ŠTAJERSKOM… STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 28. julija 2005 • Leto XV, št. 17, cena: 50 Ft DEN GENERACIJ V SLOVENSKOJ VESI 17. juliuša majo v Slovenski vesi bučo. Na te den največ­krat domau pridejo tisti tö, steri so se že krajznosili iz vesi, v Monoštri ali nin bole daleč živejo. Pridejo mlajši, vnuki, da bi velke držine leko vküper svetile te svetek. Tau je dalo idejo slovenski manj­šinski samoupravi, da bi na te den organizirala veški den, steromi je dala za naslov Den generacij. Za te den so rejsan za vsakšo generacijo pripra­vili nika. Mlajše so čakale na dvorišči kulturnoga doma špile, za mlade so že v sobo­to meli nogometne tekme na športnom igrišči, vsakšoga so pa čakali dopodneva na dvojezično mešo, stero je slüžo gorenjesenički gospaud Ferenc Merkli, popodneva pa na otvoritev razstave in kulturni program. V nedelo popodneva je kul­turni daum tak puni bijo, ka so organizatorji mogli ešče stauce vcujnositi. Prišli so babice, dejdeki z vnuki, ma-mice z mlajši, mladi, starejši. Navzoče je pozdravila pred­sednica slovenske manj­šinske samouprave Erika Köleš-Kiss, stera je na kratki notrapokazala fotorazstavo. V vesi so vküppobrali stare fotogra.je, je dali povekšati in so je tak vöpostavili, ka so je raztalali po temaj. Zame so najlepše bile družinske fotogra.je (mati s sinaum, stari vküper z mladimi), na njij se vidi, kakšni ponosni (büszke) lidgé so bili tej star-ci, če rejsan so nej léki žitek meli. Tau se tö vidi, kak le­pau so se znali oblečti, kak so znali nositi svoj svetaš­nji gvant. Na ednom kejpi (vejndrik najstarejšom) so ena stara mati, kak če bi je iz škatüle vöpotegnili, gnes bi pravli, kak če bi iz modne revije vöstaupili. Dosti takš­ni kejpov je, stere so te do­lavzeli, gda so mladi podje na štölingo šli (naborniki), dapa največ vejndrik s stari borovi gostüvanj. Bili so ešče kejpi z kašni svetkov, najbole z gostüvanj pa iz vsakdaneš­njoga živlenja tö (zabadanje, mlatitev). Za gnešnje mlade so leko zanimivi tisti kejpi tö, kak so inda svejta svetili 1. majuš, svetek dela. Kak je predsednica Erika Köleš povedala, razstavo so zatok pripravili, ka bi starej­šim malo nazaj prinesli lejpe spomine, kak je bilau, gda so ešče oni mladi bili, mladim pa pokazali, kak so živeli nji­ni predniki. Ranč zatok so dali razstavi naslov „Iz roda v rod duh išče pot”. V kulturnom programi so gorastaupili mlajši z doma­njoga vrtca, mladi so dekla­mirali madžarske in sloven­ske pesmi, varaške ljudske pevke so pa pod vodstvom Marije Rituper spopejvale tri pesmi. Najbole zanimivo pa živo je pa bilau po programi, gda so lidgé začnili gledati stare kej­pe, iskali na njih sebe, svojo žlato ali spoznance. Ideja (ötlet) je torej dobra bila, sploj pa če se rejsan uresniči tisto, ka je predsed­nica samouprave na konci svojoga guča povedala, da bi radi vödali kakšno knji­go, monogra.jo o Slovenski vesi, gde bi te stare kejpe leko ponücali. Marijana Sukič 2 Kiparka in slikarka Irena Brunec Tébi LABIRINT: FONTANA MISTERIOZNIH STIČIŠČ – ŽIVLJENJSKI PROJEKT Čeprav rojena leta 1964, si je akademska kiparka in slikarka Irena Brunec iz Murske Sobote že zastavi­la življenjski ustvarjalno­umetniški projekt in mu namenilapomenljivnaslov . Gre za velik spomeniški kompleks v obliki labirin­ta, v premeru 50 metrov in z 18 plastikami na zavojih njegove, več kot kilome­ter dolge poti do središča. Spomenik, umetnica bi želela, da zanj najde pros-tor nekje v bližini Sóbote, naj bi s svojo zapleteno simboliko ponazarjal člo­veško pot skozi življenje, v širšem pomenu pa tudi razvoj civilizacije v vesolj­skih razsežnostih. Skico oziroma vizijo je najprej predstavila v ameriškem Betlehemu, kjer je bila leta 2001 gostujoča umetni­ca. Avtorica načrtuje prvo verzijo v zmanjšanem me­rilu, kar naj bi ustvarila v dveh do treh letih. Labirinti so krožno ali z ravnimi stranicami ome­jena polja, po katerih vo­dijo z oboda proti središ­ču poti z mnogimi zavoji, zgubimo. Od prazgodovi-verskimi krepostmi: Vero, v obliki meandrov, spiral ne do našega časa jih po-Upanjem in Ljubeznijo, ali manj pravilnih oblik. znamo na vseh celinah. ter sedmimi Svobodnimi Iz ptičje perspektive je nji-Obiskovalci labirinta naj znanostmi in umetnostmi hova struktura pregledna, bi hodili od postaje do in prav toliko Stopnjami če pa so pota obdana z postaje. V prvi stekleni notranjega zorenja. optičnimi pregradami krogli naj bi se srečali s Med potmi v labirintu in v nad višino oči ter se kri-tremi ženskimi liki, v na-»fontani« bo voda skupaj z žajo in slepo končujejo, se daljevanju bo obiskovalce drugimi tremi klasičnimi v takih blodnjakih zlahka pričakalo srečanje s tremi elementi: s tremi snovmi – zrak, voda, zemlja; ener­gijski element – ogenj pa bo dopolnjeval sistem bodisi neposredno kot odprt pla­men ali pa kot svetloba. V središču labirinta naj bi stal svetilnik, stolp s tremi okni na vrhu kot simboli oči in razuma. »Potovanje skozi labirint bo mogoče doživeti kot metaforo življenja. Ljud­jezačenjamosvojepotovanje v temi in življenje nas samo vodi proti svetlobi. Kdor gre po tej poti, doživi naposled razsvetljenje,« pravi Irena Brunec Tébi. Če bo ta doslej največji ki­parski projekt v Sloveniji uresničen ali bo ostalo pri zamisli, pa je vprašanje, na katero ta hip ne ve od­govora nihče. Avtorica je prepričana, da je velikopo­tezna zamisel uresničljiva. Tudi zato, ker se je doslej z delom uveljavila doma in v svetu; imela je vrsto sa­mostojnih in skupinskih razstav, od prve leta 1991 do letošnjih; od Ljubljane do Pariza in seveda rojst­ne Murske Sobote. eR O tom si človek dostavse leko misli. Na koj se nam trbej pripraviti nepresta­noma? Človek, steri je od­visen od drugega človeka, od narave, na etom svejti se buma mora tak držati, ka ga gdakoli leko nika takšo zaodi, na koj je nej priprav­leni. Največkrat cejli žitek delamo za tau, da bi ležejše leko živeli. Da bi sami sebi, držini, pripravili vse, ka je mogoče. Ja, eden cejli žitek. Pa te vsigdar tau mislimo, ka »zranje« lepše, ležejše baude. Med tejm pa sploj malo mislimo na nevarnos­ti. Štemo različne novine, poslüšemo radio, gledamo televizijo, vidimo, čüjemo, ka se po svejti strašne ne­sreče godijo. Etakšoga ipa si vsigdar tak premišlava­mo, ka prej tau se z nami ne more zgoditi, vej pa mi smo daleč od tistega mesta. Dostakrat je tau istina, pri nas je ešče nej razširjeni te­rorizem, nej smo tak divji pa nestrpni eden do drugo­ga, kak se tau po svejti vidi. V rosagi je pa zatok pri nas tü dostakrat narava prese­netila lüdi, od velke vode, od strašne spišov smo mi že tü trpeli. Depa tačas, ka stoj takše katastrofe ne dožive, vsig­dar tak misli, ka se z njim, z nami tau ne zgodi. Če gnes novine v roke vze­memo, strašne stvari leko preštemo, ka se po svejti go­ dijo. Gledajmo Romunijo. Te rosag je nej bogati, tisti, ki so tam nej ojdli, ne vejo, ka tam lüdje med kakšimi pogoji živejo. Depa živejo. Pa te ne dojde tau, ka so živ­lenjski pogoji težki, te je na­rava tü kaštiga. 500 ramov se je od povaudni vküp obernaulo, 500 km pauti je na nikoj prišlo, pa je naj­menje 20 lüdi mrlau. Ranč misliti nej dobro na tau, ka narod vse mora vöprestati. Večkrat se taužimo, ka v Europi mi sploj slabo žive­mo. Drugi narodi – Nemci, Austrijci, Italijani -so prej daleč pred nami. Istina. Pa itak. Moramo priznati, ka smo nej lačni, mamo pošte­ne domove, obleke, pa zatok solidno vse, s čim je človek leko malo zadovolen. Naj nas pa Baug čuva od vsej nesreč. Ka se nesreče z nami tü leko zgodijo. Pa te vse tisto, zakoj si cejlo živlenje delo, se mantrau, vse vesne. Ne’š emo streje pod glavau, pred oča­mi ti vse nanikoj pride, zakoj si se mantrau. Stoj bi zdaj leko pito, ka za­koj pa takšo pišem. Nigdar ne pozabim, ka je v sedem­deseti lejtaj pri nas na Do­lenjom Seniki tü večkrat poplava bila. Znano je, ka tüj teče reka Raba pa mamo potok tü. Edno nauč - gda sam mirno spala - se je na okno nut drau gasilski po­veljnik, ka naj gor stanem, ka je cejla ves pod vodauv. Ge sam na občini bila v funkciji, kak gnešnji notar, stanila sam, pa sam iz hiše staupila, v vodau. Lüdje, steri so pri potoki meli hiše, so vsi venej bili. Njigvi rami so v vodej bili. Zaman sam obüta mejla gumičizme, vrkaj mi je voda nut tekla. Branili smo živino, svinje, maro, kokauši. V nistarni ižaj je voda do gležnja bila. Raba je vküp tekla s poto­kom. Pa te smo vsi delali, branili, ka smo mogli. Na drugi den se je voda nazaj potegnila, za sebov je njala strašno grdost. Zatok pa. Bojmo na vse pripravlani, nej je vsigdar tak, kak si mi planiramo. Irena Barber Porabje, 28. julija 2005 3 Gasilci na izletu 16. julija, v soboto, je prostovoljno gasilsko društvo Saka­lovci organiziralo enodnevni izlet v Esztergom. Na izletu nismo bili samo gasilci, saj vsi niso mogli priti, tako da smo na izlet lahko s sabo povabili tudi družinske člane. Tako nas je bilo vseh skupaj 31. Krenili smo zjutraj ob peti uri in smo se pripeljali v Esz­tergom ob pol enajstih. Najprej smo si ogledali gasilski dom mesta, kjer nam je nek gasilec pokazal stavbo, gasil­no opremo in vozila. Tako smo lahko videli, kako delajo poklicni gasilci. Bilo je zelo zanimivo in mislim, da je bilo to za vse nas veliko doživetje. Nato smo šli v baziliko, kjer nas je že čakala vodička, ki nam je pokazala to monumen­talno stavbo in je veliko pripovedovala o njej in prav tako o Grajskem muzeju, ki smo si ga tudi ogledali. Izvedeli smo veliko zanimivosti. Na koncu vodenja pa smo lahko šli na stolp bazilike, kamor vodi skoraj 400 stopnic in kjer nas je čakal čudovit razgled po okolici. Po tem „vrtogla­vem” doživetju smo imeli kosilo v bližnji gostilni. Tu smo se najedli in malo počivali, da smo lahko nadaljevali pot, in sicer na Slovaško. Šli smo peš čez most Marije Valerije, ki povezuje Madžarsko in Slovaško v mestih Komárom/ Komarno. Tam smo imeli eno uro prostega časa. Potem smo se vrnili k avtobusu in se odpravljali proti Visegrádu. V tem mestu smo si ogledali grad, od koder smo lahko občudovali ovinek Donave in okolico. To mesto je bilo naša zadnja postaja izleta. Lahko bi si še marsikaj ogleda­li, ampak dan sestoji samo iz 24 ur in je bilo pred nami še več kot 4 ure vožnje do doma. Preživeli smo zelo lep dan in smo se vrnili domov z veliko lepimi doživetji. Nikoletta Vajda Pismo iz Sobote Ništerni pravijo, ka je inda boukše bilou. Leko, ka je tou istina, leko pa ka je tou ranč nej istina. Tou vej vsikši za sebe, kak se je čüto indasvejta pa kak se gnesden čüti. Ge vejm samo edno, ka je indas­vejta policija zgrabila skur vsikšoga, ka je kaj lagvoga napravo. Gnesden se poli­ciji skur vsikši smidje, ka ga ne morejo zgrabiti ali pa ga ranč neškejo. Gu­čim po čistoj istini! Vej mi je pa tou pripovejdo eden moj poznanec, ka je eške bole mladi kak pa sta­ri šou v penzijo. Rejsan, emo je štirideset lejt, gda je kak policaj mogo oditi v penzijo. Zakoj je v naj­boukši lejtaj odišo med penzioniste? Vej se pa vej, ka zavolo demokracije! Na, sediva tak ge pa té moj možakar -povejmo, ka se zové Lali - v krčmej, ge eške trejzen, un že z meglenimi očami tam nin vcejlak pri nousi. -Ja, ja, kak so prišli nouvi časi, sam doubo knigo pa so mi prajli: Vala, gospoud Lali, več vas ne nücamo, za vami pridejo nouvi lidge, ka so napravleni za nouvi čas! Tak sam mogo oditi. Mogo sam oditi v penzijo, ka sam prej nej policaj napravleni za demokracijo, liki sam policaj iz stari časov. Pa sam je pito po tistom: Ka do lopovi tö kradnili vcej­lak po nouvom, ka je več nemo mogo zgrabiti!? Pa so prejdnji nej vedli nika na­zaj povedati. Pa sam je zato eške pito: Vej sam pa telko lopovov pa lidi pri lagvom deli zgrabo, ka vsikšoga takšnoga spoznam na dva kilomejtra. Tou vam nika ne guči od mene? Dugo me je gledo v oči, kak če bi ge biu tisti njeg­vi indašnji prejdjen. Dugo me je gledo, dokejč je li nej zgrabo za kriglin pa do kraja vöspiu pivo. -Kelnarca, eške edno run-do! -je zapovedo pa gučo POLICAJI tadale. - Tou vam nika ne guči od mene, sam je pito. Pa so bili tadele vcejlak tiüma. Na, tak sam zgo­touvo svojo slüžbo, de­mokracija pa je prinesla nouve policaje. Boug moj, kakše policaje. Poslüšaj, -je v sebe vlejo pou pive, si oblizno lampe pa gučo tadale, -v moji časaj smo zgrabili skur vsikšoga, ka je biciklin vkradno. Gnes­den kuman steroga naj­dejo, ka auto vkradne. Vej je pa ranč ne iškejo, ka je auto prej nej dosta vrej­den, delo policajov pa do­sta košta, pa je nej vrejdno vsikši auto iskati. Me ti razmejš, ka ti gučim, - me je začno trousiti za rame. -Vej je pa vse vküper tak daleč prišlo, ka so ništerni vkradnili cejle fabrike, pa so nej mogli ziskati, sto je tou napravo, - me je že tak krepko trouso, ka so se mi vse zobge vküper mlatili, dapa dun se je zmiriu pa mi tumačo tadale s skuza­mi v očaj. - Pa se je začnilo lüstvo spitavati, zakoj sploj trbej policije plačüvati, vej pa nika ne dela. Vse več je kriminala, vse več je ne­sreč na poštijaj, vse več ma.je se je priteplo k nam, vse več mladi se bije med seuv, na, čedale več je kri­minala. Pa se je ta nouva policija vred vzela in za­čala trno pošteno delati. Na, nejso ziskali tiste, ka so fabrike spokradnili pa nejso raznok vtrgnili nikš­no ma.jsko držino, nejso dole stavili kradenje auto­nov, nejso vkraj vzeli bo­gatim, ka svojim delavcom ne plačajo njihovoga dela, nej, nika od toga so nej na­pravili. So pa nut v vouzo odpelali dosta takši, ka so si kaj vzeli, ka do leko ži­veli. V vouzi so se najšli takši tö, ka nemajo streje više sebe, ka nemajo po­stele, ka bi si dole legli. V vouzi so mali lopovi, velki so prevelki, ka bi je nouvi policaji leko vidli, - je zdaj že tak djouko, ka se njemi je kriglin nazaj napuno. Gledo sam ga brezi rejči pa si brodo, če mi po istini guči ali pa mi leko laža. Ali pa je samo pijen. Dapa bole sam ga gledo pa poslüšo, bole sam biu gvüšen, kak tou ne more biti lažanje, pijača pa njemi je samo raznok zve­zala gezik. -Leko ka neškejo vse tou videti, ka se godi, tak kak si točkar pravo. Ali pa rejsan ne vejo, kak koga zgrabiti za šinjek? - sam ga dun pito. -Pogledni, - mi je pokazo skouzi okno tavö na poš­tijo. -Pogledni pa boš vse vido pa boš vse vedo. Venej je stau policajski auto, pred njim pa dva policaja. Gore sta stavla­la autone. Ranč sta v deli mela nikšnoga srmačeka, ka se je preveč brž pelo za edno pet kilomejtrov. Tak sta se nosila pred njim kak dva kokouta, po poštiji pa so ružili žmetni tihinski šleperi, steri so vozili bar edno tresti kilomejterov več, kak pa bi leko. Nie­den policaj je nej migno z okouv. Tadale sta mantra-la tistoga srmačeka. -Na, si vido!? Tej šleperi so gé iz EU pa je nej najbole sloboudno gore stavlati. Če koga takšen šleper tavdari ali je steri tri ali širi buje v kakšnom malom autoni, te se malo čemerijo, dapa ... Venej sta policaja gore stavila pojbiča z bici­klinom, ka je biu brezi čelade na glavej. Pisala sta njemi štraf za nejg­ve stariše. Mimo njega je blisnilo edno pet žmetni šleperov za njimi pa eden malo bole prejdjen v na­šoj krajini, v krčmi so se začali strejlati, tam prejk poštije je mouž naganjo ženo s topačo, možakara v plavom pa sta tadale pisa­la pa davala tanače pojbiči na biciklini. Miki Porabje, 28. julija 2005 4 Rupel v Moskvi Predsedujoči Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, zunanji minister Dimitrij Rupel, in ruski zu­nanji minister Sergej Lavrov sta se v Moskvi strinjala, da je potreben napredek pri re­formi OVSE. Ob tem je Lav­rov izrazil upanje, da bodo bistvene rezultate dosegli še pred ministrskim srečanjem OVSE, ki bo decembra v Ljubljani, Rupel pa je napo­vedal, da bo reforma OVSE »zagotovo številka ena na dnevnem redu« decembr­skega zasedanja v Ljubljani. Cukjati v Gradcu Predsednik Državnega zbo­ra France Cukjati je na po­vabilo predsednika deželne­ga zbora avstrijske Štajerske Reinholda Purra v Gradcu obiskal deželni zbor avstrij­ske Štajerske. Po pogovorih z avstrijskimi sogovorniki je ocenil, da je čezmejno sodelovanje med avstrijsko Štajersko in Slovenijo »vzor­no«, zlasti na znanstvenem področju, bilo bi pa potreb­no sodelovanje še poglobi­ti in razširiti. Na področju znanosti je sodelovanje med univerzama v Mariboru in Gradcu na »zelo dobri rav­ni«. Največje možnosti za razširitev sodelovanja pa so na področju podjetništva in tehnologij, je ocenil Cukjati. Beseda je v Gradcu tekla tudi o slovenski manjšini na avstrijskem Štajerskem. Ta manjšina po mnenju pred­sednika državnega zbora predstavlja dodatno mož­nost za boljše sodelovanje med avstrijsko Štajersko in Slovenijo. Kučan v Beogradu Bivši predsednik republike Milan Kučan je pred dne­vi prvič po štirinajstih letih obiskal Beograd; povod za prihod v srbsko prestolnico pa je bila dvodnevna konfe­renca o približevanju Srbije in Črne gore evroatlantskim povezavam. Srečanje pod geslom Izzivi evroatlantskih povezav je pripravil Ma­dridski klub, katerega član je Kučan. Bivšega predsednika je sprejel tudi predsednik Srbije in Črne gore Svetozar Marovič. Feri Lainšček MIJTO »Tou leko razmejm, ka se kakšomi doktori cedijo sline po domačoj hrani, pa ka od pacienta vzeme tikvini oli ali pa šunko,« mi je včera pravo moj padaš Karči. »Samo, zakoj za vraga mora vzeti tüdik teleče mesou!?« se je čemeriu. »Teleče mesou se zdaj že dobi na vsakšom kikli, dok­tori pa majo ja takšo plačo, ka si šče tak drago mesou leko privoščijo.« »Ges pa ne razmejm, zakoj se zdaj tak čemeriš, vej pa vejš, kaj je v čakalnicaj tou že od inda svejta tak, pa ka mijto ne gemlejo več samo doktori,« sam ga nej ščeu poslüšati. Rejsan sam si nej ščeu mantrati mozgé s tejm, ka tüdik meni ne paše, pomagati pa itak ne morem. »Če sam pa zavolo sedmij kil telečoga mesa v enom samom dnevi zgübo dva pajdaša,« je zavzdijno Kar­či. »Samo poslüšaj, pa ti povejm.« No, tou ka se ma je v zvezi s tejm zgodilo, je bilo rej­san smejšno, zato vam te zdaj dale povejm, ka te se tüdik vi smejali. Karčija je njegov padaš, šteri je mesar, proso, naj pri svojom padaši, šteri je doktor, nikak zrikta, ka de njeg­va betežna žena prlej na vrsto prišla. Karči je to tüdik brž napravo, zato ka je takši človek, ka padašom rad pomaga, pa tüdik betežna ženska se ma je smilila. Mesar se ma je lepou zavalo, te pa ga je šče proso, če bi doktori z njegve mesnice odneso nika v zavalo. Karčiji se je tou nej vidlo pa je vse kouli gučo, pa se zmotavo, ka tej doktor mijta ne gemlé, na konci pa je te vseeno popüsto. Samo šče itak ga je žrlo, zakoj se je padaš njemi, šteri je v resnici vse tou tanapravo, zavalo samo z rečami, doktori pa pošila vöprebrano pa drago telečo mesou. »Tak se mi gnes sline cedijo, ka mo doma gvüšno ki­sejlo župo küjali,« je pravo Karči mesari, gda je té pa­kejro mesou za doktora. »Vidim, ka maš lejpe svinske čonte pa repe pa pajžlote, tak ka mo rejsan skoristo priliko, pa te proso, če mi vküper nakladéš.« Mesar je napakejro tüdik za kislo župo, zvago, pa Karčini lepou dau račun za plačati. Toga je tou samo šče bole razčemerilo, v njegvi glavi pa se je že rodila miseu, ka de napravo. Odo je neka časa gori doli po vilici, malo preklinjo svejt, šteri na mijti stoji, pa se sam s seuv zgučavo, kak so lidgé pokvardjeni, te se je pa odlaučo. Doktori je odneso küpleno mesou za kisejlo župo, pa ma je pravo, ka ma tou pošila mesar, pa se ma le­pou zavaluje, ka je pomago betežni ženi. Teleče me-sou, štero je bilou namenjeno doktori, pa je odneso domou. Bilou ga je sedem kil, tak ka so cejli keden dobro geli pa šče v zmrzovalnik so leko djali. Samo, te je pa doktor telefonejro mesari, ka se ma je ščeu zavaliti za čonte, rejpe pa pajžlote… Gospodi Camplini ob železni meši V naši zadnji novinaj ste leko šteli, ka so meli gospaud Ivan Camplin železno mešo, na steroj ji je pozdravila Vera Gašpar z Gorenjoga Senika tö. V guči, steroga ob­javlamo, se je zavalila gospaudi, ka je skurok deset lejt mešüvo na Gorenjom Seniki tö. »Pozdravljeni bodite dragi jubilant, sedaj dosegli ste svoj cilj, Bogu zvesto služite 70 let. Voščimo Vam iz srca, naj Bog Vam še mnogo zdravja da. On Vas bla­goslovi, vodi, Marija pa naj z vami hodi. Ko ste pred oltarjem svetim železno mašo služili, mi z Vami smo se veselili in gospoda Boga za Vas prosili. Duhovništvo je velik poklic, pravzaprav največji od vseh. Vse druge poklice se da zamenjati, duhovnik pa je posvečan in ostane za vedno. Ima veliko odgovornost. Taka so bila vsa Vaša leta duhovništva. Tudi Vaša pota niso bila s cvetjem posuta, še vaozo ste mogli spoznati od znotraj. Zmeraj ste nosili svoj križ in Vam sta gospodin Bog in Blajžena Devica Marija dala moč. Svoje vernike ste lepo učili, delili zakramente in Boga molili za nas. Imate za vsakoga odprto srce, vernike znate v težavi in v nevolaj tüdi pomiriti. Slabemu in dobremu enako podate roko in ga znate potolažiti. To je Božji dar. Posebej ste hvale vredni, da ste se v jeseni Vašega živ­lenja vzeli za to, da ste skoro deset let hodili k nam na Gornji Senik vsakšo nedelo maševat, da smo božje reči leko v maternem jeziku poslüšali. Bog Vam plačaj! To je božja milošča, ka če gli ste v visoki starosti, Vam je dal moč za Vaše »nadure«, da ste zmogli vsakšo nedelo štiri sv. maše. Ob vašem jubileju, 70. obletnici duhovništva, Vam iz srca čestitamo. Bogu smo hvaležni za Vas, bodite še na­prej tako zdravi in veseli. Želim si, da bi Vas še mnogo­krat najšla v vašem malem vinogradu z rožnim vencem v rokah, šterega molite za vse nas. Bog nam daj še veliko takih skromnih, Bogu zvestih de­lavcev na božjih njivah. Bog Vas živi Ivan Camplin!« Porabje, 28. julija 2005 5 SPOZNAVAJMO SVEJT IN DOMOVINO S tejmi rečami bi začela opisati izlet članov Društva upokojencev iz Murske So­bote, šteri smo bili 7. julija na obiski pri naši prijate­ljaj, upokojencih iz Porab­ja. Z našim obiskom smo vrnili obisk porabskim upokojencem, šteri so bili lani pri nas v Sloveniji, bole povedano v Prekmurji. Te način obiskov smo vpelali te, gda se je v Porabji pred lejti ustanovilo Društvo upokojencev, Slovencov, in se zgučali, ka mo se obiska­vali vsako drügo leto (eno leto mi k njim v Porabje, drügo leto pa oni k nam v Prekmurje). Tej obiski so, zdaj leko pravim, že »tradi­cionalni«. Tak kak sam dala naslov mojomi pismi, bi mogla praviti »Spoznavajmo do­movino in svejt«, tak je ne­kda bilou tekmovanje na televiziji na temo spozna­vamo svejt in domovino. S tejmi našimi obiski je tüdi naš cilj, ka spozna­vajmo svejt, v našom pri­meri domovino naših prijateljev, Porabcev. Tüdi mi smo naše prijatele iz Porabja ob priliki njuvih obiskov popelali celou do Pohorja, kasneje pa samo na drügi brejg Mure, ostali čas pa smo ponücali za za­bavo in spoznavanje drug drugoga. Gda smo se začali zgučava­ti, kama bi nas naj naši pri­jateli iz Porabja popelali, se nejsmo mogli odloučiti. Naše drüštvo iz Murske Sobote že duga lejta hodi na izlete na Madžarsko, liki vsigdar smo bole obis­kavali velke varaše. Najprle smo obiskali Budimpešto, glavno mesto Madžarske. V Budimpešto smo hodili večkrat, celou za dva dne­va, vej se v ednom dnevi ne more videti dosta, pa leko povejm, ka ešče gnes ne poznamo cejli Pešt. Vidli smo Zalaegerszeg, Szombathely, Sopron, ka ne gučim o varašaj okouli Balatona. Gda se je postavilo pita­nje, kama bi pa želeli iti letos, je meni spadno na miseu Sárvár. V Sárvári sam bila tüdi z eno našo skupino upokojencev, liki nej je bilo časa, ka bi si ga tak obširno poglednili, kak smo si ga letos. Po­uleg toga pa se mi spomin vrača na moja mlada lejta, gda mi je oča, šteri je biu črkostavec (nyomdász), prineso iz tiskarne knjigo Gárdonyi Géze: Nádasdy Orsika. Grad Nádasdyjov smo si mi oglednili letos z našo skupino izletnikov, bogato opremljeni z zna­menitostmi, slik opreme, uniform, orožja pa niti ne vem, ka ešče. Tou moram zdaj, gda smo že doma, vküper spraviti v misli za kesnejši čas. No, pa naj začnem na za­četki našoga obiska. Naši prijatelji, Porabci so nas počakali v Monoštri z bo­gatim zajtrkom. Tak »za­loženi« smo se spakivali v avtobus, s šterim smo se pripelali. Na našo pout so nas sprevajali zdaj že štirje člani porabski upokojencev in tajnica Slovenske zveze. Perse ne smem pozabiti ešče tou, ka smo v avtobu­si meli puno tekoučoga, če nas de vročina preveč zde­lala, kak je tüdi bilou. V Sárvári nas je že priča­ko vodič, s šterim je bilo že prlé zgučano, ka de nas vodo po varaši. Vodič je biu Madžar, zatou je pred­stavitev znamenitosti bila malo dugša, ka smo mogli vse, ka nam je povedo, pre­vajati. Vseeno, puno novo­sti, znamenitosti o gradi Nádasdyjov smo zvedli. Potem smo se podali na obed, šteroga so nam naši gostiteli zriktali. Obed je biu odličen. Po obedi smo si šli ogledniti arboretom, šteri je trnok lepou vzdrža­vani. Tak je velki, ka smo si ga samo 40 procentov leko oglednili (tak nam je pove­do sam vodič). Srejdi toga čudovitoga parka pa stoji znano termalno kopališ­če »Sárvári Termálfürdő« (Sárvársko termalno ko­pališče). Žau, nadrobno se vsega nej dalo pogled­niti, ka nam je že čas sfa­livavo, zato smo šli nazaj v avtobus in se odpravili na sárvársko pokopališče, gde je pokopani 743 inter­nirancov. Med njimi 146 novorojene dece. Deca so bila rojena v taborišči in so zaradi betegov, zaradi sla­be prehrane merali. Lica nas, šteri smo te grobe, križe gledali, so se zresnila in pomislila, kakšne gro­zote so morali lidje, šteri so bili sé deportirani, pre­živeti. Iz Slovenije, poseb­no iz okolice Lendave, je bilou sé deportirani okouli dva tisoč lidij (iz okolice Lendave pa 668). Vküper z našimi prijatelji iz Porabja smo položili tüdi vejnec in svejčo, pevski zbor Dru­štva upokojencev iz Mur­ske Sobote pa je v spomin na pokojne spopejvo tri pesmi. Kak se pravi, odpi­sti se leko greje, pozabiti pa se jih ne da. Tak smo se s sklonjeno glavov odpravili pá nazaj na avtobus. Zača­lo se je že mračiti, gda smo se odpravili v Ják, gde smo si oglednili eno najlepšij gotskih cerkva. Tüdi v lej­pi, akustični cerkvi smo spopejvali pesem »Vsi so venci bejli«. No, potepanja je bilou do­sta, puni z lejpimi in ža­lostnimi vtisi smo se žedni, lačni odpelali na večerjo v Monošter. Po odlični več­erji je prišo čas odhoda domov. Dobre voule, raz­položeni smo prišli domov že vnoči. Spomine pa mo obujali v naslednjij dnevaj z vüpanjom, ka mo za dvej leti pa doživeli kaj prijet­noga in lejpoga. Estera Pleša Zdravila so dražja, če jih predpiše za­sebni zdravnik Od 1. julija naprej zasebni zdravniki ne smejo pred­pisati zdravil, za katera daje Zdravstvena zavarovalnica devetdeset-ali stoodstotno podporo. Po novem prav­nem predpisu zdravniki, ki nimajo pogodbe z Zdravstve­no zavarovalnico, ne morejo zahtevati za paciente pod-pore za določena zdravila, ki bodo zaradi tega za 10 do 30 odstotkov dražja. Predpis po­jasnjuje zavarovalnica s tem, da zasebnih zdravnikov nima pravice kontrolirati, zato ne daje podpore za zdravila, ki jih ti zdravniki predpišejo. Vendar pa poudarja, da vsi bolniki lahko pridejo do so.­nanciranih zdravil pri svojih domačih zdravnikih ali pri javnih zdravstvenih službah. Neprijetnosti na meji Hrvaška je postala za Mad­žare vedno bolj priljubljeno letovišče, več sto tisoč ljudi na leto izbere našo sosednjo državo za dopust. Vendar po­dobno kot lansko leto je tudi letos prišlo na meji veliko pot­nikov v neprijeten položaj, zato bi se splačalo pred po­tovanjem pozanimati o pred­pisih pri carinskih uradih. Po zakonu je prepovedano v državo vnašati surovo meso, mlečne izdelke, hitro kvarlji­va živila in doma pripravljene mesne izdelke. Potniki lahko vzamejo s sabo mineralno vodo in konzerve. Vsak po­tnik ima lahko pri sebi tujo valuto, toda če znesek znaša več kot pet tisoč evrov, mora to pri prestopu meje prija­viti. Pred potovanjem se je pametno pozanimati tudi za cestnino. Tisti avtomobilisti, ki potujejo proti Dalmaciji, se lahko peljejo v celoti po avto­cesti od madžarske meje do Splita. Za uporabo avtoceste je treba plačati od mejnega prehoda do Zagreba 36 kun, do Senja 99, do Zadra 155, do Šibenika 180, do Splita pa 203 kune. Porabje, 28. julija 2005 6 PO KOROŠKOM, PO ŠTAJERSKOM... Slovensko drüštvo in Slo­venska samouprava v Som­boteli sta 8., 9. in 10. julija organizirala romanje ali prauško na Koroško v Av­striji in Sloveniji pa v šta­jerski varaš Velenje. Prauškarge smo se v petek v veukom deži pripelali v Celovec (Kla­genfurt), gde smo se srečali s predstavniki koroški Slo­vencov. V Mla­dinskom domi majo edno veu­ko knjižnico, štera dobi vse knjige, ka vö­dajo v Sloveni­ji. Tü je vrtec, dijaški dom pa športna dvora­na. Ta dvorana je tak narejena, ka je edna malo više. Dveri se leko goroprejo, pa včasik majo eden oder, gdé leko špilajo gledališke igre. V iži Slovenske prosvetne zveze sta nas čakala pred­sednik Janko Malle in et­nologinja Irena Destovnik. V taujoj iži majo tiskarno, v šteri slovenske knjige druknivajo. Irena Destov­nik pa tü prejkmá koroško etnološko zbirko: indašnje paverske škeri, posaude in podobno. (Una je mejla razstavo pri nas v Mono­štri o ženskaj.) Tačas ka smo prišli do cerkve Gospa Sveta, je dež stano. Tau je ena stara prauškarska Ma­rijina cerkev, v šteroj so relikvije (ereklyék) püšpeka Modesta. Ta püšpek je opr­vin na krščansko vöro obr­no Slovence v Karantaniji. Zgodovino Karantanije in Slovencov, šteri so se tü oprvin naselili, nam je slo­ venski nutpokazo gospaud Zablatnik. (V cerkvi Gospé svéte majuša vsikder majo Marijine litanije v sloven­skom geziki.) Zadvečarka smo v Mini­mundusi poglednili najbo­le erične iže s cejloga sveta, štere so pa bile menjše kak mi. (Zatok se zové ta park minimundus ali mali svejt.) Spali smo že v Sloveniji, v Dravogradi. V soboto pred podnevom smo se nazaj odpelali na au­strijsko–slovensko grajnco v ves Libeliče, gde smo si po­glednili cerkev svetoga Mar­tina in edno kapejlo, pod šterov je bilau dosta človeči čont (kostnica). Inda svejta so malo mesta meli za cin­tor ali graubišče, pa za deset lejt so čonte mrtveca prejk­znosili v tau kapejlo, v zem­lau pa so nauvoga mrtveca pokopali. Edno etnološko zbirko smo tö vidli. Pavers­ke škeri: kaula, djarene, plü­ge, brane, capé in drügo. Tü je eške muzej plebiscita. Tau pomeni, ka so po prvi bojni k Avstriji prišli, pa je bilau glasovanje (népszavazás), ka so raj k Jugoslaviji cüs­lišali. V vesi Legen je cerkev sve­toga Jurija. Ta cerkev má pod z glažojne. Na črejvle smo si mogli papuče gor­potegniti, pa tak smo se čujskali po tom paudi. Pod gla­žojnov so bili odprti grobi, čonte pokojni Slovencov iz šestoga stoletja. Legen je pauleg varaša Slovenj Gradec, zatok smo si tá varaš tö poglednili. Po tistom smo šli nazaj, prejk Dravograda v ves Vuzenica, gdé je cerkev Device Marije na Kamnu in Slomškov mu­zej. Tü nas je čako gospaud plebanuš Ernest Berložnik, šteri je lani s pesmarcami trej vesnic biu na prauški v Somboteli. Pesmarcam se je tak vidlo v Somboteli, ka so nas čakale nej samo z lejpimi pesmami, liki s .gicami in piti tö. Gospaud Berložnik pa nam je v mu­zeji nutpokazo živlenje in delo blajženoga püšpeka Antona Martina Slomška, šteri je biu v Vuzenici ple­banoš šest lejt. V sausadnjoj vesi Vuh­red smo na grobi gospoda prekmurskoga dühovnika Štefana Žemljiča vužgali svejčo in molili bogá. Uni so lani tö bili v Somboteli na prauški, za dva dni pa so mrli v nesreči. V nedelo smo bili pri meši v cerkvi svetoga Martina v Velenji. Čtenjé je slovenski gorštejla Ančika Braunšte­in. Pri meši je spejvo cerk­veni pevski zbor. Po meši je gospaud Marjan Kuk nut­pokazo cerkev. Gda smo vö na dveri prišli, pa so nas pesmarge pá s .gicami in piti čakali. Dvej vöri smo vküper spejvali. Po tistom smo si poglednili Velenje, štero se Titoni leko zava­li, ka je varaš grato. Zatok eške gnes na den stogi eden veuki kip (szobor) Tita na glavnom trgi. V Velenji je fabrika Gorenje, gde delajo hladilnike, pralne stroje in drügo vse, ka je pri iži pot­rejbno. Po obödi smo eške po dvejstautresti stubaj gorplezdili na grad, tam poglednili muzej in varaš od vrkar. Po pauti na busi smo molili raužni venec, v cerkvaj pa spejvali Marijine prauškarske pesmi. Pomauč za romanje smo dobili od Urada za Sloven­ce v zamejstvu in po svetu iz Ljubljane pa od Javnega sklada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti, za štero se lepau za(h)valimo. Besedilo in posnetki: Marija Kozar 7 Miki Roš Otroški teden doživetij IZ MOJOGA DNEVNIKA v Krajinskem parku Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne Goričko-Raab-Őrség pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. SREJDA, V STEROJ SE JE NIKA NEJ ZGODILO Dragi moj dnevnik, povej mi, ka naj delam? Povej mi, le­pou te prosim, ka naj naredim? Čistak nika se ne godi, ge pa bi tak rada nut v tebe pisala. Ka naj pišem, če pa nega od koga pisati? Naj pišem, kak moj mlajši brat Andi že vej grdo gučati? Tou se ne šika, geli bar? Leranca nam je prajla, ka v dnevnik trbej pisati zanimive reči. Če pa je nej nika takšoga kouli mene. Čistak nika nega pa čistak nika se ne godi pa vcejlak nika se je nej zgodilo tou srejdo. ČETRTEK, V STEROM SE JE NIKA MA­LOGA DUN ZGODILO Gnes je moja vekša sestra Zana prišla domou bole kesnou. Najprva se je z njou koriu ata po tistom pa eške mama. Zana njiva je samo gledala, kak če bi nika nej bilou. Edne reči je nej prajla nazaj. Gda sta se stariša enjala koriti z njou, je na­raji odišla spat. Kak če bi bila na vcejlak drugom svejti. Vej ge vejm, za koga volo je bila takša pa zakoj je prišla kesnou domou. Zana je zalüblena do vüj pa eške više od vüj. Že tri tedne je v tistom njenom svejti samo Bobi pa niške drugi nej. Gnes večer je gvüšno nin bila z njim. Zato jo je nej bila nikšna briga, ka njoj gučita ata pa mama. Na, moram prajti, ka je Bobi nej naopačen pojep. Dapa ge bi ga nej mejla. Vej pa poslüša vcejlak ovakšno muziko, kak pa se meni vidi. Zana pa zdaj samo takšo poslüša, ka se vidi Bobiji. Za drugo ranč neške čüti. Eške nej dugo nazaj je bila vcejlak ovakšna. Dragi moj dnevnik, ne morem razmeti, kak se leko ništerni zavolo lübezni vcejlak vömenijo. Vej pa gratajo vcejlak ovakš­ni. Kak je s tejm, že gore pridem, gda mo zadosta stara. SOBOTA, KAK VSIKŠA DRUGA SOBOTA Najlepše v vcejlak normalnoj soboti je tou, ka nej trbej titi v šo­ulo. Leko dugo spim, če mali brat Andi ne zača besneti kouli po rami že v šestoj vöri. Tadale je lepou tou tö, ka so stariške doma, če nemajo drugoga dela. Eške tou se mi ranč tak vidi, ka leko manjarim, če mi mama ne zapovej kakšo delo obrediti. Tou pa se zgodi skur vsikšo soboto. Tou pa prinas tak vövidi. Pasko mej, moj dnevnik, ka ti vöovadim, kak tou vövidi. -Ge toga nemo delala, - se najprva postavim prouti. - Ge sam künjo gore prala slejdnjo soboto. Zdaj je Zana na redej. -Nej, tou pa nikak nej, - zača raščati kak kokouš pred noži­com, - ge sam slejdnjo soboto spucala künjo, kopalnico pa eške svojo sobo pa šankrejt. Gnes je Andi na redej. -Ka pa eške, ženske, -dobi najmenši od nas pravi moški glas. -Ge takšno ne morem delati, ka sam eške trno mali pa mladi. Po tistom se mama vsigdar svadi, ka nas vse vö iz künje stira pa po tistom vse sama spuca. Mi smo od toga Prejšnji teden je potekal otroški tabor na Gornjem Seniku in v Kuzmi, katerega se je udeležilo 10 učencev z Gornjega Senika in 4 iz Kuz­me. Tabor se je začel v po­nedeljek in je trajal do petka. Otroci so preživeli dva dni na Gornjem Seniku, v sredo pa so odšli v Kuzmo. Namen tabora je predvsem spoznavanje okolice in na­rave. Otroci iz Kuzme so iz­vedeli za tabor od njihovega ravnatelja in so prišli z vese­ljem. Alen, Aleks in Mitja so povedali, da so prvič na Gor­njem Seniku, Niko pa je bil tukaj že večkrat. Ko sem jih drugi dan tabora obiskala, so mi povedali, da se zaen­krat zelo dobro počutijo. Ve­liko se pogovarjajo in igrajo z gornjeseniškimi otroci. V ponedeljek so imeli izlet na Janezov breg in so si ogledali sadovnjak pri Alojzu Han­žeku. V torek so pešačili na Verico, kjer so lahko tudi jahali, nato pa so si ogleda­li mesto Monošter. Povedali so, da se že veselijo, da bodo tudi oni lahko pokazali svoj kraj. Zato smo jih v sredo obiskali v Kuzmi, kjer se je tabor nadaljeval. Tukaj smo župana in ravnatelja osnov­ne šole Kuzma, Jožeta Škali­ča, spraševali o taboru. • Kdo organizira ta tabor in s kakšnim namenom? »Organizator tega tabora mo pridružitvenega člana, ki se predstavljamo v vlogi opa­zovalca. Imamo eno veliko željo, da bi trajal naslednje leto ta tabor tri tedne in da bi bil en cel teden pri nas na slovenski strani, zato ker to otrokom veliko pomeni. Ne samo zato, ker se spoznava­jo, kar je bil prvenstveni cilj tega srečanja. V modernih časih se pojavlja problem, da otroci ne morejo najti pravih možnosti za preživljanje po­čitnic. Njim je zdaj omogo­čeno, da se lahko spoznavajo s svojimi vrstniki iz Avstrije, z Madžarske ter aktivno pre­življajo svoje počitnice, s tem pa gradijo nova prijateljstva in spoznanja.« • Kakšne programe imajo otroci v taboru? vrsti je to spoznava­nje okolja, to pomeni, da otroci iz sosednjih držav spoznavajo okolico svojih kolegov. Na drugi strani se ponujajo vsebine na rekre­ativnem športnem področju in pa seveda zabavne vsebi­ne. En del vsebine pa je na­menjen kulturi in življenju v tem kraju. Na primer jutri bomo obiskali Grad, kjer bo predstavljeno življenje v srednjem veku.« • V petek bodo otroci spet na Gornjem Seniku, kjer bo obenem tudi zaključek tabo­ra. Ali boste organizirali ob tej priliki kakšno prireditev? »Glavni organizator srečanja je ta teden OŠ Gornji Senik. Mi kot pridružitveni part­ner smo ponudili dva dni na našem območju, naše pro­grame in da otroci spozna­jo naš prostor. Na Gornjem Seniku se pričakuje v petek v popoldanskem času pri­hod staršev, ki bodo prišli po svoje otroke in bomo na­redili skupaj z njimi piknik. Tukaj bodo imeli možnost, da menjajo kakšno reč, lah­ko tudi kakšno poznanstvo v prihodnosti traja, tako da ne bo treba vmes več ravna­teljev in županov, ampak se lahko sami med sabo zme­nijo za kakšne obiske ali pa za kakšna sodelovanja.« Ta teden se tabor nadaljuje na avstrijski strani v Eisenber- je avstrijska stran v Krajin-»Temeljni program ali vse-gu, kamor je šlo nekaj otrok tudi z Gornjega Senika in iz Kuz­ njenoga dela trno zmantrani pa kuman čakamo, ka leko demo po obedi ležat pred televizijo. Ja, dragi moj dnevnik, takšo delo v soboto me Őrség-Goričko. Iniciatorji so otroci imajo, so samo po-me. vsigdar trno zmantra. Zdaj te doj zaprem, pravzaprav Avstrijci v sode-možne vsebine, ki pomaga- Nikoletta ka več ne moram pisati, trno sam že lovanju z madžarsko stranjo. jo, da lahko dejansko preživ- Vajda Mi, Slovenci, pa predstavlja-ljajo svoj prosti čas. V prvi snena pa zmantrana. Porabje, 28. julija 2005 skem parku Raab. Zajema pa bina je druženje in spozna­ seveda trideželni park Raab-vanje. Tisti programi, ki jih »TAK SAM JIM RADA, KA JE TJÜŠNEM« Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota GOMILE Tak vögleda, ka je letos v košari mam, so že več-• Zdaj zato ešče zavole gr­dobro vrejmen za gobe. krat probali pauvati, dapa banjov mora rasti, če ste Guštjé so pune z lüstvom, nej se jim je posrečilo. gnes eden velki košar naj­steri je pobirajo. Edni Zato ka taše lejpe grbanje šli, nej? samo za svoj tau, drügi pa samo Baug dá.« »Vejš, ka je ešče s tejmi za odajo tö. Tretji so pa ti-• Kak tau vej človek, gda nevola? Tau, ka so letošnji sti, steri je ne berejo samo začnejo grbanji rasti? grbanji nej blagoslovle­za volo haska, liki zato, »Najbola tak, gda na ni, zato ka so fejst črvivi. ka sploj radi berejo gobe. ogradi pezdac začne rasti. Med djesenskimi grbanji Taši lidgé se v vsakšoj vesi Potistim grbanji tö naprej tauga nega.« najdejo. Tej so tisti, steri pridejo.« • Radi grbanje djejte tö? če samo na pau vöre dejo • Tau pravijo, ka grbanjom »Dja je ne djejm tak rada, v gauštjo, s punim koša-nej samo sonce pa vlago tr-kak je berem. Pravico po­rom pridejo domau. Taša bej, liki so odvisni od mej-vejm, dja je samo rada be­ženska je v Sakalauvci Ire-seca tö. Tau je istino? rem.« na Merkli (Értana) tö. »Tau je istina, dja mam eden • V kelšoj vöri dete brat gr­ • Gda ste letos prvi grbanj kalendar, šteri piše, gda mej-banje? najšli? sec gora de pa da dola.« »Zazrankoma v petoj vöri »Tau je že že dem. Zato, ka te je ešče davnik bilau, ne poberejo vö, pa čas tö nikak sprtu­ najbola tašoga reda mam.« lejti, na konca • Kak dugo berete en den? maja, za Orba­ »Dvej, tri vöre.« nom. Starejšo • Kelko kilomejtrov zopojdite? lüstvo je praj­ »Tau vsevküp mora biti lo, ka za Or­ petnajset kilomejtrov.« banom že leko • Tau paut vsakši den na­ najde grbanj. pravite? Tak je bilau, »Vsakši den, dočas grba­vö sam üšla nji rastejo. Dapa nédem v gauštjo pa vsakši den po gnakoj pau­sam ga rejsan ti. Eden den po tauj pauti, najšla. Dapa drügi den po tistoj pauti te ešče samo dem. Vsigdar ne more po tak pri pauti, tistoj pauti odti, zato ka na krajma je te grbanji nejmajo časa biu. Zdaj, gda je že velka • Gda rastejo te najbola zrasti. Človek ma mesta, ica, zdaj se že notravlačejo grbanji? kama odi brat, dapa nej v velko gauštjo.« »Te, gda je mejsec puni.« gvüšno, ka letos tam naj­ • Vi radi berete grbanje? • Djeste razlike med grbanji? de, gde so lani rasli. Gr­»Jaj, ešče kak! Dja z vesel-»Pa vejš, ka dje. Eden vel-banji si vsakšo leto drügo jem berem grbanje. Tak ki kalap ma, drügi malo-mesto najdejo.« sam jim rada, če lejpoga ga. Eden kusti kucen ma, • Kak brž zraste eden grbanj? najdem, te ga tjüšnem.« drügi tenkoga. Pa djestajo »Eden grbanj, gda je taša • Rejsan? letni pa djesenski grbanji vročina pa vlaga, te štiri­»Na mojo düšo, ka je tak. tö. Meni je tau malo špajs-pet vör zraste. Pa tašo tö Pa če enga najdem, te do-no, ka zdaj julija djestajo nega, ka bi stoj vse grba­čas nédem kraj od tistec, djesenski grbanji. Pogled-nje vö paubro. Če de stoj dočas ma para ne najdem. ni, tej steri so pod kala-za menov üšo brat, on Zato, ka on par mora meti. pom bejli, tej bi djeseni ešče tö najde grbanje.« Vsikši grbanj ma svoj par, mogli rasti.« • Gda ste ešče mlajši bili, te tak kak lüstvo. Dja sam • Kak tau leko? ste že tö odli grbanje brat? svoja mlajša tak včila, gda »Ne vejm. Lani sam že »Pa vejš, ka smo odli. Te so še mali bili. Vö smo šli tö najšla, dapa nej telko. je ešče srmastvo bilau, pa v gauštjo, dja sam grbanj Vejn tau zato mora biti, za volo djesti smo je brali. najšla, potistim so pa oni ka so tjesnau naprej prišli. Prvin je srmačko lüstvo mogli padaša najti.« Leko, ka so zdaj vse grba-djelo grbanje, zdaj pa je • Ka je te, če je stoj par že nji vöprišli, djeseni pa več že bola bogati djejo,« se vözejo? nika nede. Velki problem smejejo Irinka pa mali »Tau se ma zgoditi, dapa je ešče, ka goštje fejst vö-grbanj, steroga so cejli rejdko, zato ka tejva grba-zusejkajo pa tak de te od čas v rokej držali, nazaj nja skur nagnauk zrasteta. leta do leta menje grba-dejajo v košaro. Taše lejpe grbanje, kak dja njov raslo.« K. Holec Lidge smo se skouzi cejli svoj čas žitka na toj našoj Zemlej vömenjavali v svoji šegaj. Pa je ranč tak bilou v smrti tö. Lidge smo svoje mrtve sko­uzi tej naš čas v gezero pa gezero lejtaj pokapali v vse­fejle šegaj. Med vsejmi tejmi je pokapanje v gomilaj tö. A dugo nazaj se je po prekmur­skoj krajini leko vidlo dosta gomil, gnesden eške kuman kakšno. V Muzeji Murska Sobota pa leko človek vidi, kak gomila vövidi od znou­traj. Kouli toga pa so vödjane eške stvari, ka so kcuj pepe­la bile djane k pokojnomi v šega sega v čas, gda so po tej krajinaj ojdli Rimljani in se srečali z lidami, ka so pri nas živeli že od davnik. Zato je zovemo antične gomile. Gomila ne znamenüje nika drugo nej, kak pa na eden vekši küp prinešeno zemlo. Dapa če gučimo od gomi­le kak od groba, je v gomili eške škrinja, v stero so nut djali mrtveca. Če se zgučav­lemo od gomil, ka je leko najdemo kouli po Panoniji pa ednom falati Slovenije tö, pa nut v nji leži pepeu od pokojnoga. V gomilaj, ka je najdemo v tom tali Evrope, je pepeu od lidi, ka so živeli pred skur dva gezero lejtami pa eške pred gezero šestou lejtami. Mrtveca so najprva zažgali, v škrinjo iz kamna nut djali posoudo z njegvim pepelom, prejk pa naprajli brejg ali gomilo, kak se tou povej bole včeno. Eške nej Šanc Karči pa Cilika se pelata po pauti z autonom, gda Cilika etak krči: »Karči, če te je pa Baug dau, vej pa ne lejči etak, vej va pa včasin v šanci.« Karči pa: »Nika se ne skrbi za toga volo. Letos je takša süča bila, ka v šanci edne ka­ple vode ne najdeš.« I.B. škrinjo. Tak so k posoudam za vino, žito, puter pa eške kaj kcuj djane eške oljenke, mali posvejti na olaj. Ja, že tak davnik so poznali več­en posvejt. Pravijo, ka Egipt ma piramide, dapa naše pi­ramide so gomile. Nejso tak bogate kak piramide, dapa gnako ka piramide gučijo od žitka v davni časaj človeko­voga žitka. Miki Roš ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.