2IVUEN7E M IVET
VITEŠKI KRALJ ZEDINITELJ ALEKSANDER I. (17. XII. 1888—9. X. 1934.
P O M I RALJ A-VODI
an 9. oktobra 1934 ostane črno obrobljen v jugoslovanski zgodovini Tega dne so krogle najetega zločinca ugasnile dragoceno življenje našega kralja Aleksandra I. Na začetku svoje poti po Franciji, blizu marseil lskega pristanišča, je veliki vladar omahnil v brez-dno večnosti. Vrnil se je v domovino mrtev in je z mučeniško glorijo okoli kraljevskega čela vstopil v zgodovino svojega težko preizkušenega naroda.
Pomen kralja Aleksandra in njegovega vladanja postaja posebno velik, če ga motrimo z vidika našega zgodovinskega razvoja.
Nekoč je kraje od Črnega in Egej-skega morja visoko v avstrijske Alpe in daleč v Benečijo naselilo etnično enotno ljudstvo Slovenov in prevzelo na vzhodu bizantsko kulturo, na zahodu pa rim-sko-krščansko kulturo, ki so jo oblikovala germanska plemena na razvalinah zahodno-rimskega imperija.
Različna je bila usoda teh Slovenov v dolgi dobi enega tisočletja in še nekaj stoletij.
Sloveni na tleh današnje Bolgarije so se spojili s tujim plemenom, ki jih je vojaško obvladalo, a je bilo premagano od njih duhovno, ker se je izgubilo v njihovi etnični masi in sprejelo njih jezik in običaje. Razvila se je posebna bolgarska država.
Srbi so se v nekaj stoletjih izoblikovali v mnogo obetajoči narod, ki si je ustanovil močno in vplivno državo. V njihovi kulturi so se srečno združevale bizantske tradicije s slovanskim narodnim duhom. Njih samostani so bili ognjišča visoke kulture. Srbski vladar Dušan je dal svojemu narodu znameniti zakonik.
Hrvati so bili razcepljeni v vrsto plemen, vendar so pod Tomislavom in Zvo-nimirjem dosegli višek državno-politične moči.
Slovence je usoda potisnila na najbolj izloženo zemljepisno ozemlje in jim Baložila težke borbe z močnejšimi sose-
di. V teh borbah je kmalu ugasnila njihova politična samostojnost in ozemlje, ki so ga naseljevali, se je močno skrčilo.
Bolgarsko in srbsko srednjeveško državo je porušil naval azijatskih Turkov, ko so se po padcu Carigrada vrgli na Balkan. Strahotne vojske tega naroda so zdaj cela stoletja strahovale vse ozemlje južnih Slovanov tja v sredino srednje Evrope.
Za vse južne Slovane so nastopili ve-kovi suženjstva, težkega ponižanja, neizmerne bede, neprestanega krvolitja.
Srbski guslarji so v tem času vztrajno peli o kosovskih junakih in vzbujali v ljudstvu vero v svobodo. Pri nas je ljudstvo pričakovalo kralja Matjaža, da vstane s svojo vojsko in osvobodi narod.
Tedaj je v srcu Šumadije, v slavni Topoli, kamor so prodrli daljni glasovi o francoski revoluciji in o velikem Napoleonu, vstal preprost mož, ki je pričel organizirati upor zoper Turke z velikim geslom osvobojenja. Pridružili so se mu sami svobodoljubni junaki.
Tako je Črni Jurij ali Karadjordje utemeljil novo Srbijo in postal začetnik dinastije, ki je pozneje prevzela zgodovinsko nalogo.
Srbija si je pridobivala vedno več svobode in postala slednjič nezavisna država. Tako je dobil jugoslovanski »risor-gimento« svoj Piémont.
Pri nas so pričeli Ilirci obračati poglede na slovanski jug. Zaživela je misel, da smo vsi ene krvi in da moramo v sebi premagati tisočletno razcepljenost. Predvojna nacionalistična mladina je dala tej veliki zedinjevalni ideji politični poudarek. Ko je 1. 1903. srbski kralj Peter zasedel prestol, so ga mladi ljudje z raznih strani slovanskega juga pozdravljali kot kralja Jugoslovanov.
Beseda je postala meso. V ugodni zgodovinski konstelaciji, ki je nastopila ob koncu svetovne vojne, v kateri si je prav Srbija pridobila krvav mučeniški venec, se je izvršilo na razvalinah Avstro-Ogr-ske zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slo-

s
K
D
N U
T E L D A
vencev. Prej samostojna Črna gora se je združila z mlado Jugoslavijo.
Tako je okoli osivele glave kralja Petra zableščala avreola osvoboditelja.
Njegov testament je prevzel po smrti prvega kralja združenih Jugoslovanov dotedanji regent in novi kralj Aleksander I., sin velikega Petra Karadjordjevi-ća.
Kralj Aleksander I. je dobro doumel svoje poslanstvo v tisočletni zgodovini slovanskega juga in oporoko, ki mu jo je zapustil njegov veliki oče:
Ta narod, ki je bil že od svoje naselitve na Balkanu razcepljen, se mora vsaj v mejah Jugoslavije strniti v eno narod-no-politično enoto, ker bo sicer še nadalje plen svojih močnejših sosedov.
Ustvaritev enega samega jugoslovanskega naroda z eno samo močno državo kot zaščitnico njegove svobode in neza-visnosti je bila najvišji smoter kralja Aleksandra I. Ko je spoznal, da ta z zgodovinskega vidika nujni proces zlob-,no ovirajo spletke partikularističnih politikov, ki vidijo pred seboj samo koristi posameznih delov naroda, ne pa interesa nove domovine od Triglava do Kajmak-čalana, je kralj Aleksander I. podredil svojemu visokemu smotru tudi naše premalo zrele politično-demokratične oblike, kakor so neomejena strankarska in tiskovna svoboda i. t. d. To je bil smisel 6. januarja.
Veliko delo končnega, notranjega ze-dinjenja — delo, ki je nujna posledica novega stanja in povsem v skladu z dogodki v naši soseščini, kjer sta italijanski in nemški narod šele sedaj našla vsak za se formo popolnega narodnega edin-stva, — to veliko delo je hotel blagopo-kojni vladar podpreti tudi zunanjepolitično. Odtod njegova uspešna izpodbuda za sporazum z drugo slovansko državo na Balkanu, z Bolgarijo. Odtod njegovo plemenito prizadevanje, da bi Balkan postal steber evropskega mira in torišče svobodnega razvoja in civilizacijskega napredka. Zato njegova, žal, poslednja pot
v zavezniško Francijo.
*
Tisočletje in še nekaj stoletij naše žalostne zgodovine je govorilo iz dela velikega kralja-vodje.
Tisočletje težkih izkušenj.
Stoletje piemontskega napora Srbije in Karadjordjevega rodu, da bi politična razcepljenost južnih Slovanov prešla v
eno samo državno in narodno zavest, v eno voljo, v eno usodo v sedanjosti in bodočnosti.
Samo majhni, ozkosrčni duhovi ne umevajo zgodovinskega pomena tega prizadevanja, ki se je sijajno vpodobilo v vladarski osebnosti kralja Aleksandra L
Pri delu za naše notranje zedinjenje ni šlo za vprašanja samoupravnih oblik, za posebne kulturne in gospodarske interese, za moralne oblike historično obstoječe narodne zavesti Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsa ta vprašanja so rešljiva v okviru narodne in državne enote, ki jê zgodovinska nujnost nas vseh in ki smo brez nje izročeni na milost in nemilost onih, ki v današnji Evropi proglašajo pravico močnejšega za najvišje politično načelo.
Kralj Aleksander I. ni kakor Mojzes kazal svojemu narodu obljubljene dežele, marveč je sam polagal temelje lepše in srečnejše bodočnosti vseh Jugoslovanov.
Vladar, ki je poznal iz lastne izkušnje življenje preprostega človeka, vladar, ki je prehodil s svojo vojsko strašno pot čez albanske gore v času, ko je bila domovina poteptana in ponižana in ki ni nikdar klonil čela, ki je bil v vsakem položaju mož preme linije in jasnega pogleda, upodablja v svoji osebi veličino in heroizem našega plemena. Bil je pravi vladar kmečkega naroda, ki je neomajno zvest svoji grudi in heroičen branitelj njene svobode. Globoko se je zavedal, da ni samo vladar, kakor so drugi, marveč pravi potomec onih, ki so orali to zemljo in trpeli v turškem jarmu, pravnuk Črnega Jurja, ki je prvi zbral zdrave može srbskega ljudstva k uporu zoper tlačitelje in k ustanovitvi svobodne države.
Ni bil samo vladar, bil je tudi Vodja, ki bo s svojo osebnostjo in delom postal nekoč legendaren lik naše celotne zgodovine. In ker zagrizeno verujemo v bodočnost te zemlje in v zdrave nagone našega ljudstva, ki bodo premagali vse tuje zvijače, naklepe in spletke, verujemo tudi v večno prisotnost kralja Aleksandra v zgodovinskem življenju našega naroda.
Njegov veliki lik ostane bleščeč med nami in poslednja kri, ki jo je mučeni-ško prelil v službi domovine, bo simbol večnega življenja v narodu. Njegovemu imenu slava na veke!
ŽELEZO IN JEKLO
V ZNANOSTI IN TEHNIKI
ivinio v dobi naravoznanstva in tehnike, v dobi, ki je povzročila prej nemogočo industrializacijo in z njo povsem novo gospodarsko in socialno življe-
_ nje posameznika in skupnosti,
v dobi, ki je notranjost zamenjala za vnanjost, organizem za mehanizem, »namen« nadomestila s »sredstvom«, ki je skratka kulturo sprevrgla v civilizacijo. Civilizacijo, ki je po svojem pravem bistvu protinožnica kulturi, smatrajo mnogi učenjaki za neizbežno zlo, ki se mu moramo vsi hočeš nočeš prilagoditi. Kajti ona je po Spenglerju (»Propad za-pada«, »Tehnika in človek«) »zima v kulturi zapada«. Spengler sam se je o svojem delu prav jasno izrazil, češ, da ga je napisal le zaradi tega, da bi z njim posameznika odvrnil od filozofije, psihologije in drugih duhovnih ^ed k poljedelstvu, ladjeplovbi in tehniki. K temu naj dodamo še Ljeninov izrek, »da je en sam tehnik vreden toliko, kot' deset najboljših privržencev« ter povemo, da je na primer Kayserlingu simbol današnjega časa »šofer« (ali »avtovozač«, kakor hočete).
Čeprav vsem številnim mnenjem ne smemo pripisovati absolutne veljave, je vendar v njih izraženo ono, kar neslute-no občutimo vsi, ki nam je usoda namenila življenje v početku XX. stoletja. Nesluteno pač zaradi tega. ker je med nami malo onih, iri sami sebi otipavajo žilo in merijo temperaturo, še manj pa onih, ki sami postavljajo diagnozo svoji dobi in svojemu času. Edino, kar spoznamo vsi brez razlike je, da nadvlada naša dejanja in nehanja tehnika, ki je v neki meri dobro in zlo nas vseh. Zato so tudi oni, ki jim zgodovina ne pomenja v naprej začrtano kosmično usodo in oni, ki se jim zdi, da so sami daleč stran od zmaterializiranega življenja sedanjosti, prepričani da se razvoju tehnike in z njim vsemu njenemu vplivu na današnjo dobo ne morejo več upirati - sai s puško, parnim stroiem in elektrotehniko pač ni mogoče prelomiti priiafelistva. Znte^a-del civiliziranemu človeku tehnični predmeti niso nikak luksus, marveč so mu potreba.
Osnova vsej tehniki in obenem nie glavni del. k: jo vso prenreza je navidezno cenena kovina: železo. Z njim se
je pričelo gospostvo človeka nad naravo, dokler ni v tehniki doseglo svoj višek. Sto devetdeset milijonov ton te črnosive prvine izbljuvajo letno v obliki železa ali jekla martinarice in Bessemerjeve hruške na svetu in prav tolikšno množino rude predelavajo v plavžih. In ta gora rude, ki se ji leto za letom pridružuje enakšna, komaj zadošča, da nasiti potrebe industrije po tej kovini, ki daje hrano tisočem in je kot znak svoje mogočnosti izoblikovala milijarderja Carne-gieja, kralja jekla, in Morgana, ustanovitelja jeklenega trusta. Ona je tečaj, okoli katerega se suče nemška politika pri aspiracijah do Avstrije, ki bi mogla — bogata na železni rudi — nadomestiti alzaško-lotarinške železne rudnike, ki jih je izgubila Nemčija v svetovni vojni. H koncu: ali se nam ne zde letala iz jekla, hiše iz jekla, motorji iz jekla zanimivejši, smotrenejši, cenejši in zato dosegljivejši od istih priprav ali predmetov iz aluminija ali drugih kovin?
Pridobivanje železa iz njegovih rud je vzniknilo povsod, kjer sta opazovanje in slučaj nudila čisto in lahko reducirajočo rudo ter je istočasno kolikor toliko lesno bogastvo omogočavalo pretvorbo lesa v oglje, ki je za izločitev železa iz njegovih rud nujno potreben. Kdaj in kje so prvič dobivali železo, ne vemo. Najnovejše raziskave so dognale, da so okoli leta 1500. pred našim štetjem pridobivali železo v Egiptu. Pri severnoevropskih prebivalcih prehaja namreč pridobivanje železa v predzgodovinsko, pravljično dobo.
Način po katerem so pridobivali železo v starih časih, je začudo enostaven. V odprtih in nizkih talilnih ognjiščih, ki se medsebojno i časovno in po veličini zelo razlikujejo, so s pomočjo oglja izločili iz rude z žlindro prepreženo, tesnato železno maso v velikosti otroške glave, nazvano cjok ali gruda. V začetku so uporabljali nara/no sapo, pozneje so pa že izdelovali primitivne mehove. Pridobljeni cjok so z večkratnim pregrevanjem ter kovanjem očistili ter ga takoj nato predelali v orožje aH orodje. Ta način neposredne pridelave železa je obveljal do konca srednjega veka. Tedaj so šele z zvišanjem sten talilne peči napravili iaškovo peč ali peč na volka, kjer so pridobivali večie kose železa: »volke«. Takrat so tudi pričeli za gonitev mehov
uporabljati vodno silo, s čimer so dosegli v peči zadovoljivo toplotno ravnotežje. Obenem sta večji pritisk in večja množina zraka dvignila temperaturo peči tako visoko, da se je železo v peči stalilo. Sedaj šele je bila mogoča izdelava sirovega železa. Peči, v katerih so dobivali surovo železo, so nazvali plavže. V nasprotju z železom, pridobljenim v peči
na volka, surovo železo ni bilo, zaradi prevelike vsebnosti ogljika namreč, kovno. Treba ga je bilo z določenimi postopki — s pretopitvijo ali včvrščevanjem —• pri katerih je bila pač oksidacija previâ-nega ogljika glavno, spremeniti v kovno stanje.
DALJE
Z avtobusi po velikem Chica-gu — Prometne zanimivosti
Tr~~ retji dan našega bivanja v Chi-cagu smo že zgodaj napravili v avtobusih izlet po mestu. Odpeljali smo se izpred našega hotela v Uptownu proti Downtow-l___J nu po znamenitih parkih na Michigansko avenijo, potlej pa dalje proti osrčju mesta. Peljali smo se mimo znamenite Rockefellerjeve univerze s 14.000 slušatelji, mimo mnogih lepih spomenikov in slednjič skozi zanimivo zamorsko četrt, kjer se nam je razgalila vsa strašna revščina, o kakršni Evropec
nima niti prave predstave. Ulice v tej četrti so sicer široke, toda hiše so iz večine stare, vse razmajane in mnoge že napol podrte. V tej četrti doživljaš edinstveni kontrast med ameriškim bogastvom in revščino. Tod so nam pokazali tudi rojstno hišo proslulega ameriškega bandita Caponeja.
V središču mesta smo posetili ogromno trgovsko hišo Marshall Pield. Je to ena največjih, najelegantnejših chica-ških zgradb. V vseh 16 nadstropjih so elegantne trgovske dvorane, ki merijo nekatere do 200 m v dolžino. V vseh prostorih so tla pogrnjena s težkimi
Dvižni most pred Marchandise Marketom, največjo trgovsko hišo v Chicagu
Sïh ;»ии :: «J ISS f* M H H (I i H \Ti iî IViïl? fi i fil î s m ma» » » »I
Nebotičnik v Chicagu
preprogami in stropi bogato ornamenti-rani v mavcu. Razsvetljava je razkošna. Tukaj lahko kupiš vsakršno robo od vžigalic do najdražje hišne oprave in še marsikaj več. V štirinajstem nadstropju je restavracija z nekaj sto mizami, ki so opoldne zmerom dobro zasedene. Obedoval sem v ožji družbi in moram priznati, da je bila postrežba sijajna. Popolnoma
v skladu z ameriškim trgovskim duhom so tudi modne revije, ki se prirejajo gostom v opoldanskih urah. Med mizami se šetajo manekinke v najnovejših toaletah. Seveda je vse ogromno poslopje bogato opremljeno z dvigali, tekočimi stopnicami in drugimi modernimi napravami, ki olajšujejo in pospešujejo promet v tem labirintu.
Popoldne smo si ogledali muzej umetnosti in pa naravoslovni »Field Museum«, ki vsaj po arhitekturi prekaša vse sorodne institucije v Ameriki. Več vhodov drži v veliko dvorano, kjer so razstavljene menda vse živeče pa tudi predpo-topne živali nagačene ali pa v modelih. V levem krilu stavbe in v prvem nadstropju so razstavljene izkopine z vsega sveta in številne rekonstrukcije, modeli in nošnje prikazujejo življenje še živečih in izumrlih narodov. Zlasti zanimiva in bogata je egiptska razstava v kletnih prostorih muzeja. Akvarij v Chicagu slovi, kakor sem že omenil, za najlepšega in najbogatejšega v Ameriki. Dasi sem videl že akvarije v Newyorku in Filadelfiji, vendar ima chicaški akvarij na stotine posebnih vrst eksotičnih rib, ki jih ne vidiš nikjer drugod na svetu.
Nekaj nepopisno veličastnega je Chicago v nočni razsvetljavi. V morju luči se blišči nebotičnik Morrison s svojimi 45 nadstropji in bajna je razsvetljava »Loopa«. Nekateri nebotičniki so od tal do vrha razsvetljeni z velikanskimi žarometi, med katerimi gotovo prednjači vrteči se žaromet »Lindbergh« na nebotičniku »Palmolive«, ki ima, pravijo, bilijon sveč. Pravega nočnega življenja pa Chicago prav za prav nima. Že ob 10. so bile glavne ulice domala prazne. Morda je bila kriva te navidezne izumrlosti razstava. Ker je mesto zelo prostrano, se mora vse voziti z železnico, avtobusi in avtomobili in teh je bilo še ob poznih nočnih urah na tisoče v prometu. Živahne promenade kakor v New Yorku pa

Živinsko dvorišče v Chicagu
■ .
- -J
Chicago ne pozna in obiskovalec dobi vtis, da je mesto vobče bolj solidno in da ima manj zabavišč kakor New York.
Chicaške klavnice — Svetovna industrija konzerv Swift & C o.
Drugi dan smo si ogledali velikansko klavnico in tovarno konzerv tvrdke Swift & Co., ki leži v spodnjem mestu. To svetovno zinano podjetje ima deset obratovališč v skoraj vseh glavnih mestih Amerike. Obrat v Chicagu zavzema več hektarjev površine. Tu so velikanska poslopja in ograjeni prostori za nekaj tisoč glav živine. Vsak dan zakoljejo do 750 prašičev, 800 ovac in 200 volov. Če upoštevamo vse vzporedne obrate v drugih mestih, zakolje in predela ta firma do 1750 glav živine na uro. Same klavnice kakor tudi tovarne za konzerve so kar najmodernejše urejene na tekoči trak in obrati so tako racionalizirani, da
se živina izkoristi do poslednje dlačice. Z avtobusi smo se vozili nad kilometer daleč med samimi ogradami za živino, preden smo prišli do glavne stavbe, v kateri posluje vodstvo podjetja. Sprejeli so nas v posebni dvorani za obiskovalce in nam takoj razdelili reklamne zvezke z natančnim opisom podjetja ter majhne spominske znake v obliki gnjati. Podjetje ima nastavljenih 50 ciceronov, da razkazujejo obiskovalcem zanimivosti. V vsakem obratovališču so nalašč zgrajeni posebni hodniki, s katerih si lahko z viška ogledujejo, kako teče delo. Razgledovati smo začeli v oddelku za klanje prašičev. Umevno je, da prostori ne morejo biti baš prijetno parfumirani. Smrad je bil kar neznosen. Izza velike ograde dovajajo živali in jih posamič spuščajo v klavnico. Delavec zgrabi vsako žival za nogo ter jo naglo priklene na nekakšno kolo, ki zavihti žival kvi-
Nočna razsvetljava na razstavišču v Chicagu
šku, ter jo spusti na tekoči trak. Tu jo že čaka mesar, ki porine viseči živali nož v vrat. Na vsakih šest metrov se vrste ob tekočem traku delavci in vsak opravi na zaklanem živinčetu določeno delo. Prašiča najprvo očistijo drobovja, nato pa ga pošljejo skozi električno peč, ki mu temeljito očisti kožo. Meso se nato mehanično opere in razseka, ter spet po tekočem traku odlaga v ledenice, iz ka-
prašičev, 1 milijon telet, 5 milijonov ovac, približno 40.000 komadov perutnine vsakih 10 dni. Nadalje se tukaj pridela dnevno do 6000 kg masla in konser-vira tedensko 2 milijona jajec. Podjetje je izvrstno organizirano. Za promet ima lastni park tovornih avtomobilov in večje število posebnih vlakov. Med socialnimi institucijami je treba zlasti omeniti strokovne šole, bolnišnice in zavetišča.
Klavniška četrt v Chicagu
terih ga po potrebi odvažajo v stroje, kjer se nadalje razsekava in razdeljuje v prekajevalnice, ter v tovarno za konzerve. Kosti in drugi odpadki se z neštetimi kemičnimi procesi skoraj do zadnje mrvice izkoristijo in predelajo v mast, magarino itd.
Iz oddelka za predelovanje svinjine so nas popeljali v oddelek za ovce, kjer lahko opazuješ domala isti proces. Prav tako je tudi v oddelku za predelovanje goveje živine, le da goveda najprvo s kladivom omamijo in šele potlej zakolje jo. V celem podjetju je zaposlenih približno 50.000 delavcev in se letno predela ca 3 milijone goved, 8 milijonov
Chicago kot letovišče !n
kopališče V Chicagu nas je ves čas morila huda vročina, ki je dosegla višek 30. julija. Bila je nedelja in na vsej, več kilometrov dolgi jezerski obali, ki je spremenjena v krasno peščino je kar mrgolelo ljudi. Ta dan so našteli milijon kopalcev. Središče letoviškega in kopališkega življenja je v novejšem, spodnjem delu mesta, kjer se je sijajno uveljavila ameriška podjetnost. Tu so sezidali mnogo velikih hotelov s parki, igrišči in peščinami, ki so popolnoma separirani od mestnega trušča tako da predstavljajo pravcata letovišča v velemestu. Tu stoji tudi
znameniti »Edgewater Beach Hotel« (hotel na peščini) v katerem smo tisti dan, ki je bil naš poslednji v Chicagu, preživeli nekaj lepih ur pri kopanju in opazovanju pestrega vrvenja na jezeru. Hotel je zidan v obliki dveh velikih nebotičnikov in ima več ko tisoč zelo elegantno opremljenih sob. . V vsaki podrobnosti vidiš, da je v prvi vrsti namenjen oddihu in res je zlasti ob sobotah in nedeljah kar prenapolnjen z gosti, ki preživljajo tukaj svoj weekend. Tudi se ne manjka stalnih gostov, ki se naselijo tu po nekaj tednov ali celo mesecev. Izvrstno je preskrbljeno za zabave in vsakovrstni sport. Tisti dan je bil v park hotela za vsakogar prost vstop, ker je bil ob 10. zvečer na prostem filharmo-nični koncert. Zbrala se je ogromna
množica ljudstva in se je po koncertu razvila v parku in na obali jezera živahna promenada. Vsi nasadi so bili bajno razsvetljeni v mavričnih lučih. Bila je prva beneška noč, ki si lepše ne moreš misliti. Ugibali smo, kaj je prav za prav hotelo doseči vodstvo hotela s tem čarobnim večerom in smo slednjič uganili, da je bila cela reč namenjena prav za prav tistim gostom, ki drugače samota-rijo v hotelu.
Za vse nas obiskovalce je bila ta nedelja najprijetnejši dan, ker smo si lahko pošteno oddahnili od naporov prejšnjih dni in po dolgem času spet užili nekaj pravega evropskega miru, ki se nam je kar prilegel pri slovesu od Chicaga.
DALJE
JESENSKI PODLESEK
y j nji.go, ki je v mnogem pogledu I J zanimiva, je izdal Viittonio Ber-i toid, profesor za sardinske dia-I ! lekte na vseučilišču v Cagliariju.
------ Imenuje se »Un RiibeMe nel Reg-
no de' Fiori« (Upornik v kraljestvu cvetlic). Ta upornik ni nihče drug nego naš skromni jesenski podlesek, »colchicum au-tumnale L.«. Ôudno na Bertoldijevi knjig-je to, da se bavi ne več ko 200 straneh velike osmerke izključno z romanskim, germanskimi in deloma slovanskimi imeni ene same cvetke, a vendar ni to dolgočasna, preučena knjiga temveč tudi laik jo prečita z zan manjem un celo z napetostjo, samo da ima vsaj malo zanimanja za botaniko un filologijo.
Temu bo vzrok pač to. da učeni romaniet ni črpal ie iz knjig, temveč da je stilkel za tisoči men svojega cvetnega iumaka tudi sam. osebno ali preko znancev po najod-daljenejših dolinah Alp m Pirenejev. Sardinije in Rumuniie. slovenskih dežel n Nemčije ter Skandinav je Uspeh je presenetljiv: kazalo imen na koncu knjige ne na v« i a nič manj nego 2000 imen za podlesek
To poplavo imen za tako preprost naravni stvor do neke mere razumemo, če sii predočimo. da ni čisto lahko iistovet;t rastlino. ki cvete jeseni brez listo v z n i eno pomladno obliko ki nosi plod Dailje so domiš1i<u'; pastirji in pred .vsem otroci za isto rnstVno v različnih ozemliih iz/našli tudi repična -mena Igrajoče se dete vid' v čudnem r>lodu podileska zda i krav'co. zdai konja. risa. volka, lepo «osno lutko itd., potem pa je treba nonveHti. da ima podlesek razen lepe oblike tudi lastnosti, ki si nasprotujejo: je obenem hud strup in zdra-
vilna rastlina, takšne stvari pa spodbujajo fantazijo kmetov im pastirjev, kar se izraža potem v imenih.
Mnoga imena so dražestna n. pr. v francoščini: la belle de nuit (nočne lepotica), la belle de jour (dnevna lepotica), la veilleuse (nočna luč), la belle dame (lepe gospa), a imena nemšiko »Bilee«, francosko »fleur du mal« (cvetka zla) nas spominjajo podleskovih strupenih lastnosti.
Večjega dela nemških imen m, da bi jih mogli izgovoriti v dostojni družbi, so pre-krepka m preveč nespodobne; so pa tudi lepe izjeme, n. pr. »Zitterroslein« (drhteča rožica) »Herbstroee« (jesenska roža), iz česar je nastalo bržkone »Zitterloee« in »Herbstzeitloise« (jesenska brezčasnica), kar nima že samo na sebi nobenega smisla, a še posebno ne nobenega smisla če premislimo da bi se moralo nanašati na tako nežno in minljivo cvetko Pač pa nam pove ime »jesenske roža« določno, o katerem času ta rastlinica cvete n še bolj določno nam vedo njena imena iz raznih krajev povedati celo dan ko v teh krajih svoj cvet odpre, v Italiji n pr »fior di San Michel e« ((»cvetka sv M'haele« — 29 sept.). 8fior di San Martino« (10 nov ) ne Francoskem »fleur de Saint-Lubin« ah »herbe de Sainte Catherine«. »Galleblume« v okolici Çtiriiken ton skeiga jezera (po sv GaJ u, 16. okt) itd
Prastar helensiki mit pripoveduje, da je Latoni ko ie nosila svojega sina Apolone, neki r>rake! oremkovel Ha bo bodoči bog neko? preje! mnogo imen Ne da h' se hotel' preveč zamerit- <\polnnu k- za .deva na di'eč s svojim' ko<pji moramo ve<nrWle povedati, da se ne more po številu men nikoli pomeriti s skromnim nodle^kom.
O OGNJENIKIH
DR. OSKAR REYA
N" aši domovini najbližji še delujoči ognjenik je Vezuv v Italiji, ki se dviga tik ob morju v bli-
l=_i žini Napolija kamor smo se
napotili, da ga obiščemo. Ko smo si v naglici ogledali pred vsem zgodovinski del Rima, smo se odpeljali v Napoli, proti Vezuvu. Nestrpno smo pričakovali, kdaj se bo prikazal ognjenik. Kmalu smo ugledali rumenkast dim, ki se je valil iz gore stožčaste oblike. Čim bolj smo se bližali Napoliju, tem bolj smo razločevali temne jezike strnjene lave, ki se ob izbruhih izlije iz. žrela.
V Napoli smo prišli popoldne in si takoj poiskali urad, kjer prodajajo vozne karte za vzpon na vezuv. Do njega vodi namreč posebna železnica, ki teče krog in krog ognjenika. Vezuv je oddaljen od Napolija kakih 15 km in se dviga nekaj čez tisoč metrov nad morjem. Na pobočju krog in krog vulkana leži mnogo vasi sredi bujnih vinogradov in sadovnjakov. Vulkanska zemlja je namreč zelo rodovitna. Ker Vezuv že stoletja miruje, so se krog njega razvila bujna naselja. Ljudje se za dim na vrhu in mogočne izbruhe lave prav nič ne zmenijo. Detonacije in eksplozije v gori povzročajo zelo pogostne potrese, toda vsemu temu so se ljudje privadili in ponoči prav mirno spe, kljub temu, da se jim včasih zamaje zemlja pod posteljo.
Zadnji največji izbruh, ki ga zgodovina pomni, je bil leta 79. po našem štetju. Ta izbruh je zelo lepo opisal Pli-nius, ki je bil admiral rimskega brodov-ja, zasidranega takrat v Napolitanskem zalivu. »Moji mornarji.« pravi Plinius, »so mi javili, da vidijo na nebu velikanski oblak, zelo čudne oblike. Vzpnem se na neko višino in vidim, kako se iz Vezuva dviga ogromen steber dima, ki se je visoko v višavah razširil v obliki velikanske pini.ie. Istočasno je menjaval svojo barvo. Zdaj je bil bel, nato siv, potem temen in često v različnih barvah. Takoj ukažem, da odrinejo ladje naravnost proti oblaku. Kmalu pa je pričel padati na ladje penel in kamen ie, ki je bilo od ognja močno ožgano. Da bi ladje mogle pristati v bližini Vezuva, na to nismo mogli niti misliti. Zato smo se umaknili v zaliv bližnje vasice Stabiae. Sedaj smo mogli videti, kako švigajo iz Vezuva ognjeni zublji, ki so
potem v noči razžarjevali vse nebo. Poiskal sem hišo svojega prijatelja v vasi in ko sem odhajal od njega, se je hiša podrla, kajti zemlja se je začela majati. Hudi potresi, ki so spremljali izbruh, so porušili tudi ostale vasi. Na prostem je bilo še nevarnejše. Oblak se je namreč razširil že do semkaj in iz njega je padal pepel in kamenje. Ljudje so tekali po ulicah s privezanimi blazinami na glavah.«
Tako konča Plinius. Kasnejša raz-iskavanja so dognala, da je bil tudi Plinius ubit. Iz ognjenega ^rela so se namreč dvigale tudi ogromne količine vodne pare, ki je zgoščena padala kot dež na tla. Voda se je s pepel om in kamenjem zmešala v blato, ki je zasulo mnogo okolnih vasi in vse ljudi v njih. Največje mestece, ki ga je blatna reka potopila, so bili Pompeji. Danes zgodovinarji vsa ta mesta zopet odkopavajo in iščejo ostanke stare rimske kulture.
Naša družba se je takoj drugega dne z vlakom napotila do Pompejev in si ogledala vse že izkopane zanimivosti. Točno se vidi rimski način gradnje mest, ulic in hiš. Pompeji so že toliko restavrirani, da more človek hoditi po njih že z načrtom v roki in se v tesnih ulicah ne izgubi. Do sedaj so odkrili že ves srednji del mesta, kjer je stal glavni trg (forum) z najznačilnejšimi poslopji in templji. Po ulicah vedno mrgoli mnogo tujcev iz vseh delov sveta. V Pompejih so zgradili tudi muzej, v katerem hranijo vse dragocene izkopanine. Poleg neštetih vaz, posod, orodja, okraskov in drugih drobnarij, so najbolj zanimiva izkopana mrtva telesa. Tu vidite mrliča, kako mirno spi. Ne da bi se zavedel, ga je v spanju zatekla hitra smrt. Drugi mrlič leži zopet v zveriženem položaju in na obrazu so vidne poteze trpljenja v borbi s smrtjo. Zopet tam vidite mater, kako v smrtnem strahu stiska svoje dete na prsi. Tudi poginule pse v spečem stanju so že izkopali.
Popoldne smo se povzpeli na vrh Vezuva. Iz vasice Pugliano vodi gorska zobna in žična železnica prav pod vrh ognjenika. Sprva se vije železnica med vrtovi in vinogradi. Sredi pobočja pa preide med skalovje strnjene lave in se vzpenja med to puščavo ves čas do vrha. Blizu vrha moraš prestopiti in tu ti
Bruhajoči VEZUV
ponudijo pelerino, da se ogrneš, kajti na vrhu Vezuva je občuten hlad, ki ga pred vsem občutiš, ker prihajaš iz bližine toplega morja. Od zadnje postaje do vhoda v žrelo je kakih pet minut hoda. Če hočeš priti do žrela, moraš plačati 5 lir takse. Družbo spremlja do vhoda v žrelo par vodnikov.
Ko smo dospeli do žrela, je uhajal iz njega oster žvepleni dim, ki te venomer sili h kašlju. Če se hočeš od tu spustiti v notranjost žrela, smeš le v spremstvu vodnika, ki pa mu moraš plačati 25 lir za dve osebi. Moški del naše družbe se je odločil, da se spusti v žrelo prav do roba, odkoder se vidi vrenje žareče lave. Rob žrela na Vezuvu je namreč dvojen. S prvega roba se moraš spustiti še kakih 50 m navzdol in potem iti še nekaj časa po ravnem, nato zopet navzgor do pravega prepada. Vse žrelo do prvega roba je bilo napolnjeno z žveplenim dimom in ko smo se spuščali navzdol, smo hudo kašljali. Sicer smo si tiščali robce pred usta, pa ni mnogo pomagalo. Ko smo dospeli prav do pravega roba,
nam je bilo nekoliko lažje. Morda je tu ostrost dima nekoliko ponehala, ali pa smo se temu ozračju že privadili.
Ko smo stali na robu prepada in zrli v ognjeno žrelo, se nam je nudila nepozabna slika. V globini kakih 20 metrov je vrela krvavo rdeča lava, iz nje so sikali ognjeni zublji in uhajal žvepleni dim. Zdaj pa zdaj je vzvalovila kakor razburkano morje ob obali. Čule so se eksplozije in detonacije uhajajočih plinov. Istočasno so zleteli v zrak posamezni kosi lave, manjši in večji, ki so nato padli v žareči kotel. Nekateri kosi so padli tudi iznad roba in je bilo zelo nevarno, da nam padejo na glavo. Zato ni varno, muditi se tu delj časa. Ko zreš v ta pekel, čutiš, da si le ubogi človeček, brez vsake moči pred to neupogljivo prirodno silo. Kadar se ona razto-goti in prične bljuvati svoj ognjeni strup, tedaj beži, če utegneš, čim dalje moreš !
Rob pravega žrela ni povsod enako visok. Na nekaterih mestih se spušča skoraj do lave. Tu se od časa do časa
zlije preko roba, tako da lahko na njej prižgeš cigareto. V žrelu nad prepadom smo ugledali malega možička, ki nas je prosil, naj mu damo nekaj novcev, češ, da jih bo vtisnil v košček mehke lave in nam jo nato dal v spomin. Radi smo to storili in si vzeli ta nevsakdanji spominek. Seveda dela možiček na ta i»čin kupčije, ker prodaja tak košček lave po 2 liri.
Kakšnega izvora so ognjeniki in kdo jih povzroča?
V globokih rudnikih so opazili, da se temperatura zemeljske notranjščine vedno bolj veča, čim globlje prodiramo. Do danes so v nekaterih rudnikih že dosegli globino 2004 m. V njih so izmerili, da se poveča temperatura vsakih 30 m za 1° C. V globini 30 km bi že imeli temperaturo 1000 0 C, in v globini 40—50 km b: morala biti že vsa zemeljska notranjščina v žarečem stanju. Vendar pa v teh globinah ni vse tako, ker moramo upoštevati tudi povečanje pritiska. Na vsake 3—4 m se pritisk poveča za eno stopin jo f pritisk približno 1 kg ha 1 cm2). jV globinah 40—50 km vlada torej že pritisk 10.000 atmosfer.
S poskusi so namreč dognali, da se tvarine kljub visoki temperaturi ne tope, če so pod visokim pritiskom. V glo-
binah 40—50 km potemtakem notranjščina še ni tekoča. Končno pa je tudi pritisku postavljena neka določena meja, če se temperatura le vedno bolj veča, ne more več noben pritisk ovirati topljenja. Temperaturi, pri kateri se kljub visokemu pritisku tvarina raztopi, pravimo kritična temperatura.
Če vse to upoštevamo, dobimo na-lednjo razpodelitev zemeljske
notranjščine. Do globine prvih 50 km segajo kamenine, ki še niso v raztopljenem stanju. Nato segajo do globine 300 km kamenine, ki so sicer že dosegle temperaturo, da bi bile lahko v raztopljenem stanju, pa so še trdne samo zaradi visokega pritiska. Od 300 km dalje v notranjost pričnejo že kritične temperature, in vsa notranjščina je raztopljena. Od globine 3000 km dalje pa so temperature tako visoke, da morejo biti kamenine že v plinskem stanju. To plinsko stanje sega do zemeljskega središča, ki je od površine oddaljeno približno 6370 km. Zaradi velikanskega pritiska pa se v fizikalnem oziru vsa tekoča in plinska zemeljska notranjščina obnaša kot najtrše jeklo.
Vprašanje je sedaj, do katere globine segajo ognjeniki. Najbolj umeven je odgovor, da imajo
Razvaline v POMPEJIH
vulkani svoj koren v tisti globini zemeljske notranjščine, kjer so kamenine že v kapljivo tekočem stanju. V začetku nastajanja je bila naša zemlja v plinskem stanju. Z ohlajevanjem se je spremenila v tekočo in s še nadaljnjim ohlajevanjem se je na njenem površju stvorila prva trdna skorja. Notranja tekoča gmota pa je to skorjo od časa do časa prodrla in se izlila preko nje. To so bili prvi vulkani, ki so bili zaradi prvotno tenke skorje zelo pogosti. Čim trdnejša je postajala skorja, tem redkejši so tudi 'zbruhi vulkanov. Kadar pa se jim je od časa do časa posrečilo prodreti kameni zemeliski oklep, so s toliko večjo silo bruhnili na dan. Zemlja se še danes ohlaja in krči, kar povzroča v njeni skorii razpoke, skozi katere se razliva notranja lava na površje.
DVOLIČNIK JEROME D'ERLACH
ženevski rojak Henry Mercier je letos objavil spis »Državna tajnost za Ludvika XIV. in Ludvika XV: Dvojno življenje Hieronima d' Erlach-a«* Njegov junak se je rodil 31 marca 1667 Vstopivši v vojaško službo na Francoskem, je v Carcas. sonni aprila 1694 vzei za ženo mladenko iz Roussillona, of prej pa se je bil odpovedal reformirani veri. čez leto in dan je pustil ženo in dete na cedilu, se vrnil v Švico in se v Bernu poročil s hčerjo vla-stelina Willadinga, načelnika protifranco. ske stranke.
Louvre pa je pograbil njegovo družinsko zadevo kakor izsiljevalno sredstvo in ga zna' prikleniti nase. Tako je Hieronim postal poglavar avstrijskega polka, hkra-tu pa »opazovalec« (reci: vohun) za Njegovo prekrščansko Veličanstvo.
Podatki, ki jih je dobavljal francoskemu dvoru, so tako zanesljivi In pomembni, da se bo poslej nekoliko zmanjšal vojaški ugled maršala De Villarsa (1653— 1734). ki je ob Renu razpolagal z dosti šibkejšim-* četami ko nasprotniki in ki bi mu bila slaba predla da ni imel Erla. chovih izsledkov V španski nasledstvenl vojni je 1 1702 pri Friedlingu sijajno zmagal le z Erlachovimi skrivnostmi.
Na dnisn strani pa Je bil pruski zaupnik odlikovan z rdečim nruskim orlom In drugačnimi redov! L. 1745 je bil imeno. van za dedripfra grofa Svetega Cesarstva in ko 1e 1. 1748 preminul, so ga pokopali kot »očeta domovine«.
* Un secret d'État sous Louis XIV et Louis XV.: La double vie de Jérôme d'Erlach.
To je najenostavnejša razlaga ognjenikov. So pa drugi, ki pravijo, da notranja lava ne more priti več na povrâ-je, ker je zemljina skorja že tako močna, da se ne da več razpočiti. Pravijo, da so v zemeljski skorji bliže površju posamezna gnezda lave, iz katerih blju-va na dan. Tudi to je verjetno, saj smo videli, da morejo že v globini 40 km biti kamenine v raztopljenem stanju, če pritisk poneha, če skorja razpoči, tedaj se kamenine spremene v tekočino in skozi razpoko bruhnejo na površje.
Na vsak način pa so ognjeniki in s njimi v zvezi zemeljska notranjščina še velika uganka za človeka. Kadar zapuščaš Vezuv, se vračaš z nekim notranjim nemirom v spoznanju, kako majhni in brez moči smo ljudje pred večno silo nedoumljive svetovne uganke.
Skratka, značaj tega Ucemerskega ne-stvora nikakor ni v čast mestu Bernu,
kjer je d' Erlach dolgo županoval.
Po Bovet-Griaeln.
Jérôme d' Erlach, župan mesta Berna
IZ ŽIVLJENJA VITEŠK EGA KRALJA
ALEKSANDRA I. ZEDINITELJA
Levo zgoraj: Prezident ČSR Masaryk in kralj Aleksander v razgovoru — Zraven: šumadinka v narodni noši nudi kralju Aleksandru pri dobrodošlici kruha in soli — V sredi zgoraj: Kralj Aleksander in Kemal paša ob lanskem, kraljevem posetu v Carigradu — Na desni: Kralj v krogu svoje družine — Spodaj na levi: Roditelja Nj. Vel. kralja Petra IX. s tujimi diplomati — V sredi: Kralj Aleksander in princ Pavle motrita revijo čet — Desno spodaj: Zaveznika v življenju in smrti, kralj Aleksander in francoski zunanji minister Loiiis Barthou
ВДЗј^*MAHOITA . 'MATCH ES^
NADALJEVANJE
Cez pol ure sem sedela spet pri večerji s tremi prvotnimi sopotniki. Bilo je zelo prijetno,
_ da smo po tolikem času sp?t
sedeli vsi štirje skupaj.
Dvignili smo sidro in stroji so ropotali. Se enkrat smo se podajali v neznane vode, za katerimi ie ležal drug svet, prelep, da bi se dal opisati z besedami. Ko se je zmračilo, se je razprostiral nad nami mračen svit Rimske ceste, pod katero se je medlo lesketal Južni križ v spremstvu Plejad. Okolu nas se je pa razprostirala nepopisna lepota tropične noči. Nič čudnega torej, da smo bili srečni.
To noč je imel kapitan Alys nočno stražo med 8. in polnočjo. Delala sem mu družbo. Ob enaj3ti in pol sva se podala spet v jedilnico, odprla škatlo belušev in si pripravila polnočno večerjo. Medtem sva se pa spet začela pogovarjati o njegovi pokojni ženi.
Kapitanu je bilo 42 let. Narodil se je v dobri angleški rodbini. Njegovi predniki so bili večinoma mornarji in veselje do morja je imel že v krvi. Njegov oče se je opekel do smrti na ladji, ko je hotel rešiti drugega častnika. Tako je mladi Ciril Alys prišel v neko znamenito staro londonsko šolo. Mati se je zelo bala. da se ne bi tudi on odzval klicu morja kot potomec starih mornarjev. Zato mu je skupno s strici branila, ko je izrazil željo, da bi šel med pomorščake, želela je, da postane sodnik. A nekega dne je zbežal iz šole brez pare v žepu in z edino obleko ki jo je imel na sebi.
Ko je bil štirinajst let star, je izgledal kot bi jih imel deset. Imel je srečo, ker se je tedaj ravno pripravljala neka ladja na pot okolu sveta in kuhar je potreboval malega pomočnika Kapitan je strogo pogledal v resen obraz, ki je pol v strahu pol v upanju strmel v njega ter je najbrž vide! pred seboi samega sebe pred prvim potovanjem. Tudi si ie gospodar stare jadrnice verjetno predstavljal, da če ne bo sprejel dečka, si bo ta kje drugje našel delo. njegov kuhar je pa nujno rabil pomočnika.
Alys se je lahko smejal zdaj, trideset let pozneje ko je pripovedoval o teh dogodkih toda izkušnje, ki jih ie medtem doživel, so morale biti velike in hude. Najprej je njegova obleka vzbujala povsod veselje Pritekel je naravnost iz internata in zato m bil ravno oblečen za delo, ki ga je prevzel na iadji V nekaj tednih se je naučil skrivnosti jedi, ki jih mornarji posebno cenijo. In kar je več — otresel se je mladeniške občutljivosti in mehkobe. Nauči! se je tudi sovražiti kuharja, čigar rohnenje mu je izpreme-nilo življenje v neznosno muko. Čim se je ladja vrnila / dolgega potovanja, je takoj pobegnil. Plača, ki jo je prejel za svoj trud, ni bila posebno velika, a vendar si je za prisluženi denar le kupil nekaj obleke ter se podal v nov svet — vsaj kot mož.
Minili sta skoraj dve leti, preden ga je pot privedla nazaj na Angleško. Med tem so se mati in strici sprijaznili z mislijo. da postane mornar.
Čez nekaj let je obiskal Suvo in otočje Fidži, kjer se je začela njegova čudna povest. Zaljubil se je v mlado guvernanto iz Avstralije. Kapitan Alys je bil eden izmed redkih ljudi, lu se le enkrat zaljubijo. Nobena druja ženska ni napravila več nanj vtisa. Poročil se je leta 1913. V tem času je že premogel barko, ki je križarila med otoki Mikronezijo in je imela svoje pristajališče v Suvi. Alys in žena sta bila zelo priljubljena v tej kolonialni metropoli Nekega dne pa je Al.vseva žena padla s konja, ki jo je vlekel nekaj časa z glavo po tleh.
Čim je Anglija stopila v veliko vojno, se je kapitan Alys prijavil v mornariško službo, žena pa je šla za bolničarko k Rdečemu križu. Čeprav je imela moža na bojišču, je vendar izposlovala, da so jo poslali za njim v Evropo. Nad dve leti se nista videla in sta izgubila celo sled za seboj. Niti dopisovala si nista.
Dve leti naporne službe, ko je vsak trenutek na Alysa prežala smrt, sta iz-podkopali živce Alysove. Ob koncu te dobe je prevzel Alys začasno poveljstvo nad bolniško ladjo, ki je bila namenjena
v Sidney. Ladja se je ustavila v Singa-pooru, kjer se je vkrcalo nanjo nekaj živčno razstrojenih bolniških strežnic.
Dan pozneje, ko je ladja odplula iz Singapoora, je šel kapitan s spremstvom na običajni obhod po ladji Korakal je tudi mimo strežnic in tedaj mu je hipoma obstal korak. V sredi med njimi je stala njegova žena ter je gledala nanj, ne da bi trenila z očeson. Že dve leti se nista videla m razstala sta se v največji ljubezni. Stopil je naglo proti njej, »Bet-ka!« je poklical. Pogledala ga je brez besede. Mislil je, da se ravna točno po vojaških predpisih, zato je šel mimo nje.
Kasneje je pozval nadpaznico strežnic k sebi in ji rekel, nqj pripelje strežnico Betko k njemu. Kmalu je prišla. Izgledala je dobro in bila je lepa, kakor še
nikdar. SlecEla je nađzorntei kakor šolarka. Alys jo je poklical: »Betka, aE me ne poznaš? Zakaj mi ne odgovoriš ni.
česar?«
Strmela je vanj kot hi ga ne videla nikdar v življenju. Nato je pojasnil nadzornici, da je to njegova žena. Ta pa je bila zelo skeptična Videla je že marsikaj v življenju, pa se ni dala kar tako preslepiti. Zato ji je presenečeni kapitan naročil, naj spet odpelje strežnico. Zdravniku na ladji je pojasnil neverjeten slučaj. A zdravnik je poznal običaje vojnega časa in je poznal že marsikak sli-čen primer, zato se je nasmennil in rekel: »Dobro, izbrali ste si najlepše dekle na ladji.«
»Pravim vam, da je to moja žena,« je ponovil kapitan Alys. »Saj nosi moj po-
Otok Pak
ročni prstan. Snemite ji ga s prsta in čitajte, kaj je na njem napisano.«
Ko se je zdravnik o tem prepričal, je rekel zelo resno: »Hudo mi je za vas,« kapitan Alys. A njen spomin je izgubljen verjetno za vedno, izgubila je pa tudi dar govora ...«
Kapitan Alys je nadaljeval. »Stal sem za trenutek kakor okamenel. Bili so namreč že prej časi, ko me je negotovost, kje se nahaja, napravila skoraj neumnega. Niti besede nisem čul od nje, od dneva, ko sva se razšla v Suvi. Toda bil sem prepričan, da se bo slednjič stvar lepo zopet uredila in da se bova spet lepo vrnila v nekdanjo srečo. A sedaj se je zgodilo to.«
Vprašal je ponovno zdravnika: »Kaj nameravate sedaj narediti z njo?«
Odgovor se je glasil, da bo poslana v eno največjih avstralskih bolnic z ostalimi bolniki, ki so dobili živčne napade zaradi topovskega ognja.
»Za božjo voljo, ne!« je prosil mali kapitan. »Jaz jo vzamem nazaj. Skušal ji bom narediti kolikor mogoče ugodno in srečno življenje.«
Preden je ladja priplula v Sidney, je kapitan Alys ponovno poklical nadzornico k sebi in jo vprašal: »Ali bi vas veselilo prevzeti vodstvo majhne bolnice?« Na vprašanje je dobil pritrdilni odgovor.
Vrnivši se v Sidney, je Alys res uredil s svojim skromnim premoženjem majhno bolnico. Bivša nadzornica na ladji je bila njegova ravnateljica, njegova žena pa glavna pacientka. Tičal je skoraj ves dan poleg nje ter skušal obuditi v nji vsaj medel spomin na nekdanjo srečo v Suvi. Poslušala ga je in gledala vanj brez razumevanja, a tudi brez začudenja. Zinila ni nikoli besedice. Zdravniški pregled je pokazal, da je bilo sicer dvomljivo, a ne čisto izključeno, da se ji lahko nekega dne vrne soomin. Sčasoma in s skrbno nego bi se potem pridružila še govorica.
Ko je iztekel kapitanu Alysu dopust, se je moral vrniti zopet na svoje službeno mesto. Po zaključkn vojne pa se je hitro vrnil k svoji ženi ter ji posvetil ostanek svojega življenja. Postala mu je nemočno, toda drago dete. Z neskončno potrpežljivostjo jo je učil spet govorice in res se je naučila znova govoriti, toda je slabo in močno nerazločno. On pa jo je le razumel.
Ali je kdaj posvetil kak žarek v njen spomin, je težko reči. Sčasoma je začutila neko ljubezen do njega, toda vzklila
je najbrž iz velike nežnosti, ki ji jo je izkazoval ves čas. Ostala je izredno lepa in na zunaj ni bilo videti strašnega razdejanja v notranjosti, ki ga ji je povzročila vojna. Tudi njeni temmi lasje so ohranili nekdanji bleščeči lesk. Ni bila več njegova žena, toda ljubil jo je kakor je Pygmalion svojo Galateo.
Slednjič ji je kapitan Alys najel stanovanje v Sidneyu in nastavil zanjo posebnega oskrbnika, ki je vedno pazil nanjo, če je bil sam zaposlen z vkrcava-njem ali razkladanjem ladij v pristanišču. Končno pa je moral sprevideti, da ozdravljenje le ne napreduje tako, kakor si je zamislil. Tako je slednjič opustil vsako delo in -se posvetil izključno negi svoje žene.
Slednjič je neki znameniti zdravnik rekel, da bi se dal z operacijo obnoviti spomin nesrečne žene. Operacija bi bila zelo delikatna ter bi se je sam tudi ne upal izvesti. Specialist za možgane, ki jo je pregledal, je rekel, da je le majhna možnost za srečen izid take tvegane operacije. In tako se operacija sploh ni izvršila. Pač pa je specialist predlagal, naj se vrneta kapitan in žena na otoke Fid-ži v staro okolico, ki bi mogoče pregnala oblake, ki so nesrečni ženi zasenčili um.
Sicer pa ni bila popoln invalid. Telesno je bila zdrava. Veselila se je življenja na svoj otročji način. Vedno je bila pa dobra šivilja ter se je kot taka vedno tudi zanimala za lepe obleke. Zato jo je Alys trajno zalagal z lepim blagom iz Kitajske in drugod in dan za dnem je sedela sklonjena nad šivanjem, on pa ji je drugoval. Toda ostal je vedno le senca na pragu njene zavesti.
Dvanajst let je živela takšno življenje. Kapitan jo je imel zelo rad, čeprav ni imel v nji žene. Stregel ji je in je bil srečen, če je mogel kaj storiti zanjo.
Ko sta se vrnila v Suvo, je menil, da ji bo morje delo dobro in ko je dobil poveljstvo na Nuoli, je vzel svojo ženo s seboj. Leto in pol sta tako križarila med malimi otočiči Tihega oceana. Nato je bil kapitan Alys premeščen na majhen tovorni parnik, ki je imel svoj pristanišče v Rabaulu. Preselila sta se tedaj v melanezijsko prestolnico. Nastanila sta se v nekem ondotnem hotelu. Neke ra-baulske gospe so se zelo zavzele za lepo nesrečno ženo. Vsak ie poznal njeno žalostno zgodbo. Na videz je bila srečna. ^ Alys je odhajal in se vračal od časa do časa, zalagal jo je z denarjefn ter z le-
pimi oblekami. Tudi je pil včasi od žalosti, toda nikdar v njeni navzočnosti.
Tedaj je opazil, da mu vid peša. Zdravnik je ugotovil, da se mu dela mrena in vrnila sta se ponovno v Sidney, kjer se je kapitan Alys podal v bolnico na operacijo. Nekega jutra je prijatelj, kateremu je Alys poveril skrb za svojo ženo, opazil, da Betka ni prišla kakor navad-
no iz sobe in ko je šel pogledat, kaj se je zgodilo, jo je našel mrtvo ležečo preko postelje s smehom na ustnicah. Smrt jo je naglo zadavila.
Kapitan Alys. Id je ležal z zavezanimi očmi v bolnici, se ni mogel udeležiti pogreba. Vrni! se je v Rabaul, kjer je prevzel manjšo trgovsko ladjo, ki je oskrbovala promet med Salomonskimi otoki. Toda smoter njegovega življenja je izginil in začel je piti, da bi pozabil svojo nesrečo. Kadar je bil pijan, pa je izgubil svoje običajno 'epo vedenje in je postal prava zver. Po enem letu takega
življenja so že vsi izgubili z njim potrpljenje, razen onih, M so poznali tragedijo njegovega življenja.
Videla sem tudi sama kapitana Alysa pijanega, toda nikdar se ni opil, kadar je bil na ladji in je bil zanjo odgovoren. Pač pa me je nekoč v napadu jeze skoraj pobil s svečnikom prav brez vsakega povoda. Rešil me je le krmar, ki se je
vrgel međ naju. Ko se je pa iztreznil in mu je krmar razložil njegovo nečuvsno obnašanje napram ženski, se je zavedel in me na mil način prosil odpuščanja. Tedaj me je tudi prvič poklical po krstnem imenu. Rekla sem mu, naj pozabi nesrečen dogodek in mu čestitala, da nima na ladji bolnika.
Odgovoril mi je: »Ne vem zakaj sploh pijem. Še preden sem se oženil z Betko, sem tudi pil, toda njej sem moral obljubiti, da preneham. Sedaj ko nje ni več, ne vem, zakaj ne bi več pil.«
dalje
Domačin z otoka Paka
IZ KATULOVE DOMOVINE
I . Valerius Catullus — pri nas bi se pisal za Mačka — je najpomembnejši rimski lirik, doma iz Verone. Na slovenščino ga je
-1 prevajal dr. Fr. Bradač Katulo.
va vila v Sirmionu je stala na polotoku, ki štrli 6 km v Gardsko jezero. Iz nje je videl svoj čoln:
Phaselus ille. quem videtis, hospites ... ki je brodaril po grozečem Jadranu, ob slavnem Rodu, mimo nevarne Propontide in po mrkem Črnem morju ter se vrnil star v tihi zaliv Gardskega jezera. Lati-nisti so se vpraševali, kako je mogel oni phaselus — fižolu podoben čoln — iz Jadrana v Lago di Garda po reki Minciu, očividno neplovni od Mantove do Peschie-re. Morda se je v 2000 letih njen tok kaj predrugačil? Ali pa je ta phasélus samo sublimacija pesnikove usode kakor n. pr. Lohengrinov labod: znak viharnega življenja v rimski družbi in po daljni Bitu-niji, naposled pa miru, ki mu je prišel pred njegovo prerano smrtjo (živel je 78 —54 pred našim štetjem.
Ker Mincio na rečeni progi ni za plovbo, je Italija letos izročila prometu železnico, ki spaja Gardsko jezero s Padom in po njem z Jadranom. Hlapon bo žvižgal posihdob ргеко zgodovinsko pomembne pokrajine, ki
sta jo opevala Katul in njega mlajši Virgil in odkoder poteka znameniti rod Gonzaga, zastopan celo v kranjskem plemištvu. Samo par kilometrov vstran stoji rojstno mesto slikarja Veronesa, po katerem so nazvani posamezni banni odtenki, zlasti zeleni Nova proga se pričenja ob Peschie-ri (Ribarnici), »tej leDi in mogočni stavbi, ki loči Bresciane od Bergamcev«, kakor je rekel Dante Scaligerjev grad je bil tam trdnjava, »garda«, po kateri se je klasični Lacus Benacus prekrstil v Lago di Garda	N.
Ш Ш M
NAJVEČJI RUSKI SONČNI MOTOR
Po najnovejših izkušnjah tehnike so zgradili letos v Rusiji pogonski stroj, ki mu je vir energije neposredna sončna toplota. Parni kotel, ki ga kurijo sončni žarki, prestreže na leto skoraj milijon kalorij toplote. Ta številka sicer ni posebno velika, ker daje že kilogram dobrega premoga do 8000 kalorij. Razlika je le v tem, da je treba premog plačati, dočim je sončna toplota zastonj. Novi sončni motor žene vodno črpalko za namakanje olja.
Ostanki Katulove vile
O SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMENIH NA KOČEVSKEM
IV. KOŠIIAL
Nedavno je izšla knjiga »Gottscheer K a 1 e n d e r fur das Janr 1934. XIV. Jahr-gang«. (Uredil .župnik Avgust Šchauer v Koprivniku, založil koledarski odbor v Kočevju, natisnila nemško nac. tiskarna v Celju. 160 str.) Vsebina: koledarski podatki (pratika), staronemška krstna imena, prispevek h kočevski zgodovini od 1. 1365. do 1699. (spisal realčni direktor G. Widmer na Dunaju, rojen v Slovenski vasi pri Ko. čevju) ; kočevska kmečka svatba okrog 1. 1840. (uprizorjena ob 600 letnici 1. 1930. v starih nošah m v dialektu; spisal penz. učitelj J. Perz v Dolgi vasi = Grafenfel-du) ; stara nar. balada »Dei herta Millarin« — Trdosrčna mlinarica; zapisal jo je prvič župnik J. Mausser iz ust neke kmetice v Trnovcu, nemški Tïefenreuther, kočevski Trindabitz); o slikarju Mihaelu Ruppeju s Toplega vrha; nekaj povestic in pesmic; spis o koprivniški župniji (spisal urednik); spis o obliki vasi na Kočevskem (spisal dr. J. Krauland v Celovcu; pravi, da govoré skoraj vsi znaki za starogermanski »Ge-vvann«, t. j. zagrajeno polje) ; spisek šolskega upravitelja v Rožeku (na avstr. Koroškem) W. Tschinkla o doživljajih na potovanju po Kočevskem; kočevska lokalna kronika od sept. 1932 do sept. 1933; Ш. del spisa profesorja Petra Jonkeja (germanista v Celovcu) o imenih kočevskih vasi in zemljišč; epis upok. učitelja J. Perza o imenih zemljišč in hiš v dolini okoli Drage in spis upok. upravitelja meščanske šole v Radgoni Maksa Tomitscha »Imena naših naselbin; prispevek k d o-moznanstvu kočevske dežele«. O tem škandaloznem spisu hočem tukaj spregovoriti, ker uganja g. Tomič nekako nacionalno gusarstvo z našimi topografskimi imeni.
Pisca odlikuje pred vsem tista lastnost, ki jo Miklošič imenuje »ein durch keiner-M ï^achkenntnisse getrtibter Blick«, V. Oblak pa (v zasebnem pismu) »nevarno mešanico nevednosti, narodnega šovinizma in neinteligentne zlobe«. Dokaze bom tukaj podal.
G. Tomič tolmači pet krajepisnih imen iz — anerlosaščine (str. 71), vsa druga pa iz stare nemščine! »Anglosaška« imena so: 1. Skrili [slov. Skril*] je anglos. shrill = oster torej = ostrim viharjem izpostavljen kraj; 2. Près u lien (si. Pre-žlilje] od prà = pred, sul = steber, češ, da stoj; za vasjo kamenit steber. 3. D r a n-dul rsl Travni dol] iz drange = ozek, dul = dolina. 4. Dranbank [slov. po avstr. repert. 1905 Drampah. po jsl. »Reč-niku mesta« 1925 Rompoha, spač. iz nemščl iz drange in bank = ozka proga orne zemlje. 5. Saderz [si. Zadrc] od sa 1 hitro in derre = suh. torej = pokrajina ki se hitro suši. Tomič je tudi pri Črnomlju »izvrsten« antropolog; pristavlja
namreč: »Od drugih Kočevarjev se razločujejo Anglosasi po visoki rasti, ostro rezanih obrazih, modrih očeh in rdečkastih plavih laseh. Najdeš jih pretežno na j.-vzh. robu kočevskega naselitvenega ozemlja. Ti ljudje so nam prinesli s seboj pesem »Die schone Meererin«, ta junaški spev, ki je ostal do danes ohranjen preprost in pretresljiv«. Navedene besede sem pa zaman iskal v anglos. slovarju! — Pa iz česa je pisec spoznal, da so ona imena »echt angels. Sprachbildungen« ? Iz »nenavadnih k o n č.. n i c« —ill, —sullen, —dul, —bank in —ders! Tudi priimki Jellen, Briinskole, An-derkull so anglosaski, o prvem se izraža g. Tomič dvomljivo, drugo ime je »mož z oklepom (brunje) in vratno zaščito (kolle),« tretje pa = mož ob jami«. Nemški pa so priimki Tomitsch (= mož, ki oskrbuje jezove, od »dol.-nemšk.« tam = Darom!), Jaklitsch, Michelitsch etc.
Oglejmo si predvsem imena »staro-nemškega« izvora! 1. Loschin [slov. Dožine] = Waldlichtung, jasa, od lo = gozd, schin = svit; 2. L a c h i n a [si. Lahinja] •— vaška mlaka; 3. M a 1 g e r n [slov. Ma.
*) Imena med oglatimi oklepaji so vzeta iz avstr. uradnih repertorijev iz let 1857., 1894., 1904.
Lipp: ROŽA V KOZARCU (lesorez)
la gora!) = vas, v kateri stanuje Malger z Bavarskega. 4. Ait-, Neu-, Unter. L. a g [si. Stari, Novi Sp. Log] = stara, nova, sp. mlaka (luža). Tomič dobro ve, da je mlaka v koć. dialektu loke, Stari Log pa se zove koč. Olt-L o a g — torej ? Pridejal je modro opombo: »Koren lak tiči tudi v si. besedi mlaka« ! 5. K 1 e t s c h [si. Kleče] je od n. kletschen = brusiti! Pristavek g. T.: »Ein Wort von reinen, deutschen Schrot und Korn«. Zdaj pa vemo! — 6 Tappelwerch [si. Topli vrh] je Tappels Werk, delo nekega kmeta Tap-pla, ki je dobil (ime od sr.-vis.-nemšk. tappel = kockanje! — 7. Friesach [Alt-Fr. si. Staro Brezje, Neu-Fr. si. La. ze] je »ein schônes deutsches Wort« od sr.-vis.-n. vriesen — zmrzovati in ach — gozd! »če se trdi, da je ime slov., je to kar neverjetno«, pravi T. — 8. P o 11 a n d [si. Poljane] »v deželi Sasov« (!) = pašnik za živali, ki nam dajejo kože (poli = Fell pa Land = Weideland!) Isti izvor imajo po T. tudi vse druge Poljane v Sloveniji, a tudi Pôltschach (Poljčane) i. dr.!
—	9. Morobitz [si. Borovec] = belo barje (witz = weilî. mor = barje; vokal o v sredini je »zaradi lažje izgovarjave vrinjen«!). Ime so prinesli kmetje »s Saškega«. Hudoben slov. »Sprachktinstler« pa je to lepo »saško« ime popačil v Borovec, pravi T.! — 10. Rie g [si. Reka, š pristavkom Kočevska] je iz Riegl = majhna višina. — 11. Gottenitz [sL Gotenica; ValVasor 1689 piše Kotnitz] je od gotte == krščenec, tudi boter! Tomič pa dobre ve da se zove boter kočevski tote! — 12. Gatschen [si. Gače] : gazen = vaba, vada, torej = pašnik za živino! — 13. M r a u e n [si. Morâva] od Moor = barje in Auen = 1оке, torej = močvirne loke.
—	14. G r i n t o b i z, pravilno — o w i t z [si. GrintovecT od nemšk. grint. = skalna glava in witz = bel. »Sicherlich aus der Z<>it der germ. Vôlkerwanderung«, je pristavil učeni Tomitsch. — 15. W r e t z e n [si. Brezje!]: od srvn. sih vrezzen = mučiti se, češ, da se »ubogi prebivalci kraškega sveta« zelo mučijo! — 16. Setsch (si. Seč): od n. sez = sedež, bivališče! — 17. Prose, kočevski Prćažn [si. Preže]: = trohica, (ker je vas majčkena!) 18. Plesch [si. Plešce] odn. pleschen tepež, »očiviuno prasorodno s slovenskim plesati«. Pridejal je še: »Naseljenci so prinesli ime gr ^vo s seboj iz prejšnje domovine, z Bavarskega«.— 19. Kuntschen [si. Kun-če] ie »Koseform von Kuonrat = Konrad«. .— 20. Gaber [si. Gaber] od nemškega gaber = Weissbuche! Te besede nemščina nirr . T">mič torej slepari. — 21. Grodetz [si. Gradec] od n. roden = trebiti s predpono ge-! — 2. Bistritz [si. Bistrica, pri Dobričah] od stvh. wist = bivališče, živež i. dr., pristavlja pa modro: »si oveni s e h e Fassurg des deutschen Na-mens«. — 23. Aschelitz [si. Ašelice] iz n. ash = drevo jesen in litze = plot,,
ograja (take besede pa ni!). — 24. Ko-sitzenberg [si. Kožice] = nemški Kot-s»"se, t. j. kmet, naseljen na majhni kmetiji (kote). 25. S m u g, tudi L ange n-t h o n [si. Smuk (a) J : od nem. smougen = oprijemati se, (češ, da se vasica oprijemlje gorske rebri). — 26. N e s s el t a 1, kočevski Estol [si. KoprivnikJ : od Esche, torej jesenov dol. — 27. Tschermosch-ni t z [si. črmošnjice] = je zer Moschni-tze, a to iz nem. mosch = mah in litzen + svetiti se! — 28. K o m u t z e n [si. Komolec ali množ. Komolce] od kommen = priti in uzzen = zunaj, torej »vas tistih, ki so prišli od zunaj! —.„ 29. W e r t-schitsch [si. Brčice] je >.spačeno iz Wehrschutz, d. h. sich durch Wehr schiit zen«! — 30. M a i e r 1 e [si. poprej Maverl, od prevrata Maverlen] = der kleine Meier (! zakaj pa ne der kleine Max ali Moriz?). Vas je dobila od Nemcev ime Mauerlein = zidek, dialekt. Mauerl, iz tega je nastala slov. ime. — 31. Ressen [si. Resa] = potok, v katerem se lan moči ali godi (srvn. glagol roezen). — 32. Kotschen [si. Koče] : od srvn. kote = koča! — 33. Tschopplach, uradno od 1. 1918 Tscheplach [si. čeplje] : iz srvn. tscheppel =; venec iz listja in cvetja in ach = Wald, torej = gozd iz listja in cvetja! — 34. Hienach, uradno do 1. 1918. H i n n a c h [si. Hinje] : spačeno iz Kie-nach = borovje (kien = bor, ach = gozd). — 35. V i m o 1 razlaga iz srvn. vin — fin in mol = zemlja! — G. Tomitsch napada Hauffena, Rudeža, Richterja in Stesko, ki s^ imeli zgoraj navedena imena po pravici za slovenska.
že 1. 1862. je pošteni in izobraženi nemški pastor Teodor Elze spoznal in priznal (»III. Jahresheft des Vereines des krain. Landes-Museums«, str. 17), da so imena Friesach, Lack, Kotsche, Rieg, Mal-gcrn, Sele, Kletsch, Morobiz, Zermoschniz i. dr. slovenska, 70 let pozneje pa se drzne Tomič ista imena proglasiti za staro-nemška!
Golobček
гоз
TEHNIČNI
NAJVEČJA ŽARNICA NA SVETU
Enota za jakost svetlobnega toka je v tehniki 1 lumen. Svetlobni tok znači celotno svetlobno učinkovitost svetila. Lumen je
OBZORNIK
torej množina svetlobe, ki jo svetilo v eni sekundi izžarja v vse smeri.
Svetlobni tok navadne stearinove sveče znaša 12 lumnov, oni 40 vatne žarnice pa povprečno 400 iumnov. Kako velik učinek rabi žarnica, ki naj odda milijon lumnov, svetlobo, ki jo izžarja največja žarnica na sveta? Če bi ostalo razmerje med vati in jakost jo svetlobnega toka pri tem orjaku med žarnicami isto, kot je pri 40 vatni žarnici, bi rabil le-ta tok učinkovitosti 100.000 vatov; vendar pa rabi le 50-000 valov, ker se razmerje z zvečanjem žarnice zboljšuje. Toda tudi 50.000 vatov je mogočen učinek, ki ga potrebuje na primer 1250 štirideset vatnih žarnic ali sto električnih likalnikov, učinek 68 konjskih sil! Ves ta učinek stisniti v eno samo žarnico — ali ne slove to precej fantastično? In vendar je resnica!
Izmere največje žarnice se zelo razlikujejo od običajnih žarnic, vendar pa ni razlika
SL 3
tako velika, kot bi jo na prtvi mah pričakovali Višina žarnice, ki jo vidimo prav dobro posneto na naših slikah, znaša le 90 centimetrov, premer steklene buče pa 38 centimetrov; torej sta njena dolžina in njen preimer le eedemkrat večja od 40 vatne žarnice, dasi je seveda prostornina 260 krat večja. Teža giganta med žarnicami znaàa 7.25 kg. Zarilna nitka iz 2.5 mm debele vol-framove žice tehta 610 gramov; iz nje bi mogli napraviti nitke 130.000 pet in dvaj-eetvatnim žarnicam. Kar se njene svetlobne učinkovitosti tiče, je ta tolikšna, da bi mogli z njo istočasno osvetliti najmanj 125 tro-
Vprašanje, ki se nam pri teh podatkih nehote vsiljuje, je: zakai in čemu naj služi to orjaško obsevalo? Saj zadoščajo za navadno osvetlitev večjih trgov že 3000 do 5000 vatne žarnice, in v ateljejih kinov take z 10 000 vati. Toda odkar ei je žarnica v borbi z obločnico osvojila vedno večja področja, njenega organskega razvoja ni moči kar tako zatreti. In končno obstaja še vedno potreba po žarometih; letala na primer še ee-daj nimajo dovolj svetlobe za brezhiben pristanek v temi. Tehnika ie torej v tem slučaju pripravljena; ko bo narasla potreba po svetilih z milijonom lumnov, ji pač ne bo treba šele tipaje iskati, ampak bo imela vse takoj v roki. Vendar se ne motimo, če trdimo, da ji ne bo treba predolgo čakati.
SJike nam ilustrirajo nastanek žarničnega eteklenega oklepa, meritev njene svetlobne jakosti v znotraj pobeljeni Ulbrichtovi krogli s premerom 3 metrov, ter orjaka v potniški obleki, ki sestoji iz močnih desk, med katerimi je zdrobljiivo steklo pritrjeno s prožnimi peresi.	tma.
PRENOS ELEKTRIČNE ENERGIJE
Dokler ni naš genialni Tesla izumil strojev za proizvajanje in izkoriščanje več-faznih izmeničnih tokov, se ni mogla ekonomično prenašati električna energija na večje razdalje. Električnega toka ni bilo mogoče transformirati na tako visoke napetosti, da bi se izgube v daljnovodih potisnile na znosno mejo. Izmenični toK, ki se da na preprost način transformirati na poljubne napetosti in po drobnih žicah transformirati na velikanske daljave, si je brez konkurence osvojil svet. Strokovnjaki pa pravijo, da bodočnost vendar le pritiče enakomernemu toku Enakomerni tok visoke napetosti je oblika prenosa električne energije bodočnosti. Kako se bo tak tok proizvajal in kako se bo prilagodil za konzumenta, je danes seveda še popolnoma nejasno.
Prva in edina naprava prenosa električne energije z enakomernim tokom visoke napetosti je urejena na Francoskem med Montiersom in Lyonom. Prenaša se energija 20.000 kw z napetostjo 125.000 voltov. Visokonapetostni enakomerni tok se proizvaja neposredno v električnih generatorjih in tudi izkorišča se neposredno v električnih motorjih Ker se posamezni stroji ne morejo graditi za tako visoke napetosti, je treba po več strojev hkrati stakniti zaporedno, tako da napetost stopnjema raste oziroma pada, Baš to zaporedno sti-kanje strojev je vzrok, da se je enakomerni tok visoke napetosti doslej tako malo uporabljal. Ta sistem je namreč zelo drag, okoren in vrh tega nepregleden. Prenos in razdelba električne energije z izmeničnim tokom je neprimerno boli preprosta in cenena. Kakor je zdaj položaj, se utegne uveljaviti enakomerni tok samo kot dopolnilni člen v današnjem sistemu izrnoničnera toka ker bi se na ta način lahko bolje izkoriščali že obstoječi daljno-
vodi. V najnovejšem času se zdi ta reéitev bolj realna kakor pred nekaj leti. Industrija je namreč v najnovejšem času izoblikovala zelo učinkovite konverterje, s katerimi je mogoče statično, to je brez gibajočih se strojev, pretvarjati izmenični tok v enakomerni tok in obratno. Energija bi se torej tudi v bodoče proizvajala v obliki izmeničnega toka, ki bi se na običajen način transformiral na visoko napetost in potlej v konverterjih pretvoril v enakomerni tok Na koncu daljnovoda bi se enakomerni tok iznova pretvoril v izmenični tok in ta bi se transformiral na običajno porabno napetost.
Prednost enakomernega toka v prenosu električne energije je v prvi vrsti ta, da se da določni daljnovod obremeniti z dokaj višjo napetostjo kakor pri izmeničnem toku. Praktični poskusi so pokazali, da izdrži ista izolacija na prostem daljnovodu pri enakomernem toku skoraj dvakrat višjo napetost kakor pri vrtilnem toku, v kablu se pa enakomerna napetost pri nezmanjšani varnosti lahko več ko potroji. Ekonomičnost prenosa električne energije pa raste v istem razmerju, kakor se lahko zvišuje napetost, dočim so sami stroški prenosa v obratnem razmerju. Iz tega sledi, da bi se s pomočjo enakomernega toka visoke napetosti lahko prenašala po določnem daljnovodu trikrat večja električna energija pri skoraj trikrat manjših stroških. če podjetju ne gre za zmanjšanje stroškov, potem se lahko po istem daljnovodu prenaša z enakomernim tokom 4 do 6-krat večji učinek kakor z izmeničnim tokom.
Tudi mnoge dodatne naprave, ki so potrebne pri velikih daljnovodih za kompenziran je slepega toka in za vzdrževanje stabilnosti lahko pri enakomernem toku odpadejo. Seveda pa bi se vse velike prednosti takega prenosa energije pokazale šele pri zares dolgih in trajno močno obremenjenih daljnovodih.
NOVODOBNE POLJSKE KUHINJE
čudne so včasi poti tehničnih proizvodov, ki so nastali tajno ter se pojavijo nato naenkrat izven meja države-izdelovateljlce. Spomnimo se na primer letal, ki so jih prvič uporabljali v vojne svrhe v balkanski vojni. Slična usoda je doletela poljsko ali vojaško kuhinjo. Odkrili so io v rusko-japonski vojni. In ko je nemško vojaško poveljstvo hotelo uvesti to praktično novost v svoji armadi, se je izkazalo, da so ruske kuhinje izdelek nemške industrije. Te premakliive kuhinje so za Rusijo prevzele fudi druge države ter jih med svetovno vojno pognale celo v najhujši topovski ogenj.
Po vojni so se nudile poljskim kuhinjam nove možnosti udejstvovania. Pri katastrofah so prevzele prphranjevam'e nesrečneža ter pri prireditvah v večjih obsegih nasitile tiioče ljudi.
Samo ob sebi je umevno, da se je v stoletju elektrifikacije in motorizacije tudi poljska kuhinja ločila od konjske vprege ter nadomestila »ovseni motor« z bencinskim motorjem.
Prvi tip nove potujoče kuhinje sliči staremu in se od njega razlikuje le po kolesih, Iti so iz gumija ter po ročici, ki omogočava pritrditev na avtomobil. Vsebnost kotla, ki visi v drugem, večjem kotlu, napolnjenim z glicerinom znaša dve sto litrov. Vmesni kote) je novost, ki naj prepreči prismoditev hrane ter varuje že skuhano pred mrazom. Poleg glavnega kotla je še kotel za kavo s prostornino sedemdeset litrov. Oba kotla sta s pokrovi, ki nosita varnostno zaklopko, neprodušno zaprta. Kar se tiče kuriva, je dana uporab-ljevalcem kuhinje vsa prostost: premog gori v nji prav tako kot gorljivi odpadki lesa. Poleg kotlov je opremljena še z vsem potrebnim kuharskim priborom ter ima še dovolj predalov za shranjevanje hrane in kuriva.
V	stremljenju, da bi postala poljska kuhinja nezavisna od tujih gonilnih priprav, je nastala avtomobilska kuhinja, ki predstavlja na tem poprišču najpopolnejše, kar si moremo misliti in ki je vzbudila tudi v strokovnih krogih splošno zanimanje.
Zgrajena je na normalnem, enotonskem okvirju z bencinskim motorjem 15 konjskih sil, ki ga hladi zrak. Razen običajnih sedežev pri krmilu ima zadaj še dva, s streho zavarovana sedeža za kuharja in kurjača. Za njeno razsvetljavo služi posebno, v vse strani vrtljivo obsevalo. Vse ostale, kuhinji lastne potanjkosti sličijo povsem zgoraj opisani priklopni kuhinji.
Vozilo je opremljeno povrh še s kavljem ki ga morejo v skrajnem primeru vleči konji ali ljudje. Z zrakom hlajeni motor, ki tudi pri najhujšem mrazu ne zmrzne, daje kuhinji hitrost 50 kilometrov na uro ter more premagovati ceste z vzponom 15%.
Vsaka izmea opisanih kuhinj more prehranjevati 250 oseb.	trna
KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI
V	Franciii grade ogromni hidroplan, ki bo — z iziemo platnenih kril — izdelan iz djraluminiia. Prazen bo tehtal 15.Г00 kg ter bo imel razpetino 50 m Gnali ga bodo štirje motorji s skunnim učinkom 40P0 konjskih eil Natovorien s 70 potniki bo тоте1 « bit-rostio 200 kilometrov na uro preleteti okoli 1000 kilometrov.
Ladie. ki so namenjene prevozu petroleja in bencina, imajo le kratko življenjsko dobo. karti omenjene tekočine močno razjedajo stene tankov. Г)о zdai «o take ladje takoj, ko so se pokvarili tanki, razdrli ter izrabili delp kot staro železo. Temu početju je napravil konec uspel posik.is na ladii »Svi-thiod«. ki ie ime'a tanke v sredini lad'iwke sa frima pokvariene. «prerlnii in zadnji del s e-troji vred pa v zelo dobrem stanju. Na
plavajočem doku eo ji izrezali uničeni srednji del ter na preostala dela z zakovicami pritrdili novega.
Kakor emo že poročali, se je posrečil Ju-goslovenu Tesli prenos električne energije do zraku. Sedai preizkušajo iznajdbo praktično. Ker se vrše poskusi tajno, so znani le nekateri rezjltati. Po njih je nekaj kilometrov od proge oddaljena električna centrala pognala daljši vlak 11 кш daleč.
V Boliviji nameravajo iz neprodane kave izdelovati barvila. V to evrho so iznašli tamožnji kemiki postopek, po katerem se kavina ггпа najprej zoglene, nato zmeljejo v prah. končno pa s kemikalijami spremene v najlepše barve.
Suhi led se je nedavno uveljavil celo pri gradnji mosta. Ameriškemu stavbeniku je delala precejšmo preglavico namestitev že izgotovljenega mostnega loka nad meter pod njim stoječega stebra. Ko so ee po mnogih poskusih izkazali vitli neuporabni, mu je iz zadrege pomagal suhi led (stisnjen sneg ogljikove kisline). Napravil je iz njega močne kvadre ter preko njih zvezal 125.000 kilogramov težak lok s stebri. V enem dnevu ee je led stajal (bolje: je izhlapel) in most je bil podprt.
Znano je. da grade v Friedrichshafnu nov Zeppelin LZ 129, ki bo napolnjen deloma e helijem, deloma z vodikom Glede gonilnih motorjev se graditelji dolgo niso mogli odločiti. Po dve leti trajajočem oklevanju so se sedaj končno odločili za štiri Dieselove motorje (na sjrovo olje) z učinkom po 1200 konjskih eil. Ker bodo stroji že v kratkem gotovi, bo mogel novi zračni orjak že prihodnjo pomlad napraviti potrebne poskusne polete.
Na železniški progi Stendal-Salzweck v Nemčiji so položili nove, izredno močno zasidrane in 30 metrov dolge tračnice. Na tej progi hočejo namreč preizkuševati novo vrstne stroie in gonilne vozove, ki bodo vozili e hitrostjo 200 kilometrov na uro.
Ameriškim strokovniakom se ie baje posrečilo izdelati sintetski — umetni gumij-Cena umetnega izdelka presega sedaj že petnajstlcralno ceno naravne tvarine.
Novo. vprav rekordno pot ima za seboj pismo, ki je v devetnajstih dneh prešlo 25.000 kilometrov dolgo razdaljo: New York-Južna Amerika-Evropa-New York. Iz New Yorka je bilo odpremljeno z ameriškim letclom v Pernamb.ico in odtod z zrakoplovom »Grof Zeppelin« v Friedrichshafen. Iz Friedrichshatena ie odletelo z zračno pošto v Cherbourg, kjer pa ie prevzel oceanski br/oparnik S tem rekordom je dobil pisemski ovoj veliko filatelietično vrednost. Kupil ga je takoi bogat Amerikanec
Italija ho5e prekositi Angleže ter gradi v Napnliiu naivečii ladiiski dok »veta z dolžino 341 metrov širino 62 metrov in globo-čino 13.5 metrov.	tnuu
ČITAJ IN POMNI!
Na Angleškem uživanje alkohola močno nazaduje. Medtem ko je bilo 1. 1913 zaradi prestopkov v pijanosti obsojenih 188.877 oseb, je padlo število obsojencev iz istega vzroka po 21 letih na 30.146 oseb.
Mali Rus Pavel RoscalskL, ki mu je jedva 6 let, kaže tako izraz'to nadarjenost za klavir, da so sklenili zanj zgraditi poseben klavir v min'aturi. To se je zgodilo za-tegadeil, ker mu dela normalna tastatura velike ovire.
S Hudičevih otokov na Francoski Guya-ni v Južni Ameriki pobegne povprečno vsakih 14 ur en kaznjenec. 25 odstotkov begunov izgine brez sledu, 75 odstotkov jih zopet primejo in privedejo nazaj.
V Londonu imajo največjo zbirko bankovcev na svetu. Zbirka obsega 40.000 primerkov iz 100 različnih držav. Najredkej-ši primerek med njimi je nemški bankovec za 5 trilijonov mark.
Ruski tisk se je v zadnjem času močno razvil. L. 1914 so imeli v Rusiji samo 162 časopisov. Vsi so izhajali v ruskem je-
ziku in so imeli 2,700.000 odjemalcev. Danes izhaja v Rusij. 1409 časopisov v 49 jezikih. Ti listi imajo nad 30,000.000 naročnikov.
ZANIMIVOSTI:
V Teksasu se je rodil zakoncema Petti-grew sinček, ki je tehtal ob rojstvu 16.5 funtov. Njegov oče tehta 200, njegova mati pa 300 funtov.
Pri lanskih predsedniških volitvah je bil neki Eimanuel Janedis iz Connecticuta dovolj kratkoviden, da je stavil na Hoovro-vo izvolitev. Zavezal se je, da bo v primeru izvolitve Roosevelta za predsednika naložil na voziček 60 funtov težak kamen ter ga bo peljal od enega Oceana do drugega. Janedis drži besedo in potiska svoj voziček že od lanskega septembra proti Los Angelesu.
Virg'nija Van \Vie, ki je zmagala v ameriški tekmi za prvenstvo v golfu, je začela gojiti to igro že v svojem 11. letu. Golf ji je nasvetoval zdravnik, ki je m <<П, da si bo na ta način popravila hrbtenico, katero si je poškodovala pri nogometnih igrah z dečki njene starosti.
FILMSKA IGRALKA DORIT KREYSLER
£ L
VEK IN DOM
GOSPODINJA IN POMOČNICA
Razmerje med gospodinjo in pomočnico je še vedno kočljiva zadeva. Položaj dekleta, ki v ip svojem poklicu v eni in isti družini mogoče že 2 dalj časa vestno izvršu-!l je svoje dolžnosti, a jo gospodinja kljub temu smatra v hiši le za nekako potrebno zlo, nri posebno zavidanja vreden. Zastarel in napačen je nazor še marsikatere današnje gospodinje, ki se zna s sicer občudovanja vredno rutino obnašati proti svoji pomočnic- hladno in odklonilno, v trdnem prepričanju, da le na ta način obvaruje svojo avtoriteto. Na deželi, kjer niso stanovanjske razmere tako utesnjene, kakor v mestu irn je delokrog služkinje bolj obširen in raznovrsten. je položaj obeh lažji. Ni izključeno, da je prav to dejstvo vzrok, da ostane na deželi posel navadno po več let pri hiši, se popolnoma uživi in udomači v hišne razmere in da je tudi gospodinji laže ohranti potrebno avtoriteto. V mestu v tesnih stanovanjih. kjer sta si gospodinja in pomočnica od jutra do večera tako rekoč druga drugi na poti, je razmerje med njima s/ko-ro vedno napeto. Pomočnica si oddahne, čim odide gospod' nja iz hiše. a ob nedeljah popoldne, ko ima pomočnica prosto, se gospodinja nič manj ne oddahne da je končno vsaj eno popoldne sama s svojimi v svojem domu. se lahko prosto giblje in pogovarja s svojimi, ne da bi iimela občutek, da tuj človek na vsako njeno kretnio in besedo pazi in prisluškuje. Da. ta občutek obstoja! Vsaka družina ima svoje zadeve, katerih ne obravnava rada vpričo tujega človeka. Prav tako jih ima tudi služkinja, ki jih navadno zna bolje prikrivati pred gospodinjo, kakor gospodinja svoje pred njo.
Današnji gospodinji je pač ideal »kršen-ca« iz pretekle dobe. Tedaj je bilo mnogo deklet, ki so nastopile službo v kaki družini s 15 do 16 leti, izučile in izobrazile so se tam in ostale tam do eventualne možitve ali do smrti. Marsikdaj je domača hčerka, ko se je omožila, dobila nekalko z balo vred tudi zvesto pomočnico s sabo v novo gospodinjstvo, pomočnico, ki jo je še kot deteta negovala in pestovala. Take pomočnice, ki so na-stomile v zgodnji mladosti službo v kalkii rodbini, so prišle, kakor še današnja dekleta, popolnoma nevešča in neuka za novo delo. ki jih je čakalo v gosposki h"ši. To'da prišla so z iizro-ziito žel »o nauiSHi se čim prej, bille so prežete s čutom dolžnosti, poštenosti, vestno-
sti in spoštovanja do svoje delodajalke in njene družine. Počasi so se naučile in izobrazile in čestokrat prekosile v marsikaterem gospodinjskem delu svojo gospodinjo. Takim služkinjam ni bilo treba prikrivati družinskih razmer in težav. Čutile so se člana družine, toda klj-ub temu so ostale diskretne, v spoštljivi disitanci, čeprav srčno vdane in zveste.
Dandanes je to vse drugače. Že ob nastopu v službo si stojita dva drug proti drugemu nezaupna indivi.duja nasproti. Gospodinja in pomočnica. Pred vsem velja to za mesto. Večina današnjih deklet pride v mesto manj iz veselja do gosposkega dela, kakor iz pričakovanja, da bo mnogo zaslužila, se po mestno nosila in oblačila, se izognila težkemu kmečkemu delu na polju in pri živini. To pričakovanje je pri večini deklet izrazitejše, kakor pa potrebne sposobnosti in vrline, ki jih pričakuje mestna gospodinja od svoje pomočnice. Komaj je dekle z dežele par tednov v gosposki službi v mestu, komaj jo je naučila gospodinja raivnati z omelom, že jii uhaja misel od dela, da si bo dala ostrici lase, če ni prisila že ostrižena v službo, kakšen si bo kupila klobuk, s kom pojde v nedeljo na sprehod in kakšna bo kaj nadaljnja zabava. Služba, delo, dolžnost je postranska zadeva, ki ma-lokaterega dekleta resno okupira.
Tako se prične preseljevanje iz službe v službo, od gospodinje do gospodinje. Po osem do deset služb na leto, kajti gospodinjska pomočnica ie dandanes edina, ki si po mili volji prebira gospodinje in neomejeno zapušča službe, kakor hitro ji kaj ne »paše«.
In gospodinja? Čeprav se tudi današnja gospodinja zaradi družabnih razmer v marsičem razlikuje od nekdanje gospodinje, je v marsičem mnogo bolj popustljiva proti svoji pomočnici, vendar se med obema razmerje č'm dalje bolj poostruje, v nepri-liko prvi in v škodo drugi.	I. J.
NEVARNI KOMARJI
Metodo, da se zaznamujejo žuželke, zlasti čebele, katerih življenje hočemo natančneje zasledovati, z barvnimi pikami, so učenjaki zdaj raztegnili tudi na komarje, zlasti na nevarne prenašalce malarije. Ker ni mogoče zaznamovati vsake živalce posebej, se poslužujejo v znanstvenih zavodih metode, da s posebnimi razpršilci za barve obrizgajo hkrati kar cele roje žuželk. ki jih potlej izpuste. S pomočjo tega zaznamovanja so ugotovili, da žive nekateri komarji do 3 mesece in da v tem času razširijo svoj življenjski krog na nekaj kilometrov okoli robnega kraja Za študij razširienja malarije in za uvajanje učinkovitih obrambnih sredstev so ti izsledki izredno velikega pomena.

Вђ \ Л Ч В5
i i' г
Mat v treh potezah
PROBLEM 90
M. A i s e n s t a d t (Šahmat 1934)
! I
Beli vleče in dobi
Rešitev problema 88 1. Dc6—g2, g3 : h2, 2. Df2 mat. SI... Kc5 vazvije črni belega konja: 2. Se6 mat, s Se3 belega stolpa: 2. Td3 mat.
faC
ZA AMiLEtZ GLAVE
167
Dolgo potovanje Kako daleč se v najskrajnejšem primeru lahko oddaljite od svoje sobe?
168
Definicija Kakšna je razlika med gozdom in ho. sto?
169
Izvor arabskih številk Arabske številke so nastale baje taiko, da so iz kvadrata z dvema diagonalama izločali posamezne črte. V resnici je mogoče na ta način »tvoriti vseh deset številk od 0 do 9 z neiko podobnostjo. Poskusite!
170
Trije pari soimenjakov Na pamiiku, ki vozii me.d Sušakom in Dubrovnikom, so trije potniki: Milanovič, Petrovič in Jovanovič. Krmar, steward in kuhar s>e imenujejo isto tako Milamovič, Petrovič in Jovanovič. Gospod Milanović stanuje na Siršiaiku, gospod Petrovič ima letnega dohodka 24.000 Din, Krmar stanuje pni Sibaniiilou, točno med Sušaikom in Dubrovnikom ter ima tretjino mesečnega zaslužka tistega potnika, ki stanuje njemu najbližje. Krmarjev 9oimenja!k stanuje v Dubrovniku. Milanovič igra bolje poker nego steward. Kako se imenuj e kuhar?
171
Denar v kvadratu
Kvadrat razdelimo z raztrojitvijo njegovih stramic v 9 kvadratnih polj. Sedaj rezmestimo 56 enakih kovancev talko, da ostane notranje poilje prosit» in da znaša vsota kovancev na treh poljih ene stremi 23. Število kovancev ob 4 vogalih mora biti enako, prav taiko število kovancev ob 4 sredin} h poljih. Kako izvršimo razmestitev?
Rešitev k št. 165 (Lahek zaslužek) Pogreška je v tem, da mora biti pač vsota dvignjenih zneskov vedno enaka celotni vlogi (v našem primeru torej 500 Din), nikoli pa ne vsota ostankov. Oe si izberete drug način dviga, vam bo to takoj jasno.
Rešitev k št. 166
(Igra z denarjem) Če označimo kovance ozir. njih mesta v vrsti z zaporednimi številkami, jih mora. mo prelagati takole: . 2 na 6, 1 na 6, 8 na 12, 7 na 12, 9 na 5, 10 na 5 4 med 5 in 6, 3 med 5 in 6, 11 med 5 in 6, 13 na 11, 14 na 11 in končno IS ш 11
PROBLEM 89
F. Varaliay
a b c d e f g h
g b c d e f g h