NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORNIŠT VO -PLANINST VO Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo. IZVLEČEK Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v stopetindvajsetih letih organiziranega delovanja prehodilo podobno pot kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka in s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju gorskih območij. Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena ABSTRACT Mountaineering, not hillwalking The path of organised mountaineering, one of the traditional Slovenian activities, during the last 125 years has been similar to the path of mountaineering all over the Alps. It played an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to the sustainable development of the mountain areas with its ideational, even actual viability. Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names Gorništvo in ne več planinstvo GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 5 GORNIŠT VO -PLANINST VO Avtor besedila in fotografij: BORUT PERŠOLJA, mag. geografije, inštruktor planinske vzgoje Ulica Simona Jenka 13a, 1230 Domžale, Slovenija E-pošta: borut.persolja@guest.arnes.si COBISS 1.04 strokovni članek P omen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklo-njena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziska- ve Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (v letu 2016 več kot 55.000 članov), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in skoraj 180 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okrog 7400 ležišči) in splošna razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno člove- kovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in nenazadnje cenovno sprejemljivost (Peršolja 2011, 30). Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe ter nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveža znanja. Gorništvo kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost s hojo, plezanjem ter smučanjem v gorah je goram vtisnilo svojstven pečat, doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom. Geografski pogled Sprememba rabe Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kme- tijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč, namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu; Peršolja 2003). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je večinoma označevala kmetijsko oziroma gospodarsko rabo zgolj visokogorja oziroma pla- nega, odprtega, z drevjem neporaslega ozemlja. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja postopoma zamira, pri čemer se je število aktivnih planin prepolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice, v ospredje pa je prišla prostočasna raba gora, vzpodbujena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč. Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planin- stvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, jamarstvo, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81), zdaj seznam aktivnosti vsebuje že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah. 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORNIŠT VO -PLANINST VO GORNIŠT VO -PLANINST VO Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše lastne – sloven- ske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoni- klost pa ni večna, ampak je vsak dan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planin- ske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in ka- kovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov, s čimer je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje minimalne etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni »trki« s tem zavedanjem samo še brusijo po- slanstvo in vrednote planinske orga- nizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito in strpno, ob temeljiti izme- njavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in, upajmo vsaj, živela skladno z njim. Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja Gorska območja so zelo svojevrstne po- krajine, celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar po- zitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozi- cijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. In kaj vidimo, ko gledamo gore? Do- lino, ki se začne na vrhu ene vzpetine in se po pobočjih spušča v dno ter se smučanje lov jam ars tvo sankanje turn o planinstvo alpsko po ne tep tan ih smučiščih alpi nize m smu čan je turn o alps ko smu čišč ih urejenih s na ko les arj en je jadralno snežno zunaj tek deskanjesmučišč čjo golf lov sa nk an je planinstvo po alpinizem pomo helikopterja para glid ing zmajarstvo pad alst vo letalstvo pole tno ledenikih alpinistično letanje hojaz smu č eh prosto plez anje sp re ha jan je pop otni štvo jogg ing gors ki vožn ja sn ežn im i sanmi gors ko letali spu st sk ibo bo m potovalno poljsko lok os tre lst vo tab or jen je piknik ob vo di športni ribo lov plavanje skozi kan jone kaja kašt vo raftingu ltr ala hk im i vožnjašpo rtn o plezanje smučanje lov sankanje turn o alpsko po s na kolesarjenjejadralno deskanje poletno z spust športni rafti ng v urejenem park u smučišču prostem rolkanje noč no gorništvo urejenega smučišča zunaj načrtovana plezališču letenje tekmovanje ježa konja sanmi po ljs ko taborjenje konjipo go n nordijska ultra lahk im balo nars tvo plan insk o orie ntac ijsk o or ien tir ing sote ske kajak čolnarjenje smu čars ki tek leta lstv o alpinistično sne žnim i golf lokostrelstvo ribo lov ple žu hu balvanskolednem zatik alno snežnem skijoring helikopterskopohodništvo padalom krpljanje dan tube rola nje sa nk aš ke m motorjem vozilom šti rik ole sn iko m skok i BASE wingsuit vetrovniku letalom snegu isk an je geo ko les ars ke m triatlon so tes ka nje obhodnici mini bo b jadr anje dr sa nje jekl enic i zipline lok om sprehod tenispotovalno trek ing viso kog orsk o pozi mi kolesom slapov ledeniku tobo gan u motorni potovalna kanu vleka jamarstvo nordijsko zaklada letanje popotništvo skozi potapljanje šo lsk i planinstvo prosto kopanje gors ki hoja go rsk o rečni smučarjev smučehzračnici Slika 1: Aktivnosti (7) v gorah nekoč (Jeršič 1998). Slika 2: Aktivnosti (35) v gorah pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998). Slika 3: Aktivnosti (91) v gorah danes. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 7 GORNIŠT VO -PLANINST VO Civilnodružbeni gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske stan- darde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z doma- čim prebivalstvom, izročilom in kra- jevnim vodnikom. Pohodniški turi- zem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima gorniškega znanja, da bi se samostoj- no in varneje gibal, podrediti oziroma prilagoditi vso mogočo stvarno in vir- tualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati. Zemljepisna imena Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem grafičnega ponazar- janja. Del tega sistema so tudi zemlje- pisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje koloniza- cije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera ime- na pa so še starejša in segajo v čas pred slovansko naselitvijo (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene večstoletne ali celo tisoč- letne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokra- jine (Peršolja 2002, 364). pogleda se kaže tudi v tem, da se ob imenu slavnega dovškega župnika Ja- koba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko-turistični onesnaže- valec gora (Peršolja 2015a). Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, skladnih z gorniškim turizmom, postaja ena najbolj občutljivih točk življenja vsa- ke koče. Skromnost pomeni, da koče ne izstopa in ne poudarja svoje nav- zočnosti v gorski pokrajini, pa tudi, da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, kot so zahteve po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, ki jih spremlja tarnanje v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, vendar ka- kovostne storitve in iste lastnosti, ki so bile izražene že ob gradnji: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinoni- ma. Koča ostaja majhna v vseh pogle- dih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16). Komercializacija je prispodoba za pri- dobiten, necelosten način gospodarje- nja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna jav- nost, izrazov planinstvo, gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo več in zato, v nasprotju z že doseže- nimi rezultati in gorniško tradicijo, vsiljujejo nove, sebi lastne turistične vrednote ter ob tem razvijajo »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski pro- dukt – pohodništvo. na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste iz vznožja in se prek rebri vzpne do vrha ter se na drugi strani spusti do drugega vznožja? Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vse- mi njenimi deli ter s celotno pokra- jinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastlin- stvo, živalstvo in prebivalstvo pod njo in na njej. Naj le kot zanimivost zapi- šemo, da najvišje stalno živeči prebi- valec Slovenije prebiva v Domžalskem domu na Mali planini, na nadmorski višini 1534 m. Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja naštetih pokrajinskih prvin so površje, podne- bje, raba tal, naselja, gospodarstvo ter prepletanje tradicionalne kulture do- mačinov in navad prišlekov. Ob čuje- či raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska po- doba rezultat dolgotrajnega sonarav- nega oziroma trajnostnega razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu, ali jo doživljamo v živo. Z gora vse priteče v dolino V kraškem svetu slovenskega visoko- gorja (v alpskem svetu je največ apnen- ca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se na vznožju apnenčastih masivov poja- vljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samo- čistilno sposobnost, kot jo imajo teko- če površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha, in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORNIŠT VO -PLANINST VO vedno prilagojen najkrajšemu kora- ku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premago- vanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo druga- če pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b). V mladostnem in študentskem obdo- bju so nam fizično dostopni vsi slo- venski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostoj- nem varnejšem gibanju in poglablja- nju duhovnega dojemanja gora. Z leti ter zrelo in pozno starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore postane lep spomin in hrepenenje. Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju) Obiskovanje gorske narave vzpodbu- jajmo s sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mlado- stnike . Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Spre- membe spoznavamo in raziskujemo z izleti, izvedenimi na najboljši možni način , ki nas vračajo v objem po krivi- ci odtujene narave (Peršolja 2007). Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kako- vostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od oziroma starostnih obdobjih. V vsa- kem od njih odkrivamo nove oblike gi- banja, raziskovanja in doživljanja. Ob kobacanju in prvih korakih se nam ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih pogled hočeš no- češ uhaja na zanimivo poslikane igrače bolj ali manj oddaljenih gora. V vr- tčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrivamo balvane na dnu ledeniško preoblikova- nih dolin. Kmalu se začne narava ozi- rati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo prenekatero pla- nino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče. Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, pozne- je pa tura. Izlet je časovno krajše poto- vanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je V Registru zemljepisnih imen, ki hra- ni vsa slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in kore- nom gor– (na primer Gorica). Po šte- vilu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Nobene globlje zakonitosti ni bilo mogoče ugotoviti niti glede na lego tako poimenovanega zemljepisnega objekta: zemljepisna imena iz obeh skupin se namreč enakovredno poja- vljajo v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še dlje in zemljepisna razčleni- li glede na nadmorsko višino, vendar tudi v tem primeru nismo zaznali no- bene značilne razlike. Gorniški pogled Gore za vse življenje Zaradi višinske pasovitosti gore nare- kujejo svojevrsten gorniški življenjski krog. So pokrajinska stvarnost, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih Slika 4: V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja (foto: Borut Peršolja). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 9 GORNIŠT VO -PLANINST VO po hoji v skupini. Motivi pa se spremi- njajo tudi s starostjo in gorniška organi- zacija se jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno prilagaja. Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, zato bi vsakršna aktivnost v gorah morala stremeti za tem, da na naravo v go- rah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je konflikte vseh vrst treba reševati str- pno, ob spoštovanju pravic šibkejšega. Povabilo v gore Gore in dejanja povezana z njimi osta- jajo in bodo potekala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena sta vsebina in način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž staro- žitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebu- dile občutek, ki ga ni mogoče posredova- ti, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjklji- vega znanja, pomanjkanja izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka. Kakovostna množičnost Iskanje gorniških tovarišev in združeva- nje z njimi je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja gora so se odtlej spremenili (ali so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skla- dno z razvojem človekovega odnosa do narave. V sodobnosti prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg od- krivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja številnih delov sveta, kjer padavin ni ali jih je zelo malo, imamo v Sloveniji od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot ne- kaj vsakdanjega in neobremenilnega je pomembno že v vsakdanjem ži- vljenju, predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pa je še posebej pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi. Zato se čim bolj pogosto odpravi- mo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme kot izbire cilja. Cilj v celoti prilago- dimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik na eni strani učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, na drugi pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je giba- nje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik iz rok puli veter, je to znak, da se moramo obrniti. Viri in literatura 1. Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana. 2. Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana. 3. Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Inštitut za geografijo. Ljubljana. 4. Kladnk, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34–52. 5. Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana. 6. Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana, 363–373. 7. Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Delo, 13. 10. 2003, priloga Znanost. Ljubljana. 8. Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana. 9. Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana, 29–39. 10. Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017). 11. Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017). 12. Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana, 14–16. 13. Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007. 14. Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2, 86–97.