Političen list za slovenski narod, Po poŠti prejemau velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman velja: Za eelo leto 12 s?ld., za pol leta <> gld., za četrt leta C gld., za en mesee 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške uliee št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr.,čese tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. tiskanji se cena pri Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1/a6. uri popoludne. Štev. 7 Ljubljani, v ponedeljek 13. februarija 1888. Letiiili XYI. njo se se bogovi zastonj. Ta izrek starodavnih paganskih Grkov vsiljuje se nam nehote v spomin, ko premotravamo razne napore proti kneza Liechtensteina šolskemu načrtu, in ni brez pomena. „N. Fr. Pr." prinesla je S. t. m. resolucijo dunajskih mestnih učiteljev proti verski šoli in govor g. dr. Emanuela H a n n a k a, vodje mestne učiteljske pripravnice na Dunaji, v katerem se ta vzgojitelj krščanske mladine z vso svojo učiteljsko modrostjo zaganja proti najveljavnejšim konservativnim možem in vsemu krščanstvu. Že ime tega vzgojevalca mladine kaže, da bi utegnil biti iz Abrahamovega rodu, a tega za gotovo ne vemo, pač pa dobro vemo, da se tega dr. Em. Hannaka zgodovina rabi v vseh razredih po avstrijskih c. kr. učiteljskih pripravnicah kot učen predmet. Toda o delu samem povemo malo kasneje kaj več, da se razvidi, kako se vzbujajo po njem v izobraževalcih naše mladine avstrijska čutila, za danes se nam je pečati le z duhom, kakoršen navdaja tiste požidovljene - brezverske učitelje, ki se oglašajo v toliki množini proti vpeljavi verske šole. Kot podlaga služi nam naj sklep nadliberalne koroške učiteljske zveze, kateri je izjavil njen odbor dne 2. t. m., dasi nič novega ni, ampak je vedno jedno in isto ponavljanje fraz, kakoršno s prav redkimi spremembami besed slišimo pri vseh židovsko-libe-ralnih zastopih. Sklep omenjene učiteljske zveze se pa tako-le glasi: »Koroška učiteljska zveza smatra v kneza Liechtensteina in njegovih tovarišev šolskem načrtu poskušnjo, premakniti namen vzgojevanja, naj-bridkeje oškoditi ljudsko omiko, potisniti sedanjo avstrijsko šolo na stopinjo nekdanje konkordatske šole in spremeniti učitelje v neomejene podložne duhovenstva. Koroška učiteljska zveza izreka tedaj na tem po-gubonosnem poskušanji svoje najgloblje pomilovanje ter se zavaruje odločno proti očitanju od šolstvu sovražne strani, kakor bi delovala sedanja šola za r a z k r i s t i j a n o v a n j e." No, manjka tu le še izraza „naprava izrejati bebce" (Verdummungs - Anstalt), kakor sploh nazivlje židovsko - liberalna predrznost vse verske, osobito katoliške zavode, pa bi bila v tej resoluciji spojena vsa modrost nasprotnikov verske šole. Moderna šola . pa res zna; pri vsaki besedi se ji kaže praznota verske vzgoje in utrjuje nam prepričanje, kako absolutno potrebna bi jej ta bila. Kolikor besedi, toliko zvijač in neresničnosti. Pa, saj stvarnih razlogov proti verski šoli je pri ljubeznjivih nasprotnikih iskati zastonj, vedno so sto in stokrat pogrete in ovržene nesmisli. Za časa neomejenega liberalnega gospodstva vsejalo se je z brezversko šolo pri nas pogubonosno seme. Vzrastel nam je rod, katerega ne teži več prenatančna in preostra vestnost, ki se ne zmeui več za samotno življenje, ne išče več plačila v večnosti, pač pa v neomejenem vživanji in lahkomiš-Ijenosti, morda bolj kakor je ljubo njim, ki imajo vladati posamezne družine, soseske in dežele. In ta častni rod je deloma seme novodobne šole. Ne trdimo, da je učiteljstvo namen imelo sprijati kri mladine, ali da jo je vedoma zbegalo in končalo. Nikakor ne. Učiteljstvo je samo storilo na malih to, kar se je storilo popred na njem. Učiteljstvo ni spo-zualo drugih bogov, kakor za kakoršne se je vzgo-jevalo po učiteljskih pripravnicah. Večina vstopila je čez prag učiteljskega vseučilišča z vero svojih očetov in mater v srcu, kakoršno so sprejeli od svojih bogoljubnih domačih. V prostorih učiteljskih izobraževališč pa se je bilo jeklo že razbelilo, da so se ž njim zadušile verske bajke v njihovem srcu. Mesto verskih čutil vcepali so se jim nerazumljivi modroslovni in nravoslovni Kantovi, Breh-movi, D a r w i n o v i in H e g e I n o v i nazori itd., da so se nesrečni dobro vklepati morali kje drugje, da v brezverstvu vrtoglavi niso postajali. Učiteljski pripravniki morali so tekališče pre-tekati, ki mora najčvrstejšemu večkrat zapirati sapo. Pot je bila grudasta in silne ovire, treba je bilo skakati čez globoke rove in visoko ozidje. Ako si je kdo pri tem vrat zlomil, nihče se ni zanj zmenil, ako je pri svojem težavnem delu propadel, nihče ga ni pomiloval. To je pa tudi vzrok, da so fisti, ki so srečno učiteljišče zapustili, z nekakim ponosom, bolje ošabnostjo podajali se na svoje službe. Novemu od-gojitelju mladine je ves svet na stežaj odprt, vsaj tako si je domišljeval v svoji mladosti, pa kmalu je sprevidel, kako razne so zapreke v človeškem življenji, na katero se nikdar ni pripravljal v svojem odgojevanji. Učitelj ni kriv, če se mu je nekaka plitva vedljivost („ex omni aliquid, ex toto nihil") vcepila v glavo, srce pa je ostalo brez verskega blažila. Učitelj ni kriv, če je Ikaru enak postal, ki je k solncu zletel, pa padel na zemljo. Učitelj ni kriv, da se išče kot ljubeznjiv, koristen in obče čislan ud družbe, ali ogiblje povsod pred njim kot kakim zdražbljivcem. Učitelj je tako vzgojen. Ne trdimo, da bi bilo vse učiteljstvo v Avstriji tako, osobito pri nas so častni možje, ki se zavedajo svoje vzvišene naloge in veliko delujejo v blagor človeštva povsod, a povemo pa tudi naravnost, da se nam čudno zdi, zakaj se ravno med mlajšimi tudi takih ne manjka, ki so do pičice enaki tistim „anticurees" — proti-župnikom na Francoskem v preteklem stoletji, katerim je minister G o b 1 e t, dasi nekatoličan, reči moral, da jim hočeizpod-n e s t i tla, da vedne prepirljivce odpravi. Pri razumnih ljudeh moramo si vselej misliti, da jih vodijo tudi vselej razumni nameni, če prav ne vselej tudi nravni in pravi. Očetje sedanjega šolstva so bili razumni možje, njih namen tedaj gotovo ni mogel biti iz svojih učiteljev narejati kaka strašila, marveč moralo bi jim na tem biti, da bi si njihovi gojenci ljubezen ljudstva pridobivali. Ker sta pa bivša II a s n e r in L e m a y e r bila sicer dobra jurista, pa slaba pedagoga in nista poznala ljudskih potrebščin, zmotila sta se v celem svojem zistemu. Mislila sta: učitelj ne more nikdar biti dosti izučen, — pa ravno to je bila glavna napaka, katera siluo stane sedanje šolstvo. Učitelj si ravno tako lahko glavo preobloži, kakor si želodec Odprto pismo slavnemu opravništvu. Sicer je običajno, da se v pismih tu v pritličji čitajo le naslovi: Gospod vrednik, velecenjeni gosp. vrednik, slavno vredništvo itd. Meni pa je prišlo na misel: zakaj bi se tudi slavnemu opravništvu ne moglo ali ne smelo kaj pisati tu pod črto? Zlasti „Slovenčevemu" je treba katero povedati, ker se je minoli mesec tolikokrat oglaševalo tam na zadnji strani. Odtod se je moglo zvedeti, kako nekateri naročniki polovičarski plačujejo. Marsikdo plača polovico še za nazaj, polovico pa za bodoče leto. Tu pa tam se kdo tudi prav čedno zmoti, bodisi na škodo svojo, bodisi na škodo dnevnikovega izdajatelja. Vsem takim je treba reč pojasniti z natančnimi številkami na zadnji strani. A tudi na prvi strani se je oglašalo slavno opravništvo. Še celo pred obligatni uvodni članek ali deželno-zborsko poročilo se je postavilo parkrat s svojimi kratkimi opomini. Zlasti enkrat je bil opomin precej, dejal bi, trpek in britek za tiste narodnjake, ki bi bili raui naročniki, ne pa tudi plačniki. Slavno opravništvo"jim je do desetega napovedalo nekakošen „ultimatum". Dovoli naj mi slavno opravništvo, da mu jaz dam v pričujočem pismu poseben nasvet, kako naj v prihodnje enkrat za vselej konec stori zakasnelim ali celo prezrtim plačilom. nRecept" moj je angleškega izvira. Megleni »kramarji" se dobro razumejo na denar, ved6 tudi kmalu poiskati sredstvo, kako si ga zagotoviti. O tem svedoči nastopni čin oprav-ništva (ali vredništva) nekega dnevnika. Oskrbnik graščine Tory je bil že dlje časa na dolgu z naročnino. Izdajatelj lista ga je že večkrat opomnil po opravništvu, da dolguje še za toliko četrtletij; toda zaman so bile vse besede. Slednjič vendar obljubi, da drugi dan pošlje denar ter pripomni: „Ako jutri denarja ne prejmete, morete biti zagovljeni, da sem umrl." Drugi dan preteče, denarja pa ni. Ko tretji dan oskrbnik začne pri zajutrku list čitati, pre7 seneti ga na prvi strani postavljena vest: »Globoko užaljeni naznanjamo, da je umrl gosp. James Bacon, oskrbnik graščine Tory." Za tem naznanilom je sledil kratek životopis njegov, v katerem se častno omenja mnogih dobrih lastnosti pokojnikovih. Na konci pa je bilo pristav-ljeno, da je pokojnik imel tudi neko žalostno napako, to namreč, da ni točno plačeval. Oskrbnik naglo popusti svoj zajutrk in hiti od jeze peneč se k vredništvu. Na poti ga srečavajo mnogi znanci. Toda čudno! Noben ne obstane pred njim, da bi se začudil, ko ga vidi šo živega. Saj so vendar že vsi čitali zadnjo številko; ali jim je bilo mar tako malo na njem ležeče, da se za njegovo naznanjeno smrt še nobeden ne zmeni ne? Take vznemirjajoče misli se mu pode po vroči glavi. Vrednik ostrmi nad vstopivšim oskrbnikom: »Kako, gospod oskrbnik, jaz sem menil, da ste umrli?" — »»Umrl! Kako ste prišli do tega?"" — Vrednik: »Ali nam mar niste sami rekli--?" „„Aha, že vem. Tukaj je moj denar; glejte pa tudi, da naznanilo prekličete še danes!"" — „Gospod oskrbnik, ne bo potreba" odvrue vrednik hladnokrvno, „saj je to stalo samo v Vašem izvodu." Oskrbnik je živel še marsikatero leto, toda do konca svojega življenja je naročnino plačeval redno. No, gospoda „Slovenčeva", oziroma si. opravništvo, ali bi Vam ne kazalo poprijeti se takega angleškega sredstva ? T i n e B a 1 a n t. pokvari. Oboje pa moralo bi se po možnosti odstraniti. Kakor skušnja uči, da se več ljudi zaradi preobilnega vžitja pokonča, kakor radi zmernega, tako tudi mladina veliko več trpi vsled obilice učiteljeve vedljivosti, kakor njegovega pohlevnega, pa temeljitega znanja. Učeni vzgojitelj mladine bil bi lahko za ljudsko šolo največja nesreča. Najboljši učitelj bil bi tak, katerega znanje bi primerno bilo potrebščinam njegovim. Ljudski učitelj mora poglavitne potrebe ljudskega poučenja kar je najbolj mogoče pozuati in si najboljo metodo prisvojiti, da svojo vednost mladini proda. Dandanes pa so srednje šole odveč postale vseučilišča, ljudske pa srednje, kjer se vsak učitelj s svojim znanjem nekako ponašati hoče. Proč s tako vedljivostjo, mladini naj se daje to, kar prebaviti more, kar je odveč, utegne imeti nesrečne nasledke, in potrebno se ne doseza. Nič ni bolj naravnega, kakor da mlad človek bodisi vsled svojega nagona, ali iz nečimernosti, ali napačne vneme ali krive ljubezni vse svoje znanje in vedljivost mladini vcepiti hoče. Nič ni bolj naravnega, kakor da učitelj, ki ima veselje do skrivnosti naravoslovja, otrokom vso svojo površno vedljivost prodati namerava, ne glede na to, da pri vsem tem zastajajo sicer potrebne reči. Ni dvomiti nad tem, da bode učitelj, ki je zgrešil svojo akademično pot, zgodovinske probleme svojim otrokom natančneje skušal podajati ter jim marsikje več povedati si prizadeval, kakor je za tako mladež potrebno. Da k gmotni škodi večkrat še dušna prihaja, zakrivila je liberalna vlada s tem, da je učiteljstvu napačno, ali vsaj dozdevno napačno pot odkazala, katera je naravnost nasprotna vsemu mišljenju in običajem ogromne večine prebivalcev. Tu nič ne veljajo znane fraze o pridobitvi in ^napredku 19. veka; treba je računiti z dotičnimi faktorji ljudstva in toliko bi se vendar zgodovina morala poznati, da je nemogoč obstanek človeštva brez vsake pozitivne vere, kakoršna je, žal, edino šola še v Avstriji. V šoli se uči še n. pr. Dr. E m a n u v e 1 H a n n a k o v a zgodovina, če tudi vlada konservativno mini-sterstvo grofa Taaffe-ja. Se celo zgodbe sv. pisma iz državne zaloge se rabijo, iz katerih je prejšnja liberalna vlada izbacniti velela vse, kar količkaj spominja na nadnaravno vladanje človeštva. Naj bi se vendar potrudil Dr. pl. G a u t s c h, malo pogledati v zgodovino, kakoršna se uči na naših c. k. učiteljskih izobraževališčih. Morda bi našel potem v novejšem zvezku Dr. Hannakove zgodovine, da se je Ferdinand II. krvavo maščeval nad svojimi podložnimi, da je prostozidar s t v o nedolžna družba ljudi, ki človeštvu zgolj dobrote dele. Morda bi našel, da je vpeljal Josip II. koristne in Ijudo-mile preosnove v kazenskem oziru, in da je nekoliko nazaj bil Leopold I. prav slab in pomilovanja vreden gospod. Gotovo gojijo učitelji patrijotična in dinastična čutila, toda po svoje, ali bolje tako, kakor so vzgojeni bili n. pr. po Hannakovem navodu. Bog varuj, da bi nameravali s tem kak kamen vreči na uči-teljstvo! Pred dvajsetimi leti hotel se je učitelj v nekakega protižupnika preustrojiti, rabiti se po svojem smislu za časa volitev, novodobni učitelj imel bi pridobiti deželo za liberalizem; učitelj je ubogal, toda druge šege, drugi časi. Sad požidovljenih šol ima ljudstvo pred očmi, ali če se že hoče, tako v želodcu, da tudi tu veljajo pesnikove besede v Viljemu Tellu: „Proč iti moraš, iztekla se je ura tvoja!" Brezverska šola se mora za vernih starišev otroke umakniti verski šoli. To mora priti, naj bo liberalno upitje še toliko. „Druga ljudstva, drugi časi!" — cki. Iz državnega zbora. Z Dunaja, 10. februarija. (Konec.) Po nasvetu poljskega poslanca Bomaszkana se sprejme konec razprave in predsednik opominja vpisane govornike, naj izbero glavna govornika. Izbrana sta bila Neuvvirth in najnovejši mlado-češki poslanec Herold, čigar govor je med levičarji vzbujal pogoste in burne ugovore. Zlasti so ropotali, ko je trdil, da nemško - avstrijska zveza, kakoršno si oni mislijo, ponižuje Avstrijo, da naše cesarstvo ni nemško in nikdar ne bo, dokler bode večina njegovih narodov slovanska. Velik hrup je tudi nastal, ko je dr. Herold rekel, da imajo po- samezne nemške dežele velito večo avtonomijo, kakor mi; čuli so se klici, da to je bilo nekdaj, sedaj pa ne, in ko je rekel govornik, da bi si za Češko želel tako avtonomijo, kakoršno ima Saksonska, nastal je tak šunder, da je predsednik zvonil in zvonil, predno se je vrišč zopet polegel, Neuvvirth je tudi pri tej priliki pokazal svojo strupeno zlobnost, ki na vse strani zbada in popada. V jako obširnem govoru je najprej prijemal ministerskega predsednika zaradi njegovih opazk, češ, da ga imenujejo avstrijskega Bismarcka, da se pa vpraša: kako bi bil v enakih okoliščinah govoril pravi avstrijanski Bismarck. Za njim se je obračal proti mladočeškerau poslancu Heroldu in mimogrede omenjal, da avstrijski cesar je po naključji tudi kralj češki in da Avstrija na češkem še nima za-vezne vlade, kakoršno ima nemški cesar na Saksonskem. Poslanec Lažansky je pri teh besedah zaklical: oho, le po naključji?! Dr. Buss pa mu je ugovarjal: Ali je mar to po Lažanskem postal? Glede trgovskih razmer je Neuvvirth, ki se ponaša s svojo gospodarsko vedo, trdil, da se splošno tr-govstvo pri nas tudi brez trgovskih pogodb ni zmanjšalo, ampak se še povikšalo, in da se je z ozirom na Nemčijo le v tem spremenilo, da kolo-nijalno blago sedaj prihaja čez Trst, nekatere domače reči pa, zlasti moka, čez Beko odhajajo v severne dežele. Dr. Buss je govorniku ugovarjal, da to ni res, pa Neuvvirth mu je rekel, naj ga zavrne, ako more. Buss je obljubil, da bode pri-lično to storil. Ko je Buss izgovoril, sledila je cela vrsta de-janjskih popravkov. T ti r k je Neuvvirtha zavračal, da sicer ne pridelujemo toliko, kolikor potrebujejo na Nemškem, da pa vendar veliko izvažamo; Bareu-ther je ministru oponašal, da je imel pred očmi ministerstvo Taaffe št. 2, ki z Andrassyjem nikdar ni poslovalo, Knotz pa je Chlumeckjju dokazoval, da je njegov predlog posledica narodnega programa vseh nemško-narodnih oddelkov, da pa Chlumecky k njim ne pripada. Predsednik je opominjal govornike, naj se drže dejanjskih popravkov, ker dozdaj še ni slišal nobenega takega popravka, toda zastonj. Grof Lažansky je Neuwirthu odgovarjal, da avstrijski cesar ni po naključji kralj češki, ampak vsled izvolitve dne 24. oktobra 1526, vsled obe-stranskih pogodb in po milosti božji. Tega prepričanja so ž njim vsi prebivalci kraljestva češkega in njegovih sodežel. Neuvvirth je Lažanskemu očital, da ga ni menda prav umel, Menger pa ga je poučeval, da naše državno pravo ne pozni sodežel češkega kraljestva. Ura je bila že četrt na pet; zadnjo besedo je imel poročevalec Švegelj; ali predsedniku se je samemu zdelo preveč, da bi poročevalec govoril; sam od sebe pa seje vendar ni hotel skleniti. Zato je vprašal, ali hoče kdo morebiti predlagati konec seje? Levičarski poslanec P ernerstorfer se ga usmili in predlaga konec seje. Predsednik je pripravljen tej želji ustreči, vendar pa ga vpraša, je li zadovoljen s tem, da se rešijo še nekateri predlogi v prvem branji, pri katerem se ni nadejati nobenih razprav ? Pernerstorfer pravi, da nima nič proti temu, ker se je le bal, da bi poročevalec ne govoril še kako poldrugo uro. Na to sta se zakona glede naklade na žganje in na pivo izročila posebnemu odseku, dr. Fuss pa je še prečital neko interpelacijo poslanca Bendla in tovarišev, v kateri naučnega ministra vprašajo, hoče li skrbeti, da bode občina Schiittenhofen na Češkem v krajni šolski svet volila nemške zastopnike? Ob polu petih bil je konec seje. Danes je res poročevalec baron Švegelj čez eno uro govoril, potem pa je bila trgovinska pogodba potrjena in se je pričela razprava o severni železnici in ostrovskem premogu. Govorila sta poslanca Deršatta in Pattai , in sedaj govori Heilsberg. Posebno izvrstno je govoril Pattai, ki je med drugim hudo šibal Bothschilda in ponavljal besede Steinove, da so petrolejski čistitelji sami goljufi. Poslanec Schiinerer mu je segel v besedo in rekel: Vse eno je postal „hoffiihig"! Ko je Pattai končal, donela mu je burna pohvala, g. predsednik pa je njega in Sehiiuererja zaradi gori omenjenih izrazov pokaral. Beč bo danes dovršena; druzega namena razprava seveda nima, kakor da se vladi daje nekoliko pod nos. Predloga namreč pri takih razpravah ni mogoče nobenega staviti. Prihodnja seja bo še le v četrtek, 16. t. m., jutri pa bo zborovala gospodska zbornica. Odgovor trgovinskega ministra na interpelacije glede ostrovskega premoga in severne železnice. (Konee.) Družbi sme po § 8. drugi odstavek imenovane pogodbe dovoljevati znižane cene v obliki re-fakcij (povračil), ki pa se morajo vedno objavljati po veljavnih določbah. Le-to povdarja tretji odstavek pogodbe, da se znižani tarifi ne smejo dovoljevati posameznim razpošiljateljem ali podjetnikom. Iste določbe so v pogodbi z dne 1. jan. 1886 v §. 22., da mora družba vsem razpošiljateljem dovoliti znižane cene pod enakimi pogoji, kakor jih je dovolila posameznikom. Odlok trgovinskega ministra z dne 9. maja 1879 izrečno priznava, da se sme železnici dovoliti refakcija pri prevožnji za njene upravne namene. To načelo je domačim preraogokopom zelo olajšalo prodajo; in nadzorovalne oblasti so se vedno ravnale po tem načelu, kateremu se doslej še ni ugovarjalo. Torej tudi ni utemeljena misel v neki interpelaciji, da je severna železnica ravnala proti-postavno. Tudi se ne vjerua z resnico, kakor trdi neka druga interpelacija, da se refakcija ni vedno objavila. Uprava severne železnice je sicer prosila glavno vodstvo, naj se refakcija ne objavi. Ko pa sem stvar preiskal in se prepričal, da se po odloku trgovinskega ministerstva z dne 31. dec. 1879 ne more izpolniti želja uprave, naznanil sem dne 17. januarija t. 1. glavnemu vodstvu, naj odbije dotično prošnjo, in refakcija se je objavila po ukazu trgovinskega ministerstva dne 26. jan. t. 1. Interpelacije tudi povdarjajo, da vsled dovoljene refakcije trpi škodo državni zaklad. Ta trditev ni utemeljena. Severna železnica je določila za pošiljatve čez Dunaj 26 kr. per 100 kg., kar je res jako malo, ker pride povprek 0-932 kr. na kilometer od tone. Ali take cene dovolile so se že večkrat. Vendar se ni treba bati, da so zniža ta enotni postavek do lastnih stroškov, ker železnice pri kartelnih pogodbah znižujejo enotne postavke celo na 0.8 kr. za kilometer od tone s prepričanjem, da jim ostane še čist dobiček. Ker so bile imenovane prevožnje mogoče le vsled znižanih tarifov, gotovo se ne more trditi, da imajo država ali delničarji severne železnice posebno škodo. Mislim, da sem dokazal, da se postopanje severne železnice v tej stvari ne more grajati, ako-ravno o tem sodijo različno. Vlada tudi po pogodbah in postavah ne more odločilno vplivati na prodajo potrebnih stvari za južno železnico. Visoka zbornica sama lahko presodi, ali more državna oblast v tej stvari z vspehom kaj zapovedati. Visoka zbornica se je po mojem pojasnilu gotovo prepričala, da je vlada v tem oziru storila svojo dolžnost. Vlada je s svojim vplivom kolikor moči olajšala velika nasprotja kupčijskih interesov v tej stvari. Da trud vladne oblasti ni bil brezvspešen, dokazujejo tudi imenovane številke. Visoki zbornici morem tudi naznaniti, da so se pričele obravnave, po katerih bodo ostrovske jame prepustile 250.000 meterskih stotov južnim premo-govim jamam, primerno vrednosti 400 do 450.000 meterskih stotov rujavega premoga, ako se povoljno zniža cena. Politični pregled. V Ljubljani, 13. februarija. ^©tramfe dežel©. Vsi avstrijski krogi se živo zanimajo za razposlano prošnjo glede vevške šole. Iz najraznejših krajev celega cesarstva dohajajo dunajskemu osrednjemu odboru pisma, naj pošlje nove pole, ker primanjkuje prostora za velikansko število podpisov. „N.Fr. Pr." navaja glavne tri točke avstrijsko-italijanske pogodbe, kojo je podpisala tudi Nemčija. Te so baje: 1. Avstrija ostaue dobrohotno nevtralna v slučaji italijansko - francoske vojske. 2. Isto tako mora postopati Italija v slučaji vojske med Avstrijo in Busijo. 3. Glede na te določbe se dalje zavezuje Avstrija, da bo po svojih močeh podpirala italijanske koristi v Sredozemskem morji in da ne bode ničesa ukrenila na balkanskem polutoku, dokler se ne sporazume v tem oziru z Italijo. Na dunajskem vseučilišči otvorili se bo-dete dve novi stolici, in sicer za avstrijsko-državno in za avstrijsko-ustavno pravo. Kakor se čuje, imenovana bodeta v ta namen profesorja Lustkandl in Jellinek. Stališče ogersltega pravosodnega ministra P a b i n y j a je neki zelo izpodkopano. Vnanje države. Povodom petdesetletnice papeža Leona III. priredila so vseučiliščna društva „Aenania", „Ottonia", „Alemannia" in „Saxonia" v Monakovem sijajno veselico. Navzoči so bili: Nj. Visokosti princ Lu-dovik (postavni kralj), princ Rupreht, princ Ludovik Ferdinand, princ Alfonz in vojvoda Ludovik; udi-tore papeževega poslaništva, msgr. Guidi, predsednik gospodske zbornice, pl. 0\v, vseučiliščni profesorji in ogromno število druzih odličnjakov. Po Slavnostnem govoru cand. jur. Bumpfa, prečital je msgr. Guidi brzojav papeža Leona XIII.: „Sv. Oče blagoslovlja katoliško dijaštvo monakovskega vseučilišča in prosi Boga, naj obilo poplača njihovo ljubezen in udanost do božjega namestnika na zemlji". — „Vaterland" objavlja dopis: Za časa mojega bivanja v Kolumbu na otoku Oeylonu imel sem priložnost videti, s kako udanostjo in pobožnostjo so praznovali domačini, Singalezi in Tamilsi, papeževo petdesetletnico. Kakor pri nas o sv, Rešnjem Telesi z brezami, tako so bile tukaj ulice obsajene s palmami in raznobojnimi krotoni. Po celem mestu so vihrale papeževe za- j stave ter so bile na mnogih krajih razobešene podobe sv. Očeta. Tudi napisi v obilem številu so proslavljali cerkvenega poglavarja. Ob 9. uri dopoludne pričakovala je velika množica ljudi pred cerkvijo, ki še ni popoinoma dodelana, prihcd obče priljubljenega nadškofa. Cele procesije otročičev so korakale za papeževimi zastavami v cerkev k službi božji. Mlade deklice bile so belo opravljene in prepasane z rumenimi trakovi. Zvečer je bilo mesto divno razsvetljeuo. Srbska radikalna stranka je postavila po vseh 156 volilnih okrajih svoje kandidate. Garašaninova stranka bojevala se bo za svoje koristi, a združena z radikalci proti liberalcem. Garašanin sam kandi-duje v mestu Kragujevci. Polegli so se nemiri, ki so navstali med bolgarskimi učenci obrtne šole v Knjazevem pri Sofiji, zato so pa izbruhnili novi neredi med učenci gabrovske gimnazije. Sploh je dijaštvo v Bolgariji vedno pripravljeno podpirati rogovileže, kojim je blagor domovine deveta briga in ki hočejo doseči svoje „temne" namene edino le z neprestanimi vstajami. Tem žalostnejša pa je ta okoliščina, ker celo vladi nasprotni listi zagovarjajo dijake, češ, premalo prostosti imajo, preveč se morajo učiti itd. — Podunavskim pokrajinam preti nevarnost povodnji — Dunav je popoluoma zamrznjen. Vlada je sklenila, da bo razstrelila na nekojih krajih led z dinamitom. — Radoslavovci se pripravljajo na ljut boj pri prihodnjih volitvah generalnih svetnikov. — Turčija je preklicala svojo naredbo, vsled koje je bil imenovan Kiarim bej zastopnikom v Sofiji, in to zaradi ugovarjanja ruskega veleposlanika, pl. Nelidova. Razkritja o vohunskem sistemu nemškega ministra Puttkammera so dosegla svoj namen. Dr-žavnozborska komisija je zavrgla točke o prognan-stvu v postavi zoper socijaliste. Gotovo je, da bo zakon doživel isto osodo tudi v polni seji državnega zbora. — Dne 11. februarija napadla je prestolonaslednika vsled operacije mrzlica, ki pa je hitro prešla. Bolnik se splošno dobro počuti. Francija je po vzgledu druzih držav sklenila podaljšati vojaško službeno dobo. V ta namen je zboroval zbornični vojaški odsek pod predsedni-štvom pl. Freycineta. Sklenilo se je pred vsem, da se mora vsa dotična obravnava prikrivati svetu; vzlic temu pa se je poizvedelo toliko, da bo moral vsak državljan služiti do 45. leta. — Obravnava zoper Wil-sona vršila se bo dne 16., 17. in 18. februarija, in sicer zaradi tega, ker je prodal križca častne legije Lugrandu in Krispinu de Ia Juenniere-u. Javno za-tožbo bo zastopal državnega pravdnika namestnik Lombard. Ob enem z Wilsonom pa so zatoženi tudi še Ribaudeau, Dubreuil in Ratazzi. Italijanom so postala tla v A b e s i n i j i prevroča. „Esercito" je mnogo pisaril, da mora vlada z ozirom na splošni položaj odpoklicati svoje vojake v domovino. Vsi ti članki so pripravljali skoraj gotovo že nekaj časa sem na dotični dognani vladni sklep, da bi se tako nekoliko olepšal „fiasco" v Abe-siniji. „Corriere" javlja, da bode najprvo odpoklicanih 2.120 mož in 52 častnikov iz Massave. Pozneje pa se brzojavno preklicuje ta vest. Ilnmunska vlada je zmagala v tem oziru pri zadnjih volitvah, da je pridobila večino. Toda ta zmaga ni posebno sijajna, kajti ne samo da nasprotna stranka ni zgubila niti enega sedeža, marveč se je celo pomnožilo število njenih poslancev, da, prodrli so najljutejši nasprotniki kralja Karola, kakor princ Cusa (sin bivšega kneza), profesor Tzony in vrednik Panu. sporoča nekatere pomoto glede kapele na tukajšnjem pokopališči. — Ni resnično, da bi bila kapela sezidana v spomin ranjemu gosp. župniku Blažu Potočniku, ampak ravno gopod Blaž Potočnik je sezidal to kapelo, da se vsak mrlič, namesto v cerkev, v kapelo prenese. — Ta kapela je bila pozneje po čast. gosp. Alojziju Stare-tu, bivšemu administratorju tukajšnje fare, nekoliko prenarejena in slednjič po čast. gosp. Antonu Potočniku dogotovljena. Ta kapela rabi se tudi za mrtvašnico in se za kužnimi boleznimi umrli tudi v to kapelo preneso, kakor je bila tudi dne 29. jan. neka za kozami umrla oseba v tej kapeli izpostavljena. Ljudje pa, kakor povsodi, nočejo verovati, da so koze nalezljiva bolezen; zato so obiskovali tudi takrat mladi in stari mrliča, da bi tamkaj molili, kar skoro ni ovirati moči. Imenovana „shramba v kotu" pokopališča se ni nikoli rabila za mrtvašnico v pravem pomenu besede, razun takrat, kadar je bil kak mrlič sodnij-sko raztelešen. Iz Trsta, 9. febr. Zadnjič sem že poročal, da je v večerni seji mestnega zbora na dnevnem redu tudi resolucija proti Liechtensteinovemu načrtu. — In res, druga točka dnevnega reda je bila ta resolucija, katero je stavil šolski odsek mestnega zbora in katera se glasi tako-le: Mestni zbor tržaški, kot tolmač ljudskega čuvstva in mišljenja in v svesti si odgovornosti, katera mu je v spolnovanji dolžnosti naložena, pripoznava nujuo potrebno, da se že sedaj predlogu Liechtensteinovemu o ljudske šole zakonu upre; izreka, da predrugačenje obstoječih postav v predloženem smislu je hudoben napad na omiko in moralo ljudstva, na prostost in jednakost pravic, zagotovljenih po naravnih in pozitivnih postavah, izreka: da bi predrugačenje teh postav bilo vir državne in verske intolerantnosti, katera bi bila nasprotna duhu časa, potrebam, koristim, željam in tradicijam našega mesta — in pričakuje za gotovo, da ta predlog nikakor ne bode dosegel in dobil veljave zakona. Ko je tajnik prebral to resolucijo, vstane prvi podpredsednik mestnega zbora, Mojzes Luzzatto. Kaj in kdo je ali kaj je bil, pove že ime, namreč bil je žid; ker pa mu je bila njegova vera malo ali nič vredna, popustil je talmud in toro in se izdal za — ateista. In ta je sedaj ob jednem tudi tukajšnjega šolskega odseka (šolski svet ga imenovati ne moremo, kar tudi v resnici ni) predsednik in je zagovarjal svoje lasto dete — resolucijo — In kako? Pravi namreč, da mu je pripadla lahka, pa neprijetna naloga zagovarjati in motivirati resolucijo šolskega odseka. Predlog Liechtensteinov je poškodba ali okrušenje državnih temeljnih postav, ž njim se preti ljudski omiki in prostosti in je naravnost rečeno razžaljenje humanitarnih principov. Oe se predlog Liechtensteinov pregleduje in preiskujejo težko človeku hladnemu ostati in težje je misliti, da bi ga rudečica ne oblila. (Kako je gospod rahločuten! Op. pis.) O predlogu Liechtensteinovem so se že izrazila mnogoštevilna društva in korporacije in vse prosto-miselno časnikarstvo ter ga obsodilo. Potem preide govornik na to, kako je ta predlog nastal in omenja, kako se v državnem zboru postave delajo; da je državni zbor kakor borza (to pa ni omenil židovska ali kaka?), kjer se glasovi prodajajo, kupujejo in menjajo in navaja nekega italijanskega poslanca izraz za državni zbor „luogo di traffico" (trafika), (sedaj mu začne galerija ploskati), a to predbacivanje zadene vse stranke, tudi zastopnike italijanske narodnosti, kateri se v parlamentu iz narodnostih vzrokov pridružijo in zvežejo z najhujšimi reakcijonarji. (Lep poklon tem italijanskim poslancem!?) Tržaško mesto pa ni nikdar liberalnih principov zatajilo in tega tudi ne bode nikdar storilo, in nikdar ne bode sklepalo kompromisov. Izvirni dopisi. J [Št. Vid nad Ljubljano, 10. februarija. Izvirni dopis iz ljubljanske okolice z dne S. februarija t. 1. Dnevne novice. (Iz pastirskega lista kuezo-škofa ljubljanskega.) Poslanica premil. kuezo-škofa ljubljanskega za postni čas resno opomiuja veruike k poznavanju samega sebe ter kaže, zakaj je spoznavanje samega sebe potrebno starišem, vzgojiteljem in predstojnikom. Spoznavanje samega sebe je potrebno, ker-človek za druge trudeč pozabi samega sebe. Kdor sebe ne vzgaja, ne zna drugih vzgajati. Iz spoznanja samega sebe moramo se učiti, kako naj z drugimi ravnamo po znanem izreku: „Qui cogno-verit semetipsum, universos cognovit." Kdor misli, da samega sebe pozni popolnoma, moti se zelo in s tem kaže, da se prav nič ne pozni Sila strasti ne da se zadušiti ali pogasiti z rastočo močjo olike in napredka. Olika sicer raste, a mnoU se hudodelstva. Surova in divja postaja mladina, posebno v mestih. In vendar trdijo, da so sedanje šole boljše od prejšnjih. Vsem časom in vsaki omiki veljajo besede božje: „In ne vpelji nas v skušnjavo!" Dokler šola ne bo na tem stališči, tako dolgo ne bo prave omike. „Kjer je napuh, ondu je sramota; kjer je ponižnost, tam modrost." Svet rešuje in razp.-avlja politična, mednarodna in družbinska vprašanja, o vsem govori, o vsem sodi, a svojega srca ne pozni. To velevažno vprašanje — spoznavanje samega sebe — zanemarja malone popolnoma sedanji svet. H koncu naznanja najboljši pripomoček za spoznavanje samega sebe, namreč vsakdanje izpraševanje vesti. („ Pisateljskega društva") zabavnemu večeru zadnjo soboto predsedoval je ter ob jednem čital zanimiv odlomek iz knjige nekega kitajskega pisatelja o kitajskih šegah in navadah. Prihodnjemu večeru v soboto predsedoval bo g. dr. vitez B 1 e i w e i s, čital pa g. profesor K. Pire. (Občili zbor) „kranjskega veteranskega kora" vršil se je včeraj ob 9. uri dopoludne v dvorani mestnega magistrata. Navzočih je bilo nad 150 članov. Korni načelnik, gosp. Jurij M i h a 1 i č, je v navdušenem nagovoru proslavljal štiridesetletnico vladanja presvetlega cesarja. Zboro-valci so jednoglasno sklenili, da s prostovoljnimi doneski udov in društvenih prijateljev založe invalidsko ustanovo, koje obresti se bodo vsako leto dne 2. decembra delile invalidom avstrijske armade iz Kranjske. Ako ne bodo zadostovali prostovoljni doneski, dolo-žila bo blagajnica veteranskega kora. Po novi postavi za črno vojsko in v smislu pravil glavnega vodstva „Rudečega križa" na Dunaji se izvrši dopolnitev kolone za prenašanje ranjencev in postrežbo bolnikov. Blagajnik, g. Ivan S k u b e, poroča o računskem zaključku za leto 1887. Dohodkov je bilo 2255 gold. 10 kr., izdatkov 2213 gold. 21 kr., prebitka 41 gold. 89 kr. Mesečni doneski članov so iznesli 1198 gl. Med drugimi dobrotniki daroval je prevzvišeni g. knezo-škof ljubljanski 50 gl. za bolniške namene. 54 bolnikom se je izplačalo 689 gld. 16 kr., za pogrebe umrlih udov 190 gl. 80 kr. in trem vdovam 60 gl. Zbor izreče gospodu blagajniku enoglasno zahvalo ter mu dovoli rumuneracijo. Društveno premoženje znašalo je koncem 1886. leta 5734 gold. 27 kr.; udov je imel veteranski kor v minolem letu 44 častnih, 334 rednih in 4 podpirajoče, skupaj 382 udov. Ko so se nekoliko dopolnila društvena pravila, sklenil je zborovanje korni poveljnik, g. Mihalič, s trikratnim „živio"- in „slava"-klicem na presvetlega cesarja Franca Josipa I. (Rudeči križ.) Pozivu patrijotičnega deželnega pomočnega društva odzvalo se je v polni meri domoljubno prebivalstvo kranjsko. Do zdaj so za 1. 1888. pristopili društvu naslednji gospodje: Karoi P 1 a c k i, c. kr. višji finančni svetnik in finančni ravnatelj za Kranjsko ; Ivan pl. F e y r e r , c. kr. finančni tajnik; Friderik Rodoschegg, c. kr. finančne proku-rature koncipist; Heliodor D 1 o n h y , c. k. finančni koncipist; Ivan Verderber, c. kr. višji davčni nadzornik; Fil. Tratnik, c. kr. višji davčni nadzornik; Jos. Lubey, c. kr. finančni nadkomisar; Mihael Frančič, c. kr. davčni pristav; dr. Ivan S i e b e r , c. kr. finančne prokurature tajnik; dr. Ivan Jan, c. kr. finančne prokurature koncipist; Ivan Vencajz, c. kr. deželnega sodišča svetnik; dr. Henrik Dolenc, c. kr. deželnega sodišča tajnik ; dr. Franc G r o s s , c. kr. sodni pristav; dr. Th. Petritsch, c. kr. sodni pristav; Rajko S a m s s a , c. kr. zemljiščnih knjig vodja pri m. del. okrajnem sodišči; Avg. P r e s s 1, c. kr. višji poštni opravnik; Lovro R a b i č , c. kr. poštni kontrolor; Anton Prem k, c. kr. poštni kontrolor; Hugo Hohn, c. kr. poštni kontrolor; Rajko A reč, c. kr. poštni oficijal; Josip F 1 e r e , c. kr. poštni azistent; Josip Kos, c. kr. poštni azistent; Ferd. S ve te k, c. kr. poštni azistent; Josip Tatice, c. kr. poštni azistent; Josip Štrukelj, c. kr. poštni praktikant; Josip Kambersky, iuženir c. kr. priv. južne železuice; Ivan Gogola, c. kr. notar; vsi v Ljubljani. Nadalje: Ilinko Kavčič, posestnik in deželni poslanec v Razdrtem; Vekoslav Kraigher, trgovec in deželni poslanec v Po- stojini iu Ivan Šega, kapelan v Kostanjevici. To lepo število novih udov nam je zopet nov, sijajen dokaz, kako radovoljno podpira naše občinstvo vzvišene težnje rečenega društva, katero si je postavilo nalogo, skrbeti za ranjene in bolne vojake ter jim z ljudomilimi doneski lajšati bolečine. Nadejamo se, da bode število udov „Rudečega križa" še nadalje raslo v naši deželi, ker ima „Rudeči križ" že na mnogih krajih podružnico ter je vsakemu omogočen pristop v dotičnem kraji. (6. Jurij Šubic,) sloveči naš slikar, odpeljal se je predsinočnjim v Pariz, od koder se bo vrnil čez tri mesece ter slikal, kakor čujemo, v cerkvi na Rožniku in nekaj podob za koledar „družbe sv. Mohorja". (Plinov vzdnli) bil bi minoli teden v poslopji mestnega magistrata dvema udoma požarne brambe skoraj končal življenje. Že v četrtek je tožil ud požarne brambe g. J. KI., (la ga boli glava. Ker ni mogel opravljati svoje službe, naprosil je svojega prijatelja g. G., da ga nadomešča in mu daje zdravila. Proti jutru g. KI. zaspi; iz spanja ga vzbudi težek padec. Plinov vzduh omotil je g. G., da se je zgrudil na tla. Na srečo je prišel v sobo mestni stražnik g. F. ter je rešil oba gotove smrti. Plinovo društvo preiskuje, kje je počila plinova cev; do včeraj zvečer še ni prišlo na sled. (Osepnice.) Dne 11. februarija so zboleli: 1 moški, 1 ženska in 5 otrok. Ozdraveli so: 2 moška, 1 ženska in 3 otroci. Umrli so: 1 ženska in 1 otrok. Bolnih 1S7 oseb. (Siritarjevili zbranih spisov) je izšel 3-3. snopič. (Kazenska obravnava) zoper izdajatelja „Par-lamentiirja", dr. Karola Zivnyja, vršila se bo dne 24. in 25. t. m. pred porotnim sodiščem na Dunaji. (Davida Starčevica) prepeljali so v soboto, kakor že poročano, iz Zagreba v kaznilnico lepo-glavsko. Jetniški zdravnik dr. Wickerhauser je napravil spričevalo, po kojem je Starčevic toliko bolan, da ga ne morejo brez nevarnosti prepeljati v Lepo-glavo. Toda to ni pomagalo. Z nekim zlatarjem, ki je bil obsojen zaradi goljufije, zvezali so Starčevica skupaj, spravili so ju v voz in odpeljali na kolodvor. Pred jetnišnico zagrebško zbrala se je velika množica ljudi, ki je gledala zadnje dejanje v tej žalostni drami. (Grradčani) se že boje popotnikov iz Ljubljane, da jim zaneso osepnice, kakor se je baje to že menda v Celji in ondaŠDji okolici zgodilo. Zato nekdo v „Tagespošti" predlaga, da bi bilo želeti, ko bi vsakega popotnika, ki se iz Ljubljane v Gradec pripelje, na kolodvoru razkužili, predno ga puste v mesto. (Nesreča v tovarni.) VZdravščini pri G r a d i š k i imajo tovarno, v kateri predejo svilo. Dne 8. t. m. počila je v tej tovarni vsled prevelikega parnega pritiska neka cev, in dekle, ki je to opazilo, da znamenje nesreče. Vse plane kvišku in okoli 200 delavk gnjete se proti stopnjicam. Držaji se odtrgajo in štirinajst oseb prevrne se v globočino. Štiri od teh so se hudo poškodovale, deset pa lahko. Med prvimi sta tudi dva poslovodja, ki sta hotela prestrašene dekleta potolažiti. (Mariborska hranilnica in Slovenci) Mariborska hranilnica sklenila je v svoji ravnateljski seji dne 22. decembra 1887 in v odborovi seji dne 20. januarija 1888, da ne bo dovoljevala nobenih posojil na prošnje, ki bodo podprte s sodnijskimi, oziroma z zemljeknjižnimi pismi slovenski ali pa slovenski in nemški pisanimi. Le kdor bo priložil svoji prošnji za posojilo nemški pisane sodnijske odloke, zemljeknjižne in deželno-knjižne izkaze, dobil bo posojilo. Štajerski Slovenci bodo vendar tako dosledni, da pri zavodih, kakor sta graška in mariborska hranilnica, ne bodo iskali posojil. Kdor potrebuje na zemljišče posojila, obrne naj se do kake slovenske posojilnice, saj jih imamo že veliko. Vsaka mu bo rada postregla na varno zemljišče, brez varnosti pa tudi Mariborčani nič ne dajo, če jim tudi predložiš izkaze, pisane v »visoki nemščini". Svoji k svojim 1 Razne reči. — Posvečevanje cerkve glavnega kolegija frančiškanskega reda v Rimu. Acta ordinis Minorum, ki izhajajo v Quaracchi blizu Florence, prinašajo opis redke slovesnosti. 16. aprila 1884 položen je bil namreč temeljni kamen za glavni kolegij iu cerkev frančiškanskega reda v Rimu. Meseca avgusta leta 1887 bil je kolegij toliko dodelan, da se je mogla kurija vanj preseliti. Cerkev pa je bila še-le koncem novembra dovršena. Za posvečevanje odločila se je 2. adventna nedelja, 4. december. Ker je cerkev nekako last celega frančiškanskega reda, sešli so se zastopniki tega reda z vseh stranij sveta. Cerkev ima 11 altarjev. Veliki altar posvečeval je papežev generalni vikar, kardinal Lucidus Maria Parocchi, druzih deset stranskih altarjev pa je ob jednem posvečevalo 10 škofov iz frančiškanskega reda. Obredi posvečevanja pričeli so se o polu osmi uri zjutraj ter so trajali do sji na 2 popoludne. Cerkev posvečena je na čast sv. Antonu padovanskemu ter stoji blizu lateranske bazilike. Pomenljive so besede, katere je govoril papežev generalni vikar pri obedu. Spominjal je zbrane goste prikazni, katero je imel papež Inocencij III., ko je videl Frančiška Asižana, kako je s svojimi rameni podpiral razpadajočo lateransko baziliko. Sedaj, pravi, imajo sv. Oče zraven svoje veličastne lateranske bazilike hišo, v kateri bodo sinovi sv. Frančiška nadaljevali delo svojega serafinskega očeta in ustanovitelja. — Koliko piva se je pridelalo v Avstriji v mesecu novembru 1887. Y naši državni polovici pridelalo se je v rečeni dobi vsega vkup 1,024.982 prijavljenih hektolitrov piva, in sicer, da navedemo vsaj nekatere, nas zanimajoče dežele, v Štajerski 66.086 hektolitrov, v Koroški 10.774 hektolitrov, v Kranjski 4477 hektolitrov, v Češki 447.901 hektolitrov. Kar se tiče Kranjske, zanimljivo je zvedeti, da se je v mestih v mesecu novembru 1887 pridelalo 562 hektolitrov, a na kmetih 3915 hektolitrov. — O Ogerski nimamo podatkov; za Bosno in Hercegovino pa vemo, da se je v teh deželah pridelalo le 846 hektolitrov. — Gospod oskrbnik sedi poletnega dne pri vrčku hladnega piva. Kar se spomni, da je pozabil listnico domd na mizi. Da pa bi mu med tem kdo piva ne izpil, pokrije vrček z listkom, na ko-jega zapiše: „Noter sem pljunil". Ko se povrne, bil je vrček še vedno na svojem mestu, listek tudi, spodaj je bilo pripisano: „Jaz tudi". — Sodnik: „Jaka Brinovec, torej vaš nasprotnik, Kozmek Slivar, vas je imenoval osla?" Jaka: „Tako je, gospod sodnik, on je rekel, da sem osel. Zdaj pa ne vem. naj li jaz to dokažem ali Kozmek?" Telegrami. Berolin, 12. feb. »National Ztg." se poroča iz Petrograda, da se je car jako ugodno izjavil o Bismarckovem govoru. London, 10. feb. „Morningpost" preklicuje vesti o obravnavah z Anglijo glede pristopa k francosko-ruski zvezi. Tako postopanje bi resno pretilo evropskemu miru, ki do sedaj ni še v nevarnosti. „Standard" pravi: Dokler je trodržavna zveza porok, da se bo ohranil mir, našla bo angleško podporo. Ko bi rušila mir kakova sila izvan trodržavne zveze, obrnila bi se angleška veljavnost zoper napadnika; to je politika Salisburjjeva. Carjigrad, 12. feb. Bolgarska vlada sili Turčijo na to, da bi v smislu berolinske pogodbe odposlala v Sofijo svojega komisarja in uradno pripoznala Vulkoviča kot bolgarskega agenta. — Govori se, da bo Bolgarija v kratkem oborožila svojo armado. Vremensko sporočilo. O X " g Cas Stanje § bi ----Veter Vreme ona7nvania zrakomera toplomera <- opazovanja T ram po Celziju g « 7. u. zjut. 734 0 — 56 si. svzp. oblačno 10.2. u. pop. 732-7 — 2-0 „ oblačno 0-00 9. u.zveč. 733-3 — 3-0 si. jzap. oblačno 7. u. zjut. 733-4 — 1-2 brezv. megla 5. 2. u. pop. 733-9 — 5 4 si. zap. oblačno 0 00 9. u. zveč. 734-2 — 3 4 brezv. oblačno Zjutraj megla, čez dan solnee, južno vreme. — Zjutraj megleno, čez dan čmerno, južno vreme. Srednja temperatura obeh dni — 0-2°C., in +3 3° oziroma na 6 2° in 3-7° pod normalom. Dunajska borza. (Telegrafično poročilo.) 13. februarija. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 77 gl. 95 Sreberna „ 5% „ 100 „ „ 16% „ 79 „ 40 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . . 108 „ 40 Pap rna renta, davka prosta......93 „ 10 Akcije avstr.-ogerske banke ...".. 863 „ — Kreditne akcije ....................270 „ — London.............126 „ 75 Srebro .............— „ — Francoski napoleond..........100 „ 35' Cesarski cekini ....................5 „ 98 Nemške marke ..........62 „ 15 kr. srebrar v Gorici, ulica Morelli št. 17, se priporoča velečastiti duhovščini za izdelovanje cerkvenih potrebščin najnovejše oblike namreč: Monštranc, kelihov, ciborijev, svetilnic, svečnikov, itd. itd. po najnižji ceni. Tudi se pri njem stara cerkvena priprava v ognji pozlati, posrebri in popravi. Na blagovoljna vprašanja bode radovoljno odgovarjal. SfiF~ Pošilja vsako blago dobro shranjeno in poštnine prosto. (13) Marijaceljske kapljice za želodec, izvrstno vplivajoče pri želodčnih boleznih. Nepresegljive pri pomanjkanji teka, slabosti želodca, smrdljivi sapi' iz ust, napetji, kislem riganji, koliki, pre-hlajenji želodca, gorečici, kamenu, preobilnem sluzu, gnjusu in bruhanji, glavobolu (ako ima svoj izvir v želodci), želodčnem krču, zaprtju, pre-obloženji želodca z jedili ali pijačami, boloznili vsled glist, boleznih na vranici in jetrah, ter zlati žili. — Cena steklenic-i z navodom o rabi 35 kr., dvojni steklenici 60 kr. Glavni razpošiljatelj lekarnar Karo! I Jvn