tietjič v imenu
svoje trgovske ekspanzivnosti, zdaj kot dedinja
nekdanjih Benetk, zdaj v imenu starega Rima. Pa
to je vse le zoprna patetika, kajti nagib je vendar
le eden: uresničiti imperijaJistične težnje Italije in
na razvalinah naše monarhije ustvariti nov rimski
imperij. "^^ In ker so bili najbolj neposredno napa-
stalna praksa. Slovenski narod je nasprotno ostal pri
nevtralnejših Italijanih.
Poveljnik U-5 poročnik linijske ladje baron Georg von
Trapp si je svetovno slavo - bolj kot s to akcijo -
pridobil z nastopi družinskega zborčka in s knjigo svoje
druge žene Marije Avguste Kutschera The Story of the
Trapp Family Singers (1949) ter z muzikalom (1959) in
filmom (1965) Moje pesmi, moje sanje (The Sound of
Music).
"Lobistično" kampanjo proti italijanskim pretenzijam pa
je v Parizu in potem v Londonu začel tudi Jugo-
slovanski odbor, ki se je prav zaradi bojazni pred
italijansko politiko umaknil iz Rima. Slovenski član
odbora Bogumil Vošnjak je 4. junija 1915 v svoj dnev-
nik zapisal: "Izvedeli smo, kako grozna je konvencija.
Ako .se ona obistini, bo življenje Jugoslovanov grozno. "
(B. Vošnjak: Dnevnik iz prve svetovne vojne, Ljubljana
1994, str. 52)
^' Slovenski narod, 24. maj 1915. Slovenski narod je tako
novi imperij kot cilj italijanskega kraljestva zaznal nekaj
let preden ga je II Duce Benito Mussolini formuliral
tako: "Pravico imamo do cesarstva, ker smo ploden
narod in imamo ponos in voljo, da se razširimo po
71
I KRONIKA
44
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1996
deni njihovi interesi, so se tako Slovenci kot Hrvati
v patriotičnem zanosu kar sami ponujali kot
najboljši branitelji zahodne meje. Slovenec je na
drugi dan vojne zapisal: "Pozdravljen vsak avs-
trijski in ogrski vojak, ki maršira skozi našo zemljo,
naš je vsak, a radi bi videli, da bi preko te zemlje
peli slovenski in hrvatski polki:
'Fantje se zbirajo,
v kranjsko deželo,
v vojsko marširajo,
na Laškogredó.'"^^
In kaj si ne bi želeli v boj proti armadi, ki "še
nikoli ni izpeljala kake stavljene ji naloge."^^ Še
danes močno prisotno mnenje o Italijanih kot sla-
bih vojakih (ki pa, resnici na ljubo, ru le slo-
vensko)^^ je bilo v tistih dneh pač priljubljena
tema. Slovenec je sicer menil, da "ne bilo bi pa-
metno podcenjevati nasprotnike in njegove sile,"
toda, "če ima pregovor: historia docet, exempla
trahunt (zgodovina ua, zgledi vlečejo) le malo
resnice v sebi, potem se italijanska armada tudi v
sedanji vojni ne bo drugače izkazala, kakor ua
njena dosedanja zgodovina in zgledi preteklosti
tudi topot ne bodo ostali brez uänka."^! Da pa je
imela italijanska armada tako slaba priporočila ni
čudno, kajti "moštvo je jako različno. Prebivalci
Piemonta so trden, izboren vojaški material. Fur-
iarli in prebivalci vzhodne Beneške so duševno
zaostali, Neapolitand, Kalabreži in prebivalci Pug-
lije leni in neutrjeni. Sardinci zmožni a samo-
voljni, Sidljanci neustrašni a brez disdpline."^^ Če
iz tega šopka stereotipov par excellence "sesta-
vimo" povprečnega prebivalca Kraljevine Italije v
slovenskih očeh, rezultat pač mora biti slab.
Vrhunec podcenjevanja italijanskih oboroženih sil
pa je gotovo pismo, ki sicer zelo smrdi po izdelku
propagandista z omejenim smislom za humor, a je
bilo v Slovencu predstavljeno kot "pismo sloven-
skega topničarja z italijanskega bojišča":
"Ljuba sestra! Smo se že začeli! In veš, kaj so
Italijani proti nam poslali? Nekaj dimnikarjev, to je
zamorcev iz Ahike. Ti divjaki so nas naskočili, a
nagnali smo jih tako, da včeraj in danes niti na
spregled ni nikogar več. S to črno svojatjo nas
Italijani pač ne bodo! Nam se je zdelo, kakor da bi
gledali kak cirkus in smo se na ves glas smejali, ko
smo jili nagnali. Pri nas sta dva moža malo
opraskana, črnci pa so pustili pet mrtvih na mestu,
ostale so pa vlekli s seboj Imeli so precejšnje
izgube. Zdaj rečem samo to: Naprej do zmage!
Polentar si bo zapomnil, kdaj je stegnil roko po
naši zemlji Rusi nas že poznajo, sedaj bomo pa še
Italijanu pokazali, kaj zna Avstrijec, ko brani svojo
drago domovino. Bodite brez skrbi, branßi vas
bomo do zadnje kaplje krvi Bog in sreča junaška!
Tvoj brat joško. '^^
Ob takem mnenju o nasprotniku je ljubljanski
župan dr. Ivan Tavčar na seji mestnega sveta
lahko mimo izjavil: 'Bojazen naših src ne pretresa.
Če je Italija hotela imeti vojno, naj jo ima. Če se
je potem italijanska vojska po treh in pol vojnih
letih - na kakršenkoli način že - znašla na Vrhniki
je to že moralo biti precej šokantno.
Za konec poskusimo strniti: Italijani so vero-
lomneži, ki jim ne gre zaupati, njihova vojska je le
komaj vredna tega imena in Italijani so slabi
vojaki, ki ni da bi se jih bali. To so trije najbolj
zemlji, možat narod v pravem pomenu te besede." (C.
L. Sulzberger: Druga svetovna vojna, Ljubljana 1970, str.
38).
Verolomnost italijanske vlade so časnikarji poskušali pri-
kazati tudi s stališči njenih članov v času zavezništva.
Slovenski narod tako še pred vojno napovedjo navaja
mnenje tedanjega zunanjega ministra Sonnina z dne 29.
maja 1881: "Rivendicare Trieste come un diritto sarebbe
un' essagerazione del principio di nazionalità." (Slo-
venski narod, 20. maj 1915).
1^ Slovenec, 25. maj 1915. Želja časnikarja se je v kratkem
izpolnila in naslednji dve leti so "slovenski in hrvatski
/70/A7" skupaj z mnogimi drugimi na Soči čakali, da "na
Laško gredo". Očitno pa se ni motil tudi v napovedi
bojne morale teh enot: "V Avstriji je silovito zagorel duh
odpora; Tirolci, Korošci, Slovenci in Hrvati so tekmovali
v obrambi ogrožene domovine. " (E. Zöllner: Geschichte
Österreichs, str. 484; po F. /. Bister: Anton Korošec,
državnozborskipo.slanec na Dunaju, Ljubljana 1992, str.
146). Ob tako nezaskrbljenem, "the more - the merrier"
slogu, ki se kaže v časnikih, kljub vsemu kaže podvomi-
ti, ali je večina prebivalstva novega sovražnika sprejela
tako flegmatično.
Nasprotno mitu o "Janezih" kot slabih vojakih, ki se je
razvil v rajnki Jugoslaviji, pa je tudi mnenje z "druge
strani". Britanski zgodovinar George M. Trevelyan v
pismu poslanem 22. junija 1915 iz Rima Robertu
VVilliamu Seton-Watsonu, ki je z vsemi silami naspro-
toval uresničitvi Londonskega sporazuma, odsvetuje
javno protiitalijansko kampanjo ker: "IT we leave Italians
alone they will learn by experience in the war; already
they are having great trouble with the Slovenes on the
Isonzo, at least Miller was told this by an Italian the
other day [na robu lista dodano: "and it is practically
admitted in the Messagero today"]. ... By the time the
war is over the Italians will have learnt their les.son - it
is already beginning on the Isonzo. ... Leave them alone
and the Slovenes on the konzo will inform them about
the South Slav question in the most practical manner."
(R. W. Seton-Watson 1 jugoslovem. Korespondencija
1906-1941. 11906-1918, Zagreb-London 1976, str. 227, 228
in 404).
Slovenec, 2. junij 1915.
^ Le za ilustracijo: "Za italijanske tanke so (glede na vojne
neuspehe) vedno govorili, da imajo eno prestavo za
vožnjo naprej in štiri vzvratne" (A. Vilar: Ariete C-1;
Revija Obramba 11/94, str. 24) in: "Evzonske patrulje so
napadale z noži in zobmi in grizle prestrašene male
italijanske vojake." (C. L. Sulzberger: Druga svetovna
vojna, str. 100).
21 Slovenec, 2. junij 1915.
22 Slovenski narod, 5. junij 1915.
23 Slovenec, 25. maj 1915.
24 Slovenski narod, 28. maj 1915.
72
44
I KRONIKA
1990
časopis za slovensko krajevno zgodovino
jasno izraženi slovenski stereotipi o naših za-
hodnih sosedih - stereotipi, ki so ob izbruhu vojne
na Soa prišli na dan v časnikih in ki so jih
poznejši zgodovinski dogodki verjetno le še okre-
pili, tako da so še kako prisotni tudi danes, ko se
ob nesoglasjih med Slovenijo in Italijo pokažejo
med drugim v vrsti pisem bralcev.^^ Ob tem, da bi
pričujoči prerez javnega mnenja lahko še širili z
obdelavo več tedanje slovenske periodike, bi bilo
zanimivo videti tudi sinhrono sliko v italijanskih
časnikih. A ob zanimivosti bi pregled pridobil tudi
na obsegu, ki pa je že tako večji od zaželenega;
zatorej se bomo temu odpovedali.
Ali ustaljene predstave ustrezajo resničnemu
nadonalnemu značaju, pa nam bi morale pokazati
drugačne (zlasti psihološke) raziskave. A to po
zahtevnosti in obsegu našo temo že močno pre-
sega. In četudi se stereotipi izkažejo za utemeljene,
gre pri tem nujno za povprečne vrednosti, ki pri
posamezniku lahko še zdaleč ne veljajo.^^
ZUSAMMENFASSUNG
* Keine Spanne Boden an die Italiener!*
Die   slowenischen   Ansichten   über   die
Italiener   angesichts   der   Kriegserklärung
vom 23. Mai 1915
In der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg standen
die westlichen Nachbarn der Slowenen auf dem
"ehrenhaften" zweiten Platz im Pantheon der slo-
wenischen nationalen Erzfeinde hinter den unum-
strittenen Siegern aus dem Norden - den Deut-
schen. Es ist nicht schwer zu erraten, daß die
Tatsache, daß Italien seine Allianz mit Österreich
und Deutschland am Kriegsbeginn ignorierte, nur
Öl aufs Feuer goß.
Bis auf einige Tage vor dem schicksalhaften 23.
Mai brachten die slowenischen Zeitungen nur ein
paar Kurznachrichten über Italien auf ihren Innen-
seiten. Der erste Kommentar über die italienische
Lage veröffentlichte der konservative "Slovenec"
erst in den Tagen vor der entscheidenden Sitzung
des italienischen Parlaments. Darin entwickelte der
Autor die später noch einige Male wiederholte
These von der Kriegsbewegung als einer Be-
wegung von Gesindel, dessen Drahtzieher das
Freimauerertum sei: "Kriegshetzer - angeführt von
einer Freimauererloge - drohen mit der Revo-
lution." Daß die Politik eine entscheidende Rolle
bei der Entstehung von festen Stereotypen über
die Italiener und Italien spielte, zeigt der ent-
gegengesetzte Standpunkt des Kommentators des
Slovenski narod im Kommentar "Bei Ausbruch des
Krieges gegen Italien": "Dabei soll man nicht außer
acht lassen, daß die italienische Regierung bei
ihrer Aktion fast die gesamte Nation auf ihrer
Seite hat."
Nach dem 'Tag D" suchten die Autoren die
Moral der Bürger der Monarchie zu heben. Für
letztere machte sich eine dritte Front auf, und es
kamen ihre und (vermutlich) slowenische Stereo-
type über die "welschen Wortbrüchigen" deutlich
zum Ausdruck. "Unsere Zeit ist angebrochen. Das
ist unsere Chance. Du selbst (Franz Joseph) sähest
in Deiner Jugend die slowenisch-kroatische Nation
an den norditalienischen Kriegsschauplätzen. Cus-
tozza, Novara, Mortara! Gräberfelder südsla-
wischen Blutes und südslawischer Ehre. Dort
unten ruhen unsere Väter und gegen ihre Söhne
erhob sich wieder der Welsche," schrieb der Slo-
venec. Und es nimmt nicht vender, daß die
Slowenen den Kampf aufnehmen wollten, denn
sie konnten mit einer Armee rechnen, deren
"Mannschaft durch äußerste Vielfalt gekenn-
zeichnet war. Die Einwohner des Piemont bilden
ein hartes, auserlesenes Kriegsmaterial, die
Friulaner und die Einwohner des östlichen Vene-
tien sind geistig zurückgeblieben, die Neapoli-
taner, Kalabresen und die Einwohner der Puglia
faul und verweichelt, die Sarden fähig, aber eigen-
willig, die SiziManer unerschrocken, aber un-
diszpliniert."
Angesichts dieser Meinung über den Gegner
sagte der Ljubljanaer Bürgermeister Dr. Ivan Tav-
čar auf der Sitzung des Stadtrates beruhigt:
"Unsere Herzen werden nicht durch Furcht er-
schüttert. Wenn Italien den Krieg gewollt hat, soll
es ihn haben."
"Vse skupaj Je bilo tem bolj porazno, ker makaronarski
prapor [zastava italijanske manjšine"! očitno ni motil niti
predsednika republike niti predstavnikov slovenske
vojske." (A. Benedejčič: Bo Primorce ščitila država ali
TIGR?, pismo bralca. Delo, 4. februar 1993)
/ Musek: Psihološki portret Slovencev, sir. 35.
73