20 Didakta maj 2015 ČUSTVENA (NE)PISMENOST NAŠIH OTROK Mladi so bili in so še vedno velikanski potencial naše skupne prihodnosti. Živijo v času in prostoru, v katerem preizkušajo, preverjajo zunanje in no- tranje stvarnosti ter se učijo z njimi živeti in jih tudi obvladovati. Odrasli od njih pričakujemo, da bodo zoreli in dozoreli v odgovorne osebe z izo- blikovanim pogledom na svet. Pa vendar menim, da šola kot vzgojno- izobraževalna ustanova ponuja prema- lo čustvenega zorenja, kjer bi slovenski šolarji ozavestili, da zgolj poslovanje, dobiček, uspeh, zunanja podoba ne osmišljujejo našega/njihovega bivanja. Učitelji še prevečkrat ugotavljamo, da so naši učenci čustveno otopeli/nepi- smeni, saj velikokrat tako težko steče med njimi povezava komunikacije, prijateljstva, strpnega dialoga, med- sebojne pomoči in solidarnosti. Zato se šolski prostor izpraznjuje, name- sto da bi se polnil z energijo dobrote, pozitivne energije, razumevanja, člo- veškega povezovanja, prostovoljstva, solidarnosti… KAJ JE SOLIDARNOST? Solidarnost imenujemo zavest pri- padnosti kakšni skupini in občutje medsebojne povezanosti med njeni- mi člani, ki se še posebej izkaže in preveri v dejavnem zavzemanju za skupne cilje. Če želimo spodbujati solidarnost, moramo spodbujati kva- litetne odnose med posamezniki, ki so iskreni v svojem delovanju, ki občutijo drugega, ki vedo, da nas druga oseba ne le bogati, temveč tudi uči bivanja v skupnosti. SOLIDARNOST V GLAVI IN V SRCU Razmišljanje o solidarnosti v šoli sem v glavi in srcu nosila že nekaj časa. Čeprav se morda kar bojim zapisati, pa vendar želim ostajati iskrena v svo- jem razmišljanju, je solidarnosti v šoli odločno premalo. Svoje razmišljanje in prepričanje o solidarnosti bom posku- šala osvetliti najprej kot oseba, nato kot profesorica, kot vzgojiteljica in ne- nazadnje kot mama štirih otrok. Kaj zame pomeni pojem solidarnosti in kako sem jo sama doživljala ter kako jo doživljam danes? Že kot maturantka sem se vključila kot prostovoljka v Servis dobrote mladih (SDM). Čutila sem, da moram svoje življenje osmišljati tudi s prostovoljnim delom, ker edino tako lahko globlje doživljam svoje življenje. SDM je sprva vključeval le približno 20 posameznikov in voditelja p. Pa- vleta Jakopa, nato pa se je število iz meseca v mesec dvigovalo do številke 80 študentov in drugih, ki so bili pri- pravljeni vstopiti v prostovoljno delo. To je vključevalo najrazličnejše dejav- nosti: pomoč ostarelim pri domačih opravilih, nakupovanje, pomoč mla- dim invalidom, pomoč učno slabšim otrokom, različna spremstva, druženje z ostarelimi… V SDM-u sem se naučila ogromno, predvsem pa se dotaknila ter razumela starejše ljudi, obrobne, odrinjene ter posledično tudi osamljene osebe zara- di najrazličnejše zaznamovanosti. S ponosom lahko zapišem, da me je ta izkušnja življenjsko zaznamovala in tudi gradila naprej v osebnem in tudi poklicnem življenju. Zato sem prepričana, da ne prostovoljstva ne solidarnosti preprosto ne moreš razu- meti in ne moreš pisati o njiju, če ju ne udejanjaš, če ju ne živiš. Kako danes doživljam solidarnost v oseb- nem in tudi poklicnem življenju? Solidarnost skozi prizmo mame se zač- ne najprej v družini. Ko nekdo zboli, upoštevamo, da je njegova zmožnost delovanja drugačna in tudi zmanjšana. Pozornost, pomoč, sočutje, razumeva- nje situacije stopijo v krog solidarnosti. Družina mora biti prvi stik in praktič- na razlaga solidarnosti. ALI JE V ŠOLI PROSTOR TUDI ZA SOLIDARNOST? / Karmen Bizjak Merzel, profesorica slovenščine in italijanščine / OŠ Danile Kumar, Ljubljana Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj pripoveduje. Seneka Didakta maj 2015 21 Če je v družini kdo, ki ima morda dolo- čene hude težave (osebne, zdravstvene, finančne, učne…), mora biti družina zagotovo prvo prizorišče, kjer se bo odvijala solidarnost. Nujna naloga staršev je, da znajo z delovanjem in lastnim vzorom otrokom vzgojiti čut za solidarnost. Tako moramo starši iz tesnega stika z otrokom zaznavati, komu lahko naš otrok v družinskem ali šolskem/ zunajšolskem okolju pomaga s svo- jimi talenti, ga k temu spodbujati, usmerjati, da bo nekoč živel tudi kot bitje solidarnosti in zagotovo bitje, ki si bo znalo osmišljati svoje življenje. Pomembno geslo v družini in tudi skupnosti je, da karkoli se zgodi kaj dobrega enemu izmed nas, se zgodi tudi drugim. In obratno, če se nekomu zgodi nekaj hudega, okolica ne sme ostati hladna in brezbrižna. Z možem sva otroke vedno spodbujala k temu, da pomagajo sošolcem, da naredijo včasih več, kot se od njih pričakuje, da poskušajo razumeti starejše osebe in se do njih spoštljivo obnašajo. V poklicnem življenju kot profesorica lahko učence spodbujam na mnogo načinov, to so: učna pomoč slabšim učencem; - učno delo v dvojicah, skupini; - izbira umetnostnih besedil/knjig, - ki pripovedujejo ali govorijo o nuj- nosti solidarnosti; vodeni pogovor ob branju besedil, - ki se dotikajo teme solidarnosti; organizacija razrednih ali šolskih - akcij, ki kažejo solidarnost med nami; učenje za življenje (osmišljanje ži- - vljenja, opredeljevanje do vrednot – vzgojna komponenta, individual- ni pogovori!). Kot profesorica se vsak dan srečujem z učenci, ki se največ naučijo skozi moje delovanje, skozi prisotnost, re- agiranjem, podajanjem učne snovi… Naloga, ki jo zadnja leta močno do- življam kot zelo odgovorno, je, da učence vzgajam kot bitja sočutja – učencem mora učitelj sporočati, da če je nekomu hudo, se ob njem ne morem mirno zabavati in ga niti ne pogledati; če nekdo dobi slabo oceno, mu lahko boljši učenec po končanem pouku ponudi pomoč; če nekdo ne malica, ker mu ne ustreza, jo lahko ponudi sošolcu; če nekdo pri kosilu ne želi vzeti solate, jo lahko ponudi sošolcu, ki solato obožuje… Še in še bi lahko naštevala, saj je vsakodnev- nih priložnosti veliko. Šola je tako kot družina, prostor, kjer otroci preživijo veliko časa, za večino otrok je to pro- stor, kjer ga preživi več kot doma. Zato bi bilo veliko bolje in učinkovito, če bi rajši izpustili kakšen šolski projekt ter se posvetili bolj šoli za življenje, v kateri ni nezdrave tekmovalnosti, kjer ni egoizma, kjer cenimo prostovoljstvo in opazimo ljudi okrog sebe. KRHKOST ŠOLE PRI PSIHOLO- ŠKI VZGOJI Šola bi morala poleg intelektualnega zorenja nujno vključevati tudi učenje čustvene zrelosti: samozavestna drža posameznika, zdrava samopodoba mlade osebe, zrelo reševanje življenj- skih problemov, učenje za solidarnost in prostovoljstvo, povezanost… 22 Didakta maj 2015 Solidarnost se zagotovo najprej usta- vi ob ubogih, odrinjenih, izločenih…, ki pa obstajajo seveda tudi že v šoli. Njihova krhkost se sicer na začetku lahko skriva, vendar pa se razkriva v najrazličnejših situacijah: neznanju in šibki učni situaciji veli- - kokrat botruje nepodporna družina (velikokrat tudi razbita družina); nezmožnosti stabilne finančne situ- - acije staršev učencev (neplačevanje položnic za šolsko prehrano, orga- nizacije dnevov dejavnosti, šole v naravi, skromna oblačila ter šolske potrebščine…); nekvalitetnem preživljanju proste- - ga časa ter počitnic (učenci zaradi slabe finančne situacije staršev ne morejo oditi v počitniškem času na morje, večino prostega časa preži- vijo doma pred računalnikom ali televizijo, namesto da bi se vključili v kvalitetne prostočasne programe, ki pa tudi včasih niso tako visoko plačljivi – vendar pa je potrebna spodbuda, namig, da se enakovre- dno vključijo v preživljanje kvali- tetnega časa (kvalitetna svetovalna služba!)); nestabilnemin osebnostno nezre- - lem razredniku. Pri delu razredni- ka se pričakuje, da ne le spozna učence, temveč jih tudi začuti z njihovimi močnimi in šibkimi toč- kami. Razrednik se mora poglobiti v učence, ki so mu bili zaupani, ne glede kako nizko in ponižujoče je ovrednoteno njegovo delo (lahko celo zapišem, da je razrednik tudi vrhunski primer prostovoljstva!). Toda to je druga zgodba. Razrednik je tista oseba, ki drugim učiteljem – kolegom zaupa ter daje informaci- je, nasvete, kako s katerim otrokom ravnati, kje ga spodbujati, kje ga še posebej razumeti… Razrednik mora najgloblje poznati svoje učence; nerazumevanju vodstva za podporo - dobrodelnih akcij, s katerimi po- magamo obrobnim in izločenim … Hvalabogu živim in delam v okolju, ki je tem dobrodelnim ak- cijam zelo naklonjeno ter jih tudi zelo spodbuja. Tako imamo vsako leto zelo odmevno akcijo Pomoč sošolcu, v katero se aktivno vklju- čijo ne le učenci, učitelji, temveč tudi starši. Tej akciji sledijo tudi ra- zredne akcije, ki pa jih razredniki izpeljejo na svoj način, bazarji…, kjer dajemo našim mladim impulz, da poskušamo omejevatiegoizem, samovšečnost in sebičnost, ki zorijo v naši slovenski kulturi. SI SPLOH ŽELIMO SOLIDAR- NOSTI V ŠOLI? Vsem nam so znane pobude civilne iniciative, ki si je želela šolo za življe- nje, v kateri bi se učili sočutja in so- lidarnosti, v kateri bi si vsak učenec postavljal zase osmišljajoče cilje, v kateri bi te cilje osmišljal ne le zase, temveč tudi v skupnosti. Učitelji žal vse prepogosto opažamo pri učencih, da so osebnostno »nalomljene« osebnosti, da redkokje vidijo smisel, da je njihov smisel v potrošništvu, dokazovanju, tekmovalnosti, egoizmu… Menim, da mora šolski prostor globlje dozoreti za učenje solidarnosti in prostovoljstva, ne le kot projekt, temveč kot obvezne ure v šolskem predmetniku. Dokler se ne bo zgodila ta obveznost, se lah- ko učitelji le mučimo z dopovedova- njem in koristnostjo solidarnosti in prostovoljstva. VIZIJA ZA ŠOLO SOLIDARNOSTI Prepričana sem, da obvezna uvedba prostovoljstvain solidarnosti lahko po- hodita marsikakšno napako šolskega sistema. Prepričana sem, da bo morala šola v prihodnosti vedno več vlagati v razvijanje čuta za solidarnost ter poka- zati precej več zavzetostiza človeka in sočloveka. Prepričana sem, da bomo učitelji znali z veliko večjo mero za- dovoljstva kazati pot našim mladim skozi šolo življenja, saj nam je danes hudo gledati premnoge stiske naših otrok. Vizija naše prihodnje šole mora postati biti človek s človekom, brez mask, poz, znamk… Postati odgovoren, zaupljiv, delaven, pošten ter srčen človek. Naj to ne bo utopija, temveč naša odgo- vorna vizija, za katero smo pripravlje- ni žrtvovati svoj dragoceni čas in ter spreminjati svet!