zložil Boris Miran. NA D U NAJ I, 1869. Tiskal in založil F. B. Geitler, Albrehtove ulice 4. I. Lehke noge, lehko serce, Iz persi mladili pesem glasna Tako k dekletu v vas se gre, Tako mladost se vživa jasna! 1* Glas sladki slavcu dala si, natora! Da nam v sercetopeče melodije Ljubezen, hrepenenje svoje lije, Ko tiho v spanji diha plan in gora. Ko beli dan pripelje mlada zora, "Veselo žvergole se kvišku vije Škerjanec v sinje nebo, da se skrije V daljavi neizmernega prostora, Serce mi žalost zdaj zaliti hoče, In zdaj ga sladko dviga mi veselje — Kad bi govoril, pa mi ni mogoče. Natora sveta! vsliši moje želje: Serce ti drugo v persi meni vstvari, Al pa mi petja sladki dar podari! — (i — Le pihaj, le pihaj, veter hladan! Le pihaj, ter hladi mi čelo vroče, Saj serca mi, da si še bolj močan. Ne bode ti ohladiti mogoče! — 7 — List za listom z drevja pada. Veter ž njimi si igra; In tako za nado nada Gine meni iz serca! Pomlad pride in zeleno Perje spet dobo drevo; Serce moje posušeno Zelenelo več ne bo. - 8 — Čuj! ostra borja po polji brije.. Snežene oblake pod nebom podi; Cveteča pomlad mi v serci sije, Vse klije mi v njem in zeleni. Ni čudo! saj me je obiskala Ljubezen čez dolgo časa spet; Ljubezen pa je seboj pripeljala Zelenje in cvetje, pomlajen svet. In tisoč, in tisoč rožic poganja, Iz serca mi nove pesmi vro; Izbujajo se iz dolzega spanja, In ž njimi veselje, življenje novo. — 9 — Po nogradu sem se sprehajal, Ter sladko grozdjiče sem bral; Pa nate, ljubica! sem mislil, Tako pri sebi sem dejal: Sladke res jagode so vinske, To je pač znano vsim ljudem; Pa slaja še so njena usta, Kar pa jaz sam na svetu vem. Kar žala misel me obide: Al misliš tudi ti na me; Al tvoja usta morebiti Kdo drug sedaj ljubiti sme? Če si ostala meni zvesta, Naj srečne ure bog ti da, In ljubega v naročje tvoje Naj kmalo spet me pripelja. — 10 — Če pa si mene pozabila, Če drug sedaj objema te; Naj v strup se med mu spreoborne, Ki ga iz trojih ust pije! — — 11 — Boš, ljubica! me prenočila? Popotnik terkam na tvoj hram Tema je že zemljo pokrila, Jaz daleč še domu imam. Dokaj sem storil danes poti, Da trudne že so mi noge; Počitka dala boš siroti, Ki, kam bi terkat šel, ne ve?"' — „„Oj sem, oj sem, na serce moje! Tu prostor tebi jaz imam; Počitka ti od daljne hoje Na zvestih svojih persih dam."" — — 12 — Sred tabo na kolenih v prahu Ponižan jokal sem glasno; Ti pa od mene sladko svoje Obračala si v stran oko. „Zastonj ti jok in žalovanje, Zastonj lijo grenke solze; Zastonj! pregrehe černe tvoje Ne spere bridkih solz morje! Serce nedolžno sem ti dala, Ti goljufal si me gerdo; Izpred oči mi, nehvaležni! Ce serce poči mi zato. To komaj si izgovorila, Solze vlijo ti iz oči; Jaz kvišku planem, te objamem In — nisi mi branila ti. — 13 — Zedinjene so solze lile, Ki sva jokala jih oba; Zediiijene so lahko sprale Pregreho mojega serca! — — 14 - V naročji sem molče ti slonel, Pa v mile zerl sem ti oči; Objemala, poljubovala, Ljubo si božala me ti. Glej, ko tako slonim zamaknen, Solza mi priigra v oko; Ti pa zagledala si solzo, Ter si vprašala me plaho: „Kaj solza, dragi! ta pomeni, Ki bistro ti oko kali? Kaj nisi srečen, imaš drugo, Ki zanjo serce ti gori?" „„Imam, imam jo, drugo ljubo, Ki zanjo serce mi gori; Al, oh! nesrečna je in bolna, V temi pozabljena medli! — ]5 — Le jokaj, ali se ne jokaj, Kaj to, dekle! je meni mar? Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe, In bolj jo ljubil bom vsikdar! 0 da ji more pomagati Iz serca gorka tvoja kri; Brez straha tebi v bele persi Nož roka moja zasadi. Iz mehkih rok me pusti, dekle! Kako jaz srečen, biti smem, Ko sladko svojo domovino V nesreči zapuščeno vem!" - 16 - Kaj mi mar je domovina, Kaj mi slava mar in čast? Ti si moja domovina, Ti si moja sladka last! Stisni me na bele persi, Sladki strup vmori me naj; Ti si mi življenje dala, Smert mi tudi sladko daj! — — 17 — Serca sem tebe, draga! prosil, Na verh mi daješ še Toko; Za roko, dekle! lepo hvalo. Serce mi bo dovolj samo! — — 18 — Za gore solnee mi zahaja, Na zemljo pada rosni hlad; Sladak spomin mi v persih vstaja, Ljubo me hodi pozdravljat. Oblaček ti, ovčica bela! Po nebu plavaj mi naprej; Poglej, kaj draga moja dela, Da jo pozdravljam, ji povej. Če misli name, bodi zdrava, Poljub ji nesi moj gredoč; Naj mirno mi in sladko spava, Prijazne sanje, lahko noči — — 19 — Glas tiho meni v serci pravi, Tako mi vedno govoreč: Če te ljubezen ne ozdravi, Ne upaj zdravja nikdar več. Ljubezen te je pogubila, Mladosti zamorila cvet; Ljubezen bode se vernila, Prinesla sercu zdravje spet. Ljubezen v serce se vernila, Pomlad se ti na lica bo; In lica bodo se zjasnila, Zvedrilo bo se ti oko. Pa pesmi bodo ti vesele, Ko pretečene dni krepke, Iz pomlajenih persi vrele, Smijalo bo se ti serce. 2* — 20 — Samo to upanje tolaži, To teši serce mi bolno; Oh skoraj', skoraj" se prikaži, Ljubezen! čakam te težko! Oko naj mi zasije tvoje, Zasije zorni tvoj obraz, In zopet mi mladosti moje Povernil bo se zlati čas! — — 21 — Vse to, kar si mi zdaj naštela, Vse to sem, in še več grešil; Kako bi v lica zarudela, Ko bi odkritoserčen bil! O kaj so si prizadejale, Jezične starke redkih zob, Da so ti toliko nabrale Pregreškov mojih in gerdob. Kako za vsacega deklica, Za staro in mlado gorim; Da malo maram za hudiča, Da njih celo se ne bojim! Kako bi jaz bil jezen nanje, Tako lepo za me skerbe! Bog plati dobro jim dejanje, Ce jim ga sama nisi že! — 22 - Kaj bi neki ž njim začela, Ko bi res ti dal serce? Saj še meni sitnost dela, Ki sem bolj mu vajen že. Serce moje ni medeno, Kakor se v sejmu dobo; Nagizdano z zlato peno, In zakroženo lepo. Serce moje ni gredica. Kjer »cvetičice cveto;" Kjer „šumlja hladna vodica, Drobne tičice pojo." Tamno brezno — huda kača Zvita mu na dnu leži; Tako jo — to ni igrača Za dekleta, kakor ti. — 23 — Toraj, dekle ljubeznjiva! Pusti v nemar te reči; Kakor prej, se še ljubiva, Serca k tetnu treba ni. - 24 — Oj tiho, tiho, serce moje! Le malo časa še voljno Prenašaj bolečine svoje, Saj dolgo treba več ne bo. Ki daleč nama več do groba, Navzdol že pot do njega gre; Tam bolečin potihne zloba, Tam si počilo boš serce. Tam bova spala dolgo spanje, Dramilo naju nič ne bo; Zaspe tam tudi pevske sanje. Ki zdaj miru ti ne dado. — 25 — Ne kamna drazega, ne križa Na grobu mojem pač ne bo; Nihče se vsmiljen mu ne bliža, Da bi govoril mi s solzo: Pod hladno mirno tu gomilo Počivaj trudno ti serce; Saj dokler moglo si, nosilo Človeštva vsega si gorje! — — 26 - Kako si se tako mi prikupila, Priserčna moja, sladka domovina! Da mi iz serca trojega spomina Čas ne izbriše, in ne druga sila. Po svetu ti iz varnega si krila Poslala zgodaj zvestega me sina; Up v mladem sercu — to je last edina, Ki si na daljno pot mi jo zročila. In vender, glej! jaz vedno, mislim nate, Po tebi serce zvesto izdihuje, Prelilo rado gorko kri bi zate. Moj duh te v tihi noči obiskuje, In tvoje zveste sine, moje brate, Pozdravljat bodi iz dežele tuje. — 27 — Serce moje, kaj če to? Kar si koli poželelo, Dal sem ti, da bi veselo, Enkrat bilo mi samo! Kaj gorje ti tuje mar? Da kar solnce ga obseva, Vse človeštvo tare reva, Da terpi tu slednja stvar! Kaj boli te, da mori Brata brat in sin očeta; Da zvestost žene, dekleta, Kakor v solncu sneg skopni! Kaj si mi tako težko, Kadar slišiš kje otroka, Ki za materjo se joka, Ki mu v zemljo jo neso. — - 28 — Nemogoča je pomoč, Pusti družili bolečine; Glej, mladost ti zlata gine, Bliža se ti dolga noč! II. Nar hujša vsili je bolečin V nesreči srečnih, dni spoimin Dante. - 31 — siri oknu sva molče slonela, Sladko je kos v goščavi pel; Sladko je v cvetji seč duhtela, Ki mrak jo tihi je objel. Na polje hladna rosa pada, Po nebu vnema zvezd se žar; Ljubezen diha zemlja mlada, Ljubezen diha vsaka stvar. Molče ozre se ona name, Molče ozrem se jaz na njo; Oko z očesom tu se vjame, In z usti usta se vjemo. - 32 - "Čuj, v vertni seči prepeva kos, Na nebu zarija dan naznanja; Po ulicah, zgodnji ropoče voz, Izbuja se mesto iz kratkega spanja." „„Oj tiho, saj še ne žvergoli Škerjanec verte se v sinjo višavo; Še inalo zatisni, moj ljubi! oči, Na persi nasloni mi trudno glavo. Zagernem okna, da beli dan, Ne drami sladkega nama pokoja; Sladko mi je truden život in zaspan, Ljubezni je trudna duša moja. Na persih zadremlji mi, ljubček moj! V naročji ti bodem jaz zadremala-; Ti kos pa v seči cveteči poj, Da bodeva dalje in slaje spala!"" — 33 — zakaj si se mi vdala, Ti nar blažji izmed žen! Ti, ki v mladih persih vžgala Nevgasljiv si mi plamen. Kar v ljubezni je sladkosti, V tvojem sem naročji pil; Srečo vso in slast mladosti Tebi sem na persib vžil. Vender, da si se mi vdala, Grenke točil bi solze,- Zvesta nisi ti ostala, Zveste nima svet žene! 3 — 34 — Popotne pesmi. Kannstadt poleg Nekarja. anes tukaj, jutri tam, Drugi kraji, druga mesta! Če mi všeč ni tu, drugam Urna me popelje cesta. Kakor tica, ki leti Čez gore in čez planine, Kraje gledam in ljudi, Kaj mi mar njih bolečine? Kdo tolaži mi serce, Ko tolažbe milo prosi? Kakor svoje jaz gorje. Vsak gorje naj svoje nosi! - 35 — Pariz. Nisem Nemec, dekle lepo! Nisem Rus Italijan; Nisem Turek, nisem Španec, Tudi pust ne Angličan. Kaj ti bo, če imenuj eni Narod svoj in rojstni kraj; Ve Francozinje se v šolali Ne učite bog ve kaj. Malo veste, kje dežela Ona ali ta leži; Vendar to pa bolje znate, Kaj življenje nam sladi. Glej! tam doli, daleč, daleč, Več ko tri sto ur hoda, Tam deželica je mala, Notri tam sem jaz doma! 3* — 36 — Čuden govor, čudna noša, Drugo je življenje tam; Le serce nam za ljubezen Vroče bije, kakor vam. Glej! tako okoli pasa Mi pokladamo roko; In na usta mi dekletom Usta stiskamo — tako! — 37 — Nad Fontainebleau, Kaj gledaš skrivaj me od strani, Pol vsmiljeno, pol radovedno, Popotnika, ki se pri vas mudi, Ti dekle ljubezni vredno! Le bliže sem, bati se mi ne smeš, Nasproti mene sem sedi; Saj, kako mi dobro dejo, ne veš Priserčni tvoji pogledi. Ko mati mi tvoja pripravlja jedi, Ti polni mi čašo prazno, In časi svoje černe oči Daj gledati mi prijazno. O da pri vas ostati ne smem, Kjer živel bi v srečni samoti; Odtegnil bi sem se posvetnim ljudem, In njihovej revi in zmoti! - 38 — Pozabil bi svet in njegovo gorje, Pozabil bi lastne nesreče; Počilo bi tukaj si trudno serce, Hladilo si rane skeleče. Pa kaj se ti jasne kale oči? Od vsmiljenja so ti vnete; Na zadnje bi me še ljubila ti, — Ti zlato, priserčno dete! Le hitro spet v roko popotni les, Pa dalje, dokler ni prekasno! Obriši solze si, dekle! iz očes, Ko prej naj ti gledajo jasno! - 39 — Montmorency. Milo se meni serce topi, Ko te gledam, deklica ti! Komaj si stara štirinajst let, Pa že zahajaš sama med svet. Pesmi prodajaš popotnim ljudem, Pesmi, da vnemajo kri možem; Drago res tvoje ni blago, Kupec po verhu še smehljaj dobo. Lepe so tvoje černe oči, Dolgo v nje gledati varno ni; Polno nedrije, šibka rast Vsakej gospe bi bila v čast. Pesmi ponujaš posebno možem, Cesar bojim se, naravnost povem: če še ne zdaj, pa dolgo ne bo — Pa boš prodajala lastno telo! — — 40 — Nad Bonlogne poleg morja. Pozdrav moj čuješ, zlata domovina? Poslan iz daljne ti dežele tuje, Kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje;— Atlanskega se morja tam širina, Tu Pikardije spenja se ravnina; Serce, oko pa meni ne miruje, Obrača v stran se, kjer Triglav kraljuje, Krog njega nižjih, znanih gor družina. O zdrava bodi! nate božja roka Izlije sreče mžro naj obilo, Pa kmalu s tabo združi naj otroka, Ki serono ti pošilja pozdravilo, Ki, koder hodi, za taboj se joka, Ko dete, ki je mater izgubilo. — 41 — Koblenz. Rena voda, lepa voda! Zapeljivo ne smehljaj Tujcu se, ki ga osoda V rajski tvoj zanesla kraj. Tujcu, ki po svetu roma, V serci roma ž njim gorje, Ki ga zvesto spremlja z doma čez doline, čez gore. Čez gore in čez doline. Pa do tvojih sem bregov, Kjer naj hujše bolečine Teši bistrih šum valov. Le sumljajte, le skakljajte, Vi valovi krog čolna! Mehke sapice pihljajte, Polne sladkega duha! — 42 — Jasne na straneh gorice, Petje krog po njih doni! Se mladost mi žari lice, Gorka vre mi v žilah kri. Žalost in skerbi! v globoko Potopite se vodo; Ti pa, dekle černooko! Belo mi podaj roko ! Stisni me na persa svoja, Roko krog vratu ovi; Lahko plavaj, ladja moja! Da mi serce dalje spi. - 43 - Katera voda, Rena voda! Tebi je zmed vsih enaka, Kar se v morje jih iztaka, Od izhoda do zahoda. Od izvira do iztoka Srečen rod ob tebi biva; Malo tu se solz preliva, Malo tu se čuje joka. Kaj je skerb in kaj je reva, Tvoje ne vedo gorice; Sreče žarno, jasno lice Vedno s tvojih, vod odseva. Kaj mi solza v oko sili, Ko te gledam, lepa voda? Oh ! spominjam se naroda, Ki se tu še bolj mi smili! — — 44 — Kaj sloniš, ti lepa žena! Bledih lic, solznih oči, Sama v žalost vsa vtopljena, Ko ves svet se veseli! Bistra voda med gorami V lahki ladji nosi nas; Smeje se nebo nad nami, Smeje slednji se obraz. Smert ti ženina vgrabila Po poroki sedmi dan; — Mnogo ima svet zdravila Za nesrečni vdovski stan. Ne povešaj v tla očesa; Glej, kaj zate jih gori! Vrednih lepega telesa, Ki ti v solzah se topi. — 45 — Oh ! odpusti tem besedam, Serce zanje nič ne ve; Serce pravi mi, da gledam Vz,or ljubezni tu zveste. Tu ljubezen, tu zvestobo Gledam z vernimi očmi, — Žalujočo to podobo Pomnil bom do konca dni. — 46 — Dolgopeta ti prikazen! Kaj si zopet tu, Anglež? Tvoj pogled mi ni prijazen, Kakor strah za mano greš. Usta tvoja so okorna, Kakor žerd stojiš molčeč; Oh zato pa izgovorna Tvoja žena je preveč! Kaj jaz vem, kako kertini Tej pa oni je ime; Oni luži, tej škerbini Kako pravijo ljudje. Malo mene vse to briga, Kar je vam Angležem mar; Saj rudeča tvoja knjiga Dobro ve nar manjšo stvar. — 47 — Ona kaže ti na drobno, Kam se tod, kam tod se gre Kaj je tu, kaj tam spodobno, Kje se roastbeef dober je! — — 48 — Lepa res si, zlata Praga! Rim slovanski res si ti; Pa — kaj vse mi to pomaga? Trudne moje so oči. Vsa zastonj lepota tvoja! Dosti videl sem lepot; Duh si moj želi pokoja, Truden ves je moj život. — III. Sorce mi vtrujeno miruje, Ne vabi ga v življenja hrup! Po sreči mi ne izdihuje, Neznan mu strah, neznan je up. — 51 — Le enkrat daj še, majnik zlati! Da gledam zorni tvoj obraz; Ne branim se potem zaspati, Zagerne naj me večni mraz. Rad slišal tice kukavice V zelenem bukovji bi glas; Enkrat še petje prepelice Med žitom, ki hiti že v klas. Rad gledal čedo bi po griči. Pastirja ki med njo sedi; In v gnjezdu gledal na germici Ead penico, kako vali. Ko vidim kliti vse in rasti, Ko rod iz roda se rodi; Na persi čem ti, zemlja! pasti In zadnji dih naj mi zbeži. - 52 - Zastonj, drevo! si zelenelo. Zgubljena ti je ta pomlad; Mlado ti perje vse je velo, Cvet zamorjen ti je in sad. Kaj mati zate ni skerbela, Ko je prišel nevarni čas; Kaj ni natora te odela, Ko se je bližal nočni mraz? Saj ti si zvesto jej ostalo, Iz njenih persi pilo moč; Ž njo si terpelo, ž njo vživalo Pomlad in zimo dan in noč. Da jaz sem zgubil sad in cvetje, Zgubljeni sin, kaj tožil bom! Zapustil materno zavetje, Natoro sem in rod in dom. — 53 — Pa kaj! pomlad in ž njo zelenje Vernilo bo se tebi spet; Jaz zgubil mlado sem življenje, Izgubil brez sadu sem cvet. — 54 — Na šibki veji, tanki smreki Pripela tukaj dom si svoj; Preblizo tu si pri človeki, Človeka, tica! se mi boj! Ne veseli se tuje sreče, Podira rad, mori povsod; No gane ga oko proseče Za mlado kri, nedolžni rod. Ko gledam te na tihem — brani Solze se komaj mi oko; Bog srečno, tica! te ohrani, In pa tvoj mili rod s tebo! Ves dan čepiš tu in skerbeče Obračaš sem ter tje oko; List zašumi — koj zatrepeče Serce za družbo ti drobno. — 55 — Ljubezen nas je zapustila, Zvestoba ž njo šla iz sveta; Le v vašem gnjezdu, tiea mila! Ljubezen zvesta je doma. Zatorej ko te gledam — brani Solze se komaj mi oko; Bog srečno, tica! te ohrani In pa tvoj mili rod s tebo! —"-$#-i/~ — 56 - Kaj samec pohajaš, mladenič bled! Glej jasno nebo se nad tabo razpenja; Pomladi, novege se življenja Raduje okrog vesoljni svet. — Po tratah glej vesele ljudi! Komu je tu mari nadloga in reva? Sladko v goščavi slavec prepeva, V višavi škerjanec glasno žvergoli. — Za parom par se versti vesel, Za roko je ljubi ljubo prijel, Sprehaja se ž njo po zeleni travi, Sladke ji besede v liho pravi, V cveteče germovje se zgublja ž njo. Kaj mokro za njima ti zre oko? — Zastonj tu stojiš, zastonj boš stal, Da kdo bi prijazno besedo ti dal, Da kdo na veselje bi vzel te sebo! — — Za svojem le vsak veseljem hodi, Ti samec vesel, ti žalosten bodi, Zakaj? nihče te vprašal ne bo. — — 57 — Za zimo versti se zeleua pomlad, Cvet pride iz bersti, iz cveta sad; Ti vživaj, ne vživaj sad in cvet — Po svojem krogu verti se svet! — Zatorej razvedri si temni obraz. Zgerbančeno čelo, mladenič! si vgladi; Veseli hvaležen se zlate pomladi, Ter vživaj mladost, dokler je čas! — — 58 — Ko gledam te, zelena njiva! Ki v klasje ti lati gredo, Kaj žalost mi serce zaliva, Zaliva solza mi oko? Škerjanec, čuj! nad tabo poje. Vesel v višavo se verti; Sred tebe ima gnjezdo svoje, V njem starka mlade mu godi. — Ti vsako leto zelenela, Rodila bodeš zlati sad; In pesem nad teboj donela Škerjanca slednjo bo pomlad. In drug bo tu sedel veselo, Kjer jaz sedim zdaj nad tebo; Življenje njemu bo cvetelo, Ko mene zdavnaj več ne bo. — 59 - Veselo naj življenje vživa, Saj pride kmalu drug za njim. Ki bo govoril tebi, njiva! Tako, ko jaz zdaj govorim! - GO — O mehka noč, pomladna noč! Kako me božaš prilizljivo; Mladost, ljubezen dihajoč, Kaj vabiš, maj! me zapeljivo! Psi lajajo, prijazen glas! Tako si me pozdravljal v noči, Ko sem hodeval k ljubi v vas V prijazni, beli samski koči! Lehke noge, lehko serce, Iz persi mladih pesem glasna! Tako k dekletu v vas se gre, Tako mladost se vživa jasna. Mlade noči, sladke noči! Kje ste ljubezni ve nebesa! Ti luna! za oblak se skrij, Da mokrega ne zreš očesa! — 61 — Ne! sveti komur še cvete Mladost, ljubezen, sreča dvojna Samotna postelj čaka me, Mirujte persa nepokojna! — 62 — Ostani mu, ostani zvesta! Solzeče prosi te oko; Ni dalje meni tukaj mesta, Roko podajam ti v slovo. On, ki človeška serca sodi, Ve — žale misli v mojem ni; Ti srečna, s tabo srečen budi, On, ki ti zanj serce gori. Zadosti, da je eden srečen, Jaz, ali on — kaj de mi to? Spomin hranilo tebi večen Hvaležno serce moje bo. — Pa sladka misel, zapeljiva Tolaži, boža mi serce"; Kaj bo resnična, ali kriva. Da me le teši. nič ne de! — 63 — Ko je serce še tvoje spalo V nedolžnosti otročjih let; Ko nepokojno ni šo plalo, Ko še neznan ti bil je svet; Ko mehka sapa pomladanja Izvabi cvetko iz zemlje, Ko bil bi jaz tako iz spanja Serce izbudil ti — kdo ve? Ne! — srečna bodi in vesela; Ko boš njegova, on bo tvoj, Ko mu v naročji boš slonela, Spomin naj te ne moti moj! Ostani mu, ostani zvesta, Še enkrat prosim, predno grem; Ne vprašaj, kam me pelje cesta, Od tebe strani — kam! — ne vem! — 64 — Kaj deček kališ mi bistro vodo! V njej gleda ob robu se mlada cvetica, V njej gledajo jasna tvoja se lica, V njej bistro se tvoje gleda oko. Ti bodeš kalil čez nekaj let Serce in jasne oči dekleta, Ki reva v ljubezni bo zate vneta. Da več se smijal iz njih ne bo svet! — 5 65 — Kako si otožno, jesensko nebo! Pod tabo vse hira, Vse vene, umira; Življenje jemlje slovo. Hripavi Žerjavi Visoko kriče, Na južno hite. Poglej drevo! Zeleno pero Suši sš mu in rumeni. Cvetica Samica Na trati medli. — 66 — Visoko čez gore in čez planjave Do južnih krajev ponese te krila; Ko mene tu derži sovražna sila, Slovenskih gor boš zerla znane glave! Tedaj postoj, pozdravi mi z višave Moj dom, sporoči serčna mu voščila: Da srečo bi nebesa mu rosila In dar mini in med sinovi sprave. Otrok njegov po širnem svetu tava, Za tujo mizo tujec s tujci seda, Pod tujo streho ko popotnik spava. Ne ve, kaj slast je serčnega pogleda, Prijaznega iz ljubih ust pozdrava, Domača mu je tuja že beseda! — 5* — 67 — Zakaj pa nisi prej nanašal, Ko drugi tiči, tudi ti? Pokaj si do sedaj odlašal, Ko list že drevju rumeni? Zapertega je tesna ječa Deržala te do tega dne? Al pa ti morebiti sreča Prej ljube dala ni zveste? Le poj, le poj, vesel žvergoli, Cveto ti zlati dnevi zdaj; Saj bolje pozno, ko nikoli; Bog meni tako srečo daj! — 68 — h, kaj ste res spet tu, solze? Kar dež je zemlji razsušeni, To ve nesrečnemu ste meni, Oj kaplje ve, grenko sladke! Več vas ne bo, sem že dejal! Let dolga versta je minila, Kar ni mi solza lic močila, Dasi sem toliko prestal! Preživel žalostne sem dni, Izdihoval sem brez pomoči: Zdaj, zdaj mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v oči. Zdaj pa ste zopet tu, solze! Tecite, curkom mi tecite, Serce mi lajšajte, bladite, Ubogo, bolno mi serce! — — 69 — Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost! Noč in dan si zvesto z mano, tiha žalost! Spremljaš me ko tih čez polje grem zeleno, Z rožicami obsejann, tiha žalost! Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, Mesto mirno ti je znano, tiha žalost! Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu Grem v veselo družbo zbrano, tiha žalost! Pozno ti pri zglavji mi sede zatisneš Rahlo mi oko zaspano, tiha žalost! Ti iz kratkega izbujaš zopet spanja Z mehko me ročico rano, tiha žalost! Zapustila pač me boš, ko trudno moje Truplo bode v grob dejano, tiha žalost! - TO — Visoko pravega pevca čestimo, Njegovo ni tako ko drugih serce; V njem nosi človeštva neskončno gorje ; Terpi za nas. da se mi veselimo! IV. Nova ljubezen, življenje novo, Nove mi pesmi iz persi vro. — 73 - Nazaj, nazaj, serce! iz nova, V samotni tihi hram nazaj! Ko nekdaj zopet srečna bova. Če srečna ne, pa mirna vsaj. Poglej cvetico! persi mlade Odpre, da pila bi roso; Z neba ji merzla slana pade, Smert nagne mlado ji glavo. Saj sem svaril te: T izbo malo Zakleni, serce! se z meno; Med tuji svet je tebe gnalo — Zdaj vračaš se domu bolno. Ne jokaj, da ti žalovanje Še huje ne razname ran! Kaj ne? Lepe so bile sanje, Pa splašil jih je svitli dan! — 74 — Enkrat le mislilo si nase. Greh bilo je že to samo; Oh! ko tako lepo smehlja se, Kdo bi se sreče branil — kdo? O pridi! hram te tihi vabi, Prijazno lučiča berli; Kar se zgodilo je, pozabi, In mirno boš čez malo dni! — 75 — Brezi jadra, brez kermila Plava čoln mi čez morje; Ž njim igra valov naj sila, Križem jaz deržim roke. Ne upijte, ne svarite! Kaj me čaka, dobro vem; Svoje poti se deržite, Jaz pa naj po svoji grem. Po deželi vam zeleni Serca žejna hrepene: Sreče up je vgasnil meni, Moje nima želj serce. Zdaj me zibljejo valovi. Rahla sapica pihlja; Jutri ljuti me vetrovi Potope naj v dno morja! — — 76 — Veseli obrazi krog in krog! Po njih pa se ti oziraš vesela; Ni videti tu težav in nadlog, Tu srečen je vsak, kdor ni, pa se dela. Zagledaš mene — obličje temno Kaj tuje če tu, kjer vse je veselo? Ko tvoje je srečalo moje oko, Povej! al te ni v serce zabolelo'? Oko, sem dejal, povesila boš, Ti gledaš ko prej po množici zbrani; Kaj hoče tu žalostni tuji mož? Ne glej ga nikar, pa vesela ostani! Življenje vživaj, dokler ti je moč, Mladost in lepoto, dokler ti je dano; Iz hiše se vrničem v tamno noč, Sam—v serci le tamna žalost z mano! « - 77 - Veselje v tvojo hišo gre, Jaz tožen vmičem se iz nje; Med svojimi boš tam sedela, Ter boš z veselimi vesela. Da sreče tvoje ne kalim, V viharno zimsko noč bežim; Na praznik svetega večera Vrat nihče tujcu ne odpera. — 78 — Na vročem zglavji vroča glava! Polnoč je že, jaz še ne spim; Pred duri grem, kjer ona spava, Da tam na merzlih tleh ležim. Mir sladki z neba nad te plavaj, Ti duša moja, angelj moj! V prijaznih sanjah sladko spavaj, Pred pragom čuje ljubi tvoj! — — 79 — In ti mi ne učeš na glas, serce! Molčeče prenašaš pozno srečo? Sladke iz oči mi lijo solze, Da vslišala mi je željo gorečo. Kako je bilo, saj sam ne vem, Na mojih so njena usta gorela; Rad srečo bi pravil vsim dobrim ljudem Pa mora molčati duša vesela! — — 80 - Glej! drevje po gozdu rumeni, Pero za peresom na zemljo pada; Iz redkega germa se pesem glasi, Otožna pesem samca sternada. In meni in tebi gine mladost, Ne pride več ura zamujana; Izpijva ljubezni zadnjo sladkost, Ljubiva, ljubiva se, lepa žena! V naročje naj ti naslonim glavo, Otožnost loti se mi serca po sili; Ko mene in tebe več ne bo, Tu bodo se drugi srečni ljubili. Oh! konec kratke sreče je že! Za goro se urno solnce pomiče; Smeh, kriki veseli z doline done, Vesela družba k odhodu kliče! — 81 — Podaj mi roko, če imaš serce. Ta puhli, ta spačeni svet zapustiva; Čez sinje, prostorno morje beže. Vetrovom, valovom se izročiva! Tam sredi morja zeleni otok, S prijaznim germovjem obraščena skala; Za dva je dolg dovolj in širok, Tam bova si novo selo izbrala. Nad tabo nebo, krog tebe ravan, Brez konca mokra se razprostira; Penečih valov tu šum se glasan Ob steno vbija, pojema, umira. Hinavstvo in laž ni tukaj doma, Ne rjove tu vojska med brati serdita; Po trati nedolžna si serna igra, Verh skale gerlica mlade pita. 6 — 82 - Preteklih časov bridki spomin V globoko morje vtopiva vesela; Življenje novo brez rev bolečin Tam bodeva mirno skupaj živela. — Pa kaj se nazaj oziraš plaho, Kaj noga se ti poinislja ustavlja? Nazaj ti oberneno mokro oko Priljubljene kraje molče pozdravlja. Ostani, — vsmiljenje s tabo imam, Ne boj se, ne boš se od tod ločila; Na vsem širokem svetu sem sam, Saj ti me nisi nikdar ljubila! — — 83 — Glej! solnce se skrilo je za gore, Mrak loge, doli prepleza molčeče; Kaj, moja spremljavka! ti vtriplje serce, Kaj trlidna ti noga plaho trepeče? Postoj! nazaj se verni k ljudem, Glej! vas blišči se v poslednjem žari; Nikar ne miluj me, ko dalje grem, Roko mi podaj, pa bog te obvari! Spremljala si me, dokler je bil dan, Ko sva po cvetečem polji hodila; Ko čaka me gozd zaraščen, teman, Zdaj boš od tujca se poslovila. Za mano ti solzno gleda oko, Ko sam popotujem pot neznano; En sam še moker pogled v slovo, — Potem se germovje sklene za mano! 6« — 84 — Le pojdi, kamor ti serce veli, Če mari ti ni nič moje izgube! Ti pomnila bodeš vse žive dni Ljubezen mojo in moje poljube! Ko verneš po hrupu v svoj tihi se hram. Na roko boš trudno glavo naslonila; Tedaj ne ho moč ti braniti željam. Spomina objela te sladka bo sila. In gorke v oko ti privro solze, Zalije ti persi žalost globoka; Po meni ho klicalo glasno serce, Ko dete, ki se po materi joka. Zastonj tolažba! mogoče ne bo Vtešiti mu želje po meni goreče; Da nanje naslonim ko nekdaj glavo, Saj ono ne najde brez mene sreče! — 85 — Le pojdi od mene, le pojdi molče, Saj ti ne brani nobena sila; Ce ni ti sedaj v očesu solze, Po meni jih boš obilo še lila! — — 86 - Popotne pesmi II. Domu iz tujega si kraja Želim in vedno želel bom; In vender — žalost me obhaja, Ko mislim nate, mili dom! Vse germe tvoje, vsa drevesa Ko znance sem poznal nekdaj; Zato so mokra mi očesa Zdaj, ko se vračam v rojstni kraj. Germovje, ki je redko stalo, Košato bo zdaj in gosto; In šibko prej drevesce malo Lepo visoko bo drevo. Poznal doma sem otročeta, Poznal odrasle sem ljudi; Fant mož je, žena iz dekleta, Kje ta, kje oni? — v grobu spi! — 87 — Zato, ko rojstnega se kraja Spominjam iz nekdanjih dni. Strah me in žalost me obhaja — Serce se mi domu boji! - 88 — Reichenau. večernem žaru se gora blišči, Mrak tihi v dolini logove zagrinja; Ni čuti glasu — le meni doni Po gozdu samotnem samotna stopinja. Po svetu popotnjem, sam ne vem kam Tako sam, tako sam! O da sem zapustil te, drago serce! Pregrešno me gnalo je poželenje; Zdaj se mi izbujajo v serci želje, Po tebi izbuja se hrepenenje; Kaj ti si mi bila, zdaj še le znam — Tako sam, tako sam! Oj pridi, da ti položim glavo Na persi zveste, na serce ljubeče; Serce mi je trudno in bolno, Po tebi zdihuje mi hrepeneče; Za tavarišico le žalost imam — Tako sam, tako sam! — 89 - Po gozdu se moja stopinja glasi. Ti daleč od mene si, duša moja! Tam doli miglja mi luč iz vasi, Ki dala mi bode nocoj pokoja. Čas, da se v počitek truden podam — Tako sam. tako sam! — — 90 — Ljubljana. Pozdravi bog te, belo mesto! Nad tabo sivi, stari grad; Iz daljne sem dežele zvesto Prišel te pozno obiskat. Ti pač si mene pozabilo; Let mnogo je preteklo že. Kar sem zapustil tvoje krilo, Zapustil tvoje sem gore. Gore spet gledam zaželene, Veselje mi rosi oko; Oh! bo še kdo se spomnil mene? Saj sem spremenil se močno. Obličje se mi spremenilo, Ostalo je, ko prej serce; Ljubezen verno ohranilo Do mile rojstne je zemlje. — 91 — Oko te moje spoznalo je koj, Ko si po cesti urno korakal; Ne bodi preprost, prijatelj moj! Kako bi bil hud, da me nisi čakal? Hvaležen sem ti v resnici za to, Da k mojemu si se prihodu potrudil; Navskriž po nesreči ure gredo, Zato si za pet minut me zamudil. Preteklo deset in več je že let, Kar nisem te videl in s tabo govoril; Hrepenel sem vedno, te videti spet, Gorečo željo mi je čas dozoril. Prinesel sem sabo polno serce, Izsuti sem želel ga tebi v naročje; Pa čudno! iz ust mi beseda ne gre, Saj tebi se zdelo bi preotročje! — 92 — Ne vprašaj nikar, kaj me je vžalilo, Da prej, ko sem rekel, nazaj že gren; Premalo sem videl in — preobilo — Kaj serce mi žali, težko ti povem. Dežela je lepa, kje pa so zvesti Sinovi ljubeči jo iz serca? Oh! v daljni deželi, v tujem mesti — Tam pravo je rodoljubje doma! 98 Lepo hvalo, dekle zalo! Da si se tako ljubo Z okenca mi nasmijalo Tujcu, ki gre tod mimo! - 94 — Bled. Bog sprimi, svitlo te jezero! Iz serca kličem ti vesel; Minulo leto je nektero, Kar sem slovo od tebe vzel! Sveta obhodil sem ne malo, In lepih videl sem jezer; Oči so jim dajale hvalo, Serce ostalo ni nikjer. V spominu tebe je imelo, Želelo k tebi je nazaj; V nar lepših krajih hrepenelo Enkrat te gledati še vsaj! Spolnile so se vroče želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa kaj ni čisto mi veselje, Kaj bridka kaplja ga greni? - 95 — Lepo si, ko nekdanje čase, Lepo in vedno si mlado; Obličje tvoje še smehlja se Tako ko nekdaj, mi ljubo. Serce je moje bilo tako, Ko zadnjič sem pri tebi bil; Serce ni moje več enako, Spoznanja grenki vir sem pil. Spolnile so se moje želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa čisto moje ni veselje — Spomin ga bridki mi kali. — 96 - Po jezeru mirno se voziš, labud! Lepo se, mehko se vrat ti kroži; Ko dih ti večerni razpenja perut, Podoben si beli, povodnji roži. Ti, če me ne moti moje serce, Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni; Tako, ko ti, sem jaz ločen od nje, Ko tebi, po ljubi se toži meni. Pa, vbogi labud! ti večno si nem, Jaz v pesmi iščem si tolažila; Ko ona začuje to pesem, vem, Solza, se ji bo v očesu vternila! — v. Pol smeha Pol joka — Narodna. — 99 — Mojemu narodu. Narodi boje bijejo kervave, Zemljo oblastno z mečem si delijo Narodom z jeklom pišejo postave, Ki v sužnih sponah žalostno medlijo Kervavi lovor si vijo krog glave, Pridobljen z jokom vdov in podertijo; Brat z bratovo kervjo si piše dela, Da slava jim na veke bi živela! In ti, moj rod? — Kjer sodijo osode Narodov se, tam glas se tvoj ne čuje ; Trobojna tvoja kdaj zastava bode Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje? Kdaj ti ponosno vodil boš narode, Ki spone nosiš zdaj oblasti tuje? — O ne žaluj, če ti je kriva sreča, Namenjena je tebi slava veča! 7* — 100 — Glej! koderkoli se oko ozira, Razsaja maščevanje, serd, krivica; Mogočni brata slabjega zatira, Terpi človeštva veča polovica; Sovraštva svet je poln in poln prepira, V temo zavita sveta je resnica: Kdo v bran se stavil bode sili jezni, Kdo luč prinesel bratovske ljubezni? Ti rod moj, mili rod! ti hudobije, Sovraštva razdejal boš carstvo kleto. Komu pač v persih blažje serce bije, Komu za bratov srečo bolj uneto? Ti boš pomiril smertne razpertije, Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto; Tvoj bode venec zmage nekervave: Naprej moj rod — »Naprej zastava Slave!" — 101 — Mladini. Na tujem, zgodaj ločen že od doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni; Moj duh pa krog skerban po svetu roma, Pretekle in sedajne zre stvari; Človeštva gleda trudapolna pota, Terpljenje, revščina povsod in zmota! Golobu trudnemu enak, pokoja, Tolažbe žejen vrača se domu, Al oh! obraz tvoj, domovina moja! Tolažbe mu ne daje in miru. Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo! Pa kdo mu kaže pot do sreče pravo? O naj molčim, kaj serce tu mi čuti, Da huje ne raznamem starih ran; Obup zagrinja v tamne me peruti, Da nam posije kdaj rešivni dan. V tej žalosti me glas tolažit hodi, Sladko prilizneu glas: Le miren bodi! O tebi govori mi, oj mladina! Da tebe ni okužil smertni strup; Da nate se ozira domovina, Ti cvet si njen, ti sladki njen si up; Za vse, kar lepo, blago je in sveto, Za dragi dom serce je tvoje vneto. Čuj milo prošnjo brata v tuji zemlji, Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj; Nikar mi upa zadnjega ne jemlji, Ko vse se maja, ti vsaj terdno stoj! Da ti ne vgasne v persih ogenj sveti, O hrani, brani ga, skžbno ga neti! Ko um bistriš, serce si blaži — v čisli Serce ti bodi vedno in povsod; Ko ljubiš domovino svojo, misli: Človeku brat je človek, rodu rod; Preganjanja se varuj in razpora, Sovraštvu v sercu ne dajaj prostora! — 103 — Pot ravna, vedi, prava je edina, Nje v vsem dejanji derži se zvesto Hinavstvo, laž je grehu korenina, Resnica naj nad vse ti sveta bo! Kar misliš v serci, to v dejanji kaži, Ne sebi, drugim se nikdar ne laži. V katerikoli pride ti podobi Skušnjava zapeljiva, terdno stoj; Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi! To prošnja moja je, to lik ni moj. Pa kaj! saj treba ni ti prošnje moje, Serce le blago vedno slušaj svoje! — — 104 — Po pogrebu. ratje! ko me zakopali V tujo bodete zemljo; Zbirajte se pri bokali, Kakor smo se tu lepo. Ko se bodete razneli, Ko vam polno bo serce; Pesmi boste naše peli, Ki so mi nad vse ljube. Žalostno vam serca vbrala: "Bom šel na planince" bo; „Snoči pa je slanca pala", Božala jih bo mehko. Duh bo plaval moj nad vami, Željno glase pil sladke; Smehljal bo se med solzami, Kakor se mi zdaj serce. — 105 — V veseli družbi. Nocoj smo se, bratje! tu zbrali lepo, Da z vinom ljubezen nam serca ogreva; Vsak prime kozarec naj v desno roko, Dekle pa na strani objema naj leva; En dober poljub, pa en krepek požir, Še eden in dva še, pa še ne bo mir! To serce in dušo človeku ogreva. Ne mislimo ven, pozabimo tu svet, Po zemlji res žalostno človek se klati; Pri vinu sedimo tu, sredi deklet, Skerbi pa prežijo naj zunaj pred vrati; En krepek požir pa en dober poljub, Tako le težavam se stavimo v kljub! Skerbi pa preže na nas zunaj pred vrati. — 106 — Jaz ženske, saj veste, ne cenim močno, Po potih opolzlih prerada mi hodi; Pri polnem kozarcu pa dekle lepo, To, menim, izmed nas nikomur ne škodi. En dober poljub, pa en krepek požir! Življenja, veselja to pravi je vir, In, menim, izmed nas nikomur ne škodi. Kaj slaba na svetu ti ženska je stvar. Zato ji potreba je moške podpore; Nasloni se name, ne boj se nikar, Tu nič se, dekle! ti zgoditi ne more. Poljub na poljub, in požir na požir! Med nami ljubezen je, ne pa prepir, Tu nič se, dekle! ti zgoditi ne more. Ko sanje pred dnevom beži nam mladost, Ko strah se nam bližajo starosti leta; 'Prišel nam bo post, prišla bo slabost, Zdaj vino vživajmo, ljubimo dekleta! Požir na požir, in poljub na poljub! Ljubezen ni kuga in vino ni strup, Zdaj vino vživajmo, ljubimo dekleta! —/GX§^- — 107 — Svet. Če hočeš na sveti Veselo živeti, Težavno ti ni; Posnemaj čebelo: Od rože veselo Do rože hiti; Med pervi izpije, Peruti razvije, Pa k drugi brenči. — 108 - Solnčni mrak 7. Marcija 1867. 1. penica: "Oj, oj! sestrica! kaj je to? Od kodi ta mertvaška senca? Šibese drobna mi kolenca, Po koži mravlje mi gredo; Gern svet se pred očmi mi dela. Glej solnčno luč, kako bledi! In vender poludne še ni; Bom-li sirota oslepela? 2. penica: Kar praviš, oh! je le preres, Ko luna solnce že je bledo; Zapira groza mi besedo. Oh! noč bo kmalo čez in čez! Gorje siroti mi ubogi! Teman je hrib in log teman, To bo gotovo sodni dan, Bog nam pomagaj v tej nadlogi! — 109 — 1. penica: Pomladni dih je dihal že, Kopnela merzla je odeja, In razvijati popke veja Začenjala je že mlade. Trobentica je že trobila, In zvonček je žvenkljal glasno; Pod germom glavico ljubo, Vijola je na dan molila. 2. penica: V germovji že pripraven kraj Za gnjezdo sem si poiskala, In ljubega sem že izbrala, Pa oh! vse to zastonj je zdaj! Čuj t nočne sove poželjive Tatinske krik se glasi že; Da naju revic ne poje, Tje v gosti germ se urno skrive. — 110 — Sova. Eu, hu! hal, hal! kosmata kapa! Tako! zdaj piše prava sapa. Noč hodi! pravim — pa je noč. Zdaj se začenja naša moč. Pred nami v strahu vse se križa; Le hitro! kje je kaj drobiža? Po naši hodete piščali, Vi tički! zanaprej plesali. Saj bilo je pa tudi čas, Da svet dobi ves drug obraz; Tažavno bilo je na sveti Pošteno sovi zdaj živeti. čez dan iz luknje ven ne smem, Luč slabo mojim de očem; Po noči pa je malo paše. Terdo je res življenje naše! Da! včasi, vrag mi vzemi perje! Spat morala som brez večerje! - 111 — Strašno prebrisan zdaj je svet Nihče ti noče več na led — (Na lim nihče, sem tela reči,) Tako, da včasi ni kaj speči. Vsak srakoper je modra glava, In berlez si kaj domišljava, Golobi zviti so ko kače! Zdaj bo pa kmalu vse drugače. Noč bo na zemlji večne čase. — Pa kaj je to? luč solncu rase, Ce dalje veča je svitloba;, Da bi peklenska te hudoba —! Še tega mi je bilo treba, Kar izpraskala bi te z neba! Kako to reže, žge in peče, V oči zasaja ostre meče. Tak, kakor prej je zopet svet, Le urno v tamno luknjo spet! — 1. penica: O zlato solnce zaželeno! Ko prej nam siješ spet rumeno; Pregnalo si oblak teman, O svitli svet, o beli dan! — 112 - 2. penica. Premagane beže temine, Gore spet gledam in doline Življenje se mi vrača spet, Kako si lep pomladni svet! — 115 — Solncu in mescu. Kaj ne da, znanca! zdi se vama čudno, Da vaju motim zdaj na stara leta! Ne rad! — ukaz „germečega Očeta" Veli, ki mi dejal je nepviljudno: Ne poj ljubezni, to nam je ostudno: Vsak ve, kako se ljubijo dekleta; Glej solnce, mesec! to sta ti »predmeta," Visoka, čista — ta nam poj nevtrudno Pa vredno vaju peti je težavno, Posebno, solnce! ti si kaj prevzetno. Ker si med zvezdami nar bolj veljavno. Pa saj „se ne taji pero mi spretno.'" Pel vsakemu bom eno-ravnopravno, Ne več, da voljo le storim očetno. —^3