Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 24. novembra 1935.
Štev. 47.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi há. 67, uprava v Črensov-
više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Tak dela lubezen.
Lani na konci meseca aprila smo odprli v Soboti, Križova 4. Dom sv. Frančiška z namenom, naj dobijo tam siromaki hrano i deklice zavetišče. V drügoj polovici meseca junija so začele sestre, gda so že vse v red spravile, s svojim delovanjom. Do 1. novembra letošnjega leta, to je skoz 16 mesecov sta dve sestri drüžbe sv. križa sledeče karitativno, to je delo lübezni zvršile :
1. Brezplačno so dobili siromaki v Domi sv. Frančiška v Soboti 185 zajtikov, 337 obedov, 113 večerij, pa 124 prenočišč ženski spol.
2. Brezplačno so vodile sestre šivalni tečaj sedem tjednov, šteroga se je vdeležilo osem deklic.
3. Brezplačno so šivale sestre sirotam, betežnikom i v cerkvene namene.
4. Brezplačno so vodile sestre male deklice, štere so se v letnom časi pri njih zbirale.
5. Brezplačno so dale zavetje t hrano na dugši čas siromaškim deklam i starejšim ženskim osebam.
6. Brezplačno so delile naše dobre liste širitelom i sprejemale razne naloge bližnjemi na pomoč.
Po znižanoj ceni so dobili potrebni v Domi sv. Frančiška 53 zajtrkov, 706 obedov, 625 večerj i 53 prenočišč ženski spol.
Na skrbi so mele devet dijakinj, deseta se zdaj glasi, da se dobro odgojijo i šle mladenkam z zgledi i disciplinov na roko. Stariši gojenk najbole glasno svedočijo od dobre vzgoje, gda protestirajo proti govoricam, da sestre odidejo i zahtevajo, da se njihove hčere odgajajo dale pod skrbnov rokov sester. Se razmi, da sestre samo tak odidejo, če je vrhovna predstojnica odzove, ar one so še ne samostalna drüžina v Domi sv. Frančiška, nego spadajo pod bolniško prednico i morejo iti ta, kam je zravnajo.
Če poleg neštetih dobrih del še omenimo to, da so šle na roko v vsakom pogledi neštetim, ki so se na nje obrnoli, moremo z začüdenjom pitati, kak sta zmogle dve sestri v tak kratkom časi to ogromno delo zvršiti? I odgovorimo : zato, ar sta delali z lübezni. Plača njihova je v nebesaj zapisana pa v zahvalnih srcaj, šterim so dobrote skazale i štera molijo za nje. Gda te vrstice prečtete, dragi čtevci, spoznate, kak velika dela zvršavle Kristušova lübezen do bližnjega i kak plemenito delo je podpirati tiste, ki to lübezen skažüjejo. I to spoznanje je zahvala dobrim sestram kak i vsem, ki je podpirajo.	Odbor.
Komasacija  občin.
V ednoj zmed zadnji številk poroča Murska krajina, da se je zadnja komasacija občin izvršila v sporazumi z narodom. Mi samo telko znamo, da je naš narod niti naj menše reči nej meo pri toj komasaciji i da tüdi pritožb našega naroda zavolo nepravilnih i krivičnih komasacij nišče nej poslüšao.
V	celoj našoj krajini je mela komasacija občin skoro edini namen naše lüdi, posebno katoličane, raztrgati na vse mogoče i nemogoče novostvorjene občine, da bi bili na te način raztrgani v vsakšoj občini v menšini i politično i gospodarsko zapostavleni. Tü pa tam se je pa palig kakša občina ustanovila samo zato, da je lehko kakši lüblenec mogočnoga gospoda župan postano, šteri inači nigdar nindri ne bi mogeo biti župan. Ž ednov rečjov, komasacija občin v našoj krajini se je zvršila z najbole pristranskoga strankarskoga gledišča. Če je izgledalo, da v šteroj občini volilci ne bi bili naklonjeni kakšemi našemi mogočnomi gospodi, tisto občino so že naprej tak raztrgali i volilce razdelili med svoje pristaše, da pri kakši bodoči volitvaj ne bi mogli odločilno sodelovati. Na gospodarske i kulturne potrebe občin so gospodje, šteri so to komasacijo vršili, sploj nej gledali, pritožb lüdstva so nej šteli čüti, šlo je samo za političen račun. V lendavskom srezi se je dr. Klari posrečilo to krivico nikelko popraviti, v sobočkom srezi je pa do dnes ostalo vse pri starom. Vse prošnje, štere so bile poslane od strani našega lüdstva, naj bi se pri komasaciji občin upoštevali lokalni gospodarski interesi, so ali nindri zaležale, ali so se pa zgübile, na niti edno prošnjo je pa niti odgovor nej prišeo. Zgodilo se je cilo, da so se ništerni gospodje protili našim lüdem, da je dajo pozapreti, če bodo ešče kaj delali za spremembo občin.
Prišla je pa končno Vlada, v šteroj je tüdi naš dr. Korošec, kak notranji minister, šteri je te naše prošnje sprijao i obečao, da bodo rešene tak kak je vola večine našega lüdstva.
Ali se občine lehko spremenijo ?
Po določilaj novoga občinskoga zakona se lehko dve občini zdrüžita v edno samo občino, če to skleneta občinskiva odbora obeh občin na svojih sejah, gda je prisotnih najmenje 2 tretini odbornikov. Lehko se pa zgodi to tüdi, če to pismeno zahteva večina volilcov obeh občin.
Če bi radi gde ustanovili novo občino, se lehko to zgodi na te način, da se za to izjavi večina volilcov tistih
vesnic, štere bi rade tvorile samostojno občino.
Če bi pa štere vesnice rade prišle iz edne občine v drügo, se mora za to izjaviti večina volilcov tiste vesnice, nego tista občina, k šteroj se šče kakša vesnica iz drüge občine prikapčiti, mora dati dovoljenje, da to vesnico sprejme v svojo občino. (6. zakona o občinah).
Večina volilcov se razmi tak, da se mora za spremembo izjaviti več kak Polovica volilcov. Za spremembo sedeža občine vala tüdi gornje pravilo. Vsakša občina mora meti po zakoni najmenje 3000 prebivalcov, zavolo posebnih gospodarskih i terenskih prilik pa sme meti kakša občina tüdi menje kak 3000 prebivalcov. Dobijo se občine gde v gorati krajaj, štere nemajo niti 1000 prebivalcov. Ar država občinam čiduže vekša bremena nalaga, se zahteva tüdi, da morajo meti zdajšnje velke občine najmenje 100.000 Din davčne podlage, nego pri tom so bile dovoljene tüdi občine, štere so mele komaj 50.000 pa ešče menje davčne podlage.
Pri nas se tüdi dela na spremembi občin.
Kelko nam je znano, so dozdaj vložile vesnice Renkovci, Borejci i Vančaves prošnjo, naj se izločijo iz dozdajšnje občine Küpšinci i priklopijo k Tišini, gde majo svojo šolo, cerkev, občinsko hišo i gde je bila za te občine prvle tüdi stara notaršija. Ravnotak je vložila ves Krajna prošnjo, naj se izloči iz občine Strükovci i prikapči občini Tišini. Skakovčari so prosili, naj se izločijo iz občine Strükovci i prikapčijo Cankovi, gde majo cerkev, šolo i Občinsko hišo. Tüdi Novi Beznovci so prosili za izločitev iz obči-
ne Bodonci i za priklüčitev k občini Cankova.
V občini Prosenjakovci so občinari prosili, naj se preseli sedež občine v Selo, gde je naravno središče cele občine, gde ja bio sedež notarijata, je ešče zdaj sedež žandarmerije i so lepi prostori za občinski urad, v Prosenjakovcih bi se moralo z velkimi stroški po nepotrebnom zidati.
V vnogih drügih občinah je pa že tüdi vse pripravleno, da se vložijo prošnje za obširne spremembe občin. Ar mamo od strani ministrstva oblübleno, da bodo vse naše upravičene prošnje ugodno rešene, priporočamo, da tisti, šterim, se je zgodila krivica, kem prvle vložijo prošnje, da se krivica popravi. Zdaj se nikoga nej trbej več bojati, nišče nede nad nikoga žandara pošilao, če bo što pobirao podpise za spremembo občin, kak se je to dozdaj godilo. Tü pa tam bo že što skušao z grožnjami lüdi prestrašiti, nego nej se trbej nikoga bojati. Zakon je tü i zdajšnja vlada gleda na to, naj se zakon spoštüje, ne tak kak se je prvle delalo, da smo se niti na zakon ne smeli zazavati, če smo iskali svojo pravico.
Prošnje se morajo nasloviti na ministrstvo za notranje zadeve, vložijo se pa pri sreskom načelstvi. Prošnje pošle sreski načelnik najprle nazaj v občino, da župan potrdi, če so resan vsi podpisniki tüdi vpisani v volilnom imeniki. Tü se včasi zgodi, da potom župan vsakšega, šteri je prošnjo podpisao, posebi zove k sebi i se njemi proti, naj podpis prekliče. Pa tüdi toga se nej trbej bojati. Zdaj smo že telko vsega prestali, da se nikoga več ne bojimo, posebno ešče, če pošteno pa po zakoni delamo.

Bili so zaslišani na lendavskoj sodniji. Morilca Hozjan Janoš i Sečkar Štefan sta vse priznala, Vaš, ki je ne oženjeni, kak smo zadnjič pomotoma poročali, rivle vse na ženo vmorjenoga, žena sama pa nešče nikaj priznati. Ali da sta Hozjan i Sečkar vse povedala i tüdi od žene, kelko sta znala, se žena ne bo mogla dugo proti postavlati i tajiti. — Sečkar je v zaporaj jokao cele dneve, gda si je trezno premislo, ka je
včino. Vaš pa se prej šteo obesiti. Raztrgao si je spodnje lače i se na pant zadrgno. Pa ga je paznik pravočasno rešo. Strašne vöre živi takši človek, gda je zgrableni. — Preminoči petek so je vse štiri odpelali v Maribor v nadalno preiskavo i Obsodbo. V Lendavi na postaji se je ob toj priliki zbralo vnogo radovednih lüdi, ki so je šteli ešče zadnjikrat videti. Vaš je prej kričao i se postarao za deset let teh par dni.
Zasluge za našo gimnazijo.
Akademike, zbrane v Klubi prekmurskih akademikov i njihove maloštevilne prijatele, je silno razburilo naše kratko poročanje o tem, kak je bio otvorjeni peti razred naše gimnazije i da so bili v zadnjoj deputaciji v Belgradi zavolo gimnazije gg. dr. Klar, Bajlec, Hartner i dr. Kelenc, šteri so končno tüdi dosegnoli, da je bio peti razred že letos otvorjen. Ravnotak je tomi klubi nej bilo po voli, gda smo objavili, da je te klub v Belgradi nekaj protestirao proti otvoritvi samoupravnoga razreda i da smo pri toj priliki pitali te klub, koga pravzaprav predstavla i v čidom imeni protestira, zato ka ne predstavla drügoga, kak malo sküpinico akademikov.
Te klub nam je v Murskoj krajini napisao skoro poldrügo stran v odgovor, gde je svoje enoletno delovanje za našo gimnazijo razdevao, kak lectar svoje figice. Približno ravno tak, kak te, gda je svoje delo za gimnazijo
razstavo v izložbenom okni edne soboške trgovine. Dugi članek, napisani gotovo tüdi od gospodov toga kluba, je tüdi v Ljudskoj pravici, štera se je zdaj preselila v Ljubljano i najbrž je kakši članek v toj zadevi napisani tüdi v šterom moskovskom listi. Za enoletno delo za našo gimnazijo je namreč potrebno več pismenih dokazil, zato ka se včasi gde trbej pismeno izkazati, če je što za edno ali drügo stvar delao i to je gotovo potrebno tüdi našim gospodom, šteri so organizirani v Klubi prekmurskih akademikov. (Tak mimogrede bi mi strašno radi znali za imena vsej 41 akademikov, šteri so po njüvoj trditvi organizirani v tom klubi. Mi najmre pri najbolšoj voli nemremo več našteti kak pet ali največ šest gospodov iz toga kluba.)
Mi gospodom od toga kluba sploh ne bi niti malo odgovarjali, če bi oni pred svetom razkladati samo to, ka so oni za našo gimnazijo napravili. Če što za kakšo stvar kaj napravi, ma pravico, da to delo pred
svetom pokaže, gde šče, čitüdi v kakšem izložbenom okni. Odgovarjati pa moramo na neistmitosti v teh člankih v Murskoj krajini i Ljudskoj pravici, gde je istina prav po moskovsko zasükano v neresnico. Tej članki majo namreč jasen namen prikazati borbo za našo gimnazijo, mi pa z našimi Novinami kak da bi bili vsigdar proti gimnaziji. Zdaj pa, gda so nam prej tej gospodje gimnazijo spravili, zdaj bi si njihove zasluge radi mi prisvojili.
Zato tem mladim gospodom iz kluba ščista na kratko samo teliko odgovorimo, da so se borile naše Novine, posebno pa oba našiva bivšiva poslanca gg. Klekl i Jerič, kak tüdi naše akademsko drüštvo Zavednost, štero je po svojih zastopnikih, Bajleci, Baši i Novaki že l. 1928. v Belgradi interveniralo za gimnazijo i se borilo sküpno z vsem našim lüdstvom i s predstavniki vsega slovenskoga naroda za našo gimnazijo že te, gda so zdajšnji gospodje iz kluba mogoče niti ešče za osnovno šolo nej znali nego so se doma materi ešče za
janko držali. Svojega dela smo nej nosili v izložbena okna, niti smo ga nej vagali po vnožini popisanih papirov, zato ka se nam nej trbej pred nikim izkazovati s kakšimi pismenimi potrdili za naše delo. Nas je vodila pri vsem našem deli resnična, nesebična lübezen do našega lüdstva i naše krajine, pri svojem deli smo pa bili popunoma neodvisni od Belgrada, od Ljubljane pa tüdi od Moskve. Kelko mate vi, mladi gospodje, resničnih zaslug za našo gimnazijo, je vam iz srca radi priznamo. Mislimo pa, da nas nemate za tak naivne, da mi ne bi znali, da je vam pri vašem enoletnom pompoznom deli za gimnazijo šlo samo za zasluge, ka se pač najbole vidi tüdi zdaj iz vsega vašega pisanja po vseh mogočih listih. Zato smo vas pa pri tom vašem zaslugarskom deli podpirali mi samo telko, kelko je vse to našoj gimnaziji poleg vsej postranskih namenov vseeno koristilo. Znate, mladi gospodje iz kluba, mi se že nikelko časa preci dobro poznamo !
Morilci Kepe Jožefa v Maribori.
2



24. novembra 1935.
NEDELA.
Dvajsetištrta ned. po risalaj.
Evangelium sv. Mataja XXIV.
Vu onom vremeni : Pravo je Jezuš Vučenikom svojim : Oda bodete vidili odürnost opüščenja, štera je povedana po Daniel Proroki, stoječi na svetom mesti : (ki šté, naj razmi), teda ki so v Judeji, naj bižijo na gore, ki je na strehi, naj nejde jemat kaj z hiže svoje, i ki na njivi, naj se ne povrne jemat gvanta svojega. Jaj pa nosečim, i nadajajočim vu oni dnevi. Molte pa, naj ne bode bežanje vaše v zimi, ali v soboto. Ar bode teda moka velika, kakše je ne bilo od začetka sveta do eti mao, niti je ne bode. I da ne bi prekračeni bili oni dnevi, ne bi se zveličao ni eden človik : ali za volo odebrani prekratijo se oni dnevi. Teda či što vam bode pravo : Ovo eti je Kristuš, ali etam, ne verte. Ar goristanejo krivi Kristušje i krivi Prorocje: i činili bodo znamenj velika i čüda, tak, da se v blodnost zaoelajo (či de mogoče) i odebrani ovo naprej sam vam povedao. Či bodo zato vam pravili : Ovo vu püstini je, ne dte vö : ovo vu notrejšnji mestaj je, ne verte. Ar kakkoli blisk zide od sunčenoga zahoda : tak bode i prišestje sina človečega. Gdekoli bode telo, tá bodo se vküp spravlali i šasl. Preci pa po moki oni dnevov sunce potemnej i mesec ne da svetlosti svoje i zvezde bodo z nebes kapale, i jakosti nebeske bodo se gibale, i teda se skaže znamenje sina človečega na nebi, i teda do se
jokali vsi narodje zemle: i vidili bodo sina lovečega pridočega vu nebeski oblaki z velikov jakostjov, i z dikov. I pošle Angele svoje s tromböntov, i z velikim glasom : i vküp spravijo odebrane njegove od štiraj vӧtrov, od visine nebes notri do njihovi krajov. Od figovoga drevja se pa včite priliko : gda je že vejka njegova gingava, i listje je spüščeno, znate, ka je blüzi leto : tak i vi, gda te vidili vsa eta ; znajte, ka je blüzi pri dveraj. Zaistino velim vam : ka ne prejde ete narod, dokeč se vsa eta ne zgodijo. Néba, i zemla prejde, reči pa moje ne prejdo.

„Da se zahvalüjete Bogi Oči.“ Boga hvaliti i slaviti je prva i glavna naša dužnost že tű na zemli, pa tüdi v večnosti. Te cio nam je postavo Bog sam, ki nas je sploj ne mogeo za kakši drügi namen stvoriti. Zato je napisano v sv. Pismi : „Vse, ka diha, naj hvali Gospoda“.
Či ti što iz lübezni skaže dobroto, ti si dužen se njemi zahvaliti. Hvaležnost je jako lepa i dopadliva jakost. Draga je Bogi pa lüdem. Pri vseh dobrih i plemenitih lüdeh jo najdeš. Nehvaležnost pa je grda. Doma je v sirovom i gizdavom srci. Či smo dužni biti hvaležni za dobro lüdem, smo dosta bole dužni Bogi. Od njega mamo vse.
Vsa človeška zgodovina je kak duga, zlata Veriga božih dobrot. Pa naše živlenje, ali je ne podobno lepomi venci, spletenomi iz del bože lübezni? Krasne i dragocene so že naravne dobrote bože za živlenje. Dosta bole dragocene, naravnost nerazumlive, so nadnaravne bože dobrote i milosti. Reči sv. Pavla : „V Bogi živemo, se giblemo i smo,“ lehko obrnemo na bože dobrote. V njih živemo po teli, ešče bole pa po düši. Oba potrebüjeta stalne bože pomoči bole kak potrebüje naše telo vsakdenešnjega krüha. V božih dobrotah se giblemo, vej nam prihaja od Boga zrak, šteroga dihamo, svetlost, ki nas obseva, toplota, ki nas ogreva. V ozračji, punom bože milosti živimo, vej nas Bog zmerom čuva, vodi, blagoslavla. Zaistino lehko pravimo : Mi plavamo v morji bože dobrotlivosti. Kak je riba obdana od vode, tak smo mi obdani od samih božih dobrot. Kak sunce ne henja sipavati svoje žarke na nas, tak nas ne henja obsevati boža dobrotlivost. Poglejmo samo nešterne bole vidne i znane dobrote.
Naše telo z vsemi čütili, z očmi, rokami, nogami, jezikom, z močjov i zdravjom ; naša düša z vsemi njenimi silami, z razumom, volov, spominom; naše zemelsko imanje ; vse to nam je podelo Bog pa tüdi vse vzdržavle.
Vnogo vekše so milosti, štere so prišle iz odrešenja. Angele, ki so grešili, je süno Bog v pekeo ; da bi pa rešo nas, je prišeo sam Sin boži na zemlo, hodo kak dober pastir 33 let za zgüblenim človeštvom, je trpo, vmro, da bi nas rešo, pogüblena.
Bog nas je pozvao k pravoj sv. veri, dao nam angela čuvara, očisti) nas greha pri sv. krsti i nas sprijao v svojo Cerkev, da zdaj mamo pravico do nebes. Kelikokrat nam je že odpüsto grehe, nas nahrano s svetim mesom i krvjov svojega Sina ! Venec vsega je daritev sv. meše.
Za vse te pa ešče drüge dobrote vas prosim: „Da se zahvalüjete Bogi oči !“
Naš ban dr. Natlačen v našoj krajini.
Naš novi slovenski ban dr. Natlačen, šteri je zavolo svoje poštenosti i svoje lübezni do slovenskoga lüdstva i Slovenske zemle, bio skoro dve leti, ravnotak kak voditeo slovenskoga naroda dr. Korošec, internirani zvüna Slovenije, je zdaj kak ban obiskao najprle najbole siromaške kraje naše Slovenske zemle. Gospod ban je Preminoči tjeden pohodo Belo krajino, gde je lüdstvo izredno siromaško i zavolo pomenkanja vode i velke süšave letos naravnost brez živeža. Gospoda bana je lüdstvo vsešerom z najvekšov radostjov sprijalo, kak človeka, šteri njim je prišeo z lübečim srcom i odpretimi rokami na pomoč. G. ban je povedao, da so njemi najsirmaškejši najbole pri srci i da bo gledao, da dobijo prvo pomoč tisti, šteri so najbole potrebni. Včasi iz teh krajov je prišeo g. ban v našo krajino, od Lendave do Sobote. Mi v našem slovenskom bani vidimo svojega najbogšega prijatela i zagovornika i se vüpamo, da bo g. ban tüdi naše po-
trebe in naše velke nevole pravilno razmo i nam z vsov svojov lübeznivostjov pomagao, zato ka je tüdi naša krajina edna z med najsirmaškejših pokrajin v Sloveniji.
V sredo 20. t. m. se je pripelao z motorom nad dokležovski most i se stavo najprle v Beltincih, gde so ga lepo sprijali. Nato je šo naprej proti Lendavi. Med potjov so njemi pripravili lepi sprejem v Črensovcih, gde ga je počakala velka vnožina lüdi. Pozdravila ga šol. deklička Kolenko Terezija, na to predsednik občine g. Horvat, g. pleb. Zadravec, šol. upr. g. Lutar i nazadnje ga je pozdravo g. Klekl, voditeo Slov. krajine v imeni vse Slov. krajine. G. ban je bio očividno vzradoščen nad tak lepim sprejemom. Nato si je ogledao „Naš dom“ i z balkona pozdravo navzočo vnožino. Iz Črensovec se g. ban pripelao v Lendavo ob pol desetih. Tü so ga sprijali Predstavniki različnih oblasti. Pozdravo ga je predsednik občine g. Bačič, mali
dečak iz otroškoga vrtca i učenka meščanske šole Ciganova. Gda se je g. ban zahvalo za tak lepi sprejem, je odišeo na glavarstvo, gde je sprejemao v audienco. — Iz Lendave se pelao g. ban skoz Turnišče, Dobrovnik, Bogojina v Soboto, gde so ga tüdi z navdüšenjem sprijali. Čeravno je g. ban prišeo nenadoma, nenapovedano, se je i tak hitro razneseo glas med lüdmi. Vsakši, ki je le vtigno, se je paščo, da bi ga vido i pozdravo. Lüdstvo ga najmre dobro pozna po imeni i zna, keliko je g. ban mogeo prestati od režima JNS, gda je zavolo pravičnosti i svojega katoličanskoga osvedočenja morao bežati iz Slovenije. Naše verno lüdstvo je te z njim vred trpelo, zato se pa zdaj tüdi nad vse veseli, da je ravno on postao naš ban itak dobo zadoščenje za svoja preganjanja, mi pa dobroga bana. Naj odnese najlepše vtise od nas i naj si nas vzeme prav posebno k srci, ar smo potrebni njegove pomoči.
Dnes tjeden — izseljeniška nedela.
Vsem tistim, ki majo koga v tüjini.
Prišestno nedelo bo prva adventna nedela, začetek novoga cerkvenoga leta. I ta prva nedela v cerkvenom leti je posvečena - izseljencom ; v sem tistim, ki so mogli zapüstiti dragi domači kraj i iti v hladno, neprijazno tüjino. Malo je pravzaprav nedel v cerkvenom leti, okoli 50, i vseedno je sv. Cerkev, ta, ki ma telko raznih skrbi, telko potreb, posvetila edno nedelo čisto samo izseljencom. To pomeni, da je ta nedela nekaj velkoga, važnoga. I to v istini je.
Naša krajina ma dosta svojih sinov i hčera v tüjini. Dosta so trpeli i svoj zaslüžek so i ešče večinoma redno vse pošiljajo domo. Vsako leto so na jezere poslali domo, domači krajini na pomoč. Ka bi bilo z nas, z našimi grüntami, njivami, našimi imanji, če ne bi meli na jezere svojih najboljših, najmočnejših moči v tüjini i nam ne bi stalno pošilali pejneze ? Strašno, nepopisno siromaštvo bi zavladalo v našoj krajini, kak je že zavladalo v raznih delih Slovenije (Haloze, Bela krajina). Naš prekmurski človek je izredno delaven i šparaven. Dela drügim, ki zapravljajo pejneze v Bog zna kakše nepotrebne namene.
To je eden izmed glavnih vzrokov, da mora naš Človik v tüjino i je veseli, či šče mora priti. Naši bratje i sestre v tüjini so ešče edini tisti, ki s svojimi žülnatimi rokami skrbijo, da je šče ne naša krajína postala čisto siromaška ! — To so naši izseljenci Slovenske krajine ! Zato bi se spodobilo, da bi se njim izkazali zahvalne za vso to velko pomoč, da bi se tüdi mi, ki smo doma, nekelko bole pobrigali za nje, skrbeli za nje. Kak po drügih krajih naše države, smo tüdi mi pozabili na to, da pravzaprav mamo mi vsi, ki smo doma, velke dužnosti do svojih izseljencov. Zadovolni smo bili s tem, da so nam redno pošilali dolare, marke ali franke. Da bi se pa tüdi mi pobrigali za svoje izseljence, kak se to spodobi za krščenike, to pa ne ! Da je telko naših bratov i sester v tüjini pozabilo na svojo domovino, domači kraj, da jih je telko zašlo na slaba pota i se pokvarilo, smo v velikoj meri krivi tüdi mi doma ! Premalo smo se za nje brigali.
Istina je, ka piše letošnji Mohorjev koledar: „Težko poglavje našega izseljenstva so moški in ženske, ki delajo raztreseni po vsej Franciji. Prihajajo zlasti iz Prekmurja in Medjimurja na sezonsko delo in se zopet vračajo, deloma pa ostajajo bolj stalno v Franciji. Malokdo se meni (briga) zanje, malo se o njih ve, le dobri gospod lupnlk Klekl misli nanje in njim skuša pomagati“. (str 60). I če smo količkaj odkritosrčni, moramo priznati, da je to istina. G. Klekl, ki so na tak izreden, svojevrsten, lehko bi pravili na edinstven način ostali v stikih z našimi vojaki med svetovnov vojnov s pismami — ravno tak so si znali pridobiti takše stike z našimi izseljenci s svojim tiskom, kak jih nema nieden slovenski časopis! Vnožino pisem, napisanih z težkimi, trüdnimi i žülnatimi
rokami prejmejo gospod vsako leto i s kakšov lübeznijov je, kelko je pač mogoče, priobčüjejo v Novinaj i tak seznanjajo celo Slov. krajino z življenjom naših izseljencov i njüvimi težavami, željami ! Vse v skrbi, da bi ostali vsi izseljenci na poštenoj poti.
Velko je to Kleklovo delo, a eden sam je li eden sam. Vsi moramo pomagati ! i to šče ravno dosegnoti sv. Cerkev z izseljeniškov nedelov : da bi mi vsi, ki smo doma, spoznali to, da smo vsi dužni skrbeti za svoje v tüjini, da ne zaidejo na slaba pota. Kak hitro lehko zgübi človek v tüjini vero. Kelko jih je, ki tak radi na Boga pozabijo, ne hodijo v cerkev, ne živijo več pošteno, čisto življenje. Tüjina njim je vzela vse, ka so meli v svojem srci lepoga i plemenitoga. Vnogi pozabijo, da ravno nedelska slüžba božja, sv. meša vlije tolažbo i mir v srca i da ravno sv. vera da najmočnejšo oporo, dá moči za njüvo žmetno vsakdanešnje življenje. Potrebna je zato pomoč, skrb domačega kraja za nje.
Ti oča in ti mati, ki maš svojega sina, svojo hčer v tüjini in ti žena, ki maš moža v delešnjih krajih i ti mož, ki maš svojo ženo v tüjini — ví vsi ste po düšnoj vesti dužni se brigati za to, kak živijo vaši v tüjih krajih i nesmi vam biti vseedno, ali so šče na poštenoj poti ali ne. Stariš, ne pozabi, da si pred Bogom odgovoren za düše svoje dece! Ka ti pomaga, či ti sin ali hči pošlje nekelko jezerk, a pri tom mogoče po tvojoj krivdi pogübi svojo düšo, zgübi vero i pride domo brez nje? Skrbi, dragi stariš, da tvoje dete tüdi v tüjini ostane dobro, čisto, pošteno, verno. Kak pa ?
Skazalo se je, da je najbolša pomoč ta, da ostanejo vezalje, stiki med domačimi i izseljenci kak najbole močni. To je mogoče na dva načina : z pismami i dobrim tiskom. Pišite večkrat, pa pišite lepa, topla, i vesela pisma svojim v tüjini. Preskrbite pa tüdi, da bo vsakši izseljenec dobivao dober domači tisk, ki prinaša novice, glase z domačih krajov i je pisani v domačem jeziki — to je — Marijin list i Novine. Najbole potrebno pa je — za nje moliti.
Dnes tjeden bo izseljeniška nedela. V ostalih delih Slovenije je že ta nedete kelko telko poznana. Pri nas tüdi naj bo. Vsi, ki mate koga v tüjini, ne spozabite se bar v teh dnevih svojih dragih v delešnjih krajih ! Napišite njim lepo, prisrčno pismo in njim pošljite v tom tjedni. Šče je čas! Na nedelo samo pa ite vsi k sv. spovedi i darüje sv. obhajilo za svoje drage v tüjini, ki vnogokrat živejo v tak žmetnih, žalostnih razmerah i molite za nje. Kak lepo bi bilo, če bi se na to nedelo v cerkvi sküpno na glas molilo za naše drage brate in sestre v tüjini ! Na to nedelo bojdimo vsi bar v dühi zdrüženi z njimi.
Vas pa, ki ste v tüjini, tüdi prosimo isto. Zmislite se na to nedelo, da domovina misli na vas i moli za vas ; da je ne na vas pozabite. Po mogočnosti tüdi ví vsi ite k sv. spovedi i sv. obhajili pri sv. meši ! Pri Njem, z Njim i v Njem, ki je mogeo tüdi že kak malo dejte, bežati v tüjino, v Egipt, pri Jezuši bote občütili nepopisno srečo i mir v. svojih düšah!
Pri njem se srečamo. Vi pridite k Jezuši, isto včinimo mi, Vaši bratje i sestre doma. Njemi povemo svoje žele i potolaženi bomo.
Dijaško polje.
Široki razgled.
„Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!“ Ta temeljna božja zapoved vključuje ljubezen do svojega naroda, saj je narod občestvo bližnjih. Tako je tudi ljubezen do naroda božja zapoved, ki se ji katoličan ne more odtegovati pod nikako pretvezo.
Ljubezen do naroda se na znotraj izraža v želji, da bi bil naš narod srečen. Srečen pa bo, če ne bo politično izrabljan, gospodarsko stiskan in zapostavljan, versko in kulturno zanemarjen. V delu, da vse to ne bo, se na zunaj razodeva naša ljubezen do naroda. Tako nam nalaga božja zapoved ljubezni do naroda dolžnost dela za naš narod.
Naše ljudstvo je samosvoja rastlina, ker je zrastla iz svojstvenih tal, se razvijala pod vplivi posebnih časovno zgodovinskih razmer in bite komaj zadnja desetletja pred osvobojenjem zavestno negovana od domačih vrtnarjev. S priključitvijo k Jugoslaviji 1919. leta je bite presajena na slovensko gredo in obenem z njo ograjena v skupen jugoslovanski vrt, da se v tem vrtu in na tej gredi razcvete.
Kot živa rastlina smo bili presajeni, saj je naš ljudski genij stoletja svojstveno ustvarjal v jeziku, narodni pesmi, narodnih običajih. Vse to samosvoje bogastvo prinaša zdaj v skupno slovensko zakladnico. Naša naloga bodi, da vse to bogastvo res tudi vanjo spravimo in v njej ohranimo.
Manj smo bili negovani nego ostala slovenska greda. Zato je treba delati, da se naša rastlina pollahtni. Dvigniti moramo naše ljudstvo versko po katoliški akciji, posebej z evharistično vzgojo mladine, prosvetno s tiskom in knjižnicami, gospodarsko strokovno naobrazbo in gospodarskimi ustanovami.
Najjačje sredstvo za dosego tega cilja nam je nas tisk. Zato ga branimo, razširjajmo in vsebinsko dvigajmo s sodelovanjem !  Za zdaj se še držimo narečja, ker hočemo, da naše ljudstvo rado bere in lahko ražumeva naš tisk, saj nam je beseda samo izrazno sredstvo. Mlajši rod, ki je obiskoval slovenske šole, nedvomno rajši bere knjigo v književnem jeziku nego v narečju. Ko bo ta rod v večini, bomo zamenjali narečje s književnim jezikom, da ohranimo naročnike. Naravnega razvoja nikakor nočemo zadrževati. Zato
24. november 1935.
NOVINE
3
mladini namenjene reči že zdaj dosledno pišimo v književnem jeziku.
Ker je naše ljudstvo samosvoja rastlina, ga moramo na svoj način negovati. Ohraniti mora iz preteklosti organično zrastle svojstvene poteze, da tako harmonično dopolni in obogati celoten slovenski obraz. To njegovo svojstvenost je treba le požlahtniti.
Uspešnega vrtnarstva se je treba učiti pri veščem vrtnarju. Odtod za naš načelo: Zakoreniniti se moramo v tradlciji. Za nas naj velja: Ivanocy je sadil, Klekl s sodelavci zalival in mi bomo uspešno nadaljevali, če bo Bog rast dajal.
Globoko nas mora prežeti zavest, da vršimo pravo delo za narod le, če nas pri njem vodi Bog, ki nam je to delo zaupal, in zavest, da smo za to delo Bogu odgovorni. Iz te zavesti črpajmo nesebičnost, da bo cilj našega dela dobro bližnjega, ne pa lastno; moč, da se pri delu opiramo na Boga, ne nasé ; vztrajnost, da neutrudno delamo po vzoru človeka — Boga, Jezusa Kristusa.
Le iz tega širokega razgleda bomo nemudoma, oberoč in uspešno zgrabiti za delo, ki nas čaka.
Politični pregled.
Domača.
Seja parlamenta se je v Belgradi začnola 11. novembra. Za to sejo je vladalo velko zanimanje, ar so vsi bili radovedni, ali bo večina Zdajšnji poslancov za vlado ali proti njej. Do zdaj se vlada na te poslance, šteri so žvoljeni ešče po Jeftičovom načini volitev, nej mogla vnogo zanesti. Ednok so bili za vladne predloge, drügoč pa nej. Zmed slovenski poslancov so od vsega začetka podpirali zdajšnjo vlado, v šteroj je tüdi naš dr. Korošec, poslanci dr. Klar, dr. Veble, dr. Koce i Brenčič. Preci časa se je nej mogeo odločiti Benko, zdaj nazadnje je pa tüdi na vladno stran prestopo i se vpisao cilo v klub poslancov JRZ. Drügi slovenski poslanci so pa zdajšnjoj vladi nasprotni. Pri zadnjem glasüvanji v parlamenti je pa vseedno dobila vlada velko večino. Šlo je najmre za volitve raznih odborov v parlamenti i pri tom so dobili kandidati, predlagam od strani vlade, pri glasüvanji močno večino. Z med naših poslancov je bio zvoljeni poslanec dr. Klar v administrativni odbor. Tak so se vršile prve predpriprave za delo v parlamenti. Želemo samo, naj bi te parlament v istini delao i vnogo delao pa podpirao vlado v pomaganji siromaškomi lüdstvi.
Opozicija se že krega. Kak Znano, majo zdaj v vládi večino pristaši nove stranke JRZ., so pa v vladi tüdi ešče ništerni ministri, šteri so nej pristaši te stranke. Opozicijo pa tvorijo srbski demokrati z Davidovičom, srbski zemljoradniki ali polodelavci z Jovanovičom na čeli i Hrvatje z Majori. Ta takzvana zdrüžena opozicija je pravzaprav ne telko opozicija brati zdajšnjoj vladi dr. Stojadinovičá i dr. Korošca, nego je bole bila v opoziciji proti Jeftiči. Ves čas tej gospodje govorili, da je ta zdrüžena opozicija jako trdna, zdaj se pa Davidovič i Jovanovič začneta javno po časopisaj kregati med seov. Tak pomali tüdi pri nas že doživlamo, da se razni lüdje, šterim se ide samo za to, naj bi na kakši šteč način lehko poslanci gratali, ar mislijo, da njim bo té med pa mleko teklo z nebes, da se tej lüdje že tüdi med seov začnejo kregati, šteri bo Mačkov poslanec. Zvedeli smo, da sta se pri nas takšiva dva kandidata že zdaj močno skregala. Oba najmre ščeta na vsakši način kandidirati na Mačkovoj listi, čiravno ešče nišče ne vej, gda bodo volitve. Eden pravi, da je bio on. tri tjedne menje zapreti kak drügi, zato bo kandidat on; drügi pa palig pravi, da je on pri kaštigaj 650 Din menje kaštige plačao kak prvi i da se to tüdi mora v račun zeti. Radovedni smo, kakši Šalamon bo zdaj to svajo najbole prav razsodo.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Premeščeniva sta g. kaplan Bejek iz Črensovec k Sv. Sebeščani, g. kaplan Koren iz Lendave v Črensovce. V Lendavi pa ostane samo eden kaplan.
Vmrla je po dvatjedenskom betegi Serecova Ilonka iz Dugoveških goric, stara 20 let. Sprijala je vsa svestva za vmirajoče i tak se ovenčana z belimi lilijami preselila k svojemi nebeskomi mladoženci—Jezuši. R. i. p.
Govori se, da v Lendavi pa majo nakanenje nekoga klati iz podobni vzrokov, kak so Kepeja. Čakajo samo na obsodbo Kepejovih morilcov. Po velikosti te obsodbe se odločijo za, ali pa püstijo.
Velki ogen je bio v nedelo noč v sosednoj vogrskoj vesi Nemesnép, blüzi Csestrega. Zgoreli sta dve gospodarskivi poslopji. Lendavski gasilci so varali velko zarjo i so hiteli s svojov motornov brizgalnov na kraj nesreče, gde so šče vnogo pomogli pri omejitvi požara.
Kopanje goric. Preminoči tjeden, gda je lepo vreme bilo, so lendavske gorice bile pune kopačov. Nekši gospod je šo po klanjci k Sv. Trojici i je prišeo mimo velki goric, gde je kopalo kakših 15 kopačov—Slovencov, dečkov i dekeo i šče dekličk. Tej so ga nej videli, a glasni so bili tak, da se je čülo daleč naokoli. Ka so gučali? Takše mrske nesramnosti je eden razvüzdanec pripovedavao — pa nej bio pijan — da so starejšemi gospotii, ki je to čüo, lica rdečela. A niti eden od kopačkov nej meo reči proti takšemi guči, nasprotno, mladim dekličkam pa tüdi starejšim se lepše videlo, kak če bi najbolšega predgara poslüšale. O, da bi naši dobri starišje znali, kakša Sodoma so gorice, ne bi püščali svojih hčeri v gorice, četüdi v stricove ali kuminove.
Zvünešnja.
Grški kral Jurij II. je sprijao vabilo grškoga naroda, naj se vrne nazaj v Grčijo. Tak bo Grčija po 11 letaj nemirnoga republikanskoga živlenja palig nazaj sprejela svojega krala i se iz republike spremeni v monarhijo. Pravijo pa, da je povrnitev grškoga krala nazaj, v prvom redi delo Anglije. Anglija najmre misli z grškim kralom sklenoti Prijatelsko pogodbo i tak bi Grčija bilo Angliji v velko pomoč, če bi prišlo do kakše svaje med Anglijov i Italijov, ar bi Anglija s svojimi bojnimi ladjami lehko dobila v Grčiji mesto i potrebno pomoč.
Volitve v Angliji, štere so se vršile Preminoči tjeden, so prinesle zmago zdajšnjoj angleškoj vladi.
Boji v Abesiniji se nadaljavajo. Taljani so zavzeli mesto Makale i s tem postali gospodari edne cele velke pokrajine. Zdaj to pokrajino utrjujejo i gradijo ceste, da na te način omogočijo sebi dovoz živeža pa municije.
Naš poslanec g. dr. Klar je pa sproso od ministrskoga predsednika dr. Stojadinoviča 10.000 Din trem cerkvam: lendavskoj, dobrovničkoj i bogojanskoj. Mi se g. poslanci i g. min. predsedniki lepo zahvalimo za velko podporo.
50 letnico zdavanja obhajata to nedelo dva zakonski va para v Črensovcih. Prvi je 75 letni Halas Jožef s 69 letnov ženov Anov roj. Lebar. Mož ešče izda opravla vsa Polska dela na svojem lepom imanji, žena pa že šesto leto ne more s postele zavolo reumatizma. Pa vdano trpi za srečno večnost. — Drügi je pa 74 letni Horvat Ivan s 71 letnov ženov Barov, roj. Halas. Oba sta šče zdraviva i lepo živita med svojov drüžinov. Oba para sta si rod. Bara je Jožefova sestra. Obe drüžini sta poštenivi, dobroga imena, z vnogo dece, zato jiva je pa dobri Bog tüdi blagoslovo s tak dugim žitkom. Že od početka naših listov sta stalniva naročnika na nje. Horvat Ivan celo dugoletni goreči širiteo. Obema parama želimo božega blagoslova.
Vmro je Ivan Lebar, po domače čislar v Trnji. Nov. 18. pred poldnevom se je preselo v večnost v 60 leti starosti. — Zapüsto je ženo z dvema sinoma i štirimi čerami. N. p. v m.
Župnijski izpit je napravo g. Vojkovič Jožef, kaplan v Soboti. G. notar Koder je v proslavo toga dogodka priredo intimno večerjo, štere so se vdeležili poleg g. kaplana tüdi g. kanonik Slepec, župnik Krantz i školnik Antauer. Čestitamo. 
Strankarski kaputi, od šteri smo pred kratkim nekaj malo pisali, so našo Mursko krajino strašno vznemirili. Mi nemremo pomagati, če koga istina tak razburi, kak je Mursko krajino razburila, istina je pa, da pri nas majo ništerni gospodje najmenje telko strankarskih kaputov, kelko je letni časov i te kapute potem preoblačijo, kak ravno letni čas kaže. Če zima vlada, oblečejo zimski strankarski kaput, če demokrat pa palig demokratski. Zdaj bi pa Murska krajina strašno rada tüdi nam nikelko pod nos vrgla, kak da bi tüdi mi svoje strankarske kapute menjavali tak kak drügi. Zato povemo, da je naš cio bio je i bo vsigdár finančna i kulturna autonomija Slovenije.	
Prosvetno drüštvo v Soboti. Preminočo nedelo se je vršo občni zbor Katoliškoga prosvetnoga drüštva v Soboti. S tem je to drüštvo znova poživleno i želemo samo, naj njegovo delo spremla obilen boži blagoslov. Občni zbor je zazvao vküp g. Bajlec Franc, advok. konc, za predsednika drüštva je pa bio zvoljeni ;g. Vojkovič Jóžef, Soboški kaplan. Poleg tišinskoga je to zdaj drügo drüštvo poživleno v Soboškom srezi. Vüpamo se, da bo soboško drüštvo nekšno središče za vsa drüga drüštva i bo naša katoliška prosveta po zadnji teški časaj kak najlepše oživela v celoj našoj krajini.
G. Bistrica. Te preminoči tjeden smo obhajali god naše kapelice
na Sr. Bistrici, Marijino darüvanje. Daleč okoli ne poznamo kapele ali cerkvi, ki bi bila posvečena toj skrivnosti iz Marijinoga detinstva. O, če bi to bila farna cerkev, keliko mater bi sem priromalo i prosilo Dete Marijo za svojo dečico ! Keliko dece bi se vklanjalo Deteti Mariji i jo prosilo pomoči, da postanejo Njoj spodobni ! Pa je lejko to nemogoče ? Mogoče je. Zdaj se trži pri nas Magdič Nacijova hiša z grüntom. Vsega okoli hiše je sedem plügov. Kak krasen prostor ! Farof je gotov, zemla je gotova, cerkev Deteti Matiji pa bi spovale zahvalne matere i zahvalni očevje. Bistričanci ! Kelikokrat smo na to mislili, ka bi svojo faro i cerkev meli. Nikdar ne bilo tak lepe prilike, kak je zdaj. Vse tri Bistrice na delo Bogi na čast i njegova pomoč nam ne bo sfalila.
Na podporo naših listov je dobrotnik iz Slovenije, ki se nešče imenüvati, darüvao 100 Din. Ritlop Jožef, Črensovci, iz Francije, 10 Din. Bog povrni !
Sv. Sebeščan. Licitacija na Pohištvo i drügo malo vrednost pok. plebanoša, Perša Ivana, je telko prinesla, da za pokojnim ne ostalo nikšega duga.
Turnišče. Olepšanje naše cerkve i njene okolice se dovršava. Stene v cerkvi so že dobile lesene obrambke, da je obiskovalci cerkve ne ščujsajo. Slikanje jako lepo lice da cerkvi. — Novo lice je dobila tüdi sirotišnica Deteta Marije, kajti na sredino stene kre ceste je namalana Marijika, kre štere se stiskavajo siromaška deca. Nad slikov je napis: Sirotišnica Deteta Marije.
Cankova. Obiskali so nas naš bivši prelübleni kaplan, g. Oberžan. V istom časi so se müdili doma tüdi naš rojak, g. Vogrinčič, salezijanec. — Zbetežala je gospodinja g. župnika, skrbna i pobožna dovica po pok. Edšidt Janoši, upravniki Novin. Želemo njej skorajšnjo ozdravitev i vrnitev.
Navuk za 3 red sv. Erančiška je, kak vsako leto, tüdi letos, 8. dec. v Črensovcih. Te den ponovijo zaoblübo čistosti, ki so jo z dovoljenjom svojih spovednikov naredili. Večernice ob 2, za njimi navuk, po njem zaoblüba.
Črensovci. Tüdi v našoj fari so bili nešterni tak nepremišleni, da so proti prepovedi oblasti posili vujšli na shod Pavleka Horvata v Lotmerk. Politična oblast jih je za prestopek pokaštigala i do mogli biti par dni gostje biti voze, ki se nahaja v občinskoj hiši v Lendavi. Tü se njim nedovoljeno navdüšenje razshladi i mogoče celo mine. Pač pot zakonska je najbole varna i najmenje se potroši na njej.
Kalendarje se za kratek čas doštampajo. Gda se doštampajo, do se začeli vezati. Med vezanjom kalendara de se štampao M. List. Gda se oba dogotovita, se oba sküpno razpošleta, kak smo objavili. To bo pred božičom. Vsi, ki so ešče ne plačali naročnine, naj jo kemprle povrnejo, da bomo mogli kalendare i liste razpošilati, ka stane jako dosta.
Tak delajo indri !
Preminočo nedelo je muzej v Varaždini obhajao desetletnico svojega obstanka. Nameščeni je v starom gradi. Čteli smo, da je v tom časi dobo muzej okoli 350.000 Din podpore, največ od mestne občine. Na leto ga obišče okoli 2000 lüdi. — Tüdi v Slovenskoj krajini imamo že muzejsko drüštvo, štero bi že rado pokazalo obiskovalcom posebnosti naše krajine, pa nema primernoga mesta. Banska uprava je spoznala potrebočo takšega drüžtva, zato njemi je začetek poslala podporo 3000 Din. Zdaj trbe samo, da ešče vsi drügi spunijo svojo dužnost i idejo muzejskomi drüštvi na roko, da dobi kem prle primerno mesto, za svoje napredüvanje. Vsaki, što ma kakšo starino (knjige, pisma, obleko, Pohištvo, orodje, sliko itd.), naj to izroči domačemi dühovnik ali vučiteli, ali pa naravnost vodstvi drüštva: Fr. Bajleci v Soboti, Fr. Gumilari v Lipovcih (šola) ali M. Kokolji v Lendavi (meščanska šoal). Posebno prosimo naše lončare, da darüjejo po edno vsake vrste svojega dela (vrče, lonce — piskre, solenke, pütre itd.) To bo v čast našoj obrti!
Prosveta!
Govor na sestanku Katoliškega prosvetnega društva v Beltincih Dragi!
Namen mojega govora je, da Vam spregovorim nekoliko o veliki rani naše Slovenske krajine, to je o naših izseljencih. Mnogo naših bratov in sester je v mrzli tujini. Revna je naša Slovenska krajina. Zato pa mora z grenkim in žalostnim srcem gledati, kako odhajajo njene najlepše sile na tuje. In še z žalostnejšim srcem gledati, kako se vračajo ti njeni izseljenci hladni, njej več nerazumljivi, odtujeni. Mnogim tujina izpije telesne sile, a mnogim tudi duševne. Tujina je kruta mačeha.
Tudi iz naše fare jih je mnogo v tujini, pred vsem v Franciji. Življenje naših izseljencev v tujini je čisto drugo, kot pri nas domá. Človek pride med čisto tuje ljudi. Jezika ne razume. Posebno verske razmere so čiste druge kot tu. Tu živi človek med samimi katoličani, ki še radi hodijo v cerkev, k sv. zakramentom. Glavno pa je, da tu živi mladi človek pri stariših, pod njihovim nadzorstvom. Vsega tega
v tujini ni. Naš izseljenec pride pogostokrat med ljudi, ki ne verujejo v Boga in posmrtno življenje, ampak se iz vsega tega norčujejo. Molitve ne poznajo.
Najhujše pa je to, da je človek prepuščen samemu sebi. Ni več skrbnega nadzorstva očetovega in materinega. In zdaj si lahko mislite, kakšen je položaj, v katerega pride naš mladi fant in dekle. Močno se mora premagovati, da ne omahne na stran pot, da ne izgubi vero v Boga in da ne izgubi svojega najdražjega zaklada, — nedolžnosti.
Izseljeništvo naše krajine je čisto drugo kot pa ostalo slovensko. Naši živijo zelo rastreseno. In malo kje je, da bi jih živelo več skupaj. Ostalo slovensko izseljeništvo živi v večjih skupinah, n. pr. rudarji v Franciji, na Holandskem, v Nemčiji in drugod. Ti imajo lažje svojega izseljeniškega duhovnika. Žene živijo pri možeh in za njihove otroke imajo celo Slovenske učitelje, n. pr. v Belgiji. Zato za te izseljence ni take nevarnosti, da bi utonili v morju pokvarjenosti.
Za naše izseljence se zelo malo skrbi in edini, ki misli na nje, njim skuša pomagati, je g. Klekl, kakor je pravilno povdaril letošnji Mohorjev
4
N O V I N E
24. novembra 1935.
koledar. S svojim tiskom, to je z „Novinami“ in „Marijinim listom“ obišče precejšnje število naših izseljencev. Kaj je njegov tisk za naše ljudi v tujini, ve pravično presoditi edino le tisti, ki je videl, s kakšno nestrpnostjo pričakujejo vsake številke. In izmed vseh slovenskih listov si je znal njegov list najti najlepše zveze z iseljenci in biti z njimi v najožjem stiku? Kako, boste vprašali? Tako, da z veseljem priobčuje z žulnatimi rokami napisana njihova pisma.
Sicer je pa naša Slovenska krajina za izseljence malo storila. Mislim namreč na to, da bi skrbela za način in sredstva, kako bi čim bolj olajšala težko življenje naših v tujini, da bi naš izseljenec čutil topel dih domovine, da bi vedel, da nekdo misli nanj in mu hoče pomagati. Če bi se za naše ljudi v tujini storilo to, kar bi se moralo in kar smo dolžni storiti kot ljudje in še bolj, ker smo katoličani, bi marsikaterega občuvali, da se ne bi izgubil, da ne bi zašel na kriva pota.
Kako n. pr. Nemci skrbijo za vsakega svojega izseljenca. Skoraj natančno vedo za vsakega, stopajo z njim v stike, mu preskrbijo liste in sploh
delajo na to, da ostanejo vezi med izseljenci in domovino vedno krepke in sveže. A mi ? Kako malo smo storili za naše brate in sestre v tujini. Tako več ne sme biti.
Moramo njim pomagati. Kako, takoj povem. Še prej pa ena Pripomba. Hočem povedati radi tega, da bi vsi videli pravi namen našega dela pri prosvetnem društvu.
Govorim v primerah. Ali ste že videli kmeta, ki bi šel orat, pa bi prišel na njivo in bi bil tam tako dolgo, da bi lahko njivo preoral, potem bi se pa vrnil, ne da bi vrezal kake brazde? in bi se tako vračal domov? Ali ste videli kosca, ki bi šel kosit, pa bi se vračal, ne da bi kaj pokosil ? Takih ljudi ne najdete in če bi jih našli, bi rekli, da niso pri pravi pameti. Tako tudi ne smemo odhajati s predavanj, ne da bi bili boljši, plemenitejši, ne da bi sklenili storiti kaj dobrega svojemu sobratu pa tudi sebi, svoji duši. Zato pa ne hodimo s tega predavanja prej, ne da bi se pogovorili, kako bomo delali in skrbeli za naše izseljence.
Naš delokrog je naša fara. Vsaj itak smo vsi, ki živimo v fari, le ena velika družina, ali vsaj to bi morali biti.
Kakor pa je v fari le ena cerkev, en župnik in le ena večna luč pred Najsvetejšim, tako bi moralo biti med vsemi člani farne družine le ena vez, vez ljubezni, ki bi vse vezala kot brate in sestre med seboj v Kristusu. In tu vidimo, da so prav za prav izseljenci naše fare, naša fara v tujini; in zato tudi mora vez med nami in njimi ostati živa. Kakor hitro se ta vez ljubezni pretrga, so kakor iztrgani, izkoreninjeni, in zato je tudi razumljivo, da nosimo prav mi, fara doma, odgovornost za našo faro v tujini. Zato pa poživimo najprej v sebi to farno zavest edinosti, skupnosti in šele takrat bomo občutili, v vsej jasnosti, da smo dolžni skrbeti za izseljence.
Kako naj delamo za naše farne izseljence ? Najprej moramo znati za vse, kateri so in kje so. Moramo znati za vsakega izseljenca, kje je, kakšno delo ima, v kakih razmerah živi, ali piše domo, ali je oženjen ali ne, če je oženjen in je z ženo v tujini, kdo skrbi za njune otroke, ki so doma, ali ima liste naročene in kakšne in če more opravljati svoje verske dolžnosti. Tako bi dobili natančen pregled o življenju naših v tujini. Pa to še ni dovolj ! Zdaj se šele začne pravo delo
zanje. Skrbeti bo treba za stalne stike z njimi. Kajti dokler ostane izseljenec v pisemskih stikih z domovino, domačim krajem, tako dolgo je še živ član naše fare.
Naslednje naše delo za naše izseljence pa naj bo, da Vsakemu preskrbimo dober, katoliški list. Za naše izseljence pač pridejo v poštev Novine in Marijin list. Naj ne bo nobeden naš izseljenec brez domačega tiska. Tu vidimo v kratkih potezah naše prosvetno delo za naše izseljence. Pojdimo na delo in pokažimo prosvetni društvom drugih far kako se dela in se mora delati za naše razpuščeno brate in sestre v mrzli tujini.
Končam s Krekovimi besedam
„Bog daj vsem Zamorcem milost spreobrnenja, a prej nego zanje smo dolžni pomagati svojim rojakom v tujini! To zahteva red krščanske ljubezni“.
Besedam tem naj sledijo dejanja !
(Op. ur.: Tem prelepim rečam naj resan sledijo dejanja i to ne samo v beltinskoj fari, nego po vseh naših farah. Vsakši naš izseljenec si naj naroči naše liste, potom šterih bomo z njimi v stalnoj zvezi. Tak si je rešimo, da nam jih tüjina ščista ne vniči.)
Ali znaš?
Da velki kitajski dnevnik „Tšena Pao“ piše :
„Katoličanska vera je najbole pripravna, da sadi pravo bratovstvo. V svoje srce sprejema vse narode, vsa plemena i vse sta nove. Katoličanska vera ima nekšo privlačno moč, ki je niedna drüga veroizpoved nema. Püstimo, da se ta moč svobodno razvija pa bomo imeli vsesplošni mir ! Mi Kitajci moramo katolicizem ceniti i podpirati.“ „St. Raphaelsblatt“.
Da je pred kratkim na euharističnom kongresi v Clevelandi (tü so tüdi naši »amerikanskl Slovenci"!) imeo newyorški guverner (poglavar) Alfred Smith (ki je bio kandidat za predsednika Zdrüženih severnoameriških držav pa bo prišestno leto znova kandidirao) govor z naslovom : „Komunist ali komunionist“ (tisti, ki hodi k prečiščavanji“ pomeni „komunionist)!“
Da je Zdajšnji guverner otočja Filipini s sedežom v Manili, gde bo prihodnje leto mednarodni euharistični kongres, praktičen katoličan : Gda je bio imenovan za guvernera, je najprle šou v cerkev k sv. meši, gde so je Bogi priporočo za uspešno delo. Nedavno pa je gučao univerzitetnim dijakom : „Zdajšnjemi človeki je neprijetno gučati ali poslüšati pogovore o veri. Pravijo, da je vera zasebna zadeva. Zaistino so človekove zveze z nadnaravnim svetom zasebne, vej izvirajo iz najglobokejših i najskrivnejših odtenkov düše. A dajte, povejte lüdem, da se to v istini dogaja ! Zakaj, svet je mogoče rešiti le tek, da njemi mladina dopove, da je vse, kajkoli včini človek v vsakdenešnjem živlenji, edinole izraz njegovih düševnih moči".
»Slovenec".
Ali znaš da je vöro iznajšeo pisateo cerkvene zgodovine Kasiodor (+ 505), izpupuno jo je pa Gebert, poznejši papa Silvester 11. (f 1003), ki je tüdi vpelao tak prilične arabske (1, 2, 3...) številke mesto rimskih (I. ӀӀ. ӀӀӀ...); Rhard Wallinfort, Opat iz St. Albana na Angleškom je pa leta 1316 napravo prvo sunčno vöro —?
da je „barat“ benediktinec Guido iz Arezzo v 11. št. iznajšeo „notni klüč“ pa „glasovno lestvico“, glazbilo na edno strüno pa godbena pravila pa je s tem dao podlago za harmonijo (lepo spevanje)?
da je slikanje na steklo iznajšeo barat iz Tegernsee ?
da je dominikanec Aleksander Spina v 13. št. iznajšeo očale ?
da je diakon Flavio Gioja okoli 1. 1300 magnetno iglo temeljito izbolšao ?
da je ravnotak eden barat, ki je po zbirci hodo, iznajšeo prvo zdaj že tak moderno „nalivno pero“ ?
da se sploh v katoliških samostanaj (kloštraj) odlično goji znanost, v Srednjem veki pa je v njih bilo skoro edino mesto za njo ?
„St. Raphaelsblatt“.
Pisma naših iz tüjine.
Velečastiti g. urednik!
Gda sem šla od doma, sem si mislila, da mi na tej par mesecov ne bo vredno naročiti si Novine. Ali komaj je mino en tjeden, že sam pisala domo, da naj mi naročijo Novine. Nesam mogla pogrešati toga prepotrebnoga domačega tiska. Zato Vam najlepša hvala za redno pošilanje „Novin“ i ves trüd, šteroga mate za nas, ki smo raztepeni v toj temnoj tüjini. Jaz sem toti pri ednoj krščanskoj familiji. Slüžbo mam nad vse dobro, bolše si nemrem želeti. K meši se pelamo vsakšo nedelo, če glij je cerkev 15 km daleč. Zdaj, ka sem gospej odločno povedala, da idem domo, zdaj vsakšo nedelo idemo v drügo cerkev, da naj več vidim, včasi tüdi po 40 km daleč. V Bourgesi je jako lepa, bogato okrašena cerkev, da sem ešče takše nej Vidla. Lüdstvo je v etom kraji vsepovsedi globoko verno, krščansko, pobožno. V cerkvi je obnašanje takše, da bi nikelkim bilo v zgled. To skoron nemrem vervati, da Francozi ne bi bili krščanski. Na vse Sveče smo hodili v eden velki varaš Saucouns ; jako lepo so spevali i slovesna velka meša je bila zlata meša. Prišli so tüdi püšpek iz Bourgesa. Vi pa, velečastiti gospod i oča dühovni, širite dober i Važen tisk ešče naprej, da ostanemo verni Sinovje in hčeri domovine Jugoslavije. Mi se Vas spominamo v molitvaj, ino kda Vas Vsemogočni pozove po večno plačilo, se Vas bomo mi in še poznejši rodovi spominali in bomo Boga prosili, naj nam pošle tüdi v bodočnosti može, ki bi s takšov plemenitostjov šli v boj za verske i narodne svetinje našega naroda kak Vi. Pozdravleni, Velečastiti g. urednik ! Ohrani Vas Bog še dugo in Bog Vam pomagaj vse tisto dosegnoti, ka si sami najbole želete. Sprejmite pozdrave, vlč. gosp. urednik, vsi domači, vsi poznanci, doma ino v Franciji ino vsi čitatelje »Novin“". Novine pošilajte tak dugo, dokeč Vam ne pridejo nazaj ; to bo znak, da me nega tü. Mislim okoli novoga leta idem. I pošlite mi Marijin list od julija naprej, če mate v zalogi.
Anika Puhanova
Bogojina v Franciji.
(Op. ur. V Franciji so tisti katoličani, ki svoje verske dužnosti spunjavlejo, zaistino verniki, ne samo ob nedelaj, nego vsikdar, povsod. Samo ka je takšij jako malo.
Tri slike.
Popoldan v gostilni. Po oknih muškatlini, rdeči in beli, na enem oknu tudi rožmarin. Iz napol odprte kamre valovi prijetni vonj zrelih jabolk kakor kadilo pri cerkveni slovesnosti. Sončni žarki trudni odhajajo proti zahodu. Pa saj tega nihče ne vidi. Tu čuješ le prostaško gorenje tudi iz ženskih ust, prikrito namigovanje in poželjiv pogled opaziš še pri oni starki tam. Ti ženski obrazi so kakor cvetje ajde, ki je čezenj šla jesenska slana ; živo cvetje, ki vene, čeprav ga včasih zdrava rdečica barva. Te sključene in okorne postave, ki jih pači strast. Ti neodkriti pogledi in ledena srca. Iz daljave odmeva otožna pesem pastirice, visoko na nebu, komaj slišno, kroži zrakoplov, ki je zašel ...
Večerno nebo, polno zvezd, a luna še ni vzšla. V bližini radio igrá, v mogočno koračnico iz velemesta se meša jok razburjene gospe, ki se je z možem sprla zaradi malenkosti. Bleda luč od tam žalostno seva v temni večer. Iz bližnjih vinogradov se čuje mrzla pesem klopotcev, sovražno lajanje psov udarja neprijetno na uho. — Sladki trio božajočega valčka je kakor podoknica in uspavanka pomirjeni družini...
Obe sliki sta odbrzeli jadrno kot misel, vse slike so se odmaknile v zamolklo polnoč. Polna luna skrivnostne svetlo sije, mogočno se dviga na hribu župna cerkev. Cerkvena okna so motno razsvetljena, sij večne luči nemočno prodira v noč. Kakor slika nepoznanega Boga-človeka, ki tam zastonj čaka noč in dan. Čuje se glas sove na bližnjem drevesu, ura v zvoniku, ki reže v nebo kakor ogromni kazalec, odsekano bije dvanajst, Polnoč. —
Od naših v tüjini.
Pozdrav pošilajo : Bobovec Marjeta, Francija, iz Mostja, starišom, bratom, prijatelicam, znancom i vsem poznanim v Franciji. — Gorčan Alojz, Francija iz Krajne, vredniki Novin, ženi, deci i vsem Krajnčarom. Piše, da je med poganskim narodom v Franciji, šteri, gda je, si niti glave ne odkrije. Strašno boli naš narod francozka brezvernost, ali prisiljen si je tü krüh slüžiti, ar si ga doma ne more.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e.
odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgi sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št, 117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66 Ned. Dienst; Luxembourg : Št 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-6
Službena naznanila.
Sreski cestni odbor, M. Sobota je lansko leto začel in bo skozi naslednja leta nadaljeval z zasaditvijo obcestnih nasadov, ki bodo vzorno oskrbovani, da bodo služili za vzgled in tudi v okras pokrajine.
Vendar pa so se našli brezvestni ljudje, ki so z nerazumljivim divjaštvom napravili na teh nasadih zelo mnogo škode, bodisi da so sadna drevesca polomili, bodisi so odnesli zaščitne mreže in kole.
Poleg znatne materijalne škode, ki jo bodo spet morali kriti davkoplačevalci sreza, škoduje to zlasti ugledu prebivalstva pokrajine.
Ravnotako žalostno sliko nudijo razne varnostne table ob cestah, katere otroci večkrat s kamenjem popolnoma uničijo. Ta znamenja, ki služijo zlasti tujim potnikom, ki cest ne poznajo, v tako razbitem stanju prav slabo luč mečejo na inteligentnost prebivalstva.
Prebivalstvo se naproša, da prijavi cestnemu odboru ali najbližji žandarmerijski postaji vsakega, kdor bo kvaril nasade ali varnostne table, da bo poravnal škodo in prejel zasluženo kazen.
Sreski cestni odbor M. Sobota, 12. nov. 1935.
Pošta.
Tanacek Franc, Vadarci. Peneze sprejeli. Cena M. lista je 16 D. za vse tiste, ki so sprejeli prve tri mesece tüdi M. Ograček. Ki teh treh neso sprejeli, tisti plačajo 15 Din. M. Listi so 8 strani vekši, zato je cena njihova tüdi vekša, ar se papira več potroši i tüdi delavci duže delajo. To vse se pa mora drago plačati. Horvat Janoš, Bakovci. Din 110 sprejeli i spisali na lansko leto. Na 1. 1934 je tak ešče ostalo dugo 350 D. Bobovec Marjeta, Vangeley, Francija. Višek pošlemo na cerkev, kak si odločila. Prošenj naslov je sledeči : Arsene Degroere agriculteur a Bernieuville p. Evreu, Eure. Kohn Matjaš. Villeneure. Oglas košta 50 D. Znamo za edno posestvo, ki meri 6 kat. oralov z zidanov hišov i lepim sadovnjakom pa gospodarskim poslopjom. Cena 75 jezero Din. Prek Müre so pa dosta falejša posestva. Škafar Vinka domači, Beltinci. Vašega Novine so prišle nazaj z Francije. Naznanite nam njegov novi naslov. Lang Terezije domači. Vaše Novine so prišle nazaj, prosimo za novi naslov. Horvat Jožef, Vidonci. Pozvek Matjaši davajte tüdi Novine, ki je prišo domo z Francije. Fujs Jožef, Ižekovci. Ešče en snopič izide, te se zglasite. Sobočan Verona, Toponas, Francija. Peneze sprejeli, knige dali poslati. Daj glas, če si je dobila. Horvat Alojz i žena, Plessis Trevise, Francija. Peneze sprejeli j po vajnoj želi razdelili. Bog
plati.
Novine izhajajo vsaki četrtek na privatno nadelo. — Za tiskarno Balkanyi Ernest, Dolnja Lendava. — izdajatelj in urednik Klekl Jožef, župnik v pok.