POŠTNINA PLAČANA V GOT O V I N I SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST if' 6 1948-1949 i Jubilej Fraua Lipaha Ivan Cankar HLAPCI 25LETNICA GLEDALIŠKEGA UDEJSTVOVANJA FRANA LIP AH A 30. januarja 1949 IVAN CANKAR HLAPCI Drama v petili dejanjih fnscenator: inž. arh. Viktor Molka Režiser: Slavko Jan Župnik ...................................... Milan Skrbinšek Nadučitelj ................................ Edvard Gregorin Jerman .................................... Stane Sever Komar ..................................... Pavle Kovič Hvastja ................................... Fran Lipah Lojzka .................................... Ančka Levarjeva Geni ...................................... Mira Danilova Minka ..................................... Vida Juvanova Zdravnik .................................. Vladimir Skrbinšeek Poštar .................................... Bojan Peček Župan ..................................... Drago Zupan Anka, županova hči ........................ Draga Ahačičeva Jermanova mati ............................ Marija Vera Kalander, kovač ........................... Janez Cesar Kalandrova žena ........................... Meitka Bučarjeva Pisek, pijancc ............................ Maks Baje Nace ...................................... Nace Simončič Kmetica ................................... Ruša Bojčeva Krčmar .................................... Janez Albreht 1. delavec ................................ Stane Česnik 2. delavec ................................ Jože Zupan V manjših vlogah sodelujejo: Marjan Benedičič, Demeter Bitenc, Milan Brezigar, Marjan Dolinar, Maks Furijan, Elvira Kraljeva, Tina Leonova, Vida Levstikova, Jože Lončina, Ivanka Mežanova, Branko Miklavc, Lucijan Orel, Stane Potokar, Vladoša Simčičeva, Dušan Škedl ter slušatelji Akademije za igralsko umetnost Režiser - asistent: inž. arh. Viktor Molka 'Kostumi po načrtih inž. arh. Viktorja Molke izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvete Galetove Inspicienta: Lucijan Orel Razsvetljava: Vili Lavrenčič Marjan Benedičič Odrski mojster: Anton Podgorelec Lasuljar: Ante Cecič - Cena Gledališkega lista din 15.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Jože Tiran. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 DRAMA Štev. 6 CACaš Lipah slavi svoje delo pri slovenskem gledališču. Več ko 25 let je s svojo osebnostjo in duhovitostjo ter z dobrodušnim kramljanjem bogatil izraz našega gledališča. Zdaj kot svojevrsten igralec, zdaj kot režiser, zdaj kot avior ali pa kot neumoren sodelavec in urednik Gledališkega lista ali kot svetovalec in'učitelj mladim navdušencem ali kot vodja pri raznih gledaliških družinah. Vse njegovo delo je polno vedrosti in pri nas tako redkega humorja in dovtipa ter polno gorečnosti in ljubezni do vsega, kar je v zvezi z razcvitom naše Drame v 30 letih. Pri vsem tem delu je bil vedno dober tovariš. Ko pregledujemo Lipahov pomen za našo Dramo, se mu zahvaljujemo z vso tisto toplino, ki jo njegova umetnost zasluži. Njemu pa želimo, da bi nam danes, v naši novi stvarnosti, s svojimi bogatimi sposobnostmi še dolgo uspešno in z optimizmom pomagal pri umetniških stremljenjih naše Drame. Ravnateljstvo Drame — 121 - 25 LET IVojega umetniškega dela. Lipah, kdo bi si mislil, da bova tako hitro doživela ta jubilej! Tako hitro, pravim, saj so mi tako živi še v spominu najini pogovori v dneh. ko si se odločal za življenjsko pot. Morda si že sam pozabil, kako sva spomladi 1918. leta hodila po nabrežju ob Ljubljanici in se pogovarjala o slovenski umetnosti, o Cankarju, o načrtih za življenje. Bila je viharna pomlad, v kateri se ni vera, da bo nemški imperializem poražen, več opotekala. Pod sitom cenzuri' smo poželjivo lovili vesti o ruski revoluciji. V nas je vse vrelo, se vse prekopicevalo, nejasne predstave o neki revoluciji, o nečem novem, kar mora priti, in kar smo uporno pričakovali, so nas razganjale. Bili smo polni ljubezni do slovenske zemlje, ki smo jo želeli zagledati v drugi podobi kakor smo jo v mladosti doživljali. Pomlad je netila naše hrepenenje, napajala lirična občutja do belih vasi pod zelenimi hribi, do pestrih njiv iu cvetočih sadovnjakov. do slovenske besede, ki ji- oblikovala ritem nje lepote. Ni nas opajala samo lepota te zemlje. Slovenska moderna — in ta v prvi vrsti — nam je odkrila bedo in vero slovenskega delovnega človeka, njegove sanje in hrepenenje, da bi se svet prelevil. Besede so nam približale izpolnitev pričakovanja. Kakor vedno v takih viharnih dneh, si bil tudi ti, Lipah, takrat ves nezadovoljen sam s seboj in si nemirno iskal poti, da bi tvoje življenje in delo imelo smisel, in ii od tega ufeho. Kot jurist si se slabo počutil, prcnemiren si bil. pregloboko te je zajelo hrepenenje po ustvarjanju in lepoti. Ko si blodil po dunajskih ulicah, si se odločil, da postaneš igralec. Imeli smo že slovensko dramo, imeli smo Borštnika, Verovška. Nučiča, Danilovo, toda Drama si je takrat šele osvojila svojo hišo. Za tvojo odločitev je bilo v tistih dneh treba nekaj moči, saj slovenski igralec razen ljubezni do tega poklica ni videl še nobene bodočnosti pred sabo. Kasneje si marsikdaj na svoji koži občutil, kako trda je bila pot slovenskega igralca, preko kakšnih težav in celo pomanjkanja se je moral s humorjem prebiti in — kar je poglavitno -— z uporno ljubeznijo, da ni omagal. Zvesto in trdno si hodil po tej poti. Ko si stopil prvič na deske v Drami, se ti najbrž še sanjalo ni. da utegnejo slovenskega igralca zadeti bridke življenjske preizkušnje. Pogumno si pričel kreirati vloge, pisati svojo veseloigro, poučevati, režirati tako v Drami kakor pri srednješolski mladini, pomagati povsod, kamor so te klicali. Režiser Šest je na široko odprl razvoj Drame, postavljal je na slovenske deske svetovni dramski repertoar, Shakespeare je kl jub tesnemu prostoru postal velika šola. - 122 - can - 123 — 1 Vsak oddih je Šest porabil, da je iz sveta prinesel novosti. Premiera se je vrstila za premiero, za študij je bilo kaj malo časa. saj sc je pogosto nova predstava naštudirala v štirinajstih dneh. Kritika je nergala, druga hvalisala, pravih poti ni kazala ali vsaj zelo poredko. Igralec je stal takorekoč osamljen, s svojo vero in ljubeznijo. Ti si imel to prednost, da si si .s pristnim humorjem lajšal težave. Zgodaj je Lipah postal Lipah. 'I o se pravi, da te je poznalo staro in mlado, da je bila tvoja igralska fiziognomija izdelana. Že s prvimi kreacijami si jo uveljavil. Razumljivo je, da pri hlastni naglici, s katero se je delalo, nisi bil vedno na višku, a vendar si v vsaki sezoni presenečal in pokazal kakega novega Lipalia. Nad dve sto vlog si odigral, to se pravi blizu sto kreacij človeških podob, zunanjih in notranjih, si presadil v slovenski svet, in kar je poglavitno, vse te podobe so živele nekje in so imele vroče srce. lako si našel pot do sprejemljivega gledalca in godrnjavega kritika. (Včasih sem bil tudi sam med njuni.) Drama bi se ti morala oddolžiti za tvoje delo, da bi ohranila v arhivu tvoje Shyloeke, Polonije, tvojega Mesca v »Petrčku«, starega Firsa v »Češnjevem vrtu«, patra Lorenza v »Romeu in Juli ji«, Poldeta v »Kreaturah«, Hvastjo v »Hlapcih« in toliko drugih kreacij. Usoda igralčeve umetnosti je, da umira obenem s človeškimi očmi in ušesi, ki jo gledajo in poslušajo. Prav celega Lipalia, tistega, ki je tako in s tako mimiko govoril, kadar je bil dobro ali slabo razpoložen, ne more ohraniti noben arhiv. Pa najsi spomin še tako zblodi, Lipah se je s svojimi kreacijami zapisal \ zgodovino slovenske Drame. Pii kaj bi govorila o zgodovini! Še vedno si jo pleteš in ustvarjaš. Svojega Hvastjo si dopolnil v mojstrovino. Doživela in preživela sva nove viharje, ki so podobo slovenske zemlje in človeka res revolucionarno izpremenili. Revolucija ni več samo v naših sanjah, postala je konkretno dejstvo, otipljivo vsak dan. Socialistična družba in Ljudska oblast sta izpolnili, kar je slovenski igralec pred petindvajsetimi leti veroval, pričakoval, ko je z golo ljubeznijo stopil na deske. Zdaj si lahko miren, slovenska dramatika bo zajemala iz bogastva teh viharjev, slovenskemu igralcu se odpirajo nova obzorja ustvarjanja. Kadar se, Lipah, potiho oziraš nazaj, bodi prav tako miren. V zvestobi do slovenske Drame si jo obogatil s tolikerimi kreacijami in človeškimi podobami, da se ne izbrišeš več iz spomina. . J uš Kozak — 124 - Filip Kalan: ZGODBA O DOBREM SOLDATU 1 V vsakem igralskem zboru žive ljudje, ki se o njih ne piše in ne govori ;n ne razpravlja veliko. Ne mislim tistih gledaliških sopotnikov, ki o njih niti direktor •n niti režiser ne vesta nikoli ne kaj in ne kako, ne kam bi z njimi. O teh se vselej mnogo diskutira na sestankih in upravnih sejah in v raznoterih učenih komisijah. Vsi svetovalci so spričo njih v zadregi in zatrjujejo, da je treba to stvar vendar že enkrat urediti. Seveda se stvar nikdar ne uredi. Sopotniki, ki jih uradna govorica skriva pod blagi naziv »stvari«, pa životarijo naprej, malce širokoustno in malce zagrenjeno, nihče ne ve, kako, ali zavoljo svoje skromnosti ali osebne trdoživosti, skratka, po trmastem zakonu vztrajnosti. Celo kritiki se ob njih spozabljajo, ne da bi vedeli, zakaj, in jim iz leta v dan posvečajo po nekaj vrstic v svojih poročilih. Samo gledalci ne marajo ne zanje in ne za njihove težave, čeprav jih vidijo na odru nemalokdaj. Če zanje pobaraš človeka iz publike, te po navadi zavrne z nezaupnim vprašanjem v očeh: Ah, ta in ta; mar je tudi ta pri gledališču? O takih sopotnikih ne govorim: oder, kultura, umetnost, vse to živi brez njih in mimo njih — družba jih blagohotno preživlja iz svojih viškov. Mislim pa druge, ki niso sopotniki, pač pa igralci, ki se o njih t*iko malo in često zelo nenadarjeno piše in govori. To so po svojem zunanjem videzu po navadi skromni in neugledni, po svoji igralski iznajdljivosti in svoji človeški svojstvenosti pa redki in dragoceni gledališki ljudje, ki niso nikdar igrali ne Hamleta in ne Othella, ne Romea, ne Mortimerja, ne Jaga in ne Franza Moora. In vendar brez njih in mimo njih ni prave ubranosti v igralskem zboru. Z njuni si učeni diskutanti na sestankih ne belijo glave in tudi na upravnih sejah nihče ne razpravlja o njih. Toda sleherni pravi direktor in nadarjeni režiser pozna vse njihove igralske in človeške Posebnosti in gradi na teh svojstvenih kvalitetah svoje uprizoritve. To vedo vsi, njihovi tovariši na odru in v gledališki garderobi nič niunj kakor pozorni gledalci v parterju in na galeriji, da bi to in gledališče ne imelo te in tolikšne kulturne tehtnosti in da bi ta ta uprizoritev ne razodela takšne umetniške veljave in da bi ta [n ona nepozabna odrska figura nikoli ne zaživela v vsej svoji polni 111 živi prisrčnosti — če bi v tem in takem igralskem kolektivu ne - 125 - I živel in ne delul dolga leta prav ta in ta, na pogled nemara neznaten in ne kdo ve kako mikaven, po svoji igralski in človeški značilnosti pa maloda nenadomestljiv umetnik, ki mu je mati narava podarila dragoceni dar, da v malih figurah in v bežnih dramatskih situacijah izpove veliko življenjsko modrost, tehtno človeško čustvo, pretresljiv problem svojega časa. Tak svojstven karakterni igralec je Fran Lipah. ■> Lipah je kmečkega rodu. Doma je iz Dobrunj pri Ljubljani. V njegovih personalnih podatkih berem rojstni datum 23. maja 1892. V gimnazijo je hodil med leti 1903 in 1911. Po maturi se odpravi na Dunaj študirat jus. Videl sem njegov indeks. Na videz je vse v redu: štiri semestre ima testirane kakor kateri koli priden študent. Toda sam pripoveduje, da je bil tista leta čez dan več v kavarni in v univerzitetni biblioteki kakor na univerzi in da je vse večere presedel v gledališču. V indeksu ima poleg juridičnih predmetov vpisana predavanja Emila Reicha. To je estet in literarni zgodovinar, ki je napisal vrsto dramaturških razprav (Schopenhauer als Philosoph der Tragodie 1885, Grillparzers Kunstphilosophie 1890, Grillparzers Dramen 1894, 1909), preizkusil nove prijeme v estetiki (Die biirgerliche Kunst und die besitzlosen Volksklassen 1892, 1894) ter si kot predavatelj in pisec ustvaril pomembno ime kot komentator Henrika Ibsena (Ibsen.s Dramen 1894, 14. izdaja 1925). V samem gledališču je videl Fran Lipah tista leta znamenite predstave klasikov v Burgtheatru, Reinhardtove tvegane poizkuse množičnega teatra (Slehernik, Mirakel, Izgubljeni sin) v Rotundi, različna gostovanja velikih igralcev Bassermanna in Moissija, ruski balet, mo-nakovske umetnike. Tiste študentovske dni prične Lipah pisati o gledališču: v »Slovanu« beremo njegove vtise o Reinhardtovih uprizoritvah (1913). Tik pred izbruhom vojne napiše svojo dramo o Matiju Gubcu in jo pošlje Slovenski Matici v Ljubljano. Idejna vsebina te igre je rezultat napredne miselnosti, ki je Frana Lipaha vključila tudi v preporodovsko gibanje: bil je med prvimi sotrud-niki »Preporoda«, kamor je pisal pod psevdonimom Branko. Prva svetovna vojna je zajela Lipaha še kot študenta. Ves čas od 27. julija 1914 do 3. septembra 1918 nosi vojaško suknjo, skoraj vselej v prvi liniji, sprva kot izvidniški oficir pri artileriji na gališki fronti, kjer preživi vso ofenzivo Brusilova, pozneje v Albaniji v vasi Petrohondi pri Beratu. Na fronti ga je zasulo, komaj so ga izvlekli iz lijaka granate. Leta 1917 je napisal v Petrohondi poetično orientalsko enodejanko »Cvetje bajam«. Leto poprej, ko je bil v — 126 — F. LIPAH kot Preiskovalni sodnik (Živi mrtvec) Ljubljani na dopustu, jr rosil iz zapečatenih prostorov Slovenske Matice svojega Gubca in ga natisnil v Slovanu. Avstrijska cenzura, ki jo je opravil — to bodi bogovom potoženo! Slovenec, ki še danes živi, je besedilo temeljito oskubila in mu skušala odbiti vso borbeno ost. Navzlic temu je ta drama o Matiju Gubcu, voditelju Kmečkega punta, ki ga avtor druži z osvobodilnim simbolom kralja Matjaža, še danes pogumen in dragocen dokument narodno osvobodilnih teženj preporodovskega rodu. Šele dr. Bratko Kreft je to Lipahovo mladostno delo dostojno ocenil v svojem uvodu li »Glavnemu dobitku« (1946). Leta 1918, po zlomu Avstro Ogrske prevzame urtilerski častnik Fran Lipah s stotnikom Jelencem ljubljansko topništvo in gre z II. ljubljansko baterijo na Koroško. Po nesrečnem koroškem plebiscitu se napoti znova na Dunaj 5^udirat. Zdaj ne okleva več: izbral si je svoj gledališki poklic. Na univerzi posluša predavanja Stefana Hocka, docenta, sprva drama- — 127 — '1 F. LIPAH kot grof Gloucester (Kralj Lear) turga v dvornem gledališču, pozneje pri lleinhardtovih odrih. Ilock si je pridobil svoje zasluge kot izvedenec v Grillparzerjevi dramatiki (monografija DerTraum ein Leben 1904. izdaja Grillparzerjevih del v 16 zvezkih 1911/13) in kot prevajalec in dramaturški oblikovalec nekaterih Shakespearovih iger (Macbeth 1920, Antonius mul Kleopatra 1923, Der Minile Miihe umsonst 1927) za burgtheatrske in Reinhardtove uprizoritve. Na državno akademijo za glasbo in igralsko umetnost se je vpisal Fran Lipah kot eksternist, dramske igre pa se je učil pri zasebnih urah treh pomembnih igralcev: poučevali so ga Olga Lewinsky, Ernst Arndt in Karl Goetz. Olga Lewinsky, rojena Precheisen, je takrat že prekoračila svoje sedemdeseto leto. Bila je druga žena slovitega dunajskega dvornega igralca Josepha Lewinskega. Svojčas je igrala vloge prvih ljubimk in herojin na'Dunaju, v Pragi, v Kasselu in Leipzigu, od leta 1889 pa je bila stalna članica Burgtheatra. V Avstriji je veljala - 128 - F. LIPAH kot Pandolfo (Slnpa dveh gospodov) za posebno znamenitost: bila je prva ženska, ki je poučevala na dunajski univerzi. Bila je lektorica za nemško pravoreeje (Dialekt-freie deutsche Aussprache). Njena pedagoška odlika je bila tehtna in učinkovita dikcija. Ernst Arndt je bil takrat profesor na akademiji, pedagog za dramsko igro z velikimi izkušnjami. Pred Lipahom je poučeval slovitega nemškega igralca Fritza Kortnerja, hkratu z njim pa gledališko in filmsko igralko Agnes v on Esterhazy. Za svojega bivanja na Dunaju je Lipah vitici tega svojega učitelja v vlogi Ar gana v Molierovem Namišljenem bolniku.To je bilo v dependansi dvornega gledališča (Schonbrunner SchloBtheater). Tako kakor Arndt je bil tudi Karl Goetz karakterni igralec. Reinhardt ga je prevzel iz neke amaterske družine, kjer ga je videl v Slmwovi igri u l^rtjklu in levu. Eatrokla je pozneje tudi igral v Reinhardtovi režiji. Toda nemara so ta leta bolj kakor vsi ti mojstri nemškega in avstrijskega odrskega karakternega igranja vplivali na mladega - 129 — F. LIPAH kot P. Tomšič (Kreft: Malomešoani) moža vtisi / uprizoritev Moskovskega hudožestvenega teatra. -Karani a zove« je videl Lipah še na Dunaju. Pripovedoval mi je, kako je ne le njega, pač pa tudi njegovega profesorja Arndta prevzela psihološka tenkočutnost in igralska plastika ruskih igralcev. Arndt je bil ]>o rodu Hamburžan. študiral je v Parizu in je pozicije prešel na oder; mimo Gorkega drame \a dnu« in nekaj Tolstoja ni poznal prav nič ruske literature in vendar je ves očaran in prevzet zatrjeval. da lahko maloda doslovno ponovi vsebino znamenitega monologa. ki ga je govoril v Karamazovih Kačalov. Seveda ni znal niti besede ruski — to je pribil, da bi svojemu učencu obrazložil, kaj je plastika velike dramske igre. V tem poltretjem letu svojega drugega dunajskega študija je (■'ran Lipah dozorel za angažman. S 1. avgustom leta 1921 je stopil v igralski zbor Narodnega gledališča v Ljubljani. V maloda tridesetih letih svojega odrskega dela je preigral 242 vlog, režiral 16 - 130 - F. LIPAH kot Beneški dež (Othello) iger, napisal in izdal nekaj komadov (Cvetje bajam 1922, Gospod poročnik 1929, Glavni dobitek 19:50, v tisku 1935 in 1946, Odmor 1940), objavil nešteto člankov v Gledališkem listu in raznih dnevnikih in zbral nešteto duhovitih smešnic in pretresljivih zgodb o slovenskih igralcih v svojih »Gledaliških zgodbah« (Naša založba 19138). Svoje ljubeznive in tehtne pedagoške sposobnosti je dokazal tako v prvih letih jm> prvi svetovni vojni, ko je učil dramsko igro v tečaju Združenja slovenskih igralcev kakor tudi med leti 1926 in •932, ko je naštudiral s študenti klasične gimnazije Sofoklejevega »Kralja Edipa«, Shakespearovega »Julija Cezarja« in velik recita-cijski večer z naslovom »Naša beseda«, ki je obsegal pravo antologijo slovenske besede od Primoža Trubarja do Otona Župančiča. Ta kratki biografski obris kaže Frana Lipaha v drugačni luči kakor ga pozna prigodni obiskovalec slovenske drame v Ljubljani: •<> je vsestranski gledališki človek, izobražen in kultiviran Evropejec, 131 - F. LIPAH kot Karaulov (Tuje dete) vešč pišimo in govorjene besede v pravem pomenu tega pojma, in hkratu ves zasidran v svojo domačo zemljo, pravi Slovenec in Slovan. 3 Lipahov igralski svet obsega nešteto drobnih, duhovito zamišljenih in miniaturno izdelanih človeških podob iz vsi; gledališke kulture. Tu so igralske skice, prigodni portreti, originalne kompozicije, dovršene slike odrskih figur od antične tragedije mimo Shakespeara in Moliora do modernega konverzacijskega komada, od stalnih komedijskih figur iz ljudske burke do tenko uglašenih karakternih stvaritev polpreteklih in sodobnih piscev, galerija bistro opazovanih in globoko doživelih malih ljudi od francoskega in angleškega salona do domače kmečke in malomeščanske drame in veseloigre, od klasične in klasicistične igre do domače otroške pravljice. ' - 132 - Maloda nepregleden je tu raznoliki svet. Ko pregleduješ v spominu te Lipahove odrske domisleke, ti je pri srcu nekako tako kakor v delavnici medaljerja ali slikarja miniatur, kjer sprva težko razločiš, kaj je delo po naročilu in kaj je prava kompozicija, kaj je prigodniški izdelek in kaj mojstrovina. Zakaj včasih je portret po naročilu prav tako velika umetnina kakor svobodna slikarjeva zamisel, ki jo je mojster nosil s seboj leta in leta, včasih je prigod-nica tehtnejša od skrbno izdelane kompozicije. Polagoma se ti jasni razgled po tej delavnici in najtehtnejše med Lipahovimi stvaritvami razvrščaš v sorodne skupine, vsaj po tematiki, po svojstveni tehniki. |W) človeški vsebini. Tako je mogoče razložiti šestero osnovnih skupin: V prvo tako skupino je mogoče šteti figure, ki segajo od prostodušne ljudske komike do tragikomičnih značajev velikega stila. Take podobe so na eni strani Polichinelle v Benaventovi »Roka roko umiva« (1924/25) ter goldonijevske groteske v »Lepi krčmarici« (Marki Forlipopoli 1926/27), v »Slugi dveh gospodov« (Pandolfo 1934/35) in v »Kavarnici« (Ridolfo 1943/44) — na drugi strani pa vrsta molierovskih figur od mladega Diafoirusa v »Namišljenem bolniku« (1921/22 ter 1922/23) mimo zajetne karakterne stvaritve Orgona v prvi ljubljanski Gavellovi režiji »Tartuffa« (1932/33 ter 1933/34) do stare in stalne komedijske figure Sganarella, ki jo je Moliere sam tako rad igral (»Izsiljena ženitev« in »Ljubezen zdravnik« 1938/39). Odlika teh Lipahovih igralskih miniatur je v uspeli sintezi elementarne zamisli, bistrega opazovalnega daru in grotesknih govornih domislekov. V drugo skupino bi se dale razvrstiti stvaritve iz Shakespearovih komedij in tragedij. S Shakespearom je Lipah pričel svojo igralsko pot: njegova prva vloga je bil Antonio v »Komediji zmešnjav«. V pet in dvajsetih letih je preigral osemnajst vlog v štirinajstih Shakespearovih igrah. Ta veliki renesančni avtor je bila velika preizkušnja za igralca Frana Lipaha. Nekaj pod srednjo mero po svoji velikosti, rajši okrogel kakor suh, naglih kretenj in nagle govorice, ne kdo ve kako uglednega obraza, malce živčen, nagnjen k rahli utrujenosti v zadnjih dejanjih — to je bila dediščina njegove telesnosti. Rajši neprijetna kakor ugodna za oblikovanje širokih, tehtnih, po svoji zunanjosti in svoji človeški vsebini zajetnih Shakespearovih junakov. Toda tu so Lipahov bistri intelekt, njegova vsestranska izobrazba, njegov podrobni študij, njegova evropska kultura premagali šibko, na prvi pogled neugledno telesnost. Klasična tradicija dunajskega Burgtheatra je tu opravila nedvomno veliko uslugo kmečkemu sinu iz ljubljanske okolice: prebudila je ' njem čut za igralski format, za tehtno dikcijo, za pravo razmerje 133 - 1 med zunanjim videzom in človeško vsebino dramatske figure. V svoji prvi ljubljanski sezoni je govoril Lipah prvega igralca v »Hamletu«, v svoji drugi je prvič igral Polonija. Tej svoji vlogi je ostal zvest vse do današnjega dne: to je brbljač, žužnjalo in rezoner, vselej na robu tragike in komike, domiseln in likratu malce slaboumen, vselej rahlo zavzet od svojega, nekoliko nemirnega dvorjan-skega dostojanstva, originalna Lipahova podoba, že davno prešla v liistoriat slovenskega igralstva. Igral ga je v različnih uprizoritvah pri različnih režiserjih deset gledaliških sezon in vsej različnosti navkljub je vtisnil njegov Polonij svoj pečat vsem tem uprizoritvam. Druga taka stvaritev je beneški dož v »Othellu«: navzlic nemirni Lipahovi odrski kretnji zadržan in skorajda intelektualen v svoji govorici, rahlo dvignjen v monumentalnost po tehtni dikciji. Igral ga je v obeh uprizoritvah ljubljanske drame vseh pet sezon. Tretja, nemara tako po telesnem videzu in po človeški vsebini Lipahu najbližja Shakespearova figura: nepozabni brat Lorenzo v »Romeu in Juliji«, svojstvena zmes dobrote in hudomušnosti, akcije in razmišljenosti. Tudi tega je igral v obeh uprizoritvah (1928/29 ter 1940/42). V tretjo, dokaj različno zvrst igralskih podob Frana Lipaha štejem nekatere podobe intelektualcev iz ruskega repertoarja: to sta predvsem Porfirij Petrovič iz »Zločina in kazni« in državni pravdnik iz »Bratov Karamazovih« na eni strani, na drugi pa preiskovalni sodnik v drami Leva Tolstoja »Živi mrtvec«. Nepozabni vtis hudožestvenikov na mladega igralca, duhoviti opazovalni dar intelektualca Frana Lipaha, njegova svojstvena, nagla, logična in plastična govorica in njegov neutrudni humanizem so v tem žanru ustvarili enotne, nenavadno razgibane in likratu nervozno zadržane človeške figure, ki so za vselej obveljale za vzorne stvaritve odrskega realizma med Slovenci. Ruska dramatika je pripeljala Frana Lipaha tudi do druge, zanj značilne, vseskozi originalne in človeško dragocene zvrsti odrskih figur, ki v svoji miniaturni dognanosti in v svoji topli čustvenosti dosežejo veliko umetnost »slovenske Rusinje« Marije Nablocke: v tej dolgi vrsti dobrodušnih, rahlo otožnih, neutrudno požrtvovalnih malih ljudi je ustvaril Fran Lipah galerijo nepozabnih kreacij: na začetku stoji njegov Firs v »Češnjevem vrtu«, na koncu pa njegov Karaulov iz Škvarkinovega »Tujega deteta«. Svojevrstna mojstrovina tega žanra je figura iz zapadne literature: v Gheri-jevem »Šestem nadstropju« je ustvaril gospoda Hochepota, malega človeka iz pariške najemniške kasarne, ki si težko služi svoj vsakdanji kruh s pisanjem kolportažnih romanov in nad vse ljubi svojo hčer, pa skriva vse svoje življenjske tegobe in vse svoje toplo srce — 134 — pod rezko skorjo rutiniranega in večno zaposlenega literarnega «* obrtnika. Vse skale svoje miniaturne spretnosti posveča Lipah tem podobam malega človeka: otožnost in humor, grotesko in rezonerski govor, opazovane in doživete podrobnosti vsakdanjega življenja — toda na dnu te svojstvene sinteze raznoterih elementov utripa vselej globoka, topla, iskrena čustvenost, globoko sočutje z mučeno človeško kreaturo in hkratu vsa tista neugasna, zdaj radostna in zdaj otožna vera v boljše dni, ki je tako značilna za malega človeka po vseh deželah našega kontinenta. To jo četrta, najbolj značilna in najbolj intimna poteza Lipahove igralske umetnosti, bistvena za vso njegovo umetniško osebnost, nov, originalen, neizbrisen doprinos v zakladnico slovenskih odrskih podob. Majhen preskok iz tega sveta malega človeka nas vodi v otroško pravljico: tu je Fran Lipah ves hudomušen in okrogel, okreten in nemiren, resen in nasmejan, kakor potreba kaže, neizčrpen v svojih govornih in pantomimičnih domislekih, zakaj njegov svet je svet sočutja, dobrodušne zabavljice in neminljivega optimizma. Ni je Golieve otroške igre, ki bi v nji Lipah ne ustvaril nepozabne figure: prodajalec v »Triglavski bajki«, gospod Trebušček v »Princeski in pastirčku«, krčmar v »Jurčku«, gledališki ravnatelj v »Srcu igračk«, Sabinas v »Betlehemski legendi«, dvorni svetnik, v »Ubogi Ančki«, maršal v »Snegulčici« in neugasni Mesec v »Petrčkovih poslednjih sanjah«: svetil je neutrudno dolgih petnajst sezon od leta 1921 do 1942. Petero raznolikih, skrbno zasnovanih, z bistroumno analizo dognanih* in z vztrajno roko neutrudnega miniaturnega mojstra izdelanih odrskih zvrst — in vendar, tako se zdi, je bilo vse to dolgoletno, z evropsko kulturo in globoko človeško izkušnjo opravljeno delo samo priprava za vse tiste številne, še vse bolj raznolike, še vse intimnejše, še vse bolj originalne, še veliko preprostejše in s sramežljivo ljubeznijo rahločutnega umetnika oblikovane človeške figure iz slovenskega repertoarja. Maloda ni domačega avtorja, ki bi Lipah v neki njegovi igri ne ustvaril vsaj ene svojih odrskih podob. Linhart in Levstik, Medved in Finžgar, Jurčič in Tavčar, Cerkvenik in Lah, Pregelj in Novačan, Župančič in Kreft, Golar in sam Fran Lipah in še drugi in na koncu še Matej Bor: vsem je kumoval s svojo igralsko invencijo, s svojo pristno domačnostjo, s svojim humorjem in s svojo satiro, .s svojo čisto odrsko besedo in s svojo iskreno predanostjo domači stvari. Toda svoje najbolj tehtne podobe je ustvaril nedvomno v Cankarjevih dramah. V šestih njegovih igrah je igral enajst vlog: V »Pohujšanju« drugega gosta, notarja, štacunarja in cerkovnika, v »Narodovem blagru« profesorja - 135 - I Kremžarja in Mrmoljo, v »Jakobu Hudi« Petra Broša, v »Hlapcu Jerneju« potepuha, v »Kralju na Betajnovi« župnika, v »Hlapcih prvega delavca in svojo jubilejno vlogo — cerkovnika Hvastjo. Tu je globlje in intimneje kakor v'drugih svojih figurah z izredno tenkočutnostjo in prodornim pogledom v psihiko naših ljudi oblikoval vse temne in vse svetle strani malega slovenskega človeka; kakor na eni strani z neusmiljeno groteskno koiniko šiba moralno propalost klečeplazne in pohlepne svojati liberalnega in klerikalnega malomeščanstva, tako razkriva na drugi strani pretresljivo tragedijo kruhoborstva, ki so jo doživljali naši ljudje dolga in dolga desetletja maloda vse do današnjih dni. Tako žive na eni strani te Lipa-hove galerije groteskne, z ostro intelektualno satiro orisane figure notarja, štacunarja in cerkovnika iz »Pohujšanja« ter Kantorjev zaveznik, župnik z Betajnove — na drugi strani pa tragični borec za vsakdanji kruh. ki je pokopal svoje mladostne ideale na ljubo ženi in trem otrokom, moralna razvalina na prvi pogled, družbena spaka in intelektualni siromak, toda v svojem srcu in v vseh tegobnih življenjskih situacijah velik, pošten, poln človeškega dostojanstva: cerkovnik Hvastja. To je igralsko delo dobrih dvajsetih let, nemara že rahlo načeto v svoji igralski dovršenosti, toda sveže in nedotaknjeno v svoji umetniški zamisli, polno in živo in nepozabno v svojem iskrenem in globokem humanizmu, dragocena gledališka oporoka pomembnega človeka in igralca. 4 Delovni kolektiv, ki živi vse svoje dni na »deskah, ki pomenijo svet«, je tako bogat in raznolik, tako razvejan in razsežen, da je preprostemu gledalcu pogosto težko dojeti vsebino in pomen, težnje in cilj tega kolektiva. Celo tisti, ki iz leta v dan razmišljajo in govore in pišejo o gledaliških ljudeh, nemalokdaj površno presojajo človeško tehtnost in strokovno veljavo igralcev in režiserjev, direktorjev in dramaturgov, upravnih in odrskih delavcev. Tem kritikom, kronistom in poročevalcem se godi tako kakor tistim zgodovinarjem, ki v oceni velikih dogodkov pozabljajo spričo vodilnih političnih in vojaških osebnosti na tiste, ki nosijo vselej in povsod vso težo vsakdanjega življenja po vsem svetu: na delavca in kmeta, na malega inteligenta in na vojaka. Tn vendar je svet tako ustvarjen, da je komandant brez vojske samo prikazen in fikcija. Seveda ni prave vojske brez komandantov. Tudi v gledališkem svetu je tako. Ni »Hamleta« brez Hamleta in brez kralja in kraljice, ni »Kovarstva in ljubezni«; brez Ferdinanda in lAiize in - 136 — F. LIPAH kot Hvastja (Cankar: Hlapci) Lady Milford in prezidenta — toda tudi Polonij živi in stari Miiller. Nešteto je Polonijev in Miillerjev v odrskem svetu in vendar jih je malo med igralci, ki bi vse te neštete figure zares oživeli s svojim stvarilnim duhom. Toda cesto se celo tistim, ki s svojo srčno krvjo prepajajo ta svet odrskih desk, godi tako kakor tistim starim, dobrim in nepogrešljivim frontnim Soldatom, o katerih zgodovinarji skoraj nikoli 'n nikjer ne pišejo. Toda ti kurirji in obveščevalci, telefonisti in šifrerji, izvidniki in bolničarji so prav tak« mozeg in kri in živec sleherne armade kakor komanda, štab in generali. Tak dober in vztrajen in požrtvovalen in maloda nenadomestljiv Soldat v boju za slovensko gledališče je bil in je in bo — Fran Lipah, igralec in publicist in režiser. Slovan in Evropejec. - 137 — 1 Mirko Mahnič: PORTRET FRANA LIPAMA t-Kcr to je modrost življenja: Dozorelo seme svoje misli vsejati na mlado sinovo njivo.« (Lipah: »Cvetje bajam«) Čudovita cloba Borštnika in Verovška je ostala nekje za nami. Nihče ni natančneje registriral spoštl jivo izdelanih mask in skoraj uzakonjenih kretenj, skromne opreme in toplih kulis, prijetno pri-dvignjene govorice, ustvarjalnih virov in vonja predstav, tedaj vsega tistega, kar predstavlja našo odrsko in igralsko klasiko. Le Cankar nam je rešil Verovškov smeh in nekaj malega vemo o siloviti ustvarjalni moči Borštnikovi. Vse drugo je kot nedoločna, slabotno pojasnjena predstava prehajalo iz roda v rod in sc usedlo v nas kot podedovano občutje nečesa ljubega, iskrenega, požrtvovalnega in morda prav zato še lepšega. Pa čeprav je še toliko ljudi, ki so vse to gledali in doživljali in vedo mnogo povedati — za bistvo nas vedno ukanijo. Najbrž so le redki odbrani med tiste, ki nosijo svetle umetniške tradicije iz roda v rod. Morda sta danes to samo še Avgusta Danilova in Fran Lipah. Iz njiju še vedno dehtijo žlahtne osnove takratnega gledališča, ki smo jih morda kasneje več ali man j prezrli: neprestana zavest, da je za igralca odrski svet življenjska nujnost in da živi le toliko, kolikor je na odru; da so osebna plemenitost, človeška polnost in skrajna požrtvovalnost prvi bogati viri igralčeve kultiviranosti, prepričljivosti in uspehov; xla teater ne sme biti artistična atrakcija ali tingltangl — tega jih je gotovo naučil naš edinstveni dramaturg Ivan Cankar (prim. »Melanholične misli«, CZS 3. zv.) — pač pa najvišja kulturno-umetniška stvaritev v službi naroda. Lipah, ki ga je ta čudovita dediščina vsega prevzela, se je prav gotovo težko znašel v območju večkrat kaj plehkega repertoarja, ki se je razbohotil po prvi svetovni vojni, zato pa je nepozabno zablestel v vrednih delih, ki jih je od svoje strani napolnil z vsemi velikimi vrednotami naše plemenite gledališke tradicije. Lipahov vstop, njegova intonacija, njegov rahlo trepetajoči glas, njegova preprosta vznesenost in ne nazadnje silovita probojna moč njegove človečnosti, vse to so poslednji spomini na Borštnikove dni in lahko trdimo, da bo z njim izumrla slovenska igralska klasika. Lipah, ki je po vsej svoji igralski konstrukciji traged, se je zavedel dolžnosti resnega igralca, ki nikoli ne razbija uglašenosti ansambla in se je morda najbolj ujel v tragikomičnih likih, kakršen je na primer Hvastja v »Hlapcih« ali Hochepot v »Šestem nad- — 138 - stropju«. Prezreti pa ne smemo njegovih stvaritev v vlogah, ki so mu jih nudili komadi iz ruske in sovjetske literature. Omeniti moramo, da je Lipah široka gledališka osebnost, ki ima v sebi neko gledališko vsestranskost, ki ga trga iz zahtevnega igralskega sveta in ki jo 1k> treba prej ali slej temeljiteje oceniti. Dramatik Lipah se je z uspehom preizkusil v mladinski igri in psihološki drami, v zgodovinski tragediji in veseloigri ter izoblikoval in deloma tudi objavil vrsto dramskih del: »Dopust«, »Gospod poročnik«, »Gubec«, »Cvetje bajam«, »Otroci se igrajo«, »Glavni dobitek« in »Odmor«, o katerem je zapisalo kritično pero Bratka Krefta, da je »do zdaj gotovo najgloblje in najlepše Lipa-hovo literarno delo«. Zanimivo za njegovo eruptivno in vsestransko naravo je dejstvo, da je ostal večinoma pri enodejankah, ki pa so tako polno skoncentrirane, da bi jih brez škode lahko sprostil v celovečernice. Obilico svojih ustvarjalnih sil je izrabil v režijskem delu, kjer spet opazujemo njegovo vsestransko tvornost, ki je zajela klasiko (Sophokles), oblikovala »Judit« (Hebbel), simbolista Maeterlincka in satirika Shawa ter skušala dati svojski obraz nekaterim slovenskim stvaritvam. (Prim. podatke Dušana Škedla.) I oda režije na odru Narodnega gledališča niso pomirile njegove oblikovalne strasti. Delal je in še vedno dela z diletanti, z delavci, nameščenci in študenti, vedno nemiren, vedno pod pritiskom nepotešljive želje, povedati in razdati vse, kar je v njegovi prepolni umetniški naturi. Fran Lipah je v splošni suši strokovne gledališke literature pri nas prvi začel seznanjati igralce in publiko s problematiko odrskega ustvarjanja in gledališča sploh. Že 1913. leta je v »Slovanu« pisal o Reinhardtu, 1922. leta je v Gledališkem listu začel priobčevati odlomke iz pisem Sare Bernhardt, leta 1923 odlomke iz pisem znamenitega J. Kainza, 1932. leta priobčil prevod razprave »Nova pota gledališča«, ki jo je napisal A. Lunačarski ter Kellermannovo »Študijo o japonskem gledališču«, v sezoni 1937/38 pa je pisal o Mayer-holdu. Pri tem delu je bil vedno do kraja zagledan v pozitivne vrednote slovenske gledališke preteklosti in je tipal za njimi ter jih — pa naj so bile še tako neznatne — posredoval ansamblu in občinstvu. (»Prva predstava Fausta v Ljubljani«, »Prvi slovenski prevod Shakespearovega Hamleta«.) Vedno v stiku s slovenskim življenjem in zato poln razumevanja za njegove kulturne potrebe Je že pred drugo svetovno vojno deloval in pisal v prid ljudskega gledališča. — 139 — S prevodi je prispeval k zgraditvi slovenskega odrskega jezika. Prevedel je Lengyelovo »Antonijo«, Farrerovo »Bitko«, Brieuxove »Ponesrečence«, Frankov »Vihar v kozarcu« in Maeterlinckov »Čudež sv. Antona«. Ogromno delo je opravil kot dolgoletni urednik Gledališkega lista, ki ga je polnil bodisi s članki, ki so spremljali slovenske novitete (Meško, Golia, Golar, Kreft itd.) ali tolmačili hotenje Narodnega gledališča, bodisi z »Raznim«, to bogato in zaslužno, a za urednika utrudljivo rubriko, ki je takrat edina seznanjala občinstvo z domačimi in tujimi gledališkimi novostmi in problemi; hkrati pa je bralce razveseljeval s šalami, različnimi anekdotami in »gledališkimi zgodbami«, ki so izšle tudi v posebni knjigi. Lipah pa je bil tudi kronist Narodnega gledališča. Ne kot Urednik, kot človek, ki z materinskim trepetom prisluškuje njegovim najmanjšim utripom, je radostno pozdravljal skoraj vse jubilante (Putjata, Danilo, A. Danilova, Marija Vera, P. Juvanova, Peček, Daneš, Bratina itd.) in z glolxiko žalostjo onega, ki mu je slovensko gledališče v srcu, pokopaval in se spominjal zaslužnih, ki jih je Talija odpoklicala v svoje neumrljivo spremstvo (Borštnik. P. Ločnik, Putjata, Pugelj, Bukšekova, Polakova, Železnik, Danilo, Borštnikova itd.). Pripomniti je, da njegovo gledališko informativno-publicističuo in strokovno pisanje ni zajeto samo v Gledališke liste, ampak je zaseglo dolge stolpce v dnevnem časopisju in revijah. Prv.i na Slovenskem že pred prvo svetovno vojno piše strokovno študijo o filmu in kmalu po prvih glasovih radijske kukavice kot Nace Kapelj vedri ljudi pa prebrisano smeši napake in grdobije slovenskega življenja ter piše v Radijski vestnik. Ves preostali čas pa izrabi — vedno bogat na domislekih, vedno v nuji, da se razdaja, opozarja, zabava in vzgaja — za pisateljevanje v vseh smereh, tako v leposlovni, kjer ti gre in zagreši kopo dobrih verzov, zasede izpraznjeno mesto Frana Milčinskega, v resni prozi tiho izdaja svojo žalostno, z vso silo za druge v optimizem se rešujočo naturo, kakor v litcrarno-zgodovinski, ko nam ohrani nekaj dragocenih detajlov iz življenja svojega prijatelja in znanca Ivana Cankarja. Vedno razgiban, vedno živ ustni časopis in mentor stoji, sredi našega gledališkega in kulturnega življenja, vedno pripravljen, da priskoči na pomoč in da vse, kar je v njem najboljšega. Vse to njegovo življenjsko delo pa je pognalo iz velike ljubezni do človeka in slovenskega rodu, iz te neizčrpne osnove vsega velikega in dobrega. — 140 — Jože Tiran: KRAMLJANJA Z JUBILANTOM Ne vem, če ste že kdaj kramljali z Lipahom. Jaz sem že dostikrat in povem vam, da boljšega sobesednika ne boste zlepa našli. Pa bodite dobre ali slabe volje — pozabili boste na vse, kadar bo razpredel Lipah svojo toplo besedo o širokem Verovškovem smehu, o tragični in osamljeni Borštnikovi usodi, o umetniškem snovanju in pojavi Ivana Cankarja, o celi galeriji že pokojnih ljudi, ki so z vsem srcem in z vsem znanjem doprinesli po svojih močeh k rasti tistega, čemur pravimo slovenska kultura. Z nenavadno toplim utripom vam bo Lipah razkril toliko in toliko stvari, ki jili ni nikjer zapisanih, pa tudi če so, vam jih mrtva črka ne more razodeti z 0110 neposrednostjo, ki ne kopiči le suhih dejstev, ampak jih oživlja in 'odi človeka k globljemu razumevanju in spoznanju. Menda je bilo leta 190;), ko je pripeljal oče Lipah France svojega sina z Dobrunj v Ljubljano in ga vpisal na klasično gimnazijo. Fant, ki je dovršil osnovno šolo v Polju pri Ljubljani, je moral krepko prijeti za učenje. Saj je bil tisti čas ves pouk v nemščini. Tudi šolske knjige so bile nemške. Slovenščina je bila k: , postranski predmet. Lipah bo seveda takoj pripomnil, da je imel najbrž le zato vedno dober red v slovenščini. Če ga boste vprašali, če je bil marljiv študent, vas bo kratko zavrnil: »V prvi gimnaziji sem bil odličnjak. V tretji sem napisal prvi sonet in padel iz matematike ...« — 141 — Rad pa se spominja svojih prvih gledaliških nastopov. V šesti gimnaziji je nastopil prvič in sicer v vlogi Tereziasa v Sophoklejevi »Antigoni« pod režijo prof. Kobala. Za tridesetletnico Jurčičeve smrti so dijaki klasične gimnazije naštudirali »Desetega brata« in ga igrali na Muljavi. Lipah je igral naslovno vlogo. Tu vam zaupa, da je napravil za to priliko kulise »graščak z Grumlofa« — mojster Ferdo Vesel. Sošolci vedo povedati, da je — menda v šesti gimnaziji napisal nenavadno lepo in tehtno predavanje o Ibsenu in — to vam zaupam mimogrede — da je znal, star 16 let, na pamet Fausta, Shyloc,ka in Hamleta ... 17 let star je videl prvič igrati Borštnika. Mojstrska igra velikega trageda ga je prevzela popolnoma. Čar odrskih desk ga je objel in ga ni izpustil več. Maturo je napravil le s težavo... 1912. leta odide na Dunaj in se vpiše na — juridično fakulteto. Seveda ga je mnogo bolj zanimalo gledališče. Dan za dnem je presedel v knjižnici, študiral literaturo, se poglabljal v teorijo gledališke umetnosti. Večer za večerom v gledališču! V tem času že piše o Reinhardtov ih režijah in priobčuje svoje kritike o gledališču in filmu v »Slovana« in »Slovenski narod«. Priznam —- mi pripoveduje — da sem takrat močno kolebal med gledališčem in — preporodom. Gibanje preporodovcev ga jc pritegnilo z vso silo. Najdemo ga med prvimi sodelavci ilegalne revije »Preporod«, kjer priobčuje svoje prispevke pod psevdonimom Branko. To je bila za mladega, narodno zavednega študenta kaj burna doba, polna novih znanstev, prečutih noči, zanosa, upov, razočaranj, tveganj in borb. »Od tedanjih urednikov »Preporoda« sta danes živa le še pisatelj in upravnik narodnega gledališča Jus Kozak in Vladislav Fabjančič in oba bi znala povedati marsikaj iz tistih let,« pravi Lipah. Premnogo teh navdušenih revolucionarjev je pomrlo po ječah. Ko je bil v prvi svetovni vojni Lipah komandiran za avionskega opazovalca v Arad (zdaj Romunija), je dan za dnem opazoval iz zraka aradsko trdnjavo, kjer so preživljali svoje zadnje trenutke poleg sarajevskih atentatorjev tudi premnogi njegovi tovariši, ki so bili na Dunaju člani Srbskega akademskega društva »Zora«. In na poti v Albanijo, pri prehodu roke Crnojevič, je Lipahova baterija spet naletela na jetnike, ki so ga spoznali, ko jim je s konja vrgel cigaret in kruha. Bili so mnogi od onih, s katerimi je Lipah na Dunaju 1913. in 1914. leta pred dvorom in na Ringu prepeval »Onamo onamo« in »Šumi Marica«. Vse polno spominov je uklonjenih v te »preporodovske« čase, In Lipah jili zna oživeti! Kako so skrivali naklado »Preporoda« v — 142 — Ljubljani v delavnici Josipa Gorca v staroznani gostilni pri »Novem svetu«! Kako so skrbeli za kolportazo! ... 1913. leta se je seznanil v Ljubljani s Cankarjem, Župančičem, \erovškom, Pugljem, ki so radi in pogosto zahajali v družbo pre-porodovcev. »Nekoč nam je pokazal Župančič v Prešernovi ulici avstrijskega oficirja. Čudno se nam je zdelo, — pravi Lipah — ko sta se pozdravila. Zagrizeni preporodaši, kot smo bili, smo gledali avstrijske oficirje močno postrani. Toda Župančič nas je potolažil: »Ta oficir služi v Trstu in piše slovenske pesmi.« Tako sem spoznal svojega bodočega gledališkega ravnatelja Pavla Golio.« V tej dobi, star 21 let, je napisal, igro »Kralj Matija Gubec«, ki je rezultat vsega takratnega Lipahovega udejstvovanja: zanimanja za gledališče, pisateljevanja in preporodnega gibanja. Prišla je vojna. Štiri leta v vojaški suknji, večidel v bojnih linijah! V Galiciji je spoznal režiserja dr. Branka Gavello, ki je služil pri istem oddelku. Njun višji vojaški poveljnik, brigadir (polkovnik), pa je bil znani komponist Risto Savin. »Ko me je nekoč podsula granata, sem ležal tri dni brez zavesti. To povem samo zato, da boste vedeli, kje sem pustil svoje dobre živce,« pristavi Lipah. »Med vojno sem bil nekaj časa v Zagrebu. Tu sem se seznanil osebno z Borštnikom, Pavičem in Irmo Polakovo. Ure in ure sem prebil z Borštnikom, ki se je takrat precej navduševal za film in bil v Zagrebu tudi učitelj v kino šoli. Ob neki priliki so mu učenci poklonili palico, ki je zdaj v moji posesti in jo boste lahko videli na razstavi.« (Vse, kar je Borštnik ob svoji smrti premogel, so prodali na dražbi. Nek ljubitelj gledališča je to palico kupil in jo poslal Lipahu pri neki predstavi kot darilo pred zastor v znak priznanja.) Nato so poslali Lipaha zopet nazaj na fronto in sicer v Albanijo. Prispel je prav do grške meje. »V moji bateriji — pripomni Lipah — je vzbudil mojo pozornost mlad Albanec Ndok Gjeloshi, ki je napravil po vojni na Dunaju atentat na albanskega kralja Ahmed Zogu beja.« V Albaniji je napisal Lipah svojo enodejanko »Cvetje bajam«. Bilo je to 1917. leta v vasici Petrohondi pri Beratu. Ta enodejanka je vzbudila, ko je kasneje izšla v »Ljublj. Zvonu«, mnogo živahnih komentarjev in priznanja. Gb razsulu avstroogrske monarhije liiti Lipah na Koroško branit našo severno mejo. Po plebiscitu pa odide na Dunaj in se vpiše kot eksternist na državno igralsko akademijo in postane član kluba »Socialističnih študentov«. Toda šola ga ni mogla zadovoljiti, kar je razumljivo: saj si je že v prejšnjih letih nabral mnogo več znanja, kot pa ga je zahtevala in nudila šola, in končno, med vojno je iz mladega akademika dozorel mož, ki ga je pravo ustvarjalno delo vse bolj in bolj privlačevalo. »Od vseli predmetov na akademiji sem redno obiskoval le pouk režije pri prof. Arndtu in dramaturgijo pri dr. Hochu. Jemal pa sem privatne ure pri velikem Reinliardtovem karakternem igralcu Karlu Goetzu, dalje govor pri univerzitetni lektorici Olgi Levinsky. Prav tako privatno sem študiral repertoar, t. j. vloge pri prof. Arndtu.« Morda bi so bil Lipah vsaj za nekaj časa pridružil Reinhardtovi skupini, za kar ga je zlasti nagovarjal prof. Arndt, da ni prišlo takrat gostovat na Dunaj Hudožestveno gledališče. Igralska umetnost, ki so jo pokazali umetniki MHAT-a, ga je dobesedno očarala. S silnim vzburjenjem je prisostvoval vsem njihovim predstavam in se kasneje peljal za njimi v Zagreb, da bi mogel ponovno uživati in občudovati njih umetniške stvaritve. Njih umetnost ponazori najraje z besedami, ki jih je izrekel drugi dan po predstavi »Bratje Karamazovi« slušateljem akademije prof. Arndt: »Gospoda, ne znam niti besedice katerega koli slovanskega jezika, toda natanko vam lahko povem vsebino monologa, ki ga je govoril igralec Ka-čalov ob sveči...«. Po gostovanju MHAT-a ni imel Lipah več kaj iskati na Dunaju. Zdaj je natanko vedel in čutil, kam usmeriti vse tisto, kar se je naučil na Dunaju in kar mu je dal — Borštnik, njegov najljubši in najboljši učitelj. Podal se je domov in bil 1. avg. 1921. angažiran v Ljubljanski drami, katere zvest član je neprekinjeno do danes. Če boste vprašali, katere vloge je v vseh teh letih do danes najraje igral, vam bo prav gotovo odgovoril: »Vloge iz. ruske in sovjetske literature. V njih sem se vedno najbolje počutil.« Prav gotovo moramo v njegovem navdušenju za Hudožestveno gledališče iskati vsaj delen povod, da so mu v resnici nenavadno uspele podobe iz ruskega sveta kakor: Firs (Čehov: Češnjev vrl). Zemljanika (Gogolj: Revizor), Preiskovalni sodnik (L. Tolstoj: Živi mrtvec). Dokunin (Merežkovski: Carjevič Aleksej), sodnik Porfirij Petrovič (Dostojevski: Zločin in kazen), Državni pravnik (Dostojevski: Bratje Karamazovi), Černozjomij (Katajev: Kvadratura kroga), Karanlov (Škvarkin: Tuje dete), Antioh (Suhov-Kobilin: Tarelki-nova smrt), Taldikin (Averčenko: Kupčija s smrtjo) itd. Nihče, ki bo kdaj pisal o naših igralskih stvaritvah, ne bo mogel mimo figur, ki jih je oživil Lipah v Cankarjevih odrskih delih, mimo njegovih kreacij iz klasične dramske literature, mimo njegovih tragikomičnih likov. Je edini v našem ansamblu, ki je sodeloval pri vseh stotih predstavah Hamleta na našem odru, Igral je prvega igralca, Polo- — 144 — iiijii in prvega, grobarja. Živo si predstavljam Lipaha, ki hudomušno mežika: »Te vloge so mi dajali zato, ker se mora igralec vediio in vedno učiti. Hamleta sem namreč že znal, ko sem bil star 16 let...« Za naš ansambel ni Lipah dragocen samo kot igralec, režiser, dolgoletni urednik Gledališkega lista, pisec številnih resnih in zabavnih člankov", anekdot, šal, kot dramatik, kronist našega gledališča in ne vem kaj še vse. Njegova pozornost do mladih začetnikov, ki jih je učil, vzpodbujal, bodril, jim posredoval našo gledališko tradicijo, zasluži več ko priznanje. Menda ni člana našega ansambla, ki je začel svojo gledališko pot pri nas, od sedanjega ravnatelja drame Slavka Jana pa do najmlajših, ki jim ne bi Lipah pomagal v delu — vsaj pri prvih plahih početkih. Vendar je vedno našel še dovolj časa, da je pomagal tudi raznim diletantskim odrom, in ga najde danes za naše sindikalne gledališke družine. Kako lep uspeh so dosezale pod njegovim vodstvom in režijo včasih prireditve klasične gimnazije (Kralj Edip, Julij Cezar, Rdeči talar. Naša beseda)! Ali pa na liceju, kjer je režiral z Marijo Grošljevo večino njenih mladinskih iger. Med njimi tudi »Dve Marički«. Ob teh spominih zajame njegov obraz lahen nasmeh: »Kje je že vse to... Najmlajše takratne igralke bi danes lahko že vodile v dramo na mladinske predstave svoje hčerke — če bi ne bile te hčerke že preodrasle...« Jz vsega njegovega dela in iz vse njegove biti pa čutiš topel utrip človeka, ki gledališče ljubi nad vse. Ni zgolj slučaj, da je Lipah med okupacijo, v tistih sivih dneh, ko je dvigala ljudi le zavest borbe in upanja v skorajšnje lepše življenje, hodil po cele dneve okoli naše drame. Tako da so ljudje, kadar so ga videli, dejali: »Lipah pa spet dramo ,valita’...« Nocoj praznuje Fran Lipah svoj jubilej, petindvajsetletnico gledališkega udejstvovanja. Saj res! Kako to, da tako kasno? Od I. avg. 1921. leta je vendar poteklo že skoraj 28 let... »Sicer sem bil jaz v življenju sploh dostikrat prekasen« — odgovarja — »če pa od računamo 7 mesecev, ki sem jih preživel na Golniku, nekaj mesecev, ki sem jih preživel v ljubi j. bolnici in — seveda — zamude pri vajah, bo zneslo menda prav petindvajset let. Zato pa nobenih očitkov in nobenih pritožb...« Kljub humorju, ki mu ga nikoli ne zmanjka, nikar ne mislite, da mu je šlo v življenju vedno vse lepo in gladko. Tudi njemu ni usoda prihranila prav nič grenkega in trpkega... Samo nekaj je: Lipah je znal vse tisto zastreti s humorjem; ki očituje globljo življenjsko modrost: Vsa tavanja in iskanja, padci in dvigi, neuspehi in uspehi, dobra ali zla sreča, vse je nerazdružen del našega življenja. In vendar je živeti lepo — za velike smotre ... - 145 - SEZNAM VLOG, KI JIH JE IGRAL FRAN LIPAII V LJUBLJANSKI DRAMI a! J"!-* Ime avtorja Naslov dela Vloga Sezona 1921-22 1. Kosor Požar strasti Bolež.nik ® 1 2. Shakespeare Komedija zmešnjav Antonio 2 3. Gogolj Revizor Dobčinskij 3 4. Galswortliy Borba Ewans 4 5. Kvapil Princesa Pampeliška Odbornik 5 6. Hauptmann Roza Berndova Kleinert 6 7. Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski Drugi gost 7 8. Golia Peterčkove poslednje sanje Mesec 8 '9. Shakespeare 1 larnlet Prvi igralec (Kralj v igri) 9 10. Moliere Žlahtni meščan Krojač 10 11. Mrštik Mariša Pavel tt 12. Schiller Marija Stuart Jurij Talbot 12 13. Moliere' Namišljeni bolnik Tomaž Diaforius 13 14. Tucič Golgota Evzebij 14 Severin 15 15. Molnar Liliom Strugar 16 16. Nušič Knez iz Semberije Drugi starec t7 pon. Molnar pon. Moliere pon. Gogolj 17. Cankar 18. Cankar 19. L. Tolstoj 20. Dostojevski-Putjata Idiot 21. Cankar pon. Golia Sezona 1922-23 Liliom Namišljeni bolnik Revizor Hlapci Romantične duše Živi mrtvec 22. Shaw 23. Btichner 24. Medved Kralj na Betajnovi Peterčkove poslednje sanje Črna dama iz sonetov V oj ček Za pravdo in srce Strugar Tomaž Diaforius Bobčinskij 18 Prvi delavec 19 Vrančič 20 Preiskovalni sodnik 21 Citnlec 22 Župnik - 23 Mesec Mož v plašču Doktor Ivan Krstnik Valvazor 24 25 26 — 146 - di ime. ,3-* avtorja Naslov dela Vloga d = <3* 25. Shakespeare Othello Beneški do/. 27 26. Tavčar-Borštnik Otok in Struga Baron Bontoux 28 27. Čehov Češnjev vrt Firs 29 28. Shakespeare Kar hočete Kapucin 30 pon. Shakespeare Hamlet Polonij 31 29. Wied 2X2 = 5 Tomaž Ilamann 32 - Sezona 1923-24 pon. Medved Za pravdo in srce Ivan Krstnik Valvazor pon. Shakespeare Hamlet Polonij pon. Shakespeare Kar hočete Kapucin pon. Wied 2X2 = 5 Tomaž Ilamann 30. Pregelj Azazel Levi llalfejev 33 31. Hobbel Judit Daniel 34 32. Nestroy Danes bomo tiči Plaveč 35 33. Milčinski Mogočni prstan Car Aleš 36 34. Dimov Nju Oče 37 pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Mesec . 35. Galsworthy Golobček Krištof Wellwyn 38 pon. Shakespeare Othello Beneški dož 36. Shakespeare Beneški trgovec Shylock 39 37. Courteline Priljudni komisar Breloc 40 pon. Molnar Lilioin Mladi Bezeg 41 38. Langer Kamela skozi uho šivanke Bezchyba 42 39. Shaw Cezar in Kleopatra Pothinus 43 40. Lenormand Izgubljene duše Lahkoživec 44 41. Glass-Klein 42. E. Rostand pon. Shakespeare 43. Zupančič pon. Nestroy pon. Milčin,ski pon. Lenormand 44. I^ah pon. Shakespeare pon. Tucič 45. Benavente pon. Cankar pon. Langer Sezona 1924-25 Firina P. B. Cyrano de Bergerac I lamlet Veronika Deseniška Danes? bomo tiči Mogočni prstan Izgubljene duše Pepeluh Othello Golgota lloka roko umije, obe obraz Pohujšanje v dolini šentflorjanski Kamela skozi uho šivanke Pepelik Jakob 45 Ragueneau 46 Polonij Deseniški gosjxxl 47 Plaveč Car Aleš Lahkoživec Drugi minister 48 Beneški dož Polikarp 49 Policliinelle 50 Notar 51 Bezehvba — 147 — >tfi • »w w dl ,me. Naslov dela Vloga ds ,«.* avtorja ° ^ ► Sezona 1925-26 46. Shakespeare ]K>n. Župančič 47. Cankar 48. Golar 49. Andrejev 50. Finžgar 51. O’ Neill 52. Jurčič-Golia 53. Shaw 54. Ibsen pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Dostojevski pon. Galsworthy 55. Cankar 56. Vi Id ra c pon. Cankar pon. Cankar 57. Romains 58. Milbcrt 59. Shakespeare 60. Anzengruber pon. Shakespeare 61. Courteline 62. Courteline 63. Golia pon. Golia 64. Goldoni 65. Bogovič pon. Nestroy 66. Barry 67. Nestroy pon. Biichner 68. Shakespeare 69. Bernauer-Oester-reicher pon. Shakespeare 70. Shakespeare 71. Wilde Zimska pravljica Veronika Deseniška Za narodov blagor Zapeljivka Profesor Storicir. Naša kri Ana Christie Deseti brat Pygmalion John Gabriel Borkman Kar hočete Hamlet Idiot Borba Jakob Ruda Ladja Tenacity Sezona 1926-27 Za narodov blagor Hlapci Doktor Knock Drugi breg Macbeth Slaba vest Hamlet Stalni gost Boubouroche Triglavska bajka Peterčkove poslednje sanje Pri lepi krčmarici Božji človek Danes bomo tiči Ti in jaz Lumpacij Vagabund Voj ček Mnogo hrupa za nič Sezona 1927-28 Vrt Eden Mnogo hrupa za nič Ukročena trmoglavka Idealni soprog Čas 52 Deseniški gospod Profesor Kremžar 53 Gontar 54 Modest Petrovič 55 Podrepec 56 Johnny 57 Gospod Benjamin 58 Freddie 59 Wilhelm Foldal 60 Kapucin Polonij Citalec Ewans Peter Bros 61 Delavec 62 Profesor Kremžar Hvastja 63 Doktor Parpaluid 64 Hradecky 65 Škotski zdravnik 66 Vratar 67 C:mžar 68 Polonij Alfred 69 Potasse 70 Prvi prodajalec 7t Mesec Marki Forlipopoli 72 Hromeč 73 Plaveč G. T. Warren 74 Gostilničar Štrukelj 75 Doktor Antonio 76 Gospod pl. Kaulsdorf 77 Antonio Drugi sluga 78 Grumio 79 Gost 80 — 148 — Ime avtorja Naslov dela & Vloga 2vS cS" 72. Cankar-Skrbinšek pon. Shakespeare 73. Leskovec 74. Hasenclever pon. Golia 75 .Calderon 76. Ibsen 77. Shaw 78. Gorner pon. Nestroy pon. E. Rostand 79. Gregorin-Tominee 80. Cerkvenik 81. Novačan 82. Jerome 83. Hasek d pon. Hašek pon. Jerome pon. Novačan 84. Shakespeare pon. Cankar ^5. Bergmanu 86. Čapek 87. Pitray pon. L. Tolstoj |>on. Golia pon. Shakespeare 88. Golia pon. Goliu 89. Drhikler 90. Jonson pon. Nestroy pon. E. Rostand 91. Biichner 92. Bourdet pon. Gregorin-Tominee ■93. Armont-Nancey 94. Farrere-Frondaie 95. Rollund %. Ould Hlapec Jernej in njegova pravica Hamlet Dva bregova Boljši gospod Peterčkove poslednje sanje Sodnik zalamejski Divja raca Kandida Pepelka Danes bomo tiči Cyrano de Bergerac INRI Roka pravice Herman Celjski Fanny, tete, strici itd. Dobri vojak Svejk Sezona 1928-29 Dobri vojak Švejk Fanny, tete, strici itd. Herman Celjski Romeo in Julija Pohujšanje v dolini šentflorjanski Noblova nagrada Tajna dolgega življenja Modri osliček Miško Živi mrtvec Triglavska bajka Ukročena trmoglavka Betlehemska legenda 1’eterčkove poslednje sanje Krojaček-junaček Volpone Danes bomo tiči Cyrano de Bergerac Dantonova smrt Pravkar izšlo INR1 Teodor et Comp. Bitka Igra ljubezni in smrti Piskač se smeje — 149 — Potepuh 81 Polonij Arčon 82 Gospod Compass 83 Mesec Nun jo 84 Dr. Relling 85 Burgess 86 Dvorni maršal Žolna B7 Plaveč Ragueneau Natanael 88 Blagorodje 89 Prvi Žid 90 Dr. Ereemantle 91 Krčmar Palivec 92 Krčmar Palivec Dr. Ereemantle Prvi Žid Brat Lorenzo 93 Štacuna r 94 Erickson 95 Solicitator Vitek 96 Oskrbnik Puran 97 Preiskovalni sodnik Prvi prodajalec Drugi sluga Gruinio Sabinus 98 Mesec Rožnmrinček 99 Voitore (00 Plaveč Ragueneau Mercier 101 Bourgine 102 Natanael La Panouse 103 Vikomt Hirata Takamori 104 Denis 105 Grimmon 106 gj *!ne- Naslov delu Vlog., avtorju B pon. Hašek 97. Pagnol 98. Vautel 99. Achard KM). Burggraf pon. Goliu pon. Farrere-Frondaie 101. Nestroy 102. Shakespeare 103. Sheriff pon. Gregorin-Tominec 104. Golar pon, Vautel 105. Shakespeare 106. Andrejev 107. Schiller pon. Burggraf » 108. A. Tolsto j pon. Goliu 109. Balzac pon. Sheriff 110. Golia 111. Real-Ferner 112. Blumenthal-Kadelburg pon. Achard 113. 1 (offmannsthal 114. Klabund 115. Schnitzler 116. L. Tolstoj 117. L. Frank pon. Hoffmunnsthul 118. Grum 119. Nestrov pon. Golia Sezon« 1929-30 Dobri vojak Švejk Velika abeceda uspeha Nuš gospod župnik Življenje je lepo Janezek-Nosa n ček Peterčkove poslednje sa nje Bitka Za ljubezen so zdravila Vihar Konec poti INRI Vdova Rošlinka Sezona 1930-31 Naš gospod župnik Sen kresne noči Mladoletje Razbojniki Janezek-Nosunček Serija A-OOOOOI Peterčkove poslednje sanje Mercadet Konec poti Princeska in pastirček Trije vaški svetniki Pri belem konjičku Življenje je lepo Slehernik nz Zeleni kakaduj On je vsega kriv Vzrok Sezona 1931-32 Slehernik Dogodek v mestu Gogi Pritličje in prvo nadstropje Princeska in pastirček Kreinur Palivec Laurent Castille 107 Gospod Cousinet 108 Brissot 109 Maršal Fičfirič tto Mesec Vikomt Hirata Takumori Gostilničar lit Gonzalo 112 Trotter 113 Natannel Gašpar IH Gospod Cousinet Dunja 115 Trgovec 116 Daniel 117 Maršal Fičfirič Krupje 118 Mesec Violet te 119 Trotter Gospod pl. Trebušček 120 Blaž Simec 121 Dr. Ivan Zaletel 122 Brissot Debel i nora k 123 Sluga 12+ Grasset 125 Ignjat 126 Gostač 127 Debeli nečak Klef l-S Blaž Trpin I2(i Gospod pl. Trebušček - 150 - |! avtorju Naslov delu Vl,)8" |! pon. Blumenthal-Kadelbu rg pon. Real-Ferner 120. Ra im u nd 121. Leblanc pon. Golia 122. Golia |>on. L. Frank 123. Shaw 124. Miloševič. 125. Kata jev 126. Sopliokles 127. Pagnol pon. IToffniannstlml pon. Shakespeare 128. Kreft 129. Dostojevski-Krasnopoljski 130. Bartol pon. Pagnol 131. Zuckmayer 132. Golia 133. Mere/.kovski pon. Klabund 134. Vombergar pon. Golia 135. Katajev 136. Yeats 137. Pagnol-Nivoix 138. Nušič 139. G. in A. Acremont 140. Klabund pon. Shakespeare pon. G rego ri n -Toni inec 141. Moliere ))on. Shakespeare pon. Cankar 142. Shaw 143. Feldman Pri belem konjičku Trije vaški svetniki Zapravljivec Arsene Lupin Peterčkove poslednje sanje Jurček Vzrok Zdravnik na razpotju Jubilej Kvadratura kroga Kralj Oidipus Marij Sezona 1932-33 Slehernik Sen kresne noči Celjski grofje Zločin in kazen 1 ,opez Marij Veseli, vinograd Srce igračk Carjevič Aleksej XV/, Voda Jurček Milijon težav Gospa Cathlcenu Slava in njeni mešetarji Gospa ministrica Dame z zelenimi klobuki Krog s kredo 1 la m le t INRI Tartuffe Sezona 1933-34 Komedija zmešnjav Pohujšanje v dolini šentflorjanski Sveta Ivana Zajec Dr. Ivan Zaletel Blaž Simee Gospod Vid 130 Charolais 131 Mesec Krčmar 132 Gostač Dr.. Blenkinsop 133 Dabič 134 Jemeljka Černozjomij 135 Sluga 136 Ešcartefigue 137 Debeli nečak Dunja Pekovski mojster 138 Porfirij Petrovič 139 Galba (Stenica) 140 Escartefigue Baridi 141 Ravnatelj gledališča 142 l>okukin 143 Sluga Priinožek 144 Krčmar Prvi stanovalec 145 Oskrbnik 146 Berlureau 147 Sima Popovič 1 148 Gospod dekan 149 ču-ču 150 Polonij Natanael Orgon 151 Antonio Cerkovnik 152 D' Kstivet 153 Desetnik Tilz 154 — 151 — d§ 'mc. Naslov dela Vloga j avtorja £ 144. Raupach pon. Shakespeare 145. Real-Ferner ]K>n. Moliere 146. Forster 147. Golia pon. Golia 148. Juškjevič 149. Lichtenberg l>on. Sheriff 150. Tavčar-Marija Ven 151. Dostojevski pon. Kreft 152. Ortner pon. Hoffmannsthal 153. Galsvvorthv 154. Kostov 155. E. Rostand 156. Scheinpflugova ]M>n. Cankar pon. Raupach pon. Dostojevski-Dehevec 157. Raort 158. Nušič pon. Golia pon. Golia pon. Goli« 159. Goldoni pon. Shakespeare 160. Wilde 161. Kreft pon. Hoffmannsthal 162. Gregorin Mlinar in njegova hči Hamlet Turške kumare Tartuffe Robinzon ne sme umreti Kulturna prireditev v Črni mlaki Peterčkove poslednje sanje Gospod Sonjkiu in njegova sreča Kariera kanclista Winziga Konec i>oti Visoška kronika Bratje Karama/.ovi Celjski grofje Mojster Anton, Hitt Slehernik Družba Goljemanov Sezona 1934-35 ()rlič Gugalnica Hlapci Mlinar in njegova hči Bratje Karamazovi Waterloo Žalujoči ostali Peterčkove poslednjo sanje J u rček Kulturna prireditev v Črni mlaki Sluga dveh gospodov Beneški trgovec Bunbury Malomeščani Slehernik V času obiskanja - 152 - Krištof Črnot 155 Polonij Anton Vintar 156 Orgon I lerode ž Pum 15« Prašek 158 Mesec Belenki ij 159 Dvorni svetnik Dolesehal 160 Trottor Mihol Schvveiffstrigkh 161 Državni pravdnik 162 Pekovski mojster Grobar Mihec 163 Debeli nečak Jakob Tvvisden 164 Kri vod: renski 165 j Baron Obenaus 166 General llartmann 167 Notar 168 Hvastja Krištof Črnot Državni pravdnik Pencherski 169 Tanasije Dimitrijevih 170 Mesec Krčmar Prašek Pandolfo 171 Tubal 172 Rev. Canon Chasuble 173 Polde Tomšič 174 Debeli nečak Saducej Sadok 175 d a “ o rS-* Ime avtorja Naslov dela Vloga . feo a. o o ^ (SJ 163. Voinbergar 164. Arx pon. Arx 165. Sophokles-Hoffmannsthal 166. J. Kranjc 167. Škvarkin 168. Dregely j>on. Raupach 169. Rossegger-Ilamik 170. Golia |mn. Real-Ferner 171. Bulgakov 172. Galsworthy' pon. Kostov 173. Werfel pon. Gregorin 174. Lavery 175. Lichtenberg pon. Cankar 176. Shakespeare 177. Langer pon. Lichtenberg pon. IJavery pon. Rossegger-Ilamik pon. Skvarkin 178. Zgon pon. Golia 179. Shakespeare 180. Suhovo-Kobilin pon. Golia 181. Bourdet [K>n. Golia Zlato tele Izdaja pri Novari Sezona 1933-36 Izdaja pri Novari Kralj Edip Direktor Čampa Tuje dete Frak ali Gd krojačka do ministra Mlinar in njegova hči Vesela božja )x>t Uboga Ančka Trije vaški svetniki Moliere Družinski oče Goljemanov Juarez in Maksimiljan V času obiskanja Prva legija Mladi gospod šef Sezona 1936-37 Za narodov blagor Kralj Lear Konjeniška patrola Mladi gospod šef Prva legija Vesela božja pot Tuje dete Kadar se utrga oblak Uboga Ančka Sezona 1937-38 Julij Cezar Tarelkinova smrt Princeska in pastirček Svedrovci Peterčkove poslednje sanje Miha Burja 176 Grof Anton Baissey 177 Grof Anton Baissey Sel iz Korinta (78 Bernard 179 S. P. Karaulov 180 Polde Iluber 181 Krištof Čr.not Krtinar 182 Dvorni svetnik Balonček 183 Blaž Šimec Jean Jacques Bonton 184 Ralph Builder 185 Krivodrenski Dr. Samuel Basch 186 Saducej Sadok Monsignor Mihael Carey 187 Direktor Fleisser 188 Profesor Kremžar Grof Gloucester 189 Valenta 190 Direktor Fleisser Monsignor Mihael Carey Krtinar S. P. Karaulov Poštar Pavlič 191 Dvorni svetnik Balonček Cicero 192 Antioh Jelpidiforovič Oh 193 Gospod pl. Trebušček Ferdinand 194 Mesec - 153 - ‘If hn*. j”-14 avtorja 182. Golili pon. Zupančič 183. A. Tolstoj 184. Finžgar 185. Wuolijoki 186. Moliere 187. Moliere 188. Benedetti 189. Colia pon. Golia pon. Cankar 190. Pira n tleli o pon. T.. Tolstoj pon. Shakespeare 191. Bekeffi pon. Bekeffi 192. Medved 193. Langer pon. Wuolijoki j K) n. Golia pon. Golia 194. Moliere 195. Kastner pon. Golia 196. Averčenko 197. Mauriac 198. Garrik-Smole pon. Gogolj pon. Shakespeare pon. Nestroy pon. Shakespeare pon. Cankar pon. Gogol j Naslov dela Sneguljčica Veronika Deseniška Sezona 1938-39 Car Fjodor Veriga Žene na Niskavuoriju Izsiljena ženitev Ljubezen — zdravnik Trideset sekund ljubezni Dobrudža 1916. Sneguljčica 1 llapci Kaj je resnica Živi mrtvec Othello Neopravičena ura Sezona 1939-40 Neopravičena ura Kacijanar Številka dvainsedemdeseta Žene na Niskavuoriju Sneguljčica Princeska in pastirček George Dandin liinil in detektivi Peterčkove poslednje sanje Kupčija s smrtjo Asmodej Varli Revizor Ilamlet Danes bomo tiči Sezona 1940-41 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Revizor - 154 — Vloga AS M Maršal 195 Deseniški gospod Varlaam 196 » Tomažin 197 Pastor 198 Sganarelle <99 Sganarelle 200 Advokat Ferrini 201 Poročnik Rode 202 Maršal 1 Ivastja Sirelli 203 Preiskovalni sodnik Beneški dož Viljem Jager 204 Viljem Jager Zny 205 Ravnatelj jetnišnice 206 Pastor Maršal Gospod pl. Trebušček Gospod de Sotenville 207 Gospod z mišnico na glavi 208 Mesec Taldikin 209 Župnik 210 Gospod RojKitec, stric 211 Arteinij Filipovič Zemljanika 212 Polon i j Plaveč Brat Lorenzo Cerkovnik Artemij Filipovič Zemljanika O a a c 3* Ime avtorju Nnslov delu Vloga 199. Scheinpflugova 200. Milčinski |K)n. Bekeffi pon. Klabund pon. Golia pon. Golia pon. Shakespeare 201. Geli ri pon. Benedetti pon. Shakespeare 202. Alessi pon. Shakespeare |M>n. Gehri pon. Golia 203. G h era rdi pon. Golia pon. Golia 204. Jurčič-Govekar pon. Vombergar 205. Caillavet Flers, Rey 206. Moliere pon. Shakespeare Skrivalnice Cigani Neopravičena uta Krog s kredo Sneguljčica Princeska in pastirček Othcllo Šesto nadstropje Trideset sekund ljubezni Komedija zmešnjav Sezona 1941-42 Katarina Mediče j ska Hamlet Šesto nadstropje Princeska in pastirček O, ta mladina! Sneguljčica Peterčkove poslednje sanje Rokovnjači Voda Lepa pustolovščina Šola za žene Romeo in Julija Oče 213 Dr. Pacek 214 Viljem Jager ČU-Čll Maršal Gospod pl. Trebušček Beneški dož Hoehepot 215 Advokat Ferrini Antonio Kuncelar Birague 216 Prvi grobar 217 I lochepot Gospod pl. Trebušček Andrea 218 Maršal Mesec Jošt Vlagar 219 Primožek Dr. Pinbrache 220 Notar 221 Brat Lorenzo 207. pon. pon. pon. Gregorin Jurčič-Golia Shakespeare Golia 208. Golar pon. Golia 209. Premierjeva ]>on. Gregorin 210. Medved pon. Jurčič-Golia pon. Premierjeva 211. Tavčar-Sest Sezona 1942-43 Oče naš Deseti brat Hamlet Princeska in pastirček Ples v Trnovem Peterčkove poslednje sanje Veliki mož V času obiskanja Stari in mladi Sezona 1943-44 Deseti brat Veliki mož Cvetje v jeseni Šolski upravitelj 222 Stric Dolef 223 Prvi grobar Gospod pl. Trebušček Predsednik društva »Mladost« 224 Mesec Miha Volk 225 Sad ucej Sadok Jamnik Jernej 226 Stric Dolef Miha Volk Hlapec Daniel 227 — 155 — dl Ime Naslov dela Vloga «-* avtorja n 212. Goldoni pon. Anzengruber pon. Pregelj 213. Schonherr pon. Schiller 214. Linhart |>on. Linhart pon. Shakespeare pon. Achard pon. Schiller 215. Lagerliif-Begovičeva pon. Cankar pon. Skvarkin pon. Moliere 216. Nuš:č |)on. Shakespeare 217. Simonov Kavarnica Slaba vest A za zel Zemlja Marija Stuart Matiček se ženi Sezona 1944-45 Matiček se ženi Kar hočete Življenje je lepo Marija Stuart Gosta Berling Sezona 1945-46 Za narodov blagor Tuje dete Sola za žene Pokojnik Zimska pravljica In tako tudi bo Ridolfo Čimžar Levi Alfejev Ledeničar Viljem Davison Zmešnjava Zmešnjava Kapucin Brlssot Viljem Davison Patron Juli us Mrmolju S. P. Karaulov Notar Aljoša Antigonus Voroncov 22S 229 230 231 2M 233 254 235 236 Sezona 1946-47 218. Kreft Velika puntarija Škofov komornik 237 pon. Cankar Kralj na Betajnovi Župnik 219. Car Emin Na straži Učitelj 238 220. Afinogenov V tajgi Vlas Tonkih 239 221. Bor Noč v Globokem Črešnik 240 pon. Afinogenov 222. Bor pon. Shakespeare 223. Levstik-Kreft pon. Cankar Sezona 1947-48 V tajgi Vrnitev Blažonovih Hamlet Sezona 1948-49 Tugomer Hlapci Vlas Tonkih Župnik Polonij Kaja/.nik Hvastja 241 242 V LJUBLJANSKI DRAMI JE FRAN LIPAH IGRAL 242 VLOG V 223 DELIH — 156 — I SEZNAM REŽIJ, KI JIH JE IMEL FRAN LIPAII V LJUBLJANSKI DRAMI - J2 “ Ime avtorja Naslov dela J-! 1. Ibsen Sezona 1922-23 Iledda Gabler 4 2. Maeterlinck Čudež sv. Antona 8 3. Shaw Črna dama iz sonetov S 4. llebbel Sezona 1923^24 Judit 9 5. Jalen Dom 9 h. Remec Sezona 1924-25 Magda 7 7. Golar Vdova Rošlinka K) pon. Golar Sezona 1925-26 Vdova Rošlinka (> 8. Finžgar Naša kri 10 pon. Golar Sezona 1928-29 Vdova Rošlinka 9 9. Lipah Sezona 1929-30 Glavni dobitek 9 pon. Golar Vdova Rošlinka 7 10. Leskovec Sezona 1930-31 Kraljična Ilaris 5 11. Nušič Gospa ministrica 20 pon. Lipah Glavni dobitek 8 12. Real-Ferner Trije vaški svetniki 17 13. Levstik Sezona 1931-32 Ju n te/. 1 14. Golar Dve nevesti 12 pon. Real-Ferner Trije vaški svetniki 8 - 157 - .§ Ime avtorja Naslov del« Sezona 1932-33 pon. Nušie Gospa ministrica S , Sezona 1934-33 15. B. Krn n k Vihar v kozarcu 13 Sezona 1935-36 pon. B. Frank Vihar v kozarcu I l>on. Real-Ferner Trije vaški svetniki 6 Sezona 1939-40 16. Sophokles Antigona 10 % Sezona 1941-42 pon. Golar Vdova llošlinka 14 Sezona 1942-43 pon. Golar Vdova Rošlinka 7 V LJUBLJANSKI DRAMI JE FRAN LIPAH REŽIRAL 8 SLOVENSKIH. ( SLOVANSKO IN 7 TUJIH DEL, KI SO DOŽIVELA SKUPNO 232 PREDSTAV „ . ,, „ Dušan Skedl l)r. Bralko Kreft: CANKARJEVI »HLAPCI« Cankarjevi »Hlapci« so druga naša politična tragedija, kajti prva slovenska politična tragedija je Levstikov »Tugomer«. Kakor jo Levstik skušal v »1 ugomeru« pokazati zle posledice kompromisarske, drobtinčarske in nazadnjaške politike Bleiweisove dobe. njene politične naivnosti in usode slovenske mehkobnosti, tako je Cankar v »Hlapcih« ustvaril danes že zgodovinsko umetniško podobo političnih razmer svojega časa, ko sta se tepla med seboj klerikalizem in liberalizem, ki pa sta strnjeno bila po vsakomur, ki si je drznil boriti se zoper oficialne razmere. Cankar dramatik je napovedal boj tem razmeram najprej s Ščuko v »Narodovem blagru«, kjer je brezobzirno razgalil naše meščansko in malomeščansko - 158 - okolje raznih političnih voditeljev, v »Kralju na Betajnovi«, se je / Maksom puntal zoper socialno izkoriščanje podeželskega gospodarskega mogočnjaštva in politične jare gospode, kakor jo predstavlja Kantor. v »Hlapcih« pa je šel najgloblje in najširše v naše razmere, saj v njih ne razgaljuje in se ne bori le zoper politično samodrštvo. ki ga predstavlja macchiavelistični župnik, temveč prav tako zoper hlapčevsko neznačajno razumništvo in tragično temo tistega, takrat večinskega dela ljudstva, ki suženjsko in slepo sledi svojim političnim iu s tem seveda tudi duhovnim voditeljem in jerobom. Kakor je Tolstoj v drami »Moč teme« prikazal strahotno moralno in socialno brezno določenega okolja in ljudi, tako je Cankar vklenil v Hlapce« vso tragiko naše preteklosti in takratnosti. predvsem našega duhovnega suženjstva in hlapčevstva. Po glavnem junaku te naše narodne in ljudske tragedije, učitelju Jermanu, pritira svojo kritiko do strašnega, skoraj brezupnega spoznanja, ko pravi na koncu II. dejanja: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva druhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Vendar Jermana to ne splaši, kakor se ni dal pre-' plašiti niti Maks v »Kralju na Betajnovi« niti Ščuka v »Narodovem blagru«. Jerman ni puntar in bojevnik le zavoljo osebnega spoznanja, da je treba iz hlapcev napraviti ljudi, ker bo sicer narod utonil v temi, temveč je to tudi po svojem značaju, po svoji osebni usodi, la pa ni le povzročena v njem samem, temveč prav tako v razmerah in okolju, ki ne terjajo od njega le odločnega nastopa v IV. dejanju, temveč ga k temu tudi silijo. Tako se subjektivna vzročnost, izvirajoča iz njegovega značaja, in določnost socialnih in političnih razmer v njem med seboj prepletata. S Cankarjevo genialno umetniško stvariteljsko silo in s sociološko bistrovidno prodornostjo skujeta njegovo usodo, njegovo osebno tragiko, ne da bi Cankar pri tem prezrl objektivne gibalne sile. ki bodo kljub Jermanovi osebni resignaciji v V. dejanju pognale razmere naprej. Jerman ne more biti v tisti naši dobi in razmerah drugačen, kakršen je in Cankar, čist in pošten umetnik, ga tudi ni mogel drugačnega ustvariti, če je hotel biti zvest Shakespearovemu načelu iz »Hamleta«, ki ga je kol geslo napisal na čelu svoji drami in ki pravi: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.« Toda vse preveč in tudi krivično, včasih celo tendenčno, se je v preteklosti poudarjalo, da je Jerman v V. dejanju popolnoma zlomljen in resigniran. Skušali so se iz tega včasih izvajati celo neki splošni idejni, za vso dramo veljavni, politični zaključki. Kes je, da je Jerman zaradi bližajoče se smrti svoje matere, katere smrt je s svojo odločno borbenostjo v IV. dejanju pospešil, etično tako prizadet, da se osebno več ne čuti sposobnega za nadaljnjo borbo, toda zadnji hip pred koncem dranu1. ko se je že hotel ustreliti, doživi svojo katarzo, svoje očiščenje. Reši ga glas matere in neveste Lojzke, zveste tovarišice. Zato zadnje Jermanove besede, ki so oljenem zakl jučne besede v drami: »Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi!« niso žalost, temveč radost in sreča, ker ga je materina in nevestina ljubezen rešila, da se je spet vsaj intimno znašel. Še bolj važno pa je dejstvo, da nikjer v drami niti Jerman niti Cankar ne zanikata smiselnosti in nujnosti od Jermana započete borbe. Nasprotno! — Zgodi se tisto, kar je Jerman povedal župniku v III. dejanju: ».. .pa če le enemu odvežem roke in pamet, bo dovolj plačila.« Kovač Kalander, mogočna in čudovita podoba zavednega ljudskega človeka in borca, ki reši Jermana pred nahujskanim in podivjanim množjem v IV. dejanju, mu pride v V. dejanju povedat pred njegovim odhodom v pregnanstvo na Goličavo, naj skliče novo zborovanje, kajti »zadnjič nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem«. Jermanov boj torej ni bil zastonj, čeprav se je osebno zaradi tipično eankarskega etično tragičnega zapletka z bližajočo se materino smrtjo v saincm sebi razklal, toda zborovanje v IV. dejan ju je obudilo štiri nove ljudi. Čeprav je Jerman v V. dejanju vklenjen v svojo osebno, čisto intimno tragiko, ga to ne ovira, da bi ne spoznal objektivnega dejstva, da bo od njega sproženo gibanje zoper hlapčevstvo in temo, ne oziraje se nanj, šlo svojo pot naprej. Ko pogleda ob slovesu roko kovača Kalandra, pravi: »Za dve moji!... Ta roka bo kovala svet... Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, v i glejte! Ob vaši h plečih bo slonelo življenje...« To je osrednji in za dramo objektivni Jermanov in Cankarjev zaključni idejni poudarek, ki se ga do zdaj še nobena uprizoritev hote ali nehote ni dovolj zavedala in je zato dejansko tendenčno in zoper Cankarja poudarjala zgolj Jermanov tragični zlom, ki pa ni idejni zlom te Cankarjeve globoke dramatske umetnine. Dediščino idej in bo ja prevzame od Jermana v V. dejanju kovač Kalander, človek iz ljudstva, ki »ima v srcu mladost in v pesti moč in na čigar plečih bo slonelo življenje,« kakor pravi o njem Jerman. To je tisti Kalander, ki mn v IV. dejanju reši življenje in ki se na koncu tam čisto sam postavi nezavednemu, naščuvanemu, temnemu in hlapčevskemu množju po robu ter mu samozavestno zakliče v brk: »Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel?« Nihče si ne upa reči besedice, vse se umakne in kovač Kalander stoji tam kot grozljiv simbol zmagujočih ljudskih množic, ki so na pohodu. Tako je Cankar že 1. 1909. preroško napovedal, kar se je 'izvršilo in kar se še vrši v našem času. — 160 - Traven Janko: FRAN LIPAH - GLEDALIŠKI KRITIK Fran Lipah nuni je znan kot recitator, režiser, pisec iger, podlistkar, anekdota,!', urednik »Gledališkega lista«, kronist slovenskega gledališča, radijski kramljavec, učitelj našili diletantov in naraščajnikov. Manj znano nam je njegovo udejstvovanje kot gledališki kritik. Dasi se jei oglasil kot gledališki kritik prav spočetka svojega nastopa v javnosti in nosi njegova objavljena gledališka kritika vsa znamenja pisca-začetnika, nas vendar obvlada š svojo elementarnostjo in predirnostjo. V XI.letniku mesečne revije »Slovan« (1913) je Tipalni pod imenom »Branko« objavil tedanji urednik te revije dr. Fran Ilešič v zadnjem letu svojega urednikovanja daljše poročilo z naslovom »Letošnja gledališka .sezona«. Poročilo se nanaša na delo sezone 1912/13, torej 21. sezone po začetku Slov. deželnega gledališča v novi stavbi, današnji operi (1892). Ta sezona je bila prav za prav zadnja redna sezona pred prvo svetovno vojno, ki ji je sledil 1913/14 le provizorij in v sezoni 1914/15 poskusno nadomestilo Danilovega odra »Malo gledališče«, nato pa začasno prenehanje gledališča do obnovitve v letu 1918. Lipah preudarja uspeli sezone 1912/13 in ugotavlja, da »ne moremo reči, da smo bistveno kaj napredovali oil zadnjih dveh, pač pa mora biti vsak pozornejši opazovalec prepričan, da so se posebno letos iznova pokazale vse hibe in napake, ki jih ima naše gledališče še iz prejšnjih dob. V odstvo sicer ni več v rokah g. Govekarja, toda spoznali smo ravno letos, da g. Govekar ni bil kriv vseh tistih grehov, katerih so ga dolžili, ampak da tiče vzroki vse kje drugod.« Prehajajoč na napake repertoarja ugotavlja spočetka: »Naše gledališče in vse njegovo življenje je zastarelo in ukoreninjeno v starih tradicijah tako zelo. da se ne bo dalo drugače prenoviti kakor samo z železno roko in radikalnimi sredstvi. Nima onega značaja, ki bi ga moralo imeti: gledališče ni niti narodno, slovensko, niti ljudsko.« Njegova kritka zadeva predvsem stalne napake repertoarja, kj je sestavljen po dunajskem vzorcu in očituje zato revno provincialnost Slovenskega deželnega gledališča. Lipah zavrača import nemške, dunajske robe jn zahteva upoštevanje slovenskih del poleg del zapadnjakov, predvsem pa upoštevanje jugoslovanskega dramskega slovstva. To svojo zahtevo je izrekel s posebnim poudarkom v znamenju programa tedanje revolucionarne preporodovske generacije, katere aktivni član je bil Lipah. V zvezi s svojo zahtevo po poglobitvi in načelnejši usmeritvi gledališča razvija Lipah v kritiki tudi svoje misli o slovenskem ljudskem gledališču in izvaja: »Če ne bomo znali preprostega ljudstva iz predmestij in okolice navajati v gledališče, če se nam ne posreči, da bo večina naše publike vsaj iz srednjih, če že ne iz najnižjih stanov, poteim gremo proti duhu svojega časa in smo na popolnoma napačni poti. Če zmaga ljudsko gledališče, potem ni v tem samo gmoten dobiček, ampak v tem tiči mnogo več, namreč oni veliki ideal, za katerim streme dandanes vsi veliki narodi: umetnost ljudstvu! In če se pri nobeni drugi umetnosti ne da to popolnoma izvesti, pri gledališki umetnosti je to popolnoma mogoče, naravno in potrebno. Prijatelj te misli mora biti vsakdo, ki ne sodi našega gledališča s stališča kakega nemškega gledališča druge vrste, ampak hoče, da postane to, kar mora biti: naše, narodno in ljudsko. Letošnje kronske predstave so gotovo pripomogle k temu, da vstopi v gledališče tudi proletarec. Govorilo se je tudi že nekoč pred leti o nepotrebnosti lož v drugem nadstropju in da se mora galerija na eno mesto razširiti. To vprašanje se inora na vsak način rešiti. Poleg drugega se bo morala pa še predvsem naša meščanska publika privaditi na ljudski značaj gledališča. Nekoč smo bili temu idealu zelo blizu. V parterju in na balkonu so sedele šiškarict' v pečali in mesarsko mamice s Poljan. Takrat je pomenila tako rekoč vsaka predstava narodni praznik. To je bilo v dobi čitalnic, ki se ji dandanes očita diletantizem, v resnici pa je imelo takratno gledališko življenje mnogo več slovenskega in kur je glavno, ljudskega značaja nego danes. Naše gledališče dandanes ni nič drugega nego kako avstrijsko nemško gledališče druge vrste. Samo besede, ki jili govore igralci, so podobne slovenskim, sicer je vse’ nemško, našega nič.« Ko je tako oznamenoval delo in potrebe tedanjega slovenskega gledališča z vidika splošnih nalog gledališča malega naroda in ocenil repertoarno politiko, je prešel na oceno slovenskei gledališke kritike, pri čemer označuje najboljša tedanja- dva slovenska gledališka kritika Antona Funtka in Etbina Kristana. Končno je v svoji kritiki ponovno nučel vprašanje vzgoje igralskega naraščaja, prešel na oznamenovanje položaja slovenskega igralca v narodnem in umetniškem življenju ter v najdaljšem delu kritike na problem slovenskega režiserja in na oceno posameznih igralcev, ki pa jih sicer ocenjuje po tedanjem načinu brez motiviranja psiholoških silnic njih igranja kot umetniškega izraza. S skoraj preroškimi besedami naslovi na slovenskega igralca poziv: »Bodoči slovenski igralec, ki bo seveda tudi priznan umetnik, bo .moral nastopiti danes v Ljubljani, jutri v Zagrebu, tretjič v Beogradu. Za zgled naj nam bodo V. Nigrinova, oba Borštnika in Nučič, ki so igrali in še igrajo po vseh jugoslovanskih odrih.« Lipahova kritika sezone 1912/13 je bila morda premalo zapažena, toda zato je tem bolj potrebno, da smo v kratkem ponovili njeno vsebino, ker bi no bilo prav, če bi jo registrirni samo gledališki zgodovinar. Za tiste čase pomeni v razvoju slovenske gledališke kritike osamljen pojav. Še kasneje večkrat obravnavani problem gledališke kritike v naših dnevnih listih in revijah je rešil Lipah na način in v obliki, v kakršni se gledališka kritika v slovenskih mesečnih revijah tedaj ni obravnavala. Ideološka osnova mu je olajšala oceno splošnega položaja slovenskega gledališča v kalni vodi pronicajočih tokov laži-kulturnih večjih središč vladajoče Avstrije ob vseh nevarnostih tendenc asimilacije in tuje penetracije, ki ji je zuperstaviti doraščujočo silo ljudstva. S tega osnovnega vidika je obdelal in ocenil vsa ostala poslovna in umetniška vprašanja gledališča ter njegovih nosilcev: igralcev, občinstva in kritike. Zaman iščeš po sodobnih revijah tako obširnega prikaza dela ene gledališke sezone. Načelno pa pomeni Lipahova kritika njegovo lastno izpoved bodočega igralca in umetnika ter je kot taka izpoved program tedanje slovenske revolucionarne preporodovske generacije za rešitev enega najbolj perečih tedanjih slovenskih kulturnih vprašanj. Lipahovi kritiki je urednik Ilešič pristavil ob koncu opombo: :>NB. Priobčujemo to poročilo, a nič kaj veseli. Zdi se nam nekako — teorija; zakaj praksa je — smrt ljublj. gledališča. Ur.« Pesimistično pripombo uredništva je čez pet let preklical razvoj zgodovinskih dogodkov in ponudil možnosti uresničitve revolucionarno optimističnemu Lipahovemu programu. Delno je bil ta program izveden v obnovljenem slovenskem Narodnem gledališču med obema vojnama in pri izvedbi že leta 1913 zastavljenih si nalog je Lipah aktivno sodeloval. Iz kranjskega provincionalizma v avstrijskem merilu je slovensko gledališče medtem doraščalo v slovenski provincionalizem v jugoslovanskem merilu, dokler ni z letom 1945 dobilo možnosti, da zrase v osrednje slovensko gledališče na široki osnovi kulturno dozorevajočega svobodnega naroda. In prav tedaj je nastopil trenutek, ki ga je želel in zahteval Lipah že leta 1913: slovensko narodno gledališče je postalo docela naše, narodno in ljudsko.