s v etapnih in domačih - d o g o d Kov
9. leto - številka 13
V Celovcu, dne 28. marca 1957
Cena 1.50 šiling
Evropsko tržišče ustvarjeno
V zbornični dvorani rimske mestne hiše na Kapitolu, je bila minuli ponedeljek slovesno podpisana mednarodna pogodba med šestimi evropskimi državami, ki so sklenile, da se gospodarsko tesno povežejo in ustvarijo enoten gospodarski prostor s skupnim tržiščem. So to: Zapadna Nemčija in Francija, — ki sta pozabili na skoraj stoletno sovraštvo in dve krvavi vojni, — nato pa še Belgija, Nizozemska, Italija in Luksemburg. Pogodba določa tudi sodelovanje teh držav na področju raziskav in izkoriščanja atomske energije v mirovne namene.
Zgodovinska dvorana je bila slovesno o-krašena in večina evropskih listov označuje ta dan tudi kot rojstvo evropske poli-
tične združitve.
Za Zapadno Nemčijo je pogodbo podpisal kancler Adenauer, za ostale države pa njihovi zunanji ministri.
Rim, sedež evropske in vesoljne krščanske ideje, je tako zopet potrdil svojo vlogo kot središče zapadite civilizacije. Zato ima podpis te pogodbe vprav v Večnem mestu globoko simboliko v sebi.
Pot nove gospodarske skupnosti gotovo vsaj v začetku gotovo ne bo postlana z rožicami, toda cilj, ki so si ga odgovorni evropski državniki zastavili, je tako velik, da je vreden tudi žrtev in vsaj začasnega samo-premagovanja. (Več o gospodarskem pomenu pogodbe glej na 5. strani).
Potres v San Franciscu
Minuli petek so meščani 750.000 duš bro-ječega velemesta San Francisco (USA) preplašeni planili iz sna. Tla pod njimi so se nevarno majala. Železobetonski nebotičniki so se pod potresnimi sunki gugali in orjaški most, ki preko zalivaZlata vrata veže San Francisco z mestom Oaklandom, se je zibal, kot da bi se bil kak orjak poigraval z njim.
V široki cesti ob morski obali je naenkrat zazijala velika razpoka in veliki predeli zemlje so se vdrli v vodo. Na starejših stavbah je nastala znatna škoda in v vzhodnem predelu mesta so morali izprazniti 1500 stanovanj.
Ob prvih potresnih sunkih se je prebivalstva lotila panika, kajti vsem je še v živem spominu potres iz leta 1906, ki je uničil
večji del mesta in smo lani, ob petdesetletnici tega dogodka, o njem tudi v našem listu obširno poročali. Takrat je bil uničen večji del mesta in bil nato zgrajen na novo. Zato je mestni župan po radiu pozval prebivalstvo, da naj ostane mirno, kajti najhujši sunki so že mimo in večina stavb je tako zgrajena, da potresne sunke dobro prenaša. Pred petdesetimi leti je več škode kot sam potres povzročil ogenj, kajti popokale so bile takrat plinske cevi. Uhajajoči plin se je na večih krajih vnel in požar se je bil razširil z bliskovito naglico. Topot je pa izvrstno organizirana požarna služba vse požare v kali udušila. Silovitost potresnih sunkov kaže dejstvo, da so v območju 250 kilometrov okrog mesta popokale šipe po hišah. Tudi vse šole so bile takoj zaprte.
Zahteve prisilnih delavcev proti IG-Farben
V začetku marca so v Frankfurtu ob Meni likvidatorji nekdanjega največjega nemškega kemičnega koncerna I. G. Farben izdali poročilo o minulem poslovnem letu, ki je bilo na splošno uspešno. Poročilo obravnava tudi sporazum, ki so ga predstavniki družbe sklenili z židovsko podporno organizacijo glede izplačila odškodnin za židovske prisilne delavce med minulo vojno, število zahtevkov je od 3500 že zrastlo na 3800, pojavili so se pa tudi zahtevniki nežidov-skih prisilnih delavcev. Tako je že prijavila svoje zahtevke skupina nizozemskih prisilnih delavcev, pa tudi zastopstvo francoskih in poljskih prisilnih delavcev je že stopilo v stik s predstavniki I. G. Farben. Na Dunaju obstoji tudi nek Mednarodni odbor bivših zapornikov koncentracijskega taborišča v Auschvvitzu, iz katerega so rekrutirali večino prisilnih delavcev za I. G. Farben. Ta odbor se predvsem trudi, da pri izplačilu odškodnine ne bi bilo nobenih razlik med židovskimi in nežidovskimi u-
pravičenci. Predstavnik tega odbora je izjavil, da s svojimi zahtevki ne namerava razbiti že sklenjenega sporazuma med židovsko organizavijo in I. G. Farben. Predstavniki I. G. Farben pa upajo, da družbi ne bo treba izdati za odškodninske zahtevke več, kot je bilo prvotno dogovorjeno z židovsko organizacijo, in sicer 30 milijonov DM, ki bi jih pa naj razdelili tudi med nove upravičence. S tem bi se seveda delež posameznega oškodovanca znižal. Pogajanja so še v teku, kot poroča ..Frankfurter Allgemeine Zeitung”.
BONNSKA VLADA KUPUJE MUNI-CIJO V TURČIJI za novo zapadnonemško vojsko, poročajo iz porenske prestolnice. Obrambni minister Strauss se mudi te dni v Ankari in je sklenil s turško vlado pogodbo za dobavo streliva v znesku 740 milijonov DM. S tem bo Turčija odplačala svoj zunanjetrgovinski dolg Žapadni Nemčiji.
Rakova pot
Dne 5. maja 1957 bodo volitve novega državnega predsednika. Vsake volitve so v demokratični državi izraz aktivnega sodelovanja državljanov na javnem življenju. Volitve državnega predsednika pa zakon označuje tako kot državljansko pravico in dolžnost.
Torej, kjer so dolžnosti so tudi pravice. Bližamo se že drugič obletnici važnih pogajanj naše zvezne vlade, ki so nam končno prinesla avstrijsko državno pogodbo. Ta je bila 15. maja 1955 podpisana na Dunaju po zastopnikih Avstrije in štirih velesil: Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije. Ta državna pogodba je prinesla naši državi polno politično in gospodarsko svobodo, v kolikor je taka pri današnji tesni povezavi meti državami možna, nalaga pa naši državi tudi gotove dolžnosti in obveznosti, na znotraj in na zunaj. Naša država mora skozi gotovo dobo letno dobaviti Sovjetski zvezi milijon ton petroleja in tudi druge dajatve so točno določene. V državni pogodbi pa so določene tudi obveznosti naše države do slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, fclen 7 govori dovolj jasno. Proti Sovjetski zvezi izvršuje naša država točno vse predpise iz državne pogodbe, ker je pač Sovjetska zveza močna država, kjer se ni mogoče poigravati z raznimi obljubami in izjavami. Proti narodnim manjšinam, tako Slovencem kakor Hrvatom, pa se državna vlada izmika, obljublja, izjavlja, objavlja, stori pa prav nobenega koraka. Dvojezični napisi v jezikovno mešanih in slovenskih krajih so le ena izmeti teh obveznosti, toda po dveh letih državna oblast ni storila niti v enem slučaju svoje dolžnosti. Še več, celo tam, kjer so privatniki že imeli dvojezične napise, so te nemški šovinisti razbili in se državni oblasti v niti enem samem primeru ni »posrečilo” izslediti storilcev tega protizakonitega in kaznivega početja.
V avgustu leta 1955 je prosvetno ministrstvo v ]H)sebnem pismu črno na belem zapisalo, da je možna takojšnja otvoritev lastne gimnazije za slovensko manjšino v Celovcu. Leta 1956 pa je taisto ministrstvo sporočilo, da je potreben poseben državni zakon in ker je parlament razpuščen in smo pred državnozborskimi volitvami, ni mogoče takega zakona parlamentu predložiti. Leta 1957 zopet piše taisto ministrstvo koroški deželni vladi, da bo jeseni 1957 otvorjena slovenska gimnazija in obenem ukinjen obvezen pouk slovenščine na nemških realnih gimnazijah. Prav isto ministrstvo pa 28. februarja leta 1957 izda odlok o ukinitvi obveznega pouka slovenščine na nemških realnih gimnazijah na Koroškem, o gimnaziji za Slovence, za katero ima že leta v svojih predalih točne osnutke in predloge, predloge, pri katerih je bistveno sodeloval pokojni deželni šolski nadzornik, dvorni svetnik dr. Hugo •Schwendewein, ta molči kot grob. Treba je še omeniti, da se je prav dr. Schwendewein, ki je bil nesporno najodličnejši in najizkušenejši šolnik na Koroškem in je poznal naše razmere kot malokdo, v svojt globoki pravičnosti že pred petimi leti |>o-tegoval za ustanovitev posebne gimnazije za slovensko manjšino na Koroškem.
Danes pa moramo ugotoviti, da avstrijsko prosvetno ministrstvo pičli dve leti po podpisu državne pogodbe, ki določa, da je slovenščina tudi uradni jezik v deželi, to določbo zanikuje in celo razvezuje Študirajočo mladino učenja tega uradnega jezika, nadalje pa še namerno In načrtno slovenski mladini preprečuje v ustavi zagotovljeno pravico srednješolskega pouka v materinskem jeziku.
Slovenci smo s svojimi gospodarskimi šolami dokazali, da jih hočemo, da jih z lastnimi prisjievki vzdržujemo. To se pravi, da doprinašamo tudi vse težke gospodarske žrtve, medtem ko nemške gospo-darske šole vzdržujeta država in dežela. Kje je tu enakopravnost, kje je pravičnost?
Naše načelno stališče je in ostane jasno. Tam, kjer imamo opravka z obveznim šolstvom, zahteva-,no za vse enake pravice in enake dolžnosti. Tudi '•eniški otroci, ki živijo s svojimi starši v slovenskih 'n jezikovno mešanih krajih imajo dolžnost po Vseh demokratičnih pravilih učiti se obeh deželnih jezikov. Kjer pa že po zakonu temelji šolstvo na 1'rosti odločitvi staršev, to so vse srednje šole, pa "na država dolžnost, da nudi slovenski manjšini lo> kar izrecno odreja ustava in državna pogodba il leta 1955.
Mi Slovenci se v polni meri zavedamo vseh svo-
jih dolžnosti do naše države, od plačevanja davkov, preko vojaške obveznosti in volitve državnega predsednika, zavedamo pa se tudi svojih pravic, ki so zapisane po državni pogodbi v državni ustavi. Kakor smo šli letaš 15. januarja do vseh podpisnikov državne pogodbe s poročilom, da zvezna vlada tekom predpisanega roka 18 mesecev ni storila niti enega konkretnega koraka, tako smo odločeni storiti tudi nadaljnje korake, ki so nam še odprti po jmstavni poti.
In potem, znameniti ministrski odbor, ki bi naj izdelal zakonske osnutke in tolmačenje določb člena 7 državne pogodbe, kje je? Doslej smo bili vajeni, da se je ta odbor najraje sestajal v tednih, ko je volilna borba šla proti višku in so se gospodje politiki spomnili tudi na glasove manjšine. Ali pa ga je njegov predsednik, gospod zunanji minister, skliceval v časih, ko je bila le preveč prozorna povezava z gotovimi zunanjepolitičnimi situacijami. Kazen obljub ta odbor še ni rodil ničesar drugega.
Brez dvoma tako nasprotujoče si ravnanje odlo-
čilnih faktorjev v državi nevarno izpodkopava državljansko zavest v širokih ljudskih plasteh. S tem, da je državna pogodba in z njo tudi člen 7 postal del državne ustave, so pravice manjšin postale svete dolžnosti države do njenih državljanov — pripadnikov manjšin, zato pa nikakor ne smejo biti žoga v igri zunanjepolitičnih zapletljajev ter »blago” mednarodnih kravjih kupčij.
V dveh letih ni vlada izvršila nobene svoje obveznosti, z ukinitvijo obveznega jmiika slovenščine na srednjih šolah pa je storila celo koraj nazaj. To je težko breme in težka odgovornost na ramenih zvezne vlade. Živimo v nemirnih in negotovih časih in na izpostavljenem položaju, kot so pokazali vprav dogodki na naši vzhodni meji v zadnjih mesecih. Vprav v takih časih je potrebna sloga vseh državljanov, na katero se more opreti vlada. To podporo pa more pričakovati od državljanov, ako z dejanji zbudi v njih vero v svojo pravičnost. To naj pravočasno premislijo tisti, ki nosijo odgovornost za blagor celotne državljanske skupnosti.
Obletnica za rajnim prelatom Valentinom Podgorcem
V četrtek. 4. aprila bo ob 9. uri v slovenski cerkvi (Priesterhausgasse 1) slovesna sv. maša zadušnica za rajnim prelatom msgr. Valentinom Podgorcem, h kateri so duhovniki in verniki iskreno vabljeni. Med sv. mašo zaduš-nico bo tudi priložnost za spoved in obhajilo.
-KRATKE VESTI —
SOVJETSKI ČASTNIKI SO PREVEČ RE JENI, je izjavil maršal Žitkov, vojni minister v Moskvi. Svojim tovarišem generalom je priporočil, da se nekoliko postijo ter vsako jutro po eno uro telovadijo pri odprtem oknu. S tem bodo zopet pridobili vitko linijo. Maršal, ki ga ni moč prištevati ravno med suhce, je še pristavil, da naj ne bo nihče užaljen, toda opazil je, da se nekateri sovjetski generali zaradi telesne obilnosti že »težko gibljejo”. In to ppsebno v današnjih naglih časih, ko mora vprav vojaščina biti — gibljiva.
GENERAL SPEIDEL, novoimenovani poveljnik kopnih sil Atlantskega pakta v Evropi, bo imel angleškega kapetana Fre-derica Lassetterja za svojega adjutanta. Slednji je sedaj na službi pri britanski armadi v Porenju. Po letu 1808 se pripeti prvič, da bo angleški častnik služil nemškemu generalu.
TRUPLA DVEH ALPINISTOV, ki sta se pozimi ponesrečila na Mont Blancu, najvišji evropski gori, so planinski vodniki iz Chamonixa (Francija) spravili v dolino. Ponesrečenca sta bila Francoz Jean Vincen-don in Belgijec Jean Henry, ki sta se hotela v zimi povzpeti na vrh, da se tako pripravita na pohod v Himalajo. Toda pod vrhom ju je zalotil vihar, v katerem sta izgubila smer ter padla v nek prepad. Pri padcu sta se težko poškodovala, kot smo že svoj-čas poročali. Vsi poskusi reševalcev po zemlji in z letali, da planinca spravijo v dolino, so ostali brezuspešni. Šele prva spomladanska odjuga je omogočila prevoz trupel v dolino.
DUNAJSKO BORZO BODO ZGRADILI nanovo, poročajo iz prestolnice. Kot znano je starodavno poslopje, ki je bilo eno izmed značilnosti iz cesarske dobe Dunaja in mu je celo druga svetovna vojna prizanesla, postalo lani žrtev požara. Po načrtu arhitekta prof. Boltensteina bo novo poslopje na zunaj imelo isto lice kot staro. Povsem moderna bo pa notranja razporeditev in oprema prostorov.
POVELJNIK ŠVICARSKE GARDE V VATIKANU, baron Pfyffer d’Altishofen, je minulo soboto umrl v Rimu, zadet od kapi.
Pogajanja o avstrijskem imetju v Jugoslaviji
Kot poročajo z Dunaja, pripravlja zvezno finančno ministrstvo osnutek posebnega prijavnega zakona za tiste osebe, ki so bile prizadete s odlokom jugoslovanske vlade o likvidaciji avstrijske imovine v Jugoslaviji. Na Dunaju že pričakujejo »podrobne izvršne uredbe” k omenjenemu odloku, ki je že bil objavljen v jugoslovanskem Uradnem listu.
Po istih vesteh si zvezno zunanje ministrstvo prizadeva, da bi omejilo s pomočjo ustreznega tolmačenja jugoslovanskega u-krepa obseg oškodovanih oseb ter izločitev premoženja, ki služi verskim, dobrodelnim in kulturnim namenom. Vendar pa utegne še trajati mesece, preden se bodo jugoslovanske oblasti izjavile k tem predlogom zvezne vlade ter da bo ugotovljeno, v kolikor sporno premoženje še sploh obstoji, to je ako že ni bilo uničeno med vojno.
Politični teden
bil predsednik Eisenhovver izročil, da ga ponese sv. očetu. Menda je potem zadnji trenutek nekdo pohitel v hotel in prinesel tisto pismo. Sv. oče je visokega ameriškega gosta prijazno sprejel in pohvalil prizadevanje predsednika Eisenhovverja za ohranitev miru.
Bulganin snubi Adenauerja
Tačas pa je v Bonn prispelo pomembno pismo. V njem piše sovjetski ministrski predsednik Bulganin Adenauerju, da sovjetska vlada želi povečati trgovinske odno-šaje med obema državama ter da je najboljša pot k nemški združitvi, da se zapad-nonemška Vlada sporazume in združi z vzhodnonemško. Samo po sebi nič novega, pač pa je zanimiv čas, ki si ga je izbral Bulganin. V Bonnu se namreč bojijo, da se ne utegnejo Angleži na njihov račun pogoditi z Amerikanci. Zato Adenauerjev odgovor ni bil popolnoma odklonilen, kajti vedno je bolje imeti dve železi v ognju.
... in pri nas v Avstriji
Začetek predsedniške volilne borbe
Kljub temu, da bosta šele konec tega tedna oba predsedniška kandidata uradno ..predstavljena”, smo v minulem tednu že stopili v obdobje intenzivne volilne kampanje. V časopisju obeh strank je začel veti ostrejši veter in stara nasprotja so se pojavila v novi, poostreni obliki. Začela se je polemika o
vzrokih zmanjšanja petrolejske proizvodnje,
kjer po eni strani časopisje Ljudske stranke (OeVP) pripisuje nekoliko pomanjšano proizvodnjo petroleja v minulem mesecu nesposobni podržavljeni upravi in opozarja ljudstvo, češ ako bi „oni zmagali”, bi povsod vse šlo nazaj. Socialisti pa odgovarjajo, da je zmanjšanja proizvodnje petroleja kriva OeVP oziroma kancler Raab, ki je po zadnjih volitvah postal kot šef vlade z OeVP-jevsko večino tudi dejanski gospodar nad petrolejsko industrijo. S tem je bila odvzeta podržavljenim upravnim organom možnost samostojnega odločanja. Povrh tega pa mora petrolejska industrija iz svojih dobičkov plačevati primanjkljaj za kritje povišanih cen mleka. Zato ji pa manjka denarja za nova vrtanja, kajti donosnost starih vrelcev že pojema (prav pred volitvami!). Prav nič se ne bi čudili, da utegne po tej poti postati petrolejska industrija ..nerentabilna” in bi potem jo OeVP-jevska vlada mirne duše prodala tujemu kapitalu, namigavajo isti listi.
Tudi cene in mezde igrajo v volilni borbi
veliko vlogo. ..Institut za raziskavanje gospodarske konjunkture” je izdal te dni obširno poročilo o splošnem gospodarskem
Tržaški glas h krivicam na Koroškem
V zvezi z že znanim odlokom celovškega okrajnega glavarja, s katerim slovenskemu kulturnemu društvu ..Planina” v Selah odreka dovoljenje za gledališko predstavo, ker je preteklo le dva meseca od neke druge istovrstne prireditve istega društva in je po mnenju celovškega okrajnega glavarstva tak časovni presledek premajhen (kar praktično pomeni, da sta v dveh mesecih dve predstavi istega slovenskega društva preveč), pripominja tednik ..Demokracija”, ki izhaja v Trstu, naslednje:
Naravnost neverjetno je, kakšnega dlakocepstva se posluiujejo ljudje, ki očitno
V Avstriji je še 50.000 madžarskih beguncev
Po svetu...
Sestanek na Bermudih
V razkošnem „Mid Ocean Club” na sončnem Bermudskem otočju, sredi Atlantskega oceana, kakih 1000 km vzhodno od ameriške obale, je minuli petek pristalo veliko letalo, iz katerega je stopil sedanji britanski ministrski predsednik Mc Millan. Pozdravil ga je guverner, kajti Bermudsko otočje je že izza 16. stoletja britanska kronska kolonija. Drugi dan je prispela v luko moderna ameriška križarka s predsednikom Eisenhowerjem na krovu.
Bermudski otoki so znano okrevališče za angleške in ameriške bogataše, ki si tam v krasnih obmorskih kopališčih, modernih igriščih, med bujnim rastlinjem krepijo oslabelo telo in razrvane živce po naporih velemestnega življenja. Oba državnika pa nista prišla na Bermude zaradi sebe, čeprav zdravje predsednika Eisenhowerja ni najboljše, pa tudi Mc Millan bo krvavo potreboval utrjene živce, da izpelje svojo deželo iz sueškega poloma. Prišla sta, da pripomoreta k okrevanju anglo-ameriškemu prijateljstvu in zavezništvu, ki so ga dogodki zadnjih mesecev hudo zdelali.
Po treh dneh je bilo izdano službeno poročilo, čigar besedilo pa je precej nedoločno, posebno glede skupne politike obeh velesil na Bližnjem vzhodu. Očividno je stremljenje Amerike, da vodi na Bližnjem vzhodu samostojno politiko, kajti Velika Britanija je v tem delu sveta preveč razkričana kot kolonialna izkoriščevallka. Zato nastopa Amerika sama in si skuša z denarjem (to je z gospodarsko pomočjo) pridobiti prijateljev med Arabci. Doslej se ji to ni v posebni meri posrečilo, kajti za Angleži je največji sovražnik Arabcev Izrael. Ta pa še dobiva od Amerike veliko gospodarsko pomoč. Arabci menijo, da bi se izraelska država brez ameriške gospodarske pomoči že zdavnaj sama zrušila, zato smatrajo Ameriko za glavnega krivca sedanjega položaja na Bližnjem vzhodu. Je že res, da kjer se kregata dva, tretji dobiček ima. Toda kjer se kregata dva, ne moreš biti prijatelj obeh — obenem. Toda ako ni bilo moč doseči sporazuma o Bližnjem Vzhodu, pa je bermudski sestanek vendar prinesel nekaj konkretnih sklepov.
Ameriška podpora Bagdadskemu paktu
Tako bo ameriška vlada imenovala svojega opolnomočenega odposlanca v vojaški odbor Bagdadskega pakta, ki ga je ustvarila Velika Britanija kot nadaljevanje Atlantskega pakta na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Podprla bo njegove članice (Turčijo, Iran, Irak, Pakistan) z denarjem in orožjem.
Nadalje bo Veliki Britaniji dobavila najmodernejša raketna orolja z atomskimi izstrelki. Sklenjeno je bilo tudi, da bodo k bodočim atomskim in vodikovim poskusom povabili tudi „nevtralne" opazovalce, med katere bodo prištevali tudi sovjetske, pod pogojem, da sovjetska vlada uvede isti postopek glede britanskih in ameriških opazovancev.
Najpomembnejši je nesporno sklep o o-premi britanske vojske z ameriškimi raketnimi in atomskimi orožji. Je znamenje, da nameravata obe državi kljub različnim na-sprotstvom ostati politični in vojaški zaveznici in sodelovati na področjih, kjer se krijejo njuni interesi.
»Nixon, dolarji in jezikovna zadrega«
Medtem, ko sta Eisenhower in Mc Millan krpala anglo-ameriško prijateljstvo, pa se je ameriški podpredsednik Nixon trudil po severni Afriki, da si pridobi prijateljev med Arabci. V Tunisu ga je razcapana množica Arabcev sprejela z vzkliki: „Nixon, dolar,” na kar je Nixon samo prijazno odkimaval, ne vedoč, ali naj takoj seže v žep ...
V Alžiru pa ga je neka stara ženica ogovorila in ga v arabskem jeziku prosila, naj pomaga Alžircem čimprej izgnati Francoze, ki tlačijo ubogi narod. Potujoči Amerika-nec, ki ne razume arabsko, je ženici vendar iz obraza razbral, da ga prosi za nekovo pomoč. Odvrnil ji je, da naj se pomiri, da se bo on že potrudil, kolikor bo pač mogoče. V Parizu so se ob tej novici smejali in penili od jeze obenem. Končno se je Nixon vsedel tr letalo in se odpeljal v Rim, kjer je bil sprejet tudi pri sv. očetu. Tam ni prišlo do nobenih nesporazumov, kajti sv. oče gladko govori tudi angleščino, ki jo Nixon perfektno razume. Pač pa je imel tam drugo smolo. V velikem razburjenju je bil pozabil v hotelu lastnoročno pismo, ki mu ga je
Na Dunaj je prispel generalni sekretar Mednarodnega rdečega križa, M. Bonabes de Rouge, ki se je mudil 14 dni v Budimpešti. Ugotovil je, da prebivalstvo madžarske prestolnice trpi veliko pomanjkanje ter da potrebuje pomoči predvsem v živilih in oblačilih. Imel je razgovore z namestnikom zunanjega ministra Kadarjeve vlade ter predstavniki madžarskega Rdečega križa. Toda ta je sedaj v fazi reorganizacije, kajti tudi njega so burni dogodki zadnjih mesecev hudo prizadeli in zato sedaj ne more vršiti svoje naloge. Organizacijska mreža po državi je bila raztrgana in jo sedaj počasi obnavljajo.
stanju v državi. V tem poročilu so omenjene pozitivne, pa tudi negativne strani današnjega gospodarskega stanja, ki je na splošno zelo ugodno. Obe stranki seveda to poročilo po svoje razlagata. Socialisti ugotavljajo, da se je zadnja leta porast narodnega dohodka zmanjšal; da pa se je realna kupna moč pač kljub vedno hujšemu porastu cen mogla ohraniti, pa je zasluga socialističnih delavskih organizacij, ki so tako uspešno zastopale delavske interese.
Te dni je postalo zopet aktualno vprašanje povišanja tarif cestnih železnic na Dunaju. Socialisti, ki gospodarijo na dunajski občini, so lani vztrajno svojim najzvestejšim pristašem odbijali zahteve po zvišanju, zaradi česa je po zadnjih državnozborskih volitvah socialistična stranka na Dunaju utrpela znatne izgube. Sedaj so pa socialistični sindikati prijavili zahtevo po povišanju pri medstrankarski komisiji, katere naloga je nadzorovati razmerje med plačami in mezdami. Jasno je, da je to izrazit volilni manever, da si pridobijo nazaj glasove dunajskih tramvajarjev. Kancler Raab je k tej novi zahtevi zavzel stališče, ki bo gotovo naletelo na dober odmev pri tistih, ki se vozijo s tramvajem: svetoval je socialistični upravi, da naj najprej z dobro upravo prištedi nepotrebne izdatke, nato pa s prihranki poveča plače uslužbencem.
0ba predsedniška kandidata stopata v ospredje
Minuli teden je mesto Linz podelilo častni prstan vrsti osebnosti, za zasluge na različnih področjih. Med temi je bil tudi
prof. Denk, predsedniški kandidat OeVP — FPOe
ki je že leta 1953 prejel zlati prstan dunajske občine. Značilno je, da sta župana v obeh mestih socialista. Linški župan dr. Ko-ref je ob priliki podelitve častnega prstana tudi v kratkem nagovoru ocenil osebnosti in delo nagrajencev. Razume se, da je OVP-jevsko časopisje vse njegove pohvalne besede o dr. Denku prineslo na vidnem mestu z udarnimi naslovi in z mastnim tiskom. Socialistično časopisje pa za izjave svojega strankarskega tovariša topot ni imelo toliko prostora.
Pri nas na Koroškem pa smo imeli
volilni obisk dr. Scharfa,
sedanjega zveznega podkanclerja in kandidata socialistične stranke za državno predsedstvo. V spremstvu deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga ter vodilnih strankinih funkcionarjev je napravil krožno potovanje po koroški deželi in imel dobro obiskane shode v Brežah (Friesach), št. Vidu ob Glini, Althofenu, Bistrici v Rožu, Šmohorju, Spittalu ter Celovcu.
ne priznavajo ne Listine človečanskih pravic, ne modernih ustav svojih lastnih drlav, samo da bi zapostavljali narodne manjšine. Potem, ko sta vendar le dve svetovni vojni s svojimi posledicami očitno dokazali vso zgrešenost takšnega postopanja, bi pač pričakovali, da bodo drlave, ki imajo v svojih mejah narodne manjšine, v svojem lastnem interesu pazile, da takšni posamezniki ne pridejo do položajev, s katerih bi lahko izzivali in netili nezadovoljstvo. Videti pa je, da še nismo tako daleč, tudi v Avstriji, kjer se ve toliko povedati in se zna toliko zahtevati, ko gre za Južne Tirolce.”
M. Bonabes de Rouge je obiskal tudi avstrijska begunska taborišča. Po njegovih izjavah je v Avstriji sedaj še 50.000 madžarskih beguncev in transporti v zapadnoev-ropske ter prekomorske države so praktično skoraj prenehali. Za begunce na avstrijskem ozemlju skrbi avstrijska vlada v sodelovanju z visokim komisarjem Združ. narodov za begunce ter Mednarodnim rdečim križem. V 13 taboriščih so na delu skupine Mednarodnega rdečega križa, ki izda za madžarske begune« mesečno 7,2 milijona šil. Mednarodni rdeči križ pa je moral prevzeti še sodelovanje pri oskrbi 17.000 beguncev i/ Madžarske, ki so v Jugoslaviji.
SLOVENCI
dama in pa metu
Prof. Anton Ocvirk — 50-letnik
Minuli teden je v Ljubljani praznoval petdesetletnico rojstva ugledni literarni zgodovinar univ. prof. Anton Ocvirk. On je v slovensko književno zgodovino upeljal primerjalno metodo, s pomočjo katere je domače književne pojave ocenjeval v zvezi z razvojem pri sosednih narodih ter v svetovni književnosti. Že v dobi med obema vojnama je spisal vrsto primerjalnih literarnozgodovinskih študij, ki jih poleg zgodovinske temeljitosti ter pronicljive analize odlikuje tudi izbran slog, kajti kot je po Ocvirkovem pojmovanju literarna zgodovina zgodovina besedne umetnosti, mora tudi tisti, ki jo obravnava, popolnoma obvladati slovensko besedo.
Škof dr. Rožman obiskuje rojake v Argentini
škof dr. Gregorij Rožman, ki se že dalj časa mudi v Argentini in tam obiskuje slovenske rojake, je v začetku tega meseca odšel z letalom v Mendozo, mesto na visoki planoti v notranjosti obširne države, kjer se je naselilo znatno število slovenskih ljudi.
V mestu Mendozi je birmal slovenske otroke ter obiskoval tam živeče družine. Na koncu mu je ondotni pevski zbor priredil slavnostno akademijo, ki je obsegala zborovske deklamacije, govore in petje. Prevzv. g. škof je govoril o vrednotah in lepotah maternega jezika. Lepo ubrani pevski zbor je med drugim prevzv. g. škofu zapel tudi „N’mav čez izaro”, ki ga je ganila do solz, kot poroča ..Svobodna Slovenija”.
Naslednji dan se je g. škof odpeljal naprej v čile, da obišče tam živeče Slovence.
Slovenski visokošolski zbornik v Ameriki |
Minuli mesec je v Združenih državah izšel 160 strani obsegajoči zbornik, čigar urednik je marljivi Edi Gobec, slovenski študent, ki se je po tej svetovni vojni preselil v Ameriko in tam z odličnim uspehom dokončal visokošolske študije. Kot nagrado za svojo pridnost je dobil štipendijo ameriške vlade za podiplomsko izpopolnjevanje.
Zbornik je razdeljen v Štiri dele ter prinaša leposlovne sestavke, zgodovinske, politične, filozofske in splošno kulturne razprave. Razveseljivo je ugotoviti, da je uredniku uspelo pridobiti za sodelovanje skoraj vse pomembnejše slovenske študentovske centre v zamejstvu. Tako najdemo v njem prispevke tržaških, goriških, madridskih in torontskih krožkov, pa tudi slovenskih visokošolcev, ki študirajo na francoskih, angleških, argentinskih, kanadskih in ameriških univerzah. Prav zategadelj je Zbornik zelo razveseljiv pojav v slovenskem življem j nju, posebno z ozirom na to, da si mora večina študentov v Ameriki in Kanadi poleg študija še z lastnim delom služiti kruh; da pa pri tem še najde čas za pisanje člankov v Zbornik in časopise, je res pohvalno. — Pomembna je tudi priloga „Smrt ali življenje”, ki obravnava narodno obrambne probleme. Mladi fantje imajo še velike načrte in obljubljajo, da je ta »zbornik začetek, a samo začetek dela, ki nas vse čaka.”
Uspeh slovenske pevke v New Yorku
Ob polni dvorani najslavnejšega in najbogatejšega opernega gledališča na svetu »Metropolitanski operi” v New Yorku je v začetku marca nastopila dolgoletna primadona tega gledališča Zinka Kunc-Milanov, Slovenka po rodu, ki je obenem tudi prvakinja beograjske opere, v vlogi »Gioconde” v istoimenski operi italijanskega skladatelja Arriga Boka. Stalni kritik dnevnika „New York Times”, Howard Taubman, označuje predstavo kot prodoren uspeh, kajti »arija za arijo (spev) je bila sprejeta z navdušenim aplavzom in pohvalnimi vzkliki”. Vodstvo gledališča je pripravilo, pravi naprej, »močno zasedbo” izbranih pevcev, med katerimi je bila nosilka glavne vloge Zinka Klinčeva v »izbornem glasovnem razpoloženju”.
Razstava slikarja Kramolca v Kanadi
V Torontu je mladi slovenski slikar Božo Kramolc, ki se je po krajšem begunskem bivanju na Koroškem po koncu vojne preselil v Kanado, tam priredil lepo uspelo razstavo svojih grafik v družbi s kanadskim slikarjem J. Griffithom. Ta razstava se je zaključila dne 7. februarja, a v drugi polovici istega meseca pa je Kramolc priredil lastno ! osebno razstavo, ki je obsegala njegovo delo v razdobju 1954—1957. Nadarjeni slikar se je v Kanadi zelo dobro uveljavil. Je tudi spreten in prefinjen ilustrator, kot kažejo njegove risbe k Jakopičevi pesniški zbirki »Vrbova piščal”.
ki
NOETOVO BARKO
Že lansko jesen so se v francoskem časopisju pojavile vesti, da je neki tovarnar, po imenu Ferdinand Navarra, našel „rebro” iz Noetove barke. Kos lesa, ki ga je prinesel iz svojega pohoda v Turčijo, so strokovnjaki preiskali z radioaktivnimi žarki in ugotovili, da je star nad 5000 let. O tem smo svojčas že poročali tudi v našem listu.
V pozni pomladi leta 1955 so na podnožju pogorja Ararat, v turškem obmejnem ozemlju, graničarji opazili dva trudna planinca, ki sta imela na plečih težko naložene nahrbtnike. Bila sta Ferdinand Navarra in njegov sin Rafael, dva francoska turista. Bila sta graničarjem sumljiva, ker nista imela posebnega dovoljenja za gibanje na tem področju, ki ga izdaja notranje ministrstvo samo v posebnih primerih. Kljub temu pa je Navarri uspelo, da je vojake prepričal o svoji nedolžnosti, da je samo navdušen planinec, ki je pač splezal na goro Ararat, pa se je potem po drugi poti vrnil v dolino in da ga prav nič ne zanimajo turške vojaške skrivnosti. Tako so turški graničarji spustili očeta in sina naprej.
Ko je oče Navarra prišel nazaj v gorsko vasico, ga je tam že pričakovala žena, vsa v skrbeh za moža in sina, 'ki sta se bila nekoliko zakasnila. Navarra je vzel težki nahrbtnik in izvlekel iz njega velik kos težkega, počrnelega lesa.
„Poglej,” ji je dejal, „to je rebro iz Noetove barke!”
Ta nekoliko drzna domneva je bila medtem dobila vsaj delno znanstveno potrditev. Kot smo že omenjali, so znanstvene preiskave dognale, da je les star okrog 5000 let. Z radioaktivnimi žarki je moč določiti starost različnih predmetov jako natančno. Tako se pri več tisoč let starih izkopaninah, kot kamnita posoda, kovinasti predmeti, pa tudi les, zmotijo žarki samo za 50 let.
Toda pojavi se vprašanje, kako se je mogel les ohraniti tako dolga tisočletja?
To pojasnjujejo okoliščine Navarrove najdbe. Francoski tovarnar je že dolgoletni strokovnjak za Noetovo barko. Skoraj vse svoje življenje je posvetil študiju tega vprašanja. Da jo je treba iskati na gorovju Ararat je danes skoraj soglasno mnenje strokovnjakov, odkar je neki ruski vojaški letalec v prvi svetovni vojni pri preletu obmejnega turškega ozemlja na ledeniku gorovja Ararat opazil temno liso, ki je bila podobna velikanskemu čolnu. Odkar so arheologi (starinoslovci) in strokovnjaki za sveto pismo zvedeli za to poročilo, niso več imeli miru. Toda Turki so ta vrvež tujcev okrog gore Ararat opazovali z velikim nezaupanjem, kajti sumili so, da skušajo pod pretvezo Noetove barke tuji vohuni izvohati njihove vojaške skrivnosti.
Navarra je se trikrat podal na goro Ararat, toda prva dva poskusa sta bila brezuspešna. Obakrat si je oskrbel vsa potrebna dovoljenja, a tretjič, v prepričanju, da je itak že star znanec turških graničarjev, se pa je podal na pot kar brez. formalnosti.
Pet dni sta oče in sin plezala po gorskih hrbtih in ledenikih, ne da bi našla to, kar sta iskala. Toda peti dan popoldne, ko sta se že nameravala povrniti nazaj v dolino — kajti gospa Nevarra jima je dovolila samo petdnevni rok — je pa Rafael, ko je pogledal z nekega gorskega slemena, naenkrat zavpil:
„Oče, tam spodaj na ledeniku pa vidim nekaj temnega.”
Toda kako priti tja, ko ni bilo nobenega prehoda? Po dolgem iskanju je zopet fantovo ostro oko zagledalo neko špiljo, skozi katero sta se po vrvi spustila na ledenik, čeprav se je že bližala noč. Na vznožju ledenika sta nato prenočila in drugi dan sta vsa premražena splezala navzgor k temni senci. Spočetka se jima je zdelo, kot da je zgolj temno obarvan led. Navarra ga je začel obdelovati s cepinom in pod ledeno
skorjo je kmalu trčil na les. Z velikim trudom sta odtrgala približno en meter dolg kos, ga razžagala in ga spravila v nahrbtnike.
Navarra je trdno prepričan, da je našel pravo Noetovo barko. Les, ki ga je našel, spada v neko vrsto hrastov, ki jih je še sedaj tu pa tam moč najti na Srednjem vzhodu. Znanost je kljub ugotovljeni starosti še negotova, kajti z ničemer še ni doslej dokazano, da je to res Noetova barka in ne kaka druga. Zato sedaj Navarra pripravlja novo veliko ekspedicijo učenjakov na Ararat, v prepričanju, da bo ta znanstveno potrdila njegovo vero v legendo, da je Noetova barka po vesoljnem potopu, ko so vode začenjale upadati, pristala na gori Ararat, kjer so potem v teku tisočletij prekrili ledeniki in se je vprav zato mogla ohraniti do današnjega dne.
ZDRAVNIK-ZLOCIN EC piH	spamiM
V sodnih zaporih v Neumiinstru čaka na proces neki dr. Karl Clauberg, človeček drobne postave, oblastnega obraza, s potuhnjenimi očmi. Ob pogledu na tega nepomembnega neznanca si nihče ne bi mislil, da je to mož, ki je zagrešil težke zločine, kot jih je bilo moč izvršiti samo pod vlado Adolfa Hitlerja in njegovega pomočnika Himmlerja.
Bil je vse svoje življenje velik stremuh. Kot mnogi ljudje majhne rasti, je imel velike ambicije. Hotel je nekaj postati. Res se je kmalu izkazal kot spreten zdravnik za ženske bolezni in porodničarstvo. Postal je primarij ženske bolnice v Kbnigshutte že pred izbruhom druge svetovne vojne. Tudi naslov profesorja si je že pridobil. Pa vse to mu je bilo premalo. Bavil se je z različnimi znanstvenimi poskusi, kajti svoje ime je hotel tudi vpisati v zlato knjigo učenjakov.
Med drugim se je bavil tudi z vprašanjem sterilnosti (jalovosti). Najprej je delal poskuse pri živalih.
Ko je nacizem v prvih letih vojne praznoval svoje največje zmage, so se njegove vodilne glave bavile z načrti, kako gosposko raso” izboljšati in kako bi na najbolj primeren način iztrebili različne manjvredne rase. To so bili po njihovem mnenju predvsem Židje, Grki, Poljaki in drugi slovanski narodi. Po nacionalsocialističnih doktrinah zanje na svetu itak ne bi smelo biti mesta. Ne gre, da bi se sončile pod žarki istega sonca, ki obseva sinove „gospo-skega naroda” in nedopustljivo je, da imajo prav ta ljudstva zasedena najbolj rodovitno zemljo.
Ko si je Himmler belil glavo s temi problemi, dobi nekega dne pismo od nekega prof. dr. Karla Clauberga, ki mu najprej predloži dokaze o svoji nacionalsocialistični pripadnosti „od prvega dne”, potem pa mu v glavnih črtah razloži svojo sterilizacijsko metodo. Toda Čeprav so njegovi poskusi na živalih že znatno napredovali, bi rabil za dokončno izpopolnitev svoje metode „prist-no poskusno blago”, to se pravi žive ženske, piše naprej Clauberg. Predlaga, da mu da Himmler na razpolago poseben oddelek v ženskem koncentracijskem taborišču Ausch-witzu, kjer je bilo zaprtih na tisoče Židinj, Poljakinj in pripadnic raznih drugih narodnosti.
Kmalu je iz barake številka 10 v Ausch-witzu nastal „znanstveni institut prof. dr. Clauberga”. Vbrizgal je tem zapornicam neko tekočino, ki jim je razjedala notranjost. Mnogo izmed teh nesrečnic je na strašnih posledicah teh „poskusov” umrlo, še več pa jih je ostalo bolehnih in jalovih za vse življenje. Ko ga je neka Židinja prosila, naj je ne muči več, ji je odvrnil: ,,Židje so manjvredna rasa, zato jim ni treba o-trok.”
Clauberg je svoj ..jjoskusni material” strogo nadzoroval. Hitlerju in Himmlerju je redno poročal o svojih ..uspehih”. Leta 1943 je poročal v Berlin: ,,Poskusi dobro najjredujejo in vse kaže, da bo ob ustrezni organizaciji z mojo metodo moč sterilizirati (narediti za jalovke) tisoč žensk na dan.”
Leta 1944 Clauberg dela s polno paro. Izid njegove metode je dvojen: jalovost ali smrt. V Auschwitz so pripeljali transport mladih Grkinj. Poskuse so izvedli na vseh, a samo dve sta ostali pri življenju. Clauberg
je ugotovil, da je bila koncentracija njegove „medicine” premočna.
Po koncu vojne je Clauberg še pravočasno pobral šila in kopita iz Auschwitza ter tako ušel maščevanju preživelih jetnic koncentracijskega taborišča. V Schleswig-Holsteinu se je zatekel k Angležem, ki so ga pa izročili Rusom, kajti Auschvvitz je spadal v njihovo zasedbeno področje. Sovjetska vlada ga je leta 1946 postavila pred sodišče, toda bili so čudno milosrčni. Dobil je samo 15 let, od katerih jih je le 8 odsedel. Kajti leta 1954 pride v Moskvo zapadno-nemški kancler Adenauer in doseže povratek vseh „vojnih ujetnikov”, tudi tistih, ki so bili obsojeni od sovjetskih sodišč. S prvim transportom se povrne v Zapadno Nemčijo tudi Clauberga. Vendar se vsi Nemci tega sovj. povratnika niso razveselili. Sprva poskuša Clauberg na vse načine, da se kako opraviči: celo na radiu in televiziji nastopa. Rad bi nadaljeval svoje „znanstve-no” delo in izraža upanje, da ga bo država tudi sedaj podprla.
Po mnogih protestih ga v novembru 1955 sodne oblasti le denejo pod ključ. Vendar do sodne razprave še ni prišlo. Zagovornika za Clauberga je bilo lahko najti, pač pa doslej sodišče še ni moglo najti zdravnika — strokovnjaka, ki bi nastopil pred sodiščem proti svojemu poklicnemu „kolegu”.
Javno ga nihče ne ujia zagovarjati. On sam se pa izgovarja, češ, ženske, na katerih je on izvajal svoje poskuse, bi mu morale biti zato še hvaležne, kajti s tem jim je vendar rešil življenje. Če jih namreč ne bi bil izbral za svoje poskuse, bi bile romale v plinsko peč; tako ]>a so bile varne za zidovi ..njegovega instituta, ker je on na njih delal svoje .znanstvene’ poskuse.” O tistih, ki so pa na posledicah njegovih poskusov umrle, pa seveda molči.
Clauberg se je lotil tudi pisanja spominov. Morda bo pa on zanje laže našel založnika, kot sodniki zdravnika, ki bi hotel delo tega ..znanstvenika” javno in res znanstveno oceniti.
Potrpežljiv" a ne skromen gost
V elegantni vili blizu Pariza živi bivši vietnamitski general Le Van Viem. Po porazu Francije v Indokini se je njen zvesti kolonialni služabnik, prepustivši skrb za svoje bojevnike drugim, preselil z vso družino v Francijo in tam začel „novo”, topot zares mirno življenje.
Minulo nedeljo se je s svojo ženo pozno /večer vrnil domov iz kina. Stanovanje je našel v neizrekljivem neredu. V njegovi odsotnosti sta bila vdrla v njegovo vilo dva maskirana razbojnika. Doma so bile 3 ženske, generalova svakinja in njeni dve hčeri ter osebni tajnik, ki pa je šel že zgodaj spat. Razbojnika sta zvezala ženske in jim s cunjo zamašila usta, da niso mogle vpiti, nato sta pa temeljito preobrnila vse stanovanje. Nabrala sta lep jjlen: draguljev v vrednosti 6 milijonov šilingov ter gotovine za pol milijona šil., nakar sta odšla brez sledu.
Generalov tajnik pa očividno boluje na spalni bolezni, kajti ves napad je mirno jarespal v sosednji sobi. šele ko so se ženske počasi osvobodile vezi in ga zbudile, je prišel toliko k sebi, da je telefoniral na policijo in jo obvestil o vlomu razbojnikov. Policija je takoj začela mrzlično iskati ne-
znane zlikovce. Obvestili so tudi notranjega ministra, ki se je zaradi tega hudo razburil.
Vietnamski general pa svojega zvestega služabnika ni prav nič pohvalil za njegovo vnemo. O zadevi so zvedeli tudi časopisi in ljubeznivi general je svoje ogorčenje izrazil tudi novinarjem, ki so oboroženi z beležnicami, svinčniki in fotografskimi ter filmskimi ajiarati v trumah navalili njegovo vilo. General je ves rdeč od jeze dejal: „Kaj se to pravi! Moj sekretar gre sredi noči nadlegovat policijskega komisarja, ki ubožec zaradi razburjenja jjotem vso noč ni mogel zatisniti očesa. In celo notranjega ministra so vznemirili zaradi te zadeve. In potem kako pride do tega, da francoske oblasti, ki nam velikodušno nudijo svojo gostoljubje, nadleguje zaradi take malenkosti.”
Res plemenito pojmovanje velikodušne gostoljubnosti, ki si je pa vsak tujec ne more privoščiti. Kajti gospod general je bil nekoč poveljnik policije v Saigonu, v prestolnici Indokine, obenem pa lastnik igralnice (Spielkasino). Zanj so ukradeni milijoni res pomenili le — malenkost.
FRAN ERJAVEC, Pariz:	132
koroški Slovenci
II. DEL
Za 1. 1777. je predvideval proračun normalke 4390 gld stroškov, a kritja zanje je bilo samo 3270 gld in komisija se je ubijala s težkimi skrbmi, kje bo našla še ostalo vsoto. Njen glavni vir so bile prva leta dotacije i/ jezuitskega fonda, toda pretežni del njegovih dohodkov je šel za celovško semenišče, za pokojnino ostarelih jezuitov in še za razne druge namene, tako da je dobila šolska komisija bore malo ter je morala potem loviti za primanjkljaj na vseh koncih in krajih. Toda niti ti viri niso bili stalni, temveč jih je dovoljevala vlada vedno le do preklica. Trkala je celo na blagajno ubožnega fonda, a njegov upravitelj je odgovoril, naj se obrne na dvorno pisarno, da bi ji prepustila pristojbine od jdesov, saj da poročajo „vneti župani, da se množe po kmetih plesi tako, da vse kar noti... korist pa ima samo lakomni krčmar.” Komisija si je res priborila nekaj malega iz plesnih taks, časih nekaj iz prebitka štajerskega jezuitskega fonda in še od drugod. Skušali so si pomagati celo z javnimi zbirkami, ki so jih morali župniki po dvakrat na leto priporočati s prižnice, toda njih uspeh je bil malenkosten. Neki slovenski uradnik, živeč na Dunaju, S. P o ž 1 e p , je daroval obligacijo za 600 gld, da bi dobival iz njenih
obresti polovico podkloštrski učitelj za brezplačni pouk otrok iz Sovč, a za drugo polovico naj bi se kupovale sovškim otrokom šolske potrebščine. Da bi jezuitski fond bolj okrepili, so mu priključili še neki misijonski ustanovi, češ da bo „s tem vsekakor izpolnjena volja ustanoviteljev”, toda tudi od njiju donosov so uporabili za koroško šolstvo le del. Na drugi strani je pa dodeljevala vlada dohodke na Štajerskem ležečih posestev dobrlo-veške gospoščine koroškemu jezuitskemu fondu s pridržkom, da plačuje za dobrloveškega učitelja j)o 250 gld, za slovenskega ..dvornega pridigar-j a" v C e 1 o vc u po 300 gld in začasno za normalno-šolski zaklad ]>o 2000 gld. Toda vlada je že 1. 1774. Korošce opozorila, „naj ne računajo jtreveč z jezuitskim fondom”, ter jim je svetovala, naj skušajo po zgledu drugih dežela poiskati vire drugod. Celo že dovoljene prispevke je jdačevala vlada jako neredno, a časih nekaterih sploh ne.
šolski fondi drugih dežel so dobivali precej sredstev od bratovščin, a na Koroškem so bile te večidel revne. Podobno je bilo tudi s cerkvenimi dostojanstveniki (škofi in prošti), a imovitejšim samostanom je bila že itak naložena ustanovitev cele vrste šol. Navzlic temu je pa šolska komisija škofom predlagala, naj bi dajali uživalci boljših cerkvenih služb »prostovoljno” po 1% svojih dohodkov s Koroške v šolski fond, in je preračunala ta dohodek na 1107 gld letno (dajali naj bi n. pr. salzburški nadškof 155 gld, krški škof 154 gld, lavantinski škof 47, šentpavelski opat 131, vertrinjski 74, podkloštrski 35,
grebinjski samostan 56, gosposvetska proštija 15, jtod-krnoška 9, tinjska 16 gld itd.). Dalje je komisija predlagala, naj bi bili vsi duhovniki dolžni v svojih oporokah zapustiti po 1% svojega imetja šolskemu fondu in v njegovo korist naj bi se obdavčile tudi vse zapuščinske raz-prave po imovitejših kmetih. Izvrtala je tudi neke stare dobrodelne ustanove in jih skušala dobiti zase. Ker se je jaa cesarica skrbno izogibala vsaki sili, je sprejela le del raznih predlogov (n. pr. po 1 gld od zapuščin bogatejših kmetov in tretjino od prebitkov bratovščin). Tudi številne misijonske postaje po deželi naj bi po mnenju šolske komisije rajši uporabili za učilnice.
M o s s m a n n in poročevalec celovške šolske komisije, G r 6 11 e r , sta pri nadzorovanju šol pridno vohala tudi za prebitki cerkva, ki bi se jih dalo uporabiti za vzdrževanje učiteljev v dotičnih krajih in za nadzorovanje šol. Na Dunaju so to odobravali, toda opravila sta le malo, ker je bila večina cerkva revnih. Krški škof je tako namero celo sam podprl, a le za imovitejše cerkve, toda deželna vlada je menila, naj bi se ta denar uporabil rajši /a ustanovitev novih kuracij. Na Dunaju so se zadovoljili s tretjino v poštev prihajajočih zneskov, kakor so jo predlagali škofje, prepovedali so pa uporabljati cerkveni denar za šolska nadzorstva. Ako bi duhovščina tem prispevkom ugovarjala, je dvorni dekret z dne 3. V. 1777. naročal, naj se ji iz spisov cerkvenih očetov in s sklepi cerkvenih zborov dokaže, da nimajo prav.
Slovencem, ki živite v Celovcu
Nikdar do sedaj nisem imel še priložnosti nuditi vam v kakšnem predavanju ali na sličen način prijetne ure razvedrila. Tokrat sem rekel enastavno: sedaj pa moram! Pripravljen sem nuditi vam predavanje z originalnimi slikami z našega romanja v Lurd in Fatimo iz lanskega leta. To bom storil v torek 2. aprila ob osmih zvečer in sicer v dvorani uršulinskega samostana oziroma uršulinskih šol. Vesel bom, če vas bo mnogo prišlo. Vesel bom, ne zaradi tega, da bi upal na kak zaslužek, ampak zaradi tega, da ne bo zastonj moja žrtev. Jaz bom sicer moral dvorano plačati, predaval za vas bom pa zastonj, brezplačno, zato ker ste — vi! Lepo vas vabi
pater Jakob.
DOBRLA VES
Milostljivemu gospodu proštu in kanoniku A. Zechnerju v slovo
V imenu hvaležnih faranov iz Dobrle vesi naj mi bo dovoljeno, na tem mestu zapisati nekaj besed ob priliki slovesa iz naše župnije. Štiri leta ste nam bili goreč dušni pastir, voditelj in učenik božje besede. Nosili ste težko skrb in odgovornost za naše duše. Ne moremo vsega naštevati, kaj ste vse storili za nas. Zapisano je samo pri Bogu, samo On ve za vse. Neumorno ste se trudili za prenovitev naše farne cerkve, za nabavo zvonov, za renovacijo stolpa, za popravo Marijine cerkve na Gori in za vse druge podružnice. Vse ste storili v goreči ljubezni do Boga in do Marije, ki je gotovo posredovala in izprosila, da so se Vaši dobri načrti do zadnjega uresničili in izpolnili.
A ne samo naše častitljive cerkve ste prenovili, 'tudi naše duše ste s sveto vnemo in gorečnostjo skušali pripeljati bliže k Bogu in nebeški Materi Mariji. Dne 27. februarja 1954 je bil na novo ustanovljen Tretji red sv. Frančiška, ki šteje sedaj 42 udov. V mesečnih shodih ste nas z velikodušno ljubeznijo navduševali za idealno življenje po duhu ustanovitelja, sv. Frančiška.
Z veliko požrtvovalnostjo ste vodili žensko in dekliško Marijino družbo in nas učili spoznavati in ljubiti našo skupno Mater, zavetnico in priprošnjico v nebesih. Koliko milosti smo bili deležni in tudi mnogo drugih župnij po Fatimski Kraljici, ki ste jo Vi naročili in dobili prav iz Fatime.
Pripravili ste nam v teh letih sv. misijon, leto pozneje misijonsko obnovo, lani duhovne vaje za vse stanove in letos tridnevni«) kot duhovno obnovo.
Za vsakega farana ste imeli ljubeče srce, prijazno in dobro besedo. Radi ste obiskali bolnike in jim nosili najboljšo tolažbo — Jezusa, če smo prihajali k Vam v težkih skrbeh in zadevah, ste nam dajali lepe nasvete, vse ste vzpodbujali k dobremu, vedno ste pomagali z duŠnopastirsko spretnostjo in ljubeznijo, nas tolažili v žalosti in dvigali v trpljenju. Posebno na srcu Vam je bilo pošteno in urejeno krščansko družinsko življenje. Dali ste župniji farni dom za izvencer-kvene slovesnosti, igre in prireditve. Da bi imela mladina dobro berilo, ste nam naba-
ri nas mTitmkem
vili novo knjižnico. Koliko je še drugega, kar ni zapisano drugod kot v knjigi življenja.
Ljubi Bog naj Vam vse obilno povrne in naj Vas ohrani še mnogo let v zdravju in moči.
BELA — JEZERSKI VRH
Po dolgi težki bolezni je dne 4. marca umrla p. d. Štajnerjeva mama Jerca Rozman v 69. letu svoje starosti.
Rajna je bila po svojem miroljubnem značaju, svoji dobrotljivosti in darežljivosti daleč naokoli poznana in spoštovana. Težek križ materinstva je potrpežljivo nosila celih 32 let. V znak spoštovanja se je udeležilo njenega pogreba mnogo sorodnikov, prijateljev in znancev. Cerkveni pevci so se poslovili od rajne in ji zapeli nekaj pesmi. Ali Štajnerjeve mame ne bo več nazaj! Počivaj v miru, Ti blaga duša! Odpočij se na onem svetu po trudapolnem delu in težkih zemeljskih preizkušnjah!
A. P.
RADIŠE
Teden za tednom je prinašal naš list poročila o Radišah v preteklih časih. Hvaležni smo našemu tako marljivemu zbiralcu starih spominov, Pridovnikovemu očetu, ker je s tem rešil pozabljenosti marsikateri dogodek v našem narodnem in ljudskem običaju. In to ne samo iz Radiš, ampak tudi iz bližnje in daljne okolice. Lep prispevek našemu narodopisju bi bil, če bi se dalo spraviti vse to v obliko majhne knjižice.
Zahvalo smo dolžni tudi vsem našim dobrotnikom širom Koroške, ki so nam s svojimi prispevki pomagali obnoviti naš pogoreli cerkveni stolp in da smo sploh mogli obesiti v njega novoprelite zvonove. Poleg tega smo pobelili tudi stolp in cerkev od zunaj, da izgleda sedaj kakor nova. Pri tem so zidarji odkrili na južni strani cerkve fre-sko-slikarije. V sredi je bila velika slika sv; Krištofa, ki so jo pred približno 200 leti poškodovali na ta način, ker so prebili zid in napravili na istem mestu, ko se nahaja Krištofova slika, cerkveno okno. Ostala je samo še z lepimi potezami naslikana glava in Jezušček. Teh slik še nismo prebelili, tem- . več čakajo, da si jih ogledajo strokovnjaki in ocenijo njih umetniško vrednost.
Ob tej priliki bi radi povedali našim bralcem, koliko nas je vse to stalo. Stroški za zgoraj omenjene poprave in nabave zvonov znašajo 170.000.— šilingov. Poprave potrebna pa je še notranjost cerkve, ki je tudi mnogo utrpela vsled požara, zlasti še orgle in kipi. Vse to bo stalo še približno kakih 60.000 šilingov.
Hvaležni smo tudi našemu č. g. župniku, ki nas vedno priganja, da še letos dokončamo potrebna dela. To pa zaradi tega, ker
poteče letos 400 let od tega, kar so pozidali naši predniki mogočni cerkveni stolp.
"f Franc Mayer, pd. Ibovnik
Lani, ko je padla znamenita večstoletna lipa sredi rožanskega št. Jakoba, je izgubil rožanski center enega svojih spomenikov, po katerih je slovel po domovini naokrog. Letos pa je usahnila ena izmed najtrših grč in najboljših korenin naše generacije, št. Jakob'je s smrtjo Ibovnikovega očeta Franca Mayerja z Bistrice obubožal za veliko osebnost. Rajni oče je bil med najboljšimi učenci znamenite Ražunove šole, kateri dolguje Št. Jakob svoje ime, svoj kulturni in gospodarski podvig. Takoj po otvoritvi karavanškega predora se začne njegovo javno delovanje, petindvajset let je županoval, nad trideset let bil načelnik posojilnice, zastopal svoječasno slovenske župane Koroške, bil svetnik kmetijske zbornice skupno s Poljancem in Grilom pd. Jegartom. Očeta je odlikovala nenavadna naravna inteligenca, celo nemški gospodje so se divili globoki preudarnosti in jasni besedi rajnkega. Eden izmed njih je ob neki priliki dejal: ta mož bi zaslužil, da bi sedel na ministrskem stolu.
Ibovnikov oče je umrl star 81 let. SprevL den s tolažili Cerkve je stopil pred svojega Sodnika. Lahak je bil njegov zagovor, saj je bila njegova zvestoba Bogu in njegovim občestvom vprav vzgledna. V dejanju je izkazoval svojo ljubezen do bližnjega, nikdar se sramoval svojega katoliškega prepričanja. Bodi mu večni mir!
ŠT. ILJ
Za tistega, ki ga zanimajo statistike, povemo, da smo imeli pri nas lansko leto 43 rojstev, 13 porok in 11 pogrebov. Najstarejša oseba je bila Košarjeva Klara v starosti 83 let. Med temi sta morala vsled nezgode pustiti tudi dva mladeniča življenje, in sicer Jože Hvala in Donižev Volti, prvi star 23 let, drugi pa 20 let.
V letošnjem pustu smo imeli pet porok. Dva ženina pa sta prišla iz Celovca po neveste v našo faro.
BISTRICA NA ZILJI
(Jubilej ugledne trgovske družine)
Minuli teden je daleč naokoli znana trgovska hiša Anton A c h a t z praznovala stoletnico obstoja. Bilo je prav pred 100 leti, ko je praded sedanje družine, Anton Achatz začel trgovati in si kmalu po vsej Ziljski in Kanalski dolini s pridnim delom ustvaril sloves solidnega trgovca. Njegovi nasledniki so podjetje, ki ga je on ustanovil, nadaljevali in razvijali.
Na praznik stoletnice so se v domači hiši „pri Proju” zbrali trije rodovi na prijetno družinsko slavje. Dan so začeli s sveto mašo, pri kateri so se spominjali prednikov in prosili, da tudi vnaprej božji blagoslov ostane nad hišo.
CUUus KRONE pride m JčtoošUa
V prvi polovici meseca aprila bo svetov-noznani cirkus KRONE spet gostoval v Celovcu in v Beljaku. KRONE je danes največje cirkus-podjetje v Evropi. Frieda Kro-ne-Sembach, hčerka velikega cirkus-kralja Krone, je ustanovila z direktorjem Karlom Sembach nov način cirkusa.
Cirkuški šotor spravi pod streho 6000 ljudi. Če pomislimo, da vsebuje cirkus 140 železniških vagonov in 220 cirkuških vozov, je to velik uspeh, ki ga je zadnja leta dosegel cirkus Krone. Poleg tega pa ima še 340 nastavljencev, 500 živali in 800 pisanih kostumov za artiste in igralce. V triurnem programu bodo artisti svetovnega slovesa pokazali najnovejšo vrsto cirkuške umetnosti.
Medtem ko je v prvih desetletjih našega stoletja obstojalo v Evropi še približno 200 cirkus-podjetij, jih je danes samo še nekaj, ki so se uveljavili v tem modernem in naprednem času, kajti dandanes mora biti delo — in če je še tako kvalitetno in prvovrstno, povezano z efekti posebne vrste, da pritegne maso razvajenih obiskovalcev.
In tukaj se je posrečilo gospej Friedi Kro-ne-Sembach najti novo pot v cirkuški umetnosti. Krone prihaja iz enih najuspešnejših turnej iz Italije. V 18 evropskih državah je gostoval v največjih mestih z razvajeno
Rož
a n
Hodalici/Ohie z^dat/ute camacsldU ucUvd
XII.
In zopet je šel grof Paulus (Albuin) pred lino svojega gradu, da pogleda v brezno. Sedaj pa je videl, kako se je njegova žena Hildegarda — ali tudi Agata — v blestečem sončnem svitu dvigala s svojo tudi pri življenju ohranjeno služkinjo v drugi svoj grad. Gledal je in gledal v te sončne prikazni. Pred njegovimi očmi pa se je začelo temniti, objela ga je noč — in oslepel je! V svojem odkritem kesu in obžalovanju pa se mu je vid toliko zboljšal, da se je mogel zaobljubiti, da obišče kot romar svetišča v Rimu, potem pa kraje Kristusovega trpljenja, kar je tudi storil. Videl pa je samo na eno oko! Grofica Hildegarda pa ga je spremljala v molitvi! Ko pa se je vrnil in pokleknil pred svojo ženo s prošnjo, naj mu odpusti, je dala roke na njegovo glavo in molila tako goreče, da je sprevidel tudi na drugem očesu!
Ko se je potem vrnil na svoj grad „Pros-nica”, se je bavil samo še z mislijo, kako bi pustil kapelo v Mohličah, ki jo je sezidal na čast sv. Pavlu, posebno lepo blagoslovil in še olepšati! Ko je pri tej priliki sprejel sv. obhajilo, je omahnil in umrl leta 975. Njegovi nasledniki iz rodu Sponheimovcev pa so oddali cerkev in nekaj posestev menihom sv. Benedikta v Št. Pavlu, ki so prišli iz nemškega kraja Hirsau, kjer so leta 830 bili ustanovili svoj matični samostan. Na
sličen način je prišlo na Koroško tudi mnogo drugih menihov iz Nemčije na pobudo raznih plemenitašev.
Samostan v Št. Pavlu je imenoval tudi prvega duhovnika v Mohličah z imenom Uto (staronemško ime), ki pa se je izkazal hvaležnega s tem, da je odstopil samostanu v št. Pavlu nekaj kmetij in podložnikov, ki so prej spadali k cerkvi v Mohličah. Radi te cerkve in njenih pravic so nastali potem razni spori med dobrloveškim kapitljnom in samostanom v Št. Pavlu, kar je potem končna uredil patriarh v Ogleju, pod katerega je takrat spadala tudi ta cerkev, ki jo je patriarh povzdignil leta 1206 v faro!
Kapela, ki jo je sezidal baje mož sv. Hildegarde, grof Paulus, in je v spisih še omenjena leta 1177., pa ne obstaja več! Pač pa je v sedanji cerkvi, ki je nastala že najmanj leta 1490 še sedaj na južni strani vzidana neka plošča, ki v latinskem jeziku pove, da počivajo v tej zidni dolbini ostanki grofa Paulusa — Albuina — moža sv. Hildegarde, ki so jih prenesli iz prej obstoječega kamnitega grobišča v stranski kapeli cerkve. Ko so to grobišče leta 1816 uradno odprli, so našli v njem res še nekaj kosti in pa razna znamenja, ki so dokazovala, da je bil tu pokopan vitez, romar in spokornik, kar je vse kazalo na pokojnega grofa Paula, moža sv. Hildegarde, ki je na časten način v svoji grobnici — sedel!
Vrnimo pa se sedaj še enkrat k cerkvi sv. Voranca v Kamnu in k spominom na sv. Hildegardo. Marsikaj, kar se je bilo takrat zgodilo, so bili res čudežni slučaji, kakor rešitev grofice Hildegarde na dnu pečin med drevjem in trnjem ali okamenitev dekle Lupe, ki jo je zadel gotovo mrtvoud od samega strahu pred grofom in njegovim gotovo po takratnih načinih strašnim kaznovanjem. Ljudstvo pa je tekom stoletij take pripovedke v svoji gorečnosti še posebej okinčalo! Na vse drugo pa kažejo zgodovinski dokazi, ki tudi povedo, da je grofica sv. Hildegarda vsaj začela zidati cerkev sv. Voranca v Kamniku, kjer je po svoji smrti, koncem 10. stoletja, našla svoj zadnji počitek pred Marijinim oltarjem.
Leta 1605 pa so v navzočnosti raznih cerkvenih dostojanstvenikov odprli tudi ta grob, kjer so našli Še del njenih ostankov, ki so sedaj kot relikvije v posebnem srebrno okovanem predalu menda ne več na Marijinem oltarju, ampak na južni strani cerkve. Drugi del relikvij pa je dobil samostan klarisinj v Gradcu.
Dobrodelna ustanova pod imenom sv. Hildegarde pa se menda nanaša bolj na zamenjavo imena z imenom Agata, ki pa je kot svetnica znana na Siciliji v Italiji, pa so jo častili tudi posebno v Nemčiji, kjer so na ta dan obdarovali reveže. Marsikaj bi se iz takratne zgodovine moglo še povedati, toda nam se pa mudi tudi drugam.
(Dalje prihodnjič)
publiko, toda predstave so bile vedno razprodane do zadnjega sedeža, kjer je občinstvo občudovalo prvovrstne artiste in živali. Poleg tega pa vsebuje cirkus največji potujoči živalski vrt na svetu.
Novo turnejo po Avstriji bo spremljal koroški cirkuški strokovnjak, gospod baron Friedrich von Vojnovič, ki je bil svojČas so-trudnik „Koroške kronike” in v prvih letih zastopnik „Našega tednika” pri oglasnem oddelku. Zato tem potom tudi njemu iskreno čestitamo k temu velikanskemu uspehu, ker je tudi on s svojim trudom svoj del doprinesel.
Cirkuški šotor bodo postavili v Celovcu na razstavnem prostoru — Messegeldnde. Frieda Krone-Sembach in Karl Sembach si prizadevata tudi v Avstriji pokazati, da gre cirkus novo pot in da pomeni obisk te novo inscenirane prireditve res poseben doživljaj za vsakogar.
f PAVLI SILAN V SPOMIN
V Pliberku je dne 2. marca ob 11. uri zvečer, v vsej svoji telesni skromnosti, v velikem trpljenju in v posesti velikih duhovnih zakladov — izdihnila v 78. letu starosti svojo bogato, svetniško dušo žena, ki jo je poznala kakor bližnja, tako daljna okolica. Gospodična Pavla Silan, to je ime, ki je skozi 60 let zvenelo in blestelo v verskem življenju pliberške fare. Od leta 1920 do svoje bolezni je služila Bogu in cerkvi kot orga-nistinja. Z neutrudljivo vnemo je gojila med našo mladino cerkveno in tudi narodno pevsko kulturo.
Kot uradnica v pliberškem notariatu je bila zelo priljubljena radi poznanja obeh uradnih jezikov, nemščine in slovenščine, ker je s tem mogla pomagati kot tolmač preprostemu ljudstvu, neveščemu nemščine, s tem je bila pa tudi desna roka uradnikom, ki jim naš domači jezik ni poznan. V službi jo je odlikovala izredna spretnost in točnost.
Pavla Silan, uradnica, dobrotnica mnogih, ki so bili v stiski in potrebi, žena, skromna in preprosta v občevanju z ljudstvom, modra v besedi, junaška v svojih delih in trpljenju —( ni iskala plačila za svoje neprestane žrtve in ga tudi ni dobila — zato pa bo njeno ime zvepdo in blestelo še naprej v naši fari. Da bi to ime vendar tudi med nami in našo mladino zbudilo enakih idealov, narodne, stanovske in verske zavednosti, ki je in ostane najsvetejša dobrina nad vsem današnjim materializmom! Tak ideal je zvezda, ki je razjasnila razna sumičenja, ki so jo v rodnem mestu kot zavedno Slovenko zadela v letu po zadnji vojni, pa jih je sprejela s tiho, ponižno bolestjo. Pavla Silan je junaško zmagala v borbi za najvišje ideale. Svetniška smrt ji je bil pfehod v večno blaženost. Med nami pa je njen spomin.
Pogodba, ki utegne preobraziti Evropo
Minuli ponedeljek je bila podpisana v Rimu pogodba o skupnem evropskem tržišču. Ta pogodba bo, ako bo tako uresničena tako, kot so jo zasnovali podpisniki, v bodočem desetletju preobrazila gospodarsko strukturo Evrope in morda pomeni vobčc novo, drugačno — in upajmo — lepše poglavje zgodovine evropskega kontinenta. Zgodovina zadnjih stoletij našega kontinenta je namreč stala v znamenju političnih nasprotstev med glavnimi evropskimi silami ter ostrem medsebojnem gospodarskem tekmovanju ali konkurenci. To tekmovanje je spočetka rodilo dobre sadove, kajti podžigalo je posamezne države k izpopolnjevanju, k večjemu naporu duševnih in materialnih sil, a v zadnjih petdesetih letih pa je izzvalo dve krvavi vojni med glavnimi evropskimi in takrat še svetovnimi silami, ki sta se potem izrodili v svetovna konflikta. Tako zmagovalci kot premaganci na evropskem kontinentu so morali trdo plačati zaključne račune obeh vojn. Ti sta ponižali nekdanje prve velesile sveta na evropskem kontinentu (obenem z Veliko Britanijo) v države drugega reda, na prva mesta svetovne po-zomice sta pa stopili dve novi velesili, Združene ameriške države onstran Atlantskega oceana in Sov-jeaska zveza, katere težišče se je iz evropskega dela Rusije pomaknilo v njene azijske predele.
Po drugi svetovni vojni je predvsem velikopotezna ameriSka gospodarska pomoč pripomogla zapadni Evropi do gospodarskega okrevanja in reda, dočim v Vzhodni Evropi sovjetski vojaki na konicah svojih bajonetov vzdržujejo red.
Glavne poteze pogodbe so:
Gospodarska odvisnost od Amerike ter politična nemoč je pripravila nekdanja glavna sovražnika v Evropi, Nemce in Francoze, da sta se, kljub mnogim psihološkim oviram na obeh straneh, približala eden drugemu. Premogovno-železarska skupnost (Montanunion), ki združuje Zapadno Nemčijo, Francijo, Italijo, Belgijo, Nizozemsko m Luksemburg v proizvodno skupnost, je dala v nekaj letih tako dobre uspehe, da so sedaj iste države, ki tvorijo jedro Zapadne Evrope, sklenile, da s pogodbo gospodarsko sodelovanje še razširijo.
Skupno tržišče
Gospodarstva omenjenih držav se združijo v en sam organizem, čigar glavna osnova bo skupno tržišče, na katerem bodo za vse veljali isti pogoji in iste cene. V medsebojnem prometu bodo odpravili vse carine, na vsem ozemlju bodo veljale iste tarife za transport po cestah in železnicah. Davčni sistemi bodo medsebojno tako vskaljeni, da bo izključeno sleherno enostransko pospeše-vanje posameznih industrijskih panog. Uveljavljene bodo tudi v vseh državah iste plače za delo ter za nadure. Načeloma bodo odpravljene vse omejitve za gibanje delovne sile, to se pravi, da si bo delavec katerekoli države lahko poiskal delo v kaki drugi državi članici. S tem bodo izravnane neenakosti v Evropi, kjer vlada pomanjkanje delovne sile v Zapadni Nemčiji in Franciji, dočim trpi Italija na kronični brezposelnosti.
Proizvodi ene države bodo lahko neovirano krožili po vsem tržišču. Prav tako se bodo lahko svobodni gibali kapitali iz ene države v drugo. Ustanovljena bo posebna Evropska investicijska banka, katere naloga bo finansiranje posameznih proizvodnih panog pri modernizaciji obratov in morebitnih spremembah proizvodnje. Proti tretjim državam, ki niso članice tržišča, bodo pa uvedli enotne carine.
Nesporno bo ustvaritev velikega gospodarskega prostora, ki bo obsegal 160 milijonov ljudi v svoji začetni fazi, pa utegne pozneje s pristopom drugih držav (Velike Britanije, Avstrije, skandinavskih držav in morda tudi jugoslavije) zrasti na 250 do 300 milijonov, prinesla velike prednosti. Predvsem se bo cena mnogih izdelkov, ki so jih sedaj bremenile visoke carine, znižala, kar bo šlo v korist širokih slojev potrošnikov. Po drugi strani bo pa prehodna doba zvezana z nemajhnim težavami. Zaradi odprave carin med državami članicami se bodo naenkrat znašle v krizi številne industrije, ki zaradi premajhnega obsega proizvodnje, zastarelih metod ter drugih neugodnih pogojev niso bile konkurenčne proizvodom drugih dežel in so se mogle doslej držati samo z visokimi zaščitnimi carinami.
Te industrije se bodo morale prilagoditi novim razmeram bodisi z modernizacijo, bodisi s spremembo proizvodnje, nekatere doslej umetno vzdrževane industrije bodo pa morale sploh zapreti obrate. Toda to se bo iznenačilo drugod, ker bodo mogle tiste proizvodne panoge, ki sicer delajo v dobrih pogojih, pa zaradi visokih carin v drugih državcah niso mogle izvažati svojih izdelkov, mogle sedaj znatno povečati svoj izvoz. Povečana proizvodnja bo, tako računajo strokovnjaki, potem absorbirala delovno silo, ki je postala odvišna zaradi ukinitve nerentabilnih obratov.
Posebne določbe za kmetijstvo
Posebno poglavje pa tvori poljedelstvo. Vse evropske države so po vojni vodile neke vrste ..avtarkijo”, ime proslulega slovesa. To se pravi, da so poskušale doma proizvajati čim več živil, brez ozira na stroške. Zaradi tega so nastale visoke cene teh izdelkov. Tako je bil uvoz živil povsod podvržen kontingentom ali pa visokim carinam, ki bi naj ščitile domačo proizvodnjo (primer: cene žita, živine in mleka pri nas v Avstriji). Ako bi sedaj vse te zaščitne mere naenkrat odpadle, bi kmetijsko gospodarstvo zašlo po vsej Evropi v velik nered in krizo. Zato določa v Rimu podpisana pogodba, da zgoraj opisana enotna načela veljajo sicer tudi za kmetijstvo, vendar je njihova uveljavitev podvržena posebnim varščinam. Tako bo uveden
Pritožbe zaradi mleka in masla
Deželna kmetijska zbornica je pretekli petek povabila zastopnike koroških časopisov v hotel „Karntnerhof” na razgovor o mlečnem gospodarstvu. Tiskovne konferen-ce so se udeležili tudi zastopniki potrošnikov, Spodnjekoroške mlekarne, Zgornje-koroške mlekarne, Trgovinske zbornice, Mlečnogospodarskega fonda in Delavske zbornice.
Mleko in maslo spadata med najvažnejša živila, zato se vedno znova pojavljajo v tej zvezi razne težave. Tudi mleko je postalo Prj nas politično vprašanje, pri katerem se križajo različni interesi, posebno glede cen, načina predelave in prodaje in zato pride ‘lo nasprotstev. Ob tej priliki so morali zastopniki Spodnjekoroške mlekarne slišati Pritožbe, kot n. pr., da prihaja dostikrat maslo grenko in v slabem stanju v roke potrošnikom. V svoj zagovor so zastopniki mlekarn navajali, da nedvomno mlekarne razpošiljajo sveže, dobro maslo po krajev-
KMETJE, POZORI
Pohitite z naročilom za vaše poljedelske in gospodarske stroje, ker imate zdaj še priliko izrabiti zimski popust, kateri vam znatno zniža ceno. Ugodni plačilni pogoji, tudi na obroke, pri domači tvrdki
JOHANN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite P« želji brezplačno.
nih prodajalnicah, kjer pa leži verjetno dostikrat maslo predolgo časa in postane grenko. Zastopnik mlekarn je to zanikal češ, da ima vsaka mlekarna nastavljenih nekaj ljudi samo za to, da obiskujejo lokalne proda-jalnice in preskušajo kakovost tam nahajajočih se mlečnih proizvodov. Tudi to bo gotovo držalo. Kratkomalo, vprašanje, kje je napaka, je ostalo odprto.
Predsednik Deželne kmetijske zbornice OR. Hermann Gruber je pozdravil navzoče goste in v glavnih obrisih nakazal probleme mlečnega gospodarstva. Med drugim je poudaril, da ie število možnih krav naraslo na 1 milijon in tako se je posrečilo tudi na Koroškem dvigniti mlečno proizvodnjo na znatno višino. Samo lansko leto so spravili 50 milijonov litrov mleka na trg. Produkcija mleka in masla je na Koroškem tako visoka, da zadošča domačim potrebam in še nudi presežke za izvoz. Glede sira pa to še ni doseženo, ampak, kakot vse kaže, se bo tudi produkcija sira na pomlad dvignila. Odvišno maslo zbornica izvaža na Dunaj in tudi v inozemstvo.
Izčrpen referat o mlečni produkciji je podal dipl.-ing. Hofer in je ugotovil da primerjava mlečnih cen v Evropi kaže, da je avstrijska cena mleka še sorazmerno nizka.
Na koncu je predsednik izjavil, da jemlje na znanje pritožbe gospodinj glede masla in da se bo v bodoče Deželna kmetijska zbornica potrudila, da založi trg s kvalitetnim blagom, tako da bo potrošnik dobil odgovarjajoče blago za svoj težko prisluže-ni denar.
v vseh državah članicah nek sporazumen sistem minimalnih, pa tudi maksimalnih cen, nadalje bo ostala začasno v veljavi tudi kontrola nad uvozom in izvozom živil. Boste rekli, potem pa ostane itak vse pri starem. Pa ni tako, kajti prej je vsaka država sama določala svojo kmetijsko politiko z namenom, da zaščiti zgolj svoje interese, sedaj bo pa to delala posebna komisija vseh držav članic, ki bo poskušala doseči sporazumno ureditev, ki upošteva v kolikor mogoče široki meri interese vseh prizadetih z namenom, da končno ustvari tudi na kmetijskem področju enoten gospodarski in proizvodni sistem po vsej Evropi. Ta bi podobno kot v industriji temeljil na razporeditvi dela in proizvodnje tako, da bo vsaka dežela proizvajala to, za kar ima najugodnejše naravne pogoje. To je samo po sebi zdravo načelo, po katerem se ravna vsak preudaren gospodar, ki vseje na svoji zemlji tiste pridelke, ki mu prineso največji sad. Tega pa ni moč doseči čez noč.
Uporabljajoč to načelo na velikem gospodarskem prostoru je Amerika postala tako bogata in zato tam ljudje tako dobro živijo, dočim je v Evropi, kjer se je vsaka država obdala z visokimi carinskimi plotovi, zavla-
dala revščina. Tudi Evropa ima obilo naravnih bogastev, le da so razdeljena vsepov-prek in se ne ozirajo na državne meje. Kar manjka enemu, ima drugi. Le ob združitvi je moč izvesti smotrno gospodarstvo na veliko, ki gre končno v prid vseh, čeprav utegne v začetku prinesti hude trdote marsikomu.
Pogodba določa končno posebne meddržavne organe, ki bodo izvedli to vskladitev. Najvažnejši je svet ministrov držav članic, ki bo z ozirom na važnost gotovih zadev sklepal z navadno ali pa kvalificirano večino. Za najvažnejše zadeve je določena soglasnost. Temu Svetu bo stala ob strani posebna Evropska komisija iz 12 članov, ki bodo predstavljali posamezne države. Komisija bo v vseh važnejših zadevah dajala nasvete Svetu.
Pogodba določa tudi, da se bo prehod v skupno tržišče izvršil postopoma v treh razdobjih, ki bo vsako trajalo pet let in ga je moč podaljšati za nadaljnja tri leta. Računajo torej strokovnjaki s prehodno dobo od 15—20 let in v tej dobi predvidoma ne bo šlo vse gladko. To si naj zapomnijo predvsem tisti, ki na podlagi današnjega stanja delajo dolgoročne gospodarske račune. Previdnost je vsekakor zelo, zelo na mestu.
Povečan izvoz piva
Po najnovejših statistikah se je v minulem letu znatno povečal izvoz avstrijskega piva v inozemstvo. In sicer se je od 9431 hi v letu 1955 dvignil na 10.778 hi v letu 1956. Predvsem je porastel izvoz piva v steklenicah, ki je sam znašal 10.245 hi v vrednosti 3,7 milijonov šil.; le 533 hi smo izvozili v sodčkih, kar pomeni vrednost 116.000 šil.
V inozemstvo izvažajo avstrijski pivovar-narji predvsem pivo znamke „Spezial”, ki se po okusu in količini alkohola sicer le malo razlikuje od piva za domačo porabo, so pa pri njegovi izdelavi upoštevane posebne potrebe izvoza. Pivo, ki ga izvažajo, mora namreč biti odporno tako proti toploti kot proti mrazu. Največji odjemalec avstrijskega piva so namreč tropske dežele, kjer mora pivo vzdržati daljše vskladišče-
nje v toplih prostorih in avstrijsko pivo se je izkazalo kot zelo odporno proti toploti, posebno na dolgem morskem prevozu. Drugi največji odjemalec avstrijskega piva pa so Združene države. Tam pa imajo na razpolago dovolj hladilnikov in zato v Ameriki pijejo na ledu hlajeno pivo.
Spričo povečanega izvoza so se nedavni poskusi dviga cen piva doma pokazali v drugi luči. Trenutno je zmogljivost avstrijskih pivovarn izkoriščena v polni meri. Iz-gleda, da so gospodje industrijalci hoteli z dvigom cene domačemu pivu doseči zmanjšanje potrošnje in povečani zaslužek, obenem bi pa tako sproščeno zmogljivost tovarn porabili za izdelovanje piva za izvoz, kjer še bolje zaslužijo. Torej ne dve, ampak tri muhe na en mah.
--==o==---
Našim gospodinjam
APRILA NA VRTU
Mesec april da vrtnarju mnogo dela in navadno še nič pridelka. Vse vrste zelenjave posejemo in posadimo, razen fižola, ki pride v zemljo šele majnika. Tako sejemo korenje in peteršilj, ker dolgo kalita, v kolikor ju nismo vsejali že marca. Sadimo grah, čebulo, česen, kapusnice, redkvice, špinačo in solate raznih vrst. Nasadile bomo tudi zgodnji krompir na kapusju ali v vrtu. Ne pozabimo tudi na gredo z začimbami. — Zgodnjo karfiolo, kolerabo, solato, zgodnje zelje, por in zeleno bomo posadile na stalno mesto. Kumare in jedilne buče lahko nasadimo v lončke, odkoder sredi maja rastlinice presadimo na prosto. Da bo naš vrt pester in vesel, bomo nasejale tudi rožic. Najbolj hvaležne so: astre, zajčki (Lbvvenmaul), suhe rože za zimo, dišeča rezeda, cinije itd.
Za drugo leto presajamo hrenove korenine. Pred ptiči ubranimo setev s strašili, ali pa grede preprežemo z nitmi. Da nam vrtnine ne bodo pokončali polži, proti koncu meseca potresemo grede z živim apnom. Kjer imajo šparglje, jih meseca aprila že lahko izpodrezujejo. Ob suhem vremenu je treba setvi še prilivati. Ker veter zemljo hitro posuši, je potrebno tudi okopavanje (pri solati, karfioli itd.).
Kjer so že marca sadili grah, ga bo aprila že treba osuti in mu dati oporo. Ko grah doseže 10 do 15 cm ga obsujemo in otakne-mo z vejicami.
Približno vsakih pet let presajamo tudi rabarbaro. To lahko opravimo spomladi, še bolje pa jeseni. Aprila že moremo trgati (ne rezati) prve peclje za kompot.
KADAR
Nezaželjeni, a vendar potrebni dan beljenja je tu. Ali smo že kaj premislile, kakšna bo letos kuhinja, soba, veža? Tudi to je važno za družinske člane: za njih telesno občutje in za duševno stanje.
Če hočemo majhen prostor prikazati večji, bomo izbrale čisto svetlo barvo z nežnim vzorcem. Če hočemo velik prostor zmanjšati, bpmo vzele močnejšo in temnejšo barvo. Če je prostor zelo nizek bomo vzbudile videz, da je višji tako, če bo šla črta precej daleč pod stropom. Nizka soba neugodno pritiska na človeka. Kadar pa je prostor previsok, pa ga znižamo tako, da je z rahlim motivom poslikan tudi strop in da je črta (ki teče krog in krog) tudi pri stropu.
Najbolj primerni stenski barvi sta: rumena in zelena. Zlasti zelena barva vpliva osvežujoče in pomirjajoče. Primerna je prav za vsak prostor. Vzorec ne sme biti preveč kričeč, ker sicer utruja oči. Rdeča barva vzbuja občutek toplote in povzroča apetit. Rdečo barvo stene vendar raje opustimo, ker neugodno vpliva na živce. Primerna bi bila le za kak mrzel hodnik in pritikline ali jedilnico. Rožnata barva vzbuja videz načičkanosti; navadno jo opuščamo. Tudi siva in modra barva utrujata. Ne bomo ju izbrali za kuhinjo ali delovno sobo. V različnih odtenkih so zelena, rumena in oker
BELIMO
barve res najbolj primerne za katerikoli prostor naše hiše. Te so tudi vedno moderne, nikoli se ne preživijo.
Po beljenju prostor dobro prezračimo, da se presuši in izgubi duh po apnu.
DBS GROSSE
TfoRppP
Tleachten Sie i
Dl E B E I Ll E G EN DE 4
GUick^o^B
PAMET
tnoca usmet{aii nast
Glavo nosimo pokonci na najvišjem delu telesa. Z njo zremo predse in navzgor proti zvezdam in nebu, po čemer se ločimo od ti-vali, ki silijo z glavo vedno k tlom. Vsi imamo glave, da jih rabimo ob pravem času. Mnoga dekleta postajajo lep čas vsak dan pred ogledalom, da uredijo čim lepše svoje frizure in zaljšajo svoj obraz. Pozabljajo če-sto, da je sicer lepo, da mlad človek pazi na svojo zunanjost, da pa nikoli ne smemo pozabiti, da dekletova in fantovska iivljenjska sreča zavisi bolj in predvsem od tega, kaj je v glavi, v molganih. „Kaj si ob pamet?” ponavljajo često starši svojemu otroku, kadar jim zagode kako neumno.
Pamet mora uravnavati in usmerjati vse naše mišljenje, hotenje in delovanje. Človeku, ki ne posluša svoje pameti, pravimo, da je nespameten oz. neumen, ker ne ve ali pa pozablja, zakaj mu je Bog dal um, razum. Če je danes na svetu tako hudo, je zato, ker veliko ljudi ne rabi več pameti v življenju. Posluša namreč le srce.
Srce je življenjska centrala. Opravlja pre-koristno in nenadomestljivo delo v nas. Venomer utripa in poganja kri po žilah ter nam tako ohranja tudi vse naše hrepenenje, čustva ljubezni in usmiljenja in sočutja. Mnogo ljudi boleha na srcu in hudo pri tem trpi. Zdravljenje je sihio težko. Trdijo sicer, da so pravkar zdravniki napravili z operacijo poizkus in ugotovili, da se bo dalo sčasoma nadomestiti človekovo bolno srce z umetnim. Pa veste, kaj bo temu srcu manjkalo? Ljubezni, ker nikoli ne bo moglo nadomestiti od Boga nam danega srca. Vsak teden -beremo o samomorih deklet in fantov zaradi nesrečne ljubezni. In vendar nam je Bog dal srce, da bi bili srečni, kadar bi ljubili! Da! Ljubiti moramo urejeno in po pameti. Pamet mora vladati naše srce in mu kazati pot oz. smer, kamor naj usmerja svoje sile. Zato je tudi vsak mlad človek dolžan poslušati svojo pamet in ubogati njene nasvete. Če tega ne stori, je nespameten in koplje sam sebi brezno, v katero ga bo speljala slepota srca.
Živimo v dobi, ki je zamotana kakor še nobena v zgodovini človeštva. Mnogi imajo premalo srca. Poznam prijateljico. Hladna je kot kamen, sebična. Samo sebe vidi. Mati gara, je bolehna. Ne pomaga ji, ker je polna sebičnosti in se ji mati ne smili. Danes je do tebe prijazna, jutri ti na cesti niti odzdravila ne bo. Srečuje trpeče in gre mimo njih mrzla kot grob.
Druge spet ne prenesejo, da starši ali vzgojitelji njim drage kaj posvarijo ali kaznujejo. Ljubijo jih slepo in preprečujejo na vse načine, da bi se mogli kdaj poboljšati in prav značajno vzgojiti. Srečajo vsiljivega fanta, ki se zna priklanjati in ponarejati. Pamet očita, da je brez pomena in nesmiselno vezati se tako na mladega človeka, ki nima nobene življenjske samostojnosti in je navaden pohajkovalec. A to nesrečno srce: „Ko ga imam pa tako rada! Smili se mi. Je tak revež. Tako dober. . . itd.” Manjka pameti. Če starši nasprotujejo, pa spije strup, ker je baje nočejo razumeti.
Mladost je najlepši čas življenja, pa tudi najnevarnejši. Zakaj če slana pomori na pomlad mlado bitje, bo jesen brez sadov in žetve. Zato rabi vsak mlad človek pametnih nasvetov. Saj imaš starše in vzgojitelje ali pa iskrene prijatelje v dobrih organizacijah. Vsi te ljubijo in ti hočejo dobro. Boš vendar rajši poslušal(a) nje, ki te ljubijo nesebično, kot nekoga, ki ti govori o ljubezni, pa misli na avanture in mladostno izživljanje. Zalo bodimo povsod previdni in naučimo se rabiti pamet v pravem smislu!
NAGRADNA KRIŽANKA
Nagradno križanko smo sicer že zaključili, toda naknadno smo sprejeli še rešitev g. Franca Krištofa iz Šmihela pri Pliberku. Križanko vpoštevamo naknadno samo zaradi tega, kei' je res zelo dobro rešena. Gospod Franc Krištof je torej 16. rešilec, ki bo prejel za svoj trud zasluženo nagrado.
M a u i c a :
Zanimiva svatba
Muha in komarček, ta najmanjši parček je takole sklenil, tla se bo oženil. Godec gibčen, uren, je bil črni muren, mravlja pa oholo je plesala kolo.
Za obed skrbela pridna je čebela, polna bila skleda sladkega je meda. A namesto vina svatovska družina pila je vodico, jutranjo rosico.
57iZa mladine) In fimmetn
tepe- HocošUe v Amerika
V naslednjem objavimo dopis, ki ga je nam poslal g. Franc Grm, ki se je preselil lansko leto v Cleveland (USAj. Franceta poznamo vsi celovški Slovenci prav dobro in tudi Pod-junčani ter Rožani ga imajo še v spominu, ker je rad slikal naše kulturne prireditve in veliko potoval po naši slovenski Koroški. Prisluhnimo torej njegovim besedam, kaj nam bo povedal o zaobljubljeni deželi.
Že večkrat sem se namenil, da napišem bralcem „Našega tednika” nekaj vrstic o mojem potovanju preko morja v Ameriko in o življenju v obljubljeni deželi. Toda vsled vsakdanjega drvenja za delom človek ne pride do pisanja, kot bi rad. Da sem srečno prispel v Ameriko, to vam je znano že iz svoječasnih poročil kranjskega Janeza, ki si le rad privošči katerega izmed nas ter ga obere do kosti.
Da se nisem mogel osebno posloviti pred odhodom od svojih znancev in prijateljev na Koroškem, mi je zelo žal, toda prehitro je napočil čas potovanja, še skozi okna drvečega vlaka je moj pogled uhajal nazaj in vznemirjale so me misli, ali se od lepe Koroške poslavljam za vedno ali samo začasno. Kaj — za vedno — to vendar ni mogoče, ker tako vroče ljubim slovensko Koroško.
Na vožnji proti Špitalu sva se srečala s starim znancem, ki je bil po opravkih v Beljaku in mi je delal družbo. Nekoliko pred Špitalom sem še radovedno ujel zadnji pogled na veliko begunsko taborišče, ki je nudilo po končani drugi svetovni vojni tisočem slovenskih beguncev zatočišče, dokler jih ni spet usoda gnala v svet.
Prvo noč na potovanju sem prespal v Sol-nogradu. Naslednji dan popoldne smo se odpeljali iz Salzburga proti Bremenu, kamor smo prispeli šele drugi dan dopoldne. V pristanišču Bremen - Hafen je bila zasidrana velika ameriška prekooceanska ladja z imenom »General Laugfit”, ki je služila med vojno za prevoz vojakov in je vzela na krov do 3 tisoč vojakov. To so nam povedali mornarji, ki so pa povečini črnci. Ko pa je stopil v veljavo novi zakon o naseljevanju beguncev v USA, jo je ameriška vlada dala na razpolago organizaciji NCWC
— Naše prireditve
FARNA MLADINA V ŠT. JAKOBU V ROŽU
gostuje v nedeljo, 31. marca 1957 ob pol 3. uri popoldne pri PUŠNIKU V LOČAH z igro
HASANAGINICA
Ta igra s petjem nam prikazuje turško življenje in da marsikateri koristen nauk.
K prireditvi prav lepo vabljeni!
UGANKA
Tam dobiš ga, kjer je veselica, toda vedi, da to ni potica.
Vsak možakar pravi, da je „belo”, a beline
nikdar ni imelo.	*
To vsakomur znana je pijača, ki človeku um v norost obrača.
(ouia opa)
ZA DOBRO VOLJO
Na sodišču
Priznate, da ste vdrli v stanovanje in vlomili, da si prilastite denar?
Da, gospod. Toda prosim, da upoštevate važno olajševalno okolnost.
Katero?
Da ni bilo nič notri.
On je dal pa denar Ona njej: „Kako lep plašč imaš!”
„Mož mi ga je pomagal kupiti.”
„Kako sta si razdelila stroške?”
„Jaz sem ga izbrala, on pa je dal denar.”
za prevoz beguncev. Ladja je dolga kakih 400 metrov in 200 metrov široka ter trinadstropna — železna.
Na tem transportu nas je bilo z ženskami in otroki vred 1500 oseb. Ko smo se ukrca-vali, je pristaniška godba zaigrala več koračnic in neposredno ob odhodu pa ,,Aufwie-dersehen”. Marsikatero oko je ob teh zvokih godbe postalo solzno. Medtem se je v pristanišču nabralo ogromno število Ijudi-radovednežev in pa tudi sorodnikov tistih, ki odpotujejo. Ob tretji uri popoldne je zatulila sirena — in to je bil znak našega odhoda. Na stotine in stotine rok je mahalo in vihtelo v slovo ter nam želelo srečno pot. Počasi in vedno hitreje se je začela pomikati naša ladja na odprto morje in oddaljevati od drage nam evropske zemlje. Zrli smo tako dolgo nazaj, dokler nam ni izginila izpred oči. Junaško je rezala naša ladja mogočne morske valove, ki so se v njo zaleta-
„Kakor znano, je naš veliki cesar Na|M)leoii v novembru 180(i zasedel Berlin,” je začel pripovedovati sivolasi colonel Garsault. „Tam se pa nismo ustavili, temveč smo podili sovražnika noter v Vzhodno Prusijo in se z njim pri Jilavi hudo spopadli. Srdito so se v nas zaletavali pruski in ruski jezdeci in kar na lepem me je ruski konj treščil ob tla. Ko sem se osvestil, sem ležal v lazaretu. No, okreval sem kmalu. Potem so me poslali v Berlin ter me dodelili ondotni komandi. Postal sem kurir in veselo jez-daril po deželi.
Nekega dne sem dobil nalog, naj ponesem važno pismo h colonclu Gribeauvalu, komandantu mesta Sagan v šleziji. Pot Ivo trajala kakih pet dni, so mi rekli. Prenočil sem med drugim v Kottbusu. Ko sem hotel navsezgodaj odjezditi, pristopi major Rougeron, mestni poveljnik Kottbusa: „Baron Hoch-vvitz, ki ima grad v bližini, me vabi na obisk. Bil sem že večkrat njegov gost. Sijajen družabnik, vam rečem! Govori francoski! Zdelo sc vam bo, da ste v Parizu! Pridite z menoj!”
„Pa moje kurirsko pismo?” — me je zaskrbelo.
„En »lan prej ali slej — s colonelom Gribeauva-lom sva dobra prijatelja, napišem mu par vrstic in nič ne bo godrnjal.”
Dal sem se pregovoriti: „čez pol ure bom pripravljen.”
„Tres bien,” je dejal in odšel.
Pismo me je motilo. Bilo je nekoliko obsežno. Mar ga naj vzamem s seboj na obisk? Kako nerodno! Ali bi ga komu izročil v varstvo? Ne! Nikakor ni treba, »la kdorkoli voha po moji kurirski malhi. To je slab kurir, ki pusti zaupano mu pošto v tujih rokah.
Oziral sem se po sohi, kar mi šine v glavo misel. Stopil sem k postelji, otlgmil rjuho in skrbno vtaknil pismo v slamnjačo. Nato sem posteljo po pravilih zopet pospravil.
Ko pridem v vežo, priteče birt Schnabelhold in sc prikloni: „Monsieur, kako ste spali, če smem vprašati?”
„Hvala! Ostanem še eno noč,” sem mrmral in mu stisnil v roko kovanec. »Kottbus seveda ni Berlin — sc pozna tudi pri posteljah,” sem hudomušno pri-pomniL
„0!” sc je delal osuplega. »Torej niste čisto zadovoljni z menoj in mojo hišo?”
„Za»lovoljen, pač, pač! Samo — če je Berlin prestolnica, mar ni v redu, da ima tudi holjše postelje? Sploh ja — to je pruska zadeva. Pomnite: vzel bom tale ključ s sel »o j, pustite mi sobo čez dan v miru!”
Odjezdil sem z majorjem in njegovimi tovariši vreti. Pri baronu H»jchwitzu smo bili tleležni ljubeznivega sprejema. Ni mi bilo žal, »la sem pristal na povabilo. Obdajali so nas na gra»lu s toliko pozornostjo, »la je človek kar pozabil, da živi v zasedeni tleželi.
Čim sem stopil v svojo sobo, sem se napotil k postelji glctlat ]M> pismu. Grom in strela! Le kje je pismo? Zmetal sem na tla vso posteljnino. Potem sem kakor nor brskal po slamnjači. Dvignil sem jo na rame in jo odnesel do sredi sobe, kjer sem jo še enkrat pretipal na vse strani — zaman, pisma nikjer!
Pri|>okal sem dol k birtu: »Katerega vraga ste mi pustili v sobo?”
„Za Boga milega, oprostite!” je jecljal. »Ko sem pa mislil ...”
vali ter razbijali ob njenem železnem okle- j pu. Velika ladja pa je bila na odprtem mor- j ju prava igrača morskih valov, kajti pre- j mevatali so jo z nami vred kot orehovo lu- j pino.
Parkrat se nam je celo zgodilo, da se je ob takšnih trenutkih znašlo kosilo ali ve- | čerja namesto v želodcu — pod mizo. Da se i mize ne prevrnejo, so močno pritrjene na | tla. Ob takih prilikah se po navadi zbije tudi precej pribora. Dostikrat so zleteli krožniki z jedjo vred po tleh ter se razbili. ; Nas pa je metalo včasih iz enega kota v drugega. Lahko si slišal smeh, jok in krik isto časno. Ob guganju ladje so bili največji si- j romaki stari ljudje, ker niso imeli nikjer stalnih tal pod seboj. Že prve dni naše vožnje je napadla polovico potnikov morska j bolezen — v prvi vrsti ženske in otroke in tudi moškim ni prizanesla. Mene se sicer ; ni dotaknila in sem imel vedno dober apetit.
Že takoj drugi dan po našem odhodu iz Bremena je vodstvo NCWC iskalo delavce | za pomoč na ladji. Ko sem videl, da ljudje j že precej bolehajo in so v neprijetnem po- j ložaju, sem se radevolje javil za delo. Dodelili so me za pomoč v kuhinji. Tu sem j raznašal hrano bolnim ženskam in otrokom, j Guganje ladje me ni oviralo pri delu. Vse mi je šlo od rok, kot bi bil poklicen natakar. To delo sem opravljal vsak dan, dokler nismo pristali v nevvvorškem pristanišču. Vsi smo že komaj čakali, da bi prispeli čimprej na cilj.	(Nadaljevanje prihodnjič)
»Kaj mislil, vi nesrečnež?”
»Mislil, gospod stotnik — da bi radi malo bolje spali!... Zato sem dejal sam pri sebi: Im> prav, ako daš gospodu slamnjačo na novo nabasati — veste, da boste mehkeje ležali.”
»Vas je sam hudič nabasal ne vem s čim. Brž povejte, kdo si je dajal opravka z mojo slamnjačo?”
Krčmar je poklical postrežnico Greto. Bila je ne več mlado dekle z bolj dobrodušnim nego brihtnim obrazom.
»Kaj ste našli v slamnjači?” sem jo trdo prijel.
»Nič,” je dahnila. Tresla sc je kakor trs na vodi.
»Nič?” sem vzrojil. »Le trdite mi to še enkrat! Nič, pravi ta ženščina!”
»Kakor ste ukazali, gospod,” se je vsa bleda obrnila do Sehnabclholda. »Vzela sem staro slamo ven — pobasala noter novo — in...”
»No — in kaj potem? Kam ste spravili staro slamo?” sem rohnel.
Ugibala je nekoliko, nato je boječe jecljala: »Odnesel jo je Georg, mislim, tla na gnoj.”
Že me Greta ni več zanimala, marveč sem se lotil hlapca Georga. Ta spočetka ni hotel ničesar vedeti, ko sem pa vedno huje grmel in mu grozil s prekini sodom, se je vdal in prišel z resnico na »lan: namesto »la bi vrgel slamo na gnoj, jo je rajši prepusti' J bajtarju Itiachimu, ki biva tam za vodo.
Major Rougeron mi je »lal nekaj jezdecev, in kakor bi me veter nesel, sem brzel k Joachimu. Tudi ta se je tlelal nedolžnega, ali moja odločna beseda ga je kmalu pripravila »lo tega, »la se mu je vrnil spomin. Priznal je, da sta popoldne prišla k njemu dva popotna človeka prosit vbogajme — prav takrat, ko je Georg pripeljal slamo.
V naglem diru smo jo ubrali za njima. Bila je že malodane noč, ko smo ju dohiteli. Korakala sta brezskrbno po cesti.
Umljivo, »la nista hotela ziniti. Dal sem ju pri priči preiskati. Nič! Naravno, sem dejal, pismo je že prevzel kak zaupnik. A kdo je ta zaupnik in kje tiči? Mladeniča nista hotela ničesar izdati, še rada bosta govorila, sem se zaklel. Odredil sem, tla ju pritirajo pred majorja Rougerona. Ta ju je za-slišaval tra tlolgo in široko, jaz sem pa stal zraven. Bilo je vse zastonj. Niti tedaj, ko sta slišala, da Itosta ob zori ustreljena, se jima ni hotel jezik raz-vozljati. Trdila sta venomer, da ničesar ne vesta.
Vstopil je vojak ter javil, »la sitnari krčmar Schna-Irclhold že celo uro na pragu hiše. Sel sem ven. Cim me SchnaltelhoUl zagleda, se izvije straži in steče k meni: »Gospod, gosjMMl — čujte! A brez zamere, prosim! Veste — Greta, tista neumna, trapasta Greta ...
»la ni takoj zinila, gos neumna! Veste, »la mojega ukaza niti ni izvršila? Lena, kakor je o»l rojstva, je šla ter meni nič tebi nič zamenjala Vašo slam-ujačo za ono iz sosedne sol>e.”
Kakor Elija v nebesa sem švignil v krčmo, si dal odkleniti drugo sobo ter skočil k postelji. S tresočo roko sem ril po trebuhu slamnjače — o mili Bog v svetih nebesih, kaj sem mahoma privlekel ven? Zares, bilo je kurirsko pismo!
»To je pa od sile, gospod SchnabelhoUl! Saj so si vaši Ijmlje vse prosto izmislili! Da v Prusiji tako nesramno lažejo!”
»Oprostite,” sc je pred mano zvijal zbegani in obenem blaženi birt. »Kaj so pa hoteli: Ko jim je vaša sveta jeza naložila take uganke ...”
A. Z.
Zgodba iz NAPOLEONOVE DOBE

P*l*S*A*N*0 * B*R*A*N*J*E
IVAN CANKAR
PjteftuU fhatlta Ut ktoti Hutijoa
Marko je zaspal pod košatimi bukvami. Ko je zaspal, se je napotil še ves dremoten na čudno pot. Noč se je bila nenadoma zjasnila, bukova debla so bila prozorna kakor od s-tekla in skozi debla, skozi vejevje je sijala bela, poldnevna svetloba, kar je bilo skoro čudežno; zakaj sonca ni bilo na nebu in tudi oblakov ne, ki bi ga bili zakrivali. Marko pa se ni veliko čudil in vse se mu je zdelo po pravici. Stopal je urno, ker se mu je mudilo in je bila pot uglajena pred njim.
Srce mu je bilo veselo in potolaženo...
Dospel je pod hrib, do pasu porasel s košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu s temnimi hojami. Pot mu je izginila pod nogami, izgubila se je v gosto rast in grmičevje. Komaj je stopil v temno grmičevje, se je odprla pred njegovimi očmi visoka in široka votlina, tako prostorna, da bi lahko prišel jezdec vanjo, če bi nekoliko upognil hrbet.
Marko si skoraj ni upal dalje; votlina je bila temna, iz velike daljave se je svetila bela luč. Stal je na pragu in hlad mu je legel na srce, čuden strah.
Ko je stal in ugibal, so se privadile njegove oči temi in ugledal je visoke, sive stene; vlaga si je bila izglodala vanje tenke "truge, od kamenitega stropa so kapale de--kle kaplje.
Marko se je stresel od mraza. „Tako samotno je tukaj kakor v grobnici. Bog vedi, če nisem prišel prepozno!”
Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost v njegovem srcu in stopal je po prstih, da ne bi odmevali njegovi koraki in ne zbudili spečih. Iz velike daljave se je svetila mirna, bela luč, sveča ob grobu. Glasu ni bilo; celo kaplje so padale brezglasno od stropa kakor v brezdanjo globočino.
Hodnik se je razmaknil, se razširil in vzbočil v prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo dvoje vojščakov. Globoko na prsi sta povešala glavo, roke so se upirale ob ratišče dolge sulice. Podobna sta bila natanko tistim rimskim vojščakom, ki jih je videl Marko nekoč v župni cerkvi pred božjim grobom; tudi tako rjava in bradata sta bila v obraz.
Marko se je spodobno odkril in ogovoril -istega vojščaka, ki je stal na desni strani.
»Ne zameri, da te motim v dolgem, sladkem spanju. Prišel sem, da vidim kralja Matjaža, odrešenika našega, in da ga povprašam spoštljivo, ali ni še blizu njegov vč-hki čas. Povej mi, katera veža drži do njegove izbe, in ali je nocoj dobre volje, ker nisem nikomur rad v nadlego.”
Vojščak se ni ganil, še trepalnice ni vzdignil, stal je kakor iz kamna.
»Ni me slišal,” je pomislil Marko, „in tako čudno je odmeval moj glas po tej tihi dvorani, da me je bilo samega strah. Trdno spi, v stoletjih se ni naspal. Kaj bi mi za-
meril, če ga ogovorim glasneje in če se ga dotaknem? S pošteno mislijo prihajam.”
Dotaknil se je njegove roke, ki se je oklepala ratišča.
„Hej, ti hrabri vojščak, kaj sem ti storil, da mi ne odgovoriš? Se nisi še naspal, ko spiš že tisoč let? Boga mi, presedalo bi mi tako dolgo spanje!”
Vojščak je molčal. Strahoma je opazil Marko, da so padale debele kaplje za vrat, na roke, na upognjeno glavo; curljale so po licih, v brado, kapale na tla, vojščak pa se ni ganil. Njegove oči so bile zatisnjene, trde in resne so bile njegove ustnice. Marko je plaho iztegnil roko in se dotaknil njegovega lica; trdo in mrzlo je bilo, da se je Marko stresel.
„Zaspal je in umrl; ne zbudi se nikoli več. Zatrobila bo trobenta ob velikem dnevu, on pa je ne bo slišal; jezdil bo mimo kralj Matjaž na belem konju, on pa ga ne bo videl. Se obleka njegova je okamenela; guba na plašču se ne vda več in niti s sekiro bi je ne presekal.”
Ves žalosten in malodušen je stopil Marko v dvorano. Velika je bila in prazna, vlaga je curljala po črnem zidu, kapala od stropa. Ob stenah so sloneli vojščaki v dol-
gi vrsti, pred njimi so ležali široki ščiti, glave s težkimi šlemi so klonile na prsi, roke so se opirale ob meče in sulice. Ko je vstopil Marko, se ni zganil nobeden, nobeno oko se ni odprlo, nobena guba ni za-šumela. Brezglasno so padale debele kaplje na razmočena tla kakor v brezdanjo globočino.
Z odkrito glavo in ponižen je stal Marko sredi dvorane.
„Hrabri vojščaki, zvesti drugovi kralja Matjaža, gospoda in odrešenika našega! Ne zamerite, da vas motim v tem dolgem in sladkem spanju, ampak Bog sam me je poslal, nevrednega poslanca mojega rodu, da pogledam in vprašam, kako se godi kralju Matjažu in ali je že blizu njegov veliki čas. Pokažite mi pot in povejte mi, ali je dobre volje, zato ker ne maram biti nikomur v nadlego.”
Vojščaki so sloneli ob zidu in molčali; še s trepalnico ni pomežiknil nobeden, še s prstom ni zganil.
Marka je obšel velik strah.
„0 povejte mi, hrabri vojščaki, kaj vas je tako hudo omamil ta dolgi spanec? Ne zamerite, ampak ne spodobi se za krščanskega človeka, da bi spal brez nehanja tisoč let in še dalje in da bi vsaj v spanju ne odzdravil prijaznemu pozdravu. Kaj boste sipali, kadar zatrobi trobenta; kaj boste dremali, kadar pojezdi mimo kralj Matjaž na belem konju? Velika je vaša hrabrost, še večja je vaša lenoba!”
(Konec prihodnjič)
H. URBAN:
SAMMY IN SALLY
(JMmUjNUL ameriška pranljiea)
Pred nedavnim časom je živel v New Vorku miren, vesel, rejen in okrogloličen človek, ki mu je bilo ime Sammy Finne-gan. Ob pogledu nanj bi človek mislil, da je to morda edini človek, ki mu je dan privilegij večnega zdravja. Toda nekega dne ga je pritisnila pljučnica in moral je leči v posteljo.
Ko je tako ležal v postelji, je Sammy-ja obhajal čudni in neprijetni občutek, da bo kmalu umrl. In vitka Sally, njegova žena, ki je sedela pri njem na postelji, je venomer vzdihovala. Kajti veselost njenega vedrega Sammy-ja je bila preč.
Nenadoma se Sammy glasno zasmeje. Vitka Sally, do smrti prestrašena, plane pokonci.
„Kaj ti je?” vpraša.
„Zares sem radoveden, v katero žival se bom spremenil, potem ko odidem s tega sveta,” pojasni Sammy.
(Sammy je namreč trdno veroval v me-tempsihozo, to je da se človek po smrti spremeni v kako drugo bitje, tudi žival in potem v tej obliki živi naprej, op. prev.).
»Moj ljubi Sammy,” ga pokara vitka Sal-ly, »čemu neki misliš na te reči, ko ti že vendar gre na bolje?”
Vendar to so bile poslednje besede, ki jih je slišal Sammy. Kar je še potem rekla, je
— na pragu v večnost — slišal samo še kot oddaljen šepet.
»Dobrodošel, dragi gospod Finnegan" - ga je nagovoril neznanec, ki je imel za pasom obešene velike ključe. »Pridite z menoj...” Neznanec ga je prijel za roko in ga povedel po dolgem hodniku pred velika vrata, na katerih se je blestel napis: Dvorana spremenjenja. Vstopila sta in neznanec je začel listati po veliki registrski knjigi.
»Gospod Finnegan, na vaši vesti teži nedovoljena ljubezen ... no, saj ni pravzaprav ljubezen v polnem pomenu besede ... Saj vesta, koga mislim: francosko vzgojiteljico vaših otrok... Zaradi tega vas čaka sedaj leto dni življenja kot žival. Vrsto živali si lahko izberete sami.”
Sammy je šele sedaj izvedel, da je metem-psihoza pravzaprav kazen, ki so jo odmerjali po posameznih grehih; nadalje, da spreme-njevanje v žival ni stalna zadeva. Toda predvsem ga je potolažilo to, da si je žival lahko sam izbral. Po kratkem razmišljanju se je spomnil na drobnega psička nekega čevljarja v New Vorku. Povedal je svojo željo neznancu. Bila je takoj sprejeta in drugo jutro je Sammy že urno tekal po pasjih nogah po New Vorku.
Prva reč je bila, da je oddirjal na svoje stanovanje. Vrata so bila samo priprta, ker
K GRIVŠKI:	15
^O&ZHiki POVEST
Gospod polir je uslužno kimal in celo rok6 stiskal voznikom. Naši vozniki še nikdar niso bili tako navdušeni. »Gospod poli1'!” je ponujal Gregor. »Vi ste mož na svojem mestu! Vi z nami, mi z vami! Kar po-Vejte, kaj želite! Saj nismo tako ubogi, pa tudi umazani nismo! Kar na dan z besedo: Vse vam damo, kar želite!” Silili so vanj in polivali vino po mizi. Polir je pozabil na ®voje dostojanstvo. Zaupal jim je, da se ^enuje Herman, in kar nič jim ni zameril, da so vsevprek nazdravljali: »Naj živi go-sPod Herman!” Veselost se je prevrgla v Razposajenost. Poklicali so harmonikarja, ki Je prekrižal nogi in nategnil mehove. Pohabili so natakarice in jih vrteli ter s peto udarjali po podu. Pozna noč je bila, ko so Se vozniki odpravljali domov. Bili so vinje-ni> da so se objemali z gospodom Herma-n°nt in mu ponujali najprej pršute. »Pri RUoji veri!” je kričal Gregor, »šest pršutov Je v kaminu. Štirje za gospoda polirja!”
..Kaj boš ponujal pršute!” je bevsknil Feter. »Pršute imamo pri nas! Punco mu daj!”
»Saj res!” je dregal Janez. »Tilko mu dajte! Boljši je kot oni pritepenec!”
»Molči!” je zarohnel Gregor. »Gospod Herman bo dobil vse!” Pijani so odhajali iz gostilne. V sobi je ostala samo Elza z gospodom Hermanom. Tolmač Berto pa se je iz jeze naslonil na Erno.
Ludvik je zapiral polknice pri oknu. »Še bo lepo!” je mrmral. »Berto naj gre k vragu! Gospod polir in Elza! Živio par!” Vinjenega so odnesli v posteljo.
Mežnar Luka je šel zvonit sveto jutro, ko je v vasi šele nastal mir. Dopoldne je vozil samo Niko, vsi drugi so zaspali.
SRCA SE VNEMAJO
V	avgustu je spet parila vročina. Ob osamelih plantah je rastel plevel in ščegetal jagode na zorečih grozdih. Avguštana — prvo grozdje — se je že zlatilo. V vasi so ropotali vozovi od jutra v večer. Cesta se je širila in dobivala na ovinkih ravno smer. V kamnolomih je žgalo, na cesti je peklo, da je živina široko zevala. Obadi in nadležne muhe so dražile prepotene konje, še v poznem večeru je izžarevala zemlja.
V	mali sobi pri zakristiji so na stežaj odprli okna in vrata. Ko je Luka odzvonil v čast sv. Florijanu, so se zbirali pevci in pev-
ke. Dekleta so bila ožgana v obraz. Z robčki in rutami so pahljale, da bi se ohladile. Za vajo so se preoblekle v lahne obleke. Živahno so se pomenkovale in skrivnostno obirale novice. Fantje in moški so imeli razpete srajce in zavihane rokave. Ustavili so se zunaj in posedli po kamnih. Zažgali so cigarete in sklepali o šmarnem dnevu. Slovesno mora biti ta dan! Zbor se mora izvežbati, da bo donelo v prostorni cerkvi. Pogovor je nanesel na dogodke pretekle noči. Fortunat je pretepel Erno, tisti Berto jo je popihal navsezgodaj. Smejali so se voznikom in nič kaj povoljno obdelali novega polirja. Dekletom je pa novi kapo ugajal. Prijazno jih je pozdravljal in celo sladko se je tej ali oni nasmehljal. Fantje so jih dražili, nekaj iz zavisti, nekaj iz ljubosumnosti. »Vse vas bo poročil kakor Turek! Same gospe »kapice” boste postale!” Pevke so se ujedale, vendar se jim je dobro zdelo, da jih novi polir ogovarja z »gospodičnami”. Niti vprašale niso, ali je že poročen. Prišel je organist, ves nervozen in nergav. S seboj je prinesel celo skladovnico not in naganjal k vaji. Da bodo polomili, je sitnaril, da je škoda tako lepe pesmi, da imajo le še par pevskih vaj in končno, da ne poznajo točnosti, je grajal, dasi je sam zamudil. Pevci
je prav tisti trenutek prišel mesar, zato je še Sammy urno smuknil noter skozi špranjo.
Otroci, njegovi otroci, so ga sprejeli z veliko radostjo in vikom: »Glej, glej, kako lep kužek!” Sammvju so se od sreče napenjala prša pod pasjim kožuhom. Toda ko je vstopila v sobo Liana, lepa francoska vzgojiteljica, je bilo njegovega veselja konec. Čeprav je ona v prejšnjih časih ognjevito vračala prepovedane Sammyjeve ljubeznivosti, sedaj nad psičkom ni našla prav nobenega dopadenja, otroke je celo vprašala: »Kako pa je sploh prišlo v hišo to ščene?”
Preden je utegnil kaj odgovoriti, je posegla vmes Sally, vsa bieda od jeze. Potegnila z otroki in odločila, da lahko psiček ostane v hiši tako dolgo, dokler se ne bo oglasil lastnik in ga zahteval nazaj.
Sammy-ju se je zdelo, da bo ponorel od veselja in začel je ljubeznivo bevskati in se prilizovati, da pokaže svojo brezmejno hvaležnost in predanost.
Bil je najbolj srečen pes v vsem New Vorku, kajti čeprav v drugi obliki in podobi, je lahko bil pri svojih dragih domačih. Kmalu je zopet srečal svoje drage stare prijatelje, posebno Charlie-a, ki je večkrat prijazno govoril vitki Sally o „Sammy-ju, tej dobri duši” in Sally mu je dovolila, da je smel prihajati na obiske tudi po večerih.
In nekega večera se pojavi Charlie s šopkom rož, kar je v Sammy-ju zbudilo dvome zadržanje njegove žene in njegovega nekdanjega prijatelja. Vsedla sta tesno eden poleg drugega na divan. Na vsem lepem je Charlie dejal Sally, da jo ljubi in ona je v odgovor brez besede padla v njegovo široko naročje ter ga z veliko ljubeznijo objela.
Sammy se ni mogel več premagovati in začel je glasno lajati.
»Glej, glej, zgleda, kot da bi hotel protestirati!” je dejal smeje Charlie.
Tudi Sally se je zasmejala in dejala s premislekom: »Morda bi mu malo svežega zraka dobro delo. Naženiva ga ven.”
In res sta ga spodila skozi vrata!
Sammy je nekaj časa žalostno cvilil pred vrati, potem pa se je napotil ves potrt proti reki Hudson. Skočil je v vodo, da umre. Objela ga je voda, strašno vroča voda_______
»Ali ti je bolje, Samy?” je rekel neki nežen ženski glas. — »Si nekoliko omotičen, toda potenje ti je zelo dobro storilo...”
Bil je to glas vitke Sally, ki ni vedela, ali naj dene na moževo glavo kos ledu ali ne.
»Kje pa sem?” je vprašal Sammy ves prestrašen.
„V tvoji postelji, Sammy! Kje bi pa naj bil sicer?”
»Ah, potem pa Bog bodi zahvaljen ...”
Znova je zaprl oči in zadremal. Toda to je bil spanec okrevanja. In v tej želji po mirnem spancu je bila tudi trdna obljuba: odslej naprej bom pustil na miru francosko vzgojiteljico. Zaradi tiste njegove ljubezni (»Saj ni bila pravzaprav ljubezen, sicer pa itak veste, koga mislim ...”) ga je dobri in strogi gospod Bog povedel na prag večnosti, da ga opomni, — o tem je bil trdno prepričan.
so poznali njegove muhe in mu niso zamerili. Dekleta pa so zavihale nosove in metale krivdo na moške.
»Alt!” je ponujal note organist. »Kje je pa Gregorjeva Tilka?”
»Kmalu bo tukaj!” so jo izgovarjale pevke. »Janeza čaka!” Fantje so se namuzali. Možje so silili, naj se vaja kmalu začne in čimprej konča. Zjutraj je treba zarana na cesto. Po krajšem prerekanju in po dolgi pridigi organistovi so začeli s petjem. Harmonij je ječal, organist je napenjal svoj ubiti glas, kričal na sopran in ponavljal, da so se moški umaknili in zunaj čakali, kdaj bodo na vrsti.
Naglih korakov se je približala Tilka in z njo je prišel Niko. Vsa žareča v obraz je stopila v sobo. Na mokrih kodrih se je poznalo, da je hitela. Zasopla je voščila »Dober večer!” in se umaknila na klopico v kotu.
Organist je presekal pesem. Že je imel na jeziku litanije o zamudnicah, nerednicah in gospodičnah, ki jih je treba milostno čakati, pa je požrl besedo, ko je na vratih zagledal slokega fanta, ki je prijazno pozdravil, se predstavil in prosil, da bi smel sodelovati v zboru.
Legende in strahovi v Cornvvallu
Dežela starodavnih legend, v kateri nastopajo razni strahovi, ki „obiskujejo” stare gra-
dove in samotne doline
Popotnik, ki zaide po ogledu Anglije v Gornwall, bo kmalu ugotovil, da se ti kraji precej razlikujejo od ostale dežele. Grofija Cornwall, ki leži na skrajnem južnozahod-nem polotoku Anglije, je dežela za sebe, s posebnim narečjem, ki se ga pa poslužujejo le pri posebnih prilikah kot na primer pri vsakoletni proslavi „Gorsedd-a”.
Cornwall, obdan na treh straneh od morja, je prav za prav otok, če smatramo reko Tamar za njegovo vzhodno mejo, in ta osamljenost je mnogo pripomogla k temu, da so se obdržale strodavne legende te keltske trdnjave.
Cormvall je podolgovat močvirnat polotok z obliko škornja, ki moli na jugu in na zahodu v nezmernost Atlantskega oceana.
V	Gornwallu še vedno verujejo v stare vraže in pripovedke, v primitivne legende o zlobnih duhovih in podzemskih škratih, ki živijo v kositrnih rudnikih, v zgodbe o velikanih in izginolih mestih. V novejši čas sega pravljica o corntvallskih duhovih iz leta 1919; tisti čas so namreč prebivalci obale zatrjevali, da se mornarji, ki so izgubili med vojno svoje življenje v podmorniški vojni proti sovražniku, vračajo in da živijo kot duhovi v skalovju in jamah svoje rodne dežele; „ ... ti duhovi so zvabljali ladje v pogubo z napačnimi lučmi. Bati so se jih morale samo ladje sovražnika, ladje drugih držav so lahko mirno plule, za nje se niso nikdar zasvetile luči, katerih se je bilo treba bati.”
Hrib Svetega Mihaela nudi enega od najlepših razgledov Cornwalla. Pravijo, da so grad, ki se dviga na skali, kateri ima ime „otok plime”, „ogromen granitni cvet”, kot ga imenuje pesnik, zgradili velikani. Legenda pripoveduje, da se je grad v davnih časih dvigal sredi razsežnega gozda pet ali šest milj od morja. Druga legenda pravi, da je nekoč bilo med Penzance in slikovito ribiško vasico Mousehold malo mesto, ki „leži zdaj pod morjem”.
Med bajkami o izginulih deželah in potopljenih mestih je posebno mična pravljica o dolini Lyones.se. Nekoč je zelo rodoviten pas zemlje spajal otoke Scilly z zahodnim rtom Cornwalla in na tej zemlji je živel zelo pobožen narod, ki je postavil nič manj kot 140 cerkva. To je bila deželica Lyonesse, ki je zdaj vsa pod vodo.
Ko so v preteklih časih ljudje še verjeli v strahove, je bil širom dežele znan duh župnika Yaga iz VVendrona, ki „se mu ni mogel nihče upreti, ki je hodil po zemlji”.
V	vzhodnem delu Cornvvalla so pa verjeli v prikazen pokojnega župnika Dodga iz Tal-landa. Le-ta je nekoč prihitel na pomoč župniku Millsu iz Laureatha, ki ga je zasle-
dovala črna kočija s kočijažem in konji brez glav. Takoj, ko se je pojavil Dodgeov duh, je začel kočijaž črne kočije kričati: „Prišel je Dodge, jaz moram bežati” in konji, kočijaž ter kočija so izginili. V Looe-u, devet milj od Liskearda, pripovedujejo, da se pojavi bel zajec, ki teče doli po griču do vrat gostilne Jolly Sailor vsakokrat, če grozi mali krčmi kaka nesreča. Trdijo, da je beli zajec duh nekega nesrečnega dekleta, ki je napravilo samomor. Ni jasno, kaki stiki naj bi bili med dekletom in krčmo, ki je stara že čez 500 let in v kateri so se nekoč shajali tihotapci tistih krajev.
Cornwall je nadalje dežela, v kateri se je odigravala nesmrtna zgodba Tristana in Izolde. V teh krajih stoji tudi Tintagel, grad kralja Arturja. Kraj pa, ki ga imajo mnogi duhovi posebno radi, je Dozmary Pool v severnem Cornvvallu. In kdor se ustavi pri zapuščenem jezeru pri Dozmary Poo-lu ter mu dela družbo ena ali več vodnih ptic, bo kaj lahko verjel, da je to tisto jezero, v 'katerega je bil vržen „Ekskalibur”, čarobni meč kralja Arturja, tisti meč, ki ga enkrat na leto, ponoči sredi poletja, nevidna roka dvigne nad stekleno gladino vode.
Ni treba verjeti vsem tem pripovedkam o prikaznih; stvar ni v tem, da se veruje ah ne veruje tej in oni legendi, ampak v tem, da se ne more zanikati, da je Cornvvall dežela, ki jo preplavlja nevidno valovje spominov na preteklost.
Ladja kandidatov smrti
Ko je britanska vlada objavila svojo namero, da v vigredi izvede na ,,Velikonočnih otokih” v Pacifiškem oceanu svoj prvi poskus z vodikovo bombo, je japonska vlada protestirala v Londonu, ker da radioaktivni .dež’, ki ga taki poskusi povzročajo, resno ogroža japonsko ribištvo. Toda angleška vlada pa je protest zavrnila. Te dni so pa prebivalci mesta Kochi, glavnega ribiškega pristanišča na Japonskem izmed svojih meščanov izbrali posadko za ladjo, ki bo kljub prepovedi vlade odplula proti „Velikonoč-nemu otočju”, da s svojo prisotnostjo prepreči angleški poskus, čeprav se s tem izpostavi smrtni nevarnosti. Japonska vlada je apelirala tudi na Združene narode, da oni preprečijo poskus.
GLADOVNO STAVKO je napovedal pakistanski politik Maulaha Bhashani, ako oblasti ne bodo primerno uredile preskrbo vzhodnopakistanskega prebivalstva s hrano. Tam so namreč cene glavnega hranila, riža, sila zrastle in grozi revnejšim slojem prisilni popolni post, ki se mu reče tudi glad.
MALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE DO S (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take i več kol 15 črkami stanejo 2.20 til (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo *Nb-Sega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka rvečer. Oglas morete naročiti tudi telelonsko (Celovec H. 43-58).
Preproge, zavese, lepe vzorce in brokaf-blago
dobile v veliki izbiri in poceni pri
Klagenfurt, BahnhofsIraBe 8
KINO
CELOVEC-KLAGENFURT
STADTTHEATER
Do I. aprila Cinemascopc barvni film: „Verdammt rum Schvveigcn”
PRECHTL
Do I. aprila barvni film: „Das Geheimnis des schvvarzen Zeltes”
KAM MERLICHTSPIELE
CARMEN JONES
VVULFENIA
Do 1. aprila: „Nina” (za mladino do 14. leta prepovedano)
volkškTno
Do 1. aprila: „Das hcilige Erbe” PE115ERK
30. do 31. marca: „Charley’s Talite” (za mladino prepovedan vstop)
SADNA DREVESCA Najboljša sadna drevesca ima drevesnica ing.
MARKO POLZER pd. Lazar, p. St. Veit in Jauntal.
Izplača se, da kupite skoraj nove, dobro ohranjene, toda malo nošene moške obleke, kakor posamezne jopiče, hlače itd. pri
KARL VIDIC
Klagenfurt, Priesterhausgassc 18
Za pomlad kupite blago in perilo dobro in po nizki ceni pri STOFF-SCHtVEMME, Klagenfurt.
Enoosni priklopniki, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obro če dobavlja rabljene in poceni AUTOV ER\VERTUNG FRANZ RUMWOLF, Klagenfurt, Flatscha chcr Strasse 18, telefon 37-78.
Rdeče in belo vino
Prirodnopristno, ognjeno, močno, liter 9 šil. Poskus 5 do 10 litrov dobavlja ALOIS CARRARA, VVein-versand, Graz-Wetzelsdorf.
MSdchenkleider
Knabenazilge
von 1 bis 16 Jahren KAUFHAUS DER KINDER
rpapjp£n-
d&kt&r
Klagenfurt
Obstplatz
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PRIN-ZESS", Klagenfurt, Alter Platz 34.
I
Črke za portal pri Jenoch, Tudi Neon-razsvetljava. Klagenfurt, Herrengasse 14
KAUFT SCHUHE
BEI

Globoko ginjeni sporočamo žalostno vest, da je naš obratni inženir, gospod
Dipl.-lng. Fidelis Tschol
dne 20. marca nenadoma umrl.
Podjetje je z njim izgubilo dragocenega in zvestega sodelavca, nastavljene! pa dragega prijatelja.
Lastništvo obrata, delavci in nastavljene! bodo pokojnika vedno ohranili v častnem spominu.
GOVOREČA URA
V kraju Carmine blizu Katanije so namestili v stolpu prvo govorečo uro na svetu. Domači radiotehnik Paturso je zvezal cerkveno uro z gramofonom na 4 zvočnike. Ko udari ura, se plošča zavrti in razglasi čas s Človeškim glasom. Za nameček še nekaj zapoje.
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
HANS WERNIG
Celovec. Paulitsdigasse (Prosenhof)
ZA VELIKO NOČ
KUPITE BLAGO IN PERILO PRI
L. MAURER
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35
Modem, OblčbilcLi lHOtOlllO
kolo pn« prahu in dežju
v največji izbiri pri
W I N K L E R
KLAGENFURT, Pernharlgesse 10 (Tudi na obroke)
Za poroko, prvo sv. obhajilo In birmo se priporoča
tžlgrt, Ttninediof
KLAGENFURT
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 1. 4.: 14.00 Poročila, objave. -Pregled sporeda. — April, april...! 18.45 Za našo vas. B. Singer: Vigredna vprašanja na kmetiji. — TOREK, 2. 4.: 14.00 Poročila, objave. - Vnetje lobanjskih votlin. — SREDA, 3. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Veseli letni časi... 18.45 Za f.eno in dru-Jino. - ČETRTEK, 4. 4.: 14.00 Poročila, objave. ■' ,! Narodne in umetne pesmi. — PETEK, 5. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Akustični mladinski list. (8) — 18.45 Ko ptičica sem pevala ... — SOBOTA, 6. 4.: 0.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 7. 4.: 7.20 Duhovni nagovor. — 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
❖ \/ocUiU:
1.	Riesenaustvahl - iiber 100 Atustattungen
2.	Die besten und billigsten Miibel Oster-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 4000
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin-
4.	Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSVVAHL IN:
Polstermdbeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu schr maBigcn Preisen
„DAS HAUS DER GUTEN MOBEL”
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSE 4
SW - M0BEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Architekten I
v najem listu /
List izhaja vsak četrtek. - Naroča <e pod naslovom: „Naš tedenik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. Lastnik in izdajate'): Narodni svet koroških Slovencev. -- Odgovorni urednik: Janko Janežič, Lese pri St. Jakobu. —Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — 1 el. štev. uredništva in uprave 43-58.