ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 15. avgusta 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 22 Svobodna Slovenija www.svobodnaslovenija.com.ar PRIJATELJSKI “ASADO” V NAŠEM DOMU SAN JUSTO Ko srce in duša istocasno utripata po taktu Ljubezni, rodijo se cudovite reci! Te dni je v Argentini zakljucil pastoralni obisk misijonar g. Peter Opeka, ki svoje izjemno delo opravlja na afriškem otoku Madagaskar. Že desetletja tam gradi za najbolj zapostav­ljene duše boljši svet. S trdim delom, jasnimi naceli, disciplino, predvsem pa z veliko ljubez­nijo, je iz revšcine potegnil na tisoce Malga­canov, ki so živeli v najbolj skrajnih razmerah. Prišel je med nas, da bi delil svoje izkušnje in nam iz prve roke prical, da je možno svet na boljše spremeniti. Med (pre)natrpanim celomesecnim progra­mom si je vzel košcek dneva, da obišce slo­venske rojake iz okolice San Justa in daruje sv. mašo in nas pocastil s svojo navzocnostjo na skupnem kosilu v Našem domu. Tako je na nedeljo, 15. julija, daroval sv. mašo v sanhuški stolnici, kasneje je v Našem domu imel razgovor z mladimi in zakljucil obisk pri že vecletnem druženju prijateljskega dne pod imenom »Prijateljski asado za Madagaskar«. Koncelebrirana sv. maša je bila praznik zase. Do zadnjega koticka nabito polna katedrala je bil okvir v katerem si cutil, da se bo ne­kaj izjemnega dogajalo. Najprej so osmošolci Balanticeve šole v narodnih nošah pozdravili misijonarja in mu cestitali za god in rojstni dan, ki ga je obhajal 29. junija. Prisrcno so mu vošcili ter izrocili slovenski šopek Jana Al­tini Mehle, Martin Bonino Lipušcek, Alenka Cop, Ivan Goljevšcek, Viktorija Nicastro Teka­vec, Ljudmila Selan, Katja Zupanc in Valen­tin Zupanc. Za petje med mašo je poskrbela mladina, ki je ob spremstvu inštrumentov lepo oblikovala pesmi. Med pridigo nas je g. Opeka pozval k delu, ki crpa smisel in moc iz ljubezni do bližnjega in prizna dostojanstvo vsakemu cloveku, pred­vsem pa nas je nagovoril k pricevanju evange­lija, naj bi uresnicili konkreten nauk, da je vsak clovek naš brat, torej, kako mu ne bi poma­gali? G. Opeka nas je tako navdušeno, jasno in energicno ogovoril, da je napolnil srca nas vseh in smo se pocutili poklicani, da bo vsak v svoji vsakdanji okolici delali za boljši in pra­vicnejši svet. Ponižnost in razdajanje sta lastnosti misi­jonarja Opeke, ki nam je pustil globok vtis. Veckrat je med navzocimi privrel spontan aplavz a misijonar Peter nas je vsakic oce­tovsko poucil, da gre vzklikanje samo Bogu. Po obhajilu je zborcek Balanticeve šole zapel pesem, ki jo je za to priliko sestavila  voditelji­ca zbora, ga. Kristina Skvarca Šenk. Po koncani sv. maši se je g. Peter približal slovenskemu oltarju, kjer je ustolicena Brez­janska Mati božja in jo v zbrani molitvi poz­dravil, v spremstvu prelata dr. Jureta Rodeta in izredno lepega števila ministrantov. Takoj zatem je sledilo snidenje v Našem domu, kjer se je najprej sestal z mladino, ki je vedoželjno spraševala o njegovem delu. Njihovi žareci obrazi so pricali o srecanju z osebo, ki jih je s posebno karizmo nagovorila in navdušila. Sledilo je kosilo - asado na katerem se je zbra­lo nad 400 rojakov, ki so s svojo navzocnostjo želeli povedati g. Petru, kako globoko spoštu­jejo in podpirajo njegovo delo, kako radi bi mu pomagali, da bi še naprej lahko gradil hiše, šole, cerkve na Madagaskarju za najbolj pozabljene in potrebne, katerim je vrnil dostojanstvo in jim vlil novega upanje in poguma. V imenu Našega doma je pozdravil pred­sednik, Andrej Mehle, ki je izrekel dobrodo­šlico g. misijonarju Petru Opeki in spremlje­valkama mademoiselle Bao in mademoiselle Tuzu, dekleti iz Madagaskarja, ki sta zrasli in se šolali v Akamasoi (cetrt, ki jo je iz nic Ope­ka sezidal in ji dal ime, ki v domacem jeziku pomeni dobri prijatelj). Med pozdravi se je tudi predstavil Damian Donnelly, predsednik fundacije Espartanos, ki se posveca jetnikom v strogem zaporu v provinci Buenos Aires. Tam vsak petek že štiri leta molijo za intencije papeža in za celotno delo Petra Opeke. Ko smo Donnellyja vprašali, kako sta se spoznala, je odgovoril, da je to dol­ga zgodba, ki pa jo lahko strne v enem samem stavku: spoznala sta se v molitvi. Naš dom San Justo je dragemu misijonarju Petru v znamenju odkritega obcudovanja in globokega spoštovanja, ker je dokazal, da je z mocno vero, zdravimi rokami in poslušnostjo za potrebe bližnjega možno spremeniti svet, podelil castno clanstvo. V imenu Doma sta priznanje izrocila botra ustanove, Mici Mala­vašic Cassullo in Janez Kržišnik. Med kosilom smo vsi imeli priliko gmotno podpreti misijonsko delo, nabrala se je res lepa vsota namenjena Akamasoi. Torej vsem, ki ste širokodušno darovali v ta namen izreka­mo iskren Bog lonaj! Ko pomislimo na to srecanje, se nam po­rodijo misli in besede zahvale. Najprej velika hvaležnost Bogu, da je na našo pot postavil velikega cloveka z izrednim cutom solidarno­sti, cigar zgled premika gore. Hvaležni smo g. Petru za vzorno življenje in dejanja, ki nas va­bijo postati boljši. Poudariti je treba prešerno in živahno pre­vladujoce vzdušje, ki je plavalo med navzo­cimi, ki so eni drugim ponavljali, da se jim je srecanje vtisnilo v srce za vedno. Zahvala gre tudi glavnemu odboru Našega doma za celotno organizacijo srecanja; vsem ženam, možem in mladini, ki so poskrbeli za odlicno kosilo; vsem dobrotnikom srecolova; vsem rojakom, ki so se odzvali vabilu ter vsem tihim dobrodelnikom, ki podpirajo delo misi­jonarja Petra Opeke. Dragi misijonar Peter Opeka: hvala vam za VSE, Bog vas živi! Ivana Tekavec Slike Lucka Oblak Cop POGOVOR MLADINE S PETROM OPEKO Meseca julija smo imeli v naši skupnosti poseben obisk:  med nami je bil misijo­nar Peter Opeka, ki že skoraj 50 let delu­je na Madagaskarju. V nedeljo, 15. julija, smo se z njim srecali mladi vseh domov v Našem Domu. Da je pogovor lažje tekel smo mu postavili nekaj vprašanj o razlic­nih temah kot so vrednote, družina, božja previdnost, revšcina, ljubezen, vera, in še nekatere druge. Eno najlepših doživetij srecanja  je bil nasvet, ki nam ga je dal, ko smo zakljucili pogovor: “Tukaj lahko z bogastvom, ki ga imate, bogastvom staršev, z bogastvom vere, ki jo imajo vaši starši, z resnostjo, ki jo imate v svojih srcih, veliko storite za vaše prijatelje, ki niso bili dovolj srecni, da bi bili vzgojeni v odgovornosti, v resnici, v službi, v veri. Mnogi naši bratje tukaj v Argentini nimajo vere. V vas mlade imam veliko zaupanje, ker imamo korenine, ki so dobre, in dobro drevo rodi dober sad. Iz dobrega drevesa smo in zato moramo dajati dobre sadove. Lahko smo si razlic­ni, vendar smo lahko vseeno ena sama družina. Prosim vas, da imate med vami veliko socutja, veliko enotnosti, da ves­te, kako drug drugemu pomagati. Vceraj sem v cerkvi Jesús Sacramentado, rekel: »Ljudje hodijo na nogometna igrišca, pri­dejo tja in zacnejo z drugimi ravnati, kot da bi si bili prijatelji. In vpijejo gole skupaj, se objemajo. Ko smo pri maši, ko smo vsi bratje med seboj, nismo le castilci, imamo nekaj vec kot castilci. Imamo vero, ljube­zen do Boga v naših srcih, bratje smo. Ce smo na igrišcu  smo si takoj prijatelji, kako ne bi mogli biti to tudi v cerkvi? Ko smo tam, v prisotnosti Boga, ki nas je ustvaril, in ki nas ustvarja vse enake.” “Srecno vam, mladina; želim vam, da imate karizmo in talent, ki vam ga je dal Bog, da veste, kako ga lahko prenesete svojim prijateljem. Na delovnem mestu, v šoli, pri športu, v cerkvi, povsod. Vedno delite in  sodelujte z ljudmi, ki so zraven vas”. Res zelo lepo smo se imeli! Hvala Petru, da je posvetil nekaj casa mladini, in hvala vsem mladim, ki so prišli poslušati njegovo življenjsko pricevanje! Milena Zupanc Duhovno srecanje mladih V nedeljo, 22. julija, smo se mladi srecali v Slo­venski Hiši. »BITI ZVEST V MAJHNEM, TO JE VELIKA STVAR«. Zakaj smo izbrali prav misel Svetega Avguština kot geslo srecanja? V tem srecanju smo imeli kot temo zadnjo apostol­sko spodbudo  Papeža Franciška GAUDETE ET EXSULTATE (Veselite in radujte se) o poklica­nosti k svetosti v sedanjem svetu! Pripravili smo razlicne dinamike, govore, molitve, ce­šcenje, spoved in sv. mašo na to temo. Zahvaljujemo se Robertu, Toniju in Pavletu, da so nas lahko spremljali in nagovorili v tem dnevu! Zelo lepo smo se imeli in veseli smo, da se je toliko mladih pridružilo in, da še nap­rej rastemo v veri! Milena Zupanc Slike Lucka Oblak Cop STRAN 2 15 AVGUSTA. 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA OB TAKTU BARV XV Kultura in umetnost stopata skupaj za roko v Slovenskem domu San Martín Letos že v svoji 15. izvedbi Štefi Leber nam je predstavila letošnjo raz­staviteljico, lic. prof. Lucko Voršic, ki je ime­la svojo prvo samostojno slikarsko razstavo prav v našem domu. Umetnica Lucka Voršic je opravila dolgole­tne študije v umetništvu: Maestra Nacional de Artes Visuales, Profesora nacional de pin­tura y grabado, Licenciatura en Artes Visua­les. Imela je samostojne ter skupinske ume­tniške razstave v raznih galerijah v Buenos Airesu, med njimi lahko naštejemo: • Skupinska razstava Regina Pacis • Galerija  G.A.A.M., Amigos de la Avenida de Mayo • Skupinska razstava v Bolsa de Cereales • Razstava ob mednarodnem letu mladine v galeriji Centro Galicia • Razstava na Veleposlaništvu Republike Slovenije Njene barve izražajo custveno doživlja­nje, kako rada jih v razlicnih kombinacijah in intenzivnostih uporablja na svojih platnih. V svojih delih nam umetnica nam kaže svoje notranje doživljanje zunanjega sveta. Ker sta glasba in zvok tesno povezana v sanmartisko zgodovino in tradicijo, je Toni Podržaj otvoril razstavo in nas navdušil s svojo kitaro in odlicno interpretiral: Hori­zons (Steve Hackett), Mood for a day (Steve Howe) in Gran Vals (Francisco Tárrega). Predsednik doma, dr. Victor Leber se je to­plo zahvalil umetnici in kitaristu za njihovo prisotnost pri tako lepem veceru. Potem nas je napovedovalka povabila v spodnjo dvorano, kjer smo uživali uprizoritev šale v enem dejanju »O škodljivosti tobaka« pisatelja Antona Pavlovica Cehova. V dvorani nam je dr. Leber s cigareto v roki šaljivo predstavil prizor  ... Povedal je nekaj besed o pisatelju in o igralcu Daniju Grbcu, ki je izvrstno izvedel monolog. »Anton Pavlovic Cehov ni tiste vrste pisa­telj, ki bi se posvetil samo eni literarni zvrsti. Vendar, vidimo, da je poglavitne sile svojega književnega delovanja usmeril v novelo in dramatiko, ter v obeh dosegel evropsko moj­strstvo poleg humoristike in publicistike. Svojo mladost je Anton Pavlovic Cehov, med 1860 in 1904, preživel v pravem suženjstvu laži in despotizma, v stalnem strahu pred pretepanjem in pretirano ocetovo strogostjo, obdana od laži in pohlepa po denarju. Ves prosti cas je moral Antoša, kot so mu pravi­li, prebiti v mali tangaroški trgovinici, kjer je »smrdelo po petroleju in slanikih«. Poleg gimnazije se je moral uciti še kro­jaštva, trgovskega poslovanja, pa se še ude­leževati dolgih vaj v ocetovem cerkvenem pevskem zboru. Vsa njegova mladost je po­tekala v surovi strogosti, v discipline palice in neprenehnem delu, vse to je povecalo njegovo obcutljivost za krivico in zlo. Težko življenje mu je vcepilo veliko strogost in ne­popustljivost do samega sebe in to, je kar ga je odlikovalo vse življenje. Temu se je pridru­žil pripojeni dar opazovanja ter oster cut za resnico in preprostost. S preselitvijo v Moskvo in z vpisom na me­dicinsko fakulteto se zacne novo obdobje Cehova kot humorist. Tako, prikazoval vsak­danje življenje v bežnih skicah in drobnih ka­rikaturah, hotec predvsem zabavati. Šala v enem dejanju O škodljivosti tobaka je izšla v tisku februarja leta 1886, z oznako scena - monolog. Te šale ni sprejel v svoja iz­brana dela. Dani Grbec, ki je pri nas v Slovenskem domu San Martin že nastopil razlicne igre in šale, kot na primer Medved, Tragik po sili, Zdrav­nik po sili in Krcmarica, bo danes uprizoril to kratko enodejanko, to se pravi O škodljivosti tobaka, izpod peresa prej omenjenega ru­skega dramatika, Anton Pavlovic Cehov. To je šala iz nakljucnega predavanja, razvita v ironicno izpoved o življenju. Dani jo je že uprizoril v razlicnih slovenskih domovih. Predsednik doma je obdaril igralca in ume­tnico s spominskim krožnikom s sanmartin­skim grbom, s slovenskimi narodnimi motivi in tradicionalno argentinsko »guarda pam­pa«. Oba izdelka je rocno pobarvala Regina Truden Leber. Tudi Dani Grbec je podaril steklenico vina, primerno duhovito ovito v casopisnem papirju. Lucka Voršic je pa nese­bicno domu darovala sliko, da bo obogatila zbirko sanmartinskih slik. Bogati kulturni vecer smo zakljucili s pri­jateljskem kramljanju ob dobrem pecivu in golažu, ki ga je odlicno skuhala Brigita Leber Medvešcek s svojimi pomocniki. Hvaležni smo vsem, ki vedno pomagajo pri uresnicevanju teh vecerov, najprej zvestemu fotografu Tonetu Belcu, ki je tudi tokrat pos­krbel za krasne spomine v slikah, kot tudi tis­tim, ki so pripravili dvorano za razstavo, oder in sceno, luci in zvok in v kuhinji in še in še: to so odborniki, mladina in vsak, ki vedno pro­stovoljno stopi na pomoc pri delu. Hvaležni smo tudi vsem obiskovalcem, ki s svojo prisotnostjo podpirajo te vecere, ki ši­rijo in bogatijo našo kulturo. Slike si lahko ogledate na naši strani Face­book: slovenskidom.sanmartin Radovedni smo že, kdo bo naš gost nasled­nje leto, pri XVI. OB TAKTU BARV! Regina Truden Leber NEDOTAKLJIV MIT Od prejšnje nedelje, 22. julija, smo prica no­vosti v slovenskih medijih. Tega dne je presti­žni novinar RTV Slovenije Jože Možina vodil razgovor z znanim zgodovinarjem Jožetom Dežmanom. Na tem programu  je Dežman govoril o mitu in tabujih, ki so se ohranili iz casa komunizma in ki še vedno zanikajo naj­bolj ocitna zgodovinska dejanja, kot je bil ge­nocid v naši domovini. Med drugimi je izjavil, da se vecina Sloven­cev ni borila pri partizanih, da so partizani ubili vec Slovencev kot okupatorjev, da so ubili vec neoboroženih kot oboroženih ljudi, ter da so ubili vec ljudi po vojni kot med njo. To je sprožilo burno reakcijo s strani varuhov osvoboditeljskega mita, in ljudje kot Tit Tur­nšek, predsednik Zveze združenih borcev, in poslanec stranke SD, mag. Marko Koprivec, so zahtevali odgovornim RTV SLO, naj odpus­tijo novinarja Jožeta Možino. To so dejstva. Bilo je vec razlicnih odzivov na ta razgovor, vendar se je vredno ustaviti in preuciti te odzive. Na prvem mestu se moramo vprašati, kdo nastopa v tej zgodbi. Novinar Jože Možina je producent serije razgovorov Pricevalci za RTV SLO – serija številnih posnetkov, kjer so žrtve revolucionarnega komunizma, starejši ljudje, prvic pripovedovali v javnih medijih, kaj vse so pretrpeli med vojno in pod komunisticnim terorjem. Sam že dolgo trpi pod pritiski, ki so posledica zgodovinsko pomembnega kva­litetnega dela pricevalske narave. V teh dneh mu je navdušenec prejšnjega režima zagro­zil pred vhodom v RTV SLO in nosil plakat s stavkom “Naj Možina odstopi, dovolj imamo pricevalcev”, nekdo drug pa je nosil plakat, kjer je pisalo “Možina & Dežman, na poti muceništva”.   Zgodovinar Jože Dežman je necak narodne­ga heroja, partizana Toncka Dežmana. Odra­šcal je v privilegiju dedicev revolucije, vendar je ob bolj zrelem srecanju s slovensko zgo­dovino doživel globoko depresijo in koncno zapustil okolje režima. Spreobrnil se je v ka­toliško vero in je danes profesionalec, ki se neustrašno bori, da bi ovrgel mit in tabuje, ki jih je komunisticni režim vse do danes tako zasidral v podzavest ljudi. Dežman je tudi producent radijskega programa Moja zgod­ba, kjer že 14 let snema za Radio Ognjišce številna pricevanja žrtev totalitaristicnega režima. Poleg tega, da še vedno z izostrenim cutom preucuje zgodovino, je tudi preucitelj filozofskih in teoloških vsebin. Skratka, pred nami sta dva trmasta pres­topnika, ki zavracata postavke starih mode­lov režima. Dva upornika, ki ne priznavata obstojecega stanja in si upata brskati po pre­povedanem podrocju mitov, postavljenih v casu starega režima. Na drugi strani pa RTV SLO, javni medij ki, tako kot vecina slovenskih intelektualcev, ne kaže nobene pripravljenosti, da bi širil šte­vilne dokaze, ki zanikajo revolucionarni mit in sistematicno zavracajo številne morije v povojnem casu s strani zmagovalnih parti­zanov, hkrati pa ni zagovarjala svobodnega strokovnega dela lastnega novinarja Jožeta Možine, temvec kaže sramotenja, ki jih je ta doživel.   Tretji zanimiv vidik te zgodbe je kako prev­zetno, odprto in brez pomislekov se javno predstavljajo varuhi mita in pri tem zahteva­jo, da se ne postavlja pod vprašaj dogme, ki je bila zapecatena v casu režima. Grozijo in zahtevajo izkljucitev tistih, ki izpodbijajo ta mit, ne glede na to, da so njihovi argumenti zgodovinsko dokazljivi. Se pravi, zanje je tis­to kar je napisano s strani zmagovalcev neiz­podbitno.  Lahko opazimo tudi, kako groba so njihova vsiljevanja doktrine, saj nobeden izmed njih ni poskušal zavrniti objektivnih dokazov, ki jih je predstavil Dežman v svojem razgovoru. Iz tega lahko sklepamo, da dokazi niso pomembni: mit je neizpodbiten. Cetrti vidik, ki preseneca je, da šele sedaj, 27 let po tem, ko je Slovenija uradno zaklju­cila z vlado režima, preproste izjave zgodo­vinarja o tem, kaj se je zgodilo v Sloveniji med vojno in po njej, lahko povzroci takšno razburjenje, saj gre le za to, da se objektiv­no analizira preteklost z namenom, da se iz nje pridobi dokazljive zakljucke. Dežman že dolgo let predstavlja te argumente v drugih manjših medijih, vendar je pa sedaj povzrocil takšno ogorcenost in zavracanje nostalgicnih revolucionarjev, ker je njihov glas dobil mes­to v masovnem mediju.  Presenetljivo je, da se še vedno ne sme govoriti o genocidu in, kot pravi zgodovinar Dežman, sredi 21. sto­letja v srcu Evrope še vedno obstaja racistic­ni apartheid, ki zavraca dostojni pokop na tisoce zavrženih, ki so bili umorjeni in cakajo na priznanje v vec kot 600 skupnih grobišcih (morišcih), ki jih Slovenija ne priznava. Prica smo pocasni in neizogibni tranziciji, kjer se civilizirana racionalnost upira stare­mu vsiljevanju doktrine, ki je naredilo vse, da bi obdržalo mit boja za svobodo. Varuhi zahtevajo, da mora biti »partizansko dosto­janstvo« razbremenjeno od vseh zlocinov revolucije in kasnejše diktature. Številni spo­meniki, namenjeni herojski zgodbi osvobodi­tve, neskoncne ulice in ceste z imeni kot “Ti­tova ulica” ali “Partizanska ulica” so predolgo kolonizirali slovensko miselnost in celo prep­ricali svoje žrtve, da je bilo v stari Jugoslaviji bolje, ceprav so živeli brez mila in toaletnega papirja. Stalno ponavljanje mita je povzroci­lo neresnicne podobe; treba je bilo uspavati ume. Sedaj se varuhi mita branijo tako, kot so se vedno branili:  zahtevajo molk in slepo poslušnost in Dežmana obtožujejo za sejalca spora in sovražnosti ter žaljivca osvoboditelj­skega podviga. Zanimivo je opazovati, kako ta mistika jugonostalgije predstavlja dokaz, ki ogroža njihova prepricanja. Resnica vedno najde pot, mogoce ne samo zaradi vrline nje­nih zagovornikov, ampak zaradi gole radove­dnosti, skrite v bistvu cloveka. JL/AC STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 15 AVGUSTA. 2018 RENATA SALECL Slovenski filozofi v kastiljšcini in v Argentini O Žižku ni kaj dodati. Ogromno je prevede­nega v kastiljšcino. Ko nas je obiskal v Bu­enos Airesu so bile dvorane in prostori na­sploh premajhni za množico, ki ga je  hotela videti in poslušati. Prevedena v kastiljšcino in na voljo v Ar­gentini so tudi dela Dolarja (priporocam »O glasu« - »Una voz y nada más”), Zupanciceve (»Ethics of the Real: Kant and Lacan«, izda­no v prevodu kot »Ética de lo real«), sedaj pa še Renate Salecl (»On anxiety« original, v prevodu »Angustia«, poleg ene prejšnje, ki je kot je zgoraj omenjeno, ne najdemo tu v Argentini). Žal je vec pomembnih slovenskih filozofov ne prevedenih v kastiljšcino, ali ne­poznanih tu v Argentini, naj omenim samo kot primer Tineta Hribarja. Naj še dodam, in ker je v slovenski filozofiji zelo prisoten Lacan, da je v svetu Lacanstva Slovenija kar dobro poznana – sam Jacques Alain-Miller je tu v Buenos Airesu l. 1989 omenil, da je Slovenija še bolj »lacanska« kot Argentina. Bivša soproga Slavoja Žižka, Renata Salecl je obiskala Argentino in bila prisotna na predstavitvi svojega dela. Korošica, rojena v Slovenj Gradcu 9. 1. 1962 je filozofinja, soci­ologinja in pravna teoreticarka. Raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakul­teti v Ljubljani, profesorica na Birkbeck Col­lege Londonske univerze. Vsako leto predava o psihoanalizi in pravu na pravni fakulteti Be­njamin N. Cardozo (New York), in poleg tega vodi tecaje o nevroznanosti. V 15 jezikov so prevedene njene knjige, in lani je bila izvoljena kot clanica Slovenske znanstvene akademije. Tu je 11. avgusta predstavila svojo knjigo o tesnobi v kastiljskemu prevodu v Centro Konex  s predavanjem o “tesnobi v moderni družbi”. Intervju je pred nabito veliko dvo­rano odlicno vodila Flavia Pittella, po vpra­šanju v kastiljšcini ga sama prevedla Renati v angleški jezik in nato spet  v tukajšnji jezik prevedla odgovor zelo dobra prevajalka. Na sejmu je založba imela na voljo pre­malo izvodov,  zmanjkalo jih je, in seveda so vecjo naklado imeli ostale dni do konca tega festivala založnikov. Sploh je bil sejem velik uspeh, kar mucno je bilo sprehajati se skozi gneco  po stojnicah in si ogledati vse razstavljeno. Slovenija je bila prisotna z dvema knjigama Slavoja Žižka in seveda z “Angustia” (Tesnoba) Renate Salecel – ce ni­sem spregledal še katere druge, poleg pre­vodov in dvojezicnih izdaj naših že poznanih založb “A pasitos del fin del mundo” in “Gog y Magog”, tudi s stojnicama na sejmu. Rok Fink STOLETNICA ROJSTVA PISATELJA KARLA MAUSERJA * 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA. »Ne vem, zakaj, toda nekje v globini cutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresnicila deset let pozneje: 21. januarja 1977, v 59. letu nje­govega res bogatega življenja. Takrat je tudi sam doživel, kar je povedal ob smrti nekega prijatelja leta 1974: »Marsikdaj mislim, da je srecanje umetnika z Bogom cudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za cemer je vse življe­nje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mu­cilo.« Karel Mauser je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvic ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišce zacelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišca je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgusto­vski številki, 2017 pa smo zaceli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v kate­rem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga. Izgnanec z domovino v svojem srcu Leta 1993 je v zbirki Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišce izšla knjiga Karel Mauser, v kateri je France Pibernik, najbolj­ši poznavalec tega ‘zamolcanega’ mojstra slovenske besede, opisal njegovo življenje in delo. Rodil se je 18. avgusta 1918 v Zago­rici, ki je danes del Bleda. Njegov oce je bil kot orožnik premešcen v Gorje, kjer je Karel zacel hoditi v šolo, koncal pa v Podbrezjah, naslednji ocetovi službeni postaji. Požiral je knjige ter sovražil racunstvo in matematiko. Vendar pa je ljudsko šolo uspešno koncal, želja po znanju ga je gnala na gimnazijo v Kranj. Zaradi matematike je osmi razred ponavljal v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. Jeseni se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in ob študiju je literarno ustvarjal, vseskozi pa je zavzeto opravljal dobrodelno poslanstvo med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Sep­tembra 1943 se je s pocitnic z dobrepoljski­mi vaškimi stražami zatekel na Turjak, kjer je preživel predajo kot bolnicarski strežnik ranjencev. Odpeljan je bil v Kocevje in nato z bogoslovci kot jetnik v stiški samostan. Januarja 1944, v devetem semestru bogo­slovnega študija, je izstopil iz semenišca. 6. januarja 1945 se je porocil z Mimi Habjan: v srecnem zakonu sta imela štiri otroke. Ko­nec leta 1945 so novi oblastniki vso družino Mauserjev (staršev in njegovo) izgnali zaradi nemškega priimka. Karel je svojo družino ži­vel v begunskih taborišcih Peggez in Spittal v Avstriji. Družino je preživljal kot težak pri gozdnih delih in graditvi cest. Septembra 1950 je prišel v ZDA, v mestu La Salle (Illi­nois) je delal v pralnici. Urednik Ameriške domovine Jaka Debevec mu je cez nekaj mesecev omogocil preselitev v Cleveland, poskrbel za stanovanje in službo v tovarni preciznih svedrov. Tam je delal vse do upo­kojitve zaradi srcne bolezni leta 1974. Nje­govo plemenito srce se je kljub ‘uspešni’ operaciji ustavilo 21. januarja 1977. »Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakda­nji križ me je v resnici krepil. Cutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj bi sicer križ onecastil« (Karel Mauser) “Zame je in ostane umetnost - preprostost” Na pot besede umetnosti je Karla Mau­serja zacel uvajati France Tomšic, njegov profesor slovenšcine na kranjski gimnaziji, še bolj pa pesnik in kritik Anton Vodnik na realni gimnaziji v Ljubljani. Karel je zacel kot pesnik. Leta 1938 je bila v študentskem listu Mentor natisnjena njegova prva pe­sem in zanjo je prejel tudi honorar. »Moja sreca je bila tolikšna, da je nisem vedel kam deti. S tem je bila odlocena moja pot.« Ka­rel Mauser se je s pesmimi redko oglašal in ni izdal nobene pesniške zbirke. Edina je izšla ob prvi obletnici njegove smrti na željo njegove žene in z darovi prijateljev. Urednik Tine Debeljak ji je po dihu njegovih pesniških utrinkov izbral naslov Zemlja sem in vecnost. Bolj kot pesnik se je uveljavil s svojim pripovedništvom. »Ob izgonu iz domovine je bil literarno ko­maj poznan,« piše France Pibernik, »toda že takrat je imel v rokopisu vsaj dvoje po­vesti.« To naj bi bili povest Domacija v Glo­beli, katere rokopis se je izgubil, in Rotija, ki je bila namenjena Slovencevi knjižnici leta 1945, pa so izid preprecili dogodki ob koncu vojne. Pisanje je nadaljeval v težkih razmerah v taborišcu, ko je imel za to cas le ponoci, cez dan je trdo delal. Snov za nove­le, povesti in romane je praviloma jemal iz gorenjskega okolja, pa tudi iz svojega življe­nja. Slednje velja za njegov roman Kaplan Klemen, ki je v nadaljevanjih izhajal v Koro­ški kroniki od 1948 do 1949. V ‘taborišcnih’ letih je nastala vrsta daljših pripovednih del, k cemur je pripomoglo dvoje: Koroška kronika je nekatere objavljene nadalje­vanke ponatisnila v samostojnih knjigah in ponovno je v Celovcu zaživela Mohorjeva družba, pri kateri je v naslednjih letih natis­nil veliko vecino svojih del, tudi v casu, ko je živel in pisal v Ameriki. “Ali si ti kaplan Klemen?” Po sodbi literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika je najbolj dovršeno pripovedno besedilo v obsežnem Mauserjevem opusu roman Kaplan Klemen. V njem je veliko av­tobiografskega: njegovo življenje in knjižno ustvarjanje, predvsem njegovo karitativno delovanje pa v letih, ko je bil v ljubljanskem bogoslovju. Na vprašanje koroškega prija­telja Bernarda Strausa, ki je ob sodelovanju švicarskega pisatelja Gerolda Schmida ro­man prevedel v nemšcino, ce je kaplan Kle­men on sam, je Mauser odgovoril: »Med nama povedano, veliko je moje zgodbe, le prenesel sem vse, kar sem moral, zakaj mnogi so še živi in bi jim resnica ne bila lju­ba.« Roman je izhajal v nadaljevanjih v listu Koroška kronika od maja 1948 do marca 1949, v letu 1950 ga je v nadaljevanjih pri­našala Ameriška domovina. V knjigi je prvic izšel leta 1965 pri celovški Mohorjevi, kot nadaljevanka v Ognjišcu (september 1989 – december 1992), leta 2001 je doživel knjižno izdajo pri celjski Mohorjevi. »Ro­man Kaplan Klemen sodi med vrhe Mauser­jevega pripovedništva in ga uvršcamo med vrhove slovenske povojne proze« (F. Piber­nik). Preveden je bil v nemšcino (in doživel vec ponatisov), španšcino, portugalšcino in francošcino. Najbolj obsežno Mauserjevo delo je povest Ljudje pod bicem o sloven­ski tragediji med drugo svetovno vojno in po njej. Zacela je nastajati leta 1949, do­koncno podobo pa je dobila leta 1963, ko je izšla v treh knjigah. Ko je Karel Maser na povabilo Mohorjeve družbe iz Celovca obiskal Koroško, se je z vrha Ljubelja ozrl po rodni gorenjski pokra­jini – kot Mojzes z gore Nebo na obljublje­no deželo. Ko se je njegovo življenje izteka­lo, je svoji ženi mirno dejal: »Ce clovek res verjame v Boga, si lepšega ne more misliti kot srecanja z Njim.« Cuk S. (Obletnica meseca), Ognjišce (2017) 7, str. 52-53. Slike Rafaelova družba STRAN 4 15 AVGUSTA. 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA KJE NAJTI ŠE LEPŠI JE SVET? KOLEDAR 18. avgusta ob 19:00 V Hladnikovem domu igra FIZIKI v izvedbi gledališke skupine iz Carapachaya 18. avgusta ob 20:30 Café Concert v Slomškovem domu 19. avgusta ob 10:00 Romanje v Lourdes – Santos Lugares 25. avgusta ob 15:00 Redni pouk SSTRMB Slovenska hiša 25. avgusta ob 20:00 Kulturni vecer SKA Slovenska hiša 2. septembra Srecanje molivk in molivcev živega rožnega venca. 2. septembra Mladinski dan na Pristavi 9. septembra Mladinski dan v Našem domu San Justo 22. septembra Proslava šolskih otrok na cast bl. Antonu Martinu Slomšku 30. septembra ob 10:00 Zahvalna Sv Maša ob 70-letnici prihoda v Argentino. Štajerska Kaj imajo skupnega Anton Martin Slomšek, Drago Jancar in Zlatko Zahovic? In še Leon Štukelj, Josip Jurcic in svetovno znani Niko­la Tesla? Da, uganili ste! Njihov skupni ime­novalnik je Štajerska: tam so se rodili ali pa preživeli del svojega življenja. Zato nas da­nes pot klice, kot pravi pesem, naj “gremo na Štajersko”! Središce slovenske Štajerske je Maribor, drugo najvecje slovensko mesto, ki šteje ne­kaj cez 100.000 prebivalcev. Mesto ponuja številne znamenitosti in zanimivosti, bogato kulturno dedišcino, izjemno vinsko tradici­jo, pa tudi nekaj športne evforije. Danes se bomo pa podali na izlet v malo manj poznane koticke Štajerske: Celjski grad oz. Stari grad Celje Celjski grad (Celjski zgornji grad in tudi Stari grad Celje) je nekdanji grad in sedež grofov Celjskih. Leži na triadni vzpetini ob jugo­vzhodnem robu Celja, kjer reka Savinja v ok­ljuku zavije v laško povprecno dolino. Danes poteka na gradu faza raznih vecjih prenov, cez nekaj let bodo Evropski kulturni skladi, država, obcina in druge ustanove, ki se s tem ukvarjajo, prenovile še Friderikov stolp, še delno neurejene zgodovinske zbirke, itd. V svojem casu je predstavljal najvecjo utrdbo na slovenskem ozemlju. Na nepozabno dogodivšcino vas vabijo vsako soboto in nedeljo, od aprila do konca septembra med 11.00 do 19.00, ko grad za­živi v duhu casa, ki je Celje umestil v sam vrh plemiške hierarhije in takratni rodbini prine­sel naziv grofje – knezi Celjski. Obiskovalci bodo spoznavali zgodovino srednjega veka in se na doživetem popotovanju v družbi od­licnih animacijskih skupin spoznali s kulturo naših prednikov. Program Žive zgodovine se bo izvajal le ob ugodnih vremenskih razme­rah, v primeru dežja animacije odpadejo. Animacije so vkljucene v redno ceno vstop­nine: otroci do 6. leta brezplacno, otroci od 7. – 15. leta 1 EUR in odrasli 4 EUR. Olimje Olimje je kraj v Obcini Podcetrtek ob vznož­ju Kozjanskega hribovja. Pri barocni župnij­ski cerkvi Marijinega vnebovzetja se v gradu Olimje nahaja tretja najstarejša lekarna v Evropi. Okolica je prepredena z vinskoturi­sticno cesto, ob kateri so kmecki turizmi in kmetije, ki postrežejo z domacimi kmetijski­mi pridelki. V naselju se nahaja tudi manu­faktura cokolade, t. i. »Cokoladnica«, neda­lec pa še igrišce za golf. Na mednarodnem hortikulturnem tekmovanju Entente Florale 2009 je Olimje prejelo zlato priznanje za urejenost v kategoriji vasi, skupaj še s peti­mi evropskimi vasmi. V kraju imajo tudi Ter­me Olimia z zunanjimi in notranjimi bazeni. Solcava Solcava je majhna alpska vas, umešcena v ozko in globoko dolino reke Savinje, v Zgor­nji Savinjski dolini, v narocju Kamniško-Sa­vinjskih Alp in Karavank. V vasi je zacetek in hkrati tudi zakljucek Solcavske panoram­ske ceste, po njej pa je to obmocje dobilo ime – Solcavsko. Vas s svojo posebno trško arhitekturo predstavlja esenco urbanosti Solcavskega, ki je v letu 2009 prejelo naziv »Evropska destinacija odlicnosti«. Mozirski gaj Mozirski gaj je park cvetja in etnografski muzej na prostem v Mozirju, ki so ga sloven­ski vrtnarji in domacini uredili v 80-ih letih 20. stoletja. Leži na desnem bregu reke Sa­vinje, razprostira se na 7 ha površine, odprt pa je od sredine aprila do sredine oktobra. V tem casu se vrstijo razstave cvetja, urejeni so tudi tematski vrtovi, npr. skupina dišav­nic, zdravilnih zelišc; za popestritev pa služi­jo etnografski objekti. Žicka kartuzija Žicka kartuzija je izredno zanimiva kulturno – zgodovinska in turisticna zanimivost v bli­žini Slovenskih Konjic. V nekdanjem samo­stanu so danes na ogled štiri stalne razstave o zgodovini kartuzije, v Otakarjevi peninski kleti pa v miru in spokoju zorijo penine ko­njiškega Zlatega grica. Pod oboki Žicke kar­tuzije mojster loncarjenja prikazuje svojo obrt, z delavnicami loncarjenja pa se v iz­delovanju lahko preizkusite tudi sami. Spre­hodite se lahko tudi po urejenih zelišcnih vrtovih, ter obišcete Zelišcno lekarno – Ze­lišca iz Žicke kartuzije, ki med svojimi zidovi skriva zakladnico zelišcnih napitkov in zdra­vilnih pripravkov. V Žicki kartuziji deluje tudi najstarejša še delujoca gostilna na Sloven­skem Gostilna Gastuž iz leta 1467, ki svojim gostom ponuja tudi samostanske jedi. OSEBNE NOVICE NEDELJA, 30. septembra 2018 OB 10. URI ROJSTVO Družino Marjanke Ayerbe Rant in Marti­na Cicciaro je razveselil Bojan Marko, rojen 9. avgusta 2018. Cestitamo! POROKA V soboto, 14. julija 2018, sta se v cerkvi Sv. Mihaela v Gorsupljem porocila Bojana Gašperic in Andrej (Dejko) Lenarcic. Porocil ju je kaplan Aljaž Kraševec. Mlademu paru želimo vso sreco na novi življenjski poti! SMRT V petek, 10. avgusta, je za vecno zaspala Marija Silvija Kenda, stara 64 let. Naj pociva v miru! a Zahvalna sveta maša v buenosaireški stolnici ob 70-letnici prihoda v Argentino. Diagonal 160 Nş 5776 Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653 antonio@podrzaj.com.ar www.podrzaj.com.ar Temple 2780 - Lomas del Mirador Tel: 5168 6300 Fax | Fax: 5168 6305 www.hzgroup.com.ar Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar