112 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Vizije so 18 Gentrifikacija Miloš Kosec Center Ljubljane se prvič v svoji zgodovini radikalno spreminja, ne da bi se ob tem radikalno spreminjalo grajeno tkivo. V 20. stoletju je mala, zaspana deželna pre- stolnica postala glavno mesto neodvisne države, narasla za petkratnik prebival- stva ter pridobila stavbe in javne prostore, ki so postali svetovna dediščina, in vse to je bilo v veliki meri rezultat pozornosti strokovnjakov in politike pri gradnji na- cionalnega središča, pa tudi precejšnje količine srečnih naključij. Hribarjeva popo- tresna Ljubljana, Plečnikove urbane intervencije, ki so korak za korakom preobra- žale ne samo grajeno tkivo, ampak tudi mentaliteto in vsakdanji način življenja Ljubljančanov, Ravnikarjevi veliki urbani sklopi, premišljeno vpeti v drobno in sta- ro tkivo središča mesta, ter avtorsko suverena generacija modernistov šestdesetih in sedemdesetih let, ki so s premišljeno zasnovanimi in celovito izvedenimi stano- vanjskimi soseskami poskrbeli za tako robustno urbano hrbtenico vzdržnega ži- vljenja, da je ni mogla resneje načeti niti privatizacija tranzicije, so v veliki meri spodbujali razmeroma uspešno realizirano in egalitarno rastoče mesto. Dobra tri desetletja samostojne države – bistveno bogatejše, kot so bile njene predhodnice – pa je v prestolnici zaznamovala gradbena letargija. Vendar to ne pomeni, da Ljubljana ni več dinamično mesto. Nasprotno, v zadnjem desetletju se je radikalno preobrazila, četudi se na zunaj skoraj ni spremenila (razen nevidno, pod zemljo, z obsežnimi novimi garažnimi hišami in funkcionalnimi razširitvami majhnih, še av- stro-ogrskih kulturnih palač), niti se ni povečalo njeno prebivalstvo. Osemnajsta razstava Vizije so v Galeriji Kresija, ki jo vsako leto pripravlja Društvo arhitektov Ljubljana, je osvetlila proces gentrifikacije in njen vpliv na Ljubljano. Gentrifikacija je razmeroma mehak urbani proces, ki ga namesto obsežne nove infrastrukture in velikih novih gradenj večinoma sestavljajo prenove, izpraznitve in spremembe rabe. Ima pa zato za kakovost življenja večine meščanov zelo trde posledice. Kustosa razstave sva skupaj s kolegi pedagogi in študenti Fakultete za arhitekturo ter z umetnikom Danilom Milovanovićem oblikovala pregled nekate- rih bistvenih vplivov gentrifikacije na prostor in način življenja v Ljubljani v za- dnjih dveh desetletjih. Razstava je bila razdeljena na dva osnovna dela; prvi je obravnaval vplive gentrifikacije v merilu mesta kot celote: nove namestitvene zmogljivosti za turiste, novi hoteli in predvsem zasebne namestitve v nekdanjih stanovanjih, ki so se s pomočjo spletnih platform za kratkotrajni turistični najem spremenila v donosno špekulacijo, so pomemben indikator ekonomskih in druž- benih sprememb v mestih, ki so upravljana predvsem z vidika povečevanja ze- mljiške rente. Središče Ljubljane se je v skladu s takšnimi razvojnimi cilji iz prosto- ra mešanih dejavnosti, centralnih dejavnosti in stanovanj že temeljito preobrazi- lo v donosen razpršen hotel in kulinarični center, v katerem so stanovanja s stal- nimi prebivalci že razmeroma redka. Manj očitni so vplivi v neposredni domeni javnega sektorja; posebna pozornost razstave je bila namenjena posledicam vztrajne selitve fakultet iz središča mesta in letargiji pri gradnji namestitvenih zmogljivosti za študente, kar vse v središču mesta ustvarja potreben prostor za povečanje zasebnega interesa, obenem pa z vedno večjim deležem študentov, ki morajo najemati sobe po nekajkrat višjih cenah kot v študentskih domovih, ustvarja zanesljiv in donosen vir dohodka za zasebne lastnike nepremičnin tudi zunaj turistične sezone. Drugi del razstave je posledice gentrifikacije prikazal na manjšem mestnem pre- delu, Trubarjevi ulici. Intervjuji s prebivalci, lastniki stanovanj in lokalov ter prilo- žnostnimi obiskovalci so razkrili razdrobljeno in konfliktno sliko realnih učnikov gentrifikacije in različnih skupin prebivalstva, ki imajo od nje različno velike kori- sti oziroma na kvaliteto njihovega življenja vpliva zelo raznoliko. Branje prostora, Vizije so 18 Gentrifikacija: V Ljubljani se moramo resno pogovoriti o gentrifikaciji Kustosa razstave prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. dr. Miloš Kosec Sodelavci prof. mag. Anja Planišček, asist. Ana Kreč, asist. Mina Hiršman, abs. Sara Bogičević, abs. Maja Orbanić, Ema Pavešić, Ema Lavrič, Lina Poženel Mentorji študentskih seminarjev prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. dr. Miloš Kosec, prof. mag. Anja Planišček, asist. Mina Hiršman, prof. Jurij Sadar, asist. Ana Kreč Sodelujoči študenti Lenart Berdon, Natalia Bošković, Ema Lavrič, Ema Pavešić, Krištof Pirc, Gregor Porš, Lina Poženel, Lena Uranjek Umetniški video Danilo Milovanović Oblikovanje in postavitev razstave Ema Lavrič, Ema Pavešić, Lina Poženel Tehnična izvedba razstave arh. Samo Kralj Besedila prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. dr. Miloš Kosec Fotografije in kolaži Sara Bogičević, Lenart Berdon, Ema Lavrič, Lina Poženel Organizatorja razstave Društvo arhitektov Ljubljana in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani Za IO DAL Gašper Skalar, prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. dr. Miloš Kosec, Marinka Škrilec Lukač 113arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Miloš Kosec vključno z »začasnimi« zasebnimi uporabami javnega prostora (kot so vedno bolj razrasle površine, namenjene gostinskim vrtovom), ter spreminjajoče se razmer- je med turističnimi namestitvami in številom stanovanj so hitre prostorske in družbene spremembe umestile v konkreten prostor mesta. Razvidno je, da gen- trifikacija prinaša pomembne prednosti ljudem, ki imajo že tako več ekonomske in družbene moči, in jemlje onim, ki je že v izhodišču nimajo. Pomembna skupina prebivalstva, ki je bila v raziskavo vključena samo implicitno, pa je manjkala: to so ljudje, ki si na območju ne morejo več privoščiti stanovanja ali sobe in jih v predelu Trubarjeve zaradi sprememb zadnjih dveh desetletij ni več. Aktualnost pojma gentrifikacija je bila že takoj ob odprtju razstave dokazana z velikim zanimanjem medijev, ki je sovpadalo z javnimi razpravami o naraščanju cen nepremičnin, s pomanjkanjem najemnih stanovanj, po pandemiji in zaprtjih javnega življenja spremenjenim pogledom na pomen javnega prostora in turisti- fikacijo središča mesta. Zaključna debata v Galeriji Kresija, na kateri so se oglasili in na njej sodelovali tudi župan ter nekdanji in sedanji podžupan občine Ljublja- na, pa je pokazala skrb vzbujajoče pomanjkanje posluha posameznikov z največ družbene in politične moči za kritiko in dialog. Razstava je skupaj z debato doka- zala, da funkcionarji, ki usmerjajo in regulirajo procese gentrifikacije, težko pri- znajo že dejstvo, da v Ljubljani potekajo problematični procesi, ki iz mesta iztiska- jo vedno več skupin najbolj ranljivega prebivalstva. Slišali smo lahko celo, da je Ljubljana premajhno mesto za gentrifikacijo. Sam sem to izjavo nekdanjega pod- župana Janeza Koželja razumel kot implicitno priznanje, da so v Ljubljani zares prisotni vsi simptomi gentrifikacije: financializacija mesta, iztisnjenje prvotnega prebivalstva, turistifikacija središča ..., razen domnevne prave velikosti mesta. Na misel mi je prišel odlomek iz Romea in Julije: »To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim ...« Osnovni namen razstave je bil prikazati raznolikost vplivov gentrifikacije v našem prostoru in opozoriti, da gentrifikacija ni niti naravna nesreča niti neizogibna nuj- nost, temveč družbeni proces, ki ga je mogoče in treba regulirati, omejevati ter nadomeščati z družbeno in okoljsko bolj trajnostnimi alternativami. Gentrifikaci- ja ni pogoj za uspešen razvoj mesta, ki ima nekatere neizogibne negativne posle- dice; obratno, gentrifikacija je vedno znak porušenega družbenega konsenza o urejanju skupnega, upravljan proces prenosa prostorskih in ekonomskih dobrin iz javne v zasebno sfero. Mesta je mogoče in tudi treba razvijati tako, da se javna sfera širi in bogati ter s tem skrbi za družbene skupine, ki bi bitko za spodobno življenje na prostem trgu sicer nujno izgubile. 114 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Teorija