KATOIISK CERKVEN UST,___
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po posti za cel« leto 4 gld. «JOkr , za pol leta 2 gl. 40 kr., /a cet«»rt leta 1 ¿1 .'J«» ki . V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2gl., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ,.I)ani<-a'- dan poprej.
Tečaj XXXVI.
V Ljubljani, 26. vinotoka 1883.
List 43.
Afrikanske zadeve.
Če so res poslednji časi, ali kaj V ... Od mnogih krajev in strani so po previdnosti Božji misijonarji z vso resnobo začeli pritiskati v zamorske dežele, ako bi bilo mogoče ta terdi in ob enem lahkomišljeni rod za sv. vero pridobiti. O srednji Afriki pišejo misijonarski listi naslednje.
O osodi vjetih misijonarjev smo zvedeli, da so še pri življenji in da Mahdi (lažnjivi „prerok") še precej dobro in usmiljeno ž njimi ravna. Stranka „preroka" se je od časa, kar je bila potolčena, zelo skerčila. Kakor se iz Hartuma 8. maja piše. je bil že peti poslanec pri njem, in ponujali so mu za vsacega vjetih 1200 mark (okoli 600 gld.) odkupnine. Upajmo, da se bode tako hudo razdjani misijon kmalo opomogel.
Knjižica „La Nigrizia" v Veroni ima naznanila od mesca julija in sicer iz telegrama generala Hicks-a; telegram je bil poslan v Kairo od novega škofa za srednjo Afriko, monsgr. Sogaro-ta. Pravi pa, da vsi vjeti misijonarji so živi. Odpravili so bili misijonarji nalaš poslanca v El-Obeid, ktero mesto ima lažnjivi prerok v oblasti. Bilo je za samo pot plačati 50 tolarjev. Superijor v Hartumu je med drugim pisal: Po uzetji El-Obeida (v Kordofauu) nobeden naših ni umeri, . . nobeden naših ni bil djan v železje, redovne sestre niso bile prodane, Mahdi je prepovedal pod kaznijo zadavljenja, koga naših žaliti ali tepsti, in kazal je na-nje svojim kakor izgled stanovitnosti, rekši: „Lejte, kako se ti ne jeverniki terdno derže svojih krivih ver, toliko izmed vas pa ima tako malo vere v mene?" Znati je, da Mahdi ima malo svojcev, pravi omenjeni listič in pristavlja:
n
Zdaj nam ne ostaja druzega, kakor upati v previdnost in v pametno ravnanje Angležev, ki bojo z 10.000 vojakov, okovarjenih z Remingtovimi puškami, na čelu z dvema beterijama topov in z nekterimi stotinami konji-kov odrinili proti njemu v pervi polovici avgusta." Po tem takem bi se zdaj v kratkem imelo kaj zgoditi, ako so res odšli.
Drugo naznanilo poterja prešnje vesti in pristavlja še to, da lažnjivi prerok od časa do časa prihaja k vjetim kristjanom in jim pravi: „Mir vam bodi, ki ljubite našega Gospoda Jezusa, jest vam bom dal viditi Sejidna Is s a" (Našega Gospoda Jezusa). Rad se pogovarja z njimi, zlasti s čast. gosp. Alojzijem.
Tudi pravi to pismo, da trikrat je Mahdi poslal svoje vojne proti Slatin-beju (Darfurskemu poglavarju v imenu Portel. in trikrat so bile tepene. Itekel je sel, da Slatin-bej je tri dni od Obeida, in da Arabci Mahdi-ju več ne zaupajo; znati je za gotovo, da nima nad 5—«¡000 vojnih mož.
Zdaj poglejmo pa še v druge afrikanske kraje.
Apostoljski vikarijat pri jezeru „Viktorija-Njausa." Iz Zanzibara pripovedujejo o razburjenosti arabcev v kraljestvu M'tesa ob severnozahodujem delu jezera „Viktoria-Njansa." Razburjenost je nasledek dogodkov v Sudanu, iu ker so se bali misijonarji enacega upora, kakor je bil v postaji Delan in El-Obeid, je sklenil apost. vikarij monsgr. Livinhak za kratek čas postajo Rubaog zapustiti in sirote v zavetje spraviti. Na „pi-rogah" (malih čolnih) so peljali misijonarji svoje gojence k južnovzhodnjemu bregu jezera. Misijonarji so zdravi. Kralj M teza jih je pri odhodu obdaroval in jih prosil, uaj pozneje pridejo v njegovo glavno mesto.
Afrika pod ravnikom (ekvatorjem). — V začetku meseca svečana sta dva misijonarja „Marije I>ev." iz Algiera vsled ukaza kardinala Lavigerie-ja odrinila, da bi od ,.Stanley" jezera proti izviru Kouge do Njangve (okoli 50 geogr. milj zahodnje od Tauganjike in 4 stop. južne širjave pri Kongu) misijouarila iu v deželi Mauj-nema misijonsko postajo vstanovila. Kakor je bilo po-ročano, sta imela potovati od Massanike (na severno-zahodnjem bregu jezera Tanganjika); ker so bili pa zamorci karavano popolnoma oropali, je kardinal Lavi-gerie odločil se za dolgo potovanje po veliki reki od zahoda. — Ako štejemo t» novih potnikov, je v postajah „Marije Dev." okoli jezer pod ravnikom 37 misijonarjev; 22 duhovnov, 3 samostanski bratje in H pomočnikov. Štirje misijonarji so za vstanovo tega misijoua kri pre-lili; devet jih je zarad premnogega truda in nezdravega podnebja konec storilo; pet jih je bilo od njih višjih domu poklicanih. V 5 letih 'se je tedaj 411 misijonarjev podalo v ta silo težavni kraj. Njih trud je pa že tudi veliko sadu obrodil; v postaji Njanza je 500 novoker-šenih in postaja pri jezeru Tanganjika obeta v kratkem še obilnejega sadil.
Slovesno vmeščevanie novega Goriškega nadškofa.
V nedeljo 14. t. m., je bil vesel dan, kterega je Gospod naredil! Na vse zgodaj zjutraj prihajali so ljudje v mesto od vseh strani, želeli so videti novega nadpastirja in mu s svojo navzočnostjo pokazati popolno vdanost in pokorščino.
Ob S12 pripeljal se je knezo-nadškof v semeuiško kapelo, kjer so ga čakali in sprejeli pervostolni kapi-telj. gostje iz Ljubljane in Tersta, profesorji bogoslovja in bogoslovci. Tiho sv. mašo imel je kapiteljski vikar monsgr. Valussi. Med to sv. mašo zbirala se je duhovščina za sprevod. Po dokončani sv. maši oblekli so nadškofa v pontifikalni ornat in procesija je začela pomikati se v dolgi versti počasi proti pervostolni cerkvi. Procesije se je vdeležilo razun duhovščine tudi mestno starešinstvo z županom, nekatera društva in zavodi z zastavami. Po obeh straneh ulic je bilo ljudstva vse polno do velike cerkve. Tu so bili postavljeni vojaki in veterani z godbo, ki so vojaško pozdravili nadpastirja. Stopivšega čez cerkveni prag iuceuziral je prošt Valussi nadškofa trikrat in zapel se je Te I)eum. Ki se je nadaljeval med počeščevaujem Najsvetejšega.
Po odpetih nekterih molitvah vsede se knezo-nad-škof na sedež, ki je bil postavljen nasproti škofovemu tronu in kaucler gosp. Matija Kravauja je s prižnice prebral cesarsko imenovanje v nemškem in papeževe pismo v latinskem jeziku.
Knezo-nadškof se na to poda na svoj prestol, kjer ga je prost Valussi v latinskem govoru priserčno pozdravil v imenu duhovščine in ga zagotovil vdanosti in pokorščine. Nadškof je kratko odgovoril tudi v latinskem jeziku in rekel, da trepetaje sprejme to butaro, pa terduo upa. da bo duhovščina pomagala mu jo nositi in da mu bo duhovščina na ta način čast in veselje.
Naj pervi je potem poljubil perstan prošt in za njim kanoniki in duhovščina, svetna in redovna, kar je dosti časa potrebovalo.
Nadškof je potem obiuolil neke molitve na čast patrouom nadškotije in pervostolne cerkve in molitev za presvetlega cesarja, in podelil je papežev blagoslov s popolnim odpustkom.
Pri slovesni pontifikalni maši stregli so pervostolne cerkve dostojanstveniki, prošt, dekan in školastik. službo dijakona in subdijakona opravljala sta monsgr. Kafol in Marušič. Petje pri sv. maši je bilo lepo. posebno gra-duval m ofertorij. Maša je bila Schubert-ova.
Pri sv. maši so bili pričujoči: ces. namestnik bar. Pretiš in njegov tajnik Conti na pervem prostoru, v cerkvi vsi vradi zastopani v popolni gali, županstvo, vojaštvo, deželni odbor. šole. katoliška družba itd.
Po opravljeni sv. maši in počeščenji Najsvetejšega odpeljal se je knezo-nadškof v svojo palačo, kjer so mu bili odkazani dohodki nadškotije v pričo glavarja bar. Rechbacha in namestniških tajnikov Zimsiča in Rossetti-a.
Ob uveli popoldne je bil slavnostni obed za 44 oseb, med njimi tudi teržaški škof monsgr. Glavina. bar. Pretiš in drugi dostojanstveniki duhovskega in svetuega stanu. Pervo napitnico napravil je kuez-nad-škof sv. Očetu Leonu in presvetlemu cesarju Frančišku Jožefu, nadškofu pa je napil bar. Pretiš, cesarski namestnic
Ob 5 popoldne napravilo je podporno iu bralno društvo v prostorih „pri Evropi4* slovesno veselico z godbo, petjem in govori. Predsednik društva gosp. vodja Fr. Povše je v navdušeno sprejetem nagovoru pozdravil novega nadškofa, ki je še tisti dan poklonil mlademu društvu 50 gld. v dar, in zvečer ko mu je ravno to
društvo napravilo bakljado z godbo iu petjem, sprejel je odbor, ki ni mogel prehvaliti inilostljivega sprejetja.
Po šestih bila je tudi nadškofu na čast akademija v prostorih hiše grof Coronini-eve. Zanesljivo rečem, da taka „beseda" je primerna osebi, kteri na čast se je napravila. Da je bilo kaj posebnega, naj zadostuje povedati, da je imel italijanski govor prošt Valussi. in kedo ne ve, kako mojstersko zna ta gosp. svoj materni jezik rabiti, posebno pa pri takih prilikah; zadostuje omeniti, da je prof. dr. Mahnič v slovenskem jeziku besede Zoru, Matija, Alojzij s tisto spretnostjo, eleganco in učenostjo raztolmačil, ktera je njemu lastna, in je poseben vtis napravil na tiste, ki so jezikov zmožni, ktere je pri razlagi rabil; tudi zadostuje zapisati ime Podgoruik — Tolomej iu vsak, komur je to ime količkaj znano, bo vedel, kako ta gospa zna strune vbirati na glasoviru. Sama odlična gospoda je bila pri tej „besedi" zbrana.
Naj še omenim, da so se razdeljevale deloma tudi med slavnostnim obedom in potem razne tiskane čestitke novemu nadpastirju, zložene v raznih jezikih. Delce v latinskem, italijanskem in slovenskem jeziku Vam tu priložim za spomin. (Jako vstregli s prelepim dopisom in krasnimi prilogami. Hvala! Vr.) Tako so vsi krogi prizadevali si pervi dan častiti novega-knezo-nadškofa vsak po svoji moči. Bog daj, da bi naš Alojzij, tako ga ponosno imenujemo, veliko veliko let vladal nadško-fijo srečno in po volji Božji, v prid vsem brez izjeme. Bog pa tudi Njesta ohrani sebi v čast, nam v veselje ,.ad multos anuosa — mnoga leta, kar v najglobokejši ponižnosti vošči dopisnik	F. F.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
PrevzviSenemu, Prečastitljivemu gosp. novemu Metropol itn našemu, Alojziju Matiju Zorn-u.
Temnih oblakov zastor zakriva nočno obnebje, Redkih le zvezdic sijaj tužno predira temo.
Potnik po gošči naprej le z bojaznim stopa korakom, Plaši ga ljuti vihar, bega tulenje zverin.
Kar tam na vzhodu, poglej! že belkasto kaže se zora, Rožuih čez hrib in čez plan pošlje nam žarkov zablisk.
Sape razburjeue moč po jemlje iu zdajci preneha. Spravijo v kraj se zveri; blagi približa se mir.
Brjn posvečeni, čuj. zapoje: A ve Marija! Mili ta glas prepodi zdražeuih trumo hudob.
Slavo prepeva Bogu umož pevcev drobnih krilatih; Kmetič na polje hiti; bednemu vzraste pogum. —
Tema. besneči vihar, ponočnih zverin rijovenje. Slike poganskih so zmot, krutih peklenskih moči.
Kar tam na vzhodu naknit zasvetila se luč evangei'ja; Kamor li sega nje svit, vmakne se duševni mrak.
Vzhod. jug. sever, zapad sčutijo blesk ta čarov ni; V Rimu svetilnik mu je; Rimu je Oglej verstnik.
Marka. Mohar, Fortunat. Valer jan. Hilarij. Kromacij, Popon in drugih lep broj — slavni so stolici kinč.
Vere preblažene žar obseva Oglej, Frijulsko. Vseh slovenskih dežel kmalo ogreva serca. —
Slavnih prednikov zdaj uastopnik Alojzij Matija Zori prisija enak; živi, oj živi Ga Bog!
Mnogo naj srečniših let z besedo, dejanjem uzornim.
Čedo, mili Pastir! vodi na blaženi dom!
Opomba. Ta spev sicer ni bil tukaj za očitnost namenjen; nadjamo se pa, da nam pesnik ne bode za zlo vzel, ako ga „Dan." naznani, kar je toliko bolj primerno, ker 20 verstic meri na 20 let, odkar je bil prevzvišeni novi gosp. nadškof mašnik posvečen. Vr.
V Stari Loki. (Pridiga.) (Konec.)
Kakor pa je molitev sv. roženkranca svojo moč skazovala ob času sv. Dominika, tako tudi neštevilno-krat pozneje, posebno pa v vojskah zoper Turka. L. 1571 je bila pri Lepantu strašna morska bitva s Turkom. Sultan Selim II je bil s silno vojsko na morji in zagnal se je naravnost proti Italiji, češ, da bo vso keršansko Evropo svoji oblasti podjarmil. Keršanska moč je bila majhna v primeri s turško; papež Pij V pa je vso vojsko izročil v varstvo nebeške Kraljice in poslal je avstrijanskemu pomorskemu poveljniku sv. blagoslov in zastavo s podobo Marije Dev. Štiri sto turških bark je stalo grozovito okovarjenih na Vojsko pripravljenih pod poveljstvom Ali-pašatovim in ravuo hočejo dalje odriniti: kar se jim pa veliko manjše število keršanskih bark nasproti zažene in prične se prestrašna vojska. Med tem so pa bratovšine sv. rožnega venca v procesijah šle od cerkve do cerkve in so za zmago molile; vsa Evropa je molila in silne množice vernikov je romalo k Mariji Dev. v Lovreto na božjo pot. Kar neute-goma je papež Pij V v Rimu, od Boga razsvitljen, naznanil, da je zmagala keršanska vojska.
In res je bilo tako; kerš. vojaki so se vojskovali kakor levi, pa klicali v Marijo. In lejte! po več urah kervave bitve so zmagali kristjanje popolnoma; 200 turških bark so vzeli ali pa potopili v morje; 57.000 sovražnikov je bilo pokončanih, 20.000 keršanskih sužnjev rešenih. Ta preslavna zmaga še z drugimi poznejšimi vred je bila vzrok, da se je začel praznik rožen-kranske Matere Božje na papeževo povelje po vsem svetu obhajati.
Iz tega je očitno, kako dobra, koristna je molitev sv. rožnega venca, še posebno kdor je v njeni bratov-šini. Sv. Alfons Ligvori pravi: „Bratovšine sv. roženkranca so ravno tolikere Noetove barke, v kterih ubogi svetni ljudje pred viharjem skušnjav in grehov, ki svet zalivajo, pribežališč najdejo." Drugi bDgoljuben mož pa kliče: „Blagor hiši, v kteri ostaja Marija, sveta skrinja zaveze, kjer se namreč Jezus in Marija častita, preslav ljata in hvalita s sv. rožnoveucem; zakaj s tem nebeškim, marijanskim počeševaujein smo bili vselej oblagodarjeni, vedno blagoslov Božji vživamo, in vživali ga bomo vekomaj." Čudijo se ljudje večkrat, pravi neki pobožen mož, zakaj v tej ali tej hiši taki mir gospoduje, taki red in taki blagoslov, in ako se preiskuje, se najde vzrok, v tem namreč, da pridno molijo roženkranc.
Spoštovani Staroločani! Vas ni potreba k tej lepi molitvi še le buditi, ker vsa fara, kakor se mi zdi, prav pridno moli roženkranc. Saj nekdaj je bilo tako. Priča tega je bratovšina, ki jo že 300 let imate; že v stari cerkvi je bila prav lepa kapela sv. roženkranca, ki je bila vam močno priljubljena, in že blizo 50 let je, ko sem hodil kakor šolar tudi jest ob sobotah tukaj molit, ko so nam eden gosp. kaplanov v tisti kapeli rožni venec molili.
Priča, da ste prijatli sv. roženkranca je prelepa kapelica na sredi Fare, ktera je znotraj polna in še zunaj z ljudmi obsuta ob nedeljab in praznikih zvečer in eden izmed vas jim moli na glas sv. rožni venec in li-tanije Marije Dev. Nič ni dvomiti, da s tako zvesto molitvijo ste že veliko dobrega po Mariji od Boga spro-sili in veliko hudega si odvernili. Pravili so stari
možje, kako je bila svoje dni v kratkem večkrat Fara pogorela; odkar so pa prelepo kapelo zidali in v nji pridno sv. roženkranc molite, se to več ni zgodilo.
Priča, da ljubite sv. roženkranc, so tako rekoč vaše okna, ker ako kdo zvečer po Fari gre, mu kakor potoček iz hiše molitev sv. roženkranca na uho šumlja. Saj nekdaj je bilo tako, in ne dvomim, da je še. Prav imate, da tako ljubezen skazujete do te molitve, ker s tem posnemate tudi duhovne v molitvi. Mi duhovni moramo vsak dan moliti duhovne ure ali tako imeno-novani „Brevir;" namesto tacega brevirja pa vi nedu-hovni imate sv. rožni venec, ki obsega tudi molitve in premišljevanja, kakor naš brevir. Tudi je roženkranc podoben brevirju, ker celi roženkranc ima 150 češena-Marij, kakor Davidove psalmske bukve obsegajo 150 psalmov. Zato vse tri dele roženkranca nekteri tudi „psalter" ali psalmovanje imenujejo. Vi prav močno radi imate tudi šmarnice, ki se obhajajo mesca majnika; lejte: mesec oktober letos ni nič druzega kakor druge šmarnice, ker so sv. oče Leon XIII ta mesec za letos posebej Mariji posvetili; toliko ljubši Vam bo torej letos ta mesec in pa sv. roženkranc, ker je tako imeni;tienui namenu posvečen.
Prav močno tedaj je želeti, da naj se ta mesec popolnoma po željah sv. očeta papeža posvečuje, da naj se prav veliko moli, se velike množice grešnikov vredno spove in spreobeme, da naj vsi uemirui pokoj zadobijo, sovražniki sv. Cerkve odjenjajo od svoje hudo volj nosti, nehajo svet zapeljevati, se na pot pokore obernejo in odidejo svojemu lastnemu pogubljenju. Sv. Oče so na zvon sile udarili, naj tedaj sleherni pripomore, kolikor mu je moč, da se namen Mariji posvečenega mesca popolnoma doseže. Posebno naj noben vernik ne opusti ss. zakramentov vredno prejeti in se odpustkov Marijinega mesca — zlasti še dušam v vicah v prid — vdeleževati.
Ker smo pa danes z zvonovi začeli ta prcniislik, sklenimo ga tudi z zvonovi. Četerti zvon je posvečen Jezusovemu in Marijinemu presv. Sercu; pred več leti se je bila vsa naša škofija zročila in posvetila Jezusovemu najsv. Sercu, — ta zvon Jezusovega in Marijinega Serca bodi tega posvečeuja pri vas nekak ved ni in glasni opominjevalec. Najsv. Sercema naj bo v novo izročena in priporočena cela fara, da bo obvarovana vsih dušnih in časnih nesreč, kakor pravi napis na tem zvonu: „Presveti Jezusovo in Marijino Serce, Vama se zročimo vsaki čas, sosebno zadnjo uro!" ali kakor p«*-sem pravi:
V	naj svetejši Serci dve
Farmani se vsi zroče.
In posebno zadnji čas
V	s veti raj sprejmite nas!
Kdor koli bi bil v kaki skušnjavi ali nevarno^i smertuo grešiti, naj se spomni, da je Jezusovemu in Marijinemu Sercu posvečen, ter bo ostrašen skušnjavo zmagal.
In kakor sem zvonove nagovoril v začetku, tako naj rečem zdaj k sklepu:
Zvonovi zvonite
Gospodu na čast, Vse serca zbudite Za čednosti rast!
Zvonovi zvonite.
Mogočno donite Čez hribe in plan: Veseli je dan — Veseli je dan!
Iz Št. Vida na Dolenjskem, 3. okt. (Vmescenje
Hocetjn župniku.) Prebridko je žalovala fara sv. Vida, ko je bil v Svečnico t. 1. umeri preblagi g. fajmošter Matiju Kulavic. Kako skerben dušni pastir je bil ranjki in delaven na vse strani ukljub veduemu bolehanju. je bilo na drobno popisano v njegovem življenjepisu, ki ga je po smerti njegovi v nekterih številkah priobčila „Zg. Dan.u Izverstno olepšana cerkev, okusno prenovljeni farovž. krasni vertovi obsajeni z naj žlahtnejšim sadjem, mnoge koristne družbe in bratovšine, ktere je ranjki vpeljal in razširjal, in še veliko druzega storilo iia bode nepozabljivega v fari Št. Viški. Truplo predragega gosp. počiva v matori zemlji in zelena travica je prerasla njegovo gomilo, verh ktere stoji prelep spominek. poslan iz Dunaja od ljubečega brata, dr. Jan. Kulavica. Marsikteri očenaš se je že izmolil na grobu, in upamo, da bodo hvaležna serca tudi v prihodnje goreče prošnje za dušni mir ranjkega k Bogu pošiljala.
Fara Št. Viška ni ostala dolgo zapuščena vdova. /c 4. junija so bili za njenega prihodnjega voditelja imenovani čast. gosp. Štefan Jaklič, doslej tajmošter v Dolenji vasi pri Ribnici. 1. oktobra se pripeljejo željno pričakovani gosp. v svojo novo faro. Na Muljavi, mejni vasi proti Kerki, čakala je gosp. farna duhovščina, nad-učitelja iz Št. Vida in Gabra ter več odličnih mož kot zastopnikov naše fare. Štirje jezdeci na čilih konjičih so jahali naproti naprej od Muljave. Ko se jezdeci nazaj grede prikažejo iu voz z novim gosp. fajmoštrom, ki jih je spremljeval njih brat, g. Jož. Jaklič, fajmošter v Starem logu, zagrome možnarji na vzvišenem griču Muljavskem. Pri krasnem slavoloku z napisom:
„Fara se raduje cela, Ker očeta je prejela," stopijo gosp. fajmošter z voza med svoje nove tarane, kjer jih priserčno pozdravi duhovščina, in potem jihi župan Muljavski gosp. Jož. Spendal iskreno nagovori: „Čast. uosp. župnik! Kot župan tukajšnje občiue Muljave Vas na meji prostrane fare Št. Viške z radostnim sercem pozdravljam. Željno smo pričakovali vsi farani današnjega dneva, ko pride med svoje verne ovčice novi duhovni oče, novi skerbni pastir. Zato naj danes iz dna naših sere veseli glas zahvale doni do neba, da smo prejeli zopet očeta in dušnega vodnika. Dovolite, da Vam v imenu vse fare zakličem Dobro došli, Bog Vas sprimi \u
Gosp. fajmošter se s priserčnimi besedami zahvalijo za častni sprejem in prijazni pozdrav, rekoč, da si bodo s pomočjo Božjo in vzajemnim delovanjem s per-vimi možmi fare prizadeli težavno nalogo, ktera jih čaka. koristno in vspešno v čast Najvišjega ter v časni iu večni blagor svojih novih farauov izverševati. Na to stopi prc<i gosp. mlada hčerka županova s sledečim nagovorom:
*	„Otroci v solzah se topijo,
Očeta draz'ga če zgubijo. Bridkost zaliva jim serce, Kdo skerbel bode zdaj za nje V
Tako je fara žalovala, Po ranjkem župniku plakala. Ki blag so bili nam pastir, Sejali med nas Božji mir.
Al" danes radost nas navdaja. Ker župnik novi k nam prihaja. Št Viška fara ni več s*rota. Očetu novemu pogrinja pota.
Na meji občine Muljave Sprejmite radostne pozdrave,
Naj blagoslovi Vas Gospod, Naj vodi, var'je Vas povsod!
Naj zdrave vedno nam ohrani, Nesreč vsakterih vedno brani, Obilo vspeha podeli, Da srečni bomo Vi in mi!"
Po teh besedah deklica pokloni gosp. fajmoštru prekrasen, umetuo zložen šopek iz poljskih raznobar-venih cvetlic. Vidno giujeni sprejmo gosp. fajmošter šopek povdarjaje, da je ravno na cvetoči dragi mladini, ktero jim cvetlice predstavljajo, vse ležeče, vsa prihod-njost naroda, in da jim bode skerb za nravno izrejo mladine narbolj pri sercu.
Po tem iskrenem pozdravu se odpeljejo gosp. fajmošter, jezdeci naprej, spremstvo za njimi, proti Št. Vidu. Na mnogih gričih ob cesti doni mogočno streljanje. Izverstno sostavljeni slavoloki se čez cesto razpenjajo z napisi:
Blagoslovi, Oče večni, Prihod župnika presrečni!
Bog Te sprimi, župnik novi, Dela Tvoja blagoslovi!
Pozdravljen, novi naš pastir, Povsod Te spremljaj Božji mir!
Ljudstvo se v trumah zbira ob cesti in pozdravlja čast. prišleca. Veličasten sprejem je čakal gosp. zopet pri „Korenu." kjer se pot z velike ceste proti St. Vidu zavije. Velika množica ljudi je bila zbrana; ob cesti proti ¿t. Vidu pa je stala v verstah, z zelenimi vejicami v rokah, šolska mladina. Podžupan Št. Viški, gosp. France Pajek, pričakuje gosp. fajmoštra pod slavolokom, ki je bil ves okinčan s krasnimi zastavami, ter gospoda takole nagovori:
„Kot predstojnik farne vasi Št. Vida si jemljem čast, Vas tukaj na razpotji, preduo boste z velike ceste zavili proti svoji novi domačiji, v imenu vseh Št. Vidcev iskreno pozdraviti. Milostljivi Bog poslal nam je v Vaši čast. osebi novega duhovnega očeta. Naj pa tudi do-brotljivo podeli, da bi starodavna in dobroglasna fara sv. Vida vedno slovela z zvestobo iu pokoršino do svojih dušnih pastirjev! Naj podeli, da Vaše bivanje med nami vedno bode veselo in blagoslovljeno po obilnem sadu v dušnem pastirovanju! Bog Vas živi in ohrani pri nas leta in leta!"
Gosp. fajmošter iznenadeni od tolikanj priserčnega sprejema se zahvaljujejo županu in mnogoštevilnemu ljudstvu za veliko veselje, kterega so jim napravili; — kar se jim približa iz verste šolske mladine deklica ter jih pozdravi:
„Mladina šolska, tukaj zbrana, Poklanja serca verno vdana, Saj druzega Ti nima dati, Kot serca zvesta darovati.
Oh bodi učenik nam mili, Kot župnik ranjki so nam bili. Pokorni hočemo Ti biti, Ljubezen Tvojo poverniti. —
Nauke Tvoje poslušati, In zvesto se po njih ravnati, Mladine šolske je obljuba, Bogu in Tebi narbolj ljuba!"
Po tem nagovoru jim krasen cvetlični šopek, per-vemu podoben, podari. Gosp. fajmošter zopet sprego-vore, rekoč, da jim je bila šolska mladina vedno nar-
bolj priljubljena, da so zlasti kot katehet v Postojni veliko imeli pri šoli opraviti in da bodo tudi tukaj posebno pozornost obračali na šolsko mladino in njeno blago izgojo.
Med veselim priterkavanjem zvonov pridejo spoštovani gosp. v Št. Vid ter se podajo v lepo okinčano in razsvetljeno cerkev podelit vernemu ljudstvu blagoslov s presv. R. Telesom. V tem slovesnem trenutku je vsacemu solza zalesketala v očeh in gotovo se je tudi Narvišji Pastir milostno ozerl na svojega ponižnega služabnika in pobožno ljudstvo, ter pripel mej njima vez ljubezni in edinosti, ktera naj ju sklepa vedno enako tesno in stanovitno.
Gosp. se zdaj podajo v farovž, ki je bil ves ozalj-šan in z malimi smrečicami obdau. Pred vhodom je stal lep slavolok z napisom, s kterim se strinja vsa fara Št. Viška, želeča gosp. župniku:
„Leta mnoga tukaj bivaj.
Blagor na-Te Bog razlivaj!"
Roženkransko nedeljo so bili gosp. lajmošter slovesno v svojo novo službo vpeljani, ter svojim sedanjim faranom predstavljeni. Načelniki deželske gosposke, 12 duhovnov iz sosednjih fara, ter veliko vernega ljudstva se je vdeležilo cerkvenega opravila, pri kterem so preč. gosp. dekan iz Šmarija A. Drobnič v temeljitem govoru razlagali težke in vestne dolžnosti duh. pastirja na deželi, ter so na serce pokladali faranom nasprotne dolžnosti vernikov do svojih duhovnov. Naj se spolnijo vnete besede slavnostnega govornika, da Bog v preobilni meri podeli svoj sveti blagoslov v izveličanje ljudem in pastirju!
Prijateljskih nagovorov pri svečanem obedu ne bom našteval, ki so v navadi ob tacih prilikah; naj omenim le še to, da je eden domačih gospodov napravil veliko veselja izbrani družbi s tim, da je sprožil na mizi dva lepo pisana čokoladna možnarja, ki sta se brez vsake nevarnosti za odlične goste razletela in poln kup raznih sladčic na mizo izsula. Tako se je končala prelepa slavnost, kteri naj sledi čez četert stoletja župni-kova jubilarna svečanost v Št. Vidu. Vse se je razšlo z najboljšimi voščili novemu gosp. Št. Viškemu, kterega naj milost Božja vedno spremlja pri izverševanju svetega poklica!
Iz Polja, 21. oktobra. Prav veseli smo bili tri-dnevnice o praznovanji stoletnice, odkar je bila Poljska v župnijo povzdignjena; in naj lepšo hvalo smo dolžni za to lepo slovesnost preč. gosp. župniku Levičniku. ki so nam jo priredili; enako priserčno zahvalo imamo dati tudi preč. gosp. duhovnom pridigarjem in spovednikom, ki so Poljski fari v duhovno korist darovali svoje telesne in duševne moči. Poljci, ki so vselej v velikem številu zbrali se v Božji hiši, so pa tudi čast. gosp. pridigarje, ki so vsi v izbranih predmetih z znano zgovornostjo govorili, kaj zvesto poslušali skoz in skoz in nikakor ne dvomimo, pač da, naravnost rečemo, da bode gotovo ali je pa že marsiktera beseda pognala kal do zdravega zernja: obljubo in .klep nadaljne večje gorečnosti v čast Jezusu in Mariji. Bilo je tudi duhovnega dela veliko o tridnevnici; kajti za kakih 1700 ljudi se potrebuje obilo časa truda in gospodov pri delitvi ss. zakramentov. In v resnici! Domačima gospodoma bi bilo nemogoče toliko ljudem postreči v tako kratkem času, ako bi duhovni sobratje ne bili blagodušno darovali svoje moči v Božjo čast. Počastili so Poljsko faro z delom o tridnevnici pridjgarji preč. gosp.: v nedeljo dr. Lampe. kanonik dr. Cebašek, Šiška; v ponedeljek P. Adolf in g. Flis: v torek P. Jožef in domači župnik, ki so nekaj opravljali tudi službo Božjo, nekaj pa spovedovali; počastili so Poljce tudi preč. monsgr. gosp. kanonik Jeran; gvardijan P. Kalist, P. Vilibald,
Št. Lenarski gosp. župnik Fine in njihov kaplan g. Korbič. pa g. Smrekar iz Polhovega gradca, ki so tudi nekaj opravili službo Božjo in spovedovali. Preč. gospodje! Bog Vam plačaj stoterno! Mi vam zagotovljaino pa hvaležen spomin in spoštovanje s serčuo željo, da se vidimo še kterikrat.
Kakor upamo, da je po notranjem, v duhu, po taki poti lepo in praznično bila obhajana triduevnica, tako je tudi vnanja stran Poljske cerkve spominjala nas slovesnosti, budila k pobožnosti. Znotraj cerkev sicer ni bila kaj posebno opravljena, ker je še brez tega vsa prazuična (bila je namreč v zadnjih letih po čast. gosp. župniku vsa prenovljena); le malih in velikih cvetlic je bilo postavljenih pri velikem oltarju, da je bilo pri njem ko v kakem vertičku; zunaj cerkve so pa fantje postavili dva velika iu mnogo manjših mlajev, na kterih so vihrale zastave papeževe, cerkvene, narodne, cesarske in habsburške; dekleta so pa bile spletle iz zelenja in cvetlic mnogo vencev iu jih pripele na primernih prostorih. Tudi napisov, primernih cerkveni slovesnosti, bilo je brati. Pri vhodu na pokopališe na vnanji strani bil je napis:
Poljska fara se raduje: rKo stoletnico praznuje "
Na notranji strani pa:
Farno cerkev vedno ljubil bom: rOna me pelja v nebeški dom."
Pri vhodu:
,.Mati!" — si nam farna cerkev ti! rKer v tebi se sv. kerst deli."
Tudi čast. gosp. duhovuom bil je posvečen napis in sicer pri vhodu v zakristijo v latinskem jeziku z besedami:
Iutrans ad laborem : Dei, en! — honorem!"
Tudi farna hiša, sozidana 17?? 1, se je nekako vde-leževala te slavnosti, kar je ona sama bralcu razodevala z besedami:
Vesela sprejemam sto let že in čez Gospode duhovne za delo z nebes.
Dan za dnevom o tridnevnici bežal je eden hitreje memo drugega v neskončnost, in na enkrat približal se je čas sklepa. K sklepu so nas počastili pa še naš preč. gosp. dekan, kanonik Urbas. ki so s slovesnim „Te Deum-om sklenili lepo svečanost. Naj nas praznična stoletnica pripelja vse tje. kjer bomo vekomaj novo, vekomaj staro, vekomaj ono in isto stoletnico praznovali v Božjem češenji na nebeških višavah !
Na Hervaškem, kaKor je znati, dobro pospešuje katoliško življenje. V Nedelišču so 7. t. in., kakor naznanja „Katol. List," z giuljivo slovesnostjo blagoslovili in v cerkvi postavili prelepo štatvo Marije Dev. Lurške. — V glavuem mestu Zagrebu nadaljujejo 8 popravljanjem pervostolue in druzih cerkva. — V novi Gradiški je bila v praznik Marije Dev. Uožniške ker-šena 30letna izraelka Berta Spitzer. Bog ji podeli stanovitnost.
Dogma nezmotljivosti prod nemško deržavno sodnijo v Lipsiji (Leipzig). Nemška deržavna soduija je 28. rožnika 1.1. to-le določila: „Dogma papeževe nezmotljivosti je nepogojin nasledek celotnega cerkvenega nauka, psovanje
te dogme je toraj zaničevanje katoliške Cerkve." — Čast sodniji, da je to reč, ki utegne še marsikje prav priti, pri korenini prijela in pošteno razsodila. Ne le „Emscher Zeitung" na Pruskem, ampak tudi marsikteri časnik pri nas je zaslužil zarad psovanja v tem oziru na perste kercnjen biti.
Znamenitost meništva. Kakor od protestan-ške sodnije v prednjem slučaju, tako so primerljeji v novem času, da se imamo tudi od protestanških zgodovinarjev kaj učiti. Veselo je, pravi „Grazer Volksblatt," da tudi protestanški zgodovinarji bolj in bolj spoznavajo znamenitost meništva v prid človeštva. Primerno popisovanje, kako silovito moč so imeli menihi do olike in zboljševanja starodavnih Nemcev, se nahaja v pervem sošitku nemškega slovstva Fr. Hirscher-ja, od početka do naj novejšega časa (v Lipsiji 1883). Potem nateza več izgledov in pravi n. pr.: „Samostanskemu življenju so dolžni hvalo ne le za literaturni vspeh od polovice tisočletja, ampak tudi za omikanost Nemcev, ktera je neločljiva od meniškega kulturnega delovanja. (Nadaljno obširno izpeljevanje ima Beilage: zu Nr. 240 „Grazer Volksblatt" od 20. okt. t. 1.)
Ss. Simon in Tadej.
i.
Vsi se danes veselimo, Serce naše se ogrej !
Ker patrona vaj' častimo, Sveti Simon in Tadej!
2.
Živa vera je zbudila Svetga Juda, Simona:
Sta vse svetno zapustila In sledila Jezusa.
3.
O kako brez vsake mére Je gorelo nju Sercé
Za sejanje svete vére. In za duš zveličanje!
4.
Sveti Simon, sveti Juda Gresta v daljno Jutrovo;
Ni žal dela in ne truda, Da učita množico.
5.
Na Perzjansko se podala, Ju ljubezen božja žge,
Spreoberneta še kralja In njega podložnike.
6.
Al sovražnik ne miruje, Ise sveti sad zatrét",
Zoper vero podpihuje, Treba njima bode vmret'.
7.
Simon z žago grozovito Bil od ajdov je končan,
Juda z mečem silovito Pa je bil ob glavo djan.
8.
O aposteljna velika. Sveti Simon in Tadej!
Pomagajta nam svetnika S svojo prošnjo v sveti raj!
—av.
Memorare — Spomni se.
Spomni se, Devica mila! Da še slišati ni blo, Da bi tiste zapustila, Ki se k Tebi zateko.
Kdor se Tebi je izročil, Res ni zapušen še bil; Kdor se Ti je priporočil, Vselej je pomoč dobil.
K Tebi, vseh devic Devica! Prav zaupno zdaj hitim; Draga moja priprošnjica, V Tvoje varstvo pribežim.
Pred Teboj, o ljuba Mati! Grešnik zdihajoč klečim; Hiti meni pomagati, Da še milost zadobim!
Oh ne pusti me zdih'vati, Ne zaverzi mi prošnje, Ti Besede večne Mati, Sliši in usliši me!
A. V.
Razgled po svetu.
V Freiburgu na Badenskem je umeri slavni pisatelj Alban Stolz. Rojen je bil 1. 1808 v Bühl-nu na Badenskem, mašnik postal 1. 1833. Poslednje njegovo delo je „Kalender für Zeit und Ewigkeit" za leto 1884; tedaj je še naprej delal, kot je živel.
Dobiva se ta poslednji njegov „koledar" v k a t. bukvami; cena 21 kr. Obravnava pa 8 zveličan-skih čednost. V obravnavi „blagor žalostnim" pravi med drugim: „In ko bodeš, o čitatelj, kedaj ob koncu svojega življenja v duhu pregledal svoje preživ-ljene dneve, ti veseli tvoji dnevi nič prav ne bodo do-padli; toliko bolj pa ravno bridko«tni dnevi, zlasti taki, ko si radovoljno bridkost si izvolil."
Iz Tonkina piše apostolski vikar Puginier, kako so ondotni pogani misijonarje mesarili.
O. Bechet je bil zapert v Nam Dinh-u 24. maja, in z njim 5 katekistov in dva vernika, ki so ga spremljali.
Vsi so bili po kratkem zaslišanji obsojeni, da jim bo glava odsekana.
Zdajci so bili odpeljani na moriše.
P. Bechet. poprej zvezan, je bil rešen zvez.
Morija se je pričela s sedmerimi Tonkinci, kterim so glave odsekali: soldaški rabeljni so jih obglavili vsa-cega z enim ali dvema mahljejema; pri misijonarju je kruto mučenje bolj dolgo terpelo: še le ko je bil vrat ves razsekan, je padla glava.
Mandarin (višji vradnik) je bil pričujoč pri tem mssarjenji.
P. Bechet je bil dve leti v Tonkinu. —
Taka je poganska olika!
Rusko. Ruska vlada je poslala pisanje do sv. Stola v Rim, s kterim naznanja, da so jenjale vse za-vire, ktere so zaderževale imenovanje ruskega poročnika pri sv. Očetu. Prosi torej, naj prične sv. Stol
dogovor z rusko vlado, da se zaznamja osebnost za to opravilo. Boje, da je gotovo za poslanca odmenjen Bu-tčnev, kteri je tudi dozdaj vodil dogovore o tej reči z rimskim sv. Stolom. Vidi se, da umna ruska vlada umeva, kar je dr. Schmitz nedavno rekel v 30. shodu nemških učenih katoličanov v Dusseldorfu, namreč: „Že je svet spoznal, da brez vere ni zdravila za človeško društvo, zato se od vsih strani iše pomoč od Cerkve ; sej brez Cerkve se ne more ozdraviti človeštvo, in društvo samo ne more brez nje rešiti mnogih sedanjih družbinskih vprašanj." Na ravno tem shodu je dr. Vindhorst predlagal, da naj se čem berže napravi mednarodno edinstvo vsih katoličanov pod vodstvom sv. Stola. Tako edinstvo, pravi, je zelo potrebno v našem času. Zakaj, kadar se od vsih strani na valuje na pravice Cerkve in sv. Stola, je potreba, da se katoličani vsega sveta postavijo v edinosti na odpor. Dve sto milijonov katoličanov pod eno zastavo mora prej ali slej privojskovati svobodo Cerkvi, samostalnost in neodvisnost sv. Očetu. — Bog daj na vedne priprošnje ss. Cirila in Metoda, da bi se ti vojšaid pomnožili še z ne-številnimi vzhodnjimi, zdaj še ločenimi kristjani. Rusija je pot nastopila; molimo, da jo skoro doverši.
Bratovske zadeve.
V molitev priporočeni:
Bolni osebi za dušne in telesne potrebe. — Brat in sestra za zdravje. — Nekdo v veliki potrebi in stiski, da bi se ga Bog usmilil in mu pomagal. Hvaležno spozna, da mu je bilo po tej poti že dostikrat poma-gano in upa tudi zdaj še rešen biti. — Družina priporočena v bratovsko molitev naše ljube Gospe za hišni mir in potolaženje razburjenih sere. — Dijak se priporoča v molitev k Materi Božji, da bi mu izprosila zdravje. — Bolna gospa, da bi bila rešena nevarne bolezni. — Vsim udom naše ljube Gospe v gorečo molitev priporočena žganjepivka, ki tudi gerdo preklinja in razsaja, da bi se spreobernila in začela keršansko živeti, ter odšla pogubljenju svoje duše. Uslišanje se Mariji v zahvalo razglasi. — Brezumna posvetna oseba, ktere zveličanje je v veliki nevarnosti, za razsvitljenje in spreobernjenje.
Zahvale.
Da v veči čast Božjo spolnim obljubo, iz celega serca očitno naznanjam zahvalo Presveti Trojici, Mariji prečisti Devici, sv. Jožefu, sv. Frančišku, sv. Antonu in svetima Deodatu in Alojziju za nezaslužno milost, da sem dosegel sprejem v samostansko živjeuje.
G. F. R.
Koledar za prihodnji teden:
29. vinotoka. S. Narcis. — 30. S. Alfons Rodrigec. — 31. S. Volbenk. — 1. listopada. Vsi Sveti. — 2. Vernih duš dan. — 3. S. Just. — 4. Pet in dvajseta nedelja po Bink. Zahvalnica. S. Karol Bar.
Posvečen je mesec listo p a d posebno bogc-ljubnim delom za duše v vicah. Si li zapisan v kako bratovšino za duše v vicah? Ali daruješ za nje kteri-krat sv. Obhajilo? Ti je li znano velikoserčno djanje ljubezni za duše v vicah?
Listek za raznoterosti.
Preblagim prijatlom. ki so za 18. dan tega mesca prelepe svoje občutke razodeti blagovolili,
prav živa zahvala in poklon! Bog poverili z vso tisto obilQostjo, kakor želim sam, pa nisem zmožen.	Vre dn ik.
Vabilo. 3. novembra ob šestih naj se zberejo v reduti (v šolski sobi 5. razreda) tiste delavke, ktere se spet žele vdeleževati poduka v ročnih delih in šolskih predmetih.	Vodarn.
Perva jesenska Tombola v prostorih katol. družbe bode 4. listopada (nov.); začetek je o poli šestih zvečer.
Iz Novega mesta. Pri nas se rožni venec prav pridno moli. K spovedi jih pa toliko prihaja, da skoro ni moč vsih odpraviti.
Iz Bremena, 15. okt. Srečno došli do tod, v sredo-jutro, 17. t. m., popoldne odrinemo proti Novemu Jorku od Bremen-zavetnika . . . Molite za nas.
Jož. Fr. Bnh,
misijonar.
Kaj bi radi sežgali? V Lisabonu na Portugalskem
je mestni odbor dovolil merliče sežigati, ob času kuž-ljivih bolezen pa celo zapovedal jih paliti! Pa ne zadosti: celo kosti hočejo o svojih časih po pokopališih zbirati (ne mara izgrebati, kakor hijene?) in sežigati!
Naj berže je tem „humanistom" malo do merličev, mertvaških kosti in njih sežiganja: oni bi radi le duše se žig al i; pa kaj, ko se ne da!
Znamnja na zemlji. Živo v spominu so še mnogim groze pri Neapolu in kmali potem na Jutrovem. in že spet se naznanja strašen potres, ki je razdeval otok Kios, še bolj pa njemu vstrični polotok ob Smirni. Potres je terpel samo malo sekund, nekaj trenutkov; pa koliko razdjanje! Med Vurlo in Džezino je večina hiš podertih, čez 20.000 ljudi brez podstrešja in 1000 mertvih. ali pa hudo poškodvanih! Prebivalci zavetnika Džezme so bežali na ladije. Mnogi, ki so v prevelikih množicah na manjših ladijah in čolnih pribežališa iskali, so v razburjenih valovih potonili. Kios sam je veliko manj škode terpel. — Ljudje se zoper Stvarnika in Odrešenika vzdigujejo, zato pa natora zoper ljudi. . .
Smert ostudnega skopuha. V Moskvi so 10. t. m. našli mertvega nekega G. Kukin-a. ki je bil štirkrat milijonar. Ni ga bilo dva dni iz sobe, toraj je sin poklical policijo, dal vlomiti vrata in našel je očeta mer-liČa. Pa v kakem stanu! Stegnjen čez skrinjo, v kteri je imel denarje, jo je terdo stiskal z rokama; v kerče-vitosti rok in v zobeh se je kazala obupnost. Znati je, ko je nesrečni čutil, da mu življenje gasno, je še enkrat vso silo napel, da bi terdno deržal svoj zaklad in ga ne pustil ubežati. V skrinji so našli silo veliko denara in mnoge deržavne papirje, vse plesujeve. da jih ni bilo več poznati. Kukin ui nikoli izdal ne vinarja za kak dobrotni namen, nikoli ui podaril revežu le ene kopeke (nekak ruski sold» ne. Vžival ui dru-zega kakor kruh, sol in vodo. oblačil se je pa tako umazano, da so se njegovi sinovi sramovali z njim hoditi. Djal je v zapušeui poslednji volji, da je s smertjo denar pokopal.	_
„Kameni modrih." ter pravila življenja.
1.	Vive honeste, bibe modeste — Sauus eris.
Živi čedno, pij le redno — Zdrav boš vedno.
2.	Adhibe curam, serva meusuram — Dives eris.
Delaj rad, boj se potrat — Bodeš bogat.
3.	Sis purae mentis et abstinentis — Bonus eris.
Bodi zatajljiv in sramožljiv — Boš ljubezujiv.
4.	Parce peccanti, da supplicanti — Pius eri3.
Žaljeuja zbriši, prošnje usliši — Angelj boš hiši.
5. Libellos lege, quod sapis tege — Prudens eris. Dobre bukve brati, z učenostjo ne bahati — To modrosti vir je zlati.
<>. Peccantes puni, iratos uni — Justus eris.
Hudobne strahovati, sperte sprijaznovati — Pravi se: pravici prostor dati.
7. Dei sis cultor, crirainis ultor — Probus eris.
Če Boga se bojiš, zlobo krotiš — Za poštenega sloviš.
S Am i cos love, rixas non move — Gratus eris.
Prijatle spoštovati, prepire odvračevati — To je: hvaležnost si pridobivati.
i*. Vitam due mitem — fugito litem — Felix eris. Če serce si blažiš, pravde sovražil — Srečo si tražiš.*)
10. De hoc memento, quod in momento morieris.
Človek ti slabi, o ne pozabi — Vsak čas lahko smert te zagrabi.
Duhovske spremembe.
V	Pore.ški škofiji. Naslednji čč. gg. so tako-le premeščeni in vmeščeni: Ivan Pavišič, koop. v Marzani, gre v sv. Nedeljo pri Labinu za administratorja. Ivan Vel nič, koop. v Pornjanu, za koop. v Marzano. Dinko Pindulič, koop. v s. Lovreču, pride za koop. v Pornjano. Andr. Benigar, administr. v sv. Nedelji, za koop. v Kanfanaro. An t. Legovič, koop. „extra muros" v Poreču, postane koralni vikar v istem mestu. Ivan Cotelj, novomašnik, imenovan je za stolnega vikarja iu koop. „extra muros" v Poreču.
V	Teržaški škofiji. Čast. g. A nt. Karab aič. kapelan in učitelj v Kevoltelli pri Terstu, je imenovan ilirsET kanonik pri sv. Jeronimu v Rimu. — Prestavljeni so čc. gg. duhovni pomočniki v Terstu: J. Pitacco k S. Mariji Dev. Večji; dr. P. Tomaž in k S. Mariji Pomočnici; Jak. Kočija n k S. Antonu Pad.; Jan. Bji 11 ig^oni k S. Justu za subsidijarja in ob enem za l^ajicqHsta v škoiijstvu. Ravno tako čč. gg.: Jož. Bot-tegaro^k nunsfir čterkvi v Terstu za kapelana in ka-teheta; Edv. Dagri za duh. pom, v Izolo; F r. M a-jesan za duh. poni. k sv. Jakopu v Terstu; Jan. Kralji(■ v Moščenice na Pazenskem za duh pom. — V, bogoslovje (v središ. sem. v Gorici) so sprejeti gg.: Ma t. ¿5 r en c c. Jož. Gojtan, Pavel L en as i, J u s t T o m «to.
Dobrotni darovi.
/i i stwlrntocsko huh i njo: Čast. g. Mat. Tavčar 10 gld. — Čast. gosp. Št. Joški Fr. Tavčar 2 gld. — Čast. g. kaplan Fr. Mekiuec 1 gld. — Čast. g. župnik St. Šra ne f» gld. — Čast. g. župnik Šimeu Kosmač 3 gld. — S pristavkom: „Nekaj drobiža za boben" čast. g. A. J. 3 gld. — S pristavkom: „Fin. miu. za god v v prid študent, kuh. darujejo duhovniki zbrani v farovžu Vip. na sv. Luka dauu — po preč. g. dekanu Mat. Erjavcu poslanih 7 gld. — Neimenovan duhoven 1 gld. — Čast. g. župnik J. Babnik 4 gld., „da naj dijaki molijo za godovnjaka in za druge dobrotnike." — J. Mekinec 20 kr. — G. F. R. 1 gld. — Čast. g. kaplan Matija Prijatelj 2 gld.
/.a sreto Definira: Po.M. Čretnik-u 2 gld. 40 kr. — A. Valjavec 2 gld. — Čast. g. Ant. Keržič, nunski katehet, 20 gld. — Iz Kranja po gospej Kancijanili Messner 50 gld.	(Drugi darovi prih.)
*) Tražiti v jugoslov. narečju se pravi: ,,iskati."
Opomba. Kar se pri vredništvu „Zg. Dan/ odda za sv. Detinstvo, to je po imenu izkazano v „Dan.", in ves denar skupno oddamo vodju te bratovšine, preč. g. kan. A. Zamejcu, s pristavkom: „Zbirke Zg. Dan.", in tako so tudi v „Salzburger Jahrbücher" darovi za-znamnjani. ne da bi zopet vse posamezne imenovali, ki so že v „Dan." To opomnimo zato, ker je iz Kranja prišla pritožba, da ni bilo v pretečenem letu v „Jahrbücher" nič naznanjeno, kar je vlani oddala K. Messner vredniku „Zg. Dan/ Ako bi pa kdo posebej tako naznanilo v SoluograšKih bukvicah želel po imenu, se tudi lahko zgodi, saj pri večih zneskih; pa to mora povedati.
Vredništvo.
Zalivala.
V prid dijakov, ki dobivajo živež v ljudski kuhinji so gg. deželni poslanci pred svojim razhodom blagodušno spominjali se tudi naše šolske mlaüine~in zložili so pj-elepo svoto, ktero so nam izročili po gosp. poslancu J. Kersniku.
-So" pa naslednji pp. nn. gg.:
Karol Dežman 1 gld., dr. H. Dolenec 3 gld.. ribniški poslanec Pakiž 1 gld., dr. Papež 5 gld.. B.Mohar 1 gld., dr. Samec 3 gld., dr. Poklukar 5 gld., dr. Zarnik 5 gld., notar Kersnik 5 gld., bar. Zois 2 gld., sodnik Dev 1 gld., deželni glavar grof Thum 10 gld., dr. Mošč 5 gld., mestni župan Grasselli 5 gld., dr. Vošnjak 5 gld., grajšak pl. Schneid 5 gld., notar Svetec 5 gld., tajnik Murnik 5 gld., župnik dr. Sterbenc 5 gld., grajšak De-tela 5 gld., bar. Žvegelj 5 gld., grajšak bar. Apfaltrern 5 gld., grajšak pl. Gutmansthal 5 gld., grajšak Mauer 5 gld., direktor Lukman 5 gld., grajšak Karol Rudež 5 gld..^dr. vit. Tersteniški Bleiweis 5 gld. Skupaj 122 gld. Še poprej so bili gg. poslanci na prošnjo gosp. magistratnega komisarja Hengthalerja ljudski kuhinji privolili iz deželnega zaklada 100 gld. s pristavkom, da ta znesek naj se oberne za dijake, se ve, da ubožne, ki hodijo v ljudsko kuhinjo.
Bodi o tej priliki izrečena naj boli iskrena zahvala Vam, veljkodušni gospodje in poslanci, ki zastßpüOäP našo dežftjo"" Fnsliili sfp prplpjüT pniTpnrn za vravnavo, < ki ima po<Tpirati ubožno šolsko mladino iz vse naše dežele. Koliko zmožnih mladenčev je iz vsih krajev naše domovine, kterim so le po tej poti vrata odperte k višjim naukom, ali pa sploh k poduku iu poštenemu zaslužku, ker podpirani so mladeuči iz raznih učilnic, naj več iz gimnazije, pa tudi nekoliko iz realke, iz pripravnice, iz orgljarske šole in precejšno število iz začetnih razredov, in to ne le za živež, ampak mnogi tudi za druge potrebe.
Naj tukaj postavimo stroške od pol mesca, to je, od druge polovice septembra. V ljudsko kuhinjo jih je hodilo takrat 70 in za te je bilo od pol mesca plačati 70 gld. 51 kr. Drugih 24 je pomoč dobivalo več ali manj redoma za stanovanje, šolske reči, kruh itd., in za to se je potrosilo v drugi polovici mesca sept. čez 21 gld.; tedaj sfrupaj za 100 mladenčev čez 91 gld. za polovico mesca. Zdaj TTTr^ v Ijiulskrkuhinji namesto 76 že -S4, iz česar je lahko spreviditi, da „biidže" za celi mesec oktober, ki pride v malo dnevih, se bode plačevalcu precej neprijazno v oči kadil. Nekteri starši tudi sami nekaj doplačujejo, in to je že nekaj tolažila za „financ-ministra;" naj veče tolažilo pa so po Božji previdnosti blagi gospodje v glavnem mestu in po deželi, ki imajo serce do šolske mladine, in do čuda veliko v ta namen pošiljajo, za kar jim dobrotljivi Bog čez vso mero bogato blagoslovi vse njihove dela in zaslužke ter povračuj s časnimi in večnimi dobrotami!
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.