364 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame
■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
Rastlinstvo regijskega parka Škocjanske jame
Andrej Seliškar, Branko Vreš, Boštjan Surina in Igor Dakskobler
Rastlinstvo zakrasele pokrajine Regijskega parka Škocjanske jame je pisano zaradi vplivov toplejšega submediteranskega in hladnejšega krajevnega podnebja, zaradi razgibanosti apnenčastega površja z vrtačami, udornimi dolinami in prepadnimi stenami, zaradi reke Reke, preden izgine pod površje, pomembno pa vpliva tudi delovanje človeka. Zato ne preseneča, da so ob raziskovanju jamskega sistema že v letih od 1838 do 1887 začeli preučevati tudi rastlinstva okolice Škocjanskih jam. V članku smo se omejili na tiste rastlinske taksone, ki so na rdečem seznamu ali so zavarovani, po našem vedenju jih je 74, ali pa je njihovo pojavljanje zanimivo iz drugih razlogov, zlasti v udornicah in ob vhodu v jame.
Prva botanika, ki sta v svojih delih omenjala rastline iz okolice Škocjanskih jam, sta bila Henrik Freyer (1838) in Franc Kra-šan (1880). Celovit seznam rastlin je leta 1887 prispeval Carlo Marchesetti, tržaški zdravnik, arheolog in botanik ter direktor tržaškega naravoslovnega muzeja. Popisal je več kot 450 vrst, vendar v Vodniku po Škocjanskih jamah pri Trstu in zapisu o teku (toku) Reke, ki ga je uredil Friedrich Müller, nista omenjeni niti območje popisa niti njegova velikost. V tistem času Marchesetti ni našel črnega bora, saj se je pogozdovanje ogolelega kraškega sveta s to vrsto začelo le nekaj pred tem, vendar še ne v okolici Škocjanskih jam, zdaj pa je pogost in se samostojno obnavlja. Prav tako ni našel nekaterih tujerodnih (tudi invazivnih) rastlinskih vrst, na primer topinamburja oziroma gomoljaste sončnice (Heliantus tuberosus), žlezave ne-dotike (Impatiens glandulifera), japonskega dresnika (Fallopia japonica) ali orjaške zlate rozge (Solidago gigantea), ki so se ob reki
Reki pojavile v zadnjem obdobju. Po Mar-chesettiju (1887, 1896_1897) so rastlinstvo v udornicah preučevali ali o njem pisali še Edward Pospichal (1897_1899), L. Gross in Andreas Kneucker (1900), Günther Beck (1904, 1906), August Ginzberger (1905), Friderik (Friedrich) Morton (1935), Gabrijel Tomažič (1946), Andrej Martinčič (1973) in drugi (na primer Čarni in sod., 2002, Surina in Martinčič, 2012). Sedanji seznam višjih rastlin (praprotnic in semenk) regijskega parka Škocjanske jame vsebuje več kot 800 taksonov, vendar je na njem tudi nekaj takih rastlin, ki jih po Marchesettiju tam ni nihče več našel, na primer Kitaibelova dresen (Polygonum bellardii), ki je v Sloveniji domnevno izumrla vrsta (Anon., 2002). Pred dobrim stoletjem so tukaj še rasle tudi nekatere zdaj redke plevelne in ruderalne vrste, kot so navadni kokalj (Agrostemma githagoo), modri glavinec (Centaurea cyanus), omotna ljulka (Lolium temulentum), smrdeča metlika (Chenopodium vulvaria) in pikasti mišjak (Conium maculatum). Večji del, kar okrog 70 odstotkov površine regijskega parka, poraščajo toploljubni kraški gozdovi, nasadi črnega bora, vendar so se na razmeroma plitvih do kamnitih tleh ohranili tudi submediteransko-ilirski travniki in pašniki (kraške gmajne), ki so vrstno zelo bogati. Zdaj so v okviru dolgoročne upravljavske strategije regijskega parka vključeni v program redne košnje ali paše, tako da niso več prepuščeni zaraščanju, kot se je zelo pogosto dogajalo v drugi polovici prejšnjega stoletja, in tudi prevelikega gnojenja skoraj ni več. Vrstna sestava je podobna kot na traviščih drugod na Krasu (Kali-garič, 1997, Kaligarič in Seliškar, 1999), a vseeno zaslužijo našo pozornost.
Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 365
Kraška gmajna z rujem (Cotinus cogygria), greben med doloma Lisičina in Sapendol. Foto: Andrej Seliškar.
366 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame
■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
Na ozemlju Regijskega parka Škocjanske jame je bilo v preteklosti popisanih 72 naravovarstveno pomembnih vrst. Med njimi so številne prepoznane kot ranljive ali ogrožene, ker človek spreminja ali uničuje njihove življenjske prostore ali jih ogroža s prevelikim nabiranjem, zato so uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst Republike Slovenije (Anon., 2002) ali med zavarovane rastline (Anon., 2004). Sem sodijo na primer kuka-vičevke. Predvsem na suhih travnikih rastejo bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), čebeljeliko (Ophrys apifera) in muholiko mačje uho (O. insectifera), že v aprilu zacveti navadna kukavica (Orchis mo-rio = Anacamptis morio), v maju pa še triz-oba (Orchis tridentata = Neotinea tridentata), pikastocvetna (O. ustulata = N. ustulatca) in čeladasta kukavica (O. militaris), še nekoliko pozneje steničja kukavica (O. coriophora = Anacamptis coriophora). V svetlih gozdovih
ali na gozdnem robu rastejo bleda in dolgo-listna naglavka (Cephalanthera damasonium, C. longifolia), navadna splavka (Limodorum abortivum), širokolistna močvirnica (Epipac-tis helleborine subsp. helleborine), rjava gnez-dovnica (Neottia nidus-avis), jajčastolistni muhovnik (Listera ovata) in škrlatnordeča kukavica (Orchis purpured). V parku raste tudi smrdljiva kukavica (Himantoglossum adri-aticum), kjer uspeva na travnikih in gozdnih robovih, drugje pri nas pogosteje na flišni kot na apnenčasti podlagi. V Veliki dolini jo je leta 2011 našla Branka Trčak, pozno pomladi leta 2016 še ornitolog Jernej Figelj - podatek nam je posredoval Samo Sturm, sodelavec Parka. Maja 2017 smo jo popisali tudi mi, ob kolovozu pri vasi Naklo. Je ena izmed treh vrst kukavičevk, uvrščenih na seznam v Sloveniji rastočih vrst Natura 2000.
Razmeroma pogoste vrste kraških travnikov in svetlih grmišč so tudi gorski narcis
Spomladanski videz suhega kraškega travišča. Cvetita Scopolijev grint (Senecio scopolii) in navadna kukavica (Orchis morio = Anacamptis morio). Foto: Andrej Seliškar.
i.. *
A' —

Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 367
(Narcissus posticus subsp. radiifolius), ki cveti proti koncu maja, brstična lilija (Lilium bulbiferum) in gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), ki ga po zgodnjem cvetenju v aprilu še dolgo v poletje prepoznamo po žarkasto razporejenih plodovih s podaljšanimi kljunci, Biasolettijev pelin (Artemisia alba subsp. biasolettiand), jagodasta hrušica (Muscari botryoides), zeleni jagodnjak (Fragaria viridis), krvavordeči, montpellierski in tržaški nagelj ček (Dianthus sanguineus, D. hyssopifolius, sin. D. monspessulanus, D. terge-stinus). Na kamnitem kraškem travniku pod vrhom Kozara uspeva pisana toploljubna rastlinska združba nizkega šaša (Carex humi-lis) in skalnega glavinca (Centaurea rupestris) z več naravovarstveno zanimivimi in drugod redkejšimi vrstami, kot so navadna in tri-
zoba kukavica, laška lepnica (Silene italica), volnatoplodni in brazdasti motovileč (Va-lerianella eriocarpa, V. rimosa), hrustavkasti dimek (Crepis chond.rilloid.es), brstična lilija, navadni netresk (Sempervivum tectorum) in hermelika (Sedum maximum). Med njimi raste ilirska zlatica (Ranunculus illyricus), ki je tudi drugje na Krasu na podobnih rastiščih redka - v novejšem času je le malo potrjenih nahajališč. Ima gomoljasto odebeljene korenine, listi so dolgopecljati, deljeni v tri segmente, vsak je sestavljen iz dveh ali treh suličastih krp.
Nekatere zavarovane vrste so, vsaj na Primorskem in tudi na Krasu, pogostejše v bolj senčnih in nekoliko bolj vlažnih gozdovih in grmiščih, na primer navadna ciklama (Cyclamen purpurascens), istrski teloh (Helle-
368 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame	■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
Smrdljiva kukavica (Himantoglossum adriaticum), nedavno najdena v okolici Škocjanskih jam. Foto: Boštjan Surina.
Ilirska zlatica (Ranunculus illyricus) je redka vrsta kraških travnikov. Foto: Branko Vreš.
borus multifidus subsp. istriacus, sin. H. odo-rus subsp. istriacus), nad Veliko in Malo dolino najdemo bodečo lobodiko (Ruscus acu-leatus) in mali zvonček (Galanthus nivalis). Slednji raste tudi v soteski Reke med Ško-cjanom in Škofljami. Pasji zob (Erythroni-um dens-canis) raste v Jurjevem dolu in Veliki dolini, prav tako ponekod v soteski Reke. Na rdečem seznamu je tudi črna čmerika (Veratrum nigrum), ki je na Krasu redkejša od prej naštetih in uspeva v parku Škocjanske jame predvsem v udornicah in v soteski
Reke med Škocjanom in Škofljami. Svetli, odprti gozdni sestoji in grmišča so primeren življenjski prostor za navadno potoniko (Pa-eonia officinalis). Tisa (Taxus baccata) ima na južnem Primorskem malo znanih nahajališč. Za Škocjanske jame jo omenja že Marche-setti (1887). V soteski Reke raste več primerkov na zelo strmem skalnatem pobočju nad levim bregom pod vasjo Naklo, prav tako na istem bregu Reke in na podobno ali še bolj skalnatih rastiščih nasproti nekdanjega gradu Školj. Na desnem bregu Reke raste
Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 369
večji večstebelni grm v skalnatem hrastovem gozdu tik pod ruševinami tega gradu in posamezni majhni primerki tudi v okoliških gozdovih in previsnih stenah. Prav posebno je rastlinstvo v nekaterih udornih dolinah, v dveh manjših, Lisičina in Sokolak, in predvsem v precej globljih, Veliki in Mali dolini, z veličastnimi prepa-dnimi apnenčastimi stenami, ki se dvigajo do 164 metrov nad reko Reko. Če se podamo na ogled jamskega sistema, ki se zaključi v Veliki dolini na izhodu iz Schmidlove dvorane, si vsaj od daleč lahko ogledamo rastline, ki jih drugje v bližnji okolici Škocjanskih jam ne moremo najti. V Veliki dolini se skupaj pojavljajo na majhni razdalji hladnoljubne vrste, imenovane ledenodobni relikti, ki so sicer razširjene v alpskem območju, in toploljubne vrste, razširje-
ne v sredozemskem območju. Vzroke za neobičajno sobivanje je preučeval Andrej Mar-tinčič (1973), pri čemer so mu bile v pomoč tudi podnebne meritve Zdravka Petkovška (1963). V spodnjem delu doline je značilen toplotni obrat, hladnejši in bolj vlažni zrak sega nekaj nad vhod v Schmidlovo dvorano. Obrat se pozno pomladi in poleti pojavlja zaradi razmeroma hladnega zraka, ki prihaja iz jame in se spušča proti dnu doline. V hladnem okolju rastejo v skalnih razpokah približno dvajset metrov nad običajno gladino Reke vrste, ki so sicer razširjene zlasti v Alpah: lepi jeglič oziroma avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), skalna kernerjevka (Kernera saxati-lis) in dvocvetna vijolica (Viola biflora). Tu je rastišče večji del dneva v senci. Lepi jeglič je splošno razširjena vrsta naših karbonatnih
370 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame
■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 371
Primorska preobjeda (Aconitum anthora) v Veliki dolini. Foto: Boštjan Surina.
Alp s prigorjem. V submediteranskem delu Slovenije se je ohranil predvsem v osojnem, hladnem skalovju. Jugovzhodno od Škocjanskih jam raste tudi v skalovju nad levim bregom Reke na odseku med izlivom Sušice in Taborom, nasproti nekdanjega Peptouga mlina. Nekaj deset metrov višje, na majhnih policah v steni nad zgornjim obokom stropa pri vhodu v Schmidlovo dvorano, rastejo toploljubne vrste: rdečeplodni brin (Junipe-rus oxycedrus), venerini laski (Adiantum ca-pillus-veneris) in ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius). Vzrok za rastlinam ugodne razmere je vlažen in razmeroma topel zrak s temperaturo 12 stopinj Celzija, ki pozimi pod stropom izhaja iz jame in ogreva skale, kar preprečuje zmrzovanje. Venerini laski so sredozemska praprot, ki za uspevanje potre-
buje stalno vlago. Precej pogosta je v Istri in v Srednjem Posočju, zelo redka na Krasu in v Zgornjem Posočju. Zanimivo je izolirano pojavljanje kraškega gabra (Carpinus orientalis) v Mali dolini, kjer je krajevno podnebje za rast te toploljubne drevesne vrste dovolj ugodno. V Sloveniji je v submediteranskem območju precej več nahajališč kot na Krasu bolj južno, v Istri.
V Mali in Veliki dolini uspeva še nekaj rastlin, ki so uvrščene v kategorijo redkih vrst: primorska preobjeda (Aconitum antho-ra), navadni jadikovec (Cercis siliqastrum) in Justinova zvončica (Campanula justiniana). Slednja ima v udornicah Škocjanskih jam klasično nahajališče. Njeno pojavljanje pri Škocjanu prva navajata Marchesetti (1897— 98) in Beck (1904, 1906), vendar takrat še
372 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame
■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
z imenom za drugo vrsto, Campanula pu-silla. Zvončico je našel leta 1903 tudi Raj-ko Justin in nabral primerke, po katerih je avstrijska botaničarka Johanna Witasek leta 1906 opisala vrsto in jo poimenovala po najditelju. Justinova zvončica je v Škocjanskih jamah skoraj na severozahodnem robu območja razširjenosti, ki poteka v dinarski smeri in sega od Sabotina preko Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov proti jugovzhodu na Kočevsko in v Snežniško pogorje, skrajna meja je na hrvaškem Snježniku. Zanimiva flora je v udornicah Lisičina in Sokolak. Pod navpičnimi stenami, ki so v
Lisičini na južni in zahodni strani visoke do devetdeset metrov, so melišča in po-dorno skalovje. Pojavljanje vrst in njihovo razporeditev v odvisnosti od okoljskih dejavnikov sta preučevala Boštjan Surina in Andrej Martinčič (2012). Ugotovila sta, da se nekatere tipične rastline skalnih razpok, na primer navadni sršaj (Asplenium tricho-manes), pojavljajo enako pogosto na meliščih in v skalnih razpokah, nekatere so bolj pogoste v skalnih razpokah, na primer skalni kamnokreč (Saxífraga petraea) in bledorume-ni koreničnik (Pseudofumaria alba), medtem ko so druge, na primer lepi jeglič, skorjasti kamnokreč in skalna jelenka (Athamanta turbith), pogostejše na meliščih. Oba ka-mnokreča in jelenka imata vzhodnoalpsko-ilirsko razširjenost, lepi jeglič in kore-ničnik južnoevropsko-mon-tansko.
Na zelo kamnitih prisojnih in toplih rastiščih pri Škocjanskih jamah rasteta tudi ekološko sorodni vrsti, navadni ožepek (Hysopus officinalis) na zgornjem robu udor-nice Lisičina in na toplo-ljubnem skalovju naravnega mostu med Malo in Veliko dolino ter žajbelj (Salvia officinalis) na istih mestih kot ožepek in tudi v Škocjanu na
Skalna jelenka (Athamanta turbith) uspeva na meliščih v udornicah. Foto: Boštjan Surina.
Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 373
pobočju pod cerkvijo, na skalnatem grebenu med Sapendolom in Lisičino, na skalah pri Betanji in na skalnatem pobočju nad Reko pod gradom Školj. Obe vrsti imata v Sloveniji zelo malo samoniklih nahajališč in tudi za nekatera nahajališča žajblja v parku Škocjanske jame njegov izvor ni znan. V gozdovih in na gozdnih obronkih okolice Škocjanskih jam (na primer na grebenu med Naravnim mostom in vrtačo Jurjev), v obrežnih gozdovih ob Reki in pri ruševinah gradu Školj raste redka vrsta bršljanov pojal-nik (Orobanche hederae). V zadnjem času smo sicer našli precej novih nahajališč v Posočju,
Vipavski dolini, na Krasu, v Istri in celo v Zasavju. Na ozemlju parka Škocjanske jame uspeva na mestih, kjer njegov gostitelj br-šljan (Hedera helix) bogato porašča kamnita tla. Le malo je v novejšem času v Sloveniji potrjenih nahajališč rumeno cvetoče primorske preobjede (Aconitum anthora). Med prvimi jo za okolico Škocjanskih jam v Mali in Veliki dolini navaja Pospichal (1898), ki omenja še nahajališči v okolici Nakla in na vhodu v dolino Sušice pod kapelo. V Škocjanskih jamah smo jo popisali v združbi lipe in skalnega kamnokreča (Saxifrago pe-traeae-Tiletum platyphylli) nad Malo dolino,
374 Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame
■ Proteus 79/1, 8, 9 • Marec, april, maj 2017
v Sloveniji je skrajno zahodno nahajališče in kljub stalnim vplivom človeka so razmere na Frančiškovem hribu na Sveti Gori, kjer za njegovo uspevanje ugodne. Število tuje-raste v sestoju črnega gabra in jesenske vilo- rodnih vrst in med njimi invazivnih je raz-vine (Seslerio autumnalis-Ostyretum).	meroma majhno. Le tu in tam se v naseljih,
V Parku Škocjanske jame vodnih ali mo- na obdelovalnih površinah in na obrežju čvirnih rastišč ni veliko; najdemo jih v reki Reke pojavljajo posamezno ali v manjših se-Reki in ob njej v vzhodnem delu parka ter stojih: topinambur, žlezava in drobnocvetna v treh manjših kalih v naseljih Matavun, nedotika (Impatiensparviflorca), enoletna su-Škocjan in pri ruševinah gradu Školj. To so holetnica (Erigeron annuus), vejicati in drob-življenjski prostori klasastega rmanca (Myri- nocvetni rogovilček (Galinsoga ciliata, G. ophyllum spicatum), ki je v zahodni Sloveniji parviflora), robinija (Robinia pseudoacacia), razmeroma redek, male vodne leče (Lemna visoki pajesen (Ailanthus altissima), orjaška minor), trpotčastega porečnika (Alismaplan- zlata rozga ter japonski dresnik. Uprava tago-ag^thaa), jezerskega bička (Schoenoplec- parka ima v svojem programu dejavnosti za tus lacustris), pokončnega ježka (Sparganium omejevanje ali odstranitev invazivnih tuje-erectum agg.) in širokolistnega rogoza (Typha rodnih vrst, kar daje upanje, da bo tudi v latifolia).	bodoče uspelo ohraniti ta naravni biser čim
Avtohtono rastlinstvo je na območju Regij- bolj neokrnjen. skega parka Škocjanske jame prevladujoče
Literatura:
Anonymous, 2002: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Priloga 1: Rdeči seznam praprotnic in semenk (Pteridophyta & Spermatophyta). Uradni list RS, št. 82/02.
Anonymous, 2004: Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah. Uradni list RS, št. 46/04.
Beck, G., 1904: III. Originalmitteilungen — Hochgebirgspflanzen in tiefen Lagen. Lotos — Zeitschrift fuer Naturwissenschaften, 52: 153-160.
Beck, G., 1906: Die Umkehrung der Pflanzenregionen in den Dolinen des Karstes. Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften mathematisch-naturwissenschaftliche Klasse, 115: 3-20.
Čarni, A., Čelik, T., Čušin, B., Dakskobler, I., Drovenik, B., Pirnat, A., Seliškar, A., Slapnik, R. (ur.), Surina, B., Vreš, B., 2002: Flora, favna in vegetacija regijskega parka Škocjanske jame (elaborat). Ljubljana: Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, 56 str. Freyer, H., 1838: Correspondenz. Flora (Regensburg), 24: 368-368.
Širokolistni rogoz (Typha latifolia) v kalu v Matavunu. Foto: Andrej Seliškar.
Rastlinstvo Regijskega parka Škocjanske jame 375
Ginzberger A., 1905: Das Küstengebiet und die angrenzenden Teile des Innern; die Inseln. V: Ginzberger A., Maly, K., 1905: I. Exkursion in die illyrischen Länder. Führer zu den wiss. Exkursionen des II. internat. botan. Kongresses, Wien. 64 str. Gross, L., Kneucker, A., 1900: Unsere Reise nach Istrien, Dalmatien, Montenegro, der Hercegovina und Bosnien in Juli und August 1900. Allgemeine botanische Zeitschrift, 6: 218-220, in 6: 236-238.
Kaligarič, M., 1997: Rastlinstvo Primorskega krasa in Slovenske Istre: travniki in pašniki. Knjižnica Annales. Koper: ZRS, 111 str.
Kaligarič, M., Seliškar, A., 1999: Flora in vegetacija Krasa. V: Kranjc A. (ur.): Kras — pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: ZRC SAZU, 103—113. Krašan, F., 1880: Vergleichende Übersicht der Vegetationsverhältnisse der Grafschaften Görz und Gradisca. Österreichische Botanische Zeitschrift, 30: 244-50.
Marchesetti, C., 1887: Florula von S. Canzian. V: Müller, F. (ur.): Führer in die Grotten und Höhlen von S. Canzian bei Triest. Trieste: Verlag der Section Küstenland, 100-104.
Marchesetti, C., 1896—1897: Flora di Trieste e de suoi dintorni. Trieste.
Morton, F., 1935: Monografia fitogeografica delle voragini delle Grotte del Timavo presso S. Canzian bei Triest. Alpi Giulie, 36: 6—55.
Igor Dakskobler je raziskovalec Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU in Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskuje predvsem gozdno, travišč-no in podvisokogorsko-visokogorsko rastje in rastlinstvo, največ v zahodni Sloveniji, v Julijskih Alpah in v severnem delu Dinarskega gorstva.
Martinčič, A., 1973: Reliktna flora v Škocjanskih jamah in njena ekologija. Biološki vestnik, 21 (2): 117—125. Petkovšek, Z., 1963: Klimatske razmere v Veliki dolini pri Škocjanskih jamah. Biološki vestnik, 11: 49—66. Pospichal, E., 1897—1899: Flora des österreichischen Küstenlandes. I-H. Leipzig-Wien.
Surina B., Martinčič, A., 2012: Chasmophytes on screes? A rule and not an exception in the vegetation of the Karst (southwest Slovenia). Plant Biosystems, 146 (4): 1078-1091.
Tomažič, G., 1946: Flora in vegetacija kraških jam. Zbornik Prirodoslovnega društva, 4: 74-78. Witasek J., 1906: Studien über einige Arten aus der Verwandtschaft der Campanula rotundifolia L. Magyar Botanikai Lapok, 5 (8/10): 236-260. Wraber T., Skoberne, P., 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave, 14-15: 1-429.
Branko Vreš je raziskovalec Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Raziskuje predvsem traviščno, močvirsko in vodno ter visokogorsko rastlinstvo v Sloveniji, taksonomijo in sistematiko klinč-nic, kislic ter nekaterih močvirskih rodov, populacijsko in vegetacijsko ter varstveno ekologijo izbranih naravovarstveno pomembnih rastlinskih vrst (logaric, grezov-ke in drugih) in habitatnih tipov (nizka barja, vlažni travniki z modro stožko) ter se ukvarja s floristiko in poznavanjem razširjenosti klinčnic, rožnic in metuljnic za Atlas flore Evrope.