Oroslanka je manjši od oroslana, ne tako močna kot on. Tudi nima tako velike grive kot on, ampak namesto nje le malo dalji dlako. — Vkroteni oroslani, ki se vidijo v zverinjakih, ktere po svetu okoli vozijo, so proti divjim, afrikanskim komaj senca.
Y tr/.em v Kletliki.
V Metliki, slovenskim mestu na hrovaški meji, imenujejo veliko noč „vizem", Hrovatje pa „vazam." — Od kod to ime, bomo pozneje slišali. — S kolikim veseljem v Metliki zlasti otroci viizem pričakujejo, mi skoraj ni moč popisati.
Eden drugiga že en mesec poprej poprašujejo: Kaj boš imel ti za viizem noviga, ali hlače, ali suknjo, ali čižme, ali kaj? Zakaj, če le ni nemogoče, vsak mora za vüzem kaj noviga dobiti. To je veselje! Nar manj en teden pred vüzinam se začnejo pisance pisati. — Tako se včli (pravil z voskain pisanim pirham. — Vender pisance bolj kme-tiška mladost piše kot inestnjanska. V mestu večidel ne-* pisane pirhe v p reži 1 j ki kuhajo, ki jih v razloček od pisane „lesjake" imenujejo. Nar več se jih veliko soboto skuha, da se jih popoldne nekoliko po stari navadi k blagoslova ali žegnu nese.
Komaj se zorja vuzämskiga jutra napoči, komaj procesija mine; se že otroci in odraseni mladenči od vsih strani s pisancami v rokah in v žepih (aržetih) shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci. Šterclajo ali tur-čajo se. Skerbno poprej eden drugiga pisanco na zobeh poskusi. Cigar pisanca se na obedveh straneh vbije, tisti jo zgubi. Kislo se derži. Uni pa možko stopa, ki dobi.
Nekteri pa znajo smolenice delati, s kterimi po goljufiji veliko drugih pobijejo. Ali gorje takimu sleparju, če goljufija na dan pride. Razbite pisance mečejo vanj, da je joj. Poverh ga pa še po herbtu nažgejo. — Drugi so, ki vbite pisance s krajcarji sekajo. Sekajo večidel v roki. Podajač marsikterikrat krajcar y p erst do-
bi, da poskoči. Liže si potlej perst. Pa nič zato, če je le krajcar dobil. Dober sekač polne žepe pisane naseka. Proda jih potlej, ali jih pa domu starišem nese. Tode včasi namesto zahvale šiba zapoje. — S t erclanje terpi celi vuzamski in drugi dan, pa tudi še drugo nedeljo.
(Dalje sledi.)
Košarica.
Iz serca dober človek pride s pravo ponižnostjo, kte-ra pri Bogu več velja kakor spačena mnogovednost, k umnima možu, kteriga je vse zavoljo njegovih čednost spoštovalo, in se mu pritožuje rekoč: Od vsiga, kar koli v pridigah in naukih slišim, skoraj nič v glavi obderžati ne morem, ampak vse koj pozabim. Na to le mu modri mož hoče zadovoljno dokazati; de čeravno se v glavi nič ne stavi, so mu pridige in božji nauki vselej v veliko korist, ter mu odgovori: Vzemi nesnažno košarico in pojdi po vode k potoku. Čuden se mu zdi ta svet. Se posmehuje. Tender gre. Zajema vodo; ali nič se mu v košarici ne vstavi. Za en čas nazaj pride in reče: Košarico sem brez vode prinesel; vode ni bilo moč! Zdaj ga modri popraša: Ali ni bila poprej košarica vmazana? Je bila, odgovori ta človek, pa zdaj je čedna in snažna. Vidiš, mu reče modrijan, tako bo tudi tvoje serce z božjimi besedami napolnjeno, v čednostih vedno lepši, čisteji, čeravno v pameti vsiga ne moreš obderžati.	Jvan obalo.
Smešnica.
Berač pride na vežo in prosi za kruha. Dekla reče: Pojte v božjim imenu, ni nikogar doma. Berač: Jaz bi rad kos kruha, in nimam z ljudmi v hiši nič opraviti. (Ta je znal prav ponižno prositi.)
Nenavadne besede v tem listu.
Gizdavo ali štimano, prevzetno. — Zverinjak, vert, ali pa tudi zaboji, to je velike lesene shrambe, v kterih je zverina, zaperta.