Časopis za mladost sploh,
pa tudi za. odrašene proste ljudi.
I. tečaj.          23. Listopada 1848.           21.
Veselo dete.
im device mlado,
Veselo živim, Vse ima me rado,
Se zmir veselim. Na jutro se vsako
Izročim Bogu, De varstvo bi jako
Dal deteščikii.
Molitev oti sliši,
In varha mi da, In varha nar visi
Oj angelčika! Ta zvesto me v6di,
Me varje čez dan, Ta z mano zmir hodi,
Mi krepka je bran.
Čez dan mi veselje
Narava daje, Ta spolni mi želje,
In vselej po vse. Spomladi drevesa,
Ki kinči jili cvdt, In jasne nebesa,
Prerojen ves sve"t;
In trate zelene, In tičikov črič,
In gore rej ene, Gorica in grič;
S
162
Oj to pač lepo je,
To me veseli, Veselje mi to je,
De višiga ni!
Mi sonce po Teti,
Prekrasno zlato Nenehama sveti,
In sije gorko. Na jesen dobivam
Veselje povsod, Ga polnoma vživam
Domi in drugod.
Veselje storili
v   Si Grudna tud' vem,
Če zunej ni biti,
Pa v hišico gre"m, Veselo sim zmiram,
Veselo zards Na Boga vse vpiram,
In varha neb^s.               M. Valjavec.
Popis življenja Valentina Vodnika.
(Konec.)
Leta 1797 je že naš Vodnik zavoljo svoje učenosti, sosebno pa zavoljo svoje pesniške glavice tako slovel, de je bil še to leto v Ljubljano za učenika pete in šeste šole poklican. Z vso skerbnostjo je učil tukaj slovenske mladenke, rojake svoje. Pa ne le za omikanje šolske mladosti, ampak tudi pripvostih (neučenih) ljudi na kmetih, je skerbel. Torej je začel, ker je zdej francozka vojska že peto leto terpela, „Ljubljanske novice od vsili krajov celiga sveta" prec leta 1797 po krajnsko pisati in na svitlo dajati. Tri leta so na svitlo hodile, in kmetam prav po domače pravile in razlagale, kako de se cesarski s Francozam bijejo in dru-ziga več? — Nezvesti \ojvodi ali generali so
163
bili krivi, de so Francozi v letih 1797, 1805 in 1809 tudi na Krajnsko priderli, in dvakrat izgnani, tretjo pot v deželi ostali. — Desiravno pa je Francoz naš sovražnik bil, je naš jezik vender bolj spoštoval, kakor je bil pred spoštovan. Torej je bil on, kakor je zdej naš svitli cesar, tudi po vsih malih šolah na Slovenskim namesto nemškiga slovenski jezik vpeljati ukazal. Po izučenji materniga jezika pa so se o-troci po vsih slovenskih šolah, tedej tudi v Ljubljani po francozko učili. Tako' so bile šole v letu 1810 osnovane.
Vodnik je bil izvoljen za vodja (Direktor) malih, rokodelskih in višjih Ljubljanskih šol, u-čenika francozkiga jezika in pa pesništva (Dicht-kunst). Izverstniga pesnika se je bil namreč skazal sosebno s svojimi leta 1806 in 1809 natisnjenimi pesmimi za pokušino in pa za bram-bovce, ki so zlo dopadle.
De bi se otroci svojiga materniga jezika ludi prav pisati naučili, jim spise Vodnik (1811) pismenost ali slovnico (Sprachlehre) v slovenskim jeziku. Zunej teli bukev je spisal tudi eno abecedo samo v slovenskim, drugo abecedo in kersanski nauk pa v slovenskim, francozkim in nemškim jeziku, eno slovnico pa za latinsko-fran-cozke šole. Kako de je on za prid svoje domovine, svojih rojakov skerbel, spričuje to, de se ni sramoval, clo kuharske bukve iz nemškiga v naš jezik prestaviti, de bi jih ženske brale in se v te umetnosti bolj doveršile. To pa še niso vse njegove dela.
164
Spisal je tudi velik nemško-slovenski slov-nik ali besednjak (WSrterbuch). V teh bukvah so zakladi (sati) našiga lepiga jezika. Že leta 1813 jih je mislil na svitlo dati5 med tem pa so Francozi premagani, morajo iz naše dežele in z njimi tudi — naš jezik iz šol. Namesto tega se zopet nemšina va-nje vrine in otrokam po sili v glavo vbija. — Vodnik je o času.francozkiga vladarstva lepo pesem „IIiria oživljena" zložil, in v nje Napoleona, pa le zavolj tega hvalil, ker je bil našimu jeziku njega pravico dal. Gospoda so pa to vse drugači razlagali in djali, de je on Francozam vdan, in Vodnik, nar veči rodoljub, mora šole zapustiti. Samo laški jezik sme še v šolah učiti, in le 200 goldinarjev mu dajo na leto. Tako' hudo se mu je godilo, de si je mogel v Ljubljani z učenjem francozkiga jezika po hišah, življenje boljšati. Po tim takim ni mogel rečeniga slovnika v natis dati. Prisiljen je bil to od dneva do dneva odlašati, dokler ga je 8. dan mesca Prosenca 1819 v 61. letu nagla smert prehitela.
V neizrečeno škodo slovenšine so hodile te veliko že pozabljenih lepih slovenskih besedi polne bukve od ro'k do rok, brez de bi jih bil kdo na svitlobo dal. Zdej pa jih je dobilo na po'sodo od gospoda Metelkota, učenika slovenšine v Ljubljani, tukajšno slovensko druž-tvo, ki jih bo pomnožene kmalo v natis dalo. Sto in sto iskrenih Slovencov jih komaj čaka. —
Hvala, pregorka hvala tebi, slavni mož!
165
za tako žlahtno seme, ki bo zdej tako lep sad rodilo. Tvoj duh ga bo vidil, in se veselil.
Vodnik leži na Ljubljanskim pokopališu pri svetim Krištofu. Pojdi od vrat kakih 80 korakov na levo; tam najdeš v zidu okrogli kamniti steber z napisani:
Valentin Vodnik,
rojen 3.  Svečana 1758 v Šiški, umeri 8. Proseuca 1819  v Ljubljani.
Ne hčere, ne sina, Po meni ne bo, Dovolj je spomina Me pesmi pojo.
Te 4 verstice so vzete iz ene njegovih pesem, v kteri on tako sam od sebe poje. — Pod temi versticami stoje še besede:
Postavili 1819, popravili 1839 prijatli.
Slovenski mladenči! darujte slavnimu rojaku vsaj nekoliko solz hvaležnosti; zakaj ne-hvala je bila na svetu njegovo plačilo.
O*
Od pokapanja merilcev.
(Konec.)
Tako se tudi od nekiga vojaškiga častnika ali oficirja bere, de ga je bila v bolezni oterpnica zagrabila. Slišal je poklicana dva zdravnika besedo-vati se, ali je že mertev, ali ne; slišal, de sta nazadnje oba njega smert poterdila; pa ni mogel nar manjšiga znamnja od ,sebe dati; de še živi. Otern-nica tudi žilo ustavi. Človek je popolnama merliču enak. — Strašna misel ga obide: Morde je pa to smert, de človek sicer živi, vse sliši in čuti, samo de nič ne vidi, in čisto nobeniga uda ganiti ne more. Tako je pravil, potem ko ga je oterpnica pustila, in ga so že za smert preoblačiti hotli.
166
Ker so tedej navadne znamnja smerti zlo go-ljufne, in skušnja uči, de je bilo že dosti nesrečnih živih zakopanih; je gosposka zapoved dala. de mora vsak merlič pred pokopam nar menj 48 'ur ležati.
V  tem času večidel mertvaški duh (smrad) nastopi. Ako se pa to ne zgodi, naj bi se djal merlič v mertvašnico (Todtenkammer), kakoršnih bi moglo v vsaki fari toliko biti, kolikor je pokopališ. V teh naj bi po besedah umniga moža taki mer-liči, kakor tudi topljeniki ali utonjenci, berači iu drugi revni merliči, ki se jih ljudje po nekeršan-sko branijo, tako dolgo ležati, dokler se na koži, sosebno na koži okoli jeter zelenkasto-rumeni madeži pokažejo, in mertvecv že dišati začne. Le te znamnja smeri; poterdijo. Ze več takih merličev na videz se je v mertvašnicah zopet obudilo.
Tako se je zgodilo z nekim možem o času kolere leta 1836. Bil je tačas vojak v Ljubljani. Kolera ga napade, in tako zmuči,' de je bil merliču podobin. Prenesd ga iz bolnišnice v mertvašnico.
V Ljubljanski mertvašnici pa je ta naredba: Vcer-kovnikovi hiši, ktero od mertvasnice le ena stena loči, visi en zvončik z več vervmi, ki so skozi steno v mertvašnico napeljane. Slehernimu merliču se da ena v roke. Ako se potem le pregane, zvončik zažvenklja. Tako se je pripetilo tudi pri tem vojaku, ki ni bil še popolnama mertev. Cerkovnik ponoči glas zvončka zaslišati, prihiti v mertvašnico in reveža, ki se je bil prebudil, k sebi v hišo vzame. — Mož je ozdravil, se je potem oženil, in še zdej v Ljubljani z ženo in otročici živi. Pisavec tega ga dobro pozna, in je to zgodbo od eniga njegovih prijatlov zvedil.                                 J. N.
Pogovor učenika % učenci.
Tkavc. Ali se ob hudi uri res ne sme na pragu
stati? U. Res ne, in scer zato ne, ker skozi vežo veči-
167
del zrak vleče, kar strelo rado na se potegne. Torej naj se tudi v hiši vse okna razun eniga zapro. Eno samo pa je dobro odpreti, de memo leteča strela ljudi v hiši ne zaduši, ker namreč skozi odperto okno zmiram nov zrak notre prihaja.
T. Pravijo, de tudi pod kdsato, visoko drevo ni varno iti.
17. To je vse res. Košate, visoke drevesa strelo tudi na se vlečejo. Bolje ti je mokrimu, kot ubi-timu biti. Pa tudi voda, jeklo, železo, zlato in so-sebno magnet imajo to lastnost. Torej ne hodi ob hudi uri tudi blizo vode, ne blizo z železarn oko-vaniga voza; verzi rudaste reči, sosebno magne-taste kresila od sebe. Tudi bežati je nevarno; zakaj kdor beži, sapo ali zrak razganja, tak brez-zračni postor pa tudi strelo kaj rad na se po-tegne.v Pred petemi leti so bežale ob hudi uri proti Šiški tri ženjice. Bsk! vreze strela, in ubije pri ti priči eno izmed njih; uni dve pa omami. Nesrečno dekle je bilo vse černo s sožganim o-blačilam in opečeno kožo v Ljubljansko bolnišnico (špital) prineseno. Groza ga je bilo pogledati. Tako je bil ravno tisto-leto na Dolenskim nek Vlah od strele zadet, ker ji je mislil z der-kanjem ali kalopiranjem na konji uiti. Tudi konja je bila ubila. Blizo konja je o takim času že zato nevarno bitij kor je z železarn podkovan. Pri-vež^ ga kamorkoli in hodi deleč preč; bolje je, de konja ubije, kot tebe ali clo oba — Si pod streho, ne hodi pod kap, ne k oknu, ne blizo peči ali dimnika (Rauchfang). V cerkvi ne hodi blizo zvonika (turna), orgelj ali sten: nar varneje je po sredi.
Grabeč. Zakaj se pa ob hudi uri zvoni?
U. Nekdaj je bilo dovoljeno, kader se je k hudimu vremenu pripravljalo, nekoliko, pa le nekoliko pozvoniti, de so se ljudje k zedinjeni molitvi o-pomnili, de bi Bog hudo vreme od njih odvernil; pozneje pa so začeli ljudjemisliti, de imajo zvonovi to moč in scer zato, ker so blagoslovljeni
168
to je žegnani. Ali to je velika zmota, ktera je smerti že strašno veliko cerkovnikov kriva, kar bote bližno pot slišali.
Bčela *) in golobcik.
(Basen.)
Bčela je bila padla v vodico; golobcik to vi-diti hitro s kljunam peresce od vejice odterga in ga-v vodico spusti. Bčela peresce srečno doseže, se ga varno poprime in z njim iz vodice prigoma-zi; — rešena je bila gotove smerti. — Golobcik se zopet na drevo usede. Meino pride neki lovec, go-lobčika na drevesu zagledavsi hitro s puško vanj pomeri, in hoče sprožiti; pa — bčela pribrenči in pik! ga piči na roko. Lovec si roko mane, puška zmajana poči, in vse zernje gre deleč od golobčika; golobcik zdrav in vesel z drevdsa zleti. Kdo mu je življenje otel? — Učite se, otroci! od živalice hvaležnosti. —                                       A. Praprotnik.
S m e š n i c a.
Nekteri ljudje" imajo prazno vero, de od trinajstih, ki vsi kmalo pri mizi jedo, čez leto in dan eden izmed njih umerje. Nčka žena, ki je tudi to babjo ve>o imela, in pri kosilu na enkrat zagleda, de jih trinajst pri mizi sedi, se prestraši in zavpije: „Za božjo voljo, trinajst nas je!" — „Nič, nič se ne bojte, mati!" pravi en prekanjen gost" jez za dva jem."
Pregrešiti tiska.
V poslednjim listu beri v pesmi tikama, namesto tika-me; na 155. strani bolj zdolej popisal, namesto pipisal; zdo-lej poprej, namesto paprej.
*) Stara beseda „bučela" se je sprjmenila tu v „bei!dla" „buela", tam v „čebela", „tJbela", „žbela". —                                          Vr.
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.