NAS PES

MOHORJEVA KNJIŽNICA

84

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA (FRAN MILAVEC)
V CELJU

SPISAL NARTE VELIKONJA

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU

1936

55821

«'ZO

55821

o 3oobifl]i

Kako je bilo s Čopko.

Če bi vi imeli Belina, bi ne bilo težko dopovedati, če
sem pa od svoje klobase dal njemu polovico! In tudi rozine,
ki smo jim rekli cvibe, sem mu dal, ko so mi v ponvi spekli
god. Seveda jih ni maral. Zdaj razumete, kaj je bil Belin!

Belin je imel mater Belo. Že to, da je bil bel kakor
mati in da je po njej imel ime, bi moralo govoriti! Našli
smo jih zjutraj v listju. Psica je cvilila, ko smo razkopali
steljo in smo vzeli sedem slepih živalic. Psi so privzdigovali
glave, plezali drug čez drugega ter samo nekam silili. Oče
je dejal, da iščejo mater in mleka. Tresli so se in zeblo
jih je.

Pod večer smo videli samo še enega mladiča. Da so
druge pobrali in odnesli. Da so jih vrgli. Bela je vohala
v zrak. Privpili smo s tem edincem pod štedilnik, ga po¬
ložili na raztrgan kožuh ter ga gledali, dokler ni krotka
psica pokazala zob. Nalili smo mleka v ponev in Bela je
polokala, kakor bi izlila. Dali smo ji zabeljene polente;
mama je bila huda, da lahko tudi ,takšno 1  je — takšna je
bila brez ocvirkov in zabele. Tisti dan nismo bili lačni, vse
smo zmetali pod štedilnik in se čudili, zakaj je Belin čofnil
v latvico. Guste je zavpil, Lojze se je pridrsal po kuhinji,
nagnil glavo pod štedilnik in Bela bi ga bila zagrabila za
roko, če ne bi naglo prihitela mama. Ko ga je dvignila, je
brcal z nogami, ker je moral izpustiti rep. Da bo Belin,

(•

sem pravil koj, drugi so rekli, naj bo Pazi ali Čuvaj ali
Sultan. Mamin oče je rekel, naj bo Hektor, kakor je Ha-
nušev! Jokal sem se ter prevrgel Gusteljna, da se je tudi
jokal. Da bo Belin, so se vdali; jaz sem utihnil, pa mi je
bilo žal, zakaj Guste je bil tiho šele, ko so mu dali žlico
medu. O, sem si dobro zapomnil in drugi dan nisem hotel
položiti Belina na kožuh. Dobil sem, dobil, pa še bolj tulil:
mama me je s kuhalnico. Tako je svet krivičen: prvemu
medu, drugemu s kuhalnico!

V sedmih dneh je Belin spregledal; drugi so rekli, da
še ne, jaz pa sem trdil in trdil. Moral sem iz kuhinje. Še
mamina mama je bila huda ter rekla: »Trma!«

Belin pa je rasel. Ko je bil star mesec dni, je hacal po
kuhinji in cvilil, če ga je mama opekla z vrelo vodo ali
mu stopila na nogo. Tedaj se je že začela zanj šola: brisal
je svojo lužo z nosom, ker ga je vanjo tiščal oče. Revež
se mi je smilil. Zvečer sem mu nalil koruznega močnika
in kislega mleka. Kakor volk se je vrgel na latvico; začel je
vekati, ko se je nasitil, toda od Iatvice ni šel, dokler je bilo
kaj v njej. Ko ni bilo nič več, se ni mogel premakniti.
Moral sem ga sam rahlo dvigniti, ker je bil širši kakor obla.
Zvil se je pod štedilnik na golo, ker smo morali kožuh iz-
tepsti radi bolh in nesnage ter obesiti na veter. In smrdelo'
je, zelo je že smrdelo, a se nismo mnogo obotavljali ter bi
ga bili vzeli s seboj v posteljo, če bi ne bil tako hudo
stokal. Morali smo ga pustiti. Zvil se je, kolikor se je
mogel, jaz sem bil pa kregan, češ da mu škodi, če je pre¬
sit. Po prstih sem hodil k njemu in drugi dan ves vesel
pripovedoval, da ni bolan.

?

Polonin Korle me je začudeno pogledal:

»Mlado ščene ni nikoli bolno!«

,ščene‘ sem mu zameril, kajti naš pes je bil Belin.
In kdo bi mislil, da je zameril tudi Belin in mu pozneje
raztrgal hlače, ki jih je potem oče moral plačati.

Psica ni bežala, če nas je videla z njim. Skakala je
v roke; položiti smo ga morali, da nas ni vseh oblizala po
rokah, nosu in obrazu.

Dva meseca je bil star, ko se je zameril mamini mami.
Njej se ni bilo dobro zameriti in smo mu to vsaj stokrat
povedali. Pa nič! Njej se je tako zameril, da je vrgla za
njim poleno. Zadela bi ga bila, da ni zavil okoli vogla.

Bilo pa je tako:

Sedeli smo v kuhinji, ko se je dvignilo za hišo vre¬
ščanje.

»Kragulj!« je planila pokoncu. »Že nekaj dni leta okoli.
In Čopka je! Čopka vrešči! Slišite, kako vrešči!«

»Čopka! Te je pa škoda!« je rekla Bajtarica. »Samo
če vrešči Čopka, jo drži lisica in ne kragulj. Kako bi jo
zmogel kragulj!« Tudi ona je planila pokoncu ter pogra¬
bila metlo.

Mamina mama poleno, ona metlo, jaz skledo, mama
dolgo pručko.

Sredi trave pod zidom je vlekel Belin Čopko za rep.
S taco je tiščal kokoš ob tla. Čopka je kričala in vreščala,
kakor bi jo držal za vrat. Belin, da, Belin!

»Nesnaga!« je zavpila stara mama ter vrgla poleno.

Ko je padlo, je Belin začudeno pogledal v travo, ko¬
koš se je otresla ter zbežala, kakor bi ometal roso.

8

»Nesnaga!« je zopet zakričala.

Jaz pa sem zavil za vogel.

»Skoraj ste ga ubili!« sem dejal. Glas se mi je zamolklo
tresel.

Ko me je pes slišal, je pod zidom planil za menoj ter
bevskal, kakor da mu manjka glava. Od veselja! Ni se še
prav skril, ko je spet prifrčalo poleno za njim! Zadelo ga
ni. Še povohal ga je, ko se je ustavilo.

»Ali res misliš, da smeš vse?« je vpila.

Ujel sem ga in dvignil v naročje.

To je bil hip, ko sva imela oba kokoši za ničvredne
živali ter to pozneje pokazala, kjer se nama je nudila prilika.

Skledo sem pa pustil, kjer sem bil.

Mama je padla.

Lojze je začel hoditi ter se ni več drsal. Rekli so, da
ima vso kožo vneto in v izpuščajih, ker se drsa. Zato so ga
postavili v ,kurnik‘. Midva z Gusteljnom sva tako pravila,
pa bi bila kmalu ,zasula 4  — tako so rekli, če so hudo tepli.
V kurniku je stal in tolkel z rokami, če mu mama ni dala
rdečih krp. Mir sva pa zdaj imela pred njim! Prej se ti
je nenadoma pridrsal, pobrisal vse luže na tleh in vzel,
kar sva imela v rokah. Zdaj je bil zaprt; gledal je skozi
letvice, če je sedel, in čez poličko, če je stal, tolkel z ro¬
kami, hotel vse imeti, vzel pa ni, ker ni mogel, in sva mu
dala le, kar isva hotela. Če nisva nič hotela, sva bežala na
dvorišče. Prej se je vedno pridrsal za nama in se prekucnil
čez prag, zdaj je bil zaprt in nihče ni vedel, zakaj vrešči,

9

ker sva se ,lepo mirno igrala na dvorišču 4 . Mamin oče je
dejal tako, ko sva mu skrivaj vzela ropotuljo. Ali je nisva
potem še skrila, ko so jo iskali? In še bolj so videli, kako
sva nedolžna, ker je ropotuljo zagnal ob tla, ko mu jo
je dala mama. Danes vem, da je hotel, naj ga pestujejo,
takrat smo vsi razsodili, ,da je siten 4 .

Toda z nama se je zmerom sukal Belin. Zdaj je že
znal skočiti čez palico. Vzela sva čistilnik, ki sva ga pri
teh vajah nalomila, in ga nesla nazaj. V kuhinji so visele
puške in nad njimi čistilnik. Drenov čistilnik, ki je meril
tudi naše hlače!

Dokler je bil Lojze v kurniku, smo imeli pred njim
mir. Potem pa je začel hoditi. In tu se je začela naša ne¬
sreča. Morali smo ga držati za roko, voditi po kuhinji in
dvorišču; če je hotel z nama v Grič, sva se skrila. Lojze
je kričal in potem je mama vsega preiskala, če nima
mravelj.

Belin pa je šel z nama. Pogledal naju je, poskočil,
potem drvel trikrat, štirikrat okrog ter lajal kakor besen.
Če je v takem hipu zagledal mačka, se je zagnal za njim
in potem skakal, kakor da ga ne pozna. Po navadi sta
ležala pod ognjiščem in se tiščala: samo bežati maček ni
smel; še hujše pa je bilo, če je pihal. Belin je lajal, da smo
vsi mislili, da ga nekaj tišči za grlo.

Tisto jutro sva izvlekla vsa drva po kuhinji. Delala
sva vlak, zidala hiše, ki so se podrle, ker sva brcnila vanje
z nogo. Potem sva imela iz njih kravice in vole. Sam ne
vem, kako je že bilo, da sem imel eno več in se je začel Gu-
ste kisati. Moral sem mu jo dati, a potem sem se kisal jaz.

10

In če bi se še dolgo, bi Guste pobral vse kravice. Da mo¬
rajo biti tudi konji, sem rekel, ali mi jih da. Dal mi je in
jaz sem jih podložil, da so bili višji. Vedel sem, da so višji,
saj sem že videl na Zgonjah prave konje, ko so pili, se pasli
in valjali po hrbtu. Ušli smo jim bili namreč čez ograde ter
nanje metali kamenje, da je hlapec Čok pomahal z bičem.
Zato sem zdaj svoje poznal, da so višji, ter zraven njih
postavil hlapca Čoka: nekoliko grintavo poleno sem po¬
stavil pokoncu, to je bil hlapec Čok.

Zelo sem bil vesel. Šel sem ritenski, da sem videl, šel
naprej, ker mi je bilo všeč, postal, da se je vame zaletela
mama, ko je hotela k ognjišču. Zagodrnjala je, da sem
povsod, samo tam ne, kjer bi moral biti. Belin se je pre¬
sedal, da je bil zmerom ob moji strani, migotal s svojim
košatim repom in ostril ušesa. Videlo se mu je, da mu po¬
sedanje v kuhinji ni všeč, ko je zunaj tako lepo svetilo
sonce in so bile vse njive kakor v zlatu. Saj bi bila tudi
midva z Gusteljnom rajši zunaj, pa sva morala paziti na
Lojzeta. In sva pazila! Nanesla sva mu v kot oblanja, da
se je komaj vid^J, čeprav ga je zbrskal, kolikor daleč je
šlo. Zraven sva mu znosila lončene črepinje: naj jih išče.
Kdo pa se je zmenil zanj! Bo že kričal, če bo kaj; dokler
ne kriči, mu ni nič.

Midva sva tako vneto prestavljala polena, da se še
useknila nisva. Zdaj sva zidala stolp, visok in velik stolp.

»Še višji je kot moja glava!« je dejal Guste.

»Višji kot moja!« sem rekel, ker takrat sem bil le še
za dva prsta višji.

Ni mu bilo prav.

11

Belin je nad obema zalajal.

»Če tako gledaš, je še višji!« sem rekel ter kukal skozi
prste.

Gnste je tudi kukal in stopal nazaj pred stolpom, za
obema Belin. Kaj je pes kimal, ne vem, ker sva gledala
stolp.

»In trden je!« je rekel.

Za menoj je zakričal Lojze. Nihče ni videl, kdaj je
vstal in kako; prevrgel sem ga, da je votlo udarilo. Mama
pa iz kamre.

»Kdo ga je?« je vprašala, ko ga je dvignila.

»Sam se je!« sva rekla.

Mama ga je obrisala. Ko sva rekla: sam, se je sklonila,
da vrže poleno. Midva skozi vrata in za nama Belin.

V kuhinji je vpila mama in Lojze tudi. Oba sta bila
na tleh, ko sem se ozrl. Ležala sta na podu in mama je
nekaj vpila.

Belin se je bil zakadil za nama pod njenimi nogami.
Poleno se ji je podvalilo, da se je prekucnila.

»Belin me je vrgel! Beštja nemarna!«

Na hišnih vratih se je pokazala njena mama. Huda je
bila, da bi Belina ubila.

Bil je krvav.

Z Gusteljnom sva šla iz Bajte. Bila je noč in razločno
sva videla, kako dviga na groblji roge strah. Podnevi
sva vedela, da so tam smrekove rogovile, okoli katerih
smo nalagali deteljo, da se ni ugrela. Ponoči pa je druga,

12

ponoči je tam strah kazal roge. Tesno sva se držala za
roke, ko sva tekla čez Ogenjce in pod maklenom navzgor.
In zdaj še psa nikjer! V Bajti je bil Belin še z nama, potem
jo je pobrisal s svojim košatim repom in izginil v temi.
Saj sva vedela: videl je, kako se kobaca strah, in je
moral domov. Lahko njemu, ker je imel štiri noge!

Ko sva zagledala našo hišo, sva bila bolj pogumna
in sva za hip postala. Kakor bi se nekaj bližalo, se nama
je zdelo, čez hip pa se je oglasil Belin. Lajal je besno,
pretrgano, zatulil pa spet zalajal, spet zacvilil pa grozeče
in besno zalajal. Kaj bi si še pripovedovala, kaj je bilo!
Oba sva vedela, da je najprej zablejalo, potem je ujelo.
Strah je ujel Belina. Nihče ni pomislil, da bi zablejala
lahko ovca. »Strah je ujel Belina!« sva rekla.

Ko sva pribežala domov in si naju je spotoma noč
ogledala od vseh strani, sva skoraj padla v hišo.

Oče je čistil svojo puško, ded, ki smo mu rekli mamin
oče, je prav tisti hip odpiral omarico, kjer je imel smodnik
in krogle. Tudi če bi ne bilo prepovedano stikati, bi naju
tisti večer ne zanimala. Niti Lojzeta nisva videla, ki je
vlačil po veži mojo samokolnico.

»Ali sta?« je vprašala mama.

Niti vedela nisva več, po kaj sva šla. Moralo se nama
je videti na obrazu, kaj je z nama, ker je mamin oče
zagodrnjal.

»Zakaj pošiljaš otroka ponoči?«

Njegovo vprašanje nama je razvezalo besedo.

»Belina je zagrabil strah!« sem rekel.

»Hud strah!« je prikimal Guste.

13

Petrolejka na polici je čemerno svetila izpod nape,
* ki je še spominjala, da je moral nekdaj goreti pod njo
odprti ogenj. V loncu se je kadila večerja. Tudi če bi
nama v Bajti ne dali sira in koruzne pogače, bi ta hip ne
bila lačna.

Lojze je taval in se oprijemal stolic, nekaj žlobudral
in naju radovedno gledal prav od blizu.

»Kakšen strah?« je dejal oče ter pogledal skozi cev,
ali je čista. »Ali se je kam vdel? Ali se je podvalila skala?
Ali se je kam zaletel? Trnja je na klancu dovolj!«

Midva sva odkimala.

»Ne veva! Toda strah sva videla na groblji in ble¬
jalo je.«

Smejali so se. Kakor da sva res tako neumna!

»Zakaj pa je Belin lajal?« sva se rešila in Guste je
z roko obrisal smrkelj, jaz sem ga bil pa že prej.

»Bo že prišel!« je dejal oče ter obesil puško. »Noge
ima s seboj!«

Lojze se je prijemal za klop, mamina mama je tlačila
v slepo okno cunje, ki jih je našla pod mizo. Rekla sva,
da jih je razmetal Lojze. Lagala se nisva, ker jih je res,
a samo na koncu, ko sva jih midva že pustila. Toda vse je
bilo nekam mrtvo. Sedla sva na stopnice, ki so držale
v kamro, vlekla iz žepa motvoz in odlomljen ključ. Guste
je še imel ves smeten sladkorček. Razdelila sva si ga in
smeti izpljuvala iz ust, ko so se odločile. Vse prav, samo
tako mrtvo se nama je zdelo, da so nama hotele omahniti
roke. Mačka nisva vlekla za rep! Ris je sedel pred žeknom

14

in oblizoval tace. Teinu mačku smo rekli Ris. Vsak maček
je bil namreč pri nas Ris.

»Belina pa ne bo!« se je zganil ded čez čas ter poiz¬
kušal, ali je zaklenil omarico. »Kje je bil?«

»Na Ogenjcah!« sva rekla oba hkrati ter skočila na
noge, da se je ustrašil še Ris.

»In je lajal!«

»Še kako!«

»Na Ogenjce ni daleč!« je rekel oče.

»Zdaj bo dobro, mesec je že zunaj!«

Oče in mamin oče sta vzela vsak svojo puško.

»Če bo zajec!« je dejal oče.

»Ali lisica!« je dejal ded.

Oba sta bila gozdarja. Ded je imel Golake, oče pa
občinski gozd. Zato ni bilo čudno, če sta vzela puški.

Ko sta še prikimali mami ter je Lojze otepal in kričal,
da hoče z nami, smo šli.

Mesec je pravkar prikukal čez Obrekovico ter metal
močno luč na roso, ki se je iskrila ob stezi. Pot preko
brega je bila tolikšna, da so lahko po njej cvilila gnojna
kola. Pri Polancu — v tisti dragi, ki je podobna velnici —
smo videli luči in osvetljena vrata; stari Firar je na klancu
nekaj hripavo vpil. Po Griču je bila pot podzidana; dve
okleščeni bukvi sta rahlo majali goste vejice, kakor bi
migljalo petelinje perje.

Belin je še lajal; slišali smo njegov glas čez greben.
Cvilil je, potem pa se je njegov glas spet zaganjal, da nisi
več slišal naših stopinj.

15

»Še je živ!« sem rekel in se nisem bal, ker smo imeli
puške. Oba z Gusteljnom sva naglo vrgla svoje lesene
puške čez ramo. Morda bi kdo mislil, da so bili samo koli?
O, ne! Puške! Ded je vsaki izrezal na kopitu celo uho.

»Mačka je!« je rekel ded. »Ušla mu je na drevo, zdaj
pa laja!«

»Samo zakaj cvili?« je razsodil oče.

»To se samo zdi!«

Pri maklenu smo videli, da je črna senca na njivi in
Belin je pritekel naproti. Ko ga je oče ujel, se mu je iz¬
trgal in spet lajal nazaj. Tiščal je glavo k tlom ter lajal.

Puški sta oba povesila že prej. Napela sta peteline ter
se pripravila na strel. Po prstih sva šla čez njive. Tudi midva
sva povesila puški ter tavala po prstih. Guste je celo padel,
ker se je zapletel v oklešček, ki ga je nekdo vrgel na njivo.

Belin je spet pridirjal naproti v široki senci, ki jo je
metal Grič na Ogenjce.

»Krvav je!« je dejal ded in se sklonil k njemu. »Okoli
gobca in na prednjih tacah!«

»Jež je!« je dejal oče, ki je bil že pri črni kepi.

»Zato je bil torej tako hud!«

»Kakšen rilček ima? Ali je pasji ali je svinjski?« je
vprašal Guste. »Če je svinjski, ga lahko snemo!«

»Če bi bil pasji, bi Belin ne lajal!« sem rekel.

Rilček je bil svinjski! Lepo smo ga zavezali v robec,
a ne v najinega, ker ga nisva imela s seboj! Nesti sva ga
smela in sva natančno razdelila, koliko poti vsak.

»To sva ujela!« sva rekla, ko sva prišla domov, ker
čez prag sva nesla oba.

16

Pes je lizal kri; ker je mama rekla, da ni petek, jo je
njen oče grdo pogledal.

»Belin je bil priden!« je dejal in mu dal smetno kožo
slanine, s katero smo že mazali žago.

Pes je s sprednjimi tacami držal kožo ter jo trgal,
ko je Lojze zavpil pred štedilnikom. Dvigal je roke ter
tulil kakor nasajen. Pa je bil res naboden, ker je bil prijel
ježa; bodice so se mu zasadile v prste ter ga obodle.

Pisker je bil za igračo ...

Ded in oče sta šla v gozd, mama na njivo, mamina
mama je šla pa gledat, »ali bo koklja izvalila vsa pod¬
ložena jajca«. Vsi smo vedeli, da je šla v Bajto. Prišel sem
iz šole in dali so mi kruha, »ker snem vsem«. Zdelo se mi je
krivično, da »so dali tako malo«, ker v šoli ne dajo nič,
doma pa imaš malo, posebno če si sam, zakaj Guste je že
prej dobil. Jedli smo vsi in Lojze še tako, da je oslinjeno
skorjo pustil v travi. Našel jo je Belin in snedel ter še
mene gledal. Ozrl se je vsakokrat, ko sem mu vrgel, snedel
in renčal, potem se obliznil ter spet prosil. Sam pa ni nikoli
nič vzel, lahko bi ga postavil za čuvaja klobasam.

Sonce je tako pripekalo, da smo bili na trati v senci.
Zelo smo se dolgočasili, ker sva le morala varovati, da ni
Lojze kam padel. Padel pa bi lahko na nos, na kamen in
v koprive, ki so bile pod zidom.

Belin je ležal pred nami ter nas vse tako usmiljeno
gledal, da sva bila z Gusteljnom žalostna. Vedela sva,
kako nama je hudo.

1 ?

Sicer sva se prijemala za bose palce ter se valila,
kadar se nama je zdelo predolgočasno, toda večno se le
ne moreš, ker ti zavre v glavi. Belin je skakal z vsemi
nogami hkrati, kakor bi oponašal janjca, lajal, lizal nama
vratove, trgal brežine ter metal zemljo okoli sebe. Ko pa
je oblizal Lojzeta, se je fant zadrl, kakor bi ga določili
za meh.

Zelo naju je bilo sram, da ga imava za brata. In še
majhen je bil, ko sva bila midva že ,velika 4 .

Valila sva se pa kljub temu; naj se dere, saj mu nihče
ne plača. »Če dobiš konja zastonj, mu še na roge ne po¬
gledaš,« pravijo. Rogov nisva našla, ker jih nisva iskala,
toda za klonico sva našla piskrček. Glinast piskrček! In Ris
je bil tedaj na strehi! Ris se ni zmenil za nas, pred Be¬
linom pa je le bil zbežal, ko ga je videl, kako divja. Zdaj
je mežikal v sonce; zdelo se je, da vleče nase vonj cveto¬
čega žita ter posluša daljno nejasno kričanje Matiljkinega
Drejca, ki je na klancu pasel ovce in za trdno mislil, da
poje.

Mamo smo videli, kako se je sklanjala na njivi in
nekaj pulila. Skoro vsak hip pa se je ozrla, da vidi, ali smo
še vsi v senci.

Saj bi bilo, če bi ne bil tak dolgčas!

Zato sva taldkala piskrček. Zamašila sva ga s travo,
da se je videlo, kakor bi opletala kuštrasta glava. Potem
je začel vpiti Lojze, da ga hoče imeti, da ga ubije. Dala
sva mu kamen, pa ga je vrgel, da je še Belin povohal,
kaj se vali po bregu.

2

Naš pes

18

Potem sva v piskrček dela poleno. V vijugi se je sukal
ter skoraj zadel ob stol, na katerem sta očeta ključila
palice. Tak stol je bil kakor dvorogljate vilice. V rogovilo
so naglo prinesli na ognju ogreti kol in ga ovili. Sok, ki je
kapal iz debelega konca kola, smo otroci lovili z roko in
se navadno živo opekli. Naš pisker se je vendar zasukal,
da ni zadel stola in se razbil; ko sem ga dvignil, sem za¬
pičil pogled v mačka.

Klonira je bila nizko v tleh. Maček še ni dobro vedel,
kaj je, ko mu je že tičal na glavi lonček. Majal je z glavo
ter omahnil v listje pred podom. Belin pa nadenj. Lajal je
in enkrat celo udaril s šapo po čudni gmoti, ki je bil Ris
in ni bil Ris, ker je sukal pokrivalo, kakor bi se vanj
zagledal.

Z Gusteljnom si nisva vedela pomoči, ker je Ris pra¬
skal, če si ga hotel prijeti. Lojze se je začel dreti, kakor bi
on imel pisker na glavi, Belin pa je lajal in se vzpel na
brežino. V mačka se ni zagnal, le čudil se je prikazni, ki
se je motovilila na tleh in tolkla po listju.

»Kaj bo zdaj?« je vprašal Guste in vtaknil prst v usta.

»Saj bi tudi jaz rad vedel!« sem mislil. »Primi Loj¬
zeta!« sem rekel ter se zadel ob stol, da mi je zakrvavel
palec.

Guste je prijel dečka, jaz pa sem ves rdeč v obraz
strmel v mačka in psa. Za palec se nisem zmenil.

»Če bo oslepel!« sem se stresel.

Ris ni oslepel. Zavalil se je z listja in udaril z glavo
ob kamenito stopnico. Kakor bi treščilo, se je lonec razsul
in Ris je zbežal okoli vogla.

19

Belin je planil za njim. Završala sta, da se je za¬
kadilo. Ris je zbežal na skedenj. Pes je nekaj časa bevskal
za njim, spenjal se, kakor bi prosil, nato obsedel, kakor bi
čakal miš; ko se ni več ganilo, je prisopihal okoli vogla
ter zeval od vročine.

»Zdaj si pa lonee ubil!« je dejal Gusle. »Če bo mama
vprašala!«

Obljubil sem mu staro pero, če bo molčal. Dobil ga je,
molčal pa ni. Da je Belin lovil Risa, je rekel. Da je Ris
imel na glavi lonec. Da se je lonec ubil. Da sta Belin in
Ris divjala okoli vogla. Da sem poveznil lonec na glavo jaz.

Zdaj razumete vse!

Kdor bi se bil vrnil, naj me krega.

Zelo neradi smo tiste dni hodili v šolo. Bilo je vroče
in šola se je nagibala v počitnice. Rajši bi bili hodili
k pastirjem, ki so vedeli o volku. O, tisti volk je bil velik,
so pravili, ter je tresel vrata v stajo. Pes ovčar se je za¬
gnal vanj, volk ga je zagrabil za vrat in ga spustil. Še
obodel se je na grebcnici in pes ga je podil. Tak volk!
Mi smo se mu smejali.

Zato bi rajši poslušali, pa smo morali v šolo in bili
»popoldanci usranci«. Kar hudi smo bili na »velike«, ki so
smeli dopoldne balinati na gumbe v Županovi mejici, nosili
hlače na pas ter zamujali; zato jih je pa držal učitelj
Poniž po šoli. Da jih rad gleda, je pravil, vihal brke in
odšel navadno na vrt. Okno je rad puščal odprto. Kore¬
ninski Janez mu je nekoč skočil ritenski v naročje, ko je

2 *

20

mislil ubežati. Potem je gospod Poniž druge izpustil, Janez
pa mu je moral še trikrat splezati iz sobe na vrt, preden
ga je pohvalil, da je dobro.

V šolo smo hodili skupaj, kadar smo šli: Štefanov
Dreje, ki je bil močan, da me je vrgel z eno roko, Gidljev
Tone, Koreninski Andrej, Bizjakov Lojze in jaz. Sicer je
bil Lojze doma na poti od nas v šolo. Do nas je imel vsaj
petnajst minut, od doma do šole pa samo deset. Da pa sva
imela oba enako daleč, je hodil najprej nazaj pome; zato
je odhajal od doma že ob enajstih dopoldne.

Tistikrat se je Belin pognal za nami. Videlo se mu je,
da hoče v šolo, in ni razumel, zakaj smo vpili, naj gre
nazaj. Vsi smo metali kamenje nanj; ko je videl, da ne
more uloviti in prinesti vsega, je sedel ter nagnil glavo, če
je padel kamen na njivo.

Zavili smo mimo Polanca ter ga izgubili iz oči. Da je
Belin še sedel v bregu, nam je povedal Kalarjev Jože, ki
je prisopihal za nami in bil tako odločen, da nas je to leto
počakal v prvem razredu. »Da bo imel družbo,« je rekla
njegova mama.

Če bi šli v šolo naravnost, bi ne imel Drejc strgane
srajce. Tako pa je on pustil veliko krpo v trnju, meni pa
so odrezali gumb pri hlačah, da sem moral zaigličiti oprt-
nice s trsko, Bizjakov pa je prinesel v šolo pobit nos. Še
drugih nesreč je bilo za velik koš, ker smo tudi krošnjarja
napadli ter je ujel Andreja, ko se je skril za grm. V šolo
smo prišli pred poukom, ker smo od doma rabili samo dvaj¬
set minut, če smo tekli. Pouk smo imeli ob eni, šli pa smo

21

od doma, ko je tovarna v Ajdovščini tulila poldan. Tudi
če je tulilo pet minut kasneje, se nam ni mudilo.

Čakali smo pred šolsko sobo. Kratkovidni učitelj Po¬
niž, ki je nosil naočnike z vrvco privezane za ušesa, je
prišel po stopnicah ter si trebil zobe. Z njim je šepala še
Kati, učiteljica »za čipke«. Pri nas so klekljale v čipkarski
šoli in so s srčki in ribicami deklice zaslužile nit za naše
gumbe. Srajce je šivala mati, hlače pa oče, seveda s šibo.
»Iz našega ne bo nič. Naj gre v Rovte svinje past,« je pravil.
Teh svinj sem se hudo bal, ker da revsnejo in ne ločijo
hlač od meč.

Zropotali smo v šolo, odmolili tako, da se je slišal
samo učiteljev glas. In nekoč je zavpil Bregarski: »Daj
sem! Ali sem prinesel tebi!« Ferlutov mu je vzel rjavega
hrošča. Oba sta morala za kazen stati pri klopi in vanje
smo pihali papirnate krogle. »Gospod učitelj, mečejo!«
No, potem smo stali štirje. Ali jima je kaj pomagalo?
Trdila sta, da jima je, in smo jih nabili. Ker je imel Bre¬
garski blizu, nam je pokazal jezik in trdil očetu, da mu
nagajamo.

Potem nismo več stali: učitelj nam je kazal ptiča,
spodaj je bilo zapisano: drozg.

»To je drozg!« je dejal ter uprl prst nanj. »Rep ima
nekoliko predolg, toda tudi take vrste najdemo!« In je
popravil vrvco za ušesom.

»Kaj bo drozg!« se je oglasil Koreninski, ki je vedel
za vsako gnezdo od Korenine do Golakov. »Pastirica je!«

»Mir!« je zavpil učitelj. Kdo bi pa mislil, da mu sin
preleplja napise? Če bi bil lev nagačen, bi čitali: slon.

22

Hihitali smo se in ropotali z lesenimi pušicami. Pri
nas so bile namreč še tiste lesene, okrogle pušice, ki smo
jih imeli tudi za piščali. Odprl sem jo in ker je bil pokrov
prav tako votel, sem imel dve piščali. Lahko je nanjo
brlizgal tudi Guste, ko se je naučil.

Takrat nismo brlizgali, temveč samo ropotali s ka¬
menčki, ki smo jim rekli pisala. O, ropotali pa smo, ker
smo hoteli napisati na škrilovo tablico ptičevo ime, ko je
kazal učitelj drozga tretji skupini!

Zdi se mi, da moram povedati, kaj je bila »skupina«.
Vse smo se naučili v enorazrednici, tudi tisto, kar je po¬
vedal nadzornik! Učitelj je imel zjutraj drugi oddelek,
ki smo mu rekli jutranjci — te smo zmerjali, seveda od
daleč, ker so bili že »veliki«. Mi smo bili popoldanci in
prvi oddelek. In v oddelku smo bili razdeljeni v skupine.
Več klopi skupaj je bilo za eno skupino. Zdaj vem tudi to:
da nismo motili druge skupine, smo mi računali, ko so oni
brali; »drozga« pa smo gledali vsi.

Ko me je nekoč v Ajdovščini vprašal neki pagla¬
vec, kam hodim v šolo, sem povedal, da v drugi oddelek
v drugo skupino.

Dober hip je bil tiho, potem pa rekel, da on v drugi
razred b. Zdaj sem pa jaz umolknil. Takšnih šol nismo
imeli.

»Čudne so šole na svetu in vsaka je učena!« sem
stisnil čez čas.

»Naša je visoka!« je rekel.

»O, naša višja!« sem ga zavrnil ter pokazal, kje vi¬
soko v hribih sem doma.

23

»O, ti si pa žegukar!« je namrdnil nos. »Saj se vidi
na tvojih čevljih!«

»Ti si pa bos!« sem jezno dejal, ker najhujše je bilo,
če si gorskemu dečku rekel žegukar. Kaj to pomeni, še
danes ne vem.

»Na!« mi je pokazal jezik.

»Jaz imam daljšega!«

Da ni prišel oče, bi bil pokazal »čevlje«, tako bi ga
cebnil.

Torej ogledovali smo takrat tistega drozga, ko je
nekje popraskalo.

»Okno je bilo!« je rekla Angelica.

»Za tablo je!« je šel gledat Drejc. Učitelj je bil hud,
da si je upal sam iz klopi.

»Če pa praska!«

»Potem ne srbi tebe!«

Spet je nekaj škrabalo.

»Mir!« je dejal učitelj.

Za hip simo bili tako tiho, da bi slišali tudi svetlo liso,
če bi se premaknila.

»Pred vrati je!« smo zavpili. Saj smo lahko, ker ni
bilo hiše blizu in nismo nikogar motili z vpitjem. Razločno
smo slišali, da nekaj pretrgano, zasopljeno cvili.

Učitelj je odprl vrata. Nismo se še dobro zavedeli,
ko mi je Belin že lizal obraz in roke, deklice pa so začele
kričati in se gnesti k steni, ker je pes prevrgel z repom
mojo pušico, da je zropotala na tla. Belin se je vrtel na
klopi, mahal z repom, kazal jezik, o čemer smo vsi vedeli,
da se v šoli ne sme. Dvignil sem bose noge, ker mi je

24

pušica padla na prste in sem imel v njej pet velikih rjavih
žebljev.

»Vrzi ven to mrcino!« je zavpil učitelj.

Za ta očitek sem ga grdo pogledal. Belin ni in ne bo
mrcina!

Šel sem z njim, šel do doma — pol ure daleč. Belin
je skakal ob meni, prijazno tekel naprej, počakal, cvilil
in mi oblizal nos, ko sem ga hotel pogladiti.

Šel sem ter se nisem vrnil. Koreninski je prinesel
moje knjige.

»Mrcine« dolgo nisem pozabil.

Ded je bil hud.

Slišali smo, da je Belin lajal. Mlad in igrav, pa je
lajal, kakor bi odganjal tatove.

Mrak je že bil zunaj in oblačno je bilo, samo medle
sence si še razločil.

»Zmerom na istem mestu laja,« se je zganil ded.
»Treba bo pogledati.« Sezul se je bil že ter nataknil co¬
pate. Ves nemiren je stopil do praga. »Belin laja, kakor bi
jokal!« Za hip je stegnil glavo v temo. »Joka! In kakor bi
kdo hropel! Kakor bi kdo hropel!« Posluhnil je. »Hrope!
Dobro se sliši. In kje je Bela, da se ne oglasi! Spet kje
goni. Da bi jo mogel odvaditi! In moj nahrbtnik je tu!«
je pogledal k puškam, kjer je zmerom visel tudi njegov
nahrbtnik.

»Seveda!« je rekla stara mama.

25

Šel je čisto na boštanj — opornemu zidu za dvoriščem
smo rekli tako.

»Pod češnjo je nekaj na tleh. Luč dajte, luč!«

Prižigal je kuhinjske žveplenke, ker ni našel svojih.
Medtem je mamina mama izvlekla z nape laterno, ki je
gorela takrat, ko je imela prašiča mlade.

Ded se je zmerom bolj vnemal. Še se ga spominjam,
kako je skočil pod boštanj in nas ni prijel, ko smo lezli
za njim. Videli smo, kako miglja luč ob njem, mene je
prijel drog za hlače, ko sem se počasi spuščal pri hruški
čez boštanj. Ded ni slišal mojih klicev; mame sem se pa
bal. Ko sem se osvobodil, sem imel luknjo na hlačah;
potegnil sem namreč in tako — zdrknil v koprive.

Tisti večer se nisem zmenil za luknjo v hlačah niti za
koprive, dasi so se mi podrgnile po bosih nogah in me
je srbelo.

Pod češnjo se je oglasil ded: »Vstani!«

Šel je okoli tiste črne stvari od leve na desno in od
desine na levo.

Belin je skakal za njim ter bevskal, toda to bevskanje
ni bilo navadno. Nič veselja, nič porednosti, nič igračkanja.
Sama žalost.

Dobro smo to razločili: sama žalost in obup. Za hip
je vrgel veliko senco na deda, potem se je videla samo
njegova glava osvetljena v luči, potem je pritisnil smrček
na tisto črno stvar, odletel, se spel po dedu ter zabevskal.

»Ali ne moreš?« je vprašal in se sklonil. »Kaj ti je,
da ne moreš?«

26

Mi smo se že zgrnili okoli deda: Guste, Lojze z mamo
in njena mama, moj oče in jaz. Jaz sem res prišel zadnji,
drugi so šli okoli Štirne in zida. Guste se je držal mami za
krilo in čudno gledal vse te medlo svetle obraze v temi.
Ker je luč slepila, je bila tema mnogo večja.

Na tleh je ležala Bela, stara psica, ki je bila samo
ena in edina, ki je bila prignala zajca tudi v naročje,
ki je bila groza vsem lisicam, da so bile putke varne kakor
v paradižu. Lisic ni pustila, če jih je zasledila, in njen
ojačeni debeli glas je razločno povedal, kaj goni. Bela je
tri dni sedela pri nahrbtniku, odkar ga je ded pustil, in
je pač tako naneslo, da ni še prišel ponj. Bela je ogrizla
Hektorja, ker ni pustil deda po poti naprej, četudi je bil
Hektor dvakrat večji od nje. Zdaj je ležala pod češnjo na
pol mrtva ter gledala s svojimi rjavimi očmi. Kdor je
videl takšen pogled, ga ne pozabi! Sredi največjega dela
mu zaplava pred očmi rosni, lesketajoči se pogled.

Ded jo je prevalil, z očetom sta jo pregledala.

»Ranjena ni!« je dejal oče. »Vse je zdravo in krvi
nikjer!«

Belin je spet povohal in odletel, ko sta jo prevalila.

»Zastrupljena je! Daj mleka!« je hripavo rekel ded.
»Pojdi s poti!« je zavpil nad menoj, četudi sem bil daleč
ter sem samo glavo sklonil iz teme.

Mamina mama je stekla po latvico mleka.

»Ne tega!« je zavpil nanjo, ko ga je prinesla. »Ta je
kisel! Kar ste nocoj namolzli, prinesi!«

Ker se je nekaj obotavljala, je sam planil čez zid,
kakor bi imel dvajset let. Naglo se je vrnil z latvico. Na

27

sivih brkih mu je še viselo mleko; videlo se je, da ga je
pokusil.

Očeta sta dvignila Beli glavo, mamina mama je zlila
psici v gobec. Hlastno je požrla, toda čez hip je vse udarilo
nazaj, vrgla je po travi in preložila glavo.

Belin je začel zavijati, javkati ter skakati okoli ma¬
tere, kakor da je brez uma. Niti ozrl se ni na latvico, ki
se je še belila v temi. Z zobmi je pograbil cunjo v travi
in ded ga je razumel. Ko mu jo je vzel in položil Beli pod
glavo, je sedel k njej. Psica je s čudno hvaležnostjo za¬
zibala rep.

Vsi smo vedeli: z Belo je pri koncu.

»Nekdo ji je dal strupa!« je zamolklo dejal ded. »Sama
se ni dotaknila! Lisicam bi lahko nastavljal pred pragom!«

Morali smo jo položiti na odejo, ki jo je prinesla
mama; strgano leskovko — rjuho iz vrečevine, ki jo je
položila zraven, je ded pustil pod češnjo. Pozabili smo tudi
latvico. Ko so psico rahlo nesli v kuhinjo, je Belin dvigal
nos, kakor bi vohal veter.

Belo so položili pod štedilnik, jo rahlo pokrili in pod¬
prli s staro blazino. Belin je pritisnil smrček k njeni glavi,
nato zacvilil in naglo zginil skozi vrata. Zunaj se je slišal
njegov zategli, razklani glas, kakor da nekdo tarna in joka.

Za hip, dva je psica dvignila glavo, se ozrla v deda,
zagrčala in zahropla, kakor da se je nekaj utrgalo v njej,
ter omahnila.

V dedovih očeh sem videl solze samo takrat, ko mu
je sin umrl. Jaz sem bil takrat star pet let, njegov France

28

bi jeseni hodil v šolo. Nocoj ga nisem razumel. Ded je
molče pograbil mrtvo psico, oče pa je za njim nesel mo¬
tiko. Ko se je ded vrnil, se nam je zdel nahoden, ker je
smrkal in je imel robec. Zavil je v hišo; slišali smo, kako je
zahreščala njegova postelja.

Belin je zunaj zavijal. Na naš klic je pritekel iz teme,
se spel k nam in zopet izginil. Našli smo ga na groblji;
sedel je na sveži zemlji in tulil. Ni hotel z nami.

Drugo jutro smo ga našli na groblji, ko smo vstali,
da odženemo krave k pastirju.

Ni mi dalo miru; vzel sem motiko ter odkopal. Naj¬
prej je bila vreča. Odprl sem jo in zagledal v njej mrtvo
psico. Belin je pomagal kopati; ko jo je zagledal, jo je
hotel izvleči. Prišla je mama. Morali smo jo zagrebsti in
ded je naložil nanjo kamenja.

»Če je ni Siegl!« je dejal ded. »Samo kaj ji je dal?
Če bi sama požrla strihnin, bi ne mogla tako daleč!«

Belin pa je pod kamenjem izbrskal luknjo, da sta
očeta majala z glavo.

Zapodili so nas v kuhinjo; neradi smo šli in Lojze je
brcal okoli sebe, ko ga je mama dvignila.

Belin je moral z nami, četudi je cvilil. Zaprli so ga
in mu vrgli polente, ki je pa ni povohal.

Čez dva dni so našli psico odkopano. Muhe so lezle
po njej in Belin je sedel pri kraju. Veter je vlekel od
njega, da ni vohal svoje matere; na njegovem smrčku se je
poznala zemlja.

Izkopani rovi so imeli še sledove njegove dlake.

29

Če iisica preskoči skopec...

Belin se je ujel v past. Veliki skopec za lisice, ki je
bil z verigo trdo privezan k smreki, ga je zagrabil. Pes
je gnal lisico, debelo lajal in zavijal po grmovju. Zdaj
je opletel njen košati rep okoli grma, potem spet čez jaso,
čez pot, po bregu navzgor, v zatišje, da je zašumelo listje,
kakor bi pihnil vihar. Belin pa za njo.

Na vrhu rebri, kjer je držala vrzel mimo skal, je
skočila. Belin je videl njen skok, zdelo se mu je tudi, da
šepa in da je trudna. Zalajal je in se spustil v vrzel.

Nekaj je udarilo; potem ga je s tako silo potegnilo
nazaj in streslo, da je omahnil. Začutil je bolečino v nogi.
Zdelo se mu je, da se je lisica obrnila in da se smeje.

Zdaj je bil ujet. Ljuto je povlekel nogo, ki ga je
bolela. Nič! Začel je gristi železje, ki ga je tiščalo pod
kolenom, kakor bi ga držale klešče. Saj so bile klešče in
še hujše, ker ostre železne zobe na obeh čeljustih je držalo
močno pero. Niti za dih ni popustilo. Toda železo mu je
škrtalo po zobeh, da ga je bolelo. Začel je renčati, mrdal
s kožo na nosu, kazal zobe in bevskal. Vsakdo bi, kajti na
vrhu je bila lisica, skoraj bi jo bil ujel; pa se je strnilo in
ga potegnilo nazaj. Niti povohal ni mesa, ki je bilo na je¬
zičku in je že nekoliko smrdelo. Mrtve šoje, ki jo je Belin
celo videl, ko je padla ubita s češnje, skočil ponjo v žito
ter jo prinesel dedu, ni niti pogledal.

Ker ni mogel železa, je zagrabil za nogo, pa odmaknil,
zabolelo ga je in ni vedel, ali od lastnih zob ali od zob
pri skopcu. Bolelo ga je!

30

Nič mu ni prišlo na misel! Vse zvijače je premislil:
kako je ušel pri majhnih vratih k svinjam in se zagnal
skozi lino, ker mu je mama zaprla velika vrata v kuhinji;
kako je nesel krta in ker je vedel, da ne sme, ga vrgel
v travo in pobral kamen, ko je srečal očeta; kako je po¬
lizal ponev, potem zapodil mačka in so ga pohvalili, da
je priden, ker ga ne pusti lizati. O, zvijač je imel celo
vrsto. Celo tisto, kako je cvilil, hodil okoli, kakor da nekam
mora; ko so mu odprli, je ušel k zakopani kosti.

Železo je prijelo in držalo s svojimi kavlji, streslo mu
zobe, če je ugriznil, bilo tiho in se ni oglasilo, če je lajal.
Tista šoja je smrdela po gnilobi in vetru.

Meni se zdi, da bi bil vsakdo jezen. Tudi Belin je
postajal hud. Naščetinil se je na tilniku in plečih, da nisi
videl dolge svilnate dlake. Na nosu se mu je mrdala in
nagrbančila koža, smrkal je, otresal z glavo ter nekaj go¬
drnjal, renčal in vihal ušesa.

Držalo ga je na mestu, da ni mogel nikamor, in bolelo
ga je vedno bolj.

Začel je cviliti.

Njegov glas se je slišal, kakor bi kdo preganjal sinice.
Ali ni žolna sedla tik na staro bukev, a se ni zmenila zanj?

Vedel je, da se ne more zanesti na živali, ki imajo
perje, one z dlakami in kosmate pa niso prišle.

Pogledalo je sonce čez jaso k njemu in videlo, da
spet vleče za nogo, potem pa zašlo. Iz daljave je pes slišal
pastirja. Sive krave so mukale na Zgonjah. čezenj je zle¬
tela kosovka, medtem je pa kos stal vrh smreke in žvižgal.

11

Belin je razločil, da nekje kuka kukavica, da v bregu gruli
divji golob; vse je razločil. Potem je pripihal veterček.

Zaletel se je vanj ter ga vprašal, kaj čaka.

»Nič!«

»Potem pa pojdi domov. Iskali so te že in klicali.
Večerjo že imaš.«

»Četudi!«

Belin je cvilil m bevskal. Začelo se je mračiti. Pri-
pihala je druga sapa, tista, ki je prej tresla roso na bodiki.

»Ali ne greš domov? Luč so že prižgali. Otroci jokajo.
Zdaj čakajo na pragu, vpijejo in te kličejo, da se sliši
daleč v temo!«

»Čakam, da pridejo!«

»Pa čakaj!«

Oče se je zamudil v Blaškovem hribu. Slišal je, da
nekdo seka v lazu, in se je splazil k njemu. Z Orlivca je
peljal Madidelj drva, pa mu je izpodletela zavora, zato je
delal drugo.

Oče ga je pozdravil, kakor da gre mimo. Šel je v gozd,
zavil okoli hriba in hitel mimo grmovja, češ da me bo Ma¬
didelj videl in vsem pripovedoval, kako sem šel.

Pa je Madidelj vedel svoje, čez dobro uro peljal do¬
mov in je bilo več kakor za zavoro.

Oče še ni stopil čez prag, ko smo ga že obkolili, kje
da je Belin.

»Ali ni doma?«

Da ga ni. Da je šel z njim, pa ga ni nazaj.

»Že pohaja!«

32

Z Gusteljnom sva bila huda, da se nikoli ne potepa.
Da se mu je prigodila nesreča.

»Ves večer že pravijo, da se mu je prigodila nesreča!«
je rekel ded. »In če sem rekel, da je s teboj, so rekli, da
je nesreča. — Naj večerja v miru!« je zarohnel nad nami,
ko smo silili v očeta. Naj rohni, smo si mislili; v omari ima
celo sladkorčke in jih razdaja, kadar je dobre volje, zato
ne bo zares hud. »Kakšna nesreča? Siegl bi ga, Siegl pa ne
hodi tod,« je spet rekel oče. O, ded je izvedel, da mu je
Siegl zastrupil psico, in Hanušu povedal, da Sieglu ni treba
pred njegove oči. Spet se je spomnil psice in se mu je glas
razžalostil. Vsi smo mislili, da si je obrisal nos. »Jozlju je
crknila svinja, a Belin jo je odkopal. O, ta Belin, svinjo
je odkopal. Da, kopati zna!«

Nam se je to zdelo za malo. Belin ne je mrhovine; nos
je zavihal, če jo je našel. Tri dni je ležal obstreljen srnjak,
samo tri dni. Belin je tako planil iz grmovja od njega, ka¬
kor bi se spekel.

»Svinje pa ne!« sva zapela, kakor bi jo morala midva
odkopati. »Saj ni cigan!«

Oče ni večerjal. Da se spomni, kako je nekaj cvililo
za Zavinki, pa da je še mislil, kako močno cvili pes doma,
da se sliši tako daleč. Če je bil Belin, se bo slišalo tudi
zdaj, pol ure ni nobena daljava.

Smel sem z njim. Nikoli ne bom pozabil te poti. Šla
sva čez Strugo, prišla na stezo, ki je bila pokrita s svežim
mahom, da si po njej hodil tiho in neslišno kakor po pre¬
progi. V tej tišini si slišal, kako šumi listje v grmu, kako

33

pošibevajo vejice na smrekah. Netopir se je sukal na jasi
in nekje daleč je začela uharica.

Hotel sem nekaj reči, ko me je oče potegnil za roko.

»Tiho!«

Postal je! Toliko da sva razločila rahel lajež.

»Belin v skopcu!« je dejal in tako podvojil korake,
da sem se obesil nanj.

»Tu počivaj!«

Začel sem smrkati, da je prišel nazaj pome. »Samo za
nadlego si!« je bil hud.

Ni čakal mojih stopinj, oprtal me je in potem zavil
skozi temo, da mi je vse migljalo. Oče ni gledal, kako me
je opraskala veja, kako bi se kmalu opotekel, ko je zadel
ob korenino. Sam sem se moral držati, ko je odšel po glad¬
kih skripah — tako pravimo živim skalam.

Belin je žalostno zatulil, ko ga je začutil.

Zdrsnil sem na tla. Videl sem, kako je oče planil k
skopcu, toda pes je hlastnil po njegovi roki, ko je hotel
razpeti železne čeljusti.

»Ali misliš, da te držim jaz, beštja!« je zavpil oče.
»Daj mu moj klobuk čez glavo, ko bom razpenjal. Misli,
da ga tiščim jaz!«

Moral sem mu vzeti zeleni klobuk z glave.

»Tako!« je dejal.

Belin je šepal.

»Saj ne more hoditi, tako ga boli!«

Vzel ga je v naročje in nesel, jaz sem se držal za nje¬
gov jopič in capljal v temi zraven njega.

»Skopec sem nastavil le za lisico!« je pripovedoval.

3

Naš pes

34

Belin si je lizal rano. Železje je bilo trdo in mu je
ogulilo kožo.

Capljal sem; v temi sem si obrcal palec na nogi, pa
nisem zinil niti besedice.

»Ves je krvav!« je rekla mama.

»Ujel se je v skopec!« ga je položil na tla.

»V skopec!« je kazala na moj palec.

»Cebnil, cebnil sem!« sem rekel. »Boli pa ne!«

Zdaj se je oče obrnil.

»Zakaj je silil za menoj?«

»Ali si je zlomil nogo?« je vprašal ded.

»Ne!« sem odgovoril in pomolil palec, da bi ga ogledal.

»Kdo te kaj vpraša?« se je obregnil. »Saj vidim tvoj
palec sam!«

Zakaj je Belin ubežal.

Ni bilo potrebe iti po drva, pa kaj se vse napravi brez
potrebe! Mamin oče je imel na leto deset metrov polen,
oče pa, kolikor jih je rabil. Mamina mama je v griču po¬
birala golovice in panje, mama je razklala vse zaboje,
tudi tistega, ki je bil odločen za zajce — bili smo z no¬
gami, tako smo bili hudi!

Iz vsega tega bi vsak lahko videl, da ni bilo potrebe
iti po drva. Tudi Koreninska Janez in Andrej sta se brez
potrebe potepla, ker je bil za njih hišo visok kup vrhov
in debelih vej. Potepla sta se pa le in jaz z njimi. Vrh
Lazka nas je čakal Kalarjev. Da je ušel! V kaščo so ga bili
zaprli, ker je nekaj hotel. Zdaj smo vedeli: če pri Kalarju
koga zapro v kaščo, je moral biti zelo siten in nagajiv, ker

35

je njih babica gluha. Da sliši, mora nekdo cepetati z no¬
gami. Ona se obrne, kadar se, se zagleda in pravi: »Slišim!«
Potem mora v kaščo, pa ne babica, temveč sitnež.

Kalarjev Jože je ušel tako, da je privzdignil streho
ter se po njej spustil na tla. Ni visoka bajta, streha še dva
metra ni nad tnalom. Zdaj naj ga iščejo!

Tudi njemu ni bilo potrebe uiti. Pri Kalarju tudi niso
mogli pokuriti nasekanih panjev. Ker ni bilo potrebno in so
imeli še povsod dosti drv, da so lahko skuhali večerjo, se
nam ni mudilo.

Koreninska sta Pozora vrgla na gmajni v kal; pes je
plaval, držal nos nad vodo, četudi blatno, rjavo in toplo.
Samo stresel se je. Potem smo pahnili vanjo Belina. Niti
zacvilil ni; plaval je, njegov košati rep se je vlekel po vodi.
Tudi on si je otresel dolgo dlako. Ali je to kaj? Nič!

Pes se je kopal, mi se pa nismo, ker ni bilo vode.
Potem sta oba planila v kal; čofotala sta po vodi, kakor
bi vanjo vrgel dve vesli.

Šli smo po mrletine. Mrletine so suhe bukve, debele
in drobne; mi smo šli po drobne. Šli smo ter govorili o
Turkih, ki glave režejo, o pasjeglavcih, ki vohajo krščeno
kri, prepodili gaščerico ter razmišljali, ali res liže na sodni
dan kačjo kri, kdor v drugega pljune.

»Res!« je rekel Kalarjev. »Ubil sem kačo in jo obesil
na grm. Drugi dan nisem videl krvi. Je ni bilo!«

»In če potrka, je spomin!« se je oglasil Andrej. »Tri¬
krat je potrkalo, ko je Blaškovega vzela voda!«

Prav nič ni bilo zveze med tem pogovorom.

y

36

»še hujše je, če kaj poči,« je rekel, »ali če začne
veter. Takrat se kdo obesi!«

V Staniškem vrhu smo zaceli iskati mrletine: skoraj
dve uri od doma, zato da so bile bolj imenitne. Trhlene
stare bukve smo podsekali, da so zgrmele v jamo, Jožeta
je še kos, ki se je odtrgal v vrhu, oplazil po roki; samo
malo bliže naj bi bil padel, pa bi ga zadelo na glavo.

Janez je bil najstarejši in je rekel, da ne smemo več,
ker je tudi njega zadel štremelj.

Belin je spodil kosa, lajal nad veverico in skočil za
njo v grmovje, ko je vlekla svoj košati rep po listju. Pozor
je poizkušal potegniti za verigo, ker ga je Andrej držal.
Dobil je po nosu, da se mu je glava povesila, potem pa
obležal na mestu ter mežikal v sonce.

Samo ko je začel Belin brskati in metati prst s pred¬
njima tacama in je pritisnil smrček v rov, nekajkrat kihnil
in začel skomljati in cviliti, se je Pozor hotel iztrgati. An¬
drej ga je brcnil, ko se je vlekel na verigi. Vse ni nič
pomagalo. Moral je k Belinu. Ko sem pa še rekel, naj
iščeta, sta legla in začela kopati, kakor da sta brez pameti.
Kmalu so se razbežali po listju štirje polhi. Belin in Pozor
sta planila za njimi. Belin je zadavil enega, Pozor ujel
drugega, Janez je enega presekal s sekiro, eden pa je ušel
na mrletino, ki jo je podsekaval Jože.

»Ta bo moj!« je vpil. »Ta bo moj!« in sekal, da so
iveri letele in šumele v listju. »Ta bo moj!«

Ko je sušica padla, da se ji je odlomil vrh, je polh
skočil. Belin ga ni mogel ujeti, ker je šinil po deblu na¬
vzgor in prestrašeno zrl z veje, potem pa ušel v vrh.

3 ?

»Ta bo moj!« je dejal Jože ter planil za njim. Ni pri¬
plezal do prvih vej, ko se je polh spustil na drugo drevo.
Ušel je.

Tako smo imeli tri polhe in Janez je rekel, da da
polovico od onega, ki ga je presekal, Jožetu. Jože je nekaj
mrmral, ko so mu ponudili polovico; Janez si je bil svojo
že očistil.

»Tvoj je ušel!« so razsodili.

Vsak je že imel svojo mrletino.

»Še Pozoru!« je rekel Andrej.

Našli smo jo še njemu; Janez je pogledal, ali je moja
dobro ošukana, to se pravi, ali je imela rob spredaj pri¬
sekan, in potem smo potegnili.

Belin je za hip gledal, cvilil, pomahal z repom, po¬
vohal Pozora, ko se je napenjal z mrletino preko grička
in ga je Andrej švrknil. Belin je spet zacvilil, kakor da mu
nekaj ne gre v glavo, potem pa stisnil svoj košati rep in
naglo izginil v grmovju. Zdaj sem razumel; tudi meni je
postalo tesno, ko se je Pozor napenjal s svojo ranto.

»Saj Pozor ne more!«

»Pa še kako!«

Ko sem privlekel domov, so me kregali zapovrstjo,
da ni bilo potreba, kod sem se potepal, kdaj je Belin že
prišel in če bom spekel samo to miš, ko so ugledali polhov
rep, ki je molel gol izza srajce. Ves večer sem bil zmeden.
Niti zapazil nisem, kdaj in kdo je potegnil kožo z njega.
Pa to se mi ni zdelo tako hudo, kakor da Belin ni pritekel
naproti. Belin ni pritekel naproti! Zvil se je pod štedilnik,
ko me je uzrl. Zvil se je in cvilil.

38

Ko je mesec vzhajal, me je našel pri Štirni s pobe-
šeno glavo.

Belin ni prišel naproti in me ni pogledal.

Kaj je Belin vedel.

Bajtarske ovce so se zgubile. Odločile so se od trume
in šle svojo pot. Bajtarskega koštruna Bata je bil namreč
Koreninski koštrun Pah premagal, zato je moral biti Bat
v tropu miren. Kaj bi ga ne bil premagal, ker je bil Bat
še mlad, Koreninski pa je imel zavite rogove in je vlekel
volno po tleh! Bat pa se je s svojimi ovcami odločil od
tropa in šel po svoje. Pastir je to opazil šele popoldan,
ker je prej spal in jih ni privezal. Privezal je namreč
samo Paha in Bat je laže gospodaril.

Zvečer se je začelo iskanje. Potem je bila tema.

»Nekje ležijo, da se ne sliši zvonec!« je rekel stari
pastir Firar, ki je najbolj poznal vse živalske lastnosti.
Saj so ga prosili, naj še pase, pa je zmajal z glavo. Nocoj
so mu očitali, zakaj ni sprejel.

»Vam se ne bi izgubile!«

Zjutraj so spet šli. Oče je šel v gozd in vzel s seboj
Belina.

»Naj se nauči! Ali bo zmerom pri ognju. Pokrivače
ne more dati na pisker, tudi če bi hotel! Kuha pa ogenj!«

Koliko je imel Belin opraviti po poti! Povohal je v zid,
zalotil kokoši pri Sedeju, prinesel umazano cunjo z Laho¬
vega gnoja, tekel za Koreninskim mačkom, praskal se pod

39

-vratom in zvenčal z grebenieo, zabevskal, ko je Koreninska
Pepa izlila čez prag umazano vodo, našel v grmu nekaj
tako znamenitega, da je obstal in pomahal z repom.

Potem se je zgubil. Zavil je po ozki stezici okoli hriba,
tekel čez drago, ki je kakor velnica, na greben. Ko pa je
hotel v jamo, se mu je postavil na pot Bajtarski koštrun.
Grozeče je praskal z nogo ter napel vrat.

Belin je zabevskal nad njim. Koštrunu se je zdelo za-
malo, ko so vse ovce dvignile glave. Belin je videl, da ga
ovce gledajo pomilovalno, skoraj usmiljeno. Bajtarski ko¬
štrun je bil vendar trikrat večji od njega in glavo je imel
trdo kakor kamen. Samo če se je zaletel, je prevrgel Blaš-
kovega Drejca, kakor bi se zaletel v snop; fant je obležal,
dokler ni prišel pastir. Drejc je imel zlomljena rebra. Zdaj
se je koštrunu postavil na pot droben psiček in lajal vanj.
Branklja, ki je bila najbolj pametna in razsodna med vsemi
ovcami, je zmajala z glavo. Njen zvonček se je oglasil,
kakor bi prosil na pomaganje. Toda Belin je bil trmast;
lajal je na stezici in trdovratno stal. Oven se je zagnal
najprej nazaj, potem pa naprej. Vse je kazalo, da ga psiček
zelo jezi, ker ga zmerja pred ovcami. Če bi bila sama, bi
že kako, ker bi se mu morda smilil. Toda pred ovcami!

Zato se je zagnal nazaj. Ko se je potem zagnal proti
psu, je začel teči tudi Belin. In sta tekla do grebena. Tu
se je koštrun ves upehan ustavil in vroče mu je bilo. Ovce
so morale za njim in so zvesto obstale, ko so ga videle.
Ko si je oddihoval oven, je počakal tudi Belin. Kaj počakal?
Spet je začel lajati vanj. Približal se mu je, oven ga je
hotel trkniti, pes se je umaknil in ga pograbil za nogo.

40

Ko se je Bat obrnil, je bil Belin že spet spredaj na poti
in izzival. Da, izzival, izzival, kakor bi bil Hektor, ki se ga
pa Bat tudi ni ustrašil, marveč ga zadel v kolk, da je
zarenčal in pobegnil. Belin pa, miška majhna, ščene kosma¬
to! Kdo bi se ne jezil... Toda ,miška in ščene‘ sta Belina
ujezila in je Batu bevskaje rekel ,teleban, koštrun koštru-
nasti, neumni mrkač, prga nemarna 1 . Vse mu je izlajal,
kar mu je prišlo na um. še več bi mu rekel, pa je moral
paziti, prvič, da kdo ne pride po poti, in drugič, kaj dela
Bat, ki se je zopet zaletel nazaj, da se požene v Belina in
ga zdrobi. Da, zdrobi! Ali mu ni dejal Belin šprda!

Bat se je zagnal vanj, Belin pa pomahal z repom in
zbežal. Spet sta tekla; Belin tako, kakor bi mu šlo za šalo,
četudi je bil jezen — miš in ščene sta ga hudo zagrabila,
Bat pa za njim z vso silo in še veje so udarjale vanj, ko je
drvel mimo grma. Tudi njega je gnalo: ,teleban, mrkač, 4
pa pred ovcami, kjer je bil samo koštrunček. Drvel je,
ujel ga pa ni. Prga in šprda špurljeva! Pa ne bi drvel!

Spet sta počakala, spet je lajal Belin, spet so pri¬
bežale ovce. Ščene in miška, povaljanec in lizanček, tele¬
ban in mrkač, smrduh in poper je letelo sem in tja kakor
iskre. Poper je bila za Belina najgrša beseda, ker je Guste
nekoč odprl škatlo za poper in mu jo dal povohati. Belin
je tedaj kihal in cvilil, da smo se vsi bali zanj. Sam ne vem,
zakaj sem mu vtaknil nos v škaf; ko je izkihal vodo, ni
več kihal. Zapomnil si pa je tisti poper in če si ga hotel
pregnati, si rekel poper, on pa rep pod noge in smuk
v žito. Zdaj je rekel Batu: »Poper!«

41

Bat je ostrmel; te besede mu še nihče ni vrgel v gobec
in zdaj so jo slišale celo ovce, ki jih je on speljal in so šle
krotke in ponižne za njim.

Zmerom bolj sta bila jezna, zmerom bolj se je za¬
letaval Bat. Ko sta postala, se mu je zakadil Belin pod
noge, da so videle ovce. Samo da je bila sramota večja!

Bajtarica je strmela po klancu. Bezeg je rasel čez
zid in klanec zagoščal.

»Kako jih mora tiščati mleko!« je rekla. »Uboge ovce!
Kaj jim je bilo! če jih le ni kdo ukradel? Zakaj vendar ne
pase več Firar!«

Na klancu ni bilo nič videti, kajti tisti hip sta se Bat
in Belin podila po bregu. Nizdol je Bat še manj mogel.
Ovce so dirjale za njim. Mleko jih je tiščalo. Razločile so
že slamnato sleme pod Mejico in vedele, kje so doma.
Branklja jim je šla na čelu in zvončkljala.

Bat se ni mogel niti enkrat zaleteti v Belina, ki ga je
hudo zmerjal.

Zavili so okoli vogla. Belin je udaril pod ognjišče, ko
so ovce zgrmele v prekat.

Bajtarica se je bila pravkar vrnila spet iz hiše; na
obrazu se ji je brala skrb. Slišala je v prekatu hrup in
pogledala, kaj ropota. Uzrla je na pragu Bata.

»Kdo vas je prignal?«

Ker je Bat gledal pod ognjišče, je še Bajtarica pogle¬
dala. Spodaj je bil Belin. Skoraj bi bil že začel cviliti, a je
prišla hči in Bata nagnala, češ da »vse ponesnaži«.

Ovce so ugnali in zaprli bavtare. Zdaj se je Belin spet
zaganjal in lajal. Bajtarica je bila nanj huda še radi Čopke

42

in ga je zapodila. Belin je žalosten sedel na trame. V Bajti
so čakali in čakali: nikogar ni bilo okoli vogla, ki bi bil
prignal ovce.

»Same so prišle! Same!« je rekla Pepca. »Saj vedo,
kje so doma in mleko jih je tiščalo!«

Toda tisti hip je prišel berač Svetlič, ves zamazan;
okoli sebe je imel šest torb. Za zabelo, moko, pšenico, kruh,
krompir in jajca.

»O, to je tisti pes!« je zagledal Belina. »Pa kako se je
postavljal! Videl sem ga na bregu. Samo da mu ni koštrun
kaj storil!«

»Belin, ali si jih res ti, ali si jih res ti prignal?« se je
začudila Bajtariea.

»Psa sem videl in ovce!« je trdil Svetlič.

»Samega?«

»Kako pa!«

»Našel jih je in prignal!« je vzkliknila Bajtariea.
»Čakaj!« Vrgla mu je kos sira. Pes se ni zmenil. Iz tujih
rok ni vzel hrane. Ded ga je učil, odkar je Bela poginila.

»Pa kako je trmast!« so rekli. »Še sira noče!«

Kdo je spravljal bor.

To so bili tisti časi, ko so se psi potepali. Hektor je
tulil preko Brega, kakor bi piskal vlak, in so rekli, da vozi
vlak preko Bevkovega Griča. Ponoči ni bilo varno na klancu,
ker so se tam tepli, valjali in rohneli psi. četudi ni bilo
več Bele, so hodili okoli naše hiše. Dokler je Bela še bila,

43

so nekoč vdrli skozi prašičji hlev v kuhinjo in prevrgli
mizo, za katero je bila privezana.

Belina pa ni bilo doma. Zvečer je naglo polokal, potem
pa zginil. Ni pomagalo ne klicanje ne grožnja. Saj jih tudi
poslušal ni.

»Boste videli, da ga bodo ubili,« je rekel ded. »Zakaj
ga ne privežete?«

Drugi večer smo ga privezali. Zjutraj je ležala ovrat¬
nica na tleh, Belina ni bilo nikjer. Snel si jo je čez glavo
in zbežal skozi lino v staji. Samo iz navade je 'bil zjutraj
doma. Pretegoval se je na slami in hlinil, kakor bi spal.

»Tehinec!« mu je rekla mamina mama. »Tehinec, saj
te poznam!«

Odkar ji je Bajtarica povedala, da je prignal izgub¬
ljene ovce, ni bila več tako huda in zadnjič ga je celo
pohvalila.

Meni se zdi, da sem čital pri Pavlihi, kako je navezal
na niti krušne skorje, lepo na drugem koncu vse skupaj
zavozljal ter vrgel vse kokošim. Da so vlekle in drvile na
vse strani ter da je bil Pavliha hud. »Ne vem, zakaj sem
bil jaz tepen, če kokoši drvijo!«

Kar sem čital, sem posnemal, to se vidi, da mi je bilo
hudo dolgčas, kadar sta brata spala.

Meni je prišla v roke samo ena nit — za dve je bila
prekratka. Če bi bil namreč več vzel, bi me zelo kregali.
Vzel pa sem hitro, da me niso kregali. Na oba konca sem
privezal krušne skorje. Zagrabila je Grahka in vlekla za
seboj, drugi kos je hotela kavsniti Čopka. Grahka je skr¬
bela za svoj kljun in bežala. Košček, ki se je vlekel po tleh,

44

je skakal pred Čopko. Tako sta šli. čim bolj je hitela
Grahka, tem bolj je drvela za njo Čopka, če bi vedela
Grahka, kaj je na drugem koncu, bi lepo počakala. A ko ji
nihče ni povedal! V svojem tekanju sta pridrveli na dvo¬
rišče in tam ju je videla mamina mama. Zdaj se je tudi
ona zapodila za njima, pa sta bili hitrejši, odbežali sta čez
zelnik, a čezenj človek ni smel!

V tej stiski je odnekod prilajal Belin in se zapodil
za njima. Ko je Čopko povlekel za rep, Grahka zakokoda-
kala in zletela, je nit obstala.

»O, Belin, kako si priden!«

Dobil je še neobrano kost. Da je bila nit moja, niso
izvedeli. Pojedel sem oba koščka kruha sam in jajce, ki
mi ga je skuhala babica, ,ker sem bil priden 1 .

Tisto jutro pa ni bilo Belina od nikoder. Ded je zju¬
traj stopil vsaj dvajsetkrat na dvorišče. Porezaval je trsko,
da očisti pipo, in šel, četudi jih je bilo na štedilniku več,
ponje ven. Hotel je imeti tudi slamo in moral sem prinesti
metlo iz kuhinje pred hišo, da jo je izpulil. Sekira ni bila
ostra in je moral po ono, ki je ležala na tnalu. Potem mu
je bil všeč samo oni kamen, ki ga je našel tam, kjer se vidi
po Bregu. Češ, ker preveč ropota, če zbija v veži, je šel
pred hišo. Stara mati mu je morala kavo vsiliti. Da mu
ni všeč. Rekla mu je, da je boljša kakor po navadi. Zme¬
rom bolj mu je uhajal pogled čez Breg.

Belina nikjer! Moral sem po sladkorčke k Froncu in
z Gusteljnom sva jih polovico pojedla; ded naju je čakal
na klopi nad boštanjem. Sedel je in čakal; da čaka Belina,
ni povedal.

45

»Zastrupili so ga!« je nazadnje vzdihnil in vrgel puško
na rame. Čez dve uri je bil že nazaj in dejal, da je zasačil
tri, ki so nesli drva. »Bodo že videli!« Toda tudi on je
moral bolje videti, ker prej je po navadi rekel, da ni škode.

»Ali mu je bilo potreba?« je opoldne položil žlico.
»In zdaj so ljudje kakor ose. Komu je kaj napravil? Niko¬
mur, pa je tako! človek je z ljudmi dober, pa je tako!«

Bil je užaljen in žalosten.

V takih hipih se otroci nismo smeli ganiti, kaj šele,
da bi vpili in razgrajali! V takih hipih ni nobenega dvignil,
nobenemu vrtal s svojimi brki v lice, v takih hipih nismo
ropotali s »puškami«, ker bi vse izginilo v štedilniku.

Tudi stari materi so leteli piskri iz rok.

»Da bi vsaj prišel, da bi vsaj prišel!«

Ni povedala, kdo; bila je zelo redkobesedna in beraču
celo rekla, naj pride jutri.

Vrgla je raztrgani predpasnik od sebe in oblekla še
slabšega. Nam je pozabila dati svojega kruha, ker je bil
boljši, četudi je bil iz samih pšeničnih otrobov.

Proti večeru se je nekaj posvetilo na groblji v Bregu,
posvetilo se je, a naprej ni šlo. Kdo pa je mislil, da si ne
upa naprej? Ali ga je sram?

»Belin!«

Kakor bi dedu zrasle peruti. Nismo ga dohajali. Raz¬
grnil je lesko in za njo našel psa, ki si ni upal naprej.
Toliko da smo pritekli, ko je ded vrgel poleno po njivi.

»Še to so mu obesili za spomin!«

Krepelce smo pobrali; bilo je preklano. Ded je trdil,
da je bilo na repu.

46

»Koliko časa je čakal? Gotovo ga nihče ni videl. Ali
imate oči?«

Gnste je trdil, da ima oči, da ni dolgo, ko je tekel
v Bregu čez njivo.

»Na, tu!« je rekel ded ter zalučal precep, kakor bi
gorel.

Ko smo poleno ogledali, smo našli na njem še napis:

»Ta pes je bil danes še tu. Da ga ne boste kregali.
Ni mogel prej, ker smo ga uklenili in je vozil bor!«

Na polenu je bilo ime kraja in dan.

Kraj pa je bil za pešca pol dneva daleč in napisali so
tako grdo, da smo komaj prebrali.

Megla je temo vrgla.

Mislite, da smo lovili polhe po tleh? Polščine v tleh
so bile redke, lepše se nam je zdelo plezati po bukvah.
Zažgali smo drevesno gobo in smo ji rekli žvah. Pa to ni
tista, ki je kakor potica na deblu in jo obesijo v sobah
narobe, to so plahtice v razklanem, preperelem hlodu in
iz njih narede prav imenitne klobuke. Kdo je že imel tak¬
šen klobuk? Jaz sem ga! Naj kdo še kaj reče! Samo takrat
ga nisem imel, ko smo šli po polhe, ker se takrat ne spo¬
dobi. Po mrletine in polhe moraš v zamazani smolnati
klafeti, da si pravi. Gobo smo takrat imeli samo za polhe
in Janez je imel škatlo žveplenk, ki jo je zmaknil Jepču.
On je prižgal.

Goba je zakadila duplo, ker smo vse luknje zagatili
z listjem. Nič ne de, če se je omamil in padel Kalarjevemu

47

na tlno namesto polha netopir. Nič ne de, samo smejali
smo se mu. žvah je dišal, dišale so nam roke in Korenin¬
skega Andreja je ugriznil v prst polh, ki še ni bil omam¬
ljen. Janezu se je na strmi, goli bukvi odlomil štremelj,
da je zdrčal po deblu in se ujel šele, ko je imel že raz¬
trgane hlače. Da se ni obdrgnil, je rekel in šepal. Šepal pa
ni dolgo. »Veš, noga mi je zaspala, zdaj je že bolje!« In je
splezal na drugo drevo. Kdo bi gledal nogo!

Belinu in Pozoru se je zdelo tako dolgočasno, da sta
zehala. Polhov nismo dali psom, temveč smo mrtve spuščali
v vrečo. Saj je vsak dobro vedel, koliko jih ima. Jaz sem
imel že tri. Psa sta tekala po grmovju, sedala pod drevo
in bila kregana, če sta povohala vrečo, ki je visela na
grmu.

Potem sta za trenutek izginila. Ne bi zmolil očenaša,
ko se je zaslišalo v nasprotnem bregu glasno bevskanje.
Švigala sta in lajala med bukvami. Videli jih nismo, slišali
pa dobro.

»Srno gonita!« je rekel Andrej.

Čez hip je glas zatonil, zavila sta na drugi breg, nato
se je glas spet oglasil, pa spet zatonil, kakor bi ga spuščal
iz klafete.

»Niže gre! Dež bo!« je dejal Janez.

»Mi imamo še krompir na njivi!«

»Saj ga dež ne bo vzel!«

»Na megli se vidi, da bo dež,« je potrdil Andrej.
»Megla se niža! Megla pada!«

Nas so polhi tako zamotili, da nismo videli megle, ki
je padala, in nismo poslušali psov. Presekano in togotno sts

i8

bevskala za srno, ki je tekla vedno niže in niže. In nazad¬
nje je še to utihnilo.

Prenašali smo vrečo, ko smo izbezali omamljene polhe,
šli čez ta greben in čez onega, čez ozke dolinice v globoke
in široke jame, spet plezali na bukve, zabijali in gatili
vanje prižgani žvah, čakali, da je zašumelo na dnu, iz¬
bezali žival in jo vrgli v vrečo. Oba Koreninska sta jih
že imela tri in dvajset, Kalanjev devet in jaz sedem.

»Skuto sem zaslužil!« je rekel Koreninski Andrej.
»Skuto sem zaslužil. Le naj pripravijo ožemek! Ne bodo
zmerom trdili, da samo jem!«

V Korenini so namreč sirili kravje in ovčje mleko
in sir je bil dober, čudil sem se jezeru mleka, ki je bilo
v kotlu. Mleko je bilo oparjeno in ne zavreto. Prst so
vtaknili vanj, če je dovolj gorko. Sirišče so imeli v telečjem
želodcu, ki je visel v glistnicah, da se je okadil. Nisem
razumel, zakaj mora biti bela gmota lepo razrezana: zme¬
rom so rezali v križ. Potegnili so od te strani in spet od
one strani v križ. »Da ne morejo coprnice škoditi kravam,«
je rekel stari Jakob, gospodar.

Nobena stvar ni bila boljša od te skute. In ko smo
hlastno pograbili z roko, je Jakob spet pokazal svoje ru¬
mene zobe. Trdili so, da sir namaže s tobačno slino, da stoji
dalje časa in je boljši. Res nisem jedel boljšega sira, tudi
zdaj se mi včasih stoži po njem. Saj so mi ga dali tudi v
Bajti, celo mati Barbara v Jagrovšu je izbrala najboljšega
zame, toda Jakobov je bil boljši, četudi je pobral iz mleka
maslo. Pozneje se mi še tisti v škatlicah ni zdel boljši.

49

Zato boste razumeli, kaj je rekel Andrej, ko je rekel,
da je zaslužil skuto, in mu je zaplaval pred očmi rumen¬
kasti ožemek.

Ko smo zavezali vrečo, da bomo šli, je padla megla.
Oprijela se je debel, se plazila okoli grmovja in s seboj vlekla
temo. Gozdna megla je vse nekaj drugega kakor tista na
njivi. Na njivi veš: tu je Žontov krompir, tam je Kalarjeva
pšenica. V gozdu pa je štremelj, panj in grm, ki si ga
stokrat obhodil, neznan in čuden, čuden tudi, če sedeš.

Janez je sedel na listje, ki je bilo vlažno, ker je iz
megle narahlo pršelo.

»Na levo moramo, da bomo prišli na pot,« ga je začelo
skrbeti. Šli smo mimo jame — pri nas pravijo taki vrtača

— v Badnju, potem zavili, potem naravnost. »Če se vrnemo,
kakor smo prišli, ne zgrešimo!«

On je vzel vrečo, Kalarjev je nesel žvah, Andrej in
jaz golovico, »da bodo imeli kaj kuriti«.

V megli je hitro tema. Ker megla temo vrže, so rekli.
Živo sem si predstavljal, kako sta se sprijeli in suvali,
kako je megli spodrsnilo, pa se je ujela; potem se je za¬
kadila in temo stresla, privzdignila in udarila z njo. Tema
se je sesedla in megla jo je pritisnila in vrgla.

Šli smo čez greben. Pot je padala, da si se moral
prijeti, tako je drselo po mokrem listju. Samo slišali smo
se še, ko smo se spuščali po bregu.

»Tega nismo videli!« se je ustavil Andrej; razločili
smo, kako je ulomil vejo v temi.

»Gremo po bližnjici!« je rekel Janez. »Da bomo prej!

— Zdaj pa vkreber!«

4

Naš pes

51 »

Šli smo za njim, šli, kakor gredo ovce. Janez je nesel
vrečo; slišali smo, kako mu je podrsnila, če je omahnil.

»Zdaj smo pa na poti! Tu so že hodili!« je rekel. »Že
sledim!« Prižgal je žveplenko in posvetil. »In še ni dolgo,
ko so šli. Vidi se in tam je nekomu spodrsnilo!«

Zavriskali smo. Kdo pa bi ne? Če najdeš pravo pot!
Samo, da jo najdeš!

Toda steza se je vlekla.

»Zdaj se vidi že bolj razhojeno!« je spet posvetil, da
nam je slepil oči. »Tu so stopinje!« je pokazal.

Če ne bi čutili, bi v svetlobi videli, kako že pada dež.
Roke so bile mokre in z drevja je začelo kapljati...

»Zakličimo; gotovo nas iščejo!«

In smo vsi zavpili. Samo to se nam je zdelo čudno, da
se ni nič razlegalo.

»Kadar je megla, se ne sliši!« je razlagal Janez, ki so
mu stale kaplje na čelu, ko je spet posvetil. Mislili smo,
da so kaplje od dežja!

Tako smo hodili dolgo; nam se je zdelo zelo dolgo,
ker smo bili že lačni in trudni.

Začeli smo klicati, pa se ni nič razlegalo, samo droban
odmev je prišel nazaj.

Čez čas smo slišali Janeza iz teme:

»Zgubili smo se!«

Meni je padla golovica iz roke. Če si hodil, je udarjala
mokrota že na ramah, bose noge so se podrsovale na listju,
slišale so se kaplje, ki so udarjale z vej, in zraven smo bili
lačni in trudni in smo se zgubili.

Andrej je dejal:

51

»Ali nisem rekel?«

In Janez mu je ostro odgovoril:

»Zakaj nisi ti šel spredaj!«

Kalarjev je sedel na mokro listje in žalostno rekel:

»Kaj pa sedaj?«

»Ogenj!« je predlagal Janez.

»V tej mokroti!« je godrnjal Andrej. Njemu je bilo
žal za skuto.

»Poizkusimo!«

Zbrali smo izpod listja, kar se nam je zdelo suho,
Janez je prižgal žveplenko pod klobukom. Nič! Posvetilo
se je, zacvrčalo in ugasnilo. Prižgal je drugo. Nič!

»Če to ne bo, potem ne bo!« je rekel, vzel škatlo, kjer
je imel še pet žveplenk, in prižgal celo škatlo. »Hitro
vejice!«

Kakor bi ustrelil, smo držali nad plamenom vejice, ki
so se prižgale.

»Zdaj druge!«

Dali smo še druge. Trepetali smo, ali bo, ali ne bo,
pa je zaplapolalo.

»Ali nisem rekel!« je menil Andrej.

»Mene bodo kregali!« je rekel Kalarjev.

»Mene pa ne!« sem dejal in sem se lagal, zelo lagal,
ker sem vedel, da me bodo tudi s šibo, ker sem se potepal.
S polhi bi že kako bilo, če bi bil pravi čas, tako pa bo
slabše kakor z Andrejem, ki ne bo dobil ožemka...

Ogenj je toliko svetil, da sem šel po vejo, ko me je
nekaj pomočilo na čelo in potem sem slišal znano dobri¬
kanje.

4 '

52

Belin je začel skakati po meni.

»Zdaj bo še on brez večerje!« sem dejal.

»Kod je prišel?« je vprašal Janez, ko sem spustil vejo
pri ognju. Videl je, kako se dobrika in skače.

Pokazal sem, da čez greben.

Janez je rekel, naj naložimo na ogenj panje, si dobro
zapomnimo kraj in nesemo bakle s seboj.

»Naj pokaže Belin! če ne bo vedel, potem zakurimo
drugje ogenj ali pa se vrnemo. Panji bodo že tleli!«

In smo šli, Belin pred nami. Do vrha. Na vrhu je
Janez zavriskal. Široko je odmevalo po gozdu. Zdaj je
zahupal. »Hup, hup, hup!« je brnelo po gozdu.

»Bili smo v jami za Badnjem!« je dejal. »Okoli smo
hodili kakor ob vrhu sklede. Saj mora biti tu votel javor!
Zato ni odmevalo, ker smo bili v jami.«

Ni še rekel, ko je Andrej pokazal:

»Tam je javor!«

Šli smo domov; Belin je kazal pot, bakle je vse pogasil
dež in smo jih vrgli proč.

Če smo bosi zadeli ob kamen, nas ni bolelo, tako smo
bili nestrpni. Videl pač nisi, samo slišal, tako temo je vrgla
megla. O, v goli temi si videl zvezde in luči in bele skale
in črne grme. Četudi je grm grm in vsak črn, pa si ga le
videl. Če pa je megla vrgla temo, potem si samo čutil, kako
ti megla sili v nos in usta, kako kaplja z vej, kako je trava
mokra in je pod nogami spolzko. Na brežini spodrsne, da
padeš, in je Kalarjev ječal, češ da ga boli.

Na Zgonjah smo slišali, kako kličejo. Šli so nas že
iskat. Samo v jami bi jih ne slišali.

53

Zmerom bolj smo povešali glave, čimbolj smo se bli¬
žali. Seveda ne samo radi dežja!

Kaj so rekli doma, ne povem; svojih sedem polhov
nisem jaz pojedel, temveč Belin.

Tako je rekel ded. Guste je rekel, da dobi vsaj enega.
Pa ga ni. Kar je ded rekel, je rekel.

Cigani in murčka.

V Kolenčevci so kuhali cigani. Prišli so z Lokve, to se
pravi, nekateri so prišli, nekatere so pripeljali konji, ki so
jim na Lazku voz vsi porivali in so morale še ženske otroke
nesti. Konji so bili takšni, da si videl, kje imajo polomljena
rebra, kje jih drži vknp samo še koža in kje so se pobili,
ko so padli. Vrat so imeli ves oglodan in krvav.

K njim ni bilo daleč. Onkraj Bajte so bili in le klanec
je bil vmes. In sva šla, Guste in jaz, Lojze še ni mogel,
Belin pa je tekel z nama.

Brinje v Kolenčevci je bilo zelenosivo, ilovica rdeča,
kamenje belo z rjavimi pegami in kolovoz visoko nasut
z gruščem. Za kolovoz je natolkel kamenje Indof in že to
pove, kako je bilo debelo.

Midva sva ogledovala ogenj in šotore, čudila se majh¬
nim, nagim in polnagim otrokom, ki so tekali okoli. Potem
je tako rjavo kopico odbrala ciganka in so šli. Nama se ni
mudilo. Smela sva splezati na vozove, tiste vozove z viso¬
kimi lojtrami, ki jih ni bilo pri nas. Ugibala sva, zakaj ne
smeva doma na voz, pri ciganih pa lahko. Dali so nama

54

kruha, ki se nama je zdel boljši kakor domač. Nikdo ni
vedel, da je bil res domač in da ga je prinesla ciganka.

Jedla sva, Belin pa ne; samo lajal je na ščene, ki je
plašno gledalo izpod tretjega voza. Ko ga je stari cigan,
ki je popravljal kotle, poklical, se je presedel še dalje.

Stari cigan nama je pokazal opico, ki ji je pravil
Moro. Vreči sva ji smela košček kruha. Potem je cigan
brundal na struno, da se je medvedek povaljal po tleh.
Nama se je zdelo, da ima premočno verigo: »Drobno
utrga, če zraste,« je dejal cigan.

Ogledala sva njegove kotle, nakovalo, njegove opanke
in murčka, ki ga je imel v ušesu.

»Naša pa niso prebodena!« sva vzdihnila.

»Jutri pridita!« je dejal in pogledal Belina. »Pes pa
naj bo doma, ker se Parizelj straši. Nič se ne boj, Pari-
zelj,« je pogledal ščene. »In Moro je razkačen. Če dam
murčka, ne smeta biti v teh capah. Lepo se oblecita!«

»Zakmašno?« sem vprašal.

»Zakmašno! Katero pa?«

Na klancu sva srečala ciganko, ki je nesla kokoš.
Da jo je kupila, je rekla in jo dvignila, da sva jo videla.
Pred našo hišo sta dva moška imela na rokah kotle. Naj
jima oče da tisto lisico, ki jo je zakopal.

Hanušu je moral poleti oče pokazati samo smrček in
nekoliko repa, lisico pa je zakopal. Cigana sta mencala in
prosila. Da bosta cvrla lisičjo mast in koža da bo za
opanke... Čeprav smrdi, ker je že tri dni v zemlji.

»Kakor nalašč. Zdaj je šele dobra!«

In oče jima je nazadnje povedal, kje je.

55

»Ali popade?« sta vprašala, ko se je potuhnjeno plazil
Belin do njihovih hlač.

Da ne popade, če ga ne dražiš ali če mu kdo česa ne
vzame. »To je krotka živalca. In še dveh let nima,« je
dejal oče.

»Bova popravila,« sta kazala in nesla kotle. Belin je
za njima zabevskal. Povohal je sled in spet zabevskal.

Tisto noč je zmanjkalo drugod več stvari. Tudi kura
je bila ukradena. V Bajti, kjer so jim bili najbližji, pa
so rekli, da njim cigani niso nič vzeli in da so vse plačali,
kar so vzeli. Še mleka niso hoteli zastonj. Da jim ni treba,
naj le kdo pogleda svetle srebrne gumbe. Če so pa konji
takšni, kakršni so, malo snedo. V Bajti so res kupili samo
dva mala koša sena. Da konji niso lačni, naj kar pogle¬
dajo. In je Bajtar res videl, kako so konji imeli še pol koša
pred seboj in so bili siti. Ker so cigani plačali, kar so
rabili, je pač moral tisto noč krasti kdo drugi, ki je lahko
zvračal na cigane. Vsi so mislili, da je kradel Prgamaška:
podnevi spi, ker ima čas. Prgamaška so sumili, ker je svoje
dni gnal ovco v Tribušo. Jakob je šel za njim in je pred
mesarjem povedal, da je ovca njegova, ne pa Prgamaškova.
Prgamaška so zaprli. Zdaj pa je bil že spet doma! Pa so
ga sumili!

Obleko sva skrivaj nesla v klonico, ker je od tam
lahko priti v Grič. Ko pa ni bilo nikogar videti in je Guste
pazil! Pripravila sva tisti voziček, ki je oče znašal zanj
dve leti posamezne dele. O, voziček je imel rido in trebje!
Kakor velik! Drugekrati sva sedla nanj in ga krmarila z
nogami. Danes za to ni bilo časa.

56

Potem je Guste še ogledal, ali kdo vidi. Ni bilo niko¬
gar! Še danes vem, kako sem obesil obleko: na školj pod
staro jerebiko. Nisem pozabil in tudi ne bom.

Tam sva pustila voziček, ki naju je dvakrat potegnil
nazaj in sva ga s težavo privlekla po strmini. Nato sva šla
z njim v ključe. To je bilo lahko, ker je imel rido.

Nisva ugledala strnadovega gnezda pod jerebiko. Mla¬
diči so se razpeljali, gnezdo pa je ostalo, nobenega zani¬
manja nisva pokazala za zelene mokale, ki so bingljale na
veji, celo jagode sva pustila; mudilo se nama je. Komu bi
se ne, če bi šel po murčke!

Stari cigan naju je gledal.

»Kaj bi rada?«

Da sva bila včeraj tu in bi rada murčke. Ali je dobra
ta obleka? Misliva, da je dobra.

»Zdaj vem!« se je popraskal za ušesi. »Nič ne bo!
Danes še nič! Nimam časa, le poglejta, koliko kotlov je še
in nimam slanine, da bi jih namazal. Če ibi jih hotel za¬
krpati, se medena krpa ne prime, če je ne namažeš. Ne
bo nič! Jutri!« je zamahnil in gledal, kako hitijo iskre od
kovačnice. Kaj takega še nismo videli! Pri Sedeju je bila
kovačnica zidana in Sedej je imel črn predpasnik, tu pa
so kovali na prostem brez vsega. Cigan je bil videti zelo
nejevoljen in redkobeseden. Kdo bi ne bil, če bi mu naga¬
jali kotli in ne bi imel slanine, da bi jih namazal!

»Jutri!«

Že popoldne sem mu nesel kos slanine. Saj sem dobro
vedel, kje visi in še cedilo so pribili na luknjice, da ne
pridejo miši do nje, zrak pa le pride. Dal sem jo ciganu.

5 ?

»Kaj imaš?« je vprašal tako osorno, da sem se stresel.

»Da namažete kotle!«

»Šele, ko sonce zaide!« je dejal. »Ne moti, kar pojdi!«

In ščene pod vozom je bevskalo, Moro pa je kazal
kremplje.

In sem šel.

Drugi dan sva z Gusteljnom spet prišla, toda teže.
Doma so rekli, da bodo zaklenili vrata, ker so blizu cigani.
Nič se ne ve, kdo je ibil, toda Firar je našel na klancu
perje in vsi so rekli, da je kokošje. Da je bil pri Polancu
zastrupljen pes. Da je nekdo v Seču zmaknil pršuto. In
pri nas da manjka slanine. Da je bila omara odklenjena
in sir še na tleli.

Morala sva skozi okno do obleke, zvila sva jo in
vrgla na dvorišče. Belin je zavpil v kuhinji. Zaprt je bil.
Lahko bi ga kdo zastrupil kakor Belo, zato so ga zaprli.
Da ni šel Belin z nama, nama je bilo po volji. Kaj, če
bi hotel?!

»Kaj hočeta?« je vprašal. »Kdo sta?«

Prav počasi sva zjecljala, da sva že bila tu in da bi
rada murčke. Takšnega, kakor ga ima mežnar v ušesu
in ki binglja.

Vsi so se zdeli hudi. Veliki možakar je pred njim
vihtel v roki papir ter nekaj ukazoval, pa nisva razumela.
Kakor bi kašljal in pljuval. Potem je natepel nagega dečka,
ki je s prstom kazal na moj klobuk in šojna peresa za
njim. Fant se je jokal in ga ni bilo mogoče utolažiti.

Starec je stopil k meni.

58

»Posodi klobuk, da bo tiho. Veš, kar vidi, hoče po¬
gledati!«

Potem je fantku nekaj dejal in fantek je potisnil
klobuk na glavo in se ozrl.

»Ali res daš meni?«

Zmajal bi z glavo, če bi starec ne bil prišel bliže in
pošepetal:

»Reci, da ne bo jokal! Kmalu bo zaspal, potem pa
dobiš nazaj!«

Moral je dati tudi Guste svojega. Potem so cigančki
hoteli videti jopič in prav smešno je bilo, ko so ga malemu
oblekli na golo kožo. Tudi Guste ga jim je moral dati.

Začel sem grdo gledati.

»Nič ne maraj!« me je spet potolažil starec. »Na voz
ne moreš takšen, vse bi umazal!«

Moral je videti moj obraz.

»Seveda pojdeš na voz. Murčki se morajo dati v uho
samo pri tekoči vodi. Peljita se z nami, če hočeta. Lahko
pa gresta tudi domov. Kdo vaju je klical?«

»In klobuka in jopiča?« sva vprašala.

Zvijali so že šotore, vpregali konje, vrgli na voz ko¬
vačnico, na prvega je splezal Moro, za drugega so priklenili
Parizlja. Otroci so se že lasali za moje perje in vlekli
klobuk. Starec je nekaj zavpil in otroci so kakor psički
prinesli klobuka in jopiča.

»Zakaj daješ otrokom! Zakaj si jim pa dal, da je zdaj
tako!« je dejal in držal zmečkana klobuka, razcefrano perje
in zamazana jopiča. Mojemu jopiču so cigančki že odparali

59

žep. In ker je ciganček Gusfeljnovega oblačil pred vozom,
mu je konj oslinil rokave.

»Še povedal sem, da ne dajaj otrokom. Ti ne vedo, kaj
in kako. Saj še nikoli niso imeli. Pa ne jokaj, mama bo
že vse popravila in oprala. Saj imata mamo!«

Nič več ni vedel, da sva dala cigančku zato, ker je
sam rekel tako.

Ko sva to slišala, sva se obrnila in šla.

»Če bi murčke prinesla v ušesih, bi lahko opravičila,«
sem rekel bratu.

Zato sva se vrnila.

»Če se preoblečeta,« je dejal cigan. »Že zdaj sta se
umazala, ko sta bila samo pri vozu!«

Vrgel nama je raztrgane cape: stara ciganka, ki je
pila zverco iz pip in čikala kakor drvarji, naju je oblekla
v cape in zavila najino zakmašno obleko v culo. »Da bo
na varnem!«

Potem sva zlezla na voz. Nihče ni šel za nama nanj,
ker se je treslo. Vpila sva, ker sva se bala. Tako je odletalo.
Na Lazku sva smela z voza na tla. Nihče naju ni spoznal
v teh capah. Ko smo prešli Podapnico, je Lazkar videl
našo drhal, pa se je ognil po jami, da ni zadel vanjo, ker
so cigančki vedno hoteli imeti od njega krajcarjev in to¬
baka.

Po gladki cesti smo morali vsi otroci na voz. »Da bodo
konji tekli!« Pa še šli niso hitro!

V Čavnu se je nekaj zabliskalo kakor bajonet. Nad
Pezdirnico so si cigani nekaj kazali in nekaj kričali. Videl
sem orožnike.

60

Pri drugem predoru sva morala z voza. V Čavnu še
ni bilo vode, da bi nama tam dali murčke v ušesa. Da
morava pod cesto, je rekel cigan, ker bi naju ljudje, ki
hodijo po njej, sicer ne pustili k Lokavščku. Tudi če ne
bi hotela iti pod cesto, bi šla, kajti stari cigan je naju
nesel in spustil v kanal, ki je držal pod njo. Nisva marala
bežati niti ne bi mogla, ker je kanal gledal v dolino kakor
okno iz hiše. Kdo bi tu bežal? Da morava zdaj molčati
vsaj dve uri, da se bodo murčki prav prijeli; to se mora
lepo vsaditi v uho, je razlagal cigan.

Videla sva, da so še na luknjo kanala vrgli posušen
bor. Orožniki so prišli po cesti od Pezdirnice, cigani so
jih ponižno pozdravili in puške orožnikov so se pomaknile
naprej. Za prvim ovinkom pa sta orožnika srečala našega
očeta, Belin ga je vlekel za vrvco, da ga je oče komaj
dohajal. Da ni naju in ni najine obleke! Belin je vlekel
očeta na vrvci, da je bil ves spehan, vlekel ga je v Kolen-
čevco, potem do Podapnice in v Čaven. Orožniki so ukazali
ustaviti. Pa je voz zagnalo. Da ne morejo ustaviti, je cigan
pritekel pravit. Zdaj sta tekla orožnika za vozom.

Vse sta jim prevrgla. Nič! Vse je bilo pošteno. Zakaj
tisto culo z najino obleko je stara ciganka vrgla v votlino,
v kateri so kopali pesek. Nič, vse pošteno! Samo Belin je
povohal voz in vlekel nazaj. Do kanala. »Gotovo je šla
tod lisica!« je dejal oče. »A tod ni naš lov.«

Belin je obvisel na vrvci, ko je planil pod cesto. Tisti¬
krat sem mu jaz hitel po kanalu naproti, ker sem trdno
verjel, da je ušel in se ga bo zdaj ustrašil Moro.

Na luknji sem videl očeta.

61

»Kakšen si?« je dejal in beseda se mu je tresla. Vse
nama je pokvaril! Da, murčka in vse!

»Obleka je na vozu! Da se ni zamazala!« sem strme
pravil. »Zdaj pa ne bo murčkov!«

Dobila sva nazaj obleko. Orožniki so gnali vse cigane
v Ajdovščino. Belin pa je tisti dan kosil pri najini mizici.

Kregali so naju šele čez dva dni, ko je mama po¬
pravljala najini obleki in ded je večkrat pogledal čistilnik!

»Če bi ne bilo Belina, bi vaju ne našli!« je rekel. »Kaj
sta mislila, da sta ušla s cigani. Da bi vaju oslepili in vama
polomili roke. Cigana ciganasta!«

Morala sva bežati, da naju ne bi dohitel. Kdaj pa je
mali deček tekel tako kakor velik človek?

Belin je skakal in bevskal za nama.

Matevžek je imel vrvco.

Pred našo hišo je stopil berač Matevžek in navil lajno,
ki je hreščala, kakor bi bila prehlajena. S tem je naznanil,
da je na vrsti naša številka, da mu da hrane. Z lajno ni
prosil, temveč samo razveseljeval otroke.

Ko ga je zagledala gospodinja, se je lepo priklonil
in rekel:

»Danes bom ipri vas. Tako je naročil župan!«

Metalo ga je božje, smo rekli.

Potem smo se zgrnili okoli njega, pa je zavrtel isto
pesem, hreščeče in hripavo; moralo je manjkati že nekaj
strun. Za hip je čudno utihnilo in potem neuglajeno zro-
potalo. Belin pa je zavil okoli vogla, tulil in spremljal

62

pesem, kakor bi bil brez uma. Zijal je v zrak in tulil; kdor
je bil blizu psa, je moža, ki je vrtel lajno, videl, vmes pa je
slišal, kako tuli pes. In od njega se je širil neprijeten vonj,
kakor da sedi v vetru.

»še pes čuti, kako je lepo!« je dejal Matevžek.

In smo otroci pritrdili, da kaj tako nebeškega še ne!

»Saj tudi je o nebeški ohceti!«

Ko sem jo pozneje slišal v Gorici, so rekli, da je
Radeckijev marš.

Vsaj dober teden se je njegova lajna glasila okoli
hiš v naselju. K nam je hodil z Rupe. Matevžek je bil naj¬
boljši berač, ki sem ga videl. Potem je lajno varno zakril
in v veži vse ogledal; če je bilo toplo, je sedel na klop
pred hišo, vzel iz žepa medeno škatlo, »ki mu jo je dal
sam gospod nune!« To so pri nas gospod župnik. Pazljivo
je odkril škatlo in vzel iz vate tri svetle krone. Te so bile
njegova radost, da smo vsi strmeli vanj. Da jih hrani za
šagro — to je za žegnanje. Da si bo tam kupil vse. In
je našteval. Ne bilo bi dovolj dvajsetkrat toliko denarja.
Pokazal je z zdravo levico krone, spet pokril škatlo in vse
lepo zavil v robec. Videlo se je, da je robec zamazan in
da je bil nekdaj siv.

Več kakor vse to, dasi je bilo že to zelo imenitno,
je bila vrvca pri stojalu; odmotal jo je, da položi na stojalo
lajno. Takšne vrvce nisi našel kar tako. Bila je svilena, ali
vsaj nekoč se je svetila.

»To imam, odkar imam lajno. Za uro je bila prej, za
uro! Uro mi je ukradel Prgainaška, dobro vem, da Prga-
maška!«

63

Kdo je takrat vedel, da takrat še ni bilo Prgamaške,
ker ga je mati pripeljala iz Trsta šele pred tremi leti in
je prej Matevžku ukradel uro Svetlič. Kdo mu jo je ukra¬
del, Matevžek ni vedel.

Tisto vrvco! Moral nam jo je obesiti okoli vratu!
Drobna vrvca, ki se je svetila.

Matevžek je ličkal grah in stisnil steblo pod pazduho,
da mu ni ušlo. Belin je vlekel za njegovim hrbtom za steblo,
da se je Matevžek čudil, da »ni več močan«.

Preden je bilo kosilo, je Matevžek molil. Z Gusteljnom
sva se smejala, ko je povzdignil glas, kakor bi bil v cerkvi.
Matevžek je molil k vsem svetnikom in še posebej k sve¬
temu Pankracu, naj ga varuje angel varuh. Ko je držal
klobuk pred seboj in vzdihoval k sveti Poloni in Agati,
ki ju premalo počastijo, k svetemu Roku in Štefanu za
živino, »ker je podvržena bolezni,« in ni bilo njegove mo¬
litve: »Pojmo spat, prebivat na nebeški tron, kdor nam da,
nam le za nebeški Ion«, ne konca ne kraja, je mama rekla:

»Matevžek, mrzlo bo, pa pojej najprej!«

»Ali je zadosti?« je pogledal.

In ko je pokosil in vrnil skledico, je uprl pogled še
na napo.

»Čigava je tista polenta, ki jo grozno rad jem?«

Dobil je še staro polento, ki je bila namenjena Belinu.

Po kosilu je pozabil na molitev. Ded mu je zvil ci¬
gareto. Naredil jo je iz debelega tobaka za pipo in zavil
v rjav papir, v katerega je bil tobak zavit. Matevžek je
vlekel kakor dimnik. Da še ni tako kadil in da bo še prišel.

»Pa še pridi!« smo rekli otroci.

64

Drugo jutro je odhajal. Zavrtel je lajno za slovo in
otroci smo jo smeli nesti v Bajto. Poslušali smo lajno,
zanimale so nas krone, toda vse bolj vrvca. Sam ne vem,
zakaj vrvca? Spet jo je moral vsakemu obesiti okoli vratu.
Še Belinu. Tudi Belin je skakal in lizal njegovo roko. Ma-
tevžek je bil tako vesel, da je vrvco psu pustil za dalje
časa. »Če bi jo komu drugemu, bi se gotovo utrgala!«

Doma so trdili, da Matevžek smrdi, da se ne umiva in
da ima golazen. Mi nismo tega vedeli. In tako je prišel
k hiši trikrat na leto; vsi smo ga bili vajeni, še Belin.
Ker nismo smeli drugam, smo vsakega zapodili, ko je pri-
krevsal Matevžek.

»Zdaj je naš!«

Na šagri si za krone ni nič kupil. Nekdo mu je dal
dva krajcarja za fige in okoli otrok je beračil za sladkor¬
čke. »Kron je škoda!« je rekel in vtaknil škatlo nazaj v žep.

Tiste čase bi moral Matevžek priti k nam v oktobru.
Bil je na Rupi. Spet je že teden dni hreščala njegova lajna
in Dolskemu Francetu sem moral dati hruško, da sem ga
smel poslušati pri njih. Pa sem ga le. Hruško mi je drugo
prinesla mati Barbara. In tudi na Rupi sem ga poslušal.
Skril sem se za grobljo in ga poslušal, samo vrvce mi ni
obesil okoli vratu, ker je bil Nace hud in me je zapodil
s kamnom, ko me je zagledal.

Proti večeru je padal sneg. Na Rupi so rekli Matev-
žku, naj gre v hlev, kjer je gorko. On je povezal, kar je
imel, vendar se mu je povesil nos. Zmerom je spal v ku¬
hinji. Kuhinjo da bodo poribali, ker so čez dva dni vsi
sveti. Vse se mu je zamerilo. Če ni bilo »kakor prej«, je

65

bil občutljiv. Sedel je nekaj hipov v jaslih, potem pa
obesil lajno čez ramo, stojalo v roko in odšel v temo.

Slišali smo Belina, kako je lajal in skakal okoli hiše.
Ded je trdil, da je lisica. »Zima jo je prignala!« Potem
je pes umolknil. »Ujel jo je!«

»O, Belin že zna!«

Belin je v snegu zavohal Matevžka, ki je počasi taval
po gazi. Planil mu je naproti.

»Te, te, te!« je dejal Matevžek, ko ga je pes ovohal.
»Poznava se, te, te, te!« Da mu pokaže, kako se poznata,
mu je vrgel vrvco okoli vratu. »Zdaj pa veš, da sem vaš!«
mu je rekel.

Pod našim klancem se mu je zavrtelo. Srd na Rupi,
strah pred psom v temi, preden ga je spoznal, pot po snegu
in vročina, ki ga je oblila od napora, vse se je zgrnilo
nanj, da je omahnil. Obtičal je v snegu, valil se po njem
ter ga razkopaval z rokami. Spet ga je vrglo božje. Stojalo
je izpustil, da se je prevrglo in potegnilo za seboj psa.

Belin je otresel s svojimi kodri in povlekel, uprl se
z vsemi močmi in korak za korakom vlekel po snegu. Sto¬
jalo ni bilo težko, toda sneg je bil mehak kakor puh in
težak, ker je bil moker.

Do klanca je res privlekel, tam pa se mu je stojalo
zadelo. Belin je obstal, nato pa potegnil, da se mu je za¬
drgnila vrvca okoli vratu kakor zanka. Opotekel se je
v klanec in zacvilil, potegnil še enkrat, vrvca se je še bolj
zategnila.

»Ali ni zacvilil?« je vprašal oče ter grabil po klobuku.

Za hip smo vsi poslušali.

5

Naš pes

66

»Spet je zatulil!« je dejal ded.

Oba sta planila iz veže: črna stvar v klancu, ki se je
majala, je spet zacvilila.

»Belin je!« sta rekla hkratu.

»Zadušil bi se!« je dejal ded, ko sta naglo prerezala
zanko. Belin je omahnil, kakor bi bil pijan, sedel, potegnil
sapo ter zbežal, kakor bi gorelo.

»To je pa Matevžkovo stojalo!« je pogledal oče. »In
tam spodaj leži Matevžek!« je pokazal črno stvar v snegu.

Prinesla sta ga iz snega že ipol trdega.

»Ali sem res pri vas?« je vprašal, ko se je zavedel.

Bil je pri nas dve noči. Zdelo se je, da se je pre¬
hladil, ker je kašljal.

»Da bi bilo konec zime!« je rekel.

Zanj ni bilo pomladi. Zmrznil je v Čavnu, ko je šel
v Ajdovščino.

soli m Alojzijeviscu.

Ko so prodajali za veliko noč pomaranče, je umrl ded.

In potem so pretekla tri leta, nazadnje so sklenili,
da moram v šole. Ne rečem, da nisem šel rad, samo da bi
kdo šel z menoj! Da bi bilo nekaj takega z menoj, kar sem
imel doma. Govorimo naravnost: če bi šel z menoj Belin!

Zvečer pred odhodom sem mu dal sladkega mleka
in ga pestoval, da se je še mačku Risu zdelo čudno. Potem
sva šla pod veliko češnjo kraj hiše. Vsem, bratoma in Be¬
linu, sem pripovedoval, da bom kaj prinesel iz mesta.

Tistega večera ne bom pozabil.

6 ?

Zvezde in oblaki so imeli svoj posebni sij, ki ga
nisem nikoli več videl. Belin se je izmotal iz mojih rok,
zabevskal, hitel po Bregu in obstal. Nekaj je vihralo med
razori. Belin je lajal nad neznano belo prikaznijo na njivi.
Nekaj je blestelo: majhno in ponižno.

Nazadnje smo se le ojunačili, da smo šli bliže: bila
je moja knjiga o velikanih, ki žrejo majhne ljudi.

Ko smo pobrali knjigo, so nas klicali.

Zjutraj zgodaj sem moral iti. Bratca sta še spala,
Belin se mi je motal okoli nog. Več je pojedel mojega
zajtrka kakor jaz ter me zaupno gledal. Da bi kdo videl
njegove oči! Mavrica se mu je preletavala; ko je naslonil
glavo na moja kolena, sem se obrnil v stran. Videl sem
skozi solze, da imajo tudi drugi solzne oči.

»Čas je!« je rekel oče.

»Čas je!« je prikimala mamina mama.

»Belina pa zaprite, da ne bo tekel za nama!« je dejal
oče. Potem so zaprli Belina in jaz sem šel. Bilo je še mračno.

Skrivaj sem se oziral, ali gre pes za menoj. Meni se
je zdelo, da bi takrat moral Belin z menoj! O, njivam in
okleščencem na Bregu, grobljam in leskam na ozki stezi
v rebri in cesti v Čavnu sem na tihem z nerazumljivim
ponosom pripovedoval, da grem v šole; toda če sem pomislil
na Belina, se mi je nekaj upiralo v grlu.

V Bregu sem videl bel školj. Belin je, sem si mislil.
Takoj sem se grenko zavedel, da so ga zaprli. Saj bi pri¬
tekel, če bi bil prost. Zdelo se mi je, da so ga prikovali
tisti strašni velikani, ki žro majhne ljudi.

5 *

68

V Alojzijevišču mi je bilo zelo dolgčas po njem. Zelo
dolgčas, pravim, in sem imel solze, če sem gledal Čaven
iz Gorice. Ko me je sestra Anakleta našla, sem dejal, da mi
je padla v oko mušica in da je sonce v Gorici močno, bolj
močno kakor pri nas.

Ali naj bi ji povedal, da vidim Belina, kako sedi v
Bregu in čaka!? Nihče ne bi razumel, kako je bilo malemu
dečku hudo.

Ko sem prišel na božične počitnice.

Brata sta komaj čakala, da pridem domov za božične
počitnice. Prav malo so ju brigale moje hruške za božično
drevce. O vseh svetih sem že odločil in določil, koliko mo¬
jega dijaškega drobiža bo moralo za hruške in svečke in
jaslice in pastirčke. Jaslice in pastirčke smo v Alojzijevišču
strigli v Valentinovi shrambi za petrolej in luči. V Alojzi¬
jevišču takrat še ni bilo elektrike in ,gospod 1  Valentin, ki
je bil sicer hišnik in hlapec v zavodu, je snažil vse luči
z izvežbanostjo, ki je v svojem poklicu jaz nikdar nisem
dosegel. To je bila že popolna veda.

Če si kupil jaslice pri njem, si smel v shrambo.

V shrambi je smrdelo po cunjah, sajah, petroleju in
blatnih čevljih, ker je bil gospod Valentin tudi vrtnar.
Gorje, če nisi rekel: ,gospod 1  Valentin! Najmanjša cena
je bil post, odvzeta ti je bila malica, kos soržičnega kruha
ob štirih, kajti gotovo si bil ,poreden in nagajiv 1  in sestra
Anakleta za take besede ni bila gluha. »Seme!« je rekla

6  9

in zamahnila z roko, ko si segal po kosu. »Seme, ti si bil
pa poreden!«

In ga nisi prejel. Imel si pač ,post‘ in si gledal druge,
ko so jedli. Zdi se mi celo, da je zadela ista kazen gojenca,
če ti je hotel dati grižljaj sredice. ,Pridnih 1  jezikov je bilo
v zavodu tiste čase mnogo in še zanesljivo več, če je bil
užaljen ,gospod' Valentin.

Valentin zasluži posebne povesti in ne gre, da bi jo
tu pokvarili.

Zdaj gre za moje božične hruške, božične jaslice in
svečke.

In drevce! In čemu bi zamolčal? Po Belinu mi je bilo
tudi dolgčas. Da, zelo, zelo dolgčas!

Drevce in Belin! Saj sem sedel k papirju in vzel
svinčnik radi drevca in Belina!

Božično drevce!

Največja skrb in jedro vseh naših otroških pogovorov
in sanj je bilo drevce. O Belinu sem molčal, nosil sem
svojo skrivnost s seboj, ker sem čutil, da bi je ne umeli.
Moral sem od doma dolgo pot s Ceste do Dola. Za velikega
in odraslega dobri dve uri! Ali naj mali deček, četudi je
gimnazijec in so ga profesorji vikali, cesto in drn in strn
preteče, da bi bil prej doma?

Domov sem pa kljub daljavi prišel!

Belin je pritekel naproti prvi, spenjal se je in vrtel
ter lizal roke.

»Pes pa res ne pozabi!«

In ni dal miru. Nisem mogel naprej, nazadnje sem ga
prijel za grebenico ter peljal. Zdaj je šel krotko ob meni,

?0

samo drgnil se mi je ob koleno. Bratca sta dolgo za njim
prikobacala čez zamete, a me nista vprašala, ali sem tru¬
den, niti ne, ali sem lačen, ko sta postala pri meni.

»Kdaj gremo po drevce?« je bila njuna prva beseda.

Maček Ris se pa ni zmenil zame, ko sem stopil čez
prag; ostal je, mežikal in predel pred žeknom, kakor bi
imel od vatla.

»Ali gremo po drevce?« sta silila vame bratca. »Po
lepo drevce!«

Nagnala ju je mama in niti pri mamini mami nista
tisti večer našla prijaznega zatočišča.

»Ali si lačen?« je vprašala mamina mama. »Gotovo
si. Pot je bila dolga in nikjer hiše od Lokavca! Zelo moraš
biti lačen!«

Nisem imel časa povedati, da sem celo Belinu vrgel
skorjo, ker so mi že tlačili šarkelj v usta.

»Ali si truden?« je vprašala mama.

»Seveda, tako daleč! In od Vrha je celo sneg!« je
rekla stara mama. »Poglej, kako se je spotil! Do pasu ti
je bil sneg. Ves si moker!«

Odmajal sem, ker sem imel usta natlačena, da sem
komaj dihal.

»Ali si šel po cesti?«

Spet sem odkimal.

»Vidiš, zakaj pa si šel po slabši poti? Celo veter je
bil na Platnah. Ali te je hudo pihalo?«

»Ne!« sem zamomljal oprezno, vendar sem porinil
grižljaj iz ust.

71

»Ali nisem rekla, da ga je pihalo!« je spet sklenila roke
mamina mama. »Pa ne mislimo na večerjo! Zakaj ne misliš
na večerjo?« je kregala mamo.

Obe sta vpraševali. Nisem mogel vsega odgovarjati,
tako hitro je sledilo vprašanje vprašanju.

,Potem smo jedli in šli spat 1 , lahko bereš v šolskih
nalogah. Mi pa smo v posteljah šele začeli!

Da bomo poiskali, kje bo drevce! Ali bo veliko? Ve¬
liko. Smrekovo? Kakšno pa! Ali si neumen! O ne, lahko
je tudi jelkovo ali macesnovo!

»Dajmo enkrat macesnovo!« je dejal Lojze. On je
hodil v šolo šele prvo leto.

»Ko pa so veje prešibke! Ali si kdaj šel skozi mlade
macesne? Kar po očeh udarijo veje. Še žival se jih ogiba.
Srna nikoli ne gre skozi macesnovje!« je odvrnil Guste, se
zasukal v postelji, da je zašumelo. Za božič so nam na-
pehali svežo rženko, postelje so bile visoke in mehke. Kar
vdrle so se pod teboj. Mene je trda platnena rjuha ovila
mrzlo, kakor bi se kopal. Prijeten hlad je dahnil vame.
Dišalo je po pomarančnih olupkih in suhem majaronu.
»A macesen ni zelen pozimi. Pa res nič ne veš!«

»Pa ti veš!«

»Srne pa še nisi videl. Ali si že videl srno? Jaz sem
jo videl: na cesti je povohala, pa sem zakričal. Kar po¬
strani jo je neslo!«

»Zato pa si bil ves moker!«

»Pa saj smo se hoteli pogovoriti o drevcu, ne o srni.
Ali veš?«

Lojze in Guste sta imela besedo.

72

»Jutri!« sem dejal, ko sem rekel, da bomo iskali smre¬
čico, in bil ves zaspan. Pokril sem se čez glavo in slišal
še neke besede, potem sem kmalu zadremal. Koliko časa
sta še mislila bratca, ne vem, mislila sta, kajti godrnjal je
vsak svoje in drug drugega nista poslušala.

Jutri!

Da je zunaj zelo začelo mesti, ni nihče več vedel.

Jutri!

To jutro ni bilo navadno jutro, bil je dan pred bo¬
žičem in sveti večer. Ali še vedo naši otroci, da smo bili
ta dan lačni do večera? Kajti zjutraj smo izpili samo
skodelico kave in opoldne samo krožnik prežganke. Ma¬
mina mama je šla tešč k polnočnici. Ob poli enajstih zvečer
je odšla, ker je bila cerkev dobro uro daleč.

Otroci nič ne vedo! Mamina mama je bila pač tešč,
mi pa nismo bili zvečer več lačni, ker smo imeli oblice
in neolupljen krompir, koruzen močnik in kislo mleko.
Če je kdo še tako premogel meso in pečenko in kaj vem,
kaj vse: tisti večer je vsakdo jedel krompir v oblicah!
Samo nevernik si je navalil kaj drugega in otroci smo šli
v velikem loku mimo njegove hiše.

Sončni zimski dan.

Pa smo šli! Po drevce!

Zjutraj smo šli. Maček Ris se ni zmenil za nas. V
strešno okno se je zleknil in sončil. Mežikal je v svetlo
sončno oblo, leno gibal mala ušesa in se ni zanimal za nas,
ki smo vlekli s poda smuči. Guste se je še prekucnil na

73

lojtrah. Hitro smo otepli sneg z njega. Navezali smo smučke
in šli. Naj se smučarji skrijejo, kajti mene je oče navezal
na smučke, ko sem imel sedem let in prej. Samo takrat
to ni bil šport, ampak ,razvada 1 . Sosedje so rekli, da je
razvada. Z nami je hotel Belin. Uprl je vame svoje zveste
oči, sedel in čakal. Obliznil se je in lovil naše kretnje.
Ko smo mu prikimali, je planil v sneg, kakor da ga je
kdo vrgel.

Kar prašil je v snegu tisto jutro.

Kako bi vse povedal! Ali se je že rodil človek, ki bi
opisal jutro v gozdu, če je ponoči padel sneg in je potem
jasno? Mislim, da se še ni! Jeclja že lahko, jeclja! Kdo pa ne
jeclja? Ali že živi človek, ki bi opisal jutro na njivah in
travnikih, po katerih stoje okleščki kakor snežaki? Nisem
še bral. Ker ne morem brati vsega, ne vem. Gotovo pa še ni
človeka, ki bi opisal hišo v bregu in zid pod njo v snegu
in žameten klanec in sneg kakor zamrzlo morje. Valovito,
kot venec nabrano morje okoli grmov in kamenja! Ali si
že gledal čudovite zbrise? Kdo jih je že opisal? Mislim, da
nihče!

Toda če so jih, zastave pa niso mogli opisati.

Zastavo sem videl samo pri nas.

Megla beži v pasu po vrhovih: od Medvedjega vrha
na Kozjo steno, od Kozje stene na Kapljice, od Kapljic na
Obrekovico in čez Angelsko goro, kjer pada in se izgublja.
Čez vrh ne pride in se stopi nad Ajdovščino. Ožarjena plast
sajaste megle se proži v ognjenem soncu, potem se bela
smetana za spoznanje poniža v gozd in se pokadi iz njega,
kakor bi gorelo. Dim, dim, samo dim.

"4

Če pa vstaneš pred soncem, vidiš kakor črno kačo, ki
se zvija nad vrhovi; sonce vzhaja in zastava se zlati, kakor
bi plapolal svetel trak nad temnim žametom. Pridi ob lu¬
ninem svitu: vrhovi Trnovskega gozda so višji in beli so,
kakor bi jih zapadel sneg. In živi so, gibljejo se in stikajo
glave, nekaj ugibajo in so živahni, radovedni in otročji,
čeprav so čez dan mrki in resni.

Pa praviš morda, da sem poizkusil opisati veličino
vsakdanjega pojava. Nisem! Zakaj zastave nikdo ne bi
mogel opisati. Kajti pravijo, da se je na bregu spolznila
krsta in je pokrov odletel. Mrlič pa da je tako srečno padel,
da ni videl zastave. Da bi bil nesrečno padel, bi jo videl
in bi oživel, vstal in šel domov. Nesrečno bi oživel, ker bi
videl, da niso naročili takšnega pogreba, kakor si je želel
in ni bilo ne duhovnika ne dovolj sveč. Pri nas je daleč
do cerkve, zato sprejme duhovnik mrliča šele pri cerkvi,
če ni drugega naročila, in sveče dobe samo sorodniki, če
ni drugače povedano.

Če bi pa mrlič videl zastavo, bi bili vsi sinovi umrli
pred njim. Sam bi bil in bi dal posestvo cerkvi za ubožce.
Tako pa ni dal in so bile za posestvo same pravde. Ubožci
so pa tudi pri nas brez denarja. Samo ta grenka kaplja je
v tej sreči.

Tako veličastna je zastava!

Ob zastavi bi bil kmalu pozabil, da smo se smukali
po božično drevce.

Ni nas brigala zastava. Malo sekirico sem vtaknil za
pas, pa smo šli. Sneg se je iskril in tisoč svetlih zrn so
potlačile naše palice z lesenim koleščkom. Palica je bila

75

pa takšna, da si jo tudi lahko jahal, ne da bi se šibila. Pasti
pa nisi smel! To je bila sramota in zmerom si se ogledal,
kdo te je videl. Belin pa je zraven od žalosti lajal in
bevskal, če sem padel. Nak, tistikrat si ga pa nisem želel
zraven. Pa je bil zmerom. Kakor bi vohal nesrečo!

Danes je moral iti za nami! Za Lojzetom! In po tiru,
ker je bil sneg visok in mehak. Samo tir, ki smo ga utlačili
s smučkami in mu zdaj pravijo smučine, je bil hoden za
Belina. Kadar je hotel Lojzeta preteči, se je zavalil v mehko
,volno 4  in se s težavo izmotal nazaj na tir.

V erarnem gozdu smo se ustavili pri Kovni. Tam
sekati ni bilo škoda in smrečic smo imeli na izbiro. O,
nismo šli sekat tja, kjer je čuval gozd oče. On bi nas
zasačil, ker je imel uho za sekiro, in sledil je, če treba,
v listnik. Pa ne po snegu, po suhih tleh je sledil. Po snegu
bi bil pa prišel za nami na peč in bi bil nasekano našel tudi,
če bi vse vrgli v ogenj, šli smo, kjer je varoval Siegl, ki
se je bal vremena in snega in ni znal govoriti po naše.

Tisti dan pa je bil sneg kakor pepel, suh, droben pršič.
Z vej se je usipal in pot je bila nepregažena. Sneg se je
kadil.

V Kolenčevci je teptal sneg Lazkarjev Cene. Ozka gaz,
ki jo je steptal, je držala po kolovozu. Ni se prestopal, da
bi ostala za njim samo njegova sled, ampak sneg je teptal
ter bil včasih do vratu v njem.

Vprašali smo ga, zakaj tepta sneg.

»Moram, da se ne pozna. Če ne, ne more France po
ranto. Siegl zelo pazi na nas!«

»Ali bi tudi nas?« je vprašal Guste.

76

»O, vam je lahko! Siegl ne bo nič rekel! Samo na nas
pazi!«

»Pa gremo po drevce!« je rekel Lojze.

»Le pojdite. Kajne, po božično drevce?«

»Da!« je prikimal Guste.

»In imamo sekirico!«

»Svetla je!« je razsodil Cene, ko si jo je ogledal.

Šli smo, še žvižgali smo in Belin je veselo mežikal
za nami.

Ko smo prikadili po bregu in nam je Belin pricvilil
za petami, nismo gledali za drevcem. Šele ko smo začeli
spet voziti, smo ogledovali smreko za smreko. Tu je bil
vrh neroden, tam bi bil dober, če bi ne manjkala veja.
Ona je bila preredka, ta je imela drug pogrešek; kakšnega,
ni nihče vedel povedati.

Pa smo gledali v vrhove. Celo zajca smo spodili, da
se je zaganjal v zamete. Belin je hotel za njim, pa se mu
je sneg vdiral, da je skakal čezenj kakor miš v moki. Lajal
je in njegov lajež je zelo motil slovesni mir in tišino. Hrup
je pregnal še ptice. S smreke je zletel krivokljun in nad
nami je krožil velik ptič, ki se je svetil v soncu.

Mi pa smo iskali božično drevce in Guste je Belina,
ko se je vrnil, zelo kregal. Nazadnje sem se ustavil pred
smreko.

»Posečem jo!« sem dejal. »Kolikor bo treba za drevce,
odsečemo!«

Vsi so bili moje misli. Še Belin je moral biti, ker se je
ustavil.

77

Nesreča.

Podrli smo drevce in na tleh opazili, da ima vrh
pogrešek, ker se je odlomil.

Na klobuke in za vrat smo si pri ogledovanju natresli
snega. Nasekal sem vej, da se mi v snegu ni udiralo, ker
sem smučke moral odvezati. Sive volnate dokolenke so
bile sicer bele od snega, toda nič ni pomagalo: smrečica je
imela vrh, ki se je odlomil, ko je padla. Veverica ali kdo
ga je oglodal in mi v snegu nismo videli.

Pustili smo jo tam. Ali naj jo vlečemo s seboj, ali naj
jo postavimo nazaj? Pustili smo jo, kjer je obležala. Vsak
bi bil to storil, četudi bi ne bilo globokega mehkega snega,
ki se je vdiral malim dečkom do prsi in sem se komaj
izkopal iz njegove sipe in beline. Pustili pa smo še drugo,
ki je tudi imela pogrešek, in še tretjo. Belin je samo
gledal naše početje in otresal sneg, ki se mu je usipal
z grmovja.

Še četrto sem posekal. Ta pa je bila. Še Belin je za¬
dovoljno mahal z repom. Čudili smo se, da je nismo prej
videli. Visoka je bila in tretjine je bilo dovolj za naše
drevce, ki je moralo segati od stropa do tal! Nekaj pa smo
še dodali, da se doma prikladno odžaga. Drevce bo stalo
v hiši.

Dihali smo si v palčnike in otepavali z rokami. Ogreli
smo se, potem pa sva z Gusteljnom, ki je bil določen, da
bo za očetom doma za gospodarja, vlekla drevce vsak na
eni strani.

78

Sonce je že čisto in pekoče grelo naše hrbte in sneg
se je pod njegovimi žarki ravnal in ulegal.

Nismo čutili, da smo lačni, in najmlajši je bil celo
tako pogumen, da je na vse grlo razlagal, da se nič ne boji.
V hrib smo šli počasi, ker so se smuči v senci ,kovale 1 , ali
kakor drugi pravite, prijemale. Ni nas motila Bazkova jama,
ki je bila bela in se je po njej sledil zajec.

»Zajec se pa boji!«

»Zajec se pa!« je dejal Guste. »Belina se zelo boji!«

Po Kolenčevci je šlo laže. Videli smo že Bajtarsko
jamo, ki je bila zelo strma in so se vanjo zvalile kepe, če
si jih zagnal na rob brega. Tudi dim se je dvigal nad Baj¬
tarjem in na njivah se je topil sneg na gnojnih kupih.

Bata pri Bajti niso več imeli. Da so ga prodali, ker
je postajal hudoben. S Pahom se je zmerom trkal. In v Ko¬
lenčevci je bilo praznično. Prav nič se nismo bali ciganov,
ker jih ni bilo.

Vse nam je šlo od rok. Še dobrih sedem streljajev pa
bi bili doma in drevce z nami. Potem smo mislili na slad¬
korčke in fige in kruhke in svečke. Bili smo zatopljeni
v svoje pogovore ...

»Koliko svečk?«

»Petdeset!«

»Da, toliko jih imam!«

»Sladkorčkov?«

»Sto!«

»Sto jih je še zame premalo!«

»Jih ni več!«

»Razdeliti si jih bomo morali!«

79

»Ali bodo tudi letos zlati in srebrni traki?«

»Mama jih je spravila!«

»Kam?«

»V škatlo!«

»Ali bodo svečke kapale?«

»Lani se je vajina smodila!«

»Nič ne de! Še lepo je dišalo po sobi! Ko smo prižgali,
je luč svetilke kar izginila!«

»Ali se dobi tudi temna svetloba?«

Da se ne, sem dejal.

»Kar pade, smeš pobrati!«

»Če ga nalašč ne otreseš!«

Največ sta govorila Guste in Lojze. Toliko da sem
včasi segel v besedo. Če sem kaj bolje vedel, sem povedal;
ker sem bil že v prvi gimnaziji. Pa še nista vedela za
rakete, ki sem jih prinesel. Rakete so bile moja skrivnost.
In to skrivnost sem zagrebel v dno srca. Navezal bom ra¬
kete kakor okraske in potem se komu slučajno katera pri¬
žge, ko bo prižigal svečke.

Pri nas smo morali narediti vse sami. Nam se niso
odprla vrata in ni zvonček zacingljal. Pri nas ni Božiček
prinesel ozaljšanega drevca. Zdi se mi, da smo imeli otroci
več od božiča. Oče je samo popravil, ker bi ne bil oče, če
bi mu bilo vse povšeči. Mama pa je samo sklepala roke in
strmela, oči so se ji ponosno in svečano bleščale. Zdaj
mislim, da so bile v njih solze. Mamina mama pa je imela
še to ali ono skrivnost, ki je ,pozabila 1  nanjo. Morda je
mislila na našo vojašnico, ki je iz nje ob cingljanju skriv¬
nostne godbe prišel vojak s puško, morda na čudežen kla-

80

vir, ki je imel šestnajst strun in pel po nebeško, če si
udaril s kladivom.

Pozneje smo otroci zvedeli: vse to je daroval Božiček.

V svojo skrivnost zamišljen niti nisem slišal, da se je
Lojze ustavil. Šele čez čas sem slišal, kako Guste vleče
drevce nazaj in pravi:

»Ali ne slišiš? Siegl kliče!«

Siegl in oče si nista bila prijatelja. Bela, ki je bila
zastrupljena, je bila vmes.

Počakali smo ga.

O, nič več nas ni zeblo v prste. Že davno prej smo
slekli palčnike in tudi čelo nam je bilo potno. Sonce se je
bleščalo in brinjevi grmi v pusti gmajni so se prožili izpod
svetlega snežnega ščita. Ob robeh je bila tanka, ledena
skorjica, ki se je tajala v soncu. Tu je zašumelo listje, ko
je padla kepica nanj, tam je udarila kaka brinjeva vejica,
oproščena mrzlega pritiska.

Belin je sedel pred menoj na gaz in molel jezik, tako
mu je bilo vroče.

Siegl je gazil za nami v krpljih. Dvigal je noge in se
hudo potil. Čakali smo ga, da je prišel vštric.

»Svinjarija!« je dejal in lovil sapo.

Onemeli smo.

»Sekiro!« je zarohnel. »Poznam vse!«

Izročil sem mu sekiro. Če bi bil dejal hlače, bi mu
dal hlače in šel domov brez njih. Tako mu je bliskalo pod
čelom; obrvi so bile nameščene v temno borovje.

»To!« je pokazal na drevce. »Na tla!« Ni znal sloven¬
sko. »Ob poti! Vsak lahko vidi! Cene videl in rekel!«

81

Molčali smo in čakali.

»Zdaj domov!«

Tistikrat se mu je zakadil Belin pod noge.

»Mrha!« je dejal in udaril s palico. Belin je zacvilil
in ubežal. Palica ga ni prav zadela. Pred menoj pa se je
v jezi obrnil in ljuto zalajal.

»Še pes!« je dejal, pa ga nismo poslušali. Obrnili smo
se kakor poparjeni.

»Paglavci!« je zakričal za nami.

Njegov krik se v snežni pokrajini ni prav nič zmenil
za zastavo na vrheh.

Mi pa še manj.

Šli smo. Brez drevca!

Samo Belin je molil jezik iz gobca, drobil pred nami
in mahal z repom.

Ali bomo imeli božično drevce?

Siegl nam je vzel drevce in sekirico.

Na naših Ogenjcah smo šele prišli do sape. Ozrli smo
se in otrli pot s čela. Lojze, ki je bil še zelo majhen, je
začel jokati.

»Zdaj ne bo drevca!«

Še staremu maklenu bi se bil smilil, čeprav je bil gol,
in zametom bi se smilil in sapi, ki je vrtinčila v senci
sneg, pa bi se nama ne?

In drli smo se tudi! Belin pa je gledal čudno trojico in
skovilil. Pritiskal je nos na nas, plašno ovijal z repom in
dvigal sneg. Naj kdo reče, da se nam ni smilil!

6

Naš pes

82

Ko sva najmlajšega potolažila in smo se vsi obrisali,
smo okoli našega Griča zavili proti domu. Vse bi bilo še
dobro, če ne bi za lakoto in drevce in Siegla vedel Lojze.
On je mami vse povedal in tudi, da sem ob sekirico. Pre¬
oblekla nas je, ker se je sneg na obleki topil in smo bili
mokri. Belin je tudi vedel, toda on je znal molčati.

»Drevce bo pa le moral prinesti oče! Samo da mu
dopovem. Vse drugo pa pripravite, da bo hitro!«

Bili smo preoblečeni in suhi, ko je pridrsel na smuč¬
kah okoli vogla oče.

Prinesel je lisjaka.

»Na strup!« je dejal. »Strihnin je požrl!«

Ob lisjaku je bil Belin kakor obseden. Spenjal se je
na zadnje noge, vohal, renčal, pa spet povohal puško,
lisjaka in palico. Nekaj ni bilo po njegovem. Strupa ni
maral. Odkar je bila zastrupljena njegova mati Bela, ga
ni maral.

»Skoraj še gorkega sem našel. Taval je in padel! To
moraš videti!« mi je dejal.

Ozrl se je vame in se začudil:

»Zakaj si danes tako žalosten? Danes, na sveti večer?«

»Bom povedala!« je dejala mama in vlekla Lojzeta proč.

Po prežganki si je oče zavihal rokave in vzel nož.
Mrtvega lisjaka je razpel na lestvo. Košati rep, tace in
belo zobovje nas je navdajalo z nepopisnim spoštovanjem
pred njim in pred očetom. Takšno zverino da oče lahko
ubije in odere! Od daleč je gledal Belin in se oblizoval
z rdečim jezikom, tacal po snegu, sedel pa se spet dvignil,
da bi bolje videl.

83

Mama je prišla k vodnjaku po vodo. V mrazu je
kalalo cvililo. Sneg so toliko odmetali, da je bila v njem
široka gaz.

»Vsak nekaj!« je na srečo takrat začel oče. »Vi drevce,
jaz lisjaka. Saj res, pokažite drevce!«

Lojze je cepetal v snegu, ker ga je zeblo v noge in je
že odpiral usta, da zine. Mama ga je prehitela.

»Srečali so Siegla in morali domov! Boš že ti moral
ponj. V snegu vas zebe, pojdite k ognju.«

Vlekla nas je v kuhinjo in dejala z dvignjenim prstom:

»Nocoj nič več! Da nihče ne zine! Jutri, če bo beseda
nanesla!«

Morali smo se greti.

Oče je odrl lisjaka in razpel kožo na poseben ploh,
si umil roke in prižgal pipo.

Ali nas je Siegl kaj ozmerjal? Saj ne zna po naše!
Bolje je, da smo se vrnili prazni. On je takšen, da bi
radi namere same že vpil.

Oče je pokadil in otresel pipo.

»Vem zanj, brez škode bo in ne bo nihče hud!«

Pri iskanju sekire mu je mama ponudila fratosk.

»Bolje je, ker vtakneš v notranji žep in nihče ne vidi.«

»Saj res!« je dejal, pobasal v žep in šel. Belin je hotel
z njim. Zapodil ga je nazaj. Da je preveč snega.

Tisti popoldan smo bili zelo pridni. Vse smo pripravili:
v rdeči škatli so bili srebrni in zlati orehi. Tri leta smo jih
že obešali in jih je bilo zmerom manj. Pa se niso razbili
sami. V modri škatli so bile steklene krogle, ki so se sve¬
tile kakor sonce in še bolj. Tudi teh je bilo zmerom manj,

6 *

84

ker so padale in se razbijale same. Potem je bila škatla
samih srebrnih in zlatih storžev. Bilo jih je vsako leto več,
ker so se nekateri prelomili. Sladkorčke je dala mama, lepo
zavite pa mamina mama. V rdeč, nacefran in narezljan
papir so bili zaviti; vedeli smo, da so dobri. No, pa smo
nataknili na srebrno žico še svečke. Ti svečniki so mnogo
boljši kakor pa tisti posebni ščipalci; bolj držijo, da se
svečke ne obešajo postrani. Svoje skrivnosti, raket, pa
nisem odvil.

Vsak hip me je motila sekirica.

Nisem bil pri stvari. Saj sem vse vedel. Siegl jo je
nesel oskrbniku Hanušu in on jo je vrgel v staro kovačnico.
Bajti nad cestno zapornico smo rekli kovačnica.

V njej so rjavele zasežene sekire in sekirice in za-
gvozde. Nihče jih ni pilil ne rabil ne čistil, vrvi so pa pre¬
perele. Naša sekirica, naše veselje in naše veliko čudo!
Če je kdo prišel, smo mu vedno nazadnje pokazali še
sekirico, da je strmel.

Zdaj jo je Siegl vzel! Siegl, ki še po naše ne zna!

Ali nisem spustil rok v škatlo in se zazrl predse?

Ni me razveselil niti Belin, ki je prosil. Lepo in na
zadnjih nogah je prosil. Prav nič se nisem zmenil! Belin
je moral to čutiti, ker je cvilil in se zvil v klobčič na
stari nogavici.

Pa se gotovo smejete malemu dečku, ki je takrat že
bil v gimnaziji in strigel v shrambi gospoda Valentina
pastirce pa stregel pri maši, da se je latinščina kar tresla.

Na sekirico, ki jo je Siegl vzel in so jo vrgli v staro
kovačnico, sem pa bolj mislil kakor na svojo neodvito

85

skrivnost! Pred očmi mi je zaplavala stara kovačnica! In
sem mislil nanjo.

Pri veselici tamkaj so nekoč hipoma od gornje strani
prileteli polni in prazni vrčki in od spodnje strani se je
usulo nazaj kamenje. Prišli so orožniki; otroci smo morali
domov, še tistega, ki se je skril v zelenje visoke smreke
na razpotju k oskrbnikovi hiši, so zapazili in je moral
domov. Nič ne de, če sem bil to jaz sam! Tepli me pa niso,
nak, samo za lase so me vlekli. In ker sem moral tiščati
ušesa in sem tulil, nisem ne videl in si ne zapomnil, ali so
imeli takrat orožniki še klobuk s petelinjim perjem, ki je
lepo migljalo in se svetilo v soncu, ali čake ali čelade
s svetlo konico, ki se je osorno bliskala.

Tega res več ne vem, toda za šupo, ki smo ji rekli
stara kovačnica in je bila tam tudi še pozneje, pa dobro
vem. Tam je torej v mrazu ležala moja zavržena sekirica
na sam sveti večer! Vse gre tisti večer domov, če le more,
moja sekirica pa — saj ni, da bi izgovoril!

In Siegl jo je vzel!

Zdaj razumete, zakaj sem bil zamišljen in so mi slad¬
korčki in svečke padali iz rok.

»Ali te zebe v roke?« je vprašala mama, ko sem ubil
že tretjo stekleno kroglo. »Pa se pogrej, če ne moreš držati!
Najbolje bo, če si malo odpočiješ. Kar daj!«

In sem moral prenehati. Drugi so vezali niti in po¬
lagali svetle reči v škatlo, jaz pa sem moral k peči. Da
si pogrejem prste! Prste? Ko so bili pa vroči in je bila
glava vroča in sem ves trepetal. Belin pa me je zvesto
gledal, da sem bil še bolj zmeden.

86

O sekirica!

Da ,zlate 1  in ,srebrne 1  verižice lahko razmotam, sem
dejal.

»Se boš prej ogrel!«

Naj jih kar, je rekla.

In sem začel razpenjati svetle trakove in blestečo
vato in angelske laske! Samo razpenjal sem in potem zvijal
nazaj. Če je bilo kje hudo osmojeno, sem odtrgal in zvezal
svetle konce.

»Bo le spet treba dokupiti!« je vzdihnila mama. »Zme¬
rom jih je manj!«

Kolikor vem, je lani tudi tako vzdihovala. Pa sem
pozabil. V žep sem si vtaknil osmojeni trak, da drugo leto
zanesljivo dokupim. V žepu sem imel že kamenčke in star
žebelj in kos scelrane vrvce in drugo, ker ima majhen
deček s seboj.

V tuje žepe pa nisem gledal, to je bilo pri nas zelo,
zelo in hudo prepovedano. Kleti in v tuje žepe gledati
je bilo najhuje. Trakovi in verige in angelski laski so bili
svetli in so v luči žareli bolj kakor pri našem kovaču Se¬
deju žeblji, ki so bili na tleh sicer vroči, pa ne razbeljeni.
Opekli smo si seveda roke in žepi so nam pregoreli, ko
smo jih vtaknili vanje, da nas ni videl stric Sedej, ki je
bil kovač in zdravnik in orač in krčmar, vse hkrati. Nekoč
me je vprašal, kaj delam, in sem mu rekel, da kidam gnoj,
ko sem cepil drva!

»Ti ,paka!‘« je pogrkal, ker ,spaka 1  ni mogel izgovo¬
riti. Ni ostal dolžan, temveč mi je obesil ,rep‘ in trdil,

8 ?

da misli na ovco in kravo, a rep ima tudi še pes in mačka
in še kdo drugi.

Žeblje, ki so nam takrat, ko nas je dobil, še ostali
v žepih, smo morali takoj in v teku vrniti. Takrat so nam
tudi s šibo in na dlani povedali, da tuje blago ima ,tek‘
samo, če ga vračaš.

Zdaj veste, zakaj nismo smeli gledati v tuje žepe in
kleti tudi ne! Siegl pa je vzel sekirico in klel. Če ga
nihče ni razumel, je gotovo klel nemški. V prvi gimnaziji
sem se učil nemščine, vendar ga nisem razumel.

Vsem bo zdaj razumljivo, da je Siegl storil velik greh,
ker je vzel sekirico. Da jo je pa na sveti večer, mu še
papež ne odpusti. Prav mu bodi! Sekirica leži v stari ko¬
vačnici in rjavi že na sam sveti večer! Nocoj, ko je bil
še Belin vesel in živahen!

Kaj je rekel Lojze.

Ali sem že povedal? Zlate trakove sem zmešal in
angelski laski, če so bili še tako gladki in svetli, so na¬
pravili vozel in čop. Zdaj pa imate! Sam ne vem, kaj bi
bilo, če bi ne bil tistikrat prisopihal okoli vogla oče.

Drevce je imel v roki in palico za smučanje. Žarel je
v lice od napora in veselja.

»Lepo drevce!« je pomolil smrečico.

»Lepo!« je dejala mama.

»Kje si pa našel tako lepega?« je vprašala mamina
mama in si obrisala ob predpasnik roke, ko je segla po
smrečici.

88

»V Zavinkih!« je dejal. »Takšna gneča je že, da se
mora prečistiti! Na, Belin, ujemi!«

In mu je dal suho skorjo.

Zdaj mislim, da je smrečico ogledoval vsaj pol leta.
Zdaj! Takrat sem namreč mislil na sekirico in na drevce,
ki nam ga je vzel Siegl.

Potem je oče hotel izvleči fratosk izza suknjiča. Če
bi bilo ob drugi priliki, bi ga bil vrgel, da bi se skrhal.
Žep mu je strgal in se še zapletel v luknjo. Zdaj pa ga je
izvlekel počasi in oprezno. Fratosk ni bil samo za repnik,
niso sekljali z njim samo otave. Tudi žep je lahko raztrgal.

Oh, če bi imel mojo sekirico; nič bi mu ne bila strgala.

»Luknjo je napravil!«

»To se lahko zašije!« je dejala mama.

»Če ni drugače, kar nov žep všijemo!« je dejala ma¬
mina mama. »Kar sleci, saj takšen nocoj nisi mislil ostati!«

»Seveda ne!« je odgovoril. »Samo da prej nasadim
drevce, da bo stalo. V treh urah mora biti drevce naprav¬
ljeno! Krave moram tudi opraviti!«

Odsekal in priostril je drevce, napravil še križ, da
je na njem stalo, in ga postavil sredi hiše.

»Tako!« je rekel in se delal brezbrižnega. Pa ni bil.
Bil je vesel. Poznalo se mu je, ker sta se mu očki smejali.
Belin je prvi pritisnil svoj nos na križ in gledal drevce.
Kar čudno se mu je moralo zdeti: smrečica sredi sobe!

»Dobro!« smo dejali otroci.

»Čisto do stropa!« je dejala mama.

»Pa košato je! Saj ne boš mogel okoli njega. Oprezno
bo treba! Oprezno!« je ostro poudarila mamina mama.

89

»Ne bomo prekucnili!« smo obljubili otroci.

»Ne gre za to! Da ne boste česa utrgali in da ne bo
padlo na tla!«

»Pazili bomo!« smo spet zatrdili.

»Pa jaslice?« je vprašala mama.

»Kakor lani! O, te so pa hitro! Še jezero bo v hribu,
če je še zrcalo!« sem dejal.

»Saj je lahko navadna šipa!« je poučil Lojze.

»Lahko, samo vidi se ne v njej!« sem dejal. »Ali se
kaj vidi v šipi?«

»Vidi se pa ne!« je mrmral, »sicer pa v zrcalu tudi
ne mnogo!«

»Kako si neumen!« je menil Guste in Lojzeta grdo
pogledal. »On bo pa že bolje vedel, saj je v šolah!«

Lojze je bil užaljen.

»Pa delajte jaslice sami, če nič ne vem. Nekaj pa le
vem in bom imel letos v šoli same ene!« Začelo se je nam¬
reč tistikrat narobe: ena je bilo odlično.

»Le imej!« je dejal Guste. »Bomo pa sami, saj si ti
samo za napotje!«

Lojze je tistikrat zacepetal z nogami in zatulil, kakor
bi ga vrglo na štedilnik.

»Vse hočete sami. Ali nisem jaz naš? Da, naš! Pa
povejte, ali nisem naš!«

Rešila je zapletek mama, ki jo je Lojze moral pri¬
jeti za roko. V kuhinji mu je dala malinovca in skorjico
kruha. Moral se je postiti!

Medtem smo krasili drevce. Tudi Lojze se je za hip
nasitil in potolažil. Pomagal nam je. Oče pa se ni dotaknil.

90

Prižgal je pipo in sedel k peči. Kar tresle so se nam roke
pred njegovim pogledom. Na srečo so krave začele mukati.

»Lačne so; čas je že!« je pogledal na uro.

Sonce je že zašlo. Otroci tisti dan nismo videli ne
zlate večerne zarje ne snega, niti nismo čutili vetra, ki je
začel vleči iz zastave. Nismo videli ne drvarjev, ko so šli
preko ravni, ne sosedovih ovc, ki so iz hleva ušle v sneg. Vrh
Luknje so zažgali surovo hojevje in dim je segel preko
ravni v hrib do naše hiše. Tisti večer nismo čutili vonja.
Še vonja po kravah nismo čutili. Pa jim je oče nosil že
vodo in imel bilke na klobuku. Na rami se mu je poznala
celo slina, ker ga je najbrž Jelena oblizala.

Škali za prašiče so zaudarjali po kislem, toda tisti
večer jih nismo čutili. Imeli smo drevce in jaslice in mu¬
dilo se je, ker je sonce že zašlo.

Oh, jaz pa sem moral misliti na sekirico.

Ne bom opisoval, kolikokrat je Lojze napačno pri¬
vezal nitko na drevce in je Guste popravljal, ne kdaj je
Guste napačno pritrdil svečko in sem jaz segel vmes, tudi
ne njegovih hudih besed, ki jih je bil deležen mlajši. O,
pa Lojze ni molčal in smo imeli besedo vsi. Mračilo se je,
ko smo zapazili, da ne vidimo. Hoteli smo prižgati luč,
pa smo morali najprej kaditi in kropiti. V hlevu nismo mi
nosili, ampak oče, da bi se listje ne vžgalo.

Gledali smo, kako skače oljčno listje na žerjavici in
smo ugibali, kam se obrne. Vse je imelo svoj pomen! Ta¬
krat smo natančno vedeli, kaj pomeni, če kravica zamuka
in če se žerjavica strese s posode, če kdo pri kropljenju
pade, če kdo pozabi svoj klobuk, če zasumi slama. Vse smo

91

vedeli, četudi nismo postiljali s praprotjo, da bi nam seme
neopazno padlo v škornje.

Hodili smo in molčali. Da je angel Gospodov oznanil
in da je Marija rekla, da je dekla in naj se zgodi po nje¬
govi besedi. Kako je Beseda pri nas prebivala, še nismo
razumeli. Ko smo umeli, ni bilo več takšnega svetega
večera.

Zamudili so se v kuhinji, jaz pa sem se neopaženo
splazil v hišo in naglo pritisnil na veje osem raket, ki jim
pravijo čudežne svečke. Med zelenjem in obeski se ne mo¬
rejo zapaziti. Še Belina, ki se je motovilil med nogami in
hotel pomagati, sem pustil na pragu. Sam sem bil in sem
naglo delal. Kar potil sem se od naglice in strahu, da bi
kdo utegnil odpreti vrata. Belin pa je cvilil in javskal pred
vrati, da me je bolelo v ušesih. Mene v ušesih, njega pa
drugje, ker sem mu v naglici priprl rep. Oče ga je rešil in
stopil v izbo.

»Zdaj pa je peč gorka!« sem mu dejal in mu stopil
nasproti, da nd videl raket.

»Res!« je potipal z roko. »Belina ste pa priprli. Pri¬
žgite svečke, da bomo potem prižgali še pri jaslicah!«

»Bomo,« sem mu dejal in nisem o Belinu niti zinil.
In o sekirici? Za glavo ne! Ne, nocoj ne!

Potem pa je prišlo!

Drevce smo smeli prižgati. Ali se ni zalesketalo in
so vsem zaigrale lučke v očeh! Pod drevcem ni bilo darov,
samo na beli, do krvi, bi rekel, poribani mizi je bila ko¬
šara orehov in lešnikov. Nismo jih pogledali! Ne bilo bi
lepo. Pa saj dokler so gorele svečke, jih niti videli nismo.

92

Starejši so sedeli pri peči in oče je še zdaj zahteval,
naj osmukani storž vržemo z drevca v smeti. In smo ga,
četudi jih je bila še cela kopica bolj osmukanih.

Mama je pestovala, mali Stanko je tleskal z ročicami
in se poganjal na njenih rokah.

Potem je prišla moja skrivnost.

Slovesna ura! Belin nam je takrat pogledoval v oči
in njegov košati rep se je narahlo gibal. Sedel je pri peči
na očetovih nogah. Maček Ris pa je tisti večer sedel sam,
zamišljen in žalosten v kuhinji pred žeknom in predel.
Lačen je bil in ni bilo očeta, da bi mu dal grižljaj, za kar
bi ga udaril s taco po rami.

Prižgal sem prvo raketo.

Začele so pršeti zvezde in padati utrinki. Dolgo ni
bilo besede. Vsi so ostrmeli in še Stanko je zijal.

Prižgal sem drugo.

Zdaj so se že privadili.

»Pa nisi povedal!« je dejal oče.

»Nisem!« sem odgovoril.

Guste je hotel drugo in Lojze je stopil od mize. Naj
mu dam. Da bo prižgal. Sam? Da, sam!

Pokazal sem mu, kje je.

Prižgal je, da je jemalo vid.

»O!« je tlesknil z rokami: »Siegl je mislil, da bomo
brez drevca, ker je vzel sekirico! Pa nismo! In še kako
sveti!«

Takšna tihota je zavladala, da smo slišali prasketanje
svečk in šumenje raket.

Belin je dvignil ušesa.

93

Očetov korak.

Gospod Siegl je vzel drevce in sekirico in zdaj je
Lojze to očetu bleknil! Pa zvečer pri prižganih lučkah
in čudežnih svečkah na drevcu, ki ga je moral prinesti oče
iz svojega okraja! On ga je lahko, ker je bil gozdar, mi
pa: Guste in Lojze in jaz, nismo smeli v Sieglovo, četudi
smo bili gozdarjevi. Zdaj pa oče vse ve! Oče je postal le¬
deno strog. Lojze je moral med njegova kolena in Guste
zraven. Mama je imela solze v očeh in Stanko je tako
zavekal, da ga je nesla v kuhinjo. Mamina mama je hotela
nekaj ziniti, pa je samo zahrkala, ker jo je oče tako grdo
pogledal, da je beseda umrla neizgovorjena.

Meni ni privoščil besede in ne pogleda.

Potem je moral Lojze govoriti in Guste paziti na be¬
sede, da je pojasnjeval. Ko je Belin nekaj cvilil, ga je oče
brcnil, da je odletel pod klop. Tako je bevskal in šepal
po treh nogah, da mu je moral Guste odpreti vrata. Lučke
na drevcu so gorele, ne da bi se kdo zanje zmenil. Nihče
ni pobral sladkorčka, ki mu je pregorela nit in je padel
na tla, in nihče zlatega oreha.

Preden je ugasnila zadnja svečka s klavrnim plame¬
nom in je nastala tema, je moral Lojze vse opisati, še
zajca in brinje in vse, kar je videl na poti.

»Zdaj vem!« je dejal oče, dvakrat dvignil klobuk in
vstal. Mi smo vedeli, da je zelo hud. Dvakrat, da, dvakrat
je dvignil klobuk.

»Zakaj nisi zinil?« je mene vprašal mrzlo.

»Da ne bi bili nocoj hudi!« sem zajecljal.

9i

»Prav, ne pojdeš k polnočnici, nocoj ostaneš doma!«

Potem smo smeli v kuhinjo.

Če je bila kdaj smrtna obsodba hujša, ne vem, vem
samo, da bi bil rajši mrtev kakor to, da sem moral ostati
doma! Čisto nekaj drugega! Kaj, sam ne vem! In to na
sveti večer!

Zunaj so migljale zvezde in kakor plamteče oči so
žarela okna. Sneg se je blestel in ni še bilo meseca izza
gora. Vsega tega nisem videl ne čutil. Zaman mi je Belin
lizal lice, ko sem slonel pri štedilniku. Ne bi bil slišal
mačka Risa, ki se mi je zakotalil pred nogami ter obupno
zamijavkal, če bi me ne bil opraskal po gležnju.

Nihče se ni zasmejal, ko jo je Belin ubral za njim.

Tiho smo bili in pridrževali sapo.

Prežganka mi ni šla. Položil sem žlico in strmel
v petrolejko, ki je stala nad štedilnikom. Iz kotla se je
dvigala para in senčila njen sij. Belin se je vrnil; pa oče,
ki je prišel tudi za nami, ni razumel, ko je pes položil
svoj mrzli nos na njegovo koleno. Pahnil ga je od sebe in
pes mi vedel boljšega, kakor da se je splazil na polena pod
štedilnikom. Zvil se je na toplem; samo budna ušesa, ki
so migala ob vsakem najmanjšem šumu, so pričala, da
ne spi.

Stanko je zelo vekal in se prijemal od stola do stola,
toda oče ga ni dvignil na kolena in ni namrščil brkov, da
bi se otrok smejal.

Oče je bil zelo užaljen in hud.

Bil pa je sveti večer.

95

V izbi na mizi so ostali orehi in lešniki. Ko jih je
hotel Lojze, so ga kresnili preko lic; ker je jokal, bi ga
kmalu nesli k svinjam. Vsaj obljubili so mu in zato je
hlipal v kotu v pepelu.

Nihče se ga ni usmilil.

Potem smo šli spat.

Niti besede nismo spregovorili. Molili smo in vsem nam
je šlo na jok. Tudi mami, ki je prinesla luč. Oče je začel
trdo hoditi po kuhinji. Slišali smo njegove korake. Belin
je lajal pred hišo in na ravni so fantje peli o visoki zvezdi,
ki je nad goro šla.

»Siegl!« smo slišali iz kuhinje. »Vse pove oskrbniku.
No, nas bo zatožil pismeno! Kakor trn smo mu! Da bi bili
otroci takoj povedali, bi bil oskrbniku prej rekel, tako
pa bo razmišljal in se mu bo zajedlo v dušo. Tako bi v
hipu pozabil, zdaj pa ne bo. In Siegl mu je izročil sekirico
in pismeno ovadbo. Ker se velikih boji, lovi otroke in jim
jemlje sekire!«

Pa je spet trdo stopal po kuhinji.

»Prehudo jemlješ. Če je škoda, plačamo, pa je!« je
dejala mama.

»Govoriš brez premisleka!« je odvrnil.

»Kaj pa hoče?«

»Ne razumeš!« je jezno dejal. »Rekel bo, da se na nas
ni zanesti.«

Mama je umolknila.

»Gotovo je Siegl svoje namerjal, toda oskrbnik Hanuš
ima sam otroke in bo bolje presodil. On je oskrbnik in ne
Siegl!« je dejala mamina mama.

96

»To je res. Hanuš je inženir in ima otroke!« smo sli¬
šali čez čas očeta in korak mu je manj pel. »Otroke ima!
Njemu se bo lahko dopovedalo!«

Otroci smo slišali besede in smo razumeli, da bi lahko
povedali Sieglovemu sinu, če bi Siegl ne bil samec. Slišali
smo pa, da je bil očetov korak bolj umirjen in lahek in
kako se mu je Belin spet dobrikal.

Ali je Belin smel z menoj?

Dvakrat na teden je mama Hanuševi gospe pošiljala
maslo. Mama ga je dala ceneje kakor druge in Hanuševa
gospa je vedela, da dobi sveže in rumeno maslo. Guste
ga je nosil. Danes je mama določila mene, ker sem večji
in bi Guste v snegu obtičal. Jaz sem ji moral izrečno ob¬
ljubiti, kod bom hodil in da bom stopal samo po gazi.

»Toliko so že utrte stopinje, da je pot vidna in se ne
vdira, na celo pa se!«

Dva dni po božiču je bila pot res že narejena. S Pred¬
meje so ljudje nosili črnega istrana za praznike. Gozdar
Jelinčič, ki je imel hospic, je dejal, da ga daje za lastno
ceno. Točil je, če je bil doma, in gladil dolge brke, ki so
mu visele čez ustnice. »Pa je vino in ne kislica!« Zato
je bila pot utrta. Sneg se je že otresel z grmovja in drevja,
ki se je temno treslo od mraza na bregu. Sonce je sijalo
in topilo sneženo skorjo. Zjutraj je še držalo, ker je bilo
mrzlo; ko se je sonce ugrelo, se je udiralo. Klanec pred
hišo je bil zvrhan snega, zato je pot čez njive in senožeti
držala stopinje, kjer je bil sneg bolj plitev. Zametov pa

97

se je gaz ogibala. Kdo bo gazil do vratu in še čez! Visok
macesen pred hišo, bezeg pod boštanjem in visoke češnje
so se čez dan razdihale v soncu. Stare bukve za hišo so
pa škrtale v mrazu in led jim je še vedno ždel v lubju.
Zastava vrh Kozje stene se je stajala in zginila. Zdaj si
videl zelene vrhove, kjer so rasle smreke, in rjave rebri
bukovih gozdov.

Belin je že moral gaziti nekje po snegu, ker mu je
na repu in po trebuhu bingljal sneg v mokrih abrankih.
Hotel je z menoj in se spenjal na zadnje noge, cvilil in
se dobrikal. Dokler nisem nataknil palčnikov, mi je lizal
roke, če sem jih spustil ob sebi. Smrdel je po vetru in po
mokroti, v kuhinji se je tajala z njega mokra sled.

Guste in Lojze sta šla k Sedeju, odpravljal sem se sam.

»Danes Belin ne more s teboj!« je rekla mama, ki je
imela skrbi zaradi velikega škafa, kjer je plavala mogočna
štruca rumenega masla. »Pri oskrbniku v kuhinjo pojdeš,
Belin pa tja ne more, ker bi vse umazal. Služkinja Pepca
bi bila gotovo huda. Ti si lahko obrišeš čevlje in voščiš
dober dan, Belin pa ne more. Če bi bilo kopno in suho,
ue rečem! In Hektor bi ga!«

»Belin, ostani doma!« sem mu dejal. Belin je zado¬
voljno pomahal z repom in tekel čez prag. Zunaj je veselo
zalajal in sinica, ki je pobirala iz pomijneka ostanke svinj¬
ske piče, je prestrašeno zletela in začivkala. Pred hišo je
bila sled slame in sena, na tnalu so cepili drva in sneg
smo že bili zmetali čez boštanj.

Oče je bil videti miren, toda z nami ni govoril, ko je
šel v gozd. Zdaj je imel že dedov okraj Golake in deset

7

Naš pes

98

metrov drv. Sekirica! Ali veste, da je ogenj bolj temno
gorel, odkar smo trske klali z žatlako? Sploh je bilo vse
bolj žalostno ion celo sonce je drugače mežikalo. Siegl je
vzel sekirico! A jaz jo bom rešil! Bog ve, kaj bo Pepca
iskala v stari kovačnici in jaz pojdem za njo! Nič ne de,
če je kovačnica daleč. Pepca mora po cesti do velike smreke
na razpotju, potem do Jelinčiča in na kegljišče in potem
do kovačnice. Če je pa na kegljišču sneg, pa do zapornice
in potem do vrat. Samo da odpre! Sekirico bom že sam
vzel. Vem, kje leži. Na kupu zarjavelega železa in sprh¬
nelih vrvi. Tam sem jo videl v duhu in spoznal bi jo, če
bi mi oči zavezali. V dveh dneh še ni hudo zarjavela.
Potem jo stisnem pod havelok in hajdi domov! Kar obrnil
se bom pa domov! Vse sem premislil. Mama je medtem
vzela iz vode štruco, jo lepo zavila v moker robec in potem
v papir, tega pa dala v škatlo. Zakaj nisem navezal smučk?
Saj sem hotel, pa mama ni pustila. Da padem in kakšna
bo potem štruca! Na smučkah se pa lahko pade, ker je
sneg na zbrisu — kjer ga je odpihala burja — in v senci
trd, na soncu pa je skorjo vzelo. Vedel sem pa, da bo konec
globokega križa na štruci, če padem, ker bi se štruca v
nahrbtniku zmečkala. Na smučkah pa ne bi mogel drugače,
kakor da bi jo potlačil v nahrbtnik. Hanuševa gospa in
zmečkana štruca in Hribarska Pepca! Pepca bi gotovo po¬
vedala in vsi bi zvedeli. Zato sem se moral odpravljati peš.
S smučkami bi bil sicer hitro tam. Zakadilo bi se za menoj
in v petih minutah bi že stal pred hišo. Že hiša sama je
vzbujala spoštovanje in začudenje. V to hišo naj bi šel

99

z zmečkano štruco? Nak, rajši sem šel peš in četudi sem
potreboval za pot pol ure.

Moral sem obleči havelok, debele volnene nogavice
in kučmo. Sive dokolenke so bile nove in podvezane s
črnim trakom. Še kučmo sem dal na glavo. Ko sem bil na¬
pravljen in smo vsi mislili le na štruco, sem prevzel od
mame škatlo in mi je mamina mama dala še polno naukov
na pot. Naj se varujem leda na poti ali pa v sneg zako¬
panega trama, kjer drsi. Po ozki gazi naj stopam previdno
in počasi, da ne omahnem. Sploh naj hodim počasi in
oprezno v snegu. V kuhinji lahko kdo pade, pa bi ne padel
na ledu! Posebno, če greš po strmem bregu. Obljubil sem
in pritisnil škatlo k sebi.

»Če pa ne znaš! Štruco lahko zmečkaš, če neseš tako
nerodno. Tako!«

Po kuhinji sem moral iti gor in dol in se nisem nič
zadel v škatlo.

»Dobro, če boš trdo držal!«

Spet sem moral obljubiti, potem sem smel iti. Držati
sem moral škatlo in iti.

»Zmeraj tako!« sta vpili obe za menoj, Belin pa ni
vpil, temveč čakal onstran kapnice, Štirne smo rekli, sedel
in mahal po snegu z repom, da je izgrebel že globok ko¬
lobar. Zagnal se mi je nasproti.

»Marš, Belin, marš!«

Če bi ga ne pogledal ostro in vpil, bi se bil vzpel
name. Saj sem ga poznal. Toda moje vpitje je opozorilo
na pragu obe mami. Kakor jastreb je planila mamina mama,
zagrabila psa za kožo na tilniku in ga dvignila.

T

100

»Na, zdaj te imam!«

Belin se je otepal in cvilil, toda z njim so bili trdi
in neusmiljeni. Kar v hlev ga je nesla in dvakrat butnila
z vrati. Vedeli smo: vrata so zaprta s kljuko in naj Belin
še tako cvili, nič ne pomaga. Cvilil pa je, da so začele še
krave mukati. Zbudili so se pujski, ki jih stara ni več
dojila, in se tudi začeli oglašati. Tisti dan je bila v hiši
zmeda, da so kokoši kokodakale in jo je Ris naglo zavil
spred peči podstraž.

Stara kovačnica.

V gazi sem držal škatlo od sebe in koracal počasi.
Prav nič nisem pritiskal. In šel sem moško. Najslabša pot je
bila od nas do Brusa, ker smo se mi vozili s smučkami in
ne hodili. Toda Brus in njegov brat sta pretlačila pot
s krplji, zato je šlo še kar dobro. Od Brusa dalje je bilo
lahko, ker so nosili istrana po naselju. Vrh Podapnice pa
so celo vlačili hlode. To je zelo imenitno! Najbolje je, če
zvečer pelješ široko, votlo javorjevo polovico, da napraviš
tir. Sneg je vlažen in se vlega, ponoči pa zledeni. Drugi
dan gredo hlodi sami in še hiter moraš biti, da te ne ujame
na strmini, ko odbijaš. Po Kolenčevci so vozili čoke. Zdaj
je bil čas in so hiteli. Še v mesečini se je čulo, kako so
vpili nad volmi, kravami in konji ter klicali Drejca in
Franceljna. Čulo se je celo, kako je ponoči žvenketala
veriga, udarjali cepini in odbijala zagvozda. Kaj pa šele
podnevi, ko jih je bilo mnogo več in so čoki drseli in
zadevali drug ob drugega. Zdaj je bil čas, ker so vozniki
zaslužili vsaj petkrat več, kakor pa če so les vozili z vozmi

101

in v kopnem. Vrh Podapnice sem srečal Luknjiškega Jožka,
ki je nesel pod pazduho sekirico in imel čez ramo zavezano
vrv in zagvozdo. Mojo sekirico! Pohitel sem bliže in se
nisem bal kosmatega Čuvaja, ki je šel pred parom konj,
nisem se bal konj, ki so naglo drseli, dasi je eden grizel.
Poleg hlapca je stopal še Lazkarjev Cene in priganjal
konje z bičem.

»Umakni se!« je dejal Cene.

Umaknil sem se v sneg, pa ga nisem pogledal. Tudi
Jožko je postal in mu nekaj rekel. Zato sem šele, ko je bil
Cene mimo, planil k njemu, da bi videl sekirico. Samo
planil sem, kajti toporišče ni bilo naše in tudi ne novo
in sekirica ni bila naša, ker je imela drugo znamenje.

»Kam greš?« je vprašal Jožko.

»Predmejo!« sem odvrnil in noge so se mi šibile.
Temnilo se mi je pred očmi in stopal sem spet brez moči.
Kako nas je Cene izdal Sieglu, nisem povedal.

Sekirica! Saj vem, kje rjavi! V stari kovačnici! V uše¬
sih mi je šumelo in nisem slišal, ne kako so klicali razgreti
vozniki in ne kako so udarjali čoki.

»Ne boš mogel po bližnjici!« je menil Jožko, »ker ni
pregaženo. Mimo Šela pojdi!«

»Bom!« sem rekel kratko.

Za mene tisti dan ni bil dan. Toliko da sem videl.
Mene je spet vsega prevzela sekirica.

»Zakaj si tako ošaben,« je stopil Jožko k meni, »če si
v šolah? Saj bi bil tudi jaz, če bi bili bogati. Nismo in
moram iti po soro. Sieglu jo usečem in Bolko mi da zanjo

102

petnajst krajcarjev. Samo da ne poveš Sieglu; vzame mi
zagvozdo in sekirico!«

»Nisem ošaben, ampak nekam bolan in Sieglu ne po¬
vem. Ne razume po naše. Nisva si dobra!«

O sekirici in drevcu nisem povedal.

»Res, daj roko, da ne poveš!«

Segel sem mu v roko.

»Zdaj vidim, da nisi ošaben. Sekirice bi bilo pa le
škoda! Kaj ne?«

»Škoda!« sem ponovil in svoje žalosti nisem zaupal.
Ker sem molčal, je Jožko postal in nato pristavil po pre¬
molku:

»Dobi me pa ne! Ritenski bom šel v gozd in prinesel
na pot. Potem pa me lahko išče, ker bo Bolko dal kar na
voz. Pa ga bom opetnajstil!«

Meni se je zdelo prav, da ga bo!

»Z Bogom!«

Poslovila sva se in se mi je odkril.

Na vrhu sem za hip postal, potem pa mi je spet za¬
plesala pred očmi njegova sekirica. Pod pazduho jo je
nosil in svetila se je v soncu. Prav takšna je bila naša,
samo zdaj rjavi v stari kovačnici. V mrazu leži osamljena.

O, ko bi Siegl vedel, kaj je vzel. Čisto prav, da ga
bo Jožko!

Samo Bog ve, kaj sem mislil in kam gledal. Na strmem
podapniškem klancu mi je na ledu spodrsnilo in opletel
sem na tla tako zviška, da sem videl zvezde. Vrgel sem

103

škatlo čez glavo in odrinil sneg. Dobro, da tisti hip ni bilo
nobenega konja na poti. Zakadilo se je v snegu, glava se
mi je zarila v zamet in grebel sem z rokami, da sem prišel
do sape. Pljunil sem sneg iz ust. S težavo sem se toliko
izkopal, da sem začel čistiti ušesa in oči. Slišal sem čudno
znane glasove. Videl nisem nič, čutil pa sem na licu mo¬
kroto in sem mislil, da mi teče kri. Nato se je nekaj meh¬
kega in toplega skobalilo name. Otresel sem se in sedel.
Ko sem mogel odpreti oči, sem zagledal Belina, ki je
dvigal prednji taci na moje rame in me lizal po obrazu.

»Belin, kako si tu?«

Gledal me je, ko sem si čistil sneg s haveloka, kučme
in telovnika. Ni se vzpenjal po meni, samo oblizoval se je
in kazal rdeči jezik. Bilo mu je vroče.

Pozneje sem zvedel, da je v hlevu cvilil; ko je oče
prišel iz gozda, ga je slišal in mu odprl, preden je stopil
v kuhinjo. Pes pa za menoj, da se je kadilo. Preden je
prišla mama na prag, je bil Belin že na klancu. Samo roke
da je sklenila in nič ni rekla. Povedala da je šele, ko je
oče dejal, da Belina ne smejo zapirati.

»Zdaj je ušel!«

Belin je ušel in lizal moje roke, skoraj bi tudi maslo,
toda pokrov je bil trdno privezan in škatla se ni odprla.
Dvignil sem jo iz snega; mokra je bila in na voglu neko¬
liko zmečkana od padca. Hudega pa ji ni bilo. Če bi bilo
hudo, bi se moral vrniti. Z menoj bi se tudi Belin. Tako
pa sva šla dalje. Pot je bila utlačena in je ne bom opisoval,
razgleda z Vrha pa ne morem, ker je bil zame to najlepši

104

razgled na svetu. Zame, ker sem tam doma. Odpre se in
vidiš pod seboj Vipavsko dolino in vasi in vipavski vlak,
ki se kadi med drevjem in njivami. Potem je tam Kras
in za njim nekaj svetlega. Da je ta svetla reč morje, so
rekli; takrat še nisem bil pri njem. Kar pa me je že
tistikrat napolnjevalo z neznanim občutkom, da sem gledal
in strmel, je bila naša cesta v Čavnu s predori in visokim
mostom, z odtočniki pod cesto, ki so se zdeli kakor velika
velika okna v skalah. In potem je prišlo še glavno: moj
oče je pomagal inženirjem, ko so jo merili, in pri velikem
predoru meni pokazal, kje je bila vrv in kako je zabil kol
nad skalo, kjer je zdaj veliki most in veliki predor. Zdaj
je bila tu cesta in oče je doma jezen radi sekirice.

Tam je bila stara kovačnica. Videl si jo, če si se pre¬
stopil za nekaj korakov. V njej je torej rjavela moja
sekirica!

Kakor da je megla padla na moje oči. Nisem videl ne
Vipavske doline ne ceste ne Čavna ne predorov in ne
mostu. Zaman se je Belin zapodil za Šelovimi kokošmi.
Gospodinji sem ga zatajil, ne z besedo, ampak ker se zanj
nisem zmenil, ko mu je vrgla oklešček pod noge.

Zbudil sem se iz misli, ko je vpila:

»Ubijem ga, zakaj ne paziš na psa?«

»Ušel je!« sem dejal.

»Če ga doleti!«

»Pa naj ga!«

Rekel sem, ker je bil pri meni; okleščka pa ni upala
več vreči.

105

Gora in krtina.

Hitro sem stopical in skoraj mižal. Nisem gledal ko--
vačniee, ki ni bila kovačnica. Zavil sem k oskrbniku mimo
velike smreke, tiste velike smreke na razpotju, kjer so me
svoje dni izbezali iz vej — takrat, ko je bila veselica.
Odkašljal sem se pred hišo, ki je bila tako široka kakor
šola, in tesno prijel škatlo. Kaj bom opisoval hišo! Sonce
je svetilo nanjo in zame je bila kakor čarobni grad.
Mislim, da je bila pri nas ta hiša z rdečo streho in velikimi
okni za vsakega otroka grad. Nekaj stopnic je držalo s tla¬
kovanega dvorišča, sredi njega je bil vodnjak z veliko
črpalko in ne škripajoče kalalo kakor pri nas. Na oni
strani so bili hlevi in drvarnica. Stara kovačnica se je vi¬
dela preko strehe gozdarske pisarne in bila je kakor temen
brlog. Meni se je vrtelo v glavi. V hlev in drvarnico je
držala gaz.

Niti vstopiti bi si ne upal, če ne bi stopila na prag
Pepca. V hlev je pač mislila iti, ker ni imela škafa za vodo
s seboj.

»Ali si prinesel?« je dejala.

»Sem!«

Otepal sem sneg s čevljev.

Šla je nazaj z menoj v kuhinjo in mi tam vzela škatlo
iz rok.

»Ali si padel?«

»Sem!«

»Danes se nisi udaril! Danes je sneg. Belin pa zunaj
cvili. Hektor ga je zagrabil! Saj prej ga ni bilo!«

106

Kaj bi Belin proti Hektorju, toliko kakor krtina proti
gori! Kajti Hektor je bil bernardinec. Hitel sem ven.

Pri hlevu sta bila. Hektor je tiščal Belina in hlastal
po njegovem vratu. Belin se je otresal ter zmikal. Pa ga je
Hektor ujel; ko mu je Belin hotel uiti v sneg, ga je prijel
za hrbet in potegnil nazaj kakor podgano. Spet ga je vrgel
ter zvalil na hrbet. Zraven sta oba režala, kakor bi pre¬
metaval težke verige, se ravsala in bevskala, kakor bi šlo
za življenje. In Belinu je šlo za življenje, ker Hektor ni
poznal šale! Razprl je svoje dlesne in njegovi zobje so
šavsnili v Belina kakor žebelj. Kdo pa naj bi zapodil
Hektorja? Njegov ugriz bi vrgel človeka na tla! Kaj ugriz?
Samo če se je vzpel po človeku, je bilo dovolj. Res je
Grapar samo zamahnil nad gospodom in mu je zato Hektor
vzel klobuk, spel se je po njem, vzel klobuk ter ga položil
Hanušu pred noge. In Grapar je moral kljub temu sesti.

In zdaj je ta gora udarila na Belina! Stal sem na
stopnicah ter vpil. Hektor je imel Belina pod seboj in
videti je bilo, da je psiček ves upehan. Kri je že rdečila
sneg, za hip je Belin švignil izpod Hektorjevih šap, pa ga
je Hektor spet vrgel na tla. Metala sta se, zvijala v klobčič,
ravsala in hropla. Od obeh je letela dlaka. Nato je Hektor
Belina dvignil, da je zacvilil ter v loku odletel v sneg.
Opotekel se je in omahnil.

»Umoril ga je!« sem kriknil in z golimi rokami planil
v sneg. Hektorja je krik zmedel. Pogledal je za Belinom,
ki se ni ganil, potem se je obrnil proti meni. Videl sem,
kako se trese njegova spodnja ustnica, kakor bi poizkušal
razkleniti čeljusti. Nikoli nisem videl tako razločno pasjih

10 ?

zob. Niti ko sem bil tri korake pred njim, se ni premaknil,
samo gledal me je. Strmel je vame, kakor da mu nekaj
ne gre v glavo.

Začel sem se ritenski umikati, gaz je vodila v drvar¬
nico in v hlev. Na oni v drvarnico sta se tepla psa, jaz
sem se umikal po oni v hlev. Sam ne vem, kaj sem hotel,
morda so me privlačevale gnojne vile pred vrati. Kdo ve,
kaj sem hotel? Pred menoj je stal Hektor in mislil sem
nase, niti trohice ne več na Belina. Belin je pač ležal na
snegu ter se ni ganil.

Za hrbtom mi je nekaj zacvililo in smuknilo pod noge.
Belin! Ali ga je Hektor res tako zdelal ali se je le potuhnil,
še danes ne vem. Krvav je bil in penast okoli gobca. Časa
pa nisva imela, ker se je Hektor že ozrl. Krenil je, toda
midva sva bila že pri vratih in zaloputnila, da sva mu še
zadela smrček, ko ga je vtaknil vmes. Hektor je hripavo
zacvilil.

Dve kravi sta zavihali ušesa, udarili z repom ter se
zasukali. Prhali sta in nastavljali roge, pred vrati pa je
zamolklo grebel in praskal Hektor.

Tiščal sem vrata s hrbtom in pazil na Belina, ki je
hotel nad Hektorja.

Čutil sem, kako mi leze pot po hrbtu in kolena so mi
klecala.

Potem sem zunaj slišal Pepco; klicala je Hektorja.
Pes je odzvenčal in vrata so se odprla.

»Skoro bi vaju bil!« je rekla.

»Belina je že imel,« sem odvrnil.

»O, tebe tudi!«

108

»Belina sem hotel rešiti!«

»Zakaj ga pa vodiš s seboj?«

Bled sem bil in ves trepetal. Pripovedovali so, da sem
lomil besede. Čutil sem, da se mi megli pred očmi in da
vse miglja. Meni se zdi, da je bila to žarka svetloba na
snegu, drugi so rekli drugače. Prav nič me ni motil kravji
gnoj in celo krave, ki so vse gledale, kakor bi stala pred
njimi groza, me niso zanimale. Slišal sem kakor v daljavi
glas Pepce in odgovarjal:

»Za mano je pritekel,« sem se opravičeval.

»Naj gre pod štedilnik!« je rekla Pepca.

»Vajen je.«

Belin je srečno ušel. Hektor pa je tisti hip odšel po
hodniku. Kremplji so trkljali in ovratnica mu je glasno
zvenčala, ko je stopal. Nekje so se odprla vrata in gospa
Roza je prišla v kuhinjo.

»O, to je pa gimnazijec. Pa bi ga bil kmalu Hektor.
Samo da si ušel!«

In me je potrepljala po rami.

»Samo bled si! Ali si se zbal Hektorja?«

Tako nedoločno je govorila, da nisem vedel, kaj misli.

Pepca je šla iz kuhinje in nesla s seboj škatlo. Gospa
Roza ji je nekaj namignila. Ker je bil Hektor doma, tudi
gospod oskrbnik ni bil daleč in je že ropotal s ključi po
hodniku. V kuhinjo pa ni prišel. Moral sem gospe govoriti
o šoli in čevljih in snegu in drevcu. Siegla in sekirice nisem
omenil. Da bi šla Pepca v kovačnico, tega nisem upal
omeniti. Ključev ni imela in bajta je bila daleč. Gospa

109

Roza pa je hotela vse izvedeti. Na mizo je položila zvrhan
krožnik samih dobrih stvari in sem moral jesti. Jedel sem
in pozabil na sekirico in Hektorja, ko je vstopila Pepca
s škatlo. Za njo je počasi korakal gospod oskrbnik in položil
malo žagico na polico.

»Videl sem te,« je rekel, »ko te je Pepca peljala iz
hleva!«

Odrevenel sem od strahu. Vse ve! Tudi to, da sem
Hektorja priprl.

Gospa Roza je prijela škatlo, nekaj rekla možu in
dejala:

»Za domov, ker je novo leto! Vošči lepo v našem imenu!«

Dala mi je škatlo, ki je bila težka in zavita.

Sonce me je ščemelo, ko sem stopil iz hiše. Sneg je
bil belorumen pod njegovimi žarki in se topil. Hektorja
so držali, ko je Belin planil na prosto. Kako pa se je bal!
In jaz tudi! Zmerom sem se oziral.

Zunaj sem se spet spomnil sekirice. Videl sem temno
bajto in se spomnil. Pred Jelinčičem so žagali pa nisem
postal, dekla je izlila motno vodo v sneg pa nisem postal,
šele na Vrhu sem postal ter se ozrl.

Stara bajta! Zakaj smo ji rekli kovačnica, ne vem,
ker ni nihče v njej koval. Baje so v njej ostrili svedre in
krampe, ko so delali cesto v Čavnu.

Ozrl sem se, vzdihnil in še plašno pokukal, če gre
Hektor za nama. Ni šel!

S psom sva šla potem naglo proti domu in se nisva
mudila ne pri konjih ne pri voznikih. Nič veselja nisva

110

imela pri sankah, s katerimi je Lazkar vozil gnoj na njivo.
Gnoj se je kadil, kakor bi vse gorelo. Ceneta ni bilo nikjer.
Na Luknjiški njivi je zletela kita jerebic. Slišal sem sicer
starega Apka, kako je gonil voli, in tudi, kako je nekje
jokal otrok. Niti prisluhnil nisem. Nič! Nesel sem škatlo,
težko škatlo. Belin je bevskal za menoj, ker so se mu
jerebice skrile za grmovje. Čudil se je, ker sem druge
krati napravil vsaj kepo. Vrgel sem jo in Belin je skočil
za njo; če ni drugega našel, je prinesel vejico za menoj.
Danes nič, samo škatlo sem predeval iz leve na desno, to je
bilo vse. In tudi Belin ni zapustil gazi. Krvav je bil in
trudno je tekel za menoj. Hektor ga je le pritisnil. Sreča,
da je bil sneg.

Prišla sva domov. Izročil sem pozdrave, voščila in
škatlo. Oče ni rekel besedice. Ker je bila škatla trdno
povezana z močno vrvico, so nazadnje dali njemu, naj
odpre. Molče je to storil, Guste in Lojze sta ga molče
gledala.

Odmotal je na mizi in odprl.

Sredi piškotov je ležala — naša sekirica! Toporišče je
imela krajše in sveže odžagano, toda med piškoti se je
svetila.

Tresla so se mi kolena. »Sekirica!« sem dejal. Hotel
sem še nekaj reči, pa mi je beseda ostala v grlu. Megla se
mi je storila pred očmi in noge so bile kakor svinec. Rad
bi se bil prestopil, a sem omahnil.

Potem sem slišal, da se prepira Siegl z gospodom
Valentinom in Hanušem, gospa Roza in Pepca sta gledali

zraven.

m

»Moja je!« je dejal Siegl.

»Moja!« je dejal Valentin.

»Saj ni!« je dejal Hanuš. »Če pa ni!«

»In Belin je Hektor!« je rekla Pepca.

»Kaj bo? Hektor je prinesel sekirico,« je odgovorila
gospa Roza.

In čez hip sem videl pesoglavca. Vihtel je sekirico
in udarjal po kupu papirja. Vedel sem, da jo vihti Hektor.
On je vihtel sekirico, Belin se je zaganjal v kup ter bevskal.

Nekdo je pravil, da bo udaril Belina.

»Vidi se, da ga je tlačil!«

Izpod papirja so kukali cigančki s šojinim perjem.

Potem se je zgrnila tema.

Ko sem se spet zavedel, sem bil ves potan. Ležal sem
v svoji postelji; oče me je ves bled držal za roko in Belin
je sedel zraven.

Rdeči trak.

V mesto sem šel s težkim srcem. Če bi bil kdaj rad
ostal doma, bi bil takrat. Z Belinom sva bila obredla še prej
vso okolico; jaz na smučeh, on za menoj. Pri Polancu mu
je nekdo zavezal okoli vratu rdeč trak, ki ga Belin ni maral,
in tako pribevskal domov. Ni se hotel pomiriti, ko smo mu
ga že davno sneli, kakor bi še čutil Matevžkovo vrvco.

In tisti rdeči trak je bil kriv, da me Belin ni pogledal,
ko sem odhajal. Škatlo so mi zavili z rdečim papirjem, jaz
sem jo stisnil pod pazduho. Prej je Belin veselo skakal
po meni, dobrikal se ter hotel z menoj. Nato sem potežkal

112

škatlo in jo stisnil. Belin je obupno pogledal, zacvilil ter
zbežal okoli hiše. Ni pomagalo, če sem ga klical.

Odšel sem brez slovesa. Bil sem že daleč, ko sem slišal
obupno zavijanje; zdelo se mi je, da Belin joče.

Bil sem zamišljen in žalosten. Kdo bi ne bil žalosten?
Da sem se tudi jokal!? Ne, jokal se pa nisem. Gimnazijec
se ne joče!

Zadnja beseda.

Tako mi je, kakor bi Guste gledal čez mojo ramo.
Svojemu poveljniku je do smrti stregel in za njegovo bo¬
leznijo prerano legel v grob sam. Nisem mu postavil kamna;
naj bodo te besede v njegov spomin!



‘ 2  5. Vlil. 1946