vzgojitelj Biti Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 23 Kot se večina dobrih stvari zgodi po naključju, sem tudi do izobraževanja pri Nastji Mulej prišla na ta način. Na pedagoški konferenci je gospa predstavljala strategije razmišljanja po de Bonu. Poznala sem že strategijo 'šest klobukov', vendar se z njo nikoli nisem poglobljeno ukvarjala. 'Klobuki' mi postajajo jasni šele sedaj, po triletnem aktivnem izobraževanju o ostalih strategijah. Tedaj so me delavnice prepričale s svojo enostavnostjo, človečnostjo, zdravo pametjo, hitrim uvidom ob uporabi preprostih načinov razmišljanja in energetskim bogastvom predavateljice. Razmišljanje po de Bonu Tatjana Furjan je učiteljica razrednega pouka na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani. Pri poučevanju uporablja projektno delo, objavila je nekaj člankov v strokovnih revijah. Kaj sem si najbolj zapomnila? Kaj sem naj- bolj ponotranjila, vzela za svoje, ker se je na- vezalo na znanje, ki je že bilo moje? Poznati in uporabljati ni isto, med njima je never- jetna razlika. Pogosto nekaj uporabljamo, pa se tega ne zavedamo. Svet ni črno-bel. Ljudje imamo različne zaznave; že vsak sam lahko različno zaznava eno stvar. Zavedanje stereotipov z dobro in škodljivo vsebino po- maga pri senzitivnosti in razumevanju sebe in drugih ljudi. Prav tako tudi najenostav- nejša strategija PNZ (pozitivno – negativno – zanimivo). Pozitivno Pomen problemskega pouka v osnovni šoli je velik. Gre za način razmišljanja, ki se ga otroci učijo od malega – ob našem pogo- varjanju z njimi, pristopih, ki jim jih po- dajamo v običajnih življenjskih in kasneje vrtčevskih ter šolskih situacijah. Otroci od malega prevzemajo načine razmišljanja preko lastnih izkušenj od ljudi, s katerimi so pomembno povezani v družini in osta- lem okolju. Situacije so raznovrstne, ljudje smo različni, naše vedênje, odzivanje in dejavnosti pa tudi. Tako se otroci ob igrah doma, na igrišču, sami in skupaj z drugimi, pri nujnih prijetnih in neprijetnih opra- vilih, branju pravljic, iskanju poti, izdelavi nakupovalnih seznamov, načrtovanju izle- tov ipd. učijo razmišljati, govoriti, delovati in ustvarjati. Kamor gledamo, tja gremo. Na kar se osredotočimo, to se dogaja. Pomembni sta tudi strukturiranost in ru- tina. Dobro je poznati načine, postopke, strategije, dejstva, da lažje razmišljamo šir- še. Omejevanja je v življenju ogromno, z za- vedanjem drugih možnosti in z ustreznimi strategijami razširimo zaznave in potem lahko tudi iščemo/najdemo kaj že obsto- ječega, to spremenimo ali ustvarimo nekaj čisto novega. Poznavanje in zavedanje sta osnova. Zato mi je zelo všeč AMI (alterna- tive – možnosti – izbire) razlag, pristopov in rešitev. Zavedanje, da tudi takrat, ko se znajdemo v slepi ulici in je naša prva misel »Konec. Samo to je. Ni druge.«, obstajajo še druge alternative, možnosti in izbire. Če pogledamo na človeka, stvar ali dogajanje z različnih zornih kotov, smo primorani opa- ziti zelo različna dejstva. Razločevanje vzroka (zakaj – ker) in name- na (čemu – da) je v samem življenju precej zanemarjeno, zato je odlično, da to poudar- jamo. Zakaj berem knjigo? Ker jo moram. Ker uživam ob branju. Ker sem jo po na- ključju našla. Čemu jo berem? Da izvem nekaj novega. Da mi je lepo. Da se zamo- tim. Da dobim nove ideje. Na eno ali dru- go vprašanje zagotovo dobim zelo različne odgovore in pojasnila. Negativno Določanje šolskega pouka in učenja kot ne- česa slabega, zoprnega, nujnega zla je zares slabo. Otroci prevzemajo naša stališča in odnose; mlajši kot so, pogosteje to počnejo. Če več otroku pomembnih ljudi (npr. starši in učitelji) razume učenje kot nepotrebno za pridobivanje znanja, igro in zabavo pa postavljajo nad vse, več in večje težave ima- jo otroci z učenjem. Normalno bi moralo biti stališče, da »kar se mora, se pač mora« (poštevanka, pisanje, branje), a po svojih zmožnostih, ostale stvari pa bi bilo treba organizirati čim bolj problemsko in aktu- alno. Z osnovnim odnosom kot potrebo po učenju. Kdaj pa je življenje samo zaba- va in igra? Razen če nekaj obvladamo tako dobro in delamo z veseljem, da napore, ki sodijo zraven, sprejmemo z zavedanjem, da se s temi znanji pravzaprav igramo, kar pa nam nudi zadovoljstvo in celo zabavo. Ne samo krožki, pouk mora biti razgiban, zani- miv, aktualen. Ko bo ta težnja bolj splošna, Foto: AJ vzgojitelj Biti 24 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 Razredni učitelji, večinoma smo učiteljice, s svojimi učenci razvijemo poseben odnos, saj jih poučujemo vse predmete ali vsaj večino njih. Zato je vsak poseg v sestavo oddelka opazen, kar zaznamo že, kadar je kdo izmed učencev odsoten zaradi bolezni ali iz drugačnega razloga. Še večja sprememba se zgodi, ko v oddelek pride nov učenec ali učenka. Takrat je učiteljeva naloga, da to izpelje tako, da je za vse čim bolj ugodno. Prešolanje v moj razred Tina Šifrer Gazvoda, prof. razrednega pouka, ima naziv mentorica. Je učiteljica petega razreda na OŠ Stražišče Kranj. Do leta 2018 je vodila tudi otroški pevski zbor. Predpriprava Običajno učitelji o prihodu novega učen- ca nismo obveščeni prav zgodaj – zgodi se celo, da zjutraj izvemo, da ta dan pride nekdo 'nov'. Takrat nimamo časa, da bi se o učencu pozanimali in dobili čim več kori- stnih informacij. Odzivati se moramo takoj, čeprav se zavedamo, da lahko ti prvi tre- nutki odločajo, kako se bo učenec počutil v novi šoli. A kljub temu menim, da je vča- sih to celo bolje, saj nimamo časa, da bi se ukvarjali z morebitnimi predsodki ali 'halo efektom'. Po mojih izkušnjah učitelji ob predaji učencev (na primer takrat, ko svo- je lanskoletne učence predajamo razredni- ku v novem šolskem letu) vedno skušamo povedati predvsem to, na kaj moramo biti pri učencu pazljivi. Takrat sicer škoda ne bo tako velika, saj dobimo mnogo informacij o celem razredu otrok, kadar pa pride en sam, si bomo podrobnosti še kako dobro zapo- mnili. V primeru, da le dobimo kakršnekoli informacije, bodimo do njih zadržani in ne sodimo vnaprej – naša izkušnja je lahko po- bodo učenci v šoli pridobili mnogo več, kot je to možno ob sedanji splošni naravnano- sti. Pouk v osnovni šoli je obvezen za vse in namen bi moral biti zastavljen kot vrednota – ne samo na papirju (učni načrti, letne pri- prave), ampak v našem dejanskem odnosu do znanja in učenja. Kjer je tako, otrok ni sram povedati, da radi hodijo v šolo, da je v knjižnici odlično in da se da tudi, ko je težko in učna snov ne gre kar sama od sebe v glavo. Že od nekdaj velja rek, da je pona- vljanje mati modrosti, ustvarja in utrjuje živčne povezave, ki nadgrajujejo že obsto- ječe. Premalokrat se sama zase spomnim na uporabnost naključne spodbude/besede, ugotavljam pa, da jo pri usmerjanju otrok uporabljam zelo pogosto, zlasti pri obliko- vanju raznovrstnih besedil, pri katerih člo- vek ne ve, kako bi začel. Primer: na slepo izbereš pet besed, jih povežeš s temo, ki jo imaš, in ugotoviš, da deluje, saj v zelo krat- kem času ustvariš želeni zapis. Zanimivo Zanimivo je, da marsikaj, kar opazimo, doživimo ali naredimo, lahko opišemo kot pozitivno, negativno ali zanimivo, odvisno od potrebe, zanimanja, želje, nuje, zorne- ga kota. Vsekakor je zanimiv sam pristop in način predstavitve strategij in načina njihovega poučevanja. Najmanj dve barvi pisal, mali lističi, plakati, preverjanje pred- znanja na različne načine, določen čas, tišina, ko drugi govori, in izmenjava teh dveh dejanj, kar je temelj pogovarjanja, različnost oblik pouka, AMI, UVD (upo- števajte vse dejavnike), PIN (posledice in nadaljevanje), PNZ – kratice, ki olajšajo zapomnitev, naključna spodbuda/beseda zlasti za aktiviranje tistih, ki so vajeni po- čakati, da drugi povedo, kaj naj naredijo, ali pa zgolj čakajo, da mine. Način razmišljanja je tisti, ki nas vodi in usmerja na raznovrstne življenjske poti, vendar ni nujno določen, kot so številne druge življenjske okoliščine. Zavedanje, da obstajajo strategije, ki se jih lahko naučimo vsi, da si olajšamo ali popestrimo življenje, je lahko blagodejno, saj vsi želimo biti za- dovoljni, uspešni in srečni. Pomen širjenja zaznav je dejansko aktualizacija današnjega načina življenja, s 'korono' in podobnimi te- gobami ali brez. Vir • De Bono, Edward (2014): Naučite svojega otroka razmišljati. Maribor: Založba Rotis. Foto: BS