Zaspani Janče.
»Čiv, čiv, čiv ... Pokoncu! Vstani, Janče mali! Meketajo že koze, Že ovčice se glase . . . \stani,  Janče, vstani!«
Čivka vrabček v luži, a v podstrešju tihem spi pastirček Janče, sladko v  sanjah se smeji, sanja in se ne predrami...
In glasneje  kliče   ptiček: »Čiv, čiv, čiv!« Že vstal je solnca jutranjega žar in lepo  kot še nikdar se na nebu zasmehljal je...
»Čiv,  čiv, vstani Janče! Solnce nad gorami se ti smeje, ko ležiš, ko še vedno sladko
spiš« . . .
In pastirček se predrami.
»Ti, presneti vrabčck! Kaj spet hočeš?« rcče,
»Komaj se je vzbudil dan, pa naj vstanem ves  za-
span? Sa) nikamor ne mudi se...«
»Čiv, čiv,  čiv, pastirček, tvoja čredica že čaka !« —
»Tiho, vrabček! Naj koze in ovčice potrpe, čredica naj še počaka.« —
»Čiv, čiv, čiv, zaspanček! Pa ne bo nič dala mleka čredica . . . Zvečer kašice ne bo nikjer, skleda bode prazna stala« . . .
Janče mali zdaj pomisli.
»Dobro, vrabček! Vstal
bom.
Tja nad njive gori v breg, tja v zeleni, solnčni breg lačno čredico odgnal
bom.«  — —
Ve k o m i r.