PoStnlma plačana v gotovimi.
PROSVETNI DELAVEC
1/
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 2 ^	’ Cfubljana, 26. januarja 1951.	Leto II,
S poglobljenim študijem in večjo zahtevnostjo
naj višja gimnazija rešuje svojo osnovno nalogo
K VPRAŠNJU NAPREDOVANJ
Pri uvajanju socialističnega družbenega reda so pozvani učitelji in profesorji, da mladini in širokim ljudskim množicam nudijo čim višjo izobrazbo. Za izvrševanje teh nalog je brezpogojno potrebno, da zna učitelj tesno povezati svoje šolsko delo s kulturno - političnim delom med ljudstvom. Velika večina našega učiteljstva prav uspešno izvršuje to svoje poslanstvo, zato tudi upravičeno pričakuje, da se bodo dosledno upoštevale uredbe in predpisi, ki mu urejujejo njegove prejemke, napredovanja, štetje pripravniške dobe itd.
Mestno poverjeništvo za šolstvo v Ljubljani je pred kratkim predložilo Ministrstvu za prosveto vrsto predlogov za napredovanja učiteljev in profesorjev. Od teh predlogov je bilo odobrenih le nekaj (pribl. 15), velika večina je bila zavrnjenih (pribl. 60) z utemeljitvijo, da Predsedstvo vlade LRS zahteva za štetje pripravniške dobe tri leta, zaradi česar ti predlaganci še ne morejo napredovati.
Zakaj ima ponekod v državi veljavo še tozadevni zakon iz bivše Jugoslavije, ki je predvideval triletno pripravniško dobo, čeprav pozna naš novi zakcn samo dvoletno? Zakaj pri tem vprašanju ni enotnosti v državi? Na Hrvaškem n. pr. traja pripravniška služba za vse uslužbence prosvetno-znanstvene stroke dve leti. Le v opravičljivih primerih (n. pr. zaradi bolezni), se pripravniška doba lahko podaljša največ za pol leta. V naši republiki torej delamo razliko v štetju pripravniške dobe pri starejšem kadru; pa tudi v postopku pri napredovanjih med republikami ni enotnosti.
Pri nas napreduje mlajši kader takoj po opravljenem izpitu (Uredba z dne 1. IV. 1950), tisti pa, ki so te izpite opravili pred letom dni ali še preje, pa morajo čakati tri do pet let na napredovanje! Tak postopek ustvarja upravičeno nezadovoljstvo. Se posebej pa povzroča negodovanje okolnost, da je starejši učni kader študiral na lastne stroške in bil večinoma dokaj let brezposeln, mlajši pa študira ob štipendijah in raznih drugih ugodnostih. Mlajši tovariši lahko na ta način že po 13. letih dosežejo najvišjo možno skupino napredovanja. So primeri, da ima profesor z 20 leti službe isto plačo kot njegov tovariš z osmimi službenimi leti. Lestvica napredovanj mlajšega kadra je praktično torej štiristolpna, starejšega pa petstolpna.
Tudi se nam nie zdi pravilno stališče, da ni mogoče napredovati izven razdobja treh do petih let, n. pr. dve leti zaporedoma. Tako stališče je v primerih, ko se je posameznikom pri prejšnjih napredovanjih storila krivica, gotovo neutemeljeno, kar je potrdil tudi pravni referent pri Ministrstvu za prosveto. N. pr.: profesor N. v Lj. ima v rokah pismeno odločbo upravne linije, da mu je zadnje napredovanje priznano leta 1946. Povišek pa mu je bil izplačan šele leta 1948, torej dve leti pozneje. Praviloma bi moral napredovati zopet leta 1950, a se zahteva od njega, da čaka na napredovanje do 1. 1952, to je štiri leta po prvem izplačilu poviška leta 1948, čeprav mu je bil ta uradno priznan že za leto 1946! Ali pa taki primeri:
»Na podlagi 37. člena Zakona o državnih uslužbencih FLRJ, 1., 2. in
3.	člena Pravilnika o poviških temeljne plače o položajih, dodatkih in honorarjih za uslužbence prosvetno-znanstvene stroke, po navodilih Ministrstva za prosveto — personalni oddelek in v zvezi z odločbo MLO Poverjeništva za šolstvo, Pers. štev. 2205/1 od 18. V. 1950
vas obveščamo,
da se vam prizna za napredovanje čas od 12. II. 1934 dalje, s prekinitvijo od ... do ... in s pravico do napredovanja po 5. letih za časa okupacije in po 4. letih po osvoboditvi.
Službena doba do 1. I. 1950 znaša torej 15 let, 10 mesecev, 16 dni.
Zadnje napredovanje je priznano od 12. II. 1946 z veljavnostjo od prvega prihodnjega meseca.
Sedanja plača znaša 4.420.— din in dodatek ....«
Tudi v tem primeru je bil predlog za napredovanje v 1. 1950 zavrnjen z motivacijo, da so bile te odločbe Pov. za šolstvo MLO Ljubljana nezakonite in zato razveljavljene. In takih primerov je veliko!
Pravilnik o poviških temeljnih plač državnih uslužbencev gotovo ni
V zvezi z nalogami, ki nam jih nalaga resolucija III. plenuma CK KPJ z ozirom na celotni šolski sistem, je v osnovah že rešeno vprašanje nižje gimnazije, sedaj pa se lotevamo vprašanja višje gimnazije, ki ga bomo reševali temeljito in ob sodelovanju vseh profesorskih zborov višjih gimnazij. Ze do danes je bilo slišati mnogo najrazličnejših mnenj glede reorganizacije in tudi glede samih nalog višje gimnazije. Eni trdijo, da je sedanji sistem dober in da učni načrti v celoti odgovarjajo potrebam, drugi govore o prenatrpanosti snovi in predmetov, tretji pa bi želeli sedanjim predmetnikom in učnim načrtom še kaj dodati. Večina je začutila, da sedanja višja eimnazija ne odgovarja potrebam in zahtevam, kar so še prav' posebno ugotovili predsedniki lanskih viš. tečajnih izpitov. Na različne načine smo tolmačili vzroke neuspehov ter jih iskali deloma pri dijakih, deloma pa pri načinu našega dela.
Temeljno vprašanje je v tem, ali naj višia gimnazija specialno pripravlja dijake za študij na univerzi, kamor odhaja več kot 95 % vseh abiturientov, ali pa naj bo to le splošnoizobraževalni tip srednje šole. Čemu naj bi se učil srednješolec latinščine, če namerava študirati tehniko, modrujejo z dijaki vred nekateri profesorji, in čemu naj služi tako ogromna snov iz matematike in fizike bodočemu jezikoslovcu ali zgodovinarju? Nasprotno temu pa izražajo nekateri mnenje, da je treba pri vseh prečimetih zajeti v učnih načrtih vse, kar bi mogel in moral bodoči inteligent znati in potrebovati v življenju. Tehnik bo n. pr. v življenju vedel iz književnosti, družbenih ved in biologije le tisto, kar mu bo dala srednja šola, pa tudi pravnik, jezikoslovec, zgodovinar, medi-cinec i. dr. .se bodo mogli na univerzi posvetiti le svoji stroki in ne bodo imeli več priložnosti, da bi spoznavali bogastvo drugih strok.
Zaradi upoštevanja vseh teh vidikov se je predmetnik višjih razredov gimnazije maksimalno natrpal in se je snov v učnih načrtih močno razširila, ob vsakem razgovoru o novih učnih načrtih pa se še vedno pojavlja tendenca za zvišanjem števila ur za posamezne predmete, kot tudi za uvedbo še novih predmetov. Po dosedanjem predmetniku za petletno višjo gimnazijo imamo v IV. razredu 10 predmetov, v vsakem naslednjem razredu pa po en predmet več, tako da jih je v VIII. razredu že 14. na klasičnih gimnazijah pa celo 15 ter je tedenska obremenitev učencev do 34. ur. Po resoluciji prehajamo na 8 letno splošno obveznost, zato bomo od prihodnjega šolskega leta dalje imeli že štiriletno nižjo gimnazijo, dosedanjo petrazredno višjo gimnazijo pa bo potrebno skrčiti na 4 razrede. Stojimo pred problemom, kako naj učno snov dosedanjih 5 razredov predelamo v 4 letih in jo prilagodimo zmogljivosti povprečnega učenca, katero snov se v učnih načrtih še da krčiti in katero snov morajo učenci resnično obvladati, da zadostimo zahtevam visokošolskega študija in splošne razgledanosti abiturientov.
Po mnenju nekaterih profesorjev bo zelo težko predelati vso snov v vseh predmetih do mature v taki meri, kot nam to narekujejo potrebe, saj je nemogoče, da bi učenec poleg temeljitega znanja materinega jezika in književnosti dobro obvladal še dva tuja jezika, dobil potrebne osnove latinščine, razen tega pa še poglobljeno znanje iz obširne snovi družbenih ved in realij. Da bi se ta
sam sebi namen. Ne smeli bi ga iz vajati birokratsko, ampak življenjsko. Ce se je komu zgodila krivica, jo je treba popraviti, napraviti izjemo, pa četudi govori črka pravilnika drugače.
Na sindikalnih sestankih se oglašajo tako učitelji kot profesorji, češ, da se čutijo zapostavljene pri štetju službenih let. Imajo vtis, posebno starejši, da jih nekako odrivamo, čeprav se z vso vnemo zalagajo za delo in dosti prispevajo za našo stvarnost. Vsi ti žele, da se Zakonu za ureditev službenih odnosov dostavi paragraf c popravi krivic, ki so se pri napredovanjih izvršile v nasprotju z zakonom.
Ko že govorimo o napredovanju, tudi ne moremo molče mimo osnovnega prepusta, ki ga je Ministrstvo
problem vendarle nekako rešil brez nadaljnjega krčenja učne tvarine in da bi uspeli pripraviti absolvente naših gimnazij za boljši in temeljitejši študij na visokih šolah, je bilo sproženo tudi vprašanje event. specializacije že v gimnaziji in to v obliki vejanja enotnega tipa višje gimnazije v dve ali več smeri. Ta bifurkacija naj bi pomenila na eni strani poudarek na historično-lite-rarnih predmetih (humanistični tip) oziroma .na tehničnih predmetih (realčni tip), na drugi strani pa omi-Ijenje zahtev pri predmetih, ki jih dijak pri svojem študiju na univerzi ne bo direktno potreboval, a mora vendarle tudi o teh nekaj znati in ker so vzgojnega pomena. Pomislek, da se dijak v V. raz. še ne bo mogel definitivno odločiti za svoj bodoči študij, je sprožil novo vprašanje, če naj se taka bifurkacija izvrši že v petem, ali pa morda šele v sedmem razredu.
Preden je Ministrstvo za prosveto dalo ta vprašanja profesorskim zborom v pretres, je dne 29. decembra sklicalo konferenco vseh ravnateljev višjih gimnazij, kateri je prisostvovalo tudi 15 zastopnikov naših visokih šol. Kot je v svojih uvodnih besedah omenil pomočnik ministra za prosveto tov. Miloš Ledinek, ni bil namen te konference, da bi dala neke dokončne zaključke, temveč ta, da se osvetlijo hibe in potrebe višje gimnazije, da da nekaj splošnih misli k sistemu in strukturi naše višje gimnazije ter da formulira nekaj • osnovnih načel kot navodilo profesorskim zborom pri njihovem delu in diskusijah okoli teh vprašani-
Po uvodnem referatu, ki ga je podal inšpektor tov. Stupan in v katerem je prikazal historiat naše srednje šole, strukturo nižje gimnazije ter nakazal problematiko v zvezi z višjo gimnazijo, se je razvila obširna in plodna diskusija, s katero se bodo prav gotovo mogli okoristiti profesorji višjih gimnazij in tudi ostali prosvetni delavci, zato v naslednjem navajamo nekaj odlomkov in misli iz te diskusije.
Skoraj vsi zastopniki visokih šol so podčrtavali potrebo po večjem znanju vsaj enega ali dveh zapadno-evropskih jezikov, v prvi vrsti nemškega in angleškega. Dekan filozofske fakultete dr. M. Grošelj je še posebej omenjal zainteresiranost fakultete na znanju klasičnih jezikov, ki je neizogibno potrebno slavistom, zgodovinarjem in vsem jezikoslovnim skupinam. Glede marljivosti študentov na filozofski fakulteti ni nobenih ugovorov, povsod pa se čuti pomanjkanje miselnega in poglobljenega dela. Tov', dekan je med ostalim dejal tudi sledeče: »Mislim, da bi bilo dobro v višjih razredih, ki naj bodo izbirni, uvesti strožje re-dovanje. Dijake, ki niso sposobni za študij, bi bilo potrebno tudi iz višjih razredov usmeriti drugam, ne pa jih umetno spravljati do mature in potem na visoke šole. Bistvo našega dela na srednji šoli bi moralo biti »non multa sed multum«, to je staro pravilo, proti kateremu pa že 30 let grešimo, kajti več je vreden poglobljen študij, kakor pa množica predmetov in obilica snovi.«
Dekan prirodoslovno - matematične fakultete dr. Brodar S. je dejal, da kvantiteta znanja v splošnem zadostuje, da pa bi kazalo marsikaj izpustiti in da naj dijaki mesto tega dobro obvladajo to, kar je treba znati. Brez znanja klasičnega jezika ne more biti dobrega študija prirodoslovna, zato je tudi ta fakulteta zainteresirana vsaj na latinščini. Pn realijah naj bo nekoliko več poudar-
za prosveto napravilo svoj čas pri prevedbah: da je namreč izdalo vse prevedbene odločbe brez navedbe let, ki se štejejo v službeno dobo posameznika. Poverjeništvo za prosveto MLO - Ljubljana je za svoje območje, kakor smo videli iz zgoraj citirane odločbe, pokazalo dobro voljo, da bi zamujeno vsaj sedaj nadoknadilo. Ali ne bi Ministrstvo za prosveto tega opravilo kar za vse uslužbence? Vsak naš član je povsem upravičeno zainteresiran na tem, da točno ve, kdaj ima zakonito pravico do napredovanja. Sedaj more o tem samo ugibati. Naše sindikalne podružnice so nemočne ob tem važnem vprašanju zaščite članstva, saj ne poznajo kriterija, po katerem so štele leta prevedbene in štejejo leta sedanje komisije. Tako stanje pa ni zdravo!
ka na geologiji, ki je bila zadnje čase močno zanemarjena. Višja gimnazija bo samo tedaj dobra, če se bo na njej vršila pravilna selekcija in če ne bo tu ljudi, ki bi s svojo nesposobnostjo in nedelavnostjo zavirali celoten uspeh. V tem smislu je govoril tudi prorektor dr. Ilešič, ki je prav tako mnenja, da snov v učnih načrtih ni preozka, toda znanje ni zadostno. Gimnazija naj bi izvršila tisto selekcijo, ki jo mora sedaj vršiti univerza. Velika vrzel je po njegovem mnenju tudi v pomanjkanju potrebnih stikov med srednješolskimi profesorji in univerzo; ko zapuste mladi profesorji univerzo, ne zasledujejo več napredka v stroki in se ne izpopolnjujejo, ker se zadovoljujejo z znanjem, ki so^si ga pridobili na univerzi, ki pa ne zadošča za uspešno delo, kajti vsaka znanost napreduje. Bifurkacija bi po njegovem mnenju ne imela smisla, ker je namen gimnazije, da da dijaku splošno izobrazbo in pa sposobnost za miselno delo.
Zanimivo je, da se nihče od zastopnikov visokih šol ni v kakršni koli obliki izrekel za bifurkacijo in tudi ne za bistveno razširitev učne snovi v katerem koli predmetu. Predstavnika TVŠ dr. ing. Poniž in ing. Sajovic sta sicer utemeljevala potrebo po osnovah infinitezimalnega računa, kar je zaradi študija mehanike prav gotovo na mestu in bo to pri učnem načrtu za matematiko treba upoštevati, v ostalem pa se je skoraj enoglasno javljala zahteva: manj, a to temeljito! S poglobljenim študijem in večjo zahtevnostjo naj se rešuje problem višje gimnazije! Zastopnik strojne fakultete TVŠ je celo izjavil, da pri srednješolskem študiju sploh ni treba upoštevati ' tehnike kot neko posebno stroko, za katero bi morali dijaka že vnaprej pripravljati, temveč da se je nasprotno treba izogibati vsaki specializaciji v srednji šoli. Dijak naj se tega. kar je treba znati, zares nauči, zato naj se uče preprostih stvari, a teh temeljito, s specializacijo pa jih samo kvarimo in s tem celo zaviramo delo fakultete. Srednja šola naj da torej dijaku neko splošno podlago za visokošolski študij, nekako tako, kot pripravimo njivo, ki jo je treba pognojiti, zorati in zravnati, potem pa lahko nanjo posejemo, kar pač patrebujemo.
Največ pritožb je bilo proti temu, da srednja šola ne navaja dijakov k miselnemu delu; treba jih bo naučiti intenzivnega miselnega dela že pri pouku samem, ker bo moral na visoki šoli vsakdo1 predvsem z razumom delati. Tako pa se študent raje po 5 ur udarniško guli, kot pa da bi pol ure delal z razumom. Študentje, ki prihajajo na medicino, se včasih mučijo s tako preprostimi stvarmi, kot je navaden sklepni račun ali računanje obsega kroga. Zaradi tako pomanjkljivega znanja je bila medicinska visoka šola primorana uvesti izbirne kolokvije, kar pomeni, da maturitetno spričevalo še ne pomeni zadostne usposobljenosti za študiji medicine. Kar zna študent pri enem predmetu, tega ne zna uporabljati pri drugem in tako obstajajo zanj n. pr. kar tri vrste istega alkohola: eden pri eksperimentalni kemiji, drugi pri fiziološki kemiji, tretji pa pri sodni medicini! Iz svoje dosedanje prakse ugotavlja dr. Štucin, da režim študija na srednji šoli danes ni dovolj resen in dovolj strog. Prirodoslovni predmeti se uče premalo nazorno in preveč formalno, zato tudi ni resničnega znanja, kajti ob tem., kar se dijaki na pamet nauče, nimajo nobene jasne predstave — vse preveč pa se je med njimi razpaslo guljenje.
Mnogi diskutanti so se pritoževali nad izredno slabim znanjem materinega jezika, ki ga je zastopnica ekonomske fakultete označila celo kot katastrofalno, saj se med študenti najdejo še taki, ki ne razlikujejo besednih vrst. Ravnatelj ljubljanske klasične gimnazije je mnenja, da je vzrok temu v tem, ker dijaki na gimnaziji študirajo slavistiko in literarno zgodovino in tako kljub velikemu številu ur jezika ne obvladajo. Pozornost in poglabljanje dijakov v učno snov razblinja po njegovem mnenju preveliko število predmetov v posameznih razredih. Znanje zgodovine, zlasti sodobne, je zelo pičlo, čeprav spoznava dijak našo stvarnost pri celi vrsti predmetov. V 8. razredu klasične gimnazije imamo n. pr. poleg svetovne še narodno zgodovino, umetnostno zgo-
dovino, literarno zgodovino (južnoslovansko, angleško, rusko, klasično), ustavo in zemljepis. Celo vrsto pojavov spoznava dijak ponovno z nekoliko različnih vidikov, kar povzroča pri njem neko naveličanost in ustvarja napačen vtis, da vse to že zna. Pa tudi predavatelji sorodnih predmetov se zanašajo drug na drugega ter nobeden ne da dijaku točne in pravilne slike posameznih pojavov.
Predstavniki TVŠ kot tudi predstavnik gozdarske in agronomske fakultete so omenjali potrebo po znanju opisne geometrije in geometričnega risanja, češ da se slednje v srednji šoli zanemarja. To potrebo je prav posebno poudaril dekan fakultete za gradbeništvo in geodezijo tov. ing. Novak, ki se je pritožil tudi nad tem, da ni redek pojav, ko študent 2. letnika ne zna logaritmirati, česar pa se prav zares ne more začeti učiti šele na univerzi. Preudarka vredno je po njegovem mnenju tudi dejstvo, da danes noben študent univerze ne zna stenografije, ki bi bila zelo koristna, če si hočejo študenti ob slikah in ob obrazcih zabeležiti vsaj nekoliko razlage.
Zastopnik oddelka splošnih predmetov TVŠ je še posebej podčrtal potrebo po zopetni uvedbi diferenciala in integrala — vsaj v osnovnih obrisih — v pouk matematike, ker je delo fakultete močno ovirano, ko morajo s temi osnovami pri mehaniki šele pričenjati in tako pravzaprav vso snov končujejo tam, kjer bi jo morali pričeti. Iz opisne geometrije in geometričnega risanja bi bila potrebna vsaj neka mala praksa v izdelavi osnovnih konstrukcij, najmanj pa toliko, da bi študent prvega letnika tehnike znal uporabljati risalno orodje. Zdi se mu, da pri matematiki v srednji šoli nekaj ni v redu, prav posebno pa se pozna zanemarjanje geometrije na splošno in z njo v zvezi še posebej geometričnega risanja, ki ga učni načrti sicer predvidevajo, toda se mu profesorji iz različnih razlogov izogibljejo. Če profesor tega osnovnega risanja sam ne zna, bi mu ne bilo pretežko, da se ga z malo truda nauči, ni pa prav, da ga omalovažuje in zanemarja. Nekaj bo treba ukreniti tudi v pogledu opisne geometrije, kajti povsod zahtevajo pri vstopu na tehniko neko določeno znanje iz tega predmeta, le pri nas ne. Uvesti bi morali opisno geometrijo vsaj kot neobvezen predmet z vso resnostjo za tiste dijake, ki imajo namen študirati tehniko.
Predstavnik pravne fakultete dr. Korošec je dejal, da na fakulteti najbolj čutijo to, da se dijaki v srednji šoli niso navadili študirati iz knjig. Manjka jim splošna razgledanost in pa želja, da bi dosegli kaj več kot pa to, kar smatrajo, da je potrebno za izpite.
Konferenca je razpravljala tudi o kadrovskem vprašanju, o pomanjkanju učnih knjig, kot tudi strokovne literature za profesorje, o strokovnem izpopolnjevanju profesorjev za tuje jezike v inozemstvu ter o materialnih težavah, s katerimi se bori srednja šola pri svojem delu in kar posredno zavira tudi delo na visokih šolah.
Tov. pomočnik ministra je v tej zvezi omenil, da vprašanje učnih knjig ni v toliki meri odvisno od papirja in tiskarn, kot pa od avtorjev. kajti učbenik mora nekdo napisati in prav v tem so težave, ki pa jih bo ministrstvo skušalo čimprej odpraviti. Ministrstvu so tudi materialne potrebe naših šol predobro znane in se za izboljšanje tega vprašanja prav resno zavzema, zato upa, da bomo imeli v bodoče tudi s te strani več uspehov. Toda problem pomanjkljivosti ni le v tem, temveč bo v prvi vrsti potrebno zaostriti zahtevnost ne le do dijakov, temveč tudi do predavateljskega kadra. Naše višje gimnazije naj bi postale kulturna središča in žarišča za širjenje kulture med najširše plasti našega naroda, predvsem na podeželju in prav pri tem bi morale odigrati višje gimnazije vodilno vlogo. Primerno'' smo razširili mrežo višjih gimnazij. -imamo pa težave s predavateljskim kadrom, ker nam manjka mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni stopiti v kulturno in vzgojno operativo. Tudi univerza bo morala storiti nekaj za to, da bodo šli njeni absolventi raje na šole, predvsem tja, kjer je potreba največja in da ne bodo mislili, da je njihovo poslanstvo samo v
ZA IZBOLJŠANJE PEDAGOŠKEGA TISKA l<z*ne*t\amitn<^ suaic izkušnie!
Dne 13. januarja 1951 je bil v Ljubljani sestanek pedagoških delavcev, članov Pedagoškega društva iz raznih krajev Slovenije, da bi se pogovorili o. stanju našega tiska, o načrtih za izboljšanje tiska in o načinu pritegovanja novih sodelavcev za naš tisk.
Tov. dr. Vlado Schmidt, ki je poročal o stanju pedagoškega tiska, je ob analizi ugotovil, da je osnovna pomanjkljivost v našem tisku pojav, da se v strokovnih listih ne odraža dovolj današnja vzgojna praksa; saj sta n. pr. v vsem letniku »Sodobne pedagogike« sodelovala samo dva šolska praktika in se pri sotrudnikih za Mladi svet, list, ki prične izhajati za izvenšolsko vzgojo, že opaža isti pojav, velja pa skoraj v enaki meri tudi za Prosvetnega delavca ali pa za dnevne liste. (Morda je edma izjema, ko govorimo pri sodelovanju praktikov v tem, da je pri vprašanju šolskega sistema sodelovalo večje število praktikov.)
Socialistična pedagoška znanost mora odražati Socialistično pedagoško prakso, saj se socialistična pedagoška teorija, ki temelji na marksistični znanosti, lahko bogati samo z vsakodnevno prakso. Kakor naša praksa ne more tavati brez teorije, tako se tudi teorija izpopolnjuje samo s preizkušanjem in preverjanjem v praksi.
Čim več preizkušenj in preučevanj naše prakse bomo poznali, toliko bolj pravilni bodo njeni posplošeni zaključki v teoriji, ki bo tako dala tudi svojstven pečat naši pristni domači pedagoški teoriji.
Zato mora pedagoški tisk obravnavati predvsem naše potrebe in je z istimi problemi zaposliti tako teoretike kot praktike. Iz pomanjkljivih poročil v našem tisku, kjer n. pr. inšpektorji, nadzorniki ter praktiki iz učiteljišč ter vadnic zelo slabo sodelujejo, se ne da pravilno in dobro ugotoviti aktualnih potreb naše prakse. Kot primer, da je terenska signalizacija še preslabotna, je navedel referent pojav, da še vedno ne zmoremo dobro analizirati formalnega oziroma materialnega znanja dijakov, problema znanja učencev četrtega razreda osnovne šole, problemov iz področja družinske vzgoje, vzgojnih domov in slično.
Prvenstveno je potrebno v našem tisku poživeti preverjanje teorije s prakso, kajti le tako bosta pridobili obe na svoji tehtnosti. Saj je praksa najvažnejši kriterij za pravilnost teorije in je taka praksa odločilen korak za spoznavanje in za izboljšanje teorije.
Da bi dosegli sistem, ki bo koristil naši pedagoški praksi in izboljšali teorijo, se je treba tudi pri sodelovanju v tisku ravnati po naslednjih načelih:
1.	Trajno je treba ugotavljati potrebe naše prakse.
2.	Probleme praktičnih potreb je
treba z dovoljno količino nabranega gradiva teoretično obravnavati.
3.	Neprestano je potrebno teoretično obravnavane probleme preverjati v praksi, organizirati preverjanje z živo dejavnosti© in kritičnimi pripombami iz prakse, pri čemer moramo bolje organizirati 'pritegovanje naših praktikov.
4.	Po teh prehodnih stopnjah bomo mogli izboljševati našo pedagoško teorijo in jo dvigniti na višjo stopnjo.
Po referatu tov. Vlada Schmidta se je razvila plodna diskusija. Za
Ljubljani in morda še v Mariboru ali v Celju.
Pri razpravi o konkretnem delu, ki nas čaka v zvezi z reševanjem vprašanja višje gimnazije, je omenil načelnik za šolstvo tov. Koncilja, da se mu zdi, da učni načrti v nekaterih predmetih .snov preveč na široko zajemajo, ker včasih pozabljamo, da je pri hitrem napredku znanosti že marsikaj zastarelo in morda ni več tako potrebno kot nekdaj, da pa se tega še vedno krčevito držimo. Zato je treba tudi s te strani učne načrte ponovno kritično pregledati. Profesorski zbori naj bi v svojih kolektivih v celoti razpravljali o teh vprašanjih in pretehtali, kaj je zares potrebno in nujno, da ostane v učnih načrtih, kje in v čem je potrebna koordinacija med posameznimi predmeti ter kje in kedaj bo najprimerneje, da neko snov obdelamo. Važno pa je tudi, kako naj ob takih učnih načrtih delamo, zato bo potrebno, da se tudi o tem temeljito' porazgovo-rimo na šolah.
Ob koncu je tov. Čopič, član Pedagoškega sveta pri MP, dodal še to, da. bo treba pri pregledu učnih načrtov za višje gimnazije in pri razgovorih o našem bodočem delu upoštevati tudi to, kako bodo dijaki spoznavali gospodarske, socialne in politične razmere doma in v tujini ter koliko kulturnih vrednot bodo spoznali in pridobili v šoli. Iz vse diskusije je bilo razvidno, da je treba navajati mladino k resnemu in vestnemu učenju, to je k delu. Umsko delo pa je izmed vseh del najtežje ter zahteva mnogo napora, odpovedi in vztrajnosti, zato bo potrebno tej strani vzgoje posvetiti več skrbi. Mladino je treba prepričati o potrebi trdega in resnega umskega dela!	I. L.
razloge prešibkega sodelovanja naših praktikov so diskutanti navajali nerednost v izhajanju listov, slabo organizacijsko povezavo uredništev z dopisniki, nerazumevanje upravnega aparata nižjih forumov za obravnavanje strokovnih problemov, preveliko praktično zaposlenost starejših pedagoških delavcev in drugo.
Zelo značilen je pojav, da je obmolknila vrsta pedagoških delavcev, ki so kot progresivni pisci že v stari Jugoslaviji sodelovali pri tisku, na drugi strani pa je mnogo premalo novega naraščaja. Zato naj bi člani Pedagoškega društva aktivneje pristopili k terenskim posvetovanjem o aktualnih nalogah, na katere bi pritegnili vse aktivne člane Sindikata učiteljev in profesorjev; s tem bi tudi že vzgajali nove sodelavce za pedagoški tisk. Prosvetnim delavcem je treba dopovedati, da je prevelik strah zaradi ideološke jasnosti in dognanosti odveč, predvsem pa je treba izkoreniniti misel, da mora vsak članek že tudi formalno vsebovati načelne osnove filozofskega materializma ali direktive vodilnih forumov. Sestanek je nasprotno ugotovil, da je takih načelnih člankov mogoče celo preveč, in se zaradi tega tudi v prepotrebna terenska obvestila po nepotrebnem vnašajo di-rektivnost, načelnost in ideologija, ki naj nadomestijo samostojnost argumentov in tekoče obravnavanje aktualnih problemov. Praksa kaže, da prosvetni delavci zelo veliko razpravljajo o problemih, ki niso vsi za eno kopito, žal pa o tem skoraj nič ne pišejo.
»Prosvetni delavec« ima še posebej voljo, da bi obravnaval krajše strokovne, metodične, didaktične in vzgojrfe probleme terena, torej tudi take, ki se morda ne skladajo z nakazano problematiko v »Sodobni pedagogiki« in zaradi tega odpirajo nova pota in nov način dela. Sindikati v celoti, člani Pedagoškega društva pa še posebej, naj bi o tem tudi članstvo poučili, pa tudi sami naj bi v tisku sodelovali z obravnavanjem takih drobnih aktualnih problemov.
Posvet je sploh priporočil, da se naj bi tisk čim bolj približal terenu. Pojavi nejasnosti pri pouku, n. pr. glede delovne šole, strnjenega in predmetnega pouka in podobno, še niso dovolj obdelani in šolski delavci izgubljajo zato preveč časa z iskanjem raznih učnih oblik.
Mnogi diskutanti so se pri tem dotaknili vprašanja objavljanja metodičnih enot in so naglašali. da je »Pedagoški rad« zaradi učnih slik, ki jih prinaša, postal v zadnjem času tudi v Sloveniji zelo čitan list. Pri obravnavanju tega problema je bilo ugotovljeno, da objavljanje učnih slik v pedagoških časopisih sicer ne more pokazati sistema dela, da ob-staia dalje nevarnost šabloniziranja pouka, kar zavaja že v prakticizem, da je pa vendar boljša dobra šablona od anarhije.
Po ugotovitvi, da imamo v starih pedagoških časopisih, posebno v »Popotniku« že mnogo progresivnega čtiva, ki je že pozabljeno, in da je predvsem obilno gradiva o metodičnih enotah, je bilo poudarjeno, da ga bo treba z večjo ljubeznijo zopet izkopati, morda predelati, nato pa napraviti seznam takih starejših dobrih vzgojnih enot in jih obogatiti z novo, našo socialistično vsebino. Tudi izdali bi jih lahko v obliki brošur.
Diskutanti so naglasili, da v splošnem naš dnevni tisk zapostavlja vzgojna in šolska vprašanja. Zelo važno bi bilo, ako bi splošne probleme vzgoje in šolstva spoznale tudi ljudske množice. Za načelne zadeve kakor so n. pr. prosvetni sveti, tečaji za izobrazbo delavcev, vprašanja investicij, analize republiških in okra jnih proračunov itd. se bi bilo treba za vsako objavo v dnevnem tisku sproti boriti. Taki članki naj bi zavzemali dovolj prostora in dovolj ugledno mesto v dnevniku. Vendar pa naši terenski prosvetni delavci vse premalo pišejo in so premalo borbeni.
Ze v zadnji številki PD smo omenili, da si je prehodno diplomo mestnega OF odbora med šolskimi podružnicami pridobila za november Vrtača. Ista podružnica pa si jo je zadržala tudi še v decembru. V decembru je storila tole:
1.	Imela je dva študijska sestanka. na katerih so preštudirali referat tov. Tita »Upravljanje gospodarstva po delovnih ljudeh«.
Napravili so analizo, kaj so že storili po resoluciji III. plenuma CK KPJ, ugotovili, kaj jim nalaga kot stalno nalogo in kaj je v tej zvezi treba takoj rešiti. Obisk je bil 100 %.
2	in 3. Strokovno delo so dvignili s tem, da so:
a)	se redno udeleževali sestankov razrednikov posameznih razredov v okviru mesta Ljubljane ter na teh raznravljali o učni in vzgojni problematiki:
b)	Na mesečni konferenci imeli referate: Intenzivna izraba učne ure.
c)	imeli 19 medsebojnih in eno skupno hospitacijo;
V dnevnih listih in v tednikih se v zadnjem času sicer razmere zbolj-šujejo in se obravnavajo v njih tudi posamezni šolski in vzgojni lokalni problemi. To je prav, ni pa prav, da se, posebno še v lokalnih listih, mnoge stvari nepravilno obravnavajo ali izmaličujejo. V takih negativnih primerih naj prosvetni delavci nasproti lokalnemu tisku že sami zavzamejo pravilno stališče in naj ne čakajo samo na pomoč republiških forumov. Dolžnost republiških forumov pa naj bi bila, da z boljšo evidenco zbirajo take negativne članke in jih potem v dnevnem tisku obravnavajo v načelnih člankih. Tudi pri pisanju krajših člankov za lokalne kakor tudi republiške dnevnike ali tednike naj velja načelo subjektivnega pisanja, brez obsežnih načelnih razpravljanj. Seveda pa morajo obravnavana dejstva biti objektivno podana. Pisec naj zanje individualno odgovarja. v važnejših primerih naj prevzame odgovornost ves kolektiv.
Tov. Vladimir Bračič je nato navzoče seznanil še z načrtom letošnjih izdaj.
Po tem načrtu bo izšlo v založbi Pedagoškega društva LR Slovenije 10 brošur, »Pedagoški kongres«, v dveh zvezkih, (od teh je prvi del že izšel, drugi del pa izide v mesecu aprilu). Te dni bo izšlo Copičevo »Pisanje«, nadalje pa bodo izšle v presledkih še naslednje publikacije: Franc Fink »Osnovni razred«; istega avtoria »Računstvo«; Tomšič »Metodika prirodopisnega pouka«; istega avtorja »Eksperimenti iz zoologije in botanike«, ter »Priročnik za vzgojna vprašanja.« Zeljo diskutantov, naj izide še več priročnikov za metodiko, učno snov in poglabljanje osnovnih poimov iz pedagogike in psihologije, bo Pedagoško društvo po možnosti upoštevalo.
Ob zaključku posveta so bili sprejeti naslednji sklepi:
1.	Uredništva listov »Prosvetni delavec« in »Sodobna pegagogika« naj se bolje povežeta s sindikalnimi podružnicami in s posamezniki. Uredništva naj piscem neobjavljenih člankov pismeno odgovarjajo in navajajo razloge, zakaj članki niso bili ali ne morejo biti objavljeni.
2.	Člani pedagoškega društva naj zaradi pobud za pisanje poživijo osebne stike s pedagoškimi praktiki na terenu. Pedagoško društvo pa bo dajalo piscem na razpolago seznam potrebne literature in jim bo to po potrebi tudi priskrbelo.
3.	Č!ani Pedagoškega društva naj v sindikalnih podružnicah marljive-je zbirajo in vzgajajo sodelavce za tisk in naj postanejo sploh mobili-zatorji strokovnega dela v sindikalnih podružnicah učiteljev in profesorjev.
4.	Pedagoško društvo bo po potrebi odpiralo ankete za nekatera konkretna in aktualna vprašanja, ki jih bo tisk objavljal.
Posvet in zaključki posveta bodo rodili primeren rezultat le tedaj, ako se bedo naše sindikalne podružnice in njihovi funkcionarji dovolj dosledno zavzemali za to izredno važno delo naše pedagoške dejavnosti. Na občnih zborih sindikalnih podružnic naj člani razpravljajo o vprašanjih našega tiska ter sprejemajo na podlagi diskusije tudi primerne sklepe za trajno sodelovanje v tisku.	■ J. Z.
Lansko leto so učiteljski in profesorski aktivi široko diskutirali o sistemu šolstva, konkretno o organizaciji osemletne šolske obveznosti (csnovna šola in nižja gimnazija) in o učnih načrtih. Plod te diskusije so bili predlogi za organizacijo osemletnega šolanja in predlogi za učni načrt za osnovne šole in prva dva razreda nižje gimnazije. V tem šolskem letu se diskusija nadaljuje in so v ospredju problemi bodoče organizacije in učnega načrta učiteljišča in višje gimnazije.
d)	tečajev za zgodovino, mladinsko psihologijo in risanje so se udeležili 72,7 %. Za študente pedagoškega oddelka ljubljanske univerze so imeli 2 nastopa;
4.	Učne uspehe so dvignili s ponazoritvijo z grafikoni.
5.	Z učenci so proslavili 150 letnico rojstva dr. Fr. Prešerna in dan JA. Pri organizaciji Novoletne jelke je sodelovalo 9 članov na svojih terenih.
6.	Kolektivno so obiskali eno ki-nopredstavo.
7.	Pri organizaciji pion. krožkov je sodelovalo 5 članov, pri pion. svetih pa 8 članov.
8.	Imeli so 17 razrednih roditeljskih sestankov, na katerih so obravnavali vzgojna vprašanja ter učne uspehe in vedenje učencev.
9.	Na domovih so napravili 18 obiskov. Na podlagi teh obiskov delajo zaoiske za izdelavo socialne slike šolskega okoliša.
10.	Pri pripravah za volitve v rajonsko in mestno skupščino so sodelovali s 4 člani.
Leto dni že izhaja »Prosvetni delavec«. Ljudje ga čakajo, prebero, nekateri bolj temeljito, drugi le bežno, in ga pozabijo. Nekatere zanimajo načelni članki, spet druge praktične izkušnje pri delu, tretji pa najprej pregledajo rubriko »Le preberite«, se ob njej razveselijo ali pa razjeze.
Dolgo časa so se prosvetni delavci borili za svoj list in so njegov prihod z veseljem pozdravili ter obljubljali, da ga bodo podprli po svojih najboljših močeh. Spočetka' je s terena v resnici prihajalo mnogo nasvetov, o čem naj list piše. In list je pisal. Potem so prenehali nasveti. Za nasveti so prenehali tudi dopisniki. Z dopisniki pa tekmujejo zdaj že naročniki. Pravijo, da preberejo list v zbornici kar med odmori. In ker je baje kriza s papirjem, bo pač dovolj, če je na eni šoli ali na eni ustanovi samo en izvod »Prosvetnega delavca«. Papir je potrpežljiv, iz roke v roko gre in v štirinajstih dneh ga pač lahko preberejo vsi člani še tako velike skupine. S tem prištedijo papir in denar za naročnino. Prihranijo si pa tudi delo! Ni treba pobud, ne kritike, ne izmenjave izkušenj, ni treba razmišljati o novih nalogah, na katere jih »Prosvetni delavec« tudi opozarja. Pozabiš na skrbi in težave, na radost borbenih uspehov, pokritiziraš zaradi težkih prilik, nerazumevanja za težave in se predaš letargiji, — češ »saj tako nihče nič ne ukrene in pomaga ti ne sindikat ne uprava, naših načrtov nihče ne upošteva in naših težav nihče ne pri-pozna«.
»Vsi ljudje vse vedo,« pravi stara ljudska modrost. Vsi ljudje vse dosežejo, bi lahko dopolnili. Če prelistamo ves lanski letnik »Prosvetnega delavca«, vidimo, da je objavil na svojih straneh najraznovrstnejše članke. Med njimi so članki z napotili za delo in boljše uspehe najvažnejši. Predvsem je list v svojih uvodnih člankih obravnaval splošne aktualne probleme na kulturno-pro-svetnem področju in je ob njih razvrščal članke, ki govore o delu na terenu, o vprašanjih in težavah terenskega dela. Zadnjih je bilo v primeri z načelnimi članki znatno manj.
Ali so naši bralci zares zadovoljni samo z načelnim nakazovanjem problemov? Poglejmo, kaj pravijo naše izkušnje z lanskim letnikom »Prosvetnega delavca«! Gradivo za načelne probleme, o katerih je pisal list, so nabrali na terenu iz izkušenj, razgovorov, konferenc in zapisnikov naši vodilni sindikalni funkcionarji.
Posplošili so jih in pisali o njih.
Ali pa se vsi bralci strinjajo s temi posplošenimi izkušnjami? Poglejmo! Iz razgorov s posamezniki vemo, da se n. pr. vši šolski delavci ne strinjajo z enotnim tipom nižjih razredov gimnazij1. Drugi se ne strinjajo s petinštirideset minutno šolsko uro, nekaj je ugovorov proti tekmovanju prosvetnih delavcev, neenotni so pogledi na šolski urnik ali na učno obveznost. In vendar ni o teh vprašanjih nihče pisal, nihče ni skušal taka mnenja podpreti s stvarnimi argumenti iz prakse in na ta način razčistiti sporna vprašanja naših teoretskih postavk.
Mnogi naši člani imajo posebno
V vrstah pedagoških delavcev se tu in tam čujejo pripombe, da se ne izplača diskutirati in dajati predloge, ko se v celoti ne upoštevajo, niti ne dobe predlagatelji odgovora nanje. Ali je temu res tako? Ali so se upoštevali predlogi pedagoških praktikov ali ne? Poglejmo!
Velika večina pedagogov je zahtevala, da osemletno šolanje delimo v osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Tako je bilo tudi napravljeno.
Mnogo je bilo predlogov za učne načrte. Ali so se ti predlogi upoštevali? So se! Plod teh predlogov je nov učni načrt za osnovno šolo' in prva dva razreda nižje gimnazije. Jasno pa je, da se niso mogli upoštevati vsi predlogi, ker je to nemogoče. Konkretno: kakšen bi bil učni načrt, če bi upoštevali vse različne predloge vseh 32 okra jnih in mestnih ljudskih odborov? Iz vsakega predloga se je pobralo; kar se je zdelo dobrega in koristnega za ■ končni predlog učnega načrta, ki ga je izdelala republiška komisija. Vemo, da ima ta učni načrt še napake. Vemo tudi, da se vrši okoli osnovnih šol in nižiih gimnazij živa diskusija, Vemo tudi, da mnogi marljivi in vneti naši šolniki niso zadovoljni z učnim načrtom in da imajo tudi pomisleke proti sistemu osemletnega šolanja. Vse to je dobro, a koristno bo postalo šele, če bodo te svoje pripombe kritično obdelali in objavili kot nrispevek k izboljšanju stvari.
Ne bilo bi pa prav in morda bi bilo celo nekoliko samoljubno, če bi kdo dejal, da se ne izplača dajati predlogov, ker se itak v celoti ne upoštevajo. Tudi ne bi bilo koristno, da bi republiška komisija ali Ministrstvo za prosveto na vse neupoštevane predloge odgovarjalo, zakaj jih ni upoštevalo, ker bi to nikamor ne
metodo pri pouku, pri šolski in iz-venšolskj vzgoji Mnogi imajo posebne poglede in uporabljajo posebne prijeme v tečajih, pri vajah, pri študiju. Stotero je raznih izkušenj, majhnih in velikih razočaranj, pa tudi skritih in javnih priznanj ob raznih uspehih. Mnogo je v današnji praksi izkušenj, ki ne gredo vse na eno kopito. Ali se sme o njih javno pisati, ali pa je bolje, da se o njih samo diskretno razpravlja, ali pa celo, kar je seveda še slabše, samo kritizira brez pozitivne želje po izboljšanju, s tem pa vceplja mnenje, da se pri nas ne sme javno razpravljati o pojavih, ki se v praksi ali v teoriji ne skladajo popolnoma z nakazano kulturno - prosvetno teorijo.
Prosvetni delavci imajo svoj list. List želi objavljati predvsem izkušnje naših praktikov, kajti le-te in pa preverjanja teoretično nakazanih problemov lahko bogate našo teorijo, le taka povezava teorije s prakso lahko rodi sadove ter bolje in hitreje usmerja naš razvoj.
Izkušnje »Prosvetnega delavca« v preteklem letu pa kažejo, da se listu še ni posrečilo v večji meri pritegniti v krog svojih sodelavcev šolskih, kulturnih in prosvetnih praktikov s terena.
Maribor je z vsem svojim zaledjem (bivša oblast) dal samo dva stalna sodelavca listu (Vranca in Lovšeta), čeprav ga štejemo med najbolj razgibanega na pedagoškem področju. Iz ljubljanskih šol je tudi izredno malo dopisov. Če odštejemo Čičigoja, Košoroka iz Krškega, Bunca iz Kranja, Strmška iz Celja in Sireča iz Laškega, lahko kar zaključimo z imeni rednejših sotrudnikov. Ne oglašajo se niti stari praktiki, ki so nekoč obilno pisali v stanovske in pedagoške liste — in teh ‘ je taka vrsta, da jih ne gre naštevati po imenih — niti ni novih, mladih sotrudnikov. Podobno stanje je pri »Sodobni pedagogiki« in, kar se tiče šolskih praktikov, podobno je tudi s sodelovanjem pri naših dnevnih listih.
Ena izmed važnejših nalog sindikalnih podružnic je brez dvoma vzbujanje in razpravljanje o problemih terena, razmišljanja o tem, kako izboljšati uspeh ali izboljšati vzgojo. Da bi mogli naši člani te naloge čim uspešneje izvrševati, morajo poznati naše vsakodnevne izkušnje. Pri tem pa tako posamezniku kot skupini ali podružnici koristi list, ki naj bi take izkušnje populariziral.
Zato poziva »Prosvetni delavec« vse svoje bralce, da prispevajo k izboljšanju vsebine Usta s svojimi poročili in z rednimi dopisi. PozivamčT predvsem vse naše funkcionarje in bivše dopisnike raznih listov, da vzgoje v svojih podružnicah čim več dopisnikov za strokovne in dnevne liste. Posebno pa želi »Prosvetni delavec«, da bi naši prosvetni delavci pošiljali poročila iz svoje vsakodnevne prakse in to iz vseh področij svojega udejstvovanja, in da bi kritično obravnavali tudi vse pojave, pri katerih se naša teorija ne sklada z vsakodnevno prakso. Ob tej priložnosti pa naj povemo še to, da šole in posamezniki, ki odpovedujejo svoj strokovni list, s tem zares ne skrbe za svoje stanovsko in strokovno izpopolnjevanje.
vodilo. Odgovor na predloge je konkretni učni načrt, ki je vsem praktikom stavljen v preizkušnjo in v kritiko.
Prav bi bilo, kot že rečeno, da bi se praktiki oglašali v »Sodobni pedagogiki«, v »Prosvetnem delavcu«, ali v dnevnem časopisju s kritičnimi pripombami k učnim načrtom in šolskem sistemu. To ne samo, da smejo, temveč so za to celo moralno obvezani vsi, ki se z učnim načrtom in šolskim sistemom ne strinjajo, najbolj so pa dolžni, da dajo kritične ocene tisti tovariši, ki so prepričani, da se njihov utemeljen predlog glede učnih načrtov ali pri izgradnji sistema ni upošteval, a je vreden, da se upošteva.
V našem pedagoškem delu primanjkuje na sploh javne kritike, dasi vemo, da se mnogo in neredko v ožjem krogu tehtno kritično ocenjuje. Vse do danes niso ocenjeni naši učbeniki vseh vrst šol, niso ocenjena učila, ne ocenjujejo se mladinske knjige itd., v dnevnem, sindikalnem in pedagoškem tisku ne najdemo kritičnih pripomb k Izvajanju resolucije III. plenarnega zasedanja CK KPJ, niti ne analizo premnogih pedagoških in šolsko-uprav-nih problemih.
Tovariši, pišite kritike in ocene!
Samo z zdravo kritiko brez žolč-nosti, občutljivosti, osebnosti in brez zaverovanosti v svoj prav bomo izboljšali plodove naših naporov v izgraditvi našega šolskega sistema, obogatili našo učno in vzgojno prakso in teorijo. — Z užaljenostjo zaradi neupoštevanja poedinih predlogov v množici predlogov, kjer imajo boljši, zrelejši in bolje utemeljeni predlogi prednost, stvari ne koristimo in je ne izboljšujemo.
L.
TEKMOVANJE sindikat, podružnice učiteljev osnovne šole „Vrtača" V PROSLAVO 10 LETNICE OF
O POTREBI ŠIROKE DISKUSIJE
Kako zajeziti kriminaliteto pri mladini
Na Ministrstvu za prosveto je bila konec preteklega meseca konferenca o vzgojni problematiki dora-ščajoče mladine, ki so se je udeležili zastopniki Ministrstva za prosveto, Ministrstva za socialno skrbstvo, Ministrstva za ljudsko zdravje, Ministrstva za notranje zadeve. Ministrstva za pravosodje, zastopniki Javnega- tožilstva Slovenije, Pedagoškega društva, CK LMS, Zveze sindikatov, AFZ in Sveta za zaščito matere in otroka.
Po uvodnem referatu, ki ga je podal tov. Pavčič Marjan, in ki je nakazal sedanje gibanje mladinske kriminalitete s posebnim poudarkom na vzgojno zanemarjene in ogrožene, ter ko je prikazal situacijo v vzga-jališčih in podčrtal odgovornost vseh družbenih činiteljev za vzgojo mladine in prevzgojo odraslih za resnične socialistične odnose v naši družbeni skupnosti, se je razvila živahna diskusija.
Zastopnik medicinske fakultete je naglasil, da kriminalnost mladine v drugih državah silno narašča in povzroča resno zaskrbljenost. Problem preučujejo posebno v institutih za duševno higieno in profilakso ter v društvih za mentalno higieno, kjer sodelujejo psihologi, pedagogi, zdravniki, pravniki itd. Pri nas vsega tega še nimamo. Delamo razdrobljeno. Nujna potreba je, da tudi v naši republiki ustanovimo institut za du--’ ševno higieno in profilakso ter društvo za mentalno higieno, v katero naj bi bile vključene množične organizacije. Društvo naj bi imelo razne sekcije, kakor pravno, psihohigienič-no, pedagoško itd. Svojo dejavnost naj društvo prenese tudi na teren, v tovarne itd. Doslej je bilo vse premalo sodelovanja Notranje uprave s pedagogi in psihiatri, je pa potrebno, da znanstveno odkrivamo vzroke mladinskih iztirjenj*
Zastopnik Ministrstva za notranje zadeve je bil mnenja, da je potrebno v prvi vrsti razbistriti pojem vzgojne zanemarjenosti, ker le tedaj bodo imeli nanjo vsi forumi enoten pogled in bodo lahko ukrepali sporazumno. Zaostriti bo treba vprašanje odgovornosti skrbnikov. Noben mladoletnik bi ne smel biti brez zakonito postavljenega skrbnika. Dosledno mora biti pri vseh postopkih upoštevana zakonitost in široka demokratičnost. Razširiti moramo obstoječo zakonodajo v primerih vzgojne zanemarjenosti. Okrepiti moramo mladinske in pionirske organizacije in doseči njih večji ugled ter sploh iskati novih poti pri vzgoji mladine, ki se mora bolj zavedati svoje dolžnosti do učenja in biti samostojnejša pri delu. Mladini moramo dajati pogum, dvigniti njeno zavest poštenosti in čut odgovornosti do ljudske imovine. Zatirati moramo z vsemi sredstvi v njej posurovelost (preklinjanje, pijančevanje, kvantanje, prerekanje) in jo učiti olikanosti, vljudnosti, zmernosti. Dvigniti moramo na splošno raven javne morale. Izbira pedagoškega kadra je včasih slaba, nepravilni so tudi večkrat postopki pri vzgoji v vzgojnih domovih. (Odvzemanje hrane, telesne kazni itd.) Izvršiti bo potrebno diferenciacijo mladoletnikov — asocialnih tipov — po njihovih osebnih lastnostih. Zaradi razbremenitve vzgojno poboljševalnih ustanov, bi bilo prav, če bi manj ogrožene mladoletnike zbrali pri podjetjih in obrtnikih, kjer bi bili pod stalnim nadzorstvom.
Tov. dr. Lunačkova, sanitetni inšpektor, je ugotovila, da se pojavlja med dekleti posurovelost. Ker je večina mater zaposlenih v produkciji, bi moralo biti vzgojno osebje v domovih res najboljše. Danes pa to ni. Tudi kvalifikacija vzgojiteljic je dosti prenizka, biti pa bi morala celo višja kot jo imajo osnovnošolski učitelji. V internatih učencev v gospodarstvu so gojenci prepuščeni večinoma samim sebi. Ker ti učenci že tudi nekaj zaslužijo, smo opazili, da zapravijo dosti denarja za likerje, kar gotovo kvarno vpliva na njihovo delovno zmogljivost. Zakaj trošimo sladkor za proizvodnjo likerjev, dojenčkom pa ga primanjkuje?
Zastopnik Ministrstva za socialno skrbstvo je naglasil, da smo do sedaj pri vprašanju mladinskega hudodelstva zares mnogo grešili. Na Ministrstvu za zdravnstvo so n. pr. v januarju 1950. leta govorili o posvetovalnici; ostalo pa je le pri besedah, napravljenega ni bilo nič. Vsak forum rešuje probleme po svoje, brez prepotrebne koordinacije z drugimi forumi. Nujno je, da ustanovimo v Ljubljani prehodni dom za vzgojno ogrožene mladoletnike, ki bo delal na znanstveni osnovi in bo vezan na medicinsko pedagoško posvetovalnico. Mladinski sodnik potrebuje pomoči strokovnjakov pedagogov in medicincev. Notranja uprava mora zaostriti postopke proti odraslim, ki otroke zavajajo. Familiarni odnosi mlajših miličnikov proti mladoletnicam morajo prenehati. Ugotoviti moramo, da smo napravili premalo pri prevzgoji mladine. Našim vzga-jališčem očitamo nezmožnost, ne po-
* Pri nas je eden najvažnejših Problemov porast alkoholizma, ki je naravnost počasten. Posebno narašča med ženskami.
mislimo pa, da vzgojitelji ne morejo delati čudežev, če jim posamezni forumi pošiljajo mladoletnike s 17 in pol leti. Preden pošljemo otroka v vzgajališče, ga moramo temeljito pretehtati. Nad 16 let stare mladoletnike ne oddajajmo v vzgajališča. Odgovorni činitelji so napravili veliko napako, ker so premestili vzgajališče iz Ljubljane v Belo Krajino. Tam so neurejene razmere. Nemogoče je v Gradacu poklicno usposabljati gojence vzgajališča. Tam kjer se pojavlja vzgojna zanemarjenost, bo potrebno večje zanimanje za vso družino. Za preventivno delo naj v prvi vrsti skrbe množične organizacije. Nikakor ni primerno, ako sodišče združuje obtožnice mladoletnikov in odraslih. Izboru sodnikov za razprave zoper mladoletnike bomo morali posvetiti večjo pozornost, — Ljubljana ima neprimerne prijeme v mladinskem sodstvu. V Celju in Mariboru je to dosti boljše, zaradi Postojne pa so večne pritožbe v tem pogledu. Notranja uprava naj že med preiskavo prosi ostale forume za pomoč pri zbiranju podatkov o okolju mladoletnika.
Tov. Jagodič Vojko je omenil, da je mladinski kriminal družben pojav. Če analiziramo odnose, pridemo do verige vzrokov. Odstranjevanje vzrokov pa je preprečevanje kriminalitete. Vzgojitelji po vzgajališčih, ki so edina konkretna ustanova, ki se bavi z mladinsko kriminaliteto, bi mogli precej prispevati k analizi vzrokov. Vzgajališče lahko dela intenzivno le, če ima za to objektivne pogoje, to je kadar, ki ga je pa sedaj premalo in tudi ni zadostno kvalificiran. Delo v vzgajališčih je zelo' težavno, vzgojitelji so preobremenjeni, zato je med njimi že mnogo primerov nevrotike. Nujna je tehnična izpopolnitev vzga-jališč (delavnice, material itd.). Gojenci imajo premalo možnosti normalnega izživljanja, zato se jim poboljševalna doba podaljšuje. Stremeti pa moramo za tem, da otroka čim preje vrnemo v normalno življenje. Izvršili smo že delno diferenciacijo vzgajališč, saj imamo vzgajališča za gimnazijce in vzgajališča za osnovnošolske otroke, potrebno pa je vzgajališče za učence v gospodarstvu in za take, ki spadajo v pomožno šolo. Edina opora vzgajališč pri pobegih je Notranja uprava. Nekatere postaje milice so dobre in se ravnajo po napotkih, ki jih dobivajo v posameznih primerih od vzgajališča, druge pa zopet ne kažejo nobenega razumevanja za ta, tako važna vprašanja. Ustvarjanje sredstev za pre-vzgajanje mladine je nujno povezano s celotno finančno politiko. Ni prav, da se pri odmeri finančnih sredstev potrebe vzgajališča vzporeja s potrebami normalnih šol.
Tov. Dolničar Matej, podpredsednik Vrhovnega'sodišča, je povedal, da vrše danes posle mladinskega sodstva redni kazenski sodniki. Ti delajo po formalnih predpisih mladinskega sodstva, premalo pa upoštevalo duševnost mladoletnikov itd. Pravosodno ministrstvo bo moralo na okrajnih sodiščih poiskati najprimernejše sodnike za mladinske razprave.
Peric Lojze, pomočnik javnega tožilca Slovenije, je bil mnenja, da je v vzgajališčih protizakonito stanje, ker so vzgajališča obenem domovi za vzgojo in domovi za poboljševa-nje. Tu greši sddišče, pa tudi drugi forumi. Nikakor bi ne smeli dati mladincev, ki so izvršili prekrške, na prevzgojo privatnikom.
Pomočnik ministra za prosveto je povedal, da išče ministrstvo prostor za centralni dom. Poudaril pa je, da Ministrstvo za prosveto ali Ministrstvo za socialno skrbstvo ne moreta pri prevzgoji ničesar storiti brez sodelovanja najširših ljudskih množic.
Tov. Šušteršič Josip, upravnik vzgajališča, je bil mnenja, da je diferenciacija gojencev v zavodu samem v danih prilikah nemogoča. Usmerjanje v poklice je za mladoletnike silne važnosti. V vzgajališču pa nimamo možnosti, da gojenke usposobimo za poklice. V zavodu se gojenka poboljša, ko pa je iz vzgajališča odpuščena, zaide velikokrat v slabo okolje in zopet pade. Primeri, da pride gojenka preko zapora preje do svobode kot gojenka, ki se je v zavodu popravila, naj se nikakor ne ponavljajo več. Z gojenkami naj imajo opraviti samo miličniki-žen-ske, ker imajo te tudi več rešpekta pred ženskimi miličniki.
Tov. dr. Kanoni je ugotovil, da je v LRS več kot 3500 hudo duševno bolnih in nad 4000 močno antisocial-nih-psihopatičnih ljudi na svobodi. Verjetno je tudi med gojenci v vzgajališčih več duševno bolnih ali aso-cialho-psihopatičnih. Psihiatrom je potrebna zato odpreti vrata v vzgajališča, ker uidejo posamezni tipi bolnikov tudi sodnikovim očem.
Tov. Golob je opozoril na izredno važnost splošne vzgoje ljudskih množic; te bi lahko vzgojno vplivala na moralno defektno mladino1. Nepravilen. včasih ironičen odnos do mladoletnikov, ki so se vrnili iz vzgajališč. je treba odpraviti. Zato naj bi skrbele prvenstveno množične organizacije.
Tov. dr. Šegula Iva je izjavila, da bi se vsekakor moralo delovno pod-
ročje normalnega šolstva angažirati tudi pri profilaksi. »Kadrovci« osnovnih in nižjih srednjih šol, to je oni, ki čakajo, da jim preteče obvezni šolski rok, se množe, so delomrzni, pohajkujejo in moralno propadajo. Pedagogi so napram njim brez moči in jih ne morejo pritegniti k delu. Ti otroci imajo le kratek korak do deliktov. Prav bi bilo, da sistematično pristopimo k analizi duševnosti normalnega otroka.
Tov. dr. Skaberne je podprl misli tov. dr. Šegule, saj sodišča potrebujejo psihološko in psihiatrično analizo mladostnikov, ker le tako bodo lahko imela pravilne prijeme pri sojenju. Naloga sindikatov je, da nudijo vso pomoč mladostnikom, ki so se vrnili iz vzgajališč, ne pa, da sami sodelujejo pri njihovih^ odpustitvah iz služb.
Tov. Rape Vlado, zastopnik RO SUP, je naglasil, da je nujna večja povezava prosvetnih delavcev z drugimi delovnimi kolektivi; vzgojna predavanja pri industrijskih sindikatih so se sicer res že vršila, tudi dobre volje pri prosvetnih delavcih je bilo dovolj, bila pa šo zelo slabo obiskana. Zainteresirati moramo vse sindikate za vzgojna vprašanja, pomagati moramo pri tem vsi, če hočemo, da bomo zavrli in odpravili kriminaliteto pri mladini. Poučiti moramo starše, kako naj vzgajajo svoje otroke, ker mnogi tega ne vedo. Pogosto ne vedo, kaj je red, lepo vedenje, lepe navede, razumna in zavestna disciplina. Starši so premalo ali preslabo povezani s šolo, ne iščejo nasvetov, svojih naporov za pravilno vzgojo otrok ne vežejo z napori šole. Šola pa tudi večkrat premalo pomaga družini. Ali bi ne bilo prav, če bi tudi profesorji od časa do časa stopili na domove dijakov in se pogovorili s starši, če ti ne najdejo poti v šolo? Množične organizacije, podjetja in ustanove posvečajo premalo pozornosti vprašanju, kako družine vzgajajo svoje otroke, premalo
jim pomagajo, pa tudi ne obsojajo in kličejo na odgovornost tistih staršev, ki zanemarjajo svoje otroke, da rastejo brez nadzorstva.
Tov. Škofič Herman, zastopnik CK LMS je dal v premislek naslednja pereča vprašanja: 1. vprašanje življenjskih pogojev delavske mladine iz drugih krajev, ki živi v barakah. Tu je izvor kriminalnih dejanj, prostitucije; 2. vprašanje gimnazijske mladine v Ljubljani, med katero smo opazili tuje politične vplive, ki prihajajo večjidel od domače vzgoje; 3. mladinska organizacija v vzgajališču v Višnji gori naj ne bo vzgojni instrument uprave. S tem se izkrivlja osnovni karakter organizacije. Ko odidejo iz zavoda, se gojenke potem težko vključijo v zunanjo mladinsko organizacijo; 4. nekaj mladine je res posurovelo; pa ni čudno, saj ima polno možnosti nekontrolirane zabave: ples za plesom, čajanke v baru itd. Ta mladina ne jemlje resno svojega dela; 5. braniti moramo ugled mladinskih delovnih brigad.
Tov. Peric je naglasil, da potrebujejo sodišča od šolskih uprav psihološke analize poedincev, ki so postali kriminalci. Te ocene naj bodo obširne, ne samo formalne. Zastopniki socialnega skrbstva pridejo k sodnijskim razpravam povsem neinformirani.
Tov. dr. Gogala Stanko, zastopnik Pedagoškega društva, je bil mnenja, da bodo vzgojitelji težko dajali take analize kot jih je zahteval zastopnik sodišča, ker za to njihova izobrazba ni dovoljna. Konferenca naj pove, da je res nujna ustanovitev instituta za duševno higieno in profilakso. Velika je tudi potreba po vzgojni posvetovalnici. Ustanoviti moramo nek forum, ki bo usposabljal vzgojitelje za vzgojne domove. Tudi pedagogi smo grešili v tem, da nismo znali vzbuditi čuta odgovornosti za vzgojo mladine pri širokih ljudskih množicah. Govorili smo vse preabstraktno. O spolni vzgoji se je govorilo le malo, enako o odnosih do lastnine, o poštenosti, obzirnosti, taktnosti, pijančevanju, o razvrednotenju moralnih vrednot, o vzgojni popustljivosti itd. Potrebna so vzgoj-
na roditeljska posvetovanja v sindikatih in po terenih.
Tov. Ledinek Miloš je predlagal, da se osnuje komisija, ki bi začela takoj študirati in realizirati predloge te konference. Pozitivno pojmovanje pedagoškega dela je treba bolj propagirati, ne samo kritizirati negativne pojave. Vsi problemi, našteti na konferenci so pokazali, da je za uspešno delo na tem vprašanju nujna tesnejša povezava m'ed ustanovami in organizacijami. Dolžnost komisije bo ne samo postavljati naloge, ampak mobilizirati množične organizacije za pozitivno vzgojno dejavnost in kontrolo na ulici, v lokalih, delavnicah itd.
Konferenca je nato sprejela naslednje sklepe kot naloge za delo komisije:
1.	izvesti bolj povezane ukrepe vseh organov državne uprave in množičnih organizacij pri zaščiti in vzgoji mladine;
2.	z aktivno borbo zoper negativne odnose med mladino in odraslimi krepiti mladinsko in pionirsko organizacijo, skrbeti za neoporečnost njenih vodilnih organov ter dvigniti avtoriteto množičnih organizacij in vzbuditi v ljudstvu odgovornost za vzgojo mladine;
3.	poostriti odgovornost za mladino, kar naj bi podčrtala tudi zakonodaja z enotnimi predpisi o mladinski zaščiti ter izboljšati mladinski sodni postopek;
4.	povečati skrb za kvaliteto in kvantiteto vzgojnega osebja v vseh vzgojnih ustanovah;
5.	ustanoviti društvo za mentalno higieno in profilakso;
6.	ustanoviti institut za duševno higieno in profilakso;
7.	preučiti vprašanje odprte prevzgoje ogroženih mladoletnikov;
8.	zaradi večje možnosti diferenciacije je treba odpreti nove ustrezajoče ustanove (vzgajališča za učence v gospodarstvu in otroke pomožnih šol), medicinsko pedagoško posvetovalnico in prehodni dom;
9.	komisija naj na osnovi disku-
sije in predlogov izdela še druge konkretne predloge ter doseže, da se bodo v posameznih resorih in forumih izvajali.	—e
Oi zaki$idku fta/ega tetnika „Sodo&He fteda^ike'
Ko smo pred dobrim letom dobili Pedagoško društvo LRS, so vsi pedagoški delavci z zanimanjem pričakovali rezultatov njegovega dela. Ti so se najprej in najvidneje odrazili v naši pedagoški reviji. Ob sedemdesetletnici »Popotnika« je menjala svoje ime. »Popotnik« je svojo življenjsko nalogo izpolnil in reči moramo, da je bila žetev, ki jo je požel v sedemdesetih letih dovolj bogata in obilna. Dala je »Sodobni pedagogiki« trdne temelje, na katerih bomo lahko zgradili svojo socialistično pedagoško stavbo. Kakšna bo po velikosti in zlasti po vsebini, to pa je odvisno od nas, ki se sicer zavedamo svoje odgovornosti, vendar pa včasih pozabljamo. da delamo pod ugodnejšimi pogoji, kakor je kdaj koli delal slovenski pedagoški delavec. Zato je potrebno, da ob zaključku prvega letnika »Sodobne pedagogike« pregledamo in ocenimo svoje delo in uspehe.
V svojem prvem letu je »Sodobna pedagogika« izšla v petih dvojnih številkah na 320 straneh-in tako je po obsegu izpolnila predvideni plan. Drugo pa je vprašanje vsebine. Vsebinsko je bila oslonjena na sekcije Pedagoškega društva, ki so predvidele, da bodo lahko prispevale 44 člankov. Od tega je bilo objavljenih samo 9, to je približno 20%. Posledica tega je bila, da je revija izhajala nenačrtno in je objavljala največ članke, ki so prihajali mimo sekcij Pedagoškega društva.
Ker so bili članki dobri, bi to še ne bila posebna nesreča. Toda poglejmo nekaj številk. Uredništvo je v 1. 1950 sprejelo okoli 70 prispevkov, od katerih je bilo objavljenih 47 ali 67%. Od objavljenih člankov pa pripada 83 % avtorjem iz Ljubljane, 10.6 % avtorjem iz Maribora in le 6,3 % ostalim iz Slovenije.
Ce še dopolnimo sliko. Od 36 avtorjev so prispevali:
2	članka učitelji iz razreda,
6 člankov učitelji izven razreda,
3	članke predm. učit. iz razreda,
2	članka predm. uč. izven razreda, 10 člankov profesorji iz razreda,
5 člankov profesorji izven razr.,
4	članke univ. profesorji,
1 članek študent,
3	članke ostali.
Številk je kar dovolj, skušajmo izvleči iz njih zaključke. Prvo, kar nas preseneti, je ugotovitev, da so veliko večino objavljenih del prispevali avtorji iz Ljubljane, zelo malo iz Maribora, še manj iz ostalih krajev Slovenije. Vsi vemo, da ima Maribor najbogatejšo pedagoško preteklost in tradicijo, pa tudi to, da ima še danes vrsto odličnih pedagoških delavcev med učitelji in profesorji:'Prav tako vemo, da deluje tudi po ostalih krajih Slovenije izven Maribora in Ljubljane mnogo izvrstnih pedagogov, ki dosegajo lepe uspehe in dobivajo za svoje delo od ljudstva obilo priznanja. Zakaj ne pišejo in na koga naj Pedagoško
društvo nasloni svoja prizadevanja, če ne bodo odlični delavci iz prakse ustvarili postojank, iz katerih bo napredna pedagoška misel prodrla v sleherno vas, do zadnjega našega pedagoškega delavca?
Ce se še poglobimo v statistični prikaz rezultata dela »Sodobne pedagogike«, moramo tudi ugotoviti, da med avtorji objavljenih člankov ni profesorjev z naših učiteljišč, niti učiteljev iz hospitacijskih šol. Ne trdimo, da pedagogi na teh šolah ne vršijo svojih uradnih dolžnosti v redu, mislimo pa, da njihovo poslanstvo ni samo v tem, da se zaprejo med^ stene učiteljišč in hospitacijskih šol, kjer,, vzgajajo bodoči učiteljski kader. Saj so to vendar naši najboljši teoretiki in praktiki. Njihove misli, izkustva in izsledki bi morali biti živ barometer celotnega pedagoškega stremljenja v Sloveniji, morali bi pomagati premagovati težkoče, vzbujati diskusijo o posameznih problemih, izzivati kritiko in stremljenje, da praktični delavci na šolah dokažejo pravilnost ali nepravilnost njihovih trditev. To velja zlasti za naše teoretike na učiteljiščih. V tem je velika odgovornost, vendar preko nje ne more noben profesor, ki poučuje na učiteljišču, niti učitelj na hospitacijski šoli.
Velika večina naših učiteljev toži, da »Sodobna pedagogika« premalo ali skoraj nič ne prinaša člankov, ki bi pomagali učitelju v osnovni šoli v praktičnem delu, da je preučena, »profesorska«. To je resnica. Ce pa pomislimo, da sta članke za »Sodobno pedagogiko« v 1. 1950 prispevala samo dva učitelja iz razreda in se je s šolsko problematiko bavil samo eden od teh, bomo razumeli, kdo nosi odgovornost za to neljubo resnico. Prepričan sem, da ni dobrega učitelja, ki ne bi mogel svojih misli o določenem problemu, ki ga je preštudiral in v praksi preskusil, tudi pismeno izraziti. Vsi vemo, da ima dober učitelj, ki se skrbno pripravlja na pouk, ki je otroka preštudiral in ves gori za delo, večkrat ure, ki so prava doživetja. Zakaj jih ne izrazi pismeno, uredništvo bi bilo takih prispevkov veselo.
Mnogi sl bodo ob tem mislili: vemo toda ... Res, toda! Kdo bi pisal v »Sodobno pedagogiko«, kjer je kritika tako ostra, da delavec iz prakse podleže. Tisti, ki so pisali v zadnjem letu, dobro vedo, da so v vseh primerih, ko niso bili članki sprejeti v tisk, dobili iste vrnjene s predlogi in navodili, kaj in kako naj jih izpopolnijo. Samo dva tovariša sta upoštevala trud in navodila uredništva in članka sta bila pozneje tudi priobčena. Vsi ostali tovariši(ce) so se zavili v molk in niso vrnili svojih prispevkov. So bili užaljeni, ali preobremenjeni z drugim delom? Naj je bilo eno ali drugo, oboje je bilo napačno. Rastemo ob kritiki in krepki moči, katero so nam dolžni dati tisti, ki jo lahko dajo, mi pa smo dolžni, da to pomoč koristimo in ob njej rastemo. Ne smemo prezreti dejstva, da so mnogi tovariši, zlasti
na deželi, preobremenjeni z delom doma in izven šole. Sindikalne podružnice bodo morale v bodoče bolj paziti na to. kako in kje so zaposleni tisti, ki bi lahko s svojim delom, če bi ga prikazali in utemeljili, sodelovali s tem pri strokovnem dvigu vsega učno-vzgojnega kadra v Sloveniji. Potem ne bo več pritožb, da »Sodobna pedagogika« ni več za osnovno šolo, ker prinaša samo problematiko srednje šole in celo univerze. Pravilno je, da jo prinaša, toda pisati mora tudi o problematiki osnovne šole, ki je osnova za vso drugo. To pa je naša, učiteljska stvar. Ce se bomo tega zavedli v polni meri, bo uredniški odbor lahko in z veseljem uredil revijo tako, da bo v resnici naša, to je last vseh naših šol in vseh pedagoških delavcev.
Še na nekaj bi morali opozoriti. V prejšnjih letih so pisali v »Popotnika« mnogi, njihovi članki pa niso bili priobčeni, niti niso dobili avtorji nobenega sporočila od uredništva. Užaljeni so se umaknili vase in umolknili. Uredništvo »Sodobne pedagogike« je s to prakso pretrgalo. Jasno je tudi pozvalo vse naše ped. delavce, da v svobodni diskusiji pokažejo problematiko, ki jih teži in jo tudi skušajo rešiti, kakor jo vidijo sami in izhaja iz njihove prakse. Vzgojitelji smo, ki vzgajamo misleče, kritične in odločne ljudi. Kaj nam brani, da zastopamo in branimo svoje misli in poglede, ki so plod našega praktičnega dela, pa čeprav morda kdo misli, da so teoretično premalo obdelane in podprte? Naša praksa mora teorijo potrditi, če je ne more, potem teorija ni pravilna in jo moramo spremeniti.
Ce bi po teh bežnih mislih skušali izvleči zaključek in potegniti črto pod obračun prvega letnika »Sodobne pedagogike«: V primerjavi s »Popotnikom« iz prvih let po osvoboditvi, se je stanje močno izboljšalo v tem, da je uredništvo prejelo več dopisov, kakor jih je potrebovalo za vsako naslednjo številko. Pritegnilo je k delu več ljudi. Mnogo premalo pa smo se zavedali svoje dolžnosti in odgovornosti pred našo pedagoško javnostjo in ljudstvom, ki nam je zaupalo vzgojo mladine, vsi praktični delavci, ki delamo v živi stvarnosti, ker smo svoje delo in uspehe zaprli med štiri stene, na preozko mesto. V največji meri velja to za učitelje osnovnih šol. Potrebno je, da si odkrito povemo resnico v obraz in v novem letu pristopimo k delu. Sindikalne podružnice naj pomagajo, da bomo na naših učiteljiščih, srednjih in hospita-cijskih šolah in vsaj na nekaterih-šolah v vsakem okraju ustanovili nekake pedagoške centre, ob katerih se bodo zbirali vsi tisti, ki so polni sile in hočejo to svojo silo tudi javno izpovedati. Potem bo »Sodobna pedagogika« lahko polno zaživela, naše delo bo raslo in se bogatilo in v nas bo zavest, da smo svojo dolžnost pred ljudstvom in zgodovino vršili po vseh svojih močeh. V. C.
Temeljito pripravimo občne sbore
Velika prelomnica za naše šolstvo in njegov razvoj je resolucija III. plenarnega zasedanja CK KPJ. Vsi prosvetni delavci smo od tega časa dalje s poglobljeno vnemo reševali tekoče probleme in si zastavljali konkretne naloge za nadaljnje delo, ki nam ga narekuje resolucija. V tem znamenju je tudi sindikat usmerjal svoje delo in bo dajal na občnem zboru zanj svoj obračun.
Sindikat prosvetnih delavcev je konec leta doživel veliko reorganizacijo, po kateri naj bo delo koncentrirano v sindikatu učiteljev in profesorjev, sindikatu delavcev kulturnih in umetniških ustanov, združenju univerzitetnih profesorjev in sindikatu likovnih umetnikov. O pomenu te reorganizacije smo že mnogo pisali, vendar bodo o njej naši člani razpravljali tudi na občnih zborih, ko bodo izvršene spremembe v okrajnih odborih in 'podružnicah. V večini primerov se bodo sedaj podružnice povečale in se vezale direktno na Republiški odbor SUP, opuščeni pa bodo mnogi okrajni odbori. Nove okrajne podružnice bodo sodelovale z vsemi grupami na svojem terenu, zato bodo mogle bolj neposredno posegati v reševanje tekočih vprašanj.
Dosedanje podružnice morajo na občnem zboru dati obračun in sprejeti sklep o spojitvi, ki naj se izvrši čimprej, da ne bo zastoja v delu.
To pa ni vse, o čemer bodo naši občni zbori razpravljali. Resolucija je naložila sindikatu prosvetnih delavcev vrsto nalog, ki jih sicer na občnem zboru ne bomo ponovno naštevali, pač pa bomo tedaj pregledali, koliko smo jih in kako smo jih izvršili.
Med letom so se pokazale mnoge slabosti našega dela. Ena od teh je pomanjkanje poglobljenega študija ideološke in strokovne literature. Zaikaj ponovno in ponovno obnavljamo potrebo po študiju? Nešteto je primerov, ko moremo dokazati, da pomeni zanemarjenje stalnega izpopolnjevanja v tej smeri tudi nazadovanje, saj ni malo takih šol, kjer zbori ne posvečajo dovolj pozornosti uporabi znanstvenih izsledkov dialektičnega in historičnega materializma pri vsakodnevnem delu, kjer posamezni kolektivi ne razglabljajo o vprašanjih mednarodnega položaja Jugoslavije, njeni notranji politiki, njenem gospodarskem razvoju, zato pa tudi o gornjih problemih ne razpravljajo ne z mladino ne z okolico, v kateri živfe.
Po smernicah VII. plenuma CU naj se v novo osnovanih sindikatih posveti posebno pozornost strokovnim vprašanjem. To smo delali v veliki meri že doslej, nismo pa dovolj kritično ocenjevali izvršenega dela. Sindikat je forum, ki bo to moral storiti. Nikakor ni pravilno in ne vzgojno, ako na občnem zboru ne zabeležimo tako dobrih kot tudi slabih strani udejstvovanja članstva. Menimo, da je članstvo že toliko vzgojeno, da bo sprejelo objektivno kritiko, to je tisto kritiko, ki stremi za boljšimi uspehi v naših šolah, v reševanju pedagoških problemov ob sodelovanju staršev in množičnih organizacij, ki ji je za dober, zdrav in socialistično vzgojen naraščaj. Le premnogokrat sindikat tem problemom ne posveča dovoljne pozornosti!
Sindikat oz. podružnični odbor ne more in ne sme ostati nezainteresirana pri vprašanju dela pedagoškega sveta na šoli, na razvoju dejavnosti razrednih svetov, na prizadevanju posameznih razrednikov za dvig kulturnosti učencev in na uspehu istih, prav tako ne sme iti mimo dejstva, da ponekod v kolektivu ni čuta odgovornosti za pravilen razpored dela, za vprašanje zaposlenosti članov kolektiva, kot seveda ne more biti zainteresiran na pogojih, v katerih člani kolektiva delajo.
Mladinska in pionirska organizacija naj bosta važen vzgojni činitelj v naši novi družbi. Ob mnogih spremembah v načinu vodstva ne more vzgojitelj obstati in prepustiti času razvoj novega načina dela, novih oblik, ki naj bi prispevale k razgi-banju obeh organizacij oz. njunega članstva. Prav v teh vprašanjih pa čutimo pri mnogih kolektivih popuščanje, ki gre gotovo tudi na račun učnega uspeha.
O dvigu učnih uspehov, ne v procentih, temveč v dvigu resničnega znanja — je in bo sindikat razmišljal in dajal svojim članom tozadevno tudi konkretna naročila, saj mora biti znanje naše mladine trdno in temeljito. Kakor gimnazija stalno ugotavlja, da daje osnovna šola učencem premalo na njihovo pot v gimnazijo, tako ugotavlja univerza isto za abituriente. Sindikat ne more teh ugotovitev sprejemati samo kot dejstvo, temveč mora tako stanje popraviti. Mi ne smemo dopustiti, da kvaliteta naših šol pada, ne zmanjšati naših zahtev po znanju pri naših učencih in dijakih, temveč vztrajno z njimi vred premagovati obstoječe ovire, stremeti za ciljem: vzgojiti svobodnega, socialističnega človeka. Na''občnih zborih bomo spregovorili o objektivnih vzrokih slabih uspehov na naših šolah, ne
smemo pa zamolčati subjektivnih momentov, ki mnogokrat povzročajo pri določenih predmetih ali v določenih razredih vidno slabše uspehe kot ped enakimi pogoji v drugih razredih ali pri drugih predmetih, kjer teh subjektivnih momentov ni.
Ena. izmed stalnih nalog sindikata je skrb za ideološki dvig članstva, mi pa vemo, da so temu vprašanju v zadnjem času posvečali naši sindikalni forumi premalo pozornosti, ponekod pa so se celo pasivizirali, češ, naj zopet upravna linija vrši kontrolo nad študijem s konzultacijami, pa bo šlo. To dejstvo ni odraz porasta zavesti naših članov in tudi ni tisto, kar želi resolucija III. plenuma, kjer je jasno povedano, da naj študij ne bo nekaj vsiljenega, tem-
V naši novi družbeni stvarnosti so tudi pedag. delavcem dane nove naloge, da vzgaja »novega, svobodnega in odločnega socialističnega človeka,« kar pa brez stalne borbe za strokovno in idejno izobraževanje učnega cfiebja ni mogoče.
Nastaja vprašanje, ali naša učiteljišča danes dajejo mlademu učitelju potrebne osnove, da se bo lahko znašel v svojem delu v šoli in med ljudstvom. Da, tudi med ljudstvom. Mnogi pedagoški delavci namreč resolucijo III. plenarnega zasedanja razumejo tako, da je njihova dolžnost le in samo šolsko delo, pri čemer pa pozabljajo na družbeno vlogo šole in učitelja v njej. Zapreti se med štiri stene in se izolirati cd množic in njenega ustvarjalnega dela se pravi odreči se poslanstvu ljudskega vzgojitelja in osnovni nalogi vzgajati novega človeka. Izolirati se od političnega življenja se pravi odtujevali se družbenemu življenju, zaostajati in obenem tudi izgubljati kvalifikacijo ljudskega vzgojitelja.
Ko resolucija zahteva, da se pedagoški delavci osvobode vsega dela razen šolskih in nekaterih dolžnosti vezanih z njegovim poklicem in družbeno vlogo, zelo jasno pove, da je glavna učiteljeva naloga v šoli. Učno in vzgojno delo pa zahteva, kar dobri naši praktiki odlično razumejo, da je učitelj dnevno na tekočem, da ve, kaj se važnega dogaja okoli njega in v svetu vsak dan na gospodarskem, političnem in kulturnem področju. Ne gre za to, da bi naj bil učitelj večji ali manjši strokovnjak ali aktivist na gospodarskem ali kulturnem področju (čebelar, sadjar, pevovodja, režiser itd.), dasi je to lahko in je dobro, če je. a to po svojem osebnem nagnjenju in interesu, gre za to, da učitelj kot vzgojitelj mladega rodu razume čas, v katerem živi, da do dobra pozna vsebino političnega, gospodarskega in kulturnega življenja in da, kar je glavno, ob vsaki priliki v šoli in izven nje postavi zavestno moža v borbi novega s starim. To je njegova poklicna naloga, ki ni ne lahka ne majhna. To smemo in moramo zahtevati od vsakega vzgojitelja, ki želi biti borec za novega človeka. Za tako delo pa je potrebna poglobljena strokovna in idejna izobrazba, a osnove take izobrazbe naj bi mladim učiteljem nudilo učiteljišče.
Analiza matur na učiteljiščih in težave mladih absolventov v praksi kažejo, da učiteljišča ne odgovarjajo povsem zahtevam česa. Pri tem nam je jasno, da osnovni vzrok temu hi v organizacijski pomanjkljivosti učiteljišča, temveč v objektivnih, a še bolj v subjektivnih težavah učiteljišč. Ob kvalitetnejšem delu učnega osebja in ob večji prizadevnosti mladine, bi se dalo v sedanjih pogojih marsikaj izboljšati. Za učno osebje na učiteljiščih velja še izrecno načelo, da postavi v svoji stroki in izven nje iskreno moža v borbi za novo. — Ob tem osnovnem pogoju za kvalitetno delo pa nas zahteve po učiteljišč poglobljeni izobrazbi učiteljev le silijo, da tudi organizacijsko nekaj storimo in tako pomagamo učnemu osebju preko nekaterih objektivnih težav kot so: mladost gojencev za razumevanje nekaterih predmetov, natrpanost učnega načrta, slabo uvajanje v terensko prakso in nepoznavanja življenjskih problemov, itd.
Teh težav ne bomo uspešno rešili v okviru dosedanjih 4 letnikov, misliti je na razširitev učiteljišča.
Možnosti so naslednje:
a)	Razširiti učno snov na 5 letnikov in morda dodati še kakšen predmet. Tak primer smo imeli v stari Jugoslaviji, ki pa ni rodil znatnega uspeha, a tudi danes ne bi edgovar-jal potrebam časa.
b)	Razširiti učiteljišče na 5 letnikov tako, da se v 4 letnikih obdela prečiščena učna snov sedanjih 4 letnikov, a v 5. letniku bi se gojenci po 2—3 mesečni praksi na terenu vrnili v šolo in nadaljevali študij.
c)	Razširiti učiteljišče na 5 letnikov tako, da bi gojenci končali v 4 letnikih dosedanji prečiščeni učni program, šli v prakso in se po enem letu za eno leto vrnili na učiteljišče.
č) Opustiti učiteljišče in ustanoviti 1—2 letno pedagoško šolo ali
več naj se prav ob njem člani sprostijo v diskusijah, ki bodo utrdile naše poznavanje teorije marksizma-leninizma in, kar je najbolj važno, pripomogle k praktični uporabi tega znanja.
V vrstah prosvetnih delavcev imamo mlad, neizkušeni in starejši, preizkušeni kader, oba se bosta na občnih zborih vprašala, kaj sta storila v prid medsebojnega dopolnjevanja, v prid razvoja naših šol, predvsem pri kvaliteti pouka.
Ko bomo pregledali svoje delo, ne bomo pozabili spregovoriti o tistih članih, ki pozitivno tolmačijo resolucijo III. plenuma, ki govori o dejavnosti prosvetnih delavcev izven šolskih prostorov. Nešteto je izobraževalnih tečajev na vaseh, večernih
akademijo, ki bi sprejemala abituriente višje gimnazije.
Ob teh možnostih izobraževanja, ki niso neke dokončne oblike izobrazbe učiteljev, temveč prehodna faza, ki jo bo čas prerasel, bi bilo potrebno, da tudi naši učitelji v praksi povedo svoje mnenje, a še posebej naj povedo, kakšna naj bi bila vsebina in oblika dela 5 letnega učiteljišča oziroma pedagoške akademije, če bi se zanjo odločil.
Za nadaljnje razpravljanje bi povedali še dve, tri stvari:
Prvo: zahteva po pedagoški akademiji ni vedno izražala le potrebe po višji izobrazbi, temveč nekoliko tudi željo, dobiti formalno akademsko izobrazbo ali se vsaj približati tej ter se tako izogniti raznim omalovažujočim izpadom kot »ti šolma-šter«. Taki malomeščanski izpadi se še pojavljajo, a v novi družbi jih ne bo več. Ob zahtevi po akademiji ostaja odprto vprašanje, če je za učitelja osnovne šole dovolj, da poleg obče izobrazbe, ki bi jo dobil na višji gimnaziji, obvlada še v osnovah teoretsko in politično pedagoško
»Na roditeljskem sestanku« — članek izpod peresa tov. Košoroka Jožeta, ravnatelja gimnazije v Krškem, me je vzpodbudil, da zapišem nekaj misli, ki sem jih obravnaval na rediteljskem sestanku. Gre namreč za eno izmed najbolj delikatnih vprašanj v sklopu obilice pedagoških problemov — za vprašanja seksualne vzgoje naše mladine. V naši domači pedagoški literaturi je o tej stvari razmeroma malo napisanega, spričo česar je marsikateri pedagoški delavec v precej težavnem položaju, kako bi ta problem pravilno obdelal v luči marksističnega filozofskega materializma.
Vprašanja sem se lotil in čutiti je bilo, da so starši pazljivo sledili besedam, saj je ta tematika tudi njim pomenila bolj ali manj terre incog-nite, preko katere tudi prosvetni delavci često stopamo prav brezobzirno in celo z zavezanimi očmi. Z gotovostjo lahko trdimo, da problem seksualne vzgoje ne zasluži tako omalovažujoče vloge ter da z veliko vehemenco pretresa mladostnika in sploh odraščajočega človeka. Ali vprašanja samomorov zavoljo nesrečne ljubezni, nosečih dijakinj, spolnih zablod dijakov, živčnosti, nekulturnosti in, če hočete, tudi slabih učnih uspehov, niso povezana v večji ali manjši meri tudi s seksualno vzgojo mladostnika? O eminentni vlogi ekonomskega faktorja pri reševanju tega vprašanja ne bom govoril, ker nam je njegovo pomembnost potrdil že sam nauk marksiz-ma-leninizma, hotel bi se tokrat omejiti le na vlogo pedagoškega delavca in staršev pri preoblikovanju mladega človeka s spolno vzgojo.
Starši s pravilno seksualno vzgojo pripravljate svojim otrokom lepšo bodočnost, nudite jim normalen razvoj pubertetne dobe ip jih pripravljajte za vstop v zakonsko življenje. Morda ne pretiravam, če pri tej priliki rečem, da so od pametne seksualne vzgoje otroka odvisni srečen zakon, krepak rod, zdravo ljudstvo:
Starši, preganjajte na vsakem koraku vsakršen misticizem o otrocih, ki jih prineso štorklje in podobno! Mati naj pove svojemu malčku, da ga je nosila pod srcem. Če boste lagali, bo kasneje resnico o tem zvedel v prav ogabni obliki na ulici. Česar ne morete povedati, pa mu zatrdite, da bo zvedel pozneje, ko bo starejši.
Nas zlasti zanima obdobje gimnazijskih šolskih let in problematika spolne vzgoje v tej epohi. Tu imamo opravka z dečkom in deklico, odnosno fantom in dekletom v starostni dobi od približno desetega do dvajsetega leta starosti. Faza spolnega dozorevanja od približno trinajstega do 20. leta (pri dekletih se zaključi še poprej, že pri 17. ali 18. letu) imenujemo dobo pubertete. Pri fantih se kasneje prične kot pri dekletih in tudi kasneje konča. Poudariti moramo, da je početek pubertete odvisen
gimnazij, raznih tečajev in šol v večjih centrih, kjer nastopajo naši člani kot predavatelji in učitelji širokih množic delovnih ljudi. Ljudsko-prosvetna dejavnost v vaseh in v mnogih mestih zavisi marsikje samo od pripravljenosti naših članov za organizacijo in vodstvo ene ali druge panoge tega dela. Prav tu se kaže neumorna volja naših članov izvrševati svojo družbeno dolžnost, dolžnost dobrih članov KP, ali dobrih članov OF, Zveze borcev, AFZ itd. Takih članov ni malo, njim morajo dati kolektivi priznanje.
Občni zbor bo ob osvetljitvi naše zunanje in notranje politične situacije in utrditvi zaupanja v naše partijsko in državno vodstvo sprejemal naloge, ki bedo v resoru naše dejavnosti prispevali k čim hitrejši odstranitvi vseh ovir in pomanjkljivosti v graditvi socializma.	V.
znanost. Ali ni morda bistvenejše to, da pedagoško razumevanje prepleta vso snov občeizobraževalnih predmetov, ko jo učenec prisvaja in se tako gradi in oblikuje lik učitelja-vzgojitelja? Ali morda ne bi bolj ustrezalo, da se štiriletno učiteljišče spremeni v petletno in če treba dalje v šest in sedemletno kot specifična strokovna šola s predhodno izobrazbo nižje gimnazije.
Drugo: Če se odločimo za peti letnik, je treba videti, ali je bolje, da se gojenci vračajo na učiteljišče po 2—3 mesečni ali po enoletni praksi? Dalje, kako izvesti to prakso? Kdaj naj gojenci polagajo zrelostni izpit? Kako urediti delo v petem letniku: ali po predmetnem ali seminarskem sistemu? Kaj vnesti v učni program petega letnika novega in kaj iz spodnjih letnikov?
Pa še marsikaj bi imeli povedati praktiki. Profesorji na učiteljiščih pa naj bi rešili vprašanje svoje večje povezanosti z življenjsko problematiko, ki jo mora nujno poznati bodoči učitelj, ki ga- oni na učiteljiščih vzgajajo.	L.
tudi cd klimatskih faktorjev in da se, recimo, na jugu nekoliko hitreje prične in tudi zaključi. Puberteta je najbolj kritična faza v razvoju človeka — to je doba vrenja in kipenja, ki mladega človeka prav vsega zajame, gnete in oblikuje. V tem obdobju se formira človekov svetovni nazor, se oblikuje njegov karakter. V tem stadiju je mlad človek kot napeta struna, ki reagira na' vsak utrip, je — lahko rečemo — pravi seizmograf. Mladostnik v tej fazi niha cd ene skrajnosti do druge, išče se, posnema lepe in slabe zglede, vsrkava vase prekipevajoče življenje, hoče se mu vedno večjih obzorij, se dviga in pada, približuje se družbi in beži od nje. V takšni njegovi notranji in zunanji rasti ni vseeno, kdo ga vodi, kdo mu pomaga iz te groz-ničave vročice, iz te neurejenosti, kdo mu usmerja korak v življenje. Ali .bo otrok srečno in uspešno prebrodil to najbolj težavno dobo je zlasti odvisno od njegovih vzgojiteljev, od staršev, cd okolice, zlasti pa od ekonomskih faktorjev. Beda in revščina ter alkohol sta “gotovo najhujša sovražnika zdrave vzgoje, spolne pa še posebej. Kjer živi mnogoštevilna družina v eni sobi ter spi tudi na eni sami postelji, pri čemer starši nimaio nobenih obzirnosti do otrok, kjer vodijo otroke s seboj v gostilno, se med seboj obsipavajo z najbolj gnusnimi izrazi, kjer otroci »študirajo« pornografsko pokvarjeni in so izpostavljeni pokvarjeni družbi, ■— tam ni govora o kakršni koli vzgoji;
Z globoko moralno odgovornostjo se moramo zavedati dejstva, da se mladina na vsakem koraku, vedno in povsod vzgaja — spolno vzgaja. Momenti, ki močno vplivajo na zdravo in pravilno vzgojo, bi bili naslednji:
Odnos obeh roditeljev naj bi bil poln medsebojne, iskrene ljubezni in spoštovanja. Mnogokrat postaneta bodoči mož in žena surova zato, ker sta mati in oče negativno vplivala nanju kot otroka. Tudi razmerje med brati in sestrami je lahko usodne važnosti: ponekod brat in sestra spita v eni postelji, kar vsekakor ni priporočljivo; isto je tudi z bratranci in sestričnami. Zaradi takih malomarnih staršev se lahko rodi incest — krvoskrunstvo.
Zahajanje v pokvarjeno družbo, obiskovanje slabih filmov, čitanje pornografske literature itd. tudi kvarno vplivajo na pravilno spolno vzgojo. Pazljivi morate biti na osebno spolno higieno, umivanje spolnih organov je brez dvoma nujno potrebno.
Z osebnim kontaktom in zaupnim razgovorom naj starši odkrivajo postopoma in v skladu s telesnim in duševnim razvojem otroka vse tajne spolnega življenja. Kategorični imperativ pa naj bo pri tem: otrok naj ne vidi v seksualnosti nič umazanega in skrivnostnega, temveč nekaj na-
-ftee&eetče...
Veliko nezadovoljstvo povzroča med članstvom sindikata šolskih delavcem neenakomerno postopanje rajonskih poverjeništev v Ljubljani pri izvajanju raznih uredb. Tako je nekakšna izjema pov. II. rajona, kjer še do danes niso urejeni prejemki osebja v Didih, čeprav so se v vseh ostalih rajonih že davno uredili.
Zaradi malomarnosti v administrativnem postopku osebja rajona
II.	v Ljubljani niso v mesecu januarju 1951 dobili pravočasno živilskih nakaznic profesorski kolektivi gimnazij v tem rajonu. Da se je ta napaka popravila, je bilo treba zelo dolgega časa.
Zaradi nepopravljive škode, ki jo povzročajo razne ustanove in organizacije šolam in šolskemu inventarju, ko dobivajo šolske prostore v najem za svoje prireditve (celo plese!) ali pa za letovanje, je konec novembra 1950 Ministrstvo za prosveto LR Hrvatske s posebno odločbo razveljavilo vse dosedanje take pogodbe in odločno prepovedalo, uporabljati šolske zgradbe in prostore za kar koli, kar ni v neposredni zvezi s šol-'sko-vzgojnim delom (tudi za letovanja!). Pri ustanovah, ki še vedno neupravičeno zasedajo šolske prostore ali ki bi se neupravičeno v te vseljevale, morajo upravitelji in direktorji vložiti tožbo pri rednem sodišču.
Pedagoški svet pri Ministrstvu za prosveto LR Hrvatske, v katerem je 30 najpomembnejših pedagoških delavcev iz območja cele republike, je na svojem prvem plenarnem sestanku med drugim razpravljal tudi o učiteljiščih in soglasno priporočil, da se razširi pouk na pet let in da je treba takoj prenehati z vsemi oblikami skrajšanega ali zgoščenega pouka. V 3. in 4. razredu se naj uvede nov predmet: gospodarstvo. Naloga novega predmeta naj bi bila tudi ta, da dobi učiteljski naraščaj že v šoli navodila, kako je treba urediti šolo, dvorišče, šolski vrt in celi šolski okoliš.
ravnega, nekaj lepega, vzvišenega. Otroka vzgajajte starši tako, da bo \ ljubezni videl neko globoko in iskreno čustvo, da bo svoje koprnenje, naslado, ljubezen in seksualno srečo užival le v družini, v družinski ljubezni. Ce starši tega cilja ne pri-vzgoje svojim otrokom, bodo njihovi otroci brez perspektive in se bodo izživljali v nepravilnih spolnih odnos ifi.
Otroku je treba prikazati lažne morale stare buržoazne kapitalistične družbe, kjer so izbirali zakonske druge in družice iz svojih egoističnih računov, ko je odločal vselej le kapital, bogastvo, ne pa iskrena ljubezen. Z vso to prakso — kakor vemo — pa ije odločno prekinila naša nova socialistična družba. Danes cdlcča pri izbiri zakonca le resnična naklonjenost. Naša žena je enakopravna, ni več sužnja kapitala, in v teni du-hti je treba vzgajati našo mladino, ki bo potem lahko še bolj cenila in tudi branila pridobitve naše narodnoosvobodilne borbe. Le mladina, ki bo sklepala zakone iz notranje nuje. bo predstavljala nov, socialističen red, ki bo vesel, beder, delaven, borben, tovariški — kajti ni dvoma, da le srečna ljubezen, srečen zakon, sklenjen v novi stvarnosti, lahko sprošča nakopičene življenjske energije.
Pri tej priliki bi vas opozoril še na samoskrunjevanje, ki se pojavlja pri obeh spolih, predvsem pa pri fantih. S pravilno delovno disciplino, tovariškim odnosom med starš: in otroci, z odstranjevanjem momentov, ki spolno dražijo — in z osebnim prepričevanjem lahko preprečimo samoskrumbe in njene posledice. Gotovo je, da takšna samo-skrumba negativno vpliva na živčni sistem, na spominsko sposobnost, na učenje, in-mnogokrat deformira tudi človekov značaj, spričo česar lahko postane človek zaprt, zakrknjen, neodločen, omahljiv, nervozen itd. Ne dopuščajte kakršnega koli poležavanja v postelji — zjutraj naj otrok takoj vstane, zvečer pa čimprej zaspi! Zaposlite otroka z delom in športom! Bodite v odkritosrčnem odnosu do otroka, da vam zaupa vse težave, s katerimi se srečava v svojem življenju! Poučiti ga!
H koncu bi vas opozoril, da svoje otroke pravočasno poučite o spolnih boleznih, da ne bodo ti žrtve nepoučenosti in vaše malomarnosti. Dobro pa bo, da se o raznih spolnih abnormalnostih, na katere bi eventualno naleteli pri svojih otrocih, posvetujete z zdravnikom.
Ce boste vzgajali otroke v poštenju in delu, v iskrenosti in odkritosrčnosti, v spoštovanju do drugih ljudi, njihovih čustev in zdravih interesov, v ljubezni do socialistične domovine, v pripadnosti k idejam socialistične revolucije — že s samim tem boste vzgojili v otroku tudi pravilne spolne odnose.
V. M.
Ali učiteljišča odgovarjajo svojim nalogam?
Za seksualno vzgojo se morata zanimati šola in dom
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni
urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 100.—.
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana
Številka čekovnega računa 804-90321-10