Poštnina plačana r gotovini.
življenje
•in- svet-
E. Justin, Lev Tolstoj (lesorez)'
Tedenska revija
Štev. 9,	Ljuoljana, dne 31. avgusta 1928,	Leto II.
Knjiga 4
Ob stoletnici rojstva
Dne 28. avgusta 1. 1828. se je rodil v Jasni poljani blizu Tule eden največjih svetovnih pisateljev, hkrati nesporen genij ruskega naroda in duhovni preda stavitelj slovanskega duha v človeštvu — Lev Nikolajevič Tolstoj. Če ta da« tum prevedemo v naš koledar, je pra« vi jubilejni dan 10. september. Mi po« svečamo temu dogodku že današnjo številko, priobčili pa bomo tudi v na« daljnjih septemberskih številkah razne prispevke o Tolstem. Saj se bodo ves september slavile po vsem kulturnem svetu, zlasti pa v sovjetski Rusiji, pro« slave moža, ki so mu nekateri nadeli ime »trinajstega apostola«.
Odločili smo se, da ne ponavljamo življenjepisnih podatkov, marveč da skušamo čitatelje na drug način: z od« lomki iz spisov, s pripovedovanjem o posameznih važnejših dogodkih v nje« govem življenju, o nastanku njegovih poglavitnih spisov in z zanimivo ko« respondenco, opozoriti na tega dušev« nega velikana. Velik uspeh bi dosegli, če bi naši čitatelji, ki še niso čitali Tolstega, vzeli v roko njegove spise. Zakaj nič ne more nadomestiti takega občevanja z velikim duhom. Njegove knjige nam najzgovornejše pripovedu« jejo o njem samem, saj je v knjigah povedal z izbranimi, dobro pretehtani« mi besedami najlepše in največje, kar je imel ljudem povedati. Zato daje edino le tak neposredni stik pravo ko« rist in pravi užitek.
In mislimo, da je v Tolstem — naj bo sicer še toliko njegovih idej spor« nih, nesprejemljivih, skoro bi rekli ču« daških — mnogo, zelo mnogo tega, kar ima neprecenljivo vrednost in kar bo trajno ostalo v zakladnici človeštva. Njegovi umetniški spisi, njegovi veliki romani »Vojna in mir«, »Ana Kare« nina«, »Vstajenje« so poleg mnogih manjših leposlovnih spisov tako zna« čilni za dobo, v kateri so nastali in za človeka, ki jim je vtisnil pečat svoje genijalnosti, da ne bodo mogli biti po« zabljeni. Ne bo jih mogel pogrešati no« ben človek, ki stremi po književni na« obrazbi. Le«ta pa je krona vse ostale izobrazbe, ker daje človeku okus, pra« vo merilo za življenje, srčno in um« stveno ubranost, skratka: izoblikuje mu osebnost. Spisi Leva N. Tolstega niso zabavna literatura, ki ne zapušča X čitatelju nič drugega kot zavest, da
Leva N. Tolstega
si je prijetno preganjal dolg čas. Ne, vsako njegovo delo je nekak obračun z življenjem. Vse pričuje o globini du« ha, ki je mislil za tiaoče, da, za milijo« ne drugih ljudi, vse kaže veliko resno« bo in zapušča vtisk, da biti človek ni več toliko kot: biti živo bitje, marveč da imajo naša najvažnejša dejanja in nehanja neizprosno življensko logiko in globoko nravno odgovornost. Umet» nost se v pripovedništvu Leva N. Tol« stega zrcali v dovršeni formi, ki kaže mojstra v oblikovanju značajev, v živ« ljenski prepričevalnosti situacij, v ge» nijalnem pronicanju v človeško dušev« nost, v krasni ubranosti, ki te prisilit da v nji občuduješ pisateljevo stvaii« teljsko silo. Ali umetnost še ni vse; spisi Leva Tolstega imajo po večini tu« di miselno jedro, v njih je odblesk piš« čevega svetovnega in življenskega na« zora. Iz njih odseva iskanje genija, ki tipa okoli sebe po mraku, ki nas vse obdaja, in ki vidi s svojim posebnim vidom skrivnosti, ki jih mi ne vidimo, in išče pota, ki nas bodo hitreje in la» žje privedla k resnici. Vse, kar v bi« stvu hočemo, je to, da spoznamo res« nico o samem sebi in o življenju. Kot posamezniki živimo samo enkrat; po« stavljeni smo v kaos prirodnih sil in človeških nagonov, misli, verovanj; težko nam je razločiti resnico od ne« resnice, težko ubrati v življenju pot, na katere koncu bi lahko rekli: Nismo ho« dili zaman; vse, kar smo kdaj storili, je imelo smisel; vzlic mnogim zablo« dam in težavam je končna bilanca do« bra.
Ta ruski grof, vajen izza mladih nog razkošja in izobilja, poln življenja, do« vzeten za vse užitke, že slavljen kot pisatelj, je v svojem notranjem razvo« ju občutil, da življenje brez zavestnega smisla ni vredno življenja. Bil je že star okrog 50 let, torej v letih, ko je mož docela zrel, a še ni starec; z vso močjo ga je notranji glas silil k obra« čunu in vse dosedanje izkušnje z ljud« mi in s človeškimi idejami so se zgo« stile v težko vprašanje, kaj je smisel življenja in kako najti v njem resni« co?! Ni bil zadovoljen s prosvetljeno. stjo, ker je videl, da so izobraženi, učeni ljudje prav taki sebičneži in mo« ralni slabiči kakor neizobraženi, ozi« roma še večji. Vero v znanost, ki je tako mogočno gospodovala y devet«
najstem stoletju, mu je vzel globočji pogled na to znanost, ki je le prepo« gosto paznanost ali pa zbirka domnev, ki ne rešijo nobenega osnovnega živ« Ijenskega vprašanja. Ni imel tudi pra« ve vere v krščanstvo. Bil je kristjan po vzgoji, čital je evangelij in je videl, da so besede eno,' dejanja drugo. Ruska pravoslavna cerkev je bila zaveznica samodržnih carjev, priganjač družab« nega reda, ki je delil ljudi v privilegira« ne in neprivilegirane; med slednjimi so bili milijoni tlačanov. Videl je nešte« vilne krivice, a kaj je delala cerkev?, Tolažila je ljudi z nebesi in jih stra« šila s peklom, učila je, da je vsaka ob« last od zgoraj in da je tudi revščina prav tako po volji božji kot bogastvo in razkošje. Zlasti mu je postalo zopr« no hinavstvo. Kristus je učil ljubezni in odpuščanja, prepovedal je ubijanje celo v mislih, kaj /šele v dejanjih, a njegovi služabniki blagoslavljajo topo« ve, ki streljajo v imperijalistični vojni. Ta spor je šel tako daleč, da je Tol« stoj zapustil službeno krščanstvo in se vrnil k prvotnemu evangeliju. Ho* tel je poenostaviti življenje in osvo« boditi vero navlake. Učil je, da je kraljestvo božje v nas samih, da smo mi že na tem svetu nosilci paradiža, če živimo po načelih krščanske ljubezni do bližnjega. Spoznal je smisel živi je« nja baš v delotvorni ljubezni do bliž« njega, v odpovedi in omejitvi, v mir« nem, tihem delu, v preprostosti in eno« stavnosti. Ne velika učenost, ne du» hovniški pomp, ne državno nasilje, — bratstvo in enakost ljudi in njih med« sebojna ljubezen so nam spas. Zato se je grof Tolstoj tako približal ruskemu kmetu, zato je hotel ponovno zapustiti svojo graščino in se umakniti v samo« to, dokler ni na koncu življenja tega tudi storil. O sebi je dejal, da se je znova rodil, ko je spoznal te resnice. Prišel je navzkriž z državo, ki je vi« dela v njem defetista, ki je zoper pla« čevanje davkov in vojaško službo, da« si je učil, da naj se ljudje ne zoper« stavljajo zlu; cerkev ga je izobčila kot krivoverca, slovstveni krogi so mu bili nasprotni, češ, da je žrtvoval svoje umetniške sposobnosti nekemu namiš« ljenemu apostolatu; njegovo rodbin« sko življenje se je kalilo, ker svojci riso mogli z njim. In ni brez podlage trditev, da je Tolstoj, kakor nekoč Rousseau, pripravljal revolucijo, če« prav sam ni bil socijalist in da je v znatni meri njegova zasluga, če so se
Rusi v svetovni vojni 1. 1917. s takim; navdušenjem oprijeli protivojaških ge» sel. Pristaši močne ruske države vidi« jo v njem upravičeno velikega razdi« ralca. Ali Tolstoj je bil prav kakor vzhodni misleci preveč umetnik in nravni učitelj, da bi čislal minljive ob« like; iskal je v prvi vrsti človeka in člo« veštvo. V tem se zrcali njegov slovan« ski duh, ki ne trpi močne discipline, železnih spon in državne premoči, marveč stremi po sproščenosti, po ši« rini, po vnanji svobodi in notranji pod« rejenosti. Dočim je romanski človek velik individualist in se germanski zdi kakor rojen za državno organizacijo, je Slovan prožet z duhom svobodne človeške skupnosti, z duhom vzajem« nega občestva.
Ni na tem mestu prostora in tudi ni« mamo namena, da bi orisali življenski in svetovni nazor Leva N. Tolstega v celoti, kakor ne maramo podrobneje razglabljati o njegovem umetniškem delu in pomenu. Mnogi nazori tega moža, čigar osebnost je bila toli kom« plicirana, so že v naprej nesprejem« ljivi, vendar rečemo takoj: kar jim ne vzame vrednosti. Naloga velikih mož ni tako enostavna kot naloga čevljar« jev, da izdelajo čevlje po takem kopi« tu, ki bo primerno za to ali ono nogo. Tudi neizvedljivi, za široke množice ali za ljudi drugih stališč nemogoči na« zori so kot plod velike in močne oseb« nosti pomemben dokument človeškega duha. Vse delo in življenje Leva N. Tolstega je prav tako velika obtožba kakor je svarilo in vzpodbuda. Obtož« ba današnjega socijalnega reda, držav« nega nasilja, cerkvenega sestava, obtož« ba posameznika in družbe. Tolstoj nas svari pred napuhom in samovšečnostjo, ki prihaja od enostranske, čisto um« stvene izobrazbe, od prosvete, ki pre« malo upošteva človeško stremljenje po sreči in moralno odgovornost našega dejanja in nehanja. Naposled je po« vsod — i v umetniških i v miselnih spi« sih Leva Tolstega mnogo vzpodbude onemu, ki ne zapira oči pred resnobo človeškega življenja in pred nalogami* ki so dane človeku v sorazmerno krat« ki dobi njegovega bivanja na svetu.
Tolstoj je velik klicar vrnitve člove* ka k pravi, nehinavski religijoznosti in k Bogu, ki ni gospodar nobenih vojniH trum. Kot umetnik in kot odkrit ozna« njevalec človeštva, kot iskatelj prepro« stih življenskih resnic, kot prijatelj!
vseh' trpečih ljudi, mužikov in delav« narnemu režimu, ki vlada danes v zna. cev, vsiljuje — živeč v svojih delih — menju rdečega srpa in kladiva v nje. spoštovanje tudi nasilnemu, revolucijo« govi domovini.	B.
Vojna
Dne 27. avgusta so zastopniki 13. držav podpisali v Parizu tako zvani Kellogov pakt proti vojni. Ameriški prezident Coolidge je dejal, da ne bi bilo l. 1914. voj> ne, če bi imeli že takrat podob' no pogodbo med velesilami.
Prvikrat v vsej svetovni zgodovini, ki sega skozi meglene legende in prav« Ijice 10.000 let v preteklost, podpisu« jejo vodilni narodi pogodbo, ki je na« perjena zoper vsako vojskovanje.
Ta pogodba prekaša po svojih smo« trih ze na prvi pogled vse dosedaj sklenjene mirovne pogodbe med naro«
'AMERIČAN KELLOG, ki je sestavil pakt o «večnem miru»
di — sklepa P. W. Wilson, bivši posla, nec britskega parlamenta, po katerem posnemamo ta izvajanja, r-, Sloveči
vojni
mir «pax romana« je dejanski obse« gal samo ob Sredozemskem morju le« žeče občine in province. Srednjeveško
Eremirje, tako zvano «treuga dei», je ilo omejeno po času in kraju. Kitaj«
'AMERIŠKI PREZIDENT COOLIDGE
ska si je zasigurala mir s svojim zi« dom, onkraj zidu pa so divjale same vojne... To, kar se je pravkar stori« lo, naj bi bilo podlaga trajnemu miru. Če bi tu in tam izbruhnili krajevni bo« ji, bi se vzajemno potlačili, toda vojna v obsegu svetovne vojne, kakor se je zaključila pred desetimi leti, naj se nf bi ponovila nikdar več.
Vedno so bili dvomljivci, ki so vi« deli v protivojni pogodbi samo papir« nato modrost. V Rimu so imeli Janu. sov tempelj, ki so ga smeli zapreti sa» mo v mirnem času. V šestem stoletju so bila ta vrata zaprta le enkrat, v osmem samo dvakrat in vselej le 1 do 2 meseca. Toda rimski senatorji so
vladali zgolj nad omejenim delom sve* ta. Če pa vzamemo svet v celoti, je takratno človeštvo redko, če sploh kdaj doživelo dan, ko se ni v boju pre« livala človeška kri.
Prva vojna, ki jo poznamo iz zgo« dovine, je bržčas vojna v Kanaanu, o kateri pripoveduje Sveto pismo; v nji , je bil ujet očak Lot, ki ga je Abraham osvobodil. Kedaj se je vršila ta bitka, o tem se računi razhajajo; po naši sod« bi je bila pred kakimi 4000 leti.
Izraelci so hoteli ustvariti narod z meščansko demokracijo brez stalne armade. Ko so zapustili Egipt, so jih
tokih krvi in v divjem podiranju vse« ga, kar so zgradile človeške roke. Gr« ška zgodovina je polna vojn. Trojan« ska vojna je prva, ki nam sveti iz mra* ka legendarne zgodovine: vojna žara« di lepe Helene, pa tudi iz gospodarskih razlogov. Trojo je vojna pokopala prav tako kot Ninive in Jeruzalem. Grška mesta Tebe, Sparta in Atene so se pogosto vojskovala med seboj. Na« to so prišle perzijske vojne. V petem stoletju pred Kr. so Perzijci pod Kser« ksesovim vodstvom zgradili most če2 Helespont in udarili na grška tla. Bile so se bitke, v katerih je šlo tudi za
«DVORANA Z URO» v zunanjem ministrstvu v Parizu, kjer je bil pakt podpisan
zasledovale faraonske čete in so si mo» rali priboriti pot v Palestino, kjer so jih obdajali sami bojeviti narodi. Vj teku 1500 let je bil Jeruzalem sedem« najstkrat oblegan, dvakrat do teme« Ijev porušen, dvakrat pa so mu poru« šili zidove.
Glavno mesto Asirije Ninive je po« stalo bogata prestolnica; prebivalci so bili izborno oboroženi in so dolgo ča« sa hrabro kljubovali sovražnikom. Ko pa so se Medijci in BabiloncL združili proti njim, so bili docela uničeni in še danes nam mogočne razvaline priču« jejo, kako hudi so utegnili biti tisti boji. Ninive so za večno izgubile svoj pomen.
Tudi babilonska in egiptska slava se je menjavala v večnih bojih; v po*
usodo današnjega človeštva: za to, ali bo zavladala Azija nad Evropo ali na« robe? Imena Maraton, Termopile, Sa. umis označujejo kraje zmagoslavnega grškega odpora. V 4. stoletju vidimo Makedonca Aleksandra na poti v Azi» jo in Perzijo, ki postane grška provin« ca. Tako so se gibali valovi zgodovi« ne. Nam bi se zdelo, da je šlo le za častihlepje prepotentnih vladarjev. Ne, v tem je bilo nekaj več: stari svet je hotel doseči neko enoto, ustvariti vet liko, mogočno državo, ki bi zasigurald ljudem mir in napredek.
V 3. stoletju tekmuje med seboj dvo« je mest: Kartago kot pomorska in te-« govinska sila in Rim kot vojaška dr« žava. Oba tekmeca sta trčila na otoku Siciliji. Kojna je bila dolgotrajna in
ogorčena. Tedaj je Hanibal prekoračil Alpe in prišel pred vrata večnega me< sta. .V rimskem senatu je izjavil Ka« ton, da je treba Kartago zbrisati z ze« meljskega površja. Sklep se je izvršil. Eno največjih svetovnih mest je bilo izenačeno s severnoafriško puščavo. To je silno utrdilo rimsko moč. Toda moč je bilo treba neprestano obnavljati, braniti jo z gorami človeških trupel, s potoki krvi. Samo Cezar je baje po« gubil v Galiji milijon ljudi. Ta stolet« j a rimske zgodovine so silno krvava. Tudi prestola se je držala kri. Cezar je bil zavratno umorjen; njegovi na« sledniki so zaviseli od pretorijancev. 1V1 štirih stoletjih je poginilo v Rimu 40 cesarjev nasilne smrti.
!V 5. stoletju je zadela Rim tista uso« da, ki jo je preje sam pripravil toli« kim mestom in narodom. Genzerik ga je zasedel s svojimi Vandali in pusto« šil štirinajst dni zaporedoma. Od vzho* da je prihitel Atila, kralj Hunov, šiba božja severnih dežel rimskega cesar« stva. S težavo so ga odvrnili od Rima; sam papež ga je moral prositi aa mi« lost.
Tedaj pa pride nov duh in razvna« me bojevitost in bojaželjnost, poraja« joč nove in nove strašne vojne. Ko se je Konstantin Veliki 1 312. vojsko« val za svojo oblast, je baje ugledal na nebu križ z besedami: «V tem zna* menju boš zmagal!® Proglasil je krščan« stvo za državno vero; zdaj se je za« čelo vojskovanje in pokolji v imenu krščanstva — na samem začetku na« uka o čisti ljubezni med ljudmi, o kratstvu, nauka, ki je bil pacifističen fn je učil ljudi pohlevrios+i in dobrote. Začele so se vojne, ki jili je podpiho« val krščanski fanatizem.
To pa ni bila edina zveza med vero in mečem. V 6. stoletju je Mohamed razvil med Arabci zastavo nove vere, ki se je smatrala za edino pravoverno in je proglasila smrtno sovraštvo do drugih verstev. Vsa severna Afrika je vzplamtela; kultura in duhovne dobri« ne Aleksandri je so izginile v tem ognju, celo na evropska tla se je raz« širil paleči dih tega verstva in dal Špa« niji novo kulturo. Pogibel je pretila tudi Franciji. Leta 732. jo je Karel Martel dokončno zajezil pri Toursu in tako rešil sveto rimsko državo za svo« jega sina Karla Velikega.
!V primeri s temi mogočnimi valovi strastnih vojskovanj so bili krvavi snori med Anglosasi, Danci in Nor*
mani, ki so izkoreninili rimsko kultu« ro v Britaniji, le majhni valovi na me« jah omikanega sveta.
V	11. in 12. stoletju se je Evropa tru« dila, da bi izrinila muslimane v Azijo. Za osvoboditev Jeruzalema so se vo« dile številne križarske vojne, ki jih označuje neverjeten fanatizem z ne« popisnimi ekscesi. Potem so pretresle svet vstaje v Mali Aziji, 1. 1453. je pri« šel Carigrad pod turški jarem; vzhod« norimska država je za vekomaj izgini« la, turška povodenj se je razlila po vsem Balkanu in je dosegla vrata me« sta Dunaja. Tisočletna kultura je bila uničena; Otomanci so vsepovsod pre« ganjali duha, ki je stvaritelj zapadne omike.
Še strašnejši so bili Mongoli. Džin« giskan in Tamerlan sta z ognjem in mečem pustošila Azijo od Delhija do Pekinga. Samo Bagdad — sicer miro« ljubno mesto — je zgradil piramido z 90.000 človeških lobanj. Tamerlan je premagal tudi turškega sultana Baje« žita, vendar dvomijo o resničnosti ne» kega poročila, da je sultana vozil ▼ kletki s seboj. Mongoli so kot Moguli ustanovili v Indiji novo cesarstvo.
Ob tem času je za vedno zatonila slava Mezopotamije, nekoč zibelke človeške omike. Tudi rjo je pokopala vojna. Zaradi vojne in opustošenja so velike reke podrle jezove, ki so iih zgradili ljudje, preverjeni o napredku in blagostanju. Dotlej rodovitne deže« le so se izpremenile v močvirje in pu« ščavo. Ondi, kjer so bila nekoč kras« na polja in lepa mesta, gospodujejo zdaj šakali.
V	istem stoletju, ko je Evropa izgu« bila «vzhodna vrata® — Carigrad, je španski general C.ortez z novim voj« rmi sredstvom — s smodnikom —> osvojil Mehiko onkraj Velikega oce» ana. Bili so to legendarni časi. Ali sa« mn zasedba glavnega mesta je stala 50.000 ljudi... V sami Evropi je ime« la Španija manj sreče. Skušala si je podjarmiti Nizozemsko in zasesti An« glijo. Ali junaštvo Viljema Molčeče« ga in kraljice Elizabete je prekrižalo slednji načrt. V primeri s 30 letno voi» no v srednji Evropi pa so bile te voj« ne le navadna praska. L. 16'8. ie štela Nemčija 16 milijonov preb;valcev. Le« ta 1649. so protestantje in katoličani, ki so se oboji imenovali kristjani, z medst.Vjnim klanjem znižali to šte» vilo na borne štiri milijone. V bliž:ni NVormsa so živeli razbojniki kot lju«
dožerl, v frankovski deželi pa so za« branili celibat in je lahko imel vsa!« mož dve ženi.
Mnoge vojne, ki slave v zgodovini človeštva, niso mogle doseči svojih končnih ciljev. Stoletna vojna med Anglijo in Francijo, Cromvtllove voi« ne, vojne Ludovika XIV., pomembni Clivejevi vojaški pohodi v Indijo in tista odločilna vojna, ki je napravila iz severne Amerike en narod in polo« žila temelje državi, ki je zdaj ena naj« močnejših na svetu, — vse te gredo v to vrsto.
Pod Napoleonom vidimo spet voj« no v velikem slogu. Francoske oziro« ma Napoleonove vojne so trajale sko« roj nenehoma od 1. 1793. do b:tke pri Waterlooju 1. 1815. Ena največjih je Napofconov pohod v Rusijo. Tja je šlo 600.000 mož, domov se jih je vr« nilo komaj 20.000. Francija bi bila sko« raj izkrvavela ood vojnami. Mirno lahko trdimo: čim večji so stroški za vojno, tem manjši je dejanski uspeh.
V vojnih viharjih načeto 19. stolet« je je nadaljevalo prelivanje krvi. Na bojiščih so se osvobodile Grčija, Sr« bija in Bolgarija, Italija in Nemčija sta ustanovili s krvjo skupni, enotni državi, Velika Britanija je zasedla In« dijo, spravila Egipt pod svoje varstvo in premagala Zedinjene države. Po uradnih računih polkovnika Leonarda P. Ayresa je med leti 1793 in 1914 po« ginilo na bojnem polju 6 milijonov ljudi. Ne vemo, ali so semkaj vštete tudi ogromne človeške žrtve pri vsta* jah na Kitajskem. Državljanska vojna je stala Zedinjene države približno mi*
lijon ljudi. V Gettysburgu se Je boje« valo 163.000 mož, izguba pa je znašala 46.000.
Se ni bilo miru. L\ 1914. je izbruh"« nila nova vojna — najobsežnejša v vsej zgodovini, ki smo se je mi sami udeležili tako ali drugače. Trdi se. da je osem milijonov ljudi poginilo samo «na polju slave», nadaljnji milijoni pa so šli v prezgodnji grob v zaledju.
Človeštvo je zmerom iskalo pot do miru. Nekoč so bili zoper vojno samo redki genijalni posamezniki, danes so že cele organizirane množice. In prav* kar vidimo oficijelne zastopnike sicer oboroženih držav, da podpisujejo ob* ljubo mednarodnega miru. Napredek je očividen. V preteklosti — neposred« no za nami — so nešteti večji in manj« ši valovi zgodovine, — vsi krvavi, z lobanjami na površini. Kaj je pred na« mi? Megla... nedogledna bodočnost. Ali bo zmagala čista, jasna človeška pamet? Ali bo misel premagala kri in instinkte?! Ne vemo. Bilo bi napačno, če ne bi bili pripravljeni za odpor zo* per še vedno obstoječ imperijalizem, prav tako pa bi hudo grešili zoper se« be in človeštvo, če ne bi videli v mi« rovni ideji enega največjih načel kul* turnega človeštva.
Živi naj vsi narodi, Ki hrepene dočakat dan,
Da, koder solnce hodi. Prepir iz sveta bo pregnan; Da rojak Prost bo Vsak, 'Ne vrag, le sosed bo mejak!
Tran Prešeren L 1844,
K. Przerwa—Tetmajer
Kako je umrl Jakoli Zih
Nekega krasnega jutra v januarju je rekel Jakob Zih svoji ženi Katarini, rojeni Zeglenjovi iz Janika:
»Do danes sem živel, danes pa umrem.« Bilo je tb v Vi tovu.
Ko je to povedal ženi, Je oni rekla: »Jej, jej, za božjo voljo!« In je vzdihnila.
»Kaška,« je zopet rekel Jakob Zih, »živel sem dosti več kot devetdeset let, mogoče tri ali pet čez.« Ona je zopet vzdihnila.
»Ti jih boš pa kmalu imeila osemdeset. Nisi jih imela več kot sedemnajst, ko sem te vzel. Jaz sem jih pa' imel kakih trideset, mogoče malo manj ali pa več.«
»Jej, jej! Za' Kriščevo voljo!«
»Nisi me hotela, češ, da sem sčar.«
»Jej, jej! Za božjo vodjo!«
»Pa so te prisilili, ker sem Sil So'-1 gat!«
»Jej, jej!«
»Jokala si.«
•Jed, jej! * > .«
»Skoro natepli so te starši.«
»Hej, hej!«
»Ker si bila edinka in ne grda, si mislila, da si bog ve kaj.«
»Za božjo voljo! Kaj poveš!«
»Jaz pa sem rekel: Ako mi daste Ka-sko, vam poplačam ves dolg pri Jani-kovih, če ne, vam pa zažgem! Imel sem denar!«
»Jej, jej!«
»Imel sem denar še po dedu Simonu, ki je denar ukradel nekje na Ogrskem, in svoj lastni, ki sem ga bil prinesel z Ogrskega.«
»Jej, jej!«
»iPa korajžo sem imel in postaven sem bil. Tako gotovo bi bil zalgal, kakor je amen v očenašu.«
»Jej, jej!«
»In so te mi dali, čeprav spričo tebe nisem bil premilad.«
»Ne, ne, nisi bil.«
»Tebi je bil pa všeč Jozek Hucjan-ski, ki se je potem v gozdu dal od drevesa povaliti.«
»Jej, jej! Za božjo voljo!«
»Mlad je bil, še ne dvajset let star. In lep fant je bil.« . »Jej, jej!«
»Ali veš, koliko let je od takrat?«
»No?«
»Kopa (šestdeset) in tri ali pet.«
»Jej, jej! Za božjo voljo!«
¥
Opoldne je izpi.1 JaJkob Zih še malo mleka, potem pa je legel in ni več vstal.
K njemu je prišel njegov kum, a mnogo mlajši, František Gornbos. »Hvaljen bodi! Kaj je novega?« je rekel vstopajoč. »Kum, ljudje pravijo, da boste umrli?«
»Na veke! Pozdravljeni, kum,« je odgovoril Zih s postelje. »Ljudje pravico govore.«
»Ali vam je bilo to naznanjeno?«
»Že od zjutraj to čutim. Takoj sem spoznal, ko sem se prebudil. Sedite!«
»Je že tako. Danes meni, jutri tebi.«
»Res je talko.«
»Ali ste včeraj to že čutili?«
»Včeraj? Ne! šele davi. Takoj, ko Sem se zbudil, — še ni bil dan —, takoj sem vedel, da ni več daleč ona... . smrt.«	C
»Da ni več daleč . . .«
»Kaj hočeš? Dolgo sem živel . . .«
»Dolgo. Dandanes malokdo tako.«
■»Dandanes malokdo, prej pa so bili
tudi taki, ki so živeli čez sto let, in dosti jih je bilo.«
»Res je, prej ni bilo tako, kot dandanes.«
»Res je! Težko niso delali in krompir ni gnil. Fant je bil že dvajset let star, pa je še krave pasel v dolgi srajci ... In tak naj bi ne živel dolgo? He?«
»Pač je res!« je potrdil Gombos.
»Nihče mu ni šival hlač, dokler se ni oženil. Nihče ni poznal doktorja. Umrl je pa samo tisti, ki je moral. Ne tako, kakor zdaj.«
»Pač je res!«
»Vse je bilo drugače. Za voz si dal kvečjemu osemnajst dvajsetic, pa te je preživel. Prav res! Tudi ni bilo na njem ne klinov, ne železa. In z njim se je dalo voziti, je kaj vzdržal . . .«
»Vzdržal pa, vzdržal!«
»Nihče ni trošil nanj kakega kolo-maza ali druge maže. Sel je, če pa je pričel škripati, si gobo vtaknil kolesu v pesto in namazalo se je.«
»Res je, in vrtelo se je . . .«
»Prej ni bilo tako. Kakor, da ti povem, s krstom. Če je bila sila, so babe same vodo blagoslovile in dobro je bilo. In v cerkev se tudi ni dosti hodilo, čeprav se je tudi hodilo. Če je bila zima in hud mraz — pod streho z ne-krščenim ne smeš, ker se divje žene takoj spuste na mater, pod zvonovi ga tudi ne smeš pustiti, ker bi ga tudi tam našle. Zato je !kum c(iupago zaisadil kam v kot in otroka s torbo nanjo obesil. Preden so vse zapisali, preden se je duhovnik oblekel in mežnar obul, je malček trdo zaspali kot polh. — Zmrznil je.«
»Prav tako je bilo.«
»Zato si nihče ni ubijal glave. Malo žal jim' je že bilo zanj, če je bil fant in -je imel dolge prste, ker bi bil postal pastir in bi dobro pasel ovce in na dude sviral.«
»Ej, ha!«
»Duhovnik je dobil dva groša šajna. Zapel je, pomolil, pokopal in kumi so šli domov.«
»Hm! Hm!«
»Čisto drugače je bilo svoje dni. Človek je dal na Suhi gori dva groša šajna za funt soli, — pa je bil res funt. Niso tehtali na preizkušeni vagi in tudi osleparili niso. Tehtnice so bile lesene: na eni.strani kamen, hej, kakor glava! To je bil funt!«
»Hej! Hej! Tako je bilo včasi, prav
tako!«
»Tako je! Pa je že davno za nami.« ★
Popoldne je Jakobu Zihu postalo slabše. Prišla je stara Tilkula, ki je bolezni zagovarjala. Bila je še starejša od Ziha. Zihova žena jo je pripeljala. Baba je sedla pred peč in pričela metati žareče oglje vsekrižem v skledo z vodo iz devet studencev. Zih je to mirno gledal s postelje.
»Ali ti je kaj odleglo?« ga vpraša žena.
• »Kaj naj mi odleže? Saj mi ne more odgovoriti niti pet, tem manj petnajst, let. Nikoli nisem stokal, in tudi ne umrem.od bolezni, ampak od starosti. Daj babi kos platna in slanine, ker se je nahodila s tistim ogljem okrog peči, čeprav zaman.«
»Kaj pa, če bi poslali po duhovnika V Hoholov?«
»Meni ga ni treba. Čemu bi zdaj govoril s hlapcem, ko se bova kmalu zmenila z gospodarjem. On pa je gospodar. je gazda, pa ne tak, kakor se je zdelo Jožku Smašu iz Olče, s katerim sva bila tovariša, tistemu, ki je mislil, da je On tak gospodar v nebesih, kakor je Smaš v Olči. Nekoč sta se menila o tem s Samkom Vojtkom Vi-dovcem iz Zakopanega. Kakšno da je to gospodarstvo, ko je solnce iz zlata, mesec iz srebra, zvezde pa razmetan denar. Veselje je bilo poslušati, ker sta bila moža zgovorna in pripravna. To so bile besede! Pravila sta, da takrat, ko mesec pojema in se zvezde rnnože, zato pojema, ker Bog iz njega zvezde napravlja, »denar kuje«. Kadar pa je rastel, sta rekla, da so angeli nekje rudo nakopali in prikladajo. Taka sanjača sta bila. Dostikrat sem se jima smejal! ... Ko bi imela mačka svojega Boga, bi si ga naslikala kot mačko, in po mačje bi se mu sladkala, kakor se mu mi po človeško prilizujemo. Prav tako tudi konj, kača in vsaka stvar božja. Ker se človek čuti gospoda vsega stvarstva, živih bitij in zveri in rad ukazuje, zato ie tudi človeški Bog gospodar vsega, nič ne dela, samo gospodari.«
»Res je to, kum,« je rekel kum Gom-bos s prepričanjem. Gospodari, samo gospodari.«
»Vem, da vlada", a ne tako, kakor si ljudje mislijo,« je nadalievai Zih. »Če
komu ni všeč, da se je kje kak Bantek tepel, da se je kakšna Kunka s S>ta-škom spečala, — to, seveda, tudi Boga spravlja v slabo voljo.«
»Če bi pa grehov ne bilo?« je rahlo ugovarjal Gombos.
»So!« je odgovoril Zih.
»Sodba božja je grozna!«
»Grozna, res je to!« je odgovoril Zih. »Nebo se bo preklalo, zemlja se bo tresla. Angeli bodo trobili na trobente in gore se bodo valile od tega glasu. Takrat se nihče ne izogne, nihče se ne izmuzne. Toda Bog je moder, on ve, če bi kdo ne deset, tudi ne petnajst, ampak petdeset in sto let kje kaj delal, da to ni večnost, kakor tudi ni tista Špiška Turnja in Tilkovi Komini. Vic se bojim, pekla pa prav nič.«
Kum Gombos je rekel nato rahlo, a s svojo notranjo sodbo in vedoe, da mu nazadnje ne bi oporekal.
»Kum, vi pravite, da se pekla ne bojite? Kako to? Ali ga morda ni, ali kako? Kje pa bi hudobci imeli svoje bivališče, če bi jih ne bilo? Hudobci pa vendar so!«
»So, so!« je odgovoril Zih, »pa vse sorte. So Belcebubi, Astaroti, hudobci jezerski, poljski, povodni, gozdni, do- . mači, da ljudi skušajo. S svetim križem jih je treba odganjati, ker se ga boje. Povsod preže na človeka. Še v tej sobi so prav gotovo, sto — ali pa' nemara tisoč.«
Strepetal je kuirn Gombos, Zihova žena pa je šepnila:
»Za pet ran božjih! Presladki Jezus! Sveta pomagalka! Varujte- nas!«
Zih je govoril dalje: »Hudobci skušajo in mučijo. Strašno so zlobni in zakrknjeni, to pa zato, ker si že od začetka sveta prizadevajo, da bi kako človeško dušo potegnili v pekel, pa do zdaj še nobene niso potegnili in je ne bodo, ker jim tega ne pusti božja modrost.«
_ »Duhovniki pa drugače govore s priž-nice,« pravi Gombos.
»Naj le! Duhovniki že vedo, zakaj tako govore. Naj govore, kar hočejo!« veli Zih.
»Oni že vedo!« je rekel Gombos.
Zihova žena pa se je oglasila:
»Saj se tega uče v lemenatu.«
Zih jo je oplazil z očmi in dejal:
»Kdo pa jih uči v lemenatu? Bog, ali pa taki ljudje, kot smo mi.«
Kum Gombos in Ziihova žena pa sta' utihnila.
*
Pozneje so se otroci, vnuki in pravnu-ki, ki so bili doma in ne po svetu, se-šli v izbi pri Zihu, ki se je pripravljal k smrti, da bi se poslovili od njega. Zih je očividno nekaj premišljeval in zdaj in zdaj blodil po1 prisotnih z očmi stoletnega jastreba, od starosti obledelimi in ugašajočimi, kakor bi med njimi iskal in izbiral. Nekajkrat jih je bil že tako pregledal z očmi, vsakokrat pa je najdalje gledal na Staška Tilko, sina svoje najmlajše hčere Vitke, najdražjega vnuka, že doraslega fanta, lepega, razumnega in sila postavnega. Potem je rekel: »Pojdite vsi ven, Viktin Stas-jek pa naj ostane tu.«
Vsi so odšli.
»Stašek, pojdi sem k meni!« je rekel.
Stasjek se je približal dedovemu ležišču.
»Poslušaj fant,« je rekel Zih, »tebe sem izvolil, ker si mi iz vseh najdražji in se mi zdiš najvrednejši. Ali imaš korajžo?«
»Za kaj gre?«
»Ali si močan?«
»Vsakega zakoljem.«
»Poslušaj! Pri kapelici svetega Janeza pod Novim Trgom, tam, kamor pada senca kapelice, ko solnce vzide, je v kotičku shranjen denar, ki smo ga z Jožkom Smašem, z Lusciki Jas-kravimi. z Jožkom in Staškom in s tvojim dedom po očetu, Marcinom Tilko prinesli z druge strani Tater in ga tam zakopali.«
*
Proti večeru je Jakob Zih popolnoma oslabel. In je rekel ženi:
»Stara, sem pojdi!«
Žena je stopila k njemu.
»Skloni se!«
Pripognila se je, on pa jo je objel okrog ramen in jo poljubil na obe lici, ona pa njega prav tako.
»Zdrava ostani, stara!«
»Jej, jej, Kuba! Kuba!«
»Kasja!«
»Bog naj te spremi v večnost! In naj iti bo pomočnik ob zadnji uri.«
»Tebe, Kuba, pa naj sprejme v slavo nebeško! Amen!«
»In tudi tebe, Kasja! Amen!
»Amen!«
»Amen!«
Otroci, vnuki in pravnuki. že stari, sivi možje, stare, že osivele ženske.
možje v najboljših letih', cvetoče žene, nekatere z otroki pri prsih, dorasla mladina in mali, drobni otroci, so se zbrali okrog postelje starega Ziha, da jih blagoslovi. Potem je rekel: »Stopite narazen!« In je vstal brez pomoči. Tak, kakor je ležal na postelji, v krpcih (spletenih čevljih), v hlačah, s pasom, samo kamižolo je slekel, je vstal in opirajoč se ob rame in prsi tistih, ki so ga bili obstopili, je šel tresoč se počasi k oknu. Videti je bilo Rdeče Vrhove, Komine, vitovjanske gore, porastle s starimi smrekami in večnim gozdom, med njimi pa ravnino, veliko, sneženo. Rdeče solnce je žarelo na gorah kot ogenj in na nebu, ki je bilo kakor zmrzlo, je gorelo kot ogenj. Zdaj pa je rekel Zih: »Medved spi, čas je tudi za mene! Z Bogom ostanite, ve tumje in hale!«*)
Stopil je nekaj korakov ob steni, opiraje se ob njo z roko, k polici, na kateri je ležal njegov stari razbojniški "nož s krivim, koničastim rezilom in s tremi mednimi kroglicami na ročaju, Napravil je z njim tri križe po zraku in se trikrat prekrižal z njim. Potem se je pripognil in z roko opirajoč se ob stol napravil s koncem noža krog okrog sebe na tleh. Vsi so se umaknili do sten. V tem krogu je legel vznak, z rokami opiraje se ob tla. Ležal je nekaj trenutkov, zamižal, nekajkrat vzdihnil in umrl.
*
Tretjega dne so ga položili v rakev, zbito iz jelovih desk V rakev pa so mu dali pipo, kresivo, sila staro spono za košuljo in na steklo slikano razbojniško podobo, ki jo je imel sila rad v življenju.
Za rakvo ni šel sprevod, nihče ni šel za sanmi z mrtvecem, kajti cerkev je bila daleč, snega mnogo in zameti. Najstarejši sin je pletenic naložil na sani, v pletenice rakev, opasal se je s povreslom, vzel sekiro in železne vile, sedel na rakev, se prekrižal in odpeljal. Skrbno je pazil, da bi se kje konj ne ustrašil volkov in rakve ne vrgel s pletenic, da bi iz rakve kaj ne padlo, kajti dobro se je spominjal, kar je večkrat rekel rajnki oče: »Ako voziš mrtveca, pazi, da ne izgubiš tega, kar je imel rajnki rad v življenju: pipo, tobak, spono, ali pa kako podobo, kar je bilo
*) Strmo skalovje in gorske planote. — Op. prev.
položeno v rakev — če ne ti bo dal! Na oblak bo stopil in polje potolkel s točo. Rajši se vrni! Moraš tako! Naj ima tam vse tisto!«
Tako je umrl in tako so Jakoba Ziba iz Vitova peljali k pogrebu.
Iz poljščine preložil Al. B:
Iz korespondence
Zadnji otrok Vanička
(L. 1895. je umrl Levu N. Tolstemaj, ki je bil takrat že star 67 let, najmlajši otrok, šestletni Vanja kot žrtev škrlatinke. Bil je očetov in materin ljubljenec. V naslednjem pismu opisuje žena Tolstega svoji sestri smrt ljubljenega Vaničke.)
. . . Tanja, preživela sem Vaničkovo smrt. Ko se zjutraj po kratkem, bolestnem spanju predramim, me prime groza. Zavpijem od strahu, začenjam ga klicati, zdi se mi, da je pri meni, da čujem njegov glas in ga objemam. Ta moja nemoč pred praznoto je pravi pekel .. . V hiši vlada smrtna tišina. Aleksandro1) je žalost tako zlomila, da ne zapusti svoje sobe. Samo joka in me zre z velikimi preplašenimi očmi. Starejše hčerke šo dajale temu otroku * vso materinsko ljubezen, ki ie skrita v njih. Ta mali Vanja je imel v sebi neskončne zaklade ljubezni. Vsakogar je oboževal. Vsi smo bili deležni njegove nežnosti, zato je vsakdo z njim kaj izgubil. Lev, starejši2) je ves zlezel vase, hodi mrk po hiši, z objokanimi očmi. Očividno je tudi njemu ugasnil zadnji žarek, ki mu je svetil v starosti. Tri dni po smrti sem ga našla, kako sedi in joka. Rekel mi je: »Prvikrat v življenju čutim, da stojim pred tem, kar se ne da popraviti.« Bil je videti usmiljenja vreden in strašen . . . Tudi njega je zlomilo. Fantje so prišli. Ilja prav tistega dne. Njegovo sočutje, njegove solze', njegova dobrota — vse to me je silno pretreslo. Sergej je prispel na dan pogreba . . . Samo ubogi Lev — pač njegova sreča — je bil ves čas odsoten. Nahaja se v sanatoriju dr. Ogra-noviča, tri ure z vlakom odtod. Sam Bog ga je bil poslal ob pravem času proč, da mu je prizanesel to žalost.
. . . Bilo je v torek zvečer, 21. svečana. Maša mu je čitala »Kažnjenčevo hči«, povest, ki jo je Vera Tolstoj priredila po Dickensovih »Great Exp c-
') Hči Leva Tolstega.
s) Sam Tolstoa, oče rajnkega Vaničke. Lev mlajši je bil sin.
Leva N. Tolstega
tations«.. Ko je Vanička prišel k meni, da bi mi bil želel dober večer, sem ga vpraševala o tej-povesti. On pa me je žalostno gledal in je rekel: »Ne govori o tem, mama, preveč žalostno je. Estel-la se ni omožila s Pipom.« Hotela sem ga razvedriti. Tedaj pa opazim, da je zelo čuden v obraz. Rekla sem mu, da naj pojde spat. Lotevalo se ga je močno zdehanje. Solznih oči mi je dejal:, »Mama, mama, glej, nekaj se bo zgo~ dilo.« Imel je vročino: štirideset stopinj. Tožil je o bolečinah, v notranjosti mu je bilo silno slabo. Ob treh zjutraj je prišel k sebi. me pogledal in dejali »Mama, draga, oprosti, da so te zbudiliL« — »Ljubček moj, saj sem že spala; vrstimo se ob tvoji postelji.« — »Ah, kdo pa je zdajle na vrsti? Tanja?« — »Ne, Maša.« — »Dobro, pa jo pokliči in pojdi spat.« Objel me je in stisnil na vso moč k sebi; njegove roke so se me oklenile z neizmerno nežnostjo. Vprašala sem ga: »Kje te boli?« — »Nikjer.« — »Kaj ti je torej? Ali te je strah?« — »Da, strah me je.« Poslej ni več prišel k zavesti. V sredo je ves dan gorel v vročini: imel je do dva in štirideset stopinj. Zdaj pa zdaj je zaječal. Nič mu ni pomagalo. Dihal je čedalje težje. Noge in roke so postarale hladne. Zaprl je oči in zaspal. Bilo je tri in dvajsetega svečana ob enajstih ponoči. Pri njem je bila Maša, Leonova sestra Mašenka, ki je nenehoma molila in ga blagoslavljala, ter služkinja. Nihče drugi. Tanja ni zmogla toliko moči, da bi bila ostala ob postelji. Jaz in Lev sva se zatekla v drugo sobo. vsa onemela od obupa.
. . . Poslali so nam toliko vencev, cvetja in šopkov, da se je soba videla kakor vrt. Nihče ni mislil na nevarnost okuženja. Vse nas je tako tesno zbližala in spojila ljubezen do izgubljenega otroka, da kar nismo mogli narazen. Moja svakinja Mašenka ie delila z nami vro bolest in žalost. Tretjega dne, dne 25., so bile molitve. Zaprli so vat sv in opoldan so oče, sinovi in Poši Bir-jukov dvignili krsto ter jo prenesli na.
velike sani s štirimi sedeži. Rakev in sani so do vrha pokrili venci in cvetlice. Lev in jaz sva sedla drug nasproti drugemu in sani so se počasi spustile na pot. Na pokopališču se je zbralo mnogo ljudi. Tega dne ni bilo vetra in tudi mraz ni pritiskal. Pot, po hoji smo se vozili, je spominjala Leva prvih dni nujine ljubezni, ko je zahajal na Po-krovskoie. Bil je globoko ganjen, jokal
Z njim je izginil cel otroški svet, očarljiv, poln neke čudne radosti. Nikdar več ne bom imela otroka, ki usmerja prve korake v svet, minuli so časi otroških usmevov, iger, božičnih drevesc in velikonočnih- virhov. minuli so časi drsanja, proč je zlata doba prvih obhajil. — vse to. kar mi je skoraj od mladosti izpolnjevalo življenje, je zame za vekomaj končano . . .
LEV TOLSTOJ IN ZENA SOFIJA
fc in me tolažil z nežnimi besedami... On in sinovi so ponesli rakev k grobu. Vsi so jokali, ko so videli že ostarelega očeta, kako se pogreza od bolesti. In zares, Tanja, ali naj se nama zdi naravno, da sva morala že sivolasa izgubiti s tem otrokom vso luč, ki bi nama še svetila v bodočnosti?
Nič se ne spominjam, kako "so ga spustili v grob in zasuli z zemljo. Nenadoma sem občutila, da je treba iti. Ugledala sem Leva, ki me je stiskal k sebi. Nekdo mi je skušal skriti grob, drugi me je podpiral. Oni vrvi je bil llja. Tudi on je do nemoči tokal. Lev mi je rekel jokaje: »Sanjaril sem, da bo Vanička nekoč nadaljeval delo, ki sem ga jaz započel . . .« Pogled nanj je bil zame še bolestnejši od moje lastne žalosti.
Vanička in jaz svet si bila tako zelo dobra; zvečer se kar ni mozel ločit' od mene. Ko sva skuoai zniolilj večerno molitev, me je prekrižal in rekel: * Močno me objemi, položi svojo glavo na mojo, da bom zaspal ob tvojem dihu.«
Pismo hčerki, ki bi se rada omožila
(Tolstoj, ki Je v svojih najslavnejših novelah in romanih ustvaril tolako nežnih ženskih figur in povzdignil blaigo čuvstveno ljubezen nad strastno, spolno razmerje, je »ipo svoj ©m drugem rojstvu« (t. j. po 1. 1880) iizpremenil nazore o ljubezina m jo popolnoma obsodil (g'lej povest »Kreutzerjeva senata«) Celo nasproti Iastmi hčeri ni hotel popustiti; ostal je neizprosen v svoji moralni strogosti in resnobi.)
14. oktobra 1897.
Prejel sem Tvoje pismo, draga Tanja, in Ti nikakor ne morem odgovoriti tako, kakor bi si Ti želela. Razumem, da kak pokvarjen moški najde rešitev v zakonu. Težko pa razumem, da se podaja »dans cette galere*l) mlado, čistg dekle. Če bi bil jaz mlada deklica, se ne bi bil za nič na svetu omožil. Kar se tiče zaljubljei:osti — jaz vem, kaj je to, to se pravi: vem, da je to čuv-
') Francoslko v izvirniku, »na to galejo«.
stvo daleč od tega, da bi bilo lepo, vzvišeno in poetično, narobe — je zelo slabo in bolezensko čuvstvo — tej zaljubljenosti ne bi bil jaz na Tvojem mestu odpiral vrat. Nji bi se bil prav tako previdno in skrbno izognil, da se ne bi okužil s to boleznijo, kakor se izogibamo znatno manj nevarnim boleznim: davi-ci legarju ali škrlatinki. V tem trenutku se vidi, da brez nje ni življenja. Takisto je tudi s piianci in kadilci. Sto-prav tedaj, ko se osvobodijo iz svojega suženjstva, vidijo pravo življenje. Ti še nisi živela v taki opojnosti in se Ti zdi, da ni tako. In vendar mora biti tako.
Ko sem Ti povedal to — skoraj brez upanja, da mi boš verjela in izpremenila način svojega življenja ter se počasi odvadila temu morfiju, s čimer bi preprečila v naprej nadaljnje bolezni, naj Ti povem še to, kako zrem na stanje, v katerem se ta hip nahajaš.
Stric Sergej mi je pripovedoval, da je nekega dne — jaz nisem bil takrat tamkaj — šel z našim bratom Nikolajem in z drugimi, manj znanimi osebami k ciganom. In kadarkoli je preveč oil pri ciganih, je jel plesati, a slabo plesati; poskakoval je z eno nogo in delal z roko konvulzivne kretnje, ki bi imele biti objestne, a so mu pristojale prav tako malo kot kravi sedlo. On — modrec, ki je bil vedno resen in skromen in še grd povrhu, se je nenadoma vedel prav smešno. In vsi so se smejali in so se delali, kakor da ima prav. Bilo pa ga je grozno pogledati.
Nu, tudi tistega dne je kazal Nikolaj veselje za ples. Sergej in Vasilij Perfi-lijev sta ga prosila, naj nikar ne pleše, ali mož ni popustil in je sede na stolcu delal nesovisle in nespodobne kretnje. Dolgo časa so ga zaman prosili. Ko pa so videli, da je tako pijan, da so bili vsi opomini odveč, je dejal Sergej preprosto, z žalostnim, zbitim glasom: »Pleši!« Vzdihnil je in spustil glavo, da mu ne bi bilo treba gledati te sramote in škandala, ki je utegnil biti za pijanca (in samo v pijanskem stanju) lep, vesel in prijeten.
Tako torej gledam na Tvojo željo. Edino, kar Ti lahko rečem, je to: Pleši! Tolažim se z mislijo, da boš potem, ko se boš izplesala, spet taka kot si bila in kot moraš biti v svojem normalnem stanju. Pleši! Če ne moreš drugače, je to edino, kar Ti lahko rečem.
Vendar ne morem zatisniti oči pred dejstvom, da se nahajaš v neodgovor-
nem stanju, kar mi je Tvoje pismo znova, potrdilo.
Ne razumem, kaj zanimivega in važnega bi utegnilo biti za Te v tem, če vajin sestanek traja eno uro več. Kot edino pojasnilo — prav za prav tu sploh ni pojasnila — mi navajaš, češ, da Te že sama misel na njegovo pismo vznemirja. Po tem sem lahko še bolj siguren, da si popolnoma zamračena in obsedena.
Razumel bi zadevo, če bi si bila oseba s tri in tridesetimi leti izbrala dobrega, poštenega, ne neumnega moža in bi po mirnem prevdarku združila svojo usodo z njegovo. V tem primeru pa ne bi polagal nikake važnosti na uro odvišnega sestanka niti bi pri nji kaj pomenil trenutek, ko bo prejela njegovo pismo, zakaj ne trajanje sestanka rnti pismo ne bi imelo zanjo nobene posebne važnosti.
Če pa se kje pojavlja tako vznemirjenje, tedaj to pomeni, da sloni na sugestiji, ki je bolezensko stanje. In v bolezenskem duševnem stanju ne sme človek odločevati o svoji usodi, ne sme se zakleniti v sobo in vreči ključa skozi okno.
Nikolaj se je moral v takem stanju vrniti domov, se vleči in se iztrezntti, ne da bi bil plesal. Če pa to ni bilo mogoče, je preostalo samo še eno, da so mu namreč žalostno rekli: pleši!
Tako torej mislim o Tvojih naklepih.
Ali jih boš izvršila ali ne, — jaz ne morem Tebi nasproti ničesar izpreme-niti. Tudi nasproti M. S.2) ne bom nič izpreminjal, nu, on bo toliko na boljšem, da mi bo po Tebi postal bližji. To je vse. Objemam Tebe, Mašo in Koljo.
Pismo nekemu dečku
Svetujem ti, dragi deček, da se učiš na vso moč vse življenje od današnje* ga dneva pa do smrti, da bi postal čim boljši napram vsem: pestunji, očetu, mamici, bratom, hišniku, vsem, ki prh deš z njimi skupaj. To ni posebno lahko. Tega se je treba učiti prav ta* ko, kakor se učimo čitati, pisati, igrati na gosli ali glasovir. Razlika je le v tem da si lahko prilastiš vsako izmed omenjenih umetnosti in, ko jo znaš, je trud končan, — a znanost, o kateri g o* vorim, je neskončna. Zato pa nnhena znanost ne nudi toliko radosti kakor ta. Čim več se učiš, vedno bolj vesel
J) Tanjinem zaročencu. '
postajaš in vsi naokrog te imajo ved« i o rajši. Stori tako, prosim te. Sporni: ijaj se vsak trenutek, da moraš biti iober.
1909, 23. marca.
Pismo društvu »Slavija«
Dragi bratje!
iVaše pismo me je globoko ganilo. \z vse duše bi si želel biti vsaj v naj«
manjši stopnji tak, za kakršnega me imate.
Ne morem, da ne bi verjel v izret den pomen slovanstva za zedinjenje ne le kristjanov, temveč vseh ljudi, kakor je izvrstno izrazil to misel Kol* la r.
Hvala za darilo.
Lev TolstoJ,
Jasna poljana, 1909, junij.
O O o
TEHNIKA
železniški predor pod morjem - Največji most na svetu
Železniška zveza med Evropo in Afriko
Evropa, Azija in Afrika so bile spo* četka neločljiva celota, dokler ni slav« ni Lesseps s Sueškim prekopom ločil Afrike od ostalih dveh kontinentov. IVse pa kaže, da bodo v nekaj letih zopet spojili kontinente, in sicer z gibraltarsko železnico, ki bo stekla s Pirenejskega polotoka pod Gibraltar« sko morsko ožino v Afriko — v špan« ski Maroko.
Ta železnica ni kakšen «triumf mo> derne tehnike®, ali pa nemara kakšna Kellermannova utopija kakor tunel pod Oceanom. Ne, nič takšnega. Če« tudi ni baš igrača prebiti tunel 400 m globoko pod morjem, bo vendar gibr« altarski predor — če ga bodo res zgra« dili — poprej triumf in zmaga zdrave« ga razuma nad bolno imperijalistično politiko nego triumf tehnike nad pri« rodo.
Človek bi si mislil takole: Simplon« ski predor je dolg 20 km; zgradili so 'ga že pred vojno. Od tedaj je tehnika silno napredovala in je danes lahko kos še vse težjim nalogam kot takrat. Če ne primanjkuje denarja, se v da« našnjih časih lahko zgradi že ne vem kako dolg tunel brez posebnih težkoč. Zdi se, da tale premislek drži čisto točno. In vendar ni tako. Ko bi držal, tedaj bi imeli že zdavnaj tunel pod Rokavskim prelivom, med Francijo in Anglijo. O tem kanalskem tunelu že desetletja pišejo in debatirajo. Imajo že celo vrsto načrtov, vendar pa ni«
so nobenega izvršili in ga v dogled« nem času tudi ne bodo, čeprav bi ta ali oni načrt tehnika pred desetimi leti prav tako lahko zmagala kakor da« nes. Je že tako: nazadnje pridejo ved« no Angleži in tako ali tako «dokaže« jo», da predor pod Rokavskim preli« vom ne bi bil dobičkanosen. Seveda lahko vsakdo kmalu spozna, da so ti angleški «dokazi» privlečeni za lase, zakaj takšnega osebnega in tovornega prometa kot je čez Kanal, ni nikjer drugje na svetu. Če so danes zračne proge na svetu dobičkanosne, tedaj velja to sigurno za progo Pariz—Lon« don, kjer so letala vedno popolnoma zasedena. Potreba po brzih zvezah med tema dvema metropolama je ogromna in bi se železniška zveza pod Kanalom bogato izplačala. Pa vendar je še danes ni in je tudi tako kmalu ne bo.
Resnica je namreč ta, da Angleži ne marajo, da bi se jim mogel kdo pri« bližati drugače kot po morju. Angleži se vedno najboljše počutijo takrat, če imajo okoli sebe dovolj na široko vo* de. Prav gotovo ne brez vzroka.
Pri takih velikih načrtih mednarod« nega značaja ima politik vselej prvo besedo. Za njim šele pride gospodar in nazadnje tehnik. Tako je bilo spo« četka in tako bo še dolgo. Brez tega vrstnega reda danes še ne bi imeli dveh največjih zgradb moderne dobe Sueškega in Panamskega prekopa.
Kakor s kanalskim tunelom, tako tudi s tunelom pod Gibraltarskim pre« livom.. Načrte zanj je izdelal španskf
Inženjer Ibanez de Ibero že pred dvaj« Betimi leti. In skoro gotovo je, da leta 1914. tunela ne bi bilo nič težje gra« diti, kakor danes. Samo politični po« ložaj se je toliko zasukal, da je gradi« tev sedaj bolj varna nego pred vojno. Španski in francoski Maroko sta «osvo» bojena« in gospodarsko življenje se tam dokaj naglo in prav nadebudno razvija. Promet med Francijo, Španijo in njihovimi afriškimi kolonijami je čedalje večji in zahteva vedno večje brzine. Mimo teh okoliščin pa pospe« šuje načrt gibraltarskega tunela tudi južna Amerika. Ta je postala po vojni glavno zatočišče evropskih izseljen« cev, ki se v velikanskem številu iz« seljujejo v tamkajšnje države. Trgovi« na med njo in Evropo je zelo oživela in vse to zahteva naglih in udobnih zvez. Ladje plovejo prepočasi, želez« niča je mnogo hitrejša, zato gre za to, da zgrade železnice, s katerimi bi se čim bolj približali južni Ameriki.
Načrt je ta«le: Skozi gibraltarski tunel bi se spojile evropske železnice s severnoafriškimi. Od tod bi peljala velika transsaharska železnica do Tim« buktuja, kjer bi se odcepila do prista« niškega mesta Dakarja na zapadni afriški obali. Od Dakarja je v velika pristanišča južne Amerike s parnikom ali letalom več kot polovico krajša pot nego naravnost iz evropskih pri« stanišč. S transsaharsko železnico se Francozi prav resno ukvarjajo in zdi se, da jo bodo začeli kaj kmalu gra« diti. Z njo šele bo dobil gibraltarski tunel svoj pravi pomen kot zvezni člen v najhitrejši prometni žili med Evropo in južno Ameriko.
Na najožjem kraju je Gibraltarski preliv širok samo 14 km. Ali železnica ga ne bo premostila na tem kraju ka« kor bi človek mislil, zakaj morje je tukaj globoko čez 1000 m in takih vi« Šinskih razlik na tako kratki progi že« leznica ne more premagati. Pomisliti je treba, da železnica ne zapelje v tu« nel šele tik na bregu; tu mora biti že globoko pod morskim dnom in do te gloSine lahko pripelie.samo po polož« nih privoznih tunelih, ki jih je treba zvrtati daleč v celino. Nekaj km od obrežja se že prične tunel, ki narahlo pada proti morju, tako dc je na sa« mem obrežju že več deset metrov pod morskim dnom uvrtan globoko nod peščenimi plastmi v živo skalo. Čim globočje je morje, tem globlje se mo« ra zavrtati tudi tunel; privozna tunela
na obeK bregovih postajata tako Se* dalje daljša in dražja. Skrajšati bi se ju dalo, če bi padala bolj strmo k mor« ju. V tem primeru pa bi bilo treba močnejših lokomotiv, ki požro več električne energije in tako za trajno podraže vožnje po iunelu.
Oceanografska merjenja so pokaza« la, da je morje nekaj 10 km zahodno od najožjega mesta precej plitvejše. Največja globina je okoli 400 m. Seve« da so se rajši odločili za prehod na tem mestu. Tunel bi se začel 15 km se« verozahodno od mesta Tarife na Špan« skem. Potekal bi v ravni črti do afriške obale, kjer bi se preril pod mestom Tangerjem in bi devet in pol kilometrov od tod prišel spet na po« vršje. Dolg b bil v celem 48 km, od tega bi šlo 32 km na podmorski tunel, drugo pa na privozna tunela v Španiji in v Afriki. Največja morska globina, s katero je treba tukaj računati, je 360 m. tako da bi bil tunel na najglob« jem mestu 440 m pod vodno gladino.
Ta načrt pa ni edini. -Izmerili so še neki drug tunel, ki pa bi bil poldrugi« krat daljši od prvega. Začel bi se pri rtiču Trafalgar in bi v pohlevnem lo« ku tek.l pod tangerskim zalivom na afriško obalo. Ta tunel bi bil v celem dolg 75 km in od tega bi ga bilo 53 ppd vodo. Na prvi mah se čudno sliši, da ta načrt resno tekmuje s prvim, ven« dar pa je to čisto umljivo, če upošteva« mo, da je morje na tej progi skoro za 100 m plitvejše in da bi lahko s to globino prihranili tudi pri tunelu, ki bi bil zaradi tega cenejši v obratu, kljub temu, da bi bil daljši. Do danes se še niso odločili ne za en ne za drugi načrt; začelo se je pač tisto običajno dolgotrajno cincanje, ki ga tudi pri nas dovolj poznamo.
Kadar se bo tunel gradil, se bo de« lalo tako, da bodo najprvo zvrtali po« možen rov od enega kraja do drugega. Ta bo ime1 tri metre v premeru. Za tem bodo vzporedno z njim prebili oba glavna tunela, v katerih bo tekla železnica, ki bo dvotirna. Pomožni rov bo pozneje služil za zračenje obeh že« lezniških tunelov in pa za zasilni hod« nik za paznike ter za potnike, ki bi bili v priiperu kakšne železniške nesreče primorani, da se peš rešijo iz tunela.
Prav zanimivo je, kako so si zamisli« li izvažanje razstreljenih kamenin iz tunela. Navadno te naložijo na vo» zičke in jih odpeljejo na prosto. Tu« kaj pa bi šlo to mnogo prepočasi, ker
je tunel zelo dolg. Pomagali si bodo tako, da bodo kamenje kar v rovih na drobno zmleli, dobljeni pesek pa po« mešali z vodo in ga skozi centrifu« galne črpalke po širokih ceveh splavili iz tunela.
Preračunali so, da bo delo trajalo 5 ali 6 let in da bo za vsa dela treba odšteti 3 in pol milijarde dinarjev. Pogon v tunelu bo seveda električen in sta v proračun všteti že tudi veliki električni centrali, ki bosta proizvajali potrebno energijo. Vlaki bodo prevo« žili tunel v pol ure, oziroma v tričetrt ure, če se bo gradil daljši tunel, V
obeh smereh bi jih lahko vozilo po 120 na dan. 120.000 ton tovorov bi si dnevno lahko izmenjali Evropa in Af« rika. To je precej in vprašanje je, ali bo Angležem v Gibraltarju prav, da bi se jim tako velike množine blaga od nosom, brez njihove kontrole, vtis otapile z enega kontinenta na druge« 'ga, zlasti še v času kakšnih zaplctlja« jev ali v primeru vojne. Tudi Italijani niso gibraltarskemu tunelu prav nič naklonjeni, ker bi ta precej oškodoval njihovo počasno paroplovbo v južno Ameriko. Ti gospodje bodo seveda eadnji izpregovorili, ali sc bo Gibral« tarski tunel gradil ali se ne bo.
Most čez Hudson v New Yorku
Največji most na svetu grade čez reko Hudson v Newyorku. Most bo visel med dvema ogromnima stolpoma, ki sta oddaljena 1067 m drug od dru« gega. Vezal bo polotok Manhatan, ki je srce Newyorka in desni breg reke Hudson, kjer se nahajajo nekatera predmestja z blizu 2 milijona prebival« cev. Doslej so vzdrževali promet čez Hudson samo brodovi, a železniške proge so speljane po tunelih, globoko pod reko. V najnovejšem času so zgradili takšen podvodni tunel tudi za
MOST ČEZ HUDSON
osebni promet za pešce in avtomobilel Ali vse to še ne zadošča; vsi tuneli ne zmorejo več. ogromnega prometa, ki polje med temi milijonskimi naselbi« nami.
Že sedaj je Newyork slaven po svo« jih visečih mostovih, ki nimajo pri« mere na vsem svetu. Štirje taki kolosi se popenjajo iz Newyorka čez Vzhod« no reko (East river) na otok Brooklin, ki je najobsežnejše predmestje ame« riške metropole. Ti mostovi imajo od 500—600 m razpetine, so torej precej manjši od hudsonskega orjaka, ki bo premostil reko na najožjem kraju, to je tam, kjer je široka samo 945 m.
Most bo razpet toliko nad vodo, da bodo pod njim lahko vozili tudi naj« večji parniki. Zaradi tega bo treba do mostu zgraditi velikanske položne pri« voze, ki bodo segali daleč v osrčje me« sta. Na newyorški strani n. pr. bo moral privoz premostiti široko obalno pro« menado »Riverside Drive«, preden do« 6eže most, ki je 65 m visok nad vodo.
Oba stolpa, med katerima bo visel most, sta visoka po 196 m. Napravlje« na sta iz jeklenega predalčja, prevle« čena z betonom in obrobljena z reza« nim kamnom. Od enega stolpa do dru gega bodo napeti štirje kabli iz jekle« ne žice. Ti kabli merijo v premeru 1 m
In so najmočnejši na svetu. Zasidrani. bodo na desnem bregu v skalovju, na newyorški strani pa, kjer je peščen svet jih bodo vzidali v betonska sidra napravljena iz 115 tisoč kubičnih me« trov betona. Na kablih šele bo viselo mostišče, ki bo 32 m široko in 12 m visoko ter bo imelo 2 nadstropji. V. gornjem bosta dva hodnika za pešce, 2 cesti za brza in ena cesta za počasna vozila. V spodnjem nadstropju pa so projektirana štiri tirišča za mestno letnico. Celo mostišče bo tehtalo 90 tisoč ton.
Na. velikanske težave so naleteli pri gradnji temeljev za nosilna stolpa. Bre«
gova Hudsona sta namreč na tem me« stu peščena in morali so kopati skoro 14 m pod vodno gladino, dokler niso zadeli na trdno živo skalo.
Most bo dovršen 1. 1932. in bo veljal okroglo 3 milijarde dinarjev. Zanj bo« do porabili 360 tisoč kubičnih metrov betona, 60 tisoč c. m rezanega kamna in 130 tisoč ton železja in jekla. Mimo tega bo treba premetati še 300 tisoč c. m zemlje. Kaj takšnega si more pri« voščiti pač samo Newyork, ki z vsemi predmestji vred šteje nad 8 milijonov prebivalcev.
Računajo, da bo most amortiziran že 1. 1954. in da bo že prvo leto vozilo
čezenj pol milijona avtobusov ta 10 milijonov drugih vozil, ki bodo v celo« ti prepeljali kakšnih 20 milijonov ljudi.
Prosvitljert človek je tisti, ki pozna svojo življensko nalogo in se trudi, da bi jo po svojih močeh izpolnil.
Učenjak je tisti, ki veliko zna iz knjig. Izobraženec je tisti, ki si pri7a« sti vse v njegovi dobi najbolj razšir* jene metode in znanosti.
Nič ni slabšega od hlinjene dobro« te. Hlinjena dobrota je bolj ogabna nego odkritosrčna zloba.
'L. N. TOLSTOJ.
TUNEL POD MORJEM (K članku na str. 2TO)
Tolstoj in
Ne mislimo razpravljati o prevajanju spisov Leva N. Tolstega v slovenščino: kedaj smo dobili prve prevode, kje so izšli, kakšni so po slovstveni vred-, nosti, kdo je prevajalec itd., niti naštevati vsega, kar se je v našem jeziku pisalo o velikem ruskem pisatelju in učitelju. Opozorili bomo samo na dva slučaja, ko je Lev Tolstoj stopil v neposredne stike s Slovenci. Bil je že dolgo na višku slave in se bližal osemdesetim letom starosti, ko sta ga obiskala na Jasni poljani dva Slovenca in sicer Bogumil Vošnjak in Radivoj Peterlin-Petruška. Oba sta bila pri njem 1. 1904. Prvi nam je ohranil opis tega obiska v svoji zanimivi knjigi »Na razsvitu« (Ljubljana 1906, prvotno pa v »Slovanu«), drugi pa je poročal v »Ljubljanskem Zvonu« 1. 1905. Medtem ko je Vošnjak potoval po Rusiji kot mlad inteligent, kS ga silno zanimajo socialni in kulturni problemi in se je napotil v Jasno poljano z namenom, da govori s Tolstim »o stvareh, ki so mi na srou in ki se mi dozdevajo važne« (str. 247 citirane knjige), se je oglasil Petruška na Jasni poljani kot popot-nik-poet, da vidi velikega vzornika in — če mogoče — izpregovori z njim kako besedo, ne da bi bil imel pri tem
kak določen namen.
★ "
Zaradi tega ie v prvi vrsti zanimiv razgovor dr. B. Vošnjaka z Levom Tolstim. Naš ruski popotnik je potoval " po Rusiji — kakor vse kaže — precej po gosposko in z raznimi priporočili, zato je tudi njegov prihod na Jasno poljano nekam samozavesten in gosposki. V Tuli si je najel izvoščka, ki ga je lepo pelial na oddaljeno Jasno poljano. To vožnjo nam opisuje prijetno kram-liaioee in pravi: »Pripeljal sem se do železne ograie fa do vhoda v čisto rusko dvorjansko »usadbo«. Vrat ni več, zidana stebra sta precej poškodovala veter in zima. Zalajal je pes, čoln je bil privezan ob malem jezeru na lesen kol. Zavedal sem se. da se vozim k onemu, ki je napisal »Vojno in mir« in »Ano Karenino«, k pisateliu, ki ie najslavnejši izmed vseh svojih vrstnikov, k mo-ču, ki je podoben očaku, iz čigar ust čuiejo narodi ostre, strašne obsodbe.
Vozil sem se po aleji bukev, ki vodi k nizkemu, belemu, enonadstropnemu
Slovenci
poslopju, ki pa ni nič podobno graščinam pri nas. Rusija nima visokih srednjeveških gradov in ponosnih graščin. Pred leseno verando sem izstopil, na mizi je stal samovar.«
Tako smo tedaj na Jasni poljani. Ker je Tolstoj pri delu. gre naš popotnik na izprehod. Krene v vas in stopi v kmečko izbo »nizko in ozko; v oglu ikone, ob steni lesena klop, skupno ležišče, velika peč in ob peči samovar«. Tu mu pripovedujejo kmetice, da Tolstoj ne dela več na polju kakor prej, a skoraj vsak dan prihaja v vas in se pogovarja z mužiki. — Vošnjak vidi na lastne oči, kako bedno žive mužiki »Rodbina šteje petnajst ljudi, zemlje pa ie samo ena desetina!« Kako je umel Tolstoj pisati o tem! »Zemlje je premalo!« Bilo je to jedro ruskega problema. Danes vemo, da so bili dogodki od 1. 1917 in dalje le mogočna, razbrzdana delitev zemlje, ki je bila tisočletja nepravično razdeljena . .
Naš popotnik se vrne k dvorcu, kjer vidi z bistrim očesom, da ie »gospodar slaven mož, ali za gospodarstvo se gotovo mnogo ne zanima«. Paiic je prepuščen naravi in »vse je neprisiljeno. naravno, in priroda vzbu<a veselje k delu in filozofičnemu razmišljevanju«.
Naposled pride Tolstoj. »Bradat, upognjen starec se je bližal brzih korakov verand' in nenadoma je stal pred menoj Lev Tolstoj. Njegova postava je bila sključena, predstavlja! sem si ga višjega, kajti sredn.ie rasti je. Nosi! je .kurtko, kratko iopo iz grobega temnega sukna. opasano s preprostim pasom okoli ledij, in visoke škornje. Njegova fiziognomija ni klasično lepa: nos nI raven, ampak ploščnat in na koncu širok; njegove ustnice so nekoliko predebele. oriaško pa je njegovo visoko, lepo čelo. Belkasta dolga brada obkroža ta obraz, poln resnega človekoljubja. Čudne so njegove oči, male. mirne, al! silno svetle: včasi se vbodeio v gledalca kakor ostri konec sulice. Glava je veličastna. ker so te niegove poteze tako preproste in se odraža na njih neka trpka miloba, polna krščanske strpljivostl. Na videz so te noteze trde. prav za prav pa so silno mehke, skorai ženske. Njegov glas ni niti mehek niti trd. toda z veliko točnostjo izraža čuvstvo. ki vlada dotični trenutek v njegovi duši.«
Tako imamo pred seboj slavnega starca. Tolstoj je vzel gorjačo in del na glavo belo kapo, kakršno nosijo tu na deželi lovci. Povabil ga je na iz-prehod in med njima se je razpredel zanimiv razgovor. Vošnjak je dejal, da pripada narodu, ki ga neusmiljeno zatirajo mnogo silnejši narodi in sosedje. Tolstoj je odvrnil:
»Politična borba je po mojem mnenju nepotrebna in škodljiva, ker odvrača človeka od duševnega življenja in od stremljenja za onimi cilji, ki so skupni vsemu človeštvu.«
Tolstoj vidi rešitev v religioznosti. »Kdor veruje v Boga, veruje tudi v človeka in človeštvo.«
Razgovor preide na vprašanje, kaj vodi narode v medsebojnem življenju: sovraštvo ali ljubezen? Vošnjak navaja učenega Gobineauja, Tolstoj pa trdi, da so vsi ljudje enaki in da mora medsebojno življenje narodov prevevati ljubezen. Če je bilo dozdaj sovraštvo med njimi, ni treba, da bi bilo vedno. Vošnjak trdi, da ljudje ne morejo živeti brez države, keT bi se sicer pobili med seboj; celo v najkulturnejšem človeku je še skrita bestija, ki lahko vzdivja. Tolstoj pravi:
»Neki notranji glas, kateremu se moram pokoravati, mi pravi, da bo človeštvo živelo srečneje, ko vseh teh raznih spon ne bo več. Mnogo muži-kov - preseljencev živi v Sibiriji brez. države. Volijo si sami svoje staroste in sodnike.«
Nato preideta na naše probleme.
»Odkrito Vam moram priznati,« pravi Tolstoj, »da ne razumem vaše jezikovne borbe v Avstriji.«
»Dovolite mi, da Vam jo razjasnim s praktičnim vzgledom. Bili so med Slovenci sodniki, ki obtožencev niso razumeli, ker so bili trdi Nemci. Mnogo obtoženih je po krivem obsojenih. Ker Nemci niso hoteli priznati pravic slovenskemu jeziku pred sodiščem, je moralo mnogo ljudi trpeti po nedolžnem. Borba se ne tiče samo jezika, nego je tudi gospodarskega in kulturnega značaja. Nemci so tovarnarji in uradniki, Slovenci pa delavci, pisarji in sluge.«
»Sreča za vas, da vaši ljudje niso tovarnarji. Kot delavci žive srečneJše. Živeti je treba brez borbe, v miru. Bojeviti nacijonalizem je velika nesreča.«
»Kak svet pa dajete Slovencem, Lev Nikolajevič? Nam se godi velika krivica.«
»Ako ste trdno prepričani, da se vam godi velika krivica, potem se ravnajte po mojem načelu: Ne plačujte davkov, ne služite kot vojaki, ne udeležujte se političnega življenja, sploh ne upoštevajte več države! Ta svet sem dal tudi nekemu indijskemu bra-manu. Nu, ko boste pa vi dovoli silni, potem boste tlačili druge. Ne morem se ogrevati za politični nacijonalizem, ker vidim, da oni, ki so bili prej zatirani, pozneje sami zatirajo druge. Za zgled vam lahko navedem Madžare. Borili so se za svojo svobodo, da bi mogli pozneje tem lažje zatirati svobodo drugih.«
To je v glavnem razgovor slovenskega intelektualca s Tolstim. Kaže nam, kako dosledno je jemal Tolstoj rfvoje moralne ideje in nazore. Le če poznamo ves svetovni in življenski nazor Leva N. Tolstega v tej dobi, nam bodo umljivi sicer na videz nemogoči nasveti jasnopoljanskega učenika.
Naš popotnik je bil nato povabljen k zajtrku (po našem kosilu) in upeljan v rodbinski krog.
»Ko sem se poslavljal od Tolstega, me je prosil čisto po krščansko odpuščanja, ker je tako ostro obsojal moje mnenje. Stisnil mi je roko in rekel; »Proščajte.«
*
Petruška Je prišel na *Jasno poljano bolj slučajno, na poti iz Moskve proti Odesi. V Tuli je namreč opazil, da je bliziu Jasna poljana in je krenil tja s skromno željo, »ogledati si vsaj kraj in bivališče tega slavnega ruskega pisatelja«. Pride tja zvečer in prenoči v vasi pri kmetu Tarasu Vakanovu. Zjutraj krene h graščini in sede na klop pod »lipo revežev, kakor so jo nazvali ljudje, ker tam čakajo bedni tolaži In ih besed in pomoči od dobrega grofa«. Ko se pojavi grof Tolstoj, stopi k njemu in mu pove, kdo je in odkod. »On mi poda dobrohotno roko in reče parkrat »zdravstvujte«. Storil je to s tako prisrčnostjo in tako veselo je vpr] svoje mehke, svetlobne oči vame, da me je takoj minila vsa nerodnost in bojazljivost in sem se čutil pri njem kot pri starem znancu.«
Njun razgovor ne podaja nič posebnega. Prav takrat ie Tolstoj sestavljal svojo zbirko »Misli modrih ljudi « in pripravljal za tisk povest »Hadži Mu-rat«. Ves ton njunega razgovora je bil
OreSrr.eru dmmaS- Va mu ia Pc>i.niwSL-a
povedal, da je Jugoslovan, je Tolstoj navedel nekaj bolgarskih in srbskih listov, ki jih čita; »iz nadaljnjih njegovih besed spoznam, da mu je natančneje snano le izvenavstrijsko jugoslovan-stvo«. (Glej »Ljubljanski Zvon«, XXV. letnik, str. 495).
Zanimivo bi bilo vedeti, ali so bili Tolstemu znani prevodi njegovih del V slovenščino in koliko je poznal naše slovstvo, če ga je sploh kai poznal. Vsekakor so najboljši prevodi Tolstega izšli stoprav po njegovi smrti (Vladimir Levstik, Jos. Vidmar i. dr.).
VHOD K JASNO POLJANO

lO/ NA AFM)KE JLONC
Ko se spominjam dobrih in slabih doživljajev v Afriki, kamor sem se podal pred tri in dvajsetimi leti, se mi zdi, da so se mi najbolj zarile v spomin dogodivščine z lovov na slone. Nisem jih lovil za zabavo, marveč zato, da sem se lahko preživel. Življenje brez strehe, pustinje z raznovrstnimi živalmi — \^se to je preveč mikalo mojo nemara hudo romantično naturo; tako so mi ti dogodki ostali še najbolj v spominu.
Iskaje dobro slonovino in redke živali, sem zašel često na razne oddaljene konce pustinj in doživel marsikako pustolovščino. Prehodil sem brittsko in portugalsko ozemlje v Njasi, portugalsko Zambezijo, bivšo nemško Vzhodno Afriko, severno Rodezijo in pragozdove v Kongu.
Po mojih izkušnjah ga ni kraja v današnji Afriki, ki bi ga lahko primerjali z Iturskim pragozdom in s pokrajina-
Z lesorezi E. Justina
mi, ki leže odtod na Jugu in severovzhodu. Mislim, da se v teh ogromnih šumah dobe rekordni slonovi čekani, saj so tu cela ozemlja, kamor še ni stopila noga belega človeka. Mar ne zveni sloniemu lovcu kot najslajši obet, če povem, da so tu slonovi čekani, ki tehtajo 120 kg?!
Kaj pa, lov v gostem pragozdu je težko in nevarno početje. Ali če imaš
Na začetku 1. 1905 je Sir E. Ray Lan-kesiter, takratni ravnatelj Prirodopis-nega muzeja v Londonu, razpisal dobavo slona, ki meri 3.30 m. Koža mofa biti cela, da jo lahko nagačijo. Več afriških lovcev je odklonilo to težko nalogo. Naposled sem se odločil jaz in podpisal pogodbo, čeprav ne baš lahkega srca, zakaj zavedal sem se dobro ogromnih težkoč. Vzlic temu sem se brž
dobre živce, primerno opremo lin težko puško, se dajo mnoge težkoče premagati. Tembolj, ker v pragozdu ni pro-slule afriške vročine in že.ie, vrhu tesra lahko uloviš razne redke zveri. Na severni strani tega pragozda žive pritlikavi sloni, ki so nemara še zanimivejši od slonov, ki so jih odkrili pri Jezeru Leopolda II. in v močvirju francoskega Konga.
lotil priprav, da bi šel na lov za »očetom vseh slonov«.
Preden sem od'šel, sem dobro vedel, da ie malo slonov, Iti bi imeli 3.30 m. Na ozemlju severne Rodezije, kjer sem se takrat mudil, je sicer bilo dokaj velikanov, več nego v drugih afriških pokrajinah, saj so merili 3.15 do 3.25 m, vendar je muzej zahteval predpisano višino in je veljajlo najti eksemplar. ki
bo primeren. Ker pa sem že vzel to nalogo nase, sem odrinil iz Fort Jame-son v severni Rodeziji v spremstvu svojih običajnih spremljevalcev na lov. S seboj sem vzel razen običajnih priprav za taborenje veliko mesarskih nožev in brusov ter širi tovore soli in živeža.
V teku dveh nadaljnjih mesecev sem ustrelil več velikih slonov na portugalskem ozemlju in v Rodeziji, vendar ni noben meril 3 metre 30 cm. Zato sem že postajal razočaran in sem sklenil, da preložim taborišče v dolino reke Bua v zapadnem delu Niaskega ozemlja. Uta-boril sen se v majhni vasi na robu velikega travnika, ki je bil bujno pokrit s cvetlicami. Ker je bilo v avgustu, so bile noči in jutra jako hladna; na obrežju reke, kjer so se sloni napajali, je uprav mrazilo. Vsako jutro sem hodil v smeri rečnega toka, nadejajoč se, da najdem sledove slonov. Tako sem prišel nekega jutra prav zgodaj. Spremljal me je domačin Kamvendo. Le-ta mi je bil storil že marsikako uslugo v lovu na slone, ker je izvrstno sledil stopinje. Imel pa je to napako, da se ga je češče tako »nakresal« z domačim pivom, ki ga ie pil kar iz škafa, da v takem stanju ni bil za rabo, dasi se je sicer vedel dostojno.
Zgornji del solnčnega obroča se je pravkar dotikal obzorja, ko sva stopala po odprtem, z meglico pokritem travniku, skrbno motreč različne stopinje. ki so vodile k' reki. Takoi sem opazil, da je imel Kamvendo težko noč za seboj, vendar je kazal najboljšo voljo, da se postavi s svojimi zmožnostmi. Sumljivo naglo je hitel nekoliko pred menoj in je iskal sledov slonovih nog. Takrat je bila še gosta megla, vendar sem ga razločil, ko se je bil naglo spustil na kolena in komolce ter je začel urno lezti po tleh, upiraje pogled v neko oddaljeno reč, ki je zbog megle nisem mogel dogledati. Kamvendo je, kaj pa, vedel, da iščem posebno velikega slona, vendar mi je bilo zagonetno, čemu neki se plazi po vseh štirih po prostem travniku brez dreves, kjer bi se bil še zajec težko skril. Nekaj trenutkov sem ga zrl, kako leze v meglo; sluteč, da utegne vendarle biti vmes kaj posebnega, sem jel teči za njim. Ko sem bil blszu, sem brž opazil, zakaj se moj lovec r'azi tako počasi in onrez-no: v bližini 30—40 korakov se je videla iz megle postava velikega slona, ki se je počasi gibal in puhal iz nozdrvi
oblak belega dima. Ta nenavadni pojav je zakrivila hladna megla. Za ubogega Kamvendo pa je bilo to preveč: njegova od pijače zmedena glava je videla kdo ve kakšno pošast, zato je padel na kolena in je na videz boječe tipal pred sabo, v resnici pa je kmalu spoznal, da sva v bližini pravega pravcatega hrusta med sloni, kakor ga je redkokdaj videti; njegovo vedenje me je potem še dolgo zabavalo.
Takrat pa sem — venomer zroč na slona-velikana — preizkusil smer vetra in se pripravil na strel. S;on se je očividno že napil vode; zdaj je trga! z rilcem cele. šope trave in si jih nosil v gobec, potem ko je bil nekajkrat tlesknil s travo ob čelo, da je strese) prst s koreninic.
Nekaj minut sem ga gledal, uživajoč v njegovih zares orjaških obrisih, nato pa sem se približal s svojo dvocevko na pet in dvajset korakov ter izstrelil na obe cevi v smeri k njegovi levi Io-patki. Slon se je začudo nagloma znašel v novem položaju in je urno izginil v bližnjem gozdu, še preden sem mogel tretjič ustreliti.
Kamvendo, ki se je jel v svežem jutranjem zraku malce trezniti. in jaz nisva bila lena: jadrno sva se bila spustila za plenom. Ker je ogenj sežgal na daleč razno dračje po gozdnih tleh, ni bilo težko slediti slonovih korakov, čeprav so se sledovi često križali s sledovi drugega slona ter je bilo treba napeto paziti. Če sva bila malce zgrešila pravo sled, sva se morala takoj vrniti. Preplašeni slon je pirevalil precej poti; nekaj kilometrov je kri tu in tam ozna-.čevala njegovo pot.
Hodila sva od solnčnega vzhoda. Sredi dopoldneva sva prispela v gosto šumo, kjer se nama je po hudi vročini kaj prilegla hladna senca. Tu sva najprej malo poiužinala in si odpočila. Pravkar sem zadremal, kar me predrami glasen vzklik: »Ndževo, Bvana« (»Slon, gospod!«).
Lovcem slonov sta ti besedi kakor konju pok z bičem: v hipu sem bil pokonci in sem poslušal ali kje prasketajo veje, kakor je bil trenutek preje slišal Kamvendo.
In res še je čulo, kako se giblje trava in listje — prihajal je slon vse bližje in bližje. Ker je pihal veter proti nama, sva lahko ostala na mestu, skrita za gosto grmovje. Ko sva malce odgrnila veje. sva ugledala v bližini ogromnega hrusta, v katerem sem Sipoznal najinega
Jutranjega znanca. Z njim je šel znatno manjši slon.
Velikan je korakal počasi; ko se je bil ustavil kakih dvajset korakov blizu pod velikim drevesom, sem -lahko dobro razločil dve progi sesedle krvi — posledico mojega strela v lopatko. Ker pa ie zdaj stal z glavo nasproti meni, je veljalo hiteti. Oprl sem se s puško ob sosednje direvo, natanko nameril in sprožil. Hrust se je zvalil na tla kakor vol, ki ga udariš s sekiro, zakaj zadel sem ga naravnost v možgane. Ko sem stopil k njemu, sem lahko brez merjenja že s samim pogledom ugotovil, da sem naposled vendarle pobil »očeta vseh slonov«, kakor sem ga iskal. Njegova čekana, čeprav silna in zaoblena, pa sta me razočarala, ker sta bila skrhana in je vsak tehtal komaj nekaj čez 18 kg.
V danih okoliščinah je bil to zame vrlo srečen trenutek. Vrnil sem se v taborišče, zakaj pravo delo me je šele čakalo: za prepariranje slonove kože v enem kosu so komaj zadostovale moje moči in moči mojega osobja.
Ob solnčnem zatonu sem prispel k šotorom, vendar sem se lahko šele naslednje jutro vrnil k truplu. Z menoj je prišla skoraj polovica okoliških prebivalcev, ki sem jih bil zvabil tako, da sem jim obljubil za plačilo slonovo meso.
Ko sem se utaboril na novem mestu, sem dognal, da je najbližja voda oddaljena nekaj kilometrov. Zato sva se domenila z vaškim poglavarjem, da mi bo vsak dan pet in dvajset žensk — vsaka z veliko lončeno posodo — prinašalo neizogibno vodo. Nato sem velel nekaterim možem, ki so se spoznali v posel, da naj začnejo snemati kožo, medtem ko so morali drugi na prisojnem mestu očistiti zemljo trave in grmičevja ter napraviti nizko ogrodje, na katerem naj bi se sušila koža, ko jo bomo lahko nategnili.
Slon je bil visok 3.45 m in je meril v obsegu 5.35 m, dolg pa je bil 9.15 m. Samo uho ie imelo premer 1.42 m. Velikanu smo oprezno slekli kožo, delo, ki nikakor ni bilo lahko; zlasti glava je delala hude preglavice. Drugega dne. ko je bil zgornji del kože že slečen in se je razgalil pred nami ogromen drob, smo morali odstraniti želodec, meso, nožne kosti in rebra, da smo lahko truplo obrnili. Saj je velikan tehtal več ko 6 ton in ga nismo mogli poljubno obračati. Vsi navzoči so bili vpreženi v to
delo. Ljudje so gomazeli kakor mravlje okoli mrhovine. Meso je namreč zvabilo k delu več sto črncev, ki so proti svoji navadi tako pridno slikali nože in sekire, da je postalo že nevarno za posameznika. Sredi tega nepopisnega vrvenja je nenadoma nekaj počilo in bruhnilo v zrak, kakor če lokomotiva izpusti paro: napihnjeni želodec je počil pod noži in plini so udarili s tako silo na dan, da so vrgli kvišku, vso želodčevo vsebino s krvjo vred, kar je moje črnce obilno poškropilo. Ob solnčnem zatonu je bilo truplo obrnjeno na drugo stran in pripravljeno, da mu tudi s te strani snamemo kožo. Naslednjega dne sem lahko zadovoljno gledal kožo, ki smo jo obesili na ogrodje. Zdaj je bilo treba obrati še preostalo meso in kosti, zlasti na glavi, ki je zahtevala posebno skrb. Hkrati smo kožo konzervirali tako, da smo jo dobro nasolili in pomazali še z drugimi kemičnimi pripomočki.
Pod vročim solncem se je dokaj naglo sušila; čez teden dni se je bila že za polovico skrčila in smo jo lahko zavili ter položili v nalašč za to priprav« ljeno skrinjo ter jo prepeljali v Fort Ja-meson. Prenos ni bil lehak. Po nekod smo morali v ta namen posebej pripraviti cesto. Štirideset mojih najboljših nosačev je bilo zaposlenih pri prenosu. Ko smo dospeli tja, je bila koža že toliko suha, da bi jo bili lahko prepeljali na obrežje, vendar sem jo iz previdnosti oblil s 251 ricinovega olja, da ji ne bi prišli blizu razni škodljivci, nato sem jo dal sešiti v dokončen ovoj.
Pa tudi to še ni bilo zadnje, zakaj nenadoma ni edina transportna družba v tem kraju dobila nosačev za to pošilja-tev ter se je celo uradno dognalo, da je pretežka za prenos. Precej časa je le« žala na poti blizu mesta, dokler se Ače-vi po posredovanju mojega prijatelja, ki ie bil med njimi zelo priljubljen, niso vendar le opogumili in jo naložili. Po 350 lom dolgi poti jo je nosilo 40 nosačev pod poveljstvom izkušenega vodje, oddelek mož s sekirami pa je šel naprej, da so čistili pot in sekali veje in grmovje. Nekaij tednov sem bil s svojimi prijatelji vred v strahu, da se utegne vodja vrniti s poročilom, da so no-sači pobegnili. Nu, pa je koža vendarle srečno prispela k reki, kjer so jo naložili na barko in prepeljali po dolgi poti na Angleško. To pa še tudi ni vse. Ko so nagačen izvod prepeljali .ored vrata
South Kensingtonskega muzeja, so videli, da ga ne spravijo v poslopje in so jih morali zidarji razširiti. Nu, pa vse to mi ni moglo vzeti dobre volje m sem šel naslednje leto spet na lov ter doba-
vil za London podoben eksemplar z znatno težjimi čekani.
O nekaterih novih nezgodah in dogodivščinah na mojem lovu na slone pa še prihodnjič kaj.
Vitčzslav Milek
Pred 63. leti v Beogradu
Češki pesnik Vitezslav Halek je l. 1863. potoval po balkam skih deželah. Ob tej priliki je posetil tudi Beograd. O tem potovanju je pisal za dnevnik «Narodni Listy» zanimive podlist= ke, ki so pozneje izšli v njegovih zbranih spisih. Iz teh posne> mamo opis Beograda v šestdesetih letih, ki utegne zlasti v se= . danjem trenutku zanimati naše čitatelje. Marsičesar seveda ni več, kar pa je ostalo, utegne uganiti čitatelj sam.
Splošen položaj
Ne bom najprej opisoval lego mesta in kar je z njo v zvezi. Raje seznanim čitatelja s posebnostmi ljudskega značaja in mravov, kakor so se mi kazale za časa mojega bivanja v Srbiji. Pri tem pa moram opozoriti na neko razliko. Ni vse srbsko, kar v današnji Srbiji smatrajo za srbsko. Kakor so me začudili čisto srbski nravi, tako mi je postalo neokusno, da, zoprno, kar srbska vlada v srbskem imenu vceplja ljudstvu: Čehi smo vajeni, da gledamo na južne Slovane nekam zadovoljno; še nedavno, ko se je naš narod boril za svoj obstoj, smo videli v Srbiji in v njenih junaških dejanjih tako rekoč uresničeno to, kar se je nam samim videlo nedosežno.
Če pa si naš človek malo zbližjega ogleda sedanji javni ustroj in opazi v njem sestav najbohotnejše birokracije; če vsaj malo spozna zvijače mogočne špijonaže in preoblastne žandarmerije; če izve, da vladajoči krogi smatrajo za pravega patrijota samo tistega, ki dela tej špijonaži usluge, — tedaj se prestraši, zleze vase in se z grozo vpraša: Ali je to tista Srbija, ki sem si jo doslej zamišljal kot Čeh, ali je to svoboda, ki je bila s toliko krvjo rešena iz turških okov? Je-li to tisto, za kar je krvavela cela generacija najplemenitejših Srbov, samih dionih junakov?
Čehi imamo v svojem površnem pojmovanju Srbije (mislim sedanjo kneževino) napačne pojme. Iz same Srbije ne sme nihče pisati resnice o vladajočih razmerah. Špijonaža je že zdavnaj odpravila pisemsko tajnost in vrže iz služ-
be ali požene čez mejo vsakogar, kdor bi hotel poročati tujim listom o pravem stanju stvari. Tiskovna svoboda je v sedanji Srbiji tako zatirana, da se uredništva le redko kdaj in s težavo odločijo, da bi objavila kak dopis iz srbskih občin, kjer se le rahlo kritizira občinska uprava. Zato pa smejo kar najpodrobnejše pisati o dogodkih v Avstraliji in na Kamčatki ter o čudnih rečeh vsake bire in baže.
Srbski časnik se ne drzne vzbuditi niti sumnje, da bi hotel vzeti na rešeto sedanje razmere v Srbiji. Špijonaža gre tako daleč, da se njen organ postavi na javno mesto in hvali z največjimi slavospevi sedanjo vlado in vladavino. Gorje onemu, ki bi hotel ugovarjati ali vsaj priznati, da ima o tem kakšno drugo mnenje. Ovaduh se takoj poistoveti z vlado in kdor njega žali, krši. javni red.
Pozneje bom to podrobneje dokazal. Za sedaj bodi omenjeno samo to, da so nekega zdravnika v Smederevu odpustili iz državne službe zaradi same domneve, da je dopisoval češkim listom. Srbska vlada si je vzdrževala za drag denar na Dunaju človeka, ki je imel nalogo, da pregleda vsa pisma iz Srbije. Hoteli so za vsako ceno izslediti dopisnike, vendar jim to niti za Schmerlinga ni uspelo.
Bil sem zavoljo potnega lista pri beograjski policiji. Pri nas niso bile niti za Bacha take razmere; policajev je toliko gomazelo, da me je postalo strah. Hoteč posetiti turško trdnjavo, sem stopil na policijo po dovoljenje. Podrejeni uradnik me ie sprejel milostno kot bi
dajal avdijenco in sluga me je moral nekajkrat prijaviti, ker se «gospod» bale. še ni vzdramil iz popoldanskega spanja — v uradu.
Prosim čitatelja, da dobro razlikuje. To, kar je cisto srbskega narodnega, bom opisal s tisto spoštljivostjo, ki jo čutim nasproti temu; toda hkrati čutim, da mi nedostaja barv, s katerimi bi opisal svojo indignacijo nad žalostnim stanjem sedanjega javnega «reda».
mara priseljenca, ker vidi v njem človeka, ki je prišel samo zaradi tega v Srbijo, da bi si nabasal žepe. Oboga-telega tujca črti in mu zavida, zato pa naziva vse tujce — Švabe. Tudi Čehi niso pri tem izvzeti, da, niti Srbi katoliške vere ne. Švabi so pni njem vsi, ki niso pravoslavni in bivajo onlkraij Du-nava.
O slovanski vzajemnosti vedo Srbijanci skoraj toliko kot nič. Zato pa ve-
BEOGRAD S .
Patrijarhalni običaji — Beograjčani med seboj--Srbijanci
in tujci
Družabni značaj Srbijanca je čisto patrijarhalen. Na ves svet gleda kot Srb in pri njem samo to kaj velja, kair ima kakšen stik s srbstvom. Potepanje, ki ga opažaš pri zapadnih narodih in ki često tudi naše rojake požene v svet, je Srbijancu docela neznano; saj ne bi mogel niti razumeti, kako naj bi kdo zapustil domovino in se zaradi kruha naselil kje drugje. Človek brez doma mu ni človek in v vsakem tujcu vidi potepuha. Zato Srbijanec ne čisla v Srbiji naseljenih tujcev in če jih tudi na videz spoštuje, je to spoštovanje vselej bolj vnanje. V svojem srcu ne
VSKE STRANI
do tem več o Parizu in si kaj radi pripovedujejo, kaj so ondi videli ali slišali.
Njihov odpor proti tujcem — tudi nasproti Čehom — odobravam, zakaj res so se vsi tujci zairadi tega preselili v Srbijo, da bi ondi obogateli. Ta samozavest je pač najvarnejši jez za ohranitev srbske individualnosti. Ne da se pa odobriti, da so tako ozkosirčni tudi nasproti priseljenim Hrvatom. Sedanji največji srbski dramatik Matija Ban živi n. pr. blizu Beograda, vendar se Srbijanci še tiiso toliko pomirili z njun, da bi ga smatrali za svojega, vse zbog tega, ker se ni rodil v Srbiji.
Dejal sem že, da je srbijanski družabni značaj čisto patrijarhalni. Če se srečata dva njihova človeka, se pozdravita bodisi kot člana iste rodbine bodisi
Ikot brata. Preden preideta "k pravemu razgovoru o splošnih zadevah, se temeljito izprašata o vseh rodbinskih članih. Tak uvodni razgovor traja nekaj minut. Slišimo ga vselej, če se sestane-ta dva znanca na ulici.
«Kako se imaš?« — «Hvaila bogu.» — «Kako tvoj oče?» — »Hvala bogu.* «Kako tvoja mati?« «Hvala bogu.» In zdaj vprašam stavi ista vprašanja tovarišu. Ko sta se tako do dobra izprašala o zdravju, še nista zadovoljna. «A kako si drugače?« «HvaJa bogu.» «In kako je tvoj oče drugače? — »Hvala bogu.* — «In tvoji otroci?« — »Hvala bogu.* — «Nu, torej hvala bogu!«
Šele sedaj sledi pravi razgovor.
Občutek patriarhalnosti spremlja Sr-bijanca tudi v tujino. Kadar pripoveduje o tujini in čeprav je bil sam ondi, ima njegovo pripovedovanje tak ton, kakor če človek pripoveduje o velikem mestu, ki ga je prvič videl. Včasi ti ta preprostost prija, drugekrati se ti vidi smešna.
Kakor moram pohvalili samozavest Srbijanoev nasproti inozemcem, tako nehvalevredna, da, pogubna se mi zdi njihova lenoba in popolna ravnodušnost nasproti delu. Srbijanec se huduje, če ima tujeirodni priseljenec poleg njega lep sadovnjak, krasno Obdelano polije, dobre vinograde. Ni pa mu do tega, da bi bil tekmoval z njim in s svojim lastnim delom omejil tujčev vpliv. Na prvi pogled razločiš domačinovo polje od polja kakega priseljenega tujca. Srbijanec komaj malo razbrska prst in jo malce zrahlja, poseje pa le toliko kolikor sam neizogibno potrebuje. Za drugo mu ni mar. Medtem ko tujcu obrodi enako zemljišče desetkrat toliko kot domačinu ali še več, je domačinova najrodovitnejša gruda neobdelana. Pametna beseda doslej Še ni našla njegovih ušes. «Pa saj mi ni treba več,» vam odgovarja domačin, in to načelo je splošno. Treba pa je uvažiti, da so bile še nedavno na tleh Srbije kaj nesigurne razmere; domačin ni bil varen ne imetja ne življenja. Raje je videl ledino nego po Turkih opustošeno polje. Vendar to ne sme več veljati za izgovor.
Pogrebi in ženitovanja — Izlet na Avalo — Cigani
V nedeljo dopoldne vidiš v Beogradu vedino več veselili povork: svatje gredo po ulici. Spredaj stopajo po navadi
štirje citraši v narodnem kroju, vsi ozaljšani s številnimi trakovi, in svira-jo koračnico. Nato se vrste ženin z nevesto družice in mjadeniči, vsi z neprižganimi svečami v rokah. Taka po-vorka po navadi naglo koraka. Priznati moram, da so se me svatovski sprevodi dojmili jako prijetno. V tej tihi godbi samih strun, v tej povorki brez hrušča in vzklikanja, je nekaj čistega, sramežljivega. Vedno sem se z veseljem ustavil, ko sem jih videl: pri nas nimajo svatje nič tako nežnega, skrivnostnega.
Zal da mnogi Srbijanci že opuščajo ta zares poetični običaj. V Beogradu velja že za preprostega in kdor se šteje med gospodo, ima veliko hrupnejšo svatovščino.
S posebnim pompom se vrši v Beogradu pogreb devojk in mladeničev. V tem primeru vidijo v pogrebu ženito-vanje in pripravijo mrliča tako, kakor da bi šel k poroki. Okrase ga kar naj-obitaeje z zlatom, srebrom, cvetlicami in svilo. Pri Srbijancih je — kakor na jugfl sploh — običaj, da nesejo nezaprto rakev k grobu, zairadi tega jo lahko tolikanj okrase. Krste ne nosijo na ramenih, marveč z rokami spodaj, torej nekako v legi kolen, da bi se lahko vsakdo mrliča do dobra nagledal.
Srbijanci vidijo v pogrebu samcev pravo žeinitovanje. Ženin je smrt Lahko je poljub tega ženina prvi in edini, ki ga dobi; jaz vsaj nisem videl, da bi bil kdo mrtvo deklico poljubil. Pri bogatih pogrebščinah vlada nepopisno razkošje. Vsakdo, kdor se ga udeleži in čeprav bi bilo ljudi na tisoče, dobi voščeno svečo. Mrliča zaneso v cerkev in se tam toliko časa mude pri molitvah, da vse sveče zgore. Sele sedaj pokrijejo krsto in spuste mrliča v grob. Vendar še ni vse končano. S pokopališča se vrnejo pogrebci na pokojnikov dom, kjer se goste včasi do zgodnjega jutra. Skratka — tak pogreb je prava svatovščina. Med mojim bivanjem so pokopali devojko iz odlične hiše in jih je stal pogreb baje sedem tisoč. Sodelovali so vsi beograjski pravoslavni popi, za kirsto so šli učenci vseh šol in ogromna ljudska množica. In vsi so dobili dvakrat sveče!
Toliko o pogrebih.
S prof. Šafafikom sem šel na "Avalo, razvaline, ki leže nekaj ur od Beograda, odkoder se odpira z vrha najlepši razgled na široko Srbijo. Kamorkoli
pogledaš, vse je valovito, Avala pa je sredi teh valov najvišji hrib. Odtod vidiš Savo in Dunav, največji del Srbije in ogrsko ravan, ki se izgublja v sinji-ni obzorja. Okrog teh ratvalin radi • krožijo orli. Streljali smo na nje precej gosto, a brez vsakršnega uspeha.
Izlet na Avalo traja ves dan in moraš vzeti hrano s seboj. Mi smo si najeli spodaj cigana in ko smo se vrnili s pregledovanja razvalin in z lova, nam je le-ta pripravil cigansko pečenko. Naložil je na raženj nekaj vrst mesa in ga obilno obložil s slanino; to se potem cvre na ognju. Vonj in okus tega mesa prekaša vse, kar dobrega sem kdaj jedel; sodil bi, da ciganski okus ni baš slab. Povedati moram še kaj o ciganski vasi, v kateri smo se bili ustavili med potjo. Vas obstoji iz kakih dvajset šotorov, čijih prebivalci so se napol nagi izprehajali pred šotori. Bile jso po večini ženske, zakaj možje gredo podnevi na lov, ribarit ali krast. V nekem šotoru je bilo prav posebno živahno. Bil je poglavarjev šotor. Zbrale so se žene in od sile živahno debatirale. Deca in doraščajoč naraščaj obeh spolov se je podil po polju za šotori, nekateri pa so se vodili za roke, kakor da bi o čem resnobno razpravljali — po večini v oblekah Adama in Eve.
Na povratku nas je dobil dež in smo se bili morali zateči v gostilno, ki se imenuje «mehana». Nič ni bolj preprostega ko taka-le meihana. Štiri prazne stene, zgoraj v stropu velik dimnik, spodaj na ilovnatih tleh ognjišče. Panji okoli ognja ti nadomeste sedež in na njih smo sušili premočeno obleko. Vse, kar lahko dobiš v taki-le mehani, je črna kava. O prenočišču ni besede, saj Je potovanje po Srbiji sploh sila težavna zadeva. Če hoče kdo prenočevati na vasi, mora v občinsko hišo, kjer pa je treba najprej vse osnažiti. To se opravlja zelo smešno. Zupan pokliče v tak prostor vaške pse in jih sili, da se tu valjajo; ko so odnesli iz sobe, kar so mogli, se lahko vležeš in počivaš. Zares, najboljša živa krtača in Česalo!
Kulturno mrtvilo — Gledališče Prosveta
Cloveik ne bi niti verjel, kam vse pridejo raznaševalci nemške kulture, in sicer s polno zavestjo, da prinašajo spas in rešitev. Tako je n. pir. v Beogradu dobra nemška protestantska šo-
la; marsikatera srbska rodbina pošilja vanjo deco, ki se tu nauči več nego v. srbski šoli. Sploh beograjski Srbi pri-jazneje stiskajo nemštvu roko kakor bi se ujemalo z njihovo narodno častjo. V Beogradu je letos nastopilo nemško gledališče z Ofienibachom, Srbi so tru-moma obiskali predstave in se hvalili, da so razumeli besedilo »Grfeja v podzemlju».
Samo srbsko gledališče pa ne more nikamor naprej kakor je sedaj duševno življenje v Beogradu sploh sila skromno. Ne trdim, da so Srbi krivi tega, kar je očitna posledica politične nesigurnosti in bojev; tudi ne odgovarja ves narod za grešno brezbrižnost posameznikov. Srbsko narodno gledališče se namreč gradi in sega zid že nekaj sežnjev nad temelje. Toda tako sega že nekaj let, a zidovje leži nedotaknjeno. Pred leti so namreč zbrali med narodom precej dukatov za gledališče, tako da je bila zgradba skoraj zasigurana. Ali ta zbirka ni bila pod javnim nadzorstvom, izbruhnila je vstaja, obča pozornost se je obrnila na bojišče, medtem pa je izginila zbirka z vsemi dukatS vred in še danes nihče ne ve, kako je z njo. In tako čaka opeka zidov beograjskega gledališča, da se dvigne malo višje; po vrhu že poganja bujna trava in nihče ne ve, kdaj se bodo zidarji lahko vrnili, da do-vrše narodno delo. Med tem pa žanjejo gledališke uspehe Nemci.	> »
Narodno življenje v Beogradu, kakršno'je sedaj, ne more češkega očesa preveč zamikati. Res je, da so vsa javna poslopja pobarvana rdeče — modro — belo, vsak plot, vsaka policijska stražnica, da, vsak drog ima barve slovanske trobojnice; res je, da se ura-diuje po srbsko, da tudi vohuni podajajo svoja poročila v narodnem jeziku; res je, da lahko v notranjost dežele br-zojaviš po srbsko (čeprav te stane to nekajkrat več kot drugod), tudi to je res, da so vojaška povelja srbska in šole vseskozi srbske — ali Srbija s svojim sedanjim despotičnim sistemom dokazuje zelo zgovorno, da je vse to narodno življenje laž in krinka, pod katero se tem varneje skriva absolutizem, čim težje mu lahko srbsko oko pogleda v karte.
Ondi, kjer ni narodno življenje hkrati tudi svobodoljubno, imajo tuji šarlatani obilno žetev. Tako ostrmiš, ko vidiš, koliko ljudi je y Beogradu, ki vidlijo
svojo najlepšo nalogo v tem, da opičje posnemajo tujce. Frakov in cilindrov vidiš ob nedeljah začudo mnogo.
Srbijanska vlada res skrbi za šole, da bi se videlo, kakor da so enake inozemskim. Ali to je zgolj videz, zakaj v resnici se — kakor vse absolutistične vlade — boji prave izobrazbe. Tako so n. pr. preiskovali, kaj še manjka realnim šolam in so dognali, da bi bilo treba poučevati več grške mitologije. Tujec je na prvi hip presenečen, ko sliši, da ima srbska realka mitologijo za poseben predmet. Tem gospodom pa ne diši, da bi dajali mladini to, kar res potrebuje ter da bi morali tudi obrtne in sploh strokovne šole. ki bi vzposabljale mladino za tekmovanje s tujci.
Turški del Beograda — Na trdnjavi med turškimi vojaki.
Turški del Beograda je sedaj pust. Do poslednje vstaje je bil obljuden, poslej pa so Turki omejeni zgolj na trdnjavo. Turšiko mesto ima popolnoma orijentalski značaj: je tesno, pusto in nesnažno. Hodiš po ulicah in ne vidiš izhoda, druga se prepleta z drugo kakor tkanivo. Hiše so ločene med seboj, okna zastrta z gostimi mrežami, vendar je povsod vse prazno. Lahko poljubno odpreš vrata in vstopiš tudi noter ter preišoeš vse domače skrivnosti — nihče ti ne brani.
Še nedavno je to stalo človeka življenje. Včasi se je taka drznost plačevala še z več življenji, zakaj marsikak spopad je nastal zbog tega. ker se je kak džaur (kristjan) vtihotapil v harem. Zdaj greš tudi tja lahko; ni drugega ko štiri gole stene, vse ostalo ti mora dodati domišljija. Lahko obiščeš šole, mošeje; 6e te mika, zlezeš tudi na minaret in zapoješ mujezinov spev — nihče ti ne bo branil.
Nu, preveč domače se tu ne počutiš. Nikjer ne čuješ glasu, izvzemši vrabce, ki ščebetajo po strehah kot pri nas doma. Vse ostalo življenje spada že v preteklost; diha živečih tu ne čutiš, in kar je za teboj, je živo poglavje v zgodovini srbskega junaštva. Vendar pa na kraju te četrti najdeš človeška selišča: tu bivajo španski židje, ki so se preselili semkaj iz Španije.
Stopimo v turški grad. Ne omalova-žujmo pomena te turške trdnjave v Beogradu, zadnjega ostanka turškega gospodstva: ta grad je preteča trdnjava
nasproti Srbijancem in je tako dobro založen, da se lahko Turki vsak hip spuste v boj.
Kadar se tujec bliža Beogradu, opazi najprej mogočno turško trdnjavo, kakor da bi le-ta tvorila Beograd in mu dala ime. A na nji še vlada polmesec, z vseh strani kukajo topovi in na trdnjavi se vedejo Turki kot gospoda.
Ko smo stopili v trdnjavo, nam je lena straža vzela policijske listke in smo krenili v pašino stanovanje. Pred stanovanjem ie bil velik hrup: godci so veselo godli, zakaj bil je petek, ki je turška nedelja. Turška godba je igrala vsa-kojake polke in koračnice; pred hišo pa je sedel paša z vsem svojim štabom. Na obisku je bilo nekaj Srbov in Srbkinj v narodnih nošah.
Bilo je zares zabavno spričo te turške godbe. To je piskalo, vriskalo, cin-kalo in tolklo, da joj. Paša in Turki so poslušali z občutnim veseljem, mi pa smo kmalu utekli, ker nas je malo preveč ščegetalo za ušesa. O pašini dojemljivosti za lepo glasbo sem se preveril pozneje na nekem koncertu, ki sta ga dali v Beogradu dve švedski pevki. Dvorana je bila skoraj prazna in se je napolnila stoprav proti koncu koncerta. Takrat je tudi prišel paša v zlatu in z odlikovanii ter v spremstvu turških generalov. Bili so tamkaj tudi poslaniki s svojimi damami. Paša se je začel med koncertom tako glasno zabavati z ženo nekega konzula, da sem ga moral glasno opozoriti, a zaman. Zdaj je govoril še glasneje in s težavo je le umolknil, umolknil ...
V trdnjavi so nakopičene topovske krogle v ogromnih piramidah, in sicer na mestih, kjer jih more vsak tujec takoj opaziti. Spodaj je majhen trg, kjer se prodaja vse, kar je treba za življenje; tu biva tudi nekaj turških rodbin. V nekem delu trdnjave je majhen ribnik, odkoder napeljujejo vodo v vrtove, kjer goje zelenjavo. Na tej strani je tudi velika kula, v katero so Turki metali žive ljudi. Tam je stopilo k nam nekaj Turkov, ki so nam živahno razlagali po turško, mi pa smo jim odgovarjali po češko; najbrž smo se tako vsi dobro zabavali.
Znanje ostane vedno lažiznanje, če se smatra za njegov smoter vnanja ko* rist — diploma. Samo učenje, ki izvi> ra iz notranje potrebe, je koristno za človeka in bližnjega.
L N. TOLSTOJ
Prirodoslovec
Naša kukavica
Problemi njene ploditve, življenja in selitve
Na jesenskem velesejmu v Ljubljani bo tudi razstava društva «Zoo», katero ima namen ustanoviti v Ljubljani zoološki vrt. Da vzbudimo večje zanimanje za to razstavo, prinašamo izvirno razpravo o eni najpopularnejših ptic naših krajev — kukavici, ki io je spisal za naš časopis odličen strokovnjak.
Kukavica je selivka; dasiravno utihne njen glas kmalu po Kresu — letos so jo slišali kukati pri Presenju še 7. julija —, nas začne zapuščati polagoma meseca septembra. O. R e i s e r navaja v svoji knjigi »Die Vogel von Mar-burg a/D.« za 1. 1921 kot začetek odhoda in preleta 12. avgust in kot odhod zadnjih selivk 1. 1887. 10. oktober, druga leta meseca septembra n. pr. 13. septembra. Marsikateremu lovcu je znano z jesenskih brakad, da se dobe semtertja še v oktobru zakasnele mlade kukavice. Čudno je, kako morejo najti mladiči jeseni dolgo pot v svoja prezimovališča v južni Afriki brez vsakega vodstva. Iz svojih prezimovališč se vrača med 10. in 15. aprilom, kakor smo že natančno dognali (primerjaj I. letnik, 521).
Kukavica je grličje velikosti; dolge peruti in dolgi široki rep jo narede večjo, tako da je leteča podobna soko-li'ču. Srednje dobro rejena kukavica ima okoli 100 g, torej skoraj toliko, kakor kos, njeno jajce je posebno lahko in ima le 3 g, torej kakor jajce domačega vrabca ali rjavega srakoperja, ki tehtata oba samo 30 g. Valilna kuka-vična doba znaša samo 12 in en četrt dneva.
Prebiva prav za prav po gozdih, posebno po mešanem gozdovju, nikjer pa ni pogostejša, kakor v mokrih lokah. Navzlic temu io najdemo pa tudi po močvirjih in peščenih legah, v gorovju navzgor pa, dokler seže gozd. Pri nas je število kukavic gnezdilk prav pičlo, zato imamo malokdaj priliko prispevati k reševanju tolikih vprašanj, ki nam jih stavi ta čudovita ptica.
Kukavica je posebno plašna in divja ptica, ki je gibčna in nagla v letu, toda v nogah je zelo neokretna. S svojimi plezalnima nogami se obesi včasi na deblo, da pobere kakšno od daleč zapaženo žuželko. Tudi ne pleza po deblu ne navzgor in ne navzdol. Nevarnostim se kukavica nikoli ne izpostavlja, tudi v dobi paritve ne, ko je
Ni je menda ptice, ki bi se bila našemu ljudstvu bolj prikupila in ki bi jo bolj poznalo kakor kukavico. Navzlic vsej priljubljenosti pa je ljudstvu njeno življenje manj znano nego življenje katerekoli druge ptice. Da navedem samo en primer: med ljudstvom je o nji razširjeno mnenje, da se jeseni izpremeni v skobca in tako prezimuje pri nas, čeprav v resnici ni izrazitejše selivke kot ie kukavica.
Drugače je kukavica zelo čudna ptica v pristnem pomenu te besede. Ima namreč svoje muhe in posebnosti, ki jo razločujejo od vseh drugih ptic. Samica se navadno pari z mnogimi samici. S svojo poliandrijo je v ptičjem svetu popolnoma osamljena. O njeni nadaljnji lastnosti, da podtika namreč svoja jajca drugim pticam, ki izvale in vzgoje njen zarod do popolne samostojnosti, pa se je že toliko pisalo in prerekalo, da imamo o tem predmetu obsežno literaturo.
precej glasna, pa vedno zelo oprezna in se drži košatih vrhov.
Ob kakem goseničjem vpadu se zbere na ogroženih krajih izredno število teh ptic, ki so sicer kot prave samo-tarke nedružne. Le redkokdaj je opaziti semtertja prelet v velikem številu izven selilne dobe.
Kukavica nas na prvi površen pogled spominja ujede, najbolj podobna je skobcu ali postolki, zlasti po barvi in postavi. Če pa pogledamo njen ši-last kljun, njene slabotne in majhne nožice, s kratkimi vse preje kot za ujede ustvarjenimi kremplji, se zavemo takoj svoje* zmote. Ta njena dvoličnost je dala nevednežem premnogo-krat povod za razne bajke, ki je z njimi ozaljšana zgodovina te nenavadne ptice, ki združuje v sebi toliko nevsak-daniega, da govori vsakdo o njej, in misli, da jo pozna, čeprav se nad njenim dejanjem in nehanjem temeljito moti. Pravi raziskovalci so se pa vsak čas z njo mnogo bavili in šele v novejšem času se je posrečilo, ostanke takih bajk kolikor toliko razpršiti.
S tajinstvenostjo, ki obdaja kukaviči-no gnezditev in pa s težavnostjo opazovanja se ornitologi baviio že od nekdaj in v zadnjih desetletjih so se pisale tako številne in temeljite razprave, da se je koprena znatno razmaknila in da imamo o celi stvari še dosti jasno sliko.*
Razen posameznih nebistvenih malenkosti je dandanes problem kukavičje ploditve po večini rešen, pravi Hein-roth. V poštev prihajajo tu številna od dejanj skoraj vseh drugih ptic zelo različna dejanja zbog nagona. Izvor teh dejanj bi razumeli še bolje, če bi nam bile navade dragih ptičjih vrst, ki tudi ne vale same, že natančneje znane. K tem ptičjim vrstam na ne štejemo samo najbližjih kukavičjih sorodnic, marveč tudi afriške naznanjevalce medu (Indicatorinae), k škorcem spadajoče ameriške kravarice (Mothrus), kakor tudi vsaj številne afriške vdove (Viduii-nae), ki so tkalci, kakor tudi južnoameriška raca, Heteronetta atricapilla, ki vtihotapliia zelo rada svoja jajca v gnezda ujed, seveda jo ubero kebčki takoj iz gnezda in se pridružijo kaki
• Pisec se ]>e v ®laivne.m naslanjal na delo dr. Heinrotha »Die Vagel MiMelleurotp.ast, I., 298— 307, v kaiteT«m so zforaml in zaokroženi v ftfi-marmo ceiloto visi dosedanji iflsMilti
račji družini. Pomembno je, da se pojavlja nagon podmetavanja jajc v tuja gnezda v popolnoma raznovrstnih ptičjih skupinah.
Toliko je dognano', da opazuje kukavičja samica dotične male ptice pri zna-šanju gnezd in da jo le novo narejeno gnezdo napelje in zapelje, da znese jajce, nikakor pa ne gnezdo, v katerem so že jajca polnoštevilna. Po točnih opazovanjih, ki iih je izvršil Chance, se vtihotapi jajce tako, da prileti kukavičji par k izbranemu gnezdu, samec se vsede v bližino gnezda in tako obrne pozornost nase, samica pa se med tem časom skrivaj vsede na dotično gnezdo, kamor znese svoje jajce. Pri tem pa vzame iz gnezda jajce in ga mnogokrat obdrži v kljunu med tem, ko nese; Chance je torej mnenja, da kukavica ne položi nikoli svojega jajca s kljunom v izbrano gnezdo, kakor nekateri trdijo, in pravi, da, če so prejšnji opazovalci videli kukavico z jajcem v kljunu, je bilo to vedno jajce, ki ga je odstranila, vzeto iz gnezda, kamor namerava ravno znesti svoje jajce. Seveda se bo ugovarjalo, češ, kako pridejo kukavičja jajca v valilna dupla s tako ozkim vhodom, da kukavičja samica ne more vanje zlesti, torej zlasti pri stržku ali včasih tudi pri pogorelcu (Erithacus phoenicurus L.). Tu pa domneva Chance, da se kukavičja samica oprime vhoda in spusti jajce v duplino; včasi da se ji to ponesreči tako, da najdejo na tleh pod gnezdom razbite jajčie lupine. S živalsko-psihološkega stališča ne moremo zagovarjati, da bi mogla ptica, posebno tako omejena, kakor je kukavica, storiti oboje nekako po lastni izberi. Kajti morali bi misliti, da nekatere kukavice samice svoje jajce s kljunom, druge pa vedno neposredno v gnezdo spravijo; tako različne navade bi se lahko bile razvile pod nekaterimi okoliščinami na raznih krajih.
Naša kukavica je s svojim razploje-vanjem navezana na take ptice, ki so mnogo manjše kakor ona, tehtajo 8 do 30 g, in njihovim jajcem je kukavičje jajce do izvestnih izjem kolikor mogoče prilagojeno. V primeri z velikostjo ptice, ki je jajce znesla, ie obenem najmanjše, kar jih ie med pticami, kajti ' šele pri večnih oblikah najdemo zopet podobno razmerje.
(Konec prihodnjič)
N. Gusjev,
Nastanek „Ane Karenine'
Raziskovalec literarnega dela L. N. Tolstega N. Gusjev obravnava nastanek tudi pri nas znanega romana »Ana Karenina« in objavlja podrobnosti, ki so bille doslej znane saino njemu.
Dne 24. februarja 1870. beleži Zofja Andrejevna izjavo Leva Nikolajeviča, da ima pred očmi tip omožene žene iz najvišjih družabnih krogov, ki se je iz-pozabila. Pripovedovanje o tej ženski je sklenil pisatelj z besedami: »Zdaj mi ie v stvari vse jasno.«
Vendarle so pretekla cela tri leta, preden se je Lev Nikolajevič lotil su-jeta. Dne 19. ali 20. marca 1873 piše Zofja Nikolajevna svoji sestri:
»Včeraj ie Ljovočka začel nepričakovano pisani roman iz sodobnega živ-' Ijenja. Sujet romana je nezvestoba žene in drama, ki se razvije iz tega.«
Romana se je lotil Tolstoj pod vplivom Puškinovih del. Slučajno je Tolstoj naletel na zvezek Puškinove proze v izdaji Anekova. Odprl je knjigo, listal po nji in je bil očaran od štiva.
Pripovedujejo, da je dala Tolstemu pobudo za roman nedovršena povest Puškina, ki se začne z besedami:
»Gostje so dospeli v letovišče.«
»Tako bi se morala začeti vsaka povest.« je dejal Tolstoj, ko je prečital začetek. »Na ta način čitatelj mora slediti piscu.«
»Ana Karenina« je bila začeta dne 18. ali 19. marca 1873. V maju istega leta je L. N. Tolstoj sporočil N. N. Strahovu, da je roman v glavnem končan. Ni dvoma, da je bil prvotni načrt drugačen kakor delo, ki ga poznamo v današnji obliki. Predvsem je bil krajši in je v skrajšani obliki predstavljal vse, kar je nastalo v naslednjih štirih letih.
Tista leta je Tolstoj v poletnih mesecih počival. Dela se je lotil šele na jesen, ko se je že bližala zima. Šele v decembru 1873 je začel predelava« »Ano Karenino«.
Medtem pa se je jel zanimati za pedagoška vprašanja, ki so Leva Nikolajeviča odvrnila od romana. Delo se }e že tiskalo, a Tolstoj je tiskanje ustavil in zanimanje za stvar ga ie naposled minilo. Dotiskane so bile štiri pole — nekaj bčsedila pa ie bilo postavljenega. a ne ulomljenega.
Gospe A. A. Tolsti je pisatelj sporočil, da se nahaja v »poletnem razpoloženju« t. j. da ne prše. To je bilo 23. junija 1874. Pristavil je v pismu, da misli natis romana opustiti, ker mu ni všeč.
»Te dni me je obiskal Strahov,« pripominja; »skušal me je pregovoriti, da bi nadaljeval delo, jaz pa sem ostal pri svojem sklepu. Ta stvar me ne mika več.«
Tolstoj se ni dotaknil romana do zime 1874./75.
Nekatera uredništva so doznalta, da piše Tolstoj nov roman in so mu ponudila vabljive vsote: 10 tisoč rubljev predujma in po 500 rubljev od pole. Tolstoj se za ponudbe ni zmenil.
»Ljovoška ga niti ne omenja,» toži Zofija Andrejevna svoji sestri, »kakor da se ga ne tiče.«
Šele v prvi polovici decembra 1874 je prodal Tolstoj »Ano Karenino« »Ruskemu Vestniku« Katkova za 20 tisoč rubljev.
»Pogodil sem se,« piše Tolstoj A. A. Tolsti v decembru, »glede natisa v »Ruskemu Vestniku«, a nisem se mogel ločiti od živih ljudi in jih nadomestiti z imagirnimi figurami.«
»Ana Karenina« je začela izhajati v »Ruskem Vestniku« 1. 1875.; izšla je v prvih štirih zvezkih, nakar je bil natis odeoden do 1. 1876.
Za svojega poletnega bivanja v Sa-mari ni Tolstoi nadaljeval romana. »Ze dva meseca si nisem umazal prstov s tinto in srca z mislimi,« piše 25. avgusta pesniku Fetu. »Zdaj se pripravljam na dolgovezno, neokusno Ano Karenino z edino željo, da jo čimprej dovršim in da se lahko posvetim drugim stvarem.«
V marcu 1876. se izraža Tolstoj že ugodneje o svojem delu, ko piše A. A. Tolsti. Pravi namreč:
»Moja Ana mi raste čez glavo. Mučim se ž njo kakor s slabo vzgojenim paglavcem; prosim vas, ne recite mi o njej nič slabega, ali, če hočete, menažirajte se: Ana je vsekakor adoptirana.«
Tolstoj je v tem času — kakor vedno kadar je pisal kakšno novo, energično delo — v težjih dvomih glede njegove kakovosti. Časih ga ie to pritiralo naravnost do želje, da bi vse skupaj pustil kakor je. Dne 9. aprila 1876 je pisal Strahovu:
»Z grozo čutim, da zapadam zopet v poletno razpoloženje in da mi je zoper-no vse, kar sem napisal. Trenutno leže pri meni korekturne pole za april. Bojim se pa, da delu ne bom kos in da ne bom mogel izvršiti popravkov. Vse je slabo in vse je treba predelati. Vse moraim premazati in zavreči, na vse resignirati in reči: Odpuščanje! — nikdar več ne bom napravil 'kaj takega, napisal nekaj tako brezpomembnega in neusmerjene-ga! Takšen je položaj, ki se v njem na-hajarft. Ne hvalite tega romana! Pascal je nosil pri sebi vedno pas z bodečimi žeblji in ga je stisnil vedno, kadar ga je pohvala spravila s tira. Tudi jaz sem potreben takšnega pasu. — Storite mi, prosim, prijateljsko uslugo: ali molčite o romanu, ali pa mi osebno povejte, kaj je v njem slabega. In če pride to, česar se najbolj bojim, namreč da bom popustil — pišite mi tudi to! Pisateljski poklic ima na sebi nekaj odbijajočega in demoralizujočega. Vsakega pisatelja obdaja krog hvalivcev, na katere pazi in čuva tako, da ne izve nikoli ničesar o svojem propadanju. Jaz ne bi se rad zmotil in ne bi hotel demoralizirati čez mero. Prosim vas, pišite mi o tem! Naj vas pri tem ne moti dejstvo, da ste strogo obsodili človeka, ki je bil nadarien in da ste izpodrezali njegovo delo. Boljše je, da napravim točko pri »Vojni in miru«, kakor da napišem »Uro« ali kaj sličnega. »Ura« je povest ruskega pisatelja Turgenjeva, ki je nastala v zadnjih letih pisateljevega življenja ter je zelo slaba.«
Dne 31.. julija je pisal Tolstoj Fetu: »Želim, da prečitate »Ano Karenino« do
kraja. Potem bom prost Damoklejevega meča, ki visi nad menoj.«
Ko se je približala jesen, ga je delo zopet zamikalo. Dne 20. novembra beleži Zofja Andrejevna: »Skozi vse poletje, je tožil, da mu možgani spe; zadnji teden pa je nekako nanovo vzcvetel. Zopet dela z veseljem in se je vrgel z vsemi močmi na delo. Danes je sedel k mizi, ne da bi prej pil kavo in je pisal celo uro.«
Dne 9. decembra poroča Zofja Andrejevna T. A. Kuzminskaji: »Zdaj pišemo kakor je prav, to se pravi, nenehoma Ljovočka je koncentriran in vesel in napiše vsak dan po eno poglavje. Jaz prepisujem kar se da.«
Zadnji, osmi del romana je izšel v po-< sebni knjigi, ker je Katkov, ki je bil urednik »Ruskega Vestnika«. predlagal, naj bi se neka mesta izpustila. Pisatelj ni odobraval gibanja ruskih prostovoljcev z ozirom na srbske vstaše. Tolstoj je bil odločno zoper vsako krajšavo in je rajši objavil konec romana v posebni kniigi.
Poleti T. 1877. je Lev Nikolajevič ponovno pregledal roman in ga je pripravi! za poseben natis, ki je izšel v naslednjem letu 1878.
Življenski cilj vsakega posameznika je vedno isti: napredovanje v dobrem. In zato je potrebna samo ona znanost, ki vodi do tega.
Slabo je, če nima človek nič takega, zbog česar bi bil pripravljen umreti.
L. N. TOLSTOJ
Današnja umetniška priloga
Današnji številki je priložena reprodukcija fotografije Egona Planinska «lzvir Save-Dolinke».
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 Ur, polletno 12 lir celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino* zemstvo 1 in pol risarja na leto.
UrejujQ Božidar Borko. — Izdaja ta konzorcij Adoll Ribnikar. — Za »Narodno ■"vskarno d. &» kot tiskaraarja Fran Jezeršek, —. Vsi v Ljubljani