t./M
Vzpostavljeno ravnotežje
V skromnih 17 tednih so Združene države zopet vzpostavile ravnotežje na področju, na katerem jih je Sovjetska zveza prehitela. 4. oktobra 1957 je začel krožiti okrog Zemlje prvi umetni satelit Sovjetskega izvora, 3. novembra, v okviru proslav štiridesetletnice Oktobrske revolucije mu je sledil drugi, 31. januarja pa se jima je pridružil tretji, tokrat ameriški »Raziskovalec«. Obe vodilni velesili sodobnega sveta sta se torej glede vodenih iztrelkov zopet znašli na približno isti ravni.
Se ko je prvi Sputnik opisoval komaj svoje prve kroge v vsemirju smo zapisali, da prednost na enem področju še ne izenačuje velike razlike v splošnem tehničnem in industrijskem potencialu Vzhoda in Zahoda. Dejali smo, da imajo Sovjeti res prvi umetni satelit in medcelinsko raketo, toda nadmoč Zahoda in s tem njegova varnost sta vseeno ostali bistveno neokrnjeni. Vkljub temu pa ne bi imelo smisla tajiti, da sta na Zahodu rastla neprikrita zaskrbljenost in razočaranje. Hladna razmišljanja so namreč eno, psihološka razpoloženja, v katera tako rade zapadajo množice, pa drugo.
Zdaj je to mimo. Združene države, v katerih je sicer javno mnenje podvrglo svoje politične in vojaške voditelje neusmiljeni kritiki, se niso predale malodušju. Stisnile so zobe, reorganizirale svoje znanstveno delo na področju vodenih izstrelkov, in po štirih mesecih je sledil rezultat:	uspešno so preizkusile
svojo medcelinsko raketo in 31. januarja je s Kap Canevarala poletel v vsemirje prvi ameriški satelit.
Ni ga odstrelila mornarica, kateri je bilo v načrtih za mednarodno geofizično leto zaupano to delo. Njeni poskusi z nalašč za ta namen konstruirano raketo Vanguard so ponovno spodleteli. Pač pa je uspel poskus vojske in sicer ne z v mirovne, pač v vojne namene (medcelinsko obstreljevanje) zamišljeno raketo Jupiter. Nekateri Američani pravijo, da je v tem1 pravzaprav neka svojevrstna tragika: naprave, namenjene izključno za znanstvena proučevanja odpovedujejo, vojaška raketa .pa je .uspešna.-dvigntla sala-, lit v zaželjeno višino, mu dala predvideno smer in brzino.
Primerjalni podatki
Prvi ameriški satelit je sicer lažji in manjši od sovjetskih (tehta 30,8 funtov, medtem ko je Sputnik I tehtal 184 funtov, Sputnik II pa 1.120 funtov), toda poletel je veliko višje (maximum 1700 milj, Sputnik I 560 milj, Sputnik II 1056 milj) in njegova pot okrog Zemlje je temu primerno daljša ter traja 114 minut (Sputnik I 96,2 minute, Sputnik II 103,7 minute). Brzina kroženja je pri vseh treh umetnih satelitih približno ista (18.000 milj na uro). Sovjetska zveza je seveda izbrala za svoje satelite takšno pot, da so vsaj deloma krožili nad njenim ozemljem. Ravnina njihove poti je tvorila z ravnino ekvatorja kot 65 stopinj. Američani pa očividno ne želijo, da bi njihov satelit padel na ozemlje kakšne komunistične države in zato so za njegovo kroženje izbrali pot, katere ravnina je nagnjena, v odnosu na ravnino ekvatorja, za 35 stopinj. Tako sovjetski kot ameriški sateliti so opremljeni z najvažnejšimi merilnimi instrumenti, razlika je samo v tem, da bosta radijski oddajni postaji a-
Logika in morala
Libanonski večernih »Al Massa« v Siriij roča, da sta komunistični partiji v Siriji in Libanonu sklenili, da pričo priklučit-ve Sirije k Egiptu prenehata z delovanjem. List nadalje sporoča, da je edini komunistični poslanec v sirskem parlamentu, Kaled Bakdaš s svojo družino urno zapustil Sirijo in odpotoval v Moskvo. Pred svojim odhodom iz domovine je požgal vse partijske dokumente in sezname članov.
Komunistična partija je v vseh arabskih deželah prepovedana. Bakdaša in in njegovo druščino je sirska vlada po zbližanju z Moskvo tolerirala, sedaj pa je Kremelj komuniste v Siriji in Libanonu enostavno pustil na cedilu.
Vodstvo »Pr. dn.« o vsem tem seveda ničesar ne pove svojim redkim bralcev, zato pa je zadnji torek izkopalo »Lov na čarovnice« v Zahodni Nemčiji. V isti sapi ko so v Beogradu obsodili - po vzorcih fašističnega posebnega sodišča - tri voditelje nekdanje socialdemokratične stranke Jugoslavije, pisari titovski propagandi generalštab med drugim tudi tole: »To antikomunistično histerijo, ki je zajela Zapadno Nemčijo, lahko primerjamo Mc Carthyevem »lovu na čarovnice«. Čudno kaj... V Siriji, Libanonu in Egiptu »bra-kade na čarovnice« ne dosežejo kosmatih ušes »Pr. dn.« Titovski »pogoni na čarovnice« socialnih demokratov v Titovi Jugoslaviji gotovo znatno prekašajo vse čarovnije Mc Carthyeve histerije, samo so te čarovnije za titovske moraliste partijske čednosti. Oj si revna dialektika trdoglavih partijskih šolarčkov!
meriškega satelita oddajali svoja sporočila veliko delj.
Predsednik Eisenhower je posebej ukazal, da je treba vse podatke, ki jih bodo dobili od »Raziskovalca« sporočiti mednarodni znanstveni javnosti. Ce bodo to izpolnili tudi Sovjeti, potem bodo prav merjenja v različnih višinah, v katerih krožijo, oziroma so krožili, prvi trije sateliti, postala vir dragocenih primerjav.
Posledice
Ko so Sovjeti iztrelili svoj prvi satelit je komunistično časopisje bilo polno izjav, s katerimi je trdilo, da je prav izstrelitev satelita ' dokaz nedoseženosti komunističnega družbenega reda, ki edini omogoča nemoten razvoj znanosti in ne-slutene tehnične dosežke. Satelit naj bi bil dokaz za vsestransko prednost in popolnost komunističnega nauka.
Naj zdaj, ko so, po komaj trimesečnih naporih, Združene države nadoknadile zamudo na področju, kjer so zavestno zaostale za Sovjetsko zvezo, rečemo,^ da velja prav isto tudi za Združene države in tamkajšnji način življenja?
Mislimo, da bi bilo pretirano, kajti v življenju ni popolnosti. So le ideali, kate-
rim se lahko bolj ali manj približamo. So pa Američani, oziroma zahodni znanstveniki, ki z njimi sodelujejo, še enkrat dokazali, da se na tehničnem polju ne pustijo omalovaževati.'
Važnejše kot ideološke in družbeno ureditev zadevajoče posledice ameriškega satelita so tiste, ki se« nanašajo na mednarodno področje. Ali" so se možnosti za ohranitev miru in sporazumno rešitev svetovnih vprašanj z raziskovalcem zmanjšale ali povečale? -
To je usodno in! najneposrednejše vprašanje.
S prepričanjem lahko rečemo, da so se povečale. Totalitaristični tabor, ki je za rešitev notranjih in ^mednarodnih vprašanj že nekajkrat uporabil silo, je izgubil prednost, ki bi ga lahjjo zapeljala na nepremišljen korak. Zahfid, ki je zaskrbljen za lastno varnost, pa ?jiaj lahko ponovno sede s predstavniki Vzhoda za zeleno mizo, zavedajoč se, djt razpolaga z enakimi aduti kot njegovi, sobesedniki. Vzpostavljeno je ne sanrs:: stvarno, temveč tudi psihološko ravnotežje med Vzhodom in Zahodom in v tafsjh okoliščinah se nevarnost vojne oddaljuje, ne pa približuje.
Trst noče privilegijev, ampak pravice}
Dne 24. januarja je podal pred* sednik tržaške Trgovske, industrijske in kmetijske zbornice prof. Luzzatto Fegiz pred Po* krajinskim sosvetom (Consulto) daljše poročilo o tržaškem gospo* darstvu. Njegova izvajanja so vzbudila v tržaških in rimskih političnih krogih ostre ugovore in odobravanja.
Kaj je prof. Luzzatto Fegiz povedal? Dejal je, da se lahko smatra, da se je gospodarski pot ložaj Trsta v letu 1957 nekoliko izboljšal, posebno če se upošteva, da je pomorski blagovni prot met dosegel 5 milijonov ton, kar je 4% več kot leta 1956. Pri tej svoji ugotovitvi je prof. Fegiz očitno mislil na nedavno konfet renco vladnega komisarja dr. Palamare. Ta je podal zelo optU mistično sliko o tržaškem gospo*
Dogodki
ruguuni \
[ po svetu j
UREDITEV SLOVENSKIH SOL na Koroškem je še vedno predmet političnega spletkarjenja. Posebno koroški nemšku-tarski krogi se nikakor ne morejo pomiriti s tem, da bi Slovenci zares dobili svoje šole, povsod, kjer živi slovenska manjšina. Tako so prve dni tega meseca poslali na Dunaj delegacijo tzv. »vindi-šerjev«, izkoreninjenih Slovencev, ki že izza nacističnih časov nastopajo na Koroškem kot nekakšna tretja narodnostna skupina. Delegacijo je sprejel posebni o-žji odbor avstrijskega parlamenta, ki je pravkar zaposlen s pripravljanjem do-:K<'onSnega bešectila 'zak6M~o' šolstvu na Koroškem. »Vindišerji«, ki jih vodi dr. Einspieler, so germanofilsko usmerjeni. Kot taki pravijo, da koroški Slovenci ne potrebujejo nobenih šol v lastnem jeziku. Zato se predvideva, da bo njihova intervencija izzvala nove težave v realizaciji želja vseh pravih in zavednih koroških Slovencev, ki se opirajo na čl. 7 državne pogodbe in zahtevajo širokogrudno ter pošteno ureditev manjšinskih zadev in pravic.
* * *
»PREDSEDNIKI PROTI KRALJEM« je
neki švicarski tednik posrečeno označil sedanje dogajanje na Bližnjem in Srednjem Vzhodu. Nihče sicer še ne ve kako bo funkcionirala nova »Združena arabska republika«, v katero sta se zlila Egipt in Sirija. Razlike med obema državama so namreč velike. Državi sploh nimata skupne meje, oddaljeni sta 450 km, v Egiptu je izvedena agrarna reforma in meščanske politične stranke so likvidirane, v Siriji so pa na krmilu prav meščanski sloji in sam predsednik dežele je eden njenih največjih veleposestnikov. Vse to bo verjetno še vir velikih težav, na katere se pa volilci na referendumu, ki je razpisan za 21. februarja, najbrže ne bodo veliko ozirali.
Naser, ki je s to združitvijo nedvomno veliko pridobil, zdaj že upira pogled naprej. Pred seboj ima zvezo treh kraljev - Saudske Arabije, Iraka in Jordana. Napravil bo vse, kar je v njegovi moči, da jim spodkoplje tla pod nogami. V njihovih deželah, posebno v Jordaniji, ima močne pete kolone in geslo arabske združitve, ki ga propagira, ima veliko privlačno moč.
Najbolj zaostali in še popolnoma fevdalni arabski vladar, jemenski princ, se v Kajru že pogaja za pristop k skupni arabski državi. Tudi tu bo zanimivo opazovati, kako bo združil svoje nazadnjaške vladarske predpravice z nazori in u-stanovami Egipta, ki hoče veljati za socialno progresivno državo.
* * *
MAO TSE TUNGOVE CVETLICE ne uspevajo. Tudi na Kitajskem so komunisti spoznali, da ne smejo doviliti prav nobene demok izije, akn n<j>jo, d-i jim cblasl zdrkne ir rok. Med*em «• • je Mao Ise-tung pud komaj le*>m dni svečano in samozadovoljno primerjal Kitajsko vrtu, v katerem lahko Kspevx IDO različnih cvetHt, je že lete 1957 pokazalo, da totalnarzem in še tako omejena demokracija ne grer<a skupaj. Nekaj čnsa se je govorilo, da se bo Mao Tse-tung. razočaran umaknil iz politike, vendar je videti, da se je premislil. Oblast je pač oblast. Raje je sam pograbil za metlo in nedavno je pometel iz svoje vlade ministre tzv. Demokratske lige, ki je že dolga leta sodelovala s komunisti. Odleteli so minister za gozdarstvo in lesno industrijo, minister za pošte in minister za prehrano. Prvi je bil celo pripravljen
ZA SVOBODO IN DEMOKRACIJO PROTI SUŽENJSTVU DIKTATUR
Darujmo v tiskovni sklad »Demokracije"!
podvreči se avtokritiki, a mu ni nič pomagalo. Odstavljene prvake je časopisje napadlo, da so rušili »kumunistične pridobitve« in da so širili preživele nmeš-čansko-demokratične idejen. Postopek je torej prav tak kot v ostalih ljudskih demokracijah. Čim so »koristne budale« odigrale svojo vlogo, potem morajo iti, in to ne kot častni ljudje, temveč oblateni in onemogočeni.
Težave za Mao Tse-tunga pa s tem še niso pri kraju.
* * *
ITALIJANSKI DRŽAVNI PRORAČUN
za leto 1958-59, katerega osnutek je odobril Ministrski svet na svoji seji dne 23. januarja 1958, prevideva 3.123,3 milijard lir dohodkov in 3.258,0 milijardlir izdatkov. Primanjkljaj, za katerega je bilo v tekočem proračunu predvideno, da bo znašal 204,6 milijard lir, je v odobrenem osnutku za leto 1958-59 zmanjšan na 134,7 milijard Ur. V ostalem predvideva osnutek, da se bodo državni dohodki v prihodnjem finančnem letu povečali za 214,3 milijarde, izdatki pa za 204,4 milijarde. Povečanje je torej obojestransko. Značilno je, da imnesejo v italijanskem državnem nospodarstvu neposredne davščine (med njimi Vanoni) samo 597 milijard, medtem ko prispevajo socialno mnogo manj pravično razdeljene posredne davčine na razne posle celih 1077 milijard, med njimi samo prometni davek (IGE) 660 milijard.
* * *
OBISK V ATENAH, kamor se je podal britanski zunanji minister Selwyn Lloyd, na} bi prispeval k sporazumni rešitvi
ciprskega vprašanja. Pravijo, da bo britanski minister predlagal, da bi se Cipru takoj zagotovilo avtonomijo, po desetih letih pa naj bi Ciprčani s plebiscitom odločili o svoji dokončni državni pripadnosti. O tem predlogu je Selwyn Lloyd govoril s Turki na nedavni konferenci držav Bagdadskega pakta v Ankari. Turki pa nad njegovim predlogom niso bili navdušeni, ker so prepričani, da bi turška manjšina na Cipru bila na ta način izročene samovolji grške večine. Zato predlagajo razdelitev otoka na dva dela, enega, ki naj pripade Grčiji, drugega, ki naj pripade Turčiji. Vmesna rešitev bi bila v tem, da bi turški manjšini bile mednarodno zajamčene njene pravice, Turčija pa bi dobila za dolgo dobo v uporabo primerno vojaško bazo na otoku. Ta bi ji bila nekakšno jamstvo, da bo Grčija svoje obveze do turške narodne manjšine tudi držala.
Ciprsko vprašanje je zapleteno in ni_ pričakovati, da bi ga britanki zunanji minister z enim samim svojim obiskom čudežno rešil.
* * *
BOMBARDIRANJE TUNIZIJSKE VASI
so dne 8. tm zagrešili Francozi, ki z Al-žirom nikakor nimajo sreče. Svojo akcijo opravičujejo z borbo proti alžirskim u-pornikom. Tunizijska vlada pa ne mara iti kar tako preko incidenta, ki je zahteval nad 70 smrtnih žrtev. Pritožila se je na Združene narode in je pozvala svojega poslanika v Parizu naj pride domov. Združene države spremljajo razvoj v Severni Afriki z rastočo nestrpnostjo.
darstvu. Toda * je dodal prof. Fegiz s pri tem je treba vedeti, da se je blagovni promet drugih italijanskih pristanišč v istem razdobju povečal za 12%. Trst torej res napreduje, toda poča* si, tako počasi, da dejansko vet dno bolj zaostaja za drugimi itat lijanskimi lukami.
Temu se mora odpomoči. Zato meni prof. Fegiz, da je potrebno pospešiti tržaški gospodarski raz* voj, vzpobuditi krajevno gospot darsko podjetnost. Da bi se to doseglo mora Rim pokazati vet čje razumevanje za tržaške prot bleme, ustvariti je treba zaupat nje med Trstom in državnimi ot blastmi. Trst je izgubil svoje zat ledje, povojni dogodki so spret menili sestavo njegovega prebi* valstva, izgubil je dober del svoje trgovinske mornarice. Zato bi morala biti vladna politika glede Trsta, kateremu je narava prit sodila tako vlogo v prometu med Srednjo Evropo, Sredozemljem in Vzhodom, dahkovidna in ši* rokosrčna.
Toda o temu ni sledu. Po treh letih vlada še nima nobenih nat Črtov glede Trsta in Tržačani so razočarani. Med svojim govorom je prof. Luzzatto Fegiz omenil tudi primer tržaškega odposlant stva, ki se je podalo v Rim, da intervenira pri podtajniku v pred* sodstvu vlade, senatorju Spah linu. Senator Spallino, kateremu so poverjene prav tržaške zadet ve, pa je sprejel odposlanstvo zelo ' neprijazno. Dejal je, da ima že šest tržaških spomenic in da bo nova sedma. Tržačani naj se zavedajo, da je tržaška pokrajina samo ena izmed štet vilnih italijanskih pokrajin in da Tržačani ne morejo zahtevati zat se nobenih posebnih privilegijev na račun drugih pokrajin, kate* rim bi potem konkurirali.
Prof. Luzzatto Fegiz je dodal, da pomena tega dogodka sicer ne smemo precenjevati, a tudi ne podcenjevati okoliščine, da se ljudi, ki tako mislijo, voli za set nat or j e in celo postavlja pri predsedstvu vlade, od koder dat jejo navodila vladnemu komis sarju. Tudi se ne sme misliti, da se vlada za Trst ne briga ali da je napram njemu nerazpoložena. Dejstvo je le, da je prepričana, da se v Trstu dobro živi, veliko boljše kot v mnogih drugih itat lijanskih pokrajinah. Zato se Rimu zdi krivično, da bi zahteval od italijanskih davkoplačevalcev žrtve za prebivalce mesta, ki žit ve v sorazmernem blagostanju.
Žalibog t pripominja prof.Luzt zatto Fegiz t še ni uspelo Rimu dopovedati, da predstavlja Trst velik, a slabo izkoriščen kapital. Zato moramo potrpežljivo nat daljevati s prepričevanjem, da je treba Trstu pomagati, da pret boli rane, ki mu jih je prizadela vojna, da zopet zaigra svojo prit staniško, trgovsko in industrij* sko vlogo. Zato niso potrebne velike državne investicije. Z mo* dernimi in elastičnimi zakoni je treba Trst postaviti v položaj, da lahko kljubuje in konkurira drugim evropskim pomorskim izhodiščem. Biti mora konkurent čen tako glede prevozov iz zalei d ja in v zaledje, pomorskih zvez', izvencarinskih blagovnih mani* pulacij in valutnih svoboščin. Ot lajšati je treba nalaganje delnu ških kapitalov. Skratka, storiti je treba vse, da se v Trstu opogumi zasebno pobudo, odstrani sedat njo negotovost in ustavi izselje* vanje tržaških specializiranih de* lavskih sil in najbolj podjetnih
mož.	(Konec na 2. strani)
Feitnina plačana v gotovini.	Cena	30.	-	ll»*	Spediz.	tn	abb.	post.	I.	gr.
DEMOKRACIJA
VII. VELIKI DOBRODELNI PLES S D D V TRSTU
bo v nedeljo 16. februarja ob 22 uri v Hotelu Excelsior Palače
Leto XII. - Štev. 4	Trst	-	Gorica,	15.	februarja	1958	Izhaja	1.	in	15.	v	mesecu
v E S T I z GORIŠKEGA
Zahaj so se litovci predali Nenniju?
»Demokracija« od 1. t. m. je zbudila pozornost slovenskih krogov s svojm člankom o vstopu desetorice goriških titovcev v Nennijevo socialistično stranko. V prvi vrsti gredo ugibanja, pomisleki in pojasnila o trojici titovcev, ki jih je vodstvo socialistične stranke sprejelo v glavni odbor. V omenjeno trojico pravijo namreč, da ne spada časnikarka Dorica Makučeva. »Demokracija je pač prinesla imena trojice, kot so bila uredništvu javljena in danes vest v gornjem smislu popravlja. Tako se navadno zgodi, kadar prizadeti sami ne dajo zadevnih pojasnil, pač pa držijo vse nekam zagonetno skrito in tajno, kakor da bi novega položaja, ki ga v njem zasedajo, ne bili preveč veseli.
Se najbolj radovedni pa so naši goriški krogi, pa tudi marsikateri posamezni ti-tovci o vzrokih in ciljih, ki so titovce privedli do tega koraka, Nennijevcev pa, da so titovce v svojo stranko sprejeli.
Vemo, da so že pred leti titovci spoznali da slovenkega ljudstva ne morejo več držati na vajetih z zagotavljanjem boljše bodočnosti, ker je položaj delovnega ljudstva v Titovini vendar tako zelo slab, da ga ni moči prikrivati, Sorodniki tostran in onstran obmejnega pasu se izmenoma obiskujejo in si vse zaupajo. Beguncev iz titovega raja pa prihaja na Goriško kar na trume.
Ze pred leti torej je neka komunistična osebnost iz Ljubljane nakazala titovcem v zamejstvu korak, ki naj ga storijo, da opravičijo svoj obstoj na terenu. Titov-eem-voditeljem, namreč, in ne članom organizacije, ki jim niso več slepo sledili. Naj se namreč pridružijo tujim levičarskim strankam.
S Cucchijem in Magnanijem naši titovci niso imeli sreče. Od časa ločitve od teh dveh, zaradi znanih nujnih opredelitev, so titovci iskali pot v drugo smer. Najprvo so seveda mislili na povrnitev v komunistično stranko. Pravijo, da so komunisti, Toglattijevi seveda menda zahtevali tudi precej denarja za povratek v stranko po razcepu od leta 1948.
Ta zahteva po denarju, naj bi titovce odvrnila od komunistov.
Z ozirom na prilike, ki vladajo na obmejnem goriškem področju, so titovci našli pri Nennijevih socialistih ugodne pogoje za sprejem v to stranko, ki sicer ne računa na dosego kakega poslanca več s pomočjo glasov, se vendar zadovoljuje s tem, da tistih glasov ne odnese kaka druga stranka.
Morda pa je tudi Tito sam s tem nekaj pridobil. Ni rečeno, da ni od Nennija vsaj to dosegel, da ne nadaljuje s svojo politiko po revizionizmu državne meje, o čemer je leta 1956 tako ognjevito govoril.
V samem Nennijevem socialističnem krogu pa so s pristopom titovcev v njihovo
stranko zelo zadovoljni, misleč, da imajo titovci za seboj slovensko javnost, ali vsaj njen večji del. V tem se seveda varajo. Upajo pa, da se bo slovenski človek v sedanjem ; bodočem zamejskem položaju odrekel svojim vztrajnim zahtevam po jezikovni zaščiti in splošni enakopravnosti, ker menijo, po svoji socialistični zgrajenosti, da jezik in narodnost ne igrata nobene vloge pred gospodarskimi dobrinami, ki jih socialisti ljudstvu obljubljajo.
Titovci sami, izgleda, ne upajo veliko na splošno zaščito Slovencev v Italiji, in si zanjo mnogo niti ne prizadevajo, meneč, da je zahteva po jezikovni enakopravnosti le neka nacionalistična nestrpnost.
Kaj si torej oblubljajo od vsega tega? V prvi vrsti ohranitev Titove postojanke na tem zamejskem področju in potom te postojanke vez med Titovo komunistično stranko in Nennijevimi socialisti, ne zaradi Slovencev v Italiji, ampak zaradi Titove in Nennijeve politike in političnih namenov.
Nekam čudno izgleda ta zveza med Titom in Nennijem, ko je vendar prvi nasilen diktator, drugi pa razvojni socialist. Toda danes, ko se komunisti in socialisti med seboj pričkajo in lovijo, je tudi taka vez mogoča in pod nekim pogojem razumljiva. Zlasti še zato, ker se Tito ne čuti še popolnoma varnega pred boljševiki.
Ce pa bodo nennijevci, res kaj storili in dosegli za zaščito in sploh za enakopravnost Slovencev, toliko bolje. Toda to, kar so vnesli v osnutek deželnega statuta ne predstavlja ničesar, ker ne odgovarja niti od daleč pravilnemu besedilu zakona za našo zaščito in enakopravnost.
In kdo naj zahteve Slovencev zagovarja v rimskem parlamentu: slovenski, ali italijanski Nennijev socialist? O tem niso še odločili, Recimo bolje, da ni še znano, kaj in kako so v tem oziru sklenili.
Odločitvi goriških titovcev za vstop v Nennijevo stranko ni sledila tudi enaka odločitev tržaških titovcev. To naj bi pomenilo, da so se titovci na Goriškem odločili za tak korak, ker oni nimajo več za seboj vsaj toliko ljudstva, da bi lahko na upravnih volitvah sami nastopali. Svojo malenkost skrivajo sedaj za Nennijevo stranko. Ostaneta, torej, v prvi vrsti o-hranitev politične postojanke na terenu, na tem področju zamejstva, in veza, ki jo hočeš nočeš med Titom in Nennijem to dejstvo ustvarja.
Tito se spogleduje z Nennijevo socialistično stranko, Nennijeva stranka pa nekako rehabilitira Tita in titovce v zamejstvu pred italijansko javnostjo ter mu daje videz veljavnosti v socialističnem svetu.
Nennijevci menijo da so na Goriškem svojo socialistično fronto okrepili, saj bo Tito verjetno večjo važnost pripisoval Nenniju kot ostalim levičarjem.
Notranji
Notranji politiki v Italiji daje svojo značilno lastnost skorajšnji razpis novih državnozborskih volitev, na katere se vse stranke že precej živahno pripravljajo. Vse to pa ima svoj izraz tudi v zadržanju raznih parlamentarnih skupin pri glasovanju raznih zakonskih predlogov in pri vladni politiki. Razne parlamentarne skupine bi se rade pokazale kot čim bolj vnete in skrbne za koristi državljanov, zlasti delovnega ljudstva. To se je pokazalo tako ob podrobnih razpravljanjih zakona o kmetijskih najemnikih, kakor tudi zakona o povišanju pokojnin socialnega skrbstva. Prvega zakona niso še v celoti izglasovali, drugega pa tako, da bodo uživali povišek trije milijoni tristo-tisoč upokojencev. Povišane so najnižje pokojnine od mesečnih 3.500 na 6.000 lir, in od 5.000 na 8.000. Seveda bodo povišane tudi druge vrste teh pokojnin tako, da bodo najvišje dosegle v kratkem 65.000 lir mesečno.
Levičarji so ob tej priložnosti predlagali še bisteni povišek pokojnin socialnega skrbstva za kakih 27 milijard lir, poleg tistega, ki ga je zakonski predlog že predvideval. Poslanska zbornica je novi predlagani povišek odobrila v četrtek 6. t. m. Toda naslednjega dne je vlada, očitno zaskrbljena zaradi uspeha levičarjev, prišla na dan z ugovorom da se prejšnji dan izglasovali še novi povišek ne more izvesti, ker ni povedano kje vzeti visoki znesek, ko ni denarja na
Ugibanja o državnozborskih volitvah
Javnost, ki se zanima za politiko in strankarstvo, nestrpno ugiba, kakšen bo izid prihodnjih državnozborskih volitev. Eni predvidevajo zmago demokrščanov z absolutno večino, to je z več kot polovico glasov, drugi pa prerokujejo napredek laičnih strank. Komunistom nihče ne o-beta napredovanja, ampak kvečemu nazadovanje.
Kar se krščanske demokracije tiče, ni moč trditi niti, da bo napredovala in odnesla absolutno večino glasov ter poslanskih sedežev niti, da bo nazadovala. Vse kaže pa, da so demokrščanski voditelji precej zaskrbljeni i zaradi načina, kako na volitvah nastopiti i zaradi izida volitev samih. Menda so se, sprli s svojimi nekdanjimi sodelovalci, zlasti z liberalci. Preveč so se postavljali s svojo strankarsko močjo ter s tem zaostrili nastope liberalcev proti sebi. Položaj je postal že tako resno nevaren za demokrščane, da so cerkveni krogi posegli vmes in precej jasno namignili potrebo po iskanju sodelovanja med sta-
Trst noče privilegijev, ampah pravice!
(Nadaljevanje s 1. strani)
Kakor smo že dejali, je govor prof. Luzzatia Fegiza izzval mnogo ogorčenih kritik, pa tudi priznanj. Podtajnik senator Spallino je odrekel prof. Luzzattu Fegi-zu pravico in sposobnost, da bi lahko kritiziral vlado. Močno je reagirala tudi Krščanska Demokracija. Republikanci in socialni demokrati so govor odobravali. Posamezne gospodarske kategorije v sami Trgovsko-industrijski zbornici so zavzele svoje stališče. Zanimivo je, da so brodo-lastniki izjavili, da so nepristojni, da bi se izrekli o govoru svojega zborničnega predsednika, medtem ko so pripadniki skupine trgovcev s Jujino potrdili svojo solidarnost s prof. Luzzattom Fegizom. Ta je tudi odgovoril senatorju Spallinu in je dejal, da je bil kot predsednik Zbornice in dolgoletni vseučiliški profesor ne le upravičen, ampak dolžan, da povzdigne svoj glas za tržaško gospodarstvo.
Intervencija prof. Luzzatta Fegiza je bila izrečena s takšnega mesta, da je vlada ni mogla prezreti. Uspela je vsaj v tem, da je tržaški problem za trenutek zopet premaknila z mrtve točke. Vprašanje je, ali je ona dala povod, vendar je dejstvo, da je ministrski svet v Rimu dne 6. februarja letos - prvič po 14. oktobru 1954 - zopet enkrat posvetil svojo sejo izključno tržaškim zadevam.
Vladno sejo je pričakovala tržaška javnost z napetostjo. Na seji, kateri je prisostvoval tudi dr. Palamara, so sklenili, da bo državni monopol odprl v Trstu tobačno tovarno, da bodo zgradili krožno železniško progo, ki bo skozi predore vezala staro pristanišče z novim, zgradili bodo avtocesto Trst-Mestre, izboljšali bodo cesto in železniško progo, ki vežeta Trst z Avstrijo, zgradili bodo pomol VII in napravili razna dela v mestu in na podeželju. Obljubili so, da bodo rešili vprašanje istrskih beguncev. Ministrski svet pa ni sklenil ničesar glede proste cone, glede carine prostega uvoza življenjskih potrebščin, s čemer naj bi se znižalo življenjske stroške, glede znižanja nekaterih davkov, glede brezimnosti delnic, glede deželne avtonomije in glede novih prekomorskih zvez. Zakladnemu ministru je bilo naročeno naj izdela osnutek posebnega zakona, ki bo vseboval vse, kar je ■vlada sklenila d korist Trsta.
Glavna vladna stranka in od nje postavljeni fukcionarji so seveda pozdravili o-menjene ukrepe z velikim navdušenjem. Ce drugega ne, je to bilo potrebno zaradi bližnjih volitev. Toda upoštevati moramo, da je treba nakazani zakonski osnutek šele pripraviti, nakar ga mora parlament še odobriti. To bo šlo zelo počasi. Opozicijske stranke so označile najavljene ukrepe, oziroma bolje rečeno obljube, kot nezadostne. Upravičeno so pričakovale, da bo vlada napovedala vsaj delno znižanje nekaterih davčnih bremen in carinske olajšave za uvoz nekaterih življenjskih potrebščin.
* * *
Ob zaključku bi omenili, da napravi na tujega opazovalca in suhoparnega računarja s statističnimi podatki Trst zares vtis, kakor da bi bila življenjska raven njegovega prebivalstva visoka. Število avtomobilskih vozil, radijskih in televizij-kih naročnikov, obiskov kinematografov itd. je v Trstu visoko. To vzbuja domnevo, da je tu blagostanje doma.
Pri tem pa je treba upoštevati, da se nanašajo podobni podatki drugih pokrajin na celotno njihovo ozemlje, v katerem zavzema podeželje visok odstotek. V Tržaški pokrajini, ki obsega samo eno mesto in le par sosednjih vasi, pa veljajo ti podatki pravzaprav za mestno središče kot takšno.
Ne glede na to moramo priznati, da je življenjska raven v Trstu višja kot je bila pred vojno. Toda velik del prebivalstva živi glede stanovanj, stanovanjske opreme, oblačil, zunanjih nastopov, posesti raznih gospodinjskih in drugih domačih aparatov, na kredit. Vse je kupljeno na upanje. Dober del bodočih zaslužkov je že potrošen, ker ljudje raje trosijo za zunanji blišč kot za prehrano. Ti pojavi pa so nezdravi, ker del prebivalstva živi na račun bodočnosti, ki je vedno negotova. Zato je v zmoti kdor iz teh zunanjih znakov sklepa na blagostanje tržaškega prebivalstva.
Vsekakor pa ni dvoma, da ima Trst vse pogoje za uspešen gospodarski razvoj. Trst je poklican, da igra v evropski skupnosti, v že obstoječem skupnem tržišču važno vlogo posredovalca med Srednjo Evropo in Srednjim ter daljnim Vzhodom. Zato pa je v Trstu potrebna dalekovidna gospodarska in upravna politika.
rimi prijatelji sredinske koalicije, demo-krščani, saragatovci, liberalci in republikanci. Cerkveni krogi se namreč -bojijo zaostritve protiklerikalne politike laičnih strank, kar bi seveda samo škodovalo cerkvi in končno tudi demokrščanski stranki.
Na drugi strani moramo reči, da je propaganda laičnih strank sicer res močna in zaostrena proti demokrščanom, da pa ni še tako živa, da bi lahko učinkovito vplivala na pritegnitev znantnega števila volilnih glasov k sebi na škodo demokristjanov. Potrebni bi bili intenzivnejši nastopi in poljubnejši argumenti za prepričanja volivcev o nevarnosti enostrankarskega demokrščanskega režima, ki bi se lahko sprevrgel v diktatorsko obliko.
To seveda v primeru, če so laične stranke res prepričane, da predstavlja demokrščanska stranka kakšno tako nevarnost.
V levičarskem taboru so komunisti, ki se ob raznih upravnih volitvah sicer res uveljavljajo. Pri državnozborskih volitvah pa utegnejo ostati na višini glasov od leta 1953, li pa celo nekoliko nazadovati. Nasprotno ima Nennijeva stranka precejšnje izglede za uspeh. O tem so menda tudi komunisti sami prepričani, ko očitajo Nenniju, da se preveč laskavo približuje demokrščanom in skuša doseči z njim' sporazum za bodoče sodelovanje v vladi.
In končno desničarji. Tu vse kaže, da bo Laurova monarhistična stranka odnesla levji del desničarskih glasov, to je monarhistov in novih fašistov ali misi-novcev. Tudi Lauro sam upa na tak uspeh, ki mu bo nudi’ priložnost za sodelovanje z demokrščani pod pogoji, ki bi jih rad sam narekoval.
Zaključek današnjega ugibanja bi bil torej sledeč: demokrščani bodo sicer verjetno napredovali, ne bodo pa dosegli
GOSPODARSTVO
NA VRTU: v februarju lahko sejemo povrtnino ko£ n. pr.: radič, solato, petršilj, ohrovt (vrzote za presajanje), itd. Pravilno je, da zemljo, kamor bomo sejali povrtnino, že pred zimo pognojimo s hlevskim gnojem, ali pa še bolje, da je bila prejšnje leto pognojena. Ves prostor porazdelimo gredice, ki naj bodo 1.20 m široke, stezica med posameznimi gredicami pa 30 cm široka. Ce smo letos pognojili z gnojem, smemo sejati samo radič, solato in ohrot; če pa pognojimo z mešancem (kompostom), bomo sejali rdečo peso, por, češenj in čebulo. Zemljo, katero pognojimo samo z umetnimi gnojili, t. j. zemljo, ki je bila lansko leto pognojena z mešance ali gnojem, pa bomo posejali s petršiljem, zeleno in korenčkom. Te zadnje rastline ne smemo sejati v zemljo, ki je bila letos pognojena z gnojem, ker bi jih v tem slučaju napadla korenska plesnoba in bi le slabo uspevale. Cesenj in čebulo lahko sadimo tudi v zemljo, jo pognojimo samo z umetnimi gnojili, in sicer v količini po 8 kg. na 100 kvad. metrov. Najbolje je rabiti celovito gnojilo, kakor PKN, TRIFERTIL ali Ternape, ali pa enako količino umetnega gnojila, ki ga sami pripravimo iz dveh delov superfosfata en del kalijeve soli in en del žveplenokislega amonjaka. U-metno gnojilo potrosimo po vrhu gredic in dobro premešamo, da se spoji z zemljo pred setvijo. Ce pride umetno gnojilo v dotiko s semenom, bi lahko škodovalo ka ljenju.
absolutne večine glasov. Liberalci, nennijevci in Laurovi monarhisti bodo verjetno tudi napredovali.
Bodočo vlado pa utegnejo sestaviti demokrščani ob treh možnostih sodelovanja: s saragativci, liberalci in republikanci, ali pa z Nennijevimi socialisti odnosno z Laurovimi monarhisti.
Seja občinskega sveta
v Doberdobu
V soboto 1. t. m. se je vršila v Doberdobu seja občinskega sveta, na kateri so odobrili dela za nujne poprave pri črpalki domačega starega vodovoda, ker ni moči začeti s popolno obnovo. Stroški za ta nujna popravila znašajo 4 milijone lir, ki jih bo nosila država.
Nadalje so na seji odobrili načrt in stroške v znesku 2 milijonov in pol lir za potegnitev prvega kosa nove vaške ceste v Jamljah. To delo mislijo izvesti v lastni režiji in s prispevkom iz sklada zimske pomoči.
Potem so odobrili seznam revnih, ki bodo prejemali brezplačno zdravniško, zdravilniško in. bolnišniško pomoč.
Zupan g. Jarc je poročal svetu, da bo družba SELVEG v kratkem lahko začela z delom za napeljavo električne luči v Dol, ker da je zadevni načrt že skoro odobren in čaka samo še potrditev tehničnega urada.
Slednjič je svet izrazil željo, da bi v Dolu sezidali novo cerkvico, da bo lahko prosta še druga učilnica tamkajšnje šole, ki sedaj služi verskim namenom
Pripominjamo, da je za obnovo ceste v Jamljah in za napeljavo električne luči v Dolu dal pobudo in se zanimal že prejšnji občinski odbor in svet.
Kako, da se še danes vse to ni izvedlo?
Čg. Karel Reja 70-Ietnik
V Rupi, v občini Sovodnje, kjer službuje, je 7. t. m. slavil 70. leto svojega rojstva župnik čg. Karel Reja, rodom iz Dobrovega y Brdih. Gospod župnik Reja je dober gospod, mirnega prijaznega in vedrega značaja. Zato pa je tudi zelo priljubljen med domačini v Rupi in okolici kakor tudi povsod, kjer je v dolgih letih svojega duhovniškega poklica služboval. Čestitkam k sedemdesetnici rojstva, ki jih te dni od vseh strani prejema, se pridružujemo tudi mi in mu kličemo: Se na mnoga leta!
Nagrajeni dijaki
Med drugimi so bili nagrajeni tudi sledeči dijaki slovenskih šol v Gorici: Ceš-čut Marija iz Sovodenj, dijakinja klasičnega liceja, ki dobi 60.000 lir, Lucijan Makuc dijak nižje srednje šole in Briško Jožica dijakinja strokovne šole, ki dobita vsak po 30.00$ lir.
Vsem trem, ki se tako lepo odlikujejo, naše čestitke!
Obvestilo beguncem
V torek, 18. februarja, se bo ob 9. uri delil živež beguncem in sicer od abecedne črke A do L vklučeno. Ostali bodo prejeli živež v četrtek 20. februarja ob 15.
Marijan Komjanc
SMRTNA KOSA
V Gorici je pred časom umrl znani trgovec na Kornu, g. Rudolf Saksida, po rodu Dornberžan. Pokojnik je bil oče prof. Sakside. Naše iskreno sožalje!
razpolago. Po precej živahni debati so vendarle iztaknili 130 milijard, kot preostanek od 18 milijard, ki jih državni proračun predvideva za dežele, ki pa še ne delujejo.
Povišane pokojnine so začeli izplačevati 13. t. m. toda z učinkom od 1. janua- . rja. One z večjim poviškom, določenih v četrtek in petek preteklega tedna pa s 1. julijem t. 1., namesto s 1. januarjem 1959 kot je vlada predlagala.
Ze v zadržanju poslancev pri tem za-komu je razviden boj, ki se bije med strankami za pridobitev uspeha, t. j. ugleda pri volivcih.
Odkritje 18 milijard za dežele, ki ga vlada ne izplačuje deželam, ker še ne delujejo, je zbudilo nov val napadov na vlado, kateri opozicija očita, da skriva državni denar in ga uporablja za lastne namene. Opozicija napoveduje vrsto nastopov v tem oziru z zahtevo, da se zadeva javno razpravlja in razčisti.
Pri razpravljanju o zunanji politiki vlade je bilo opaziti, da se demokristjani nalašč niso hoteli izpostaviti z lastnim dnevnim redom za mir v svetu in za zbližanje dveh znanih taborov, ki bi gotovo bil sprejet, ker bi komunisti verjetno svoj dnevni red umaknili. Tako pa so demokristjani taktično raje pustili glasovanje za komunistični dnevni red, ki je bil seveda odbit, ker ni bil taktično pravilno sestavljen.
Sporazum desničarjev?
Po propadlem poizkusu sporazuma vseh desničarjev za skupen nastop na volitvah, je propadel tudi skoraj že doseženi sporazum dveh monarhističnih strank: Laurove in Covellijeve. Lauro je osnutek sporazuma, ki so ga bili zastopniki obeh strank že podpisali, kratko in malo razbil. Izjavil je, da njegova stranka nastopi na volitvah sama in da bo žela velikanski, uspeh tako, da je demokrščani ne bodo mogli prezirati pri sestavi nove vlade. Pozval je Covellijeve monarhiste, naj se včlanijo v njegovo stranko. V resnici se Covellijevci množično vpisujejo v Laurovo ljudsko monarhistično stranko.
KP izgublja na številu članov
Komunisti sami priznavajo, da so lani izgubili na članstvu 169 tisoč enot, letos pa da se ni več vpisalo v stranko 173 tisoč članov, novih pa da je 56 tisoč, kar pomeni, da je lani in letos stranka izgubila 322 tisoč članov.
Nennijevi socialisti napredujejo?
Po pisanju Nennijevega »Avanti« izgleda, da napredujejo, nennijevci po številu članstva. »Avanti« zatrjuje namreč, da napreduje vpisovanje v stranko letos zelo dobro, zlasti na jugu, kjer ustana-valjajo nove sekcije stranke in kjer se je letos vpisalo ponekod tudi trikrat in štirikrat več članov kot lani. Marsikje pa da so se v stranko vpisali tudi bivši pripadniki katoliške akcije.
Združene volitve
Vse kaže, da pride do preureditve senata tako, da bo tudi njegova poslovna doba trajala, kakor za poslansko zbornico, pet let, namesto dosedanjih šest.
Izgleda namreč, da so za preureditev senata tudi Nennijevi socialisti, ki bodo svoje število senatorjev na ta način še povečali. Želijo pa, da bi se število petih senatorjev, ki jih predsednik republike sme imenovati, ne povišalo.
Do take odločitve pa so Nenijevi socialisti prišli ker so menda prepričani, da bo predsednik republike razpustil senat hkrati s poslansko zbornico in bodo razpisali nove volitve za oba doma.
Kdo bi si upal ugovarjati proti kršitvi ustave,- ko pa se s tem prihrani dobrih 20 milijard lir volilnih stroškov?
SOCiaiNU 9PR9S3N39
ZAPRLI BODO JAVNE HIŠE
Po devetih letih odkar ga je senatori-ca Merlin predložila so koncem januarja v Rimu potrdili zakon, ki prepoveduje obstoj javnih hiš. Zakon kot tak, ki vsebuje tudi nekaj določil za rehabilitacijo in zdravstveno ter socialno pomoč prizadetim ženskam, predstavlja pameten korak naprej za moralizacijo življenja v državi.
PLAČE MATERAM - DELAVKAM Skupina 15 demokristjanskih poslancev je predložila zakonski predlog, po katerem naj bi matere delavke, zaposlene v industriji, prejemale skozi 312 dni na leto po 500 lir na dan, če pustijo delo v tovarni in se raje posvetijo družini. Tudi ta zakonski predlog utegne imeti svoje volilno ozadje z namenom pridobitve na ugledu in na glasovih volivcev. Vendar ga je treba pozdraviti in želeti, da bi kaj kmalu postal delujoči zakon.
Predvidevajo, da bi na podlagi tega zakona zapustilo delo v tovarni in se posvetilo družini, kakih 200 tisoč delavk-mater, ki se ob današnjih razmerah morajo zaposljevati v tovarnah, v škodo družine in vzgoje otrok, ker nimajo moški, glavarji družine zadostnega zaslužka.
Zaenkrat pridejo vpoštev, kot rečeno, samo industrijske delavke-matere, pozneje pa, upamo, še druge.
I
Razgovori o v s emirju
Razmišl jeuanja o polstoletnikih
Nekako štirinajst dni bo od tega, ko je indijsko veleposlaništvo v Moskvi priredilo diplomatski sprejem. Ob pogledu na bogato obloženo mizo se je tipično togi, na ves svet jezni obraz Nikite Hruš-čeva nenadoma raztegnil v nasmeh. »Zakaj«, je dejal Nikita in brcnil v nogo ameriškega diplomata, »ne poskušamo priti do sporazuma postopoma? Najprej bi pričeli s predjedjo, nato bi nam postregli z ribo in končno z mesom.«
Vprašanje zapovrstnosti bogate pojedine bodoče vrhunske konference, je v tem času v polnem teku diskretnih ame-riško-sovjetskih diplomatskih razgovorov. Ce bi šlo po ameriškem okusu, bi najboljšo jed servirali na Luni. Kot predjed pa je ameriški predsednik sredi januarja v nekem svojem pismu Bulganinu priporočil, »vpostavitev medsebojnih znanstvenih, kulturnih stikov«. Nato pa je vsebina pisma postala resnejša. »Sedaj bi Vam, gospod predsednik, rad predložil osnutek o reševanju problema, ki ga smatram kot najvažnejšega v sedanjem svetu. Predlagam Vam pogodbo, po kateri bi vsemirje izkoristili za mirne namene. Stojimo pred odločilnimi trenutki človeške zgodovine. Sovjetska zveza in tudi Združene države so na tem, da uporabijo vsemirje za preizkušavanje raket, ki so namenjene vojaški uporabi. Prišel je trenutek, da take poizkuse preprečimo.«
Prejšnji teden so na ameriško-sovjet-ski mizi postregli z Eisenhowerjevo predjedjo, ki naj bi vzbudila tek. Sklenili so medsebojni kulturni sporazum. Tako bo svetovno znano gledališče Boljšoj priredilo gostovanja po Združenih državah. Medtem pa pripravlja g. Dulles juho, ki naj bi bila precej pikantna.
Eisenhowerjev predlog za sklenitev pogodbe o vsemirju je pozdravil ves ameriški tisk s krilatico: »S sporazumom o vsemirju bomo dosegli sporazum na zemlji!« Svičarski dnevnik »Die Tat« je o-bjavil dopis iz Washingtona, v katerem je rečeno: »Luna bi bila kar pripravno mesto, kjer bi lahko pričeli razorožitveni razgovori. Pri tem mi Američani ne mislimo na konferenco na Luni, pač pa na razgovore o Luni in vsemirju sploh. Prevladuje prepričanje, da je prišel čas, da se dogovorimo o razorožitvi, še preden se bodo pričeli križati atomski sateliti na progi Vzhod in Zahod.« List nadaljuje: »Vsemirje nudi po ameriškem prepričanju možnost za ustvaritev novega mednarodnega sodelovanja, priložnost za konstruktivno delo na področju, ki je še nedotakljivo. Ce se bomo sporazumeli o demilitarizaciji vsemirja, morda ne bo
Rdeča kapica
SNG je za svojo 101. premiero pripravilo veselo pravljico »Rdečo kapico«. Svetovno znano pravljico je dramatiziral Danilo Gorinšek odlično pa režiral Jožko Lukež.
Naslovno vlogo je igrala mlada Neda Mijot, ki je s svojo prepričljivo igro zabavala tako mlade, kakor tudi odrasle gledalce. V svoji vlogi pa je nedvomno ugajal Silvij Kobal. Njegov'boter Bodež je bil izreden lik tega nadarjenega igralca. Svoj strah pred volkom je tako izvrstno podal, da je prepričal vsakogar. Treba je poudariti, da je tokrat ves igralski ansambel zaigral kot že dolgo ne.
Toda ne samo odlična igra, pač pa pogled na nabitno polno dvorano otroških obrazov, je moral vsakega Slovenca navdati z nekim toplim čustvom, da je še mnogo slovenskih otrok; da je naša bodočnost živa.
POP ČRTO
Sobotna večerna sreča
Ni bilo posebno težavno iztakniti njeno domovanje. Stanuje namreč pod nami, v enem izmed tistih novomodnih stanovanj kjer imaš eno samo sobo za sprejemnico in spalnico.
»Ah, vi ste«, me je sprejela, ne posebno vesela mojega obiska. Sam pa sem bil nemalo presenečen. Trdno sem bil sklenil, da se ji bom predstavil z odločnostjo zmagovalca in z ljubeznivostjo sodnega izterjevalca, vendar iz vsega tega ni bilo nič.
Nisem pričakoval, da je to že starejša dama. Tudi z njenim pogledom, s katerim me je prezirljivo in strogo motrila, nisem računal. Bil je to pogled ostarele pustolovke, ki je zapustila grešni svet in odšla v samostan.
Na obrazu so se odražali sledovi nekdanje lepote. Z visokozapetim starode-viškim čipkastim ovratnikom je bila podobna eni izmed pedantnih čestitljivih dam, ki na dobrodelnih prireditvah z budnim očesom krotijo razposajenost mladine. Ponudila mi je naslonjač, sama pa se je usedla kar na posteljo.
»Veste...«, sem zajecljal. V naslednem trenutku pa sem nenadoma občutil, da mi je od jeze vsa kri vzkipela: »Oprostite, gospa Fortuna, kaj vendarle mislite? Ze leta in leta sestavljam najrazličnejše številčne kombinacije. Uporabljam rojstne datume svetovnih državnikov, telefonske številke vseh tržaških poklicnih babic, številke in serije zelenih in rumenih tramvajskih vozovnic, številke čevljev in ovratnikov vseh tistih kolegov, ki so se; uveljavili zato, ker so komunisti ali pa zato, ker so demokrščani, številke acegat-skega vsakoletnega primanjkljaja, statistične podatke tržaškega pristanišča, številke vseh odlokov in preklicev odlokov
več tako težko sporazumeti se tudi o razorožitvi na zemlji.«
Tudi demokratična opozicija v Združenih državah ne nasprotuje predsednikovi zamisli. Senator Lyndon Johnson, voditelj demokratične večinske frakcije, je dejal: »Razsežnosti vsemirja nam zgovorno dokazujejo, kako malenkostni so naši nacionalni prepiri. Ce si predočimo vsemirje za predstražo miru, potem morajo vsi ljudi prispevati, da se ta cilj tudi doseže.«
Senator Johnson je predlagal ustanovitev »Vsemirskega poola« OZN. Svoj predlog je utemeljeval z nujno potrebo za raziskovanje in nadzorstvo nad vsemirjem, kar naj bi odstranilo napetosti med Vzhodom in Zahodom in kar bi morda tudi končalo hladno vojno.
Medtem pa so tudi OZN mobilizirali za predloge ameriškega predsednika. Predsednik OZN je obravnaval tezo: »Vsemirje pripada človeštvu«. Mnenja je, da bi bi se morala OZN še pred rednim zasedanjem v jeseni resno ukvarjati z vprašanjem miru v vsemirju. Tajnik OZN Hammarskjoeld je odpotoval v London, da bi Britance pridobil za nove zamisli. On upa, da bi raziskovanja vsemirja morala postati skupna zadeva človeštva, če se hočemo izogniti nepreračunljivim nevarnostim.
Nikita Hruščev je kmetom v Minsku povedal, da se pridružuje načrtu predsednika Eisenhovverja, po katerem bi v-prašanje prekocelinskih raket vključili v i splošno razorožitveno vprašanje, če bi |
V teh dneh se zgrinjajo proti Francoski rivieri množice petičnih radovednežev. Med privlačne zimskošportne prireditve prištevajo tujskoprometni strokovnjaki tudi svetovnoznani karneval v Nici, »Car-naval de Nice«.
Karneval v Nici pa ni kaka sodobna iznajdba tajskoprometnih propagandistov. Ze srednjeveške kronike pripovedujejo o pustnih rajanjih. Francoska revolucija kakor tudi nemiri 1. 1848 so večkrat pretrgali s staro tradicijo. Leta 1856 pa je mesto z vsem sijajem obnovilo v čast kralja Viktorja Emanuela II pustno rajanje. Takrat so pričele tudi maškerade, pustni plesi, ki so se iz Italije razširili po vsej Evropi. Tem maškeradam so v Nici dodali še slovite cvetlične bitke, »batailles des fleurs«. Ze v prejšnjih časih so na Francoski revieri poleg konfetov metali tudi cvetje. Francoski piša-telj in časnikar Alphonse Karr pa je propagiral zamisel, da bi pri pustnem sprevodu metali samo cvetice. Pri tem so ga vodili verjetno tudi trgovski interesi, saj je bil sam lastnik pomembne cvetličarne v Nici.
Cvetlične bitke vodijo na znameniti obmorski promenadi »Promenade des Anglais«, kjer se razvrščajo najdražji mestni hoteli. TIzredno široka avenija je dvotirna z ogromnimi prometnimi otoki, na katerih rastejo palme, agave in najrazličnejše cvetje. Neposredno ob morju so na širokem pločniku postavili v teh dneh tribune, ki nudijo izvrsten pogled na cvetlični sprehod. Sedeži na tribunah stanejo po 20.000 lir. Vstopnine na samo pisto pa so mnogo cenejše.
Cvetlična bitka traja približno dve uri.
Z vozil se vsipa cvetje na gledalce, gledalci pa s svoje strani obmetavajo vozila prav tako s cvetjem. Pri tem pa-
generalnega komisariata, številke novačenja rdečih legij, ki jih redno priobčuje »Delo«, in številke odstotkov presežkov petletke, ki z njimi krmi svoje redke čitatelje »Primorski dnevnik«, pa še številke jugoslovanskega mesa, jajc, cigaret in ostalih dobrot po ulicah in kontradah našega mesta - in vendar nič, nič in še enkrat nič. Na dan sv. Neže je preteklo pet let, ko sem prvič in zadnjič zadel dvanajstico, ki je bila takrat še enajstica. Takrat ste mi, gospa Fortuna, poklonili 985 lir. To je vse, kar ste mi namenili. Vprašujem vas, gospa, zakaj imate zame..., zame..., ki v vsej svoji skromnosti lahko trdim...«
Postelja je tako močno zakripala, da sem se pošteno ustrašil. Gospa se je dvignila. Njen obraz je odkrival vse sladkosti oblizane sladoledne vrečke. Usedla se je na stransko naslonjalo zajetnega sedla in se mi približala. To bo trinajstica, mi je švignilo skozi možgane bolj v strahu kot v srečnem pričakovanju.
Materinsko mi je pogladila razkuštrane lase. Njene oči so izgubile vso strogost, zabliščale so in se obenem razžalostile. »Ubogi, mali iluzionist!« je spregovorila.
»Kako?« sem razočarano zakričal. Ni mi bilo jasno, ali je to žalitev ali kompliment.
»Ubogi, mali iluzionist!« je ponovila id njen čipkasti ovratnik je vztrepetal. »Kaj ne vidiš, da sem se postarala? In starost siji človeka, da se ozre po kakem stalnem nameščenju. V prejšnjih časih seveda...« Prožno je vstala, raztegnila roki in uprla pogled v strop, kot da bi hotela na podeželskem odru odigrati Iju-bavno sceno. »V prejšnjih časih da, takrat ko sem bila še mlada in lepa, ko je bilo na tej zemlji še nekaj mož, resničnih mož..., takrat sem razdajala srečo s polnimi prgišči pustolovcem, sleparjem in velikim, drznim iluzionistom vseh vrst...«
Poskušala je zaplesati, pa je izgubila ravnotežje in se z globokim vz iihorn za-
Zahod pred tem pristal na prepoved uporabe atomskih in vodikovih bomb in za likvidacijo vseh vojaških opozorišč v inozemstvu. Američani tega starega sovjetskega predloga niso zavrgli.
Zelo verjetno je, da se bosta oba orjaka sedaj, ko se tudi ameriški satelit vrti okrog Zemlje, vsaj v glavnih potezah sporazumela.
Predavanja SPNI
SPM v Trstu priredi v sredo 26. februarja ob 20.30 uri v svojih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. vazno aktualno gospodarsko predavanje o temi:
Nemški povojni gospodarski čudež z ozirom na Evropsko skupno tržišče
Predaval bo stari gospodarstvenik dr. Josip Agneletto.
Ker je nemški gospodarski vzpon kažipot za bodoči evropski gospodarski razvoj, bo to predavanje vsekakor posebno zanimivo.
Lukežič razstavljaj
Uspeh tržaškega slikarja Lukežiča hudo vznemirja nestrpneže okrog videmskega dnevnika »Messaggero Veneto«, ki so se v kratkem razdobju nekaj dni kar dvakrat spravili nad njegovo osebnost. Slikarju Lukežiču lahko samo čestitamo in priporočamo obisk res lepe razstave.
dajo koketni pogledi, navdušene pripombe, pa tudi žaljivke in zafrkacije. Iz številnih zvočnikov vzdolž dolge promenade pa donijo najnovejše popevke in uradna pustna himna, ki je vsako leto drugačna. Tujci in fotorepoterji pozabljajo na svoje filmske aparate, in celo bolničarji Rdečega križa vsi nasmejani posegajo v cvetlično bitko.
Ko je tudi zadnji voz odbrnel v daljavi, je široka avenija nastlana cvetja in šopkov, ki so jih pomandrala vozila in konjska kopita. V daljavi pa koraka kolona cestnih pometačev z vsemi modernimi čistilnimi napravami, in v dveh urah so sledovi nekrvave bitke odstranjeni.
Mnogo težje pa je delo pometačev na ulici »Avenue de la Victoir« in »Plače Massena«, kjer se sprevodi nadaljujejo in se cvetlična bitka sprefriinja v »papirno bitko«. Nad 120 ton papirnih konfetov pokriva ulico in trg.
Z razliko od udeležbe pri cvetlični bitki, je udeležba v sprevodu brezplačna. Zvečer zažari poleg stalne ulične razsvetljave tudi še 40.000 barvnih žarnic. Za prevleko vozil in za pustne figure čez ceste uporabijo 4.000 kv. metrov lesnih plošč.
Letošnji pust v Nici je v znamenju sputnikov in gospodovalnosti nad vsemirjem.
Dragom člootSko življenje
Slo je za eno samo človeško življenje, za življenje 14-letnega dečka v Montrealu v Kanadi. Deček je použil večje količine spalnih praškov. Bolničarke v bolnišnici Sv. Justine so nezavestnega dečka postavile v aparat za zopetno oživljenje, mu temeljito izprale želodec in ga pridno
valila na posteljo. Glava ji je zlezla v ovratnik s čipkami, roki je uprla v obilne boke. Nenadoma pa se je vzravnala in me spet strogo premerila od glave do pet: »Gospod, kaj vi tega ne razumete? Saj sem vendar v državni službi s pravico do pokojnine. Sreča je zadeva državnega proračuna v večnem mestu. Srečo pa i-zročamo samo v zanesi-iv e roke. v take, ki so rentabilne za državo. Poleg tega dopuščamo od časa dc časa, zaradi množičnih dražljajev, nekaj duška tudi slučajnosti.«
Spet se je usedla na stransko naslonijo: »Tvoji izgledi, moj mali iluzionist... Bi morda eno kavo?«
»Hvala!« sem jo zavrnil, »imam dela čez glavo«.
»Vem«, se je posmehnila, »sobota je in kartele moraš še pmvočasn1 oddati... No, čim več sreče1«
Pepi Grinta
Šenpeterski zlatar
Kot študent sem živel v Ljubljani in se stalno kopal v dolgovih. Moj oče je bil odličen računar in je z vso natančnostjo do zadnje pare določeval moje najpotrebnejše izdatke. Vsak mesec mi je nakazal denar za študij, za knjige, za sobo in hrano pri Ražmu na Žabjeku.
Kje pa naj jemljem denar za kino, za plesne prireditve, za gledališče, kavarne in gostilne zase in za dekleta, tega mi oče ni povedal. Inštrukcije mi niso dišale, in ljubljanski dijaki so bili v tistih časih vse preveč izbrani in prerešetani, da bi inštruktorska konjunktura vsaj pred semestrom ali konec šolskega leta zaživela. Ni mi torej preostalo drugega kot dolgovi.
Od časa do časa sem poprodal nekaj spominov, ki so mi jih v teku let zbrale tete, strici in drugi redki slučajnostni dobrotniki. Navadno sem zahajal na Sem-petersko cesto k zlatarju. (Možakar je
»Po petdesetih letih te prime sedaj tu, čez nekaj časa te zgrabi tam...«, je v tramvaju razlagal kolega, ki se je pred tednom vrnil iz bolnišnice. »Hudiča«, se je vznemiril stanovski prijatelj: »Cez nekaj mesecev jih bo pri meni petdeset, lepi izgledi...!« Ni bilo časa za razpravo. Tramvaj se je ustavil na končnem postajališču in nas razkropil. Pa sem prav za bodočo petdesetletnico vznemirjenega znanca in nekaterih drugih prijateljev, ki so se že ali pa se bodo v kratkem objeli z Abrahamom, razmišljeval, raz-mišljeval na pragu šestdesetletnice...
Takoj za uvod moram ugotoviti, da je s petdesetimi leti duhovno dozorel, uravnovešen človek s svojmi leti zadovoljen. Pogosto pa je na svoje polsto-letje celo ponosen. Ta trditev bo morda pri nekaterih zarisala nekaj ironije na obrazu, pa le za kratek čas. Kaj ni bil petdesetletnik s 47, 48 in 49 leti ves srečen, da se še ni prekucnil v drugo polstoletje, in je zato ob vsaki priložnosti tako rad poudarjal svoj četrti križ? Ali se ni kar tresel ob misli na petdesetletnico, na tisti prehod med ambicijo in resignacijo? Ali se mu ni v podzavesti neprestano dozdevalo, da drči v naročje žaltave modrosti? Petdeset prižganih svečk, - s tem tujim izročilom nas je obogatila zavezniška zasedba - pa je njegovo bojazen hitreje razpršilo kot pa prežene burjin piš svetoivanjsko jutranjo meglo. Čestitke sorodnikov in prijateljev so odpihale bojazen. Ze čez nekaj tednov se je bojazen spremenila v pogum.
Novopečeni petdesetletnik se je pomaknil v višji razred in se skoro zanič-
krmile s protistrupi. Deček je ostal pri življenju, vendar v težki nezavesti in vsak trenutek bi življenje v njem lahko ugasnilo.
Dr Andre Soucy se je končno domislil, da obstoja zelo učinkovit protistrup z imenom megimid. Telefoniral je v New York v Zdravstveni nadzorni urad. Odgovorili so mu pritrdilno. Na razpolago so imeli 1 gram tega zdravila, ki ga proizvajajo v Angliji.
Prav v istem trenutku, ob 23,45 je bilo pripravljeno za odlet redno potniško letalo za Montreal. Telefonično so odlet ustavili. V letalu je bilo 48 potnikov in vsi so izjavili, da so pripravljeni počakati pol ure časa. Avto Zdravstvenega urada je zdrvel proti letališču, in dragoceno ampulo so izročili letalski skrbnici. Nato je letalo odletelo naravnost v Montreal. Na letališču je letalo pričakoval avto, in nekaj minut kasneje so nezavestnemu dečku vbrizgnili rešilni medi-kament. Deček se je že čez nekaj časa zbudil in smrtna nevarnost je bila s tem odstranjena.
Slo je za eno samo človeško življenje. S pomočjo modernih prometnih sredstev, z velikodušno pripravljenostjo za pomoč, s sodelovanjem in osredotočenjem vseh sil za rešilno akčijo, je deček ostal pri življenju.
Ce pomislimo, da stopa današnji svet v obdobje, v katerem zadostuje en sam pritisk na gumb, da se že v najkrajšem času uničijo številna mesta, celi narodi, milijoni in milijoni ljudi, žensk in otrok, potem gornji dogodek spodbuja k upanju, da je še vedno mogoče s sodelovanjem ljudi dobre volje učinkovito vplivati na velike probleme za rešitev človeštva pred medsebojnim uničenjem.
najprej dobil mojo zlato birmansko uro). Kupoval je obrabljene zlate zobne kro ne in mostičke, staro srebrno jedilno orodje, prstane, cekine in podobno šaro. Od mene je kakor rečeno najprej prejel zlato birmansko uro, potem pa še debelo kravatno iglo benečanske izdelave, družinski spomin na teto Spelo. Nato so odšli k njemu zlati manšetni gumbi, ki mi jih je poslal stric iz Amerike. Končno pa mi je ostal le še težak zlat prstan z mono-gramom. Trdno pa sem se odločil, da ga izpod cene ne prodam. Sempeterski nakupovalec je bil izreden strokovnjak v pritiskanju cen navzdol, pri svojih nakupih. Pa sem se odločil, da mu prstan pošljem po pošti.
Pismo je glasilo nekako takole: »Velespoštovani gospod! Priloženo Vam pošiljam prstan, ki Vam ga ne prepustim izpod 3500 dinarjev. Ce se Vam zdi cena previsoka, Vas prosim, da mi prstan vrnete z obratno pošto.«
Dva dni in dve noči sem nestrpno čakal odgovora. Tretje jutro pa mi je pismonoša prinesel priporočen paketič. V njem je bila majhna škatlica, kakršno uporabljajo zlatarji. Bila je zapečatena. Paketiču je bilo priloženo pismo: »Spoštovani gospod! Nudim Vam 2000 dinarjev za prstan. Ce ste pripravljeni prstan prodati za to ceno, mi, prosim, vrnite škatlico ne da bi Jo odprli. Ce pa Vam moja ponudba ne ugaja, si škatlico s prstanom kar obdržite. Z odličnim spoštovanjem.«
V salamenskih težavah sem bil. Kaj naj počnem? Sempeterskega zlatarja bi premlatil, če bi ga imel v tem trenutku pred seboj. Končno pa sem se le odločil. Ne boš ga dobil! Z jezo sem odprl zapečateno škatlico. Lahko si predstavljate moje presenečenje, škatlica je bila prazna. Namesto prstana je ležal na dnu listek. Možakar je na njem zapisal: Zmagali ste! Plačam za prstan 3500 dinarjev.«
ljivo oziral po »napolzrelih« štirideset-, letnikih, ki po njegovem mnenju s škripajočimi mišicami in ropotajočimi besedami igrajo tridesetletnike in se z velikimi kozarci napajajo z življenjskimi sokovi. Tretjepozivnike, tako so namreč nekoč imenovali vojaške obvezance nad petdeset let starosti, obhaja čudovita naslada, da jih ostali petdesetletniki prištevajo med sovrstnike. Tretjepozivniški novinec čuti v sebi povsem novo, zelo suvereno in nekoliko tudi samodopad-ljivo čestitljivost, rekel bi neke vrste kardinalski škrlat ali vsaj škofovski Violet. Sedaj se končno - in to prvič v življenju - čuti resnično odraslega človeka. Odraslega, ne da bi bil tudi že ostarel.
Ali izhaja petdesetletnica iz gole začaranosti neke okrogla številke, prenasi-čene življenjskih izkušenj, ki očituje duševno zrelost in čvrstost duha? Ali je to samo varljiv odraz samoohranitve? Petdesetletnik je mnenja, da veljata zanj kar obe alternativi. Glavna zasluga petdesetletne številke pa je - po njegovem -nenaden pojav neustrašenosti. Strah je -kakor znano - zajedalec bodočnosti. Z bodočnostjo se strah preživlja in jo izpodjeda. Ko je izginil strah, se je peto desetletje utrdilo v zakonito sedanjost. Petdesetletnik je nenadoma spregledal življenjsko lepoto, ki se ji je vse doslej dosledno bal pogledati v oči.
V resnici je sreča petdesetletnika velika in vsestranska. Ali ni otroška sreča šele takrat, ko zaživi v spominih? Ali ni mladostna sreča v glavnem le hrepenenje in zmota? Ali se ne pogreza vsa sreča moških let v brezno dela, naporov, zaganjanj in skrbi? Ali ne spremlja mladostnih let neprestan strah pred starostnim propadanjem? Sreča pedesetletnika je skoraj povsem sproščena takih in podobnih bojazni. Pri tem pa je še polna prednosti, od katerih v resnici nekatere usihajo, druge pa šele dozorevajo. Telo je za silo skoraj še nedotakljivo. Čudovit stroj iz stvarnikove delavnice, ki pogumno o-pravlja vsakdanja dela, čeprav ima za seboj na milijone kilogrammetrov naporov. Potrebno je le, da ga ne štrapacira-mo in posilujemo. Duh je na sami konici zmogljivosti. Čeprav je izgubil nekaj na impulzivnosti in udarnosti in čeprav šele nakazuje pot do modrosti in jasnosti, združuje vendarle iznajdljivost z izkušnjo, objektivnost s pristnostjo, vščipe s požvižgavanji. In še nekaj: duša graciozno in uravnovešeno niha med nebom in zemljo. Tako kot nikoli prej in nikdar kasneje. Koliko pobegov iz kletke stvarnosti je zasnovala, koliko porazov doživela in preživela! Sedaj pa se smehlja otožno in šegavo, včasih ljubeznivo skromno, včasih ljubeznivo neskromno.
Petdesetletnik čuti svojo srečo, bolje morda ta svoj položaj, ne kot plod svojih naporov, pač pa zgolj kot sad svoje življenjske dobe. Kot darilo, ki pade slehernemu v naročje. Sploh je petdesetletnik mnenja, da prijetnosti in majhne blaženosti, s katerimi ga obsipa polsto-letnica, niso zaslužene. Kaj pa je pravzaprav storil? Živel je. Lahkomiselno nesmiselno. Pogostokrat tako kot je sam želel, še večkrat tako kot so drugi hoteli, vedno pa je zaupal svoji usodi. Poganjal se je za zmotami in pri tem ni zgrabil za resnico, kvečjemu za lastno resnico.
Naj bo že tako ali drugače, petdesetletnik bi - kljub poudarjenemu zanikovanju - svoje dobe ne zamenjal s katerokoli od tistih dob, ki jih ima za seboj. Ali je bilo njegovo življenje kdajkoli tako bogato na pristnosti in konkretnih spoznavanjih? Svet mu je zabliščal v trenutku ko si ga je brez strahu in častihlepja ogledoval v tako čudežni raznolikosti kot še nikoli poprej. Najskrom-nejši dan mu je bil v spremstvu urejenega znanja in prefinjenih občutenj tako bogat, da se nikoli ni vlegel k počitku z nezadoščeno poželjivostjo doživetja. Zavest se je iz nekdanjega žepnega zrcala spremenila v zrcalno dvorano, ki tudi najneznatnejši plamenček očara z mogočnim bleskom. Kako izdatni in omamni so sedaj vsi problemi, ko si več ne utva-rja, da jih je mogoče rešiti. Stiki s sočlovekom postajajo prijetni. Izkušnja jih gladi. Samospoznanje in samovzdržnost pa pripravljata tisto mešanico strpljivo-sti in distance, ki pospešuje potrebno prijateljstvo in se izogiblje nepotrebnega sovraštva. Zato ni nič čudnega, da do-brovzgojeni petdesetletnik napravlja vtis - če se mu približamo -, da mu je uspelo skleniti tudi s trdim in neizprosnim življenjem nenapadalno pogodbo.
To se mu je v resnici tudi posrečilo, vendar je pogodba časovno omejena -vse dotlej namreč, ko pričenja telo stavkati, in duša nezadržno stremi po osamelosti. Pa tudi življenje samo se ne drži pogodbe. Pogosto prihaja do neprijetnih in celo nevarnih obmejenih incidentov, ki jih petdesetletnik zaupa seveda le najbližjim ali celo samo sebi. Tako ga n. pr. obdajajo spomini na nekdanjo delovno plodvitost, ki ga trpinčijo in ponižujejo, kljub neizprosnemu odporu razuma. Ali p- se občutljivost razmnoži v pravi roj številnih občutljivosti, ki jih. napenja nezaupljivost. Včasih se nenadoma spet pojavlja strah, ki čisto nepomembne nedostanke riše na steno kot strahotne pošasti dokler jih zdravilni prijatelj ne izbriše.
Nekega jutra se ogleduje v kopalnici v zrcalu in se čudi, da pušča narava pri življenju bitje, ki se že resno mečka, rumeni in izgublja obliko. Ko pa se obrije, temeljito umije, se obleče, ■ zajtrkuje in modruje o številnih bolečinah, se nenadoma prepriča, da je zrcalo na obešalniku popravilo tisto, kar je zrcalo v kopalnici pokončalo.
Tako odhaja v svet, med ljudi, ki ga navadno nepotrebno občudujejo a]i nepotrebno z njim sočustvujejo.
PUSTNO RAJANJE VNIC1
Zagata f ugoslouanskega gospodarstva
Kadarkoli so v časih obeh nacifašistič-nih diktatur svobodoljubni in nepodkupljivi Nemci in Italijani dvignili glas proti teroristični kliki in njihovem samopoye-ličevanju s slepljenjem zlasti mladine in z množičnim skandiranjem obeh imen žalostnega spomina, so jih režimski rjavi in črni časnikarski plačenci ozmerjali z izdajalci in sovražniki lastnega naroda in države. Tudi rdeči diktatorji in njihovi časnikarski priskledniki niso drugačni, saj so učenci iste šole. Zato imajo njihova zmerjanja prav tako moralno ceno, s kakršno so se proslavili že davno pozabljeni nacistični in fašistični pisuni. Resnica je prva temeljna korenina nepotvorjenega patriotizma. Toliko za uvod poklicnim »patriotom« in njihovi obrabljeni lajni o »sovražnikih Jugoslavije« v tujini, s katero je Tito spet enkrat repetiral hitlerjevsko in mussolinijansko duhovno dediščino o patriotizmu, in jo njegovi lakaji pridno vrtijo.
Oglejmo si danes nekaj resnic o titovskem gospodarstvu, ki ga jugoslovanska komunistična propaganda prav v teh dneh spet prikazuje v potvorjeni luči.
V prvih tednih letošnjega leta so jugoslovanski komunisti na dolgo in široko razpravljali o »nadaljnem dviganju življenjske ravni v Titovi Jugoslaviji«. S ta^ kimi in podobnimi zatrjevanji se je proslavil že prvi grobar jugoslovanskega gospodarskega in socialnega življenja, umrli Boris Kidrič. Ta je pred osmimi leti »ugotavljal«, da se je življenjska raven jugoslovanskega prebivalstva dvignila za 7 odstotkov nad življenjsko raven »gnile« Jugoslavije. In nihče doma ni tvegal te laži ovreči. Sicer pa je trditev v resnici veljala zanj in za nekaj stoti-sočev partijskih sinekuristov, revolucijskih in vojnih dobičkarjev.
Sedanje veliko zanimanje jugoslovanskih komunistov jasno dokazuje, da so komunistični poglavarji končno le spoznali, da je prav vprašanje mezd in plač osrednji problem »novega razreda« in s tem vprašanje obstoja ali pogina diktature.
Bistveni dvig realnih zaslužkov je izvedljiv samo če se diktaturi posreči dvigniti produktivnost industrije in kmetijstva. Pri teh naporih pa je diktatura popolnoma odvisna od dobre volje milijonov delavcev in uslužbencev. Teh naporov pa pri ogromni večini zaposlenih ni. Nihče na svetu ni voljan spričo beraških mezd in plač storiti več kot je neobhodno potrebno. Prav ta splošna miselnost kmetov, delavcev in nameščencev v Titovi Jugoslaviji je najboljše spričevalo o »pri-vržnosti« ljudskih množic vladajoči diktaturi. Nestorilnosti delovnega ljudstva so resnični volilni izidi ljudske volje v Titovi Jugoslaviji.
Zaslužki so se dvignili iz predvojnih časov za 4 do 10 kratno vrednost. Življenjski izdatki pa so se povečali za 20 kratno vrednost. Res je, da so izdatki za stanovanje, električno energijo in prehrano relativno nizki, zato pa so se oblačila dvignila za 25 kratno vrednost. Položaj družin s številnimi otroki je nekoliko lažji, ker uživajo družine za vsakega otroka po 3000 dinarjev mesečnih družinskih
Dogodki doma J
SEJA ŠIRŠEGA ODBORA SDZ V nedeljo 9. t. m. je zasedal širši odbor SDZ in obravnaval vprašanje gonje nekaterih krogov proti pravicam slovenskega jezika. Soglasno je bila sprejeta resolucija, ki jo bomo objavili v prihodnji številki.
»!c * *
OBCNU ZBOR A. K. JADRAN. Slovenski akademski klub Jadran je po večletnem premoru sklical 26. jan. 1958 izredni občni zbor, katerega se je udeležilo veliko število akademikov. Po sprejetju nekoliko spremenjenega statuta in po živahni diskusiji o njem, so sledile volitve v novi odbor. Rezultat glasovanja je bil naslednji: za predsednika je bil soglasno izvoljen Aljoša Logar, za podpredsednika Drago Stoka, za tajnika Aldo Stefančič, za blagajnika Aleksander Rudolf. V odbor so bili še izvoljeni: Živka Marc, Sergij Vesel in Livij Valenčič.
* * *
SMRTNA NESREČA slovenskega mladeniča v tujini. Pred dobrim tednom se je v Goetemborgu na Švedskem smrtno ponesrečil 19 letni mladenič Franko Pertot iz Nabrežine. Delal je kot klepar na strehi neke visoke hiše, kjer mu je zdrsnilo in padel je in ostal na mestu mrtev. Nesrečni mladenič je odšel komaj lansko leto na Švedsko, kjer je dobii kmalu dobro zaposlitev. Ze prej se je nastanil na Švedskem njegov brat Severin in kjer živi tudi znani slovenski umetnik - kipar Celo Pertot, njegov stric.
Pokojnik je bil zelo priden in marljiv mladenič. Pridno se je udejstoval pri pevskem zboru, posebno veselje pa je imel za dramatične prireditve.
Krsta z njegovimi ostanki je prispela v soboto po zračni poti v Milan ter od tam z automobilom na njegov dom. V nedeljo popoldne pa smo ga spremili na zadnji njegovi poti. Kljub deževnemu vremenu se je pogreba udeležilo ogromno Število ljudi od vseh krajev. Mladeniči njegovi prijatelji so nosili celo vrsto vencev in cvetje katere so spremljale dekleta v belih oblekah in narodnih nošah. Nabrežinska godba in pevski zbor »/gor Gruden« sta se z žalostinkami poslovila od nesrečnega mladeniča.
Počivaj v miru, dragi Franko, a težko prizadetim starišem in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
doklad, kar pa ne velja za kmete in obrtnike. Res je tudi, da v nekaterih podjetjih razdelujejo dosežene dobičke.
Pri upoštevanju vseh teh okoliščin pa je neizpodbitno, da je realni dohodek najmanj za 20 do' 30 odstotkov pod predvojno višino. To velja za delavstvo. Za uradništvo pa je položaj še znatno neugodnejši. Najneugodnejši pa je verjetno za vodilno osebje upravnega in trgovskega značaja.
S 1. januarjem so na novo uredili mezde in plače. Kljub nominalnemu povišku prejemkov za okrog 40 odstotkov pa so davčni in socialni odtegljaji tako visoki, da znaša čisti povišek komaj 13 odstotkov. Ti poviški pa so avtomatično pognali cene živilom navzgor in to v večjem obsegu kot pa znaša povišek prejemnikov.
Režimovci so spričo teh pojavov v resni zagati, ki ne obljublja nobenega izhoda. Nezaupanja med kmečkim prebivalstvom ni moč odpraviti in niti zmanjšati. Jugoslovanski kmet ne veruje nobeni režimski besedi več. Med kmetijskimi pridelki in industrijskimi proizvodi vlada nesorazmerje, ki tudi najbolj dobrohotnemu kmetu jemlje vsako zaupanje v režim. V preteklem letu je morala Titova Jugoslavija uvoziti 9.000.000 ton pšenice. »Gnila« Jugoslavija je ogromne presežke žitaric izvažala. V zadnjem času je Tito spet prejel zagotovilo o dobavi ameriške pšenice za 36 milijonov dolarjev. Mast pa v tem času uvažajo iz Nizozemske, pred vojno je Jugoslavija krmila Avstrijo
in tudi druge dežele s svinjino in svinjsko mastjo.
Absolutna nezadostnost jugoslovanske produktivnosti pa se ne izraža zgolj v realnih prejemkih, pač pa v izredno visokih vojaških izdatkih, stroških za vzdrževanje policije in vohunov in v socialnih izdatkih, ki spravljajo jugoslovansko trgovinsko bilanco v skrajno neugoden položaj. Medtem ko je I. 1939 znašal jugoslovanski izvoz 5047 milijonov dina-riev, uvoz pa 4975 milijonov dinarjev. j< bila trgovinska bilanca aktivna. Leta 1956 pa je znašil izvoz 97011 milijonov dinarjev, uvoz pa kar 142.243 milijonov dinarjev. V prvem polletju 195/ so znašala pasiva trg. bilance 73580 milijonov rh.narjev.
Kaj bo z gospodarjenjem po uresničitvi skupnega evropskega trSr.va je težko uganiti. Verjetno bodo jugoslovanski komunisti poskušali povečati izvoz proti vzhodu in v prekomorske dežele.
Za kritje primankljajev plačilne bilance je Jugoslavija odvisna od pomoči prijateljskih dežel. Položaj pa se bo še poslabšal, če se bo izmenjava dobrin z zahodom še nadalje manjšala. Ze sedaj se kažejo posledice preloma diplomatskih stikov z Zahodno Nemčijo. Mnoge zahodnonemške tvrdke so stornirale naročila, sklenjena na zagrebškem velesejmu. Na drugi strani pa so odtegnila naročila povrtnine in sadja.
Vso pozornost poskušajo jugoslovanski komunisti osredotočiti na tujski promet. Tu pa je zasebna pobuda neizogibna.
TRŽAŠKI PREPIHI
Študentovski prepiri
Poučen pogled v visokošolsko socialno življenje v Titovi Jugoslaviji nam nudi beograjska »Politika« s prispevkom vi-košolca Milovana Iliča. Ta piše takole:
»Kako lepo je študentovsko življenje«, pravijo nekateri (navadno tisti, ki niso študenti).
. Študentovsko življenje je danes pasje življenje«, pravijo drugi (navadno tisti, ki to življenje poznajo iz mladostnih let).
»Študentovsko življenje vendar ni od muh, trdijo tretji (navadno študenti sami).
Jaz sem (eden izmed tretjih) postal po materini volji: »Pazi se«, je dejala«, v Beogradu so prepiri pogosti!«
Izogibal sem se prepirov, vendar se nekaterih nisem mogel otresti. To so predvsem prepiri z gospodinjo, prepiri na fakulteti, prepiri z dekletom in prepiri z menzo.
Z gospodinjo se pogosto spoprimem. Najhujši in najdražji prepiri z njo so okrog prvega v mesecu. Ko sem se vselil, nas je bilo v majhni sobi pet. Kasneje se je gospodinja nenadoma pričela mehčati od samega usmiljenja do soljudi. Hudo jih je bilo, da drugi študenti nimajo postelje, zato jih je sprejela še nekaj. Tako nas je sedaj dvanajst. Živimo kakor pač živimo. Ko čutimo, da nam v sobi primanjkuje zraka, odpremo okno na stežaj. Za take operacije ne plačamo ničesar.
Titovska svoboda in pravica
Bivšega podpredsednika Jugoslovanske socialdemokratične stranke, 73 letnega Aleksandra Pavloviča je pred nekaj dnevi beograjsko »ljudsko« sodišče obsodilo na osem let in pol ječe. Sedemdesetletnega Bogdana Krekiča, enega izmed u-stanoviteljev JSDS na sedem let ječe in profesorja pravne fakultete beograjskega vseučilišča, Milana Zajeviča na štiri leta ječe.
Prva dva obsojenca so komunisti obdolžili, da sta sestavljala skupino, ki naj bi odstranila Titovo vladavino, tretjega pa so označili za »sokrivca« ostalih dveh.
Obsojencem, ki so jih zaprli -kakor smo v »Demokraciji« poročali - ob božičnih praznikih 1957, so nadalje očitali, da so skrivali v svojih stanovanjih rokopise, v katerih se zahteva odstranitev diktature. Poleg tega so obsojence obtoževali, da so med voino sodelovali s četniškim gibanjem.
Krekič in Pavlovič sta izjavila, da sta socialna demokrata in da zagovarjata v političnem razvoju evolucijo in ne revolucije. Najdeni rokopisi niso bili namenjeni propagandi, pač pa izražajo lastne misli.
Stari, pogumni Pavlovič je izjavil v svoji zaključni besedi, da »ni demokracije brez socializma, pa tudi ne socializma brez demokracije. MI SMO P.RISTASI MIRNEGA RAZVOJA IN VERUJEMO, DA BO TA TUDI ZMAGAL. MI SMO PROTI NASILJU KOT SREDSTVU ZA POLASTITEV OBLASTI IN ZA VLADANJE. ZAMISLI SOCIALNE DEMOKRACIJE SO ZAMISLI SVOBODE IN NAPREDKA!«
Obtoženi Krekič pa je izjavil: »V U-STROJU ZAHODNIH DEMOKRACIJ SE VLADE ZAMENJUJEJO S SVOBODNIMI VOLITVAMI. POD TOTALITARNO-VLADAVINO PA VLADE NI MOGOČE ZAMENJATI, KER NI STRANK IN KER VLADA NAD LJUDSTVOM ENA SAMA STRANKA. VLADO JE MOGOČE PREKUCNITI Z DRŽAVNIM UDAROM, PA TUDI S POSEGI TUJINE V NOTRANJE ZADEVE DRŽAVE ALI PA Z REVOLUCIJO. TAK RAZVOJ JE V RESNICI MOGOČ!«
Teh nekaj krepkih resničnih besed iz ust pogumnih ljudi, ljudi tistega pokole-nja, ki ni bilo vajeno lizanja korobačev, s katerimi diktatorji krotijo zasužnjene narode, je pognalo kri sramu v glave tistih tigrovskih jezdecev v Titovi Jugoslaviji in tudi pri nas, ki so v peklenskem vrtincu strahovlade izgubili ravnotežje svojih dedov in očetov. Ali so se zbudili zasuti sledovi vesti, značajnosti in možatosti v srcih in mišicah njihovih potomcev? Ali se bodo s hrbta ponorelega rdečega tigra pognali osramočeni dediči junaških staršev?
Besede treh nosilcev jugoslovanskih izročil so pretresle ves zahodni svet. Druga socialistična internacionala z naj-višjimi zastopniki socialne demokracije
je poslala Titovi komunistični vladi oster protest proti krvavi komunistični justici. Zastopniki britanske delavske stranke, francoskih socialistov, zahodnonemških in avstrijskih socialistov ter skandinavskih držav so podpisali ta protest in s tem svečano obsodili ravnanje titovskih posnemalcev nekdanjega zloglasnega fašističnega posebnega sodišča.
Sreča naša, da na demokratičnih tleh ne sodjo ljudi »ljudskodemokratični« sodniki, saj bi v takem primeru že zdavnaj sedeli po ječah številni komunistični in titovski poglavarji - in tudi mi. Mnogi pa bi že leta in leta trohneli pod zemljo.
Beograjska obsodba je en nauk več, kaj je teror in kaj svoboda. Nauk za slovenske volivce, nauk pa tudi za številne titovske modrijane vključno D. H. pri »Pr. dn.«, saj ga je prav ta obsodba spet enkrat pošteno lopnila po zobeh in zbrisala vsa njegova za lase privlečena moraliziranja.
je po njegovih navodilih pripravil tudi krsto, ki ga je dosedaj čakala.
Pokojnik je bil zaveden Slovenec, ter je pridno sodeloval v raznih slovenskih društvih.
Dragi Martin, v življenju si nisi privoščil počitka. Počivaj sedaj v miru v svojem novem domu skupno s sinom Emilom na domačem pokopališču. Vsem ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje!
■f Martin Okretič
Zadnji dan januarja smo spremili k večnemu počitku starega mlinarja, g. Martina Okretiča, ki je bil zelo znan ne samo po vsem Krasu ampak tudi po Furlaniji. Dosegel je visoko starost čez 88 let ter je bil do zadnjega pri popolni zavesti. Umrl je v krogu družine pok. sina Emila, ki že sedem let počiva v lastni grobnici v Nabrežini.
Pokojnik je bil po rodu iz Kostanjevice na Krasu. Ze kot mlad fantič je prišel v Trst kjer se je izučil kolarske obrti. Pred približno 601eti se je naselil v Nabrežini, si zgradil lastno hišo, ustanovil družino, ter opravljal svojo obrt. Kolarsko delo pa je kmalu opustil ter postavil po lastni zamisli mlin. ki je bil v tistih časih pred prvo svetovno vojno za naše kraje in spodnji Kras res nujno potreben. Vse dela je izvršil kot samouk sam. Pripravil je’ sam tudi več novih mlinskih strojev, ki so jih izvedenci zelo cenili. Svoje stroje je razstavil tudi na kmetijski razstavi v Trevizu, kjer je prejel pohvalno diplomo. Tudi na ljubljanskem velesejmu je večkrat razstavil izdelke svojega dela. Bil je posebno v tehničnih zadevah zelo nadarjen in delaven ter je zato pri svojem delu žel obilo uspehov.
V življenju pa je preživel tudi mnogo težkih udarcev. Leta 1920 se je v Jugoslaviji smrtno ponesrečil njegov starejši sin Karlo, ki je bil železničar. Leta 1951 se je smrtno ponesrečil drugi njegov sin, Emil, pri cestni nesreči v bližini Reke. Posebno ta udarec ga je hudo zadel, saj je bil pok. Emil namenjen za gospodar.a doma. Kljub udarcem je še v visoki starosti delal in pomagal. Skrbel je za vse v hiši, pa tudi za poslednji počitek. 2e pred leti si je dal pripraviti po svojem načrtu družinsko grobnico, ki je res nekaj o-riginalnega. Na grobnici je že več let vklesano njegovo ime. Pok. mizar Novak
Sporočamo vsem znancem in prijateljem žalostno vest, da nas je 5. t. m. nenadoma za vedno zapustil naš predragi oče, brat, stric in svak
ALOJZ KALIN
star 74 let
Pogreb se je vršil 7. t. m. iz pokojnikove hiše na domače pokopališče.
Tem potom se iskreno zahvaljujemo čč. gg. duhovnikoma za žalne obrede,	pevskemu	društvu	za	zapeta	žalostinko, vsem darovalcem	vencev in
cvetja	na	grob	ter	vsem,	ki	so	pokojnika kakor koli	počastili	na njegovi
zadnji poti.
Žalujoča sinova	Slavko s	soprogo in
Vinko, brat Ivan	z družino	ter družine
Opčine, 7. februarja 1958	Hrovatin, Starc in Piemontesi
t ALOJZ KALIN
Kot hrasti na gori tako padajo drug za drugim možje. Vsak pa pušča za seboj vrzeli. To so možje preteklega stoletja, ki so vse svoje življenje stali kot stebri našega naroda in delili z njim žalostne in vesele dni. Tak mož je bil tudi pokojni Alojz Kalin, ki smo ga 7. februarja spremili k večnemu počitku na openskem pokopališču.
Alojz Kalin se je rodil pred 73 leti na Opčinah. V svojih mladih letih se je izuril za kamnoseško obrt. Kot Sokol in. prvovrsten tenorist je bil v narodnih društvih pomembna sila. Agilen, delaven, dinamičen, zraven pa še zabaven in družaben. Bil je tipičen zastopnik mladega sveta na prelomu med 19. in 20. stoletjem. Takih je imel naš narod takrat v lepem številu.
V zreli moški dobi je Alojz Kalin posvetil svoje silf> in sposobnosti svoji družini. Na Opčinah je z otvoritvijo tramvaja pričela nova gospodarska doba, doba živahnega prometa z nepremičnami in s stavbno delavnostjo. Podjetni in nadarjeni Kalin je to konjunkturno dobo izkoristil in si iz nič ustvaril lepo premoženje, ka^r mu je marsikdo zavidal.
Kot narodnozaveden Slovenec in ljubitelj svobode se je leta 1947 pridružil Slovenskemu demokratičnemu gibanju. Na njegovem travniku, »Na Pikeljcu« je leta 1948 SDZ priredila svoj prvi jesenski zbor. Vrsto let so se zatem ponavljala jesenska slavja SDZ tudi na njegovih zemljiščih.
Zadnja leta je Alojz Kalin bolehal, saj ga je trla ugrabitev brata Ferda kakor tudi politična in narodna mlačnost po dogodkih zadnjih let.
Pokojni Alojz Kalin je bil na Opčinah markantna osebnost. Rad je pomagal z nasveti in mnogim je rad priskočil na pomoč. Bil je več let odbornik Tržaške hranilnice in Posojilnice na Opčinah. Njegov pogreb je pokazal, kako čislan je bil Alojz Kalin.
Naj počiva v domači zemlji, ki jo je tako ljubil!
S fakulteto se le redkokdaj prepiram. Ti prepiri pa so tudi najnevarnejši.
Z dekletom se prepirava vsak večer in ti prepiri zelo neugodno vplivajo na moje finančno stanje. Da bi jih vsaj deloma odstranil, sem kupil načrt beograjskega mesta. Ze na prvi pogled pa sem opazil, da je nepopoln. Zato sem vanj vrisal vse slaščičarne, kinematografe, gledališča in podobne nevarnosti za mojo skromno listnico. Ko se sedaj z dekletom sprehajam po mestnih ulicah, se skrbno izogibljem vseh teh nevarnosti.
Večkrat ji zagotavljam, da jo imam rad, in ona je o tem tudi prepričana. Tudi sama zatrjuje, da me ima rada.Nje-ne besede na dolgo pozvanjajo po mojih praznih žepih. Kar strah me je ob misli, da bi tega zvonenja tudi sama ne zaslišala. Kaj bi se z menoj zgodilo?
Z menzo se prepiram sproti kar po-trikrat dnevno. Na vse pretege se poskušam izogibati ostrostim prepirov, vendar sem pri tem navadno premaganec s-praznino v trebušni votlini.
Menza mi nadomešča mater (vendar me močno spominja na mačeho). Menza me preživlja. Mnogo romanov sem pre-čital v menzi ob čakanju na postrežbo. Dobršen del svoje mladosti preživljam v menzi. (Uboga moja mladost!)
Ob vsakem čakanju na postrežbo, se mi prikaže takale podoba:
Drobne študentovske glave so zatopljene v globoke misli, v skrbi in preudarke. Pa jim pri tem zaškripljejo čreva.
V ostalem vladajo v menzi čudne navade. Najprej čakaš. Potem prinesejo na mizo kruh. Pa spet čakaš. Nato ti postrežejo z vilcami. Pa spet čakaš. Končno se pojavijo krožniki (sladki naši, napol-prazni krožnički). Študenti pričenjajo z iskanjem mesa. Včasih se dogaja, da ga nekdo v resnici tudi iztakne.
In tako krožniki prihajajo in odhajajo. Zdi se mi, da kljub vsemu prihajajo nekoliko obilnejši kot pa odhajajo, kar pomeni, da študenti le jedo. (Blagor študentom!)
Brez komentarja.
Opozorilo dvolastnikom
Vladni generalni komisariat sporoča,, da se morajo dvolastniki pri obdelovanju svojih zemljišč na oni strani državne meje držati odslej dalje sledečih predpisov pri prevažanju poljskih pridelkov čez mejo: Vložiti prošnjo na carinarnico v Trstu in v njej morajo označiti zemljišča, kakor jih navaja dvolastniška knjižica in vrsto ter količino pridelkov, ki jih mislijo prepeljati čez mejo. Prošnjo mora overoviti Kmetijsko nadzorništvo. Vzorce o vlaganju prošenj dobijo dvolastniki na županstvih, ali pa na Kmetijskem nad-zorništvu.
PODPIRAJTE SDD
DAROVI
Za tiskovni sklad »Demokracije« ob priliki 10 letnice SDZ daruje g. V. J. iz Zgonika 2.325 lir; namesto cvetja na grob pok. AlojzaKalina iz Opčin g. A. G. iz Proseka pa 2.000 lir. Prisrčna hvala.
Za SDD so darovali: ga Zega iz Trsta ob prvi obletnici smrti soproga 5.000 lir; v počastitev spomina pok. Alojza Kalina daruje g. Ignac Marc iz Trsta 2.000 lir„ Hranilnica in Posojilnica iz Opčin 5.000 lir; družina Srebotnjak pa 2.000 lir
Prisrčna hvala
V fond za onemoglo vpokojeno učiteljico so darovali: g. prof. Ivan Rudolf iz Trsta 1.000 in g. učitelj Anton Tušek iz S. Martino di Venezze (Rovigo) 1.000 lir.
Posnemajte
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-IT. - tel. 3-62-75 Goriška uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d, v Trstu
Nadaljuje se tradicionalna
RAZPRODAJA
s prihrankom
v znani trgovini s čevlji
TRIESTE - Largo Barriera (Ex piazza Impero)