^bndejfeft
4# V/f £%3MS£f^߀
Izdaja in urejuje: Milan Plut.	Uredništvo

n /y 4..
Neodvisno gasilo javnega mnenja
Izhaja vsak pondeljek
Uredništvo in upravništvo: Cesta na Rožnik št. 5, tel. 543.
9. št.
V Ljubljani, dne 6. junija 1921.
Leto I.
fNlaiftoveiša poročila, iov italijanski predlog glede luke Baroš.
Beograd, 5. junija. Italija je svoje tem podjetju bi bili zastopani Italijani-propozicije glede luke Baroš spreme- Jugoslovani in Rečani in sklepi njego-nila v tem smislu, da ne zahteva več vega vodstva bi bili veljavni samo te-skupne politične uprave luke po reški daj, ako bi bili soglasni, t. j. izključe-državi, temveč da se ustanovi trgov- na bi bila vsak majorizacija. Ako .lusko podjetje, ki bi eksploatiralo luko goslavija sprejme ta predlog, izprazni in vse prometne naprave med zapad- Italija vse ozemlje, ki po rapallski no meäo roške države in Brajdico. V pogodbi pripade Jugoslaviji.
Avstrija pred razsulom
ŠTAJERSKA DEŽELNA VLADA NE PRIZNAVA DUNAJSKE VLADE! — PLEBISCIT NA ŠTAJERSKEM SE BO SKORAJ GOTOVO VRŠIL.
Dunaj, 5. junija. O nenadni demisiji dunajske vlade se je zvedela naslednja nad vse zanimiva podrobnost: Nemška vlada je predlagala avstrijski vladi, da na vsak način ustavi plebiscitno gibanje in državni kancler dr. Mayr je tc Željo nemške vlade sporočil takoj štajerskemu deželnemu glavarju Ilintele-nu, ki je dal državnemu kanclerju naslednji odgovor:
«Ako želi nemška vlada kaj sporočiti štajerski deželni vladi, naj to sporoči naravnost in neposredno njej, ker ona ne priznava nobenega posredovanja po dunajski vladi.»
V rtrerodajnih političnih krogih se smatra za gotovo, da se štajerska deželna vlada ne bo vdala in da se bo plebiscit na Štajerskem izvršil.
ODSOTNI MINISTRI.
Beograd, 5. junija. Finančnega ministra Kumanudija, ki odide v torek v Pariz, bo zastopal minister Krizman: ministra trgovine Spaho, ki odpotuje na deset dni, bo zastopal minister Kukovec; ministra prometa V. Jankoviča, ki je odstopil, zastopa začasno minister Joca Jovanovič.
ZAHTEVE KOMUNISTOV.
Beograd, 5. junija. Komunstični klub v konstiuanti zahteva öd ministrskega sveta, da v roku petih dni udovolji zahtevam njegove spomenice, izročene ministrskem svetu 20. maja. Te zahteve niso kaka malenkost, ker ta stranka, ki očitno negira državo in žuga z revolucijo, je dovolj drzna, da zahteva popolno svobodo v svoji revolucijonar-ni propagandi in organizaciji in se sklicuje pri tem — na zakone, ki jih sicer ne priznava!
MOST BEOGRAD - ZEMUN.
Beograd, 5. junija. Vlada je v načelu sprejela ponudbo nekega podjetja, ki hoče zgraditi med Beogradom in Zemunom preko Save most za vozove in pešce in zahteva za to pravico pobiranja gotovih pristojbin za pasiranje mostu za gotovo vrsto let, da se na ta način amortizira v gradnjo vložena glavnica.
SETON WATSON PROTI MADŽAROM.
Beograd, 5. junija. Presbiro javlja iz Londona: «Westminster Gazette» objavlja odgovor Setona Watsona poslancu Wedbudu, ki je trdil, da je Predsednik ministrskega sveta grof Lethlen demokrat in da je Budimpešta prirodno središče podonavske pa-roplovbe. Seton Watson nasprotno trdi, da je madžarski ministrski predsednik reakcijonarec in da se protivi reformam, da so on in njegovi ministri Pristaši povratka Habsburžanov, katerega so nedavno preprečile države en-
tente. Watson pravi, da so sosednjo države protivne temu, da bi Budimpešta postala središče podonavske-plovbe in razen tega bi morali tudi zavezniki biti bolj naklonjeni tem sosednjim državam, ki so za mir in demokracijo jn ki se protivijo reakcijonarnim težnjam Madžarske.
FRANCIJA ZA DELITEV GORNJE ŠLEZIJE.
Pariz, 5. junija. «Temps» komentira v uvodniku včerajšnjo zaupnico vladi v nemškem državnem zboru in jo označuje kot srečen dogodek za Nemčijo in vso Evropo. Glede izjave državnega zbora v vprašanju Gorenje Šlezije pa pristavlja «Temps»:	«Že enkrat smo
izjavili in ponavljamo odkrito: Wirthove formule ne bodo donesle uspeha. On ve tako dobro kot mi, da bo Gorenja Šlezija razdeljena med Nemčijo in Poljsko. Kaj se potom zgodi? Stranke desnice bodo nastopile z zahtevo, da kabinet ne sme sprejeti delitve, ker je nastopil za nedeljivost. Bodo izsililo odstop kabineta. Ce bi pa moral biti državni zbor razpuščen, se bodo pripravljale na volilni boj.
ZANIMIV PROCES.
Pariz, 5. junija. Pred kazenskim sodiščem v Nancyju je bil včeraj zanimiv proces zaradi žaljenja časti. Mlada gospodična Blanka Dessere je zaradi žaljenja časti tožila pisatelja senza-cijonalnega romana «Krvnik Verdun-ski», v katerem se popisujejo vse krvoločnosti in nemoralnosti nemškega prestolonaslednika. Tožiteljica ni prišla k razpravi osebno, temveč njena mati. Dvanajst prič je obširno očrtalo vse razmere, kako je Dessere intimno občevala s prestolonaslednikom, ki jo je za te ljubavne usluge nagradil z najdragocenejšimi darili, na katerih je bila vdelana celo njegova krona. Nemški prestolonaslednik je tudi rad na cesti občeval z malimi dečki, ki so ga pa klicali «Hans Wurst». Razglas sodbe je bil odložen na nedoločen čas.
E*cstrmec Brsmdiaer kritizira ustavo.
Iz Beograda nam poročajo:	izvajanja poslanca Brandnerja o kra-
Da vidite, s kakšnimi argumenti so Ijevski oblasti, člen 54. določa, da no-J'ori slavna opozicija proti ustavi in beden čin kraljevske oblasti nima ob-Lako brez «predsodkov» klatijo razni vezno moči, ako ga ne sopodpiše prigorci proti reakciji svoje fraze po kon- stojni minister, ki je za ta podpis ka-^tituanti, naj Vam na kratko citiram kor v ostalem za vse politične čine
kralja odgovoren parlamentu Da povsem točno opredeli odgovornost za čine kralja kot vrhovnega poveljnika vojske (v mnogih državah vladar kot poveljnik armade ni vezan na pristanek odgovornih činiteljev), določa čl. 54. tudi še ppsebej, da je za te čine odgovoren vojni minister. Namen te določbe je jasen. Pozicija vladarja kot vrhovnega poveljnika armade je v parlamentarnih državah, kakršna je naša, silno delikatna. Da se izključijo vsaki postranski vplivi in da se vojaške zadeve kolikor mogoče obvarujejo vme-ša\ anja raznih faktorjev, zahteva člen 54. za vsak vojaški kraljevski akt pristanek vojnega ministra ter izrecno poudarja njegovo odgovornost pred parlamentom. Jasno je pa 'seveda in odgovarja najprimitivnejšim načelom demokratične parlamentarne države, da je vladar kot reprezentant narodne in državne suverenitite reodgovoren in to ne samo v monarhiji, temveč tudi v republiki. Tozadevno se češki prezident prav nič ne razlikuje od jugoslovanskega kralja.
Kaj je pa napravil posl. Brandner iz skozinskoz demokratskega člena 54. naše ustave? Predvsem ga je gorostasno tolmačil, češ, da predpisuje, da je kralj odgovoren vojnemu ministru! Potem pa je izjavil, da je to mnogo premalo. Kralj da mora biti odgovoren skupščini!
S to zahtevo je gospod Brandner privedel ustavno debato na oni višek, o katerem pravi Nemec: Höher geht’s ninuner!
Tudi § 51. posl. Brandner najodloč-nejše nasprotuje. Ta člen določa, da
mora napoved vojne odobriti parlament, ako država ni napadena, odnosno ji vojna ni napovedana. To je logično. Če sovražnik napade Jugoslavijo, če nam Italijani napovedo vojno, jim ne moremo odgovoriti:	«Pardon,
mi moramo sklicati skupščino ter ji povedati, da marširate proti nam. Branili se bomo šele takrat, kadar bo skupščina dovolila, da se smemo. Prosimo, počakajte še par dni.»
Gospod Brandner namreč to zahteva. Toda če bo šlo po njegovem, ga bodo Italijani v Ljubljani že prijeli in odvedli v internat — prodno se bo mogel odpeljati v Beograd. Gosp. Brandner pravi, da se vojna lahko tudi izzove. Gotovo. Toda skupščina ima v rokah kredite in lahko napravi lahkomiselni vojni konec.
V ostalem je baš narodno - socijalni govornik kot zagovornik absolutne «parlamentarizacije» vojne uprav sijajna pojava. V isti sapi namreč zahteva gosp. Brandner z mnogimi drugimi, da vmaširamo na Koroško in kara vlado, da ni že desetkrat pričela z vojaškimi operacijami, izreka ji svoje nezaupanje, ker svoj čas ni riskirala konflikt z Italijo, torej storila to, kar imenuje gosp. Brandner izzivanje vojne. Ali za te stvari ni potrebna predhodna odobritev skupščine?
Govor gosp. Brandnerja, ki se je končno skušal zaletavati celo v ministra Kukovca, je klasičen primer iz delovanja naših najmlajših parlamentarcev in znova potrjuje, da potrebuje naše politično življenje še silno mnogo — elementarne šole.
Novocasarske hujskarije.
Klerikalci so se lepo razdelili na več skupin in si razdelili tudi vloge. Oficijelno klerikalci niso nasprotniki Jugoslavije, temveč zahtevajo samo tako ureditev države, ki bo odgovarjala interesom njihove stranke. V tem zmislu piše tudi njihovo glavno glasilo «Slovenec», ki se sicer tudi včasih malo zaleti, ampak v splošnem se vzdržuje direktnega hujskanja proti državi.
Drugače je pa z «Novim Časom», ki je pravi tolmač klerikalne politike, ker njegova naloga je, govoriti najširšim ljudskim slojem, s katerimi se ne da «diplo-niatizirati», temveč se jim mora govoriti bolj odkrito. Kdor torej hoče spoznati klerikalizem v vsej njegovi nagoti, naj pročita samo par številk «Novega Časa» in videl bo, kaj hočejo klerikalci v resnici.
«Novi Cas» napada brezobzirno vse ono, kar državo dela možno in posebno strupen zna biti, kadar napada našo armado. Pravijo, da je spiritus agens «Novega časa» katoliški komunist dr. Gosar, ki je sovražnik jugoslovanske armade od njenega začetka, v avstrijski armadi je pa bil poslušen oficir.
1 a Gosarjev «Novi Cas» se peča tudi z državnim proračunom in z nesoglasjem, ki je nastalo med finančnim in vojnim ministrom zaradi prevelikih zahtev vojne uprave. Te zahteve so res prevelike v današnjih razmerah in one bodo močno restringiranc, ampak čuditi se jim ni, ker vojna uprava bi pač rada našo armado čim prej tako opremila, da bi bila kos vsaki nalogi. Naše državne finance pa niso take, da bi se želja vojne uprave takoj izpolnila in treba bo pač še malo počakati.
To je stvar vojnega in finančnega ministra, ki naj jo ona dva uredita med sabo, ali pa v ministrskem svetu. «Novemu Času» se niti ne gre zato, da podvrže kritiki zahteve vojee uprave, temveč porablja tudi to zadevo za svoje hujskanje
proti močni državi in da omalovažuje pomen naše armade.
Ta list v svoji brezprimerni infamnosti pravi, da pripravlja Jugoslavija armado zato, da bo mogla staviti čim večjo in močnejšo vojno silo na razpolago — Francozom, kadar jo bodo oni rabili!
Ali ni to naravnost brezprimerna infa-mija, ki so je zmožni samo čisto navadni veleizdajalci? Mi se spominjamo, da je francoska diplomacija že računala z našo armado, ampak — dobila je ni, ker naša armada ima služiti samo obrambi domovine in uresničenju narodnih idealov, ki so Novočasarjem, seveda, popopolnoma tuji. Jugoslavija mora imeti močno armado, to stališče bomo mi vedno zastopali z vso odločnostjo in odkritosrčnostjo, brez vsakega ozira na to, ali vživa to stališče splošne simpatije ali ne. To stališče bo tudi prodrlo, ker Jugoslavija, hvala Bogu, ni sestavljena iz samih Gosarjev.
Razmere so take, da more Jugoslavija zavzemati v jugovzhodni Evropi trdno pozicijo samo, ako je močna, ako se lahko oslanja na močno armado. Novočasarjem pa, seveda, ni do tega, da bi naša narodna država kaj veljala, ona naj bi bila slabotna in dostopna tujim, v prvi vrsti rimskim vplivom, ona naj bi postala kaka Avstrija ali nekaj njej podobnega — to bi bilo po okusu Novočasarjev in njihovega spiritus agensa in zato je boj proti brezdomovinskemu klerikalizmu sveta dolžnost vseh onih, ki jim naša narodnost in domovina ni samo prazna fraza.
}(aša severna meja.
Pariški dnevnik «La Presse» je priobčil izpod peresa A. Caillea članek o naši severni meji, v katerem se francoska javnost čisto pravilno opozarja na nevzdrž-nost naše severne meje na Koroškem v slučaju združitve Avstrije z Nemčijo.
Članek je pisan s poznanjem razmer in s simpatijami za nas, ampak z vso njegovo vsebino se vseeno ne moremo strinjati ravno' zato, ker omenja pisec članka vojaški pomen meje in je mnenja, da bi bila Jugoslavija pred Nemčijo vojaško kolikor toliko zavarovana s sedanjo mejo na Štajerskem in z Dravo ter Sojnico kot mejo na Koroškem.
Priznavamo, da bi bili mi v nacionalnem oziru z omenjeno črto več ali manj saturirani, navzlic vasem okolu Radgone in občinam severno od Drave na Koroškem in s to mejo bi bili lahko zadovoljni nasproti slabotni Avstriji, od katere nam res ne preti nobena nevarnost. Proti Nemčiji, ki postane zopet enkrat močna, bi pa bila tudi ta meja nevzdržna, ali pa vsaj zelo nevarna.
Kdo ve, kako se bodo razvijali v bodočnosti odnošaji med našo državo in Nemčijo. Morda bodo ti odnošaji zelo dobri, čemur mi ne bi nasprotovali, morda pa tudi prav slabi. Odvisno je to od tega, ali bo Nemčija nadaljevala svojo nekdanjo politiko «Dranga nach Süden» (most do Adrije), ali ne. Odvisno je to v veliki meri tudi od splošne evropske konstelacije, posebno od razvoja medsebojnih odnošajev med posameznimi slovanskimi državami, od Rusije itd.
Mi bi najrajše videli, da nastanejo med našo državo in državo nemškega naroda čim boljši odnošaji in da med nami nikdar več no pride do oboroženega konflikta, ampak računati moramo tudi s konflikti in pripravljeni moramo biti na vse eventualnosti. Zato mora biti po našem mnenju pomaknitev naše severne meje na Koroškem do Drave in Sojnice samo prva etapa v našem boju za končno določitev naše severno meje
V narodnem oziru bi bili z omenjeno mejno črto lahko zadovoljni, v vojaškem oziru pa samo dotlej, dokler mejimo na severu na Avstrijo. Kakor hitro se pa Avstrija združi z Nemčijo, moramo pomaknit mejo še za nekaj kilometrov proti severu, ker dravska dolina na Štajerskem in Koroškem ne more biti v slučaju oboroženega konflikta z Nemčijo naša prva bojna črta, temveč operacijska baza naše armade.
Stvar našega generalnega štaba je, da opozori merodajne politične činitelje na geografske točke, ki jih moramo doseči v slučaju združitve Avstrije z Nemčijo. Ni treba, da bi pri tem dobili preveč Nemcev v našo narodno državo, ampak na našo varnost moramo tudi misliti. Ako bo nova Nemčija nadaljevala politiko prodiranja proti Adriji, ki jo je vodila stara Nemčija, se moramo proti njej dobro zavarovati, ker nikakor ne bi bilo dobro, da bi že takoj v začetku konflikta tekla prva bojna črta na prostoru, ki bi moral služiti naši armadi kot operacijska baza.
(josar in Roškar.
Oba sta poslanca v ustavotvorni skupščini in oba sedita v enem klubu, v katerem vlada baje največja enodušnost v vseh vprašanjih.
in oba sta nastopila v ustavni debati, pa ne zato, da bi se medsebojno dopolnjevala, temveč zato, da bi drugi — pobijal nazore prvega.
Listek.
Nadrahov Cene.
Uscm, ke sa se me u teh uročeh časeli spuminal z uročem mulitvam, naznajnam, de sm spet tuki. Cc se j’ kdu speku, nfc monn jest nč zatu. Vošem usem, deb bli zdrav, kokr divji kozli na planin.
Kirga zanima, temu puvem, de sm biu nekej časa na getacijskem potvajnu za naš atomističen gibajne, ki se da pregibat zdej sem zdej tja, kokr pač kdu hoče. Ni izlučen, se sev enkat od samga gibaj-na naša atomija razleteld na use strani in reveži pol usi, ke boja zadet. Nobena žavba jem nov več pumagala.
Z mana je hodu okol še en človk, k’ se m’ je predstavu za jugoslovanskega Budata. S saba je prevlačvov en kufr, u kermu je mov kisle kumarce, pol pa ene bukelce o budalizmu, ke jeh je zastojn okol talu. Uprašu sm ga, kcku de nos kumare pa bukle ukep u enem kufru, pa m’ je odgovoru, de nos s saba dobo kisleh
Dr. Gosar je znan kot komunist, samo da on ni komunist na materijalistični, temveč na krščanski podlagi. On zastopa zelo radikalen socijalni program, njegovo glasilo je bilo najprej «Večerni list», zdaj je pa «Novi Čas», ki je znan po svojem socijalnom radikalizmu in po protidržav-nem hujskanju.
Tudi v ustavotvorni skupščnini je nastopil katoliški komunist dr. Gosar zelo radikalno, tako, da se ni veliko razlikoval od kakega komunističnega govornika.
Do besede je pa prišel tudi Gosarjev klubski tovariš Roškar s svojim stereotipnim «Predragi!» Vsi so pričakovali, da bo Roškar svojega klubovega tovariša dopolnil in povedal ono, česar Gosar radi kratko odmerjenega časa povedati ni mogel.
Kako razočaranje! Roškar je čsito resn nastopil proti osemurnemu delavnemu času ni zahteval, da mora vsakdo delati celih — šestnajst ur na dan!
Kakor je Gosar socijalno radikalen, tako je njegov klubski tovariš Roškar socijalno konservativen. In vendar sedita oba poslanca v enem klubu, ki je baje v vsakem oziru popolnoma enodušen, o kaki razliki v programatičnih vprašanjih pa niti govora ne more biti.
To je res uganka, ki je pa ni težko razrešiti. Gosarjev govor je bil govorjen za čitatelje «Novega časa», Roškarjev govor pa za čititelje mariborske «Straže», «Slor Gospodarja» in «Domoljuba», ker klerikalci hočejo imeti na svoji strani kmete (te v prvi vrsti, ker njihovo število je največje), potem pa tudi delavce in zato so si klerikalni poslanci lepo razdelili vlogo: eni delajo v svojih govorih konkurenco komunistom, drugi pa — samostojnim kmetom.
Zagrizenost obmnrskih jtaccv.
Na avstrijsko-jugoslovanski železniški konferenci v Celovcu je prišlo do prav pametnih sklepov in ako bi se ti sklepi izvršili, bi se znatno olajšal obmejni promet.
Po mirovni pogodbi je pripadlo ozemlje, po katerem teče železniška proga Ma-ribor-Radgona-Ljutomer, po večini naši državi, v velikem delu (Špilje-Radgona) pa Avstriji. Nič naravnejše ni, kakor da se sporazumno določijo modalitete nemotenega železniškega prometa na celi progi.
Enako je s prometom med Gradcem in Celovcem in med Labudsko dolino in Celovcem. Tu bi se lahko našel način, da bi avstrijski vlaki vozili po našem ozemlju.
To se je v Celovcu tudi sklenilo in dne 1. junija bi imeli začeti voziti naši vlaki iz Maribora preko Špilja in Radgone v Ljutomer. Ti vlaki se na avstrijskem delu proge (Špilje-Radgona) ne bi ustavljali in potniki ne bi izstopali, vršil bi se čisto navaden tranzitni promet. Enako bi vozili avstrijski vlaki iz Gradca preko Maribora in Prevalj v Celovec in iz La-budske doline preko Dravograda In Prevalj v Celovec.
Tako je bilo sklenjeno in koristi od tega sporazuma bi bile velike za vse obmejno prebivalstvo. Ampak Avstrija je čudna država, ki lahko sklepa kar hoče, — pogodbe, ki jih sklene njena vlada, so veljavne še-le, ako jih priznajo tudi — kmetje iz Purkle, ali kake druge vasi.
V našem slučaju so se uprli prebivalci levega (avstrijskega) murskega brega, ki jih je nahujskal znani radgonski renegat dr. Kamniker in pri Purkli je bil naš vlak ustavljen ter se je moral vrniti v Maribor. Seveda, mi potem tudi nismo mogli pustiti avstrijskega vlaka iz Gradca skozi Maribor v Celovec in — cel sporazum je padel v vodo, ker avstrijska vlada nima nobene moči in nobenih sredstev, da bi ukrotila uporne kmete iz Purkle in drugih obmurskih vasi, ki stavljajo kot pogoj, da dovolijo tranzitni promet — nič več in nič manj kot spremembo meje v avstrijsko korist!
S tako državo ne moremo sklepati nobenih pogodb več, dokler Avstrija ne bo v stanju dati zadostne garancije, da bodo sklenjene pogodbe rešpektirali tudi kmetje iz Purkle. Z onemogočenjem tranzitnega prometa na progi Špilje-Radgona smo mi močno oškodovani, ampak Avstrijci bodo še bolj oškodovani, ker so koncesije, ki smo jih mi njim dali, mnogo važnejše.
Prebivalce na levem bregu Mure, posebno v Radgoni, pa lahko za njihovo
nesramnost primerno kaznujemo. Treba je samo zapreti most pri Radgoni in pri Cmureku vsakemu prometu. «Murska Straža» pravi, da radgonski Nemci kupujejo v Zgornji Radgoni razne potrebščine, posebno meso in nemoteno prenašajo vse nakupljene stvari čez most na avstrijsko stran. Ta svoboda prometa mora prenehati in dokler naši vlaki ne bodo mogli voziti na progi Špilje-Radgona, dotlej niti en Radgončan ne sme prekoračiti mostu preko Mure, ker ako so Avstrijci gospodarji na svoji zemlji, smo tudi mi gospodarji na naši zemlji.
Sicer pa: naša severna mela se mora popraviti na celi črti! Mirovna pogodba sama predvideva sporazum v prometnem vprašanju, sporazum je dosežen z obojestranskim popuščanjem in ako avstrijska vlada nima moči in sredstev, da bi prisilila prebivalce levega murskega brega, da bi rešpektirali pogodbe, se morajo iskati druga pota in načini, da se nam omogoči promet na progi Špilje-Radgona!
Kamnikarjevega izzivanja mora biti konec, naj se to doseže na ta ali oni način!
Zadeva svinčenega rudnika v Črni.
V Crni, na onem malem koščku koroške dežele, ki je pripadel naši državi, se nahaja bogat rudnik, ki je last neke avstrijske družbe in se nahaja pod sekvestrom. Zaradi tega rudnika je bia Crna v avstrijskih časih nemčursko gnezdo prve vrste, ker nemški mogotci se niso zadovoljevali s tem, da so Izkoriščali zaklade slovenske zemlje, temveč so hoteli udariti tudi tej zemlji nemški pečat.
Odkar se nahaja rudnik pod sekvestrom, so se v narodnem oziru razmere v Crni močno spremenile, kraj je dobil zopet svoje pravo, slovensko lice, Crna je prenehalo biti nemčurska trdnjava v Mežiški dolini.
Rudnik je od nemške družbe kupila neka angleška družba, ampak brez vednosti in dovoljenja naše vlade. Kar v Celovcu so sklenili kupčijo o silno važnem svinčenem rudniku na našem ozemlju. Kaj nam če ta uboga jugoslovanska vlada — so si mislili nemški domišljavi kapitalisti — pred Angleži bo ona padla na kolena in ml vtaknemo dobiček v naš nenasitni žep.
In Angleži so bili menda tudi tega mnenja, ker sicer ne bi sklepali kupčije glede rudnika, ki se nahaja na našem ozemlju in pod našim državnim sekvestrom — v Celovcu in brez sporazuma z našo vlado.
Drznost teh Angležev je šla še veliko dalje. Dva zastopnika te angleške družbe, ki je kupila rudnik, sta odšla v Crno in sta tam kratkomalo zahtevala od državnega upravitelja rudnika, da jima izroči ves obrat, kar se pa vendar ni zgodilo, ker sekvester je mož, ki ni takoj padel na kolena pred mogočnima Britancema, temveč je varoval dostojanstvo države, ki jo zastopa, četudi je eden od Angležev član angleške zbornice lordov.
Angleža sta začela vseeno nastopati silno oblastno, kakor bi prišla v kako afriško koolnijo. Dala sta celo banket, na katerega sta povabila odličnike iz vsega kraja, ampak imela sta smolo, ker slo-
venski povabljenci so vabilo z vso dostojanstvenostjo 7- ignorirali.
In pred Nemci in nemčurji je držal član angleške zbornice govor, v katerem je dajal Jugoslovanom lekcije o tem, kako naj se vedejo, da se pokažejo vredne pridobljene svobode .. Anglež se je celo tako ponižal, da je izgovoril svojo modrost v slovenskem jeziku in je na koncu vzkliknil: «Živela Mežiška dolina! Živela Slovenija! Živela Jugoslavija!»
Kaka čast za nas! Po angleškem mnenju namreč, ml pa pravimo: naša država ne sme priznati kupne pogodbe, sklenjene v inozemstvu in črnski svinčeni rudnik naj se podržavi, do česar ima naša država po določbah mirovne pogodbe pravico.
Kakor doznavamo iz Beograda, bo an-gleško-nemška kupčija najbrž e razveljavljena.
preneumno!
Na Dunaju fantazirajo. Klerikalno glasilo «Reichspost» poroča o obsežnih jugoslovanskih vojaških pripravah, proti — Avstriji!
Po «Reichsposti» na avstrijsko-jugoslovanski meji kar mrgoli naših četašev, ki so že vtihotapili na Koroško cele zaloge pušk, strojnic in celo manjših topov, tako, da so koroški Slovenci že oboroženi do zob.
Strašno! Lepega dne bodo vdrli na Koroško ti četaši, ki jih kar mrgoli ob meji in pomnoženi s koroškimi slovenskimi vstaši bodo zasedli deželo, podprti po jugoslovanski armadi, ki je že zbrana okolu Radovljice in je močna kar cele tri kore, nove čete se pa še neprestano dovažajo.
Tudi od dunajske «Reichspost» — preneumno! Tri kore — 90 do 100 tisoč mož! — bo postavila Jugoslavija proti — Avstriji, pravzaprav samo zato, da bi zasedla Koroško in jo osvobodila od «Heimats-diensta»! Kaj si ti neumni Avstrijci vse ne domišljajo!
kumar. In res je možakar tud sam zgledu kokr ena kisla kumara.
Scer je mv pa on velik loži del ket jest. On je soja roba zastojn okol talu in da-jav še kisle kumare puvrh. Drugač je bla pa z mana. Ce b vedu, de bom mov taka smola, sploh neb nekamer šov. Ledje sa namreč u teh časeh strašen muhast in niša prstopen za nobena pametna reč na svet. Sam norca b’ se delal iz samega sebe in z drugeh ledi. Kokr sm zvedu, prav-ja našmu atomističnem gibajnu po dežel povsod po domače dvokronsk gibajne, k’ je teku nepotrebn, ket sa bli nepotrebn ta star avstrijansk dvekronsk bankuci. Kokr sa ti zginel, de nej zgine tud ta gibajne in usi, ki sa spravel ta oslarija na dan.
Ket rečen, s sojem getacijskem potvaj-nem nism mov dost sreče in sm zatu prov vesev, de sm spet med sojem domačem Iblančanem. Velik bi prjeten, ket napravt ena taka rajža, je poslušat take poroten-ške razprave, kokr je bla zadne dni u Škofilpk, k’ je pokazala, de Srna mi Slu-venci res lohka ponosen na soja velika kultura. Žov m’ je sam, de niša pršli ta razprava puslušat usi ta velk sudniki iz Iblane. Naš sudniki, ke sa tolk let okol pu svet hlače trgal, al pa, ket sami prav-
ja, študiral, ne spravja ene take salamenske razsodbe skep. Kcj tacga sa čist gotov zmožen sam ta prav sudniki iz naroda. To sa ti res možje, de zamorma bet najne ponosen. Buh ve res, kje maja tak ledje pamet, de kej tacga ukep spravja. En zotlar je enmu gališkmu Poljaku uzev enga otroka, de b’ pršov do gnarja, ker-ga z delam noče zaslužet. Prit je tov tori do gnarja, kr je cil vsacga poštenga kristjana. Reveža sa pa preč zarad tega zaprl in ga spravel nazadne pred škof jloška porotna sodnija, kjer sa ga pa ludsk sodniki oprosti. Gnar krast de j’ scer prepovedan, otroke, ke gnar koštaja, pa se lohka krade in se clu še prporoča. Čuden sem je sam zdel, ke sa se na zadne smejal porotenki in sudniki, ta najbl pa seveda zotlar.
Nekej podobenga sa naredel tudi naš jogri, ke sa pred par dnevi razkazval u Union ene žvali, ke jeh ni blo mogoče razločet, kva de so. Jest sm jeh dovh ogledvov in pršov do prepričajna, de sa to psi, ne pa vovki, kokr sa oni prave!. Nekar nas ne farbajte, ket ste jogri na-vajn, sm jem reku. Ce čte ta prave vov-ke videt, ke zmiri tulja, pejte kr z mana dol v kevdr u ta zaden cimr, ke sa sam
vovki not. Ce kašen pošten človk ke not pride, ga preč raztrgaja, teku sa divji. Sam tiču se bojija ti vovkovi, puseben pa žerjavov in kukuc.
En tak vovk je zadne dni ušov iz unionskega kevdra, kjer sa ga mel prklenen-ga in uderu u Sluvenska matica, kjer sa mel raven naš kulturen deluci zborvanje. Zatulu je teku, de sa usi skočil pod mize, pod katerem sm pol vidu kosti enga Laha, al pa, kokr mi zdej pravma, kaljana. Pravja pa, de sej ta vovk pr masten pojeden polomu zobe in de je vrh tega postov še nadušlov, kokr sa negave škol-ke, ke jeh je ponujov po našem teatru.
Našem jogrem b’ jest prporoču, nej se od zdej naprej zanimaja bi za te vovke, k nam res sama škoda delaja, pse nej pa raj pr mir pustija. Scer pa nimam nč prot temu, če sa jeh nazadne predal u Italija, kokr sm slišu, za prave vovke. Pazja nej sam, de nam jeh novja kaljani, kokr hitr boja mal zrastel, spet spusti v naše gozdove.
Ampak, kokr rečen, jest sm trden prepričan, de sa naš jogri prov po jogrovsk enkat iblančane pošten potegnil in jem kazal mlade pse za vovke. Nč zato! Buh jeh poživ use skep.
s
Take neumnosti priobčuje v čisto resni obliki vodilni organ klerikalne, torej najmočnejše stranke v Avstriji! Menda so v naši severni soseščini res že vsi izgubili vsako pamet in bilo bi res najboljše, da se ta nestvor, ki se imenuje avstrijska republika, čim prej združi z Nemčijo, ki bo imeia od tega takointako več škode kot koristi in bi bila to za njo večja pokora kot vse francoske «sankcije».
Kadar bomo šli mi res na Koroško, ne bomo zbirali za to treh korov, temveč bomo s par bataljoni zasedli slovensko koroško ozemlje in prepričani smo, da tudi tem bataljonom ne bo treba rabiti orožja, ker bodo vsi nemčurji že pred prihodom naših bataljonov — odnesli šila in kopita proti severu.
Koroška pripada, v kolikor je slovenska, Jugoslaviji in dobili jo bomo brez onih silnih vojaških priprav, o katerih fantazirajo dunajski purgarji in klerikalni dnevniki.
Slavnostna otvoritev^ Sokolskega doma na Viču.
Včeraj, v nedeljo 5. t. m. ob 9. uri dopoldne je bila na Viču slovesna, za sokolsko idejo veličastna otvoritev novega Sokolskega doma. Mlado sokolsko društvo na Viču, ki obstoja šele dvanajst let, si je z vztrajnim in požrtvovalnim delom zgradilol z velikimi žrtvami — zgradbo, lično, skromno, a kulturni svrhi zelo prikladno. Nasproti cerkve ob glavni cesti je Društvo za zgradbo doma pod predsedstvom brata Goloba tekom enega leta postavilo Sokolski dom. Stavbo je zgradil domačin, stavbni mojster Marinčič.
Slavnosti se je Sokol udeležil v velikem številu. Pred Narodnim domom so Se zbrali Sokoli ljubljanskih žup, to je Sokol Ljubljana, Sokol Ljubljana I in Sokol Ljubljana II, kakor tudi člani starešinstva Jugoslovenskega Sokolskega Saveza, dalje polnoštevilno jezdni odsek in deputacija celjske župe: za Sokola iz Celja, Trbovelj in Zagorja. Med sviranjem godbe dravske divizije in fanfar Sokola II, ki je prvikrat nastopil s fanfarami in igral lepe sokolske koračnice z vso preciznostjo, je jezdni odsek otvoril povorko, ki se je v discipliniranem redu pomikala po Blei-weisovi, oziroma Tržaški cesti proti Viču. Pri vstopu na viška tla je povorko pozdravil v imenu viškega Sokola brat Jurman, s kratkim in krepkim pozdravom Nato so vsi Sokoli priredili obhod po glavnih ulicah Viča in Rožne doline, nakar je bila ob devetih slovesna otvoritev doma. Pred domom je zbranim Sokolom in zelo številnemu občinstvu pojasnil predsednik Društva za zgradbo Sokolskega doma brat Golob kulturni pomen doma, vse težave in zapreke — zgradba je stala pol milijona kron — in je svečano izročil ključe načelniku Viškega Sokola bratu Thalerju, poudarjajoč, da je v smotrenem in edinstvenem delu moč naše svobodno države. Brat Nande Marolt je v imenu vsega sokolstva pozival brate, naj skrbe vestno in marlijvo za naraščaj, katerega naj vzgoje v poštenosti, delaljubnosti, vztrajnosti in požrtvovalnosti. Brat Kajzelj v imenu starešinstva JSS in brat dr. Sajovic v imenu celjske župe sta kratko nazdravila viškemu Sokolu in mu čestitala na krasnem uspehu.
Po končanih govorili je bila otvoritev doma. Brat Thaler kot načelnik in gospodar jo odprl glavna vrata, viški Sokol je vkorakal v telovadnico v znak, da prevzema dom, za njim so vkorakali ostali Sokoli in številno občinstvo.
Dom je zelo praktičen, priprost. Ima veliko irf zračno telovadnico z malim odrom, ki jo bil ves v zelenju s sliko prvoboritelja sokolske ideje Tyrša in malo galerijo. Popoldne je dobro uspela jav-ßa telovadba z veselico.
Sijajni uspehi telovadne vzgoje.
Na prostranem, za veliko telovadno pri-feditve najprikladnojšem «Planirju» v Šte-Panji vasi je bila včeraj popoldne javna telovadba ljubljanske mladine srednjih in ■Meščanskih šol. Ta javna telovadba je bila impozantna demonstracija, ki je pokazala številnim gledalcem, posebno staricom in merodajnim faktorjem, kake važ-uosti je za razvoj mladine sistematična telovadba. Vse vaje, bodisi proste, ali na
orodju je šolska mladina izvajala z iskrenostjo in navdušenjem. Na obrazih malih dečkov, odraslih in krepkih mladeničev, na obrazih naših mladenk smo lahko čitali ono plemenito medsebojno tekmovanje, ki mladega človeka pripelje do samostojnosti in samozavesti. V resnici, bil je krasen dan!
Nastopili so v vajali s palicami dijaki nižjih razredov, 800 po številu. Impozantna slika! Dalje je nastopilo v simboličnih prostih vajah 600 dijakov višjih razredov. Velik je bil užitek, ko so mladeniči pokazali vso prožnost krasnomiši-častih teles. Tudi vaje na orodju so bile 'Zanimive! 600 mladenki meščanskih in srednjih šol je nastopilo s prostimi vajami. Med vajami je svirala godba dravske divizije pod vodstvom kapelnika gosp. dr. Čerina.
Ta javni nastop je bil najlepši zaključek šolskega leta! Gre hvala vsem srednješolskim telovadnim učiteljem. Telovadbo je vodil referent za telesno vzgojo g. Bajželj s pomočjo učiteljev telovadbe Trošta, Kozaka, Rajerja, Fona, Jirasa, Arnška, Čopa in učiteljice gdč. Trdinove. Telovadbi so prisostvovali sanit. šef gosp. dr. Krajc, vodja poverjeništva za prosveto g. dr. Skaberne in višji šolski nadzornik g. Engelbert Gangl, kakor tudi vse ljubljansko učiteljstvo.
Zapiski.
Separatistom v album. Po klerikalnem ustavnem načrtu bi Imele posamezne pokrajine približno tako samostojnost kot v Avstriji dežele. Kam bi to lahko vodilo, vidimo ravno te dni v Avstriji, kjer deželni glavar štajerski odklanja vsako posredovanje dunajske vlade med nemško vlado in štajersko deželno vlado kakor bi dunajska vlada sploh ne obstojala za Gradec! Tako bi se utegnilo zgoditi, da bi kak Brejc kot predsednik deželne vlade na Slovenskem vodil direktna pogajanja z avstrijsko ali kako drugo sosednjo vlado, morda bi tudi kakemu sosedu vojno napovedal, na druge načine uve-. Ijavljal svojo «samostojnost». — Ne, Jugoslavija ne bo sledila Avstriji in oboževateljem njene «ustave» pri nas!
Razmere pri Slovenski Matici. Avtonomisti so prišli s svojim destruktivnim delom tudi v našo «Slovensko Matico», ki se do sedaj nikdar ni vtikala v drtevno politiko. Dr. Kraigher je smatral za potrebno, spraviti pred «Matičin* odbor politično zadevo, ki ni z «Matico» v nobeni zvezi in prva posledica tega politiziranja v «Matici» je odstoji tajnika Milana Puglja, ki je preveč literat, da bi se ukvarjal z užaljenostjo separatističnih odbornikov. Lepe spomine bodo pustili za sabo nekateri naši današnji kulturni delavci!
Rdeči jezuit. «Avtonomist» je dobil končno — iz učiteljskih krogov v «Slovenskem Narodu» — svoje pravo ime: rdeči jezuit. To ime je «Avtonomist» resnično zaslužil, saj je vendar njegova vsaka številka sam jezuitizem.
Blamaža. Rdeči jezuit je tako lepo izračunil, da so na Slovenskem samo demokrati zagovorniki močne države, vse druge stranke so separatistične. Črni jezuit se je razveselil in pozval novo izvoljene občinske odbore, da se takoj izrečejo proti močni enotni državi in pričakoval je, da bodo njegovemu klicu sledili tudi socijalni demokrati. To se pa ni zgodilo, ker socijalni demokrati nočejo biti slepo orodje v rokah rdečega jezuita. Sicer se pa niti klerikalni občinski odbori ne odzivajo «Slovenčevemu» pozivu in blamaža je popolna.
Med vrstami.
Prepeluhu in njegovim pokroviteljem nič ni pomagalo, da so stavljali za podpisovanje državnega posojila pogoj priznanja avstrijskih vojnih posojil. Država bo dobila 500 miljonov dinarjev tudi brez sodelovanja onih avstrijskili patriotov, ki so podpisovali avstrijska vojna posojila za zmago Nemštva nad Slovanstvom.
Velizarju Jankoviču so se očitale mnoge nerednosti in zato je odstopil kot minister prometa. «Novi Čas» meče, seveda, vso krivdo na — demokrate, ker take nerednosti so mogoče samo pod
njihovo vlado. Kdor to čita, bo mislil, da^ je Velizar Jankovič demokrat, v resnici je pa radikalec in je bil včasih tak prijatelj dr. Korošca in naših klerikalcev, da je prišel lani celo na — orlovski tabor v Maribor, kjer je v fulmlnantnem govoru proslavljal Koroščevo orlovstvo.
Občni zbor Društva hišnih posestnikov.
V veliki dvorani «Uniona» je bil včeraj 5. t. m. ob 10. uri dopoldne občni zbor «Prvega društva hišnih posestnikov» v Ljubljani. Zbora so se ljubljanski hišni posestniki udeležili polnoštevilno, poselili pa so ga tudi zastopniki iz drugih mest Slovenije, kakor tudi delegati «Društva hišnih posestnikov» iz Zagreba in Karlovca. Občni zbor je otvoril predsednik g. Frelih, ki je v obširnem in izčrpnem poročilu orisal vsestransko delovanje društva, navajajoč vse faze borb in vse stanovanjske naredbe. Obširno je dalje razpravljal o težnjah društva, ki stremi za tem, da se izboljša položaj hišnih posestnikov, pred vsem je treba, da se primerno zvišajo najemnine za lokale in pisarne in da se tudi uredi razmerje podnajemnikov; dalje da se odjftavijo nekateri davki in uvede temeljita davčna reforma. Poročilo predsednikovo je bilo z odobravanjem sprejeto. Blagajnik gosp. Osterman je podal blagajniško poročilo. Pri volitvah jo bil zvoljen stari odbor, le gdč. Kadivčeva jo bila na novo izvoljena. Zbor je sklenil, da se članarina poviša, in sicer: najmanj 20 K in največ 60 K.
Koncem zbora se je dogodil vsega obžalovanja vreden incident. Povsem neumestno je neki Pollak iz Kranja zahteval, da se opusti vsako obešanje zastav tako povodom državnih praznikov, kakor tudi ob drugih prireditvah. To naj bi bila nekaka demonstracija! Ta govornik je mestoma žel viharno odobravanje! Treznejši člani so ga zavrnili. Občni zbor pa jo posolil tudi človek, ki ima v Trstu sina — fašista in morda je bil govornik iz Kranja z njim domenjen...
Kako sc danes stavka.
Današnji čas za stavke ni ravno preveč ugoden in zato se pri nas tudi v splošnem ne stavka preveč. Spominjamo se po prevratu pravzaprav samo treh ali štirili večjih stavk, ki so pa bile sorazmerno dosti hitro končane.
Zadnja stavka stavbinskih delavcev je trajala malo dalje. Stavbinski delavci so po večini komunisti in zahtevali so na prigovarjanje svojih voditeljev povišanje mezd kar za celih 200 odstokov.
Bilo je jasno, da v tako povišanje nobeden stavbeni podjetnik ne bo privolil, ker potem sploh nihče ne bi hotel dati zidati hiše, ker že danes stane vsaka nova stavba zelo visoko vsoto in v tem ravno tiči vzrok, da nihče noče zidati, ker takih plemenitih milijonarjev pač ni, ki bi metali denar v stavbe, od katerili niti najmanjše koristi ne bi imeli, če se dobro premisli, je stvar popolnoma razumljiva in skoraj gotovo bi tudi vsakdo, ki danes čuti na sebi stanovanjsko bedo, ako bi nenadoma postal bogat, hitro pozabil na vse in niti na misel mu ne bi prišlo, da bi žrtvoval svoje premoženje v ublažitev stanovanjske bede, temveč bi poskrbel samo za sebe.
Voditelji stavbinskih delavcev na vse to niso mislili, oni so mislili samo na stavkovni fond organizacije, ki je znašal okolu 300.000 kron. Precejšen znesek je to in komunistični voditelji stavbinskih delavcev so mislili, da bo ta fond zadostoval za stavko, s katero naj se prisili podjetnike, da zvišajo svojim delavcem mezde za celih 200 odstotkov. In prišlo je do stavke.
Ni nam znano, ako so se vršila kaka pogajanja med delodajalci in delojemalci in kak je bil njihov potek. Videli smo samo, da počiva na vseh stavbiščih vsako ,delo in to je vplivalo naravnost deprimujoče na vse, ker vsi komaj pričakujejo onega časa, ko postane stavbna delavnost malo živahnejša.
Stavkovni sklad je znašal okolu 300.000 kron. Lep znesek, ako leži naložen v denarnem zavodu in nosi obresti. Ampak stavka požira hitro velike zneske in tudi stavka stavbinskih delavcev je požrla teh 300.000 kron. Od zraka in vode se pa ne more živeti ni delavci so se začeli — vračati na delo.
Ni nam znano, ako so stavkujoči dosegli kak uspeh, ampak zdi se, da to vračanje na delo niti od daleč ni tako organizirano, kakor je bil organiziran začetek stavke. Menda se je delo na stavbiščih začelo samo zato, ker ni več stavkovnega sklada —---------
In sedaj se bo zbiralo za nov stavkovni sklad, potem bo pa najbrže zopet stavka, zopet se bo zahteval 200odstotni povišek mezd in tako bo šlo to v nedogled in stanovanjske bede ne samo, da ne bo še tako kmalu koneck temveč prišel bo morda čas, ko se bo smatralo skromno stanovanje za največji luksus, ki ga bodo deležni samo oni, ki štejejo svoje premoženje najmanj na milijone in bodo v prijetnem položaju, zidati malo hišico za sebe in svojo družino.
Biidalosti prešlega tedna.
Deržičev govor (po «Jugoslaviji» štev. 129): «Bojim se, da nam bodo prihodnje generacije očitale, da je bila konstituanta ad hoc sestanek...» (Kaj pa druzega?)
*
Dika slovenskega časopisja, «Straža», prinaša v št. 60 od 1. januarja članek «Žrtve», v katerem pravi: Kdo je bistveno pospešil konec vojne in zmago enten-tc? Ali ni tega dosegla ravno sistematična slovenska in češka agitacija? Ce bi ne bilo Korošca in Kreka, bi svetovna vojna tralala še leto in bi bilo še potem jako dvomllivo, kdo bi zmagal« — Glej, glej!
*
Uvodnik «Jugoslavije» od 1. junija: «Poleg impozantnega zborovanja naše NSS v Pragi sc je «te dni» (= 14 dni) vršilo tudi zborovanje zastopnikov agrarne stranke.» — (Zborovanja agrarcev se je udežilo 170.000 ljudi!)
*
Ignacij Mihevc v «Napreju» v sredo: «Ljubljanski Stinnes je vrgel zadnje adute na korupcijsko mizo» itd.
*
«Slovenec» in «Novi Čas»: Cerkev z odpuščanjem in resno gleda na nov grob svojih sovražnikov (Combes). Umrl le. Domovina ne, bo potočila niti ene solze, spominjala se ga bo z zamrzo. — Fašisti pravijo: «Morte ai schiavi!» Iste... pobožne želje.
*
Prepeluharji in Slovenčeve! mislijo ob štiriletnici majske deklaracije dvigniti narodno buno avtonomistov. Unionsko omizje jim bo vsako soboto od polnoči do ene pomagalo. Hup!
❖
Predlog: Ali ne bi «avtonomisti» poklicali na pomoč tudi odbor za pokončeva-nje volkov? (Naslov tudi: hotel «Union».) Hup!
*
«Novi Čas» od 1. junija: Naslov: «Oba muslimanska ministra podala demisijo.» V tekstu pa: «Doslej se pa še ni zvedelo, da bi bil kateri podal ostavko.»
prizor v frančiškanski cerkvi v IJrežicah.
Preteklo nedeljo popoldne je bil v samostanski cerkvi v Brežicah nauk za tretji red. Gospod gvardijan je imel pridigo o ženski toaleti in je stvar pretiraval v naravnost nezaslišani meri. K nesreči vstopijo ravno med pridigo neki tujci iz Zagreba, dva gospoda z dvema damama. Mlajša dama je bila lahko letno oblečena, kakor je to že navada. Pobožni mož, v katerem je že itak kipela sveta jeza, vzkipi ob pogledu na lepo Hrvatico še bolj in začne vpiti s prižnice in sramotiti tujko. Tujci so bili prvi hip tako presenečeni, da niso verjeli svojim ušesom in še-le na ponovno zahtevo, da zapustijo cerkev, so se odstranili. In še potem je gvardijan vpil, naj se duri zaprejo, da ne bo «mrhe in skušnjave» več nazaj.
O tem smo prejeli naslednji opis v verzih:
Al’ slišali ste že kedaj, da zgodil se je tak slučaj?
Ko nauk za tretji red je bil, je ta-le se prizor vršil:
«Gospod gvardjan med pridigo, nad ženskam najde kritiko.
Na neko tujko se je spravil, s sledečim psovkam jo pozdravil: ,Vun, vun hrvaška mrha ti krog vrata čisto gola si!
Zaprite Juri mi '/,a njo, da mrhe več nazaj ne bo!’»
Izrazi, to so res izbrani... zapomnite si jih kristjani!
Kaj božji hrami so za to, da se ljudje opravljajo?
So naloge duhovnov te,
da s cerkve gon’jo nas ko pse?
Oj samostanska duša blaga, psovati tu nič ne pomaga.
Zasluž’la s tem ne boš svet raj, pač pa kaj đruz’ga saj veš — kaj...»
fl\ more biti gostilničar pristaš eSe£eS?
Na to vprašanje mariborske «Straže» smo prejeli ta-le odgovor:
Al' more bit’ gostilničar pristaš od eSeLeS?
Razume se, da more bit, če ma gostilno res!
Al’ more tak gostilničar imet pred pustom bal?
Seveda lahko ga. ima če mu je ljub škandal!
Al’ more tak gostilničar tlač’t v lastno malho dnar?
Seveda lahko tlači ga. če mu ni to na kvar!
Al’ more še gostilničar imeti vere kaj?
Seveda lahko jo ima, al’ potlej kšeft gre v kraj!
Zato pa, o gostilničar le vere ne imej, prirejaj plese, delaj kšeft, a farjem v pest se smej!
Razno.
Iz «Slovenske Matice». Kakor doznavamo, je dosedanji tajnik «Slovenske Matice» pisatelj g. Milan Pugelj odložil svojo tajniško funkcijo. Povod so dale sedanje razmere v Matici.
Italijanske želje. Iz Planine nam javljajo: Italijani zadnje dneve begajo planinsko prebivalstvo z različnimi, vznemirljivimi vestmi. Med drugim govore našim zavednim Planincem, da bo Italija v kratkem zopet okupirala ves trg Planino. Del prebivalstva je naravno vsled teh kažnjivih poročil vznemirjen, toda Italijanom bodo ostale le — pobožne želje.
Prebivalstvo Jugoslavije. Sarajevska «Srpska Riječ» priobčuje baje zanesljive podatke o izidu ljudskega štetja v Jugoslaviji. Ako so vsi podatki tako «zanesljivi» kot podatki o Sloveniji, potem ti podatki res niso veliko vredni in morali bomo čakati na uradno razglasitev rezultatov ljudskega štetja. Po «Srpski Riječi» ima namreč Slovenija samo 688.000 prebivalcev.
Naše trgovsko brodovje. Italijani nam vmejo te dni štiri parnike, ki so last ogrsko-hrvatskega parobrodskega društva in so bili do sedaj — rekvirirani.
Pasivna rezistenca — župnikov. Župnijski uradi vodijo matice rojenih in umrlih. To je državna funkcija in zato so od države tudi plačani. Na podlagi izpiskov iz matičnih knjig sestavljajo občine tudi rekrutne sezname. In pri tem uganjajo sedaj naši župniki pasivno rezistenco, tako, da mnoge občine niso mogle v predpisanem roku predložiti polkovnemu okrožnemu poveljstvu rekrutnih seznamov, in ko so bili opozorjeni na svojo dolžnost, so se zatekli k «Slovencu» in ta jih je, seveda, vzel v zaščito. V Avstriji, seveda, take pasivne rezistence nikdar ni bilo in zato bo treba
pri nas odvzeti župnijskim uradom matične posle in jih izročiti občinam ali komursibodi.
Evolucija ruskega boljševizma napreduje, ker so njegovi voditelji začeli uvi-devati, da s svojimi doktrinami ne pridejo daleč. Zasebna podjetnost v industriji je zopet dovoljena in v bodoče se nobeno industrijsko podjetje ne bo več socijaliziralo.
Nogometne tekme. Včerajšnja nedelja je bila dan vsakovrstnih športnih prireditev. Popoldne so bile kar tri nogometne tekme. Na novem igrišču za Aleksandrovo vojašnico je bila ob 18. uri nogometna tekma Hermes:Akademiki. Rezultat 5:0.
Na športnem igrišču Ilirije je bila ob 16. uri prvenstvena tekma Primorje : Jadran. Rezultat 3 : 0. Slednjič je bila prijateljska tekma Ilirija I. rez. : Sparta I. Rezultat je bil enak. Zadnja tekma je bila proti koncu zelo silovita. Moštvo Ilirije je včeraj tekmovalo v Zagrebu. Rezultati še niso znani.
Velik požar na Vrhniki. Iz Vrhnike nam poročajo: Dne 1. junija okoli 1. ure popoldne je nenadoma na popolnoma neznan način izbruhnil ogenj v velikem kozolcu Josipa Jelovška št. 12. Požar je stavbo z vsem materijalom popolnoma uničil. Gospod Jelovšek ima okoli 500.000 kron škode. Lesni trgovec France Krašovec je imel v tem kozolcu tudi vagon hrastovega in jesenovega lesa, ki je tudi uničen. Kraševec ima okoli 50.000 kron škode. Zgorelo pa je tudi trgovcu Ivanu Oblaku v tem kozolcu okoli 2000 kg sena. ščevalna zločinska roka.
Čevalna zločinska roka.
Poroka na mostu. Nenavadna poroka se je vršila te dni na mostu preko reke Tise, ki veže stari in novi Segedin; stari Segedin je namreč madžarski, novi pa jugoslovanski. Nevesta je bila iz Novega Segedina, torej Jugoslovanka, ženin pa iz starega, torej Madžar. Niti ženin niti nevesta nista mogla dobiti potnega lista, da bi se poročila. Zato sta prišla na izvirno idejo, poklicala sta duhovnika in priče na most, ki je nevtralen in se tam poročila. Po poroki je mogla Jugoslovanka brez vsake ovire kot madžarska državljanka oditi s svojim možem v stari Segedin.
Berači pred okrajnim sodiščem. V soboto popoldne je okrajni sodnik v Ljubljani obsodil devet beračev-invalidov in dve beračici. Obsodbe se glase od enega tedna do enega meseca. Neki revež je izjavil, da ima pri sebi 1000 kron gotovine. Po večini so bili pohabljeni «lajnarji».
Berač s kolajno. Star veteran Miha An-zelc, berač iz Blok, je bil aretiran, ker je v Ljubljani beračil od hiše do hiše. Pri njem so našli mnogo denarja in srebrno uro z verižico, na kateri je pripeta stara hrabrostna kolajna «Franz Josepha».
Tatvina pri tvrdki Gabrenja. Med opoldanskim odmorom jo bila pred enim tednom izvršena velika tatvina v trgovini Fran Gabrenja & Mirko Feldin na Dunaj-jg ski cesti. Neznan tat je odnesel iz blagajniške mize 14.902 K. Tatu še niso prijeli.
Neznan utopljenec. Uslužbenec južne . železnice Ivan Bezlaj je v Mostah na levem bregu Ljubljanice zapazil moško truplo. Utopljenec je bil okoli 35 let star, srednje postave, močan, črnih las in oblečen v športno obleko. Na dveh robcih je imel sledeči zaznamek: «v. K.» Zdravnik dr. Lesjak je izjavil, da je moral biti utopljenec že dalj časa v vodi.
Tatvina v «Balkanu». Iz skladišča špe-dicijske tvrdke «Balkan» v Ljubljani so neznani tatovi odnesli tri bale hlačevine v vrednosti 10.000 kron.
Prenapolnjeni policijski zapori v Ljubljani. Policijski zapori so vedno prenapolnjeni. Izdatki za te zapore pa tudi vsak mesec naraščajo. Tako je bilo v majniku za te zapore izdanih nad 11.000 kron.
Za smeh in kratek čas.
«Torej ti in Jela sta se vzela in sedaj sta srečna?»
«Da. Jaz sem oženjen, ona je pa srečna.»
Po pošti prejeman stane «Pondeljek»:
celoletno ..................12	dinarjev,
polletno.....................6	»
četrtletno ..................3	»
Čitajte knjige
Fajgelj D., Tik za fronto. Cena 36 K, po pošti 2 K več.
D. Kaš, Dalmatinske povesti. Cena 12 K, po pošti 1-20 K več.
Job. Stare, Lisjakova hči. Cena 16 K po pošti 1-20 K več.
Ooncourt, Dekle Elizc. Roman. Cena 10 K, po pošti 2 K več.
Cervantes, Tri novele. Cena 10 K, po pošti 2 K več.
Cehov, Sosedje in druge novele. Cena 18 K, po pošti 1-80 K več.
Simon Jenko, Pesmi. Cena 10 K, po pošti 1-80 K voč.
Jos. Jurčiča zbraui spisi. I. zv. 22 K, II. zv.
22 K, po pošti vsak zvezek 8 K več.
Dr. Derč, Dojenček, njega negovanje in prehrana. Cena 6 K, po pošti 1-60 K več.
Dr. Demšar, Spolne bolezni. Cena 10 K, po pošti l-60 K več.
Dr. Ig. Rutar, Zbirka vojaških zakonov. Cena 86 K, po pošti 1-80 K več.
Knjige ee naročajo pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Sodna ulica 6.
Koncesij, potovalna pisarna Ivan Kr&ker v Ljubljani mrtsr- so Je preselila iz Gosposvetske ceste št. 13 (Kolizej) v Kolodvorsko ulico št. 41, blizu glavnega kolodvora.
Najkrajše linije čez Havre, Cherbourg ln Antwerpen v Ameriko.
Oblastveni koncesijonirani iuformačni zavod
Dracjo Beseljak, Ljubljana,
Cankarjevo nabrežje št. 5 dobavlja vse kreditne in privatne informacije v tu- in inozemstvu. V abonne-mentu ter posamezno, cono zmerne.
Priporoča se prvovrstni
atelje za črkoslikarstvo
Filip Pristou,
Ljubljana, „Hotel Malič“.
HalA zaloga klavirjev In pianinov
v Ljubljani.
Tvrdka J. Doleno, Ljubljana, Hllšer-Jeva nlloa 5, priporoča v nakup najboljše Inštrumente prvovrstnih tovaren po solidnih in zmernih cenah.
FOLNOQUnUdSTI
OBROCI ZA TOVORNE AVTOMOBILE
PNEVnflTIKfl za ko-
LESđ IH dVTOnOBILE KOLESI? flVTOnOEILl
N/1JQENEJE
J. QOREC
LJUBLJANA
GOSPOSVETSKA G. 1

Meran Kavarna Beograd
v Mariboru, Aleksandrova cesta
(v bližini Glavnega kolodvora).
Čislano občinstvo vljudno obveščam, da sem kupila in prevzela stjro in dobro-znano kavarno «MERAN», ki se odzdaj dalje imenuje
kavarna „Beograd“.
Skrbela bom, za točno postrežbo, za prvovrstne pijače (izborno vino, likerje, kavo, domači šampanjec itd.) tor vedno svežo pecivo. V kavarni se nahajajo vsi tu-in inozemski časopisi in revije. Za društvene sestanke posebna soba.
Za obilen obisk se priporoča	Amalija Zoi»CiČ.
V":'.	■ eU. >	^ ^ 'V	, .
„JADRAN“ d z o. z. LJUBLJANA
====== DUNAJSKA CESTA 9 =====
priporoča:
kolonijalno in špecerijsko blago ter žitne pridelke.
To o ira es, im solidna, jaostmezba..
			
			
CARINSKO POSREDOVANJE
izvršuje naitočneje in po zmernih cenah
16
delniška družba za mednarodne transporte
V LJUBLJANI, HABIBORU, BEOGRADU il ZAGREBU

„'N’*.«* :
SSSrotSS;
it
sprejema vloge na hranilne knjiz.ee, žiro
in Druge vloge pod najugodnejšimi pogoji.
r- Prevzema vse bančne posle poi) najugo3nejšimi pogoji.
I«? m *1 BeograJ, Celje,Dubrovnik, Kotor, Kranj, |j	Maribor, Metković, Opatija,
jij Sarajevo, Split, Šibenik, Zadar, Zagreb,
Zrst, Wen.
Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu.