© Za besedilo: Milan Petek Levokov, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 108684547

			ISBN 978-961-7086-89-8 (ePUB)

			Knjiga je izšla v sodelovanju z Goriškim literarnim klubom GOvoRICA,Trg Edvarda Kardelja 4, 5000 Nova Gorica

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Oblikovanje Aleksandra Jelušič Pika/ Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022





Milan Petek Levokov





NEVIHTA


			Temni nevihtni oblaki, ki so se vse od zgodnjega popoldneva kopičili nad vrhovi hribov nad Starim mestom, kot da so čakali večer, da začnejo s svojo predstavo. Čeprav je bilo poletje že mimo in z njim tudi poletne nevihte, so se te še vedno pojavljale. Po nekaj dnevih visokih temperatur, neobičajnih za sredino jeseni, nevihta, ki je temu sledila, ni bila nepričakovana. Vseeno pa je bilo tokratno neurje nekaj posebnega. Grmenje, ki se je še sredi popoldneva slišalo kot oddaljeno godrnjanje izza hribov, je z večerom postajalo glasnejše. Kmalu so se pojavili še bliski, ki so začeli parati temno nebo nad mestom. Ko se je s hribov pripodil veter, znanilec dežja, in dvignil v zrak odpadlo listje z ulic, so se te spraznile. Temni in težki deževni oblaki so se zgrnili nad mesto in zmračilo se je, kot da je res že večer. Zaradi nenavadnega mraka so se prižgale ulične svetilke. Vse je kazalo na hudo uro. Ljudi na ulicah več ni bilo, le še tisti v varnem zavetju avtomobilov so hiteli po svojih zadnjih opravkih.

			Prvemu pišu vetra je kmalu sledil val vetra in dežja, pomešanega z drobno točo. Kot kakšna velikanska pest je ta val udaril nad mestne hiše in stanovanjske bloke, da so pod njegovim udarcem zaječale ulične svetilke ter se nemočno zvile krošnje dreves po drevoredih in parkih. Dež in veter sta se zaganjala v šipe izložb in hiš, iskala v strehah reže med strešniki – in jih poskušala razkriti –, nato pa se zaletavala naprej, od hiše do hiše, med ograje in žive meje, sunki vetra so prevračali kante za smeti, njihovo vsebino pa je že v naslednjem hipu pograbil zračni vrtinec in jih raztresel vsenaokrog. Tiste smeti, ki so pristale na ulici, so odnašali potoki vode, ki so preplavljali ceste. Drevesa v mestnem parku, predvsem topoli in smreke, ki so že preživeli marsikakšno neurje, so zdaj nastradali. Zvrtinčeni veter je lomil njihove vrhove, kot da so kakšne igračke.

			Dež in veter nista bila edino, kar se je zgrnilo tistega večera v ravnino pod hribi. Med neurjem so udarjali gromi in strele so švigale skozi mračni svet nad mestom. Na trenutke so se gromi slišali kot rafali iz pušk, tako so si sledili. Med presledki grmenja se je slišalo zavijanje siren gasilskih vozil, ki so hitela na pomoč. Marsikatero hišo ali trgovino je poplavljalo, v nekaterih delih mesta pa je tudi zmanjkalo električnega toka.

			Dobri dve uri je trajala huda ura.

			Neurje z vetrom in strelami je zahtevalo svoj davek tudi v svetu zunaj mesta. Nekaj dreves je ležalo izruvanih čez ceste v mesto ter ustavljalo promet. Ko sta se dež in veter nekoliko umirila, so gasilci začeli odstranjevati tudi te ovire. Ostala nenujna dela so morala počakati.

			Tudi hrast na gričku malo izven mesta, ki ga je strela razklala na dva dela, je moral počakati.

			En del krošnje se je še vedno dvigal kvišku z ogolelim vejevjem, kot da steguje roke proti temačnemu nebu, drugi del krošnje pa je strela odtrgala od debla, da se je zrušil po pobočju in zagorel.

			Nenavaden kres je bil to, močan ter silovit in nalivi dežja, ki so se zlivali nanj, ga niso ustavljali. Velika krošnja na robu vrha griča je ves čas gorela z nezmanjšano močjo, kot da ji nič ne more do živega.

			Gasilci, ki so bili obveščeni o streli in požaru na gričku izven mesta, so z enim vozilom pohiteli tudi tja. Poklical jih je kmet, ki je živel nekoliko naprej ob cesti pod gričem. Da gori kapelica na Grmadi, jim je javil.

			Seveda se je motil.

			Del odpadle krošnje je razsvetljeval temni svet okrog griča in še vedno gorel, ko so se gasilci pojavili na griču. Da bi kaj lahko storili, je bilo nemogoče. Poskušali so s curki vode pogasiti plamene, a so bili njihovi poskusi neuspešni. Kot da voda ne more ustaviti silovitega ognja. Nazadnje so lahko le opazovali zublje, ki so se dvigali v nebo in kljubovali dežju.

			Kapelica in preostanek hrasta v njeni bližini nista bila ogrožena. Lahko so se vrnili v mesto, reševat poplavljene kleti hiš in trgovin.

			Medtem je nenavaden kres na gričku s kapelico še vedno vztrajal.

			Grič se je imenoval Grmada. Njegovo ime je bilo še iz starih časov. Do pred dobrimi tristo leti so na njem po obsodbah inkvizicijskega sodišča iz Starega mesta na grmadi sežigali čarovnice. Nazadnje je bilo tam sežgano mlado dekle. Obtožena je bila čarovništva, ker da je s svojimi uroki povzročila bolezen in smrt sina uglednega mestnega veljaka.

			Hrast na vrhu griča je bil tam že od takrat, kapela pa je bila sezidana nekaj desetletij kasneje.

			V treh stoletjih se je v tisti dolini marsikaj spremenilo, tako v mestu kot tudi v okolici. Zrasla so nova naselja, zgrajene so bile nove ceste, tudi mesto je dobilo svoj novi del s tovarnami, trgovskimi centri in stanovanjskimi bloki, ki so se širili v ravnino, stran od starega središča s hribom.

			Predel doline v smeri Grmade, griča s temno preteklostjo, pa je ostal nespremenjen. Le ozka cesta pod vzpetino, ki je vodila naprej med hribe, je bila zdaj asfaltirana.

			Drugo jutro, po neurju, so si gasilci še enkrat ogledali kraj požara na Grmadi. Požar je medtem že ugasnil. Odpadla ter ožgana hrastova krošnja je bila podobna okostju nekakšne živali. Drugi del hrasta je stal pokonci, v njegovem deblu je zevala velika rana, ki jo je napravila strela, po udaru katere se je del krošnje odlomil.

			A rana na drevesu se bo že zacelila, so si gasilci prikimali, nič ni ogroženo, tudi kapelica ne. Lahko se vrnejo v mesto. Vse je v redu.





KLUB NEUSTRAŠNIH


			Aleks je pritiskal na pedale kolesa, kolikor je mogel močno. Dobrih pet minut je šele bilo, kar je sédel doma na kolo in odkolesaril po cesti iz mesta, a zdelo se mu je, da je na kolesu že celo večnost. Ko je zapustil zadnje hiše v predmestju in je zmanjkalo obcestnih luči, bi se najraje obrnil. Pa se ni smel. Moral je naprej. Še dobrih pet minut vožnje ga čaka do cilja. Tisto, kar mora napraviti, je do potankosti naštudiral. Niti sekunde več, kot je potrebno, se ne bo zamudil. Potem pa po isti poti nazaj v mesto, domov. V hišo v Ulici herojev 11. Ulica je takšno ime dobila v letih po vojni pred več kot pol stoletja, pred tem se je baje imenovala Stara ulica. Najbrž zato, ker so bile v njej samo stare hiše. Da bi zdaj v njih živel kakšen heroj, pa Aleks ni vedel. A ko bo pred vrtno lopo odložil kolo in nato za seboj zaprl hišna vrata, bo tudi on heroj. Ker zdaj to res ni. Zdaj je strahopetec. Boji se teme. Med sošolci velja za mevžo, ki se plaši skoraj vsake sence zvečer.

			To Aleksu sploh ni všeč. Najhuje pa je, ker je vse to res. Res je strahopetec. Ko pade mrak, ni teorije, da bi šel sam iz hiše v temo. Prižgati si mora vse luči na dvorišču in šele potem si upa na ulico, pod prvo svetilko. V njenem svetlobnem krogu se počuti še kolikor toliko varnega. Seveda je to čudno, ker svetloba sama po sebi ne zagotavlja varnosti. Aleks to ve, a si ne more pomagati. Strah, ki ga ima pred temo in vsem tistim, kar se lahko v njej skriva, je močnejši od vsega. Pri tem nobeno znanje in prepričevanje mame ali prijateljev ne more pomagati. Strah v njem je močnejši od njega. Po tem se loči od drugih mulcev. Sicer pa je Aleks star dvanajst let in je kar običajen sedmošolec, tudi v šoli nima nobenih težav. Razen da velja za bojazljivca.

			Tokrat bo sebi in sošolcem dokazal, da se motijo. Posebej fantom iz Kluba neustrašnih. Tako so se oklicali sami, ker veljajo za neustrašne. To so vsi Aleksovi sošolci, istih let, niso napačni in rad bi se družil z njimi. Bliža se konec oktobra in običajne zabave s strašenjem za noč čarovnic. Letos si Aleks želi biti zraven, tudi on se želi zabavati. Vsako leto po noči čarovnic posluša napete zgodbe, kaj vse se je dogajalo tisti večer, kako imenitno se je njihova družba zabavala, ko so maskirani v najbolj grozne maske hodili od hiše do hiše po mestu in strašili drugo mularijo. Posebej so radi strašili punce, jasno. Te so ob pogledu na grozljive maske vreščale, kar je bilo še bolj zabavno. Ja, fantje iz Kluba neustrašnih so se vsako noč čarovnic odlično zabavali.

			»Se vam lahko pridružim?« jih je previdno vprašal. Že nekaj dni je za to vprašanje zbiral pogum. »Masko že imam od lani, kupil sem jo …«

			Bilo je pred dvema dnevoma. Po pouku se je njihova klapa ustavila v slaščičarni na glavnem trgu. Dan je bil topel, šli so na sok in Aleks se jim je pridružil.

			Sošolci okrog njega so se mu zasmejali, kot da je povedal ne vem kakšno šalo.

			»Resno mislim,« je vztrajal Aleks.

			»Prav, fant, samo prej še moraš izpolniti nalogo,« se mu je zarežal Žiga, neformalni vodja Kluba neustrašnih.

			Zanj so govorili, da je neko poletno noč, ko staršev ni bilo doma, preživel v razvalinah gradu na hribu nad mestom. Tam je v preteklosti stal Sodni grad, s sodišči in zapori, in na njegovem dvorišču so obešali obsojence. Kraj ni prijeten niti podnevi, kaj šele ponoči. A Žiga si je upal preživeti noč med tistimi razvalinami. Zato so ga vsi v klapi priznavali za najbolj pogumnega.

			»Družba, kakšen preizkus neustrašnosti mu naložimo za vstop v naš klub?« je zdaj pomežiknil ostalim štirim, Roku, Igorju, Miru in Alešu.

			»Pojesti mora živo žabo!« je predlagal Miro.

			Žiga je odkimal. »Žab zdaj več ni zunaj; pa tudi nekaj bolj pogumnega mora pokazati, da je neustrašen kot mi!«

			Aleks si je oddahnil. Žive žabe ne bi mogel niti prijeti v roke, kaj šele, da bi jo pojedel.

			»Opolnoči mora oditi na mestno pokopališče, poiskati sveže izkopani grob in se ob njem slikati,« se je oglasil Aleš.

			To je bil dober predlog. Vsi so prikimali. Aleks pa se je ob tem zgrozil. Da bi opolnoči moral na drugo stran mesta do pokopališča in se tam slikati ob grobu, bo zanj nekaj nepredstavljivega. Bolj grozne naloge za vstop v Klub neustrašnih zanj ni bilo. Prepričan je bil, da tega ne bi zmogel napraviti.

			»To ni ne vem kako strašljivo, to si upa tudi moja sestra,« je glasno razmišljal Žiga. »Nekaj bolj groznega si izmislimo! Kaj posebnega, samo za našega bodočega junaka!«

			Aleks si je znova oddahnil. Upal je, da se bodo spomnili kakšnega lažjega preizkusa hrabrosti. Nekaj, kar ne bo imelo ničesar opraviti s pokopališčem.

			»Kaj pa, če gre ponoči na vrh Grmade?!« je predlagal Rok.

			Aleks je zdaj nemočno zavzdihnil. Bil je brez besed. Iti v temi na zlovešči grič zunaj mesta je bilo še huje kot polnočni obisk mestnega pokopališča. Vsi vejo, da tam še dandanes strašijo duhovi čarovnic, ki so jih sežgali na grmadi. In noben razumen človek ne hodi ponoči tja gor k njim …

			»Super, ta predlog je mega!« je bil takoj navdušen Žiga. »Bravo, Rok!«

			Vsi člani Kluba neustrašnih so bili takoj za takšen preizkus neustrašnosti.

			»Seveda se boš moral na vrhu slikati in nam poslati fotografijo, da se prepričamo, če si bil res ponoči tam!« je dodal Rok.

			»To je vse, Aleks, zdaj veš, kaj moraš napraviti. Noč čarovnic je v petek! Če hočeš z nami na čarovniško zabavo, moraš izpolniti nalogo do petka zjutraj. Velja?« ga je Žiga prijateljsko udaril po ramenu. »In ne pusti, da te čarovnice predolgo čakajo! Se bodo še razjezile!« se mu je zarežal. »Fantje, gremo!«

			»Hej, pa ne na Grmado –« je Aleks skušal ugovarjati, a se niso več zmenili zanj.

			Junaki iz Kluba neustrašnih so se že dvignili in ga pustili samega za mizo. Aleks je strmel v poln kozarec borovničevega soka, ki ga je sicer oboževal, a zdaj mu ni več teknil. Nebo nad mestom so že prekrili oblaki, pripravljala se je nevihta. Odrinil je sok in se dvignil. Tudi on je moral domov.

			To je bilo v sredo.

			Da bi Aleks poskušal v sredo zvečer v neurju izpolniti zadano nalogo za vstop v Klub neustrašnih, je bilo nemogoče.

			Na razpolago je imel le še četrtkov večer.

			V četrtek je Aleks že od jutra razmišljal, ali naj gre zvečer na Grmado ali ne. To je bila grozljiva naloga. A dan po nevihti je bil sončen in svetel, nobene sence ni bilo nikjer, in zazdelo se mu je, da bi to lahko poskusil. Zakaj pa ne?

			O svojih načrtih ni nikomur nič povedal. Ne mami ne sestri Maji. Še sošolca, s katerim se je vedno družil na poti domov, ni pričakal po koncu pouka kot običajno. Mudilo se mu je domov, da se pripravi na večerni podvig.

			Mama njegove zaskrbljenosti ni opazila. Sestra Maja, Aleksova dvojčica, pa ga je presenetila z vprašanjem.

			»Aleks, te kaj muči?«

			»Ne, zakaj sprašuješ?«

			Maja je skomignila z rameni. Pa nič, samo vprašala je, kar tako. Začutila je, da je zaskrbljen, mu je pojasnila.

			Dalje ni vztrajala, kar je bilo dobro. Aleksu je manjkalo samo še to, da Maja začne vrtati vanj. V tem primeru bi bil lahko v škripcih. Maja je zaznavala stvari, ki so bile ostalim skoraj skrite. Bila je pač njegova dvojčica, dvojčki pa so med seboj povezani z nevidnimi vezmi. Tako pravijo znanstveniki – ki si tega ne znajo še razložiti –, in tako je bil prepričan Aleks. Ker kaj takega ne bi bilo prvič.

			Če bi Maja zvedela za njegove načrte zvečer, bi ga zatožila mami? Kdo ve. Maja je bila zlata sestrica, ne bi mu želela kaj slabega, a njena skrb zanj bi lahko šla predaleč. Vseeno je on fant in fantovski načrti se včasih razlikujejo od dekliških.

			Na koncu je Maja ostala le pri skomigu z rameni. Aleks si je oddahnil. Nevarnost je bila mimo.

			Popoldne je pomagal mami pospravljati vrt ter grabiti odpadlo listje. Nevihta s prejšnjega večera je pošteno oklestila listje s krošenj okrasnih bukev in platan, ki so obkrožale hišo. Morala sta ga pograbiti na kopico, sicer bi trava pod odpadlim listjem začela gniti. To ni bilo prvo grabljenje listja pod drevesi; začelo se je že sredi poletja pod krošnjami češenj, potem pa nadaljevalo zaradi odpadlega listja orehov in divjih kostanjev. Jeseni sta Aleks in mama morala najmanj enkrat na teden, posebej pa po deževju, z zelenic počistiti odpadlo listje.

			»S to hišo je res samo delo,« je zdaj mama glasno pripomnila.

			Aleks jo je pogledal, rekel pa ni nič. Čeprav mu grabljenje listja ni dišalo, se je s tem delom sprijaznil. Poleti so drevesa nudila čudovito senco pred vročino. Na ležalnikih v senci bukev je poleti preživel veliko popoldnevov s kozarcem limonade in s kakšno knjigo v rokah. Večinoma je bil sam, včasih pa mu je delala družbo sestra Maja.

			Tokrat ga je delo na vrtu nekoliko zamotilo, da ni ves čas razmišljal o nalogi, ki ga je zvečer čakala.

			Na kopico sta navlekla odpadlo vejevje s krošenj. S tem sta preprečila, da bi morebitni veter v naslednjih dneh spet raznesel listje naokrog, še preden pridejo ponj delavci komunalnega podjetja. Z delom sta končala, ko se je sončna krogla začela spuščati proti obzorju.

			Sledila je večerja in čas, ki ga je Aleks preživel pred televizorjem. Vrteli so neki film, vendar ga ni spremljal. V njegovi glavi se je vrtel drugi film. Pot na Grmado, na grič, kjer strašijo čarovnice. Napravil si je podroben scenarij, za vsak korak je vedel, kako ga mora napraviti. Da bo zanj to zelo naporno in da bo moral zbrati ves pogum, je tudi vedel. A to je moral storiti. Ne samo, da dokaže sošolcem, da kaj takega zmore tudi on – in si s tem pribori vstopnico v Klub neustrašnih –, temveč predvsem zaradi sebe.

			Ja, zaradi sebe je to moral napraviti.

			Ko se je malo pred osmo uro mama odpeljala z avtom na delo v mestno bolnišnico, je prišel njegov čas. Iz vrtne lope je vzel svoje kolo in se odpeljal po napol praznih mestnih ulicah v smeri proti hribom.

			Tam je bil grič Grmada. Aleks ga je dobro poznal, po cesti pod njim je že velikokrat kolesaril. Tudi povzpel se je že nanj, h kapeli in staremu hrastu. Zanj so pravili, da je stal tam že v času, ko so sežgali čarovnico. Aleks je bil takrat na vrhu griča seveda podnevi, in še to ne sam, vedno v družbi prijateljev, prav tako kolesarjev. A že takrat je imel neprijeten občutek, kot da jih nekdo opazuje. Zato se niso nikdar dolgo zadrževali na vrhu. Po krajšem počitku zaradi strmega vzpona so se kmalu spustili po vijugavi makadamski cesti v dolino na asfaltno cesto, ki je peljala v mesto.

			Tam se je Aleks počutil varneje.

			Zdaj pa je bila ura nekaj čez osmo, bila je tema, le bleda luna je sijala na nebu, in na Grmado je bil namenjen sam.





POT SKOZI TEMO


			Drobna lučka na Aleksovem kolesu spredaj je bledo mežikala v temo pred njim. Na srečo je na jasnem nočnem nebu sijala polna luna in osvetljevala pokrajino naokrog. To ga je nekoliko pomirjalo.

			Istočasno pa tudi plašilo.

			Bleda lunina svetloba je barvala svet drugače, kot ga je bil navajen čez dan. Drevesa ob cesti so dobivala podobe velikanov, ki so stegovali pošastne roke na cesto. Po travniku je bilo vse polno čudnih senc in v vsaki se je lahko nekaj skrivalo. Kaj točno nekaj, tega Aleks ni vedel. Bilo pa je to tisto neznano, česar se je bal. A zdaj o tem ni smel razmišljati, se je prepričeval. Ker če bo razmišljal, bo katastrofa in ne bo zmogel napraviti več niti enega obrata s pedali. Svoj strah, ki mu je domoval v glavi, je moral odmisliti.

			»Strah je od zunaj votel, znotraj pa ga nič ni,« je bil očetov komentar na Aleksove nočne strahove. »Ni se ti treba ničesar bati, fant, strah si sam ustvarjaš,« ga je tolažil.

			To je bilo nekoč, vsaj Aleksu se je tako zdelo. Pravzaprav pred tremi leti. Ko je bil oče še živ.

			V poletnih večerih sta večkrat prehodila mestni park ter vse tiste stare in ozke ulice, polne senc, pod mestnim hribom z grajsko razvalino na vrhu. Aleks si tega sam ne bi upal, a z očetom ni bilo težav. Oče ni poznal strahu kot on. In bodril je sina in ga opogumljal. Aleks se je že skoraj znebil strahu pred temo in vsem tistim groznim, kar se v njej skriva, ko je bilo vsega nenadoma konec. Oče je na hitro zbolel in po kratki in hudi bolezni umrl.

			Z njegovo odsotnostjo so se Aleksovi strahovi spet vrnili. Mama je sicer bila pogumna, a na drugačen način. Ko je po očetovi smrti njihova hiša postala čudno velika in nenavadno prazna, vsaj takšen občutek je imel, je mama glasno ponavljala: »Zmogli bomo, otroka moja, zmogli!«

			Ja, Aleksova mama je bila res pogumna. Tudi se ni bala noči ne senc, ki se skrivajo v njej. Maja, Aleksova sestra dvojčica, ji je bila na neki način podobna. Tudi ona se ni bala teme. Pravzaprav je v zadnjem letu živela v temi.

			Maja je pred enim letom oslepela. V nekaj mesecih je od prvih znakov slabšanja vida nastopila pri njej popolna slepota. To je bil nov udarec za vse.

			Maja je tisto leto opravila vse mogoče preglede pri zdravnikih, preslikali so jo od glave do pet, in to ne enkrat, pa vseeno ni veliko pomagalo. Točnega vzroka njene slepote zdravniki niso ugotovili. Njeno diagnozo so poimenovali z zapletenim latinskim imenom, ki si ga Aleks ni mogel zapomniti.

			Razumel je le, da gre za nekakšno redko avtoimunsko bolezen, karkoli že to pomeni. Vendar vsi zdravniki v pravilnost te diagnoze niso bili prepričani. Lahko pa da gre le za mehanično okvaro vidnega živca, so domnevali drugi strokovnjaki na tem področju.

			Spet tretji so menili drugače. Da gre za kratek stik živčnih vodov, podobno kot to velja za električne vode. Človekova glava in še posebej možgani so nekakšen super računalnik, zmogljivejši od tistih, ki jih izdelujejo ljudje v posebnih tovarnah. Tudi še tako dober računalnik lahko doživi okvaro, zato se enako lahko zgodi človeškim možganom. Oči kot nekakšne kamere na računalniku izgubijo stik z glavnim možganskim tiskanim vezjem in procesorji in je vida konec.

			Nekako tako gre to, si je Aleks razlagal zdravniške razlage vzrokov za Majino slepoto.

			Ker pa človek ni stroj, je njegovo popravilo bolj zapleteno kot popravljanje računalnikov. Za zdaj zdravniki Maji niso znali pomagati. Gre za zelo redek primer, le nekaj takšnih primerov je znanih v medicinski literaturi, in še to v Ameriki, so pojasnjevali.

			Morda je rešitev zanjo v Ameriki?

			Mama je razumela namig. Vendar se je pojavila velika težava. Amerika je bila daleč in zdravljenje na ameriških klinikah zelo drago. Zdaleč je presegalo zneske, ki so jih bile pripravljene plačati domače zdravstvene zavarovalnice. Pravzaprav bi večino Majinega zdravljenja morali plačati sami iz lastnega žepa.

			Vendar se mama ni predajala. »Zmogli bomo, otroka moja,« je spet ponavljala. »Zaupajmo vase, vse bo še dobro, Maja,« je tolažila hčerko in tudi sebe.

			Kot višja medicinska sestra je zdaj pogosteje delala v nočnih izmenah. Zaslužka je bilo nekaj več, a vseeno še veliko premalo za napotitev Maje na zdravljenje na ameriške specializirane klinike.

			Potem pa se je domislila rešitve.

			»Če prodamo hišo, bi dobili dovolj denarja za Majino zdravljenje v Ameriki,« je Maji in Aleksu razložila načrt. »Hiša je sicer precej stara in ni veliko vredna, veliko vrednejše je zemljišče okrog hiše, ki je v samem mestnem središču. Kaj menita, otroka?«

			Bilo je v začetku septembra, sobota opoldan, vsi trije so sedeli za kosilom, zunaj je še vedno trajalo pozno poletje, in z vrta pod verando se je slišalo brenčanje čebel, ki so obletavale bližnja slivova drevesa, ki so bila še vedno obložena s sočnimi plodovi. Še lani so jih pobrali in iz sliv skuhali marmelado, letos pa jim je časa za to zmanjkalo. Tako mami, ki je prevzemala veliko več dela v službi, kot Aleksu in Maji. Maja je sicer že od začetka šolskega leta obiskovala drugo leto šole za slepe v glavnem mestu in se je vračala domov le ob koncu tedna ter za praznike.

			Aleks je ob maminih besedah samo široko odprl usta. Domačo hišo je imel rad. To je bila zanj najboljša hiša na svetu. Res je bila stara in potrebna popravila, vendar je bila nekaj posebnega. Najbolj nenavadna hiša v njihovi ulici je bila. Nobena druga ni imela tako velikega vrta in skoraj pravega parka z redkimi drevesi naokrog. Od ceste jo je ločil visok kamnit zid, poraščen z bršljanom, do stopnišča pred vhodom v hišo pa je vodil krajši drevored rdečih bukev, platan in divjih kostanjev. Podobna drevesa so nato obkrožala vso hišo kot pravi park. Vmes pa je bilo še nekaj sadnih dreves, češenj, sliv, jablan, hrušk in orehov. Na severni strani je bil nekoč tudi majhen ribnik, zdaj pa so ga preraščali grmovje in močvirne trave. Kar tudi ni bilo slabo. Spomladi so vanj priletele race in si ustvarile gnezdišča. Njihova hiša pa je premogla tudi okrogli stolp na vzhodni strani in je bila zaradi tega videti kot kakšen star grad. Kar je bilo super. Aleks, ki je požiral pustolovske knjige o iskanju starih zakladov, je bil nad hišo očaran. Pripadala je očetovi rodbini in s potomci je prehajala iz roda v rod. Tako jo je nazadnje podedoval Aleksov oče. Pripravljal je že načrte za popravilo zunanjega dela stolpa in strehe, ko ga je presenetila bolezen. Z njegovo smrtjo se je obnova hiše odmaknila. Z načrtovanimi popravili je bilo dokončno konec, ko je nastopila Majina bolezen.

			»Hišo bi prodali?« je izdavil.

			Mama je prikimala. »Ja, hišo in zemljo okrog. Samo tako dobimo dovolj denarja za Majino zdravljenje v Ameriki. Edino tam ji lahko pomagajo.«

			Maja ni rekla ničesar.

			Za hip je zavladala tišina.

			»Ja, seveda,« se je Aleks oglasil. »Rad bi, da Maja ozdravi, to je glavno.«

			Povedal je iskreno, kar je mislil. Skoraj sramoval se je drobca trenutka, ko je okleval z odgovorom. Izbira med Majinim vidom in hišo je bila zanj popolnoma jasna. Sestro je imel zelo rad in njena nesreča je tudi njega prizadela.

			Čeprav Maja ni videla ničesar, je vedel, da je vse dobro zaznala. Skoraj že videla na svoj način.

			»Hvala, Aleks,« mu je rekla. To je bilo vse.

			Tudi mama ga je hvaležno pogledala in mu stisnila dlan.

			»Hvala ti, Aleks! Bosta videla, otroka, skupaj bomo vse zmogli!«

			Mama je bila neustrašna in pogumna kot vedno. Vsekakor je bila pogumnejša od Aleksa, česar se je on dobro zavedal. Se je pa za hip vseeno ustrašil, kaj jih čaka, ko bodo hišo zapustili. Kam bodo šli –?

			A ta občutek je trajal le za hip. Potem se je tudi on nalezel maminega poguma in Majinega optimizma.

			Ja, zakaj pa ne bi bilo še vse dobro?

			Bil je dan, zunaj je sijalo pozno poletno sonce, sence pod drevesi pod verando so bile svetle in v njihovih najtemnejših delih se ni skrivalo ničesar grozljivega. Svet okrog njega je bil varen in lep. Aleksu se je zazdelo, da je na tem svetu vse mogoče. Tudi to, da bo Maja ozdravela in spet videla.

			Ta njegov občutek ni trajal le za hip. Aleks je v to še vedno resnično verjel.





NA GRMADI


			Majhna vzpetinica na sredi doline, kjer so se na njeni severni strani dvigali veliki hribi, proti jugu pa začenjala širiti gričevja, skozi katera si je v tisočletjih izdolbla strugo reka Bistra, ne bi bila nikjer omenjena, če se ne bi v 2. polovici 17. stoletja na njej dogajale grozljive stvari. Na vrhu griča so se izvrševale sodbe mestnega inkvizicijskega sodišča v čarovniških procesih. Veliko nedolžnih žensk in deklet, pa tudi nekaj moških, ki so bili vsi spoznani za krive čarovništva, so na njej sežgali na grmadi. Zadnje na grmadi je bilo komaj sedemnajstletno dekle. Ovadil jo je sosed, trgovec v mestu, ker da je kot čarovnica z urokom povzročila pri njegovem sinu bolezen, za katero je umrl.

			Zapisi o teh čarovniških procesih v tisti dolini so v naslednjih stoletjih izginili, v zavesti ljudi pa je še vedno ostal spomin na te dogodke. Grič, do tedaj brez imena, je dobil ime Grmada. Nekaj desetletij pozneje, ko se je lov na čarovnice v vsej deželi končal – inkvizicijski procesi zoper njih so bili prepovedani po ukazu razsvetljene cesarice Marije Terezije – pa so na vrhu griča sezidali majhno kapelico v čast Svete Ane.

			Popotnik, ki se je napotil proti hribom severno od mesta, je kmalu zagledal podobo griča sredi ravnice s kapelico na vrhu in velikim hrastom zraven. To so bile idilične podobe iz okolice Starega mesta in doline Bistre. Povsem dovolj za nedeljski izlet.

			Aleks zdaj ni bil nedeljski izletnik. Poganjal je kolo, da čim hitreje prispe do vznožja Grmade. Mimo njega so hitele podobe vrb, ki so se sklanjale nad jarki ob cesti. Na njihove skrivnostne sence, ki so se skrivale pod krošnjami, se ni oziral.

			Se ni smel.

			Moral je čim hitreje mimo. Karkoli je že bilo v temi, v katero lunina bleda svetloba ni prodrla, je moral odmisliti.

			Kako mu je že govoril oče? »Aleks, strah je le v tvoji glavi, drugega ni!«

			In še: »Ne boj se, pazil bom na vas, na mamo, nate in na Majo. Vse bo v redu, fant moj!«

			To mu je oče govoril še kakšen mesec, preden je umrl.

			Očeta več ni bilo, njegove besede pa si je zapomnil.

			Zato je zdaj pritiskal na pedale kolesa, da čim prej prispe do vzpetine sredi doline. Po dveh kilometrih vijugave ceste od zadnje hiše v Starem mestu je zagledal belo točko sredi ravnice pred seboj. Bila je Sveta Ana, kapelica na vrhu Grmade.

			Še malo pritiskanja na pedale in že je bil pri vznožju griča, le še nekaj kačastih zavojev ga je čakalo do vrha in bo že pri kapelici. Tam je moral napraviti fotografijo s telefonom, s kapelico v ozadju. Dokaz, da je res bil ponoči na tem griču.

			Kapelice na Grmadi ni bilo mogoče zamenjati s katero koli drugo v bližini mesta. Bila je polkrogla, s tremi stolpiči s križem na vrhu in tremi okni; dve sta gledali na vsako stran doline pod seboj, ena pa proti hribom. Kapelo je dal postaviti trgovec, ki je mlado dekle prijavil inkvizicijskemu sodišču. Na stara leta, tik pred smrtjo, se je pokesal svojega dejanja. Za svojo pokoro in mir nesrečni duši je dal postaviti cerkvico. Takšna je bila zgodovina te nenavadne zgradbe, zapisana črno na belem v kroniki Starega mesta.

			Bila pa je še ena zgodba iz tistega časa, nenapisana: da se od tistega časa na griču s kapelico in v njegovi okolici ponoči prikazuje podoba mladega dekleta, nesrečne žrtve, sežgane na grmadi. Zgrajena kapelica ji kljub vsemu ni prinesla miru.

			To zgodbo je Aleks poznal. Tudi slišal je za primere, ko so se ljudje srečali s prikaznijo tega dekleta. Nesrečnikom se ni zgodilo nič dobrega. Čarovnica se je z njimi poigrala, da so naslednji dan kot prestrašeni mesečniki pritavali v mesto in si še lep čas niso upali pomoliti nosu iz hiše.

			Aleks je vedel za zgodbo možakarja, ki je v tisti noči kljub mladosti na hitro osivel. Še dan prej je imel goste črne lase, naslednji dan pa skoraj bele kot sneg. Čeprav je bil še mladenič, star manj kot trideset let. Kaj pa se mu je pravzaprav zgodilo, o tem ni nikomur govoril.

			Aleks je tega možakarja tudi poznal. Bil je to Mario, sosed iz hiše na začetku njihove ulice.


Zadnjih nekaj vijug na makadamski cesti proti vrhu Grmade je bilo za Aleksa najtežjih. Kdaj drugič bi se že prej ustavil in stopil s kolesa, a ne zdaj. Čutil je utrujenost v nogah, vendar ni popuščal. Moral je naprej, čeprav mu je skoraj zmanjkovalo moči.

			Ko je le prispel na vrh, se je pred vhodom v kapelico zvrnil s kolesa, tako je bil izčrpan.

			A časa ni smel izgubljati. Na vrhu se ni počutil dobro, napol zoglenela hrastova krošnja na tleh je bila videti strašljiva. Tudi kapelica ga je plašila. V tej bledi mesečini je bila podobna bledemu človeškemu obrazu, kjer skozi dvoje temnih oken nekaj strmi vanj. Nekaj.

			Hitro je iz žepa anoraka potegnil mobilnik in ga nastavil pred sebe. Eden ali dva posnetka pred kapelico bosta dokaz, da je bil resnično tu.

			Takrat je za seboj zaslišal šum. Obrnil se je in otrdel od groze. Nekaj je prihajalo proti njemu, nekakšna meglica se je valila izpod sence pod hrastovo krošnjo. Vendar to ni bila običajna megla ali kaj podobnega, nekaj drugega je bilo. Iz meglice se je izrisala človeška podoba z ženskim obrazom, in njene roke so se začele stegovati proti njemu. Bližale so se mu hitro, še malo, pa ga bodo zagrabile. Čutil je že hladen piš ob sebi –

			Aleks se je takrat ovedel. Zajahal je kolo in se z njim zagnal navzdol po griču, naravnost po travnatem pobočju. Kolo pod njim je na grbinah ječalo ter poskakovalo, vendar je vzdržalo. S polno hitrostjo je zapeljal na asfaltno cesto ter potem v smeri mesta. Pritiskal je na pedale, kot je le mogel. Vedel je, da mu gre za življenje, nič ga ni ustavljalo, nobene sence ob poti, prav ničesar –

			Naenkrat so ga oslepile luči. Izza ovinka je pripeljalo vozilo in ga osvetlilo. Aleks se mu je umikal ter zapeljal čez travnato bankino, in še preden je zdrsnil v jarek, se je ustavil. Tudi avtomobil se je ustavil. Nekdo je izstopil iz njega ter napravil nekaj korakov proti njemu.

			»Si v redu, fant?« ga je poklicala temna postava.

			Aleks je prepoznal ta glas. Bil je kmet s kmetije na bližnjem hribu, vsak drugi dan jim je dostavljal sir in mleko.

			»V redu,« je odgovoril. Bil je pomirjen, kmeta je poznal in ob njem se je počutil varnega.

			Moški je stopil bliže k njemu.

			»Hej, pa to si ti, Aleks!« ga je kmet prepoznal. »Kaj počenjaš tukaj, ob tej uri?« se je začudil.

			»Malo kolesarim,« je Aleks odvrnil. Ni se spomnil pametnejšega odgovora.

			Moški ga je pazljivo pogledal. »Si res v redu?«

			Aleks je čutil, da gleda nekam dol, v njegove noge. Še sam je pogledal – bil je brez levega copata. Groza. Sploh se ni zavedal, kdaj ga je izgubil.

			»V redu sem,« je vseeno prikimal. »Hvala.«

			»Prav, se vidimo jutri,« je moški po krajšem premoru prikimal. »Pozdravi mamo!«

			»Bom,« mu je odvrnil Aleks.

			Potem se je kmet vrnil k avtomobilu in sedel vanj. Zagnal ga je in speljal naprej.

			Aleks je ostal sam. Zavedel se je, da je morda napravil napako. Kmetu bi moral priznati, kaj se mu je zgodilo, kaj je v resnici videl. Čarovnico, ki je grabila po njem …

			Zdaj je bilo prepozno. Luči avtomobila so izginjale za ovinkom in spet je bil sam sredi doline. Levo in desno so na cesto iztegovale svoje sence krošnje vrb in topolov, na nebu je bledo sijala luna in svet okrog njega je bil nenavadno tih.

			Kot da je zadrževal dih.

			Aleks je ponovno zajahal kolo in hitro zapeljal naprej. Čez dobrih pet minut je bil že pod prvimi lučmi v predmestju, tam je lažje zadihal. Dve ulici naprej je bil doma, pred vhodom v domačo hišo na Ulici herojev 11.

			Potisnil je kolo k lopi in stekel proti vhodu v hišo. Tistih pet stopnic do vrat je preskočil v dveh korakih. Vrata so na srečo še bila odklenjena, tako kot jih je pustil ob odhodu. Znašel se je v temnem hodniku. Od vsega, kar je doživel, in od izčrpanosti, se je sesedel na tla. Sploh se ni počutil heroja.

			Takrat je na ramenu začutil dotik nekoga.

			Ni se ustrašil.

			Znan glas ga je vprašal: »Aleks, kaj se ti je zgodilo?«





ALI DUHOVI OBSTAJAJO?


			Sestra Maja je Aleksa pričakala na hodniku. Po tistem, ko je odkolesaril s pojasnilom, da gre k sošolcu po nek zvezek, ki ga potrebuje za šolo, se je usedla v hodniku na stol in brala knjigo. V temi. Knjigo v braillovi pisavi, s konicami prstov. Tako kot to berejo slepi. Tema je pri branju ni motila.

			Čakala je na bratovo vrnitev.

			Ko se je pojavil, zaloputnil vhodna vrata in se sesedel na tla, se je začudila. Začutila je, da se mu je nekaj pripetilo.

			»Aleks, kaj se ti je zgodilo?«

			Aleks je zavzdihnil. »Vse je v redu, Maja,« je odvrnil.

			»Res?«

			Aleks ji ni odgovoril. Ker ne bi bilo res.

			»Pridi, boš popil čaj, skuhala sem ga,« ga je sestra povabila v kuhinjo.

			Dvignil se je in prižgal luč v hodniku. Šele zdaj je svetloba iz električne žarnice razsvetlila prostor v hiši. Tema in sence so izginile.

			Mlačen metin čaj ga je odžejal. Zdaj, v svetlobi domačega doma in v Majini prisotnosti, se je počutil varnega. Čeprav mu je prizor z vrha Grmade še vedno lebdel pred očmi.

			»Si res v redu?« ga je še enkrat vprašala Maja.

			»Ja, sem v redu. Zakaj sprašuješ?«

			»Brez copata si,« mu je Maja odvrnila. »Si ga izgubil med vožnjo?«

			Aleks je znova zavzdihnil. Sestrino vprašanje ga ni presenetilo. Čeprav Maja ni videla z očmi kot običajno drugi ljudje, je v času slepote razvila druge čute. Znala je začutiti razpoloženje ljudi ali pa še kaj več. Na primer, začutila je, da je kdo vstopil v prostor, čeprav tega noben drugi ni opazil.

			Ali pa, da je s tem prišlekom nekaj narobe. Recimo, da ima zdaj on obut le en copat in da čudno hodi.

			»Izgubil sem ga med vožnjo s kolesom,« je prikimal.

			»Izgledaš, kot da te je nekdo preganjal?« je Maja nadaljevala.

			Aleks ji ni odgovoril.

			Pred očmi so se mu zavrtele slike z vrha Grmade: nenavaden obraz, ki se je izrisoval iz megle izza njega, in roke, ki so se stegovale proti njemu. Ja, seveda mu je bilo grozno, kaj takega še ni doživel. Bil je prepričan, da je to duh čarovnice, pred stoletji sežgane na vrhu griča.

			Namesto odgovora je sestro vprašal nekaj drugega.

			»Maja, ti verjameš v duhove?«

			Sestra se je zastrmela vanj s svojimi slepimi očmi.

			»Duha si videl? Kje?«

			»Na Grmadi, tam sem bil,« ji je priznal. »S kolesom, sam.«

			Sestri je zaupal vso zgodbo in tudi razloge, zakaj se je napotil tja gor. Bliža se noč čarovnic in rad bi se priključil zabavi, ki jo vsako leto pripravijo njegovi sošolci iz Kluba neustrašnih. Ker ga imajo za strahopetca, jim je hotel dokazati svoj pogum. In dobiti vstopnico za Klub neustrašnih ter za zabavo ob jutrišnji noči čarovnic.

			»Prav na vrhu je iz teme name planila prikazen v ženski podobi, iz megle, ki se je naenkrat pojavila. Groza …«

			Vse to je imel še zelo živo v glavi in zmrazilo ga je ob tem. Na srečo je na poti v mesto srečal kmeta, ki jih oskrbuje z mlekom in sirom. Ni pa se mogel spomniti, kdaj in kje je izgubil športni copat z leve noge.

			»Čarovnica je bila, njen duh,« je zaključil. »Mi verjameš, Maja?«

			Takrat se je spomnil, da ima poleg izgubljenega copata še en dokaz. Iz žepa anoraka je potegnil prenosni telefon in po-

			iskal zadnji posnetek. Čeprav ni bil povsem prepričan, ali ga je uspel napraviti ali ne, je bila fotografija tam.

			»Še fotko z vrha imam!« je vzkliknil.

			Bila je to fotografija z njegovim prestrašenim obrazom v ospredju, ko se ozira za seboj. Tam pa je bilo le belo, zameg-

			ljeno ozadje. Ničesar drugega. Nobenega ženskega obraza in rok, ki bi grabile proti njemu. Niti kapelice v ozadju ni videti.

			Aleks je bil razočaran. Takšna fotka ni bila noben dokaz, da je bil na Grmadi. Vsaj sošolce iz Kluba neustrašnih ne bo prepričala.

			Škoda.

			»Jaz ti verjamem,« mu je Maja odvrnila. »Tudi to, da si videl duh čarovnice.«

			Aleks je bil sestri hvaležen za te besede.

			»Ti res verjameš v duhove?« jo je znova vprašal. »Si tudi že kakšnega videla?«

			Z besedo »videla« je mislil na njen način videnja.

			Maja je prikimala. »Ja, verjamem v duhove.«

			»Si tudi ti kakšnega že videla?« jo je znova vprašal.

			Še preden pa mu je odgovorila, je nekje v hiši nekaj glasno zaropotalo. Ropot je prihajal s podstrešja. Nenavadno.

			Aleksa je streslo od groze.

			»Nič ni, to so le polhi na podstrešju,« ga je Maja mirila. »V jeseni si delajo zaloge orehov za zimo.«

			Hm?

			Aleks jo je pogledal; Maje ropot s podstrešja ni vznemiril. On pa, še vedno pretresen zaradi prikazni, ki ji je komaj ubežal, se je zdaj prestrašil že najmanjšega šuma.

			Res ni bil noben heroj. Tudi po vrnitvi z Grmade je bil enak bojazljivec kot prej. A Majina navzočnost in njena mirnost sta ga na koncu le pomirili. Morda pa so res ropotali polhi na podstrešju.

			Aleks je na podstrešje zelo redko zahajal. Niso mu bili všeč prostori, polni mraka in pajčevine. Tudi soba na sredi podstrešja, nekakšna shramba za šaro, ki se je nabirala skozi desetletja, mu ni bila všeč. Oče si je pred leti v tistem prostoru uredil kabinet za svoj konjiček: brskanje po starih knjigah in listinah. Še v zadnjih mesecih pred smrtjo je tam preživel veliko časa. Brskal je po zaprašenih knjigah in papirjih ter se navduševal nad tistim, kar je tam odkrival.

			»To so zakladi,« je govoril mami in otrokoma. »Kdo ve, kaj vse se še skriva …«

			Seveda oče ni mislil na prave zaklade, tiste s skrinjami zlata in dragih kamnov. Mislil je na stare knjige in nekakšne pergamentne zapise. Kot knjižničarja, zaposlenega v mestni knjižnici, ga je vse to zelo zanimalo. Veliko teh »zakladov« si je priskrbel z nakupi po bolšjih tržnicah v mestu in okolici. Starine so ga že od nekdaj zanimale.

			Kaj vse je odkril v tisti shrambi, polni prahu in pajkov, pa ni uspel nikomur zaupati. Prej je umrl.

			Po očetovi smrti Aleks ni nikdar več stopil na podstrešje. Že samo lesena vrata v pritličju, za katerimi se je nahajalo stopnišče tja gor, so ga navdajala z nelagodjem. Nikoli jih ni odprl. Tudi mama in Maja sta na podstrešje v tem času skoraj pozabili. Nobeden ga ni nikdar omenjal. Razen zdaj Maja, ko je omenila polhe.

			Prav.

			Čeprav so polhi majhne in plašne živali, so se Aleksu v tem trenutku zdeli zelo pogumni. Veliko bolj kot on sam.

			Ko je odšel spat, je pustil vrata svoje sobe odprta. Prav tako ni ugasil luči. Njena svetloba je odganjala temo, ki je ni maral.

			Sicer pa luči ni nikdar sam ugasil. A vedno, ko se je zjutraj zbudil, luč več ni gorela. Za to je poskrbela mama. Zvečer, ko je Aleks že zaspal, je prišla v sobo in jo ugasnila.

			Še preden je Aleks zaspal, se je spomnil, da mu sestra ni odgovorila na vprašanje, ali je že videla kakšnega duha. A zdaj je bilo že pozno, da bi jo šel spraševat o tem. Jutri jo bo vprašal, se je odločil.

			Zaspal je ob prižgani luči na nočni omarici. Kot vedno.

			Kot vedno je tudi zdaj luč ugasnila, ko je Aleks zaspal. A ni je ugasnila mama, niti sestra Maja. Videti je bilo, kot da je lučka sama ugasnila.

			Potem je v stari hiši na Ulici herojev 11 zavladala tema. In tišina.

			No, skoraj.

			Za hip se je zaslišalo ječanje vrat na koncu hodnika in škripanje lesenih stopnic, ki so vodila na podstrešje. Kot da nekdo stopa po njih in se vrača pod krov stare hiše …

			Potem je tudi to utihnilo in do jutra je v hiši res zavladala samo običajna nočna tišina. Niti polhi se niso več oglasili.





JUTRO NA DAN ČAROVNIC


			Jutro se je v hiši v Ulici herojev 11 začelo s prihodom mame z dela v bolnišnici. Bila je utrujena, nočno dežurstvo jo je vedno izčrpalo. Vseeno je Maji in Aleksu pripravila zajtrk s kakavom in opečenim kruhom ter maslom in medom. Aleksa so čakali še zadnji dnevi pouka pred krajšimi počitnicami, Maja pa je bila že teden prej doma. Na njeni šoli v glavnem mestu so začeli opravljati manjša popravila ter so učence že teden pred počitnicami poslali domov.

			Čas ob zajtrku so vsi izkoristili za kratek klepet. Mamo je zanimalo, kako sta otroka preživela noč, potem pa še, kakšne načrte imata za popoldne. Če je bilo lepo vreme in so imeli čas, so ga radi izkoristili za izlet izven mesta. V slabem vremenu pa so obiskali slaščičarno na glavnem trgu in si privoščili kakšno slaščico.

			Takšna so bila njihova skupna jutra in dnevi.

			Tokrat je mamo poleg klasičnega vprašanja za Aleksa, ali je pripravljen za šolo, zanimalo še nekaj: »Aleks, kako sprav-

			ljaš svoje copate? Zjutraj sem pred hišnimi vrati našla enega. Lahko bi ti ga ponoči odnesel kakšen potepuški pes!«

			Aleks je ob maminem vprašanju najprej otrpnil.

			»Copat?« je le izdavil. »Kakšen copat?«

			»Tvoj športni copat; v začetku šolskega leta sem ti jih kupila, tiste belo modre. Upam, da še imaš njegov par, sicer ne vem …«

			Aleks jo je razumel. Mama mu je v začetku septembra kupila športne copate po njegovi izbiri. Bili so frajerski, vsi sošolci so imeli podobne. Zaželel si jih je tudi sam in jih dobil. Čeprav sploh niso bili poceni. Zdaj bi težko prosil mamo, naj mu spet kupi enake. Sinoči se je že sprijaznil, da je levi copat za vedno izgubljen. Če ga je izgubil na poti z vrha čarovničinega griča, ga že ne bo šel iskat, tudi čez dan ne.

			A zdaj je mama omenila, da je copat pred hišnimi vrati – hej?

			Dvignil se je izza mize v kuhinji in stekel proti vhodu. Tam ga je čakalo presenečenje. Pred vrati je res bil copat, tisti levi, ki ga je sinoči izgubil. Pozorno ga je preiskal, da se prepriča, ali je res njegov. V notranjosti je takoj našel oznako AK, začetnici svojega imena in priimka: Aleks Kovač. To je bil njegov zapis in dvoma ni bilo: copat je njegov.

			A kako se je znašel na hišnem pragu?

			Aleks je bil prepričan, da je domov prišel brez levega copata. Izgubil ga je še pred srečanjem s kmetom na cesti. Zdaj pa je copat pri hiši, kot da se ni nič zgodilo. Tudi očiščen, brez najmanjše sledi umazanije. Medtem ko so se desnega copata na polici v hodniku držali kosi zasušene prsti. Čudno, le kako –?

			Ko se je vrnil za mizo v kuhinjo, je prikimal mami. Ja, očitno je copat zvečer pozabil zunaj pred vrati. Na srečo je z njim vse v redu.

			»Paziti moraš na svoje stvari, Aleks,« ga je mama opomnila. »Ne moremo si privoščiti takšnih izdatkov prepogosto!«

			Aleks ji je prikimal, razumel je tisto, česar ni povedala. Paziti so morali na stroške. Odkar ni bilo več očeta, je bila pri hiši le mamina plača.

			Maja ob vsem tem ni nič pripomnila. Le strmela je proti njemu.

			Ko je odhajal iz hiše v šolo, ga je pričakala pri vratih.

			»Aleks, si prepričan, da si copat izgubil na Grmadi?« ga je vprašala.

			»Prepričan!« ji je odvrnil. »Samo nimam pa pojma, kako se je znašel na hišnem pragu!«

			»Mogoče pa ga je res našel kakšen pes in ga prinesel sem, po tvojih sledeh,« je ugibala Maja.

			»Ja, mogoče je bil to res kakšen pes,« ji je prikimal. Pravzaprav je to upal. Čeprav je to bilo skoraj nemogoče. Pri hiši niso imeli psa, pa tudi pri bližnjih sosedih ne.

			Stopalo v levem copatu mu je gorelo. Kot da je v njem nekakšen živ ogenj, ki gori in mu greje nogo.

			Naslednje presenečenje ga je čakalo v uti, kjer je prejšnji večer odložil kolo. Obe zračnici sta bili prazni. Kar je bilo ne-

			mogoče, ker je še sinoči normalno prikolesaril domov.

			Le kako?

			Nekdo je odvil ventilčke na zračnicah.

			Kdo?

			Morda Jurček, je pomislil, sosedov desetletni mulc, ki se še vedno otročje obnaša. Ampak, kdaj bi Jurčku uspelo izvesti to nagajivščino? Jurček je namreč res pravi bojazljivec, še veliko večji kot on. Drugih otrok pa v bližnjih hišah ni bilo.

			Ne, Aleks ni imel pojma, kdo mu je ponagajal, niti ni zdaj imel časa, da to razišče. Naslonil je kolo ob zid ute, v šolo bo pač moral peš, se je odločil. Časa je še imel dovolj. In na poti do šole bo lahko o vsem pošteno razmislil. O včerajšnjem večeru, izgubljenem copatu in potem o njegovi skrivnostni vrnitvi. Tudi o spuščenih zračnicah kolesa je razmišljal. Sta ta dva dogodka povezana?

			Vendar je bilo jutro lepo in sonce je vzhajalo izza hribov in njegove skrbi so izginjale tako, kot je izginjala meglica nad mestom.

			Pouk v šoli je minil mirno, brez posebnosti. Čutil se je že predpočitniški čas in tudi učitelji niso učencev preveč gnjavili z izpraševanji. Svetovali so jim le, katero snov naj predelajo med enotedenskim premorom, in katere knjige naj medtem preberejo.

			Pravzaprav so vsi čakali na šolski zvonec, ki bo oznanil konec pouka in začetek kratkih počitnic.

			Tudi Aleks.

			Med šolskim odmorom se je izognil srečanju s sošolci iz Kluba neustrašnih. Zavil je v knjižnico in se kar tako, brez nekega namena, razgledoval po knjigah na policah.

			»Aleks, iščeš kakšno posebno knjigo?« ga je vprašala knjižničarka.

			Gospa Marta, knjižničarka na osnovni šoli, je Aleksa dobro poznala. Vsak teden je bil v knjižnici in si izposodil kakšno knjigo. Ponavadi pustolovske, o iskanju zakladov in podobno.

			Aleksa je njeno vprašanje presenetilo. Pravzaprav zdaj ni ničesar iskal, zapravljal je le čas, da se izogne kakšnemu neprijetnemu srečanju s sošolci.

			Vseeno se je hitro domislil.

			»Nekaj o čarovnicah iščem,« je odvrnil. »Kakšen roman, če imate, prosim!«

			Knjižničarka je zmajala z glavo.

			»Ne vem, Aleks, bojim se, da so vse knjige o čarovnicah zdaj izposojene,« je rekla. »Saj veš, nocoj je noč čarovnic!«

			Razumela je kuštravega fanta pred seboj, a vse knjige o čarovnicah in podobne srhljivke za mularijo so bile v tem času večinoma sposojene. Vseeno je povabila Aleksa h knjižni polici, kjer so se nahajali romani z napetimi vsebinami. Prepričana je bila, da so police prazne. Vendar pa je vseeno ena knjiga samevala na srednji polici z oznako »grozljivke«. Naslov knjige je bil Čarovnica z griča.

			»Čarovnica z griča?« se je začudila. Te knjige še ni videla niti poznala, čeprav so vse knjige v knjižnici šle skozi njene roke. »Le o čem piše?« se je glasno vprašala. Vedno je pazila, da je vsako knjigo prej sama prebrala, preden jo je dala učencem v izposojo.

			»Vzamem jo, gospa Marta,« se je na hitro odločil Aleks.

			Knjižničarka je pogledala fanta in mu prikimala. Prav, naj bo tako; bo knjigo prebrala kasneje, ko jo vrne. Sicer pa knjiga sama po sebi ni bila nič posebnega, je ugotovila, ko jo je na hitro preletela. Zgodba o čarovnicah in take zadeve. Izmišljotina seveda.

			Čez slabo minuto je Aleks že korakal po šolskem hodniku s knjigo o čarovnicah.

			Tik preden je vstopil v razred, ga je zaustavil Žiga, vodja Neustrašnih. Iztegnil je roko pred njega in mu zaprl pot.

			»Si izpolnil nalogo?« ga je vprašal.

			Aleks ga je nemočno pogledal. Kaj naj mu odgovori? Da je bil na Grmadi, da je videl nekakšno prikazen, napravil fotko, vendar – ne, nič o tem mu ne bo govoril. Dokaza o svojem junaštvu nima. Le fotko s prestrašenim obrazom, na katero pa sploh ni bil ponosen in je nikomur ni želel pokazati.

			»Nisem imel časa,« se je izgovoril.

			»Saj sem vedel, da si šleva,« se mu je Žiga posmehnil. »Nikoli ne boš član našega kluba. Si navaden strahopetec!«

			»Nimam časa, pusti me naprej!« je Aleks odrinil Žigovo roko. Vstopil je v razred, se usedel v svojo klop in zavzdihnil. Je res šleva?

			Naslednji dve šolski uri se ni premaknil iz svoje klopi. Malo tudi zato, ker ni želel srečati sošolcev in se z njimi pogovarjati o večernih zabavah na noč čarovnic. Pa tudi, ker ga je knjiga, ki jo je prinesel iz knjižnice, začela zelo zanimati.

			Prvi stavki knjigi so se začeli z njemu znanimi besedami.

			Matija je med sošolci veljal za strahopetca. Vsega se je bal, tudi že najmanjše sence na vrtu pred domačo hišo, še preden se je zvečer pojavil pravi mrak. In kar je bilo najhuje – prihajala je noč čarovnic. Najbolj grozljiva noč v letu, ko duhovi oživijo in pridejo na plano …

			Uf, kot da knjiga pripoveduje o njem!

			Ko je šolski zvonec končno naznanil konec ure, se Aleks ni nikjer ustavljal. Pohitel je naravnost domov. Kako bo preživel večer in noč čarovnic, mu je že bilo jasno. Nikamor iz hiše se ne bo premaknil. V sestrini družbi bo, za večerjo bosta imela pico, mama je obljubila, da jo speče še pred odhodom v službo, nato pa bo gledal filme po televiziji. Če bodo preveč grozni, pa bo obema z Majo na glas bral knjigo o čarovnicah. Tako kot vsako leto na noč čarovnic. To bo lahko zelo zanimiv večer, se je tolažil. Seveda bi se raje zabaval s prijatelji, a tudi za letošnjo noč čarovnic ta zabava zanj ni prišla v poštev.





MARIOVA ZGODBA


			Na vhodu v domačo ulico je Aleks pri hišni številki 3 zagledal soseda Maria, kako je okrog svoje hiše polagal palice. Začudil se je njegovemu nenavadnemu početju.

			Aleks je Maria dobro poznal. Bil je očetov vrstnik in sošolec. Z očetom sta bila prijatelja že od malih nog in po Mariovi vrnitvi z morja se je njuno prijateljstvo nadaljevalo. Čeprav je Mario živel bolj odmaknjeno, je bil oče vedno dobrodošel v njegovi hiši. Mario je bil tudi eden izmed zadnjih, ki se je prišel poslovit od očeta, ko je ležal v bolnišnici.

			Mario pa je bil tudi nesrečnež iz zgodbe o srečanju s čarovnicami. Njemu so se v eni sami noči zaradi srečanja z njimi lasje pobelili. Po tistem je zapustil mesto in za dve desetletji odšel na morje, postal je pomorščak. Po smrti staršev se je spet vrnil v Staro mesto, v domačo hišo v Ulici herojev.

			Aleks se je zdaj preko nizke ograje zastrmel vanj, v njegove lase, bele kot sneg. Tudi sam je imel črne lase in sploh si ni mogel predstavljati, da bi čez noč postal belolas. Danes zjutraj, preden je odšel v šolo, si je ogledoval lase in iskal kakšen bel las, posledice strahu iz prejšnjega večera, a na srečo ni našel nobenega.

			Mario se je obrnil in ko ga je prepoznal, se mu je obraz odobrovoljil.

			»Živio, Aleks, kako gre?« ga je pozdravil. »Kako je pri vas doma?«

			Mario je pokazal na Aleksovo hišo, ki se je skrivala sto metrov naprej po ulici izza velikih krošenj kostanjev.

			»Živio, vse je v redu,« mu je odzdravil. »Zakaj polagaš te palice okrog hiše?«

			Mario ga je začudeno pogledal.

			»Ne veš? Nocoj spet pridejo čarovnice! Edino glogov les jih lahko zaustavi! Že nekaj let jih tako odganjam!« je odvrnil. Zastrmel se je v Aleksa. »Fant, svetujem ti, da se nocoj ne zadržuješ zunaj, čarovnice so prava nadloga!«

			»Čarovnice z Grmade?«

			»Ja, posebej ena je vztrajna in mi zelo rada nagaja!« je prikimal sosed. »Premlad si še in ne poznaš zgodbe o njej. Jaz pa vem, kakšna je! Nekoč, ko sem bil še mlad in se delal preveč pogumnega in šel na Grmado – pa sem dobil svoje. Komaj sem ji ušel! Od takrat me ni več pozabila. Na vsako noč čarovnic naredi predstavo okrog moje hiše.«

			»Kakšno predstavo?« je bil Aleks radoveden. O tem ni nič vedel. Soseda Maria je prvič slišal govoriti o čarovnici.

			»Nič ne ostane na svojem mestu po njenem divjanju,« je sosed zmajal z glavo. »Vse obrne na glavo. Enkrat mi je vdrla v hišo, komaj sem se uspel skriti v klet, a zjutraj je bilo tako, kot da je skozi hišo šel tornado. Na morje sem odšel, samo da sem ji ušel. Ko sem se spet vrnil v domače mesto, v svojo hišo, se je vse ponovilo. A zdaj že vem, kako se je ubraniti. Zato se že zdaj pripravljam na njen prihod. Vem, da bo spet prišla, že sinoči sem slišal njen smeh na ulici! Vem, da je bila ona!«

			»Čarovnico si slišal? Kdaj?«

			»Ja, ponoči, mislim, da nekaj čez polnoč. Čudno je le, da se ni ustavila pri meni. Hitela je nekam drugam, tja gor po ulici,« je pokazal z roko v smeri ulice, kjer je bila tudi Aleksova hiša. »Mogoče si išče novo žrtev za nocoj, nove nesrečneže.«

			Potem se je Mario nenadoma ustavil s pripovedovanjem. Dvignil je roko in z njo odmahnil Aleksu. »Pojdi domov, fant, čimprej …«

			Nato se je spet posvetil svojemu delu.

			Aleks se je odpravil dalje. Premišljeval je o nenavadnem sosedu, njegovi zgodbi, o njegovih belih laseh in opozorilu. Vsekakor ga bo upošteval, nocoj iz hiše ne bo pomolil nosu, je bil odločen. Še vedno so mu odmevale njegove besede v glavi.

			Da je sinoči slišal njen smeh, ko je hitela po ulici? Le kam?

			Aleksa je kljub toplemu in sončnemu dnevu zmrazilo.

			Je bila čarovnica tista, ki je prinesla njegov izgubljeni copat pred hišna vrata? Bo zdaj on njena nova žrtev? Zaradi nespametne poti ponoči na Grmado?

			Aleks se je nenadoma zavedel, da je sinoči naredil veliko neumnost, skoraj enako kot v mladosti sosed Mario. Tudi on se je sinoči junačil.

			Si je s tem nakopal čarovnice na glavo?

			Groza!





ROPOT NA PODSTREŠJU


			Po kosilu, ki ga je mama pripravila skupaj z Majo, so se tudi za Aleksa dejansko začele počitnice. Dober teden brezdelja ga je čakal. Oba z Majo sta že bila na počitnicah, edino mamo je še čakala ena noč dela.

			Najprej se je zapeljala v trgovski center na spodnji strani mesta, da nakupi nekaj hrane za praznična dneva, ko bodo trgovine zaprte. Naslednji teden pa je tudi njo čakal počitek. V šoli so imeli jesenske počitnice, ona pa si je vzela teden dni dopusta, ki ga je nameravala preživeti s svojima otrokoma. Po poletnih dveh tednih dopustovanja v neki planšariji med hribi na Gorenjskem jih je zdaj čakalo razvajanje in lenarjenje v toplicah v Prekmurju. Predvsem ona si bo morala nabrati moči za naslednje tri mesece. Prve naslednje skupne počitnice z otroki so jo čakale šele v februarju. Že zdaj je vedela, da bo dneve v času božičnih in novoletnih praznikov preživela v službi v bolnišnici. Lansko leto se je temu izognila, letos pa je bila ona na vrsti za dežurstvo.


Maja in Aleks sta ostala doma. Aleks je najprej popravil zračnice na kolesu in ga spet spravil v red, nato pa se pridružil Maji ob skodelici vroče čokolade na verandi. Uživala sta v toploti popoldanskega sonca, ki je drselo proti obzorju.

			Aleks je sestri zaupal, kaj se mu je zgodilo zjutraj. Da je nekdo spustil zračnici na njegovem kolesu. In da ne ve, kdo je to storil. Kdaj drugič bi za to okrivil sosedovega Jurčka, a ne zdaj. Ni verjel, da bi tega bil sposoben desetletni mulček.

			»Obe zračnici sta bili spuščeni?« se je Maja začudila.

			»Obe,« je Aleks prikimal. »Pokrovčki so bili odviti in ventili odstranjeni. To ni kar tako, kot tisti copat,« je dodal.

			»Čudno,« je pripomnila Maja.

			Potem je Maji omenil pogovor s sosedom Mariom. Da se pripravlja na prihod čarovnice. Vsako leto za noč čarovnic obišče njegovo hišo in mu napravi predstavo. Se pravi en velik cirkus okrog hiše.

			»Prejšnjo noč je slišal njen grozen smeh,« je še dodal. »Vendar se ni ustavila pri njegovi hiši, šla je naprej po ulici.«

			»Kam?«

			»Ni znal povedati,« je odvrnil Aleks.

			To je bilo res. Je pa Aleks zamolčal, da je Mario z roko pokazal proti njihovi hiši. To ga je navdajalo s strahom in ni želel prestrašiti še sestre. Lahko pa vse skupaj ni nič in Mario malo pretirava.

			Potem se je Maja spomnila, da ji je Aleks omenil neko knjigo, ki jo je prinesel iz šolske knjižnice. Še pred kosilom se je zagrizel vanjo in je skoraj ni mogel odložiti, tako je bila zanimiva.

			»Kakšno knjigo bereš?« ga je vprašala.

			»Ne boš verjela, dobil sem še zadnjo knjigo v knjižnici o čarovnicah, vse druge so izposojene! Čarovnica z griča je naslov,« je začel pripovedovati. »Govori pa o enem fantu, ki se strašno boji teme in vsega podobnega. Verjame, da se v temi skrivajo duhovi in čarovnice. Kot da berem knjigo o sebi!«

			»Oho, to pa je zanimivo!« je pripomnila Maja. »Kako mu je pa ime?«

			»Matija; in je mojih let. Živi pa z mamo in sestro Najo v eni stari hiši v mestu. Prihaja noč čarovnic, on pa bi rad vsem pokazal, da je pogumen in se ničesar ne boji. Nenavadno, ne?«

			»Ja, zelo nenavadno, to knjigo bi tudi sama z veseljem prebrala – če bi mogla,« je prikimala.

			»Zvečer ti jo bom bral jaz,« se je ponudil Aleks. »Tako se bova lahko oba zabavala na noč čarovnic!«

			Maja je sicer vedno imela na zalogi zvočne knjige, ki jih je rada poslušala, a med njimi ni bilo nobene o čarovnicah.

			»Hvala, Aleks, zlat si,« se mu je sestra zahvalila. »Zgodba o fantu in sestri, ki –«

			Stavka ni dokončala. Iz notranjosti hiše se je zaslišal glasen ropot. Prihajal je s podstrešja. Kot da so se dvakrat, trikrat zaloputnila vrata na vrhu lesenega stopnišča.

			Potem je nastopila tišina. Oba sta za trenutek onemela.

			»Si slišala?« je prestrašeno dahnil Aleks. »Zgoraj spet nekaj ropota! Maja, to ne morejo biti polhi!«

			»Pojdiva pogledat!« se je Maja odločila. »Najbrž je kakšno okno zaropotalo, zaradi vetra! Začelo je pihati!«

			Res je preko verande zavel nenavaden, svež veter in oba je za hip streslo.

			»Na podstrešje greva?« se je Aleks začudil. »Zdaj?«

			»Zdaj, Aleks! Če je prepih, morava zapreti podstrešna okna,

			sicer bo v hiši celo noč ropotalo!«

			Aleks je zavzdihnil. Ni mu bilo všeč, da bo rinil v tisti temačni svet zgoraj. A Maja je imela prav; zapreti sta morala vsa okna in vrata na podstrešju, sicer ponoči res ne bo spal. Zdaj je bil še dan, Maja je bila zraven njega, in počutil se je vseeno malo pogumnejšega, kot je bil še maloprej.

			»Prav, pa greva,« je prikimal sestri.

			Zapustila sta verando in se po hodniku napotila v zadnji del hiše, kjer so bila vrata na podstrešje.

			Na terasi je poleg njunih skodelic kakava ostala le knjiga Čarovnica z griča. Nenaden sunek vetra je zvrtinčil zrak naokrog in odprl knjigo. Videti je bilo, kot da nekdo lista po njej. Nazadnje je piš vetra popustil.

			Knjiga je ostala odprta na strani s poglavjem: Kaj se skriva na podstrešju?





KAJ SE SKRIVA NA PODSTREŠJU?


			Aleks je stopal prvi po lesenih stopnicah in odrival pajčevino stran. Že dolgo ni noben hodil tukaj. Ne mama, Maja ali on, nobenega ni zanimalo podstrešje. Bil je le prostor za odlaganje starih neuporabnih stvari. Tako je o njem menila mama. Vso odvečno šaro iz hiše so raje odlagali v smetnjake ob vhodu z ulice. Le oče, ki se je od starih predmetov težko ločil, je o tem menil drugače. A njega zdaj več ni bilo.

			Na vrhu stopnic so bila vrata, ki pa so bila zaklenjena. Ključ za odklepanje je visel na vrvici zraven in Aleks jih je odklenil, nato pa počasi potisnil naprej. Neprijetno so zacvilila, da se je zdrznil. A nič strašnega ni bilo za vrati, le podstrešje s staro navlako. Zanj skoraj tuj svet. Nazadnje je bil tu skupaj z očetom pred tremi leti. Torej že zdavnaj.

			Podstrešje je bilo visoko in mračno, le na dveh delih sta vanj iz steklenih okenc v strehi padala od zunaj bela snopa svetlobe. Prizor ni bil navdušujoč. Mama je imela prav, podstrešje je bilo skladišče starih, nerabnih predmetov. Tu so bila stara kolesa, otroški voziček še z lesenimi kolesi, pletene in že zdavnaj preperele košare s počrnelimi orehi, škatle s knjigami in črvive, lesene skrinje, polne odsluženih oblačil in čevljev. V resnici se na podstrešju ni nič skrivalo. Bilo je le shramba stvari, ki bi prej sodile na smetišče kot pa v hišo.

			A to je bil njegov prvi del, ločen od drugega z opečnatim zidom.

			V prostor naprej so spet vodila vrata. Tudi ta so jokaje zaškripala, ko je Aleks pritisnil na kljuko in jih odprl.

			Z Majo sta se znašla v očetovem kabinetu, obdanem z visokimi lesenimi knjižnimi policami s starimi knjigami in svežnji porumenelih papirjev. Prostor je bil še vedno enak, kot se je Aleks spominjal. Oče, knjižničar v mestni knjižnici, doma pa amaterski zgodovinar domačega mesta, ga je pred leti opremil s knjižnimi policami, te pa napolnil z goro starih knjig. Vse to je nabiral po raznih bolšjih sejmih in antikvariatih. V zadnjih letih so ga še posebej zanimali čarovniški procesi v Starem mestu. Zadnje knjige in svežnji listin, ki jih njun oče še ni uspel pregledati, so se nahajali v kartonasti škatli na stolu ob mizi sredi sobe. Prehitela ga je smrt.

			Aleks je zavzdihnil. Na podstrešju, ne v prvem ne v drugem delu, ni videl nobenega odprtega okna niti vrat. Ropot s podstrešja mu je bil nerazumljiv.

			»Čudno, vsa okna so zaprta, tudi vrata,« je rekel. »Kaj lahko ropota?«

			Maja mu ni znala odgovoriti.

			»Morda pa ga res povzročajo polhi,« je odvrnila.

			Odkar je izgubila vid, sem gor ni zahajala, je pa očetov kabinet dodobra poznala. Pogosto je bila v njem skupaj z njim. Oče je brskal po papirjih, ona pa se je igrala svoje igrice s punčkami. Pred očmi so se ji zavrtele slike, videla je očeta za mizo, ona pa –

			Film, ki se je vrtel v njeni glavi, je pretrgalo zvonjenje na vhodnih vratih. Nekdo je pritiskal na zvonec, enkrat, dvakrat, trikrat.

			Aleks je pogledal Majo.

			»Mario je, sosed,« je rekla Maja. »Nekaj je pripeljal.«

			Aleks je kaj več ni spraševal.

			»Grem pogledat,« je dejal.

			Zanimalo ga je, zakaj je prišel. Po očetovi smrti je le redko prihajal na obisk.

			»Grem s tabo,« je rekla Maja. Ni ji bilo všeč, da bi ostala sama na podstrešju. Sicer se res ni bala vsega tako kot Aleks, vendar je nekaj začutila. Nekaj, česar si ni znala razložiti. Ne sebi, še manj pa komu drugemu …

			Spustila sta se po stopnicah in se napotila po hodniku do vhodnih vrat. Aleks je skozi majhno kukalo v vratih pogledal ven, a ni videl nikogar. To je bilo čudno.

			»Si prepričana, da je bil Mario?« je pogledal sestro.

			Ni mu odgovorila.

			Potem je odprl vrata. Zunaj ni bilo nikogar, ničesar – no, skoraj.

			Pred vrtno uto je bil kup vejevja. Pravzaprav palic, takšnih, kot jih je Aleks že videl pri Mariovi hiši. Kup glogovih palic, samo to. V bližini ni bilo nikogar, vsenaokrog je vladala tišina.

			»Ja, najbrž je res bil sosed Mario,« je glasno ugotavljal Aleks. »Pripeljal je kup palic, glogovih. Baje glogov les odganja čarovnice. On ima z njimi še vedno težave.«

			»Čudno,« je pripomnila Maja, »zakaj jih je potem pripeljal k nam?«

			»Res, čudno,« je prikimal Aleks. Maja ima prav, zakaj je Mario glogove palice pripeljal k njim? Meni, da jih bodo potrebovali?

			Škoda, da ga ni mogel vprašati, ker ga več ni bilo. Vsekakor pa mu to ni bilo všeč.

			Še preden pa je še kaj pripomnil, je oba z Majo zmotil hrup avtomobila. Na dvorišče pred vhod je zapeljal avtomobil, rdeča opel zafira. Mama se je vrnila domov, z nakupa v trgovinah. Pogledala je otroka na stopnišču.

			»Živio, sta lepo preživela popoldan?« ju je pozdravila. »Poglejta, kaj sem prinesla!«

			Odprla je prtljažnik in vzela iz njega veliko bučo z že izrezljanimi luknjami za oči in grozljivo nasekanimi usti.

			»Buča – za noč čarovnic?« se je Aleks začudil.

			»Ja, buča za noč čarovnic! Še svečo prižgem in bo ta prava!« se je mama nasmejala. »Nocoj je vendar noč čarovnic! Da se bosta vsaj vidva malo zabavala!«

			Mama je želela razveseliti otroka. Medtem ko bo ona v službi, naj ta večer vsaj otroka preživita lepo. Ko se je ozrla naokrog in zagledala kup palic ob vrtni uti, se ni začudila.

			»Aha, Mario se je končno spomnil, da sem ga spomladi prosila za prekle za na vrt,« je ugotavljala. »Škoda, zdaj je prepozno, ne bomo jih več potrebovali,« je skomignila.

			Otroka sta mamo razumela. Ker bodo prodali hišo, ne bodo več urejali vrta. Mama je imela v načrtu, da si bodo z delom kupnine, ki bo ostal po stroških Majinega zdravljenja v Ameriki, lahko kupili kakšno stanovanje v velikih stanovanjskih blokih v spodnjem delu mesta.

			Aleks je sicer vedel, da so palice enake tistim, kot jih je sosed Mario polagal okrog svoje hiše, da se ubrani čarovnice. Vendar tega zdaj mami ni omenil. Ker mama v čarovnice in duhove ni verjela.

			Nasprotno pa je on vedel, da vseeno nekaj obstaja. Nekaj. Po očetovi smrti je bil v to še posebej prepričan. Pogosto je začutil, da v kakšnem prostoru ni sam. Čeprav ni bilo nikogar zraven.

			Tega si ni znal razložiti. Zato ga je tisto nekaj strašilo. Tudi zaradi tega pred spanjem ni ugašal luči v svoji sobi.

			Zdaj je nekaj hladnega zapihalo okrog hiše in dvignilo odpadlo listje kostanjev in platan.

			»Hladno postaja, otroka, gremo v hišo! Pomagaj mi odnesti košare iz avta v hišo!« je mama zaprosila Aleksa.

			Pomagala jima je še Maja in kmalu so bili vsi v hiši, na toplem. Zunaj pa je okrog hiše zažvižgal veter, nenavadno hladen za do takrat topel dan.

			Piš vetra je na mizi na terasi, kjer sta maloprej posedala Maja in Aleks, zganil liste v knjigi. Bilo je videti, kot da nevidna roka lista knjigo.

			Ko se je listanje ustavilo, je bil na vrhu strani naslov: Ko pride čarovnica.





KO PRIDE ČAROVNICA


			Pica, ki jo je spekla mama, je bila super kot vedno. Maja je imela rada zelenjavno, Aleks pa s pršutom in olivami ter rukolo. Njegova klasika. Odkar je pred leti naletel na to vrsto pice, se njegov okus ni spreminjal. V picerijah je vedno naročal enako, enako željo je imel tudi pri mamini peki pice.

			Mama pa si je zase napravila pico s prekajenim lososom.

			Vsi trije so ob tem pili sokove; mama jabolčni z mineralno vodo, Maja in Aleks pa brusnični sok. To je bila njuna priljub-

			ljena pijača ob pici.

			Ob večerji so kot običajno klepetali o marsičem: o vremenu, načrtih za jutrišnji dan, o knjigah, filmih –, skratka o vsem. Mama se je veselila dobrega tedna počitnic in druženja z otrokoma, enako Maja in Aleks druženja z mamo.

			Smejali so se in govorili vse povprek. Bili so srečna družina.

			Čeprav je košček te sreče manjkal. Pred dvema letoma, v začetku meseca novembra, je umrl Rudi, Aleksov in Majin oče, in Anamarijin mož, seveda. Takrat je bil za vse njih skoraj konec sveta. Smrt je prišla prehitro, čeprav so vsi vedeli, da je neizbežna.

			»Za vedno bom z vami,« jim je obljubljal oče, ko je umiral. »Vse bo še dobro …«

			Pa ni bilo. On je umrl, Maja pa je v pol leta oslepela. Da bi ji poskusili vrniti vid, morajo prodati hišo. To ni bilo nič dobre-

			ga. Razen da so bili živi in srečni, ker so lahko skupaj.

			Nekaj pred sedmo zvečer je mama morala na delo v bolnišnico.

			»Ljubčka moja, preživita lep večer,« je rekla otrokoma v slovo. »Vidimo se zjutraj!«

			Potem se je z avtom odpeljala v noč.

			Mama je svojima otrokoma rada govorila »ljubčka moja«. Po smrti moža sta bila otroka njena največja ljubezen.

			Prihajajoča noč je bila jasna in svetla. Na nebu se je prikazala luna. Podobna je bila ogromnemu zarumenelemu hlebcu kruha.

			Prihajala je noč polne lune.


Preden si je Aleks upal stopiti ven na teraso, je prižgal vse luči, tiste v dnevni sobi in one zunaj. Ko se je prepričal, da je vse varno, je odprl vrata, napravil tri korake proti mizi na terasi, z nje pobral knjigo ter se za hip zagledal v ogromno luno na nebu. Zazdela se mu je tako blizu, da bi se je lahko dotaknil z roko. A časa za občudovanje lune ni imel, moral se je takoj vrniti v varno zavetje dnevne sobe. Napravil je že korak proti vratom, ko je za hrbtom zaslišal nežen ženski glas.

			»Aaaleeeks, Aaaleeeks,« ga je klical glas.

			Ozrl se je nazaj, a ni videl nikogar. Glas je prihajal iz vrta pod teraso.

			»Kdo je?« je vprašal.

			»Aaaleeeks, Aaaleeeks!« se je klicanje ponovilo.

			Aleks še vedno ni nikogar opazil.

			»Kdo je?« je ponovil, zdaj z negotovim glasom. Čeprav je bil le dva koraka od varnega zavetja dnevne sobe, ga je postajalo strah.

			Klicanje iz teme je prenehalo. Naslednji hip pa se je na ograji verande prikazala grozna ženska glava, z dolgimi razmršenimi lasmi in z dvema žarečima očesoma na spačenem obrazu.

			»Pridi, da te objamem!« je zatulila s strašnim glasom in se pognala proti njemu.

			Aleks je od groze za hip okamnel, a se takoj nato ovedel in v samo enem skoku je že bil v dnevni sobi. Za seboj je zaloputnil velika lesena vrata, obrnil ključ v ključavnici in spustil rolete. Potem se je odmaknil od vrat in samo še strmel vanje.

			Kaj se bo zgodilo?

			Bo pošast, ki ga je napadla, poskušala vdreti skozi vrata? Kaj bosta z Majo napravila?

			Niti malo ni vedel, kaj naj storita. Še vedno se je tresel. Takšne groze v življenju še ni doživel, tudi na Grmadi, pri srečanju s čarovnico, ne –

			»Aleks,« je zaslišal ženski glas tik ob sebi.

			Odskočil je, potem pa si oddahnil, ko je zagledal Majo.

			»Uf, prestrašila si me!« je olajšano zavzdihnil.

			»Prestrašila? Kaj se ti je zgodilo?«

			»Maja, čarovnica je zunaj na terasi, napadla me je,« je zajecljal. »Pozna me, klicala me je po imenu …«

			To klicanje ga je spravljalo še v večjo grozo.

			»Nisem nič slišala, bila sem v kuhinji,« je Maja odvrnila. »Si prepričan, da je bila čarovnica?«

			»Videl sem jo, grozna je, komaj sem ji ušel, zunaj čaka!« Pokazal je na zaprta vrata na teraso. »Maja, pokličeva policijo?«

			Maja ni poznala odgovora. Verjela je bratovi zgodbi, da ga je nekaj prestrašilo, vendar jo je nekaj vseeno motilo. Sama ni imela nobenega neprijetnega občutka, nobene nevarnosti ni zaznala ne v hiši ali kje v bližini. Vedno je začutila prisotnost tujega obiskovalca pred vrati, še preden je pozvonil, zdaj pa je bilo vse običajno.

			Čudno, je pomislila. Čarovnica? Ali naj zaradi nje pokličeta policijo?

			Hm?

			Takrat se je oglasil telefon, Aleksov mobilnik. Zvonjenje je zarezalo v tišino.

			Aleks je pogledal na telefon na mizici ob televiziji, videl je osvetljeni ekranček, njegovo utripanje, vendar si ni upal stopiti bližje. Kdo ga kliče zdaj, tik po napadu čarovnice? Je to ona ali pa –?

			»Nekdo te kliče, ne boš pogledal? Lahko je mama!« se je oglasila Maja.

			Ja, lahko bi bila mama, je pomislil Aleks. Vseeno se bo oglasil.

			Previdno se je približal telefonu in pogledal klicatelja.

			Ni bila mama, niti kakšna čarovnica. Daleč od tega. Bil je Žiga, sošolec. Šef Kluba neustrašnih. Aleks ni imel pojma, zakaj ga kliče. Ga morda vabi na večerno zabavo pri njem doma v maskah?

			»Ja, Žiga?« se mu je oglasil.

			»Aleks, poglej se na YouTubu, glavna zvezda si. V filmu Aleks in strašna čarovnica!« se je zarežal Žiga v telefon. Ob njem pa so se huronsko zasmejali še drugi, Aleks je med nekaj vzkliki prepoznal člane Žigovega kluba. Vsi so se dobro zabavali na Aleksov račun.

			Nato se je zveza prekinila.

			Aleksu je bilo vse jasno. Sošolci so mu napravili past, napravili predstavo na terasi in ga prestrašili s čarovnico. Trik s čarovničino glavo iz trgovine, z rdečimi lučkami v očeh, s posnetim strašljivim glasom, nato pa še premikanje glave na palici ali na vrvici. Enostavna zadeva. In vse to so posneli in že objavili na spletu.

			Barabe!

			Aleks je bil zdaj nanje zelo jezen. Če bi mogel –

			Nemočno je sklonil glavo. Nič ni mogel.

			Maja je slišala pogovor. Bilo ji je žal brata, ni marala norčij na njegov račun. Posmehovanje nekomu zaradi tega, ker ni tako pogumen kot drugi, se ji ni zdelo prav. Čeprav je vedela, da se mularija tako zabava, ji takšna zabava ni bila všeč. Privoščila bi jim, da bi se nekdo na enak način pozabaval s temi mulci.

			»Pusti jih, Aleks,« ga je tolažila. »To so otročarije! Glavno, da zdaj veva, da ni bilo nobene čarovnice!«

			Aleks je zavzdihnil. Še vedno je bil jezen na sošolce, ki so si ga privoščili. Pravzaprav besen. A zdaj ni mogel ničesar storiti. Če bi kakšnega dobil v roke, bi mu že pokazal, da se iz njega ni dobro norčevati. Vendar ima Maja prav, to je le otroška zabava na noč čarovnic. Jutri bo njegova jeza že izginila. Najbolje bo, da si z Majo napravita zanimiv večer po njunem okusu. Tako kot sta to načrtovala. Z branjem knjige, ki jo je prinesel iz šole.

			Pogledal je naokrog za knjigo. Ležala je na kavču, tja jo je odvrgel, ko je pritekel s terase.

			Knjiga je bila odprta na strani s poglavjem: Ko na vrata potrka prava čarovnica.





KO NA VRATA POTRKA PRAVA ČAROVNICA


			Aleks je o noči čarovnic vedel marsikaj. Teoretično, seveda.

			Praznik strašenja ima korenine v keltskih, nato pa še v starorimskih podlagah, ko se svetlejši del leta poslavlja in prihaja mračno obdobje. Preko stoletij, tudi s pojavom krščanstva, se je to praznovanje preimenovalo in dobilo nekoliko drugačno vsebino.

			V noči z zadnjega oktobra na dan 1. novembra, na dan vseh svetih, se na ta svet, na svoje domove, vračajo duhovi umrlih. Vstajajo iz svojih grobov in zaradi tega so ljudje prestrašeni. Ker se bojijo, da bi jih mrtvi zvlekli na drugi svet k sebi, se skrivajo za različnimi maskami in ustvarjajo velik hrup, da jih odženejo. Ker imajo nekateri duhovi podobo čarovnic, je ta noč dobila ime po njih.

			Vse skupaj torej temelji na starih zgodbah in vraževerju ljudi. Duhov, ki bi kje v temi prežali na ljudi, v resnici ni. Torej je tudi njegov strah pred temo neutemeljen. Kot mu je nekoč rekel oče: »Strah je od zunaj votel, znotraj pa ga nič ni!«

			Aleks takrat očeta ni povsem razumel. Ga ni mogel. Morda je bil premlad. Samo očetove besede ga niso prepričale, da se več ne bi bal teme in tistega neznanega v njej. Česar drugega pa se Aleks ni bal. V resnici je bil pogumen fant, le pred temo je pogum v njem uplahnil.

			To je bilo morda čudno, a tako je bilo.

			V okolju domače hiše, v dobro razsvetljenem prostoru, se je počutil varnega. Ni se bal ničesar. No, skoraj. Tudi kakšnega nerazumljivega ropota z mračnega podstrešja se je še vedno prestrašil.

			A zdaj je bila z njim sestra Maja, ki se za tak ropot ni kaj veliko zmenila. Maja je bila pogumna punca in to mu je bilo všeč. Zadnje leto je preživela v temi in tudi takšnega strahu pred temo, kot ga je doživljal on, ni občutila. Tema je bila njena vsakdanjost. Zanjo ni bilo ne noči ne dneva, bila je le tema. V njej se je počutila domače. Tema v noči čarovnic zanjo ni bila nič posebnega.

			O teh zadevah sta se Maja in Aleks že nekajkrat pogovarjala, in Aleks se je s sestro strinjal. Spet teoretično, seveda. Dejstvo, da obstoja duhov z znanstvenimi preizkusi ni bilo mogoče preveriti, ga je nekoliko pomirjalo. Da bi bil povsem prepričan, da kaj takega ne obstaja, pa še ni prišel pravi čas. Ko bo odrasel in bo znanstvenik, bo vse to podrobno raziskal in razsvetlil še zadnje delčke neznanega v temi, je bil odločen. To bo seveda nekoč. Takrat mu bo vse jasno in brez senc dvoma. Vzrok njegovega strahu bo razsvetlil od zunaj in znotraj ter ga pregnal.

			A do takrat je bilo še daleč. Zdaj je imel šele dvanajst let in se je pač še vedno bal teme. Posebej tiste na noč čarovnic, ko se pojavljajo duhovi. To, da so sošolci izkoristili njegovo šibko točko in ga hudo prestrašili, ga je še vedno jezilo. A istočasno je bil jezen tudi nase, ker se je pustil tako naivno prestrašiti.

			Pritrdil je sestri: »Imaš prav, Maja. Če se ne bi bal teme, me Žiga in sošolci ne bi mogli prestrašiti.«

			Maja se mu je nasmehnila. Vedela je, da ima strah svoj izvor v človeku, ne izven njega. Če bi Aleks ugotovil, kaj je tisti pravzrok, bi se strahu znebil. A zdaj ni bil čas za takšne pogovore, čakal jih je večer s prebiranjem knjige o čarovnicah.

			»Vse bo še dobro, Aleks, ne vznemirjaj se,« ga je mirila. Še vedno je čutila v njem jezo in istočasno užaljenost, ker je bil tarča posmeha sošolcev. »Pustiva čarovnice in duhove pri miru, preberi mi kaj iz tvoje knjige, prosim!«

			Takrat so lučke v lestencu na stropu dnevne sobe zamežikale. Dvakrat so zaporedoma ugasnile in se znova prižgale.

			Nenavadno je bilo, da je to mežikanje luči v svojem temnem svetu opazila tudi Maja. Še nikdar ni zaznala kaj podobnega. Njena tema je bila gosta in trdna, skoznjo ni mogel prodreti noben žarek iz običajnega sveta okrog nje.

			»Aleks, kaj je bilo to?« je vprašala. »To mežikanje?«

			Aleks jo je začudeno pogledal.

			»Ne vem, najbrž nič posebnega; to se dogaja v naši ulici, baje nagaja stara transformatorska postaja,« ji je odvrnil. Kaj točno in zakaj nagaja, pa ni vedel. To je slišal od mame, ki se je o tem pogovarjala s sosedo iz hiše čez cesto.

			To je bil razumski odgovor na mežikanje luči. Še sam je verjel tej razlagi.

			Čeprav Maje njegov odgovor ni prepričal, je molčala. Čutila je, da je bilo nekaj drugega, nekaj povsem drugega kot težave z električnim omrežjem.

			Pred hišnimi vrati je nekdo stal. To je zdaj jasno videla v svoji temi.

			»Nekdo je prišel,« je tiho rekla. »Ženska. Pred vhodom stoji.«

			Nič drugega. Ker ničesar drugega ni začutila – vsaj prvi trenutek ne.

			Še preden ji je Aleks lahko kaj odgovoril, se je oglasilo trkanje na vhodnih vratih.

			»Spet Žiga in njegovi,« je Aleks glasno zamrmral. »Povedal jim bom, da je zabave za nocoj konec!« je bil odločen.

			Takrat je Maja zaznala nekaj čudnega, nekaj, česar še ni nikdar doživela, odkar je oslepela. Podoba osebe pred vrati, ki se ji je za hip prikazala v mislih, je najprej nenavadno zasijala, potem pa zatrepetala in se začela razblinjati kot kakšen oblak. Ostal je le svetlikajoč obris postave pred vrati. Pri nobenem obiskovalcu še ni uzrla kaj podobnega. To je lahko pomenilo le –

			»Aleks, počakaj!« je Maja zaklicala za bratom, ki je že hitel proti vhodnim vratom. Dvignila se je s kavča in na slepo, tipaje v svoji temi, pohitela za njim. »Ne odpiraj vrat!«

			Morala mu je preprečiti, da odpre vrata in spusti obiskovalko v hišo. Aleks se je namreč motil; to ni bila nobena nova potegavščina sošolcev, pred vrati je stala –

			Pri hitenju se je z nogami zapletla v preprogo in izgubila je ravnotežje. Na srečo se je z rokami ujela za hrbet fotelja in njen padec po tleh ni bil boleč. Kljub temu pa je dobila buško na glavi. Z glavo se je udarila v rob knjižne police.

			V trenutku, ko je padala po tleh, pa je slišala Aleksovo odklepanje vhodnih vrat, nato pa ječanje tečajev, ko jih je odpiral. Da ga zaustavi, je že bilo prepozno. Maji je bilo popolnoma jasno, kdo je neznana obiskovalka.

			Pred vrati je bil duh. Pravzaprav čarovnica ...





SREČANJE S ČAROVNICO


			Aleks je bil jezen na Žigo in njegovo druščino. Lahko so heroji, vendar mu ni bilo všeč, kako so se poigrali z njim. In za povrh so vse to še objavili na spletu!

			Groza!

			Ja, bil je besen. In da jim zabave še ni dovolj, zdaj prihajajo s svojimi štosi še na vhodna vrata. Najbrž pričakujejo, da se bo spet ustrašil, stekel v hišo in ne vem kaj.

			Še kaj! Tistemu, ki stoji pred vrati, bo že pokazal, kar mu gre, je bil odločen.

			Skozi kukalo je na dobro osvetljenem prostoru pred vhodom opazil neznano dekle. Nobene grozljive prikazni ni bilo v bližini ali kaj podobnega. Le dekle, oblečeno v bolj nenavadna, starinska oblačila. Primerna za maškarado za noč čarovnic, jasno.

			Aleksa ta maškarada ni preslepila.

			Odprl je vrata in obiskovalko takoj vprašal: »Kje je Žiga? In še drugi – kje se skrivajo?«

			»Žiga?« se je dekle začudilo. »Kateri drugi?«

			»Ja, Žiga; hej, punca, ne pretvarjaj se, da te ne pošilja on in njegova klapa! Tvoja maska tudi ni ne vem kaj prepričljiva, oprosti! Si iz osmega, ali devetega razreda?«

			Aleks punce ni poznal. Vsekakor ni bila iz nobenega izmed obeh sedmih razredov. Lahko pa je bila iz razreda višje, to ga ne bi začudilo. Žigova sestra je obiskovala deveti razred osnovne šole. Morda jo je nagovoril za današnji večer …

			Punca pred vhodom je odkimala. Ni razumela, kaj jo fant sprašuje. Ni poznala nobenega Žige, niti ni vedela ničesar o razredih.

			»Prav, lahko se sprenevedaš, vendar nisem več naiven! Po tvoji čudni obleki in frizuri vem, da si maska! Ne vem sicer, koga predstavljaš, kdo si –«

			»Sofija sem,« ga je prekinila punca. »Nikogar ne predstavljam, rada bi govorila z Rudijem Kovačem – kdo si pa ti?«

			Aleks jo je nejeverno pogledal. »Ne veš, da sem Aleks? Ha, ti in Žiga ter ostali ste res predrzni! Oče je mrtev že dve leti, vi se pa zabavate na ta račun! Živio!«

			Jezno je zaloputnil vrata pred punco. Res je bil slabe volje. Žiga in njegov Klub neustrašnih je šel preko meje dobrega okusa. So se res morali štosirati na račun pokojnega očeta?

			To mu res ni bilo všeč. Ko sreča Žigo in njegove, jim bo povedal, kar jim gre, je bil odločen.

			Na vhodu v dnevno sobo pa je srečal Majo. Z rokami se je držala za glavo, za mesto z buško.

			»Maja, kaj se je zgodilo?« jo je vprašal.

			»Ah, nič, spotaknila sem se ob preprogo, nič hudega mi ni,« se je izgovorila. »In ti?«

			»Tudi nič posebnega,« je Aleks odmahnil z roko. »Žiga in njegovi so se hoteli spet malo pošaliti na moj račun, pa jim ni uspelo!«

			»Aleks, kdo je bil na vratih?«

			»Ena punca iz višjega letnika, nisem je prepoznal. In spraševala je po očetu, si lahko misliš! Vsekakor je bila maska, čudno oblečena in s čudno frizuro … kot prava čarovnica,« se je jezil.

			Spomnil se je na obleko obiskovalke – bila je prava za kakšno maškarado, enako njena pričeska.

			»Aleks, mislim, da nimaš prav – bila je prava čarovnica,« mu je Maja odvrnila. »Nobena potegavščina ni bila, ta obisko-

			valka je bila resničen duh. Čarovnica je bila …«

			Maja ni slišala Aleksovega odgovora. Nastopila je tišina, v kateri se je slišalo samo tiktakanje stare ure na steni.

			In Aleksov nenavadni molk.

			»Aleks, kaj se dogaja?«

			Minilo je nekaj časa, pravzaprav le nekaj sekund, ki so se pa Maji vlekle neznansko dolgo, preden je Aleks odgovoril: »Leteče krožnike vidim … vse polno letečih krožnikov … to ne more biti res …«

			»Leteče krožnike?« se je Maja začudila. »Neznane leteče predmete? Kje?«

			Spet je minilo nekaj dolgih sekund, preden je Aleks odgovoril.

			»Ne, to so kuhinjski krožniki, od tam prihajajo, sami od sebe letajo po zraku, ne razumem, kako …«

			Če bi Maja lahko videla, bi uzrla Aleksa, kako strmi v kuhinjske krožnike, ki se vrtijo pod stropom dnevne sobe, se spuščajo in dvigajo, kot da so kakšne vešče, ki jih privlači svetloba lestenca.

			»Kuhinjski krožniki?«

			»Ja, kuhinjski krožniki … in knjiga, tudi ona se premika!«

			»Leteča knjiga?« se je Maja zastrmela v smeri proti njegovega glasu.

			»Ne, tista iz šole, o čarovnicah. Listi se obračajo, sami od sebe …«

			Potem je Aleks spet umolknil. Strmel je v nenavadno premikanje listov v knjigi, kot da jih lista nevidna roka.

			Listanje se je ustavilo na strani s poglavjem: Kaos.

			Tako se je v hiši Ulica herojev 11 začel kaos.





KAOS


			Leteči krožniki iz kuhinjskih omaric so bili šele začetek. S knjižnih polic so začele padati knjige in se mešati z letečimi krožniki, pridružila pa so se jim oblačila iz omar s hodnika in spalnic. Čevlji so sami copotali po hiši, kot da v njih hodijo nevidni obiskovalci, vrata so se odpirala in zapirala, lestenec v dnevni sobi pa se je začel zibati sem ter tja, kot da se na njem nekdo guga. Nevidni obiskovalec je začel loputati z vrati po hiši, šipe na oknih pa so začele grozljivo žvenketati …

			Vendar ni bilo videti nikogar.

			»Aleks, kaj se dogaja?« je zavpila Maja. Na njeni glavi je pristala velika enciklopedija o živalih. Z rokami jo je prestrašeno odvrgla na tla in se stisnila k robu kavča.

			»Ne vem, vse leta po zraku, čevlji, obleke iz omar, knjige – to je kaos!« je Aleks obupano zavpil. Kar je videl, je bilo kot kakšne moraste sanje, ki jih ni in ni hotelo biti konec.

			Hrup v hiši se je stopnjeval. Loputanju z vrati se je pridružil neznosen trušč iz kuhinje. Nevidne roke so s kuhalnicami, zajemalkami,žlicami, vilicami ter noži razbijale po loncih.

			Oživeli so tudi stoli in začeli korakati po hiši.

			Aleks je odrival od sebe krožnike in knjige, ki so se zaletavali vanj kot kakšne nadležne muhe. Suknjiči, plašči in jopice, ki so še maloprej viseli po omarah, so ga grabili za roke in noge, kot da so živi. Od nekaj čevljev pa je dobil tudi brco v zadnjo plat.

			»Iz hiše morava, Maja!« je zavpil. »Te bom jaz peljal! Pazi na glavo!«

			Prijel je sestro za roko in jo popeljal proti hodniku. Spotoma je odrival letečo šaro, ki se je zaletavala vanj. Z grozo je opazoval nevarno guganje lestenca na stropu. Če bo še nekaj časa trajalo to zibanje, bo kavelj na stropu popustil ter bo vse treščilo na tla. Takrat bo na tleh poleg razbitih krožnikov še polno steklovine. Pobeg bo skoraj nemogoč. Že zdaj se je nekaj krožnikov razbilo ob trku v stene, in paziti sta morala, kje sta stopala.

			Prebila sta se že iz dnevne sobe, zdaj sta morala še mimo jedilnice in kuhinje. V kuhinji je nevidni orkester še vedno razbijal po loncih in pokrovkah. Ko pa sta prečkala hodnik, so ju opazili stoli iz jedilnice. Kot kakšna konjenica so se zagnali za njima.

			»Stoli naju napadajo!« je Aleks prestrašeno zavpil. »Maja, pomagaj mi potisniti omaro na sredo!«

			Skupaj sta na sredo hodnika potisnila veliko omaro za čevlje, ta je stolom preprečila zasledovanje. So ju pa po zraku še vedno napadale knjige in krožniki in jima kot besne ose brenčali okoli glave.

			Aleks je vedel, da morata čimprej zapustiti hišo in poiskati pomoč. Samo še vhodna vrata odpreta in bosta zunaj, potem pa –

			A velika vhodna vrata so bila zaklenjena.

			Aleks je zaman stresal kljuko in obračal zatič ključavnice v prazno, nič ni pomagalo. Vrata so bila trdno zapahnjena, kot da so pribita. Ključavnica ni popustila niti malo.

			»Nemogoče, zaklenjena so!« je nemočno zavpil. Vročično je razmišljal, kaj naj storita, da se rešita iz hiše.

			Potem se je spomnil na mobilni telefon, ki ga je še vedno imel v žepu. Ja, poklical bo policijo ali gasilce, kogarkoli že! Od zunaj bodo odprli vrata …

			Telefon je bil nem. Pritiskal je na tipke, pa ni nič pomagalo. Telefon, ki je še maloprej deloval, je bil zdaj le mrtev kos plastike in kovine. Z njim si ni mogel pomagati.

			Aleks se je zavedal, da sta z Majo ujetnika v hiši. Pogledal je naokrog in našel začasno zatočišče v kotu, za vogalom velike garderobne omare. Počepnila sta. Tako sta se lažje branila pred letečimi predmeti, ki so ju napadali. Na srečo je v omari našel metlo in z njo odganjal napadalce. Udarjal je po krožnikih in knjigah ter jih klatil na tla. Vendar so prihajali novi in novi.

			To ni bilo najhuje. Z grozo je opazil, da se je za težko omaro za čevlje že nagrmadila kopica stolov, ki so počasi potiskali

			omaro po hodniku proti njima. Pognal se je k omari in jo poskušal zaustaviti, vendar je bil prešibek. Stoli na drugi strani so bili močnejši.

			Aleks je bil zgrožen. Če ne bo uspel ustaviti omare, ju bo ta stisnila ob vhodna vrata in takrat – ne, ni smel pomisliti, kaj bo takrat! Ne, to se ne sme zgoditi!

			Z metlo je divje tolkel po knjigah, ki so ciljale nanj. Letečih krožnikov je bilo zdaj že precej manj, večinoma so ležali razbiti na tleh. Glavne napadalke so bile knjige. Tudi njih je klatil na tla, kjer so nemočno obležale. Kot da jim je polomil peruti.

			A tudi knjig je začelo zmanjkovati.

			Nazadnje se je pognala proti njemu le še ena. Zamahnil je proti njej, a se mu je spretno izognila ter zaokrožila okrog njega. Potem se je zaletela v njegove prsi in nato nemočno zdrsnila na tla ob njem. Aleks je z nogo stopil nanjo, kot bi se bal, da mu uide.

			Začudil se je, prepoznal je knjigo. Bila je tista, ki jo je prinesel iz šole. Čarovnica z griča. Še bolj se je začudil, ko je za-

			gledal naslov poglavja, na kateri se je knjiga odprla. Zagledal se je vanj.

			Na vrhu strani je pisalo: Sofija, zadnja čarovnica na grmadi.

			Čarovnica Sofija – je pomislil – je bila ona pred vrati?

			Pobral je knjigo s tal. Prebral je prvi dve vrstici na vrhu strani.

			Sofija Leopoldina Kramer je bila edinka trškega trgovca z usnjem v Starem mestu; leta 1701 je bila obtožena čarovništva in leto kasneje sežgana na griču izven mesta …

			Zapis se je nanašal na čarovnico, ki so jo kot zadnjo sežgali na grmadi na griču izven mesta.

			Nenavadno.

			Bil je tako začuden nad nenavadno slučajnostjo, da prvi hip niti ni opazil, da je hrup v hiši prenehal in da je zavladala tišina.

			»Aleks, nehalo je!« ga je ovedel sestrin klic od vhoda. Bila je prestrašena, a vesela. »Rešena sva!«

			»Ja, rešena sva,« ji je pritrdil. Hotel je še predlagati, da se vrneta nazaj do glavnega hodnika in poskušata priti iz hiše skozi okno, ko je na vhodnih vratih zaropotalo. Nekdo je močno potolkel po njih. Potem je ropot prenehal, neznani obiskovalec je pritisnil na kljuko in vrata so se začela odpirati.

			Aleks je otrdel od groze. Še vedno je imel pred očmi podobo nenavadne punce, ki jo je odgnal od vrat. Nagnal je čarovnico, seveda.

			In vse to, kar se je potem začelo dogajati v hiši in kar se je zgodilo, je bilo njeno maščevanje.

			Maščevanje čarovnice, ki vstopa v hišo ...





SOFIJA, ZADNJA ČAROVNICA NA GRMADI


			V hišo ni vstopila čarovnica, niti duh ali kaj podobnega. Čeprav bi se Maja in Aleks kdaj drugič podobe obiskovalca ob tej nenavadni nočni uri in okoliščinah prestrašila, sta se ga zdaj razveselila.

			V hišo je vstopil sosed Mario.

			Njegov prihod je bil na prvi pogled strašljiv. Najprej zaradi njegove košate brade in belih las, potem pa še zaradi oblaka dima, ki ga je obkrožal.

			Mario je v slabi svetlobi žarnice na vhodu, s puhajočo pipo v ustih prej izgledal kot kakšen duh kot pa navaden smrtnik. Vsekakor je bil čudna prikazen. A takoj, ko sta Maja in Aleks zaslišala njegov brundajoči glas in ga prepoznala, sta si oddahnila.

			»Hej, kaj se dogaja v hiši?« ju je vprašal namesto pozdrava in močno zapuhal s pipo. Ni čakal odgovora. Ob pogledu na razdejanje v hodniku mu je bilo takoj vse jasno. »Ojej, čarovnice so bile tu,« je zmajal z glavo. »Samo one so sposobne napraviti kaj takega … Kje pa je vajina mama?«

			»Mama ima nočno službo,« je odvrnil Aleks. »Sem jo že klical, pa telefon ne dela!«

			»Res ne dela,« je Mario prikimal. »Tudi jaz sem maloprej klical vašo hišo, pa vas nisem mogel priklicati. Zato sem prišel pogledat, kaj se dogaja. Od zunaj sem slišal trušč in nekakšno bliskanje v hiši, a nisem mogel vstopiti, vrata so bila zapahnjena. Ko sem drugič obhodil hišo, je naenkrat vse ponehalo. Šele takrat sta mi odprla vrata …«

			»Midva?« se je Maja začudila. »Ne, midva jih nisva! Bila so zaklenjena!«

			»Tudi jaz jih nisem odprl,« je sosed odkimal. »Čudno – ali pa tudi ne. Te čarovnice so vsega zmožne!«

			Sosed Mario ni dvomil, da so bile na delu čarovnice. Maja in Aleks sta mu hitela pripovedovati, kaj se je zvečer v hiši dogajalo. Da se je vse začelo po maminem odhodu, ko se je na vratih pojavila nenavadna punca. Aleks jo je odgnal in zaloputnil pred njo vrata –

			»Pogumen fant si, Aleks,« mu je Mario prikimal. »Očitno se ne bojiš duhov,« ga je pohvalil. »Še jaz bi se prestrašil tega njenega duha!«

			»Nisem vedel, da je duh,« je Aleks odkimal. »Mislil sem, da me sošolci spet strašijo. Malo pred tem so me prestrašili z masko čarovnice na balkonu,« je priznal.

			Vseeno pa mu je Mariova pohvala godila. Nikdar ga še nihče ni pohvalil, da je pogumen.

			»Minuto zatem pa se je začel direndaj,« je nadaljevala Maja. »Po zraku so leteli krožniki in knjige, čevlji so ropotali po tleh, vrata so loputala, v kuhinji pa je nekdo razbijal po loncih – o, groza!«

			Majo je še zdaj streslo, ko se je spomnila vsega tistega trušča okrog sebe. A zdaj sta bila z Aleksom na varnem, čarovnica se je ob prihodu soseda umaknila.

			Mario je pomagal Aleksu postaviti omaro za čevlje nazaj na svoje mesto. Nato so se morali prebiti čez grmado stolov. Šele potem so lahko vstopili iz hodnika v dnevno sobo. Pogled nanjo je bil takšen, kot da se je skozi hišo sprehodil tornado. Po tleh so ležali prevrnjeni stoli, med črepinjami krožnikov je bil cel kup knjig in čevljev, jopice, majice in suknjiči pa so viseli po omarah in lestencu. Na srečo je kavelj v stropu vzdržal divjanje čarovnice in lestenec ni treščil na tla.

			»Ja, to je delo čarovnice z Grmade, ona rada tako nagaja ljudem,« je prikimal Mario, ko si je ogledoval razdejanje. »Pri meni je bilo pred nekaj leti prav enako. Vdrla je v hišo s svojo čarovniško družbo in vse so mi razbili. Naslednje leto sem se na njihov prihod pripravil in jih več ni bilo!«

			»Kako si se jih ubranil?« se je začudila Maja.

			Mario se je nasmehnil. »Enostavno, z glogovim lesom, ki odganja čarovnice. Hišo sem obdal s krogom iz glogovih palic, v katerega čarovnica ne more vstopiti. Vsako leto na noč čarovnic tako zavarujem hišo pred njimi. Tudi danes sem jih položil. Škoda, da jih tudi vi niste položili okrog hiše, kup palic sem pripeljal tudi k vam. Hotel sem vam povedati zakaj, pa takrat ni bilo nikogar pri hiši.«

			Maja se je spomnila ropota na vhodnih vratih, ko sta bila z Aleksom na podstrešju. Ko sta le prišla na vhod, pa več ni bilo nikogar pred vrati, le kup palic pri uti, za katere nista vedela, zakaj so se tam pojavile.

			»Mama je menila, da so te palice za njen vrt,« je pojasnil Aleks. »Če bi vedela …« je skomignil. Potem se je nečesa spomnil. »Kako se je imenovala čarovnica, ki ti je razdejala hišo?«

			»Sofija,« je odvrnil Mario, »zadnja reva, ki so jo zažgali na grmadi tu zunaj mesta. Pred leti sem se ukvarjal z raziskovanjem teh čarovniških procesov, o tem njenem pa vem še največ …«

			Aleks njegovih zadnjih besed ni več slišal. Stekel je na hodnik pred vrata, kjer je bil kup knjig. Na vrhu je ležala tista, ki se je zadnja zaletela vanj. Še vedno je bila odprta na strani, kot je padla na tla. Pobral jo je in se začudeno zastrmel v vrstice.

			SOFIJA, ZADNJA ČAROVNICA NA GRMADI

			Sofija Leopoldina Kramer je bila edinka trškega trgovca z usnjem v Starem mestu. Leta 1701 je bila obtožena čarovništva in leto pozneje obsojena na smrt in sežgana na grmadi na griču izven mesta. Desetletje po njeni smrti se je izkazalo, da je bila obsojena po krivem in da je bila nedolžna …

			S knjigo se je vrnil v dnevno sobo.

			»To knjigo sem si danes izposodil v šoli, edino ta je še bila na polici s knjigami o čarovnicah. Nocoj sem jo hotel prebirati na glas, še za Majo. Čudno pa je, da je čarovnici v knjigi tudi ime Sofija!«

			Pokazal je Mariu knjigo.

			Mario je vzel knjigo v roke, prebral prvih nekaj vrstic na strani, ki mu jih je Aleks pokazal, nato je na hitro še prelistal knjigo.

			»Hej, te knjige pa ne poznam, pa čeprav sem mislil, da poznam vse knjige o tukajšnjih čarovnicah in njihovih procesih!« je presenečen vzkliknil. »Kje si jo staknil – v šoli?« je nejeverno zmajeval z glavo in puhal dim iz pipe. »To pa je res čudno!«

			»Je čarovnica prišla v našo hišo zaradi te knjige? Je mogoče iskala to knjigo?« se je oglasila Maja.

			»Mogoče, a nisem prepričan,« je odkimal Mario. »Čeprav je videti, kot da je res nekaj iskala, enako je bilo pred leti v moji hiši. Drugo leto se več ni vračala, niti blizu hiše ni prišla. Mislim, da jo je nekaj drugega pritegnilo k vam … Zase vem, da sem si jo nakopal na glavo, ko sem se pred leti delal pogumnega in šel ponoči na Grmado, na tisti čarovniški grič. To je bila moja napaka ...«

			»Ojej,« je Aleks zavzdihnil, »tudi jaz sem naredil podobno napako. Sinoči sem hotel biti pogumen in sem se s kolesom zapeljal tja gor h kapeli. Ko pa se je prikazala megla in nekakšna ženska prikazen, sem se ustrašil. Na poti domov sem izgubil levi copat, mislim, da še na pobočju griča. Danes zjutraj pa je bil copat na hišnem pragu.«

			»Zanimivo,« je prikimal Mario. »To pojasnjuje, kako je našla pot do vaše hiše. Ne pa, kaj je tu iskala! Je kakšna povezava med mojo hišo in vašo tukaj? Škoda, ker tega ne vemo. Bilo bi dobro, če bi zvedeli, lahko bi ji to pomagali poiskati. A najbrž nam tega zdaj ne bo povedala!«

			Takrat se je Maja spomnila Aleksovih besed, ko se je pred začetkom direndaja vrnil s hodnika.

			»Aleks, omenil si mi, da je obiskovalka na vhodu omenila očeta?«

			»Saj res, na to sem pozabil! Mislil sem, da se sošolci spet norčujejo iz mene in sem to skoraj preslišal. Ja, za najinega očeta je spraševala!« je pritrdil Maji.

			»Rudija?« se je Mario začudil. »To pa je zelo čudno – z očetom sva bila sicer prijatelja, oba sva se zanimala za zgodovino tega mesta in okrožja, zbirala stare knjige in listine … hm?« je močno povlekel pipo in iz nje zapuhal prave oblake dima. Zgrbančil je čelo in napeto razmišljal.

			»Če je knjiga o čarovnici Sofiji, morda piše tudi o tem kaj?« je omenila Maja.

			Majin predlog je bil odličen.

			»Super ideja!« jo je Aleks pohvalil. V naslednjem hipu je že listal po knjigi.

			Ustavil se je pri naslednjem poglavju.

			Na vrhu strani je bil velik naslov: Kje se skriva sodba inkvizicijskega sodišča.

			Prebral ga je na glas. »Mario, išče čarovnica to sodbo?«

			Mariu se je obraz razjasnil. Zagledal se je v naslov poglavja v knjigi. Še sam ga je prebral, da se prepriča, ali res to piše.

			»Ja, kje se skriva sodba?« je še enkrat ponovil. »Mislim, da nesrečnica išče prav to!«

			Takrat je nekaj zaropotalo na podstrešju. Nekdo je udarjal po vratih –





KJE SE SKRIVA SODBA INKVIZICIJSKEGA SODIŠČA


			Mario je pogledal Majo in Aleksa.

			»Kaj pa je bilo to?«

			Maja je skomignila z rameni. »Polhi na podstrešju, ali pa veter, že nekaj noči tako ropota …«

			V njenem glasu ni bilo prepričljivosti.

			Aleks pa je molčal. Ni več verjel v polhe ali veter, ki da ropotajo po podstrešju. Sumil je, da je kaj drugega. In tega ga je bilo strah.

			Mario je razumel njegov molk. Tudi je videl, kako se je stresel ob ropotu.

			»Hej, ne boj se, vse je v redu, fant! To ni čarovnica, ona je že odšla, ni našla tega, kar je iskala! In tudi ta moj tobak ji ne diši preveč!« se je nasmehnil.

			Na vprašujoča pogleda otrok je pojasnil: »Odkar sem se pred mnogimi leti srečal s prvo čarovnico na Grmadi, sem o tem prebral veliko knjig. Vem, kaj marajo in česa ne. Na primer, tega tobaka, pomešanega s čarovniško zeljo, se zelo izogibajo, pravzaprav jim je hudo odvraten! Nasprotno pa meni zelo diši!«

			Ponovno je močno povlekel iz pipe in zapuhal oblak dima okrog sebe.

			Aleksu in Maji je bil vonj dima iz Mariove pipe prav tako prijeten. Ob sosedu sta se tudi počutila varno. Čarovnic najbrž ni bilo več v hiši, vendar bi se lahko spet vrnile, tega sta se bala.

			»Kaj pa, če se čarovnica vseeno vrne?« se je oglasil Aleks. »Da znova poišče –«

			Opazil je, da mu je sestra prikimala. Tudi ona je imela podobne strahove.

			Mario ju je razumel. Otroka sta imela prav. Za nocoj je bil čarovničin obisk res končan, a če si je čarovnica izbrala njihovo hišo za svoje obiske in vragolije, pred njo ne bodo več imeli miru. Edina rešitev je bila, da ji pomagajo.

			»Poiskati moramo sodbo inkvizicijskega sodišča,« je rekel. »A kdo ve, kje je ta zadeva, to so stare listine …«

			Takrat je nekaj spet močno zaropotalo iz smeri podstrešja. Kot da nekdo jezno udarja po vratih. Jim daje znak ali kaj?

			»To niso polhi niti veter,« je ugotavljal Mario. »To je nekaj drugega! Kaj je tam zgoraj?« je vprašal.

			»Nič posebnega, le podstrešje,« je odvrnila Maja.

			»In očetov kabinet. S papirji in knjigami, ki jih je zbiral,« jo je Aleks dopolnil.

			»Rudijev kabinet? Mogoče pa je tam rešitev!« je Mario vzkliknil.

			Maja in Aleks sta ga začudeno pogledala, nista ga razumela.

			»Hej, vajin oče je bil zgodovinar, posebej pa se je še zanimal za zgodovino Starega mesta. V letih, še preden je zbolel, je raziskoval čarovniške procese, ki so se zgodili tukaj. Veliko knjig in ostalega gradiva sem mu še sam odstopil, nazadnje kartonasto škatlo, polno starih listin, ki sem jih pred leti staknil na bolšjem sejmu v sosednjem mestu. Mene te zadeve več niso zanimale in jih nisem niti pogledal,« jima je pojasnil. »Spomnim se, kako mi je vajin oče omenil, da je odkril nekaj zelo zanimivega o teh procesih, a takrat je že bil bolan. Ker je kmalu potem umrl, mi tega ni uspel več povedati. Mogoče je odkril staro sodbo s čarovniškega procesa?«

			Mario je povedal po resnici. Dobro se je spominjal Rudijevega navdušenja, ko je brskal po starih listinah. In kako ga je razveselil s škatlo, polno starih knjig in listin z bolšjega sejma. Rudi se je njegovega darila razveselil. A kaj je bilo s tem potem, Mario ni vedel.

			Je tam zgoraj, v njegovem kabinetu, skrito tisto, kar išče čarovnica Sofija? Je zato prišla do hiše Maje in Aleksa in želela srečati njunega očeta?

			»Gremo pogledat v očetov kabinet!« je predlagal Aleks. »Preiskali bomo knjige in videli, ali je kje skrita kakšna stara sodba!«

			Tudi Maja se je s tem strinjala. Prikimala je.

			Mario pa se je obotavljal. »Mislim, da bi morala priti zraven še vajina mama,« je rekel. »Treba ji bo marsikaj pojasniti.«

			Pokazal je na razdejanje po hiši.

			»Pokličem jo,« se je Aleks strinjal. »Rekel bom, da je nujno!«

			Vendar je bil njegov telefon še vedno mrtev. Poskusil je tudi s telefonom na hodniku, pa je bilo enako. Kot da so bile telefonske linije izklopljene.

			»Ne morem je dobiti, telefonija ne dela,« je na koncu razočarano rekel. »Ne razumem …«

			»Kaj bomo zdaj?« je vprašala Maja. »Kam naj –«

			Hotela je vprašati, kam naj se umaknejo iz hiše. Bila je pogumna, a po vsem tem, kar se je zvečer zgodilo, jo je pogum začel zapuščati. Te noči v domači hiši ni hotela preživeti sama.

			Takrat je spet zaropotalo na podstrešju. Nekdo je trikrat na hitro, nato pa trikrat počasi in spet trikrat hitro udaril po vratih.

			»To je SOS, znak za pomoč!« je vzkliknil Mario. »Nekdo nas kliče na pomoč!«

			Tudi Maja in Aleks sta prepoznala znak. Ne, dvoma ni bilo več; to niso mogli biti polhi niti veter …

			»Gremo na podstrešje,« je rekel Aleks in stopil na čelo majhne skupinice. Napotil se je proti koncu hodnika, kjer so bila vrata na podstrešje. Tisti del hodnika je bil v polmraku, vendar se zdaj senc ni bal. Nekaj drugega, veliko pomembnejšega je moral raziskati. Vse ostalo je bilo zanemarljivo.


Če bi trojica ostala v dnevni sobi, bi lahko opazila nenavadno dogajanje. Knjiga Čarovnica z griča, ki je ležala na kavču, se je znova odprla. Na strani s poglavjem: Na podstrešju.





NA PODSTREŠJU


			Počasi je trojica stopala po lesenem stopnišču, Aleks je bil prvi, za njim pa Maja in Mario. Mario in Aleks sta imela v rokah žepni svetilki za vsak primer, če bi luči v hiši ugasnile. Maja je le sledila tihim napotkom brata pred seboj in dvigovala noge.

			Na vrhu stopnišča pred lesenimi vrati se je Aleks ustavil. Osvetlil je peterokrako zvezdo na vratih.

			»Nenavadno,« je pripomnil Mario. »To je najbrž narisal Rudi! To je starodavni znak, ki odganja čarovnice!«

			Prikimal je Aleksu, lahko grejo naprej.

			Aleks je previdno odprl vrata na podstrešje in prižgal luč. Pogled na staro šaro na podstrešju je bil enak kot pred nekaj urami, ko sta bila tu z Majo. Nič se ni spremenilo od takrat.

			»Očetov kabinet je malo naprej,« je pripomnil. »Tukaj ni nič takega …«

			Pokazal je proti zgornjemu delu podstrešja. Tam so bila vrata, ki so vodila v kabinet. Tudi na teh vratih je bila narisana peterokraka zvezda.

			»Zanimivo, zanimivo,« si je zamrmral Mario.

			V očetovem kabinetu pa je vse čakalo razočaranje. Tistega, kar so iskali, niso našli.

			Aleks in Mario sta prebrskala vse knjižne police, obložene s starimi knjigami in listinami, pregledala vse škatle s papirnato in drugo šaro, pa nista našla ničesar, kar bi vsaj dišalo na čarovniški proces v Starem mestu zoper čarovnico Sofijo. Na policah so bile stare knjige, ki jih je oče zbiral, vendar nič o čarovnicah. Niti sledu ni bilo o njih.

			Na koncu iskanja so se vsi trije utrujeno usedli za mizo na sredi.

			»Ne razumem,« je skomignil Mario. »Vse smo preiskali, pa nič! Vendar je to edini kraj, v katerega čarovnica ni mogla!«

			Mario je puhal oblake dima iz pipe. Bil je vznemirjen. Nekaj ni bilo v redu, je tuhtal in zmajeval z glavo.

			Aleks mu ni mogel pomagati. Tudi on je bil razočaran, ker niso našli tistega, kar so iskali.

			Edino Maja je bila tiho. Dvignila se je izza mize in še enkrat obkrožila prostor očetovega kabineta. Z rokami je tipala po knjižnih policah in knjigah, kot da nekaj preverja.

			»Še ena vrata morajo biti,« je rekla na koncu, ko je z rokami otipala vse stene. »Vem, da sem se igrala z igračami pod očetovo mizo in dobro videla, da je vsake toliko časa odšel v sosednji prostor.«

			»Drugi prostor?« sta hkrati vprašala Mario in Aleks.

			»Ja, še ena soba mora biti tu zraven,« je Maja odvrnila. »Je ne vidita?«

			Hm?

			Vsi trije so se še enkrat lotili iskanja prehoda v drugi prostor, kot se ga je spominjala Maja. Trkali so po stenah ter iz knjižnih polic odmikali knjige, pa niso ničesar našli. Ko so že skoraj odnehali, je Aleks naletel na knjigo, ki je ni mogel izvleči s police. Že na videz je bila starejša od ostalih knjig, njen črni hrbet iz usnja je bil zguljen. Domači zdravnik je bil njen naslov.

			Poskušal jo je izvleči, pa ni šlo. Kot da je knjiga z notranjim delom prilepljena na hrbet police. Čudno. Poskušal je še enkrat,

			pa spet nič. Prav, pa nič! S pestjo je udaril po hrbtu knjige. Bil je to znak njegove predaje, da ima te knjige dovolj in da se z njo ne bo več ukvarjal, ko je –

			V ozadju knjižne police je nekaj zaškripalo in zaropotalo, nato pa se je del stene s knjigami škripajoče odprl. Pred pre-

			senečenimi obiskovalci se je prikazal prehod v drugo sobo.

			»Hej!« je Aleks presenečeno dahnil. Kaj več ni mogel, ostal je brez besed.

			Tudi Mario je od presenečenja pozabil vleči pipo. »Saj ni res,« je zmajal z glavo. »Ej, moj Rudi,« si je zamrmral.

			»Kaj se je zgodilo, kaj ni res?« je Maja vprašala. Slišala je škripanje in ropot, nato pa nekakšno čudenje Aleksa in soseda Maria. Ni razumela, kaj se dogaja.

			»Vse je v redu, Maja,« jo je Mario pomiril. »Aleks je odkril skrita vrata v drugi prostor! Imela si prav!« jo je navdušeno pohvalil in jo, kot kakšen mulc, lopnil po ramenu.

			V sosednjem prostoru so bile gole stene, le na zidu nasproti okna je viselo staro ogledalo v črnem izrezljanem okvirju, na sredi sobe pa je stala lesena miza in ob njej stol. Na mizi je bil velik črn zvezek.

			KRATKA KRONIKA PROCESA ZOPER ČAROVNICO SOFIJO je pisalo na prvi strani.

			Mario je prebral naslov na velikem zvezku ter prikimal. »Ja, nekaj takega iščemo!«

			Usedel se je za mizo in začel listati po porumenelih straneh zvezka.


Spodaj v sobi pa je nevidna roka prav tako listala knjigo. Nazadnje se je listanje končalo na strani, kjer je bil na vrhu naslov novega poglavja: Kratka kronika procesa zoper čarovnico Sofijo.





KRATKA KRONIKA PROCESA ZOPER ČAROVNICO SOFIJO


			Sofija Leopoldina Kramar je bila edinka trškega trgovca s tekstilnim blagom in usnjem v Starem mestu. V začetku leta 1701 je bila obtožena čarovništva, zakrivila naj bi smrt mladega fanta iz mesta, ki se je vanjo zaljubil, a ga ona ni marala. Po fantovi smrti jo je njegov vplivni oče obtožil pajdašenja s hudičem. Sofija kljub mučenju ni priznala krivde, vendar je bila vseeno obsojena čarovništva. Leto kasneje so jo na dan zadnjega oktobra leta 1702 sežgali na grmadi na griču izven mesta.

			Mario je listal po zvezku in prebiral najpomembnejše dele zapisa, ki jih je napisal neznani kronist pred stoletji.

			»Grozljivo, da se ji je to zgodilo!« je bila zgrožena Maja. »Zakaj le?«

			»Sofija je bila zeliščarka in je zdravila ljudi. Kljub svoji mladosti je bila znana in zelo uspešna zdravilka. Znala je ozdraviti bolnike, nad katerimi so tudi najbolj cenjeni zdravniki v deželi dvignili roke. Tem to ni bilo všeč in so se zoper njo pritoževali pri mestni oblasti. Prava nesreča zanjo pa se je začela, ko se je vanjo zaljubil sin mestnega svetnika. Ker ga je zavrnila, je baje zaradi tega zbolel in umrl. Njegov oče je bil tisti, ki je sprožil ves čarovniški proces …«

			Maja in Aleks sta molčala. Bila sta pretresena zaradi Sofijine usode.

			Mario je bral dalje zapise iz kronike.

			»Nekaj desetletij po sinovi smrti se je mestni svetnik, glavni tožnik v procesu zoper čarovnico Sofijo, na smrtni postelji po-

			kesal svojega dejanja in priznal krivo obtožbo. Del premoženja je namenil za izgradnjo kapelice na griču, kjer je bila sežgana Sofija. To željo mu je izpolnil njegov nečak. Vendar vse to naj ne bi potolažilo duha nesrečne Sofije. Od tistih časov še vedno vztraja na griču in straši ljudi,« je Mario prebiral z listov. »Njen proces je bil zadnji čarovniški proces v vsej deželi. Kasneje so bili takšni procesi prepovedani z odlokom cesarske pisarne na Dunaju.«

			»Ni bila prava čarovnica,« je odkimal Aleks. »Zdravilka je bila, pomagala je ljudem …«

			»Uboga punca,« je Maja zavzdihnila in se zastrmela predse. »Kakšni grozni časi so to bili!«

			Mario je obema pritrjeval. To so bili trdi, nevarni časi. Ljudje, posebej ženske, ki so izstopale po čem ali pa so se komu zamerile, so bile hitro obtožene čarovništva. Sofijina krivda je bila le v tem, da je zdravila ljudi. In jih – na veliko slabo voljo uradnih padarjev in mazačev – tudi ozdravila.

			»To je zgodovina, ki je ne moremo spremeniti,« je rekel. »Lahko pa pomagamo Sofijinemu duhu, ki še vedno tava po tem svetu in išče pomoč. Nocoj je obiskala vašo hišo, vajin oče je najbrž našel tisto, kar želi najti njen duh!«

			»Kaj išče?« je pohitel Aleks.

			»Ji res lahko pomagamo?« je zanimalo Majo.

			»Lahko poskusimo,« je Mario prikimal. »V neki knjigi o duhovih sem nekoč prebral, da je tistim duhovom, ki so ostajali priklenjeni na ta svet zaradi krivice, pomagalo, da so se le-te odpravile. «

			»Kako?« se je Aleks začudil. »Sofija je mrtva in težko ji pomagamo …«

			»Vsaj simbolično ji lahko pomegamo,« je odgovoril Mario. »Mnoge duhove, ki so strašili po hišah ali po kakšnih gradovih, je potolažilo že samo to, da se je razkrila skrivnost njihove smrti ali pa morebitni storilci, ki so jo zakrivili.«

			»Da je bila obsojena po nedolžnem, že vemo,« je vskočila Maja. »Moramo najti njene rablje, ki so jo spravili v smrt?«

			Mario je odkimal. »Ne, najti moramo sodbo, s katero je bila obsojena na smrt na grmadi. Z njo moramo napraviti enako, kot so to storili njeni rablji – jo sežgati! To je ta simbolika. Tudi Sofijin duh išče to sodbo …«

			To je bilo očitno. Na dan, ko je bila pred več kot tremi stoletji sežgana na grmadi, se je pojavila v hiši na Ulici herojev 11. Iskala je sodbo, s katero je bila obsojena na smrt.

			Pravzaprav je iskala pomoč.

			Vsi trije bi ji zelo radi pomagali, a pojavila se je težava. Stara listina z obsodbo, ki jo je od kdo ve kod prinesel Majin in Aleksov oče v hišo, se je lahko nahajala marsikje.

			Se je Sofijin duh motil in je bila sodna listina kje drugje?

			»Pravzaprav iščemo prepis te sodbe, takšnih listin je bilo v obtoku kar nekaj; izvirniki so seveda v arhivih muzejev. Kje se zdaj nahaja izvirna sodba, je težko ugotoviti. Morda zaradi vsega, kar se je v teh stoletjih zgodilo, več ne obstaja. Dovolj pa je, da najdemo le prepis te obsodbe!« je razlagal Mario. »Tudi, če Rudi za to ni vedel …«

			»Da zanjo sploh ni vedel?« se je Maja začudila.

			Mario je skomignil z rameni. »Ja, najbrž je bilo tako, ni pa nujno. Tik preden je odšel v bolnišnico, mi je sporočil, da je odkril med listinami, ki sem mu jih prinesel, nekaj zelo pomembnega. A kaj, mi več ni mogel povedati, ker je …«

			Stavka ni dokončal. Pred očmi se mu je zavrtel zadnji prizor iz bolnišnice. Prišel je na obisk bolnemu prijatelju, a ta ni bil več pri zavesti. Lahko mu je le še stisnil roko v slovo …

			Tudi Maja in Aleks sta molčala. Kljub dvema letoma od očetove smrti ni minil dan, da ne bi pomislila nanj. Na neki način je bil ves čas prisoten z njima in mamo –

			»Nič, poiskati moramo to sodbo!« je Mario prekinil tišino.

			Ja, to so morali napraviti, sta prikimala Maja in Aleks. Zaradi Sofije, in tudi očeta.

			Ponovno so se vrgli na iskanje stare listine.

			Znova so preiskali vse knjige in obrnili vse papirje, pa o kakšni sodbi ni bilo ne duha ne sluha.

			Potem se je Aleks nečesa spomnil. Na nenavadno knjigo, ki jo je prinesel iz šole. V knjigi so bile čudne podobnosti z resnično zgodbo čarovnice Sofije, ki se jim je zdaj dogajala.

			»Samo malo, nekaj moram preveriti spodaj v dnevni sobi,« je rekel in na presenečenje Maje in Maria oddirjal po stopnicah v spodnje prostore. Kdaj drugič bi ga bilo na smrt strah, a zdaj je na strah pozabil. Želel je razjasniti skrivnost te sodbe in pomagati Sofijinemu duhu, ki jih je tisti večer obiskal.

			Knjiga Čarovnica z griča ga je čakala na kavču. Bila je odprta

			na strani s poglavjem: Gledaš in ne vidiš.

			Ničesar drugega ni bilo. Stran pod tem naslovom je bila prazna.

			Za Aleksa je bil ta namig dovolj. Prepričan je bil, da je to napotek za iskanje sodbe.





GLEDAŠ IN NE VIDIŠ


			Ko je Aleks povedal Maji in Mariu za skrivnostni napotek iz knjige, so se vsi trije spogledali.

			»Gledaš in ne vidiš?« se je začudila Maja. »To pomeni, da je listina s sodbo nekje v naši bližini! Hej – kaj vidita okrog sebe, povejta mi?«

			Še vedno so bili v drugem, skrivnem prostoru nekdanjega očetovega kabineta. Na mizi je ležal zvezek s kroniko čarovniškega procesa zoper Sofijo. Zvezek z debelimi, trdimi platnicami.

			Aleks in Mario sta se zastrmela v zvezek pred seboj.

			»Se skriva v platnicah?« je prvi vprašal Aleks.

			»Pa poglejmo!« je odvrnil Mario.

			Pobrskal je po žepih suknjiča in iz enega potegnil žepni nožič. Odprl ga je in z ostro konico previdno zarezal po robu platnice, tako da jo je razcepil, nato pa s prsti povlekel oba konca narazen in platnico razparal.

			V njej se ni skrivala nobena listina.

			»Mogoče je v drugi, zadnji,« je upal Aleks. Tega si je res zelo želel, prav tako Maja.

			Mario je ponovil zarezal na drugi platnici in jo razparal. Tudi ta platnica v svoji notranjosti ni skrivala nobene skrivnosti.

			»Ničesar ni,« je bil razočaran. »Mogoče naslov iz knjige ni pravi napotek –«

			»Do sedaj so naslovi vedno pokazali v pravo smer,« je vztrajal Aleks. »Čudno bi bilo, da zdaj ne bi …«

			»Čakajta, kaj je še v tem prostoru?« se je oglasila Maja. »Opišita mi vse, kar vidita, prosim!«

			To je bil dober predlog.

			»Zvezek s kroniko, potem miza, stol, žarnica na stropu …« je našteval Mario.

			Aleks je medtem preiskal mizo in stol z vseh strani.

			»Nič nisem našel,« se je razočarano dvignil. »To je vse, drugega ni, razen starega ogledala na steni,« je pojasnil Maji.

			»Ogledalo na steni? Kakšno ogledalo?« je zanimalo Majo.

			Mario je stopil bližje ogledalu in si ga ogledal. Bilo je staro, črni leseni okvir je bil na nekaterih mestih načet od lesnih črvov, v njem so bile drobne luknjice. Razen da je bilo staro, ogledalo ni bilo nič posebnega. V njem je videl svoj obraz, kot ga je bil navajen.

			»Gledaš in ne vidiš,« si je zamišljeno zamrmral v kosmato brado. »Zanimivo, zanimivo …«

			Potem se je nečesa domislil.

			Snel je ogledalo s stene in ga previdno položil na mizo ter obrnil na zadnjo stran. »Včasih so se s takimi ogledali ljudje radi igrali skrivalnice!« je razložil Aleksu. In še: »Vanj lahko gledaš, pa ne vidiš!«

			Upal je, da jim bo hrbet okvirjenega ogledala povedal kaj več. Pa ni bilo nič. Na porjaveli leseni plošči, ki je služila kot hrbet

			steklu, je bilo le nekaj temnih madežev, kaj drugega pa ne.

			»Ničesar ni,« je Aleks spet glasno poročal Maji. »Zdaj bova pogledala še pod hrbet!«

			Mario mu je prikimal.

			Spet je uporabil nož in z rezilom na spodnjem in stranskem robu okvirja odstranil zarjavele žebljičke, s katerimi je bila lesena plošča pritrjena na okvir. Potem je previdno dvignil ploščo, da se je prikazal zadnji, posrebreni del ogledala.

			Čakalo jih je presenečenje. Pod leseno ploščo so se stiskali porumeneli listi papirja, popisani z napol zbledelo pisavo.

			»Zanimivo, nekaj smo našli, stare listine … le kaj?« je ugotavljal Aleks.

			Mario je pazljivo razgrnil porumenele liste po mizi. Papir je bil že na videz zelo star in pod prsti so se mu robovi krušili.

			»Videti je kot kakšna sodba,« si je vznemirjeno zamrmral.

			»Sodba!« je navdušeno ponovil Aleks. »Maja, našli smo sodbo, skrito za ogledalom! Napotek v knjigi je bil pravi – gledaš in ne vidiš!«

			Mario je pregledoval papirje. Listine so bile uradne, na vrhu vsakega lista je bil grb z dvema prekrižanima mečema in križem na sredi; poskušal je razbrati kakšno ime iz zbledelega zapisa. Obračal je liste in si jih skrbno ogledoval.

			Na koncu je zmajal z glavo. Kot da ne more verjeti, kaj piše na listinah.

			»To je neverjetno, res so sodbe! In ne samo sodba Sofije Leopoldine Kramer iz Starega mesta! Tu so še sodbe iz drugih čarovniških procesov!«

			»Oh,« je presenečeno zavzdihnila Maja. »Še druge nesrečnice?«

			Dotaknila se je z roko listin na mizi, da jih je začutila pod prsti. Potem je roko hitro odmaknila. »Kot da je papir krvav …«

			Vsi so molčali. Maja je imela prav.

			Zaradi teh drobno popisanih listov z uradnim grbom inkvizicijskega sodišča in pečatom na koncu so bile Sofija Leopoldina Kramer in še mnoga druga dekleta in žene spoznane za krive čarovništva in nato žive zažgane na grmadi.

			To so bile res krvave sodbe.

			Zaradi te obsodbe je Sofijin duh še vedno taval naokrog in se ni mogel ločiti od tega sveta. Enako so tavali duhovi drugih deklet in žena.

			Zdaj, po več kot tristo letih od njihove smrti, je prišel čas za odrešitev.

			»Mario, kaj bomo zdaj?« je vprašal Aleks. »Bomo sodbe zažgali kar tukaj? Takoj zdaj?«

			Mario je tudi o tem razmišljal. Sodbe so našli, zdaj morajo opraviti le simbolično popravo krivic in sodbe zažgati. Krivične sodbe morajo končati v plamenih, tako kot je končala Sofija in vse druge predhodnice.

			»Ja, zažgali jih bomo,« se je strinjal. Vendar je še nekaj razmišljal. »O tem sem bral že pred leti in se ne spomnim vseh podrobnosti pravilnega postopka. Škoda, da ni več vajinega očeta, Rudi bi zagotovo vedel, kako moramo to napraviti, da bo –«

			Misli ni dokončal.

			V spodnjih prostorih hiše je nekaj močno zaropotalo. Kot da tolčejo vrata na stopnišču, ki vodijo na podstrešje.

			»Se je vrnila čarovnica?« je prestrašeno zašepetal Aleks. »Mogoče že ve, da imamo njeno sodbo in zdaj bo spet …«

			Vsi so molčali in napeto prisluškovali, kaj se bo zgodilo.

			Spet je zaropotalo. Tokrat je bil ropot bolj oddaljen. Kot da nekdo buta z vhodnimi vrati hiše.

			Tudi Mariu ni bilo nič jasno. Kdo bi lahko prišel v hišo ob tej uri?

			Pogledal je na svojo uro na zapestju in se začudil. Bilo je točno opolnoči. To mu ni bilo všeč. V naslednji uri se bodo pri-

			kazali vsi duhovi pokojnih, ki se niso mogli ločiti od tega sveta.

			Začenjala se je ura duhov.

			Edino Maja ni bila vznemirjena. »Pojdimo pogledat,« je mirno rekla.

			In da opogumi ostala dva, je vstala s stola in stopila proti izhodu iz sobe. Čeprav ni ničesar videla, je zaznala svetlobo, ki jo je vabila. Čutila je, da ji ne grozi nobena nevarnost, ne njej ne komu drugemu. Zakaj tako, tega ne bi znala pojasniti. Zato je raje o tem molčala.

			»Gremo,« se je Mario strinjal. Vzel je šop listin z mize in jih spravil v notranji žep suknjiča. Tam bodo obsodbe na varnem, dokler –

			Skomignil je. Kako se bo noč in njihova pustolovščina nadaljevala, ni imel pojma. Vsekakor pa je bil vznemirjen, čutil je, da se bo nekaj zgodilo. Ves čas, kar so bili na podstrešju, je močno vlekel pipo, a šele zdaj je opazil, da je ugasnila. Kaj takega se mu še ni zgodilo.

			Hm?

			Tudi Aleks je čutil vznemirjenje. Kdaj drugič bi se ropota iz pritličja prestrašil, a ne zdaj. Pomirjala sta ga Majina mirnost in Mariova prisotnost. Z obema bi zdaj lahko šel kamorkoli, tudi v tej noči in temi …




Spodaj v pritličju je skozi odprta vhodna vrata v hišo zapihal veter. Zganil je zavese na oknih in v zrak zavrtinčil nekaj listov papirja, ki so ležali po tleh dnevne sobe. V knjigi na kavču je njegova sapa zganila liste. Kot da jih veter lista, tako je bilo videti.

			Nazadnje se je premikanje listov ustavilo.

			Na vrhu strani je bil nov naslov: Zopet na grmado.





ZOPET NA GRMADO


			Aleks je glasno prebral nov naslov iz knjige. Napotek je bil jasen.

			»Na grič moramo, na mesto, kjer je bila sežgana Sofija!« je odločno rekel. »Še nocoj!«

			»Gremo,« mu je pritrdila Maja. »A kako bomo prišli tja, sredi noči?« jo je zaskrbelo.

			Oba sta se zazrla v Maria. Čakala sta, kaj poreče on.

			Mario je delil z njima njuno odločnost, da grejo na čarovničin grič, a je vseeno okleval. Pred odhodom v noč so morali rešiti še en problem.

			»Ni težav za pot tja gor, peljem jaz s svojim avtom,« je pokimal Aleksu in Maji. »Vendar ne vem, če bi se s tem strinjala vajina mama. Vseeno bi jo morali obvestiti o tem, kaj se dogaja v vaši hiši. Dobro bi bilo, če bi bila še ona zraven …«

			Pogledal je otroka.

			»Prav, jo bom še enkrat poklical,« se je Aleks strinjal.

			Potegnil je svoj telefon iz hlačnega žepa in pritisnil na mamino številko. Nič se ni zgodilo, telefon je bil še vedno mrtev. Vzpostavitev povezave ni bila mogoča. Poskusil je poklicati mamo s telefona na hodniku, vendar tudi ta zveza ni delovala. Vrnil se je v dnevno sobo, k Mariu in Maji.

			»Ne uspem je priklicati,« je skomignil. »Kaj bomo pa zdaj? Gremo na Grmado jutri?«

			Bil je razočaran. Razumel je, da ju Mario ne more kar tako, brez mamine vednosti, odpeljati na hrib s čarovnicami, vendar tega ni želel prelagati.

			»Ne, noč čarovnic je samo enkrat na leto, le nocoj so možni prehodi med našim svetom in svetom duhov,« je odkimal Mario. »Če ne gremo nocoj, bo treba počakati na naslednje leto. Ali pa grem sam –«

			»Ne, nocoj gremo,« je odkimala Maja. »In vsi trije! Vse bo v redu, Aleks,« je pomirila brata. Imela je dober občutek, že od očetovega kabineta na podstrešju jo je spremljal. Kot da neka čudna svetloba napolnjuje njeno temo, v kateri je sicer ves čas živela.

			»Prav, gremo,« ji je Aleks prikimal. »To moramo napraviti še nocoj!«

			Njuna odločnost je bila Mariu všeč. »Prav, prav, otroka, le še pipo si znova prižgem in gremo!«

			Bil je vesel, da je v njuni družbi. Maja in Aleks sta bila pogumna in kljub vsemu, kar sta tega večera že preživela, se poti na Grmado, na grič čarovnic, nista bala. Kot da so ju dogodki nocoj še bolj ohrabrili. In – nenavadno – pogum obeh otrok se je zdaj prenesel nanj. Izginjali so dvomi in pomislek, ki jih je dolga leta nosil s seboj. V sebi je začutil odločnost, da se z gričem čarovnic spet sooči.

			Mario si je znova napolnil pipo, a tokrat s čistim tobakom, brez primesi čarovniške zeli. Prižgal si jo je in zapuhal oblak dima.

			»Gremo v avto,« je rekel. »Doma se še za hip ustavim, da vzamem nekaj polen in dračja za ogenj.«

			Tako je tudi bilo. Po tem postanku so nadaljevali pot na grič čarovnic.

			Zunaj je bila jasna noč, na nebu je lebdela polna luna in s svojo bledo svetlobo ustvarjala skrivnostne sence naokrog. Mesto in ulice so bile prazne. Le na delu ceste, ko so zapeljali skozi majhen gozdič na levi in desni strani, je vanje zabliskalo dvoje nepremičnih oči.

			Mario je naglo zavrl in skoraj ustavil avto.

			Cesto pred njimi je mirno prečkala srna. Ustavila se je ob robu ceste in se za nekaj trenutkov zazrla vanje, nato pa je pot nadaljevala v grmovje.

			»Uf!« je rekel Aleks. »Srne ponoči še nisem videl – in ne boš verjela, Maja, ta srna se nas sploh ni bala! Nenavadno!« je razlagal sestri.

			Maja je molčala, enako Mario. Ja, srečanje s srno je bilo nenavadno tudi zanj. Rekel pa ni nič.

			Nadaljevali so z vožnjo.

			Cesta se je izvila iz gozdiča na čistino, levo in desno so bila polja in travniki, nad njimi pa so lebdele bele meglice. Potem so se sredi meglic začele pojavljati lučke. Čim bolj so se bližali griču čarovnic, tem več je bilo nenavadnih lučk, ki so migljale v bledih meglicah nad polji.

			»So to kresnice?« se je začudil Aleks. »Poleti sem jih videl na našem vrtu, a ne toliko kot zdaj tukaj!«

			Aleks je bil nad prizorom z lučkami navdušen. Mario malo manj. Vedel je, kaj pomenijo te drobne migljajoče lučke, ki so hitele v smeri proti griču pred njimi.

			»Ne, niso kresnice, nekaj drugega je,« je namesto njega spregovorila Maja. Kljub slepoti in temi, v kateri je živela, je zaznala čuden prizor, kot da bi videla z očmi. To jo je plašilo ter pomirjalo obenem.

			»Kaj pa?« je vprašal Aleks.

			Odgovoril mu je Mario.

			»Nocoj je noč čarovnic in duhov; prav zdaj je tudi ura duhov,« je mirno povedal. »To so duhovi nesrečnikov, ki še vedno tavajo po tem svetu. Iščejo pomiritev in upajo, da jo nocoj najdejo. Tako kot Sofija, naša čarovnica …«

			Aleks je obnemel. Naenkrat se mu prizori z migljajočimi lučkami, ki so hitele skozi meglice, niso več zdeli tako čudoviti. Skrčil se je na sedežu, kot da se želi skriti pred vsemi. Pogum, ki ga je še imel maloprej, mu je plahnel in zagrabil ga je strah.

			»Ne boj se, fant,« ga je Mario pomiril. »Nič nam nočejo. Če bi nam hoteli kaj hudega storiti, se ne bi obotavljali. Že v hiši bi nam pokazali svoje namere!«

			Povedal je po resnici. Če bi jim duhovi hoteli škodovati, bi to storili, še preden so sedli v avto. Zdaj pa so jim duhovi pustili, da se pripeljejo do vznožja Grmade, griča čarovnic.

			Mario je čutil, da so varni, da jim ne grozi nič hudega.

			In še nekaj drugega, prav tako nenavadnega je čutil. V notranjem žepu jakne, kjer je imel šop sodb, je čutil nenavadno toploto. Med njimi je bila Sofijina sodba, o njej je ves čas razmišljal.

			Takrat je iz mraka spredaj pred njimi proti njihovemu avtu po zraku zaplavala velika črna gmota. Tik preden bi treščila v vetrobransko steklo, se je dvignila in izginila v temo za njimi.

			Aleks je prestrašeno zavpil, Mario pa je naglo zavrl in ustavil.

			»Krokar je bil,« je rekel in zmajal z glavo. »Samo oni so tako veliki!«

			»Krokar nas je napadel?« se je začudil Aleks. Njegov glas se je tresel. »Še nikdar nisem videl tako velikega krokarja!«

			»Krokar je bil,« je ponovil Mario. »Nenavadno velik krokar –«

			»Ni nas napadel,« se je oglasila Maja. Tudi ona je podoživela srečanje z nenavadno nočno ptico, a ne tako dramatično. »Prišel nam je nasproti, a le da si nas ogleda …«

			Lahko bi rekla, da jih je prišel pozdravit, vendar bi to zvenelo zelo čudno in Aleksa bi še bolj prestrašilo.

			Mario jo je pogledal. Kljub svoji slepoti punca opaža veliko stvari, je pomislil. S tem, kar je zdaj povedala, se je strinjal. Tudi on je zaznal krokarja na enak način. Majine besede so tudi njega pomirjale. Hvaležen ji je bil zanje.

			»Ja, ni nas napadel,« ji je pritrdil. Pogledal je naokrog, na polje z meglicami pod gričem. Lučke so obstale, kot da čakajo nanje. »Vse je v redu, gremo dalje,« je rekel in z avtom speljal naprej.

			Z asfaltnega traku je zapeljal na makadamski odcep proti vrhu griča, kjer so se v mesečini belile stene kapelice. Tja gor so morali, tam je bil njihov cilj.

			S kotičkom očesa je pogledal levo, na drobne lučke na polju. Tudi one so se začele premikati proti pobočju griča.

			To ga ni presenetilo.

			Tudi to ne, da so se lučke začele pojavljati levo in desno ob makadamski poti proti vrhu.

			Zdaj so se vozili v špalirju drobnih lučk, ki so migljale v zraku.

			»Vse bo v redu,« je Mario glasno govoril sebi in mladima sopotnikoma. »To so duhovi, prijateljski duhovi …«

			»Prijatelji?« se je oglasil Aleks. »Kako?«

			Mario mu ni odgovoril, ker tudi ni vedel, kako naj mu to pojasni. Le čutil je, da jim od teh duhov ne grozi nič slabega. Zdaj so se morali peljati samo naprej, proti vrhu griča. Kolovoz je bil preozek in tudi preveč strm, da bi se z vozilom lahko obrnili in vrnili v dolino.

			Malo pred vrhom so se ustavili. Naprej do kapelice je vodila le ozka pešpot. Morali so izstopiti iz vozila.

			Do vrha so imeli le še slabih dvajset korakov položne poti, nič več. Razdalja je bila kratka in tudi pot je bila dobro osvetljena. Levo in desno ob poti je mrgolelo drobnih lučk.

			Špalir duhov in čarovnic.





PRVO SREČANJE


			Mario je na poti proti vrhu griča stopal prvi in ves čas spremljal špalir lučk ter otroka zadaj. Notranji glas mu je prigovarjal, naj se ne boji, da je vse v redu, a vseeno je bil previden. Če bi bil sam, se morda ne bi toliko obotavljal pri hoji, a tokrat je imel s seboj Rudijeva otroka. Moral je paziti nanju, da se jima kaj ne zgodi.

			Nekajkrat se je kakšna lučka odlepila od roba poti in se zagnala proti trojici, a se Mario ni ustavil. Globoko je zadihal, odmahnil z roko proti lučki, in nadaljeval pot. Lučka se je potem umaknila. Lahko so šli dalje.

			Tako je bilo vse do vrha griča.

			Na majhnem platoju pred kapelico so se ustavili.

			»Prišli smo,« je rekel Aleksu in Maji. »Sta v redu?«

			Prikimala sta. Bila sta v redu, razen da sta bila prestrašena. Krog lučk, ki jih je obkrožal, ju je plašil.

			»Ne bojta se, nič nam nočejo,« ju je miril. »Zdaj bomo zakurili dračje in nato sežgali vse sodbe iz procesov zoper ča-

			rovnice. To bo pomirilo njihove in še vse ostale duhove okrog nas.«

			Otroka sta mu prikimala. Naj se to zgodi, naj se zavrti postopek zoper čarovnice v obratni smeri. Za odrešitev čarovnice Sofije in vseh ostalih čarovnic ter duhov.

			Mario je na tla položil butaro dračja in zraven nekaj polen borovca, kar je prinesel od doma. Za simbolično grmado bi to moralo zadostovati. Z vžigalnikom za pipo je zanetil suho dračje. Ko se je ogenj razplamtel in zajel smolnata polena, je iz žepa suknjiča potegnil sveženj starih listin. Iz snopa je vzel prvo sodbo.

			»Amalija Češarek!« je glasno prebral ime obsojenke, nato pa listino položil med plamene.

			Ogenj je pohlepno pograbil list in ga v trenutku požrl.

			Temu listu s sodbo je sledila naslednja obsodba za Rezino Bočkovo. Plameni so z veseljem požrli njeno sodbo.

			Potem je Mario segel po naslednji listini, spet prebral ime nesrečnice na obsodbi ter listino položil na ogenj. In tako naprej. Šop starih listin se je počasi tanjšal.

			In nenavadno – z vsako čarovniško obsodbo, ki so jo požrli plameni, je nekaj lučk iz kroga, ki je obdajal trojico, izginilo.

			Na koncu je ostal le še en sam porumeneli list inkvizicijskega sodišča.

			»Sofija Leopoldina Kramer!« je Mario prebral ime zadnje obsojene čarovnice. Nato je tudi ta list položil na ogenj, nanj pa dodal še nekaj smolnatih polen borovca. Smola je znova zadišala naokrog in iz polen je priletelo v zrak nekaj isker, a so hitro ugasnile.

			Tudi vse lučke, ki so jih še maloprej obkrožale, so izginile. Edina svetloba je bila le še ogenj, na katerem so zažgali sodbe, ter svetel hlebec lune visoko na nebu.

			Trojica je ostala sama na vrhu griča. Tišino, ki je zavladala, so kdaj pa kdaj zmotile prasketajoče iskre iz gorečega polena. Molčali so.

			»Končano je,« je na koncu rekel Mario. »To je bilo vse. Mislim, da smo vse duhove pomirili. Nobenega več ni …«

			Vsaj zdelo se mu je tako.

			»Še nekdo je tukaj, čutim ga,« se je oglasila Maja. »Hoče govoriti z nami.«

			»Hm,« se je Mario zazrl naokrog v temo. »Nikogar ne vidim, si prepričana, Maja?«

			Tudi Aleks je napenjal oči, vendar zaman. »Ne, nikogar ni –«

			Potem se mu je glas pretrgal. Zazrl se je v postavo, ki je zrasla iz bližnje teme. Če bi mogel, bi takoj stekel stran, po drugi strani pa bi mu najraje stekel naproti in ga objel. A nič od tega ni mogel napraviti. Od strahu in presenečenja je imel noge kot iz svinca. Ni se mogel premakniti niti za milimeter.

			»Ti – ti?« je komaj uspel zajecljati.

			Tudi Maja se je zazrla v smer, od koder je prihajala postava. Ni je videla, a jo je v svoji temi vseeno prepoznala.

			»Oče!« je zašepetala. Zastrmela se je v bledo moško postavo, ki je napol lebdela pred njimi.

			»Rudi? Ti?« je bil presenečen Mario.

			Postava se je premaknila bližje soju svetlobe ognja. Bil je res Rudi, Majin in Aleksov oče. Pravzaprav njegov duh.

			»Pozdravljena, Maja in Aleks,« ju je tiho pozdravil. »Živio, prijatelj!« je še prikimal Mariu.

			Ko sta otroka slišala znani očetov glas, sta se zdramila od šoka. Naslednji hip sta za očeta imela tisoč vprašanj. Kako je z njim, je res duh, zakaj je duh, kje se nahaja, jih lahko vidi in sliši, jim lahko pomaga – tudi mami zaradi hiše …

			A najprej sta ga hotela objeti. Napravila sta dva koraka do blede postave in razširila roke v objem –

			Njuni roki sta zdrsnili skozi zrak.

			»Oprostita, otroka, le duh sem, a slišim in vidim vaju vseeno,« se je oče opravičil. »Tudi jaz vaju objemam.«

			Zdaj so njegove roke zdrsnile čez njuna obraza in Maja ter Aleks sta očetov objem začutila kot nežen piš vetra na licu.

			»Hej, to mi je znano!« je Aleks presenečen vzkliknil. »Včasih je kljub zaprtemu oknu in vratom v sobi prav enako zapihalo. Ti si bil, oče …« ga je pogledal.

			Oče mu je prikimal. »Ja, Aleks, jaz sem bil. Še vedno se nahajam v domači hiši. Tudi ti zvečer ugašam luč v sobi, ki jo pustiš prižgano. Ne ugaša je mama, jaz jo ugašam. Tudi sem ti poskušal pomagati, da bi premagal strah!«

			Aleks mu je prikimal. »Zdaj mi je marsikaj nenavadnega v hiši že bolj jasno!«

			Oče se je obrnil k Maji.

			»Ko si izgubila vid, sem se zaobljubil, da bom storil vse, da se ti vid povrne. In to se bo kmalu zgodilo, draga moja hčerka,« ji je rekel. »Vse to že vem. Duhovi vidimo tudi v prihodnost, pravzaprav čas za nas ne obstaja. Dajal sem ti znake, da te opogumim.«

			»Tisti ropot s podstrešja je bil tvoj znak?« je zanimalo Majo. »In ropotanje z vrati?«

			Očetov duh ji je prikimal. »Ja, Maja, to vse so bili moji signali vam, poskušal sem vas privabiti na podstrešje, v svoj nekdanji kabinet. Da bi dokončali tisto, česar jaz nisem, moje velike obljube …«

			»Obljube? Kakšne?« se je Maja začudila.

			»Najprej obljube, da bom pazil na vaju z mamo; prehitro sem se ločil od vas. Druga obljuba pa je bila, da bom vsem nesrečnim dušam iz čarovniških procesov pomagal, da bodo lahko pomirjene zapustile ta svet. Preučil sem čarovniške procese in hotel sem popraviti krivice, ki so se zgodile tem obsojenkam. Na žalost je moja smrt prišla prenaglo, da bi lahko to nalogo predal komu drugemu – na primer tebi, Mario!« Pogledal je prijatelja in se mu nasmehnil. »Vem, da bi mi napravil to uslugo in odlično opravil delo – kot si ga zdaj res!«

			Mario je skomignil in dvignil roke.

			»To je delo vseh nas treh, tvoja otroka sta bistra in zelo pogumna, Rudi …«

			»Vem in sem zelo vesel zanju. Zdaj bom lahko v miru zapustil ta svet. Obljube so izpolnjene in vem, da bo vse še dobro. Veliko bolje, kot sem si lahko želel. Nocojšnja noč je res nekaj posebnega, lahko bom v miru odšel,« je pritrjevala bleda podoba Rudijevega duha. »Dobro smo to opravili …«

			»Oče, si tudi ti pomagal pri tem? Tista knjiga s čudnimi naslovi, ki sem jo prinesel iz šole, z nenavadno zgodbo in naslovi – je resnična ali pa je bil to le privid?« se je oglasil Aleks.

			»Knjiga resnično obstaja, vendar s povsem drugačno zgodbo. Nič o čarovnicah. Zgodbo in vse naslove poglavij si ti sam pisal, Aleks. Jaz pa sem ti pri tem samo pomagal, da si videl tisto, kar si takrat moral videti,« mu je pritrdil oče. »Tako sem vas lahko usmerjal v pravo smer. Ko bo konec te noči, tudi te knjige z zgodbo več ne bo, vsaj takšne o čarovnicah ne. Zgodbe, napisane ponoči, niso enake zgodbam, prebranim čez dan, sin moj. Zjutraj, s prvo dnevno svetlobo, bo noči čarovnic in duhov konec. Takrat bodo stvari videti drugačne, kot so zdaj, Aleks. Se pa opravičujem za vdor čarovnic v hišo, tega jim nisem mogel preprečiti. Imajo veliko večjo moč in pred njimi sem se še sam moral umakniti. Vendar verjemita, otroka, kmalu bo vse drugače, vse bo še dobro …«

			»Kaj bo dobro, oče?« je vprašala Maja. »Razdejale so nam hišo – ne vem, kako bova to pojasnila mami!«

			»Vse se bo spravilo v red, draga moja hčerka, verjemi mi; čarovnice niso hudobne, le nesrečne so bile. A zdaj je drugače, njim in še mnogim nesrečnim dušam ste pomagali, da lahko v miru zapustijo ta svet, in to je veliko delo. Jaz sem se temu zaobljubil, vi ste pa to napravili. Hvala vsem trem, zdaj lahko grem še jaz ...«

			Očetov duh je postajal čedalje slabotnejši.

			»Kam greš, oče? Nas boš zapustil?«

			»Ja, Aleks, zapuščam vas. Moj čas tukaj se končuje. Še mami se oglasim, potem pa grem. Ura duhov se izteka, moram iti. Ne pozabita, otroka, vse bo še dobro, vedno bom z vama,« je zašepetal.

			»Srečno, dragi prijatelj,« je še pokimal Mariu. »Hvala ti za vse …«

			»Srečno tebi, prijatelj,« mu je zašepetal Mario.

			Zadnje šepetajoče besede obeh so se pomešale s hlipanjem otrok ter pišem vetra, ki je šel skozi krošnjo hrasta v bližini. Veter je našel pot tudi skozi reže v oknu majhnega zvonika ter zatresel zvon. V nočno tišino se je razleglo zvonjenje zvona iz kapelice.

			Zvonjenje je Maria ovedlo. Pogledal je na uro na zapestju. Začudil se je; le zakaj se zvon oglaša ob tej uri?

			Do ene ure je manjkalo še deset minut. Ura duhov se še ni končala.

			Iz temnih senc bližnjega hrasta je prižvižgal veter in razplamtel ugašajoči ogenj. V zrak so se dvignili plameni in snop isker je poletel proti nebu.

			Že naslednji hip pa se je ogenj pomiril, iskre so ugasnile in spet je zavladala tišina.

			Vendar ni bila enaka kot prej, Mario je to začutil. Bila je nekako zgoščena, kot da nekaj požira vse zvoke; tudi svojega dihanja ni več slišal.

			Le glasno razbijanje srca v prsih.

			Začudeno je pogledal otroka, ki sta mu nekaj govorila. Bila sta prestrašena. Kazala sta z rokami v nekaj za njegovim hrbtom, nekaj –

			Ko je še sam pogledal v temo za seboj, je vse razumel. Kar je videl, ni bilo nekaj. Bil je nekdo.

			Pred njim je stala čarovnica Sofija. Črnolaso dekle z bledimi lici in svetlih sijočih oči.

			Dekle, v katero se je pred davnimi leti zaljubil.





PLES POD ZVEZDAMI


			Mariu se je v trenutku pred očmi zavrtel film izpred desetletij. Bili so to časi, ko je v poletnih nočeh sam pohajal po travnikih in gričih okrog Starega mesta. Bil je nemiren mladenič in v tistih nočnih vandranjih je iskal svoj notranji mir. V življenju ni imel težav; končal je študij, imel delo ter s staršema kot sin edinec živel v hiši v mestu, a ni bil zadovoljen. Mnogi njegovi vrstniki so se že poročili in imeli družine, le on je ostajal sam. Dekleta, v katero bi se zaljubil, še ni srečal.

			– Bom sploh kdaj spoznal resnično ljubezen? se je spraševal.

			Odgovora na to vprašanje ni dobil, le nemir v njem se je povečeval.

			Na enem izmed teh pohodov je nekega dne v večernem mraku, v bližini kapelice na Grmadi srečal nenavadno dekle. Posedala je na klopci pred starim svetiščem in opazovala dolino pred seboj. Da tudi ona išče svoj mir, mu je zaupala. Ter da rada občuduje zvezde v poletnih nočeh, s tega griča so najlepše …

			Tistega večera se je Mario zaljubil v to dekle. Ko se je proti jutru vrnil domov, ga je stresala mrzlica in hkrati je gorel. Počutil se je bolan, a istočasno je kipel od moči. Prijatelju Rudiju, s katerim se je družil in ki je bil tudi še samski, je zaupal, kaj se mu dogaja. In tudi, kaj se mu je ponoči zgodilo.

			– Zaljubljen si, mu je Rudi smeje odvrnil. Srečnež!

			Da, Mario je naenkrat postal najsrečnejši človek na svetu. Odslej je vsak večer zahajal na Grmado, da se je srečal z nenavadnim dekletom. Na kakšnem drugem mestu ali čez dan to ni bilo mogoče. Dekle, ime ji je bilo Sofija, je to odločno odklonila.

			– Ne morem, Mario, mu je odgovarjala. Ne še zdaj …

			– Kdo si, Sofija, od kod, čemu si tako skrivnostna? je Mario vrtal v svojo družico.

			Zaman, odgovora ni dobil.

			– Vse zveš ob pravem času, dragi moj Mario, ga je zavračalo dekle.

			– Kdaj bo to? je bil Mario nestrpen.

			Moral je počakati na pravi čas.

			Pravi čas je prišel šele jeseni, na noč čarovnic. Tisto noč ga je Sofija povabila na Grmado, z obljubo, da se mu bo razkrila. Kdo je, od kod je in kaj je. Vse bo zvedel.

			In tudi je.

			Zanj je to predstavljalo šok. Dogajanja v tej noči se je bledo spominjal. Res je zvedel vse o Sofiji, pred njim se je razgrnila njena tragična zgodba, zvedel je, da je Sofija v resnici duh, ki se ne more odlepiti s tega sveta zaradi storjene krivice, enako kot še veliko drugih duhov deklet, obsojenih po krivem na smrt na grmadi. Množica teh podob se je prikazala pred njim in vse so stegovale roke proti njemu, ga prosile, naj jim pomaga …

			On pa je zbežal stran.

			Od te noči, ko sta se s Sofijo zadnjič srečala, so se njegovi lasje pobelili. Po tistem se je tega kraja izogibal, tako podnevi kot ponoči.

			Veliko let je minilo od takrat in veliko je o tem razmišljal. Zavedel se je, da je naredil napako, ker je brezglavo zbežal stran od Sofije. S tem je prizadel oba. Še vedno, tudi po desetletjih, ki jih je preživel na morju, je ni mogel pozabiti.

			Tudi zaradi nje se je vrnil nazaj v domače mesto.

			A tiste Sofije, prijaznega čarovniškega dekleta, v katero se je nekega davnega poletja zaljubil, ni več bilo. Zdaj je bila le še zoprna čarovnica, ki mu je nagajala ob vsaki priložnosti. In ki ga sploh ni hotela več poznati.

			»Mario, si se le vrnil!« je zdaj zaslišal njen glas. »Čakala sem te, dolgo te ni bilo –«

			Mario je prikimal. »Vrnil sem se, Sofija, moral sem te videti. Zadnjič nisem naredil prav. Oprosti …«

			»Je že v redu, vse ti oprostim, samo da si se spet vrnil, to je glavno,« ga je pomirjalo dekle. »Hvala, da si nam pomagal, ti in tvoja dva mlada prijatelja, hvala vam. Bili ste zelo pogumni – posebej mladi gospod, ki si je ponoči sam upal sem na hrib,«

			se je nasmehnila Aleksu. »Se opravičujem za nevšečnost s copatom in potem še za nocojšnji obisk pri vas doma. Se bo uredilo. Tako pogumnega fanta še nisem srečala!« ga je pohvalila.

			Potem se je Sofija obrnila k Maji.

			»Nekoč sem zdravila ljudi in vem, da za vsako bolezen obstaja zdravilo. Tudi za tvojo slepoto. Vse bo še v redu, draga moja prijateljica, boš že še videla!«

			»Videla?« se je Maja začudila. »Kako –?«

			Sofija se ji je le nasmehnila, ni pa ji odgovorila. Obrnila se je spet k Mariu.

			»Dragi moj Mario, še nekaj minut imava do konca ure duhov – te lahko povabim na ples – tako kot nekdaj? Na najin ples?«

			Mario se je počešljal po sivi bradi.

			»Hm, Sofija, saj veš, od zadnjega najinega plesa so minila desetletja, ti si še vedno mlada, jaz pa nisem več isti. Bojim se, da te ne bom mogel dohajati!«

			Ko pa je zagledal dekletov proseči pogled, je prikimal in se ji priklonil. »Seveda, naj bo tako kot nekoč! Prosim, gospodična Sofija!«

			Prijel je dekle za roko in čez pas in ob neki glasbi, ki sta jo slišala samo onadva, sta se zavrtela po vrhu griča.

			»Tango plešeta,« je Aleks zašepetal Maji. »Škoda, ker ne moreš videti tega plesa.«

			Maja je stisnila brata za roko. »Saj vidim, Aleks, a na svoj način …«

			Res, čeprav Maja ni mogla gledati z očmi enako kot njen brat, se je v njeni temi vrtel film s plesom Maria in Sofije. Morda je celo videla in razumela več, kot če bi gledala z očmi.

			Videla je Maria kot mladeniča, nekoč strastnega plesalca tanga. Čeprav je to težaven ples, poln nenadnih preobratov, drznosti in mehkobe v gibih, ki ni dana vsakemu, ga je Mario najraje plesal. A večinoma za ta ples ni imel primerne soplesalke v mestu. Našel pa jo je na Grmadi, v dekletu Sofiji, nesrečni čarovnici. Tudi ona kot da je bila rojena za ta ples. Bila je lahka kot pero in čeprav tega plesa od prej ni poznala, se ga je naučila že v prvi noči.

			Mario in Sofija sta zdaj plesala, kot da imata krila. Poletela sta čez travnik, skoraj ne da bi se dotikala tal, nič ju več ni moglo ustaviti, kot da se bosta dvignila v nebo, med zvezde in še višje, je bilo videti, kajti zanju ni ovir in meja. A že naslednji trenutek se je njun korak ustavil v letu, obvisela sta, kot bi se jima peruti zlomile. Pa se ni nič zgodilo, le tal sta se nalahno dotaknila, njuna pogleda sta se pri tem srečala, potem pa ena – dve – tri, sta spet poletela naprej, v novi krog.

			Trikrat sta obkrožila ploščad pred kapelico, dokler se v zvoniku ni oglasil zvon. Takrat sta se ustavila.

			»Hvala ti, Sofija, za ples!« se je Mario priklonil svoji plesalki. »Že dolgo nisem tako plesal, kot da sem spet mlad –«

			»Saj si še vedno mlad, Mario!« ga je Sofija ustavila. »Hvala tebi za ta ples; dolgo sem čakala nanj in zdaj lahko grem.«

			»Greš – kam, Sofija?« se je zatresel glas Mariu.

			»Saj veš, moram iti. Zdaj lahko odidem. Morda se bova nekoč še srečala in plesala; nikoli ne reci nikoli,« se mu je nasmehnila.

			Njena podoba se je primaknila bliže k Mariu, se skoraj zlepila z njim, ko sta se objela in poljubila, a naslednji hip se je že ločila od njega in se razblinila.

			Sofije več ni bilo.

			Spet je na vrhu griča zavladala tišina. Ogenj je ugašal in vsem trem se je zazdelo, da se je svet okrog njih nenadoma ohladil.

			Trojica prijateljev, Mario ter Maja in Aleks, so zdaj ostali zares sami na vrhu.

			»Pojdimo domov,« se je končno zganil Mario. »Le še žerjavico zagrebemo, da ne bo težav zaradi ognja.«

			Brez besed so pogasili žerjavico s prstjo in kamni, nato pa sedli v avto. Zapeljali so se po vijugastem kolovozu proti glavni cesti v dolini, ki je peljala proti Staremu mestu.

			Na nebu je še vedno sijala luna in s svojo bledikasto svetlobo čudno barvala svet pod seboj. Sence v grmovju ob cesti so bile temne, tudi čudno skrivnostne, vendar se nobenemu niso več zdele grozeče.

			Tudi Aleksu ne. Vedel je, da v teh sencah ni ničesar grozljivega. Pravzaprav da v njihovi temini ni ničesar. Da so prazne od zunaj, znotraj njih pa ničesar ni. Da je res tako, kot mu je pred leti o tem govoril oče.

			Ura duhov se je končala.

			Noč čarovnic pa je še vedno trajala …





NENAVADNE SANJE ANAMARIJE KOVAČ


			V mestni bolnišnici se je gneča s prihodi novih bolnikov začela že kmalu po osmi uri zvečer. Urgentna ambulanta je delala s polno paro in pošiljala na novo prispele bolnike po različnih oddelkih, tudi internističnem, kjer je delala Anamarija. Postelje na oddelku so se polnile z bolniki s krči v trebuhu, nenavadno visoko vročino, z oteženim dihanjem, bolečinami v prsih, vročičnim glavobolom …

			Za vsakega bolnika je bilo potrebno najti ustrezno posteljo, pripraviti dokumentacijo, vpisati v njegovo bolnišnično kartoteko podatke z anamnezo ter potem še diagnozo s predpisanim zdravljenjem, kar pa še ni bilo vse.

			Večina bolnikov je bila prestrašenih. Znašli so se v novem okolju, v bolnišnici, in potrebovali so spodbudno besedo. Prijazen pogovor z bolniško sestro, ki jih je potolažila, odgnala skrbi ter pojasnila, da bo vse še dobro, je običajno delal čudeže. Po tem pogovoru so bili bolniki pomirjeni.

			Za takšne pogovore z na novo prispelimi bolniki je bila najboljša sestra Tinca, medicinska sestra z najdaljšim stažem na oddelku. Znala je pomiriti skoraj vsakega bolnika ter odgnati njegove strahove.

			»Nocoj je pravi kaos,« se je svoji kolegici potožila Anamarija. »Še nobeno noč letos ni bilo tako. Kot da so vsi nenadoma hudo zboleli …«

			Ura je bila polnoč in po štirih urah dela sta si s kolegico Tinco privoščili kratek počitek s kavo. Naval novih bolnikov se je rahlo zaustavil.

			Tinca se je nasmehnila Anamarijini pripombi.

			»Nocoj je noč čarovnic, Anamarija, za vsako noč čarovnic je tako. Ti si nova na oddelku in tega še ne moreš vedeti.«

			»Noč čarovnic? Oh, Tinca, jaz ne verjamem v duhove in ne v čarovnice. Če bi začela v to verjeti, bi morala zamenjati službo.«

			Tinca je skomignila z rameni.

			»Saj tudi meni ni jasno, zakaj se to dogaja, ampak se. So neki posebni dnevi in noči, ki imajo svojo moč. Ko se nekaj dogaja, čeprav tega s svojimi znanstvenimi metodami ne moremo preveriti. Morda ne veš, vendar na kresno noč na našem oddelku v zadnjih tridesetih letih, kar delam tukaj, še noben bolnik ni umrl. Kar je čudež. Ti se pač dogajajo …«

			Anamarija je zavzdihnila.

			»Tinca, rada bi ti verjela, pa ne morem. Ko je moj mož zbolel za hudo boleznijo, sva iskala pomoč na vse načine. Ko je odpovedala uradna medicina in je zdravnik na onkološkem oddelku možu rekel, da ga reši le čudež, je mož na spletu poiskal vse mogoče mazače in zdravilce. Bil je pri treh; vsi so obljubljali čudežne ozdravitve, nanj polagali roke in nekaj mrmrali, prodajali neke čaje in zvarke, pomagalo pa ni nič. Rudi je umrl. Do takrat sem še upala, da je kaj takega mogoče, a po moževi smrti v te hokuse-pokuse ne verjamem. Čudeži zame ne obstajajo.«

			Sestra Tinca je spet skomignila.

			»Saj te razumem, Anamarija, a v vseh teh letih dela v bolnišnici sem bila priča veliko čudežem. Zaradi tega rada delam tukaj, ker vem, da se te zadeve dogajajo.«

			Anamarija je prikimala kolegici. »Želim si, da bi pri tvojih letih jaz lahko to enako trdila. Zaenkrat pa mislim, da je tvoja kava čudežna. Sama ne znam skuhati tako dobre kave kot ti, Tinca. V čem je skrivnost tega čudeža?«

			»Anamarija, naj to ostane skrivnost! Kot en majhen čudež!« se je zasmejala Tinca. »Predlagam pa, da se malo odpočiješ, bom jaz poskrbela za nujno delo na oddelku!«

			Anamarija se je strinjala in zahvalila kolegici. Res je bila utrujena in je potrebovala počitek. Nocojšnja noč je bila nekaj posebnega, toliko novih bolnikov še nikdar niso sprejeli na oddelek. Zakaj se je ta večer to dogajalo, ni bila njena skrb, s tem si ni belila glave. Njeno delo in delo vseh zaposlenih na oddelku je bilo, da za te nove bolnike ustrezno poskrbijo. Kar so tudi storili.

			Ura je bila krepko čez polnoč in lahko si je privoščila kratek počitek na kavču v čajni kuhinji na oddelku.

			Komaj je zaprla oči, se je pred njo pojavila znana podoba.

			»Rudi?« je presenečeno zavzdihnila. »Ti? Kako –?«

			»Anamarija, prišel sem se poslovit od tebe. Od Maje in Aleksa sem se že poslovil.«

			Anamarija je strmela v moževo podobo pred seboj, bila je tako resnična, da bi se je lahko dotaknila, a si ni upala. Vse to so le sanje, si je govorila, to ne more biti res!

			»Rudi, si to res ti?« je zastokala.

			»Ja, Anamarija, res sem jaz – pravzaprav moj duh. Do zdaj sem bival v naši hiši, a nocoj odhajam. Maja, Aleks in sosed Mario, moj dragi prijatelj, so poskrbeli, da lahko zapustim ta svet. Rad bi ti povedal, da bo vse še dobro in da –«

			Anamarija je odkimala. »Rudi, kaj ne veš, Maja je zbolela in izgubila vid, Aleks pa ima težave, vsega se boji, ne vem, kako naj mu pomagam?«

			Rudi se ji je nasmehnil. »Saj to ti sporočam, vse se bo uredilo. Verjemi v čudeže, Anamarija!«

			»V čudeže?«

			»Ja, v čudeže. Nocoj je noč, ko se čudeži dogajajo. In še nekaj sem ti želel povedati, draga žena, nekaj, kar ni čudež –«

			»Ja, Rudi?«

			»Vedno te bom imel rad, tebe in najina otroka …«

			Rudijeva podoba se je nagnila nad Anamarijo, zaprla je oči in začutila rahel piš vetra v laseh. Ko je spet odprla oči, ni bilo v prostoru nikogar. Bila je sama, s še živo podobo moža in njunega pogovora pred seboj.

			»Rudi?« je zastokala. »Ne odhajaj!«

			Potem se je zbudila. Bila je sama, nikogar ni bilo v bližini. Je sanjala?

			Anamarija je stopila iz čajne kuhinje in pogledala po bolnišničnem hodniku. Bil je prazen. Le za sprejemnim pultom je sedela sestra Tinca.

			»Si koga videla, kaj nenavadnega?« jo je vprašala.

			Tinca je odkimala. »Kaj se ti je zgodilo, Anamarija? Izgledaš, kot da si videla duha!«

			Anamarija ji je prikimala, morda je res videla duha.

			So bile to samo sanje?

			Ne, tudi na to si ni znala odgovoriti. Pogovor s pokojnim možem maloprej ji je bil še preveč živ pred očmi.

			Kolegica Tinca ji je poročala, da je na oddelku vse v redu. Nič neobičajnega se ni dogajalo, vladalo je nočno zatišje. Proti jutru bo tega seveda konec …

			Ura je bila nekaj čez eno. Še vedno je trajala noč čarovnic. (Tega ji kolegica Tinca seveda ni rekla.)

			»Prav, še malo zdržimo, pa bo konec našega dežurstva,« ji je Anamarija prikimala.

			Veselila se je tedna počitnic, ki jih bo preživela s svojima otrokoma. Nujno je potrebovala počitek, da si nabere novih moči za delo in vsakdanje življenje. Hčerkina bolezen jo je obremenjevala in komaj je čakala, da uredi vse potrebno za prodajo hiše. S kliniko v Ameriki, kjer bodo sprejeli hčerko na zdravljenje, je bila že v navezi in so Majo pričakovali proti koncu leta. Le še del plačila jim je morala vnaprej nakazati, a za to je morala prodati hišo. Na nepremičninski agenciji, ki je prodajala njihovo hišo, se je že oglasilo nekaj interesentov za nakup. Anamarija je upala, da v naslednjem mesecu poskrbi za prodajo in nakazilo denarja v Ameriko. Istočasno pa se bodo morali vsi trije preseliti v blokovsko stanovanje na drugem koncu mesta.

			Zavzdihnila je; za vse to bo potrebovala veliko moči. Čeprav sta bila oba otroka zlata in ji stala ob strani, je čutila Aleksovo žalost. Bil je navezan na hišo in od nje se je težko poslavljal.

			Takrat je na sprejemnem pultu zazvonil telefon.

			Tinca je dvignila slušalko in prikimala.

			»Anamarija, zate je, z očesnega oddelka. Doktor Sofija Leopoldina Kramer prosi, da prideš v njeno pisarno v petem nadstropju! Nekaj ima zate!«

			To je bilo vse. Potem se je zveza prekinila.

			»Doktor Sofija Leopoldina – kako si že rekla?« se je začudila Anamarija. »Nisem še slišala zanjo!«

			Tinca je skomignila. »Tudi jaz ne, najbrž je nova. Klicala te je …«

			Anamarija je prikimala kolegici. Prav, saj gre, a vseeno je to zelo nenavadno, kar se dogaja. Vsekakor pa bi zdravnico Sofijo Leopoldino Kramer prav rada spoznala.

			Pisarna doktor Sofije Leopoldine Kramer je bila na koncu hodnika v petem nadstropju. Anamarija se ni mogla spomniti, da bi že kdaj prej opazila to pisarno, niti da bi vedela za to zdravnico.

			»Se opravičujem, gospa Anamarija, ker vas kličem med vašim delom,« se ji je opravičila zdravnica. »Proučila sem zdravstveno dokumentacijo za vašo hčerko Majo in mislim, da ji lahko pomagam.«

			Anamarija je ostala brez besed. Še nikdar ni srečala te zdravnice v bolnišnici, čeprav sta s hčerko Majo obredli vse mogoče ambulante na oddelku.

			»Vračam se iz Amerike, tam sem se ukvarjala s podobnimi primeri bolezni, kot je zadela vašo hčerko. Tukajšnji zdravniki so mi priskrbeli vso zdravstveno dokumentacijo o njeni bolezni, tako da vem, v čem je problem,« je pojasnila zdravnica.

			»Aja?« je presenečeno izdavila Anamarija.

			»Gre za redko obolenje, posledico psihološko travmatičnih šokov, ki so povzročili fiziološke spremembe v očesnem živčevju. Določeni živčni vodi, čeprav nepoškodovani, so se izključili. Potrebna je vzpodbuda od zunaj, da se znova zaženejo. Mislim, da noben operativni poseg v tej smeri ni potreben, zadostuje zdravilo, ki sem ga tudi prinesla iz Amerike. Tam so s tem zdravilom rešili že nekaj podobnih obolenj.«

			»Aja?« je spet ponovila Anamarija. »Zdravilo?«

			Kar ji je govorila mlada zdravnica pred njo, skoraj ni razumela. Razen, da je s ponavljanjem svojega »aja« izpadla zelo čudno.

			»Ja, zdravilo za Majino obolenje,« ji je prikimala zdravnica Sofija. »V tej škatlici je kapsula z zdravilom, le ena, več ni potrebno. Maja naj jo popije z veliko tekočine, potem pa počiva. Po zaužitju zdravila bo takoj zaspala. V tem času je ne prebujajte. Po enem dnevu pa bi se že morale obnoviti živčne povezave z očesnim živcem z ustreznim centrom v možganih. Zgodila se bo –«

			»Čarovnija?« je dahnila Anamarija.

			»Ja, za laika je to lahko res čarovnija ali pa tudi čudež. Obstaja velika verjetnost, da se bo vaši hčeri povrnil vid,« ji je pritrdila zdravnica in se ji nasmehnila. »Le verjemite vanj, gospa Anamarija! Čeprav mi, ki delamo v zdravstvu, zaupamo le znanstveno preverjenim dokazom, pa vseeno moramo verjeti tudi v čudeže, da ljudje lahko ozdravijo!«

			Anamarija ji je prikimala. Zdravnica je imela prav. Morala je verjeti v Majino ozdravitev.

			»Hvala, vam bom o vsem poročala,« je dejala. »Naslednji teden grem z obema otrokoma v toplice …«

			»Krasno, to hčerka potrebuje; zdravilo in počitek. Za zdravilo verjamem, da bo pomagalo, je tudi znanstveno preverjeno prav za take primere,« je rekla zdravnica. »Mene pa vsaj nekaj časa ne bo tukaj, ker grem še na druge klinike v tujino, tudi tam so podobni primeri …«

			»Razumem,« je Anamarija prikimala. »Hvala vam, doktor Sofija –«

			Anamarija je hotela še nekaj povedati, se zahvaliti za škatlo zdravil za Majo, a je v žepu halje začutila vibriranje telefona. Klicala jo je kolegica Tinca.

			»Se opravičujem, moram na oddelek,« se je opravičila. »Nov bolnik je prispel.«

			S škatlo zdravila za hčerko Majo se je vrnila na svoj oddelek.

			Do jutra, do konca njene izmene na oddelku, je bilo še veliko dela, a ga je opravljala z veseljem. Z na novo prispelimi bolniki se je pogovarjala in jih pomirjala, da bo vse še dobro. In čeprav tega sama ni opazila, so njene besede ustvarjale male čudeže. Ali pa čarovnije.

			Bolniki so pomirjeno zaspali in do jutra ni bilo nobenega nujnega klica na pomoč.

			Tinca, Anamarijina kolegica, je vse to opazovala in se zadovoljno smehljala.

			Noč čarovnic je še vedno trajala.





DAN POTEM


			Ko se je trojica junakov vrnila z griča Grmade domov v Ulico herojev 11, jih je čakalo presenečenje. Maja in Aleks sta pričakovala prizor z opustošenjem, enak, kot sta ga zapustila ob odhodu na grič čarovnic, a tega ni bilo. Nobenega razdejanja niti posledice kaosa v hiši ni bilo. Vse je bilo v redu. Na tleh ni bilo nobene razbitine krožnikov, nobenih knjig s knjižnih polic, stoli so bili na svojem mestu, omare z oblačili zaprte – vse je bilo čisto in pospravljeno.

			Aleks je bil zaprepaden. »Kaj se je zgodilo? Ko smo odšli iz hiše, je bil tu kaos!«

			Maja je molčala. Na svoj način je razumela, kaj se je v resnici zgodilo. Kaos, ki sta ga z Aleksom doživela, je bil navidezen, dogajal se je v njunih glavah, v resnici pa ni bilo ničesar.

			»Hm,« je zagodrnjal Mario. »Mislim, da vem, kaj se je zgodilo. To so vragolije čarovnic. Glavno, da je vse v redu, lahko gresta počivat …«

			Potem se je od njiju poslovil. Življenje se je vračalo v običajne tirnice.

			Aleksa je nekaj še vedno vznemirjalo. Je bilo tudi srečanje z očetom le čuden sen, privid v njegovih mislih?

			Poiskal je knjigo, ki jo je prinesel iz šolske knjižnice. Našel jo je na kavču, odprto na strani s poglavjem Dan potem.

			Obrnil je še dva lista v knjigi naprej. Naslov naslednjega poglavja je bil Mucin čudež.

			To pa še ni bilo zadnje poglavje v knjigi. A dlje ni listal.

			Muca? Zanimivo, od kod zdaj muca? Je to le moj privid, so naslovi v knjigi takšni, kot si jih želim jaz? se je vprašal. Jih jaz ustvarjam?

			Stresel je z glavo, odgovorov na svoja vprašanja še ni poznal. Moral bo počakati na konec noči čarovnic. Zjutraj, s prvo dnevno svetlobo, bodo stvari videti drugačne kot so zdaj v sencah noči. Tako mu je vedno govoril oče, ko je bil še živ in nato pred kratkim, kot duh. Vsem je zagotovil, da bo še vse dobro, naj mu verjamejo …

			Prav, Aleks je imel očeta zelo rad in mu je zaupal. Tudi verjel je njegovim besedam. Zaenkrat nič ni bilo sen. Vse, kar so nocoj doživeli vsi trije, je bilo resnično.

			Kaj bo pokazalo jutro, pa bodo videli že čez nekaj ur. Z Majo sta lahko odšla spat.

			Pred spanjem je Aleks ugasnil luč na nočni omarici. Ni več potreboval luči, preden je zaspal. V temi ni bilo ničesar, česar bi se lahko bal. Tudi to mu je rekel oče – in imel je prav.

			Vse je bilo v redu.

			Čeprav sta bila Maja in Aleks pod močnim vtisom vsega, kar se jima je tisto noč dogajalo, sta zaradi utrujenosti kmalu zaspala. Spala sta trdno, ne da bi se enkrat prebudila.

			Zbudila ju je šele njuna mama, ki se je kmalu po sedmi uri vrnila z dežurstva v mestni bolnišnici. Ni ju prebudila takoj, temveč je najprej spekla palačinke in pripravila kakav za vse tri. To je bil njihov skupni zajtrk ob praznikih.

			»Pokonci, zaspanca, palačinke vaju čakajo! Zunaj je dan!« ju je poklicala k zajtrku.

			Anamarija je bila dobre volje. Čeprav je bila od nočnega dela utrujena, tega zdaj ni čutila. Preplavljal jo je čuden občutek sreče, ki si ga ni znala povsem razložiti. Lahko zaradi sanj, v katerih se je srečala s pokojnim možem in ji je ta zagotovil, da bo vse v redu. Še vedno je bila prepričana, da je to le sanjala.

			Tudi je bila srečna in zadovoljna, ker je v drugi polovici noči delo z bolniki teklo brez težav, kot še nikoli dotlej.

			Najbolj pa jo je osrečevala škatlica z zdravilom za Majo, ki ji ga je prinesla zdravnica Sofija Leopoldina Kramer iz Amerike. Z zagotovilom, da slednje zdravilo dela prave čudeže.

			Kaj bi si Anamarija želela še lepšega?

			Pri zajtrku pa otrokoma o vsem, kar je doživela med delom, ni govorila. Da je na to noč na oddelek prišlo veliko novih bolnikov – po mnenju kolegice Tince zaradi posebnih energij, ki vladajo v noči čarovnic –, potem pa še o svojih čudnih sanjah, ko se je pred njo pojavil Rudi, pokojni mož, jima je zamolčala. Ni ju hotela vznemirjati.

			Povedala pa je obema za nepričakovani klic nove zdravnice, ki se je vrnila iz klinike v Ameriki in ji prinesla zdravilo za Majino obolenje. Potrebno je, da bolnik vzame le eno kapsulo zdravila in že ta napravi čudež.

			»Tako čudovite in nenavadne noči še nisem doživela,« je mama zavzdihnila na koncu. »Škoda, ker sta bila doma sama in sta se dolgočasila. Upam, da je bil vsaj televizijski program zanimiv. A zdaj bo vse drugače, v ponedeljek gremo na dopust v toplice. Najprej pa te prosim, Maja, da popiješ tole zdravilo, nanj pa dve skodelici metinega čaja. Potem pa se vrni v posteljo, stranski učinek zdravila je globok spanec …«

			Maja je popila kapsulo z zdravilom z veliko skodelo čaja, potem pa šla počivat v posteljo.

			»Se mi bo res povrnil vid?« je vprašala mamo. »Ti v to verjameš?«

			Mama ji je prikimala. »Ja, verjamem, Maja. Zdravnica mi je zagotovila, da se bo že po enem dnevu zgodil čudež …«

			»Ali pa čarovnija,« se ji je hčerka nasmehnila. Dobro leto je že minilo, kar je izgubila vid, in po vseh obiskih bolnišnic in pregledov oči je že izgubila upanje, da kdaj spet spregleda. »Kako je ime tej zdravnici, imena nisi omenila?«

			»Doktor Sofija Kramer; vrnila se je iz Amerike, kjer je bila na študiju; je nova zdravnica na oddelku …«

			Majo je že grabila močna zaspanost. Mamin glas je še komaj slišala, kot da prihaja iz daljave.

			»Doktor Sofija?« je napol v spanju zamrmrala. »Sofija?«

			Potem jo je zmanjkalo.

			Ko se je mama vrnila v dnevno sobo, je na hodniku zazvonil telefon. Dvignila je slušalko in se začudila: »Mario, ti si? Ja, vse je v redu. Hvala za preklje za fižol, ki si jih nam pripeljal včeraj, vendar ne vem, če jih bomo – no, seveda ti ga dam na telefon … Aleks, Mario ti hoče nekaj povedati!« je poklicala sina.

			Aleks je bil v treh skokih pri telefonu.

			»Ja, Mario, kaj je?« je dahnil v slušalko. »Mi smo v redu, ti?«

			»Tudi,« je Mario na drugi strani pritrdil. »Kličem te, ker sem ponoči, ko sem se vrnil domov, na hišnem pragu našel mačjega mladiča. Ga hočeš videti?«

			»Seveda!« je Aleks zavpil v telefon. »Takoj pridem!«

			Pograbil je vetrovko in si na hitro nataknil športne copate. Presenečeni mami je samo pojasnil: »K Mariu grem! Ponoči je k njemu prišla mlada muca!«

			Mami ni bilo nič jasno. Najprej sosedov klic in čudno vprašanje, če je vse v redu, potem pa ta nenavadna naglica, s katero je Aleks zdirjal k Mariu. Mario je res sosed in nekdanji možev prijatelj, a se po Rudijevi smrti z njim niso kaj veliko videvali, ne ona ne otroka. Zdaj pa takšno Aleksovo navdušenje ob Mariovem klicu –?

			Hm, nenavadno, si je prikimala. Vendar je ni skrbelo, Aleks je bil že velik fant in mu je zaupala, Mario pa je bil tudi prijeten in zanesljiv možakar. Mož ji je povedal, da je bil Mario v mladih letih velik veseljak, ki ni manjkal na nobenem plesu v mestu. Potem pa se mu je nekaj zgodilo, nesrečna ljubezen ali kaj, in se je iz družbe odmaknil. Takrat naj bi tudi v samo eni noči, po srečanju s čarovnicami, osivel. Vse to naj bi bili razlogi, da je domače mesto zapustil in postal pomorščak. Ko pa se je pred nekaj leti vrnil z ladje, je zaživel bolj samotarsko življenje.

			Kako ji je rekel mož v sanjah prejšnjo noč? Vse bo še dobro, naj ne skrbi –

			Maja je že trdno spala, zato se je odločila, da se tudi sama odpravi k počitku.

			Medtem je bil Aleks pred vrati Mariove hiše. Ne da bi potrkal, je vstopil.

			»Kje je muca?« je vprašal namesto pozdrava.

			V košarici z volneno jopico v dnevni sobi je zvita v klobčič ležala mlada bela muca. Za Aleksov prihod se je komaj zme-

			nila. Rahlo je dvignila glavo, ga zaspano pogledala, potem pa spet zadremala.

			»Malo prej je popila skodelico mleka in je sita,« mu je pojasnil Mario. »Je še mladič, stara največ tri mesece. Najbrž se je kje izgubila in potem pritavala k moji hiši.«

			»Nenavadno, v naši ulici ni veliko mačk, bele pa zagotovo ni niti ene; vsaj jaz je še nisem opazil,« se je Aleks začudil. »Kaj boš napravil z njo?«

			»Še ne vem,« je Mario skomignil. »Poklical sem že na veterinarsko kliniko, če je kdo prijavil pogrešano muco, pa mlade bele muce noben ne pogreša. Tudi pri najbližjih sosedih sem preveril, kako je z mucami in je tudi noben ne pogreša. Kdo ve, od kod prihaja.«

			Aleks je počepnil h košarici z muco. Ogledoval si jo je. Bila mu je všeč. Muce so se mu vedno zdele imenitne. Gosposke in samosvoje, skoraj ničesar se niso bale. Najmanj pa teme in senc. Torej vsega tistega, česar se je bal on. Muce so se nasprotno od njega v temi počutile domače.

			Pred leti je staršema omenil, če bi lahko imel muco, pa je mama samo obrnila oči, oče pa odkimal. No, mamo bi še lahko omehčal, le pri očetu njegov predlog ni mogel uspeti. Oče je bil namreč zelo občutljiv na živalske dlake. Če se je v njegovi bližini pojavilo kaj dlakavega, pes ali mačka, je začel kihati in smrkati. Tudi kakšni kožuhi so ga zaradi kihanja spravljali skoraj v obup.

			Pripeljati v domačo hišo dlakavo žival, muco ali psa, je bilo za Aleksa misija nemogoče.

			Ko je oče umrl, pa je zaradi mnogih drugih stvari, ki so se ob tem zgodile, muco odrinil stran.

			»Lepa muca je,« je občudujoče prikimal. »Jo boš obdržal – če se ne ugotovi, komu se je izgubila?«

			Mario je skomignil. »Ne vem še. Kot otrok sem imel psa. Mogoče bi spet vzel psa v hišo. Vzameš ti muco?«

			Aleks je zavzdihnil. Jasno, da bi jo takoj vzel. A ni mogel, ker bodo kmalu prodali hišo in se odselili.

			»Z veseljem bi jo vzel, a zdaj najbrž ne bo šlo,« je odkimal. »Mama prodaja hišo, kmalu se bomo odselili v blok. Maja bo šla na zdravljenje v Ameriko – razen če bo zdravilo, ki ga je mama prinesla iz bolnišnice, delovalo.«

			Na kratko je presenečenemu Mariu pojasnil dogajanje, povezano z Majinim zdravljenjem in njenim odhodom v Ameriko.

			»In če bo novo zdravilo iz Amerike prijelo?«

			»To bo seveda čudež. V tem primeru seveda ostajamo tu,« je prikimal Aleks. »Takrat bi lahko vzel muco …«

			Ko se je Aleks poslavljal, se je Mario nečesa spomnil.

			»Tista knjiga, Aleks, z nenavadno zgodbo in naslovi pogla-

			vij – kakšen je naslov naslednjega poglavja? Si morda kaj pogledal?«

			»Dan potem,« je Aleks odvrnil. »Za njim pa sledi poglavje z naslovom Mucin čudež. Oboje sem prebral v knjigi, takoj po povratku z Grmade. Zjutraj pa tega nisem ponovno preveril.«

			»Super!« se je Mario nasmehnil. »Zmenjeno, fant, naj se zgodi mucin čudež!«

			Mario in Aleks sta si udarila v dlani in si kot stara frenda dala petko.

			Po preživeti skupni pustolovščini v noči čarovnic sta bila zares stara prijatelja. Vse to z muco in naslovom v knjigi pa je napovedovalo, da se bo to njuno prijateljstvo nadaljevalo tudi še po noči čarovnic.

			Kakšen čudež jim bo pripravila bela muca? se je Aleks spraševal, ko se je vračal proti domu. Se bo sestri Maji res povrnil vid in bodo ostali v tej hiši?

			Ja, to bi bil pravi čudež. Že jutri bo to jasno. Zdravilo bi moralo učinkovati že po enem dnevu, je mama povedala.

			Prav, si je prikimal. Naj se zgodi mucin čudež!

			Takoj po prihodu domov je poiskal nenavadno knjigo, ki jih je prejšnjo noč usmerjala in jim pomagala. Ponoči, ko so se vrnili domov, jo je po kratkem listanju položil na mizico v dnevni sobi. Še vedno je bila tam.

			Ko jo je prijel v roke, pa se je začudil. Naslov knjige ni bil Čarovnica z griča, temveč Lov za templjarskim zakladom. Napeta zgodba o štirih mladih prijateljih in vrani, ki skušajo razvozlati staro legendo in najti legendarni templjarski zaklad, je bilo zapisano na zadnji strani knjige.

			Nenavadno, niti sledu ni bilo o čarovnicah in vsem tistem, kar se jim je prejšnjo noč dogajalo. Bilo je tako, kot je rekel oče, zgodbe, napisane ponoči, niso enake zgodbam, prebranimi čez dan. In da bo jutro prineslo drugačno sliko. Zgodbo o čarovnicah si je torej napisal sam.

			Vsega tega ni povsem razumel, a upal je, da se bodo napovedi dogodkov, kot jih je še ponoči napovedala knjiga, uresničile.

			Najprej naj se zgodi mucin čudež. Karkoli se bo že zgodilo. Jutri bo vse jasno, ali se bo Maji vrnil vid.

			Do takrat pa morajo vsi počakati.

			Ker je zunaj začelo deževati, se Aleksu ni ljubilo obiskati prijatelja Jureta v sosednji ulici. Kolesarjenja, kar sta sicer imela v načrtu, v dežju ni maral. Raje se bo kratkočasil z branjem knjige, se je odločil. Tiste knjige, ki je ležala pred njim in ga s svojo zgodbo vabila, da se pridruži pustolovščinam štirih prijateljev in še ene vrane, ko lovijo izmuzljivi zaklad …





MUCIN ČUDEŽ


			Zjutraj se ni zgodil noben čudež. Anamarija je že od zgodnjega jutra bedela pri hčerkini postelji in čakala trenutek, ko se bo Maja zbudila.

			Čakala je na čudež ali pa čarovnijo.

			Ničesar od tega ni bilo. Maja se je prebudila in si z rokami zmencala oči.

			»Koliko je že ura?« si je glasno zamrmrala. »Kje sta mama in Aleks?«

			Potem je začutila znano roko na čelu in še mamin glas.

			»Tu sem, Maja,« ji je rekla mama. »Vse je v redu, grem nam pripravit zajtrk.«

			Vse to je pomenilo, da je vse po starem.

			Maja je bila začudena nad svojim dolgim spancem.

			»Štiriindvajset ur sem neprekinjeno spala?« se je začudila. »Meni se sploh ni zdelo tako dolgo …«

			Vsi trije, mama in oba otroka, so bili razočarani. Pri zajtrku je vladala tišina. Da bi jo mama razbila, je začela otrokoma razlagati načrte za naslednji teden. V ponedeljek zjutraj se bodo odpeljali v toplice v Prekmurju, že danes, se pravi v nedeljo, pa bodo v potovalni torbi spravili vse, kar potrebujejo za pet dni poležavanja ob bazenih.

			»Aleks, ne pozabi kakšne dobre knjige, da boš Maji lahko prebiral iz nje!« je opozorila sina.

			»Seveda ne bom,« je Aleks odkimal. »Prav zdaj berem eno strašno zanimivo pustolovko, kjer štirje prijatelji in še ena vrana iščejo izgubljeni templjarski zaklad –«

			»Vrana?« se je začudila Maja. Odložila je skodelico s kakavom. »Kaj pa muca? Nocoj se mi je ves čas sanjalo o muci, beli muci s črno piko na čelu, ki čaka, da ji dam ime …«

			»O beli muci?« jo je Aleks pogledal. »Seveda je tudi muca, a ne v knjigi! Prejšnjo noč se je pojavila pri Mariu, majhna bela muca, nisem pa opazil pike –«

			Maja se je obrnila k mami.

			»Takoj moram k Mariu! Aleks, pelji me k muci!«

			»Seveda,« je prikimal Aleks. »Greva, Maja!«

			Dvignila sta se in stekla po hodniku iz hiše.

			Njuna mama je obsedela za mizo. Nič ji ni bilo jasno.

			»Mario? Muca? Kaj se dogaja?«

			Zmajala je z glavo. Le kdo bi razumel to mularijo?

			Začela je pospravljati skodelice od zajtrka z mize in razmišljala, s čim naj preseneti otroka za kosilo. Morda bi napravila pico, je pomislila in si prikimala. Da, to bo napravila; oba, Maja in Aleks, sta pico oboževala.

			Medtem sta bila Maja in Aleks že pri Mariu. Vdrla sta skozi vhodna vrata in ga zalotila pri zajtrku.

			»Muca, bela muca – je še tu?« je Aleks vprašal presenečenega Maria.

			Mario mu je prikimal. »Ja, tam je, v košarici, še vedno je nihče ne pogreša!«

			Z roko mu je pokazal proti kotu, kjer je bila košarica z belo muco.

			»Pridi, Maja,« je Aleks povabil sestro. Prijel jo je za roko in popeljal do košarice z muco. »To je muca, belka; nima še imena …«

			Maja se je spustila na kolena in se zastrmela predse. Ni videla muce, pravzaprav ni videla ničesar okrog sebe. Vseeno je stegnila roko naprej, dokler ni začutila mehke mačje dlake. Z dlanjo je drsela po njenem kožuhu in ko je dosegla njeno drobno glavo, jo je pobožala.

			»Ponoči sem ves čas sanjala iste sanje, o beli muci z drobno črno piki na čelu. Ki čaka, da dobi svoje ime. Do jutra sem jo sanjala …« Za hip je pomolčala, potem pa zaprla oči, se sklonila k živalci in si jo stisnila k sebi. »Pika boš!« ji je zašepetala na uho.

			Mario in Aleks sta si pobliže ogledala belo muco. Spogledala sta se.

			»Črna pika? Pa res,« je Mario prikimal.

			»Maja, kako jo ti lahko vidiš? Tako drobna je!« se je začudil Aleks. »Jaz je včeraj nisem opazil!«

			Sestra ga je pogledala. »Kako jo vidim? Tako kot zdaj vidim tebe in Maria in –«

			Naslednji hip se je prijela za glavo. »Moj bog, jaz spet vidim!« je zastokala. »Aleks, spet te lahko vidim!«

			Planila je v objem bratu. Potem je opazila ob sebi še Maria. »Hvala ti, Mario,« je dahnila in ga objela.

			Naslednji hip je stekla iz hiše, morala je domov k mami, da ji sporoči novico o čudežu …

			Aleks je tekel za njo. Poskušal jo je dohajati, a je bila sestra hitrejša. Ko sta pritekla na dovozno cesto na dvorišče pred hišo, je Maja preskočila kup palic, ki jih je Mario pred dvema dnevoma pripeljal k hiši, in zdrvela po stopnicah.

			Anamarija je po nenadnem odhodu otrok pospravljala verando. Pletene stolice je zlagala v kot ter jih prekrivala s povoščeno folijo. Za zavarovanje pred jesenskim deževjem in zimskim mrazom. Nov lastnik hiše bo že poskrbel za vse ostalo …

			Potem je zagledala Majo, kako teče proti hiši. To ni bil običajen tek, vsaj za Majo ne. Maja je tekla naravnost, brez kak-

			šnega obotavljanja in občutka nezanesljivosti. Tudi ko je pritekla do kupa palic, se ni ustavljala. Preskočila je nekaj palic, ki so štrlele iz kupa, in tekla naprej.

			Za Majo je tekel Aleks in jo komaj dohajal.

			Anamariji je bilo vse jasno. Stekla je na hodnik in odprla vrata v trenutku, ko ji je hčerka padla v objem.

			Za njo je pritekel Aleks. Bil je zadihan.

			»Maja je – Maja je …« je zastokal.

			 »Vem, Aleks,« mu je mama prikimala. »Maja spet vidi!«

			Čudež se je zgodil.

			»Tako je, kot je napovedala knjiga, da se bo zgodilo, da se bo zgodil mucin čudež!« je hitel pripovedovati Aleks.

			»Kot je rekla Sofija, da je za vsako bolezen zdravilo in da bo vse še dobro,« je bila navdušena Maja. »Sofija je že vedela …«

			»Ja, Sofija je bila prepričana, da bo zdravilo iz Amerike delovalo,« ji je prikimala mama. »Takoj moram poklicati v bolnišnico in ji sporočiti, da je njeno zdravilo napravilo čudež! Upam, da jo še dobim!«

			Napravila je dva koraka proti telefonu na hodniku, ko se je ustavila. Nekaj ji ni bilo jasno. Obrnila se je k otrokoma.

			»Kako pa vidva poznata zdravnico Kramerjevo?« ju je začudeno pogledala. »Šele pred dvema dnevoma se je vrnila iz Amerike?«

			Maja in Aleks sta se spogledala.

			»Ne, nobene zdravnice Kramerjeve ne poznava, mama,« je odkimala Maja. »Na drugo Sofijo misliva …«

			»Na Sofijo Leopoldino Kramer,« je Aleks potrdil sestrine besede. »Njo sva srečala pred dvema dnevoma!«

			»Sofijo Leopoldino Kramer? Tako je ime zdravnici, ki mi je izročila zdravilo za Majo!« ga je mama debelo pogledala. »Kje sta jo srečala? In kako da jaz tega ne vem?«

			»Na Grmadi, mama,« je Maja odkrito priznala. »Na noč čarovnic je bilo, še prej pa se je prikazala v naši hiši, kot čarovnica, seveda. Saj bi ti vse povedala, a nisva imela časa, vse je teklo tako hitro …«

			»Hotela sva te poklicati v bolnišnico, preden smo šli na čarovniški grič, pa te nisem uspel priklicati,« je Aleks pojasnil. »Telefoni tisto noč niso delovali. Lahko vprašaš Maria –«

			»Maria, našega soseda?«

			»Njega, seveda; vsi trije smo šli tja gor, takoj po polnoči,« je prikimala Maja. »Tam smo sežgali listine z obsodbami čarovnic, ki smo jih našli na podstrešju. Tudi Sofijino sodbo. Vse smo sežgali in jih tako rešili prekletstva.«

			»Sofija je bila nekoč zdravilka, pomagala je ljudem,« je dodal Aleks. »V zahvalo je obljubila, da bo z Majinim vidom še vse dobro in to kmalu. In res se je to zgodilo!«

			Mama je gledala otroka, zdaj enega, zdaj drugega in ju poslušala. Kar sta pripovedovala, je bilo zanjo neverjetno. Prepričana je bila, da sta si otroka vse to izmislila.

			»Saj me vlečeta za nos, kajne? Aleks, to štorijo si si ti izmislil?« se je nato zasmejala. »Dobro zgodba, priznam …«

			Ker pa sta oba otroka molčala in jo le resno gledala, je začutila, da z zgodbo nekaj ni prav. Zmajala je z glavo in zavzdihnila.

			»Pridita, pripravila nam bom kakav, vidva pa bosta povedala vso zgodbo od začetka do konca! Potem pa bom še jaz povedala svojo zgodbo iz tiste čudne noči!«

			Maja in Aleks sta ji prikimala. Prav je bilo, da mama zve, kaj se je tisto noč dogajalo v hiši in še kje. Z veseljem sta ji sledila v kuhinjo.

			Mamin kakav pa je bil tudi vedno odličen …





POČITNICE, KLUB NEUSTRAŠNIH IN ŠE NEKE MALENKOSTI


			Počitnice, ki so jih načrtovali v toplicah, so bile zdaj po Majini ozdravitvi povsem drugačne. Saj so poležavali ob bazenu ali pa se namakali v topli vodi, a so v lepih sončnih dnevih tudi pridno hodili na izlete v okolico. Jesen je bila v polnem zamahu in gozdovi na bližnjih gričih so se pobarvali v najlepše odtenke. V rdečini večernega sonca je bilo videti, kot da v njih besni strašen požar.

			Maja se teh prizorov ni mogla nagledati. Kot da poskuša nadoknaditi čas, ko vsega tega ni mogla videti.

			V sredini tedna, ko se je vreme za dva dni skisalo in je ravnico zajela nizka oblačnost, pa so lenarili ob bazenih. Aleks se takrat ni mogel ločiti od knjige, Maja pa je po telefonu klepetala s prijateljicami. Veliko so si morale povedati …

			Mama je opravila nekaj poslovnih pogovorov. Najprej je nepremičninski agenciji odpovedala nadaljnjo prodajo hiše, prav tako načrtovani nakup manjšega stanovanja v mestni stolpnici. Kliniki v Ameriki pa je poslala vljudno sporočilo, da se je zgodil čudež in je njena hčerka ozdravela ter se ji je vid vrnil. Za njihovo pripravljenost, da ji pomagajo, se jim je prijazno zahvalila.

			Čeprav ji je bilo že jasno, kdo je bila skrivnostna zdravnica Kramerjeva, je to vseeno preverila v bolnišnici.

			Doktor Sofije Leopoldine Kramer noben ni poznal.

			Če ji kolegica Tinca ne bi potrdila, da je tisto noč res prejela klic zdravnice Kramerjeva iz ambulante na očesnem oddelku v petem nadstropju, bi se morala sprijazniti, da je vse to sanjala. Kot je bila sprva tudi prepričana, da jo je pokojni mož prav tako obiskal v sanjah.

			»Zgodil se je čudež, Anamarija,« ji je Tinca zatrjevala po telefonu. »Zdaj veš, da so energije v noči čarovnic res nekaj posebnega.«

			Tudi sosed Mario, s katerim je Anamarija še v nedeljo opravila dolg pogovor, ji je potrdil zgodbo, ki jo je slišala od otrok. V vsem, od začetka do konca, sta se ujemali.

			Anamarija se je s tem – čeprav je bilo zanjo vse to zelo nenavadno – sprijaznila.

			Tudi se je sprijaznila, da bodo po povratku domov dobili v hišo novega sostanovalca. Pravzaprav sostanovalko.

			Piko, mlado belo muco.

			Do njihove vrnitve je bila v varstvu Maria.

			Maja in Aleks sta bila nad njo tako navdušena, da jima je moral Mario vsak dan poročati, kaj se s Piko dogaja.

			Aleks je najnovejše novice o Majini ozdravitvi (brez dodane zgodbe o čarovnicah) ter da se ne bodo selili iz hiše in ulice, tudi javil Juretu, svojemu dobremu prijatelju in zaupniku. Še naprej bosta skupaj hodila v šolo in na poti domov lahko debatirala o vsem mogočem kot vedno.

			Oba sta namreč hotela postati znanstvenika, ki bosta nekoč presenetila vse naokrog z izumom – (To so bile seveda njune sanjarije, v katere resničnost sta pa hudo verjela. A pustimo njune načrte o izumih pri miru. To so namreč resne fantovske skrivnosti in jih tukaj ne smemo razkrivati.)

			Je pa Aleksa presenetila novica, da Klub neustrašnih več ne obstaja. V noči čarovnic da je neslavno končal svojo slavno zgodbo o junaštvih peterice sošolcev.

			»Kaj se je zgodilo?« se je Aleks začudil.

			»Vem le tisto, kar je povedala Mojca, Rokova sestra. Baje, da so tistega večera, ko so se pripravljali, da grejo strašit sošolke, na ulici srečali prave čarovnice. Kaj se je potem zgodilo z njimi, pa ne vem, ker Rok o tem noče govoriti,« mu je Jure poročal po telefonu. »Je pa tistega večera skoraj razbil vhodna vrata, ko je bled od strahu planil v hišo. Tisto noč ni hotel spati sam v svoji sobi in je spal na pomožnem ležišču v spalnici staršev. Od takrat že ob prvem mraku ne pomoli nosu iz hiše. In baje je z ostalimi člani Kluba neustrašnih prav enako …«

			»To pa je čudno,« se je Aleks strinjal. Nič drugega.

			Sicer ga je zamikalo, da bi mu povedal, kako sam s čarovnicami nima slabih izkušenj, da so tudi prijazne, vsaj kar jih on pozna – pa je raje umolknil. Juretu bo svojo zgodbo iz noči čarovnic morda zaupal kdaj drugič, se je odločil. Ni pa nujno. Aleks je že vedel, da vse zgodbe niso za vsa ušesa. Najbrž bi si Jure mislil, da se baha pred njim, potem pa bi mu moral na dolgo in široko pojasnjevati, a za to zdaj ni imel časa.

			Z Majo in mamo so prav takrat odhajali na izlet na bližnji hrib z velikim stolpom, od koder je čudovit razgled po ravnici in gričevju daleč naokoli.

			In Mario mu je ravnokar poslal fotografijo muce Pike, ki mirno drema na hišnem pragu. Moral jo je takoj pokazati Maji in mami ...

			Že naslednji dan pa bodo Piko videli v živo. Vračali so se domov. Še ena noč ga je ločila od srečanja s Piko.

			Razumljivo, da so se po povratku v Staro mesto najprej ustavili pri Mariovi hiši. Našli so ga za hišo, na vrtu, kjer je prekopaval gredo. Na vrtni mizici zraven njega pa je sedela muca Pika in opazovala svet okrog sebe. Prihod Anamarije in obeh otrok je ni vznemiril.

			»Za čebulo in česen kopljem,« je Mario pojasnil. Dan je bil topel in obrisal si je potno čelo.

			Trojica ga je začudeno gledala. Mario je bil drugačen od tistega Maria, njihovega soseda, s katerim so se videli pred slabim tednom. Nekaj na njem je bilo drugačnega.

			Mario je opazil njihove začudene poglede.

			»Zdaj je pravi čas za sajenje, Anamarija,« je hitel razlagati in si še enkrat obrisal pot. »Kar vroče je danes,« je dodal.

			Takrat je mami bilo jasno, v čem je Mariova pojava drugačna kot sicer.

			»Zakaj pa potem imaš na glavi volneno kapo?« ga je vpra-

			šala. »Saj ni mrzlo?«

			Mario je zmajal z glavo.

			»Dobro vprašanje, soseda! Od tiste noči čarovnic in po vrnitvi z Grmade nisem več isti! Poglej, kaj se mi dogaja!« Snel si je kapo in črni, kodrasti lasje so se mu razsuli po glavi. »Takšne lase sem imel pred dobrimi dvajsetimi leti, zdaj pa spet! Ljudje me s temi lasmi sploh več ne prepoznajo – ali pa mislijo, da sem kakšen čudak in si jih barvam!« je bil skoraj ogorčen. »To mi je zagotovo zakuhala Sofija, čarovnica …«

			Anamarija je poslušala njegovo hudovanje, gledala njegove črne košate lase in brado, ki je tudi temnela, ter bruhnila v smeh. Vse to je bila res pika na i po vsem, kar se je v zadnjem tednu pripetilo, Mariu in njeni družini. Zelo zabavna pika, da se ni mogla ubraniti smeha.

			»Oprosti, Mario, ampak to je zelo zelo zabavno …« je še uspela izdaviti, potem pa jo je smeh spet premagal.

			Njen smeh je bil nalezljiv. Tudi Maja in Aleks sta se začela glasno smejati, nazadnje se jim je pridružil še sam Mario. Tudi njemu je naenkrat postala njegova težava z lasmi zelo smešna. Od smeha se je tolkel po kolenih, tako mu je bilo to smešno.

			S smejanjem kar niso mogli nehati. Ko je kakšen od njih treh za hip prenehal, je samo pokazal na Mariovo črno glavo in smeh vseh štirih se je nadaljeval.

			Njihov smeh je očitno zabaval tudi muco Piko. Zadovoljno je opazovala četverico prijateljev in usta na njenem gobčku so se ji ukrivila v velik skrivnosten nasmeh.

			Na kaj pa je muca ob tem pomislila, pa kdaj drugič.