sLovensk* m I vzemite si 5 minut za premislek narodnega reka! neumen je tisti tič, ki se sramuje svojega gnezda LETNIK XXXVIII. - VOLUME XXXVIII. JANUAR 1987 Št. 1 - No. 1 Pogledi in nakazana pot v slovensko bodočnost 1. 1987 » Začetek novega leta je za vse Slovence v snovno in duhovno zasužnjeni domovini, zamejstvu in zdomstvu primerna prilika, da se, z bežnim pregledom razdejane slovenske preteklosti, ki jo je povzročila, zdaj že dvainštirideset let trajajoča genocidna politika slovenskih komunistov, resno vprašamo: Kaj moramo Slovenci kot politično zrel narod napraviti, da bo naša narodna bodočnost zadovoljivo rešena, lepša in pravičnejša? Predno pa odgovorimo na to življensko važno vprašanje^ moramo najprej, vsaj na kratko, podčrtati nekatera neizpodbitna dejstva. -Sedanja komunistična slovenska republika je sicer zveneč naslov pa brez prave državne vsebine, brez narodnih pravic in prav zato brez vsake življenjske moči, ki je neobhodno potrebna za vsestransko narodno rast. - Slovenski narod je že vsa povojna leta, kot pred njo, preračunano žrtev mnogovrstnega srbskega imperializma, ki se z vso krutostjo izvaja na gospodarsko-političnem, narodno-kulturnem, jezikovnem (diabo-lični načrt o učnih jedrih!), komunistično- ideološkem in, seveda, administrativnem področju. Na nobenem področju našega narodnega življenja nam ni prizanešeno. Slovenski narod je z davki in drugimi obveznimi dajatvami v sorazmerju s številom prebivalstva in njegove utesnjene gospodarske zmogljivosti ne samo preobremenjen ampak naravnost vsestransko izkoriščan tako rekoč ponovno okupiran - tokrat po bratskem narodu - in kot tak duhovno in snovno zasužnjen. Poleg vsega tega pa je srbski imperializem našel še nov način, novo sredstvo, s katerim slabi slovensko narodno rast in to je: načrtno naseljevanje Srbov in pripadnikov drugih narodov Jugo-Slavije v Sloveniji. S pomočjo in, seveda, s popoplnim odobravanjem slovenskih komnističnih oblastnikov ustvarjajo srbski imperialisti v Sloveniji novo Liko. Po zanesljivih podatkih je danes v Sloveniji že nad dvestopedeset tisoč tujcev, južnjakov, in to ne več kot sezonski delavci, gostje, pač pa že kot pravi gospodarji. - Slovenske narodne vrednote, tudi svetinje imenovane, ki bi se morale z vsakim mladim slovenskim rodom okrepiti in izbirati take življenjske pogoje, v katerih bi nemoteno rastle, so po krivdi sedanjih komunističnih oblstnikov načrtno ovirane, namerno omalovaževane, prezirane in prav zato obsojene na smrt. -Če se bo ta protinarodna genocidna politika srbskih imperialistov, ki jo izvajajo s popolnim odobravanjem slovenskih komunistov, nadaljevala v sedanjem obsegu, bomo Slovenci v inaslednjih petindvajsetih letih kot narod izginili. Slovenski narod bo tako na svoji, že tisoč let in cež lasteči in posedujoči zemlji, postal narodno neznatna, nepomembna manjšina, kateri bodo oblastno gospodarili Srbi, Italijani, Avstrijci in Madžari. - Življenska moč slovenskega kulturnega prostora mora biti globoko ukoreninjena v slovenski zemlji. Govoriti o slovenskem kulturnem prostoru pa brez slovenske zemlje in na njej zavestno živečega slovenskega naroda je nesmisel, narodna propast! Kaj torej napraviti in kje je rešitev? - Najprej v vsenarodni spravi, v odkritem priznanju, opravičbi in blagoslovitvi množičnih grobov s postavitvijo spomenikov - križev v Kočevskem Rogu, Teharjih, Hrastniku, Celju, Št. Vidu, Krimski jami.Jelendolu, Turjaku in drugih krajih Slovenije vsem nedolžnim narodno zavednim Slovencem, idealistom, resničnim borcem za slovensko svobodo: slovenskim domobrancem, slovenskim javnim in kulturnim delavcem, družinskim očetom in materam, oskrunjenim dekletom in otrokom! - Dalje v popolni dosegi osebne svobode v kateri bodo osnovne člove-čanske pravice kot so npr.: svoboda pred ustrahovanjem, svoboda pred pomanjkanjem, svoboda vere, svoboda govora, združevanja in druge, ustavno priznane in praktično izvajane v vsakdanjem življenju. - V uresničitvi prave demokracije, v kateri bo politični proces, kot izraz svobodne pluralistične miselnosti, neprestano izglajal nasprotja, v miru in soglasju reševal osebne in narodne probleme ter pravočasno upeljeval potrebne družbene spremembe, kijih narekuje čas, terjajo upravičene človeške zahteve, in dejanske življenjske potrebe. - V popolni narodni svobodi,ki, odprta na načelo samoodločbi narodov, vodi v svobodno, mednarodno priznano, slovensko državo Slovenijo, v kateri bodo>pogoji vsestranske slovenske narodne rasti in volje ustavno priznani in zaščiteni. Na pragu novega leta je, kot že uvodoma rečeno, primerna prilika, da se vsi Slovenci v domovini, zamejstvu in zdomstvu, vkljub različnim ideološkim pogledom vključimo v vseslovensko državno gibanje, jasno in odločno povemo svetu, da imamo pravico, in, čeprav številčno mali narod, hočemo lastno, mednarodno priznano slovensko državo: Slovenijo! Poudarjam, da to ni nikak separatizem pač pa edina pot, kako ustvariti zdrave pogoje vestranske slovenske narodne rasti;edina pot kako oživeti zdaj teptane slovenske narodne vrednote in z njimi ranjeni slovenski narodni ponos; edini način kako pomiriti zdaj sprte južno slovanske narode in enkrat vendarle vzpostaviti zdrave, konstruktivne medsebojne državne odnose! Luka Dolenje Vera v bodočnost Mnogi v svetu ne razlikujejo pojmov med državo in narodom. Spomnimo se kako težko nam je v novi domovini pojasniti, kaj je jugoslovanska država in slovenski narod. Veliki narodi radi pojme o državi in narodu istovetijo. Zdomski tisk je že večkrat opozoril zdomce, da je nujno izpričevati slovensko narodno pripadnost, ko se izrekamo za državljanstvo. To je važno zlasti v državah, ki priznavajo poleg svoje tudi drugojezične narodne skupine (etnične skupine). Vsak narod bi po mednarodnih zakonih moral biti združen v lastni narodni državi, ki ohranja vsa izročila narodne zavesti, kulture in udejstvovanja, svobodnega življenja. Načela slovenske svobodne države se do sedaj niso uresničila. Slovenci v domovini in na tujem ugotovljamo da so hegemonis-tične države mrtvilo, ki polagoma uničuje narodno zavest tudi v najbolj zavednih in kulturnih narodih. Argentina in Kanada npr. spoštujeta etnične skupine in dopuščata delovno in kulturno svobodo za ohranitev kultur različnih narodnih skupin in ustanov. S tem bogatijo svojo kulturo in s pluralizmom združujejo aktiviste z ljudstvom, ko se pridružujejo s svojim idealizmom in delom poslanstvu večinskega naroda in države, ki jim nudi to možnost. Nesmiselno bi bilo ponavljati zgodovinsko preteklost, ko so Srbi v prvi kraljevi Jugoslaviji proglašali slovenski narod za pleme, Hrvati Slovence kot planinske so-rojake, ali še bolj nestvarno titovci kot svobodne slovenske "republikance". Nestvarno je razpravljati o federaciji in konfederaciji vse dotlej, ko bo slovenski narod imel svojo Svobodno slovensko državo, ki mu bo zagotovila nemoten demokratični politični razvoj, položaj in spoštovanje slovenskih izročil. Nujno je odpraviti narodna nasprostva, ki so vzrok politične nejasnosti, nemirov in nrodnih nesoglasij. Zdomci imamo malo politikov, še manj politologov, precej akademskih zgodovinarjev, znanstvenikov in filozofov. Mladi izobraženci se odločajo za različne pok^ lice, večina za tehnične, redki za zgodovino in filozofijo, skoro nihče za diplomacijo in politično vedo. Po razglasu SNO pod novim vodstvom g. Rudolfom Smersu-jem, dr. M. Kremžarjem in dr. P. Urbancem je zanimanje za politično delo med akademsko mladino oživelo, kar daje upanje, da se bo v bodoče odločevala tudi za diplomatske in politične poklice. Svobodni svet nudi slovenski akademski mladini na tem polju mnogo možnosti, saj večina poseduje državljanstvo novih domovin. Dokaj jasen slovenski politični program SNO je zasenči. — iz SREDNJE VASI v Bohinju 5 MILLION REFUGEES AFGHANISTAN SUFFERS AND STRUGGLES AGAINST SOVIET IMPERIALISM IN RECENT DECADES: • NOWHERE HAVE THERE BEEN AS MANY BABIES KILLED AND CHILDREN MAIMED, • NOWHERE HAS 1/3 OF THE POPULATION BEEN F0RCED OUT • AND NO OTHER COUNTRY IS FIGHTING BACK THE OLDEST AND LARGEST COLONIALIST STATE, THE SOVIET UNION. On Chr i stmas Evo 1979, 85,000 Soviet troops marchcd into Afghanistan in an undcclarod var on its small neighbour. Thry told tho wor]d th.it thrv had hern invitod hv Uin Afntian novrrnmont . THE \V HIT E HO L'SE WASH ING TON November 17, 1986 Dear Senator Lausche: Happy Birthday! Nancy and I are delighted to send our belated good vvishes, as well as our congratulations on your receiving the Ellis Island Medal of Honor. We hope your 91st birthday celebration vvas filled vvith vvarmth and good cheer. May the year to come bring you nothing but the best. I also want to take the occasion to thank you again for your many services to the American people. Your devotion to the nation rose above partisanship and personal interest, and vve have ali benefited because of it. God bless you. Sincerely, The Honorable Frank J. Lausche J. Lausche O Nadaljevanje na str. 5 Cleveland, OhlO sLo\>enskA joško Skamljič je dotrpel Subscription rates $12.00 per year $1 00 single issue Advertising 1 column x 1*$4 20 1987 " 1988 u u- r r a- Merober of Multilingual Prets Member of Canadian Astociation of Ontario Multilingual P resi Federation Publisned monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Eucitd Avenue. Toronto. Ont M6G 2T5 SLOVENSKA DRŽAVA IZHAJA ENKRAT MESEČNO GLAVNI UREDNIK: VLADIMIR MAUKO P. O. BOX 393, STATI ON "A", WILLOWDALE ONTARIO, CANADA M2N 5T1 UREDNIK ZA ARGENTINO: MARTIH DUH CALLE 105. No. 4311 VILLA BALLESTER. ARGENTINA Letna naročnina znata Za ZDA m Kanado $12. za Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija. Avstrija. Avstralija. Francija. Italija m druge države $12 U& Po letalski poili po dogovoru Za podpisane članke odgovarja pisec Ni nujno, da bi se avtorjeva naziras>ta morala skladati v celoti z miiljen/em uredništva in izdajatelja L TORONTO Canadian Ethnic Press ima novo ime. Na 10. letnem zborovanju Kanadskega etničnega tiska koncem lanskega leta je spremenila predstavniška organizacija etničnega tiska v Kanadi svoje ime, da bo bolj zadovoljivo izrazila sedanje Čl an- stvo, ki obsega 125 publikacij. Odslej se imenuje The Canadian Multilingual Press Federation. Novi predsednik je torontski knjižničar Andrevv Gregorovich. Obenem je tudi urednik Foruma, glasila prebivalcev Severne Amerike, ki so ukrajinskega rodu. Nasledil je nagega urednika Vladimirja Mauka, ki pa je bil nekaj tednov preje ponovno izvoljen za predsednika Ethnic Press Association of Ontario. Gregorovich je omenil, da je imela zveza zadnja tri leta velike težave v svojih stikih s Federalno vlado, ker so se med tem štirikrat menjali ministri, ki so odgovorni za Federalni program večkulturnosti. (Can. Scene, # 1222) Federalni minister David Crombie, ki je sedaj pristojen za vladni program večkulturnosti, je izjavil na zadnjem obenem zboru etničnega tiska, da bo zvišala federalna vlada oglaševanje v etničnem tisku za $ 500.000 in da bo dodala isto vsoto za oglaševanje pri etničnih programih na radiju in televiziji. Omenil je tudi, da je priseljevanje zelo važno za Kanado, ker imajo Kanadčani premalo otrok in bi brez priseljevanja začelo število prebivalstva kmalu upadati in odstotek upokojencev znatno naraščati. (Can. Scene, # 1222) Ontarijski minister za državljanstvo in kulturo Ms Lily Munro je izjavila na letnem zborovanju kanadskega etničnega tiska, da pripravlja ontarijska vlada nove smernice za večkulturnost. Na oblikovanje smernic so vplivali zastopniki vseh 85 etničnih skupin, ki žive v Ontariju. Eden glavnih namenov novih smernic bo omogočiti pripadnikom vseh etničnih skupin enak dostop do vladnih služnosti. Drugo področje bo posebna skrb za starejše člane etničnih skupin, ki potrebujejo večkrat posebne služnosti. (Can.Scene # 1222) Organizacija Zedinjenih Narodov je razglasila leto 1987 za leto zavetja. Potreba po človeku primernem stanovanju pa ni samo kričeča v deželah v razvoju - cenijo, da je v ZDA nad dva milijona oseb, ki nimajo nikakega stanovanja. Koliko jih pa nima človeku primernega stanovanja pa se nihče ni poskusil ugotoviti. Pred nedavnim je prišlo na dan, da izkoriščajo nekateri lastni ki hiš stanovanjsko stisko celo tako, da zahtevajo od neporočenih mater, da so jim spolno na razpolago, da jim ne odpovedo stanovanja. Ze dokaj let sem je prinesel poštar vsako leto za božiČ pismo iz Beljaka od Joska Skamljiča - letos pa je prinesel njegovo osmrtnica. Umrl je - po težkem trpljenju - v 69.letu starosti 7. decembra in pokopali so ga 11. decembra na glavnem pokopališču. Joskova trnjeva pot se je začela že zgodaj. V času Zivkovičeve diktature je bil izključen iz vseh sol v Jugoslaviji in je končal gimnazijo v Avstrij i. Na univerzi v Ljubljani je bil zelo aktiven. Med drugim je bil izvoljen tudi za predsednika akademskega kluba Straža. Med okupacijo se je boril proti nacistom in po komunističnem prevzemu oblasti proti komunistom. Okusil je tudi "dobrote" komunističnih zaporov. Ko se je umaknil v Avstrijo, se je poročil na Dunaju s Slovenko Anico iz Logarske doline. Službo je dobil kot profesor na agronomski šoli blizu Beljaka. Zaradi prestanega trpljenja je bil ves Čas bolj slabega zdravja in je mogel opravljati svojo službo zaradi svoje trdne volje in skrbne nege svoje žene. Posvetil se je predvsem družini, Čeprav je spremljal z zanimanjem dogodke po svetu, zlasti v kolior so zadevali Slovence. V veliko veselje mu je bilo, ko je opazil, da je začel njegov sin Tomaž prebirati Slovensko državo. Deloma zaradi zdravlja in deloma zaradi denarja se mirt ni izpolnila želja, da bi se mogel udeležiti enkrat V/ , v domobranskega zborovanja v Združenih državah. Proti vsakemu Človeškemu pričakovanju ga ki pred leti hudo zadela se izguba zene, nenadno _ s/ l/ Zapušča je umrla. Sedaj se ji je zoper pidružil hčerko Mirjam in sina Tomaža. Obema izrekamo globoko sožalje! Njegovi prijatelji ga bomo ohranili v najlepšem spominu. Ruda Jože Štefanič - soustanovitelj SDG v Argentini Vest o njegovi nepričakovani smrti je presenetila vse slovenske rojake. Ze strt je še v nedeljo zbral na bolniški postelji zadnje moči in izrekel ge. Ančki Skobernetovi zadnje pozdrave osebno imenoma vsem prijateljem, ženki Elzi in sinovoma Jošku in Silvotu pa oporoko. Obiskal gaje preč. g. dr. Go-gala in opravil je sv. spoved. Ponoči so ga operirali na želodcu, pa je kljub transfuzijam ob 4. zjutraj izdihnil. Prepeljali so ga na njegov dom v Tortuguitas, kamor so vso noč prihajali škropit njegovi številni prijatelji, med njimi njegovi soborci iz časa revolucije invalid Srečo in Starič, Med prvimi ga je prišel počastit domobranski stotnik dr. Miha Be-nedičič z gospo, Taborjani z ing. Matičičemi na čelu in Vestnikovci z Markežem. Od daleč seje pripeljala z g. Dolencem kljub betežnosti starešina SDG ga. Ema Kessler-jeva in urednik Slovenske države dr. Tine Duh. Na dan pogreba je daroval v pokojnikovi hiši sv. mašo delegat preč. g. dr. Stare, V medmašni pridigi je poudaril pokojnikovo vzgledno verske življenje in srečo, ki mu jo Gospod naklonil, daje umrl z Bogom, sajje tako rad zahajal k slovenskim sv. mašam, pa tudi k svoji župnijski cerkvi v Tortuguitas. Domači kaplan, po rodu poljski rojak, je že na predvečer opravil pred njegovo krsto žalne molitve. V imenu osebnih prijateljev in Slovenskega državnega gibanja seje poslovil od pokojnega Jožeta časnikar Slavko Skoberne, v imenu Tabora pa pes- nik g. Škerjanc. Njegovo krsto so položili k večnemu počitku na pokopališču Jardin de paz v Nogu-esu blizu Polvorines, kjer že med drugimi Slovenci počivajo gospa. Mozetičeva, Srečko Rus, Berlak Josip in Karba. Jože Štefanič se je rodil v Stro-janskem vrhu na Dolenjskem 22. marca 1920. Že v mladosti seje odločil za vrtnarstvo in odšel v Zagreb, kjer je že v nekaj letih obvla dal praktično vrtnarsko delo. Srce gaje vabilo, in odločil seje v Slovenijo in kmalu je nastopil vrtnarsko službo pri najugled-nejšnjem vrtnarju na Bledu. Tuje imel priliko poznati diplomate in politike, med njimi dr. Korošca, dr. Stojadinoviča in druge. V prijateljski družbi seje rad spominjal srečnih mladinskih dni v tem krasnem slovenskem letovišču, kjer je preživel toliko lepih trenutkov. Po razpadu Jugoslavije seje vrnil na svoj dom, trdo delal na kmetiji svoje družine vse do tedaj, ko seje med prvimi pridružil vaškim stražarjem. Svoje zgodbe je pripravljal za posebno knjigo, napisal mnogo strani, pa ne končal. Večina njegovih soborcev je padla ali bila pobita v kočevskih gozdovih. Redki, ki so se rešili in preživeli, pa radi pripovedujejo o njegovem tovarištvu in vzglednem značaju. Med domobranci, katerim se je pridružil, takoj leta 1943, je slovel kot družabnik, kije znal svoje so-borce - prijatelje navduševati v najtežjih okoliščinah. Vešč lepe slovenske besede gaje dr. Blatnik povabil k sodelovanju pri novomeškem domobranskem časopisu, kjer je zvesto sodeloval do zadnje številke. Bilje redni dopisnik Slovenskega doma, revije Slov. domobranstva in pomagal urednikom Črnih bukev zbirati gradivo. Bil je vzgled požrtvovalnosti, predavatelj in govornik, znan po svoji globoki krščanski katoliški miselnosti. Govoril je na številnih pogrebih svojih prijatel-jev-soborcev in delil kot dober človek tolažbo vsem ob najtežjih urah. Domobransko poveljstvo ga je zaradi njegove izredne sposobnosti poslalo v podoficirsko šolo v Ljubljano, potem pa se je spet vrnil k novomeški domobranski skupini. Po vetrinjski žaloigri je bil nekaj časa v taborišču, kmalu pa je našel kot vrtnar službo pri grofu Thurnu na Koroškem.Tu je spoznal življensko družico gospo Elzo in se z njo poročil. Za poroko ji je pripravil šopek iz samih šmarnic. Grof gaje cenil in mu dovolil, da je Jože lahko obiskoval Slovence po taboriščih. Mnogim je pomagal in neredki se spominjajo njegove darežljivosti. Lahko bi ostal na Koroškem. Ko so odhajali v emigracijo mnogi njegovi prijatelji, seje tudi on odločil zanjo in odpotoval v Argentino. Ko se je večinoma zdomcev zaposlila po tovarnah, se je Jože odločil za delo na argentinskem veleposestvu nekega tovarnarja tobačnih izdelkov. Tu je pokazal svojo sposobnost in z ga-ranjem-on in ženka-uspeval tako, da bi mu nasadi češnja in drugih pridelkov lahko nudili lepe zaslužke. Latifundijcu, s katerim je imel procentualno pogodbo, pa ni ugajalo, da bi delavec toliko zaslužil in mu je zaslužek odklonil. Prišlo je to tožbe, sodišče pa mu ni priznalo. Sodnik mu je celo zagrozil, da ga bodo izselili. Jože je namreč v svojo obrambo povedal sodniku, da je njegov gospodar krstil svojega psa za Perona. Takrat je vladal v Argentini general Peron. Zapustil je poljsko delo in se zaposlil najprej v Tintorerii Moron, pozneje pa prevzel pri njenem gospodarju v oskrbo vrtnarska dela v rezidenci in kinti v Del Visu. Kmalu si je kupil v bližnjem kraju Tortuguitas veliko zemeljsko parcelo in na njej zgradil okusno majhno hišico. V kratkem času je tu začel s samostojnim delom in plantažo dreves in cvetja. Njegov "vivero" je kmalu zaslovel daleč po mestu in v okoliških krajih, kjer je urejeval in na novo zgradil nešteto lepih vrtov. Poleg tega dela sta z ženko začela z zidanjem nove hiše. Garala sta in v nekaj letih je tu zrasla lepa eno-nadstropna hiša z vsemi udobnostmi, obdana s krasnim cvetličnim parkom. Vseučiliški profesor in dirigent Marijan Šijanec Lepo je biti v družbi priateljev, težko, ko jih zgubiš. Eden takih iskrenih prijateljev je bil Marijan Šijanec, skladatelj, dirigent, - mož pesmi in glasbe, ki nas je na Vernih duš dan v 78 letu nenadoma zapustil. Bil nam je duhovna vez med sorodniki v domovini in na tujem. Pred vrsticami o njegovem življenskem delu v domovini in tujini nekaj zgodbic: Avto je drvel po strmi cesti ob vznožju Konjiške gore in prispel v gorsko župnijo Črešnjice. Lepa cerkev. Marjan in Karli sta povprašala po župniku. Ni ga bilo. Marjan je hotel zaigrati na orglah in kuharica je argentinskemu gostu to rada dovolila. Iz cerkve je zadonela Ave Maria... Karli je bil presenečen nad globoko vero slovenskega zdomca iz Argentine... Obisk na Ptujski gori. Marjan je častil Marijo. Tudi tuje zaigral in zapel: Kristus kraljuj. Prijateljska družba je strmela. Ko so zapuščali svetišče, je sodnijski partijec kot Marjan pokleknil in pomolil prste v blagoslovljeno vodo... Bila sva v družbi diplomatskega avstrijskega predstavnika. Argentinski Mozarteum je bila naša tema. Ta je prešla v razgovor o nemškem postopanju s Slovenci na Štajerskem leta 1941, ko so Nemci izseljevali. Bila sva odkrita in Marjan je v veliko nevoljo prisotnega zatrdil, da so se v tem delu posebno odlikovali avstrijski nacisti s Koroškega in Gradca. Marjan je bil odločen in odkrit Slovenec... Ljubil je Slovenijo. Zanj je bilo slovensko morje, ki ga je obiskal z ženko, najlepše na svetu. Ko je obiskal Pohorje in prijatelje, je užival bližino srn... Od tod je občudoval slovensko Štajersko, ki mu je bila zaradi mame najljubša... Srečala sva se na slovenskih koncertih v Bs.Airesu in ob jubileju Msgr. A. Oreharja. Bil je srečen v slovenski družbi. "Takih kot je delegat in dr. J. Savelli, potrebuje slovensko zdomstvo", je zatrdil pri večerji... Na pristavski tomboli je igral srečo z nami... Zanj pa je bila sreča, koje ugotavljal, daje slovenska zdomska mladina tako zvesta materinščini... Kot veren Slovenec se je veselil poživitvi pravega krščanstva v domovini in redno sledil poročilom o istih... Rad je bral vse zdomske slovenske časopise in se na zadnjem najinim srečanju kar razveselil nad skupnim programom slovenske politične emigracije... V Floridi je imel naložene dolarje... za pot v domovino. Kako se je veselil, da bo spet odletel tja, kjer je imel srce... v Slovenijo. Pa ga je Bog poklical k sebi. Prvič sva se srečala leta 1937 v Celju, kamor je Marjan prihajal obiskovati brata Frana,profesorja na celjski gimnaziji. Marjan je bil zelo navezan na brata in nanj ponosen, ker je bil Maistrov vojak. Marjan mi je dal pobudo, da sem za Slovenski dom napisal bratove spomine na tiste odločilne dni. Redko smo se srečali, kadar pa smo se, je bilo lepo, veselo... kot vedno, kadar sem srečal Marjana v tujini, v Bs. Airesu, na slovenskih prireditvah, na njegovem domu pri ge. Elizi ali pri meni... Kadar je govoril o svoji materi, seje raznežil. Mama gaje že kot otroka učila klavir, violino pa prvi ravnatelj mariborske Glasbene Matice F. Topič. Že kot gimnazijski študent je vodil dijaški orkester in z bratom Viktorjem in Otonom Bajdetom gojil komorno glasbo. Nastopal je na prireditvah Glasbene Matice v Narodnem domu in v gledališču. Po maturi 1. 1927 je šel v Prago, kjer seje posvetil dirigentstvu, kompoziciji,violini in diplomiral 1. 1932. Od leta 1932 do 1935 seje izpopolnjeval v dirigiranju na visoki glasbeni šoli v Parizu. Tu je vodil pevski zbor Jadran in Les Menestreis. Kot mlad dirigent je nastopil že prvo leto po diplomi z vseučiliškim orkestrom v Kobenhavnu. Leta 1935 seje vrnil v domovino in do leta 1945 vodil ljubljanski radio orkester. Po končani vojni je sodeloval na raznih glasbenih prireditvah v Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Glasbena Matica v Ljubljani gaje odlikovala s posebno častno diplomo. Zanimanje za svetovno glasbo je Marjana vodila v svet, zato je odšel v Italijo in bil nekaj časa prvi violinist opernega orkestra v Torinu. Tu je dirigiral tudi nekaj koncertov in žel velike uspehe. Od leta 1946 do 1947 je vodil v lombards-kem mestu Busto Arsizio ork. fi-larmonico G. Rossini. Po gostovanju v Južni Ameriki z baletno skupino milanske Scale je prišel v Argentino. V začetku se ni takoj odločil za emigracijo, v stikih z zdomci in z njegovo živl-jensko družico Elizo in našel svoj dom v lepem predmestnem kraju Vicente Lopez. Z ženko je večkrat potoval v Evropo in ves ginjen pripovedoval o lepih dneh na Dunaju, Salzburgu, Dalmaciji. Najraje pa se je ustavljal na Štajerskem, na katero je bil tak ponosen. Od leta 1947julija meseca je postal stalen dirigent v Teatro Argentino v La plati, leto pozneje direktor de Estudios Artisticos, od leta 1954 pa profesor na Escuela Su-perior de Bellas Artes. Kot direktor ustanove de Capacitacion Orquestral je vzgojil več mladih dirigentov. Najuglednejši dnevnik v Bs. Airesu La Nacion mu je ob smrti posvetil daljši članek, v katerem priznava našemu velikemu slovenskemu glasbeniku zasluge za šolo, kije dalal priznane dirigente J. C. Zorzija, E. Rabaglino, M. Pe-russo, Bruna D Astolija, R. Zem-ba, Danela Mazza, G. Becerra, J. Rotterja in druge. Pri vsem svojem delu je posvečal veliko ljubezen do slovenskega pevskega zbora Gallus, ki gaje vodil njegov Nadaljevanje s str. 2 Pri vsem težaškim delom Štefa-nič ni opušča življenjav slovenskih domovih. Bilje član v Carapacha-yu, v Rožmanovem zavetšču, redno pa obiskoval osrednji slovenski dom na Ramon Falconu, San Justu, v Ramos Mejii. Slovenska Pristava se diči z njegovimi lepimi drevesi pred vhodom, ki bodo bodočim rodovom govorila tudi o njem. Bil je aktivni podporni član Slovenske kulturne akcije in njegov dom je krasilo mnogo slovenskih knjig. V hiši ni manjkalo nobenega slovenskega zdomskega časopisa ali revije. Bil je soustanovitelj slovenskega državnega gibanja in v njegovi začasni hiši v Bella Vista smo se prvič zbrali somišljeniki SDG. Kot tak je šel pred 30 leti na protikomu-nistično mednarodno zborovanje v Montevideo. Udeleženci so bili polni hvale nad njegovimi besedami, koje ovoril o potrebi slovenske države. Pred leti je odletel s svojo ženko Elzo na Koroško in obiskal ženin kraj Železno Kapljo. Tudi tuje domačim govoril o slovenski državni misli. Tu seje zadnjič srečal s svojo mamo, ki ima danes že 94 let. Mama je prišla na Koroško in v družbi zapela stare slovenske verske pesni, ki jih je Jože tudi v tujini tako rad poslušal. Ta obisk pa ni dobro vplival nanj in zgrabilo gaje domotožje, da si ni mogel umiriti. Utehe je iskal v delu za novo, manjšo hišo, ki jo je že začel zidati. Bog pa je imel z njim druge račune. Na zadnjem zre-čanju v Rožmanovem zavetišču nam je razkladal svoj načrt in nam obljubljal, da bo nehal z delom in končal že nastavljeno knjigo spominov na revolucijo. Po zadnjem obisku v Carapachayu seje v drugem novemberskem tednu počutil oslabelega in v soboto so ga prepeljali v kliniko v Escovar. Diagnostika je bila anemija in potreba operacije predrtega želodca. V nedeljo, že ves fizično neubogljen, je zbral zadnje sile in . ženki in sinovoma izrekel osebno oporoko za življenje, Skobernetovi Ančki pa naročil imenoma pozdrave za vse prijatelje. "Ne morem vseh našteti, pa se jih v duhu vseh spominjam.Prosil je, nam mu ne polagamo vencev, ampak le Elzine osebni prijatelj dr. Julij Savelli. Ni bilo slovenskega koncerta, da bi se ga ne bi udeležil, g. Marjan-Drago Marjano. Za to ime se je odločil zato, ker je njegov priimek izvenel v španščini prav nemogoče. Bil je redni član Slovenske kulturne akcije in naročnik vseh njenih del. V Ljubljani in v Argentini je posvečal posebno pozornost orkestralnim delom slovenskih sklada-eljev, do leta 1945 pa posebno prispeval k razvoju simfonične produkcije v Sloveniji. Na obiskih v Sloveniji in Evropijevletih 1950 do 1960 dirigiral v raznih zahodnih evropskih državah, v Argentini državni orkester, potem v mestu Rosario in operni orkeser gledališča Colon in drugod. Marjan Šijanec je bil dirigent širokih tehničnih in interpretacijskih kvalitet. Med Slovenci je več ali manj znano, daje bil Marjan Šijanec ustanovitelj danes najuglednejše argentinske ustanove za negovanje glasbene reprodukcije in Mozar-tejevih del - argentinskega Mozar-teuma. Stalni častni predsednik te ustanove je vedno avstrijski poslanik v Bs. Airesu. Avstrijski prezi- Cerkev in politična emigracija. V Zagrebu, v režimskih krogih^o letos izrazili mnogo nevolje in prikritih groženj, ker na obiskih med izseljenci, hrvaški predstavniki cerkve pridejo v kontakt s političnimi emigranti. Režim se enostavno postavlja na stališče, da izseljenci, naklonjeni režimu, niso vredni takih obiskov. Kako to spravijo v soglasje s tisto malo demokracije, ki jo imajo, samo Bog Kardinal Franjo Kuharic ve? Hrvaški.kot tudi slovenski izseljenci ,žive zunaj zemlje, ker so novi ureditvi SFRJ nasprotni. Pri enih gre poudarek bolj na politični ravni, pri drugih pa na ekonomski. Vse pa druži nek odklon rože z njegovega vrta, namesto rož pa pomoč za Rožmanovo zavetišče in svete maše. Zdravnik je opravil operacijo, Jože je podlegel in zatis-nil oči ob 4. zjutraj. SDG je zgubilo z njim enega najz-vestejših somišljenikov, ki ga bomo prijatelji zelo pogrešali. Pesnik Škerjanc mu je v slovo rekel naslednje besede: "V grob Argentine polagamo katoličana, Slovenca in človeka: Jožeta Štefanica. Ni bil samo katoličan, ampak dober katoličan. Ne samo Slovenec, ampak dober in odličen Slovenec. Jože Štefanič-človek? Je bil dober, nadvse dober in plemenit človek. Zgodovina protikomunističnega boja bo mnogo pisala o njem. V imenu dent je za to delo odlikoval ustanovitelja M. Šijanca s posebnim odlikovanjem. Prav tako salzburški Mozarteum. Drago Mariano je bil tudi komponist. Za Pina Mlakarja in njegovo ženo Pio je napisal za melop-lastični balet Ptič Samoživ in verzijo baleta Srednjeveška Ljubezen, kjer sta koreografa dosegla v pariškem gledališču tretje mesto. Posvečal se je tudi ljudski pesmi, zlasti glasbi lužiških Srbov. Žadnje čase je študiral vprašanje porabskih Slovencev in pripravljal o tem članek za Slovensko državo. Rektor univerze v La Plati mu je podelil naslov "asesor musical". V njegovem arhivu je kopica številnih osebnih priznanj in čestitk različnih mladih argentinskih dirigentov. Zapustil nas je mož velikih obzorij, prijatelj, častilec slovenske pesmi in glasbe. Z njim je legel v grob veliki duh, velik Slovenec, ki ni nikoli pozabil svoje domovine in bil zvest svoji zemlji tudi v tujini. Bil je naš ponos! Slovenci v zdomstvu in v domovini ga bomo ohranili v častnem spominu. Slavko Skoberne do SFRJ. Rezultat 40 letne absolutne oblasti partije to nedvomno opravičuje. Z drugimi besedami, ako bi se cerkev hotela izogniti vsem tem rojakom bi enostavno morala opustiti vse te stike. To in nič drugega pa je glavni namen partije. Antifašistična zastava. Danes Slovenci, člani partije, zelo radi skrivajo svoje članstvo. Partija revolucijo sedaj skuša skriti pod narodno vstajo. V tem oziru je razvoj tak, da sedaj celo rdečo peterokrato komunistično zvezdo v zastavi skušajo imenovati antifašistično peterokrato. (Nedelja 16. nov. 1986, št. 20). Ko ne bi tako dobro poznali komunizma in še posebej slovenske komuniste, bi si lahko vse gornje zadeve razlagali z tako imenovano evolucijo. Harold Macmillan. Angleški minister, ki je najbolj povezan z zločinskim vračanjem iz Vetrinja je preminul. Svetovno časopisje, ko je zabeležilo njegovo smrt, je bilo polno hvale za njegovo delo koje leta 1963 postal predsednik angleške vlade. Nekateri so tudi omenili, daje odšel brez, da bi pojasnil svojo vlogo pri vrnitvi Kozakov, Belo Rusov, Hrvatov, Slovencev in Srbov iz Koroške maja in junija 1945. Ta silni madež bo vedno ostal, v kolikor se ne bo razkrila polna resnica tega zločina^ stoletja. Tabora, mu poklanjam na grob, kar nam je bilo najdražje: Slovensko zastavo, zemljo, ki je bila nabrana v Jelendolu, v Mozlju, v Kočevskem Rogu,V Škofj i Loki in na vseh krajih Slovenije, kjer so se zlile zadnje kaplje krvi slovenskih junakov - Domobrancev. Jože Štefanič - Slovenec in domobranec, na tvoj grob polagamo solze naših slovenskih src. V miru Božjem počivaj in kmalu počakaj nas vse." SDG, Slovenska narodna zveza in prijatelji izrekamo gospe Elzi, sinovom Jošku in Silvu, bratom in sestram po svetu in žalostni mamici naše iskreno zožalje. Ohranili ga bomo v spominu. Pristavski Maliki so odpovedali Komunizem je razglasil vero za opij za ljudstvo in je zadel z intenzivno protiversko akcijo in propagando, brž ko je nasilno prevzel oblast v Rusiji. Kljub temu, da izvaja najbolj totalitarno oblast v državi, mu ni uspelo uničiti vere. Danes je v Sovjetiji 16 milijonov članov komuniticne partije, dočim cenijo število vernih oseb na kakih 100 milijonov! Načrtno spodkopavanje vere in preganjanje ter zapostavljanje vseh, ki si drznejo pokazati svoje versko prepričanje javno, je bilo v toliko uspešno, da je spodkopalo vrednote pri velikem delu prebivalstva. Razmere so postale tako kričeče, da je začela celo partija tolerirati ne samo javno razpravijanje o moralnem propadanju, marveč celo pisanje, ki kaže kot edino rešitev versko obnovo, ker morala brez vere ne more obstojati. Glasovi o puhlosti komunizma in potrebi po verski obnovi so se začeli pojavljati kmalu po smrti partijskega ideologa Mihaela Suslova 1. 1982. Zadnje čase jih je vedno več. Mnogi sovjetski literati, ki so prejeli vsa mogoča odlikovanja za svoje literarno delo, nadaljujejo s pisanjem v duhu Aleksanda Solzeničina - da je edina rešilna pot iz trenutne duhovne krize povratek k tradicionalnim verskim vrednotam. Med pisci takih člankov so vodilni Vasilij Bijkov, Viktor Astafjev in Cingiz Ajtmatov, vsi priznani in popularni sovjetski literati. Kar je čudno je, da je izbral Cingiz Ajtmatov, ki je po rodu mohamedanec, za vodilno osebo v svojem nedavnem delu (objavljenem maja v sovjetski leposlovni reviji "Novi mir") krščanskega bogoslovca. Svojo odločitev je utemeljil, da ima krščanstvo v Kristusu mnogo močnejšo osebnost kot mohamedan-ci. Mohamed je sicer tudi trpel v svojem življenju, ni pa postal muČenec. Kristus je bil križan za svojo idejo in je tudi odpustil tistim, ki so ga križali. "Komsomoskaja pravda" je sicer kritizirala tako prikazovanje vere v delih priznanih literatov, toda kritika je bila razmeroma mila. Zanimivo je tudi, da dovoljujejo sovjetske oblasti zadnje čase objavo del avtorjev, ki so bili doslej prepovedani: Vladimirja Kodasevica, ki je zapustil Sovjetijo 1. 1921 in je umrl v Parizu 1. 1939; Nikolaja Gumiljova, ki so ga likvidirali 1. 1921. Aleksander Tvardovski, ki je bil urednik leposlovne revije "Novi mir" v 1960h, je mogel opisati težave, ki jih je imel kot urednik s cenzuro. SIMPOZIJ KOMUNISTOV IN KATOLIČANOV V BUDIMPEŠTI V prvi polovici oktobra 1986 se je zbralo na skupno posvetovanje 15 katoliških izvedencev (iz Avstrije, Zapadne Nemčije, Italije, Belgije, ^vice, Francije in Jugoslavije) in 15 komunistov (iz Sovjetije, vzhodne Nemčije, Pojske in Madžarske). Sestanku sta botrovala Madžarska akademija znanosti in Vatikan. Po izjavi msgr. Franceta Rodeta še ni bilo doslej dialoga na tako visoki ravni. Razgovori niso imali namena najti kako možnost sporazuma na področju nauka, marveč so skušali razčistiti krščanske in marksistične poglede na človeško naravo, medosebne odnose, osebno avtonomijo in odgovornost, etične vrednote in delo. Vatikan si ne dela nikakih utvar, da so se odločili komunisti za take razgovore kot spreobrnjenci, ki nameravajo spremeniti svoje načelno sovražno stališče do vere. Razmere v njihovih družbah so postle tako zastrahujoče, da so pripravljeni iskati pomoČ celo tam, kjer bi je načelno me smeli - v cerkvi. V vseh komunističnih državah zavzemajo negativni pojavi vedno večji obseg. Množi se število samomorov predsem med mladimi.Razporoke, splavi in nemogoče stanovanjske razmere povzročajo drastičen upad rojstev. Medtem ko se v vseh državah življenjska doba se veča, je začela upadati v vecih komunističnih državah, v Sovjetiji n.pr. za 4 leta med leti 1965 in 1980. Demografi so mnenja, da je temu krivo predsen dejstvo, da mnogo ljudi nima Koroški počitniški tečaj Liga slovenskih Amrikancev v New Yorku in družba Sv. Mohorja v Celovcu sta priredili poleti leta 1978 pet tedenski tečaj za ameri-kanske in kanadske študente. Tečaj je bil v Celovcu v Slomškovem dijaškem domu. Liga in Mohorjeva družba sta se sporazumeli, da bosta skupaj pripravili podoben tečaj v poletnih počitnicah leta 1987. Namen teh tečajev je, da se mladina izpopolni v slovenskem jeziku, v poznavanju slovenske zgodovine in kulture, in to v zdravem okolju, ki ga nudi Mohorjeva družba in njeni dijaški domovi. Poleg tečaja so na sporedu celodnevni izleti v znamenite slovenske kraje, Gorica, Trst, Sv. Višarje, Bled, Bohinj, Cankarjev in Prešernov dom, šport vseh vrst in zabava. Ligini tečaji pa imajo še poseben pomen za bodočnost slovenske navzočnosti v Združenih državah in Kanadi: ustvarijo namreč priliko, da se spoznajo mladi ljudje, . bodoči organizatorji slovenskih verskih, kulturnih in podpornih organizacij, kot so na primer KSKJ; SZZ, pevske, odrske in plesne skupine, pa tudi poklicnih druženj na širšem severno ameriškem kontinentu. Tako se bodo na primer mladi ljudje iz Cleve-landa spoznali z onimi iz Chicaga, Toronta, Nevv Yorka, pa tudi mladino na Koroškem in v Slovenskem Primorju. Te osebne vezi bodo trta, na kateri bo slovensko življenje v Ameriki vztrajalo in raslo, ko starih rodov z izkušnjami iz domovine več ne bo. Brez take povezanosti bodo ostale osamljene skupine brez potrebnih vezi. Prvi tečaj, leta 1978, je v teh stvareh zelo dobro uspel. Mladina, ki je obiskala tečaj, je ostala v dobrih In memoriam LUDVIK KLAKOČER Gospodar 2ivljenja in smrti je poklical k sebi svojega zvestega služabnika, našega prijatelja, dolgoletnega organista in voditelja našega cerkvenega pevskega zbora ter vsestranskega kulturnega delavca Ludvika Kla-kočerja: +13. novembra 1986. Pokopan v bližini +p. Bernarda na pokopališču Rookwood 15.nov. V iivljenju tmo ti veliko bližje, kakor znamo to v naglici vtakdanjega utripa zaznati. stikih, si dopisuje, se sestaja in je delavna pri slovenskih kulturnih, podpornih in drugih dejavnostih. Dobili smo vse več, kot pa smo pričakovali. Bila bi velika škoda, če tega dela ne bi nadaljevali. Poleg izdatkov za polet, hrano, stanovanje in izlete, kar bodo morali udeleženci plačati, je še precej stroškov, kjer bo pomoč slovenske skupnosti potrebna: spremljevalci iz Združenih držav in Kanade, pa tudi iz Koroške, predavatelji, zavarovanje itd. Vseh teh in podobnih stroškov udeleženci tečaja ne zmorejo, brez temeljite organizacije pa tečaj ni mogoč. Družine s številnimi otroci težko pošljejo več otrok, poslati enega samega pa je največkrat težko, in posledica: tečaja se nihče ne bo udeležil. Ko bo udeležba zagotovljena, bo Liga prosila slovenske podporne, gospodarske, kulturne in druge ustanove za denarno pomoč. Danes je prilika, čez nekaj let bo morda prepozno. Brez močnega dotoka zavednih in v slovenskih vprašanjih veščih mladih ljudi bo slovensko življenje počasi usahnilo - morda po naši krivdi. Dr. Leo Klauž L E A G U E OF SLOVENIAN AMERICANS INC. N E W Y 0 R K, N. Y. November, 1986 SLOVENIAN SUMMER STUDY AND VACATION HEEKS IN CARINTHIA, AUSTRIA FOR Y0UNG PEOPLE OF USA AND CANADA JULY 19 TO AUGUST 23, 1987 League of Slovenian Americans, Inc. in conjunction with Mohorjeva družba is sponsoring a five week study of Slovene language and heritage in Celovec, Austria, for students age 14 - 19. Three courses will be offered in language, culture and history. You do not have to know Slovene in order to join: Language instruction will be given on the basis of studenfs ability. Exciting activities are planned for afternoons and evenings: sports, entertainment, stage, music e.t.c. Celovec is in the center of a beautiful alpine region, and there will be excursions to visit local sites and day-trips to Slovenia and Trst. Why not join to meet new friends and learn some more on Slovene past and present? Pled čatom tte me, dragi gotpod Klakočel, vplačal: "Imate le mamo? Tu -imate nekaj zanjo in ji polljite - pa lepo jo pozdravite." Vi i te, ko tte bil mlad Itudent v Belgiji, v tvoji rahlo-čuteči glatbeni dali večkrat jokal po mami, po njeni bližini. Vevet let ste bil zaradi vo/ne -in vte-ga, kar se je doma dogajalo, ločen od tvoje družine, fei pa je vtak večeA motita za tvojega a-teka. Leta 1954 tte te v Tlttu tpet trečali. In ko z mitlijo potujem zdaj i/ tista prva leta. Valega bivanja v Kvitratiji, te pred mano zalita je prizor ptalma 137: "Ob rekah babilonskih tmo sedeti ■in jokati, tpominjajoč ie Siona. Na vlbe one pokrajine tmo obeti-ti tvoje citre. Zakaj tam to na-ii izganjaleJ. od nas zahtevali petmi in nasi mučitelji vetetott: 'Po j te nam katero tiontkih pet-nti!1 Kako naj pojemo petem Gotpodovo v tuji dežeti?" Kič ni bito tu, lažen zemlje, ki l/at je sprejela in možnotti, ki je v njej bistela: iz te oddaljenosti domovine, iz bolečine in radosti hkrati tte zapel, zaveda_ joS. te mitti starega preroka: "Ce pozabim tebe, JeAuzalem, naj bo pozabljena moja desnica.; moj jezik naj mi lepi na nebu, Če te ne tpomnim tebe, če ne denem Jeruzalema nad vte tvoje veselje [PtaOn 137, 5.6]. Prejet tte mnogo talentov; z njimi tte bogatil tvoj čat in ljudi. Uveljavil tte te v leposlovju, v prevajanju, v kritiki in tasnikar^ ttvu, sprejeti to Vat v PEN klub. Velal tte na radiu Trt t K, poučeval tte, bil vzgojitelj (v Tr-itu Vat ie danet imenujejo gotpod pto^eAM) - a Vata največja ljubezen je bita PcSEM, slovenska, cerkvena. Petem, ki lepSa liturgi jo in opeva čast bo i jo. Odkar tte leta £957 prilet v Av-ttralijo, tte te zavzet za lepoto bogotluija. Najprej pri tv. Patricku v Sydnet/u, kjer to bite takrat tloventke službe božje. Ko pa je zratlo vertko siedhče z lepo cerkvijo tv. Rafaela, tte te vet poivetil naSemu pevskem zboru. Na natem žegnanju t ta. z Žen o Ua-rico prinetla v darovanjtki pivce tiji darove. "Toliko let tva hodi ta tem, pa tva danet prvikrat ne-ila darove," je rekla Vala Marica. Zdaj tte pottal Vi tam dal Njemu, kateremu tte t tulit. Tako odhajajo ttebri naiega slove nt tva v kvitratiji. I n to je nala najvetja bolečina. Naj te Vam ob tej uri zemeljskega ttovua zahvalim za vte Vale delo, za Valo petem, zapeto izteljeni Sloveniji v Sydneyu in za otebno naklonjenott, ki tte mi jo poda*-jat. Po j te nebelko Klelujo za not! p. Ciril Božič "RAFAEL" Is publlshed as a quarterly Bu-letin of the Slovenian Catholic Church, 313 Herrylands Road, Merrylands, 2160. Proposed cost of trip is US $ 1,500 - including tuition, room and board, excursions and round trip flight from New York, N.Y. Maščevanje.Domobrance smo po- For more information please write: bili, ker bi oni isto z nami napravi- L.S.A. Inc. li- Tak je bil začetni izgovor, dok- 83-27 Lefferts Blvd. ler le niso bili prisiljeni priznati Kew Gardens, N.Y. 11415 „ , ji » • tragične dogodke v Kočevju. - V Grčiji ni bilo maščevanja, ko so "revolucionarji" zgubili. Nasprotno, že leta sem se vračajo, celo poveljnik Markos sam. In nič manj ...................................................................................... kQt penzije j[m plačujejo, tudi za Please, send me information about Slovene Study and Vacation Weeks leta revolucije. - Po Allendeju, ki in Carinthia, Austria, 1987 je že krepko bil na poti v levo dik- name AGE taturo, ni bilo maščevanja. Po Franku je Španija zopet odprta AnHRCCC # * ' .......................................-................................................pobeglim revolucionarjem. Spo- I§tEPHgNE:_iAREA_cgDE_ANp_NyMBER).......................................menik je pa bil postavljen padlim na obeh straneh, celo po Franco-LANGUAGE PR0FICIENCY: I SPEAK SOME SLOVENE ( . n j 1 .1 • 1 . u ..................... I DO NOT SPEAK SLOVENE C ) V1 Smrtl" Pred kratklm - oktobra I AM FLUENT IN SLOVENE ( ) 1986, so imele preživeli borci ^mednarodnih brigad celo kongres. Zanimivo je, da tako kot pri več volje do ziljenja. Nekateri komentatorji so nas naš narod še danes slepijo z OF, pa mnenja, da je komunistični namen tega simpo- narodno vstajo republikanske zija, da bi se zlasti Madžarska prikazala v stranke v Španiji predočujejo kot svetovni javnosti kot "liberalna" država. Tako demokratsko. Stara, odpeta igra! tolmačenje je zaslediti celo v glasilu italijanske komuniticne partije L'Unita. Vera v bodočnost Nadaljevanje s str. 1 nesmiselno komunistično propagando med slovenskim narodom, da je zdomstvo politično neenotno. Komunistična nestvarna pov-darjanja o emigracijskem reakci-onarstvu so že zbledela. Zdomski politični pluralizem je ognjevit in združuje zdomce različne družbenosti, organizacij in ustanov. Slovensko zdomstvo ima jasen politični program: Svobodno slovensko državo. (-! op. ur.). Domovinski tisk je zadnje čase poln zgodovinskih, kulturnih in političnih razprav o Svobodni slovenski državi. Kdor trdi, da se slovenski narod ne zanima za politiko in razvojna vprašanja, naj bere samo Novo revijo, Mladino in druge dnevnike. Slovensko državno gibanje (SDG) z zadoščenjem in veseljem pozdravlja narodni politični razvoj v Sloveniji, saj se sorazmerno hitro razvija vzporedno z željami in delom slovenskega političnega zdomstva. Nečesa slovenski zdomci ne smemo pozabiti. Slovenski narod je imel v zgodovini slabe in dobre politike. Imel je narodne in ideološke genije, še več oportunistov in političnih povprečnežev. Preteklost in sedanjost nas opozarjata, da so bili in so še strankarski diktatorji, večkrat z neuvraščeno trmo, polno politične in ne redko osebne umišljenosti.To velja zlasti jugoslovensko usmerjenim komunistom v domovini. (-! op. ur.). Kot demokrati moramo priznati več strank in po svobodnih volitvah demokratsko izvoljeno večino in tudi manjšinske stranke. O tem bo odločal slovenski narod, ko bo nastopil ta čas in bodo to dopuščale razmere v sedanji državi. Današnji oblastniki bodo prisiljeni razvezati jugoslovenski vozel. Sedanje razmere jim to že danes ukazujejo za dosego miru med narodi. Neurejenost sedanje matične države je vsak dan nevarnejša. Slovensko zdomstvo bo zato tudi v bodoče uravnavalo svojo politiko v svetu sorazmerno z razvojem v domovini. Slovenski narod bo odločal o svoji svobodi, ko bodo čas in razmere to dopuščale. Vojne ne bo, ker bi ta bila konec sveta, jugoslovanski problem pa lahko rešujejo narodi sami na miren način in brez žrtev. Le v tem je videti boljše in skladnejše razmere med južnoslovans-kimi narodi, le v tem rešitev družbenega in narodnega razkroja, ohranitev samobitne narodne kulture in svobodnega življenja. Slovenski narod priznava enakopravnost drugih narodov, za nobeno ceno pa se ne sme in ne more odpovedati svoji. Ta enakopravnost se mora uresničiti le, ko bodo juž-noslovanski narodi imeli svoje svobodne narodne države in vsi svojo narodno in ne imperialistične vojske. Univerzalna miselnost slovenske družbe je, da smo najprej Slovenci, potem kristjani. Pluralistična slovenska družba bo morala biti temelj Svobodne slovenske države, odprta na vse strani, razumljivo z odločitvijo ostati v politični in kulturni povezavi z evropsko kulturo. Narod sam se že danes otresa vzhodnega sveta in se miselno vrača v srednjeevropsko področje z visoko krščansko kulturo. Slovenski narod odklanja državo z monolitično upravo ene stranke in si želi pravo Svobodno slovensko državo. Slovenska bodočnost bo odvisna tudi od svetovnopolitičnega položaja. Po ženevskem srečanju med Reaganom in Gorbačom seje posvetila iskra upanja za sporazum med svetovnima silama. (? op. ur.) Uspeh je toliko stvaren, v kolikor si nobena velesila ne želi atomskega spopada, ki bi za obe bil propast. Gospodarske in socialne razmere v USA, še bolj v Rusiji zahtevajo več "miroljubnega sožitja"; vse za gospodarski procvit obeh velesil. Sporazum med Belo hišo in Kremljem je za svet nedvomno važen, ni pa jamstvo o prenehanju področnih i vojn. Jugoslovenski status quo bo nedvomno odvisen od bodočih odnosov med Vzhodom in Zahodom, čeprav evropski narodi še danes precej drugače ocenjujejo politične razmere -zlasti po madžarski in čeho-slo-vaški vstaji, ko so "zavezniki" pripustili ti državi Sovjetom. Hladna diplomacija med Vzhodom in Zahodom se bo nadaljevala in različni družbeni sistemi v bodočnosti ne bodo igrali prvenstvene vloge. Mednarodni odnosi se bodo razvijali v sporazumu obeh svetov, ki vladata sedaj človeštvu. (Do morebitnih izprememb pa lahko pride, - kdaj koli! op. ur.). Slovenci v domovini in v zdomstvu bodo morali računati s to stvarnostjo in uravnavati slovenski politični program v nizu svetovnih razmer. Slovenska država bo spoštovala suverenost drugih narodov in seveda isto zahtevala tudi za slovenski narod. Kot nasprotni velesili iščeta novo obliko odnosov in miru, tako bo tudi slovenski narod vztrajal v svojih zahtevah po Svobodni slovenski državi. V "Svetovni zgodovini" (Cankarjeva družba) smo brali, da jugoslovanska doktrina sožitja posebej poudarja, da obstojajo različne države, daje treba mirno reševati sporna vprašanja, daje treba spoštovati načela enakopravnosti in politične neodvisnosti. Ko beremo o Kardeljevi trditvi, da se je socialistična družba močno razrasla, zdomci predlagamo slovenskemu narodu svobodne volitve, na katerih naj v svobodi in pod mednarodnim nadzorstvom sam odloča in glasuje po demokratični doktrini. Sožitje samo po sebi ne rešuje nobenega svetovnega političnega vprašanja, prava demokracija, -da - in v polni meri. To velja za notranjo in zunanjo politiko. Mednarodni odnosi se uspešno zboljšujejo in to daje tudi slovenskemu narodu možnost, da lahko z zaupanjem in odločno voljo vstopa v novo dobo svoje svobode in suverenosti. Slovenski narod je v svoji zgodovini že večkrat prestal velike nevarnosti. Večje so bile, tem odločnejši je bil. Ta odločnost naj bo tudi v bodoče naš imperativ. Svoboda že prihaja! Njenega prihoda ne bosta zmogla zadržati JKP in militarizem. Zadnje desetletja pred XXI. stoletjem obljubljajo svetu več svobode - tudi slovenskemu narodu. V tem upanju sprejmimoNovo leto 1987. erne Alojz Rebula: Vrt bogov Ljubljana 1986 Slovenski pisatelj Alojz Rebula goji, je Rebula šibak. Ali je pogo- nas je presenetil z drugim potopi-sem po Severni Ameriki. Knjiga, dnevnik - opisuje podrobno pot v Colorado dvakrat in seveda v Toronto, kije nekak slovenski center za 1970-85. Knjiga, kije brez posebnih literarnih ambicij, vsebuje lepo slovenščino in mnogo manj tujk, kot pa je običajna Rebulova navada. V družbi domobranskega kaplarja, sedaj duhovnika, se pisec in njegova žena podajo v Colorado. Pred 50 in več leti je bilo dosti večSlovencevnaseljenih v tej pokrajini. To je bila doba imenitnih zlatih in drugih rudnikov.Pisatelj obiskuje tamkajšnje Slovence, drugo in tretjo generacijo priseljencev pa tudi najnovejše. Petra, glavnega gostitelja v teh krajih, označi kot ekonomskega izseljenca četudi potem popiše njegovo zgodovino. Pobegnil je pred socializmom, na meji je tri dni tvegal, izogibal strelom, pa je vkljub temu navdušen nad današnjo diktaturo. Dobro in razumno Rebula opiše ameriško demokracijo, ki ne da nič na akademske in druge naslove in tudi ne preveč na ekonomski položaj. Oster čut opažanja pokaže, ko pravilno pokaže Amerikanca, ostrega in neusmiljenega tekmeca pri kupčijah, privatno pa kot prijatelja z najbolj odprtimi rokami. Pot vodi njihovo družbo na visoke prelaze, silne gozdove in na razpotje med Atlantikom in Pacifikom. Opazovanje te lepe narave, ki se da primerjati z evropskimi gorami, je živo in zanimivo. Povsem je Rebula v svojem elementu, ko odkrije silne količine gob, jurčkov. Skoda, daje knjiga polna politike. Na tem polju, ki ga strastno jen matičnim razmeram, ali pa se res ne more dokopati do resnice. Kljub temu, da se giblje v Torontu, med domobrancem kaplarjem in domobrancem oficirjem, Rebula ne kaže naklonjenosti do političnih emigrantov, ki končno ze 42 let žive v pregnanstvu. Izjema je Miha, kateremu je revolucija pobila 4 brate. Temu da veliki bankovec za knjige in tiskovni sklad in pisec ga pohvali, češ takih izdajalcev pa rabimo čim več! Duhovnika, nasprotnika OF, (str. 73) označi za čisto politiko. Tuje pisec zvest režimu ; resnica pa je bila, da Rožmanu (označen slabo kot nerealen) ni šlo v tem času za politiko in ideologijo. To je bil namreč čas, ko so padali v prvem valu terorizma, povsem nedolžni, vsi možni nasprotniki revolucije. Slo mu je za biološko preživetje Slovencev. Tuje Rožman moral spregovoriti proti groznemu mučenju in likvidaciji nedolžnih. To ni bil čisti žar (st. 76) medvojnega protikomu-nizma, tudi noben protikomuni-zem - infantilizem, kot gaje označen od Rebule. Pisec, ki mu v politiki tako strašno manjka odprtosti in liberalne širokosti, odpravi liberalizem kot intelektualno in zgodovinsko plehek. Slovenska ljudska stranka, po Korošcu, -tako pravi pisec, ni imela sposobnega voditelja. Vsi so bili provinci-alci in celo dvomljive krščanske etike. Kaj pa pomenijo Poljaki, Cehi itd. s sposobno garnituro politikov, velikim vplivom, vojsko na Zapadu. Ali ne dele iste usode kot je doletala Slovence. Dvomljivo krščansko etiko pokaže pisec, ko brez komentarja navede usodo štirih pobitih bratov, domobrans- Božič na radiu. Poročamo o veseli novici (KG I, 1. 87) daje ljubljanski radio dovolil nadškofu Šuštarju kratki nagovor za božične praznike. Tudi izseljenci se veselimo in upamo, da ne gre samo za trenutno taktiko, temveč za neko resnično preusmeritev doma, ki naj dovede do resnične enakopravnosti, da ne bo razlike med zakonom in med družbo. Glede praznovanja božiča je režim na seji verske komisije takole povedal: "Upravni organi so ugotovili, da je Slovenija prekoračila število dela prostih dni in zato ni možno, da bi bil božič dela prost dan". To je bil uradni jezik! Resnica pa zveni: C K KPS glede praznovanja božiča ne misli odstopati od smeri začrtane pred 4 desetletji. (10. dec. 1986 - Ljubljana). Pučnik Jože: v Novi Reviji 52/3/ 1986 je o Jugoslovanski krizi takole napisal: "Partija ima totalni oblastni monopol, z njim strahovito udarni državni aparat in lahko še dolgo dela praktično prav vse, podcenjuje krizo, prikrije lastno odgovornost in odstrani vsakogar, ki gaproglasi za "sovražnika", čeravno bo ta izvrševal zgolj svojo človeško in državljansko dolžnost. Če gre, če bo šla to pot, smo izgubljeni mi, kakor je izgubljena ona sama". Pučnik dobro razume položaj, manj nam ugaja njegov pesimizem, da brez evolucije ni rešitve za narod. Streli na meji. Jugoslovanski obmejni organi so na morju koncem nov. 86 izpred Kopra streljali in usmrtili kapitana italjanske ribiške ladje. Italjanska ladja je po poročanju Jugoslavije bila zalotena v njihovih vodah in je na poziv naj se ustavi skušala uiti na ital-jansko stran. Ta dogodek je povzročil silno razburjanje v Italiji. Kot posledica je Italija prekinila neka trgovska pogajanja. Kot je znano je SFRJ letos zaprla tri emigrante, državljane USA. Čim je Amerika zagrozila s trgovskimi sankcijami so jih hitro spustili. Verjetno bo isti razvoj z Italijo, kateri bo seveda še treba plačati veliko odškodnino zaradi prehitre porabe strelnega orožja in nepotrebne smrti zaradi male količine rib. Draga 86-.o lanski Dragi ni uradna Slovenija objavila ničesar, ako izvzamemo Primorski Glas v Trstu. V tem zatiranju informacij je razviden položaj svobode tiska! Ta največji kulturni dogodek ni bil vreden enega stavka v Našem Tedniku v Celovcu. Iz tega vidimo, kako daleč že sega pritisk režima v NSKS, na zastopnika demokratske slovenske organizacije na Koroškem. Zlovešči memorandum. Tako imenuje izjavo srbskih akademikov NN, slovenski urednik 4. dec. 1986 SAZU. Tu gre za Srbsko Akademijo znanosti in umetnosti. 17 njihovih vplivnih članov je pripravilo 70 strani dolgo izjavo predvsem o krizi srbskega naroda. Prvič je postavljena zahteva po svobodnih volitvah in zahteva po odpravi monopola oblasti partije odnosno njenih kamuflažnih organizacij kot Socialistična zveza delovnega ljudstva. Tej frontni komunistični organizaciji bi namreč partija sepaj rada odstopila vlogo opozicijske stranke. Partija je seveda ta torak SAZU napadla, očitajo ji antikomunizem, to pot brez primesi četništva in belogar-dizma... Vsekakor po 41 letih smo končno prišli do tiste zagrada s katero je bil so-očen slovenski narod v zimi 1941-42, ko sije partija s silnim terorjem začela lastiti monopol oblasti. Takrat je vsaj za neke komunizem, socializem in samoupravljanje Jugoslovanskega kova še mogel predstaviti neko bodočnost. Danes po 45 letih zatona osebnih in političnih pravic in gospodarskega poloma je položaj povsem drugi. Kdo še verjame v komunistični raj na zemlji? # St/ICAHUM kega oficirja, ki so ga partizani razčetvorili s konji. Likvidacijo dr. V. Kraigherja, organizatorja ljubljanskih političnih umorov, vključno Natlačena, pa imenuje in označi kot veliko, krvavo svinjarijo tiste dobe. likvidacija 30 najhujših nasprotnikov, krivcev, kar se jih je nabralo v 6 mesecih v Ljubljani po Gestapu, , kot so nekateri pričali, je bila taktična napaka. Datum je bil že 4. maja 1945. Maščevanje je moralo slediti. Na tem področju so posebno sopotniki in sodelavci revolucije zanimivi. V Dragi prof. Boris Pahor opeto-vano toži, da so ga domobranci aretirali, in letos, ravnotam, seje pritožil partizanski pravni izvedenec, sodnik F. Mihelič o tem. Kakšna strašna krivica se mu je zgodila, ko so ga vaške straže aretirale in ga niso takoj izpustili! Ali so ti strici res tako neumni, ali se samo delajo take? Moti nas Rebulovo pavšalno omaloževanje slovenskih zadev: (st. 56). Ameriški katoliški časopis je boljši kot "vaški" Katoliški Glas (Gorica) ali matična Družina. Odklanja (str. 22) ekstremizem pri AD za časa g. Lipovca. . Všeč mu je cvetoča banka na Euclid Ave. v Toronto, manj cvetoča pa je Slovenska Država (st. 28). Tu Rebula poravnava neke račune. Večino izseljenstva meče Rebula v koš domačega kajžerstva. Izjema pa naj bi bil F. Letnik, ki seje iz tega gheta dvignil, ne samo ekonomsko, toda. tudi psihološko. Mi v Toronto, ki poznamo dobro te zahteve, si to povzdigovanje pač tolmačimo, daje Rebula jedel dobro, poceni ali celo zastonj na ladji, Captain John; kaj drugega ne uganemo. Resnici na ljubo je treba poudariti, da je to pot le malo hvali Kocbeka in ne omenja "kamuflažni" OF in NOB. O revoluciji govori o njenem blišču in bedi. Pride pa tudi že do stavka "revolucija naj bo prekleta". Bog daj, da bi se v ta zadnji stavek poglobil in tako sledil koroškemu rojaku pisatelju V. Polanšku, ki seje na koncu pisateljevanja brez prisile prikopal do polne resnice o slovenski revoluciji- Tako čitamo to knjigo, tiskano in podprto v Ljubljani in s tem nujno "pogojena". Le zakaj zamejski, svobodni pisatelji ne tiskajo v slovenskih zamejskih založbah? Krepili bi slovenske demokratične ustanove in svoje knjige bi dali na objektivno kakovostno tehtnico. Božič v domovini samoupravnega socializma IVI HA.J *L£, c\ Če»r /c?ft> ŽIVI KAJ SLOVENSKA BESEDA! ZVEZA SLOVENSKE AKCIJE med glavama Prešerna ln Slomška Ze dve leti ln pol se zbira pod to pismeno glavo - Zveza slovenske akcije. Kaj Je? Kakšen cilj Ima? Kako deluje? ZSA Je tista slovenska medcelinska organizacija, ki zajema in povezuje s svojim ciljem vse slovenske rodoljube v zdomski, zamejski, izseljenski in matični SlovenlJ 1. ZSA Je tista Javna tribuna, mimo katere Ima vsak Slovenec priložnost izraziti svojo voljo o narodni suverenosti. samoodločbi in samoupravi Prošnje, zahteve, pritožbe, debate, predavanja, članki, pogovori po radiu in televizij i - vse dobi pomembnost v okviru organizacije, ki šteje mnogo članov. Že lepo število nas Je, ki smo se vpisali v ZSA z namenom, da se med nami vname ln razgorl slovenska zavest, ljubezen do Slovenije, naše dežele. Ta zavest, ta narodna itoč Je predpogoj, da ostanemo to. kar smo. da ohranimo kar imamo, da pridobimo kar nam pripada. Tako smo pred kratkim brali v 'Mislih' o narodni zavesti: "Na narodno-kulturnea področju Je najprej potrebna svobodna temeljna odločitev, ki mora biti sad resničnega osebnega prepričanja ln ne le od zunaj vsiljena. To Je odločitev za slovenski narod, ponosna zavest, da smo sinovi ln hčere slovenskega naroda, veselje ln hvaležnost brez vsakega občutka ponašanja na račun drugih ali celo zaničevanja drugih. Kar prlznavaao rsakemi n/irndu,_t.n zahtevamn fnrfi irase: samnstnlnn In svobodno, enakopravno ln od vseh priznano narndnn življenje, jezik in kulturo, navade in posebnosti. ki obsegajo različna živi ienska podrnči a. S tem pa Je najtesneje povezana dolžnost, člmbolje poznati slovenski narod, njegovo zgodovino, njegove kulturne vrednote, njegov Jezik, njegove običaje ln navade. sploh vse, kar Je za slovenski narod pomembno ln značl lno. Sem sodi tudi poznanje slovenske zemlje, njenih krajev in naravnih lepot. " ZVEZA SLOVENSKE AKCIJE Je nastala med avstralskimi Slovenci ob presenečenju poročil iz domovine o skupnih programskih jedrih. Poskus vpeljave skupnih programskih jeder v slovenske šole Je pokazal nujno potrebo, do se slovenski narod združi ne le v protest proti tako drznemu poskusu, ampak v trajno samoobrambo proti tistim, ki delajo na to, da bi slovenščina postala kratkomalo nepotrebna. Oživitev ln poživitev slovenske zavesti ln ponosa, ki ga je vreden in potreben vsak narod, še posebno tisti, ki ga zatirajo in sili>n v asimilacijo številnejši narodi, Je osrednji cilj ZSA. Močnejša povezava med Slovenci lz vseh celin pa Je sredstvo, da drug drugega podpremo, da vsi pravočasno Izvemo o vseh "programih", ki se spletajo ali 'ugotavljajo' za našim hrbtom. Nekaj časa so nas prepričevali, da v Sloveniji zaradi splošnega odpora programska Jedra se ne bodo vpeljala. Nato smo slišali da "karavana gre naprej". V juniju letos smo brali: "Programska Jedra smo zavrnili, ker so protiustavna. (Komunist / 11.Junija 1986). Oktobra meseca pa beremo: "Skupna programska Jedra so vključena v predšolsko vzgojo ln osnovno šolo v vseh republikah in pokrajinah. To je ugotovila medrepubliška ln medpokraj i nska komisija za reformo izobraževanja, ki predvideva. da bodo do konca prihodnjega leta poenoti 1 i srednje šole, poten pa se bodo lotili se visokih Sal. Tako se kar "ugotavlja"'. Vj?rašam vse Slovence: Do kdaj se bomo pustili vleči za nos-Zelja osrednjega odbora ZSA Je ta, da bi se po vseh celinah, kjer bivajo Slovenci. zbirale skupine narodnjakov za povezano akcijo v obrambo slovenstva. Vsak član Zveze, posebno če ima talent za Javno nastopanje, naj bi doprinesel svoj dar sodelovanja in razglasil svoje predloge. Slovenske publikacije naj bi si vzele za dolžnost obveščati svoje bralce o dejavnosti članov Zveze. Slovenska društva naj bi aktivno sodelovala. ZSA ni politična stranka. To pa ne pomeni, da nini političnega vpliva. Vsak član naroda ima dolžnost dobro vplivati na politično življenje svoje dežele. Demokratičen način vladanja pa je za današnje čase edini, ki ga more podpreti prost človek, zavedajoč se s vojib pravic, odgovornosti ln dolžnosti. Če bi vsi Slovenci, posamezno ln kolektivno vsemu svetu s ponosom povedal i: da smo in da hočemo ostati Slovenci, da Je Slovenija naša dežela, da ne prosimo miloščine od nikogar, ampak da zahtevamo svoje pravice; da hočemo delati ln drug drugemu pomagati, da hočemo spoštovati sosedne narode, da zahtevamo zase kar priznavamo vsakemu narodu, da hočemo imeti samostojno in svobodno, enakopravno in od vseh priznano narodno življenje; da zahtevama nemoteno gojitev svojega jezika ln kulture v svoji deželi, - tedaj bi se spremenilo stanje med nami ln okoli nas, brez prelivanja krvi, in bi ml, z našim trudom, marljivostjo in Iznajdljivostjo, znova začeli graditi bodočnost naše dežele. Kdor se vpiše v ZSA , ker se strinja z njenim ciljen, ta podpre i n omoKOČB tisto medcelinsko slovensko gibanje, ki Je vzbrstelo izpod gesla ri vi naj si o SI o ve ni j a . ^ t-* ri s jhL t* beseda jnoj cie^el a .' roiiM« iu*lov ; PO Bo* 153. Rydalmete. 2116 NS W Ausltaha G1 ani zel i J o dJT vse m s JL ove nsice akc jL j/ e lj ££ dr-ugerau d. ti SI CDVeiK^ejm ve sel zlo J. n sj-e<5no leto TI CD VO IF YOU DRINK, DOffTDRIVE? vjt naj ovensJta ! ■SI o ven 1 J a , moj a dežela .' Uspeh na Koroškem. V novembru 1986, po 70 letih nepotrebnega čakanja, so naši rojaki dobili prvega poslanca na Dunaju. Kari Smolle, novi poslanec, - KEL in njegovi sodelavci , so spretno izkoristili avstrijski politični položaj. Povezali so se s stranko zelenih, kije manjšinam iskreno naklonjena. To je stranka tudi dokazala s tem, da so Smolleta postavili v parlament na preferenčni listi. Naši težko preizkušeni manjšini bo sedaj malo lažje boriti se za njihove pravief. Kot edino pravilna taktika se je izkazala zaupanje v lastno moč. Preostale avstrijske stranke, socialistična, ljudska in svobodnjaška so Slovencem nenaklonjene. V zadnjem času so povsem klonile nemškemu pritisku na Koroškem in so pristale na zakon o povsem ločenih slovenskih paralelkah. Nekako južnoafriški apartheid na Koroškem. Če bodo zakon uporabljali uspešno to pomenilo še nadalnji pritisk in seveda upad slovenskih šolarjev. Ob priliki letošnjih volitev seje zopet pokazalo pravo lice Ljubljane. Režim enostavno ne gleda blagohotno na razvoj močne demokratske večine. Režimu odgovarja samo manjšina, ki jo more kontrolirati in voditi. Ako to ni mogoče potem, je za ljubljanski režim bolje ponemčena Koroška! Dokazov zato je celo število. Po šibki mirovni pogodbi Jugoslavija ni intervenirala 1. 1957 ko so odpravili pravo dvojezično šolstvo, kije po mirovni pogodbi obvezno za mešano ozemlje. Ob silnem terorju ob priliki zakona o slovenskih topografskih napisih SFRJ ni protestirala in ni postavila zadeve pred podpisnike mirovne pogodbe. Tako ravnajo tudi danes. Samo 1986 so naši zamejci dobili sledeče klofute iz SFRJ: Bosanski poslanec Dedič označi slovenske manjšinske zahteve na Koroškem kot separatizem, ki je v nasprotju s Helsinsko pogodbo. Vestnik Zagreb^novembra^znači zahteve primorske manjšine po globalni zaščiti, kot pretirane, ki samo kvarijo medržavne odnose. Ing. F. VVieser, predsednik ZSO v Vestniku poziva volilce naj volijo avstrijske socialiste. Isti poziv ponovi nihče drugi kot Jože Smole, predsednik SZDLS. Kulturniki iz plenuma na Bledu napravijo izlet na Koroško in se poklonijo samo deželnemu poglavarju VVagnerju, socialistu. Nihče ne more reči, da seje OF izneverila vlogi iz 1. 1941. Tose pravi izvrševati naloge parti- je! Po tem nedvomno lepem političnem uspehu bodo Korošci bolj samostojno nastopali. Le tako bo možno ustaviti tragično propast slovenske prisotnosti in zavednosti na Koroškem. Tako je to krivda partije in koroških politikov, ki so v današnji Sloveniji iskali povsem zaman nesebične manjšinske podpore! Dr. P. Urbane Help keep Red Cross ready. Rudolf Čuješ, Slovenic land of cooperators, Slovenian Research Centre Wilowdale, Ontario 1985, Canada, str. 66 \a pr\ih trrli .straneh avtor predstavi ustanovitev slovenske Hranilnico in posojilnice Janeza Ev. Kreka v Torontu (1 9f)3). Zadruga se lepo razvija in od začetnih 139 zadružnikov iih je leta 198.'', bilo vpisanih 1.137. J'o tem uvodu govori o Slovencih in Sloveniji ter začetkih slovenskega zadružništva od skromnih začetkov iz leta 1X47 77 zadrug s 1.417 milijonov dinarjev vplačanih delnic in naložb. Veliko pomagale kmetom in obrtnikom. I'o drugi svetovni vojni je svobodno slovensko zadružništvo bilo zatrto, ostalo pa je še v zamejstvu in se začelo ustanavljati v emigraciji. Posebna pozornost je posvečena zadružnim spisom filozofa F. Vebra, ki jih jp izdala v knjigi zadruga SLOGA. Je to eden izmed redkih primerov, da je poklicni filozof obravnaval tudi zadružna vprašanja. V celoti je objavljen spis, ki-ni zajet v knjigi. Zanimiva je primerjava rasti zadružništva v predvojni Sloveniji in med francoskimi katoličani pokrajine Quebec v Kanadi. V obeh primerih je bila župnija temelj zadružnih ustanov, v začetku pod vodstvom duhovnikov. Postopoma so vodstvo prevzemali laiki. Ta razvoj je bil hitrejši v pokrajini Quebec ker so imeli katoličani precej intelektualcev laikov, dočim so bili v Sloveniji liberalno usmerjeni. Položaj se je začel spreminjati v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Knjiga v zelo zgoščeni obliki dostojno predstavi začetke in razvoj slovenskega zadružništva do naših dni. A. H. Slovene Studies: Journal of the je napisal dr. Rudolf Čuješ, bivši Society for Slovene Studies (Co-lumbus, Ohio 1986) je v Book Re-vievvs prinesel tudi knjige: Slovenia, Land of Co-operators, ki jo urednik in redni sodelavec časopisa SD. Oceno je napisal M. A. Conte iz Univerze v New Orlean- su. groupings in society. Veber stressed ihat these groupings would naturallv, and should. have bolh economic and social fuelions, as Čuješ documenis vvas ihe čase for many of ihe credit unions. The book is brief and highly readable. One cannot cxpect a completc account of the implications of historical developments in such a brief work. Hovvever. there are several issues which are discussed in an unsettling manner. or which seem to have been avoided. The principal one of these. in mv vievv, relates to vvorker cooperatives: i.e . cooperatives based on ownership by those who work in them as opposed to those who consume their services. While the Rochdale pioneers. founders of the cooperative movement in England. were originally interested in consumer cooperatives. manv thousands of vvorker cooperatives have been founded in the West based on the principle of one-person-one-vote. Moreover, Slovenia now finds itself to be an integral rcpublic of a counlry whose economy is based on the concept of labor management. It is curious that in the book there is no mentions of Krek's, the church's or other involved persons' attitudes tovvard worker management. Also, from a purely analytical point of view.one vvonders what might have accounted for the obvious imperfections in Austrian capital markets in the second half of the nineteenth century and the first half of the tvventieth. vvhich would have led to the necessity for such a boot-slrap approach to finance. It is clear vvhv the Slovenes were interested in establishing credit unions: lhey could not obtain adequate financing. The question that I have in mind is: why was it not to the advantage of at least some German banks to loan to Slovenes? In spite of these questions, this book adopts a sound and scholarlv approach to its subject matter. and is worthwhile reading for students of Slavic historv and of the historv of cooperation. Michael A. Come. Universitv o) 1 .\>« Orleans PISE Pismo iz Prlekije FRANČEK LJUTOMERSKI BOOK REV1EWS Rudolf P. Čuješ. Slovenia, Land of Co-operators. Willowdale, Ontario: Research Centre for Slovenian Culture, 1985. 66 pp. + appendices [ = Slovenian Research Centre, Publications no. 37]. Slovenes have historicallv demonstrated strong political and social resilience in the face of adverse circumstances. Modern Slovenia is the most economically developed and innovative of the Yugoslav republies. lt is no surprise. therefore, that Slovenia should have a rich cooperative tradilion. Onlv the extent of this tradition, relative to the size of the nation, and its continuity through time and political change will surprise the reader of this book. Slovenes were but one of the many subjugated national groups in the pre- VVorld War I German-ruled Austrian state. Although Germans were a numerical minority they controlled the state, mostly through control of the economy. There was little chance thafa Slovene, a Czech, a Slovak or a meinber of any of the other dominated ethnic groups could secure a business loan at a reasonable rate of interesi, even though most members (60%) of these minorities were independentlv 'emploved' as peasants, and many others were craflsmen. It was natural that members of these groups should seek to pool their capital in an organization which they could control. The most straight-forvvard type of organization that served this purpose was the credit union. In addition, certain consumption goals could be furthered, and a bit of economic power could be wrested from the Germans. through ethnically-based consumer cooperatives. The first recorded credit union in Austria was formed by Slovenes in 1851, while the first lwo consumer cooperatives vvere formed in' 1852. By 1914 there were 12,240 credit unions in Austria—and, as testimony to their political economic funetion, more than 65% were non-German. According to Čuješ, "the largest saturation of Slovene cooperatives vvas in the crown-lands vvhere Slovenes were in the minoritv." Most of the inerease in credit unions and consumer cooperatives vvas the result of political movements for the economic independence of the minorities. (It vvas beyond hope to agitate for political independence). Among Slovenes, the cooperative movement vvas started by a lawyer named Dr. Jože Vošnjak. Hovvever, grovvth vvas slovv (only 61 Slovene credit cooperatives were in existence in 1892) for tvvo principal reasons: firstlv, Vošnjak's model of a cooperative vvas geared primarilv tovvard urban use, and secondly, the principal social organization of the Slovenes, the Catholic Church, was not involved in the movement until the I890s. Hovvever. vvith the avvak-eningof ideolugica! Catholicism and the introduetion ofa tvpeof cooperative that vvas oriented to farming communilics. grovvth was explosive. Led by a dynamic voung priest. Dr. Janez Evangelist Krek, 481 nevv Slovene cooperatives vvere registered in Austria by 1905. Čuješ' book documenis this early history of Slovene cooperation and continues the history up to and including the siluation under Yugoslav socialism. Hovvever, the book is as much a political, social and philosophical vvork as an historical account. Fourteen of the 65 pages of the main text are devoted to a discussion of the ideas of France Veber, the leading Slovene social philosopher. Veber argued that^cooperation vvas the best social and economic order, not only for Slovenes or for subjugated or developing nations, bul for ali peoples and for ali times. Veber niav have been the philosophical forerunner of Edvard Kardelj, the social theorist of Yugoslav socialism. inasmuch as he was among the first thinkers to propose an economic order thal vvas neither based on the individual (capitalism) nor on the state (socialism), but rather on self-defined "Bojijo se jih kot hudiča"? Rad se spominjam na leta "ko sem se likal", najraje sem imel predmet: petje. Slovenščine pa nisem maral, naši o-ji in e- ji niso, prikladni za lepo slovenščino. Zato se nam Kranjci še danes en mau posmihaji. Vendar nazaj k petju! Prav korajžno smo peli poleg "Slovenski smo fantje pri Dravci doma", "Mi se ne bojimo sovraga Italijana". Spominjam se na našega učitelja Cirila Delkotta, ki nas je navdušeno opazoval, kako iz vsega srca..." se ne bojimo sovraga Italijana", no, kot, Primorec menda ni imel prijetnih spominov na Italijane... Zakaj ta uvod? Te dni sem namreč prebiral zgodovino NOB, "Dokumenti... I", tam pa pripoveduje E. Kardelj tudi kako so že v letu 1942 ljubljanski belogardisti bežali v Italijo! Zakaj? Zato, ker so se bali "Narodne zaščite" kot hudiča!! Da, dobesedno: "kot hudiča". Seveda so se tudi bali partizanov, "kar daje OF značaj resnične oblasti". Torej, tako premišljujem zdaj 45 let kasneje, je neka oblast šele takrat "resnična" ko seje ljudje bojijo kot hudiča? Če je temu zares tako, kot uči tov Kardelj, daje oblast resnična šele tedaj, ko se je je trebe hudičevo bati, pri moj dun, naša samoupravna socialistična oblast je resnična, jaz seje vražje bojim. Bolj, kot takrat ko sem ponosno prepeval, kako se sovragov Italjanov ne bojim. Sploh, mi smo bojevit narod, tudi po besedilu himne sodeč: "Naprej zastava slave, v boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori...! Zato se nas tudi vsi boje. Vprašujem se, odkot sploh ta toliko objokovana hlapčevska slovenska duša? Ne, ne, mi smo pogumen narod. Hudiča, ali je socializem zares neučinkovit? S hudičem smo mi v stalnih odnosih, saj ga radi uporabljamo, ali ne? Bog ve, ali ga Francozi in Angleži tudi radi jemljejo v usta? Nemci že tudi, ker stalno vse "ver-tajflajo". Teufel - hudič. Mi se pa zdaj intenzivno sprašujemo zakaj je naš socializem neučinkovit? To so sicer že med revolucijo 41-45 trdili oni v Italijo bežeči belogardisti, ampak delavski razred jim ni verjel in sije naročil socializem. Predstavljam si, kako bi recimo pred 20-timi leti frčal iz fabrike in partije, če bi kje glasno povedal, da socializem ne bo prinesel nam delavcem blaginje. Nasprotno, iz dneva v dan bomo večji reveži! Najbrže bi me še poslali v kak poboljševalni dom, radi klevetanja in blatenja ljudske samouprave. No torej, danes se pa popolnoma uradno nenehoma ugotavlja, da ta socializem pač ne klapa, da imamo več sort kriz (!), da je treba radikalnih sprememb v družbeni strukturi, kulturi in ekonomiji. Doslej samo pišemo o teh radikalnih reformah. Brez skrbi, partije se ne bomo kar tako znebili! Ko prebiram - priznam, vedno manj berem naše cajtnge, razem Pavlihe. Učenjaki dan in noč razpravljajo in si belijo glave, hudiča, zakaj ne gre ta stvar naprej (stvar - socializem), kako narediti tega hudiča učinkovitega. Jaz bi jim pa lahko čisto po domače povedal kako priti do učinkovitega socializma. Najprej bi se moralo delo izplačati. Če znaš dobro delati, pa imej polno denarnico. Potem, s tem zasluženim dena-rom pa bi so lahko seveda vse kar mi srce poželi tudi kupili! Za vsak slučaj pa bi še tkzv. Udbo razpustil, ker ta res nič ne ustvarja, samo stane naš denar. Tako enostavno je to vse skupaj, čudno, da tega nihče ne pogrun-ta? K vragu s socializmom! Ust-varmo civilno družbo! Voila, (vidite, mi Prleki tudi kaj znamo), to je trenutno vroče: civilna družba! Seveda so tako naši ljubi Kranjci iznašli. Mi smo že civilizirani. Res ne vem, kaj je ljubljanske visokošolce prijelo, da zdaj hočejo civilno družbo in nič več socializma? Pa je res, naša mladina če civilno družbo. Ampak, oprostite mi, če postajam vedno bolj ironičen, saj se sploh ne znajdem več v tej naši domovini. Glejte, socializem, ki ga je (nam) dal tov. Tito se trese v krizah, zato ga imenujemo "kriziali-zem", po revoluciji smo si zgradili naše delavsko samoupravljenje, kar seveda vsebuje vsaj evropsko civilizacijo, zdaj pa naj gremo v hribe se cupfat za civilno družbo??? Ne, jaz ostanem doma, skrit, pet metrov pod senom, to pot. Kakšna reč je ta civilna družba? Berimo: SZDLS pravi, da civilna družba ni za samoupravljanje, zato jo je treba eliminirati! (Zato še rabimo Udbo). Mladina pa reče, da je to neka alternativa nekaterim potezam socializma, nato, hoče decentralizirati oblast, in ni nujno demokratična zadeva. Teleks pa meni, da je to potencialna opozicija! Aha. Zato sem se opravil k sinu, kije študiran v Ljubljani, da mi pove, kako je ta stvar s civilno družbo mišljena, kajti, jaz si ne dovolim, da me kdo smatra za neciviliziranega. Sin, psiholog in sociolog (mojbog zakaj si me kaštigal) mi razlaga, kaj vneto in s fanatičnem podzvo-kom, (moj, notrajna varnostna žarnica oznanja hudo nevarnost!) da je "civislu" (skrajšano) refleksija adekvatnih alternativnih gibanj, ki si išče pot v trodimenzi-alno bodočnost. To mi je zadostovalo. O civilni družbi sanja pač ne-zadovoljena mladina, tako kot smo mi o sreči v socialistični in svobodni Sloveniji, "potem po vojni". Dokler bo še kaj za pod zobe, bodo samo diskutirali, če pa želodec kruli, postaja zadeva za partijo bolj kočljiva. Veliko streznjevanje, brez peklenščka... Zbrali so se, veliko omizje mar-xistov od vsepovsod, v Cavtatu letos spet. O položaju socializma se je šlo. Veliko jamranje. Ga ni. Vrhunski Jugo-marxist Grličkov je po mojem mnenju zadel v črno ali rdeče. Ugotovil je: danes znova treba spraševati kaj je socializem in kaj bi lahko postal. Ta človek je član predsedstva ZKJ. On celo dvomi, daje revolucija bila zgodovinsko upravičena! Potemtakem naša jugoslovanska revolucija morda sploh ni bila revolucija in mi jo vsi tako proslavljamo! To so pač lepe stvari. Dodal je še njegovo ugotovitev, da so baje velike ideje, (socializem je velika ideja) bile ogroževane od samih revolucionarjev. To bi pomenilo konkretno, da sta Tito in Kardelj (samo slučaj) našo revolucijo morda rinila nazaj v nazadnjašstvo? Nisem v stanju in tudi sposoben nisem miselne skoke tov. Grlička razumsko dojeti. Pomislite, kaj še meni ta dober mož. Socializem živi od upanja v bodočnost. Samo kaj je sedajnost v deželi prleški? Mi živimo danes in tu na zemlji slovenski, v samoupravni socialistični družbi, kot se nam vedno zagotavlja, zdaj pa nekdo ugotovi, da naj živimo od bodočnosti! Tega je pa zdaj preveč, hudič preklet! F. Ljutomerski Konec civiliziranega filozofiranja Slovenians honor N.D.G. resident for saving their lives Monitor - Montreal, Nov. 18,1986 Klagenfurt. Austria. By David Gobby Paul H. Barre. of NVesthill avenue. docsn't consider himself a hero. But the Slovenian population of Montrea' held a hero's banquet it. his honor on Saturday night at the Planica Res-taurant. After the cessation of hostilities in 1945, Barre balked at carrying out orders to return thousands of Slovenian civilians to Yugoslavia. thus saving them from the vvaiting machine guns of Tito's communist parti-sans. At the banquet. Barre vvas presented with a pla-que with the names of Slovenians stili living in Montreal vvho vvere saved by his aetion. We o vve him our lives "The people that are here tonight vvere there at the time. We owe him our lives," said John Rabzel, one of the organ izers of the banguet. Barre, a major vvith the Royal Montreal Regiment, on loan to the British Army and vvorking for the Allicd Military Government, vvas assigned to administer the civilian population in the city of I vvas there "1 vvas there. minding my ovvn business. vvhen dovvn in the vallcy in Vik-tring. in these bcautiful mcadovvs. vve found thousands of people. No-body knevv anything about them. Those people vvere froni the province of Slovenia, in uppcr Yugoslavia, vvho had been driven over the Kavarankan mountains in order to cscape the advancingarmics ofTito. "They vvere a pcaceful people of farmers and tradesmen. and 99 per cent vvere Catholic. Thcy knevv that they vvould be killed by the partisans. simply because they wcrc_ not communist. * . , .*„../•- "The Slovenians and other groups, such as the Croatians, vvere not pro-Tito, and he had no com-punetion about buteher-ing them, men, vvomen and childrcn," said Barre. Fled over the mountains The Slovians had fled over the mountains and scttled in the mcadovvs, living vvith their animals. sleeping in the open vvith no food supply and vvith only one brook providing SLOVENIANS HONOR PAUL BARRE: Paul Barre, second from right, ivas honored by the Slovenian community Saturday evening at a banquet. During VVorld V/ar II, Barre, then a major with the RMR, was responsible for saving the lives of many Slovenians. He was presented vvith a plaque by Vincent Petkovsek, as Norma Petkovsek, and Mary Rebernak looked on. Photo Christopher Morris. th?m vvith fresh watcr. Barre organizcd the camp vvith their Icader. Dr. Mcrsol. forming small committccs vvhich reported to one large one, headed by Mcrsol vvho, in turn. communicatcd vvith Barre. Among those in the camp vvere priests, doc-tors. nurses and mcdical študent s. Barre set up schools to bc run by the priests and nuns and used a ncarby abandoned club-housc of a golf course as a mcdical ccntcr. staffcd by the mcdical personncl in the camp. Barre made surc the camp had proper hygiene, enough food and a supply of pure vva-tcr. He administered the community from May until July 1945. In late May. Barre re-ccived the dubius order to send them back to Yugos-lavia. The order, hovvever, did not come through the proper chain of com-mand and Barre knevv vvhat vvould happcn if he had obeycd. "1 vvas in charge of the civilians. but there vvas a prisoner of vvar camp ncarby vvhich held many Slovenians and Croatians. I had no authority over them and they vvere sent back. Tvvo of them managed to escapc over the mountains and they told us that those vvho vvere made to return vvere being machine-gunned by the partisans as soon as they crossed the border," Barre said. The order to return the Siovanians to Yugoslavia' had come from Harold MacMillan, a British government resident minister, under the coni-mand of General Alexander. Barre said that MacMillan had taken it upon himself, vvithout clearing it vvith his superiors. Yalta agreement MacMillan believed the order vvas in keeping vvith the Yalta agreement vvhich vvas made to return Eastern Bloc refugees and soldiers to their countries of origin. "He vvanted it carried out quickly so vvhen headquarters found out about it, it vvould be a "fait accompli," Barre said. But Barre had no inten-tion of carrying out the instruetions. "It vvas not as though I vvas refusing to engage the enemy. I vvas only a major, but my appoint-ment as the only officer in the area gave me the right to speak up," Barre ex-plained. He got in his car and drove to headquarters at Klagenfurt. There he found an ally in the Red Cross vvho threatened to puli out of the area if the order vvas carried out. MacMillan vvas over- ruled and the Slovenians in the meadovvs of Vik-tring vvere spared. Many others vvere not so lucky to have Barre in charge of their camp and the resulting massacres, at the hands of Stalin and Tito, have been chroni-cled by Nicholai Tolstoy in his book, "The Minister and the Massacres." Aetion not heroic Barre feels that his ac-tions vvere not heroic. but just vvhat any self-respccting person vvould have done in the same situation. "If you see that some-one has been struck by a car, you go to see if you can help. This is the way I vievv vvhat I did. There vvas nothing heroic about it at aH." said Barre. But the Slovenians vvho came to Montreal. and vvho vvent to Ottavva. Hamilton and elsevvhere and attended Saturday's banquct. see it different^. They see a man vvho saved them and thousands of their coun-try by thinking about the consequences. rather than blindly carrying out hasty orders. To them. there vvere not nearly enough Major Barre's at the time. Tečaj na Teološki fakulteti v Ljubljani Drugorazredno ljudstvo Profesor na fakulteti za sociologijo, politine vede in novinarstvo v Ljubljani, dr. Zdenko Roter priznava drugorazrednost verujočih v jugoslovanski Sloveniji. Upa pa na "boljše čase". Štirinajsat dni zapovrstjo se polni velika dvorana Teološke fakultete v Ljubljani. Že leta in leta je tako. 350 sedežev je v dvorani, ljudi pa se včasih nagnete tudi tisoč ali več. Vodstvo tečaja, Medškofijski odbor za študente, povabi vsak večer enega ali več predavateljev, ki govorijo o problematiki, ki danes na Slovenskem zanima vernega izobraženca. Seveda pa dvorana ni zaprta za tiste, ki pravijo, da niso verni. Med predavatelji tega tečaja so že bili vsi slovenski in drugi škofje (med njimi tudi tržaški škof Bellomi), skorajda vsi profesorji teološke fakultete pa tudi drugi. In ne le profesorji; sploh vsak razumnik, ki lahko razmišlja o kakršni koli temi, kije danes aktualna. Tudi rajni Bojan Štih je že predaval na tem tečaju (kje pa Štih nt predaval?) Ko je letos predaval dr. Zdenko Roter je bilo v dvorani; na sedežih, ob straneh, na odru in celo v preddverju skupaj okoli tisoč sto poslušalcev. Roter je zelo sistematično in pregledno sestavil svoje predavanje, v katerem zelo nazorno prikaže odnos med religijo in državo skozi zgodovino, od narodnih, vase zaprtih ver, do internacionalnih - univerzalnih ver, kakršno je krščanstvo, ki niso obrnjene le k sebi, marveč so eks-panzionistične. Na koncu seje dotaknil razmer pri nas. Govoril je o odnosu med religijo in družbo in med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji in še zlasti v Sloveniji. (Kakor vemo so ti odnosi v Sloveniji dosti manj konf-liktni kot drugod v Jugoslaviji). Posebno v tem delu predavanja, zlasti pa še po predavanju, ko se je razvila javna razprava, v kateri sta se predavatelju najprej pridružila profesorja teološke' fakultete dr. Franc Perko in dr. Drago Oc-virk, je bilo veliko besed povedanih o razmerah pri nas. Tudi mnogi poslušalci so povedali svoje izkušnje o tej problematiki. Prav veliko je bilo govorjenja o idejno usmerjani šoli, pa o svetovnonazorskem prepričanju učiteljev, o nesprejemljivosti jugoslovanske prakse, ki zahteva od ljudi, ki kandidirajo za vodilna mesta v družbi, da so člani partije. Dr. Roter je moral v nekem trenutku "pojasniti", da je član partije: iz njegovih nastopov je bilo namreč to zelo težko razbrati. Mož se je ves čas zavzemal za enakopravnost vseh občanov, ne glede na ideološko pripadnost. Sploh je bil vtis, da ne sprejema niti enega zadržanja uradnih oblasti v Jugoslaviji in Sloveniji, s "katerim te oblasti odrinjajo tiste poštene, ustvarjalne in dobro misleče občane, ki niso člani partije. Ves čas je bil tudi vtis, da Medškofijski odbor ni izbral pravega predavatelja. Roter je sociolog, to je tudi vseskozi poudarjal. In tudi je poudarjal, da ni politik. Ko mu je kdo naravnost ali posredno postavil vprašanje o praznovanju božiča, o vernih učiteljih v marksistični šoli ali o drugih konkretnih in nerešenih vprašanjih med verniki in politično oblastjo, je dopuščal možnost, da je pri nas še veliko nerešenih vprašanj med državo in Cerkvijo, verjame pa, je rekel, da se bo končno družba v Jugoslaviji nujno morala vse bolj demokratizirati in s tem bodo taka vprašanja počasi odpadla. S tem smo tudi pri bistvu zadeve: Roter, sociolog - marksist, priznava, da družba, ki zavrača vernike in religijo, ki onemogoča Cerkev, ni demokratična družba, oziroma vsaj ni dovolj demokratična. In ko mu je nekdo postavil vprašanje, kako si predstavlja sožitje med marksizmem in vero, ko pa je Marx tako zelo nasprotoval vsaki religioznosti, je Roter dejal, da Marksove teorije niso večno veljavne. Nesprejemljiv se mu zdi Program ZKJ, ki ima za cilj odpravo religij in nesprejemljivo se mu zdi, da verniki ne morejo spodobno praznovati božiča. Ja( kaj nam bo tak marksist, ki pravi, daje vse kar partija pri nas počne, slabo! Zato je bil tudi vtis, da Roter ni bil pravi. Z njim se ne da "prepirati". Ne da se z njim polemizirati, če pa priznava, da je vse kar verni član družbe partiji zamerijo, zares vredno obsodbe. Toda, kot rečeno, dr. Roter je teoretik in lahko marsikaj reče, partijsko in državno vodstvo pa dela po svoje. Ko mu je eden od razpravljavcev, da si partija pri nas lasti naziv "avantgarda", seje temu izrazu le posmehnil. Predstavil pa je tudi svojo predstavo o idealni družbi. To je o družbi, ki bo vse bolj slonela na individualnosti in bo vse manj institucionalizirana. Država se ne bo menila za to ali je kak človek veren ali ne, marveč bo vsak svobodno odločal o tem ali bo veroval ali ne. Tudi Cerkev bo po njegovem, in ne le po njegovem, izgubljala vpliv med verniki: vera bo vse bolj indi- vidualizirana. Če pogledamo razvoj dogajanja po svetu in v jugoslovanski Sloveniji, opazimo veliko znamenj, ki to Roterjevo utopijo potrjujejo. Kljub vsej svoji navidezni nemoči je Roterjevo predavanje in razprava po njem, ki sta skupaj trajala štiri ure, nakazala upanje v demokratičnejše čase, s tem pa tudi v normalne odnose med verujočimi in neverujočimi ljudmi - tudi v tej naši deželi. Posredoval: V. Slemensky BELTINCI V