iugoslovenskih
nati/onalistov
Lflos naročnina znaša Din 40*—. UreiniitT« in uprava t Ljubljani, fielenburgora ulica it. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici it. 16.160 Rokopisov n*> rraftanm< Telpfoa it 21-09.
Leto V.
V Ljubljani, dne 1. februarja 1936.
štev. 4.
Nova pota ?
Odkar je vezala Italija svoje sile v toliki meri na akcijo v Abasiniji in s tem vznemirila velesile, ki so zainteresirane na teh pokrajinah, ker so čutile ogroženo pot, ki jih veže z njihovimi kolonijami, se je v srednji Evropi pričelo opažati gibanje, ki more dosedanje gospodarske in politične zveze teh držav močno zrahljati. Doeim je Italija v preteklem desetletju kot protiutež Mali antanti organizirala zvezo z Avstrijo in Madžarsko ter v to zvezo priključila več ali manj še nekaj drugih držav ter na ta način stvorila obroč okoli Male antante, je njena zaposlenost na drugem mestu pričela to zvezo rahljati tembolj, ker so prizadete države vsled odklonitve sankcij občutno trpele v svojem mednarodnem položaju.
Značilno je posebno zadržanje Avstrije. Dočim je bilo za vsakega avstrijskega državljana jasno, da se Avstrija ne priključi sankcijam vsleidl pogodbe, ki jo veže z Italijo in tudi oficijelni krogi na Dunaju tega niso zanikali, so pričeli pozneje, ko so občutili reakcijo iz Londona, ubirati druge strune. Ofi-cielni listi so pričeli razlagati zadržanje Avstrije kot popolnoma skladno z londonsko noto z dne 1. decembra 1925, kjer se tolmači tozadevni 51. 16. društva narodov; »da je vsaka država delana lojalno in uspešno udeleževati se sankcij le v izmeri s svojo vojaško močjo in upoštevajoč svoj geografski položaj«. Tem prvim poskusnimi balončkom v avstrijskih listih in javnih izjavah ddlgovo-mih faktorjev so sledili še druga in kmalu je bilo opažati, da se v avstrijski zunanji politiki skuša najti novo orientacijo in to pod vplivom desničarskega krila avstrijskih klerikalcev, ki so se pričeli odločno orientirati v smeri proti Londonu.
Ta pojav je gotovo ugodno odjeknil tudi v Pragi, kjer je z nastopom novega zunanjega ministra g. Hcdže ostala zunanja politika Češkoslovaške sicer na istih potih kot doslej, ki pa je vendar pokazala živahno aktivnost, predvsem v smeri angleške orientacije in novih naporov za ustvarjenje gospodarskega so-Idlelovanja držav, ležečih v Podonavju. In tako je prišlo do obiska kancelarja g. Schuschniga v Pragi, ki je imel po oficielnih zagotovilih zelo ozko odrejen načrt, kjer pa so se vendar razmotrivala vprašanja, M morajo imeti dale-kosežne posledice. Predvsem je verjetno, da je razgovor med Češkoslovaško in Avstrijk) skoraj nemogoč, ne da bi se ob tej priliki prečiščevalo tudi habsburško vprašanje, s katerim je Avstrija še pred kratkimi dosti odkrito plašila svoje sosede, ki pa se v Pragi smatra za bolj opasno kot združitev Avstrije z Nemčijo. Z druge strani nd izključeno, id la se je razpravljalo tudi o avstrijski marksistični emigraciji v Brnu. Zdi se skoraj nemogoče, da bi se moglo razgovarjati izključno le o gospodarskih problemih obeh držav preje, dokler se niso izmenjale misli o teh vprašanjih.
Kljub temu, da je mnogo preuramjeno govoriti o skorajšnjem organiziranem gospodarskem sodelovanju prizadetih držav, iz katerega bi morale iziti tudi politične konsekvence, vendar so ti razgovori razburili tako Nemčijo, jti je gotovo globoko zainteresirana na njih kakor tudi Italijo, kii jo nova avstrijska zunanja politika ogroža v njenem prestižu, Nemčija, M je bila Idbslej zainteresirana na uvozu in izvozu v podonavske pokrajine s skoro 80%, pač ne bo mogla mirno gledati reševanje podonavskega vprašanja brez njenega sodelovanja. Prav tako tudi Italija ne bo mirno gledala, da se zrušijo njeni desetletni napori v srednji Evropi in slabi njena moč v mednarodni politiki.
Že so se pričele širiti govorice da sta izvedli Nemčija in Italija diplomatski protiudarec ter se sporazumeli glede Avstrije, naldl katere usodlo je Italija doslej tako budno pazila 'in, ki jo je baje sedaj popolnoma prepustila Nemčiji. Kakšne protiusluge je zato prejela Italija, ni znano, gotovo pa ja, da ji prijateljstvo in podpora Nemčije v njenem današnjem' položaju vsaj trenotno gotovo več koristijo kot prijateljstvo in zavezništvo z Avstrijo.
V kratkem bodo dogodki pokazali, ali smo res na novih potih, ali bo vse to oetal obupni in brezpomembni poizkus posameznih držav, izvleči se iz splošne gospodarske krize, ali so ta nova pota res rojena iz notranjo potrebe prizadetih držav, ali je vse le oldfeev gigantske borbe, Id' se bije v Evropi med diktaturo in demokracijo. Ta poslednji razlog gotovo tudi pri tej diplomatski akciji igra važno vlogo, kot jo je v zadnjih letih pri vseh sličnih. Državam, ki so v tej igri zaposlene, niti ni bilo treba mnogo injekcij od zunaj. Njihov geografski položaj in notranje prilike jih silijo same k temu.
Kupuj domače blago!
Odkrita beseda
Celokupno naše notranjepolitično življenje je prehajalo pciagoma v smeri in tire, ki bi naj bili že davno definitivno odpravljeni in za vedno onemogočeni vsled težkih izkušenj izpred 6. januarja 1929 in prehaja sedaj v neko zaključno fazo, ki stoji pred vsakim iskrenim jugoslovenskim državljanom! kot grozeča sfinga, ki; krije v sebi neznane opas-nosti. Kako, zakaj, o tem je težko pisati danes, br,sz dvoma bo moral pisec zgodovine našega notranjepolitičnega razvoja ugotoviti, da sla se nahajala narod in država tudi še v letu 1935 in v početim leta 1936 v infantilni dobi svojega življenja in sredi najbolj brezumnega trošenja svojih lastnih umskih in materijelnih sil.
Težke zagate, v kateri se nahajamo, se zavedajo prav vsi. Ne le oni, ki so bili v njo vrženi proti lastni volji in brez lastne krivde, marveč tudi eni, ki' so stali narodu in državi na delu skozi vso dobo od ujeddinjenja pa do danes in se krčevito oprijeimljisjo vsake bilke, da bi rešili brod potapljajoče se »demokracije«, predvsem pa sebe kot zastavonoše te demokracije. In tako se nudi ogromni večini nedolžnih žrtev, k:i so bile zapeljane v današnje obupne razmere pri pogledu na ono manjšino, ki jo tvorijo dosedanji vodilni predstavniki >demokraeije<, slika, ki bi bila smešna, če ne bi bila tako žalostna in ponižujoča* Kaj kaže ta slika?.
Skozi leta in leta so nastopali gotovi Iju-idije kot predstavniki naroda, skozi leta in leta so se menjali na raznih vodilnih mestih, govorili navdušujoče in samozavestno', kadar so bili na primešeitarjemih pozicijah, vili pa obupani svoje roke, kadar niso mogli stezati svojih udov po mehkih foteljih. Vse je bilo v redu in dobro, najlepša bodočnost narodu in državi se je obetala, kadar so bili na krmilu, velike opasnosti in grozeči pretresi pa so ogrožali narod in državo, kadar so morali pod krov in prepustiti krmilo drugim. Tej sliki se pridtružuje druga. Kadar so bili ti gospodje za kraišo ali daljšo dobo izvagonirani, so se našli skupaj. V skupni nesreči so si podali roke in šli skupaj na delo pod. geslom ustvarjanja >enotne fronte naprednega in naoijonai-nega življa.« Vzeli so v roke veliko jugoslovansko zastavo, napisali na njo z zlatimi črkami »Napredno nacijonalna fronta« ter pešačili z njo od kraja do kraja, od sestanka do sestanka. Lepe, navdušujoče besede so vsaj doslej še vedno našle odmev v IdtuSah onih resničnih nacijonalistov, M nosijo svoj' nacijo-nalizem kot nekaj prirojenega v svojih srcih, o njem niti ne govore mnogo, ker jim je nekaj povsem samo po sebi razumljivega in so vedno na razpolago za borbo proti vsem onim, v katerih vidijo nasprotnike tega svojega ideala. Čeprav so bili ti mali borci že tolikokrat in tako bridko razočarani, so se doslej še vedno odzvali pozivu teh voditeljev in se jim stavili na razpolago za nove borbe. Zadnji tak pojav smo videli v letu 1931, ko je naš nacijonalni človek globoko uverjem, da sledi intencijam blagopokojnega Kralja, stvoril krepko vojsko jtogoslovensike nacijonalne misli. Ni treba imenovati imen gospoldbv, ki so se smatrali upravičene nastopati kot vodilni predstavniki te vojske, vsi jih poznamo, spomin na nje in njihovo delo je še vsem v žalostnem spominu.
Kakšno je bilo to delo? Čim so prišli na oblast in so se začutili vame na eni strani vsiled prepričanja, da jim je narod popolnoma vdan itn da lahko odločajo sami na svojih sestankih prti zelenih mizah, na drugi strani vsled mnenja, da jim je po višji sili zagotovljeno dolgotrajno sedenje na vodilnih mestih, so pokazali svojo pravo naravo. Narddl je hotel slogo in složnega dela, narod je pričakoval, da bodo njegovi voditelj z res složnim delom izbrisali vse sledove medsebojne razcepljenosti ter je vsled tega veroval tozadevnim zagotovilom teh voditeljev. Zal se je moral polagoma na svojo veliko žalost in ne-vefljo prepričati, da so ostali ti voditelji prav vsi v svojih starih ikožah in da je šel ves razvoj dogodkov mimo in preko njih, ne d!a bi jim preokreni! njihovo miselnost. In tako je narod dočakal, da so začeli ti voditelji izigravati drug drugega takrat, ko bi bili morali daitii složno vse svoje sile na razpolago za zmago nacijonailne misli in ko bi bili morali • ne s frazami', marveč s praktičnim detlom dokazovati edino pravilnost in rešdlnoet jugo-slovenske misli. Vsak je hotel biti prvi, vsak je hotel biti edini in eldtimo merodajni predstavnik Dravske banovine, vsak je povzdigoval sebe in poniževal druge.
Dogodki od septembra 1981 pa do nedavne prošlosto so tipičen dokaz popolne ne-sposobostd teh gospodov, ki so vsi brez vsake izjeme v polni meri odgovorni za obupne posledice svojega poraznega dela. Nima smisla razpravljati posebej o enem ali drugem izmed teh gospodov, ugotavljati večjo ali manjšo
krivdo enega ali drugega. Vsi odgovarjajo narcldfu, zlasti naan nacijonalistom, kajti vsi so sodelovali pri tem upropaščanju nacijonalne misli, pa naj so to storili vsled nesposobnosti ali' prirojene domišljavosti in samoza-ljubljanosti ali pa vsled pomanjkanja odločnosti in borbenosti. To drži zlasti danes, ko sede ti voditelji na svojih varnih mestih, posledice njihovega delovanja pa nosijo oni mali ljudje, ki so se pod njihovim vodstvom in po njihovih navodilih borili jz samega idealizma, pa* so setdiaj brez vsakega varstva prepuščeni na milost in nemi kat besnemu preganjanju s strani zagrizenih nasprotnikov. Vedno in povsod odgovarja vojskovodja za poraz, katerega je doživela njegova vojska vsled njegove nesposobnosti, pri nas pa je to obratno. Po vsakem porazu se generali skrijejo v svoje varne zapečke in čakajo le prilike, da se zopet pojavijo kot rešitelji domovine.
In to 'Se dogaja zopet ravno v teh dneh. Mi nacijonalisti gledamo prav od blizu prilike v naši zemlji in vemo vsled neposrednih stikov z narodcmn, kako težko živi ta narod in kako kritično je njegovo idiuševno razpoloženje. Zavedamo se, da je treba strniti vse nacijonalne sile v enotne vrste in jim dati enotno vodstvo, ker vemo, da bodo hočeš nočeš ravno jugoslovenski nacijonalisti oni, ki bodo morali z najtežjimi žrtvami braniti narod in državo, kadar bo gola prikipela do vrhunca in si voditelji sploh več ne bodo upali na dan. Ravno zato pa moramo biti iskreni in odpirati coit tudi vsem adtraviim in idealnimi državljanom. da se ne bedo dali pod krinko »koncentracije nacijonalnih sil« zapeljati tako žalostno preskušenim gospodom še enkrat v nove borbe, ki bodo končale zopet z novimi porazi-K temu smo primorani zlasti vsled žalostnega dejstva, da so bili ravno ti voditelji oni, ki' so povzročili jugoslovenski misli in jugosloven-skeimu naoijcaializmu s svojim delom toliko škode, kot bi je ne mogel napraviti niti naj-hujlši sovražnik. Kot nosilci jugoslovenskega nacijoualizma, kot jugoslovenski nacijonalisti so nastopali ti gospodje, z jugoslovansko zastavo so krili svoje delo in nedelo, sovražnik jugoslovanskega nacdjomalizma je bil, kidor ni občudoval njihovih sposobnosti. Ti gospodje, zlasti pa ljudje, ki tvorijo njihove bližnje okolice, so se vživeli v prepričanje, da se jim je treba vsesti le skupaj, izravnati razne osebne in poslovne diference ter se nato pojaviti v javnosti, pa jim bo zopet vsa ta javnost klir caia hozana in jim dala legitimacijo za na-daljne posle doma in v Beogradu.
Ker je prikipela sila do vrhunca in ker vemo, da dosedanji voditelji ne morejo menjati metod, na katere so navajeni, da pa je izhclJ iz današnje strašna situacije po dosedanjih metodah nemogoč, vsled tega smo dolžni povedati javno in odkrito svoje stališče. Stmjenje vseh nacijonalnih sil je nujno potrebno, toda stmjenje teh sil ped ponovnim vodstvom istih gospodov, ki so že tolikokrat dokazali svojo nesposobnost, bo vodilo le do novih porazov in do še večjega ogrožanja najvitalnejših interesov naroda in države. Ravno se|dlaj, ko se ti gospodje zopet sestajajo za zaprtimi vrati, da urede medsebojne spore in ustvarijo ziapet enkrat »enotno vodstvo nacijonalne fronte«, ravno sedaj, ko si ti gospodje zopet domišljajo, da se jim je treba le pojaviti roko v roki pred obupanim nacijonalnim človekom, pa jim bo ta človek sledil slepo čez drn in stm, bodi tem gospodom povedano
jajsino in odločno, da se kruto varajo in bodo doživeli neprijetno razočaranje, Če se v zadnjem trenutku ne spametujejo.
Gotovo se bodo našli ljudje, ki bodo tn4i ob tej priliki sledili tem gospodom So to deloma idealisti, ki so se tako privadili na gotova imena, da so jim postala ta imena monopolizirana in da smatrajo, Idla bo brez feh imen vsega konec. Večinoma 90 pa to ljudje, navezani na gotova imena le iz sebičnih in oportunitetnih razlogov, zlasti vsled pričakovanja, da se bodo mogli povepeti tud j oni, Če se bodo ti gospodje pojavili na vodilnih mestih. Toda vsi ti tvorijo prav majhen drobec onega nacijonalnega življa, ki je stal svojčtas strnjen za temi gospodi, pa je danes, tako razočaran nad njiimi, d« jim1 nikdar več in poidi nobenim pogojem ne bo sledil, ker noče se enkrat iz lastnega žepa plačevati račun za njihove nesposobnosti in lahkomiselnosti. In zaključek iz vsega tega?
Ker je koncentracija potrebna in ker bi koncentracija pod vodstvom teli gospodov prav gotovo dovedla do nove katastrofe, je treba to koncentracijo provesti brez teh gospodov in njihovih najožjih okolic. Odstranj-tev teh gospodov ne bo povzročilo niti najmanjše škode, nasprotno, njih odstranitev bo značila le likvidacijo dosedanjega, katastrofalnega delovanja in začetek nove dobe v političnem udejstvovanju jugoslovenskega življa, ki bo gotovo boljša, kot jo bila dosedanja, kajti slabša sploh hiti ne more, Stavba, ki so jo zgradili ti gospodje kot mojstri in poli rji, je vsa razpokana in v takem stanju, da se jo ne da več popraviti. Čemu riskirati zdrave nacijonalne ljudi, da bd s svojimi telesi .podpirali' razpadajoče zidovje, čemu nhskirnti, da bi stavba s svojimi ruševinama pokrila te zdrave nacijonalne sile. mojstri in poti ir ja, po ko jih krivdi je bila stavba tako tnesOitidBo zgrajena, bi pa stali varno ob strani in se po katastrofi izgovarjali, dla so imeli dobre namene, da so bili dobri tudi njihovi načrti, da pa se je žal zgodila nesreča in da oni najbolj obžalujejo žrtve. Naj stoje ti gospodje samS pod streho svoje lastne, do temeljev razmajane in vsled tega propasti zapisane stavbe, mi, nacijonalisti, nimamo nM volje niti namena podpirati te stajvbe. ker vemo, da t* biJe brezplodne vse žrtve in da ni mojstra, ki bi mogel iz te stavbe napravite nekaj zdravega in trdnega. Zato proč odi nje, preč tudi z njo in na delo, da bo stala čimprej nova, ros solidna stavba-, ki ne bo zidana le na purane fraze in lepe besede, marveč bo temeljila na onem jugoslovanskem naeijjonaMznnj, Ju po-zna in vpošteva današnje stenje Jo ee vated tega zaveda onega strahotnega Mene, tekel, fares, ki ga bo zapisala nevidna roka mode našemu narodu, če se ne 'bo okreni) od starih voditeljev in njihovih zastarelih metod k novim ljudem in novim metddlaim.
Vaim pa gospodje bivši voditelji, sasrno en svet. Če hočete Wlo,kazati vsaj mato nesebičnosti in resnične ljubezni onemu narodni katerega v svoji domišljiji predstavljale,' umaknite se v ozadje sami. Zasdguranni vam je dobra, brezskrbna eksistenca do skrajtatBi unej;vaših življenj, zasigurajte si še frvaitažno priznanje naroda s temi, da mu s svojimi prostovoljnim umikom prihranite one »eer »e ravno težke, pa vendar nepotrebne pnetmm-ljaje, ki bodo neobhodno potrebni, de se ne umaknete sami in bo treba iti preko »a#
B. ».
Invalidsko vprašanje
in kinokonteslie
Svetovna vojna je pretresla temelje družabnega reda in povzročila mnogo novih političnih, gospodarskih in socijalnih vprašanj. Med slednjimi je eno najvažnejših invalidsko vprašanje.
Gigantski boj zavezniških in osrednjih držav se je zaključil z ogromnim številom vojnih žrtev, ki jih štejemo na milijone. S tako visokim številom vojskujoče države sploh niso računale.
Invalid se je pojavil v povojni družbi kot nov socijalni in ekonomski problem, ki je prisilil državnike, socijologe in ostalo kulturno človeštvo k resnemu razmišljanju o tem, kako naj se nadomesti škoda, ki jo je invalid pretrpel brez lastne krivde pri izvrševanju svoje dolžnosti do države. To pomeni: usposobiti invalida za delo, da postane zopet koristen član človeške družbe. Naravno je torej, da so že skoraj vse države rešile invalidski problem kot eno najvažnejših socijalnih in državnih vprašanj.
Pri nas to vprašanje še vedno ni rešeno.
Invalidska duša je svojevrsten psihičen problem. Invalid ve, da je kot žrtev dolžnosti pohabljen, da je zapustil bolnico brez oči ali brez udov In se vrnit med zdravo družbo. Težko mu Je, ko vidi in občuti veliko razliko med seboj in večino človeške družbe, življenje mu je mučna, prikazen.
Z vidika invalidske duše in socijalne pravičnosti zahteva oskrba vojnih žrtev dvojno mero: moralno, ki naj stremi aa tem, da vzbuja invalidu vero v življenje in boljšo bodočnost in materijeln«, ki naj zasleduje cilj, da ustvari vojni žrtvi »danost za delo in zaslužek po njegovi telesni sposobnosti. Tako je nastal problem Vojnih žrtev, ki se s psihološkega stališča ne da in ne sme presojati ter obravnavati1 sgolj po pomanjkljivih predpisih mralih aafce-nov in normah realnega gospodarskega življenja.
Tega bi se morali zavedati v prvi vrsti vsi Cini tel ji, katerih dolžnost je bila in je, rešiti Invalidsko vprašanje. Celokupna javnost in vsak posameznik je dolžan sodelovati pri reSevanju tega vprašanja. Kdor pa hoče pri tem soditi ali obsojati, ta se mora vživeti v vlogo invalida, mora spoznati njegovo življenje in razumeti njegovo du-ševno razpoloženje in ne more in ne sme soditi po trenutnem stanju. Vpoštevati mora vse dobrote in žrtve invalida in daljše In krajše preteklosti.
Široki javnosti je vse premalo znano težko trpljenje vojnih žrtev, katerim država zaradi neugodnega finančnega stanja ne more dajati invalidnin, ki bi zadostovale za najpotrebnejše preživljanje. Samo z invalidninami ni mogoče rešiti invalidskega vprašanja, ker so potrebe prevelike. Treba je bilo usmeriti izvrševanje tega vprašanja na razna druga gospodarska in socijalna pota. To storiti ni bila dolžna samo država ali državna oblast, temveč ves narod, ker on je država!
Iz omenjenih razlogov je invalidska organizacija od svojega postanka vedno stremela za tem, da se njeni člani pridobitno usposobijo in po možnosti gospodarsko osamosvojijo ter si je za dosego tega cilja prizadevala poiskati potrebne finančne vire. Sporazumno z oblastjo je vodstvo invalidske organizacije doseglo na podlagi določb po uredbi o začasni pomoči vojnim žrtvam z dne 14. februarja 1920, da se je vsaka kinokoncesija ali nje podaljšanje dovolila in podelila le po pristanku invalidske organizacije, in sicer proti primerni, za koncesij onarj e znosljivi odškodnini v prid vojnim žrtvam.
Delovanje invalidske organizacije v smeri za gospodarsko okrepitev vojnih žrtev je zadelo v zadnjih letih na težke
Za pravice
Zadnjič Je bil površno očrtan obsežen problem prepovedanih splavov. Tu pa še dalje razmišljajmo o tem vedno perečem širokonarodnem vprašanju. Kajti pri splavu ne gre le za časno ali večno usodo nerojenih splavljenih bitij, tu gre predvsem za zlokobne posledice, ki jih ostavljajo splavi na materah, za posledice, ki segajo ubijalno prav v korenino naše narodne rasti. In v tem je poglavitna nesreča in zlo vsakega, predvsem pa kriminalnega, prepovedanega splava.
Ako so neznosne socijalne razmere našega podeželja, zlasti še naših delavskih središč, pa tudi mestne »beraške četrti« prvenstveno krive za tako naraslo splav-Ijanje, je pa tu vendar soudeleženih še dokaj drugih, zelo materij elnih in vendar nesocijalnih momentov, ki gotovo zelo močno prispevajo k porazni številki 300.000 splavov letno v Jugoslaviji.
Eden vsaj za naše razmere neodoljivo silnih sorazlogov in sopobud za splavljanje je vsekakor oni nesrečni občutek sramote, ki ga mora sprejeti nase vsaka nezakonska mati in pod čigar težo išče marsikatero naše dekle v izogib tej sramoti rešitev v splavu. O tej nezakonskosti matere in deteta je treba pisati baš spričo nekih pridig pod naslovom »Za pravice nerojenih«, ki so bile nedavno organizirano prirej ane v nekaterih cerkvah za časa naj živahnejše časopisne pisarije o splavu. V teh pridigah se je splav obsojalo predvsem radi tega, ker da je tudi nerojeno bitje že živo in da ima kot tako tudi že dušo, pa se tako v splavu ubije popolnega človeka, napravi torej umor, napravi velik greh.
Pri tem Je seveda povsem postranska stvar, če cerkveni in cerkveno-medicinski krogi niso enotni v tem,
kdaj pride v plod nesmrtna duša, da-11 v četrtem mesecu nosečnosti, torej v dobi, ko prične plod že z izrazitim lastnim rgibanjem, kar mati seveda občuti, ali pa pride duša v novega človeka istočasno z •oploditvijo, torej v trenutku spočetja! •ločno Je le to, da ta teološki prispevek ni sposoben, OA vprašanje splava obravnava soetjalno, nego le zavleče razgovor o splavu od socijalne ln nacijonalne poti na povsem droga, svoja, medicinska, nestvarna pota. O onem, ki tako teološko stališče osvoji, sploh ne smeš računati, da bo pristal na resno uvaževanje medicinskih ali socljalnlh indikacij splava. Po cerkvenem učenju ni namreč dopuščen nikakšen splav, torej niti oni, ki bi bil potreben za očuva-nje materinega življenja, niti oni, ki bi ga diktirale težke življenjske prilike. Tudi za največjo nevarnost Je poznan samo ta zagovor: »Je že božja volja tako!«
Močno nestvaren nazor o včlovečenju zarodka in o njegovem oduševljenju resen znanstvenik torej težko vzdrži v postavljeni cerkveni obliki, saj že znanstveno motrenje plodilnih snovi moža ali žene jasno kaže, da je bitje že v teh snoveh t-aifn z materne kot očetove strani prepojeno življenjske volje in da je ta mala klica že pred spočetjem točen in polen živ posnetek očeta, oziroma matere. Zaradi tega preložimo to teološko vprašanje: kdaj, kako ln od kod pride duša v novo bitje, v neko nedokazano in nedokazno, časovno torej še neznano razvojno dobo in stopnjo zarodka, gotovo pa ne v trenutek spočetja, niti v četrti mesec nosečnosti. Toda to so »znanstveni« pomenki, ki socijalnih prilik, V katerih se rodeva novi rod in poginja, gotovo niti malo ne spremeni! Prav lahko jih povsem Izločimo lz razprave o splavu, ki ostaja torej samo sociJalen, točneje nacij onalno-socijalen problem.
ovire. Ljudje, ki so predstavljali in ki hočejo predstavljati javnost, odrekajo vojnim žrtvam stare pravice pri podeljevanju kinokoncesij in jih skušajo z vsemi sredstvi razveljaviti iz strahu, da jim bodo te skromne dajatve izpraznile mošnje. Pri tem zasledujejo nasprotniki invalidskih pravic osebne koristi ali koristi svoje ožje družbe, brez ozira na dolžnosti in naloge obče koristi v prid vojnim žrtvam in v prid države. Medtem ko smatra kulturna družba v zapadni Evropi za svojo dolžnost pomagati žrtvam svetovne vojne, je pri nas daleč zaostala in pozabila vojne strahote in posledice. Surova realnost je v gotovih delih naše javnosti uničila vsak plemenit čut do vojnih žrtev.
Ne bomo več trpeli, da bi služile gotove kinokoncesije v bodoče posameznikom, dobro situiranim tajnim družbam ali strankarjem za »kulturne« ali »prosvetne« namene na račun okrnjenih invalidskih pravic!
Vojni invalidi - bojevniki bodo znali braniti svoje stare pravice. Ne boje se boja, ki jim je vsiljen.
Pri tem vojni invalidi verujejo, da ne bodo osamljeni in da bodo dobili dovolj poštenih in odločnih soborcev in iskrenih prijateljev iz vrst našega naroda proti onim, ki so naj večji škodljivci naroda in države. Ne bodo več poslušali lepih in mamljivih besed o socijalnem sočustvovanju, ne bodo se več pustili varati s praznimi frazami in obljubami.
To je zaenkrat samo svarilo onim, ki se jih tiče, sicer bodo sledila dejanja, ne zaradi senzacije, temveč radi socijalne pravičnosti, ki je temelj države. Tega se naj zavedajo tudi vodilni činitelji, ko napovedujejo novi invalidski zakon v času, ko že zopet smrdi po smodniku.
neroienih!
Ali ta pobožna učenja pa imajo vendar neko svojo značilnost! Ona kažejo, da se pri nas pri obravnavi splavov še ne mislimo poglobiti v vzroke, ki nam ubijajo 300 tisoč mladih življenj letno, nego mi samo študirajmo in se pričkajmo, kam gredo ta ubita telesca in kam odplavajo nedolžne njihove dušice! Ta skrb za trupelca in skrb za dušice je nekako neresna skrb post festum... To je navadno besedno igračkanje, lovljenje za pojmi, prav, kakor če pri požaru blebetaš o njegovem žarenju na nebu, mesto da greš in rešuješ ter skrbiš, da preprečiš novo nesrečo! Mi samo vestno in po zakonu doženimo, kako se piše ona žena, ki je splavila, pa jo pribijmo na križ in uničimo njen dober glas, ne brigajmo pa se nič za one nemogoče , razmere, v katerih se ta žena nahaja in ki so njeno ime vporabile, da se same skrijejo pred obračunom.
Pri zadnji časopisni debati o splavih se je to dobro videlo. Eni so zalagali svoje znanje in izkušnje, odkrivali humanost in socijalnost iskrenega srca, udarjali po Molohu, ki nam ubija narod, kolikor se to sploh more in sme. Drugi pa so tolkli po njih z gorjačo, da tako javno manifestirajo svoje nerazumevanje za kričeče stanje splavov in da povedejo merodajno debato o splavu nazaj v tir blagoslovljenih starih manir. Hinavsko so se potegovali za pravice nerojenih, kakor da so že kdaj poskrbeli za pravice, ki Jih rojeni imamo do življenja! človek bi mislil, da so živeli farizeji samo za časa Kristovega, žal imamo občutek, da je farizejev še sedaj več kot skromnih, poštenih, bogaboječih Cestninarjev.
Peter Žmitek
Smrt vselej preseneti. Tudi če je popolnoma blizu in neodvratna, da se nam zdi, da je prišla nepričakovano in nenadoma. Vsi smo vedeli, da je Peter bolan, saj je bil že tako oslabel, da ga je bila sama kost in koža, a on je še vedno pušil svojo viržinko in vsak dan posedel določen čas ob svoji črnini. Ni rad govoril o svoji bolezni, niti o sebi. Letos med poletjem je bil zopet v Slov. Gradcu, kjer je že par-krat našel okrepila v svežem zraku pod zelenim Pohorjem. Ko sem ga srečal na Tyrševi cesti, je korakal, kakor da je vse v redu. Celo potrkal se je na prsa. »Tu,« je rekel, »tu je vse zdravo.« Hujše je bilo najbrže v želodcu, a ni smatral za potrebno, da bi zgubljal čas s takimi malenkostmi. Takrat sem ga videl zadnjikrat. Namenjen je bil proti Posavju. Dasi je živel samotarsko življenje in se ni družil z umetniškimi krogi, je še vendar mislil na svojo umetnost. Bila je tako del njegovega jaz, da se je ni mogel odreči. Bil je svoje vrste bohem. Nekoč sem prišel v njegov atelje, ko je stanoval še Pod Rožnikom. Da, to je bil Peter. Oni, ki so ga videli samo v gostilni, v šoli, ali na lovu, so videli čisto drugega Petra. Tu sredi te ropotije, ki je polnila sobo od vrha do tal, skice, slike, okvirji, platna, papirji, knjige, podobe, čopiči, barve, svinčniki, palete, posode, vrči, majolike, rute in nešteto drugih potrebnih in nepotrebnih reči, iz katerih se Je komaj videla njegova postelja ln miza, prenapolnjena in prekrita z najnovejšimi poskusi in načrti — tu je bil doma Peter. Videlo se je mnogo nedovršenega, nedokončanega, zavrženega. Boril se je za
Ko tako razmišljamo, kdo vse se poteguje »za pravico nerojenih« in ko vidimo, kako potrebna bi bila pri nas tudi avtoritativna intervencija nepolitične Katoliške akcije in podobnih humanih ustanov, prihajamo do zaključka, da sta skrb za rojeno in nerojeno med seboj neločljivo povezani in da, kdor se zavzema za nerojene, mora poskrbeti tudi rojenemu, da more živeti in uspešno izpolniti svoj življenski cilj.
če se povrnemo k začetni misli članka in če zdaj omenimo še splošno znano resnico, kako zopern je občutek manjvrednosti, ki ga nosijo med nami
nezakonski otroci,
in kako težek je nesrečni občutek zločinske zaznamenovanosti, ki je močno kot od Boga dan našim nezakonskim materam, tem žrtvam življenja in ljubezni, dan predvsem od tosmerne zavestne propagande nekih »pobožnih« krogov, mislimo, da vsaj to dovoljuje, če damo nasvet, da naj ti krogi ne silijo v javnost s svojimi nauki o nerojenih, ker so že rojenim prizadejali že dosti gorja! Kajti vsaj vsi oni splavi, a teh ni malo, ki so jih podvzele naše nezakonske matere iz sramu pred svetom, padajo v svoji prvotni krivdi b’aš na naše »pobožne« kroge, ki to nesocijalno in nehumano mnenje o nezakonskih otrokih kot o nečem manjvrednem in o nezakonskih ženah kot o izgubljenkah, še vedno uporno razširja. To neprijetno, zelo nesodobno in nekrščansko dejstvo je treba prikazati kakor stvarno izgleda. Pa tudi položaj pri življenju ostalih nezakonskih otrok in mater, ki so se junaško rešile sedanje povodnji splavov, je treba socijalno osvetliti. Treba je pravico do življenja in žigosanje že rojenega tolmačiti tako, da vsaj, kar je že rojeno, ni izpostavljeno roganju in zapostavljanju. To, kar je rojeno iz ljubezni, dasi iz mnogih ozirov ni moglo biti tudi blagoslovljeno v obliki zakona in zakonske postelje, to naj bo vendar kljub temu ohranjeno v prijetni prijateljski toploti javnosti, ne pa, da se te male nedolžne črvičke prikazuje kot ožigosana, Bogu nevšečna bitja, kakor to tako rada dela nekatera pretirana duhovščina in neke presite in svojevrstne pobožne hiše. Nezakonskim otrokom, ki so že enkrat tu, je treba priznati enake pogoje življenja, kot jih imajo otroci poročenih parov. V pravičnih nebesih ni razlike med dobrim zakonskim in dobrim nezakonskim otrokom, med skrbno nezakonsko in med dobro zakonsko materjo. Kdo ima pravico, da na zemlji drugače ravna?!
Toda dolžnost družbe, naroda, države in cerkve ni omejena samo na skrb in brigo za zdrav in dovolj številen zarod. Tudi težke socijalne prilike so krive, da naš narod ne raste v miru in v moči, ki jo po prirodi ima!
Ko je človek rojen, ga ne vprašajo, ali je zakonski ali ni, ali je tvoje vere ali celo brez konfesije, je-li buržuj ali proletarec, ne vprašaj matere, je-li poročena, ločena, ali »nezakonska«, ne stikaj za očetom, je-li on oče ali ni — nego misli, da ima vse rojeno pravico do ljubezni in množenja in željo do zaroda. Zato ustvarjaj one psihološke in gmotne razmere, ki bodo pospeševale našo narodno rast in oskrbele ljubezni prijeten kotiček miru in časti! Zlasti ne bodi toliko krvoločen, da vprašaš rednika družine, ko mu daješ kruh, katere vere je, katerega plemena, katere stranke. Dokler delaš drugače ln dokler se ne zavzemaš za take humane Ideje, ne govoriči »o pravicah nerojenih«, da ne postaneš smešen! Hodi torej po božjih stopinjah, da obvaruješ nerojeno in rojeno vsega hudega. —že.
svoj lastni izraz in se otepal tujih vplivov, ki so mu silili od povsod. Peter je bil Kro-par z dušo in telesom. Celo njegova umetnost Ima na sebi nekaj kroparskega. V »Pocu« se je zbrala cela Kropa. Seveda to ni dovolj. Tudi Peter je hotel kaj več. Hotel je pokazati, da se zna tudi on igrati z barvami. Od tod njegovi poskusi predzadnjih let. A njegova umetnost je bila le del njegovega jaz. Kar je v nji večno-veljavnega, to bo ostalo. A Peter je bil tudi mož svojih nazorov. In zato mu pišem na tem mestu te vrstice. Vse drugo bodo opravili umetnostni kritiki in zgodovina.
Seznanila sva se v Pragi pred rusko cerkvijo. Takrat Je bil prišel iz Petrograda, kjer se je učil pri Rjepinu. Na vse strani so šli naši umetniki, da se izpopolnijo v tujini, v Rusijo je šel edini Peter. Vedel sem o tem lz »Doma in sveta«, ki je objavljal njegova pisma in poročila iz Rusije. Tako sva se srečala pred rusko cerkvijo v Pragi. Ves nasmejan in dobre volje je stopil med nas. Bil je med pevci na koru. Peter je bil namreč tudi pevec — tenorist in je sodeloval pri cerkvenem petju v ruski cerkvi. Ta ruski pevski cerkveni zbor je bil tako slaven, da smo zaradi njega prihajali vsako nedeljo k ruski maši. Tako sva se s Petrom pogovorila o marsičem, ne da bi sklepala kako posebno prijateljstvo, saj on je bil iskren prijatelj vsakemu, komur se je približal. Takrat je nastala rusko-japonska vojna in ruska cerkev v Pragi se je vsako nedeljo bolj polnila. Iz dobrih slovanskih duš so se dvigale molitve za zmago slovanskega orožja. Peter je postajal zamišljen. Ni hotel Jemati vere onim, ki so jo imeli. Molčal je. A ko so neko nedeljo nastale pred rusko cerkvijo demonstracije, ki so jih priredili nasprotniki Rusije, je Peter z vrha stopnic metal nanje najgrše psovke,
Po naši zemlji
NAŠA VOLJA
»Naša volja« je mladinski list, ki je danes gotovo najbolj priljubljen in razširjen med našo doraščajočo mladino. Okrog nje se je združila omladina polna idealov in volje do dela. Mlada sila, ki kipi v tej naši mladini, ki se tolikokrat označuje po krivici kot »pokvanjena, zlomljeno, polna pesimizma in brez vere v bodočnost«, ta mlada sila se je našla okoli »Naše volje« in dokazala, da je sposobna nositi svoje visoke ideale.
V letošnji prvi številki je zopet pokazala odkrito svoje ponosno čelo s programatično izjavo:
Mi, ki se zavedamo, da smo izšli iz zemlje, obsevane le od svobodnega sonca, da smo vzklili iz krvavega semena, posejanega v strahotni borbi za ponosno bodočnost naroda, mi smo oprani tega greha naših pradedov. Oprani smo slepe strasti sovraštva in nesloge. In ako je ostala v nas še senca te kuge, jo je izlečila kri najboljšega in največjega sinu našega naroda, prelita v Marše ju 9. 10. 1934.
V tej zavesti smo pričeli boij z nezlomljivo močjo in železno vero v zmago, oprti na vzore naše preteklosti, one svete primere poedincev in naroda, ki zatemne vse temne pojave naše zgodovine.
Mi bijemo boj proti brezvestnemu ga-zenju osebne časti in ponosa poedinca, ker so to temeljni kamni časti in ponosa jugosloven-skega naroda. Zgraditi hočemo v vsakem poedincu ijekleno voljo, čast in ponos ter na ta način položiti granitni temelj narodu in državi.
Pregaziti in iztrebiti hočemo razorno sebičnost, ki ustvarja strahotne prepade v narodu in oskrunja grobove legendarnih nesrečnih naših herojev. Zavedamo se, da bo mogoče doseči socijalno pravico le, ako bo v narodu zgrajena nesebičnost na socijalnih temeljih.
Vzgajati in utrditi hočemo zavest svobodnega sinu ponosnega naroda, ki prizna le enakovreden, a nikdar nadrejen narod.
S to zavestjo hočemo zatreti tudi dnevna ponižanja, ki jih naš človek doprinaša z beračenjem in sprejemanjem miloščin. Mi hočemo dati narodu in državi pošteno in vestno delo in zahtevamo, da se to delo ceni. Odklanjamo miloščino v kakršnikoli obliki, ker ponižuje svobodnega človeka v klečeplazca.
Mi bijemo neizprosen boj proti nesmiselnemu razmetavanju danih nam sil, ki nam dajejo pravico do imena — človek.
Zavest dolžnosti jugoslovenskega nacijo-nalista do naroda in države hočemo postaviti v vsakem poedincu nad zavest o njegovih pravicah.
Zavedamo se točno ogromnega dela, ki ga moramo izvršiti, da dosežemo svoj cilj. Mi se tega dela ne plašimo, ker nam delo ni le sredstvo, temveč predvsem zmisel življenja. Mi nočemo zmage brez borbe, ker nam je ta borba s svojo vsebino višja od zmage. Mi hočemo skozi ogenj, ker hočemo biti prekaljeni, kajti samo take nas bo potrebovala bodočnost.
Tu sta združeni vera in volja — t« je zmaga!
ŽIDJE IN SLOVANSTVO
V življenju se pač združujejo najrazličnejše reči. Tako naš človek v današnjih časih dobro ve, kako se dasta kislo zelje in krompir združevati v dobro in tečno hrano. S kislim zeljem se seveda da združiti tudi fižol. Zelo pa (je znano združevanje v politiki. Tako imamo n. pr. Združeno opozicijo, ki je zvlečena skupaj od vseh strani, pa vendar — vsaj na zunaj — predstavlja neko organizirano, morda celo harmonično celoto.
Da pa se dajo Židje združiti s slovanstvom, to se pa vsakemu količkaj pametnemu človeku zdi silno čudno in nerazumljivo, saj
kar Jih je znal v slovenskem, ruskem ln češkem in morda še kakem Jeziku. Nikoli ga nisem videl ne prej ne pozneje tako raztogotenega. Branil je svojo Rusijo, kakor jo je spoznal in vzljubil. Pozneje sva se v življenju večkrat srečala. Vedno se je rad nekoliko pogovoril po rusko. In s tega nekakega ruskega stališča Je gledal tudi na vse, kar se je zgodilo okoli nas ln pri nas. Zato Je bila neomajna njegova nacij onalna vera ln — dasi ni nikoli politiziral — je gledal na naše vprašanje vedno z onega višjega in širšega stališča, ki le v skupnosti vseh najde pravi prostor tudi besedi, miselnosti In duševnosti, da, celo zase. Kakor je bil po vsej svoji duši in po svoji zunanjosti Kropar in kakor Je tudi njegova umetnost nosila na sebi vse znake njegovega rodnega kraja, tako je bil po svojem svetovnem razgledu Slovan ln Jugosloven, ki je verjel v naše skupno poslanstvo. Kot lovec je prebil mnogo lepih dni na vrhovih nad Šmarjem in okoli Lipoglava. Zelo je ljubil te kraje in iskal po njih starih zgodovinskih sledov. Ohranili mu bodo hvaležen spomin prav tako kakor vsi prijatelji, ki so preživeli v Pjo-trovi družbi ne eno veselo uro, kajti pod to čudno, nekoliko zagonetno kroparsko zunanjostjo se je skrivala zlata slovanska duša, ki se je izživljala, ker ni našla v življenju družinske sreče, v ljubezni do umetnosti — od tod njegovo neutrudno iskanje po tipih ln barvah — v ljubezni do prirode — odtod njegovo navdušenje za lovski šport — in ljubezni do domovine, ki ji je dal vse, kar je imel. A nepozabna bo ostala njegova prijateljska udanost in dobrota, ki jo je občutil vsak, kdor se mu Je približal kot človek, ki Je rad delil z drugimi vse, kar je imel, in zato z vsemi dobrimi ljudmi delil radost in veselje.
Dr. I. L.
vsakdo ve, da Židje v vsej slovanski preteklosti slovanstva niso podpirali in ga tudi danes ne podpirajo. Seveda se poskušajo Židje vriniti povsod, kamor se vriniti le morejo in tako so se vtihotapili tudi na prireditev, ki si je nadela ponosni in pomembni naslov »Slovanski večer«. Če govorimo o slovanskem večeru, si pri tem čisto naravno mislimo prireditev, ki hoče na en ali na drugi način poudariti slovansko misel. Ampak, spoštovani prijatelji slovanstva, motite se! Gospodije, ki so organizirali ta »Slovanski večere, ki se je vršil na Taboru, so smatrali za nujno potrebno, da svoj globoki čut in razumevanje do slovanstva pokažejo na ta način, da s svojimi plesi dunajska Židinja Katja Delakova predstavi našemu občinstvu globoko čustvovanje čiste slovanske duše.
Kdo ije imel interes, da je slovanski večer združil svoj slovanski namen s tako židovsko umetnostjo, ko imamo dovolj naših priznanih in uvaževanih umetnikov, nam ne more iti v glavo.
ČIŠČENJE
V javnosti se mnogo šušlja o čiščenju, ki naj bi prišlo v zvezi z revizijami pri raznih javnih ustanovah, ki jih je odredil novi občinski svet v Ljubljani. Kljub temu da je napovedal tudi »Slovenec« senzacijo v tej smeri, do danes ni storjenega še ničesar.*
In vendar je tu vrsta očitkov, ki so se razpravljali tudi že v javnosti, sicer vedno brez zaključka, ki pa se končno morajo razčistiti. Eden izmed teh je vprašanje Pollakovega posojila pri Mestni hranilnici. Koliko je bilo že govorjenja o težkih milijonih, ki jih je utrpela pri tem Mestna hranilnica. Koliko ljudi, ki so zavzemali javne funkcije, se je spravljalo v zvezo s to zadevo. Kljub temu ne pridemo do zadovoljujočega pojasnila. Mislimo, da je sedaj čas, da se končno reši tudi to vprašanje. V občinskem svetu sedijo novi ljudje in nekdanji vpliv na Mestno hranilnico je odstranjen. Ali ne bi bilo v interesu stvari, da se to vprašanje razčisti in ljubljansko prebivalstvo, ki je na njem globoko zainteresirano, zadovolji.
DVOJNO ZASLUŽKARSTVO
Veliko se govori o krizi in o revščini na vseh koncih in krajih in vendar rešitev tega vprašanja ne obstoji v ničemur drugem, kot v dejstvu, da imajo eni premalo, drugi pa preveč. Tako eni na vseh straneh služijo kakor le morejo in znajo, dočim drugi nimajo niti za vsakdanji kruh. Koliko gorja in koliko bede pa bi se dalo odpraviti, če bi se ljudje zavedali, da niso samo oni tisti, ki morajo vsak dan jesti, da žive, ampak, da so tudi drugi, ki bi radi prišli tja, kjer bi se le količkaj dalo zaslužiti. Med take zle pojave, ki jih dan za dnem opažamo okoli sebe in ki škodiijo ne samo posameznikom, temveč vsemu narodu in državi, je tudi dvojno zaslužkarstvo.
Kaj je to dvojno zaslužkarstvo? Dvojno zaslužkarstvo bi lahko raztolmačili s primero, da se najprej naiješ pri enem koritu, potem pa rineš še k drugemu in tako na vseh straneh dobro shajaš, čeprav je zaradi tega kdo lačen. Pri nas je dvojno zaslužkarstvo na široko razpredeno in razvito. Imaš eno službo, imaš toliko, da le živiš, čeprav skromno, pa to še ni dovolj, ampak moraš — po protekciji seveda — priti še kam drugam, da tudi tam zaslužiš in tako po nepotrebnem odjedaš kruh nekomu, ki bi tam lahko po vsej pravici bil na mestu tebe. To je klasičen primer dvojnega zaslužkarstva. Zlasti bi bilo potreba pri tem razčistiti problem različnih upokojencev, ki bi se lahko preživljali s svojo pokojnino, pa se morajo vriniti še kam drugam in odjesti kruh mnogim mladim Ljudem, ki tavajo po cestah brez dela in jela. Tako ravnanje je samo v občo škodo. Ali je prav, da toliko mladih ljudi nima kaj jesti, ko mnogi na vse strani 'služkarijo in 'so v vseh mogočih službah?
DELNICE IN DELNIČARJI ALI KAKO POSTANEŠ BOGAT
To (je že stara navada ljudi, da če komu ponudiš mezinec, ti zagrabi celo roko. Tako pač vsakdo premišlja, če ima en dinar v žepu, kako bi dobil v drugi žep še enega. Pa tu, o čemer mislim govoriti, ne gre za dinarje, ampak za delnice in moram zato paziti, da se od njih preveč ne oddaljim. Delničar postati ni težko, seveda, imeti moraš nek začetni kapital. Potem gre pa že samo od sebe. Če postaneš pri nekem podjetju delničar, dobiš ob zaključku proračunskega leta dividende. Če je dividend veliko in imaš le količkaj talenta, to se pravi, da veš, kako je treba denar obračati, greš in kupiš nekaj delnic kakega drugega podjetja. In tako imaš ob zaključku drugega leta že dvojne dividende. Če si torej pristaš napredka in hočeš napredovati, pa si delničar seveda, tudi tvoje dividende napredujejo in se množe iz leta v leto. Slednjič je najbolje, če zapustiš poklic, ki si ga imel — če si ga sploh kdaj imel, seveda — in se greš delničarja, to se pravi, da postaneš poklicni delničar. S tem se lahko čisto dostojno in človeka vredno preživljaš. Čim več imaš delnic, in gim več delniških družb zastopaš, tem laže lahko seveda shajaš. Kdor hoče torej pošteno živeti, naj kar postane delničar!
KRAJEVNA ORGANIZACIJA NARODNE ODBRANE SV. JAKOB-TRNOVO-BARJE
Krajevna organizacija Narodne Odbrane za Sv. Jakob-Trnovo-Barje, priredi v sredo dne 12. februarja 1936, sestanek v gostilni Soklič, Trnovo, švablCeva ulica ob 20. uri za vse svoje brate in prijatelje naše organizacije.
Čitaite „Pohod“!
DOPISI
Kotevie
Dne 20. t. m. se je vršila seja občinskega odbora kočevske mestne občine, šlo je za pragmatično nastavitev mestnega uradništva in drugih uslužbencev, ki so razven enega vsi sami Slovenci. Ta nastavitev ni povolji nemški večini v občinskem odboru, pa so gospodje Nemci, 14 po številu, zapustili korporativno sejno dvorano in napravili sejo za nesklepčno. Slovensko - nemški pakt, ki je izročil dve-tretjinsko slovensko večino v občini skoro dvetretj inski nemški večini v občinskem odboru, se mora, kakor je videti, zadnji čas precej krhati in postaja polagoma po nemški agresivnosti v občini Kočevje in po podeželskih občinah prekletstvo za njega ustvaritelje.
Skrajni čas bi še bil, da bi zlasti v Kočevju uvideli slovenski odborniki z županom na čelu, da so v občini le brezpomembna pri-prega nemški večini v občinskem odboru in bi izvajali v interesu slovenstva primerne konsekvence. Ako se ta ali oni hoče brezpogojno vzdržati tudi po izvajanju konsekvenc svojega mesta, se bo menda vendar med Slovenci dosegel potrebni sporazum, da bo dosegel vsak svoje brez nemške pomoči. Za vse to je potreba le nekoliko dobre volje in več narodnega ponosa! še isti večer, ko bi se bila imela vršiti občinska seja, so vrgli Nemci iz telovadnice Gasilskega doma slovenske telovadce Sokole. Nemci potrebujejo baje to dvorano sami zase in za svoje prireditve — med drugimi tudi za telovadbo. Slovencem se milostno dovoli uporaba telovadnice od 16. do 20. ure in menda še to ne vse dni. Na pritožbo Sokolov pri starosti, ki je obenem naš slovenski župan, je leta izjavil, da ne more proti temu ukrepu Nemcev ničesar napraviti.
Mi bi pa vedeli za zelo učinkovito sredstvo proti nemški arogantnosti! Gospod župan naj takoj ustavi izplačilo podpore gasilskemu domu v znesku letnih Din 20.000'—, ako te podpore še ni v celoti izplačal ter naj črta ta letni prispevek občine tudi iz svojega predloga proračuna za prihodnje proračunsko leto. Ta energična gesta, ki bi jo navdušeno odobravali vsi Slovenci, bo gotovo dosegla tudi pri nemškem gasilskem društvu svoj namen.
Zadnje čase se vrše po nemških občinah po kočevskem okolju vse češče napadi na Slovence. Prednjačiti je pričela Kočevska reka. Zadnjo nedeljo je bil v cerkvi slovenski evangelij. Vsled groženj in dejanskih napadov so morali v cerkvi pri slovenskem evangeliju obsedeti slovenski farani. Slovenci so bili kamenjani, otroku delavca Miheliča so zlomili roko itd.
Kaj hočete še več? Niso ti lepi časi v Jugoslaviji naravnost ideal za našo nemško manjšino, ki se more zopet poljubno znesti nad Slovenci, kakor nekdaj pred 25 leti, ali leta 1914. s slavnimi obhodi in s psovanjem Slovenstva v medvojni dobi.
Kakor čitamo v dnevnem časopisju je prepovedan v Avstriji uvoz tukajšnjega Kočevskega lista, ker piše vse preveč v Hitlerjevskem duhu. V Jugoslaviji tako pisanje ni prepovedano!?
—o—
Savezna streljačka družina v Kočevju je imela svojo letno skupščino dne 15. decembra 1935 ob pol 11. dopoldne v narodni šoli v Kočevju. Vabljeni so bili vsi člani.
Iz poročila odbora je razvidno, da je družina imela v letu 1935. 8 odborovih sej, 18 rednih strelskih vaj ter eno nagradno tekmo, združeno z veselico, ki se je vršila v hotelu »Trst«. Obisk je bil dokaj zadovoljiv.
Pri volitvah je bil nato izvoljen sledeči odbor: predsednik: Urek Jovo, sreski tehnični referent, podpredsednik: Trbojevid Dlmitire, žand. poročnik, tajnik: Mlakar Alojzij, rev. gozdar, blagajnik: Honigmann Henrik, posestnik in gostilničar, gospodar: Sojer Matej, žand. narednik-vodnik. Odborniki: ing. Jug Oskar, šef šumske uprave, Verderber Aleksander, dimnikarski mojster, Kuret Stanko, obč. blagajnik, Bižal Drago, obč. tajnik, Kosi Bogo, trgovec, in Butala Viktor, trgovski sotrudnik.
Od novega vodstva pričakujemo, da bo še bolj razgibalo delo družine.
Sodražica
Posledice Izvajanja sankcij so pri nas izredno hudo zadele gozdne posestnike, lesno industrijo in trgovino. Prej so imeli kmetje vendar še možnost, da, če že za les ni bilo pravega užitka, pa so vsaj dobili nekaj za svoje delo in za delo svoje živine, četudi je vse skupaj bilo več ali manj zguba, pa vsaj denar je bil. Danes tudi tega ni, eksekutor pa je vedno bolj priden. Kaj bomo počeli, če se nič ne ukrene. Ne jadikujemo več, nego že prav obupujemo in se zgražamo nad zavednostjo našega časnikarstva, ki še vedno uvaža časopisni papir iz Avstrije, kakor da pri nas ne bi bilo papirnic, pri katerih ga lahko dobe. Zakaj država ne prepove uvoza in dovoljenje, da Avstrija, ki se ni priključila sankcijam, dobiva tudi od nas nagrado za nezvestobo do Društva narodov.
Ne samo pri nas, nego povsod ljudstvo obupuje zaradi popolnega zastanka lesne trgovine vsled izvajanja sankcij napram Italiji. Angleži so nam dali neke kompenzacije, toda zakaj molče naši stari, dobri prijatelji Francozi in zakaj so pustili našo tozadevno komisijo oditi praznih rok. Zvestoba za zvestobo. Ali smo k tej zvestobi zavezani samo mi? Zelo razočarani smo nad zadržanjem Franclje. Ali se tako izkazuje »staro, tradicijonalno« prijateljstvo. V težavah človek pač res najbolj spozna prijatelje. Mi, ki živimo tako rekoč samo od gozda, si bomo to zapomnili in samo pravimo: Bog nas čuvaj pred sovražniki, prijateljev se bomo varovali sami!
Naklo pri Kraniu
Naše učiteljstvo je Imelo pred kratkim zanimivo pravdo z kaplanom Janezom špen-dalom. Ta je opetovano kazal svoje neraz-položenje do učiteljstva, posebno do onega, ki se je udejstvovalo .v Sokolu. Ko je nekoč javno žalil učiteljstvo z »denuncijanti, lažnivci in duševnimi revčki«, je učiteljstvo radi tega vložilo proti njemu tožbo; učiteljica Ložar Franja, pa ga je poleg tega tožila tudi zasebno. Pri sodišču je bil kaplan Janez špendal obsojen na 55 dni zapora in Din 540’— globe ter poravnavo vseh pravdnih stroškov. Učiteljstvo pa je s tem dobilo polno zadoščenje.
Naklo
Tukajšnja učiteljica gdč. Ložar Franja je premeeščena v Makole, srez Maribor desni breg. V času svojega službovanja se je priljubila vsem prebivalcem naše občine, posebno pa naši mladini, ki ji je bila najboljša prijateljica. želimo ji na novem mestu čimveč uspeha in kličemo »Na svidenje«!
ČASTNA IZJAVA
V štev. 30 od 28. septembra 1935 je prinesel tednik »Pohod« v rubriki »Po naši zemlji« dopis iz Rog. Slatine, ki je v zadnjih dveh odstavkih okle ve tal šolskega upravitelja gospoda Predan Rudolfa iz Rog. Slatine.
Podpisani Ivan Vidgaj, krojaški mojster v Rog. Slatini, priznam in obžalujem, da sem ta članek napisal in s taistim brez vsakega vzroka žalil in oklevetal g. šolskega upravitelja Predan Rudolfa, ki službuje že 16. leto v Rog. Slatini in je znan kot kulturen in nacijonalen delavec ter se poleg svojih stanovskih poslov udejstvuje tudi še kot vodja obrtne nadaljevalne šole, kot podstarosta Sokola, kot tajnik odseka za gradnjo Sokolskega doma, občinski odbornik, blagajnik Rdečega križa, blagajnik Planinskega društva, blagajnik Narodne odbrane itd.
Zahvaljujem se g. Predanu, da je odstopil od tožbe.
V Rog. Slatini, dne 13. januarja 1936.
Vidgaj Ivan s. r.
Središnji odbor N. 0. v Beogradu je potrdil novoizvoljeno upravo krajevnega odbora N. 0.
Gornji grad:
Upravni odbor: Predsednik: dr. Mejak Ervin, odvetnik; podpredsednik: dr. Rak Janko, zdravnik; tajnik: Zigart Janez, davčni uradnik; blagajnik: Mikuš Marjan, davčni uradnik; odbornik: Lobnik Franc, živino-zdravnik; vsi iz Gornjega grada.
Nadzorni odbor; Predsednik: Žnideršič Venče, zasebnik, Šmihel; preglednik: Zehelj Anton, posestnik in trgovec, Bočna; delovodja: Počkaj Miro, šolski upravitelj, Radmirje.
ŽOLČNI KOTIČEK
TOLAŽBA
Zvedeli smo tz zanesljivega vira, da se je lotil rešitve lesne krize znani finančnik, katerega sliko tu priobčujemo. Ni dvoma, da bo rešitev tega problema sedaj v najkrajšem času dosežena v splošno dobro vseh prizadetih Na svoj račun pridejo naši kmetje, trgovci, obrtniki,	dočim	bo
gospod finančnik kot običajno	zopet	en-
krat pokazal svojo veliko nesebičnost.
\
JAVNA ZAHVALA
»V Slovenijo sem doslej prihajal le uživat, danes	pa	sem	ji	posvetil en	dan trdega
dela,«	je	izjavil	preteklo nedeljo	gospod	mi-
nister Jankovič v Trgovskem domu.
Smatramo za svojo dolžnost, da 6e mu za to njegovo izjavo na tem mestu najpri-srčneje in najudaneje zahvalimo, izrazimo svoje silno navdušenje nad njegovo požrtvovalnostjo ter ga prav lepo prosimo, ako le utegne, da tudi prihodnje leto rezervira en dan trdega dela za Slovenijo.
\
UMESTNI PREDLOG
Preteklo nedeljo so se pritoževali naši lesni trgovci in industrijalci, da se uvozi v našo državo letno 800 vagonov papirja, ki bi se lahko izdelal iz našega lesa doma. Gospod minister Kožulj je stavil prav umesten predlog, naj se ti gospodje nergači združijo, pa zgrade domačo tovarno za papir. Potem ga ne bomo več uvažali, ampak izdelovali doma.
Ta predlog, ki je žel navdušenja, nas je napram g. ministru Kožulju močno zadolžil. Saj nam obeta izhod iz splošne krize naše lesne industrije. Ker bi se pa na vsak način radi oddolžili imenovanemu gospodu za to zlatonosno idejo in pomagala z dobrim nasvetom iz težke gospodarske krize njegovi ožji domovini — Dalmaciji, predlagamo, da se tam uvozi nekaj plemenitih ovac in kozlov, ker so tem krajem dani vsi pogoji za lep procvit te živinoreje.
Na ta način bi bili Slovenija in Dalmacija gospodarsko sanirani.
\
NOVOST NA KNJIŽEVNEM TRGU
Kakor se čuje, obeta se nam na književnem trgu senzacija. Naš znani politični prvak dir. Marjan Zajc namerava izdati pod naslo-
vom »Od dr. Gregor Žerjava do mene« zgodovino slovenske napredne fronte.
Našo javnost opozarjamo na to aktualno delo, ki obeta razkriti marsikatero skrivnost, nerazumljivo doslej navadnim zemljanom.
\
POPRAVEK
Ker smo zvedeli, da g. dr. Dinko Puc odločno zanika, da bi bil pisal kako pismo dr. Lazi Markoviču in da bi imel z njim, čeprav je star radikal, sploh kake zveze, popravljamo radi vsebino v zaJdlnji številki priobčene »Udanostne izjave« na način, ki bo gotovo zadovoljil vse prizadete in vse interesente:
1. Ni res, da je dr. Dinko Puc stari radikal, res pa je, da je bilo v radikalni partiji že od mladih let le njegovo srce, dočim s>e je nahajalo njegovo telo vedno izven te partije.
2. Ni res vsled tega, da bi bil dr. Dinko Puc pisal kakršnokoli pismo dr. Lazi Markoviču, res pa je, da takega pisma ni pisal. Če ga je pa dr. Markovič kljub temu prejel, se je zgodilo le pomotoma.
3. Ni res, da je dr. Dinko Puc ponudil dr. Markoviču, da prevzame organiziranje starih pravovernih radikalov v Dravski banovini, res pa je, da tega ni storil. Če je dr. Markovič kaj takega govoril, potem je le dokazal, da ne zna čitati pisem in razumeti izjav dr. Puca.
4. Ni res, da hoče dr. Dinko Puc v JNS, res pa je, da se vrši 1. februarja 1936 sestanek voditeljev JNS, na katerega je vabljen tudi dr. Puc, čeprav JNS nima bodočnosti.
5. Ni res, da bi hotel postati dr. Dinko Puc ljudski voditelj celokupnega naroda, res pa je, da dere celokupni narod za dr. Dinkom Pucem proti njegovi volji.
Upamo, da smo s tem postavili resnico povsem pravilno na glavo.
\
PODPRIMO DOMAČO OBRT
Nekaj uradnikov in večje število nacionalnega učiteljstva je naročilo potrebno količino kovčkov pri znanem obrtniku Erjavcu. Barvo tem kovčkom je izbral osebno g. mojster Erjavec iz Most.
Javnost odobrava ta hvalevreden korak našega učiteljstva, ki nabavlja le pri znanih domačih firmah, dočim smo preje, zlasti kovčke uvažali iz Avstrije. Umevno, da bo e tolikim naročilom občutno zmanjšana kriza našega obrtništva, saj je naročenih 450 kovčkov, ki nosijo v dokaz, da so domača roba, ličen napis: »Maščevano Kosovo 1936«, Fran Erjavec, špecijalno podjetje za kovčke, Moste pri Ljubljani. Ze sam gornji zaščitni znak je dokaz nacijonalnega porekla kovčkov, pa tudi oseba g. mojstra zagotavlja, da so izdelki prvovrstni in poceni.
%
OPRANA CAST
Dudi in Fifi sta bila vedno prav ponižna kužka in sta živela v naj lepši slogi, čeprav je prišel Fifi k hiši ko je Dudi dosegel že častitljevo starost. Fifi je izkazoval svojemu četveronožnemu bratu dolžno spoštljivost, Dudi pa je imel vedno razumevanje za prešerno razigranost Fifija. In tako bi živela še dolgo srečno življenje ministrovih kužkov, da niso prišli vmes zlobni ljudje.
Sam zlodej je obrnil jezik nekemu podeželanu ter ošvrknil Dudija in Fifija, češ da Imata zlate zobe. Bilo je to na nekem političnem zborovanju. Dudi in Fifi se osebno prav za prav nikdar nista bavila s politiko, vsaj direktno nikdar ne. Ali pri nas ljudje ne morejo pustiti v miru nikogar In tako se je nekdo obregnil tudi v ta dva. Ko je Dudi zvedel za to natolcevanje in si je ogledal v ogledalu svojo brezzobno čeljust, je napravil harakiri (ali pa je skočil pod vlak) — skratka — napravil je samomor.
Iz tega pa je nastala silna afera in se je vršila pred tukajšnim sodiščem »zanimiva končana pravda«. Nek dnevnik ji je posvetil celo kolono v svojem političnem delu! Končala pa je klavemo, ker podeželski »obrekovalec« sploh ni imel v mislih ta dva kužka, ampak čisto dva druga.
Cast Dudija in Fifija je sedaj oprana in zadeva je zaenkrat spravljena s sveta. Zadovoljen je pravni zastopnik Dudija, pa tudi toženec.
žalosten je le Fifi, ker je izgubil prijatelja. Ni izključeno, da bo pokrenil akcijo med svojimi prijatelji, da se Dudi proglasi za politično žrtev. Nekateri so celo mnenja, da bi se s tem mogla okoristiti kaka politična akcija, ki je trenotno zamrznjena, ker ji manjka mučenikov,
\
ČE SE LE HOČE...
Pravijo, da so naši ljudje prepirljivci, ki v svoji strankarski strasti razbijajo vse, kar jim pride pod roko, da ni mogoče najti več kotička na naši zemlji, kjer bi vladala sloga. Vse le radi te šmentane politike in javnih mest.
Svetel primer, kako to našo bolezen odpraviti, nam je gospod Peternel iz Javornika, srez Škofja Loka. On je v isti osebi: tajnik, blagajnik in predsednik občine, istočasno pa predsednik JRZ in predsednik JNS.
In je pokazala občina Javornik figo vsem prepirom in razdorom. Predsednik JNS živi v bratski slogi s predsednikom JRZ in tudi med občinskimi funkcijonarji vlada najlepša sloga.
Kakor vidite, se lahko ozdravi naša grda bolezen — če se le hoče!
Stran 4.
»P O H O D«
Štev. 4.
GOSPODARSTVO
KONFERENCA ZA UBLAŽITEV LESNE KRIZE
V nedeljo, dne 25. januarja t. 1. se je po pred-konferenci, ki je bila v soboto, vršila konferenca za omiljen j e krize našega lesnega gospodarstva in za iskanje izhoda iz stiske, v katero je vsled uveljavljenja sankcij zabredla posebno dravska banovina. Konferenca je imela vsedržavni značaj, in so se je udeležili delegati iz vseh gozdnatih pokrajinah Jugoslavije. Od strani vlade so se je udeleižli trije aktivni ministri: minister za šume g. Jankovič, gradbeni minister g. Kožulj, minister brez portf. g. Krek, načelnik trgovinskega ministrstva i. dr. ter viceguverner Narodne banke g. Lovčevič, ban dr. Natlačen in podban g. Majcen. Med prizadetimi so bili navzoči bivši minister Ulmanski, razni predstavniki producentskih, lesnoindustrijskih in lesnotrgovskih ter sličnih organizacij, zelo veliko število malih podeželskih ljudi in nekaj narodnih poslancev.
Za ob 10. uri napovedana konferenca se je pričela s skoraj polurno zamudo, kar je med navzočimi povzročilo neko nerazpoloženi e, ki je pozneje prišlo do izraza.
Po otvoritvenih besedah g. Škrbca, je prevzel predsedstvo minister za šume gosp.
Jankovič in je čital svoje poročilo kakih 15 minut, v katerem je večinoma navajal statistične podatke o gozdni posesti in o izvozu lesa. Vmes je bilo nekaj vpadov v njegove besede, ki jih je menda govornik smatral bolj za plod nekake opozicije. Za njim je govoril minister Ulmanski, vodilni funkcionar »šipada«, ki je med drugim povdarjal potrebo kolektivizacije male lesne proizvodnje. Dejal je, da se v trenutni situaciji velike firme pač morejo nekako preorijentirati, dočim male brez kolektivne uradne organizacije tega nikakor ne zmorejo. Zahteva, da se interesu celokupnosti podredi interes poedinca, ter, da gospodarske probleme vendar že enkrat začno obravnavati ne politiki, nego strokovnjaki. Vsled tega smatra za najvažnejše, da se takoj ustvari »Gospodarski svet«. Pritožuje se nad postopanjem Narodne banke, ki izplačuje našim izvoznikom njih terjatve v Italiji tako, da dobijo za liro po 315 Din, dočim morajo uvozniki v Italijo pri Narodni banki plačevati liro po 3 55 Din. Zahteva tudi kontrolo izvoza in uvoza, da bi se mogel bolje zasledovati blagovni in terjatveni saldo. Nato je govoril ing. Jerbič, predsednik udruženja malih žag s Sušaka. Zelo ostro je napadal delo politikov, ki nimajo razumevanja za gospodarstvo. Kritiziral je tudi naš birokratizem, ki izdaja neobičajno veliko »Pravilnikov« in pravi, da ti poslovanje samo komplici-rajo in da so samo za slaboumne ljudi.
Nadaljni govornik ing. Lenarčič po-vdarja veliki pomen gozdarstva v Sloveniji z ozirom na kmeta in navaja, da je pri nas od 160.000 kmetijskih gospodarstev celih 140.000, ki so zainteresirana na gozdarstvu. Tu ne gre samo za krizo 8.000 gozdnih delavcev, nego gre za 600.000 eksistenc. Obžaluje, da je to v javnosti tako malo znano in da ta premalo ve, da kmet sedaj že več ne prodaja svojega lesa, nego ga daje zastonj, prodaja samo še svojo in svoje živine delovno silo in še to po zelo nepovoljni ceni. Dalje graja našo prevozno tarifno politiko, ki n. pr. obremenjuje pšenico s 30% njene vrednosti, deske s 85%, trame celo s 150%. Graja tudi uvoz letnih 800 vagonov časopisnega papirja iz Avstrije, ko pri nas ne moremo spravljati v denar niti našega celuloznega lesa. Ta papir porablja naše zavedno časopisje. Uvozna carina za papir je pri nas samo Din 14-—, dočim znaša v Avstriji in Madžarski Din 90—, v Italiji Din 120—, v Poljski in Rumuniji celo Difr^OO —K Boj proti časnikarstvu bo v tem oziru težak, toda izvoje-van bo pač moral biti, ker je to naš živ-1 jenski interes. Obljub je bilo dovolj, hočemo dejanj! Kritizira tudi zadržanje naših delegatov v Ženevi ob priliki sklepanja o uvedbi sankcij napram Italiji.
G. minister nato odgovarja, da naj se govorniki ne Iznašajo na »nepoznatim terenima«, kar je izzvalo precej burje. Ilfg.
Ružička poleg drugega navaja, da mu niso všeč"uobičajeni izrazi, da se bo to ali tpo storilo »u granicama stvarne mogučnosti«, lz česar je bilo videti, da se mu 'zdi tak izraz v sedanjih le' prehudih časih preveč
elastičen.	^	Mirounc	MM«:, UUCIICIII pa
MiniStet KoSMo^Je- povdatJ^(^f®a sl Jljr^onvogooilo zopetno pridobitev iste, ako uvidi gospodarstvo sedanje stiske v veliki meri svojo krivdo in z dejanjem dokaže voljo za tudi samo krivo. On je Šest let opozarjal, vestjo plačevanje. Tako je doseglo dvoje.
na sedanje čase, ki so morali priti, pa ni nič zaleglo. Ogorčeno je zavračal napade na politiko in politike. Kar je tiče uvoza časopisnega papirja pa je vprašal, zakaj da si prizadeti ne ustvarijo papirnice na jugoslovenskih tleh. (Prizadeti burno ugovarjajo in pojasnujejo, da imamo dovolj papirnic.) Izjavlja pa, da ga razgibanost in burnost današnje konference prav izredno veseli, ker mu je to znak, da se je gospodarstvo končno vendarle prebudilo. Nadaljni govorniki so govorili za znižanje zemljarine tudi za gozd, za odpravo takse od pogozdovanja in za pravično ureditev plačilnih obvez za prekomerno uporabo cest, za ureditev in izboljšanje naše paroplovbe in prevoznih tarifov, dalje o tem, da je izvoz finalnih izdelkov nemogoč, prevoz do naših luk pa tako drag, kakor do Bom-baya v Zadnji Indiji. Pritoževali so se nad »visoko politiko«, ki je ljudstvo ne razume, pač pa težko občuti. Razne organizacije so na merodajna mesta že skozi dolga leta pošiljale nebroj resolucij in utemeljenih obrazložitev, ki so stale krvavega truda, a uspeha ni bilo.
Nato je govoril viceguverner Narodne banke, ki je zagovarjal njeno poslovanje in razlagal način in vzroke njenega postopanja, kar pa udeležencem mnogokrat krat-komalo ni bilo všeč. Obljubil je, da se bo Narodna banka kakor doslej, tako tudi v bodoče čvrsto zavzemala za interese našega gospodarstva in bo tistim izvoznikom* ki so doslej za devize premalo prejeli, v okviru možnosti dala nadomestila ter jih bo vpoštevala tudi pri dajanju kredita.
H koncu je glede našega izvoza podal nekaj pojasnil načelnik trgovinskega ministrstva dr. Dobravčič in povdaril, da se s Francijo, na katero so bili udeleženci konference ponovno zelo zagrenjeni — pogajanja niso prekinila in da se še nadaljujejo glede kompenzacij za posledice izvajanja sankcij.
G. Škrbec je v zaključnih besedah kritiziral razne »hijene«, ki izkoriščajo sedanjo situacijo pri dajanju kreditov, ali pri cenenem nakupovanju pri dražbah in od tega ne izvzame niti kreditnega zadružništva.
G. minister za šume in rude Jankovič se je zahvalil vsem navzočim z ugotovitvijo, da je ta konferenca vsekakor obrodila dober, pozitiven sad in pokazala smeri, ki jih bo vlada podvzela za izboljšanje bednega stanja ljudstva, kakor tudi je že prej omenil, da vlada počenja izvajati javna dela v dravski banovini in gradi, odnosno bo gradila železnico in ceste, bo izboljšala cene poljskih pridelkov in se bo s tem začelo ozdravljenje, ko bo kraljevska vlada izdala ukrepe, da se hranilnicam omogoči likvidnost in vračanje vlog. Veseli ga tudi, da je Narodna banka energično na delu za varovanje ljudskih koristi, kakor se je prepričal iz današnjega govora g. viceguvernerja Narodne banke.
rt*	mmX«on*	f	n	**	~	«*q
** mn-m* ** ***•	m*~* *
’~-w'	-Z	rrr?
j m&nuftis Vlmraot*'*
HUDOBEN DOLŽNIK IZGUBI ZAŠČITO
Deželno sodišče v Celle v Nemčiji je imelo obravnavati poučen slučaj.
Neka gospa je od sodišča zahtevala, naj njenemu dolžniku, zaščitenemu kmetu, odreče zaščito, ker ji ne odplačuje dolga v znesku 7000 Mark, niti ji od 1. oktobra 1932 ni plačeval tekočih 6% obresti, dasi bi bil to mogel storiti, kajti obveznosti napram drugim upnikom je točno izpolnjeval, samo njo je tako-rekoč Bojkotiral.
Toženec se je izgovarjal, da ji ni mogel odplačevati, ker je denar rabil upravičeno za dozidavo in izpopolnitev stanovanjske hiše in za druge gospodarske investicije. Upravičenost teh investicij je sodišče sicer priznalo. Po ugotovitvi dejanskega stanja pa je izreklo, da ako mu je primanjkovalo sredstev za plačevanje vseh obveznosti, da bi bil potemtakem moral razpoložljiva sredstva porabljati za delno zad^voljevanjevseh upnikov in plačevati vsakemu *v sorazmerju dolga. Drugim je plačeval v redu, tožnici pa nič. S teni je kvaril namen in pomen kmetske zaščite, zakrivil je nagajanje upnici in škodoval d^žMŠki motali.
■ Sedišče jft*napram temu dolžniku izreklo izgubo kmetske zaščite, obenem pa mu je
NUJNOST KMETSKE STAROSTNE PRESKRBE
Dosedanji način starostne preskrbe je spričo današnje obče gospodarske krize postal nevzdržen. Gotovo v nad 90% primerih postaja položaj prevžitkarjev mučen in bolesten, žal premnogokrat izrazito in ostro mučen in bolesten. Vsemu temu pa niso vzrok samo neugodne in nestalne gospodarske razmere, temveč tudi živčevna razrvanost starih in mladih. Kaj? Na deželi — pa tudi to? žalibog da, in vedno hujše.
Poleg običajnega pekla, običajnih sporov in prerekanj med prevzemnikom z ženo ter med prevžitkarjema, danes tudi slučaji nasilnih odstranitev »nadležnih« starih — niso redki. Za nekatere oblasti zaznajo, za mnoge pa ne. Tiho se odigravajo marsikatere žaloigre.
Kaj ni starima dvema mučna zavest, da sta mladima samo v nadlego in kaj ni marsikje še bolj mučna zavest starih dveh, da se težko pričakuje njiju smrti?
Celo življenje muka, skrb in pri trgovanj e, na stare dni pa kaj takega za priboljšek! Milčinskega — penzion.
Nedavno sem obiskal znanega prevžit-karja v boljši kmetski hiši. Ko sem odhajal, mi je 801etni stari oče pokazal nagajivo deco (svoje vnuke). Mlada gospodinja, sinova žena je to opazila, prigrmela nadenj in ga surovo nahrulila. Z jokavim glasom se je revež branil, češ, da ni hotel otrokom nič hudega in končno od sramu pred menoj zbežal ter se skril za hišo. Kmet je videti trd, nikoli ne joka. V tem primeru pa bi stavil, da je zbežal zato, da skrije solze, ki mu jih je sprostila z dneva v dan nabirajoča se bridkost.
Na uvedbo starostnega zavarovanja tudi na kmetih, bi bilo treba nujno misliti in čimprej tudi dejansko kaj ukreniti. Ono ne bi bilo samo v oporo starim prevžitkar-jem, nego bi bilo razbremenitev tudi za prevzemnike, razmerje med starimi in mladimi bi se v hiši izboljšalo, bi bilo prisrčne j še ter se starim že celo ne bi želelo smrti ali se jim celo streglo po življenju. Zavarovanje bi starim prinašalo neke denarne dohodke, magari pičle in ti bi ob sporazumnem življenju tudi mladim lahko marsikdaj prišli prav. Starim bi se želelo dolgo življenje. Naj bo prvobitni razlog tej želji tak ali tak, dejstvo je, da bi se ob odkriti ali hlinjeni prijaznosti — vendarle pekel definitivno izselil iz kmetskih hiš in ubogi, izmučeni starine bi v miru umirali, kadar bi bilo Bogu ljubo.
Vprašanje izvedbe starostnega zavarovanja res da najprej ne bi na kmetih povsod bilo prijazno sprejeto, ker bi pomenilo nekaj najmanj popularnega, t. j. plačevanje. Toda čas ga je postavil. Razmere zahtevajo njega realizacijo. Kriza — to ne more biti izgovor. Ako je kriza tu na poti, jo je treba odpravljati. To pa ne samo z lepimi frazami, niti ne polovičarsko, nego tako, da bo odpravljena, pa če je to tistim prav ali ne, ki imajo svoje prijatelje v vsakočasni vladi, če se teh vprašanj niso dotikali dosedanji politiki, se jih bodo lotili drugi. Znaki za to se kažejo dovoli jasno za vsakogar, ki zna gledati in videti.
Ko bodo vsi državljani delali in bo zaslužek pravično razdeljevan, bo brez na-daljnega in brez posebnih težav tudi vsak kmet že tedaj ko bo mlad, čil in močan, mogel in moral spravljati sredstva skupaj za zagotovitev mirnega pokoja na stare dni.	Im.
NAVIJANJE CEN V NEMČIJI
V zadnjih mesecih se je v mnogih krajih zgodilo, da so morale oblasti kaznovati razne navij alee cen s prav občutnimi kaznimi, pa so jim vendar še prihajale vedno nove ovadbe, posebno glede podražitve mesa in klobasičarskih izdelkov. Vladni predsednik v Hildesheimu je zato objavil poseben razglas, v katerem povdarja, da za podražitev blaga ni nobenega utemeljenega razloga in da vsaka spozabitev v tej smeri pomeni kapitalen pregrešek nad nemškim narodom in bo brezobzirno kaznovan, kdor se pregreši.
V Essenu so odkrili celo nek dogovor med kupci in preprodajalci, ki je omogočal navijanje cen s tem, da so zmanjšali dotok blaga na trg. Oblasti so trdo nastopile, obenem pa poslale načelnike raznih krajevnih mesarskih združenj na dopust.
Tudi iz Porenja in iz ostalih delov Nemčije prihajajo podobne vesti. Oblasti l '	K
povsod budno pazijo in store vse, da se zavarujejo interesi porabnikov pred nakanami denarja lakomnih poslovnih ljudi.
Da, tam oblasti vedo, kaj je njih dolžnost in jo tudi vršijo!
AAA v USA:
Znano je, da je najvišje sodišče USA (ameriških zjedinjenih držav) na provokacijo velikega denarništva izreklo, da je izvajanje Rooseweltovega načrta za izboljšanje stanja kmetijstva (Agricultural Ad-justement Act) protiustavno, kar je končno formalno tudi res, kajti ustava združenih držav ameriških je dovolj stara in se ob nje izglasovanju takrat gotovo nihče ni mogel nadejati takih razmer kot jih danes svet preživlja, niti noben politik ni mogel predvidevati ukrepov, ki bodo zato potrebni.
Večina zveznega parlamenta je Rooseveltu odobrila izvajanje programa za izboljšanje kmetijstva in sistematično delo je tudi dejansko kronano z uspehom.
Sedaj se poroča, da je senator Logan v zveznem parlamentu predlagal, da se ustava nujno toliko spremeni, da bo izvajanje Rooseweltovega načrta možno in zakonito. Utemeljeval je svoj predlog s tem, da je amerško narodno predstavništvo, ko je odobrilo Rooseweltove načrte, istočasno v duhu tudi izreklo, da je njih izvajanje zakonito in ustavno ter je s tem ustavo, v kolikor bi temu sklepu nasprotovala — v duhu že izpremenilo.
Povedal je prav. Ustava ni sama sebi cilj. Ako je potrebno in upravičeno izvajanje kakršnekoli pomožne akcije, pa nje izvedbo ustava onemogoča, tedaj jo je treba izpremeniti tako, kot je to v interesu stvarnosti, kajti končno se vendar življenje ravna po razmerah ter se ne da vklepati v še tako lepo razporejene paragrafe, če ne odgovarjajo več duhu časa.
Za izpremembo ustave je v USA potrebna tričetrtinska večina in dasi so Američani tudi dovolj formalisti in konservativci, ne dvomimo, da ustavo tako spremene, da upravičeno izvajanje AAA ne bo protizakonito.
ITALIJANSKEMU KMETIJSTVU PRIMANJKUJE DELAVCEV
To pomanjkanje je, kakor poročajo, toliko bolj občutno, ker tudi oblasti store vse mogoče, da se zemlja kjerkoli mogoče najbolj intenzivno uporablja. Mobilizacija je kmetijstvu odvzela mnogo delavcev. Čimdalje več pa je prostih industrijskih delavcev, kajti eno za drugim posamezna industrijska podjetja ustavljajo svoje obrate radi pomanjkanja surovin in naročil.
Odvišne industrijske delavce se sedaj hoče presaditi na deželo. Toda tudi pri tem oblasti zadevljejo znova na neznanko, ki jim vzbuja preglavice: Koliko časa bodo pravi kmetijski delavci še morali ostati pod orožjem in kaj bo potem, ko bi se začeli ti vračati. Kako bo z delovnim trgom tedaj.
KAKŠNO KONJUNKTURO NAPOVEDUJEJO V ANGLIJI?
Kaj nas briga. O pač, Anglija je v svetovnem gospodarstvu tako mogočen či-nitelj, da je pomemben tudi za nas.
V letu 1936. se pričakuje za Anglijo proširjenje konjunkturnega napredka v raznih panogah konsumnih dobrin. So znamenja, ki kažejo, da bo konjunktumi napredek naraščal bolj po širini kakor po jakosti. Vendar so možne tudi razne nevarnosti. Grozi tudi nevarnost, da bo proračunska in finančna slabotnost dovedla v Franciji do direktne krize vsaj do konca marca. To bi pomenilo konec zlatega bloka in delitev držav po različnih devalvacij-skih stopnjah. Ker ni nobenega mednarodnega činitelja, ki bi omejeval razvrednotenje valut in razne manipulacije, je možno, da se pojavi nov val tekmujočega valutnega razvrednotenja. To bi pomenilo nastopanje nadaljnjih zunanjetrgovinskih težkoč. Ako bo angleško oboroževanje zahtevalo zmanjšanje proračunskega prebitka, bo ostajalo premalo ali nič državnih sredstev za razgibanje gospodarstva in za zboljšanje zaposlitve In kar bi bilo še usodnejše, poslovno zaupanje bi utegnilo izginiti popolnoma. Privatne intervencije bodo prenehale.
Naj bližja bodočnost bo pokazala, kako bo v Angliji. In kakor bo tam, tako se bo v smislu povedanega to čutilo v sw!>jih posledicah tudi pri nas.
1» , *\	^	»-v Vr'	^	& V* ^
ndustrija platnenih izdelkov d. d.
izdeluje krojaške potrebščine, platno za naslonjače, gradi za zavese in žimnice, belo laneno platno, brisače, brisalke in namizno perilo, impregnirano platno za plahte, platno za vreče, slamnjače i. t. d., kakor vse ostale v to stroko spadajoče proizvode.
JARŠ E, P- Domžale
Urefa odbor. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalekl. Vsi v Ljubljani.