PoStnina plačana v gotovini.
Štev. 25
Ljubljana, petek, 22. junija 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14577. Lastnik in izdaiatei] Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje In vsi zatirani narodi, združite sel
Delavno ljudstvo mora nastopiti proti celotni imperialistični politiki režimov, proti služenju velesilam v protisovjetski fronti. Proti vojnim hujskačem moramo nastopiti s parolami: za sporazum in bratstvo z italijanskimi delavci in kmeti, za priznanje in mir s Sovjetsko Rusijo! Proč z imperializmom in militarizmom!
Proti vojaško-fašistični diktaturi
za svobodo zatiranih narodov.
PO 10 LETIH PRIKRITE PREHAJAMO V ODKRITO DIKTATURO VELESRBSKE HEGEMONISTIČNE BURŽUAZIJE.
Brez samoodločbe narodov, na komando, v Versaju na mirovni konferenci zbranih imperialistov so nastale povojne države na Balkanu. Buržuazija je delavnemu ljudstvu trosila pesek v oči, mu govorila o »osvobojenju« in »svobodi« in napovedovala in obljubljala lepše čase. Zgodovinski razvoj pa se ne da ustavljati, kar je ostalo nerešeno takrat pred 10. leti, tli naprej in atentat v parlamentu je pokazal, kam privede nacionalno zatiranje in gospodarsko izžemanje malih narodov. Kar nočejo vlasto-držci rešiti milom, bo razvoj rešil šilom.
10 let je hegemonistična velesrbska buržuazija s pomočjo svojih delodajalcev — velikih imperialistov zapadne Evrope — mogla prikrivati svojo diktaturo. Vladala je »parlamentarno«, samo ob volitvah je malo korigirala volilne rezultate, pa je imela večino. Razpolagajoč z državnimi kasarni, katere so morali polniti »osvobojeni« narodi, je kupila zdaj to zdaj ono buržuazno stranko iz »osvobojenih« pokrajin in imeli smo že vse mogoče kombinacije vlad: radikalno-demokratsko, radi-kalno-radičevsko, radikalno-klerikalno. Gospodarji, radikali, so bili vedno na vladi, menjali so se vedno le hlapci. Velesrbska hegemonija je vladala ravnotako kot pod PP. režimom tudi takrat, ko so bili v vladi radičevci ali klerikalci. Kapitulacije Radiča, Korošca, Puclja, kapitulacija besednih republikancev (Radiča) in avtonomistov (Korošca) so bile samo kapitulacije vrhov, kapitulacije profitarskih vodstev. Ljudstvo, narod Slovencev in narod Hrvatov, pa se nista odrekla nikoli zahteve po resnični svobodi, zahteve po samostojnosti, po enakopravnosti.
Pod pritiskom ljudskih mas je opozicija morala pričeti energičneje nastopati v parlamentu. Varali bi se, če bi mislili, da je KDK-opozicija resno ali celo principielno proti net-tunskim konvencijam ali politiki velesrbskih hegemonistov sploh. KDK-opozicija si je z obstrukcijo hotela samo izsiliti vstop v hegemo-nistično vlado in priboriti svoj del pri plenu milijardnega posojila. Pa tudi to je šlo režimu na živce in sklenili so odložiti krinko parlamentarizma in pokazati svoj pravi obraz, odkriti svoie diktatorske metode.
Hegemonisti ne rabijo več parlamenta, zato bodo vladali brez njega. Delovno ljudstvo zatiranih narodov nima razloga žalovati za takim parlamentom, ki je bil brez vsake moči. Izginile bodo parlamentarne iluzije,
it > .. ji»' H,
i k	v*!* .»
ATENTAT REŽIMA NA ZASTOPNIKE HRVAŠKEGA IN SLOVENSKEGA NARODA.
Belgrad, 20. junija. Napetost po zadnjih dogodkih v Narodni skupščini je dosegla vrhunec in bilo je pričakovati, da bo prišlo do zelo ostrih konfliktov med vlado in opozicijo, vendar ni nihče pričakoval, da bi mogli dogodki kreniti v tako smer. Na današnji seji Narodne skupščine je črnogorski radikal in velesrbski hegemonist, član vladajoče tajne organizacije »Bele roke« Puniša Račič z govorniškega odra ob pol 12. dopoldne oddal na poslance Radičeve stranke iz samokresa pet strelov. Vse krogle so zadele.
Prvi se je zgrudil Pavle Radič zadet naravnost v srce in je bil na mesta mrtev.
Drugi strel je zadel poslanca dr. Basari-čeka v vrat, ki je tudi takoj umrl.
Tretji strel je pogodil Stepana Radiča v trebuh, tako da se je takoj zgrudil nezavesten na tla.
Četrta krogla je zadela dr. Pernarja v levo ramo in mu razmesarila pljuča.
Peta pa posl. Ivana Grandjo v roko in mu jo zdrobila.
Morilcu se je posrečilo, da je pobegnil in brez sledu izginil.
Šele zvečer se je atentator Račič pojavil pri dr. Korošcu, ki ga je poslal v Glavnjačo, odkoder so ga takoj premestili v boljše zapore okrožnega sodišča, kjer nemoteno sprejema obiske svojih prijateljev.
PO SKLEPU MILITARISTIČNO - FAŠISTIČNE TAJNE ORGANIZACIJE »BELE ROKE« JE BIL ATENTAT ORGANIZIRAN IN IZVEDEN.
Račič je bil dolgo vrsto let srbski komita-kačak v službi velesrbskih ciljev. Njega je »Bela roka« uporabila za glavno pričo v solunskem procesu, pri katerem je bilo obsojenih na smrt 12 višjih srbskih oficirjev (Apis-Dimi-trijevič in drugi), ki so med vojno delali za federacijo svobodnih republik na Balkanu. Od tega časa je Račič velik gospod, dobil je kot »dobrovoljec« obširna zemljišča v Metohiji in postal bogat človek. Na pritisk režimskega aparata je bil vedno izvoljen v parlament. Bil je član vseh organizacij velesrbskih hegemonistov, ki stojijo pod vplivom vojaško-fašistične organizacije »Bele roke«.
Zadnje tedne so v tej organizaciji razpravljali o težkem stanju režima in sklenili, da se voditelje prečanske opozicije spravi s sveta. Žrebali so in z žrebom je bil določen za atentatorja Račič, ki je v sredo sklep organizacije tudi izvršil.
KRVAVE DEMONSTRACIJE V ZAGREBU.
V	četrtek in petek so se vršile v Zagrebu velike poulične demonstracije proti uvedbi odkrite diktature »Bele roke«, ki dobivajo vedno večji obseg. Policija ne zmore več ustavljati demonstrantov. Poklicali so orožnike in vojaštvo, ki so na demonstrante kar v salvah streljali. Razbitih je več podjetij režimskih kapitalistov. V noči od četrtka na petek se je vršil po zagrebških ulicah krvav boj, postavljene so barikade na mnogih mestih in policija pregnana. Do polnoči je bilo že pet mrtvih in na stotine težko in lahko ranjenih, demonstracije pa jra-jajo naprej.-Režim se silno boji, da bi prišli v Zagreb kmetje iz vasi. Zaprli so vse dohode v mesto, ukinjen je svoboden telefonski in poštni promet. V demonstracijah sodelujejo tudi delavci, ki so v železniški delavnici stopili že v stavko.
CINIČNO DRŽANJE VLADE.
Radikalna »Samouprava« kar naravnost brani morilca in ga opisuje kot junaka, ki je branil svojo čast pred klevetniki-radičevci, ki so mu očitali, da je svojčas sodeloval pri klanju, v katerem je bilo umorjenih 200 muslimanskih starčkov in otrok. Tudi »Slovenec« je popolnoma v službi režima in vali krivdo na opozicijo. Nekateri vladni listi tudi že pišejo, da se je Račiču zmračil um in namigavajo, da spada v sanatorij in ne v zapor.
PRESTRAŠENI VODITELJI OPOZICIJE!
Voditelji opozicije, ki so bili pred atentatom tako hrabri in odločni v besedah in frazah so popolnoma odpovedali. Vse, kar so mogli spraviti iz sebe, je to, da so sklenili razobesiti črne.zastave in iti v cerkev k črni maši. Njihov sklep, da zapuščajo Belgrad, je danes precej brez pomena, ker so seje parlamenta itak od-godene za negotovo dobo. V isti sapi, ko so sklenili zapustiti parlament in pretrgati vse zveze z Vukičevič-Korošcem, pa so že povedali, da se bodo takoj vrnili, če jih sprejmejo v vlado. Te opozicije in takih voditeljev se režimu ni bati. Ti voditelji so že tolikokrat kapitulirali pred velesrbsko buržuazijo, da jim delavno ljudstvo ne more zaupati, ker s tako gospodo je resničen boj za osvobojenje izpod velesrbskega jarma nemogoč.
DKRB in nettunske konvencije!
Zastopniki DKRB so v zagrebškem občinskem svetu pri razpravi o nettunskih konvencijah podali sledečo	-
deklaracijo:
1. Ratifikacija nettunskih konvencij ni nič drugega kot zopet en člen v verigi protiljudske politike velesrbske hegemonistične buržuazije in njenega lakajskega hlapčevanja velikim imperialističnim silam, ki se vrši na račun vsega delovnega ljudstva v Jugoslaviji, posebno pa še na račun hrvaškega in slovenskega delovnega ljudstva v Primorju in v Dalmaciji.
2. Ratifikacija nettunskih konvencij se vrši pod pritiskom angleških in francoskih imperialistov, ki vstvarjajo začasen medsebojni sporazum, da bi vpostavili enotno fronto proti Sovjetski Rusiji in s tem proti delavskemu razredu vsega sveta.
Zato imperialisti pritiskajo na vlado v Belgradu, da ratificira nettunske konvencije in tako momentano zadovolji imperialističnim zahtevam fašistične italijanske vlade. V odškodnino ponujajo imperialisti belgrajski vladi veliko posojilo, ki bi ji omogočilo, da se proti volji ljudstva vzdrži na krmilu in da bo pokorno izvršila ono vlogo, katero so imperialisti v boju proti USSR Jugoslaviji določili. Vlastodržci v Jugoslaviji so doslej dovolj jasno pokazali, da so pripravljeni pokorno sluziti imperialističnim zahtevam. Ob^ priliki belgrajskih demonstracij je ta režim z orožjem navalil na goloroko ljudstvo in prelival ljudsko kri, da si cim bolj priljubi svojim imperialističnim varuhom.
3. Ratifikacija nettunskih konvencij ne pomeni odpravljanja vojne nevarnosti na Balkanu, temveč vstvarjanje novih vzrokov in novih oblik za poostritev te nevarnosti. Hegemonistična srbska buržuazija je privedla italijanski imperializem na Balkan, da bi sama dobila proste roke v izvajanju SVoj'e imperialistične politike napram ostalim balkanskim narodom.
4. Povodom ratifikacije nettunskih konvencij
se je" jasno pokazalo, da same konvencije niso glavno zlo, temveč, da leži glavno zlo v tem, da režim vsled svojega imperializma pripravlja spopade in vojne, da vrši mrzlično oboroževanje, da militarizir.i železnice, da uporablja ogromne vsote za militaristični in birokratski aparat in da pripravlja vojaško diktaturo, potom katere hoče se
hujše zasužnjiti hrvaški, slovenski in ostale ne-srbske narode, kakor tudi celokupno delavsko-kmečko delovno ljudstvo v Jugoslaviji.
5. Hrvaški in slovenski narod, kot zasužnjena naroda, na katerih račun se ratificirajo nettunske konvencije, nimata nobenega interesa, da pomagata politiki vpreganja Jugoslavije v voz angleške imperialistične politike, še manj pa, da bi pomagala protiljudski imperialistični politiki hegemonistične velikosrbske buržuazije na Balkanu.
Klub DKRB poziva delovno ljudstvo Jugoslavije, da se združi v eno fronto v boju: proti ratifikaciji nettunskih konvencij; proti imperialističnem sporazumevanju na račun malih in potlačenih narodov;
proti vojnim pripravam in posebno proti vojni s Sovjetsko Rusijo;
proti zatiranju hrvaškega, slovenskega in ostalih nesrbskih narodov v Jugoslaviji;
proti brutalnemu nastopu državnega aparata proti golorokemu ljudstvu;
proti imperializmu in militarizmu, in proti hlapčevanju zapadno evropskemu imperializmu;
za samoodločbo narodov in za svobodo in enakopravnost vseh narodov Jugoslavije;
za svobodo in za državljanske pravice delavskega razreda;
za mir med narodi in za zvezo s Sovjetsko Rusijo;
za delavsko-kmečko vlado; za zvezo svobodnih balkanskih narodov v federativni delavsko-kmečki republiki.
= Hrvaški sodrugi nam dajejo vzgled. Januarja t. 1. so hrvaški sodrugi pričeli akcij* za dvakratteden-sko izhajanje njihovega lista »Borbe«. In dosegli so, da izhaia »Borba« od 1. maja vsako sredo in soboto. Naročnino so zvišali na 12 Din mesečno. — Omogočila jim ie pa dvakrattedensko izhajanje velika in stalna pomoč delavstva. Do 15. junija so nabrali 39.721 Din tiskovnega sklada in povsod se »Borba« prodaja v kolportaži, tako da je naklada silno narastla. Temu primeru moramo slediti pri nas. Nekateri sodrugi delajo in se trudijo, veliko jih je pa pasivnih. Vzbudimo pasivne, pojdimo in sledimo vzgledu hrvaških sodrugov.
Sodrugom v Kočevju!
Zvedeli smo, da so nekateri delavci, ki se izdajajo za komuniste (Erker, Cuk in še nekateri) za nedeljske občinske volitve napravili nekako volilno kupčijo z radikali, tistimi radikali, ki so glavni nosilci današnje socialne in politične reakcije v državi. Nekateri delavci so celo šli na radikalsko listo dr. Sajovica, mesto da bi postavili svojo lastno listo proti vsem buržuaznim strankam. Tako postopanje je vse obsodbe vredno, tako ne delajo in ne smejo delati komunisti. Noben zaveden delavec ne more slediti takim ljudem in ne more voliti radikala dr. Sajovica, pa tudi nobene druge buržuazne, kapitalistične liste.
Ker ni delavske liste, bodo zavedni delavci ostali doma in ne bodo šli voliti, najmanj pa radikale!
Za zedinjenje živilskih delavcev.
PRVA SEJA AKCIJSKEGA ODBORA ZA ZEDINJENJE.
V	nedeljo 10. juniju se je v smislu sklepa plenarne seje Zveze živilskih delavcev z dne 4. marca 1928 (glej »Enotnost« št. 10 od 9. marca) vršila v Zagrebu prva seja akcijskega odbora za zedinjenje živilskih delavcev. Za Zvezo živilskih delavcev v Ljubljani so prisostvovali s. Slavko Pretnar iz Ljubljane in Stanko Premužak iz Maribora, za Sindikat živežarjev pa ss. Kranjec in Mlinarič. Dnevni red konference je bil: Zedinjenje živilskih delavcev in sklicanje kongresa zedinjenja.
Ss. Mlinarič in Kranjec sta pokazala na težko stanje živilskih delavcev, ki trpijo pod vladajočo socialno in politično reakcijo v državi. Živilski delavci pa so v tej težki situaciji po večini neorganizirani in še razcepljeni na več organizacij, kar slabi odporno moč živilskih delavcev in onemogo-čuje uspešno obrambno akcijo žfc zaščito interesov živilskih delavcev.
Neodvisni sindikati se stalno prizadevajo za enoten boj delavskega razreda in naglašajo potrebo skupne borbe v vsakodnevnih vprašanjih v obratih in delavnicah. Reformisti pa povsod preprečujejo skupne akcije z neodvisnimi organizacijami in so principielni nasprotniki zedinjenja, s čimer slabijo moč delavskega razreda. Da se omogoči uspešen boj za poboljšanje današnjega težkega stanja živilskih delavcev, je potrebno zedinjenje med zvezo živilskih delavcev v Ljubljani in sindikatom živežarjev v Zagrebu in z vsemi živilskimi organizacijami, ki so za skupen boj. V to svrho naj se skliče kongres zedinjenja.
S. Pretnar iz Ljubljane se je strinjal z govori s. Mlinariča in Kranjeca o težkem položaju živilskih delavcev in poudarjal, da tudi v Sloveniji ni stanje živilskih delavcev boljše kot drugod. Zedinjenje živilskih delavcev pa otežkočuje različna politična opredeljenost živilskih delavcev, ker eni so socialisti, drugi dekslisti, tretji pa socialdemokrati. Pravi, da jim ni lahko ločiti se od reformističnega URRS, čeprav ta nič ne dela v korist živilskih delavcev, ker bi v slučaju zedinjenja imeli proti sebi celo strokovno komisijo in celokupen socialpatriotski aparat. Treba pa je pripravljati teren za sklicanje kongresa zedinjenja, urediti vprašanje medsebojnih podpor in skupnih akcij.
Sodrugi iz Zagreba so opozorili s. Pretnarja, da je ljubljansko vodstvo Zveze živilcev že doslej prekršilo sklepe svoje plenarne seje in da je tako postopanje škodljivo za delavsko gibanje. Živilski delavci hočejo zedinjenje in zato ga je treba izvesti brez ozira na strokovno komisijo in vse druge generalske saboterje zedinjenja. Zaupanje članstva bo dobil oni, ki bo boljše delal za delavske interese, in ker neodvisni tako delajo, dajejo polno garancijo za bodoče. ^
Po dolgi diskusiji je akcijski odbor za zedinjenje živilskih delavcev napravil sledeči sklep:
1. Tekom petih mesecev se skliče kongres zedinjenja živilskih delavcev, da se izvrši zedinjenje v duhu sklepov plenarne seje z dne 4. marca v Ljubljani. 2. Na kongres se pokličejo vse obstoječe strokovne organizacije živilskih delavcev. 3. Do kongresa vodita vse akcije za zaščito in obrambo interesov živilskih delavcev centralna odbora v Ljubljani in Zagrebu, ki imata tudi pripraviti članstvo na zedinjenje in urediti vprašanje medsebojnih potnih podpor.
Petejan v Ptulu!
PTUJ. V nedeljo 17. t. m. je bil pri nas shod edinega odrešenika proletariata, s sramotnim mežiškim letakom izvoljenega poslanca Petejana. Shod je bil precej dobro obiskan, posebno levica delavskega pokreta je bila radovedna za njegove uspehe v Belgradu. Prišlo je poleg malo soc. delavcev, še nekaj radikalo-klerikalo-in radičevskih adjunktov in Petejan se je zelo trudil, da bi ostal volk sit in koza cela. Radi tega tudi ni čudno, da so delavci odšli s shoda razočarani. Dejal je, da samo v socializmu — mislil je socialpatriotizmu — leži rešitev delavstva. Snubil ie pridno za SSJ in razložil davčni vijak od časa, ko že Kristana ni več, ki je ravno podal osnove za konsolidacijo kapitalizma in buržuaziji pomagal, da stisne delavstvo pod davčni vijak in socialno in politično reakcijo. Precej je govoril o vseh drugih stvareh, le socialno politiko je zadel le mimogrede. Nato je govoril o položaju delavstva v drugih državah, hvalil je lažirevolucionaren avstromarksizem, Anglijo itd., proletarsko Rusijo je pa skrival pred delavstvom, za niega Rusija, odkar je nagnala caria, ne obstoji več. Neki radičevski adjunkt je poudaril potrebo skupnega delovanja s SSJ, ker so tudi radičevci taki revolucionarji kakor SSJ in bo revolucija po njihovem takoj, kadar bosta Drava in Sava navzgor tekli. Vse-slovan Sostan je vprašal, zakaj Petejan ne govori o Sovjetski Rusiji, ki je vendar tudi slovanska in bi se njemu kot delavskemu poslancu spodobilo, da govori tudi o razmerah v tej državi, ker Vladajo delavci in kmetje. V naši državi je pa posvetiti vso pažnjo strokovnim organizacijam in pa številu socialpatriotskih poslancev. Petejan je odvrnil, da bi o Sovjetski Rusiji lahko govoril celo uro — upal se pa vseeno ni nič povedati in v očigled navzočega delavstva tudi ni upal po socialpatriotski maniri udrihati po prvi delavski državi.
V kratkih besedah rečemo, pričakovali smo malo, a vseeno več, kakor smo slišali. Damo mu pa nasvet, naj pride še večkrat, da bo razočaranje šlo tako daleč kakor v Nišu! Delu čast in oblast. Ptujski delavci.
= Nov delavsko-kmečk! list v Splitu. Dalmatinski sodrugi so pričeli s prvim junijem izdajati tednik »Rad-nički Odjek«, ki izhaja vsak petek v Splitu. Pozdravljamo novega borca za osvoboditev in priporočamo vsem čitalnicam, da se iia list naročijo. Adresa: »Rad-nički Odjek«, Split, Mažuraniča ul. 1. Stane mesečno 8 Din,
Pisma Iz sestradanih revirjev TPD.
IGRA Z RUDARJI — DELAVCI TPD.
Postopanje TPD napram rudarskemu delavstvu je skrajno surovo in brutalno. Inozemski kapitalisti TPD se igrajo z rudarji kot sita mačka z mišjo . . . Kapitalisti TPD izstradavajo rudarje in ta igra že traja leta, a letos je dosegla menda vrhunec? Sramota je za vlado, da pusti svoje državljane tako nesramno po tujih kapitalistih izigravati ... To igračkanje TPD povzroča že skrajno razburjenje in ogorčenje med rudarji in ostalim prebivalstvom.
Kako postopa TPD s svojim delavstvom dokazuje par slučajev. 1. junija t. 1. je bilo radi spora med TPD in upravo drž. železnic ustavljeno obratovanje na revirjih Doberna (Dukič) in popolnoma v rudnikih Hrastnik in Kočevje. Ti revirji so praznovali 16 dni, to je od 1. do 16. junija, ostali so pa v navedenem času samo par šihtov napravili. Tako je TPD prisilila rudarje 16 dni v mesecu praznovati brez vsake odškodnine. Tudi ni delavstva obvestila, koliko časa ga bo pustila praznovati. Marsikateri delavec bi si ta čas lahko kak zaslužek postrani poiskal in več rudarjev bi lahko šlo domov in svoja dela opravilo, a to ni bilo mogoče, ker družba ni dala pojasnila, koliko dni se bo praznovalo in kdaj bo začela zopet z obratovanjem. Ker se te možnosti ni dalo rudarju, so rudarji tembolj upravičeni zahtevati od družbe, da jim za neprostovoljno praznovanje šihtov plača cele šihte. Rudarji so že itak prezadolženi na živilih pri trgovcih in to radi prenizke plače in zdaj pa še ta igra
— praznovanja!
Drugo, kar moramo pojasniti, je to, da so rudarji na vzhodnem revirju prišli na poziv TPD na nočno delo in se je te rudarje nekatere celo iz rovov dvakrat domov poslalo. To je bilo dne 13. in 16. junija. Tudi te šihte so upravičeni rudarji zahtevati, da se jih plača! Pojasniti moramo tudi to, da ni bila potreba praznovanja, če premoga TPD radi spora ni rabila, to pa radi tega, ker je ogromna potreba po vseh revirjih na varnostnih in drugih napravah, da se uredi tako, kakor predpisi "to zahtevajo (ker dandanes5 ni zavarovan, ni očiščen rudnik tako, da bi to odgovarjalo rudarskim predpisom, ker danes se ne gleda na drugo, kakor samo na veliko leistungo in ogromne dobičke, čeprav je rudarjevo življenje v smrtni nevarnosti in stalno ogroženo). Nadalje je tudi v modi, posebno na Polaju, da rudar, ko pride v službo (nekateri celo eno ali celo več ur daleč), da se ga enostavno pošlje domov in se mu reče, popoldan ali zvečer pridi v službo, mesto da bi se tega delavca obvestilo prejšnji dan. Tako mora marsikateri delavec hoditi par ur zastonj sem in tja. Dogajajo se tudi slučaji, da v enem tednu pride rudar na vse tri tretjine (to je, menja vse tri dritelne) tako, da ni v treh dneh menjave prost več ko 6 ur. Tako se igra TPD z rudarji. Kaj takega se poprej, ko so bile močne neodvisne strokovne organizacije, ni dogajalo. Kako prepotrebna je močna razredna strokovna organizacija! Slišati je, da se sedaj, ko je ^por rešen, na separaciji zahteva 16urno delo, to je. da morajo delavci ostati
— delati na Ueberschichtu. Enostavno se reče, kdor noče delati nadure — iiberšiht — temu jutri ni treba priti v službo. Nadur ne plačajo s 50 % poviškom, kot to predpisuje zakon; za TPD zakon ne velja. Tako se diktira od paznikov. In drugi teden -lahko zopet praznujemo? Bolj se praznuje, tem huje se pri delu priganja. Pribiti pa moramo
tudi to, da je precej takih, ki stalno delajo in povrh vsak dan še nadure (iiberšihte), posebno na Guidi, kjer bi se lahko zaposlilo nezaposlene in brezposelne. Tudi to, da so stalno samo tako zvani raj-serji (seveda na dobrih ortih rajser, na slabem ortu mrlič), stalno ob praznovanju in nedeljah v službi (to pa zato, ker so orjunci), medtem ko se ostale rudarje, ki so veliko bolj potrebni in njih družine nimajo niti kruha, ne dopušča do zaslužka. Pozivamo obratovodstva, če imajo kaj človeškega čuta, da v tem oziru napravijo red. Veliko krivic bi še navedli, a za enkrat samo to. Delu čast in oblast. Prizadeti trpini!
HLAPČEVSKA VLOGA KLERIKALCEV!
Bič kapitalizma udarja neusmiljeno po delavstvu in njegovih družinah. Tudi ne prizanese nedolžnim otročičem in starčkom. Kapitalisti izstradavajo in puste od glada umirati tiste, ki vse bogastvo vstvarjajo, tiste, ki jim (kapitalistom) kopičijo ogromne milijonske dobičke, da se oni luksuzno zabavajo po raznih letoviščih, kopališčih itd., da • razkošno žive, da razmetujejo milijone in milijone za luksuz svojih prijateljic na račun delavcev. Tisti, ki nič ne delajo, uživajo vse sadove, a delavec, ki gara noč in dan, ki vse ustvarja, on strada, njegova družina umira gladu, nima kruha. Ali ni to zločin nad delavstvom. To, kar dela TPD, se pravi rudarje in njih družine na smrt od gladu obsoditi. TPD pa še ni dosti, da ima letno 109 milijonov kosmatega, 36 milijonov čistega dobička! »Slovenec« z dne 15. junija 1928 v članku »Vsem strok, skupinam — J SZ Trboveljskih revirjev«, poroča, da je g. dr. A. Gosar, minister na r. interveniral pri vladi, upravi državnih železnic in TPD, da se spor med upravo drž. žel. in TPD hitro in dobro zaključi — nakar mu je Direkcija drž. žel. odgovorila, da je spor poravnan. Odgovor je g. dr. G. sprejel 8. t. m., a rudarji so praznovali še naprej do 16. junija do 14. ure popoldne. Torej rudarji so praznovali od 1. do 16. junija, to je, bili so brez zaslužka 16 dni. »Slovenec« prinaša, da se trgovei že ustavljajo, dajati živila na kredit, ker so rudarji radi nizkih plač že itak prezadolženi. Ljudje in otroci pobirajo po gostilnah in drugih lokalih ostanke in odpadke jedil, položaj postaja obupen.
Klerikalcem je obupni položaj torej znan, profiti TPD so jim tudi poznani, saj so jih tudi objavili v svojih listih. Klerikalci so tudi na vladi, imajo moč, da celo streljajo v goloroke ljudi. Kaj so storili? Nič, kakor niso ukrenili nič demokrati, ko so bili na vladi.
Načelstvo Jug. strok, zveze prosi, da naj TPD neprostovoljno praznovane šihte izplača namesto da potom svoje vlade prisili TPD, da rudarjem šihte izplača. Kot vladna stranka ima možnost, da sklene, ne pa, da prosi TPD. Ce bi rudarji štraj-kali, bi vlada ne prosila, poslala bi bajonete. Zakaj z orožniki ne prisili TPD? Da pa se v bodoče tako izigravanje rudarjev prepreči, je potrebno, da vlada vse rudnike TPD prevzame v državno upravo in tako vzame inozemskim kapitalistom možnost izigravanja in izkoriščanja državljanov SHS. Krivično bi bilo, da se tukaj prosi občine, kmete itd., da oni pomagajo rudarjem, ki gladujejo zaradi profitov TPD. Mesto, da SLS zahteva, da družba plača praznovane šihte iz svojih dobičkov, pa prosi županstvo, da nadlegujejo že itak pomoči potrebnega kmeta.
Klevetnikom, delavsko-kmečke Rusije.
POZIV SOCIALISTIČNIM DELAVCEM!
Centralni organ Socialistične Stranke Jugoslavije »Volksstimme« v Mariboru prinaša zadnje tedne dolge članke o Sovjetski Rusiji. Vsi ti članki in tudi notice v časopisju SSJ so pisani v skrajno sovražnem in zagrizenem tonu proti prvi delavsko-kmečki državi na svetu USSR in v tem oziru prekašajo celo kapitalistične, buržujske časopise. Ti članki so pisani po direktivah protiboljševiške lige, ki so jo z denarjem angleških, francoskih bankirjev ustanovili \t Rusije pobegli caristični grofje, generali, industrijci, veleposestniki, v zvezi s pobeglimi socialističnimi voditelji.
Trditve »socialistične« »Volksstimme«, da je položaj delavcev v sovjetski Rusiji slabši, kot delavcev v Nemčiji, in vse drugo, kar piše v tej zvezi, je laž^socialističnili voditeljev, ki hočejo po nalogu buržuazije omajati v proletarskih vrstah zaupanje delavstva v sovjetsko Rusijo.
Kakor vsak proletarec, tako imajo tudi socialistični delavci največji interes, da se prepričajo, ali so klevete o USSR v »Volksstimmi« in buržuj-skem tisku resnične, ali niso. Lahko bi Vam svetovali, da pokličete med sebe ss. Slavko Pretnarja (člana SSJ) in I. Tometa, da Vam povesta, kaj sta videla, ko sta bila pred par meseci več tednov v Rusiji. Toda mi predlagamo še več: Sami se prepričajte, kako je danes v USSR! Izvolite si med socialističnimi DELAVCI par poštenih, od birokracije neodvisnih sodrugov, zberite jim sredstva za pot in pošljite jih v USSR, da vidijo in Vam po povratku poročajo, kaj so videli dobrega in kaj pomanjkljivega.
To je mogoče in tako so storili delavci po drugih državah že večkrat. To je tudi najboljši način, da se sami prepričate, da vam »socialistično« časopisje lažnjivo poroča, da bi vas še naprej zavajalo od pravilne poti razrednega boja.______
Vesti in beleike.
= Celo II. internacionala in njen tajnik Friderik Adler proti našim socialpatriotom. Slavospevi Alberta Thomasa italijanskemu fašizmu in Mussoliniju so prisilile celo voditelje II. internacionale, da spregovorijo. Friderik Adler je v dunajski »Arbeiterzeitungi« št. 133 napisal članek, v katerem pravi, da A. Thomas, bivši francoski minister municije in sedanji ravnatelj mednarodnega urada dela ne dela več v socialistični stranki, »ker uradnik mednarodnega urada dela kakor tudi uradniki sličnih ustanov (delavskih zbornic, bolniških blagajn etc.), ne morejo biti funkcionarji socialističnega pokreta. To je predvideno tudi v statutih Socialistične Delavske Internacionale.«
Torej proti statutom soc. internacionale je, da Topaloviči, Uratniki, Muzikraviči, Likarji itd. de-laio in celo absolutistično vladajo v SSJ. Zato »Del. Politika« molči k tej aferi, čeprav drugače stalno ponatiskuje »Arbeiterzeitungo«.
= SSJ vedno bolj pod Kristanovo kapo. Urednik »Delavske Politike« in člani načelstva SSJ so se postavili na stališče, da v »Delavski Politiki« ne bodo delali
reklame za Kristanovo »Pod lipo«. Kar ponosni so bili na to korajžo. Pa je Kristan zažvižgal na »zlato« piščalko in morali so kapitulirati pred Kristanom, »ki ni član niti voditelj SSJ«! Poskušali so se braniti Kristanovih člankov, »ker ni član«, pa ni šlo. Kristan je zopet z »zlato« piščalko zasviral, voditelji SSJ so zaplesali po kristanovsko in potom časopisja SSJ je delavstvo zopet osrečeno s Kristanovimi »socialističnimi« članki. Voditelji SSJ pa bodo zopet rekli: Kaj pa piše, »saj ni član«!
= Sklepi kongresa JSDS še vedno niso delavstvu poznani. Sicer je izšla po kongresu še ena številka »Napreja«, iz katere smo pa o kongresu izvedeli le to, da so odpravili tudi seje načelstva in da bo v bodoče Bernot še bolj absolutistični gospodar v JSDS kot je bil do kongresa. O demokraciji in načelu javnosti Bernot po tem kongresu ne more več govoriti.
= Volitve zaupnikov na železnici. Iz »Ujed. železničarja« posnemamo, da so dosedanji rezultati volitev, obratnih zaupnikov na železnici naslednji:
Službena edinica
Delavnica Maribor	.	.	.
Delavnica Sarajevo	.	.	.
Kurilnica Ljubljana I. . . Kurilnica Ljubljana	H.	.	.
Kurilnica Sisak	....
Kurilnica Bjelovar	.	.	.
Prog. sekc. Maribor K. p. . Prog. sekc. Maribor gl. k. Prog. sekc. Ljubljana gl. p. Delavnica Ptuj	....
Sekcija Bjelovar : . . . Kurilnica Indjija	....
Sekcija Sarajevo	....
Dobili mandatov: USŽJ Zveza Pr. zv. Prof.
13
16
6
4
5
4
6
5
3
4 3
6 7
1 —
1 —
1 skupno — 3	—	—
Skupno 82	9	1	1
(USŽJ = Ujedinjeni Savez železničarjev, Zveza = nacionalisti, Prometna zveza = klerikalci, Profesionisti = kategorijska organizacija menda pod radikalnim (!) vplivom.)
Ta brez dvoma velik uspeh USŽJ pa je naložil organizaciji tudi veliko odgovornost in delo in sedaj bo treba pokazati, če je USŽJ vreden zaupanja železničarjev in sposoben voditi boj železničarjev. — »UŽ« pa hoče iz razumljivih razlogov prikriti uspehe neodvisnih železničarjev, ki so v Nišu dobili 14 (od 16) zaupnikov, v Crvenem Krstu vseh 6, v Slavonskem Karlovcu vseh 5 itd. V interesu železničarjev se to sigurno ne zamolčuje!
= Kristan proti kmečkim zbornicam. Na občnem zboru glavne zadružne zveze v Belgradu je voditelj socialistov Anton Kristan nastopil proti osnovanju kmečkih zbornic, češ da kmetje še niso zreli za take zbornice. Kmetje se bodo socialistom lepo zahvalili za tako bankirsko stališče. Zanimivo je, da je Anton Kristan hud nasprotnik ženske volilne pravice, češ, da še niso zrele, a obenem tudi istočasni protektor zveze delavskih žen in deklet.
5.	AVGUSTA V KAMNIK!
Ker je izbruhnila v tovarni »Titan« v Kamniku stavka kovinarjev, smo preložili razvitje društvenega prapora z istim sporedom, kot že naznanjeno, na 5. avgusta 1928. »Solidarnost.«
Razredni bol in krčanski socializem.
(Dalje in konec.)
Stari krščanski socialci in katoliški solidaristi so razumeli, da je pot, na katero je krenila krščan-sko-socialistična mladina, enotni fronti katoličanov zelo nevarna. Zato so stari kaj kmalu zavzeli protistališče in so objavili nekaj člankov, kjer so dajali »Ognju* dobre nauke in očetovske nasvete. Naposled je Fran Terseglav, glavni urednik »Slovenca«, objavil v reviji Leonove družbe »Cas« (letnik XXII., 4. zvezek) daljši članek pod naslovom: »Razredni boj in krščanski socializem. V tem članku Fran Terseglav sicer pravi, da se mu zdi, da morajo katoličani računati z neizbežno gotovostjo končne zmage proletarijata, »četrtega stanu«, in da se mora vse katoliško politično in kulturno delovanje uravnati po tem. Pravi, da je treba verovati tako v najglobljo upravičenost borbe po dostojnejšem življenju množice kakor v njeno zmago klub vsem zmotam, ki jo spremljajo. Opominja, da se ne sme prezreti v marksističnem pokretu onih idealnih, človečanskih, etičnih momentov, ki jih vsebuje in odkrito priznava, da »se je marksizem prvi s potrebno odločnostjo lotil sistematične in velikopotezne praktične, strokovne in politične organizacije »četrtega stanu« ter.brez dvoma pokazal tu v glavnem velik idealizem, požrtvovalnost in predanost stvari: osvoboditi množice.« (Podčrtali mi.)
Toda Terseglav se v začetku svojega članka postavlja na stališče, da je ravno materialistično pojmovano razredno stališče tisto, v čemer se krščanstvo od marksizma brezkompromisno ločuje, ker »Materiaiistično-razredna borba, ki sledi iz razrednega interesa m predpostavlja razredno zavest, je tedaj nujna posledica, produkt in pred-postava kapitalističnega duha in kapitalistične prakse.« In zato, ko išče odgovor na težko »vprašanje socialne orijentacije političnih strank tam, kjer so še vsi katoliki, kateri so s cerkvijo notranje zvezani, v taki stranki enotno združeni, kjer so tedaj v nji zastopani vsi stanovi, v gospodarskem življenju pa se vrši med njimi boj« pravi: »Formula za stranko, kjer katoličani delujejo politično v eni fronti, se tedaj po našem uverjenju ne more glasiti drugače, kakor: pripadniki vseh stanov ali razredov v njej, od proletarskega do velepodjetni-škega, združeni na enem in istem krščansko-social-nem programu in v skupnem praktičnem delu za pravice zapostavljene in tlačene množice v prid celokupne človeške družine.«
Kdor sprejme to formulo, mora razredni boj odkloniti. S to formulo so bili mladi krščansko-socialistični pokretaši postavljeni pred alternativo: ali za katoliško solidarnost v stranki, kjer so združeni pripadniki vseh stanov ali razredov od proletarskega do velepodjetniškega, ali pa za proletarsko solidarnost in za enoten nastop delavskega razreda.
V 6. štev. «Ognja« se dva krščanska socialista bavita z vprašanji, ki o njih govori Terseglav. Lucijan Zorec se v članku »Naše stališče« postavlja bolj na stališče Terseglavovo. In Lucijan Zorec piše: »V dosedanji kapitalistični ureditvi dobrin in izrabljanju sil, vidimo neizogiben socialen boj, v katerega mora poseči enako intenzivno i katolik s svojimi idejami, ki odpirajo edini pravi izhod. V marksističnem socializmu vidi enako suženjstvo duhovnih sil božjih ljudi in z enako idejno jasnostjo stopamo z njim v borbo.« F. C. pa v članku »K občnemu zboru Jugoslovanske strokovne zveze« pravi: »Položaj delavstva se bistveno v zadnjem letu ni spremenil. V vseh strokah si stojita nasproti delavec in delodajalec, pa najsi vodi obrat zasebni kapitalist ali pa družba, država, oblast, občina; povsod je od strani kapitala napovedan razredni boj, katerega bije delavstvo v dvojno težkih razmerah. Na eni strani pritisk od zgoraj, na drugi pa velika razcepljenost v delavskih vrstah« . . . »Kot so razmere splošno med proletariatom, tako je tudi občni zbor organiziranega katoliškega delavstva pokazal, da med nami ni potrebne enotnosti, da obstojajo idejne in taktične divergence (nasprotstva), ki bodo silno slabile skupno delo. Na eni strani so starejši voditelji in borci, katerim ni odrekati zaslug za delavsko gibanje, ki so pa na stališču solidarizma, za počasno in kompromisno pridobivanje, za sedanji družabni red samo z gotovimi revizijami, na drugi pa mladina, ki stoji neustrašeno na stališču razrednega boja in proletarske zavesti, ki odklanja vsak odmik na desno,
vsako zvezo z meščansko in kapitalistično buržu- | glave!«
azijo, ki pozna samo boj in trdno veruje v bodočega socialističnega človeka. Ni to golo zanesenja-štvo ali pa trenoten izraz fantovstva, kot je izzvenelo na občnem zboru. Po dolgem iskanju in lastnem poglabljanju smo prišli do socializma, katerega se držimo z vso resnostjo katoliškega človeka in v katerem vidimo ves smisel delavskega gibanja.«
Že Lucijan Zorec, kljub svojemu antimarksiz-mu, ne sprejema brezpogojno Terseglavove formule o solidarnosti v katoliški stranki, med F. C. in Terseglavom je pa vsak kompromis izključen. Terseglav hoče krščansko-socialistično gibanje podrediti katoliškemu solidarizmu v stranki, v kateri sodelujejo pripadniki vseh stanov in razredov od proletarskega do velepodjetniškega. Praktično bi to pomenilo, izročiti vodstvo delavskega gibanja velepodjetnikom. F. C. pa vidi v socializmu ves smisel delavskega gibanja. Tu je vsak kompromis nemogoč in krščansko-socialistična mladina bo prisiljena, da poišče pot, ki pelje iv enotno proletarsko fronto, v enotno fronto vsega'delovnega ljudstva.
Delavsko gibanje potrebuje najresnejše in najboljše ljudi, ljudi, ki jim je delo za odrešitev delavskih množic izpod kapitalističnega jarma živ-ljenska potreba in apostolska dolžnost. Kdor se delavskemu gibanju nesebično posveti, pa naj bo njegov nazor o postanku in razvoju človeške družbe še tako materialističen, ima v sebi več idealizma kot vsi modroslovci, ki v imenu idealističnega nazora o svetu in v imenu katoličanstva mirno gledajo, kako kapitalizem cele narode izmozgava in upropašča gospodarsko, duševno in moralno. Tudi se mi zdi preveč komodno in premalo krščansko nalagati Bogu odgovornost za vse zlo, ki se na svetu godi. »Pravica« od 1. junija t. 1. n. pr. piše v uvodniku: »Strahoten je vpogled v sodobno družbo, ki jo je Bog izročil začasno v oblast demonu« (t. j. kapitalizmu). France Vodnik pa v marčni številki revije »Križ« pravi: »Pomnimo, da ni nič v nasprotju z Bogom, kar je v človeštvu in zgodovini pozitivnega.«
Ako pa želimo izvedeti, kako resno mislijo nekateri ljudje na resnično potrebo, da'se odpravi kapitalistično izkoriščanje, berimo uvodnik »Slovenca« (čigar glavni urednik je Fran Terseglav) od 30. maja t. 1. Uvodnik je naperjen proti demagogiji, ki jo uganjata Radič in Pribičevič v zadevi nettun-skih konvencij in se v uvodniku berejo te-le besede: »Ali to dovoli (kršitev pogodb) naš zunanji položaj, ko so sovražniki urejenega družabnega in socialnega reda več kot preveč na preži, da izvršijo prevratne načrte tudi v naši državi?« Ti sovražniki »urejenega družabnega in socialnega reda« so delavci in katoliki v stranki, kjer so združeni proletarci in velepodjetniki, imajo nalogo in dolžnost, da ta idealno urejeni družabni red ščitijo in branijo.
Vprašanje enotne proletarske fronte, vprašanje proletarskega enotnega nastopa, ni vprašanje materialističnega ali idealističnega nazora o svetu. (V Marksovi trditvi, da vsa vrednost blaga izvira od dela, ni nič nekrščanskega. Boj katoliških sociologov proti tej Marksovi tezi je le preveč sumljiv in koristen le kapitalizmu.) Treba je to vprašanje razumeti kot gibanje, ki ne sme biti podrejeno nobenemu drugemu gibanju in mora služiti v prvi vrsti samo sebi, svoji veliki ideji. Ako je danes tu razcepljeno delavsko gibanje in vsak del trdi, da stremi v socializem, tedaj izvrši zločin, kdor svojili sil ne uporabi za to, da se to gibanje združi. Ne mislimo tu na kakšno absolutno idejno združitev, v kateri bi se morali katoličani odpovedati Bogu ali materialisti Marksu. Tudi brez take idejne združitve je mogoč, je nujno potreben skupen nastop delavstva in vseh delavskih organizmov.
Imamo utis, da so se mladi krščanski socialisti lotili delavskega in socialističnega vprašanja s tisto resnostjo in ljubeznijo, ki jo stvar zasluži.
S tako resnostjo in ljubeznijo, v kateri ostane Karl Marx večni mojster. Kljub temu, da se je lotil težke delavstvu skoro nedostopne materije, je v svoja znanstvena dela vtisnil pečat globoke ljubezni do zatiranega, do brezpravnega razreda nemaničev. Ako je v krščansko-socialistični mladini taka resnost in ljubezen do stvari same, tedaj se bodo v alternativi, pred katero jih je postavil Terseglav, izrekli za proletarsko solidarnost, za solidarnost v imenu proletarske razredne zavesti.
»Kdor je fant, bo stisnil pest in nikoli klonil
Podružnica Maribor.
Reorganizacija podružnice. V naši podružnici jc odbor izvedel nekatere organizacijske in upravne reforme. Podružnični odseki sami niso upravičeni nabavljati društvenih potrebščin brez nakaznice podružnice. Za vse kreditirane dobave jamči podružnica le, ako so bile izvršene na podlagi naročilnega lista, opremljenega s štampiljko podružnice in podpisi predsednika in tajnika. Tudi prijave prireditev na oblasti niso veljavne, če niso opremljene s podpisom podružnice.
Dramatika. V kratkem skliče podružnica sestanek vseh članov, ki se hočejo udejstvovati v dramatiki v svrho ustanovitve dramatičnega odseka. Tak odsek močno pogrešamo. Zato opozarjamo sodruge in sodru-žice, ki se za to stvar zanimajo, da že sedaj pričnejo pridno agitirati za mariborski delavski oder. Pokažimo, da znamo delavci gojiti lastno umetnost. Stremimo za tem, da bomo proslavili 100 letnico rojstva velikega Tolstoja (ki bo meseca septembra t. I.) že ob sodelovanju dramatične sekcije.
Poletna veselica »Svobode« se bo po več letih vršila tekom tekočega polletja v priljubljenem okoliškem kraju v prosti naravi. Člani vseh odsekov bodo nudili poset-nikom s telovadnimi nastopi, športnimi igrami, pevskimi točkami itd. obilo zdrave zabave in duševnega užitka. Takrat vsi delavci na delavsko prireditev!
Radio. »Svoboda« kot delavska kulturna organizacija mora v izvedbi svojega programa izrabiti vsa moderna tehnična sredstva. Ni potreba posebej omenjati, kako važno vlogo igra tu radio. Potom tega bi se vršila delavska predavanja, koncerti, poročila itd. Naša podružnica, poznavajoč vrednost radia v širjenju delavske kulture, -si hoče nabaviti lasten radioaparat. To pa bo le mogoče s kolektivnim sodelovanjem vsega delavstva. Zato pozivamo delavstvo, da se bo v velikem številu odzvalo klicu za nakup obveznic za nabarvo radioapa-rata, ki "se izdado v kratkem po prav nizki ceni.
Nabiranje članov. Uspešno kulturno delo je zmožna vršiti le močna organizacija. V Mariboru opažamo še veliko število naših somišljenikov, ki stoje ob strani. Tem kličemo: Priključite se našim vrstam in delajte za izobrazbo proletariata, kajti v izobrazbi je moč, v temi suženjstvo. Naše geslo bodi:	V »Svobodo« za
svobodo! —	g	p
II. Okrožni zlet DTE „SV0B0DA“, Studenci, dne 14. in 15. julija
v Studencih.
Na plan za »SVOBODO" I — Prireditev se vrši ob vsakem vremenu.
Odbor.
m. o.
Vestnik »Svobode".
Seja tehničnega odbora podzveze DTE se vrši ob priliki okrožnega izleta podružnice »Svobode« v Studencih v nedeljo dne 15. julija 1928 ob 7. uri zjutraj v društvenih prostorili »Svobode« Maribor z naslednjim dnevnim redom: 1. Čitanje zapisnika zadnje konference vad. zbora v Celju. 2. Poročilo tajnika. 3. Sprejem pravilnika za vaditeljske zbore enot. 4. Sprejem pravilnika za vaditeljske zbore okrožij. 5. Proste vaje za leto 1929. 6. Tekma. 7. Vaditeljski tečaj za leto 1928 1929. 8. Proslava desetletnice »Svobode«. 9. Razno. Prosimo vse člane tehn. odbora, da se seje sigurno udeleže, ker je predvideno delo velike važnosti za naše bodoče delo.
Vrhove Jože — Pezdir Ivan.
Prva večja prireditev je letos dne 14. in 15. julija — okrožni zlet v Mariboru. Treba je, da pokažemo tudi mi naše delo, ki smo ga vršili tekom časa. Določen je kroj za vse oddelke. Nekatere podružnice so se z vso vnemo že zavzele za akcijo, ter so že naročile kroje, ki bodo imele že v najkrajšem času gotove. Tako
n. pr. podr. Jesenice, Šiška, Hrastnik, Maribor: kje ste še ostali? Poskrbite v vašem okraju za nabavo krojev, blago je vedno na razpolago pri enoti ali pa pri pod-zvezi DTE. Naše glavno delo mora biti sedaj pridobiti mladino, jo pritegniti v telovadnice, k intenzivnemu delu ter skrbeti, da se nabavijo kroji. Naša bodočnost • je mladina! — Telovadba je ono sredstvo, ki lahko pritegne mladino obeh spolov v naše vrste. Pri telovadbi se vzgaja človek ne samo telesno, marveč tudi duševno se razvija ter dobiva počasi železno disciplino, trdno voljo in tako postane zaveden sodrug ali sodružica. Sodrug! Dokler bo tvoj otrok telovadil v meščanskem taboru, kjer ga vzgojijo in navdušijo za nacijo in v duhu božjem, toliko časa ne bo napredka. Podučite mladino in ji razložite razliko med našimi telo-%adnimi enotami in med meščanskimi. Priporočam vam, da čitate »Cilji in smer DTE«, ki izide v najkrajšem času. — Pezdir Ivan.
Šiška DTE. Na zadnjem sestanku DTE se je ustanovil poseben odbor za pristop podpornih članov DTE, ki si tudi lahko nabavijo kroje. Vsa druga pojasnila vsak večer od 7. do 9. ure v društveni sobi.
Podpirajte irtve reakcije I
V. izkaz prispevkov za žrtve reakcije in razrednega boja.
Dohodki:
Prebitek dne 18. maja Din 1921.65. — Zagorje za prodane razglednice Din 169, Zagorje za majski odbor Din 31.50, Janezov Din 10, Šarc Din 10, Gorenc Din 10, Pavlič Din 10, Ambrožič Din 10, Mladi fantje v Ljubljani Din 41, Vanjo Din 4, Kivešlob Din 2, Borci za osvo-bojenje proletariata Din 35, Sodrugi v delavskem domu, ker je bil shod prepovedan, Din 51.10, Razglednice Din 18, Zbirka mestnih delavcev Din 113.50. Skupaj Din 2436.75.
Izdatki.
Podpora s. Ignacu Fricu Din 100, dva klišeja za razglednice po Din 98 in Din 117, Okras grobov Din 86, Tisk razglednic Din 520, Letaki ob obletnici Zaloške ceste Din 260, lepljenje letakov Din 50, Poštnina za razglednice itd. Din 45.50, Za grobove Din 31, Denarna kazen s. Hlebca Din 200, Taksa, za sodbo Din 20, Poštnina Din 31, Za Fakinov grob Din 48, Pot delegata iz Ljubljane na grob -s. Fakina ob obletnici njegove smrti Din 27, skupaj Din 1633.50.
Prebitek dne 14. junija znaša tedaj Din 803.25.
Pregled.
a) Letos se je nabralo do 15. junija Din 3912.10.
b) Po posameznih krajih so nabrali:
Ljubljana Din 2794.60, Trbovlje 355.50, Hrastnik 277.50, Zagorje 200.50, Jesenice 135, Ruše 64, Francija 40, Kočevje 20, Kamnik 10, Kranjska gora 10, Celje 5.
Obvestila.
Sodrug Ivan Janc je bil izpuščen Iz celjskih zaporov. Pozivamo ga, da nam sporoči svoj naslov. Sodrugi, lond za žrtve reakcije razpolaga sedaj samo z Din 803.25. Ta vsota je zelo mala. Za izdatno podporo žrtev je ne-obhodno potrebno, da se ta rezerva zviša. Sodrugi, na delo. Sodrugi v Ljubljani so že pokazali, da se da marsikaj napraviti, če se hoče.
Dopisi.
PONIŽNA PROŠNJA CENTRALNEMU ODBORU USŽJ.
V »Ujedinjenem Železničarju« smo čitali ponovno:
Uradne ure v centrali.
Kdor želi govoriti s centralnim tajnikom so-drugoin Stankom, naj pride na centralo le ob torkih in četrtkih, ali pa vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu dopoldne.
Z ozirom na gornji befel, se drznemo ponižno prositi centralni odbor, naj izkoristi kako priložnost (ko bo sodrug centralni tajnik dobro razpoložen) in s potrebno previdnostjo posreduje in ga po ovinkih, če je pač mogoče, pripravi do tega, da bi sodrug centralni tajnik svoje ponižne podložnike sprejemal v avdijenco vsaj trikrat na teden, kakor minister v Belgradu. Nočemo (ker si ne upamo), da bi prosili, da bi centralni tajnik sprejemal svoje podložnike štirikrat na teden, kot kak ubogi veliki župan, ker vemo, kaj se spodobi.
Trdno verujemo, da je naš sodrug centralni tajnik s. Stanko z delom preobložen, zlasti, odkar se peča tudi z »delavsko banko« (Kristanovo). — Jasno je, da je sila mučno in utrudljivo, zbirati v
banko delavčev prihranjen denar, ko delavci niti pristradanega nimajo več.
Ne prosimo za štirikrat tedensko sprejemanje pri sodrugu centralnemu tajniku, ker vemo, da je angažiran tudi pri čiščenju strokovnih organizacij od »levičarske golazni«.
Priznavajoč končno tudi neobhodno nujnost njegove česte aktivnosti na Šmarni gori in pri sličnih važnih akcijah, živimo v nadi, da bo naša ponižna prošnja le uslišana. Pokorni Mitgliederji iz Maribora.
O STROKOVNIH ORGANIZACIJAH IN »ZEDINJAŠIH«!
V člankih za enotnost strokovnega gibanja je s. Kosirnik opisal del prežalostnih razmer slovenskega delavstva. Iz opisanih razmer je jasno razvidno, da je enotnost močnih strokovnih organizacij najbolj pereče vprašanje vsega delavskega pokreta. Zares je žalostno, da se moramo pečati s tem vprašanjem v dobi, ko oddaja proletariat drugod milijonske glasove proletarskim strankam. Ali dobro je, da ne zapiramo oči pred resnico. In resnica je, da nimamo niti enotnih organizacij, da so vse organizacije šibke kakor niso bile nikoli. Resnica je, da obstoji v nekaterih organizacijah tendenca, da se iz njih izločijo vsi levičarski elementi. (Glej govor Haramine na kongresu ORSJ.) Resnica je tudi, da obstoji med delavstvom tendenca. da se v obstoječe organizacije ne organizirajo. Da je vse polno delavskih strok, ki še nimajo svoje razredne organizacije. Da v obstoječih organizacijah ni potrebne proletarske demokracije itd. Še celo tako daleč je prišlo, da je neki faliran štu-dentek napisal v socialističnem glasilu, češ, da so levičarski elementi hujši sovražniki delavstva kot buržuazija.
No, moj namen ni, da bi polemiziral niti ne, da bi polemiko izzval. Vendar si ne morem kaj, da ne bi omenil nekatere zares zanimive reči.
Od nekdanjih zedinjašev ni več ne duha ne sluha. Edini Makuc je še, ki se v Radničkem Edin-stvu zavzema sem pa tja za enotne strokovne organizacije in zaradi te svoje zdrave ideje je izgubil pri ORSJ mesto tajnika za Slovenijo. Noben od ostalih zedinjašev ni zoper to protestiral, ni zinil besede. Noben od zedinjašev ni nastopil proti govoru Haramine, ki hoče iztrebiti iz »svojih« organizacij »levičarsko ljuliko«. In nihče od zedinjašev se ni zgražal nad dejstvom, da se zastopniki Delavske Zbornice na strokovnih kongresih obnašajo kakor da so zastopniki socialistične stranke Kristanovega krila. (Kako se ti zastopniki obnašajo, kadar in če zastopajo D. Z. na kongresih narodnih in krščansko-socialnih strokovnih društev?)
OPOZORILO SODRUGOM,
KI NAMERAVAJO POTOVATI ZA DELOM V TOVARNE VAGONOV V SRBIJO!
Mnogim sodrugom so razmere znane, še več je pa takih, katerim ni znano, da je treba narediti pismen dogovor (pogodbo) z generalnima centralama v Belgradu in Zagrebu, če hočeš; da bo dogovor držal. Tovarne potom borz dela in časopisov iščejo stalno delavce, v prvi vrsti mizarje in ključavničarje. Ustmeno se delavcem obljubuje in garantira zaslužek od 6 do 10 Din na uro, ko pa prideš na delo, dobiš 5 do 7 Din, pa še to na akordni sistem. Akord so uprave tovarn tako znižale (ker so delavci slabo organizirani), da se ne more zaslužiti toliko, da bi delavci mogli plaCati hrano in stanovanje. Le redki so slučaji, da dobiš režijsko delo, in to od 5 do 7 Din na uro. Zato se delavci ' pogosto menjajo. — Delavec, ki razmere pozna.
+ S. PALANKA. (Zaplenjene knjige in majski spisi.)
Tukajšnji poglavar je zaplenil vse knjige iz tukajšnje knjižnice delavskega doma. Po večkratni zahtevi uprave pododbora, jih je po 6 mesecih izročil nazaj. Zaplenil je majski spis za 1. 1928 na ta način, da je tukajšnjemu-upravniku pošte ukazal, kadar pridejo majski spisi, da mu mora javiti in da jih nS- sme izročiti adresatu. Delavci smo ponovno zahtevali, da jih naj nam izroči, ker nima pravice, da drži zaplenjene, a do danes jih še nismo dobili. Delavci.
+ HRASTNIK. (Disciplino kakor pri vojakib uvajajo!) Take stvari kot se sedaj godijo pri steklarni, sem videl samo med vojno v kasarnah. Najraje bi hoteli, da bi uvedli ono poznano »Maul halten . . .« in pa, da bi morali pozor stati pred uradništvom. N. pr.: Pri plači 10. junija sta se dva delavca v gneči malo naprej rinila, da bi prišla preje na vrsto, ker sta menda iz Trbovelj doma in sta po plači morala domov čez hrib. To pa ni bilo po godu g. Š. in na licu mesta je oba kaznoval, vsakega po 10 Din, in jim tudi denar takoj odtegnil. Mesto 185 sta dobila vsak po 175 Din za 12 šihtov. Kani je ta denar šel, še ne vem. Tako postopajo z delavci gospodje od steklarne, nič boljši pa niso »gospodje sodrugi« socialisti. »Sodrug« Obermajer, ki je avanziral za »Glasanschauerja*, je svojo moč takoj pokazal delavcem in kaznoval ss. Puiflerja in Piveca, vsakega po 20 dinarjev. Doslej delavci kar trpijo, le dušajo se nekateri. To seveda nič ne pomaga. Dokler se ne združimo v močno razredno organizacijo, bo padal vsak dan podjetniški bič po naših plečih. Drugič napišem več! Delu čast in oblast!	A.	K.
+ JESENICE. (Pogovor o »Napreju«.) Pišem kakor sem slišal v čitalnici: »Ti, kaj misliš, čigavo glasilo je »Naprej«? — »I saj piše, da je glasilo JSDS in KDZ!«
— »Jaz pa pravim, da je »Naprej« list poznane firme Bata, ki prodaja čevlje!« — »Zakaj pa?« — »Ker izhaja le, kadar Bat'a hoče in ker je glavno Bat’in inserat, drugo pa samo priloga k tem inseratu!«	M.
+ JESENICE. (Nogometna tekma.) Nogometna tekma med S. O. »Edinost« in S. O. »Svoboda« Jesenice se je vršila dne 10. junija t. 1. Tekma, oziroma tekmovalci od »Edinosti« so za svojo sigurnost izbobnali same dobre igralce, še iz Dovjega in Kranjske gore so jih pripeljali. Vse to bi še ne bilo zlo, če bi ti igralci pokazali napram svojemu nasprotniku res tisto »inteligenco«, kot se prištevajo k nji. A je bilo žal ravno nasprotno. Igralci »Edinosti« so bili napram S. O. »Svobodi« tako surovi, da se je publika, ki je gledala, razburila in morala klicati: »Sramota! Surovina! itd.« Vsi ti izrazi so padli v času, ko so navalili na vratarja »Svobode«, kateri je dobil od nekega tujca, ki je igral pri moštvu »Edinost«, sunek z nogo v trebuh, tako, da je padel v nezavest. Ni bilo zadosti, da so navalili na vratarja, temveč so poškodovali tudi branilca, kateri je moral vsled bolečine zapustiti igrišče. Ni se čuditi, da so pri taki surovosti dosegli rezultat 5:3 napram tako mlademu moštvu kot je S. O. »Svoboda« in to še po pristranskem razsojanju s strani njihovega sodnika gospoda L. Humra — Po vseh gori navedenih dejstvih si pa ti junaki upajo napisati še o tej tekmi v dnevniku »Jutru« z dne 15. junija t. 1. iz Jesenic notico in imenovati moštvo S. O. »Svoboda« z »drukarji«. Vso jeseniško in okoliško javnost, ki je bila pri tekmi navzoča, tem potom vprašamo: Kdo zasluži ime »drukar« — »Svoboda«, ki je bila v igri dostojna ali »Edinost« s svojo sramotno surovostjo? Vkljub temu pa se nismo ustrašili te surovosti in kličemo moštvu »Edinosti«: Na svidenje pri revanži! Delu čast in oblast! Igralec.
Nevarnost legarja
v Ilovici pri Ljubljani.
Osnovni temelji USSR.
(Nadaljevanje.)
DIKTATURA »NAD PROLETARIATOM«?
V meščanskem in socialnodemokratičnem časopisju najdemo zelo pogostokrat mnenje, da v Sovjetski Uniji ne vlada delavski razred, temveč komunistična stranka. Govori se o »diktaturi komunistične stranke« nad proletariatom. To nazi-ranje nam pove, da tisti, ki tako misli, ne ve, kaj je stranka. Vsaka stranka je zastopnica gotovega razreda ali grupe. Lenin je govoril na II. kongresu komunistične internacionale o vodilni vlogi stranke, ni pa identificiral tega na noben način z diktaturo proletariata. Stranka lahko vlada le tedaj, če si stalno pridobiva zaupanje mas. Razmerje stranke z razredom, je Lenin definiral kot »medsebojno zaupanje med avantgardo delavskega razreda in delavskimi masami«. »To se pravi,« piše Stalin, »da mora stranka dan za dnem pridobivati zaupanje mas, da si mora s pomočjo svoje politike in svojega dela kovati zaslombo v masah, da ne sme diktirati, če hoče na podlagi izkušenj masam dokazati pravilnost svoje politike in mora biti radi tega vodnica in učiteljica svojega razreda.« (»Probleme des Leninismus«, s. 31.) »Autoriteta stranke (isto delo, s. 32) in železna disciplina delavskega razreda sta neobhodno potrebni. Ne nastajati pa vsled strahu ali neomejenih pravic stranke, temveč vsled tega, ker delavski razred stranki zaupa in podpore stranke s strani delavskega razreda.«
»Diktatura voditeljev«? Istotako nemarksistič-lio je naziranje »diktature voditeljev« v nasprotju z »diktaturo mas« — neka konstrukcija, ki jo lahko najdemo v meščanskem, kakor tudi v preradikalno »revolucionarnem* časopisju. Voditelji stranke niso
nekaj ločenega, temveč so kot zastopniki interesov mase. Izdajstvo »voditeljev« II. internacionale v začetku imperialistične vojne 1914. leta je povzročilo prepad med masami in voditelji in izzvalo nezaupanje mas do voditeljev. Naraščanje komunistične stranke v Sovjetski Uniji in stalno napredovanje Sovjetske države je pokazalo, da temelji sovjetska oblast močno na ljudskem zaupanju in da v' Sovjetski Uniji ne more biti govora o kakem nasprotstvu ali konfliktu med »voditelji« in »masami«.
Komunistična stranka in Sovjetska država. Ce
je v Sovjetski Uniji komunistična stranka vodilna sila, s tem še ni rečeno, da »gospodujejo« komunisti sami in da velika masa nekomunistov nima nič govoriti. Nasprotno. Videli bomo pozneje, s kakimi sredstvi pritegne Sovjetska oblast, pod vodstvom komunistične stranke, nekomunistične mase k vladanju in k odločanju na vseh poljih vsakdanjega življenja. Ta podelitev državne oblasti med delavske mase je tako velika, da je res uresničena diktatura proletariata kot razreda.
Ali vlada v Sovjetski Uniji razredni boj? Ker v Sovjetski državi razredi še vedno obstojajo, zato nahajamo tudi razredni boj. Lenin je pisal 1919. leta V svoji knjigi »Die Kinderkrankheit des Radi-kalismus im Komunismus« (»Otroška bolezen radikalizma v komunizmu«): »Mi v Rusiji doživljamo (v tretjem letu po padcu carizma) prve korake v prehodu iz kapitalizma v socializem ali spodnji fazi komunizma. Razredi so ostali in bodo ostali vsepovsod še dolgo vrsto let po zavzetju oblasti s strani proletariata . . . Diktatura proletariata je trd boj, krvav in nekrvav, nasilen in miren, militarističen in gospodarski, vzgojni in upravnoteh-nični boj proti silam in tradicijam stare družbe.«
Razredni boj v Sovjetski Uniji pa zavzema popolnoma druge forme kot v meščanski družbi (glej dalje spodaj), predvsem radi tega, ker je sovjetska država le aparaf delavskega razreda za tlačenje eksploatatorjev človeške energije, medtem ko meščanska država služi kapitalističnemu razredu v svrho izkoriščanja delavskega razreda.
Smemo Sovjetsko Unijo označiti kot »komunistično« državo? Lenin nam je v svojem klasičnem delu »Država in revolucija« (Viva 1926) dal jasno, strogo marksistično analizo pojmov: meščanske demokracije, diktature proletariata in komunističnega (brezdržavnega) družabnega sistema.
Kakšna je razlika med komunizmom-in socializmom? Študij te knjige je za globokejše pojmovanje osnovnih temeljev Sovjetske Unije neob-liodno potrebno Tu pravi Lenin med drugim:
»Znanstvena razlika med socializmom in komunizmom je jasna. Kar se navadno označuje kot socializem, je imenoval Marks prvo in nižjo fazo komunistične družbe. Ce postanejo produktivna sredstva skupna last, je beseda komunizem uporabljiva, toda ne sme se pozabiti, da tu o popolnem komunizmu ni govora.«
Ker so v Sovjetski Uniji, pod diktaturo proletariata, produktivna sredstva splošna last, to pomeni, last socialistične države, lahko govorimo z od Lenina postavljenimi omejitvami, o komunizmu v Sovjetski Uniji.
3. IZGRADNJA SOCIALIZMA.
Cilj: brezrazredna družba. Sovjetska Unija je proletarska država, v kateri je uresničena diktatura proletariata. Cilj" proletarske revolucije je za-popaden v cilju brezrazredne družbe, v kateri dr-
žava preneha eksistirati in »umre«. -V Sovjetski Uniji eksistirajo razredi še vedno.
Sovjetska Unija je proletarska država, ki gradi socializem in ki ima vse pogoje za popolno uresničenje socializma: politično oblast v rokah proletariata, socializirana veleindustrija, transport, nacionalizirana polja itd., in ima pogoje za socialistično gospodarstvo (rudna bogastva, industrijo in poljedelstvo).
Izgradnja socializma ne obstoji samo v »reformah«, temveč v nadomestitvi privatnega gospodarstva s skupnim potom premišljene socialistične politike (glej dalje spodaj).
RAZKRINKANA DEMOKRATSKO-KLERIKALNA DtMAGOGIJA S PITNO VODO.
Ilovica. Barjani že dolga leta vživamo nezdravo, motno vodo, ki je posebno ob deževnem vremenu pomešana z najrazličnejšo nesnago. Črve, gliste in razna druga nesnaga je v vodi, ki smo jo prisiljeni uporabljati, ker boljše ni. Obračali smo se na SDS in SLS, prosili smo in zahtevali, pa vse nič ne pomaga. Le kadar so volitve, prihajajo k nam gospodje od SLS in SDS in nam obljubljajo vodovod, če jih bomo. volili. Gremo na led, vržemo jim krogljice, po volitvah pa nam dajo figo in zopet figo. — Sedaj so na magistratu demokrati in klerikalci absolutni gospodarji. Ne morejo se več izgovarjati, da ne morejo napraviti vodovoda. Pa ga ne napravijo!
Čakajo novih volitev, da nas bodo zopet iar-bali z vodovodom, mi pa jim povemo, da se far-bati ne damo več. Samo pridejo naj, podkurili jim bomo, da bodo pomnili. — Čudimo se, da mestni fizikat tudi nič ne ukrene. — Se to: Lani v volitvah so za vodovod že spravljali cevi skupaj. Sedaj pa cevi ležijo in jemljejo konec od rose in rje. Plačali bomo pa škodo mi, ne pa gospoda, ki je za škodo odgovorna. Govori se tudi, da bodo takrat, ko bo le napeljan vodovod, dobili vodo samo oni, ki bodo zmogli plačati instalacijske stroške. Že danes opozarjamo na to, da bi bila to največja krivica in lumparija in da se bomo proti temu načrtu postavili v bran. — Napisal kmet L, ki je spregledal protiljudsko politiko SLS in SDS.
Antonin:
V dvajsetem stoletju.
V tem prokletju modernega suženjstva snujejo denarni vladarji te drzne naklepe,
(da obvarujejo svoje zlato in drugo bogastvo pred pravičnostjo, ki jim grozi in se nekoč izpolni): s smodnikovim dimom in s strupenimi plini nam solnce zastirajo, s topovskimi kroglami nam silni tirani vsa naša zidovja podirajo, ker temelj so naši svobodi.
Toda vkljub temu gremo proti vsemu kar nam od tiranov grozi in — če ne omagamo v tem boju za svoje pravice — bo solnce prodrlo skoz meglo, ki delajo jo plini in dim parazitov in proletarci pa se iznebimo požrešnih moskitov*,
____________ ki	žro nas, pijani od naše krvi.
* Moskiti so neke vrste komarji.
Za »Enotnost" dvakrat na teden.
IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 12. do 18. VL 1928.
17.813 Din tiskovnega sklada, 852 novih naročnikov, 504 za dvakrat tedensko.
Ljubljana: V spomin Rozi Luksemburg 8, Gross 10, Kim 4.50, Plevanč 6, Kosmač 5, Močilar 5, France 5, Marjja in Andrej 10, skupaj 53.50. Francija: Vovk-Pod-logar-Ivanc 30. Trbovlje: J. V. 10, Razboršek 5, Jazbec 5, skupaj 20. Celje: Stankovič Jovan 64. Kočevje: Slava Vulču 3. Kamnik; Libiš 10. Moste: Pokovec 2. Švica: Sodrugi za 2 kratno izhajanje 14.44. — Skupaj 196 Din 94 p; od 4. IX. 1927 17.813 Din 49 p.
»ENOTNOST« sprejemajo, a ne plačujejo:	Dob:
Kuhar od 1. jan. 1928. Dobrlin: Supanc od 1. junija 1927. Dol: Kovač od 1. sept. 1927, Virt od 1. okt. 1927. Gorenja vas: Peternel od 1. dec. 1927. Griže: Vodel od Vloga reform. Popolnoma drugo vlogo kakor	*■ dec- 1927> Vrhovnik od 1. dec. 1927, Fridl od 1. okt.
v kapitalizmu imajo pod diktaturo proletariata	I9-7» Verbič od 1. okt. 1927. Hrastnik:	e ihar A. od
tudi reforme in počasna izboljšavanja. Reformisti, ki verujejo v radikalno izboljšanje položaja delavskega razreda v kapitalistični družbi le potom reform, zavračajo revolucijo. Sovjetska država je vendar šele po revoluciji nastopila pot reform v interesu delavskega razreda. Proletariat, ki stoji pri državnem krmilu, in ima v oblasti vse gospodarske pozicije, ima možnost, da zgradi potom stalnih zboljšavanj in smotrenega dela socializem, kjer ne bo privatne lastnine.
TRBOVLJE.
Dokazano najboljši kruh se dobi v moderno in hisUensko urejeni pekarni, JOSIP VARGA.
Pridobivajte »Enotnosti" novih naročnikov!
1. jan. 1928, Belihar J. od 1. jan. 1928, Benčina E. od 1. okt. 1927, Benčina R. od 1. jan. 1928, Duh J. od 1. junija 1927, Grebenšek F. od 1. oktobra 1927, Grešak A. od 1. okt. 1927, Hrup S. od 1. jan. 1928, Jančar K. od 1. jan. 1928, Jerman A. od 1. okt. 1927, Keck K. od 1. okt. 1928, Košak J. od 1. dec. 1927, Perzl I. od 1. tleč.
1927, Perzl F. od 1. nov. 1927, Pohajač M. od 1. jan.
1928, Rebaršek od 1. okt. 1927, Ranzinger J. od 1. jaa 1928, Salobir Franc od 1. okt 1927, Stefel G. od 15. novembra 1927, Valenčič 2. od 1. okt 1927, Zalokar od 1. okt. 1927, Zotlar od 1. jan. 1928. (Prihodnje številke navedeni ne dobijo več. Sodrugi, posebno hrastniški, naj poskrbijo, da bodo imenovani svoj dolg plačali.)
OPRAVIČILO IN POPRAVEK.
V prejšnji, 24. številki, smo objavili med onimi, ki »Enotnost« sprejemajo, a ne plačujejo tudi s. Divjaka Iz Brezovice, češ da dolguje od 15. 8. 1927 naročnino. To pa je pomota, ker je s. Divjak 19. maja plačal naročnino vnaprej do 15. 8. 1928. Obžalujemo neprijetno pomoto in jo tem potom popravljamo.