DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971
f '?■ v £<■:' .*£:<’■
' *&lt'
^ a. ^
6. maja so v Dolenjski galeriji v Novem mestu odprli dokumen-	Je i*1 ostane zgodovinska za-
tamo razstavo „Novo mesto in Dolenjska v letu 1941“, hkrati pa sluga Komunistične partije Slo-tudi umetniško razstavo ,,Risbe iz narodnoosvobodilnega boja“. venije, daje še prej, kakor bi se Dolenjski muzej je z njima počastil praznik dela in 30-obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in vstaje. Pozdravno besedo ob otvoritvi je spregovoril dr. Tone Ferenc, ravnatelj Inštituta za zgodovino delavskega gibanja iz Ljubljane, kije ob tej priložnosti dejal:
Poteka trideset let od tiste pomladi leta 1941, ki v pravem pomenu te besede pomeni pomlad, t. j. začetek novega obdobja slovenske narodne zgodovine.
Pomlad, ki je tisto leto prihajala v deželo, ni napovedovala nič dobrega niti slovenskemu narodu niti drugim jugoslovanskim narodom. Ni še tam doli v bosenskih in črnogorskih gorah potihnil vojni grom, že so si lakomni imperialistični sosedje z nedoumljivo grabežljivostjo, ki se ni ozirala na nobene moralne in pravne norme, razdelili Jugoslavijo in tudi Slovenijo.
V tej najhujši nesreči, ki more zadeti kak narod, je zbor takrat vsemogočnih fašističnih zavojevalcev zlomil palico nad majhnim slovenskim narodom, katerega vsa krivda je bila v tem, da so se njegovi daljnji predniki pred tisočštiristo leti naselili na tej lepi zemlji in njegovi pradedje pred nekaj več kot sto leti zavedli svoje narodne samobitnosti. Nihče med okupatorji in njihovimi privrženci tisto usodno pomlad ni dvomil v to, da bo slovenski narod moral izginiti z obličja zemlje; nekateri so mu namenili hitro smrt, drugi so mu poklonili še kakšno leto življenja več, to je počasnega umiranja, vendar ne toliko iz usmiljenja, kolikor zaradi varovanja lastnega prestiža. Vsi pa so soglašali, da zanj ni več nobene rešitve.
Ni bil sicer takrat v Evropi samo slovenski narod zapisan naTodnemu poginu. Toda resnično ni bilo takrat naroda, ki bi moral tako naglo izginiti z obličja svoje zemlje, kakor ravno slovenski narod. Nikjer
drugje ne bi moral v tako kratkem času, samo v nekaj mesecih, zapustiti rodnega krova vsak tretji prebivalec in nikjer drugje niso okupatorji tako samozavestno razglašali, da bodo tako kmalu popolnoma potujčili deželo. Kazalo je že, da bo na večjem delu slovenske zemlje za vedno utihnila naša pesem in da bo za vedno umrla naša lepa slovenska beseda.
mogla demoralizacija okupiranega in popolnoma razkosanega ter na smrt obsojenega naroda razviti do obupne brezbrižnosti, na temelju predvojnega združevanja naprednih sil ustvarila Osvobodilno fronto slovenskega naroda.
Osvobodilna fronta se je razvila v enotno, množično, vseljudsko politično organizacijo trpečega in vojskujočega se slovenskega naroda. Njen program, zajet v znamenitih devetih temeljnih točkah, je poleg osnovnega smotra narodnoosvobodilnega boja, to je narodne in so-
cialne osvoboditve, izražal najnaprednejše težnje slovenskega naroda, npr. Združeno Slovenijo, dosledno ljudsko demokracijo, bratsko skupnost enakopravnih jugoslovanskih narodov itd. S takšnim programom je Osvobodilna fronta zajela večino slovenskega naroda. Zato je pomenila dotlej največjo aktivizacijo slovenskih ljudskih množic. V njih je vzbudila neslutene moralne, umske in telesne zmožnosti in moči aktivirala za en sam, vendar zelo vzvišen cilj: za osvoboditev in napredek ljudskih množic.
Ena teh zmožnosti slovenskih ljudskih množic še je že kmalu pokazala v oboroženem
Alenka Gerlovič: OTOK Z JEZEROM (1970)
NOVO MESTO, 10. junija 1971	Snopič	2	Št.	2
ENKRATEN IN NEPONOVLJIV VRH V ZGODOVINI NAŠEGA NARODA
zanesljivostjo bodo obravnavali naša dejanja in tudi naše uspehe in pomanjkljivosti, morali bodo priznati, da sta bila Osvobodilna fronta in vseljudski oborožen upor proti okupatorjem, ki so slovenski narod že pribijali na križ, enkraten in neponovljiv vrh v zgodovinskem razvoju našega naroda. To je dejanje, ki se ga bomo vedno spominjali s ponosom in iz katerega bomo še dolgo črpali moralno moč za naša nova ustvarjalna prizadevanja. Hvaležni smo Dolenjskem muzeju, da nam z dvema razstavalna obuja spomine na tiste velike dni.
Dr. Tone Ferenc
 \
SREČUJEMO JIH, POSLUŠAMO IN BEREMO JIH...
Na lanskih in letošnjih literarnih večerih smo ponekod v naši pokrajini videli in poslušali mlade pisce proze in poezije. Obljubili smo, da jih bomo predstavili tudi v DOLENJSKIH RAZGLEDIH. Z zamudo, ki nam seveda ni ljuba, želimo to opraviti v današnji številki Razgledov.
Srečujemo se z njimi ob delu in mimo njega, poslušamo in beremo jih — spoznajmo jih še v tihi urici prebiranja njihovih misli, želja in prispodob.
Borci V. (Dolenjskega) bataljona ob srečanju v Dolenjskih Toplicah spomladi 1961. (Iz arhiva Dolenjskega muzeja)
10 DOLENJSKI RAZGLEDI f~
Janja Kastelic:
PISMO MIRU
Danes
otroci vsega sveta pišemo pismo vsem,
ki so krivi gorja.
Ko delate bombe, tanke, rakete, bahate parade, se drugje
ročica bolna in suha zaman steguje, ko prosi — kruha
Pa delajte bombe, tanke, rakete, delajte jih iz čokolade!
In z roko v roki, z ljubeznijo v srcih stopimo vsi — v bele parade.
Dovolj so že dedje, očetje trpeli; zato
mi, otroci, zahtevamo danes: končajte, da bomo v miru živeli!
uporu proti okupatorjem. Narod, ki je bil do takrat brez bojnih in revolucionarnih tradicij, narod, ki so ga imeli za vdanega bogu in cesarju, je v svojem oboroženem osvobodilnem boju pokazal toliko junaštva in iznajdljivosti, da je v tem pogledu žel celo občudovanje svojih najhujših nasprotnikov in da so se že kmalu zgledovali po njem sosedni narodi v svojem protifašističnem odporu.
Niso še sicer izmerjene vse razsežnosti upora slovenskega ljudstva proti tako močnemu nasprotniku, pred katerim so se takrat umikale divizije in armade naših zaveznikov. Znano pa je že, da sta okupatorje, ki so sicer pričakovali neke oblike odpora, popolnoma iznenadila širina in moč oboroženega upora na Slovenskem. Nemški okupator je moral npr. že v začetku avgusta 1941. leta priznati, da je njegovo zasedbeno ozemlje v Sloveniji edino v interesnem območju nemškega rajha, kjer policija ni več kos odporniškemu gibanju. O nemoči italijanskega okupatorja pa tukaj sploh ne kaže izgubljati besed.
Lažne in zlonamerne so trditve nekaterih krogov, ki so zaradi svojega vedenja v dneh hude preizkušnje za narod in posameznika, izgubili svojo čast, da je oborožen boj povzročal le žrtve in gmotno škodo. Zgodovinske raziskave dokazujejo prav nasprotno: okupatorji bi
izgnali na tuje, izrabili kot ceneno delovno silo ali celo kot topovsko hrano za svoje imperialistične osvajalne pohode še na desettisoče naših ljudi, če jim načrtov ne bi začel podirati tako širok in močan oborožen upor, potujčili in politično zaslepili bi mnogo več naših ljudi, če jih pri tem ne bi oviral Fron-tin politični aktivist, izropali bi mnogo več našega narodnega bogastva, zlasti naših gozdov in rudnikov, če fašističnih roparjev ne bi preganjala slovenski partizan in zaščitnik.
Naj od številnih zmožnosti slovenskih ljudskih množic, ki jih je takrat aktivirala Osvobodilna fronta, omenim še ustvarjalnost pri graditvi oblasti delovnega ljudstva in slovenske državnosti. Ta ustvarjalnost se je pokazala že v prvih mesecih oboroženega upora, ko smo Slovenci sredi septembra 1941 s Slovenskim narodnoosvobodilnim odboromdobili svoj vrhovni oblastni organ in ko so odbori Osvobodilne fronte začeli opravljati tudi oblastne funkcije. Nato se je nenehno stopnjevala in je z nekaterimi manifestacijami, kakršen je bil npr. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, dosegla zavidljivo višino in občudovanja vredno mesto v zgodovini odporniških gibanj med drugo svetovno vojno.
Kakorkoli bodo poznejši rodovi vrednotili naše delo, s kakršnokoli kritičnostjo in nepri-
Ivan Perhaj:
IZ OTROŠKIH PESMI
IGRA S SONCEM
Za soncem,
ki pada vse niže in niže, letijo metulji, zlati cekinčki, korakajo polžki z belimi slinčki, tekajo mravlje in račke in miške in kličejo soncu:
Sonce, ostani!
Igraj se še malo, igraj se še z nami!
Peter Jovanovič: OTROK (1969)
A sonce se spušča vse niže in niže, nič več se ne meni za zlate cekinčke, za račke in polžke in njihove slinčke.
Sonce zahaja za griček rumeni in roke podaja sivi jeseni.
MAJA
SIVI POLŽEK
Sivi polžek bosonog jo je mahnil tja v log kar med travo mimo steze, mimo hrasta, mimo breze.
Na strmini kraj vode k tlom pomolil je roge, se ustavil, se obrnil, se na isti kraj spet vrnil.
Za trenutek je obstal, malo mislil in vohljal, potlej pa po drugi poti mahnil cilju je naproti.
Slinast, spehan in ubog končno je prispel v log, hišico zaprl in legel srečen, ker je cilj dosegel.
ČAROVNIK
Ko je Maja včasi sama, si domišlja, daje mama.	
Pere, lika, kuha,peče, punčko skrega, če klepeče.	ČRIČEK
A medvedku,	
če se cmeri,	Sinoči, ko je dan umrl,
vsa v skrbeh	dan, veste, umre,
vročino meri,	je čriček hišico odprl in črika-črika-če
pa mu daje	zapel v večer tako lepo,
z žličko čaja, da utihne	da še nikdar tako.
in zaaja.	Nad hrib je mesec priveslal in zvezdam dal roke,
Sreča z lic	potem je tih obmiroval,
se ji svetlica,	ko črika-črika-če
ko lahko spet •	zaslišal je, kako lepo
kuha, lika...	si čriček poje pesmico.
Jaz prihajam iz dežele, kjer rodijo karamele, kjer ob jutrih z breze mlade veter stresa čokolade, kjer na robu senožeti zajček se sladka s korneti, kjer medvedku se s platane v usta vsipljejo banane.
Jaz prihajam iz dežele, kjer noči so vedno bele, kjer iz dežja, kadar lije, lahko delam sladkarije, ali pa, če se mi hoče, iz snega kristalne koče.
Jaz čarovnik sem! Priznam. Hokus pokus! Vse vam dam.
POLET V VESOLJE
10, 9.. . kazalec ure po številčnici hiti,
8,7... brez oddiha,
6 in 5 in 4,3,
2 in 1,0 in Miha skoz oblake poleti.
Po čemer dolgo hrepenel je, je resnično doživel: lep skafander si nadel je na glavo in poletel je v vesolje dobre volje.
Start odlično je uspel!
Mi pa, ki za njim strmimo, iz srca mu zaželimo:
Vrni se nam zdrav in — cel!
//■■/■■s v. v
ft'--:.
Wm
Iz zbirke »POJOČA OBALA«
KLETEV
DLANI
V dolini,
kjer so drevesa možje in ptice otroci, zemlja daje ljubezen in jemlje bolest.
\
V dolini,
kjer so kamni na gmajni kot čreda ovac, ki jo paseta sonce in veter, dišijo ognjišča po zavrelem mleku in smehu otrok.
V dolini je dan, ki ob kletvi dlani zori v vino
in kruh.
ZAKAJ ŽIVIM	POJOČA	OBALA
OGNJI OB REKI
Mrak je zanetil ognje ob reki.
Zvezde so kakor rubini: padajo v travo, kjer spijo metulji in mravlje; padajo v reko, kjer vile
razpletajo vrbam • lase ob večerih.
Nocoj moja misel vasuje ob ognjih.
Nocoj oživelo je moje otroštvo v pozabljeni pesmi pastirjev.
Kakor čas,
ki ne more ujeti prostranstva v svoj krog
in mu odmeriti koncb, tako ne morem ujeti trenutka, ko bi mogel odgovoriti: zakaj živim?
Mogoče živim,
ker mi je hip neke ljubezni
podaril življenje.
Mogoče živim, da v neki pomladi rodim novo življenje.
Mogoče živim, da mi nekoč sočlovek prebode z nožem srce.
Mogoče živim, da v nekem trenutku postanem žival in ubijem človeka.
V rojstvu ptic
je skrita lepota sonca in vetra, v rojstvu rož
ljubezen čebel in metuljev, v rojstvu človeka vprašanje: Zakaj živi?
Z dušo dotikaš se mojih dlani, kot se dotikajo veje drevesa in mesec oblakov in zvezde noči.
Nad mano bediš kakor ptica nad gnezdom in kličeš me k sebi .in yabiš me vase.
Čim bliže si meni, čim bliže te čutim, tem bolj se odmika pojoča obala.
Ostani ob meni, ko ostajam s teboj v tem krogu začaranih cest, v tej zmedi vsakdanjih stvari.
Naj luč na pojoči obali trepeče in vabi,
naj se odmika privid iz mladosti! Ostani ob meni, ko ostajam s teboj!
Alenka Gerlovič: SONČNI ZAHOD (1970)
STRAN 14 DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971
DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971 STRAN 15
Ivanka Hergold:
PRVA STOPNJA DNEVA
Hočem domisliti vsaj predmete okoli sebe in tistih nekaj obrazov, poznam debelo gospo, drobno gospo in bolehno gospo, poznam tudi kos rožnatega neba, zanj plačujem najemnino, in dvesto metrov ceste privatne narave in svoj balkon. Ustavila se je moja plava ura, dala sem jo v žep, pa hajdi dol v pritličje, v žep sem spravila tudi kos denarja, tako, zdaj pa mi povejte, koliko je ura, plačam, debela gospa je vzela denar in uro, saj ja gre, je rekla, ura je toliko in toliko. Vprašala sem jo, če je zadovoljna s tem, kar ima v loncu. Odgovorila je, da mislim samo na jed, na kosilo, da me ne povabi, ker je stehtala fižol, za vsakega toliko in toliko. Oprostite, prišla sem samo vprašat, koliko je ura. Šla sem gor in glej, moja ura se je spremenila, postala je oranžne barve, zato je nenadoma nisem mogla več prenesti. Zaprla sem jo v omaro.
Na moj balkon sili tuji slak, po njem je prilezla mačica, joj, ko sem jo zgrabila: za tace,~za vrat, in z njo na levo k drobni gospe. Zacvilila je, ko me je spoznala z mačko, tiho in pobožno sem ji mače dala v naročje, pa se je takoj obrnila in šla. Pred vrati je pustila mačko in mene. Mačko sem spravila v koš za perilo, a še koša nisem mogla več prenesti, postavila sem ga v kopalno kad.
Ne bom natanko popisovala, kako se mi je godilo pri bolehni gospe, da ji smrdijo rože, bila je pravzaprav samo ena, moj edini nagelj, ki nima nobenega duha, tako je plemenit. Nato sem si nagelj zataknila za uho in sedla na balkon.
Poslušajte, to je ostudno, imam pokvarjen dan in vi ste tudi krivi, s svojimi sumničavimi očmi mi ne dajete nobene utehe, gremo naprej: Iz mojega pogleda so se izselila drevesa, hribi in tako naprej, poglejte, trenutno sem nesmrtna, zato sem pospravila tisto izseljeno, zlizano pokrajino vase in se nenadoma nisem mogla več prenesti, šla sem tedaj v svoje sobane in zlezla pod posteljo, zdaj sem tam: kdaj neki se je začel ta moj dan, slišim uro iz omare.
Dri’ga stopnja dneva
Prihaja voda, prihaja s poševnim sivim vetrom, z dvema premočenima pticama, joj, hribi so
sivi, nikoli ni bilo nobene žive barve; a tudi drevesa prihajajo, zelena in kuštrava, gola in pusta, bela in težka, s krvavimi listi, gredo, gredo, gredo ...
In. ceste marširaj o, tenke, ozke, mavričaste luči se svetlikajo, one pa tečejo, tečejo — visoko nebo nad njimi... Pa mestne hiše z ostrimi robovi in gladkimi okni stopajo v pravilni vrsti; selijo se. In tudi jaz se lahko le premikam.
Mislim na pesem
Pa je ni
Le mrzlo gibanje
Je mogoče porušiti ta grozljivi red?
Ne dvigaj se, ti tam! V meni so pravilno zloženi vsi organi nocoj so imele stvari Svoj po hod, poklonile so se pred mo jim nemirom — in so se smeh ljale.
Tretja stopnja dneva
Večer je miren in vse stvari postajajo lepe. Nad streho žari od poslednje svetlobe. Misliš na neizmerne daljave, v katere je ujeta Zemlja. Dobro je, si rečeš, ko ujameš v, oči ravno, rastoče drevo; vsemu pritrjuješ. In nenadoma se zaveš. Prišel je čas za ljubezensko pesem. Rad bi bil kot drevo, kot Zemlja in kot svetloba nad hišo, rad bi bil stvar s svojim nesmislom; osvobodil bi se kot daljave ... In ko je tako, več nisi sam.
KDO JE RIBICA
Izjavljam, da mi v mladosti in z mladostjo ni dobro, da velikokrat zamudim kruh, da je ljubezen kot čista substanca neobstojna, da iščem filozofijo, pravzaprav prevod iz neznanega jezika, kako hoditi po blatu, da ostaneš neopacan. Gornjega ne izjavljam dokončno, ker je vse gibljivo, tudi izjava. Toda zatrdno pa vem, da ima sestrina zlata ribica copato in da žre nemogoče reči - gugalne stole, preproge in lestence. Ta ribica zna Vi pa ne. Jaz tudi pogoltnem včasih kaj, toliko vsega servirajo, da ne moreš reči ne. Izjavljam, da so otroci majhne pošasti, ne bom rekla, kaj so ljudje. Sicer pa veste za vse strašne reči, kar naprej je kje kak Vietnam, in kako se boste borili, pravite. Izjavljam, da me pri nobeni grdi stvari ne bo zraven. Sestrina zlata ribica ve, kaj je grdo, zato golta same čedne reči, na plavutki ima rdečo copato. Ta ribica zna Vi pa ne. Vi sploh niste primemo obuti, zelo ste ranljivi v podplate in v tista majhna pošastna srca. Sestrina zlata ribica ve, kako preživiš in žre vse, na plavutki ima rdečo copato. Ta ribica zna. Vi pa ne. Zakaj potem ne podpišete moje izjave, da vam ni dobro, ker ste ljudje?
BERAČ IN LEPOTA
Mož je živel neopazno. V mestu je čistil okna. In ljudje, komajda so vedeli, kje živi. Gospodinj ni spraševal ničesar in one se niso menile zanj. Niti po imenu ga niso poznale. Saj je navsezadnje vseeno, kdo čisti okna. Rekle so: Danes pride čistit okna ... In čistilec je bil tu. Včasih so rekle tudi: Tisti pusti. . . Res je imel pust, neznaten obraz, človeku se je pogled odbijal od njega, nikoli več ne bi pomislil nanj. Ni čudno torej, da ni imel prijateljev. Včasih je stopil do gostilne in si kupil kozarec pijače. Ogovoril ga je kak pijanec tu in tam, pa še ta je naveličano umaknil meglene oči in zamrmral vstran: kdo pa si ti pravzaprav? - Mož je skomignil z rameni, izpraznil kozarec in odšel. ..
Stanoval je v bregu za mestom. Pri ženski, ki je imela majhno de-
klico. Okno njegove sobe je bilo obrnjeno na dvorišče, Tam je stala skladovnica drv in vse, kar je navadno na polkmečkih dvoriščih: lahek voz, kolo, otroški skiro, utica za psa. Zadaj, med drevesi, pa vrvi .za sušenje perila. Ob zid majhnega hleva je bila prislonjena njegova zložljiva lestev.
Tik ob oknu je rasla marelica. Skorajda je zakrivala stekla. Drevo nikoli ni rodilo, sadeži so že zeleni odpadli. Cvetela pa je, cvetela! Njeni majhni vetrasti cvetiči so na pomlad zasuli dvorišče kot nežno krvavkaste snežinke. Takrat je mož odprl okno. Veje so prhutnile v sobo. Mož je stal sredi sobe in se smehljal. V njegove oči je zadišala pomlad: s koles voza se je luščila težka rdeča prst, čebele so brenčale nad lužo gnojnice pred
Ivan Lacković: Podravska vas (tuš, 1966)
hlevom. Mož je pomislil na potok za mestom.
Navadno je takrat dolgo stal ob oknu s povešenimi rokami... Vse do širokih, čudnih senc; kakor da so prestrašile njegov obraz.
V hlevu je zarezgetala kobila, izpod strehe sfrfotala mlada ptica.
V dvorišču je zacurljal otroški glas. Mož je zaprl okno in ga zagrnil.
Soba se napolni z njegovim vonjem. Postelja izpuhteva njegov znoj. Obraz, trd in koščen, tišči v blazino, mečka si ga z veliko, razjedeno roko. Osami se kot prestradan otrok, ki se skrije, da bi na samem použil kos poklonjenega kruha. Leži iztegnjen in napet. Stene ugasnejo, oddaljijo se, sam je na čistini. Zapre oči.
Na mizi leži krajček kruha, ob njem nož, na njem drobtine. Na stolu je obleka, njegov delavniški jopič hrez podloge in hlače, ki imajo obliko njegovih nog.
Mož se je dvignil z ležišča. Krvave oči je imel, z lic mu je počasi plahnel drget. Spet je odprl okno.
Dvorišče je bilo že v senci, le marelica je še trepetala v sončni svetlobi. V krošnji je čepela gospodinjina deklica. Majhni, suhi nogi sta ji bingljali v prazno.
Otrok moža ni maral. Niti oči ni obrnil proti oknu. Mož je pomislil na sadeže, ki jih ne bo ...
Če je druge krati zalotil deklico na dvorišču, se ji je nasmehnil. Rekel ji je:
„Kaj pa imaš v roki, Tinka? “
Tinka je imela v roki jabolko in je zacvrčala:
„Ne poznaš jabolka? “
Možu se je zožil obraz. Stal je v zadregi.
„Ne boš šla k reki, Tinka? “
„Ne,“ je rekla in mu obrnila hrbet. Reka je bila rečica. Deklica je bila še majhna in mož prestar.
Potok je tekel po širokem travniku. Nihče ga ne bi pričakoval. Nobene jelše, nobenih rečnih trav. A mož je dolgo, morda že leto, dve, mislil nanj. Pravzaprav sam še ni bil
tam. Vedel pa je, natanko, kakšen je. Tih in lenoben, z velikimi ribami pod ploščatimi kamni. Ni si mogel misliti potoka brez deklice.
Deklica je bila gospodinjina. Smejala se je, kadar se je kopala, zjutraj se je s soncem prikazala na dvorišče.
- Ni ti treba plezati za soncem. Vse drugače je tam. Se mesec je tam svetlejši od sonca.
Ni ji tega rekeL Posmehnila bi se, da še ni bil tam. Deklica vse ve.
Nikoli ne bo šel k reki. Ne sam. Deklica bi stala na travnatem bregu z golim, neskončno gladkim hrbtom. Le tako bi hotel videti rečico.
Dekletce je skočilo z drevesa in se zapodilo za psom. Mož se je zmuznil iz sobe. Stopil je k hlevu in se dotaknil svoje lestve. Deklice že ni bilo več. Z brega sem je nosilo vonj po lepem.
Mož je klical: „Tinka, Tinka.“ Ni imel zanjo bombonov v žepu, njegove roke so bile bele in prazne. Otrok se je skril za drevo. Mož pa jo je l^lical, kakor da ima polne roke rib in šumeče vode.
„Kje si? “je vzkliknil. Njegov glas je postajal oster in pogumen. Opazil jo je za deblom.
„Tinka, pojdeš kdaj k reki? “ je vprašal.
„Ne, kaj bi tam? Nočem.“
Zgoraj zaškripajo okenski tečaji.
Stegnil je dlani „Pridi," je moledoval, Deklič se je strahoma izmikal. Mož ga je z nenadno, silovito kretnjo ujel. Obležala mu je lahka in krhka v naročju.
Vreščala je, kričala.
Mož jo je miril in rekel: „Odnesem te k reki, česa bi se bala? “
Gospodinja je pritekla. „Jezus Marija, Franc, kaj počenjate? “ je hlipala. „Kaj boste z njo obvodi? “
Mož je stal nepremično.
Gospodinja ni vedela za reko. Bila je bleda in presunjena. „Sram vas bodi!“ je pljuvala. „Sram! Že dolgo vas opazujem!44 Se'tisti večer je zapodila čistilca oken.
Odpravil se je za mesecem.
MAČKA
Bil je popoldan. Zlomljene, ostre sence, čutil jih je kot edino mogoči mir, tihi dogovor z naravo, ki nikoli noče nič. Sedel je na odprti verandi, v legi, ki jo je zahteval ležalni stol. Da sem pozabljen, a nujen kot občutek za predmet v nekem prostoru? — „Kam ste pomaknili ogledalo, vse dni je bilo tam? Kje je danes fant? — bi rekla mati in trenutek zatem pozabila na vprašanje," je mislil na soncu.
V	rožnem grmu je zamijavkalo. Veliki listi so se stresli, se razmaknili. Najprej je pomolila ven prednji taci, beli, čudno iztegnjeni Potem se je izvlekla ven vsa, izprožila se je v pesek, napit s soncem, se grdo zadrla in za hip obležala nepremično. Pričakoval je, da bo prišel za njo maček, v grmu se je zganilo, pa so bili le tisti, trepetnil je zdaj ta, zdaj oni, nazaj, v lego proti soncu.
Bila je stara, zanemarjena mačka, najbrž od koga na oni strani ceste, očitno ni zmogla poti do gozda in bo morala poginiti tu.
Gledal jo je z razbuijertjem in nemirom kot človek, ki ga zanima tuja smrt.
Ležala je na pesku kakor majhen, beloumazan krznen predposteljnik, čisto tanka, komaj občutna vzboklina nad ravno ploskvijo. Mlahava, najbrž v nezavesti.
Zganil se je, da bi odšel. Brez vzroka, brez misli. Odšel, čemu bi človek gledal, kako črkuje mačka?
Takrat pa se je žival napela, se v krču pognala naprej, odskočila v senco, a jo je spet vrglo nazaj. Stegnila je jezik in se začela lizati, glava je neubogljivo nihala, včasih zdrknila predaleč, v pesek, obmirovala, z naježenimi ušesi in dlako, v uporu in grozi pred neznanim.
Ves čas je slabotno mijavkala, z ubitim, od bolečine grdim glasom.
On pa je bil sedaj napolnjen z dogajanjem, zamaknjen v gibanje pred sabo. Ne crkni še — zdelo se mu je, da bo nečesa konec, če bi se enostavno stegnila .. . Cigareta mu je dogorela v roki, razprl je prste in spustil ogorek.
Sedaj je ležala z glavo v njegovo smer, njene široke oči so bile močno rumene, ugašale so.
Ko je nazadnje le obležala, tiho, so bile sence zelo dolge in sonce nad hribom, podobno mačjemu očesu, ustavilo se je nad visoko smreko in spolzelo za njo.
Vzravnal se je in se čutil; meso se mu je napelo pod srajco, srajca ga je tesnila v ramenih, ko je zajel zrak.
Se morda tako pretegne včasih človek, v zadregi, zasačen od samega sebe, da se je pojil s prizorom, ki je nekomu pomenil smrt?
Ivan Lacković: POŽAR (tuš, 1966)
STRAN 16 DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971
DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971 STRAN 17
\
NA KMETIH
NEDOKONČANA BALADA
Tu je eden in tam je samo še eden.
Ti si!
reče ta onemu.
Tisi!
reče oni temu.
Glej no, pa ste res, reče plot — črta premirja.
Se bosta?
Ne bosta se.
Kdo ve, če se ne bosta. Bosta se,
reče napetost v zraku, že zato,
ker sta Dolenjca.
MIŠKE
DOGODEK
Pobral sem žebelj -majhen, ukrivljen, rjast in sploh neuporaben.
- Zbira odpadke, ste rekli.
— Kaj pa, če bo popravil tičnico v Ragovem logu? Kaj pa, če bo pribil kakšno parolo na zid?
Moj bog,
kam smo prišli!
Pobral sem žebelj, to je res, rjast žebelj sem pobral,
majhen, ukrivljen in sploh neuporaben
in zdaj
ga bom na jezo požrl.
Bojite se.
Umikate pogled. Bežite.
Vse ulice ste napolnili z begom, vse trenutke s strahom.
Navpični molk kapitlja sprašuje:
KAJ JE?
Staro drevo sprašuje:
KAJ JE?
Vsaka stvar sprašuje KAJ JE?
Bojite se Umikate pogled. Bežite.
Noro bežite vsevprek kot miške na vzmeti.
Privezan za starinski voz ni vedel, da caplja za svojo krsto, da ga v predmestju čaka udarec, morda dva in da bo nepravično razdeljen
na večje in manjše kose.
Teliček mali, ki je komaj zagledal luč sveta (seveda v hlevu, pri navadni sveči) in je komaj znal použiti travo iz gospodaijeve roke, moral je po makadamski cesti... Privezan za starinski voz je koracal ubogljivo —
(Tu se njegova pot konča, ker je za pisca te balade zmanjkalo mesa.)
KONJ
V	življenju mora skozi nešteto osnovnih in srednjih konjskih šol, in ker je konj, je dobro zanj, da zna vsaj pet jezikov biča in vsaj na pet načinov ritniti za pest ovsa.
Rodi se z gobcem,
ustvaijenim za uzdo,
zato - o, bog ne daj,
da bi mu padlo kdaj na konjsko pamet,
da bi si drznil
misliti, daje kaj več kot konj!
Tedaj - o, presramotno — vpregli bi ga skupaj z lenim volom, sosedov Prim pa bi se prav po konjsko mu smejal.
JUBILEJ
In smo korakali, korakali:
do naslednjega dne, do naslednje noči, do naslednje zareze— još 150 dana.
Sem. To se pravi da sem bil tudi prej, kar me zelo veseli.
Kaj sem, ne vem pa tudi ne maram; le to vem, da se staram, da sem mnogo začel, končal pa nič.
Spet pravim: bom,
če bom, je pa drugo vprašanje.
S tem dajem na znanje,
da sem bil in da bom
to, kar nisem, pa sem,
kaj sem, pa tako
in tako ne vem.
In pri tem ostanem.
Soba 2x3:
postelja, okno, budilka,
pajek, ki rad živi,
strop in pod stropom svetilka.
Sreča — praviš, ko ležeš, sreča — če lahko zaspiš, sanje v culo povežeš in kam na boljše zbežiš.
Sreča — praviš, ko vstaneš in si že spet med ljudmi, spet si vesel in verjameš,, da pajek rad s tabo živi.
Toliko nas je enakih v sobah 2x3, pesniki in bedaki, a nikdar ne veš, kaj si.
V VRSTI, KI J E ČAKALA
Bil sem zadnji v vrsti, kije čakala.
Ona je medtem že dvakrat zaklenila sobo.
Spet nas je oparila, je nekdo rekel, udaril s peto ob kanton in zarežal:
Osli!
Joža Horvat-Jaki: RISBA (tuš, 1969)
STRAN 18 DOLENJSKI LIST - št. 23 (1106) - 10. junija 1971
STRAN 18 DOLENJSKI LIST - št. 23 (1106) - 10. junija 1971
Janja Kastelic:
TAKO JE, ČE NEKAJ MANJKA
„Pridi, ti bomo nekaj povedali," so mi ondan zaklicali otroci iz zapuščene drvarnice na koncu dvorišča. Znašla 9em se sredi ogromnega kupa žic, baterij in vsemogoče navlake.
,,Kaj boste pa naredili iz tega? “ sem bila radovedna.
„Nekaj imenitnega," mi je pojasnjeval Marko.
„Pa menda ne umetno srce,“ sem se že razveselila, zakaj moje premočno bije in to boli.
„Daj, no, kakšno umetno srce! Umetnika, umetnega umetnika — robota! Saj razumeš."
Pa nisem in otroci so brž uganili, daje tako.
„Razložil ti bom,“ mi je iz zadrege pomagal Maljaž. „Veš, to ne bo tak navaden umetnik s peresom ali pa z violino. To bo moderen umetnik atomskega veka. O le toliko za danes, drugo je še skrivnost."
Kar priznam, ne spati, ne jesti nisem mogla kaj prida, preveč nestrpno sem čakala, kdaj bo narejeno to čudo in kakšno bo. Pa malce tesno mi je bilo pri srcu, sama nisem vedela zakaj ^
Že tretji dan pa nas je vabil na vratih drvarnice takle lepak PRIDITE? NOCOJ BO SAM NA VSE INŠTRUMENTE IGRAL NAŠ SIJAJNI UMETNIK VSEZNALSKI
„Aha, naredili so torej glasbenika," sem si oddahnila. Prihajali so ljudje, zmajali z glavami in odšli. Naslednjega dne smo bili povabljeni na slikarsko razstavo.
„Uh, včeraj koncert, danes že slikarija," sem pomislila nevoščljivo.
O, dosti ljudi sije ogledovalo čudežna platna, prodano pa nič. Pa kaj je to! Se danes mar sploh še kdo spozna na umetnost?
„Pridite, pridite in prisluhnite pravljicam, zgodbam in pesmim, ki jih ima v svoji glavi Vseznalski!" je tretji dan vabila Alenka.
To se je zbralo otrok. Vseznalski pa je pripovedoval, kot
bi imel v sebi skrite vse knjige sveta.
„Moja babica zna pripovedovati veliko lepše," je zacingljala Barbka in že so njene ‘ rdeče pentlje izginile za vogalom.
„Kdo le bi ustregel vsem," sem se kar malce razjezila.
Otroci pa so odvlekli svojega umetnika v drvarnico in nekaj dni jih ni bilo na spregled.
Potem pa so me spet poklicali.
„Povej, smo naredili umetnika, ali ne? " so me vprašali potrto. Kdo bi jim mogel oporekati; naredili so umetnika, ki je znal resnično vse.
Toda otroci z mojim priznanjem niso bili zadovoljni.
„Kaj pa je potem narobe z njim, da ne ugaja ljudem? “ so vrtali naprej.
„Povprašajmo še profesoija Elektronika, on bo že našel napako," jo je uganil Matjaž.
Profesor je prišel, gledal in proučeval debelo uro.
„V redu, naravnost odlično," se je divil robotu. „Najsijajnejše elektronske možgane ima."
Otroci pa se niso hoteli potolažiti. „Nekaj je narobe z Vse-znalskim in pika!"
, JECaj pa njegovo srce," sem jih pobarala in spet mislila na svoje.
„Srce, kakšno srce, saj on vendar nima srca," so me malce začudeno zavrnili otroci.
In začeli so nekaj globoko, kar pregloboko razmišljati.
Nisem jih hotela motiti. Brž sem šla domov, da vam povem to malce nenavadno zgodbo.
SNEŽINKE
Hej, otroci, vsi tecite, veter hitro ujemite!-
Me vprašate, zakaj?
Po nebu šviga sem in tja in meče zvezde nam na tla.
A kdo prišije jih nazaj?
Kaj menite ve, bistre glave? Da to niso zvezde prave?
Kaj pa bi potem bilo?
Ej, snežinke so, snežinke, vesele, drobne potepinke,
ki nam zimo prineso.
JAKČEVE PREDPUSTNE SANJE
Na večer pred pustnim torkom je luna hudo zbolela. Zavila se je v debel oblak in legla. To je najbolj prizadelo Spanč-ka, saj je moral kar v temi razdeliti sanje otrokom. Pa je le vse srečno opravil. Morda je kdo tisto noč sanjal enako kot prejšnjo. No, pa to ni nič hudega. Glavno je to, da je Jakec tisti sosedov, ki je skregan z milom in vodo, dobil prave predpustne sanje.
Nenadoma se je Jakec s svojimi prijatelji znašel na dvorišču, ki pa ni bilo več dvorišče, ampak dežela pustnih norčij. Namesto hišnika pa, ki je venomer z metlo preganjal otroke po dvorišču, je zdaj vladal tam kralj Pust. Ej, to vam je kaj čuden kralj! Kraljuje en sam dan v letu in še takrat ne ugane nič pametnega. Vsaj mislijo tako. Jakcu in drugim otrokom pa se je zdel nadvse imeniten.
Iz samih trakov vseh mogočih barv je sedel na prestolu, ki ga ni bilo. Ko je pozdravljal goste, je veselo cingljal s kragulj čku Priklanjal se je tako globoko, da mu je padla krona, v katero je še včeraj Mihec lulal, z glave. Dvornemu norčku je ukazal prinesti skrinjo brez dna, polno oblačil, zakaj psrevod pustnih šem mora biti čimprej nared. Potem je lepo po vrsti klical otroke, tako da je prišel Jakec, ki mu je stal tik pred nosom, zadnji na vrsto.
,JNo, kaj bi bil pa ti rad, tiček? “ ga je vprašal kralj Pust.
tiJaz bom pa kar kavboj z dvema pisto loma, “ je brž povedal Jakec.
Kralj Pust pa se je tako za-krohotal, da mu je spet padla krona z glave.
„Ti pa kavboj, to pa to! Pujsek boš! Najimenitnejši pacek. Le brž v pujskovo kožo, umazan si pa že tako dovolj. “
,JPa naj bo, “ se je Jakec vdal.
„Tako slaba reč to tudi ni. Vsaj enkrat ne bo šiba pela, če si zamažem obleko. Juhej, celo po blatu se lahko valjam/“
Počakal je še, da je Lizika, ki ji nisi mogel nikoli nič verjeti, zlezla v lisičji kožušček in da je važni Matjaž razprostrl pavji rep. Od kdove kje so se vzeli godci s kuhalnicami, pokrovkami, glavniki in lonci. Kralj pust je zlezel še v kočijo, ki je bila na las podobna samokolnici, in zdaj je smešni sprevod krenil na pot.
Vsi so veselo skakljali, le leni Marko je v polževi obleki počasi lezel za njimi. Zabavali so se, da je kaj!
Nenadoma pa so se izza vogala prikazali trije možaki.
„Hej, stojte!“ so zavpili. ,Jščemo pava, ki je ušel iz živalskega vrta. Ravno tale je pravi, “ so pokazali Matjaža. Nič niso poslušali njegovega tarnanja. Stlačili so ga v veliko vrečo in izginili z njim.
Komaj si je živalska druščina nekoliko opomogla od strahu, so že pred Lizijco stali trije zeleni lovci.
,fa te le imamo, zvitorepka! Zdaj pa ne boš nikogar več vlekla za nos in kokoši bodo odslej mimo spale. “
Hop, že je Lizika tičala v vreči. Žalostna usoda, kajne!
Jakec pa se je potihoma muzal.
trPa je še kako dobro, da sem pujsek. Le kdo bi se zmenil za tako grdobo? “ Še malo se je povaljal po blatu in - strah in groza! Kot iz tal zrastli, so stali pred njim trije krepki mesarji.
V	dolgih belih predpasnikih
„Lejte ga no,“ so se razveselili. „pujsek se potepa meni nič, tebi nič po dvorišču. Kar sem z njim, slastna pečenka bo!“ Zadovoljno so si pomeli roke in se vsi hkrati obliznili od skomin.
Zaman je Jakec milo prosil in dopovedoval, da je on le mamin Jakec, ne pa pujsek.
,JPacek si, pa bi bil rad nekakšen Jakec. Le kateri Jakec pod soncem je tako umazan? Pacek si, pa konec. In še to samo še danes..."
Zdajci je Spančka, ki je udobno dremal na preprogi pred Jakčevo posteljo, Svit, sel Jutra, opozoril, da je njegove službe konec. Spanček je urno spravil predpusme sanje nazaj v vrečo.
Kar pohiteti moram, da me ne dobi Dan. Vse sanje bi mi razcefral. “
Pogledal je še k Jakcu, ki je bil ves znojen od prestanega strahu, in jo skozi dimnik od-kurU.
Uganite, kaj je storil Jakec tisti pustni torek? Ni težko, kajne, da ne.
ošvrknil Pia-
narobe.
Alenka Gerlovič: DVOJICA (1970)
Janja Kastelic:
sedi. Odpravila se je v „hišo“. Ob brljavi žarnici se je zazrla v spokojne obraze spečih otrok. Mračna slutnja jo je zlomila; krčevito je zaihtela v dlani. Prvikrat in poslednjič.
Vso pomlad, celo poletje, tja do mlačve je bila Rozina bolezen pozabljena. Zadnji večer, ko so že vse omlatili, pa je sosed zbodel Matevža: „I, kaj pa počneš z žensko, križana gora? Saj meso kar leti z nje!
„Zdrava pa res nisi videti Roza,“ je pritegnila soseda, „nekam rumenkasta si in skumrala si res kar preveč. K zdravniku pojdi, bolje prezgodaj kakor prepozno.“
„E, kaj bi, dela je bilo preveč, vsi smo se pretegnili. Kar počakajte, do zime, ko bodo koline, boste videli, kako bo spet okrogla,“ se je na videz brezbrižno pošalil Matevž. Na skrivaj pa se je prvikrat pomudil na Rozinem voščenem obrazu.
Tisti večer dolgo v noč ni mogel zaspati, pa čeprav je bil zbit.
„Morda sem jo pa res preveč naprezal," sije očital. „Polje, vinograd pa še to prekleto zidanje, ki mu ne more biti konca. Tama ne nikoli, pa jo bom vseeno zapeljal k zdravniku; brž ko bodo zidarji opravili." Ta namera ga je pomirila. Le zdaj pa zdaj ga je svareče zbodel sum, ki pa je moral že naslednji trenutek utoniti v težkem delu.
Nekega zgodnjega jesenskega jutra, ko je ravno pokladal živino, se. je zarezal vanj materin krik: „Roza, Matevž, Roza, cela mlaka krvi...“
Matevžu je hlev zaplesal pred
mov hrbet, da se je žival divje postavila na zadnje noge.
,,Po Franceta tecite, saj ima avto pred hišo! Brž, Brž!“ to je bilo edino, kar je Matevž zmogel iztisniti iz sebe. Vihar, ki je divjal v njem, je podiral upanje, voljo, moč ...
Šele bela tišina bolniških hodnikov gaje pomirila.
,Molči, Roza, vse bo še dobro,“ je tolažil sebe in njo. Že za Martina se bova zavrtela.4*
„Za otroke skrbi, Matevž, posebno za Vinka, saj še hodi ne, revček, je med solzami zastokala Roza in voziček je odcvilil proti operacijski sobi.
„Ko bi ji le pomagali," je zavzdihnil France, ko sta se peljala proti domu. „Že zaradi otrok, saj veš, otroci morajo imeti mater. Vidiš, Matevž, že ob mlačvi sva ti s Tilko namignila ...“
„Molči!“ ga je Matevž presekal. „Pomagali bodo, morajo! Plačal bom, kolikor hočejo pa četudi gre cel gozd. Ostala bo!“
Cez dva dni je moral Matevž spet v mesto. To pot se je črno opravil in je šel peš. Da ne bi vsakdo videl njegovih solza, je zavil skozi gozd. Sredi debelih smrek je postal in se prepustil ihtenju.
„Roza, moja Roza! Kaj vse bi dal, ko bi bila lahko zdajle z menoj! Saj sem delal le zate! Tako rad sem te imel, Roza, tako rad!“
Vrhovi so završali v vetru in Matevžu se je zazdelo, da drug drugemu tožijo: „Le kdo je kriv, da je Rozi zdaj še ena sama smreka pre-
PREPOZNO
„Ne, da bi se ustil, Roza, ampak kar je res, je res; ti pa znaš,“ je zadovoljno momljal Matevž in nesel k ustom že peti zlato obrobljeni krof. Smehljaj, ki so ga besede prižgale v Rozinih očeh, je že isti trenutek ugasnil.
Mar naj mu pove zdajle? Gotovo zlep^ ne bo spet tako dobre volje. Odločila se je.
„Predvčerajšnjim, ko sem bila pri zdravniku, mi je bilo rečeno, naj bi šla čimprej na operacijo. Menda je nevarno čakati pri takih stvareh.*1
Matevž je odrinil kozarec in odložil načeti krof.
* „Na operacijo? Križana gora, na operacijo! Pa saj nisi tožila, da je kaj
„Saj boli me res ne kdove kaj. Le včasih me zareže tu zadaj v križu, pa ko kaj težkega privzdignem, gre od mene malo krvi. Pa sem mislila ...“ Zdaj se je vmešala Matevževa mati. „Le daj, le daj, kar sili pod nož! Rezali bi, kar naprej rezali. Na ljudeh se učijo, to je.“ Malce je po-molknila, položila krepke roke na polne boke in nadaljevala: „Mene poglej, sedemdeset jih imam že, pa še svoj dan niso zdravniki šarili po meni in po špitalih tudi nisem hodila. Zdrav noter - mrtev ven, tako so dejali zmerom in to drži.**
Ko je opazila, da je Rozo vso oblila rdečica, je spravljivo pridala: „V tista leta prihajaš, ko je vsaka ženska zanič. Ko bo to mimo, boš zdrava, da bo kaj. Pa brez vseh mestnih učenosti. K Leni pojdi, da ti da kakšen čaj. Ona ima v glavi več kot deset dohtarjev.**
Matevž je odobravajoče prikimal materi. „Saj drži, kdo bo pa delal, če bomo za vsako figo polegali. Pa letos še posebno, ko mislimo nad-zidati.** Na dušek je izpil vino in
DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971 STRAN 17
STRAN 16 DOLENJSKI LIST - Št. 23 (1106) - 10. junija 1971
Janja Kastelic:
SONČNA JUHA
Naš Moj ček je hudo bolan, kar naprej le stokajoče, vzrok bolezni je neznan, a k zdravniku — Moj ček noče.
Pa je sonce posijalo, da ozdravi nam bolnika, recept je takle zapisalo:
Na dan kar trikrat — palica velika.
Jezno Mojček kvišku plane, že vam je kot riba zdrav, zdaj iz omare nekaj vzame, da bo s soncem zaoral.
Ujel ga bo in vtaknil v lonec, naj se dolge ure kuha, tako nesramnosti bo konec a za družino tečna juha.
Zakaj pa Mojček spet se cmeri? Kaj se mu je zdaj zgodilo?
Aha, naši mili Jeri seje sonce v veje skrilo.
ŽELJE
Vidiš, medvedek, spet sva sama.
Babica, dedek »> pa očka in mama vedno hite.
Le komu je mar, kaj delava skupaj!
Toda nikar, nikar ne obupaj, igrala se bova želje.
Sobica naj bo nedelja, okno jutro pomladno, preproga trata veselja in glej — nenavadno muhe metulji beli.
Pa še očka in mama babica, dedek, da, vsi so z nami, dragi medvedek, in vsi smo veseli.
Tedaj se bomo igrali, metulje lovili, zvončke iskali in tako pozabili na tisoč skrbi.
Ah škoda, da dneva je konec! zdaj sva zaspana
Toda, medvedek, saj to je zvonec mama gre, mama!
\
*
i
+
4
*
*
*
*
*
!
*
*
1,
'T* 'l
r-
Ivan Lackovič: POSUŠENO CVETJE (tuš, 1966)
TETA
Ko je nanagloma, umrla Ivanova žena, je. Nežkino življenje, ki je komaj začelo razpirati popje v cvet, ubralo drugo pot. Pet bratovih nedoraslih otrok ter oče zgaran in bolan, vse to jo je priklenilo na grunt. V nenehnem pehanju, pod pretežkim bremenom skrbi so ji počasi krnele njene komaj prebujene dekliške sanje. Sele Ivanova druga ženitev jih je narahlo vzdramila. Toliko le, da so ji potem neizpolnjene, za vekomaj boleče obležale v srcu. Teta Nežka je spet pestovala in gospodinjila naprej. Sama pa ni bila nikoli prava gospodinja in mati ne. Ne da bi jo klicali je bila povsod, kjer je morala biti, in ni ji bilo treba reči, kdaj naj se umakne v svojo kamro. Zdelo se je, da njene pridne roke prižigajo in ugašajo dan.
Minevala so leta. Nežka jih ni štela ne žalovala za njimi. Že bratovih otrok otroci so jo cukali za krilo, ko jo je zadelo. Po kapi Nežka ni mogla več vstati. Vso zimo, celo pomlad in tudi na poletje je komaj premična ležala v postelji. Spočetka so si dali dosti opraviti okrog nje. Odrasli so ji stregli, da se je Nežka večkrat jezila,
počemu zapravljajo čas tja v tri dni. Otroci pa so posedali po pručicah in toliko časa molče strmeli vanjo, dokler ni dremavica prekinila njenega pripovedovanja starih bajk in zgodb. Počasi pa, komaj opazno, je postajalo vse drugače. Delo je vse bolj odganjalo ljudi iz hiše. Še Tončku, najmlajšemu, so kar naprej obešali drobne opravke. Nežka pa je samevala in neučakano štela dneve, ki so brljavo lezli naprej, in jim ni hotelo biti odrešilnega konca. Zvečer pa, ko se je družina zbrala za mizo, je Nežka brala iz skrivnih pogledov, ki so nehote spraševali: Koliko časa še? Koliko še zdravil, Jci nič ne pomagajo? Zamerila jim ni, saj je sama predobro vedela, da je povsod na kmetih tako: na zemlji delaj! Ko ob-nemoreš, pojdi pod zemljo, samo živeti na njej in od nje — to je greh!
Zadnje dni se skorajda ni dotaknila kruha in slanine, kar so ji pripravili na okensko polico kraj postelje. Tudi četrt kisle šmarnice je ostajal nedotaknjen. Le počasna igra rok z jagodami rožnega venca je govorila, da teta Nežka še lahko sliši vriske trgačev iz bližnjih goric.
Prešerni klici otrok, ki so se igrali na paši, in šepetanje poslednjih orumenelih listov kostanja so se zlivali v neskončno pesem življenja ...
*
*
*
*
*
S
*
%
*
s
5
*
I
Vladimir Bajc:
KONEC GROBARJA JUSTA
Mestno pokopališče ni bilo veliko. Imelo je pet mrliških vežic; eno večjo in štiri manjše. Zasedene vse hkrati skoraj nikoli niso bile. Le včasih, takole spomladi, se je zgodilo, da je vseh pet imelo stanovalce, ki so v njih čakali na zadnjo pot tja, odkoder se — pravijo — nihče več ne vrne. Okolje kapelic je bilo dokaj lično urejeno. Potke so bile posute z belim peskom, ob njih je rasel pušpan, sem in tja pa se je proti nebu stezala vitka cipresa. Pred zunanjim svetom so to predzadnje počivališče ločila velika železna vrata, okinčana z vijugastimi okraski.
Za vse to je skrbel stari Just. Njega dni je bil poklicni grobar. Zdaj pa je bil že v pokoju. Ker pa je bila pokojnina majhna, je delal na pokopališču še naprej, da je zaslužil kak dinarček, ki ga je lahko pognal po grlu. Tu je popukal plevel in sčistil robnike, tam je nasadil rože, spet drugod pograbil pesek. Skrbel je za sveče in druge reči. Skratka: Just je bil del pokopališča.
Pa so se razširile govorice, da mrličem v vežicah ponoči zmanjkujejo razne stvari. Staremu Špehavzu je zginil zlat prstan z roke, vdovi Žajgelci, tisti, ki jo je vlak povozil, je izginila verižica z medaljončkom. In tako naprej ... Ljudje so šušljali in zmajevali z glavami.
Govorice so prišle tudi do starega Justa. Ta je zaklel in krepko rignil pa dejal:
„Ljudje, ne vem, kaj se ponoči dogaja. Ni me zraven. Toda jamčim vam, da posvetne te zadeve gotovo niso. Opolnoči, vam pravim, se pokopališču ni varno približati. Vrag vedi, kaj počno mrliči do ure, ko petelin prvič zapoje? “
In ljudje so šušljali naprej. Prenašali so Justove modre besede in jim dodajali neverjetne zgodbe. Govorili so, da pokojniki, ki čakajo na pokop, opolnoči opravljajo sredi pokopališča sprejemni izpit za podzemlje. Kdor izpita ne opravi, mora založiti neki predmet, ki ga ima pri sebi. Drugi so spet govorili^ da sam hudič pobira davek. Šilčkov Pepi pa je z grobov celo na lastna ušesa slišal prihajati neke čudne glasove. Tako je bilo,.kot bi nekdo z ga-lošami gazil po debelem blatu ...
Čez čas se je vse poleglo. Menda zato, ker dolgo ni hotel nihče umreti. Just ni imel dosti dela in sitnaril je, da ga je bilo težko poslušati.
„Kaj vraga mislijo ljudje,“ je govoril, „saj jih bo vendar preveč na svetu! Že zdaj so težave s stanovanji, z vodo in prehrano. Poglejte, že cel mesec, pa nikogar za v grob. Saj bom še shiral, odvisen le od piškave pokojnine!"
Hudoval se je in klical vse svetnike, da bi spravili nad mesto kugo ali kaj podobnega. Pa nič ... Sem pa tja se je kdo spomnil in ga osrečil, a vse skupaj ni bilo kaj prida.
Minilo je nekaj mesecev in sezona seje spet začela.
Naneslo je celo,. da je bilo vseh pet vežic hkrati polnih. Takrat je bil Just najbolj vesel. Skrbel je za vodo, cvetje, sveče ... In dobro je zaslužil.
Ljudje pa so spet začeli šušljati. Eden od čakajočih pokojnikov je bil ponoči ob zlat zob, drugi ob prstan, tretji ob kravato ...
Glasovi niso prenehali...
Neko noč — bila je tema kot v rogu — je iz male vežice skozi lino uhajala medla svetlobah Na pokopališču je bilo tiho, le tu pa tam je zaskovikala sova ... Nekaj sveč je brlelo na grobovih in vzplapolavalo v rahlem vetru, ki je zašumel skozi ciprese ... V vežici je sredi sveč in vencev ležal pokojnik. Negiben in nem... Na roki je imel zlat prstan, ki se je zasvetil vsakokrat, ko je vztrepetala sveča ...
Udarilo je polnoč .. .Nenadoma so zaškripala železna vrata pri vhodu in spet je bilo vse tiho ...
Spet je zaskovikala sova ...
Po pesku so zadrsali koraki. Izza ciprese se je izvila sključena postava in se začela bližati kapelici. Bilo je tako tiho, daje bilo slišati vosek, ki je padal s sveč ...
Kljuka na vratih se je rahlo premaknila ... Zaškripalo je ... in kljuka je zlezla nazaj. Nato seje začela premikati znova. To pot je prišla do dna brez Škripanja ... Vrata kapelice so se začela počasi, počasi odpirati ...
V	kapelico je pogledala siva glava — grobaija Justa. Soj sveče mu je padel naravnost v oči in te so se rumeno zalesketale.
Pogled mu je drsel po kapeli in se ustavil na pokojniku, ki je s prekrižanimi rokami ležal v krsti... Spet je zaplapolala sveča in spet se je zalesketal prstan. Justove oči so se še bolj zasvetile. Ves se je pomaknil v kapelo in zaprl za seboj vrata.
„He — he“ se je zasmejal. „Že spet so na delu nadnaravne sile ... Hudičev davek ... Sprejemni izpit... He — he ... Naj bo, kar hoče ... Nihče pa ne bo nikdar zvedel, kaj je v resnici bilo ... Toliko je stari Just že pameten ...“
Spet je pogledal proti pokojniku, stopil bliže in pobožal prstan:
„Vidiš, prijateljček, takšne
imam rad, kot si ti Le kaj
boš počel s to navlako pod zemljo? Če že nisi za življenje nikogar osrečil, boš pa vsaj mene zdajle. Vzamem si tvoj prstanček ... Hi — hi...“
Od veselja je začel brundati staro pesem. In ker je imel globok glas, je bilo slišati tako, kot bi z galošami gazil...
Pretipal je pokojnikove notranje in zunanje žepe, nato pa prijel za prst, da bi z drugo roko snel prstan.
Nenadoma je z grozo opazil, da se pokojniku svetlika desno oko. Tega vendar poprej ni vi-
del... Skušal si je dopovedati, da so pač mišice nekoliko popustile ... Ali pa je bilo oko priprto že prej, pa je to spre-, gledal.
Prstan ni in ni hotel z roke ... Vlekel je, pa nič ... Spet je pogledal v pokojnika — in onemel. Ali se mu je samo zdelo ali je bilo res? Mrliču sta se odpirali obe očesi. Točno je videl sveče v njih... Hotel je na hitro opraviti... še enkrat je pograbil prst... vlekel... nenadoma pa začutil, da ga je za roko zgrabila — pokojnikova roka. Otrpel je obstal in skušal doumeti, kaj se dogaja. Roka ga je še vedno trdno držala... Čutil je, kako mu leze groza v grlo, ga stiska in duši... Noge so postale kot kamen ... Videl je ... Videl je, da se je mrlič začel dvigovati...
Just je zbral vse svoje moči in spravil iz sebe edini glas. To pa ni bil niti klic niti beseda. Bilo je tuljenje pobesnele živali.
Grobar si je s skrčenimi prsti ril po obrazu in tulil.... tu-
lil... Ni več videl, ko je pokojnik zlezel iz krste. Ni spoznal, da je bil to kriminalistični inšpektor Marinčič. Vedel je le to, da mora ijoveti...
Tak je bil konec grobaija Justa.
Joža Horvat-Jaki: RISBA (tuš, 1969)
70 DOLENJSKI RAZGLEDI
L
DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971 STRAN 15
STRAN 14 DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971
SAMOGOVOR
Če se ne motim, sem spet pgan. Lepo. Zdaj je to že moja stalna navada. Pijan sem ... in vam to prav nič ni mar, razumete? Je sploh važno, kaj pijem? Da le ni voda! Voda ... Poznam nekoga, ki je umri, ker je pil vodo. Prav zares! Mož je namreč padel v vodo in utonil. Smešno, ne? Če prav štejem, je to že dvajseti kozarček ... Pijem vinjak ... Če pa ne pijem, sem nervozen. Roke se mi tresejo in misliti ne morem. Gospoda, pijan sem! Ležim, ali pa sedim, saj ni važno, v obcestnem jaricu. Norec, danes sem doma ... Torej, ležim doma, v podstrešni sobi, na postelji. Prav tam je pred kratkim ležal revež. Poznal sem ga. Bolan je bil, ves za-
buhel in vodo je puščal kar v posteljo. Lepo... Na isti postelji zdajle ležim tudi jaz. Menda je niso nič očistili. Saj je vseeno. Tudi jaz bom prej ali slej umri. Pijan sem ... Kaj sem hotel reči? Tisti revež je imel psa in pes je imel garje. Nič hudega. Ta pes je crknil. Naravne smrti, seveda. Brez nasilja. Pri nas namreč ni nasilja. Tako piše v zakonih. Torej pes je, bog daj pokoj njegovi nesrečni duši, poginil. Stegnil se je, malo podrgetal, zastokal... in konec. Ničesar \eč ... In tega psa so potem vrgli na dvorišče, kar skozi okno. Barabe! Po srečnem na-klučju je pes padel v vodnjak. Tega nihče ni videl. V vodnjaku pa je voda in ljudje zdaj pijejo iz tega vodnjaka.
Ali ni bolje, da ne pijem vode? Gospoda, jaz sem pijani jasnovidec. Vidim, daje v vodnjaku zraven psa še nekaj ... Žaba! Seveda ... tisto je žaba. Ta je skočila na psa in se za žrla vanj ... Tudi tisti revež je umri. Še preden pa je šel, je hotel imeti žensko. Res smo našli neko staro, brezzobo baburo in mu jo dali v posteljo. Toda preden je spravil kaj skupaj, je umrl... Pokopali smo ga in vanj se je zažri črv ... Žaba v psa, črv v go-spodaija ... Mar ni to ganljivo? Oho, kaj pa je to? Vrtim se ... čudno, saj še nisem preveč spil... Toda vrtim se, prav zares ... Pes, žaba, črv ... Pes je tukaj! O, kakšen je ... Žaba mu gleda iz trebuha in kvaka: rega, rega, rega. Tiho, hudič, kdo te bo poslušal. Vrtim se ... Luč, pes, jaz ... Odkod, vraga, je prišla luč? Je že tema? Jaz v eni, pes pa v
nasprotni smeri... Požvižgaj, hudič, in pokliči psa nazaj! Oooooo! Vrtimo se, vrtimo ... Zmeraj hitreje ... Luč, pes, jaz ... odprt gobec ... kri, gaije, žaba ... vsak čas ... zmeraj hitreje ... in skupaj! Ha, ha, ha! Sosedu je počilo kolo ... Dajte mi piti, zverine! Toda ne iz vodnjaka ... Kje je črv? Če njega ni, dajte žensko ... Ženico ... Prekleti ... Psi...!
Besede so postajale vedno bolj nerazločne, glas vedno bolj hripav in vse se je končno prelilo v živalsko ijove-nje, ki je udarilo iz sobe na bele hodnike, planilo skoz stene in se razleglo čez sivo obzidje, ki je oklepalo mračne stavbe. Vratar pa, ki je v beli halji sedel v svoji loži, je zamahnil z roko, pljunil in zaničljivo rekel:
„Že spet tisti nori študent!"
UČENJAK
Ferdinand Zornik je bil tih in skromen človek. Rekli bi lahko, da je bil vase zaprt. Le malokdo je vedel, da*je ta neznatni možiček arheolog, znanstvenik, ki se ukvarja z raziskovanjem davne preteklosti. In tega, da je skoraj neznan, se je zavedal tudi Ferdinand Zornik sam. Zato je bila njegova tiha in dotlej neizpolnjena želja nekaj narediti, odkriti ali napisati, nekaj, kar bi pretreslo svet, njemu samemu pa prineslo vsaj delček toliko zaželene slave in z njo zvezane popularnosti. Toda ta trenutek ni in ni hotel priti. Kljub temu da je njega dni napisal obširno razpravo-Najdbe okamenin majskih hroščev v šlemih Cezaijevih hoplitov, je ostal še naprej neopažen. To ga je bolelo, kot pač boli vsakega znanstvenika, če svet o njem ničesar ne ve.
Minila so leta ...
Nekega dne - bilo je sončno, da se je človeku srce smejalo - je šel Ferdinand Zornik na sprehod. Vzel je palico, za vsak primer tudi beležnico (če kaj zasledi) in se podal na priljubljeno pot ob reki, ki se je vila skozi mestni park. Hodil je in hodil in dobro mu je delo. Noge so mu same od sebe iskale pot, misli pa so bile daleč. V duhu je videl samega sebe, kako obdan od uglednih mož sprejema red legije časti... Kako mu izročajo lovorov venec in ga sprejemajo med nesmrtne akademike ... Ferdinand Zornik, častni član akademije ... Njegovo Veličanstvo sprejelo uglednega znanstvenika ... Take in podobne napise je videl na prvih straneh svetovnega tiska in v srcu mu je zaigralo, na obrazu pa mu je zasejal blažen nasmeh.
V teh lepih sanjah je zgrešil pot in, ne da bi opazil, nekaj časa hodil kar po travi. K sreči v bližini ni bilo nobenega paznika. Kot bi imel krila, tako ga je nosil korak, dokler... dokler — ni zadel v kamen, se spotaknil in padel, kot je bil dolg in širok. Precej časa je trajalo, da se je iz sladkih sanj spet preselil v trdo stvarnost in ugotovil, da leži v travi, ob kamnu štirioglate oblike. Vstal je, si očistil obleko in hotel stopiti naprej, ko mu je znanstveno oko na kamnu opazilo nekaj črkam podobnega, Globoko je zajel sapo in srce mu je začelo burno utripati Sklonil se je, ves drhteč v raziskovalni vnemi, in spraskal s kamna mah, ki ga je pokrival na nekaterih mestih. Res... črke! Zapisano je bilo: PSE. Zraven pa je bijo še nekaj, samo del, ker je bil kamen tam odbit. Kaj naj to pomeni?
„Nekje mora biti še drug kamen. Zagotovo gre za neki star napis.” Tako si je dejal dobri Ferdinand in začel iskati po visoki travi. In res. Nedaleč od mesta, kjer je padel, je učenjak našel prvemu podoben kamen. S tresočimo rokami je otrebil mah ... in skoraj omedlel Tudi tu je bil napis! Odkril si, mu je skoz možgane šinila zmagoslavna misel. Toda kaj? Pogledal je podrobneje in ugotovil, da na drugem kamnu piše: NAV. Crka N ni bila cela, manjkal je del prednje črte. Ostalo pa je bilo jasno. Razen tega pa je Ferdinand Zornik ugotovil, da tudi temu kamnu nekaj manjka.
Iskal je do trde noči pa ničesar več ni našeL Kljub temu pa je bil zadovoljen, sila zadovoljen. Skočil je po postreščka, mu pomagal naložiti težka kamna in kmalu je bila najdba v njegovem stanovanju. Takrat pa se je začelo pravo znanstveno delo. Odgovoriti je bilo treba na niz vprašanj. Kakšnega izvora sta
kamna? Kaj pomeni napis? V kakšnem jeziku je sporočilo sploh zapisano?
Grščina? PSE bi že lahko bilo grško, saj obstoji možnost, da bi to bil del glagola „pseudo“ - lažem. Od tod tudi izpeljanka pseudonim in druge. Ali gre morda za originalno grško besedo? To verjetno ne bo držalo, ker je pisano v latinici Torej izpeljanka? * Toda kako to besedo spraviti v zvezo z NAV? Gre morda za kakšno vojaško skrivnost? PSEUDO in NAV, kar prihaja po vsej verjetnosti od „navis“ - ladja? Gre torej za kakšno kamuflirano pristanišče? Kaj pa, če je NAV del besede „navus“, kar pomeni priden, pa bi šlo v tem prifneru za neko lažno marljivost. Tako bi se lahko glasila kakšna odločba sodišča ...
Ferdinand Zornik je gorel v raziskovalni in ustvarjalni vnemi. Pozabil je skoraj na vse. Ves dan in večino noči je ždel v svoji sobi in tuhtal
Mogoče je pa latinščina? Poiskal je latinski slovar in iskal je primerno besedo za PSE. In našel je eno samo, ki pa ga je povsem presunila. Da, to bo držalo! PSEPHISMA pomeni narodov sklep. Torej gre za zgodovinski zapis, ki govori v sklepu ljudstva, o referendumu. So morda že Rimljani poznali samoupravljanje?
Ferdinand Zornik je bil blažen.
Kako pa naj poveže z narodovim sklepom NAV na drugem kamnu? Je sploh kakšna zveza med kamnoma? Tudi tu je našel znanstveni duh Ferdinanda Zornika ustrezen in edino možen odgovor:
NAV je prav gotovo del besed: ali ,plavale” (pristanišče) ali „navalia“ (ladjedelnica). Torej? Ferdinand je sklepal: kamen je ležal v travi, nedaleč od reke. To pomeni, daje bilo v rimskih časih vprašanje, ali naj tu sezidajo pristanišče ah ladjedelnico.
In ker se vodilni niso mogli odločiti, so vprašali ljudstvo za svet. Ljudstvo pa je odločilo. Odtod „psephisma“.
Vsa svoja izvajanja in razglabljanja je Ferdinand Zornik zbral v dveh debelih knjigah: UVOD v razpravo ob reki Piščici najdenih kamnih, prvi in drugi snopič. Knjigi sta v vesoljni znanstveni srenji doživeli izreden 'uspeh. Za delo se je začela zanimati tudi tujina. Kamna, ki ju je našel in podrobno opisal veliki Zornik, sta b»la shranjena v mestnem muzeju in znana imena so začela hoditi tja z vseh koncev sveta. Razpravljali so o kamnih in napisih in pozneje doma pisali debele knjige. Temelj vsem poznejšim delom pa je seveda bila in ostala knjiga Ferdinanda Zornika.
Onega dne se je spet sprehajal. Hodil je počasi in dostojanstveno, kot se pač spodobi uglednemu znanstveniku. Razmišljal je o svoji usodi in se tako zamaknil, da je spet zgrešil pot. To pot je zašel na drugo stran steze kot njega dni... Kdo ve kako in kaj, toda ubogi učenjak se je tudi to pot spotaknil in padel Pobral se je na kolena in začel iskati očala, ki so ob padcu zletela v travo. 14) jih je spet nataknil si je kamen pobliže ogledal Oho! Tudi ta kamen je imel napis. Skoraj bi bil zavriskal od veselja. Pogledal je črke. Nekam nerazumljive so bile: RVICO. Kaj pa naj to pomeni? In v duhu je novo najdbo primerjal z besedama na prejšnjih kamnih. Posvetilo se mu je in po koži mu je ledeno zagomazelo. Pogledal je na levo, nato na desno ... Nihče ga ni opazil Nato pa je kljub visokim letom zgrabil tretji kamen in ga zrinil proti reki. Voda, ki je koj zatem pogoltnila kamen, je pljusknila sila visoko. V žarkih zahajajočega sonca pa je na dnu reke zablestel zadnji del napisa: PSE NA VRVICO:
A. Gregorčič:
JUTRO
Ne izmikaj, draga, dlani, vzemi te mehke cvetove!
Vso noč sem sanjaril o tem, da nekaj bi ti daroval, moja draga, ko se zdani...
Ne izmikaj, draga, dlani, res trave še niso postlane za naju in z iskrami v rosah ne smem še krasiti ti lic... Trosil bi, trosil te iskre po tebi, če bi se v travah ljubila sama...
Trave še niso postlane za naju, pa sem le cvetja nabral, in zdaj ne izmikaj dlani, glej, jutro prihaja med naju in ve, da so v mehkih cvetovih le sanje prečute noči!
Anton Repnik: KMEČKA LJUBEZEN (tuš, 1964)
LJUBEZEN
Včasih so premajhne oči, da bi skrile resnico, včasih predrobne dlani, da bi zadržale sanje in včasih premajhno srce, da obdržalo bi zase vse, kar boli...
ČAKAM SVOJO POMLAD
Miha Maleš: Makedonski narodni ples (litografija, 1951)
Čakam svojo pomlad ...
Brez poljubov zelenja prihaja, tiho, z lepljivo tišino v nočeh.
V	drevju nihče ne spleta sanj, gnezda so prazna besed, žalost pa seda med trave zvečer z roso tegobe,
z nemirom neučakanih juter ...
V	njenih očeh pa je zvezd za dolge pomladne noči, toplote v dlaneh za dolgo ljubezen brez sna in stihov na ustih
kot v pesmih pomladnih vetrov...
Čakam svojo pomlad s črno slutnjo zasanjan: morda bodo klila semena le rožam, ki rdeče cveto.
STRAN 12 DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971
p«
til*
.	■	■	<	■■	■■■	:	:	:	i'	'
RESTAVRATORSTVO JE TUDI MEDICINA
Slikaija-pokrajinarja in našega znanega restavratoija, dolenjskega rojaka Viktoija Povšeta smo v spomladanskih mesecih pri slikanju srečali na levem bregu Krke pri Otočcu, čeprav živi v Celju in veliko potuje po svetu, si odtrga na spomlad in jesen čas, da očaran od barv, ki jih nudi Krka in njena okolica, preživi ob njej dneve in neštete ure. „Čeprav ne slikam, uživam v lepoti, ki jo nudi reka s svojim romantičnim oblačilom. Krka očara, prevzame, je enkratna!” je z nekoliko otožnim glasom povedal mladi restavrator.
Viktor Povše je bil dijak novomeške gimimzije. Po maturi
se je vpisal na akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, bil
štipendist novomeškega okraja, končal študij, se vrnil na Dolenjsko, potem pa ostal brez dela. Dolenjska, ki skriva neštete lepote in zanimivosti iz pretekle dobe, bi gotovo potrebovala mladega zanesenjaka. Dežela, v kateri se je rodil, živel in jo vzljubil kot mater, mu je obrnila hrbet. Odločil se je nadaljevati študij. Dobil je štipendijo Prešernovega sklada, odšel na podiplomski študij v Sovjetsko zvezo, tam preživel dve leti,
„Čeprav so mi nekateri ljudje na Dolenjskem napravili krivico, me moja dežela še ni razočarala. Rad se vračam na bregove Krke.“ (Foto: S. Dokl)
HIŠASTE ŽARE LATOBIKOV
Pred kratkim je izšla znanstvena študija: Peter Petru, Hišaste žare La-tobikov (Situla 11, Narodni muzej Ljubljana 1971), ki obravnava izredno zanimivo snov iz antične zgodovine Dolenjske. Pisec, ki že dolgo let raziskuje razmere na Dolenjskem v rimskem času, se je lotil proučevanja hišastih žar, ki jih najdemo samo na Dolenjskem in v Spodnjem Posavju. Hišasta žara je oblika keramične posode za shranjevanje pepela sežganih pokojnikov, ki v močno poenostavljeni obliki posnema tip okrogle hiše z odprtinami, ki ponazarjajo vrata in okenske odprtine. Na površini so te posode običajno rdeče barvane, na vrhu pa se vse hišaste šare končajo z gumbastim zaključkom, večkrat pa tudi s plastično oblikovanim čepečim petelinom.
Hišaste žare najdemo pri nas
samo v rimskem času na prostoru med Gorjanci in Mirensko dolino ter od Trebnjega do Sotle. Na dvajsetih dolenjskih najdiščih je bilo doslej najdenih že 90 primerkov hišastih žar. Največ (33) jih je bilo odkritih v Drnovem (Neviodunum) in na širšem Krškem polju. Drugo skupino pa tvorijo najdišča v Novem mestu in okolici. V Novem mestu je bilo najdenih že 12 hišastih žar na rimskem grobišču ob Ljubljanski cesti, južno pod Marofom. Med vsemi primerki hišastih žar je najzanimivejši vrhnji zaključek iz Novega mesta v obliki miniaturne človeške glave, na kateri čepi še petelin.
Petru je dognal, da se razprostranjenost hišastih žar krije z naselitvenim področjem keltskih Latobikov. Le-ti so prvotno prebivali na področju o kroggorovja Harz na Spodnjem Saškem in so se morali pod
pritiskom germanskih plemen umakniti in seliti. Po raznih peripetijah so se Latobiki naselili okrog leta 60 pred n. št. na Dolenjskem, kjer so večkrat izpričani na rimskih napisnih kamnih. Najdiščne okoliščine kažejo, da so v hišastih žarah hranili pepel bolj premožnih prebivalcev antične Dolenjske. Ali smemo na podlagi tega sklepati, da so s tem latobiškim obredom pokopavali določeno družbeno plast prebivalcev? V hišastih žarah so pokopavali od leta 50 pred n. št. do leta 250 našega štetja.
Petrujeva razprava je tehten prispevek k arheološkemu raziskovanju Dolenjske, saj je ob proučevanju hišastih žar osvetlil tudi politično zgodovino naših krajev v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem.
Tone Knez
si nabral bogatih restavratorskih izkušenj v eni najbolj bogatih dežel z umetninami na svetu. Ustavil se je tudi na Poljskem. Povsod je nabiral znanje in zdaj ga ima. Ne bom povedal preveč, če omenim, da je Povše danes eden naših najboljših restavratorjev. Razume se na grafike, les, dokumente, kamen in še* marsikaj drugega.
- Kaj vas vleče na Dch-lenjsko?
„Čeprav so se mi zamerili nekateri ljudje, ki so me na ,lep’ način odklonili, se rad vračam v našo deželico, ker je najlepša! Posebno očarljiva je Krka - naš biser. “
- Kaj vam pomeni slikarstvo in kaj restavratorstvo?
Restavratorstvo je poklic, slikarstvo pa konjiček. “
- Ali tudi razstavljate?
„Sem član skupine slikarjev v
Celju, ki razstavlja vsako leto. “
- Kaj je pravzaprav restavratorstvo?
Restavratorstvo je v nekem smislu medicina. Spoznati se moraš na najrazličnejše tehnike, ker drugače predmetov ne moreš obnoviti, da so spet taki, kot so bili pred več sto leti. “
- Kaj vam je dala Sovjetska zveza?
„Nabral sem si veliko izkušenj. Danes se lahko spopadem tudi s težjimi in zahtevnejšimi deli. V Moskvi in v Leningradu je pravi raj za restavratorje, ravno tako tudi na Poljskem. “
- Kateri je vaš največji uspeh?
„Rešil sem kapelo „Žalostne Matere božje “ v celjski opatijskij cerkvi. Freske, ki so bile pod desetimi plastmi ometa, sem ohranil. Ravno tako je rešen kip ,Matere božje”, ki je bil pod sedmimi plastmi. Uspelo mi je celo priti do originala. Tudi v Parizu na veliki razstavi umetnin so tri moja restavrirana dela. Med najvažnejšimi je Radona z Jezusom“ iz Šempetra v Savinjski dolini in Sv. Jakob s Ptujske gore. “
- Kakšni so vaši nadaljnji načrti?
„Hodim po svetu, študiram, se učim in skušam ohraniti zanamcem že nekatere pozabljene in izgubljene umetnine. “
- Razmišljate, da bi se vrnili na Dolenjsko?
Razmišljam že, vrnil se pa ne
bom! Drugje bolje cenijo moje delo, zato me na Dolenjsko ne
bor
- Kaj si najbolj želite?
„Da bi imeli v Sloveniji restavratorsko šolo!"
S. Dokl
■~~T
'mMm
',T	;	a
V	novomeški Študijski knjižnici skrbno čuvajo zapuščino velikega pisatelja in revolucionaija Frana Levstika. Naočniki, popotna palica, igralne karte in še nekatera pisma sestavljajo bomo zapuščino. Zadnje dni je zapuščina še nekoliko narasla. Studijska knjižnica je dobila še Levstikov črnilnik in uro, ki jo je stric Fran Levstik na birmi podaril svojemu vezancu Francu Levstiku, očetu Jožeta Levstika, ki živi danes v Podgori št. 5 Pri Prečni. Levstikovi so odstopili oba predmeta, saj bosta v omarici Študijske knjižnice na vpogled vsem, ki si želijo ogledati zapuščino znanega Slovenca.
Jože Levstik se iz pripovedovanja svojega očeta, kateremu je bil Fran Levstik stric in birmanski boter, spominja moža, ki je večkrat prišel tudi na Dolenjsko. Tudi v Podgori je bil večkrat gost. Rad je tudi zvrnil kozarček in potem tudi kakšno pristno dolenjsko izustil. Pri Levstikovih so imeli še več predmetov iz Franove zapuščine, vendar sta čas in vojna naredila svoje. Poleg Črnilnika, ure, slik so imeli tudi pisateljevo pisalno mizo, a je ni več. Škoda, daje izginila.
Levstikovi vam radi pokažejo tudi sliko Frana Levstika iz njegovih mladih let. „Še marsikaj bi se našlosta mi povedala zakonca Levstik. Samo čas bi si bilo treba vzeti in malo pobrskati. Na kmetih pa je čas vedno zlato in kdo bi še brskal po stari zapuščini, ki zanje ne pomeni ne vem kaj. Zakonca Lev-
stik sta mi odstopila oba predmeta; izročil sem ju ravnatelju Študijske knjižnice Bogu Ko-melju.
Jože Levstik je torej potomec Frana Levstika že v četrtem kolenu. Rod Levstikov na Dolenjskem ne bo izumrl. Saj je bilo samo pri tej hiši 12 otrok. Gospodinja je v šali primaknila: „V Podgori živi kar Levstikova
brigada “ Slavko Dokl
DOLENJSKE RAZGLEDE - posebno družbeno-kultur-no prilogo Dolenjskega lista urejajo: Jože Dular, Tone Gošnik (odgovorni urednik), France Grivec, Janko Jarc, Bogo Komelj, Lado Smrekar, Severin Šali in Stanko Ska-ler. Lektor: Karel Bač er, Oblikovalec:	Marjan	Mo-
škon.
VSAK DAN Sl UTRGAJTE VSAJ BORIH 15 MINUT IN JIH POSVETITE BRANJU. TAKO BOSTE V ENEM LETU PREBRALI VSE KNJIGE PREŠERNOVE DRUŽBE IN ŠE KATERO POVRH
MODESTU GOLIU V SPOMIN
16. decembra lani je minilo leto dni, odkar je v svojem 53. letu nepričakovano ugasnil Ludvik Modest Golia, duhoven-križnik in zgodovinar, vnet raziskovalec naše preteklosti. Predvsem preteklosti Bele krajine in Dolenjske. Z Goliom je naše zgodovinopige izgubilo tej vedi do kraja predanega človeka, ki je z neutrudnim odkrivanjem arhivskih skrivnosti bogato napolnil svoje življenje. V svojem delu je bil daleč od hlastave ambicioznosti; kot skromen, tih delavec se je do svojih izsledkov in zaključkov dokopal le preko kupov vestno pregledanega in ekscerpiranega gradiva. Tak je bil, ko si je mesece in mesece dolgo iz metliških župnijskih knjig izpisoval drobno gradivo, ki se mu je nazadnje izoblikovalo v zajetno rokopisno delo Demografska in ekonomska slika Metlike v 18. stoletju. Takšnega smo poznali, ko je v zadnjih letih na Dunaju proučeval Centralni arhiv nemškega viteškega reda, želeč obdelati predvsem dokumente, pomembne za zgodovino Bele krajine. Tak se nam je tudi odkrival, ko je razglabljal o slovenikah in spisih metliškega čevljarskega ceha ali ko je pisal o zgodovini novomeške kri-žatije ali ko je zbiral podatke za biografije novomeških frančiškanov. Povsod je skušal biti vesten, kritičen in pravičen, čeprav mu je včasih kdo kake zaključke tudi oporekal.
Goliova življenjska pot je bila pravzaprav preprosta. Po rodu je bil Ljubljančan, po maturi pa se je odločil za križniški red in nato študiral v Innsbrucku in Ljubljani. Prvo službo je dobil v Metliki, kjer se je v vihri druge svetovne vojne odločno pridružil osvobodilnemu gibanju. Med drugim je sodeloval pri odseku za prosveto pri SNOS in se leta 1945 kot partizan vrnil v Ljubljano. Po vojni je nekaj časa delal pri Federalnem zbirnem centru, nato pri Osrednjem državnem arhivu Slovenije in pri Mestnem arhivu v Ljubljani. Medtem je 1947 diplomiral še na filozofski fakulteti v Ljubljani. Od avgusta 1952 pa ga spet najdemo na podeželskih farah: V Dobre-poljah, v Šentvidu nad Ljubljano, na Savi pri Litiji in nazadnje na Rudniku pri Ljubjjani, kjer je leta 1967 zaradi težke srčne bolezni pustil službo in se upokojil. Odslej je živel v Ljubljanu
Ves čas svojega življenja pa je Golia poleg svoje službe vneto raziskoval arhive in sadovi tega neutrudnega dela so bile mnoge njegove razprave. N^j omenimo predvsem Moskovske zapise Sigismunda Harbersteina, ki so izšli v bibliofilski izdaji leta 1951 pri Državni založbi. Razen odličnega prevoda je Golia napisal tudi uvod in bogato dokumentirane opombe. O Herbersteinu je objavil še dve drugi razpravi, pisal pa je tudi o Tomažu Hrenu in njegovem sporu z Ursinom Bertisom, o arhivih, obrtniškem življenju v preteklosti, o cestnem omrežju na Kranjskem in Primorskem v 16. in 17. stoletju, ‘o arhivih na Tolminskem in drugod, o primorski duhovščini v boju za slovenščino itd. Napisal je tudi nekatere poljudnejše članke. Tako je leta 1954 pod psevdonimom Kajetan Hrošč objavil v Dolenjskem listu v več nadaljevanjih tak članek z naslovom Tobak, tihotapci in financaiji.
Žal Modestu Goliu težka bolezen, ki jo je zadnja leta vse bolj in bolj občutil, ni dopuščala, da bi dokončno izoblikoval svoje številne izdelke in dognanja. Življenjsko delo je ostalo torzo. Toda tuđi v tem, kar nam je dal, je zapustil nase lep spomin.
Jože Dular
Levstikov potomec Jože Levstik iz Podgore pri Prečni se spominja Frana Levstika iz pripovedovanja svojega očeta. (Foto: S. Dokl)
OBOGATENA ZAPUŠČINA FRANA LEVSTIKA
DOLENJSKI LIST — Št. 23 (1106) — 10. junija 1971