© Vladimir Gajšek, vse pravice pridržane.





© INTELYWAY, spletni elektronski medij za digitalno razširjanje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti, 2009, vse pravice

pridržane.





V pomenu družinskega urejanja sem deloval tako, da bi

pomiril spravno vsaj tiste, ki so po svoje delovali kdaj kakor skrega-ni s pametjo, ker so bili pač razžaljeni in malodušni, prignani celo v samskosti sekundarne izolacije do roba obupa, včasih celo v cinični

samoobrambi – kakor da ne morejo ustvariti svoje družine in ne skleniti zakonske zveze ter stopiti v redna družinska razmerja, kjer bi zaživeli polnokrvno doživljenjsko. Problem starševstva se je pojavljal in se morebiti še pojavlja ne kot neka umetna dilema –

tudi po morebitni umetni oploditvi zdravih, a nevrotičnih samk in

celo lezbijk… –, marveč kot vprašanje ljudskega slovenskega obče‐

stva, ki je organizirano politično krajevnoskupnostno in občinsko ter tudi župnijsko. Pravna rešitev ločenih staršev, ki se gotovo morajo že sodno zavzemati za otrokovo korist, torej vsaj za materialni status, dosežen s preživnino, ne pa tudi kdaj s preživnino ločenih mater, naj bi ponujala količkaj dostojnejšo podobo sodobne slovenske razpadle družine. V primerih, ko gre za zunajzakonsko skupnost, se razpad te skupnosti kaže drugače v uveljavljanju

prav družinsko‐premoženjskih pravic, pa tudi glede na koristi ali preživnino otroka, kar se dože s tožbo, ki jo sodišču posebej vloži otrokov zastopnik. Starševska pravica je pravzaprav socialna pravica ljubeče odgovornosti – ali pa je ni več, ker se je razdrobila v interesne sfere na obeh straneh starševstva, tako materinstva kot

očetovstva.

Vsaj ustavno je zagotovljena zakonska zveza in družina v

slovenski državi tako, da se potrjuje tudi svoboda izbira po zakonu, obenem pa naj zakonska zveza temelji na tako imenovani in sploš‐

no sprejeti ali vsaj načelni enakopravnosti zakoncev. Zakonska 1

zveza se sklene pred pristojnim državnim organom, ki mu pravimo

matičar, potlej pa nevsetica in ženin stopita še pred oltar, kjer se poročita cerkveno. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon, namreč ne zakon

kot zakonski stan zase, marveč Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih ter drugi zakoni. Zdi se, da slovenska država utegne varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere vsaj načelno, čeprav je praksa temu običajno zaradi uradovalnosti določnih organov, od socialnega dela naprej, obratna, če ne docela drugačna, ker pač obratuje pisarniško ter predvsem po obrazcih, ki naj jih izpolnjujejo starši v zapletenih tiskovinah.



Nedvomno so vendarle določene ustavno že tudi pravice in

dolžnosti staršev. Starši imajo namreč pravico in dolžnost ‐ vzdrže‐

vati, ‐ izobraževati in ‐ vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi

varovanja otrokovih koristi določa zakon, zakon pa si razlagajo uradne napadalne ali preganjalno zasliševalne osebe morebiti

docela po svoje, po lažnih obdolžitvah ali po krivosumnosti ter po

znanih stereotipijah, ki so samo posledica komunistične bivšosti.

Socialno delo lahko centralno poskrbi, da otrok ne bo prejemal primeroma otroškega dodatka, ker bo uredilo tako, da starši ne bodo nikoli ugodili občinarstvu ter bo vselej manjkalo kakšno

"dokazilo" in ne bo pravilno izpolnjen zapleteni obrazec. Šola s sku-pnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja brž poskrbi v negativistično destruktivističnem pomenu, da se za otroka odteg-ne in se ne plačuje družinska pokojnina. Šolsko oblastništvo, ki si že 2

v obvezni šoli jemlje več kompetenc, kakor bi si jih smelo s tovarišijami, napada starše, ki dodatno izobražujejo otroke in tvorijo domačo ugodno izobraževalno‐vzgojno klimo. In ko kaplan s svojim farškim pristaštvom začuti, da je družina šibka ali da se jo preganja, bo tudi nagnal označenega, sicer nedolžnega otroka ter mu

na tih način brez usmiljenja preprečil sveto birmo, torej morajo starši v stiski kar sami skrbeti kot domača Cerkev ne le za redno obiskovanje maše, ampak tudi za sprotno katehezo. Naposled je vsaj načelno določeno, da imajo otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, enake pravice kakor otroci, rojeni v njej, sodna praksa ob raz‐

padu zunajzakonske skupnosti pa celo odpade, ker nihče razveze,

ki je brez poroke ni, tudi ne prijavi.

Posebno področje predstavlja tako imenovano svobodno

odločanje o rojstvih otrok, ki naj je odločanje za življenje. Ustava zagotavlja, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno, s tem

pa se postavlja vprašanje splava in tako imenovane umetne oplo‐

ditve, ko se starševstva pravzaprav ne ugotavlja scela, torej se ne

ve, čigav naj je svoj otrok. Država baje vendarle zagotavlja možno‐

sti za uresničevanje te svoboščine in ponuja ali organizira razmere, ki da omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok, sicer bi bili otroci samo in samo državni otroci.

Tudi pravice otrok in človekove pravice otrok so ustavno

vrhnje zagotovljene. Kajti v družini in državi otroci pač uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine

pa načelno uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Celo več, slovenskim otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred





3


gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkorišča‐

njem in zlorabljanjem, in tudi takšno varstvo ureja zakon.

Ustavno je še določeno, da otroci in mladoletniki, za kate‐

re starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države – tudi njihov položaj ureja

zakon. Značilna je sicer znana slovenska privoščljivost, ko se organi pregona s postsocialistično šolskimi tovarišijami spravijo na urejene razmere, ker ne prenesejo, da se imajo ljudje radi, takrat si državno plačane službe še posebej v svojih uradovalnih združbah prizadevajo, da bi otroka odvzele, starše pa tudi z lažnimi obdolžit-vami zaprle. Starševstvo je tako rekoč nenehno pod državnim nad‐

zorom, ko pa gre za pomoč staršem – kdo neki pomaga? Na zunaj

se v javnosti tudi "država" kakor hvaliči, da pomaga družinam, vsaj dokler ne preverja civilna družba, kako je z resnico. Onemogočanje

slovenskih družin bi bilo zategadelj potrebno pretrgati, sicer bo Republika Slovenija postala država obrazcev, rubežnic in rubežnikov, uradno pisarniških napadačev in feminiziranih tovarišij, ki hočejo družino pravzaprav socialno odpraviti, jo finančno zlomiti, medtem ko se naj starševstvo izgubi – in kar naj bi ostalo, bi bili samo še nekakšni izpolnjeni obrazci, ki so vedno "neoliberalno"

zavrnjeni.



Pomen starševstva bi se moral pokazati v slovenstvu spet

polnokrvno in odgovorno. Ne žensko histeriziranje ne moške objek‐

tivacije ne morejo prekriti dejstva, da je z družinami v relacijskem realizmu in v novi podobi družine nekaj narobe. Ko bo konec moči

"neoliberalnega" reševanja, ki si prisvaja zakone in ustavo docela 4

po svoje ali celo maščevalno zanikuje starševstvo in zdrave družin‐

ske odnose, bo verjetno tudi z zakonsko zvezo in družinskimi raz‐

merji le preprostejše in bodo ljudje bolj sproščeni ter odkriti. Zaenkrat pa se kvečjemu večidel bojijo in nergajo, drugič spet delujejo

nastopaško ali se umikajo v različne zasvojenosti, od množičnega –

družinskega – alkoholizma do odvisnostnih bolezni, torej vbežijo v

kemijske in nekemijske odvisnosti.

V dobri volji po urejanju starševske pravice sem pisal pro‐

testniku D. Novaku, ko sem komentiral njegove primarne ali gon‐

sko očetovske zahteve, da bi lahko vsaj govoril s svojim otrokom.

avtor

Vladimir Gajšek

Linhartova 34

1000 LJUBLJANA

Drago Novak

Tovarniška 12 c

Logatec

V Ljubljani, dne 5. aprila 2000





5


Spoštovani gospod, krščanski prijatelj Drago Novak,



v upanju, da Vam bo sreča količkaj naklonjena pri urejanju

Vašega starševstva na očetni strani, sem uvidel, kako je tudi oče‐

tna ljubezen za urade komaj kaj več kot zanemarljiva, vendar

človek z vztrajnostjo in doslednostjo doseže vsaj to, da vzburi javnost, namreč civilno javnost. Živimo v postsocialističnem času

državne, zato odločilne tranzicije, ki politično, še zlasti družinsko‐

politično skrbi zgolj zase, za drugega pa ji je zategadelj kaj malo

mar, razen na besedah. Predvidevanja, da bo sicer družina v svo‐

jih socialnih vsebinah in zgodovinskih oblikah propadla, so se

doslej vedno izjalovila. Razpadanje družin je doseženo predvsem

formalno pravno ob tolikerih razvezah, torej ob ločencih in

ločenkah, ko otroci ostajajo vmes. Vzgoja in sreča pa bi morali biti zagotovljeni slehernemu otroku in njegovi celostni rasti, zlasti pa osebnemu napredovanju – v družini, v otroškem vrtcu, v

šoli, v igri z vrstniki, v zdravstvenem in socialnem varstvu. Potre‐

bna je velika mera demokratičnosti in smisla za drugega, da se bo spremenil odnos do družine in do očetovstva posebej. Medsebojno priznanje je posledica dobrih odnosov tudi v slovenstvu.

Mnogo sem premišljal o socialni in psihosocialni kontroli vsakrš‐

nih slovenskih neoetatistk in pendrikovcev ali kaplarskih tovari‐

šev in šolskih tovarišic itd. nad družino in gospodinjstvom, nad starševstvom in vsiljevanjem lažnih sumov ter krivičnih kazni,

nad posebej šoloobveznim otrokom in sicer vsakoterim mladost‐

nikom. Oprete se lahko na večsmiselno znano reklo "Kakršen

oče, takšen sin," in "Kakor matka, tako Katka!". Vsaj med sosedi v istih soseskah bi se lahko zgodilo, da bi pokazali kaj več solidar-6

nosti, čeprav marsikje samo še čakajo na obglodljivo kost, ki jo naj vržejo pred prag zlasti elektronski mediji in tisk, posebej pa politiki postsocializma. V takšnem upanju vem, da ste zastavili

svoje osebne moči za priznanje svojega odgovornega starševstva

in da bi lahko imeli zgledne in redne stike z lastno hčerjo Majo.

Pišem Vam kritično in s presodnim odnosom do starševstva,

otroštva in družine, vendar ne posebej omejen le na starševstvo,

zgolj na otroka nepovezano ali samo glede na družino zunaj soci‐

alno političnih razmer ali zunaj nadzora.

Ločenost od pravic še ne pomeni, da starševske pravice

ne bi obstajale ali da tudi otrokove in človekove pravice ne bi obstajale. Kako se Vam kaj godi – ste že morda uspeli navezati očetni stik s hčerjo Majo?



Ali so starševske pravice upoštevane, je odvisno od pove‐

zave staršev, pri katerih otrok živi, z obstoječimi socialnimi in izvršilnimi ali preganjaškimi ali policijskimi oblastmi, pa tudi s šolsko vodjevsko tovarišijo, ki poda "strokovno" mnenje. Ko ste se zavzeli za novi in civilno forumski položaj starševstva aktivisti‐

čno, ste naleteli na nekatere javne ovire, ki pa Vam niso mogle preprečiti gladovne stavke v obliki postnega starševskega protesta ali molitve za pravnike. Zavzeli ste se namreč za lastno očetno

vlogo, da bi tudi Vaš otrok, ki živi redno pri materi in z očimom,

lahko uveljavil pravico do očeta, vendar ne le kot do ploditelja, ampak do ljubečega vzgojitelja. Za ploditeljstvo je država z

materjo vred itak izterjala tako imenovano rejnino ali Vaš denar‐

ni prispevek otroku. Materinska vloga ne more biti le v tem, da





7


terja od očeta sredstva, hkrati pa se spreneveda, da bi bil oče kaj

več kot ime na položnici. Zdaj je že čas, ko bi se lahko tudi okos‐

tenela uradnost v svoji pravno‐državni brezosebnosti prebudila

vsaj toliko, da bi upoštevala osebno pravo in rodbinsko pravo

tudi v Vašem primeru, ko se zavzemate za priznanje očetnega

starševstva in svoje odgovornosti za lastnega otroka. Uravnote‐

ženje tovrstnih, sicer motenih, a vendar popravljivih odnosov, ki

se vlečejo že desetletje, se mi kaže kot nujno, nujno v učlovečen‐

ju, ne pa v nadaljnjem razčlovečenju. Otrok bi moral imeti v vsa‐

kem primeru pravico do obeh staršev. Celo več, tudi praznovanje

materinskega dne je bilo zdaj posvečeno obenem starševstvu,

sindikalnemu dnevu žena za osmi marec pa ne posvečajo oblasti

več toliko pozornosti. Vsako doslednejše zavzemanje za ureditev

družinskih in socialno starševskih razmer se mi zdi obojestransko

vredno resne obravnave. Kjer namreč otroci ostajajo le vmes,

ima od tega koristi tretji, to pa so svetovalne službe, šolska oblast, socialno delo, policija, sodstvo...



Družina spada v civilno družbo, kolikor je oseba. Nove

možnosti socialnosti ali medsebojnih odnosov v družini, na delu

in v šoli so se izrisali z novimi tehnologijami, zlasti z informacijski‐

mi tehnologijami – domala vsak otrok ima namreč doma svoj

računalnik in tudi svoj mobitel. Civilna družba bi morala nekako

državno vedeti, da tudi vsaka nova generacija pridobi vsaj

sedemkrat več informacij, s tem pa tudi nakopičenega znanja.

Kljub tej softverizaciji ostaja vzgoja otrok in mladine primarna družinska in družbena naloga. Pojav civilne družbe ali družbeno

zasebnega foruma predstavlja novo kakovost v preseganju tiste





8


sicer sprejete in še vedno nekako "samoumevne" samoupravno‐

sti, ki nadaljuje s svojim postkomunizmom, vendar se ljudi ne da

več pretentavati v nedogled. Družina v novih in evropeiziranih

razmerah se hoče še bolje materialno opremiti, a tudi psihična

plat ne bi smela ostati pri tem zanemarljiva. Nekdaj priznani dru‐

žinski kolektivizem in socializem, ki je sodeloval na javnih priredi‐

tvah, v šoli, na sestankih in političnih mitingih, je gotovo prese‐

žen, čeprav si zvijačni oblastniki z oblastnicami vred prizadevajo

za ohranjanje nenehne tranzicije. Kadar država žrtvuje posamez‐

nika in družino, deluje izvršilno za zaprtimi vrati ali razširja stere‐

otipije diferenciranosti, da ima vso oblast nad posameznikom. To

oblast si praviloma jemlje tudi samostojna in suverena slovenska

država nad starši in otrokom, torej nad družino. Kajti za družino

stoji privilegij države. Stvar se očitno zaplete, ko gre za enorodi‐

teljske družine ali kdaj za koruzništvo, obenem pa za otroke, ki imajo dvoje staršev: rodne starše in še nadomestne starše. V

civilno družbenem smislu ste pričakovali, da Vas bo zavaroval

tudi v očetni pravici slovenski Varuh človekovih pravic, saj ste protestirali pred njegovim uradnim pragom, vendar ste naleteli

na za/ostalost in na uradnost, češ, kaj sploh hočete... ‐ hočete pa

uveljaviti očetno pravico kot osebno pravico, ki spada med teme‐

ljne svoboščine ne le v Republiki Sloveniji, ampak mednarodno in

po sprejetih konvencijah. Javnost ste obvestili o tovrstnem raz‐

človečenju tudi s pismi.



Ali ima slovenska družina svojo kodificirano, zgodovinsko

generično prihodnost, če se uveljavlja socialno, ekonomsko, psi‐

hološko, kupno in tržno in je samo najmanjši delec informacijske





9


svetovne in internetno razmrežene družbe? Skrb za otroka in

družino je postala tudi nacionalna in skupna skrb. Družina v zgo‐

dovinskem prehodu namreč po zlomu vzhodnoblokovskega real‐

socializma in po odpravi jugoslovenarstva pomeni slovensko, da

lahko spet uveljavlja svoje kulturne in celo krščansko moralne

vzorce. V ta prostor slovenstva je prodrl tudi družinski new‐age,

ki ponuja posamičnicam izterjavo v lahkovernosti in napajanje

pri vzhodnih viri univerzalnih religij in vzhodnih modrosti, saj je

ateizem češ nekako ovržen, pa tudi ne splača se več, kakor se je

deklarativno v komunizmu. Vsaka družina se torej hoče po

novem opremiti zdaj zahodno in vsaj po zgledu Evrope, pa naj

gre za družinsko kozmetiko ali hitro pripravljeno družinsko hra‐

no, za nove postelje in spalne vložke, za nove pralne stroje, otro‐

ško konfekcijo in modno obutev, za gospodinjske nove aparate,

ko že vsak otrok zna ravnati z mikrovalovno pečico in ve, kje je

hladilnik in si vzame iz hladilnika. Zdi se, da so nove in informacij‐

sko oblikovalne ali softverske tehnologije zajele že tudi slovensko družino in otroka, le da se pojavlja značilna sebevidnost, ki se

nadomešča z drugim: izrazitejša je intuicija medsebojne tekmo‐

valnosti in tržnosti. Materinstvo in očetovstvo je spremenilo svo‐

jo smer navidezno, kljub genski tehnologiji in novim dognanjem

klonizacije. Povsod naokoli rastejo cvetličarne, picerije, bifeji, novi disko klubi, otroški vrtci in šole, novo tečajništvo, fitnes centri z aerobno vadbenimi programi, zlasti za ženske, medtem ko

se moškim ponujajo vzhodnjaški borilni športi in dobra papica po

naročilu… Vsebolj se uveljavljajo tudi v javnosti psihoterapije in javne službe, tako da se včasih že naravnost vsiljuje videz, kakor

da bo vsakršna svetovalnost nadomestila funkcije primarne dru‐





10


žine, kar je sicer v vsakem primeru izjalovljeno početje, naj se zdi

še tako "pravno". Manipulacije so namreč popularizirane zlasti z ženskami, ki morajo za vsako ceno ohranjati zaposlitev, da v resnici preživijo. S tem pa je vsebolj razvidna rast tako imenovanih

"ženskih" poklicev ali mehkih tehnologij, od vrataric do tajnic, od psihologinj do pediatrinj, od vzgojiteljic do šolskih tovarišic, od odvetnic do sodnic… Če Vam kdo očita, da bi utegnili biti ženo-mrzec, kakor na primer menda sedanja mat´ županja ljubljanska,

vendarle ne more preklicati odnosa med možem in ženo v druži‐

ni ali zanikati, da ne bi žena sprejela vsaj moževega priimka. Pos‐

tmoderna družba zaposluje ženske množice enakovredno moš‐

kim, le da harfistke in baletke niso zanesljivo zamenljive z rudarji

ali avtobusarji in ne narobe.



Družinskega kosila na primer ne more nadomestiti ne res‐

tavracija ne javna kuhinja in niti šolska kuhinja. Ko se vprašujem,

kako da otroci tako množično zametujejo hrano v šoli in se obna‐

šajo prenažrto in kdaj brez kakršnekoli jedilne olike, si odgovar‐

jam, da se obnašajo tako tudi zaradi zavodske poobčenosti in ker

ni jedilnega miru, šolska tovarišija pa to še potencira. Družinske

kultiviranosti in zasebnosti nikoli ne nadomesti razred, podobno

kot tovarišica ne nadomesti mame. Vprašanje otrokove duhov‐

nosti, zmožne zbranosti, omike in vljudnosti torej ni odveč niti v

postsocialističnih razmerah, čeprav je treba priznati, da založbe dobro služijo na račun novih učbenikov in mladinskega ter otroš‐

kega leposlovja, a tudi knjižnice se k sreči polnijo in lahko vse več

krščenih otrok obiskuje verouk nemoteno. Sam pripadam s svo‐

jim doživetim, nepobeglim otroštvom v povojni rod, ki sem preži‐





11


vel UNRRa pakete "rumenega" sira in suhega mleka, izgradnjo porušenega mesta, povojno otroško skrivališče v bunkerju, solidarnost z mariborskimi avstrijskimi otroki, ko smo imeli v meš‐

čanskem stanovanju v družini "nameščenca", kot se je reklo sicer intelektualni družini, še vedno kuhinjsko kredenco in štedilnik in

zaboj s premogom in drvmi, kopalnico z velikim bakrenim ogre‐

valnikom vode itd. in nišo z lurško Materjo Božjo… Sosednji otro‐

ci smo bili solidarni med sabo, smo si pomagali med sabo, tudi kvartno smo pa bili vodilni, vsakodnevno smo se nekateri učili za

šolo in gulili latinščino in grščino, če ne drugega, obenem pa ime‐

li vedno dovolj časa za različne potegavščine in otroško nedolžno

veselje. Vsaj med sabo smo se imeli otroci radi, sosedje smo bili

ena sama velika odraščajoča družina ter smo resnično v skup‐

nem napredovanju prijateljevali in si delili kruh in mast, celo več,

gradili smo otroško solidarnost. V takih razmerah sem lahko sam

napravil svoje lutkovno gledališče v drvarnici, ker pa sem že

osemleten dobil poleg Svetega pisma tudi svoj pisalni strojček

ERIKA, sem že zgodaj pisal in sicer pesnil, doma me je očka med

drugim mimogrede naučil še latinščino, mama pa trdne značaj‐

nosti in uspehov v medsebojnosti ali v odnosu do drugega. Tovr‐

stna vzgoja se je obrestovala pozneje v življenju, ko nisem čutil kakšnih kompleksov do nežnega spola in sem bil dovolj samoza-vesten, da sem prevzel vodilno vlogo tudi tedaj, ko sem se poro‐

čil. Ne gre torej za kakršnokoli regresijo, pač pa za preprosto spo‐

znanje, da se vzgojenost že izza deških ali dekliških let nedvomno

dobro obrestuje. Znal sem biti uspešen – vsemu navkljub ter sem

zagovarjal človečnost v razmerah, ki niso bile niti materialno

ugodne in ne mentalno svobodne. Tako Vam pišem, ker vem, da





12


je bilo od domače vzgoje odvisno, kako se bomo uveljavljali poz‐

neje še v šoli in družbeno in poklicno. Starševska skrb je bila edi‐

nole vredna, vse dokler se niso pozneje pojavile tolikere servisno

svetovalne službe. In v tako okolje ste dobesedno padli Vi s svo‐

jim očetovstvom.



Otroški čas starih slaščičarn, nedeljskih tiho zbranih maš in

tipično slovenskih nedeljskega kosila kakor da je mimo. Vendar s

tem še ne more biti mimo ne materinstvo ne očetovstvo. Družin‐

sko pravo in rodbinsko pravo še vedno velja. Le da se sedanje oblasti ne zgovarjajo na "brezrazredno družbo", ko uveljavljajo svojo politično, izvršilno in sodno moč, svojo šolsko vasezaprto ali vasezadrto oblast in svoje omejitve – le znotraj države. Država

tudi v postmodernosti ne more zakriti dejstva – žlahta ‐ raztrga‐

na plahta. Toda vsako novo osnovanje družine bi morala država s

cerkvenimi strukturami vred vendarle kakorkoli podpreti, ko bi

bilo priznano materinstvo in očetovstvo enakopravno – v resnici

pa se uveljavlja, kot ugotavljate, nekakšen postmoderni nalepoti‐

čeni feminizem. Nove zakonske zveze kakor da so podobne

pogodbeno poslovnim zvezam, družina pa bi bila v tem primeru

le še porabniška in nakupna enota. Postmoderno partnerstvo se

torej razlikuje že od bivšosti. Ne gre pozabiti, da se je zgodila emancipacija žensk na javni ravni in zaposlitveno, zdaj pa bi naj

družino verjetno nadomestila nekakšna potrošniška pornografi‐

zacija. Razraščanje globalne "vasi" namreč pomeni, da so se pomeščanili vsi sloji tako, da so sprejeli citoyenske norme in da

se že vsak nočni čuvaj obnaša kakor burgeois. S tem se je spre‐

menila tudi vloga deklištva in ženstva. Tudi očetovstvo je v novih





13


razmerah sovzgojno in družinsko utemeljeno, vendar le tako, da

se oče ne pojavlja več kot pater familias, pač pa kot nekakšen svečeniško družni in domači patriarh, ki skrbi od poroke naprej za družinsko skupnost in se ukvarja z družinskimi bioenergijami.

Ne gre prezreti, da se Cerkev v pastorali neurejenih

zakonskih in družinskih odnosov sklicuje na Jezusa, ki je vedno oznanjal, branil, širil resnico in moralno popolnost, hkrati je bil neizmerno usmiljen do grešnikov in ponujal rešitev, to pa velja tudi za sleherno družino in zakonski stan. Krščansko praktično,

župnijsko in občestveno z Božjim ljudstvom to hkrati pomeni

vzor, kajti če Cerkev želi, da njen pastoralni odnos do težkih in neurejenih zakonskih primerov izhaja iz ljubezni in resnice, mora

v svojem pastoralnem zavzemanju dosledno predlagati vsebino

in načela, ki so v skladu s krščanskim oznanilom. Ljubezen kot krepost in vrednota torej tvori temelj družinskih in partnerskih odnosov v zakonu, iz te ljubezni se razvije tudi krščanska družina,

ki zna, more, uspeva premagovati življenjske težave. Cerkev o

neurejenih ali celo o samoraslih zakonskih odnosih pove, da kris‐

tjani s cerkveno neurejenim zakonom ne živijo v skladu z evange‐

lijem in zakramentalno naravo zakonske zveze, vendar kljub

temu po krstu le pripadajo Cerkvi. Za vredno prejemanje zakra‐

mentov sprave, torej za dobro spoved, in evharistije, torej za

prejem svetega obhajila, morajo urediti takšni svoj neurejeni

položaj. Znano je, da v tradicionalnih razmerah ponavadi duhov‐

ščina priležnikom ali zunajzakonskim partnerjem ni hotela in ni

podeljevala svete hostije, pa naj so to ljudje zamerili ali ne – pos‐

tavila je namreč zahtevo, naj partnerja stopita pred oltar. Šele 14

zakoncem, ki se trudijo, se iskreno kesajo in težijo k spreobrnjen‐

ju, Cerkev dobrohotno pomaga, to pa so tudi psihoterapevtski

postopki, ki resnično prispevajo k spremembam in pripravljenos‐

ti na spremembe, k uvidu težav ali k spreobrnjenju za dobro.

V medsebojni družinski družnosti poteka družinska dina‐

mika, ki je razvidna navzven in navznoter. V sami družini so

odnosi lahko že tako privajeni, da ni treba vsega dobesedno izre‐

či, človek že ob vstopu v stanovanje lahko občuti, kam je prišel –

pa ne le po družinski knjižnici sodeč in pohištveni opremi, po znakih verne družine, po opremi in stanovanjski urejenosti, pač

pa tudi lahko brž presodi, kam je prišel, po ozračju, ki ga za/diha

med družinskimi člani. To se posebej še vidi pri podnajemnikih ali

sostanovalcih; gospodinjska tehnologija pa je že tako prodrla, da

jo je najti v vsakem domu. Družinska postmodernost je navzno‐

ter ali doma opremljena z nakupi in z udobjem. Posebni postmo‐

derni tip družinskega življenja kaže, da so sicer starši zaposleni in

da se "zaposlujejo" že tudi otroci: od otroškega vrtca do male šole in dandanes z devetletko, ko obiskujejo javno šolo že šestle-tniki, a so tudi slednji že dobro "opremljeni". Slovenski svet se družinsko ne spreminja v globalno vas, kjer se vsi med sabo poznajo in vedo, kako je pri sosedu, ampak se je sprevrgel v global‐

no mestno zakotje ali v istost; tukaj pomislim na le Corbusierove

urbano načelne domisleke, ki ne sprejemajo brezdušnega mest‐

nega blodnjaka, niti vrtnega tipa meščansko hišnega okolja in ne

stanovanjskih kasarn, značilnih za proletarsko industrijske četrti,

ampak se zavzemajo za mestno okolje s cvetjem in zelenjem, z

ekološko urejenostjo. Sodobne mestne blokovne soseske, ki so





15


postmoderno podobne celo zaprtim novokasarniškim ali celo

zaporniškim dvoriščem, ki so mi zazidale na primer tudi pogled

na ljubljanski grad z balkona v prvem nadstropju, poseljujejo

zaposleni ljudje, ki se srečajo kvečjemu v trgovinicah ali izza sme‐

tarnic, v samem bloku pa v osebnem dvigalu ali v veži. Kljub

temu je tudi postmoderno meščanstvo mešanica potomstva

malomeščanskega in podeželsko priseljenega prebivalstva, ki se

je izšolalo in zasedlo delovna mesta, prej po partijski liniji in z mešanimi zakoni ter z gastarbajterskim priseljenstvom z juga,

dandanes pa le v interno državnih razmerah in občinarsko.





Oblasti, ki določajo zgodovinski tok družinskih skup‐

nosti, podobno kot so v časih revolucije ravnale enopartijsko,

tudi zdaj sprenevedavo ignorirajo, da je bilo še preveč lumpen‐

proletarizacije in preveč socialistično jugoslovanske družinske

socializacije. Zato se socialna stratifikacija hierarhično ne pne navzgor kot sicer v evropskih državah, kjer se bolje ve, kdo je kdo

in kjer lahko sposobni uspejo: tu si razlagam, da je s C(hristliche)

D(emokratische) U(nion) po 2. svetovni vojni kancler Konrad

Adenauer z bavarskim pivopivcem Erhardom zgradil ob pomoči

Marshallovega plana ne le nemško prenovo in gospodarstvo,

marveč je hkrati odprl možnosti za uspeh vsem nemškim držav‐

ljankam in državljanom tudi družinsko. Slovenska izgradnja po

osamosvojitveni vojni pa je vsaj deset let takšna, da se je spremenila sicer sestava parlamenta, toda vladnost birokracije in

temeljna organiziranost združenega šolskega oblastništva, zdrav‐

stva, prometa… je ostala enaka, celo več, šolsko samoupravljanje

je v novih razmerah postsocialistično docela zadrgnjeno in so





16


tovarišice in tovariši z vodstvi osnovnih šol svojevrstna tisočglava

oblast nad slovenskimi družinami, skupaj s policijo; najsi se je spremenila tudi šolska zakonodaja, se v razredih po vedenjskih

vzorcih ni spremenilo nič, tovarišice pač delujejo ne kot učitelji‐

ce, ampak kot nekakšne partijske sekretarke, šolska vodstva pa

so totalitarna in vsemogočna s svojimi diktatorskimi plačanci in plačankami, seveda ob pomočništvih ravnateljstev in ob šolsko

svetovalnih službah oziroma ob vsej policijski kolaboraciji. V ljub‐

ljanskih šolah vladajo ravnateljice in ravnatelji, ki imajo vso vase‐

zaprto oblast nad družino in otrokom, namreč v skupni zvezi s

policijo – vsa skupna slovenska, zlasti pa mestna šolska tovarišija

pa predstavlja nekakšen srednji sloj slovenske družbe. Zato šols‐

tvo s postkomunizmom učinkuje in deluje še vedno docela

komunistično: z otroki ravnajo slabše ko svinja z mehom, celo

več, vzgoja je nična, kolikor lahko v šoli sploh lahko govorim o kakšni vzgoji, ne pa o šoloobveznem delu, ki smo mu svojčas

rekli ‐ pouk. In ker velja za ta šolski socialni sloj tovarišij, da je urejen totalitarno, s strogo hierarhijo socialistično‐komunističnih

notranjih razporejanj, je tudi spodbujanje k nasilju in otroško

vedenjski znorelosti toliko očitnejše, kolikor bolj vsaka osnovna šola razporeja svoje razredne funkcionarje med učenkami in

učenci: ve se, kdo sme in kdo ne sme biti med učenci predsednik

ali podpredsednik razreda, koga bo odstavil razrednik, kdo bo

vpisan redneje v šolski dnevnik za opomin, na koga se bo spravila

po dogovoru socialistična tovarišija tako imenovanega oddelčne‐

ga učiteljstva… Šola je otrokovo prvo delovno mesto, ki ga ureja šolska oblast v preslikavi socialističnega samoupravljanja. V vseh

slovenskih šolah morajo še vedno klicati otroci zaposleno učno





17


osebje edino kot: tovarišica in tovariš, da je najjasneje izraženo, kako se ohranja komunistična partijnost zoper slovensko demo-kracijo, zlasti pa skupaj s policijo proti družini. Tega sektorja se ni

dotaknil skoraj nihče, kajti ljudje se bojijo, da jim bodo tovarišice

in tovariši v šoli pač maščevalno in komunistično uničili otroka, kar pa že itak lahko nekaznovano počnejo, saj se nikomur nič ne

pripeti. Tukaj smo še najdlje od avstrijskih ali italijanskih sosedov, saj tam ni več Partijske tovarišije (Parteigenossenschaft) in

ne vladajoče ljudske srenje v osnovni šoli (Volksgemeinschaft).

Ko tako radi pedagogi primerjajo slovensko osnovno šolo z drugi‐

mi v drugih deželah, kar sproti zanemarijo dejstvo, da mora slo‐

venski šoloobvezni otrok še vedno klicati kot učiteljico zaposleno

osebo: "tovarišica" oziroma "tovariš". In vendar bi rad ta šolski srednji sloj živel – gosposko in bi rad imel nekakšne gosposke, če

ne celo meščanske manire.



O šoli Vam tokrat pišem iz dveh razlogov: najprej, šoloob‐

veznega otroka morajo starši pošiljati v šolo, da jo obiskuje red‐

no, kar pomeni, da je na voljo po urniku vsakodnevno v šolskem

letu tovarišicam in tovarišem in da ravnajo z njim, kakor oni

komunistično hočejo, tudi proti staršem in razredno hujskaško;

nadzor nad družino in starši preko otroka ni samo šolski, ampak

je zlasti policijski, ko se vključi celo osnovnošolsko zdravstvo in občinsko socialno delo. Pod pretvezo, da bi menda poskušali

"pomagati", se tovarišijske združbe po vseh slovenskih občinah in krajevnih skupnostih obnašajo tako, da vzpostavljajo nenehno

moč nad otrokom in družino. In ko že toliko govoričijo gobezda‐

vo na vsa usta o uspešnosti pouka, se vprašujem, kako da je že





18


splošna izobrazba osnovne ‐ in srednje šole ‐ tako strašno hlap‐

čevska in nizka, kljub videznosti prida in truda otrok. Celo več, vzdrževanje vrstniškega nasilja je že po svojem bistvu itak revolu-cionarno, vsa šolska pedagoška naravnanost pa je še kar naprej

revolucionarna in monopartijska, saj nihče ne more ukrepati: v

svete staršev so vnaprej izbrani določni, v svetu šole posedajo zagovorniki šolskega totalitarizma, osnovnošolska ravnateljstva

pa počnejo, kar se jim pač zljubi – in so med sabo v navezah. Res

pa je, da po osamosvojitvi slovenske države vsaj partizanski tova‐

riši in tovarišice ne prihajajo več v šolo bluzit o tovarišu Titu in drugih tedaj vladajočih diktatorjih in tovarišijah, deloma tudi

zato, ker so te partizanske tovarišije senilne in so k sreči pod zemljo. Politični vidik šolskega srednjega sloja v Sloveniji pa je še

vedno že zaradi ravnateljske diktature monopartijski.



Materialistični vidik starševstva se podreja vsakokratni,

tudi novi oblasti. Starševstvo zato prikazujejo kot nekaj odvečne‐

ga in ničvrednega, vsak oče je lahko osumljen, z Vami vred, da je

pedofil, posiljevalec in navadna baraba, tako kot je vsaka mati le

še spolni objekt socialističnega sindikalizma, ki je oskrbela člove‐

ško reprodukcijo: tako se ravna uradno in državno. V resnici se zdaj dogaja, da so prišle mnoge deklice k brihti in se odločajo za

poroko le, če je izbrani ženin dovolj petičen. Poslej namreč nihče

ne bo več tvezil zgodb o nekakšni zvestobi v primeru, ko zakonec

zboli ali pride na kant, kakor je običajno bilo kdaj na Zahodu.

Postsocialistični zakon marveč združuje med sabo le atlete z

lepotičkami, vsi pa naj so visoko izobraženi ali nosijo vsaj formal‐

no visoko izobrazbo. V resnici pa se tvori tudi posebni postmo-19

derni egoizem, ki je dovolj pretentano sebizadosten, ko si spolno

partnerko ali partnerja itak poišče drugje, tudi plačano, ne pa obvezno v zakonski zvezi. Novi, postmodernistični pragmatizem

zakonske zveze in družinskih razmerij je tudi uradna inštanca, ki

se lahko obnaša nasilno in samovoljno – ko ste poskusili uveljav‐

ljati lastno starševsko pravico, ste ugotovili, da je temu res tako.

Po osamosvojitvi Slovenije lahko govorim tudi o trženju z druži‐

no, ki pa ni samo šolsko, pohištveno, prehranjevalno, prometno,

zdravstveno, ampak tudi še cerkveno povrhu. Šoloobveznega

otroka obravnava cerkvena oblast podobno in enako kakor še

vedno komunajzarska tovarišijska šola: prednost imajo edino

nasilni, bogati, egoistični otroci, ki pa znajo vsaj pred predstojniki

kdaj zaigrati svojo vnaprej razumljeno vlogo. Pri tem ne bi smel

nihče zamenjevati primeroma šolskega ministra z ljubljanskim

metropolitom: a kaj, ko so v cerkvenih strukturah kaplani in žup‐

niki bolj papeški kot papež sam! Če hoče kdo med starši doseči,

da bi se vendarle kaj uredilo v fari in šolskem okolišu, mora vnap‐

rej računati, da bo zategadelj žrtvoval najprej lastnega otroka

skupnemu in splošnemu, šolsko‐cerkvenemu neuspehu. Pravne

norme in zakoni veljajo namreč le tedaj, ko oblasti obravnavajo

starše, ne pa za tovarišice in tovariše, kaj šele za cerkveno oblas‐

tništvo. Zato naleti človek skoraj povsod na mrzel in uraden

odnos in na nesramno ter osorno odkrenljivost, ko gre za člove‐

kove, kaj šele za družinske ali starševske in za otrokove pravice v

slovenski državi.



Kadar govorim o socialnem urejanju družine, starševstva

in otrok, naletim vedno na finančno vprašanje. Morala je pač





20


slovensko uradno kupljiva, oblastne funkcije v šoli in fari pa so razdeljene. Morda ne bi bil sam tako kritičen, ko ne bi postale razmere šolsko in cerkveno nevzdržne in ko ne bi zaznal, podobno kot ste ugotovili sami, da si jemljejo tudi centri za socialno delo skupaj s policijo kompetence, ki jih sploh nimajo. To uradovalno kavbojščino, ki se je liberalizirala samo postsocialistično, je

treba vsaj opozoriti, da ne bo večno na oblasti in da ni več cekaja

ne udbe, da bi se lahko še naprej odločalo enoumno… ‐ ali pač?

Država, v kateri se ne sme biti oče s starševsko pravico, dovolj jasno izpričuje, da obvlada situacijo le s policijsko represijo in z grožnjami, tudi z lažnimi ovadbami, če je treba. Slovenija je imela

svojo povojno tragedijo, ko so komunisti pobili vsaj dvanajst

tisoč fantov – Edi Kocbek, ki je razkril ta zločin, mi je rekel priza‐

deto, da je to dvanajst tisoč družin manj, in prav je imel, prijatelj.

Ko ne bi bilo te in drugih slovenskih tragedij, bi se verjetno dru‐

gače urejalo v naši državi, tudi ko gre za družino in otroka in za

zasebno pravo in za civilno družbo in za priznanje starševstva…

Sedanja vlada ne kaže kaj dosti zanimanja, da bi se uredilo kaj v

tem smislu, saj ni nihče od osnovnošolskih vodstev ali ravnatelj‐

stev in pomočništev ravnateljstev zamenljiv in se socialistična

revolucija s šolsko tovarišijo nadaljuje… Tudi razstava Temna

stran meseca je pokazala, kako je bilo s šolstvom v času enoum‐

ja, kako z družino in otrokom. Javno namreč pravijo znani politič‐

ni pravljičarji, naj bo šola politično nevtralna, obenem pa vedo, da imajo prav oni vso šolsko oblast tudi politično v svojih rokah –

in te oblasti ne nameravajo spustiti. V nevtralni šoli lahko delajo

tovarišice in tovariši radikalno.





21


Zalomilo se je tudi v družinsko političnem primeru – lastni

otroci v bivšosti niso mogli več zaupati lastnim staršem, tudi nav‐

zlic podkupninam in privilegijem in nepotizmu. Tudi politične

poroke se niso obnesle, niti ne pod pretvezo, kakor da gre celo

za nekakšno meščansko "imenitnost". Nagoni so delali po svoje.

Družinska čustva so postala vse razvidnejša ob splošni materiali‐

zaciji in pehanju za denar, čeprav so tudi ekonomske resurse

prevzeli stari oblastniki, nekaj pa so vrnili bivšim oropanim priva‐

tnim lastnikom in škofijam. V takih razmerah je vdrl v slovenstvo

new‐age, v takih razmerah in ob zlomu jugoboljševizma se je izza

državne samoosvojitve pokazalo, da hoče biti družina demokrati‐

čna. Demokratizacijo slovenske družine so v Republiki Sloveniji

onemogočili: šolske tovarišije, centri za socialno delo, policija in

sodstvo. Resda niso več govorili o socialističnem oblikovanju člo‐

veka, ki mora biti hlapec diktature, vendar tega tudi zanikali niso

nikoli. Razredna zavest množic se je spremenila v zakotno zavest

krajevnih skupnosti. Primarne vezi otroka z mamo in očkom so

spet postale samo predmet uradnega nadzora in sosedske pri‐

voščljivosti; vsaj v Ljubljani je tako, da se izvaja oblast nad druži‐

no nadzorno in z vsemi razpoložljivimi sredstvi sprotnega odtuje‐

vanja: oblast natanko ve, da lahko s potolčenim človekom ravna,

kakor hoče, zato ga poskusi šolsko, socialno delovno in policijsko

dotolči, četudi z lažnimi ovadbami in po ustaljenih obrazcih izigravanj. To pa nima nič skupnega ne z razvojno psihologijo ne z

družinsko psihologijo in ne z družinsko terapijo, kaj šele s socio‐

logijo družine. Kajti nobenih teoretsko sprejemljivih postavk niti

vezno ne morejo postaviti, ko uveljavljajo tovrstne oblasti nadzor

in samovoljo nad starševstvom ali čez otroka. Ugotavljal sem





22


celo več, da tisti, ki se ukvarja z družino, šolstvom, družinskim pravom, z osebnim pravom in s civilnostjo, tudi z vprašanji dru‐

žinske politike mimo nadzornih cerkvenih ali državnih oblasti,

naleti na odpor in na nerazumevanje, saj tudi ob iskanju avtenti‐

čnih virov preprosto zaprejo vrata, češ da gre le za družinske skrivnosti, za varovanje osebne nedotakljivosti in tajnosti, čeprav

so bifeji polni vsakodnevno in so šolske travme očitne in se poli‐

cija spopada z mamilarji in podobno. Nenadoma, ko bi iskal pri‐

meroma le ekonomska gledišča družinskega življenja, se združbe

spremenijo v sebilastno uradno in nedostopno vasezaprtost, saj

bi se razkrila vsa javnovzgojna kataklizma, ko iste oblasti dopuš‐

čajo toliko zla, samovolje, napadalnosti in nasilja, kakor ga gene‐

rirajo s permisivno vzgojo tudi same.



Napake sedanjega starševstva vidim predvsem v: ‐ lastni

neizoblikovanosti zakoncev in v medsebojnem spodjedanju, kar

slabo vpliva na otroka, ki je vedno zraven, še celo v maminem trebuhu; ‐ v družinski tekmovalnosti, kjer prevladuje navznoter

slepa pega, navzven pa srepenje; ‐ v podkupovanju otrok ali v

permisivni vzgoji, ko se starša preprosto nimata dovolj rada; ‐ v

socialnih, družinskih, ekonomskih očitkih, kdo zasluži več in kdo

dela več za družino, obenem pa otrok takšno situacijo ekonom‐

sko zlorablja tako, da mu morajo nenehno do/kupovati; ‐ pretira‐

ni navezanosti staršev na otroka in v premajhnem samospošto‐

vanju; ‐ dopuščanju, da otrok dobi, kar si želi, vendar z restrikci‐

jami v malenkostih; ‐ premalo družinskega praznovanja; ‐ nepoz‐

navanju otrokovih stvarnih potreb; v ne dovolj iskreni ljubezni do

otroka in v pomanjkanju pravičnosti; ‐ gledanju v sosedov lonec





23


in sosedsko tekmovalni zavisti; ‐ družinskem pitju, ki se sklicuje na primer zlasti na francosko privajeno vsakodnevno pitje; ‐

navajanju otroka, da je nekaj več zaradi boljše družine in denar‐

ja; ‐ strahu pred šolskimi oblastmi, kjer naj se čuti roditelj že vna‐

prej krivec; ‐ prevečkratnem obiskovanju govorilnih ur; ‐ podpori

tistemu uradnemu "strokovnjaštvu", ki šoloobveznega otroka samo označuje; ‐ slepem zaupanju v dobrodelne organizacije; ‐

ščuvaštvu otroka, da nasprotuje enemu od staršev, kakor da

vzgoja ni skupna; ‐ v odrekanju lastni starševski pravici; ‐ v ome‐

jevanju stikov otroka z očkom ali mamo, pri katerem otrok ne

živi; ‐ neizpolnjevanju obveznosti, ki so rodovno tradicionalne in

samoumevne. Vse omenjene napake starševstva oblasti brž in

učinkovito izrabijo v svoj prid in za lastno uradnost. Premalo

govorijo javno o mladih ‐ nezakonskih in zakonskih ‐ materah,

tudi o tistih, ki preprosto bivajo v štirih slovenskih materinskih domovih, kamor jih pravzaprav izvagonira ali izseli "slovenska družba" zaradi stanovanjske stiske in še bolj znanega, a neuradnega stanovanjsko najemnega in podnajemniškega oderuštva.

Po zadnjih podatkih je zaradi sicer boljšega zdravstvenega in pre‐

hranjevalnega standarda vse več tudi ljudi v zletih, ki jim je tudi

sam papež Janez Pavel II., ta veliki človek tisočletja, napisal pis‐

mo kot sam star človek v razumevanju njihove onemoglosti in

stisk… Torej bo vse več tudi starih staršev. Statistično demograf‐

sko navijanje pa ne pove, da se bo povečanje v prirasti vsega zemeljskega prebivalstva ustavilo na določni meji in da so demo-grafska pretiravanja zmotna. Zaenkrat je v slovenskem starševs‐

tvu tako, da se večina družin počuti tranzicijsko, še zaradi zlasti

razkola z bivšim anomično diktaturnim in juigoboljševiškim reži‐





24


mom. Po zlomu komunizmov so se pojavile v vzhodnoblokovskih

državah in tudi v Republiki Sloveniji nove pasti, ki se imenujejo trženje in razprodaja v informacijski družbi in novih tehnologijah

– od kibernetizacije vsakdanjega življenja do prehrambene, far‐

macevtske industrije, od kmetijstva do genskega inženiringa, od

populistično bliščavega zabavljaštva do sprejete pornografizaci‐

je…

Mnogo sem pisal in študiral o družinskem pojavu v slo‐

venskih razmerah, vendar Slovenci kljub tako številnim uradom,

šolam in drugim inštitucijam ne premoremo ene same revije ali

knjižice, ki bi govorila količkaj kritično o družinski psihologiji, o družinski terapiji, o sociologiji družine, o antropologiji in družini,

celo o družinskem pravu ne pišejo. Kolikor se je z zakonsko zvezo

in družinskimi razmerji ukvarjal pravniško K. Zupančič, je le napi‐

sal uvod v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kjer ga

zanimajo predvsem tisti nadzorovalni izrazi oblasti nad družino,

ki ne vsebuje niti družinskega čuta; drugo njegovo dodatno tovr‐

stno spisje govori le o pravnih normah socialno skrbstvenega

nadzora nad zakoncema in otroki. Tukaj je še šolska medicina in

družinska medicina, zdaj imamo, hvala Bogu, vsaj priznanega

gospoda družinskega zdravnika in si lahko tudi starši izberejo

otrokovo gospo zdravnico: ne morejo pa si izbrati za šoloobvez‐

nega otroka šole, kjer vladajo napadalne tovarišice in obrambna

tovariši ter ravnateljska šolska diktatura z vodjevskim pomočniš‐

tvom vred.





25


Položaj starševstva se je v novih tehnologijah informacij‐

ske družbe in z evropeizacijo slovenstva vendarle spremenil, kakor se je pač tudi sprotno uveljavljala civilna družba in se je pokazal v mnogih primerih civilni pogum. Vtikovanje v družino se

dogaja tudi tako, da nove "misijonarske" verske skupnosti verba-jo družinske člane in iščejo svoje pristaštvo največ med bivšimi ateisti, ki so izgubili položaj komunističnih privilegijev, bodisi vključujejo čefurje, kakor se reče južnim bratom in njihovim pri-seljenskim družinam, ki pa so se dovolj asimilirali, da govorijo in

pišejo celo slovensko, otroci pa v javni šoli nedvomno občuteva‐

jo, da morajo biti slovenski državljani. Kljub temu si hoče družina

zagotoviti v prostem času vsaj toliko gospodinjske zaposlenosti

in zasebnosti, da bi bilo vsaj spolno občevanje partnerjev manj kontrolirano: brž ko se pojavi tretji, ko partnerka pove, da bo postala mama, se med zakoncema ali partnerjema in širje druž‐

beno razmere spremenijo. V času klonizacije je celo teološko

sporno, kateremu od dvojčkov je primeroma Bog prvemu vdihnil

dušo, ko sta enojajčna dvojčka, in stvar bi se izjemoma zapletla

še s siamskimi ali zraslimi dvojčki in dvojčicami, ki imata oba, tudi

telesno zraščena, vsak svojo osebo in osebnost in je oba, tudi zraščena, potrebno spoštovati in ju razumeti v družini in družbe-no. Gledal sem po nemški tv oddaji primeroma družinsko psiho‐

loški in osebnostno izzivni kviz s siamskimi dvojčicami, prišedšimi

iz Anglije, ki sta obe zrasli skupaj in odgovarjali vsaka posebej; vedel sem, da se tidve pač ne bosta poročili, namreč zavoljo zras-lega telesa, obe pa sta bili urejeni in vsaka s svojim aktualnim jazom. O čemer se je včasih samo pritajeno, skromno in sramež‐

ljivo šepetalo, je zdaj javno oddajno večkrat objavljeno, zlasti v 26

elektronskih medijih: od večidel šaljive reklame za kondome do

mednarodne ekonomske propagande za tisto belo volneno stvar,

ki kri pije, torej za damske vložke. Baje imajo v družinah z mlado‐

stniki kondome shranjene vsak po svoje v kopalnici, očka svoje,

sinko svoje, saj tukaj ni sposojanja. Prav lepo in spodobno pa je,

da je tudi ena in sveta katoliška cerkvena skrb za zakonce spre‐

govorila o družini in spolnosti in da pomaga družinam tudi pri naravnemu "preprečevanju" zanositve ter z učenjem medseboj-nega spolnega spoštovanja in božje ljubezni: poroka je namreč

eden od zakramentov, tudi krst je sveti zakrament – torej je tudi

krščanska družina na Slovenskem urejena po novem, vendar bolj

sproščeno, saj se moralno ve, kaj je dovoljeno in kaj ne. K temu

so pridodale svoj seksi piskrček še tovarišice v šoli – nekatere so

res lepo govorile o porodu in rojstvu novega otroka in so tudi spolno občevanje pokazale kot odnos razumevanja med očkom

in mamo, s čimer so vsaj nekoliko zajezile pocestniško bahavost

mladinske delikvence in prostaško psovanje.



Kot veste, ga ni skoro več ameriškega žanrskega filmčka ali

nanizanke, kjer se ne bi psovalo mimogrede. Tudi zadnji medna‐

rodni izpad v ljubljanskem lutkovnem gledališču, ko .ičkarili čez vse komunisti, od hrvaškega predsednika Stipeta Mesiča do

zabavnega slovenskega predsednika Milana Kučana skupaj z izzi‐

vaškim komunajzarskim psovačem Kobalom, ja, tudi ta izpad je

naletel vsaj na nekatere ogorčene reakcije v javnosti, tv komuni‐

stična oddaja političnih marionet pa je pokazala, da je psovanje

pač postjugoslovansko čisto običajna in privajena reč. Na žalost se znašajo s psovkami nad otroki premnogi nevrotični starši, kar





27


potem otroci prenašajo v druga okolja in psujejo kakor navadno

še med seboj in v šoli. Zdravilo proti tolikeremu psovanju je ned‐

vomno molitev, če ne drugega.



Družinsko sožitje pomeni tisti duhovni in osebnostni subs‐

trat povezav, v katerem se dogajajo sublimne, tudi nenapisane

vezi družinskih članov. Zato gospodinjsko delo mater ni plačano,

tudi očetno delo ni plačano in tudi delo otrok za družino inm v družini ni plačano – žepnina je pridodatek otroku, da pač ima

nekaj za nameček. S poroko, ki je sicer res baje nastala na svobo‐

dni volji obeh partnerjev, čeprav so znane tudi poroke iz določ‐

nega blagovno proizvodnega, obrtniškega, političnega, verske‐

ga… interesa, se zgodi, da poročeni par postane en sam družinski

subjekt, ki naj se ravna skupno sporazumno, s priznavanjem dos‐

tojanstva drug drugemu in tudi v ustvarjalno agresivnem spol‐

nem gonu, ko je zagotovljeno posteljno uživanje ter sicer redna

domača prehrana. Tako se sožitje tvori pri mizi in v postelji, kar

je predpogoj, da zakon sploh kaj velja in da sploh lahko obstaja

tudi koruzništrvo. Lepo je videti, kadar dve osebi različnega spola

med sabo "harmonizirata", in tako še na srebrni, zlati, diamantni poroki, ne pa le prve mesece skupnega partnerskega bivanja.

Značilno za partnerje in zakonce naj bi bilo soglasje, pa naj gre za

enotno vzgojo otrok ali za nakup novega avtomobila, pralnega

stroja ali pomivalnega stroja… Zanimivo je, da se odločata zakon‐

ca ali partner in partnerka samostojno v skupni presoji, da sta torej dvoje v enem tako, da se med sabo priznavata kot človeka.

Torej je možna samosebna samostojnost obeh zakoncev v enem

soglasju in enem sožitju, čeprav sta neodvisna. To hkrati pomeni,





28


da lastne neodvisnosti v partnerstvu noben v paru ne sme zlora‐

biti – na račun drugega in ne na svoj rovaš. V monogamnem

zakonu je pač tako, da si izbereta partner in partnerka skupno

"življenjsko pot" doživljenjsko, čeprav je prav, da pride do razu-mne razveze, če kdo od partnerjev zdrsne nepopravljivo in noče

sodelovati v zakonskem sožitju ali ne kaže niti več interesa, da bi

bil doma – in če zakonska tovarišica ali zakonski tovariš ne kažeta

med seboj medčloveških dobrih lastnosti, če drug drugemu mor‐

da škodujeta in če pride do izigravanja in kriz zaradi razčlovečen‐

ja, je bolje, da pride do ločitve. Morala ene osebe, tudi če skupna

in partnerska, namreč ni veljavna, če je preozka, da bi lahko

dihala v kulturi in družbi. Poročeni so močnejši, dokler so poro‐

čeni in se čutijo pomembnejši, saj ni nihče v družini prepuščen le

samemu sebi, kaj šele samošnjosti. Sožitje v zakonu je družinska

metafizika, le da je drugo telo utelešeno ne v partnerjih, pač pa v

tretjem, to je – v otroku. Rekel bi, da je otrok metafizično kon‐

kretno bitje družine. Že zato je otrok neskončno več kot domača

žival, ki nadomešča samkam in samcem na primer otroka.



Otrok je bil v novoveštvu tudi v službi ideologije in politike,

tako je postal polifizično bitje, kakor da ima skratka več teles v enem: v času 3. rajha je pripadal Hitlerjevi mladini ali hitlerjugen-du, v času titoizma pa Titovi zvezi pionirjev in zvezi socialistične

mladine po republikah in avtonomnih pokrajinah zvezne diktatu‐

re. Komunistična oblast je poskrbela, da je z letaki, lepaki, z radij‐

skimi oddajami, s knjigami, z javnimi političnimi množičnimi

mitingi, z mladim jugovojaštvom, celo s socialističnimi cicibani v

otroškem vrtcu kot vzgojnovarstvenem zavodu gojila kult oseb‐





29


nosti ter si je podrejala otroka in preko otroka še celo otrokovo

družino. Prijatelj Žarko Petan je v romanu Dvojčka opisal, kako se je moral preleviti iz buržujskega sinka v socialističnega javnega ovaduha, ki je celo lastne profesorje obtožil poleg sošolcev, da so

češ fašisti, čeprav sam ni vedel, kako in zakaj, sicer pa si je moral

izmišljati o lastni družini vrsto samokritičnih samoobtožb, nam‐

reč skupaj s sestro – ki je danes vendarle lastnica mariborske kavarne Astoria… Otrok v socializmu je moral biti utelešen: najprej zase, potem kot vzgojni državljan, nadalje kot učenec, kot član pionirske, mladinske, celo partijske organizacije, sicer pa je

bil priznan kot družinski član med zakoncema kot njuna družbe‐

no vložna asimetrija. V sožitju družine so bili sicer pozabljeni kaj

kmalu medeni tedni, ki jih je nadomestila družinska in slovenska

državna ter sosedska stvarnost.



V novem življenju, ki se poglobi in se hkrati ovršiči višje, je

bivanjska situacija eksitencialno pogojena z dejstvom, da je par sploh skupaj in da sploh vsakodnevno živi v sožitju – tudi v primeru, ko na primer mladoporočenca gostačita pri tastu ali tašči

ali pri sorodstvu. Že zato zakonska zveza ni več prostovoljna, je le

utemeljena na skupni medsebojnosti, torej na odgovornosti. Pra‐

vna forma zakona je nad zakoncema: ko se poročita, predstavlja‐

ta več kot le sebe. Predstavljata nadzorno enoto države.



Kdor je bil poročen ali je živel in živi na koruzi, ve, da tudi

zakon sam ali dolgotrajnejše koruzništvo spremeni človeka. Ko

stopita zakonca v zakonski stan, je obredje vnaprej pripravljeno,

pa naj gre za občinsko registracijo pri matičarju ali za sveti zakra‐





30


ment poroke, ko stopita dva pred oltar. Celo več, že na začetku

in pred samim zakonom obstaja sponzorstvo v stvarnem smislu.

V zakon in v zakonu se zakonca uresničeno med sabo sponzorira‐

ta. Nekaj tega je ohranjeno v zaroki, ki se je spet vrnila v sloven‐

ske predporočne razmere, nekaj pa je ob poroki znana postavlje‐

na – šranga. Zakonska zveza je objektivirani in pravno utemeljeni

odnos obeh zakoncev, ki pa bi bil klavrn, ko ne bi bilo ljubezni.

Pri tem nemara še vedno velja, da so se prej poročili med sabo,

da bi se ljubili, dandanes pa se ljubijo, da bi se lahko poročili. Na

takšno zakonsko sožitno danost morata objektivno in formalnop‐

ravno, sicer pa tudi v koruzništvu pristati oba partnerja, ki nista

več od samih sebe zaradi sebe, ampak zaradi zakona ali zunajza‐

konske "skupnosti" in družine.



V čem se razlikujeta narodna skupnost, narodnomanjšin‐

ska skupnost, krajevna skupnost, skupnost stanovalcev… od dru‐

žinske skupnosti? Medtem ko je za narodno skupnost potrebno

nacionalno sožitje države in plebiscitarna volja samoodločbe, da

bo nacionalna država le pravna in socialna forma naroda, torej

tudi mednarodni objekt, pa je družinska skupnost za razliko tudi

od drugih družbenih skupnosti sebizadostna, ko stopita zakonca

v zakonski stan – enako velja za koruznike in njihove družine kot

zunajzakonske skupnosti. S tem ko se človek v družini subjektivi‐

ra, se v naciji vendarle objektivira, saj ni v sorodstvu s sodržavlja‐

ni, enako kot velja za družino narodov Evrope in sveta še širše.



V zakonu in družini se tvori "mi‐zavest" tako, da je družina

zlito sebstvo vsaj treh oseb, v enoroditeljski družini pa vsaj dveh





31


oseb. Ta forma pravno in družbeno je veljavna tudi v postmoder‐

ni dobi, le vsebine "mi‐zavesti" so se spremenile. Ko se namreč češ podaljšuje na primer čas otroštva še čez puberteto, ko druž‐

bena zabava poskrbi, da bi se mladina množično počutila kot

zarodki v maternici, na primer z bučno rokovsko in hevi‐

produkcijo, še z rejvanjem ali divjim plesom do onemoglosti, se

postavlja vprašanje o družini in zlasti o starševstvu še posebej kočljivo. Slovenska družina se je namreč v samostojni državi osa-mosvojila, vendar ne zato, da bi bili otroci neodvisni ali da bi se

združevala in divjala sama sebi prepuščena mladina čez družino

in celo proti staršem. Socialno zdravstvo bi moralo poskrbeti, da

bi imel sleherni slovenski otrok pravico do zdravega družinskega

življenja in da se uveljavi kot samostojni jaz, česar ni mogoče doseči samo uradovalno in z obrazci ter pojasnili, ampak z dejav-nim vključevanjem mladine v ustvarjalnost, šport, kulturo, igro in

delo.



Razvojna psihologija in šolska psihologija zaenkrat govorita

še vsaj na zunaj v prid otroku, toda za uničenje družine. Psihoso‐

cialni razvoj družine je v novem tisočletju pogojen z novimi men‐

talnimi slikami in novimi kulturnimi vzorci obnašanja, torej tudi krščansko, ko bi se lahko starši in otroci in celo mladoporočenci

oblikovali vsak v svojem sožitju. Zakonski stan je postavil po reli‐

gijski resnici Bog sam. Vendar takoj rečem, da marsikdaj že zara‐

di samega zakona človek ni še nič boljši ne lepši, še zlasti ne tedaj, ko meni, da ga ščiti samo država vsaj na papirju. Ker vstopi

človek v zakon partnersko prostovoljno, a že pogodbeno, ne

more potem stopiti prostovoljno in po svoji volji iz zakonskega 32

stanu – celo za koruznike bi utegnilo veljati, da po skupnem soži‐

tju ne sme partner kar tako zapustiti partnerke in narobe. Zakon‐

sko življenje, bi rekel, je prav zaradi "mi‐zavesti" in nadaljnje dru‐

žine vendarle popolnejša oseba. Starševstva, družine in rodbine

ne bi smel nihče izčrtati iz države, tudi ne s socialnim delom in po

pravni poti, kar pa se na žalost vsakodnevno dogaja, saj staršev‐

ske pravice niso zagotovilo, da so sploh priznane, kakor sem

videl v Vašem primeru: za Vas se namreč ve, da ste oče svoji hče‐

ri Maji, vendar Vam je država odvzela starševsko pravico in Vam

celo po Majini materi preprečuje in prepoveduje stike z lastno

hčerjo, čeprav hčeri niste, kot dokazujete, nikjer in nikoli škodo‐

vali. Razen če država s svojim socialnim, šolskim, sodnim uradniš‐

tvom meni, da je življenje Vaše hčere zanjo kazen, namreč očet‐

na kazen.



Tudi v osebi zakonskega stanu se postavlja vedno znova

vprašanje prostovoljne odločitve za zakonski stan in poroko,

obenem pa je vprašanje svobodne volje podobno nekim asocia‐

cijam, ki naj naravnajo oba partnerja, ko sta dovolj odrasla in poslovno sposobna, na skupno zakonsko življenje. Znano je, da

so najslabše poroke na vrat na nos: tudi to se namreč dogaja, na

primer kar na počitnicah, lasvegaška sklenitev zakonske zveze in

družinskih razmerij pa je poročni obred posebne vrste, kjer se

lahko vzameta dva s pričama kakor na tekočem traku, le da par‐

ček vplača stroške obreda, tudi z glasbo; baje je mogoče tisti zakon tudi brž razdreti. Prostovoljna odločitev za zakon vsebuje

nedvomni pomislek, ki sega vnazaj zanaprej: predzakonsko stan‐

je vsakega partnerja posebej namreč ni zavezujoče, brž pa, ko se





33


vzameta pred matičarjem in fajmoštrom, morata vsaj formalno

pred državo in Bogom priseči doživljenjsko zvestobo, če ne dru‐

gega, tudi morata s kratko pritrdilnico oba "dahniti" svoj zavestni pristanek. Sklenitev poroke je vedno tudi obredni, ne le državno-pravni akt. V cerkvah imajo pred poroko tudi javne oklice, da se

ve, da se bo par poročil. V mestnih okoljih, kjer se ljudje itak ne

poznajo med seboj, je zanimivo morda poslušati ob takšnih okli‐

cih, kaj sta zakonca po poklicu – skoraj v vseh primerih se izena‐

čuje socialni status oklicanih, ki bosta sklenila poroko. Podobno

je še prej z dekliščino in fantovščino: ponekod v mestnih okoljih

se poslovi od "ledig stanu" fant tako, da povabi znance in prijatelje in druge, ki se sploh hočejo udeležiti fantovščine. Varljivost spolnih zvez med fantom in dekletom, dokler se ne poročita, je

lahko različna, saj šele v zakonski postelji postane in se uresniči

spolnost ne le vseživljenjsko občeveljavna, ampak tudi življenjsko

odnosna. Če ni spoštovanja, pa tudi spolnost preide iz navade v

naveličanost, utrudljivost, odvečnost – ponekod slovenske žene

izsiljujejo s polno pripustitvijo može šele ob koncu tedna ali bolj

za nagrado, ko je itak znano, da se moški, skrbeč za družino, izčr‐

pa dovolj pri delu in prihaja domov nekako polpotenten. Spolno

občevanje kot komunikacija, ki jo je zagovarjal primeroma hrvaš‐

ki psihiater Pavao Brajša, postane kot torej v zakonski zvezi tudi

psihološki akt.



Predzakonska spolnost le z enim moškim napeljuje morda

dekle, da postane od njega spolno obsedena in zato čustveno

zahteva od "svojega moškega" nenehno pripravljenost na spolno

občevanje, čeprav ji v tem zaročenec ne more ustreči. Nemalo‐





34


krat lahko dekle, ki je spolno obsedeno od "svojega moškega", tudi prav od njega izsiljuje zakon, še zlasti pa v primeru, če zanosi. Feminizacija slovenstva bi morala pomagati vsem takšnim

dekletom, ki se morda izsiljeno celo poročijo s "svojim moškim", saj postanejo spolno obsedene le od enega partnerja, temu pa je

ali vseeno, po drugi strani lahko lastno ženo potem izrablja, hkra‐

ti pa si najde prejšnje partnerke in obnavlja z njimi spolne zveze.

Kljub temu, da je deviška nedolžnost še vedno deviza za skleni‐

tev poroke, pa ni več pravilo: znano je, da pride v zakonskem stanu večkrat do transferjev, ki se izživijo v vernosti in bi moral

potem le Bog poskrbeti, da bi v zakonu bilo vse urejeno. Moralni

kompas morata zakonca prinesti s sabo sama, torej ne more biti

Bog vnaprej kriv, da tolikeri zakoni niso uspešni; poleg tega pa tudi zakonska zveza, ki je samo registrirana na občini, menda kaj

malo velja v cerkvenem oziru – zato je prav in dobro, da stopijo

takšni zakonci čimprej pred oltar. Seveda se za cerkveno poroko

ni treba civilno ločiti in potem spet skleniti zakonsko zvezo pred

matičarjem in oltarjem. V vseh primerih zakonskega sožitja torej

ne velja nekakšna vnaprejšnja prostovoljnost – že v zaljubljenosti

obstaja sugestivno osvajanje in vdaja, ko volja popusti posamič,

da se združi v dvoje.



Mnogi menijo, da je cerkvena poroka kot zakrament dar

Cerkve, v resnici pa si zakonca sama podarita sveti zakrament

zakona, duhovnik je samo cerkvena priča ob ženinovi in nevestini

priči in opravi obred – zakon je simbolna vez med Kristusom in Cerkvijo – ta sveti zakrament je pravzaprav skrivnost. Kajti zakonsko občestvo je skrivnostno znamenje Odrešenikove milosti in





35


Cerkve, je tisto maziljenje, ki vodi v večno slast božje biti. Mož in

žena sta cerkveno poročena drug po drugem zakramentalno,

zato se ljubita v posvetitvi ter se dopolnjujeta življenjsko. V

zakonski zvezi, videno krščansko, je množenje Kristusovega živ‐

ljenja in je kot sklenjeni zakonski akt stvar božje in človeške edi‐

nosti. Krščansko je zakonska ljubezen posvečujoče dejanje. Če je

simbolno življenjsko res, da dojenček pije z materinim mlekom

tudi materinščino, je res, da živi že v maternici odrešilno, da bo

rojen za zveličanje. Teh resnic in verskih dogem ne more odpra‐

viti sicer noben državni predpis – tako pač je.



Ob cerkvenosti, ki se ukvarja z otrokom in družino uradno,

obstajajo še javna šola, policija in sodstvo, ki zahtevajo od druži‐

ne, da s svojim šoloobveznim otrokom ali otroki vključuje svojo

zasebnost v javnost in se s tem odreče civilnosti. Družina je pri oblasteh vpisana na obrazce in v računalniške datoteke ter v uradne knjige.



V javnosti starševstvo obravnavajo ponavadi le tedaj,

kadar se zgodi kakšen družinski zločin, pa še to poročanje je bolj

senzacionalno in šokantno, saj je TV gledalstvo že prenavajeno

krvi ali krvavih scen iz vojnih območij ali iz katastrofalnih situacij.

Na žalost pa novinarstvo ne poroča o pošastnih razmerah zdivja‐

nega otroštva pod oblastjo tovarišic in tovarišev v šolah, o stra‐

hotnem nasilju, ki je v osnovni šoli povsakdanjeno in brezobzir-no, brezvestne šolske svetovalne delavke s šolskim vodstvom

vred pa tovrstno nasilje celo zanikujejo in ignorirajo. Šoloobvezni

otrok je državni otrok, ki mora "obiskovati" šolo oziroma redno 36

navzočevati v učilni zidani, ko menjavajo učenci in učenke razred

iz ure v uro ter se selijo po šoli gor in dol. Šolsko otrok ne zna pozdraviti slovensko, šolski otrok se mora obnašati v šoli tovari‐

šijsko in v skladu s socialističnimi normami samoupravljanja: tako

je nasilnežem dopustno vse, ustrahovane in zaničevane žrtve pa

doživijo dodatni pritisk izživljajočih se tovarišic in tovarišev. Ni mi

znano, da bi kdaj starši z razredniki ali razredničarkami spregovo‐

rili o tej nasilni šolski kolektivizaciji, saj ne prisostvujejo pouku in se jim niti ne sanja, kaj se dogaja za zaprtimi vrati javnih šol oziroma oddelkov. Starši izvejo kvečjemu nekaj o tovarišijskih

opomnjah, o čudaško zavrtem obnašanjem lastnih otrok v razre‐

du pa nič. Poleg tega starši ne izvejo, kdo vse se izživlja v razredu

med poukom nad otrokom in ga kaznuje ali ga obravnava kakor

hlevsko živino, kaj šele, kdo so razredni rabeljčki in pretepači.

Socialistična revolucija je v javni šoli pustila svoje etatistične sle‐

di, saj tudi republiški šolski inšpektorat ne ukrepa – kvečjemu so

krivi starši označenih otrok, češ, zakaj jih pa imajo. Tovrstnemu zlu in krivičnosti pravijo tako imenovane pedagoške delavke ali

tovarišice – zunanja diferenciacija, mislijo pa na namige ravna‐

teljstva, koga bo treba zatreti in izslepomišiti v nazadovanje. Šol‐

ska kanclijska objestnost in babja ošabnost se je razpasla do

mere, ko frajle s komunističnimi fintami še kar naprej nadaljujejo

nekakšno socialistično revolucijo. Na vsak način hočejo šolska

ravnateljstva s tako imenovanim svetovalnim delom ali službo

ter z oddelčnimi ‐učiteljskimi?‐ zbori pokazati, kako so močni in uradno oblastni. Vsak šolski problem se skratka pomete pod pre-progo, nihče ničesar ne odgovarja, otroci pa takšne socialistično

revolucionarne procese obrnejo po otroško v hudo nasilje in





37


brezobzirnost. V resnici pa stoji za vso to oblastjo samo in samo

spričevalo in nič več kot spričevalo kot izkaz šolskega revolucio‐

narnega uspeha. Nič čudnega, da se cerkveni dostojanstveniki na

takšno stanje odzivajo večkrat ogorčeno in da ljubljanski nadškof

ugotavlja: »Ta šola ni naša šola.« Družinska in šolska politika sta

zavarovani z državnim aparatom – a ko bodo starši lahko svoje

otroke utirili na pravo pot zunaj šole, se bo tudi celotna šolska situacija spremenila – tedaj bodo lahko vljudni, neugnani, pridni,

razigrano veseli, ambiciozni ‐ šoloobvezni ‐ otroci v šoli uspevali

in jih ne bo mogel noben tovariš ali tovarišica kaznovati tako, da

takšni ne bodo smeli opravljati nobenih šolskih funkcij, kakor se

dogaja še kar naprej v svetem letu 2000 in v tem šolskem letu.

Celo več, starši špiclji in jugonostalgiki ne bodo več stebri javne

šole, ko je znano, da njihova otročad izkoristi privilegije egoistič‐

no, kar se vedno in v vsakem primeru slejkoprej maščuje, napos‐

led tudi "zavednim" postkomunističnim staršem. Starši, ki so z razredničarkami in razredniki ter s šolskimi vodstvi za privilegirane otroke storili preveč, so jim vzeli preveč od njihove samostoj‐

nosti in odraščanja – kot da otroci sami ne bi vedeli, koliko velja‐

jo privilegirani otroci, ki se sami ne znajo postaviti zase in ne za

pravico, kaj šele, da bi občutili kot druga otročad kakšno prijatelj‐

stvo ali solidarnost. In medtem ko velja za razviti ‐ zahodni, kapi‐

talski ‐ svet, da je to stoletje že začetno tisočletje družine in otro‐

ka, kaj podobnega v Republiki Sloveniji šolsko še ne velja, saj je

blagor družine za brezvestno kilavost nadzorovanj zadnja zavržna

uradna stvar.

Tudi odtujitev med otroki in starši pripelje kdaj do avto‐





38


destruktivnih izbruhov, do obupnih situacij, do družinske razrva‐

nosti, potem pa v samozalupinjeno kujavost – kadar starši prep‐

rosto ne morejo več in odpovejo, namreč v vzgoji in samovzgoji,

ko se zunanja objektivnost zvrne nanje kot huda mora še držav‐

nih, šolskih, cerkvenih in drugih pretenj. Zanimivo je, da so mate‐

re odpornejše od očetov in tudi upornejše v takih trenutkih, saj

se ne zlomijo in ne izkoreninijo, marveč se zjokajo, znajo potrpe‐

ti, vdano prenašajo tudi hude trenutke, odpuščajo in se zavze‐

majo kljub vsemu za dobro. Matere in očetje ne pustijo svoje

družine podržaviti – ne sebe ne otrok, saj je uničenje zakonskega

sožitja in družinskega čuta ter smisla lastno razvrednotenje.

Opazil sem, da celo v trenutnem samouničevalnem gonu

in strahu pred življenjem otroci in starši v hudih situacijah, ko jih

preganjajo šolske oblasti, policija in se znaša nad njimi še cerkve‐

nost, ne popustijo uradnim floskulam in ne verjamejo pretirava‐

njem, zlonamernim lažem, ovadbam ali "neutemeljenim"

sumom in se ne pustijo odtujiti. Najprej poskuša starše oblast

zlomiti socialno in ekonomsko – lakota naj bi bila korektiv in ponižanje v sosedski okolici naj bi prispevalo, da se vtaknejo v družino in nadnjo socialna služba občine in šole: shinavčenost in

zahrbtno uničevalna namera socialne oblasti, povezane s policijo

in sodiščem, torej ne pomaga, pač pa samo in samo beleži, če se

starši spozabijo in sploh prosijo za pomoč. Naivni starši, ki se jim

sprva niti ne sanja, da je lahko zlo uradnih oblasti državno tako

zlonamerno in uničevalno, namreč pod pretvezo, da bo kdorkoli

pomagal, prav starši sprva z zaupanjem prosijo za pomoč. Že na

tej začetni stopnji ali ob prošnji slovenski starši doživijo poteg-39

njene obraze uradnooblastne volje, ne vedo, da bo socialna dela‐

vka takoj poslala dopis tudi v šolo, da se otroku vpiše v šolski matični list, da prejema družina podporo in da je označen, prav

tako pošlje zaznamek v zdravstveni dom k šolski zdravnici. In se

začne vražji ples, saj tovarišica svetovalna uslužbenka v osebi

šolsko psihološke delavke ali v osebi šolske socialne delavke sku‐

paj s šolskim vodstvom in pomočništvom vodstva ureja posebni

režim za označenega otroka, ki ima v šolski matični list vpisano,

da so starši prosili primeroma za pomoč v stiski. In je stiha, zahrbtno in tajno urejeno, da tak otrok ne sme imeti, ker pač pripada prizadeti ali socialni družini, niti dobrih ocen, obenem pa

šolska tovarišija ve, da lahko v šoli s takim otrokom ravna segre‐

gacijsko in diskriminativno ter ga lahko kadarkoli kaznuje ali izoli‐

ra. Starši živijo v dobri veri, da je prijateljsko nasvetovana social‐

na pomoč v svoji upravičenosti pač uradna, ne vedo pa, da so

stopili na pot socialne označenosti, ki zaznamuje otroka in druži‐

no; tako velja za slovenske in krščanske starše. Vse drugače je v primerjavi s temi starši s tistimi družinami, ki imajo slovensko državljanstvo, vendar so tujega rodu, tujih šeg in navad ali celo doma govorijo le tuji jezik in so druge vere – ker so označeni s tujostjo, sploh ne občutijo kakšnih socialnih pritiskov in so že vnaprej do oblasti kritično zahtevni, sicer tudi docela nezaupljivi

in se znajo tudi trenutno prenarediti, pač v smislu južnjaške zvija‐

čnosti in etnične ali plemensko preživetvene preigranosti. A tudi

takšni starši so samo starši in celo čutijo solidarnost s slovenski‐

mi socialno ogroženimi družinami, ko hočejo pokazati, zlasti

mame, svojo dobroto: med begunskimi družinami, ki so se pri‐

meroma naveličale tujosti in ždenja in čemenja v primestno tujih





40


zakotjih in izoliranosti, saj delati ne smejo, niti na črno ne, tudi vlada dobrota in solidarnost, ki presega slovensko šolsko brezsrč‐

no tovarišijo. Vendar za razliko od slovenskih staršev begunske

družine vejo, da bodo slejkoprej vendarle odpotovale domov, da

bodo zapustile begunske centre in jih ne bodo več obravnavale

uradne socialne delavke in ne delavke Karitasa, s katerimi itak nimajo kaj drugega skupaj, razen da pridejo po enkratmesečno

košarico družinske prehrane, za nameček pa prejmejo še pralni

prašek in kdaj tudi za otroke sladice, ki jih prispevajo karitativne

delavke kdaj kar same, saj tudi same v svoji dobroti nakuhajo

marmelado in jo prinesejo tistim, ki nimajo. Drugo pa je, ko se trgovine in sicer "dobrotniki" znebijo zalog, ki jim ravno poteka rok veljave… Bistvo socialnih pritiskov na družino se kaže v dejs-tvu, da namesto staršev odloča posredno – tudi z enkratno ali

minimalno denarno pomočjo – država in vedno kdo drugi od zgo‐

raj, nad starši. Vendar bi se morali starši zavzeti za lastne pravi‐

ce, čeprav se vsaka oblast obnaša, kakor da takšne pravice ne

obstajajo, če pa že obstajajo, spadajo v ropotarnico zgodovine.

In kako je s slovensko begunsko in izseljensko družino na

tujem? Kakor kje in kakor se ohranja tardicionalna kultura v smi‐

slu etnije ter vendarle slovenski jezik. Ob branju Leva Detela Emi‐

grant, ki me omenja na 155. str., zaznam, kakšen odnos je imel

njegov oče od doma do sina in sinove družine na tujem; tukaj

gre, zanimivo, za očetovo pismo sinu, kar pomeni, da je oče v položaju v socialistični domovini podrejenega, ki piše sinu na razviti Zahod oziroma na sosednji Dunaj junija 1966: » Mislim, da te

moje pripombe ustrezajo resnici. In za dodatek še ´primer Gaj-41

šek´, ki ga tudi gotovo poznaš. Okrožno sodišče je obsodilo Gaj‐

ška, ker da je z načinom izražanja v svoji pesmi vzbujal versko nestrpnost. Tudi to možnost, da namreč zahteva pred rednim

sodiščem zadoščenje vsak, ki misli, da so mu bila z objavo literar‐

nega dela žaljena čustva in da je bil s tem kršen pozitivni zakon,

omenja Ivanji v svojem, po mojem zelo objektivnem članku…«

Zanimivo je, da oče piše sinu, političnemu emigrantu in književni‐

ku, ki je živel tedaj v skrajni socialni bedi in zapuščenosti, o pomenu jugoslovanske komunistične cenzure, ko se ve, da je ta

cenzura bila le diktat diktature, vasezaprtosti monopartije in

strašna igra izsiljevanj z "zadoščenji" ali zoper umetniško besedo.

Objektivnost kakšnega "Ivanjega" je bila samo tendenciozna slika tistega časa, v katerem je udbomafija pripravljala začetek svinčenih časov. Levu Deteli in ženi Mileni so poklonili neznani dobri ljudje s katoliškega Karitasa vendarle pohištvo, za kar jim je bila

družina Detela hvaležna, saj ni občutevala nobenih pritiskov, kot

se dogaja na primer v postsocialistični in tranzicijski Sloveniji, kjer socialna občinarska služba brž prijavi otroka, čigar družina je

vsaj enkrat prejela morebitno prehrambeno pomoč Karitasa,

šolski svetovalni službi, ki vpiše podatek v otrokov šolski matični

list, obenem še šolski zdravnici, da se vpiše pomoč Karitasa v zdravstveni karton – oba vpisa pa služita nadaljnjemu policijske-mu pregonu družine, ki nastopa zahrbtno skupaj s šolsko tovari‐

šijo, občinarskim socialnim delom in z lažnimi ovadbami špicljev

zoper otroka in družino, dokler končno javni tožilec na podlagi neutemeljenih sumov in lažnih ovadb ne zahteva, da se družina

razdre, uradne priče pa se lažejo tako pretirano v malenkostih, da ne ustreza že normalni pameti, kaj šele pravni razumnosti in





42


dokazilom. V tem smislu so bile emigrantske slovenske družine

na tujem v mnogo boljšem položaju, kot če bi ostale v jugoslovanskih in slovensko pojugoslovanskih razmerah – zato pa se

tudi ne vračajo. Slovenske družine v daljni tujini, v Latinski Ame‐

riki in Avstraliji, tudi v ZDA in celo v Skandinaviji so večidel uspe‐

le, si zagotovile standard in so se ponekod asimilirale. Kar je vel‐

jalo tudi za sociološko jugoslovansko razmišljanje, da se je poleg

diktatorskih komunističnih ideologov omenjalo nekaj Frankfurt‐

sko filozofsko šolo, upoštevaje židovsko vprašanje pri E. Frommu

kot beg od svobode ali pri Wilhelmu Reichu kot masovna psiho‐

logija fašizma, še pri H. Marcuseju kot eros in civilizacija, so tudi

družbenost družine obravnavali slovenski in jugoslovanski libe‐

ralni komunisti kot pri V. Erlchu in njegovi družini v transformaci‐

ji, kot pri Horkheimerju v njegovih študijah o avtoritarnosti in družini, kot tudi pri Pierru de Lochtu in njegovih podobah druži-ne ali kot pri R. F. Bergerju in njegovi knjigi o zakonu in družini,

še pri J. Henryju v mnenju, da je kultura zoper človeka… ‐ noben

od teh avtorjev pa ni upošteval, niti ko bi obravnaval begunske in

slovenske izseljenske družine, na primer vsaj Antona Trstenjaka;

ko Čačinovička obravnava družino v novih ‐ postmodernih ‐ raz‐

merah, se gladko izogne vprašanju slovenske družine na tujem,

čeprav mi parametri primerjalno jasno in natančno pokažejo, da

gre za eno samo slovensko družino v različnih okoljih in različnih

socialnih stratifikacijah. Rebulova žena, gospa Tavčar je napisala

knjigo pogovorov s slovenskimi ljudmi na tujem in je pokazala,

da so slovenske družine na tujem uspele, o čemer pa matična

domovina pravzaprav ni smela ničesar izvedeti, pač iz znanih

udbomafijskih in politično‐državnih ali represivnih razlogov. V





43


tujini ni bilo nad slovensko ‐izseljensko‐ družino nikoli toliko soci‐

alne in družbenopolitične kontrole, kot jo je izvajala in jo še ved‐

no izvaja v matični domovini socialna, šolska in policijska oblast‐

na sfera.

Tudi če se še tako nekatere oblastne in vladajoče struk‐

ture po svoji moči vedejo, kakor da že ni napočil poindustrijske produkcije, zato tudi tehnološke medsebojnosti, od daljincev za

avto, za stanovanje, za garažo, za tv sprejemnik, za računalnik (z

določnimi ključi ali kodami!), se v instituciji družinskega življenja

dogaja prav transformacijski premik od mehanike in teatralike ali

prizadevne industrije v novo produkcijsko in medosebno ali druž‐

beno, s tem pa obenem v družinsko sfero. Smejim se, kadar kdo

govori še v jeziku ruralne ‐ slovanske ‐ skupnosti, torej dandanes

le še komaj vrtičkarsko, saj so vlogo kmečkega proletariata pre‐

vzele morda ohišnice — tip vrtnega urbanega okolja, ki je samo‐

zaverovano v svojo malomeščuharstvo in celo v primestno ogra‐

jeno zagovednost ter s psi čuvaji ‐ in vrtičkarji na obrobjih mest,

medtem ko se je sama kmečka produkcija in pridelovanje docela

industrializiralo, tudi se je avtomatiziralo in ekonomiziralo. Na vasi primeroma kmet s sadovnjaki ne dela, da preživi, ampak

tudi z genskim inženiringom napreduje in producira sadje; pose‐

bno področje predstavlja vinogradništvo, vinarstvo in kletarstvo

itd. Živinorejce so nadomestile tako imenovane farme – tudi v

primestnem okolju na primer kokošje farme, kjer družina odlično

mesečno zasluži in sploh ni podobna kakšni tipični kmečki idili, vseprej supermodernemu meščanstvu.





44


Ko se je zgodila poindustrijska sprememba, je v sloven‐

skih težkoindustrijskih in rudniških okoljih prišlo do krize, saj tuji‐

na producira mnogo več in mnogo ceneje, nekonkurenčna indus‐

trija pa producira le izgube in propali proletariat in slabo plačane

delavke in delavce. Podobno se je zgodilo z avtomobilsko in gra‐

dbeno industrijo, kjer so stroji delovno vodeni, človeško fizično delo pa je kakor nekakšen posladek. Celo odvoz smeti se bo verjetno uredil svetovno drugače, namreč z ekonomsko‐ekološkim

iz/biranjem smetnjakov za različne gospodinjske in druge odpad‐

ke – v stanovanjskih predelih nedvomno motijo smetnjaki, ki so

nastavljeni kar na ulicah, pa še ob prazničnih nedeljah povrhu: verjetno bodo lahko odvažali v prihodnosti smeti po tekočem

zbirnem traku kar po tekočem traku iz stanovanjskih jaškov

neposredno, podobno kot je urejeno s straniščem in kanalizacijo.

Družinske smeti kažejo dandanes vlogo posameznika in družine

prav tako, kot sicer opisujejo slovensko družino institucije.

Ko ste se zavzeli za starševsko pravico očetovstva, ste

nedvomno poudarili, da dom ne more biti samo in le nekakšno

zatočišče, niti ne zgolj stanovanje, četudi bi bilo še tako odlično

in imenitno opremljeno. Vsak dom namreč diha družinsko in se

zato razlikuje na primer od hotela, motela in kampinga ali druge‐

ga šotorišča. Celo barakarska in ciganska naselja dihajo bolj

domače kot katerakoli motelska urejenost in pospravljenost. In

vendar so že industrijske vzhodnoblokovske diktature in kapitali‐

stične strukture poskrbele, da bi naj bil dom le še zatočišče star‐

šev, čeprav obojestransko drugače, torej drugače v komunizmih

in drugače v kapitalizmih. Odrasli člani družine so šele doma lah‐





45


ko kdaj našli uteho in oddih, nekakšno pribežališče v zasebnost,

da so se odtegnili bodisi politični javnosti in masovnosti ali tem‐

pu in drilu tekočega traku, kar je predstavljala le pozunanjenost

in objektivacija. Družinsko življenje v evropski in svetovno razviti

sferi se je torej razvilo vsaj v dve smeri: kapitalistična produkcija

je postvarila konsumno družino, ki naj ima bogato, tehnološko

urejeno in v hladilniku ali zmrzovalniku prehrambeno preskrblje‐

no družino, poleg tega pa razvija gospodinjske stroje za vsakdan‐

ja sprotna opravila – od kuhanja do šivanja in pospravljanja –, medtem je racionalizirani interes realsocializmov tlačil neposredno človeške kakovosti in s kolektivizmom zanikal družinsko zase‐

bnost. Sovjetizacija je gradila blokovne stavbe kasarniškega tipa

kot spalna naselja, kjer pa so imeli v hodnikih skupne kuhinje, skupne pralnice, ponekod tudi skupna stranišča: pač kasarniški

tip gradnje proletarskih stanovanj, le z mestnim prometom pa je

bilo urejeno, da je prišel odrasli pravočasno vsak dan na šiht.

Tudi zahodni tip proletarskih stanovanj je blokovsko vrs‐

ten, le da so urbanisti in arhitekti vedno pazili, da je bilo dovolj

zelenja in sproščenosti in med stanovanjskimi bloki dovolj zele‐

nic z otroškimi igrišči, ob tem pa je zahodni delavec posedoval vsaj privatni avto, telefon, radijski in televizijski sprejemnik in brž

gospodinjske stroje, hkrati ob instantni hrani – od jušnih kock do

zamrznjene hrane. Hans Magnus Enzensberger je v enem od svo‐

jih esejev zapisal, kako je opazil razliko med socialističnim in kapitalističnim domovanjem: pri novogradnjah vzhodnonemške-ga tipa se stanovalci blokov niso zmenili za neurejeno okolico, ki

so jo pustili socialistični graditelji in so polagali čez jarke deske 46

ter mesce in mesce hodili tudi naokoli, da so prišli na pločnik in

spet tako nazaj; vse drugače v zahodnoberlinskem delu mesta:

tam so sami stanovalci uredili okolico naokrog stanovanjskih blo‐

kov, sami so zasuli jarke, sami posadili celo ponekod cvetje in zasadili okrasno grmičje ali drevje ter so si v zasebniškem smislu

za red skupnosti uredili skupne poti do novih blokov… Ob takem

Enzensbergerjevem opažanju se spomnim, kako sem vedel s

pogledom čez letalsko okence, kdaj sem se pripeljal iz Slovenije v

Hrvaško, kaj šele potem v Srbijo: slovenska pokrajina spodaj je bila urejena lično in geometrijsko kultivirana s ptičje perspektive,

medtem ko so bili južni ali jugoslovanski kraji z višinskega pogle‐

da dokaj zanemarjeni. Podobno celo ugotavlja nobelovec Ivo

Andrič, da slovenski kmet dela urejeno in sploh ne pokaže, da bi

se utrudil, medtem ko južnjaški kmetovalec kar jadikuje od izčr‐

panosti in pesni pravzaprav epe, ko je treba kaj storiti. Zato so rekali na jugoslovanskem jugu, da je Slovenija zanje kakor alpska

pravljica in jugoslovanska Švica… Že s tega zunanjega pogleda je

torej mogoče presojati, kako živijo kod družine. Gotovo živijo

družine v barakarskih naseljih drugače kot v naselju državniških in diplomatskih in bogataških vil… ‐ le da so se v socialistično revolucionarni slovenski republiki obnašali, kakor da teh razlik ni.

Odrasli družinski člani so v javnem življenju morali v socializmu slovenske ga diktata zanikati, da so kristjani, čeprav je bila večina

prebivalstva krščenih, nedvomno pa so bili dedje in pradedje vsi

katoliki. Zanikanje določne kulturne, verske, proizvodne in naro‐

dne tradicionalnosti je pomenilo nadlogo za komunistični druž‐

beni red, ki je družino pojmoval le kot določno čustveno stanje družbenih institucij. S čustvi je tako, da so ambivalentna in spre-47

menljiva, torej je bila tudi socialistična družina kvečjemu čustve‐

na instanca sicer racionalne oblasti.

Socialistična oblast se je veseljaško lagala v sprenevedan‐

ju, kakor da bi res kdo kaj pisal o družini. Kolikor je bilo sploh kaj

napisanega in dovoljeno izdanega, so bili v ljubljanski Narodni

univerzitetni knjižnici spisi tovarišice Tomšičeve, ki se je eklektič‐

no razpisala o socializmu in ženskah, za njo pa sta tako lahko ponavljali vsaj dve tovarišici, da upravičita obstoj ženstva. Reklo,

da je družina morda osnovna celica družbe, je izrazilo fraziranje,

kjer se ni vedelo, ne kaj je družba, ne kaj je celica. Celo več, namislili so si, da je družina tudi nemara model družbenega reda,

torej kot socialistična družina in kapitalistična družina – danes bi

rekli, da je družina manekenski model na modni pisti. In nadalje

so si izmislili, da je tudi to ovrženo, češ da družbenoekonomski odnosi, torej socialistična beda, urejajo odnose v družinah. Sicer

je komunistična diktatura izvajala nasilje celo pod frazami in z gesli, ki so se vedno sklicevala na razredno pravičnost in na lastništvo nad proizvajalnimi sredstvi, torej nad tovarnami in orodji

in nad vsem delom, ki je postalo edini ideološki kriterij preživet‐

ja: že vzgojnovarstveni zavodi v svojih enotah so se najprej po 2.

svetovni vojni imenovali DID oziroma dom igre in dela, kajti tudi

otročki v otroškem vrtcu bi že morali ‐ delati… V zahvalo so si tovarišice in tovariši politični delavci samoupravnega socializma

ali komunistične diktature proletariata šteli, vsa ta vrhnja svojat

oboroženega nasilja in prepolnih političnih zaporov, da so češ

nenehno gobezdali o "družbenoekonomskih odnosih", medtem

ko je že jugoslovanski dinar, romunski lej, poljski zlot, češka kro‐





48


na, vzhodnonemška marka, sovjetski rubelj, madžarski forint,

daljni kitajski juan… predstavljal slab ali komaj kaj vreden denar,

da o denarju tako imenovanih neuvrščenih držav ne govorim.

Vendar so prav v vseh teh državah le znotraj držav s policijsko in

militaristično pretnjo dopovedovali, da so sami nosilci novih,

socialističnih družbenoekonomskih odnosov, s tem pa so le sebi‐

zadostno uveljavljali moč notranjih organov in pregona. Tudi

socialistična družina je morala nasedati notranjedržavni zaukaza‐

ni laži in ideologiji zla, da je zrasla nekako na novih družbenoeko‐

nomskih odnosih, medtem ko se je družinsko življenje kvečjemu

sproletariziralo ali zlumpenproletaiziralo. Tovarišice in tovariši

socialističnih vodilnih družin so se večkrat zabavljaško sklicevali celo na anarhijo, ki je trdila brezbožno in samovoljno, da družina

češ samo izvaja nasilje nad človekom in je zategadelj neki repre‐

sivna institucija vladajočega razreda. Povrhu so kolektivistično

usmerjene tovarišice in tovariši jugodiktature svarili pred nekak‐

šnimi nevarnostmi personalizma v družini, ne da bi kdajkoli ome‐

nili vsaj Gabriela Marcela ali Eduarda Mouniera ‐ personalist je bil zanje z očitki vsakdo, ki bi utegnil trditi, da monogamni zakon

omogoča trajno ljubezen in družinsko zgledno, tudi krščansko in

kultivirano življenje.



Znane družinske tragedije v slovenstvu zadevajo sicer vse

sloje, ne le morebiti nižjeslojno ali sproletarizirano populacijo.

Kadar se na družinsko tragedijo obesi še ženska lažna emancipa‐

cija povrhu, je podržavljenje družine toliko očitnejše in medoseb‐

no v družini nevzdržno. Zato možje pobegnejo iz družine, pa tudi

otroci lahko postanejo poriomani ali bolestni begavci. Feminiza‐





49


cija se je tudi v slovenskih okoljih odružbljala tako, da ni izključe‐

vala moških, kolikor ni šlo preprosto za ljubezensko iztirjenost, izraženo v lezbištvu. Lezbištvo se je pojavilo v širšem obsegu izza

svobodne ljubezni, ki je zagovarjala predvsem promiskuiteto,

ustanavljala pa od leta 1968, torej od leta študentskih revolucij naprej tudi komune in skupno ljubljenje, rokovske množične

koncerte in nasprotovanje vietnamski vojni na Zahodu; temu

toku množičnih mladinskih gibanj in komun je po svoje pritegnil

tudi jugoslovanski in slovenski socializem, kolikor je šlo za razvre‐

dnotenje krščanskih vrednot ali za omalovaževanje kapitalizmov.

V Sloveniji so takrat spregledali, da so šli mladi vendarle skozi taizéjsko gibanje in združevanje v Kristusu, ko se je v Londonu zbrala na primer množica mirnih mladih kristjanov, vsaj 30.000

jih je bilo, ki so prišli tja molit… Starši postmoderne se lahko spo‐

mnijo, kako je bilo s prvimi pojavi marihuane in vpeljave mehkih

drog, kako so "otroci cvetja in kokakole" tudi nežno nedolžno nagi poplesovali v uporu do uniformirano zapete, a ničvredno

črvive totalitarne oblasti, kako so zagovarjali predzakonsko spol‐

nost kot svobodni seks, kako so nekateri tiho nasprotovali Titovi

štafeti, kako so spet in spet v krščanstvu iskali vzornike in se ukvarjali s patristiko nasproti surovim marksoleninizmom, kako

so nasprotovali socialističnemu liberalizmu in hoteli biti v

"svobodni Sloveniji", kako so načenjali narodno manjšinsko vpra‐

šanje, kako so hoteli, a bi tudi v jugosoldateski lahko govorili slo‐

vensko, kako so uvajali "nevarni" eksistencializem in jazz in podobno. V časih burnih dogajanj družbenega tipa so se socialne

delavke, pravnice in tovarišice ali tovariši v šoli kar nekam umak‐

nili, saj bi jih preplavilo, ko bi hoteli s svojimi malenkostnimi 50

mrzovoljnostmi napasti mladost, edino ljudska milica je pretepa‐

la. Pojavila se je tudi svobodna mlada družina, ki je nasprotovala

kontracepciji in je v otroku videla odrešenje svojih stisk – odtod

poznejši ameriški vzgojni in starševski permisivizem.



Ko sva se s sinkom Vidom menila, ali imate Vi ‐kot‐ oče

trinajstletne Maje obiskovati svojo hčer, saj me je zanimalo otro‐

kovo lastno mnenje o odnosu med staršem in otrokom, mi je Vid

odločno zatrdil, da oče ima vso pravico obiskovati svojo hčer, saj

to spada v dobre odnose. Tudi če ima mamina Maja svojo druži‐

no in Maja drugega očeta kot očima, je menil Vid, bi Vas lahko Maja obiskovala, saj ste njen očka. Vid je menil, da je Maja pač

tako vzgojena, da ni imela stikov z Vami in da so ji sugerirali, naj

celo napiše izjavo zoper Vas, saj otrok sam od sebe kaj takega ni

pripravljen, niti Vas Maja ne pozna, ko ni imela z Vami rednih stikov. Tudi če so ali ko so Maji kaj slabega govorili o Vas, kakor

sem jaz navajal, je menil Vid, bi Vas lastna hči lahko količkaj spo‐

znala in imate Vi pravico poznati tudi njo. Gotovo pa je, je menil

Vid, da ni Maja sama napisala izjave ali pisma zoper Vas, marveč

zato, saj Vas niti ne pozna, da je ugodila drugim interesom. O

družini torej z Vidom, ki je Majinih let, nisva govorila nasplošno

in teoretsko, ampak s konkretnim mnenjem. Iskreno otrokovo

mnenje pove, da prav in s srcem razume, da je bila Maja vzgoje‐

na tako, da Vas ni poznala in da je družina nadalje nanjo tudi tako vplivala, da Vas ne bi poznala še naprej.



Za otroke pomeni družina vedno in v vsakem primeru pri‐

marno socialno okolje, pa ne le zato, ker šele z otrokom družina





51


nastane, pač pa tudi v pridobivanju kulturnega izročila, odružb‐

ljenih in človekotvornih stališč in jezika ali zavoljo primarnih doži‐

vljajskih izkušenj, ki so usodne za vse nadaljnje življenje, ne pa samo v času odraščanja. Šele po načelu izgnezditvenega doma,

ko otrok primarno družino zapusti in si ustvari svoje, od staršev

ločeno življenje, se pokaže, kako močan je družinski in rodovni vir za vse in celotno osebno življenje osebe in njegovo sociabil-nost. O komunikaciji staršev z otroki je bilo v postmoderni Slove‐

niji prevedenih veliko knjig, a niti v eni med njimi ni zapisano, da

ne bi smel otrok imeti stika z očetom ali kar z dvema očetoma –

podobno bi veljalo za dve mami. Mame so vedno prihajale otro‐

ka čakat pred šolo in so mu nosile priboljške, tudi če je "zakon"

prepovedoval stik med mamo in otrokom, tako so se stiki vedno

navezali, čeprav tudi brez vednosti staršev, pri katerem otrok

živi. Kajti sramotno je, če otrok na primer, ko bi svojo hčer Majo

počakali pred šolo, ko gre v šolo na primer, in bi Vas pred drugi‐

mi otroki zanikala ali da bi Vas zanikala sama pred sabo, tudi ko

bi ji prinesli pomaranče, čokolado, čepico… ‐ pa tudi predsodka

bi se hči tako znebila o Vas, da ste kakor češ nevredni, da bi jo

obiskovali, da bi se med sabo poznala in komunicirala. V resnici

otrok ne verjame pretiravanjem, ki bi jih utegnil slišati o Vas –

tudi ko bi hčeri dopovedovali, da ste "strašni" itd., se to brž raz-blini, ko prideta skupaj in se pogovorita in jo v očetni naklonjeno‐

sti obdarite, celo več, lahko bi Vam kaj pomagala doma pri delu…



Tako pa še vedno le navzven govorijo na vse mogoče nači‐

ne o značaju, poreklu in zgodovini družine, določajo vsakokrat

njeno avtonomnost in se vprašujejo, ali tudi družine nimajo kak‐





52


šnega posebnega vpliva na družbo. Izmišljajo si evolucijske she‐

me od horde in pračloveških nabiralniških ali požigalniških družin

naprej, od prvobitnega divjega matriarhata do prehoda v mono‐

gamni zakon in s tem v patriarhat. Celo več, materialistično naiv‐

ni govorci so si očitno predstavljali pračloveško divjaštvo in prvo‐

bitno družino kot brezkonfliktno, čeprav je že Sigmund Freud

menil, da je bila pračlovekinja kot ženska čuvarka domačega

ognja, ker ni mogla čepé pogasiti ognja z uriniranjem, medtem

ko je vsak pramoški že na daljavo to zlahka počel in je pri tem menda še posebej užival; vsaj po Freudu naj bi torej primarna

pračloveška in ljudsko tovariška družba nastala z delitvijo vlog dela, namreč ženskega domačega in moškega, lovskega dela,

zaradi nagonskega libidinalnega veselja in iz užitka, ker je moški

lahko gasil s curkom urina ogenj, ženska pa tega nikakor ni

mogla. Spet romantični uživač je kot nemški industrialec v Angliji

menil, ko je premleval razvoj privatne lastnine, družine in države,

da država ni preprosto družina in narobe, kar ve sicer že vsak otrok, vendar so utemeljitelji tako imenovanega marksizma vbi-jali ljudem očitne domisleke in zanke do nespametnega sprene‐

vedanja, dokler se ni pokazalo, da je vse skupaj gola izmišljija, čeprav še ne metafikcija. V resnici so obstajale družine vedno

hierarhizirano določene s starostjo in spolom vodilnih v družbi, tako v matriarhatu kot v patriarhatu – pri Črnogorcih ali musli-manskih Albancih na Kosovu odločajo o premoženjskih, delovnih

in rodovno klanskih ali plemenskih stvareh pradedek ali dedek,

sicer pa vedno starosta. Tudi v slovenski kmečki in zlasti v véliki

družini, kjer so hlapci in dekle jedli ob odrejeni mizi, gospodarje‐

va družina pa posebej, je odločal ponavadi ‐ stari, in znane so 53

tragedije, kadar so sinovi ali vnuki zapravili grunt, ki je šel po grlu, tudi če je imel korenine do pekla. V socialistični diktaturi proletariata ali lumpenproletarskih elementov in ideologov na

oblasti pa se je češ kmečka družina sesula, nadomestil naj jo je tudi družinsko mestni proletariat, zlasti v rudnikih in težki indus-triji in z udarništvom. Družinsko življenje je bilo živahnejše med

revnimi kot med bogatimi, ki so si lahko privoščili razdružinjenje,

vendar le tako, da so ohranjali zase in družino bogastvo in kapital

ter širili moč še kar naprej. Tudi komunistični funkcionarji kot kakšni novopečeni roparski bogataši niso imeli smisla za družino

ne lastnega družinskega čuta, ker bi jih to oviralo v diktatorskih

manirah, so pa kdaj s svojimi družicami kot partijskimi lajdrami zganjali neko obliko zakonske zveze, kolikor so pač spolno občevali z njimi ali kolikor so celo zaplodili za reprodukcijo nadaljnje

privilegirance ali osebe brez penisa, kot da so pač le starševski stranski produkt – kdor je zganjal kult osebnosti in kulturo smrti,

ni poznal družinskega sočutja in zakona ni mogel šteti za skupno

osebo, skupaj z ženo. Žene in ljubice diktatorjev so bile sicer pov‐

sem vdane ne le spolnim navadam svojih ljubčkov ali zakonskih

tovarišev, marveč so morale delovati urejeno in mladostno ter

postati vedno pripravljene, da so nastavile svojo podložnost.



Skoraj sramotno je, če se obnaša dandanes evropska dru‐

žina v teoretskih raziskavah tako, kakor da niso obstajale v novo‐

veštvu znane renesančne družine in vladarske družine naprej, ki

so pogojevale celo razvoj narodov. Slovence so obvladovale dru‐

žine Habsburžanov na primer od leta 800 do leta 1918/19, nato

družina srbskih despotov Karadžordževićev, ki so se med 2. sve‐





54


tovno vojno izselili v London, po 2. svetovni vojni pa so vladali slovenskemu narodu poleg vrhnjega diktatorja družine komunistične provenience, ki so prav skrbele, da bi bile vpisane vsaj v leksikone in učbenike, v imena šol, krajev, cest in ulic, čeprav so

njihovi grobovi vredni zapuščenosti, kakor je beograjska javna

hiša cvetja samo relikt zanemarjenosti. Ko bi kdo primerjal na

primer družino svinjsko trgovskih srbskih despotov Karadžordže‐

vičev s praljudskimi družinami, bi v takih primerjanjih zašel v zmoto, kajti praljudje niso mogli imeti takega vpliva, kljub temu,

da so imeli svoja bogata lovišča. Tudi komunistično funkcionar‐

skih družin ‐ kolikor pri diktatorjih sploh lahko še govorim o kak‐

šni družini, saj je šlo zgolj za zadovoljevanje nagonske spolne potrebe, katere reprodukcijska posledica so bili kakor spekulativ-ni poniknjenci in podtaknjenci – ni mogoče primerjati niti z njiho‐

vimi lastnimi starši, Titova mama je bila namreč preprosta, kato‐

liška slovenska kmečka ženica Marija, ki se je iz slovenske Pod-srede primožila v hrvatski Kumrovec in tam rodila Josipa Broza

hrvaškemu katoliku: sin je pozneje zavrgel starše v njihovi veri in

družini. Tako so primerjave med družinami tudi sicer neznans‐

tvene in se izogibajo ponavadi najprej dejstvom, kaj šele rodbin‐

skemu in družinskemu ter osebnemu pravu. Tovrstnim rodovno

revolucionarnim razlagalcem, ki so se imeli za "teoretike", v resnici pa zganjali vsakršno logorejo, pomešano z ideološkimi konfa‐

bulacijami, se ni zdelo vredno posebej dokazovati, da so bile v državah, kjer so imeli doživljenjsko vodilno vlogo, demografske

razmere odvisne od stanja bede in tehnike, še zlasti z medicinskim prosvetljevanjem prebivalstva, kolikor ljudstvo itak že samo

ni živelo čisteje od njih.





55


Napredek uvožene medicine je gotovo znatno podaljšal

življenje ljudi tudi v diktaturah in s tem zmanjšal stopnjo umrlji‐

vosti otrok. Kolikor je socialistična republika Slovenija uvajala družino z dvema otrokoma in največ z dvema otrokoma, da si je

družina oskrbela standard v stanovanjskem bloku, z osebnim

avtomobilom, z radijskim in – pozneje barvnim – televizijskim

sprejemnikom, z gospodinjskimi aparati, kjer ima vsako sloven‐

sko gospodinjstvo vendarle svoj električni štedilnik, hladilnik in pralni stroj, je tudi upadala nataliteta prebivalstva. Ob ugodnih kreditih si je delovno ljudstvo gradilo tudi hiše, večina srednjega

sloja in nižjega srednjega sloja si je gradila tudi "vikendice", torej hiške in hiše na podeželju, na morju in v goratih slovenskih predelih, pač za oddih ob koncu delovnega tedna – Ljubljana je ob

nedeljah dobesedno prazno in kakor izumrlo mesto še v svetem

letu 2000. Že revolucijski lumpenproletarski, a povzdignjeni

manijaki so zatrjevali kakor "profesorsko", da je rodnost odvisna le od ekonomskih dejavnikov, torej da je reproduktivno spolno

občevanje slovenskega prebivalstva odvisno od denarja. Tovrstni

logorejni zateoretizirani tipi so se na ta način kar izognili sicer nakupni košarici, osebnemu standardu in družinskemu standardu, tudi družinskemu proračunu, kajti sčasoma bi morali priznati

objektivno dejstvo, da so se družine spremenile v kupno moč, ki

je tudi izbirala, in tako celo v časih, ko je zmanjkalo jedilnega olja, pralnih praškov, kave… ali še nekaj pred zlomom jugoslovanske komunistične diktature in vsakršnih jugoslovanskih

"ekonomistov" na čelu kompartije in države. Tako so komunajzarski socialistični sociološko nabodreni tipi prepričevali, da je češ vaški otrok nekako proizvodni subjekt, koristen član družine





56


in države ‐ kot pastir, če ne drugega ‐, mestni ali proletarski in uradniški otrok pa samo in samo nekakšen zajedavec in potroš‐

nik, ki bremeni starše. Dejansko so imeli otroci vrsto priložnosti

zaslužkarskega dela v mestih, od raznašalcev kruha in raznašal‐

cev časnikov do pomoči v obrtnih delavnicah in prodajalnah, v

revnejših mestnih predelih so čistili čevlje, sicer pa so dekleta pomagala tudi doma mamam, česar socialistični zakreditiranci

niso upoštevali, zanje so pomenile nekakšne "ekonomske impli‐

kacije" samo in samo proletarsko in lumpenproletarsko lenobo, celo več, zagovarjali so prej vsakodnevni šiht z zaščitenim socialnim, zdravstvenim zavarovanjem ali redno plačico vseh zaposle‐

nih, čeprav državno zakreditirano, ne pa dela, kakor ga je pojmo‐

val primeroma že Max Weber v svoji kapitalsko "protestantski etiki" ali delovni zavezanosti – ta avtor je pisal sicer tudi o suicid-nem trendu v modernih družbah. V resnici so socialistični tvorci

raznovrstnih izmišljij o družini bili nasprotniki starševstva, češ da

se zakonci odpovejo otroku le zato, da bi njim šlo bolje – z zani‐

čevanjem očetovstva in materinstva pa so hoteli opravičiti lastno

socialno zlo in socialni nadzor. Dedinje takšnega pojmovanja in

režimske prepričanosti so mnoge socialne delavke in pravne,

zlasti ženske osebe, ki tudi menijo, da je starševstvo odveč in da

otroci v primarni ali polni družini pravzaprav niso potrebni, saj bi

jih bilo verjetno treba podržaviti, jih spremeniti v rejence držav‐

nega rejništva in ustreznih nadzornih zavodov, od jaslic do inter‐

natov, kjer bi se poleg osnovnošolskih tovarišic nadalje zaposlo‐

vale množične paznice kot nekakšne postsocialistične vzgojitelji‐

ce. Otrok, ki je v takem oziru samo strošek lastnih staršev, je le

bitje, ki naj bi bilo na slabšem od domače živali, kjer tudi pred-57

njačijo rejci čistih pasem, na primer pasemskih psov ali čistokrv‐

nih mačk. Morda postsocialistična oblast celo predvideva, naj bi

domače živali kmalu nadomestile otroke, saj je reja in vzgoja

gotovo cenejša, povrhu pa domače živali, razen redkih izjem, ne

žive tako dolgo kot otroci. Socialistični družinski čut je skoraj docela usmerjen v vzrejo, kjer je otrok vsaj toliko cenjen kot domača žival, če živi v družini, sicer pa je družina itak pod nenehnim socialnim nadzorom šole in policije.





Prvotnemu navdušenju nad svobodno mlado družino, ko

so bili mladi v komunah neporočeni, je sledilo družbeno utirjanje

in položaj dela. V postkomunizmu je prišlo do značilne spremem‐

be družinskosti, ko se je pravni red pod vlado neokomunistične‐

ga režima znašel v precepu med priznanjem lažnih ovadb in res‐

triktivnih posegov v družino, na drugi strani pa se je razmahnila

nova množica samovoljnih družinskih skrbnikov, ki se obnaša

docela privilegirano, nasilno in vnaprej oblastniško. Ministrstvo

za delo, socialo in družino skrbi za družino, socialo in delo le v primeru, ko gre za urejanje zvrha, vendar vasezadrto in brez

kakršnegakoli smisla za socialnost, za družinske pravice, delavska

pravica pa je itak prepuščena delodajalcem in sindikatom. Roje‐

vanje, nega in vzgoja otrok ob materialni skrbi zanje kot vzreji je

ostalina socialističnega pojmovanja celostne osebnosti, ki je brez

želodca in skoraj breztelesno bitje, zato pa podrejena znani slo‐

venski zmlinčenosti, škodoželjnosti in sosedskemu nasilju, ki je

edinstveno, čeprav ni tako obupno, kot na primer med srbskim

in albanskim prebivalstvom v kosovskih povojnih in zbombadira‐

nih razmerah. Socialnost slovenske, posebej še mestne družine,





58


ki je potlačena v ponižanje po administrativni poti in z naklepom

državnega uničenja družine, lahko deluje zvrha navzdol docela

zagovedno krivično in kanclijsko brezosebno, pa naj gre za

obdavčenje staršev ali za stanovanjska vprašanja: ko so šla pod‐

jetja v stečaj, ni več nihče poskrbel za odpuščene "delavce in delavke" kot presežno ali transcendentalno delovno silo. Zato pa

se je pojavila osnovna šola kot strožji nadzorni organ, skupaj s policijo in sodstvom ter v kolaboraciji z aparatom prisile, nad družino, ko si tovarišice jemljejo vso samovoljno ingerenco odlo‐

čati o otroku, posredno pa s šolsko svetovalno službo tudi šolska

vodstva napadajo otroka in družino, sploh otroku ne dopuščajo

napredovati ter se izživljajo z lažnimi ovadbami in poživinjenim sumničenjem. Medtem ko izvaja država občinarske, krajevno-skupnostne, v resnici pa šolske zaničevalne pritiske in izvaja poli‐

cijsko in sodno preganjanje slovenske poštene družine, medtem

ko nasilni sosedje pretepajo in obrekujejo, že javni mediji tudi občasno poročajo o skrbi za družino in televizija redno prepou-darja družinski nakup.

Sile revolucionarne kontinuitete in znana državna tranzi‐

cija odpravljajo civilno družbo, kolikor sploh obstaja v Sloveniji, s

sprotnimi rafiniranimi ukrepi, saj se delajo javno , kakor da se bi

kdo res morda zavzemal za postsocialistično družino, v resnici pa

izvajajo socialno delavski, šolsko svetovalni, šolsko vodjevski in sodno‐policijski nenehljivi pritisk. Temu izvajanju pravijo, kakor da opravljajo le svojo službeno dolžnost, čeprav so zaenkrat še vedno le med sabo povezani v znotrajsvetne in ukrepajoče zdru‐

žbe, ki se strnejo prenekikrat v tako imenovane okrutne





59


"strokovne time" ali v klike, ki so docela zoper slovensko družino in njeno blagovno, socialno, osebnostno, družinsko psihološko

napredovanje. Tako tudi Vašo starševsko pravico samo

"inkriminirano" kriminalizirajo in jo potem odpravijo, obenem pa se spet in spet pretvarjajo, kakor da to počnejo neodvisno.

Dejansko se tovrstno nadzorovanje dogaja po otroku najprej v

šoli in v cerkvenih strukturah. Ko namreč oboji označijo otroka,

potem pa še silovito napadejo družino z ovadbami in obrekovanji

zahrbtno, ne dovolijo otroku napredovati ne v šoli ne pri skavtin‐

jah in skavtih, kjer se povsod vodje obnašajo povsem brezobzir‐

no in človeško mrzlo in zanemarljivo, vendar hkrati tako, da ne le

dopuščajo, ampak celo forsirajo zlasti nasilne in potuhnjene

otroke, ki so pač privilegirani.



V situaciji splošno sprejetih medčloveških nesprejetosti ste

se pojavili Vi s starševsko zahtevo po očetnem obiskovanju, po

stikih z lastno hčerjo… Sinovstvo in hčerinstvo predstavlja kot

neposredno potomstvo vendarle določno naravnopravno zakoni‐

tost, kjer je dolga stoletja veljala primogenitura vladajočih družin

rodbin, o čemer priča primeroma rodoslovje (genealogija) kot

pomožna zgodovinska veda, zraven pa še grboslovje (heraldika)

in zastavoslovje (veksilogija ali veksilologija). Socialistična diktatura jugoslovanskega tipa z jugosoldatesko ni dovoljevala ureje‐

ne heraldike, genealogije ali veksilogije, saj ni priznala nobene zasebnosti prej vladajočih plemiških družin ali meščanstva, hkrati

pa je pazila, da se ne bi pokazalo, kako je pravzaprav tudi držav‐

ne simbole ponesrečeno in diletantsko pokradla – danes, ko je že

na vsaki slovenski avtomobilski tablici mestni grb, k čemur sem 60

prispeval v veliki meri jaz sam kot so/ustanovitelj Heraldično‐

genealoško‐veksiloškega društva Slovenski ščit, ko sem na repub‐

liški upravni instanci notranjezadevnega ministrstva zahteval

urejenost heraldike po heraldičnih strogih načelih, in to na več sejah in pogovorih, pa se je pokazalo, da bi morali biti grbi družin

in mest urejeni: niti mesto Ljubljana nima lastnega grba, saj je lik

ljubljanskega zmaja povzet po celovškem Lindwurmu… Edini, ki

so imeli ves čas urejene grbe, so bili slovenski dosedanji škofje,

saj so poslali izdelati grb v tujino in k strokovnjakom, da je bilo upoštevano heraldično načelo v izdelavi grba. Mnoge družine

prej vladajočih okrutnežev so si izdelale okrasno grb na vratih in

še kje po priimku, npr. družina Ribičič je upodobila ribe itd. Dru‐

žinska moč se je kazala navzven ravno z družinskim grbom in

posebej z rodovnim drevesom pokolenj, ko so dokazovali svojo

imenitnost, ljudsko plemenitost tudi po prednikih, včasih pa so

kar narekovali oblastniki lastno in po svoje celo državno in partij‐

sko zgodovino, kakor je narekoval na primer Stalin splošno spre‐

jeto in potvorjeno Zgodovino Vsekomunistične partije boljševi-kov ( Zgodovina VKPb), nacionalni nemški socialistični vodje pa niso zaostajali, saj so si prav tako izmišljali ljudsko viteštvo pan-germanskega tipa in nekakšno človeško pasemsko ibermenševs‐

tvo kot heraldične znake umišljene večvrednosti – oboji niso

vedeli, kako se je iz tovrstnih nabodrenih tendenc imenitno

ponorčeval že Molière, ki je komediografsko uprizoril, kako si je

vsak malovaški pridanič in povzpetnik nadel svoj plemiški naziv

de, na primer: vitez od Spodnje mlake in podobno. V postmodernizmu se obnašajo kdaj oblasti do družin, kakor da je družina

brez družinskih fotoalbumov, brez nagrobnikov, brez človeške





61


preteklosti in družinskega spomina. V razmerah, ki prevladujejo v

postsocialistični Sloveniji družinsko, v zloglasnih uradnih pristo-pih ne priznajo družinskih čustev in ne polno starševstva, razen z

državnim denarjem, ko lahko samo plačujete za hčer, vendar ste

iz nagibov čustveno starševske inteligence poskusili navezati z

otrokom stike in doseči obiskovanja.



Položaj postmodernega otroka v Republiki Sloveniji je več‐

plasten, včasih se vendarle zdrznem ob pošastnem šolskem nasi‐

lju in perverznih zasramovanjih, ko so že šoloobvezni otroki izzi‐

vači in napadači ter se okrutno izživljajo v tolpah nad šibkejšimi,

ponavadi pa "anonimno" pobegnejo ali odrolkajo. Nasilni starši, ki tvorijo tako imenovane boljše družine, delujejo kot bivši višji razred socializma še vedno tudi v pomenu jugoboljševiških prisil

in so zato policijsko konfidentski, socialno nabodreni ali komuni‐

stično ibermenševsko manični, sodelujoči z vsakim pritiskom, ne

da bi vedeli, da se lahko takšni pritiski vrnejo, na primer v obliki

otroškega samomora ali da jim otroci zblaznijo. Že za dvoriščno

igro kupujejo svojim šoloobveznim otrokom starši zračne pištole

in jim dovolijo nositi velike nože na zaklep, da takšni otroci zdiv‐

jajo ob znanem psihološkem učinku orožja in obstreljujejo šibkej‐

še ter celo kdaj z noži grozijo in se režijo, ko vidijo ustrahovane in

z zračno pištolo postreljane vrstnike: ne katehet ne starši ne

ukrepajo, tako se nasilje nemoteno mestno nadaljuje in se sprev‐

rača v privajenost. Temu nemara botruje dejstvo, da imajo po

splošno znanih podatkih slovenski otroci s starši dnevni stik vsaj

tri minute in pol (3,5´), medtem ko gledajo zase svojo televizijo

vsaj tri ure in pol (3,5h). Družinska praksa je motena, vendar se 62

socialne delavke, šolska vodstva in svetovalne tovarišice ter

tovarišice in tovariši skupaj s policijo sprenevedajo, kakor da je vseisto in vseeno, le da se ohranja položaj privilegiranih otrok.

Ko se je spremenil položaj družinske gospodinje, ki pač obiskuje

aerobiko in se lepotiči, da je krasotna kozmetično vesoljno prej zase kot za moža, je tudi materinstvo postalo le del globalnih trendov, da se ženstvo osamosvoji v svojih telesno jedrih, vitkih

urejenostih, možje pa naj bi bili atleti in nekakšni supermeni, otročad pa internetno in televizijsko zasvojena, vendar v šoli

odlična, sicer pa docela samosvoja ali gnilo prezgodaj zrela in brezobzirna.

Postmodernizirano primestje se je moralo sčasoma in

zlasti po padcu vzhodnega komunističnega bloka in berlinskega

zidu tudi družinsko preurediti, ko je kakor pozabljeno, da so priš‐

le mnoge vaške dekline v mesto na delo in študij, tukaj dobile enega ali dva otroka ter so se morale dokazati zaposlene –

množično industrijske,na primer tekstilne ‐ delavke, tovarišice v

šoli, uradnice, inženirke, medicinske sestre, vzgojiteljice, zdravni‐

ce…, ko so postavile v novem položaju tudi novo, mestno in meš‐

čansko čast in dostojanstvo v položaj emancipacije oziroma ne le

volilne pravice, temveč drugih političnih, tako rekoč

"afežejevskih" pravic, ko so delovale v krajevnih skupnostih, v sindikatih, v kompartiji, v szdlju, v zsmsju itd. Vloga materinstva

se je v postmodernizmu nadalje spremenila, ker se je gospodinj‐

sko življenje softveriziralo, ker je mcdonaldizacija v družinskih javnih restavracijah s hitro prehrano prodrla tudi v slovenski

dom in ker je digitalna tehnika vseprisotna, saj so daljinci in raču‐





63


nalniki kakor kos vsakdanjega pohištva. V takšni novi vlogi post‐

moderne družine je ženska tista, ki se tudi poročena hoče osa‐

mosvojiti scela, tako da ji mož – razen za erotično izpolnitev –

skoraj ni več potreben in se je izgubila ne samo patriarhalna vlo‐

ga tradicionalne družine, ampak v mnogočem tudi moderna ega‐

litarna vloga medzakonske medsebojnosti in emancipiranega

družinskega življenja. Po matriarhatu in patriarhatu naj bi sledil infantiarhat (moja skovanka), ko obvladuje družino pravzaprav otrok in se država ne ravna nadzorno več le do staršev in se ne

zavzema za urejanje rodbinskih ali družinsko starševskih pravic,

temveč naj neposredno varuje otrokove pravice. Zato ste morali

doživeti, da je celo lastna hči napisala zoper Vas, očeta, izjavo, ki

so jo potrdile državne oblasti, Vi pa mladoletnosti lastnega otro‐

ka kot odločilni fazi ukinjanja medsebojnih stikov docela ugovar‐

jate, saj Vam ne gre v očetno glavo, da bi lahko Vaš lastni otrok

deloval zoper Vas, še zlasti v primeru, ko z Vami doslej ni imel stikov. V pojasnilo naj omenim primer sodobnih ali postmodernih avstralskih družin in upoštevanja otrokovih pravic kot infanti‐

arhata, ko lahko otrok pokliče državne organe in se sam premes‐

ti v rejniško katerokoli družino, če ga v primarni družini udari oče

ali mama… ‐ tam so otrokove pravice torej že infantiarhatske in

si lahko avstralski otrok pravzaprav izbira starše. Rečem, da je zaenkrat še vedno količkaj tradicionalna evropska, tudi slovenska

družinska vzgoja s starševstvom vred nekoliko oddaljena od avs‐

tralskega infantiarhata in še vedno samo posnema ameriški vzgojni permisivizem.





64


Kako je nastal infantiarhat v postmodernih družbah, v družbah kibernetizacije, komunikacije in informacij, mehkih tehnologij, gospodinjskih tehnologij, zdrave in hitre bio‐pre/hrane,

urejenega spanja in kulturno bivalnega ugodja, obilice prostega

časa in telesnega urejanja, je z novo kakovostjo življenja in novim

družinskim ali osebnim življenjskim stilom dovolj pojasnjeno v

novem tisočletju in posebej v razvitih državah. Starši morajo v infantarhatu posvečati vso skrb blaginji in oskrbi svojih otrok, jim

ugoditi v njihovih in šolskih ter drugih, tudi v prostočasnih zahte‐

vah. Krog postmoderne družine se je razširil na predmete in teh‐

nologije, na TV in internet, na mobilno telefonijo in nove športe

ter športne in rekreacijske veščine. Pravno in socialno nadzors‐

tvo nad starši se je po otroku obrnilo v prid infantarhiji, temelj rodbinskega prava v 21. stoletju je namreč otrok in le otrok.



Dogovorni privilegiji socialnih in izvršilno državnih oblasti

so poleg uradnega šolsko socialnega in psihološkega nadzora

družine tista prvina, ki jemljejo slovenski družini sleherno samos‐

tojnost in jo podrejajo "višjim" interesom. Kolikor bolj je oster ta nadzor, toliko več recipročno je mamilarstva med mladimi in

odružbljenega slovenskega alkoholizma ter vsaj samomorov za

izgovor, da v slovenstvu češ primanjkuje vrednot. Občine so še

vedno občine in krajevne skupnosti so še vedno krajevne skup‐

nosti, kolikor je tudi Republika Slovenija izgubila atribut

"socialistična": vsa uradnost nad družino je ostala, kakor so ohra-nile vse družine, vsa stanovanja in hiše, razen odseljenih bivših okupatorjev jugovojske. V postmodernih razmerah se je izostril

skoraj do nevzdržnosti socialno šolski in celo cerkveni nadzor nad





65


pošteno slovensko družino, ki ne sme dihati svobodno. Med prvi‐

mi, ki so pristale na omenjeno potlačitev, so tovarišice v šoli, podrejene tudi pedagoškim vodstvom in svetovalni službi, poleg

ostalega feminističnega poluradnega in neuradnega gibanja, ki

imajo sicer v infantarhiji sicer vso oblast v sistemu otroškega var‐

stva, vzgoje in izobraževanja, večidel v otroškem zdravstvu in

zdravstvu ter na sodiščih, v centrih socialnega dela in celo v jav‐

nih medijih… Preko otroka poskuša ženstvo verjetno vzpostaviti

svojo oblast mimo obstoječih političnih struktur in mimo politič‐

nih strank. Zato je verjetno tudi več nasilja med otroki in mladi‐

no, kot bi bilo sicer pričakovati v količkaj urejenih moralnih raz‐

merah, v odnosih brez očitkov in pošastnega pohlepa po denar‐

ju, premoženju in v slavohlepnem "zvezdništvu". Nevarni požen‐

ščeni moški so se že vdali sili infantiarhata, podobno kot je izginil

smisel za pravičnost, češ kakor da je vseeno, kako se razvija slo‐

venstvo, le da se umestijo socialne sfere v populizmih. Interesi v

podobi nove, postmoderne družine so zategadelj dovolj znani in

že tudi ekonomsko izraženi v socialnosti javno.

V kolektivni socialistični mentaliteti ni bilo ob zakonski

zvezi in družinskih razmerah ničesar "mojega" ali "tvojega", marveč so lastnino in duha poosebili množično, ne pa množinsko:

celo "mi‐zavest" se je sprevrgla v nekakšno kaoidno puščobo gmote, ki ne ve iz lastne zazankanosti in samoujetosti – zakonska

zveza je kaj veljala samo znotraj države, ne pa morda znotraj srca

mladoporočencev in zakoncev. Vendar so občinski centri za soci‐

alno delo in pozneje župnije začele oblikovati vsaj osnovne prip‐

rave za moderni zakon, saj ni nihče v mestih več pripravljal novih





66


zakoncev na skupno življenje, ki ne bo več samo "moja" ali

"tvoja" pot vsaksebi po užitku, niti več zgolj "naša" pot v državi, idejnosti in partiji, temveč se v združitvi v zakonskem stanu spremeni ta pot v "najino" pot, torej je lastništvo blagovnih, čustvenih, predstavno skupnih, socialnih in duhovnih vsebin že življenj‐

sko "najino". Zaročenci in zaročenke so postali nekakšni udele‐

ženci ali udeleženke šole za zakon, ko se fant in dekle pogovarja‐

ta o predlagani temi pred srečanjem, ko na skupnem srečanju

zakonsko šolskih udeležencev posredujeta konkretna spoznanja

in izkušnje drugim parom, ko vsi poslušajo govorečega brez pri‐

pombic, ko povezovavec zaokroži sklepno misel, posebej pa, ko

so trikrat predavanja: ‐ o krščanskem gledanju na spolnost v služ‐

bi ljubezni, o uravnavanju spočetij, o zakramentu zakona ter

pogovor z mlajšim in starejšim parom o zakonu in vzgoji. V taki

šoli za zakon ima vsak par možnost pogovora z voditeljem ali

voditeljico. Po obveznem obisku šole za zakon prejmejo pari tudi

potrdilo o opravljeni Šoli za zakon, spomladi ali jeseni pa se lahko

udeležijo še neobvezno, a priporočljivo duhovnih vaj za pare;

prav tako lahko par opravi tudi predporočne duhovne vaje

mesec dni pred poroko. Verjetno ne gre zgolj za nadzor nad

gonadami, ampak za usklajevanje osebnih medsebojnih lastnos‐

ti, da bi se človek utiril vnaprej zakonsko in našel smisel družin‐

skega sobitja v slovenski državi in cerkveno laiških strukturah.



Družinska pedagogika pomeni posebej metodično in dos‐

ledno vzgojo za družino, torej za družinsko medsebojnost v med‐

sebojnem osebnem upoštevanju vseh članov družine in v sožitju,

ki zahteva iskreno sodelovanje in solidarnost nasproti pretvarja‐





67


nju in lastnemu okoriščanju, živost in živahnost nasproti zdolgo‐

časeni prenaveličanosti in prenasičenosti ali lenobi, zastonjsko

zaslužnost namesto očitkov in domačega izsiljevanja, kaj ali koli‐

ko je kdo storil, tudi zasebnost proti samohvali in zgolj zunanje‐

mu videzu, življenjsko kakovost proti zaležanosti in zdrsu, napos‐

led pa vseprežemajoče zakonsko in družinsko hotenje – biti sku‐

paj v ljubezni in v spoznanjih lastnega in v sebi zaokroženega družinskega sožitja. Te naloge in lastnosti družinske pedagogike

odsevajo pristnost, vzgojo k resnicoljubnosti in uporabno resnič‐

nost vsega družinskega življenja. Starševske in otrokove pravice

in obveznosti se v družinski pedagogiki prepletajo, saj nihče ne želi živeti doma kot v kakšnem uradu ali v narobe svetu, usposo-biti se mora za sožitje in sobitje družnosti, začenši od sposobnos‐

ti zakonske sprave, vse do dejstva, da ne bi otroci zrasli staršem

čez glavo. Šola za zakon predstavlja v postmoderni dobi še doda‐

tno nadzorno obremenitev v občinarski in cerkveno‐strukturni

preglednosti, ko se ni mogoče več poročiti v Republiki Sloveniji

"prostovoljno", pač pa šele tečajniško in celo šolsko. Fraze, kot je tista o zrelosti za zakon in podobno, govorijo v prid oblastnemu

užitku nad zakonskim stanom in slovensko družino, ko so držav‐

ljani in kristjani poslej dajati državi, kar je državnega in fari, kar je farškega. Učna snov šole za zakon je še vedno uravnana v pod-stati pravno, čeprav se v taki šoli na začetku zakonske zveze in pred sklenitvijo zakonske zveze ne pove, kakšne so ali bi bile pos-ledice ločitve za razvezance, kakor da ta možnost v stvarnosti

slovenstva sploh ne bi obstajala in kakor da v zadnjih letih ne bi

bilo ene sodne razveze za zaprtimi vrati. Psihosocialni okvir

zakonskega in družinskega življenja je tehnološko določen vnap‐





68


rej v skladu z gmotnimi možnostmi, obenem pa je obremenjen s

pravnimi zadrgami, ob šoloobveznih otrocih ali samo ob enem

otroku pa dodatno s šolsko socialnim in socialno delavskim in

policijsko preganjalnim nadzorom.

Kdor se poroči v Republiki Sloveniji in si ustvari družino,

je lahko nenehno pod nadzorom državno socialnih centrov, poli‐

cijskih oddelkov, šolske, zlasti vodjevske tovarišije in svetovalne

službenosti, zato se je kakovost zakonskega in družinskega življe‐

nja v mnogočem razosebila in je rajši zanemarjena, saj ne more

pravzaprav pod tolikerim nadzorom, ki je hkrati psihosocialna

potlačitev, v takem družinskem nadzorovanem okolju niti uživati,

obenem pa ne more nadomestiti samega sebe, tudi če je poro‐

čen. Zakonsko in družinsko srečo, ki se tvori intimno ali zasebno,

je javna oblast državnih in cerkvenih, šolskih, svetovalnih, social‐

noskrbstvenih in policijskih nadzorovanj uspela že skoraj povsem

uničiti, saj je za Republiko Slovenijo značilna le še nekakšna zuna‐

nja ali formalizirana zakonska in družinska navideznost, pa še ta

mora služiti vsem onim, ki jo nadzirajo. V Republiki Sloveniji

namreč država s cerkvenimi in šolskimi, s policijsko preganjalnimi

in socialnodelavskimi nadzorstvi ni skrčila družinskega življenja in

zakonskega stanu na raven potrošništva ali blagovne proizvodne

vrednosti, ampak na pozunanjeno formo ignorance in na objekti‐

vacijo ljubezni: vsa nadzorstva so namreč temeljno uperjena

zoper družino in se vtikajo v zakonski stan tako, da tudi čustva pristne medsebojne ljubezni formalizirajo, zaničujejo, ovržejo –

že to jih moti, če očka ali mama zagovarjata pred fizičnimi napadi

svojega otroka, če zagovarjata lastnega otroka pred pretiravanji





69


in lažnimi obtožbami in če se zavzemata za otrokovo napredova‐

nje. Starši bi morali obrniti hrbet nadzornikom in se z njimi

"pogovarjati" le pod pretnjo sodnega naloga, da bodo poslani v zapor – šele tedaj bi se pokazalo, da bi nadzornicam in nadzornikom odvzeli njihovo moč nenehne rafinirane šikane in zaničevan‐

ja. –

Če na primer cerkvene strukture vodjevsko naklepno

hočejo in uredijo, da nekateri odlični in dobrosrčni otroci ne

smejo niti računati na potrditev vere v sveti birmi, če se med sabo tajno in zahrbtno dogovarjajo, da preživetništva vešč in pri-jazen otrok ne sme med drugimi dati častne za/obljube, ker ga

starši ne pustijo v cerkvenih prostorih pretepati in psovati, mora‐

jo starši tudi pobožnega krščanskega otroka iz skrajno neprimer‐

nega in vnaprej pripravljeno nevzdržnega okolja umakniti, obe‐

nem pa z njim redno obiskujejo sveto mašo. Tega pa ne morejo

starši šoloobveznega otroka storiti tudi v šoli, saj za kredno bledi‐

čnimi tovarišijami že mahajo nad družino s pendrekom in držav‐

no tožilsko rožljajo z arestantskimi ključi. Republika Slovenija je izrazila čisto kvaliteto formalizirane prisile nad družino, hkrati pa

spodbuja svoje lastne tovarišije v njihovi zakonski in družinski samovolji, ko se razosebljanje birokratsko širi z ignoranco vsepo‐

čez. Kvalitativno družinsko življenje pomeni celotnemu nadzors‐

tvu nad družino šele prvo stopnjo užitka, da lahko tlačijo samo‐

voljno in grozijo nenehno s kaznimi, medtem ko se sami umak‐

nejo, ko bi morali odgovarjati, v anonimno uradnost. V tako okol‐

je okoliščin formaliziranega nasilja in v samovoljo ste dreznili s svojo zahtevo po starševski pravici, da ste ugotovili, kako nadzor-70

ništvo nad družinami ne dovoli otroku, da bi imel stike z očetom

in ne dovolijo očetu drugega, kakor da za otroka samo plačuje.

Samovoljna prevzetnost vasezaprtosti se potrjuje z uradnim

odzivom, ki se zna čisto kvalitetno sprenevedati, kaj šele zavajati.

Tradicionalni modeli slovenske jedrne družine so kritični,

tako da je družina v krizi, kolikor je v transformativnih pobudah

za razvezo družinske skupnosti ali kolikor je družina skupaj še samo na formalni ravni. Kolikor se je spremenila vloga materinstva, je tehnizirana medicinsko in potem socialno, saj se ponuja vrsta novih rešitev za olajšanje nosečnosti, poroda in dojenja,

tako v prehrani kot v telesnih vajah, v psihološkem sproščanju in

v navajanju na materinsko sled zanaprej. Toda uštel bi se, kdor bi

pričakoval, da bo zaradi takih treningov vse več srečnih mater ali

da so mame v postmoderni dobi srečnejše od prejšnjih generacij.

Tudi javna obravnava očetovstva v novem tisočletju predstavlja

samo drugačni pristop do starševstva, kajti oče mora ostati dru‐

žinski patriarh in nosilec zunanje družinske moči. To krizo družin‐

skih vrednot in vzgojnih zakonskih in družinskih vrednotenj ugo‐

tavljajo slovenski cerkveni dostojanstveniki – ljubljanski nadškof

Franc Rode s škofom Alojzom Uranom in Jožefom Kvasom, mari‐

borski škof Franc Kramberger s škofoma Jožefom Smejem in

Vekoslavom Grmičem in koprski škof Metod Pirih, kolikor tudi

slovenski beograjski nadškof Franc Perko in slovenski nadškof

koadjutor v Beogradu Stanislav Hočevar – in duhovščina z redov‐

ništvom vred v enaki meri, kot vsi tisti, ki se količkaj zavzemajo

za starševstvo in zdravega, neugnanega, srečnega, bistroučnega,

v vzgojnem strmcu prijaznega otroka. Vprašanje, ki se postavlja o





71


družinski vernosti v kritičnih časih slovenski katoliški Cerkvi, nale‐

ti na primerjavo med Slovenijo in drugimi krščanskimi državami,

na primer s sosednjo Hrvatsko ali nesosednjo Poljsko, kjer so

sicer uvedli verouk v šole, pa ugotovili, da je upadel skoraj docela

župnijski verouk s sveto birmo vred… Krščanski starši s šoloobve‐

znimi otroki iščejo duhovno sozvočje s svetom, ki se cepi v slovenskih razmerah na sakralni prostor z bogoslužjem, z verskimi

znamenji, z evharističnimi slavji, procesijami in romanji, pa tudi na primarni družinski prostor, kjer se tvori prva, pristna in dru‐

žinska verska, duhovna, solidarnostna, delovna, socialna in obče‐

stveno zaznamovana vzgoja, zato tudi primarna kateheza: če ni

vere, zgleda in domače kateheze ali molitve v družini, tudi kate‐

het ali katehistinja sicer formalno poučno kaj malo pripomoreta

k pristnosti, rastoči iz verskega občutja in vesti. Kdor meni, da otrok in mladine ni treba popeljati metodično in poučno skozi

normalne življenjske razmere, jim pomagati, da ne zaidejo, se

zaman trudi podkupiti lastnega otroka.

Otrok mora v družini že načelno vedeti, da prejema zas‐

tonj, da zastonj daje in tudi sam pomaga – tudi v tržnih časih pla‐

čljivih in vsiljivih zunanjih storitev. Cerkev na Slovenskem in v svetu je tudi prepričana, da je verska vzgoja temelj vseh ostalih

odločitev in življenjskih kažipotov, je torej zemlja, na kateri raste‐

jo vera, upanje, ljubezen in druge kreposti. Dodajam, da ni treba

posebej na silo razlikovati med vernimi in še nevernimi otroci, ki

jim slovenski starši ne pustijo s sovrstniki ne v cerkev ne k skav‐

tom, ne k maši ne h kakšnemu sproščenemu cerkvenoskupinske‐

mu ali preprosto h krščansko veselemu slavju ali prazniku…





72


Vzrok problemskih otrok vedno tiči v sami družini, pa naj gre tudi

za versko vzgojo in za skupno sprejemanje vseh družinskih čla‐

nov med seboj. V slovenski osnovni šoli ni vzgojnega predmeta,

obnašanje učencev in učenk nihče ne ocenjuje v spričevalu, le

kazenski vpisi so včasih protivzgojni, celo skrajno protiverski in sadistični ukrepi, ki kažejo na pedagoško otopelost in na znani socialistični aktivizem zaposlenih tovarišic in tovarišev, zlasti pa šolskih vodstev in svetovalnih služb, ki tvorijo s šolsko‐športnim

ministrstvom sebilastno državno šolsko oblast in policijsko kola‐

boracijo, ponavadi zoper starše. Zato pa tudi v domači vzgoji

obvladujejo otroka že tehnologija informacijskega tipa, računal‐

niške zasvojljive igrice, internet in televizija, posebej še v mestnih okoljih, na vasi pa imajo otroci lahko še zmerom stik z živalmi

in naravo ter so na prostem, kolikor pri kmečkih delih. Na vasi in

v mestu pa se uveljavlja infantiarhat z enako mero, ko ima otrok

vse pravice, pa čim manj obveznosti in bi mu naj starši dovoljeva‐

li vse, da ne bi smel pravzaprav po dobri družnosti niti v družini

ničesar. Zmeda, ki je nastala v vrednostnem sistemu nove dobe,

ni le new‐age, ampak je tudi zasajena v odsotnost družinskih in

medosebnih, torej človeških vrednot, iz te praznine pa raste

neka druga praznina populistično in bučno, zlasti z zabavljaškim

ropotom, zlasti z omamo in s prepuščanjem otroka ali mladost‐

ništva samemu sebi.

Očetje so navidez bolj sramežljivi, ko gre za osebna čus‐

tva in osebne zadeve. Morda so zato mnogi dejavnejši celo na

področju neoliberalnih objektivističnih teženj, športnih pogovo‐

rov in hardverskih obdelav. Tako si očetje niti ne drznejo napasti





73


lažno idejniziranje o nekakšni politično nevtralni osnovni šoli kot

o javni in bistveno državni šoli, ko se ve, da je tudi v ozadju take

parole močna postkomunistična (samo)volja, ki samo utrjuje

pozicije zaposlenih šolskih tovarišij in zlasti avtokratska šolska vodjevstva. Ne gre samo za izključevanje vere iz šole in za opuš‐

čanje krščanskih vrednot, pač pa posebej za idejnizirano novo

vodenje k cilju, da je šola le državna šola, a se pretvarja, da sploh

ni politična in da niso vsa vodilna mesta politično določena – od

ministra navzdol. Ob sodobnem ateizmu ali antiteizmu ravno v

slovenski osnovni šoli prihaja do prikritih napadov na človekovo

pravico do lastne opredelitve za Boga, kolikor itak ni dovolj že javnih in medijskih napadov na cerkvene dostojanstvenike, vendar ne na njihove možne napake, marveč kar načelno in vsepo‐

čez, čeprav drobnjakarsko in večidel očitno zlonamerno in naiv‐

no lažno oziroma s sprenevedanji.



Govoriti v zakonsko družinskih reminiscencah o uspelem

zakonskem stanu in o dobri družini je smiselno, če je smiselno skupno življenje, ki zagotavlja neponovljivost ene zakonske osebe dveh poročenih. Smisel zakona je, da najdeva mož sebe v ženi

in da je žena ponosna na svojega moža, kolikor jo posluša. Enot‐

nost nasprotij zakonskega para po spolnih vlogah se dopolni, ko

se zakonski stan razvije v odrešenje drugega drugemu. Ni mogo‐

če brez bližnje mogoče drže z drugim in ob drugem, ki se zvesto

solidarizira s sabo, če ni enotnosti nasprotij v samem zakonskem

stanu. Ali rečeno enostavnejše: zakonska zveza izraža že sama

zase vse človeško dostojanstvo in obenem božje spoštovanje, ker

je dobro živeti v dvoje.





74


Pred poroko in z njo poteka občinska in cerkvena šola za bodoče

zakonce, da se učijo izbrati drug drugega in se sprejemati v člo‐

veškosti po spoštovanih razlikah, a v eni osebi dveh, ko pa pride

kot prirastek rojeni tretji in nadaljnji, je možno obiskovati tečaj‐

no šolo za starše ali poiskati vsaj družinsko pedagoško in socialno

svetovanje. Ponekod je potrebna celo socio‐psihoterapija, pač

tam, kjer so zdrsnili starši, kjer otrok ali oboji skupaj. Sociologija

družine in psihologija družine in družinska pedagogika naj bi pos‐

tmoderni družini pomagale, da znajo člani družine tudi priročno

in praktično razumeti sebe in da se razumejo medsebojno v smi‐

slu osebnih vsakodnevnih srečanj in solidarnosti: te vede bi

morale pripomoči k rasti družinskega čuta, k vzniku družinske

ljubezni vsakodnevno.

Vem, da mnogi ne želijo slišati ničesar, kar bi ustrezalo

tudi objektivnim zakonitostim družine in zakona, kakor da ni prav

spoznati, kaj ljudem v zakonskem stanu in v družini koristi in kaj

škoduje. Že etnospecifični razvoj slovenske družine v novih okoli‐

ščinah novega tisočletja pove, da se veda o zakonu in družin‐

skem življenju usmerja vsaj nekoliko vzgojno v prihodnost že

zdaj. V časovni nalogi družine je, da more "stati inu obstati," kot je izrekel že Primož Trubar in je kot svoje geslo sprejel ljubljanski

nadškof in metropolit Franc Rode. Ni naključje, da družina ni

naključna. Ugotoviti je vendarle mogoče, da ni prave šole za star‐

še, ko vzpostavijo družino in da se tudi stroga uradnost ne more

uveljaviti tako, da bi nadomestila družino z zavodom ali z držav‐

nim posebnim organom pazništva in nadzorovanja.





75


Kajti socialna kontrola družine vedno poudarja, kako se

menda zavzema za utrjevanje družbenih pravil, v resnici pa nič

ne spremeni, saj svojemu državljanstvu ne pomeni kaj drugega

kot odvečno nastavljeno organizacijo, ki že v otrocih in mladost‐

nikih budi prej brezobzirno nesramnost in samopašnost ali objes‐

tnost kot dostojno obzirno, medsebojno razumevanje in prijatelj‐

stvo. Socialna kontrola nad starševstvom in družino je očitnejša

tam, kjer so državljani v lastni domovini kakor nekakšni zunanji sovražniki družbe in naroda in jih zato cerkvene strukture, šolska

oblast s policijsko in vrsta preplačanega slovenskega uradništva

še mora krotiti brezosebno in z grožnjo fizičnega nasilja nad dru‐

žino v imenu slovenske samostojne države. Osnova slovenske

socialne kontrole nad družino in starši je lažna ovadba, spodbu‐

janje k sosedskemu hujskaštvu, so "neupravičeni" sumi in sumni‐

čenja tam, kjer je družina kakor v soglasnem petju: dobra in ure‐

jena slovenska družina je namreč prva sovražnica države, zato si

država prizadeva s svojim vsakršnim nadzorništvom takšno druži‐

no razdreti, jo potlačiti, jo ponižati v kaos, kar počne z nenehno

grožnjo sodstva in policije, da bo hudo. In res je hudo, saj je množično privajeno medsosedsko nasilje z osornostjo vred že

tako utečeno, da se neposredna sovražna čustva kažejo kdaj na

tako imenovanih sestankih timov, na sestankih strokovnih vod‐

stev, na šolskih konferencah, na posebnih sestankih zoper druži‐

no, na sosedsko obrekovalnih sestankovanjih… Možiclji in ženič‐

ke ničvrednosti so dosegli moč izza malenkostnosti do fantastič‐

ne razsežnosti – samo osebna dvigala v stanovanjskih blokih je

treba pogledati ali včasih pacanje po stenah, uničevanje stavbne

opreme, da o varnostnikih v šolah ne govorim…, pa je brž vidno,





76


do katere nesorazmerne sile je privršičilo medsebojno nasilje.

Dobra, urejena, samostojna družina je kot notranji sovražnik

brezobzirno brezosebne in uradne postkomunistične slovenske

države vendarle še tista organizacija, ki je ni mogoče tudi v nasil‐

nih uradnih okoliščinah spontano in po predpisih odpraviti in jo

uničiti. Cerkvene strukture, na primer skavtstvo, prav tako pa

šolska oblast uporabijo zlasti nad dobrim in sposobnim otrokom

sredstva prisile in zvijačno ukrepajo, ko si jemljejo

"kompetence", ki jim jih sicer ne daje ne ustava ne noben zakon, vendar so dovolj "močni" voditelji prav tam, da lahko določne otroke segregirajo, jih diskriminirajo. Bolj ko je dobra ali solidna

družina v neenakopravnem položaju do državnih družin, bolj se

izpostavlja stopnjam uradnih nagajanj in terjatev.

V časovno vmesnih obdobjih se dogaja, da je družina s

svetim zakonom in koruzništvom vred kakor nepotrebna, pa ne

več zavoljo zagovornic osebne svobode in zagovornikov svobod‐

nega seksa, pač pa zaradi pomanjkanja ustvarjalnosti. Torej upo‐

rablja socialna kontrola nad družino v cerkvenih in državnošol‐

skih strukturah lastne oblasti, le za primer, posebna sredstva,

specialne metode in ima svoje kolaborantske agentke in agente.

Tudi ko župnijsko uradništvo v osebah duhovščine in redovništva

‐ vsaj v Ljubljani je tako ‐ zatrjuje, da je bolj kot verjetno družina

lahko prva in domača verska skupnost, saj predstavlja osnovno

celico katoliške Cerkve, ni res, da bi bilo vsaj dopustno biti v dru‐

žini dovolj utrjen tudi župnijsko, saj je urejeno uradno in zase, da

je oltarno občestvo na eni strani, na drugi pa družina z otrokom

ali z otroki. Namesto da bi bili starši zavezani k sveti evharistiji, 77

se dogaja, da je oltarno občestvo kakor družinski privilegij: kaznovalni kaplan in priganjaški preganjač na primer ne bo niti malo

postoril, da bi se vsaj otrok lahko počutil morda pri maši v

božjem spominu sodelujočega tvarno in količkaj veselo, pač pa

uredi, da je že otrok vnaprej označen, če ne spada v nazornost njegovega lastnega oblastnega naziranja – tak otrok je kakor

vnaprej izključen in izobčen, potem pa se vprašujejo nekateri,

čemu družina še sploh hodi k maši – medtem ko objestni napa‐

dači in sramotni obrekljivci, izdajalci prijateljev vodijo, namreč skupaj v cerkveni organizaciji. Tak mačehovski odnos je izredno

razviden šele v materialnem preverjanju, ko se otroci že med

sabo merijo, kaj kdo ima in koliko žepnine prejme… ‐ cerkvena in

šolska struktura pa zahtevata od otroka, zlasti od označenega

otroka kolektivno odgovornost, medtem ko je objestnim in nasil‐

nim domala vse dopuščeno in zganjajo prav ameriški permisivi‐

zem. Podobno se dogaja v šoli med šoloobveznimi otroki in nad

slovensko družino, vendar tam le v kolaboraciji s policijo in s taj‐

nimi načrti uničenja slovenskih družin, ki jih naj nadomestijo

nekakšni državni zavodi, od jaslic do dijaških internatov… Ko je Vital Vider opisal, kaj se zgodi v družini, ki jo je Bog združil in je v priročni knjižici Mož in žena že leta 1980 poskusil obrazložiti svoj krščanski pogled na zakonski stan, še ni mogel vedeti, da bo v osamosvojeni Republiki Sloveniji toliko socialno kontrolnega

nasilja nad poročenimi ljudmi in le nekaterimi otroki, tudi ko

ugotavlja, da družina z otroki vred v svoji kolektivni zavesti uživa

veliko cerkvenih ali socialno‐kontrolnih simpatij, če ne drugače, pa vsaj navidezno. Kdor seje parcialna državna ali cerkvena stali‐

šča v družino, bo žel sadove socialne kontrole – pri tem pa zlasti





78


cerkvene strukture vendarle ne bi mogle pozabljati, da so bili v duhovniškem stanu skozi vso slovensko preteklost prav poklicno

celibatorni in posvečeni hkrati po izročilu božji in narodni dobri učitelji. Privzgajanje k zakonskemu stanu je bilo že v socialistič‐

nem jugoslovanskem samoupravljanju obstransko, v samostojni

republiki Sloveniji pa ima kakor meščansko gospodinjski značaj.

Vrsta zank in ugank, ki jih vprašljivo navajalno postavljajo

vsakršne socialno kontrolne oblasti, se pokažejo že do otroka

tako, da je vzgojna družinska doslednost proglašena za brezob‐

zirnost, dobrohotnost za popustljivost in ljubezen za odvečno,

kakor naj bi bili že otroci prezgodaj postmodernistično zreli. Dru‐

žina, otrokov in mladostniško prosti čas, šola, šport in cerkveno

udejstvovanje ter mediji so danes okolja, ki otroka prav ženejo v

prehitro do/zorevanje in v pozunanjenost, zato so nekateri kaj

kmalu brezobzirni. Kolikor potemtakem prizadene otroka že šola

in cerkvenost s strogimi ukrepi in z vnaprej danim kaznovanjem,

ko se ve, koga si lahko oblasti same privoščijo, četudi samovolj‐

no, pa vendarle zdaj "strokovnjaško", potem brez kakršnega koli usmiljenja, toliko razvidnejša postaja cerkveno‐šolska prazna

retorika same oblastnosti nad družino. Šolsko‐cerkvena retorika

socialnega nadzora nad družino bi lahko vsaj malo upoštevala,

da bi utegnila celo v Republiki Sloveniji obstajati solidarnost, pa

ne le tista po TV medijih in našminkano drobtinčarska, pač pa

tudi vsaj medsebojna kulturna povezava. Ko mora šoloobvezni

otrok že izročilno skozi šolsko‐cerkveni sistem, se lahko srečuje z

mnogoterimi preizkušnjami, v katerih se mora preizkusiti tudi

sam.





79


Šolsko‐cerkveno medindividualno, ne pa koletktivno tek‐

movanje otrok in nenehno zunanja, otrokom vsiljena težnja po

uspehu, ki jo podkrepi večidel konkurenca vseh proti vsem in boj

drugega proti drugemu, ni podobno kakršnemu koli modelu

vzgoje, kaj šele pedagoške ali vodjevsko cerkvene in duhovno

pastirske zavesti. Starši, ki se niti ne bojijo cerkveno‐šolskih obla‐

stnih struktur, ugotavljajo, kako se razširja zavest plonkanja med

otroki in sicer pozunanjeni, psevdoznanstveni ali lažno vedečni,

aktualistični pragmatizem "po dolžnosti", ki pa je za privilegirane otroke in starše le na papirju in komaj kaj več kot prazna črka, za

označene pa metoda kaznovanja in neusmiljenosti. "Se bomo

pogovorili med seboj!" pomeni vedno le grožnjo cerkveno‐

šolskih oblasti, ki se napadalno zoper družino pripravijo tako, da

vedno in v vsakem primeru spodkopavajo vsako medčloveško

razumevanje, kaj šele medosebno solidarnost. Namesto da bi

cerkveno‐šolske oblasti pomagale otrokom vsaj pri njihovem

odraščanju in se povezale s psihiatri, kadar imajo opravka s privi-legiranimi deviacijami, vodijo kar naprej svojo lastno

"strokovnost" in so lahko do otroka in družine neusmiljeno samozadostne. V vsakem razredu ali pri veroučni uri obstajajo

sicer vedno "boljši" in "slabši" učenci in učenke po znanju, vendar začne v primeru, da ne spadajo taki otroci v "boljše" družine, oblast spodjedati prijateljstvo med samimi otroki. Vera se spremeni z upanjem v kreditni sistem župnijskega in oltarnega občes‐

tva, šolski sistematiki učiteljstva ali še vedno po vseh osnovnih šolah znanih zgolj in le tovarišic in tovarišev pa spreminjajo svoje

komplekse v subjektiviranje učnega procesa, saj tudi redni pouk

uradno več ne obstaja v Sloveniji: temveč samo še učni proces, ki





80


ga izvajajo v šoli tovarišice in tovariši. Po teh doktrinah šolsko-cerkvenega ali socialnega nadzora naj bi otrok nenehno zapuščal

družino, da se vdinja njim, šolsko‐cerkvenim oblastem. Zahteva,

naj bi bil otrok državni subjekt, ni nič drugega kot odtujitev otro‐

ka od družine: tukaj so nekako fahidiotski in razrepinčeni otroci s

svojim standardom, tam pa je družinski čut, ki se je sprevrgel v samoodtujitev na brezobzirno nadzorovalni način ter ob hkratni

skupni potuhnjenosti in samovolji. Otroške nekonformiste, ki jih

označujejo od zgoraj navzdol in tlačijo, obravnavajo ponavadi

šolsko‐cerkvene oblasti s posebnimi procedurami, češ da takšni

otroci niso maksimalno uspešni in kaj šele bo iz njih, če se ne bodo znašli v represivno uradovalnem kolesju postsocializma in

slovenskega novega ali liberalističnega samoupravljanja. Eno je,

kako si država dom in domovino predstavlja, namreč kot deželi‐

co tostran sončne strani alpskega podnebja, drugo pa je, kako

družina v tej slovenski državi živi, kakor je tretje uradnost, ki nad‐

zoruje sleherno družino, ki jo pač lahko službeno in ponavadi

brez vednosti, da je družina sploh nadzorovana.

Neverjetno se dozdeva in je, kako se širi cerkvenost in

šolstvo v svojih okrepitvah, kadar so možne tehniško‐

civilizacijske napredujoče sile v svetovnih razsežnostih: tedaj se vsa slovenska cerkvena in šolska oblast umakne, vsa hohštaplari-ja in babje nabodrena gospoščina v učilnah zidanih v svoji prida‐

nični in neverjetni slovenski razdrobtinčenosti pa se javno potuh-ne. Kajti v svetovnih razmerah se razvija cerkvenost s šolstvom vred šele v zdravi in veseli tekmi med velesilami, tudi že v zdru‐

ženi Evropi, medtem ko ostaja zakristijsko "pametovanje" še kar 81

naprej ob šolskih ravnateljstvih edina in dokončna totalnost nad

slovensko družino. Celo več, brž se izkaže in nenadoma se pojavi

vendarle neka zavezanost tudi družini in otroštvu, ki skrbi za

celokupni človeški napredek, sicer preostane le še vojna vseh

proti vsem in že itak docela uveljavljeno slovensko uradno‐

oblastveno paroliziranje, naj v cerkvenih in šolskih strukturah,

kjer je sicer množičnost, skrbi vsak zgolj sam zase in za svoje kori‐

sti ter edinole vsak za svojega otroka. In medtem ko svet vzgaja

in uči razvito že z računalništvom in se pouk kibernetizira, ostaja

slovenska socialna kontrola nad družino posebej členjeno v šol‐

skih in cerkvenih strukturah prežeta z nekakšno samoupravno

tendenco skupne učinkovitosti ali posebej boja vsakogar zoper

vsakogar. Ideologija celotnega postsocialističnega neoliberaliz‐

ma, ki ne dovoljuje dejanske gospodarske dobičkonosnosti, saj je

še vedno preveč uradništva nad trženjem in produkcijo, spremin‐

ja cerkvenost in šolstvo, potem ko označita otroka in družino, v

nekakšen socioterapevtski servis, v bistvu pa v nadzorno pazniš‐

tvo. Kdor ni povsem istoveten že z namerami uradnosti, ga uspe‐

šna uradna brezobzirnost potisne ob tla, uredi znorelo davkarijo

in malenkostne ošabnice na uradovalnih mestih zunaj cerkveno‐

šolskih oblasti, vendar bi naj te oblasti posnemale državno

obstoječo ideologijo. Vse dokler ne bo vidnejših premikov niti v

slovenski vladi, se bo dogajalo tako, da si bo lahko ena sama državna kolaboracija privoščila prisilo nad označenimi družinami.

Sam sem zagovornik akademskega in šolskega podjetništva, obe‐

nem sem docela na strani svetega očeta Janeza Pavla II., ki je že

na začetku svojega papeževanja vzkliknil, naj se kristjani ne boji‐

mo Jezusa in ki je odlično uspešen vseskozi, tako da nekatere





82


njegove diplomatske svetne poteze razumem šele s srcem kot

čudež, saj dela neverjetno za mir in blaginjo vseh ljudi na svetu,

sklicujoč se na spoštovanje Boga in družine in življenja. Programi‐

rani profili družine, ki naj jih izvaja postmoderna slovenska drža‐

va, pa nasprotujejo prav takšni moralno‐etični in verski uspešno‐

sti, kolikor tudi solidnemu znanju, ko naj bi bilo šolanje le neka množična povprečnost šoloobveznih otrok, nadaljujoča se nemara v srednje šolstvo in v višje in visoko šolstvo.

Če bo slovensko vseučilišče univerzalno ničlišče, bo pro‐

dukcija strokovnih delavk samo še arbajtarska proletarizacija

inteligence in bodo sumljive zlasti umetniške družine in intelek‐

tualne družine. Srednjeslojstvo in nižji socialni sloji se razraščajo

med uradništvom in družbeno šokantnim naveličanjem, tako da

se prikazuje celo medijsko od vrha navzdol, kakor da bi bili neka‐

teri tipčki in tipinje res kakšne zvezde – so pa kajpak izvrstni pos‐

nemači zahodnih in kapitalskih razmer. Iz mnogoterih sociopsi‐

hoanaloških analiz sledi, da se socialna kontrola ne dotika le

šolarstva, ampak se zaganja posebej še v starejše rodove, da zah‐

teva povsod še zmerom – avtocenzuro. Avtocenzura ni morála ali

občutek vesti, da veš, kaj je prav in česa ne smeš storiti, marveč

spodbuja bojazen pred samopodobo in vzburi strahovno nevroti‐

čno prisilo, da ponavljaš za drugimi zagovedno, kar je ponavadi čisto navadno bleferstvo. Kadar sosed posnema soseda zgolj tekmovalno nakupno in gleda čez plot, kaj se kuha v sosedovem,

loncu ali celo pospi s sosedovo ženo, uveljavlja tak sosed avtocenzuro in je predrzen tam, kjer ne bi smel biti v sanjah, umakne

pa se v anonimnost v strahu, da bi ga ujeli, čeprav se pozneje 83

javno hvaliči s svojo pustolovsko lastno zanemarjenostjo.

Živimo v časih, ko se hudobna vsakršna prismodarija izživlja celo

sodno in uporablja krive ovadbe za uničevanje slovenskih in sve‐

tovnih praznovanj, saj naznanijo zoper poštene ljudi in družine

zlohotne uradne osebe primitivno zahrbtno ali v španoviji s sodi‐

ščem delujejo zoper slovensko urejeno družino z očitnim name‐

nom, da jo razdrejo, saj naznajajo posamezne starše, da so storili

kaznivo dejanje ali kar več dejanj, ki se preganjajo sicer po uradni

dolžnosti, pa seveda natanko vedo, da starši niso storili nič hude‐

ga in da niti ne slutijo, da bi lahko kdo krivo ovajal in se obnašal z

zlim naklepom tako hudobno, da uniči družino ali vsaj otroka. V

takih pravno videznih, v resnici pa brezpravno privilegiranih raz‐

merah uradne prisile tudi mati ni kaj več kot komaj upravičenka

do mladoletne osebe, ki ima do nje pravico. Tako se starševske

pravice in otrokove pravice, ki bi morale biti vsaj znane in dogna‐

ne mednarodno, nekako umaknejo v zakotje občinarske socialno

delavske, šomoštrske zlohotne in sosedsko primitivne ter nasilne

samovolje in zahrbtnega ustrahovanja, da so odveč starši in tudi

otroci in mladina. Očetna tradicionalna – in celo nenapisana –

pravica, da je oče poglavar družine, je v postmodernem kazen‐

skem oziru državno ovržena in ničesna, saj se šteje za očeta kdo

moškega spola med odraslimi, ki je sicer biološki ploditelj, se pa

obnaša še zmerom do mladoletne osebe starševsko osebno, dru‐

žinsko in rodbinsko, kajti naposled je le oče tisti, ki podeli otroku

priimek. Morda kdo ob lopovskih cinikov in uradnih zlikovskih

babšet zarevska, da sploh ni važno, kako se kdo piše in po kom

se kdo piše in je priimek samo še za v pišmevuh in nekako odveč,





84


ker pač trmoglavijo, da je uradno brezosebni kolektivizem v svoji

anonimni ustrahovalni vlogi čez vse: tako lahko pač počne tudi

anonimna uradna oseba, kar se ji zljubi v slovenski samostojni

državi, le da se poveže zahrbtno proti staršem in družinam v tako

imenovani strokovni tim, pri čemer je stroka samo še obrekljiva

opravljivost in nasilno omalovaževanje ter kriva ovadba z naklep‐

no krivim sumom.



Rodbinsko pravni oziri so ponavadi nečastno zanemarljivi,

mnogi sorodniki se kakor iz navade sploh ne obiskujejo, kaj šele,

da bi si med seboj pomagali – tako se že otrokom odpravlja v lastnih družinah rodbinski čut in smisel za rodoslovje ali za dru‐

žinsko zgodovino, kakor da je pozaba nekaj samoumevnega. Pos‐

tmoderna družina ostaja družina le toliko, kolikor je omejena na

dva otroka in dvoje staršev, ko govorim o popolni družini, s tem

pa se otroci in starši spremenijo v nekakšno temeljno organizaci‐

jo v tako imenovani družbi in se imenujejo le še – člani družine

ali družinski člani, državno registrirani in prebivalstveno popisani.

Ker ni nobene izražene večje potrebe, da bi se vzpostavljale

sploh še družine in da bi ljudje živeli slovensko tako skupaj, da se

imamo radi, pač država s cerkvenimi kaznovalnimi strukturami

poskrbi, da se razvidno loči otroka od družine in narobe, vse do

izgnezditvenega gona, ko otrok družino dokončno zapusti ter gre

ponavadi študirat ali delat. Človeški otrok je edino svetovno bit‐

je, ki ga starši vzgajajo, ga oskrbujejo, učijo, ga ljubijo le zatega‐

delj, da jih zapusti: torej ne zapusti mož žene ali žena moža, ampak so otroci vzgojeni in oskrbovani le za odhod iz družine, za

dokončno izselitev. Celo tam, kot ugotavlja morda Vital Vider





85


praktično, kjer mlade družine gostačijo pri starših, se pokaže, da

je lahko izgnezditveni na/gon moten, ker stara mama kljub vnu‐

kom ni niti mama, ni namreč starševska avtoriteta niti več lastnemu otroku. Ko se otrok v mladostni dobi poslavlja od družine,

je težko pri srcu obojim, otroku in staršem, saj ne bo več rečeno

očetno, "ponosen sem nate!", niti ne bo več mama skrbljivo, a zaskrbljeno osebno povedala v nežnosti, kako je naklonjena hčeri

ali sinu. Pride čas družinskega slovesa, ko ostanejo starši sami –

razen v primerih, ko celo mladostniki skrbijo za bolnega roditelja

ali za onemogle starše. Sam spadam med slednje in sem se nau‐

čil gospodinjiti, kuhati, prati, nakupovati…, da je mama umrla pri

meni doma… In vendar, koliko nežnosti je v obzirnih dotikljajih moža z lastno ženo, ko se spoznavata izvenzavestno in s simpati-jami prej kakor le morebiti racionalno, saj se ne da siliti niti v spolne odnose kar vnaprej in razumarsko, čeprav nekateri moža-karji počno takole celo še vse svoje življenje in so nekako od last‐

ne žene, s katero sicer spijo, odtujeni. Vzorci nežnosti in skrbnos‐

ti, ki jih prejme že otrok v primarni družini, se ponovijo v bodo‐

čem in spolno zrelem osvajanju in v vdanosti: mnoge žene najde‐

vajo v lastnem možu predvsem dobri lik lastnega očeta, fantje pa

so mamini ljubčki kakor dojenčki, ki so segali po oprsju za mlekom, ko se približajo sami, namreč spolno zreli, svoji ženski ali ženi, z eno besedo, k partnerki. Zdi se, da je ločitev od primarne

družine sprva obojestransko toliko bolj boleča, kolikor manjša je

družina in kolikor bolj so se starši navezali na otroka ali otrok na

starše. Poseben ozir si zaslužijo fantje, ki žive vse življenje z mamo in so še pri 50ih letih pravzaprav mladeniči, mamini sinčki

in odličnjaki. Ker je skrb za otroka družinsko odgovorna okolišči‐





86


na, se ločevanje mladostnih ali že kar odraslih otrok od družine

pozna po svoje v iskanju novih kohezivnih sil ali moči druženja.

Tukaj je en od temeljnih razlogov, zakaj in čemu zapušča mladina

gorske in druge kmetije in ostajajo ostarele in zapuščene kmetije

v vaseh, od Primorske do Prekmurja... Zaposlitev s solidno plači‐

co v mestu se zdi še vedno boljša olajševalno oskrbna okoliščina,

kot pa če bi ostal otrok na kmetih in delal.



Ostareli in zapuščeni očetje in mame pa niso samo na

kmetih, kjer so vendarle še na svojem, ampak tudi po mestih, kjer so večidel izgubljeni ali pa jih otroci, ker je nuja, pošljejo v dom ostarelih. Domovi ostarelih so v Sloveniji grajeni kot hoteli s

hotelsko postrežbo javne menze kot z družbeno prehrano, ne

zagotavljajo pa starostniku prave intime: kdor je kdaj nastopal v

takih domovih, kakor sem jaz, ki sem skrbel vsaj za poživitev in kulturo in veselje, ko sem povabil prijatelje, da smo brali priletnim ljudem, domskim oskrbovankam in oskrbovancem literarna

dela in poskrbeli za nekaj glasbene spremljave, ta ve, kako v veži

včasih čemijo dneve in dneve odsotno stare osebe, ženičke, praz‐

no zrejo nekam ven in edino poživitev najdevajo morda pri obis‐

ku svete maše, če le morejo kot rutarice tja. Doživel sem v mari‐

borskem domu starostnikov, da je predme pokleknila neka prile‐

tna urejena ženička, oklenila se je mojih nog in me prosila in roti‐

la, naj jo vzamem s sabo in k sebi – izvedel sem, da je judovskega

rodu, da so ji domala vse sorodstvo pobili hitlerjanci v koncen-tracijskih taboriščih, da je bila tudi po vojni poročena in je moža

zbujala sredi noči, češ da imajo apel in jo je zeblo, da je moral tudi priletni mož držati svojo ženo za roko do ranega jutra… ‐





87


kmalu ji je umrl in se je spet preselila v dom ostarelih. V domu

ostarelih je imela ta in druge priletne ženičke vso oskrbo, tudi zdravstveno nego – a bila je sama, čisto sama na svetu in je hle-pela po domu. Ni bila duševna bolnica, le tako neznansko je hle‐

pela po domu in da bi jo kdo objel, jo stisnil k sebi in ji rekel, da

jo ima rad – da je prosjačila in me rotila, naj jo vzamem s sabo. –

Namesto da bi imeli ostareli in zapuščeni ljudje občutek, vsaj

občutek, da so na svojem, se morajo v mestih celo v hotelski oskrbi in zdravniški negi domov za starostnike počutiti samošnje;

arhitekti in urbanisti bi morali v lokalni politiki oskrbeti gradnjo hišic za starostnike, tudi s posebno notranjo opremo in prireje-nim pohištvom in brez stopnic, tako da je poskrbljeno v celem in

da si lahko ostareli ljudje sami pomagajo, kolikor si morejo. –

Drugo so spet hiralnice na robovih mest, kjer poslušajo ostareli starši navček in so blizu pokopališča "doma"… ‐ kakor da naj se navadijo, da bodo kmalu odšli. Ločenost ostarelih ljudi od mesta

in vasi je ločenost od njihovih otrok in od družin. Tako se ne bo

več reklo v odtujenih razmerah postmodernizma po starem: člo‐

vek človeku volk, pač pa človek človeku starostnik, ki išče stika in

prijazne besede, vsaj to. Ko sem jaz svoji bolni mamici prvič sku‐

hal nedeljsko slovensko klasično kosilo – goveja juha, kuhana

govedina s hrenom, pražen krompir, svinjska pečenka, solata, za

prilogo sadje in kavica ‐, sem ugotovil, da znam sinovsko poskr‐

beti v spoštovanju in ljubezni do mame zanjo in je bil smeh in veselje, pa tudi k maši je šla, največ s prijateljicami, jaz pa posebej. Potlej sem ugotovil, da je vsaj deset osamelih ženičk v cer‐

kvi, ki so prišle k sveti maši sicer redneje, prištorkljale so, rutari‐

ce, revne, tudi lačne – in sem jih povabil k mamici domov ter 88

sem pripravljal nedeljska kosila vsaj za dvanajst oseb: bile so tak‐

šne, ki mesa že več mescev niso videle ne okusile, kaj šele priboljške, jaz pa sem se zabaval veselo, ko sem jih stregel in jih potlej prepustil, da so se pomenkovale ob kavici: zanje sem bil seveda angel. Nisem kuhal namreč kakšne miloščine, ampak sem

začutil, da lahko skrbim sinovsko kar za več teh osamelih ostarelih mamic – nekatere so imele bogate sinove na tujem, take z

mercedesi, nekatere so imele spet bogate otroke, ki so si zgradili

drugod prelepe vile, a so na mamo pozabili… ‐ tem revicam sem

pomagal z veseljem in sem kuhal zanje ob nedeljah, kar je posta‐

lo zanje po maši tudi prav nekako obredno; dve mizi sem moral

pogrniti z belim prtom, pa je šlo…; za uslugo so potlej kdaj in več‐

krat in potlej redno same spekle pecivo, od pehtranovih kolačkov

do znanih jabolčnih ali sirovih zavitkov in prinesle… Tako sem

imel vsaj deset mater, saj sem skrbel zanje ostarele nekako

sinovsko. Kje so le bile takrat vse te socialne delavke, službene svetovalke, psihologinje in drugo plačano osebje, saj so te priletne gospe morale živeti same, čisto same in so zanje poskrbeli

lastni otroci ponavadi šele tako, da so plačali krsto in pogreb.

Tukaj pomislim na Cankarjevo požrtvovalno mater in tudi na nje‐

no zastonjsko ljubezen. Ni namreč vse le v kakovostni hrani in še

tako imenitni obleki in glamuroznosti, ne le v opredmetenosti

starostne osame, pač pa v poosebljenju odnosa s starejšimi ose‐

bami in še zlasti s priletnimi ljudmi. Komu pa se lahko potožijo sploh še priletni ljudje, če so še brez otrok povrhu? Tudi tukaj apeliram na očetno odgovornost in na mamino ljubezen, na

materinsko zapovedovanje in očetne prepovedi. – V postkomu‐

nistični šoli pa že tovarišice učijo otročad, kakor da je nekako 89

samorasla in neodvisna, kar je v neupoštevanju starševskih pra‐

vic in v tendencah uničenja družine po šolski, družinski, kriminali‐

stični, po socialni… politiki porazno in nevzdržno. Kjer se imajo doma, zlasti v mestu, preprosto radi, so lahko starši brž lažno obtoženi celo pedofilije in krvoskrunstva, kaznivo dejanje pa je menda, kakor zagotavlja na primer ljubljanska kriminalistična

policija s šolsko svetovalko, socialno delavko ali nameščeno psi‐

hologinjo vred, da se v kopalnicah kopamo nagi in se ne skriva‐

mo pred nedoletnimi otroki in narobe: kar je v vsem razvitem

svetu tako rekoč samoumevno, se šteje za slovensko postkomu‐

najzarsko oblast za kaznivo dejanje, saj jim vzbuja sum: takšni bi

še umetniški akt ukinili, porazbili pred državnim zborom bronene

fantiče, tudi tistega pred televizijsko hišo, da o muzejih in cerkvah ne govorim… Kjer je kraj hudodelstva družina, je krivda toli‐

ko večja, kolikor zaznamuje rodbino in rod. V slovenskem kazen‐

skem zakoniku se nizajo členi od 198. do 204. člena, ki določajo

kazniva dejanja glede na zakonsko zvezo in družinska razmerja

ter mladino, torej je le sedem členov, ki določajo tudi zaporno kazen.



Kazniva dejanja, ki se sicer nanašajo na zakon in družino so

v praksi raznolika in se nanašajo ne le na prevaro, ampak tudi na

nasilno obnašanje enega od zakonskih partnerjev. Če se primero‐

ma moški poroči večkrat, pa žene živijo, ne da bi vedele druga za

drugo, v prepričanju, da so v monogamnem zakonu le same, je

to nedvomno kaznivo dejanje; so primeri, ko se tuji državljan,

poročen sicer v eni od bivših jugoslovanskih republik, sicer pa z

delovno vizo in bivalnim dovoljenjem, poroči s Slovenko, z drugo





90


Slovenko pa še hkrati živi v zunajzakonski zvezi kot koruznik ali celo z več koruznicami, ki jih menjava, vse pa za svojo korist, saj

ženske postanejo ponavadi spolno odvisne. Kjer imajo zakonski

možje plačane konkubine, ponavadi ni prijavljeno kaznivo dejan‐

je, saj se vračajo k ženi.

Gotovo je in bi bilo tudi kaznivo dejanje krvoskrunstvo,

torej spolno razmerje s članico ali članom družine v ravni rodbin‐

ski črti, sicer pa tudi spolna zloraba skrbnika ali skrbnice, rejnika

ali rejnice ali spolna sila osebe, ki ji je otrok zaupan, torej je krvo‐

skrunstvo, ko polnoletna oseba, ki spolno občuje z mladoletnim

krvnim sorodnikom ali sorodnico v ravni črti ali z mladoletnim

bratom ali sestro; kot kaznivo se šteje spolno občevanje še z mla‐

doletno osebo ali s spolno silo, ki jo izvaja nad njo povrhu kdor‐

koli drugi, posebej še v fotografske ali snemalne ali pornografske

namene posamič ali v skupinskem seksu.

Znano slovensko družinsko alkoholsko nasilje, v zadnjih

desetih letih 20. stoletja pa tudi parazitska brezobzirnost staršev

narkomanov ali pretežno narkomanske mladine in odvisnih

otrok, spada nedvomno med kazniva dejanja. Prav tako spada

med kazniva dejanja duhovno trpinčenje in zaničevanje, odreka‐

nje človečnosti družinskim članom, psihično medsebojno izživlja‐

nje, največkrat vse do afektnih in neuravnovešenih družinskih

stanj, kolikor sámo pretirano fizično nasilje in domače pretepan‐

je. Vendar je drugače obravnavano, kjer otroci tepejo lastne

matere ali očete, kot če se dogaja narobe. Tudi je drugače obrav‐

navano, ko pretepa žena moža, kot če mož posiljuje in pretepa





91


ženo. Navzven pa ni povedano, da je socialistično samoupravlja‐

nje gojilo že z revolucionarnim zanosom vsakršno družinsko prisi‐

lo in nasilje, da je lahko preneslo skrb za družino na območje policijsko ali udbovsko zasnovane občine in krajevne skupnosti,

pa ne le z uličnimi zaupnicami in zaupniki, pač pa tudi s šolsko socialistično‐samoupravnim konfidentstvom in policijsko kolabo-racijo. Biti v družini – kot kaznivo pripravljalno dejanje – se zdi še

postmoderno nevarno, saj so državni organi s šolo vred scela nad

slovenskim zakonskim stanom in družino: vendar ne ukrepajo, ko

je izraženo nasilje, pač pa le v primerih, ko se docela znašajo nad

nedolžnimi ljudmi, primeroma nad dobrimi dvanajstletniki, ki jih

zaslišujejo kriminalisti kar v šolskih prostorih…

Za tovarišice in tovariše po šolah, za osnovnošolska rav‐

nateljstva in tako imenovane svetovalne šolske delavke in šolske

socialne delavke pač ne velja niti slovenski kazenski zakonik vna‐

prej, ko gre za krive ovadbe in krivo pričevanje… ‐ sodna španovi‐

ja je s policijo vred postmodernistično na eni in isti glajhšaltungi.

zato pa lahko že otroški in mladinsko delikventni gangsterji kot privilegiranci kradejo bicikle, poškodujejo predmete, telesno pre-kmalu prerazviti pridejo pretepat bolne in obnemogle ljudi neka‐

znovano kar na dom in podobno, vse pa še z zahrbtno potuho socialnih občinarskih delavk, pristašic postkomunajzarske destru-kcije, obenem še z zagovorništvom pri tako imenovanih šolskih

psihologinjah in še pri nesramnih šolskih socialnih delavkah… ‐

eni se lahko krvavo med otroško in mladinsko mestno delikvenco

izživljajo nad šibkejšimi, ko policije ne sodstva češ to nič ne zani‐

ma, saj še ni mrtvih, so le pretepeni in modričasti vrstniki in nji‐





92


hovi starši. Zato bi bilo prav, ko bi si prizadeti starši najeli hladno

in ognjeno orožje, da se ubranijo sosedskega krvavega nasilja in

zaničevanja vsakotere razjarjene otroške in mladinske delikvence

in sami uredijo, ker policija in sodstvo nočeta kaznovati nikogar

med nasilneži in je kazenski zakonik zanje, za delikventno okrut‐

nost in objestne zaničljivce, za tatove in uničevavce samo prazna

črka na papirju. Vse več je na primer ljubljanskega nekaznovane‐

ga mladinskega in otroškega hudodelstva, ki se izživlja kakor

mimogrede in kakor da bi se morali na nasilje celo še privaditi in

pustiti bíti otrokom in mladini po vrstnikih in razjarjeno po starejših, saj se potlej vselej tudi brž vandalsko umaknejo in napa‐

dajo češ "anonimno" iz teme in tudi v nočnih urah.



Celo več, vsakovrstno znotrajcerkveno otroško in mladin‐

sko strahotno in krvavo nasilje je prav tako zamolčljivo in se ignorira in se znorelo napravi, kakor da se ni zgodilo, naposled pa

izobčijo žrtev, ne pa znorelih napadačev, sramotivcev vere in

ljudi.

Zdi se, da v farškem katolištvu nekateri potuhnjeni in

nasilni otroci in zmerjavci smejo vse, saj so jezavi in prisilno odkrenljivi, ne priznajo in nočejo priznati nobenega srečnega ali

veselega otroštva in ne oltarne službe – kakšen kaplan pa se izži‐

vi nad žrtvenim otrokom ministrantom še za kazen tako, da mu,

tik preden položi otroku sveto hostijo na jezik, izreče: "Odpri usta!" ostala ministrantska otročad pa se še privoščljivo tiho reži, češ, kakšno junaštvo, vendar je kaj takega kvečjemu sramotno za

duhovnika, ne za nedolžnega otroka obhajanca, ki ga duhovnik





93


šikanira celo ob tako rekoč najsvetejšem evharističnem aktu ali

ob podelitvi transsubstanciacije Kristusovega telesa. Drugi, med

njimi tudi zmerjavski ministrant, pa se samo privoščljivo tiho

režijo… Ko pa je treba udariti po pošteni slovenski družini, ki ne

spada med tako imenovane boljše družine, pa nastopijo skupno

občinarske uradne primitivke, šolski skrajni zlohotno zaostali

odnos do starševstva in zahrbtno v ozadju še kaplanski odnos do

označenega in po krivem ovadenega, osumljenega, obtoženega,

sojenega, kaznovanega, izobčeno nagnanega dvanajstletnika.

Molil sem, naj bi bili vendar vsaj ti mestni otroci izključeni iz kazenskih sankcij, dobri, a označeni otroci, nad katerimi se krvavo izživljajo vrstniki, šolska oblast in cerkvena struktura. Prav kazenske sankcije poskušajo udejaniti in izvršiti nad dvanajstlet-nikom ali trinajstletnikom občinarske uradne tovarišice socialne

delavke in nekakšne psihološke arbajtarke postkomunizma, šol‐

ske svetovalne lumpenproletarsko anomične babnice in tako

imenovane tovarišice šolske psihologinje, ravnateljstva osnovnih

šol s pomočništvom kot pomagaštvom, obenem pa pretepaško

nasilni, skrajno žaljivi, zmerljivo zaničujoči in grozilni sosedje, ki so v španoviji s postudbovsko mafijo policijske prisile: opozorilne

sankcije se sprevržejo kaj kmalu po mestnih zakotjih v varnostne

in vzgojne ukrepe kakor zakotne slovenske države, poleg drugih

kazni, kot so zapor, denarna kazen ali še odvzem premoženjske

koristi, ne pa prepoved vožnje ali izgon tujca iz države. Vendar se

socialne, šolske oblasti, cerkvene strukture in policija obnašajo skupaj s sosedskim zlohotnim pomagaštvom tako, kakor da je

treba slovensko zavedno in dobro družino vsaj izgnati, jo uničiti,

nedolžne starše pozapreti, otroke pa državno in zavodsko odvze‐





94


ti: temu pravim slovenska državna kaznovalna klavnica brez upo‐

števka pravnega reda. Zlasti v Ljubljani, kjer vlada ponekod samo

in zgolj zakon ulice, kriminala, nasilništva, podpihovanja k zlu, maščevalno ščuvaštvo, otroška in mladinska krvava delikvenca,

kjer je tatvina tako rekoč nekaj čisto običajnega in se obnašajo cestne oblasti s policijo vred, kakor da je vse v redu, prav v slovenski prestolnici je sodelavstvo v kaznovanju ne le nabodreno

potuhnjeno in zoper družino zahrbtno, marveč je uradno podpr‐

to v šolskih oblasteh in po cerkvenih strukturah, saj so kaznovani

nedolžni, niti ne smejo sposobni otroci in srčnó prijazni napredo‐

vati iz razreda v razred, pa tudi so rafinirano nagnani od oltarne

službe in iz cerkvenega občestva. Kajti vse te uradne osebe s svo‐

jimi zlikovskimi delikventnimi pristaštvi in ustrahovavci vred

menda neznansko moti preprost otroški nasmeh, tega ne prene‐

sejo v svoji kanclijsko brezobzirni poziciji, ki je sposobna negativ‐

no sankcionirati do konca brez trohice usmiljenja ter se zna izživ‐

ljati nečloveško. Kadar izvršijo nevarni tipi vseh takih oblastnic in

oblastnikov kazen z izvršeno storitvijo, počnejo ustrahovanje in

kaznovanje hladnokrvno in prisebno, namenoma in naklepno

uničujoče: seveda pa le nad tistimi, nad katerimi lahko izvršujejo

kaznovanje oziroma kaznujejo le tiste, ki jim nemočni pridejo v roke. Hkrati pa se razrepenčena otročad cedi od zdolgočasenega

nasilja in se ne nasiti krvavega tepeža in strahotnega zasramova‐

nja ali razrepenčenega zaničevanja, ko se itak vsakokrat še

"anonimno" umakne. Nevarni tipi so priljubljeni že v osnovni šoli, v socialni uradnosti in v cerkvenih strukturah, saj so sposobni izvrševati vsakršne kazni samovoljno, tiho, zakotno in z izgovo-rom, da še gre baje za varstvo osebnih podatkov – zato pa nene‐





95


hno s šikanami opominjajo, opozorilno grozijo, tepejo, izobčuje‐

jo, kaznujejo le z nenehnimi prepovedmi, šikanirajo, ponižujejo

in zaničujejo… brezosebno in se tako izživljajo nad poštenimi,

dobrimi, a nemočnimi. Nedolžne in poštene družine lahko krepa‐

jo v njihovih nenehljivih ukrepih, saj se obnašajo varnostno obje‐

stno in vzgojno brezosebno ali potlačitveno. V takih razmerah

zveni samostalniška beseda "mati" ali "mama" le še kot psovka ali v oziru materinega rodila, oče pa je itak odvečen in zanemarljiv kot že v socialističnem samoupravljanju pozabljeni pojem.

Primerov so polni arhivi sodišč, omar in regalov v občinarskih

centrih za socialno delo, v matičnih listih učencev, v župnijskih kronikah in farških govoricah, v zdravstvenih kartonih…, kolikor

je sploh zapisanega sicer na vseskozi še kar naprej socialistično zapletenih obrazcih in v nepregledni vrsti fintic, s katerimi se pri-kriva vsakršna uradna brezobzirnost in nastopaštvo, ovaduštvo v

policijski kolaboraciji in pošastno krivi sumi, ki bi pognali v zapor

skrbne matere in dobre očete za dejanja, ki jih nikoli niso storili.

Kaznovani so namreč starši in otroci, ki pač ne spadajo v boljše družine, kaj šele v znano mestno nasilje in uradno sosedstvo.

V pogojih sedanje slovenskosti lahko le redki starši zago‐

tovijo otrokom, da ne bi bili potomci moralno otopeli, brezobzir‐

no tekmovalni, okrutno povzpetniški, maščevalno malenkostni,

odkrenljivi, pohlepno grabežni…, saj že v cerkvi in šoli vsak šoloo‐

bvezni otrok jasno mestno raz/vidi, kdo uspeva, kdo vodi, kdo

prejema funkcije in kakšne so šolske oblasti vodstev v sebizados‐

tnem pastirstvu, kaj šele šolsko oblastništvo. In ko že dobri otrok

vidi, da uspevajo nesramni in izdajalci prijateljev, se mora kljub 96

vsej šolsko‐cerkveni oholosti vodstev in kaznovavcev navkljub

rastno dvigniti, kljub izobčevanju, ko ga naženejo, da ga osramo‐

tijo v cerkveni neusmiljenosti ali ko ga zaslišujejo kriminalistično

kar v šoli po krivih in privoščljivo najnizkotnejših sumih – otrok mora v takem okolju nekako preživeti. Razen redkih izjem je

objestno otroštvo in mladina privilegirancev zase v pravem med‐

sebojnem peklu, ki ga vodijo tovarišice in tovariši že v osnovni šoli, ob tihih grožnjah vsakršnih sankcijskih ukrepov, ki naj zade-nejo druge in označene, kakor je v svojevrstni "razbojniški jami"

v cerkvenih prostorih, kjer lahko nesramno otopeli skavtski vodje

in skavtske vodje niti ne čutijo, da jih bo kdo kdaj potipal, koliko

družin so sramotili skupaj s tako imenovanim duhovnim vodjem

in koliko dvanajstletnikov so nagnali ter onemogočili za prazen

ništrc. Če so skavti kakor spreobrnjena nekdanja pionirska orga‐

nizacija titoističnih pionirk in pionirjev, ki sicer ne spoštujejo nikogar in ničesar, saj so s svojim duhovnim vodjem sebizadostni

hladnokrvno in napuhlo čez vse, se psihična transformacija goto‐

vo dogaja v njihovih dušah tako, da odraščajo v brezobzirneže in

zagovedneže, kolikor tudi v očitajoče brezčutne histeričarke.

Tepež, sramotenje ljudi, Boga in duhovščine je v nekaterih mest‐

nih skavtskih razmerah nekaj tako običajnega, da je izključen

vsak, kdor jim v zahrbtnosti ne pritegne. Tako imenovana skavt‐

ska za/obljuba je dovoljena le tistim, ki so dovolj vešči napasti in

ki se znajo potem brž izza laži in nesramnosti tudi potuhniti, saj

imajo prednost vodstva še v svojem pastirskem izobčevavcu, ki

sam krivo obtoži in obsodi in nažene tudi čisto nedolžnega otro‐

ka ter ga sam privede na primer s plačanega zimovanja domov…,

a le enega, ki ga označi z oblastno prisilo in ga tlači ter ga hudó





97


osramoti. Prenos govorice tujosti kot uradnosti v domači jezik

pomeni, da naj je otroku vsaka kazenska sankcija, ki jo izvajajo nad njim cerkveni preganjači družine ali šolske tovarišice, tudi razumljiva, da torej že dvanajstletni otrok in prej ve, da je ozna‐

čen. Medsebojnost se sprevrže v tiste, ki ukazujejo in kaznujejo,

na primer kaplan in tovarišica ob podpori župnika in ravnatelj‐

stva in pomočništva osnovnošolskega ravnateljstva, in v tlačene‐

ga ali kaznovanega otroka, ki sicer ne pripada boljši družini in si

ga privoščijo s šikano, z negativnimi ocenami, z vzgojnimi ukrepi

in lažnimi obtožbami, krivimi sumi ter z izgonom kaplan, redovni‐

ca ali šolska tovarišica. Posebej se torej razvija tista pedagoška državna prisila nad družino, ki sicer ni pedagoška, pač pa uradovalna, posledično pa deluje javno porazno in družbeno kaoidno,

z vsemi atraktoriji odtujitve, od alkoholizma do drugih odvisnos‐

ti, ki jih je treba zdraviti prisilno. Vendar se jedro družinske otuji‐

tve nanaša na družinsko zgodovinsko recikliranje zavržnih vred‐

notenj in opuščene morale v vsakdanji javni, posebej pa še v

oblastni praksi.

Pišem Vam skratka o sociopsiholoških, manj pa o biološ‐

kih in trdó socialnih razmerah družinskega slovenstva. Predpos‐

tavka zakonska stanu, ki se vedno dvojiči v enotnosti dialektično

živih in človeških nasprotnih spolov, kaže na zmeraj le ambiva‐

lentno označevanje, podobno kot je s čustvi. Če govorim o druži‐

nah, ki ne spadajo med tako imenovane boljše družine, pa s tem

ne poudarjam, da bi bile te družine kaj slabše ali ničvredne, mar‐

več menim, da gre največkrat za socialno šibke družine in za gos‐

podinjstva, ki gotovo še vedno obstajajo celo v postmodernih





98


slovenskih socialnih razmerah. Prav tukaj, menim, gre za družin‐

sko preoblikovanje: gre najprej pač za subjekt in objekt družine,

za družinska čustva in rodbinsko pravo, za spolnost in zakon, za

jalovost in otroke… Transformacija moderne družine v postmo‐

derno se je zgodila z navideznim preseganjem družbenih ambiva‐

lenc, čeprav označevalni znaki pomensko socialno družinsko

usmerjeni v dvoje: v položaj gospodinjstva (materinstva) in dru‐

žinskega gospodarjenja (očetovstva). V statistikah in javnem

mnenju torej sploh ne govorijo o družinah ali o družinskem živ‐

ljenju, pač pa upoštevajo samo in samo gospodinjstva in produkt

na glavo prebivavca Republike Slovenije v določnem obdobju, saj

se kaže ambivalenca socialnih obravnav statistično le časovno‐

prostorsko po razširjenosti in morda na koncu koncev po srednji

vrednosti, kjer bi za slovensko družino lahko obstajalo vsaj mate‐

matično upanje. Kljub javnim tendencam, naj je čim manj družin‐

skih članov kot osnovne družbene organizacije v slovenski nacio‐

nalni državi, ki naj statistično sploh več ne zagotavlja večjega šte‐

vila svojih članov kot državljank in državljanov, pa se zdijo narod‐

ne in rodne potrebe še vedno dovolj artikulirane, da se dva razli‐

čna spola med sabo poročita in si osnujeta tudi kdaj v nekoliko slabših socialnih ozirih lastno družino, ko načrtuje zakonski ali izvenzakonski par otroka ali nosečnost.

Vzroki za nestabilnost še vedno tranzicijske slovenske

družine niso samo in zgolj socialni in biološki, ampak so posebej

tudi pravni in psihološki ter naposled duhovni, saj je bil odmik od

krščanstva vsaj pol stoletja na slovenskem ozemlju spodbujen s

tujo ali jugodlovansko diktaturo. Ko je socializem omogočil ženi,





99


torej poročeni ženski šolanje, poklicno kariero in zanesljivo eko‐

nomsko samostojnost, je bila pozabljena pretekla odvisnost sop‐

rog od svoji soprogov. Edino v fizičnih delih, kolikor še obstajajo

na kmetih, se dogaja v vaških družinah, da po svoje sicer ohran‐

jajo tradicionalno vlogo moškega ali gospodarja kmetije, čeprav

sama kmetijska pridelava pomeni v 21. stoletju prej učinkovito

industrializacijo v načrtovani naturalni produkciji in še vedno le posest, ki je sicer določena občinsko katastrsko. Malokdo sploh

pomisli, kako je družinska kohezija na kmetih odvisna od obdelo‐

valnih površin in strojne opreme, hkrati od izobraženosti kmetij‐

skih pridelovavk in pridelovavcev ali kmetijskih družin, saj o klasi‐

čnem kmetu kot o zaostalem človeku še komaj more govoriti

kdo, ki pozna naravo le s pogledom iz mestnega avtomobila, z

vlaka ali celo z letala. Materialne družinske koristi so namreč drugačne na kmetih kot v mestnih krajevnih skupnostih, kjer so

visoke hiše in je vse polno uradov, advokatur, poslovnih firm,

zdravniških privatnih praks, pošt, največ pa bifejčkov, picerij,

špecerijskih trgovinic…, če odmislim slovenske in neslovenske

nakupovalne centre – te koristi so podprte z domačo produkcijo

naravnega pridelovanja v zemeljskih plodovih in živini ter v mle‐

karstvu, pripravah za klavnice ipd. Sodobna postmoderna mest‐

na družina ne pozna več ohišnice, kvečjemu so delno razviti vrtič‐

karji, kjer pa so očetje tisti, ki pridelujejo, družina pa jé. Ni še raziskav, od kod tako strašna slovenska družinska pogoltnost, ki

gradi ponavadi na malenkostnih prednostih in dokaj ničvrednih

izkoristkih, se vzpne v znanem oderuštvu in osebnodružinski

vasezalupinjenosti.





100


Materialna korist, ki prevladuje iz grabežnosti sicer meš‐

čanskih družin, se je socialno razplastila domala na vse socialne

sloje in je značilna tako za čistilko kot za direktorje podjetij. Celo

več, ta požrtnost se prenaša javno od staršev na otroke, ki jih zanimajo cene in se spoznajo mnogi na cene celo primerjalno.

Blagost otroške duše naj zamenja namreč v postsocializmu hle‐

pota po blaginji otrok. Starši so torej v takem ekonomsko porab‐

niškem smislu samo še producenti materialnih dobrin, ki naj

zagotovijo otroku le proizvodno utemeljenost prodajnih artiklov,

ne dajejo pa več kakšnih življenjskih naukov in naj po uradni

postkomunajzarski, šolski, rodbinskopravni tendenci sploh ne

izražajo medčloveške ljubezni. Kakor da je mogoče ljubezen in

spoštovanje lastnih otrok pod/kupiti, se zdijo materialne dobrine

tiste, ki naj dvignejo ibermenševsko lokalne farške in krajevnos‐

kupnostne sloje enih družin nad druge, kar jim tudi izvrstno

uspeva. Vendar cerkvene strukture in socialnoobčinarske oblasti

javno govorcajo, da prihaja neki rešitev od revežev, kar imajo za

citatno referenco samih zakonskih zvez in družinskih razmerij,

namreč z navajanjem vsakršnih obrazcev, predpisov, pravilnikov

in pravil… Pod videzom karseda urejenih aspiracij se skriva vsa ščuvaško izzivaška nabodrenost oblasti, ki dovoljuje po principu

materialne koristi enim skoraj vse, drugim pa preprečuje, da bi lahko v družinah bivali količkaj sproščeno, saj jih zatira vsepočez.

Niti cerkvene strukture in ne šolske oblasti, kaj šele krajevnosku‐

pnostno socialno delo sploh ne obravnava niti otroškega zla in

mladostniške krvave delikvence, kadar pripadajo ti otroci boljšim

družinam in se obnašajo, kakor da presegajo celo normalne

mesečne družinske izdatke ali nakupno košarico. Sam sem doživ‐





101


ljal družinsko, kako se vandalizem in pošastno ibermenševstvo

zlikovskih otrok lahko izživlja v osnovni šoli in v cerkvenih prosto‐

rih, celo moti bogoslužje z jezavo objestnostjo in ropotavim nas‐

topaštvom, pa se župnik samo obrne proč, medtem ko popadljivi

kaplan lahko izobči in kaznuje žrtvenega otroka, čigar starši bolj

kot verjetno niso premožni. V šoli se to dajanje krivičnih predno‐

sti imenuje sicer bolj socialistično‐samoupravno – zunanja dife‐

renciacija, ko se ve, kdo sme biti šolarski funkcionar ali funkcio‐

narka in kdo ne. Toliko nekako plemenitih besedic uporabijo za

svoj cinizem vse te oblasti nad družino, da se družina končno

lahko umakne vase… Ne le otroci, tudi mož pa lahko ob vsem

takšnem družinskem stanju nekako onemogoča ženino poklicno

kariero, kjer so tudi razvidni razlogi za medsebojne družinske

odtujitve. Mnogi družinski konflikti se torej že zaradi materialnih

koristi ne dogajajo samo v razmerah socialnih družin, ampak zla‐

sti tam, kjer je žena vključena v javno in poslovno življenje uspeš‐

nejše od moža, pravni red pa ne zagotavlja nobenih varstvenih

ukrepov, da bi zavaroval vso družino pred razbitjem zaradi star‐

ševskih poklicnih karier ali medsebojne materialne nestrpnosti v

družini. Pričakovanja, da se bodo družinske razmere izboljšale le

in samo zaradi boljšega socialnega stanja in daljšega življenja, so

se izjalovile – pozabili so namreč, da ima slehernik tudi lastno osebnost in čustveno življenje, ki pa ni vedno zgolj razumarsko in

morda racionalizirano po koristoljubju, saj bi morala naposled v

družinah prevladovati zastonjska ljubezen. Ljubezen in razproda‐

ja družinskih čustev pomeni v novem tisočletju le osnovo za

uspešnost enih nad drugimi, za oblast enih družin privoščljivo nad drugimi, ko je brezobzirnost že v šolskem otroštvu privoščlji-102

va, saj se ničesar ne boji in ničesar ne spoštuje. Temu pravijo sociopsihološko in antropološko in celo teološko new‐agevsko –

nova senzibilnost, ki da je izražena v ljubezni. Tranzicijsko sloven‐

sko družino potemtakem upoštevajo politično državne, občinar‐

ske oblasti in cerkvene strukture bolj po materialni plati ali po premoženjskem stanju, hkrati pa izrekajo trajnost svojega lastnega državnooblastnega ali cerkvenega prehoda kot tranzicije. Zato

so značilne možne družinske sociološke in psihološke teorije le v

razvitih okoljih, na katere se včasih strokovna literatura o družini

nasploh tudi citatno sklicuje.

Sicer pa v slovenskih razmerah pri teoretskem obravna‐

vanju družin praktično velja predvsem citatna referenca, ko je

mogoče na kratko izvesti poljubni člen kazenskega zakonika nad

družinskimi razmerji, ki jih hoče šola ali policija uničiti, sicer še ob ozadnji podpori cerkvene karitativne dejavnosti in sosedskih

označevalcev, ki so pripravljeni pričati po krivem in ob krivih sumih policije in šolsko svetovalnih služb uresničujejo kakor po zakonih uničenja slovenskih družin. Kadar nameravajo občinarske oblasti, šolska oblast, cerkvene strukture uničiti dobro, omi‐

kano družino, ki se je znašla sicer v materialni stiski, uporabljajo

domala vsa sredstva pregona v policijski kolaboraciji in konfi‐

dentstvu zoper slovensko družino, pri tem pa se uradne osebe

zanašajo na svojo brezosebno kanclijsko zzivaštvo in na anonim‐

no prisilo države nad označenimi družinami. Poljubno lahko upo‐

rabljajo šolska socialna služba, kriminalistična, na primer ljubljan‐

ska služba, šolskosvetovalna služba ob ravnateljskem osnovno‐

šolskem pomočništvu kot pomagaštvu, tudi centralno socialna





103


lumpenproletarska in družini sovražna služba… vrsto zakonov, od

zakona o kazenskem postopku do svojevrstnih "razlag" zakona o

vzgoji in financiranju izobraževanja, še zlasti 72. člen tega zako‐

na, ki govori o prostorski avtonomiji osnovne šole in vdiranju

policije na osnovne šole, kjer naj po tem členu zaslišujejo krimi‐

nalisti slovenske otroke z namenom, da bi otroci sami lažno ova‐

dili starše hudih kaznivih dejanj, kar pa se policiji ne posreči.

Modeli prebivalstvene kvantifikacije po družinah so slovensko

znani, kolikor se država razvija slovensko nacionalno in v smeri demokracije, ki se je otresla vzorcev komunističnega totalitarizma in enoumnih posegov v družinsko življenje.

Mnogo pišejo o preteklosti družin na pravni ravni, v res‐

nici pa bi morali le toliko, kolikor še vedno velja družinsko‐

pravna smiselnost urejanja. Ker moderno in postmoderno pravo

z državnimi organi nekako ščiti otroke pred starši, lahko že v šoli

in organizacijsko hujska otroke proti staršem, jim ponuja vzorce

objestnosti in vnemarnosti, hkrati pa medsebojno vrstniško brez‐

obzirno tekmo. Država se na ta način hoče otresti v resnici vsakr‐

šnega posredništva družine, da je v svojem kanclijstvu in politični

moči dovolj razosebljena in zase močna. Ravno na področju tako

imenovane – družbene, javne – vzgoje in tako imenovanega – že

osnovnošolskega – izobraževanja si pridržuje država s svojim

državnim šolstvom ne le socialno kontrolo nad družino, marveč

tudi predpravico, da naj češ prva vzgaja in šola otroke tako, da jih kolektivistično odtuji staršem. Tak socialistični in celo še samoupravno kolektivistični model državnosti nad družino in

otroštvom uspeva prav v slovenski nacionalni državi, ki v resnici





104


privzema lastnosti, ki jih je imela prej družina. Zdi se, kakor da bi

morala biti družina ustanovljena za državo in imeti otroke za šol‐

sko obveznost, celo za pripravo delavstva v industrijskih in drugih delavnicah, kakor da še zmeraj vlada trdi etatizem in centrali‐

stično vodeno odločanje; in res je tako, da kaplarska nespamet

odločitev izključuje prav družino v vsem, kolikor ni državna. Tako

država v šoli in uradno, zlasti na področju zdravstva in sociale, celo na področju zaposlovanja povsem odpravlja človekove pravice, avtonomijo osebnosti in svobodo posameznika, celo več,

zdi se, da bo država poslej zahtevala od družin, da se prijavljajo

cerkveno in policijsko. Ker so podjetja v lasti le nekaterih posa-meznikov, ki jim državno ni nič mar razen za koristi njihovih kla‐

nov ali poslovnih, političnih, kulturnih, trgovskih, šolskih, vladnih

in uradnih klik, se razširja v resnici vsebolj administracija kot državni servis totalnega nadzora, a le nad družinami, ki jih lahko

nemoteno spravi v stisko in uničenje – pravna država postane

nična, samovolja pa totalna in znotraj slovenskih državnih meja

vsemogočna. Kdor se s takšnimi politikami, tudi z družinsko poli‐

tiko ne strinja, ga pridejo lahko mladostniški gangsterji pretepst

bolnega domov, družini se nemoteno krade, na primer bicikle iz

tako imenovanih širnih kolesarnic, napadi na čast in dobro ime

pa so že tako vsakdanji, da je treba potrpeti, saj niti šola ne cer‐

kvenost ne uredita ničesar; prefriganost pa je v tem, da napadajo

mladostniki in prehitro telesno prerasli in v moči zreli otroci, ki zverinsko napadajo, razrepenčeno žalijo in skoraj norijo v nasilju,

presiti vsega in privilegirani – nad označenimi družinami, nad

intelektualnimi družinami na primer. Zato država v svojem social‐

nem "delu" deluje kdaj kakor pretepaška in nasilna in lažniva 105

sodrga, obenem pa tudi policija deluje s krivimi ovadbami in laž‐

nimi navedbami, da bi spravila družine v uničenje. Konkretno: v

bežigrajski župnijski cerkvi je treba paziti, da ne bi kje pustili kolesa med mašo tako, da ne bi občasno zapuščali maše in šli

gledat, ali je kolo označenih ljudi že ukradeno, v šoli pa je

"domenjeno", namreč " strokovno", da določeni segregirani otroci ne smejo napredovati iz razreda v razred. Pritiski na nekatere družine postajajo funkcijsko tožilsko, preganjalno policijsko in

šolsko kolaborantsko nevzdržni, saj se oblasti scela zgovarjajo, da

so pač novi časi in da v novem postkomunizmu ne sme biti dru‐

gače, kakor so začrtali, začrtali pa so pravzaprav uničenje sloven‐

ske dobre, prijazne, ljubeče družine. Zato namesto družinskega

življenja javno ponujajo kondomizacijo, družinsko (psiho)

terapijo, ekonomske trende družinskih razprodaj…

V smislu razdružinjenja in državljenja družine se je pojavilo šele

feministično new‐agevsko gibanje, ki ne le, da nasprotuje cerkve‐

nim strukturam, medtem ko sprejema šolske oblasti, ampak si

predstavlja, da že ustvarja novo kulturo abortiranja in duhovne‐

ga ali sodelavskega službenega lezbištva. Kadar se sestanejo tako

imenovani strokovni timi, kjer sodelujejo zgolj osebe brez penisa,

ob asistenci morebitno poženščenega frajerja, celo v pomagaš‐

tvu siceršnjega babjeka, se hočejo obnašati pobalinsko in spreje‐

majo pravzaprav paglavske in deško feminizirane okrutne odloči‐

tve. Same tedaj v strokovnih timih, kot se reče združbam oblast‐

niškega slovenskega kanclijskega ženstva, si niti ne morejo več

predstavljati, da bi kdaj nastopile v vlogi matere in žene – pač pa

so razosebljena uradna bitja, ki ne sprejemajo izključno nobene





106


odgovornosti in so prav zato feministke v kliki. Ravno v takih

"strokovnih timih" se kaže, da so babšeta večidel kakor aktivistke, ki že ne bodo pasivno čakale, da bodo uporabile državno

moč, namreč od sodnije, zdravstva do šole in sociale, marveč

feministično nastopaško, čeprav hlinjeno zahrbtno delujejo proti

poštenim družinam. Celo več, takšni babji "strokovni timi" si jemljejo nekako duhovno in sodelavsko lezbiški odnos kot neodtujlji‐

vo pravico ter si celo umišljajo, da z okrutnostjo bogatijo državo

in le napredovanje uradnosti v uradni državi. V resnici so samo zveste pomagačice obstoječe postkomunajzarske oblastne sca-ganosti in razčlovečenja, saj je uničenje sleherne družine komaj

kaj več kot odklon od poročne prakse in samospozaba, da bi lah‐

ko bile ali da so kdaj same odločilne "strokovne delavke" kot nališpane in nakrišpane kanclijske lumpenproletarke. Zato se

uradno‐lezbiški "strokovni timi" po šolah, v centrih za socialno delo in sodnijsko skupaj "strokovno" obnašajo tako, da se sklicu-jejo na svoje abstraktne feministične potrebe in le na svoje gon‐

ske usmeritve, ki jih pripišejo izničenju ali označevanju družine.

Ta žensko sadistična, uradno maščevalna in kanclajfuksasta

"strokovnost" je v postkomunizmu že tako zelo razpasena, da bi segla celo med mladinska gibanja, kjer bi rade osebe brez penisa

vplivale na dekleta, da jih usmerijo že v puberteti proti poročni praksi. Zdaj več ne lovijo dekleta v mreže svojih moških, ampak

naj same izbirajo, da se odrečejo izključni vlogi žene in matere.

Za nadomestek pa jim feministična slovenska uradnost ponuja

moč, oblastništvo in uradno pozicijo.





107


Gotovo pa obstajajo tudi slovenske ženske zrele osebno‐

sti, na primer že v poslovnem svetu, ki znajo urejati javna podro‐

čja in politiko tako, da sploh ne obstaja skrb, da ne bi hotele biti

ženske. Medtem pa se še vedno premnoge žene doma tudi pod‐

rejajo možem in se bojijo, da bi z družino ali z možem izgubile vse – ne zamenjajo niti družine za boljšo pozicijo. Ko bi bile razmere vsaj nekoliko bolj meščansko sproščene v mestih, bi se medsebojnost urejala že v šolah drugače in se ne bi lezbiško fun-kcionarske feministke drle zoper papežev obisk itd. Paradoks pa

je, da potlej prav "strokovni timi" tovarišic zahtevajo, naj družinski obravnavani člani iščejo razumevanje in lastna razmerja le

znotraj družine: ko so namreč že opravile zlo. Upati je mogoče, da se bo ta ujma funkcionarsko duhovnega in uradovalnega lezbištva vsaj malo unesla, ko bodo slovenske državne razmere vsaj

za stopnjo bolj demokratične.

Ko ugotavljam, kako izgublja družina – sebilastne? – pra‐

vne prerogative, ugotavljam, da državi pač ni potrebna, cerkve‐

nim strukturam pa le kot župnijsko občestveni izgovor na sloven‐

ski način. Moška vloga je očetno skoro ničvredna za državo, saj država postkomunajzarsko in slovensko pohlepno drži vse nitke

represije v svojih rokah in je nadzorovalno kaznovalno nad

zakonskim stanom: ko se dva poročita pred občinarskim matičar‐

jem, bi moral vsaj mož vedeti, da ga zadeva nadalje zakon o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih le toliko, kolikor je ta zakon uporabljiv v navezavi na zakon o kazenskem postopku in

na kazenski zakonik. Že dekleta torej natanko in naučeno vedo,

kje si bodo našla postkomunistično oblastno varovanje – v raz‐





108


družinjenju družine in v navidzni obstojnosti postsocialistične

zakonske zveze, ki je pač le registrirana na občini; kadar pa gres‐

ta dva formalno še od matičarja pred oltar, lahko zlasti žena

računa na večno zaobljubo svoje zakonske vsidranosti, ko bo vla‐

dala družini le v navezavi z državo. Samo na roditeljski sestanek

je treba ali na šolske govorilne ure, pa se brž pokaže, katere matere so tudi privilegirane državno, saj bodo takšni otroci lahko

odlično formalno uspevali in dosegli tudi formalno odlično sto‐

pnjo izobrazbe, ne da bi kdo vprašal, kaj pravzaprav dejansko

znajo in ali bi morda utegnili postati kako izobraženi, kaj šele mogoče celo omikani. Zato so odgovori na demokratične in civilne zahteve staršev tolikokrat zavrnjene, tudi Vaša očetna zahte‐

va po Vaši lastni starševski pravici in očetni odgovornosti je bila

lahko šele na tej ravni zavrnjena. Kljub vednosti, da bi morala vendarle zakonitost v Republiki Sloveniji obstajati, se dogaja, da

država zase plačuje vrsto strokovnih in drugih državnih služb, ki

kakor da skrbijo za otroka in družino, v resnici pa se dogaja, da

morajo vsi plačani uradi kot pravne osebe nad družino delovati

tako, da jemljejo družini njene pravice in da dopuščajo javno in

medsosednjo hudobijo v pretiranostih. Obenem je sodelovanje

družine izključeno povsem v šolskih ocenah, saj ima vsaka zapos‐

lena tovarišica oblast ocenjevati, kakor sama hoče, pač v vednos‐

ti, da republiški šolski inšpektorat ne bo nikoli posredoval v prid

družine in otroka, marveč le v sodelovanju s policijo restrikcije za

družino in za nazadovanje otroka, ki se ne sme dokazati z znan‐

jem, kaj šele z omiko in oliko. Na komunajzarsko starih osnovah

se odpirajo nenehno nova področja služb za nadzorovanje

zakonske zveze in družinskih razmerij, ko zlasti ženske lahkover‐





109


no in veselo postajajo nacionalna uradna moč, kar Vam gre očit‐

no večkrat na živce, saj Vam tovrstne osebe brez penisa ne dovo‐

lijo niti pogovora z lastnim otrokom, kakor da bi bili menda kak‐

šen nevaren kriminalec ali napadač otrok.

Moški jemlje nekatere zakonske obveznosti, predpise,

določbe, odločbe itd. še preveč zares, kolikor zna po drugi plati ‐

kot Vaše nasprotstvo – ubežati preživnini in se izmika na vse

načine celo "filozofantsko"… ‐ ko bi kršili bedarijo in preprečevali zlo na način, da bi moral otroški vrtec, ko bi obiskali svojega otroka, na primer vsakokrat klicati še ljudsko milico ali pozneje šola policijo, bi se hitro oni naveličali, obenem pa bi si ne drznili,

da bi Vas lepo oblečenega in urejenega inženirja še sramotili

povrhu; dogaja se, da matere celo otroke skrijejo ali jih pošljejo v

neki drugi otroški vrtec, vendar je treba biti ustrezno logičen in

iznajdljiv tudi v tem primeru ter klicati telefonsko otroške vrtce,

kjer menite, da bi se zadrževal pač Vaš otrok, ko pa bi izvedeli, da

je Vaša Maja v določenem vrtcu, bi se preprosto oglasili tam s kakšno slaščico in delom oblačila ter bi uredile same vzgojiteljice,

da bi se z otrokom igrali, vendar hčerice ne bi smeli odpeljati.

Kljub temu, da delajo vzgojiteljice nemara dolge obraze in se lah‐

ko celo obnašajo kot kakšne nezadovoljene gospodarice osorno,

pa moški kot vztrajni in trmasti oče uspe – vendar mora priti v vrtec ali vsaj pred šolo. Moški objektivizem, ki ne dojame žensko

čustvene zasebnosti in intuicije, si je sam kriv, da ne ukrepa dovolj prepričljivo v primerih, ko se mora upogniti, da se ne zlomi in ga ne izkoreninijo čustveno. Poznal sem ločenca, ki je sanjal

noč za nočjo, kako vleče svojo hčerico iz mestne kanalizacije in se





110


mu je na koncu zmešalo, saj je pustil službo poslovodje in se vdal

pijači, izhajal pa je sicer iz bogate in urejene družine, končal je samomorilno. ‐ Spet učitelj ločenec, ki je bil že zaradi poklica nagnjen k pazništvu, čeprav široko razgledan človek in prijatelj, je s sinom in hčerjo imel redne stike, vendar ga je tudi metalo, ko

je prišla hči v pubertetno dobo in se oblačila pozimi cigajnarsko

pomanjkljivo, namreč po takratni "raztrgani modi", ko je zamenjala nove škorenjce za zguljene šlape in je oče odšel uredit zame‐

njavo… hči se mu je poročila osemnajstletnica in je najprej ben‐

til, ker se je omožila sicer s čednim, nekoliko starejšim fantom, ki

je že imel poklic, vendar sta že zaročenca bila nagnjena, da sta se

oblačila in vedla po trenutni modi – kar je bodočemu tastu povz‐

ročalo nemir, saj se ni in ni mogel sprijazniti z modnimi utrinki sezonskega lišpanja in oblačenja. ‐ Med najhujše primere ločencev pa štejem prijatelja, ki je živel z ločeno ženo kakor na koruzi

skupaj, vendar si je začel pripravljati hrano sam in se je češ moral

izogniti družinskemu kosilu, v velikem meščanskem stanovanju

pa se je spremenil v ženinega copatarja, čeprav ločen, tako da sem ga komaj rešil, da si tudi ni vzel življenja – kakor da bi po dolgih letih zakona doživel zlom, sta se z ženo mirno ločila in je

trpel zase skoraj neskončno, saj se je zbujal ob ženi v isti postelji,

celo jedel je potlej družinska skupna kosila in pomil posodo, tudi

je še za zabavo po kosilu kdaj igral na klavir, vendar je postal opustel možak, čustveni zlomljenec in izkoreninjenec… Teh primerov bi lahko našteval kar precej, tudi v primerih, ko so bili možje moteni – tako si je po dolgih letih srečnega zakona začel

umišljati profesorček, da ima rad samo in samo debele in čez

mero rejene mlade ženske ter se je ločil, žena je odšla na svoje,





111


on pa je začel domov vabiti iz jugoslovanskih krajev čezstokilo-gramske mlade debeluhinje – že pogled na debeluško ga je osre‐

čeval in je vzel violino in igral same zaljubljene melodije… ‐ Ali primer odličnega direktorčka, navzven tako rekoč popolnega človeka – brž ko pa je prišel domov, je hipohondrično legel na kavč,

stokal in jokcal, da ga vse boli in si je izmišljal bolezni, žena pa ga

je morala kopati kakor otroka, ga masirati, ga tolažiti – končno jo

je srečala pamet in se je razvezala, pa četudi sta živela v obilju in

bila oba na zunaj zgledna… Razkrita skrivnost je, da se moški naveliča ponavadi prvi svoje partnerke, celo spolni odnosi so mu sčasoma odveč in je navzven skrben mož in oče, vendar lahko

neznansko trpi, ker je naveličan, morda tudi izčrpan in izgorel.

Ponavadi v postelji žena terja spolni odnos, kadar začuti, da je mož v težavah, meni pač, da mu bo tako pomagala, kar ravna z

ljubeznijo in intuitivno – češ, ali se bo spomnil opravila zakonske

dolžnosti.

Lastna človeška vrednota sebstva in dostojanstvo sta

lahko pri moškem omajana, če se izkaže, da ni lastni ženi doma

niti enakopraven. Zato je treba blagrovati žene, ki so ponosne

vsaka na svojega moža in ki možu dajejo občutek samospoštova‐

nja in preskrbljenosti. Po začetni zaljubljenosti se namreč dogaja,

da se gospodinjstvo para spremeni v nekakšno privajeno sožitje,

in to sožitje lahko traja doživljenjsko. Kljub temu, da v postmodernizmu ni več patriarhalne družine, pa bi moral biti oče še nap‐

rej patriarh, če hoče živeti v družini enakovredno s svojo ženo in

otroki. Država s šolo in tudi cerkvene strukture pa že skrbijo, da

so že otroci dovolj zafrkanstko nevoščljivi celo do lastnih staršev,





112


zato mora oče z materjo vred poskrbeti, da ohrani svoj status

družinskega dostojanstva.

Pomislim, koliko denarja steče v prazno za državno skrb

družinskega nadzora, socialne pomoči in drugih nesmislov, med‐

tem ko stvari ostajajo nerazrešene in zagatne ali je postsocialisti‐

čna šola za šoloobvezne otroke še vedno policijsko kolaborant‐

ska, ko se v cerkvenih razmerah na primer ljubljanskih župnij niti

sinodalno navznoter nič ne premakne na bolje, da bi se zajezilo

pošastno nasilje privilegiranih odkrenljivcev in nesramnih vernih

objestnežev, ko "družba" zbira denar za različne akcije v tako imenovano pomoč otrokom, da jih označi, označi pa jih huje,

kakor so sicer kavboji žigosali svoje črede… ‐ vsaka državna, jav‐

na, družbena pomoč otroku pomeni eno samostojno družino

manj in ne samo enega potlačenega ali ožigosano segregiranega

otroka več. Kajti treba je povedati naravnost, da otroci, ki kakor‐

koli prejmejo tako imenovano družinsko pomoč, ne smejo uspe‐

vati ne napredovati v postsocialistični slovenski šoli in jih država

poskuša odvzeti ter predodeliti drugim staršem ali vsaj v zavode,

v hiralnice in poboljševalnice ‐ medtem pa davkoplačevavci pla‐

čujemo ničkoliko centrov, strokovnih služb, svetovalnih delavk,

namreč poleg otroškega vrtca, osnovne šole kot za učenca in

učenko obvezne državne šole, koliko namenjamo še za javni inte‐

res otroku, ki se izteče naposled v naklep uničenja družine. Brez‐

obzirno hladnokrvni so dosedanji neusmiljeni nadzorniki nad

slovensko družino in tudi šolske tovarišice, ki sicer v hudobnem,

a hlinjeno zahrbtnih namerah poskušajo še zlasti odpraviti slo‐

venske družine v skupni kolaboraciji s policijo in sodnijo. Sklice‐





113


vanje na "moderno" družbo je docela ničesno, saj slovenstvo v mestih še vikendaško odide na rekreacijo, v šolah je poskrbljeno

za prehrano vsega presitih otrok, tudi za odlične ocene privilegi‐

ranih, kolikor za sankcije označenih šoloobveznih otrok. Komuni‐

zem je takoj po 2. svetovni vojni odpravil v slovenski osnovni šoli

ne le sledi nemške discipline in znanosti ali glasbe, pač zaradi krvavega okupatorja, ampak tudi sledi krščanske etike in morale

ter sledi meščanske omike – lumpenproletarski element je po

zgledu komunističnega diktatorja in maršalske svinje začel svinja‐

ti čez družino in je kaznoval starše politično, če niso sprejeli dik‐

tata brž in dosledno še celo z zunanjim navdušenjem. Postkomu‐

nizem ni tovrstnega golega državnega kaznovanja v šolskem kan‐

clijstvu in sicer odpravil niti po desetih letih samostojne sloven‐

ske države, ker so na oblasti še zmerom samo in zgolj bivši

komunisti. Šola je privzela lastnosti družine, čeprav brez očetovs‐

tva in materinstva, vendar postkomunistično tako, da še vedno

in kakor v nedogled tranzicijsko izvaja ukrepe nad otroki in druži‐

nami, ki ne ustrezajo pravzaprav komunističnim ali jugoboljševiš‐

kim standardom in vedenjskim vzorcem. Tako je vzgoja že v

osnovni šoli docela zanemarljiva, državna šola pa je v svojem

prisilnem nasilju obvezna za vse. Družina, ki stoji nasproti postkomunistični šoli, se je znašla v dilemi, kako naj preživi, saj se izza šolske oblasti skriva samo pendrek in zaporniški zapah za

starše. Otroci naj ne bi po tej doktrini nastopali skupaj s starši, ampak kvečjemu šolsko.





114


Sicer pa je treba biti v postkomunajzarski in navzven

videzno demokratični državi vešč vseh tistih protidružinskih pot‐

lačitev, da se jim človek upre karseda tvorno in dokončno. V šoli

na primer nastavlja vodstvo z razredničarkami in razredniki, da

ohranijo ravnateljstva in pomočništva ravnateljstev s svetovalni‐

mi službami vred nadalje oblast, prav šoloobveznemu otroku

vrsto komunajzarskih pasti, kakor da so se dobro naučili jugoslo‐

vanskega prefriganega zalezovanja, odkrenljivega govorjenja

mimo in zafrkavanja, vse pa v kolaboraciji posledično s policijo, torej s krivimi sumi in lažnimi ovadbami. V razredu ali drugače izberejo vedenjsko motene otroke, ki pa so ocenjeni kot "naši", torej so prav dobro ali odlično ocenjeni, te otroke se naščuva zoper žrtveno razredno jagnje, da tožarijo otroško naivno, a

dovolj učinkovito kot lažnivci: ‐ če uspe, uspe, če ne uspe, pa ne

uspe, opraviči se itak nihče nikoli med krivičnicami in zlasti ne iz

vrst svetovalnih služb. Potlej, če nadaljujem iskreno, komunistič‐

ne prasice vzamejo otroka‐grešnega kozla v precep in ga vintajo

z navajalnimi vprašanji, se zanimajo za domače razmere in podo‐

bno, sploh o vsem, kar jih sploh nič ne briga, saj otroku nihče noče pomagati, pač pa išče metodo, kako bi ga potlačil in sramotil družino. Ker nihče od represivcev ali od oseb brez penisa v tovariški šolski funkciji ne izgubi službe, saj se čutijo uradne prasice dovolj skrulincano v lastnem blatu onečejano močne, da se

igrajo še nekakšno uradnost nad žrtvenim otrokom, ne vedo pa,

da bodo naletele posledično na odziv. Ta odziv je s strani staršev

vendarle urejen tako, razen ko gre za naturalizirane slovenske

državljanke in državljane, ki životarijo v nenehni nostalgiji po biv‐

ši jugodiktaturi, v kateri so imeli oblast oni, da se starši umaknejo





115


in šoli ne zaupajo. Tudi če pritrdijo šolski oblasti, se v primeru nastavljenih pasti umažejo in se ranijo tudi ostali starši. Ker se takim pastem ni mogoče izogniti, je treba šolski svinjak na govorilnih urah staršev odpreti z odprtimi in javnimi vprašanji ter s pojasnili, da vedo, kaj se dogaja. Ponavadi se mora tedaj razredničarka ali razrednik pretvarjati, da sploh ne ve, za kaj gre – ali pa

pojasnjuje v skladu z navitimi citati, ki ustrezajo uradnemu pritis‐

ku na družino, vendar počne to docela neprepričljivo. – Ne le v šoli, tudi v cerkvenih strukturah postavljajo podobne zanke, vendar tam na primer šele v skavtskem katoliškem združenju, ko se

vzpnejo na funkcije motene mladostne osebe ali tudi delikventni

otroci, duhovni vodja v osebi patra pa zagovarja kajpak samo in

samo svoje vodstvo, ne glede na resnico in pravico, obenem lah‐

ko pokaže še sadistične karakterne poteze. V cerkvenih struktu‐

rah se vendarle uredi tako, da je mogoče otroka umakniti, saj je

jasno, da celo ministrirajo takšni nepridipravi in celo otroški izda‐

jalci prijateljev, ki so brezobzirno nesramni, pa ne le med sabo, ampak tudi v obtožbah in sramotenju odraslih – pa nič, nikomur

ne odgovarjajo in se jim kakor odpusti, tudi če so tatiči, saj Vam

zmaknejo na primer iz denarnice v suknjiču denar, ko pridejo na

obisk, pod pretvezo, da morajo na potrebo, potem pa stikljivo

brž najdejo obešalnik, na obešalniku suknjič v suknjiču denarni‐

co, v denarnici denar, ki ga nekaj, na primer vsaj 10.000 SIT zma‐

knejo "zase", potlej pa si delijo in igrajo v otroških kazinojih na igralne avtomate ter denar zapravijo… Vendar se tem ne zgodi

nič, pač otroci, poreče tovarišica v šoli, poreče tudi pater… Vse grde in pristransko krivične stvari se dogajajo lokalšovinistično pritlehno le na območjih krajevnih skupnosti, občin, celo okrajev





116


– tako je družina podrejena pritiskom na sicer vsedržavni ravni, a

krajevnoskupnostno samoupravno. Javnost kakor da se ne zmeni

za vse mogoče uničene reči družin, saj je družbeni komunistično

kolektivni egoizem naravnan v sebilastne, čeprav anomične vzor‐

ce, pa vendar v učinkovite vsakršne represivne ukrepe: tako

lomijo družino na socialni ravni, na ekonomski ravni, na proizvo‐

dno delovni ravni zaposlenosti, na šolski ali vzgojnovarstveno

otroško organizirani ravni, na upravni in podjetniški ravni, sicer tudi končno na zdravstveni in rekreacijski ravni. Na oblasti je namreč tista protidružinska uradovalna vseenost, ki sicer v zahodnih državah vrže zaradi malenkosti ministra ali mora pasti vla-da, v Republiki Sloveniji pa se ne zgodi objestno potlačitvenim, maloumno maščevalnim kaznovalcem pravzaprav nič – nič čudnega, da se zategadelj ne morejo pojaviti nikjer navzven niti slo‐

venski znanstveniki, kulturniki, intelektualci… Kjer ni namreč pri‐

znana niti starševska pravica, je anomija uradovalna lokalšovinis‐

tično in z nastavljanjem časovnih zank ali drugih dolžnostnih pas‐

ti. Avtonomija slovenske družine je lahko kršena uradno, kolikor

se javni uslužbenci družijo v formalnih ali neformalnih zvezah, pri

tem pa niso nikomur odgovorni, saj se država otrese vsakokrat

domala slehernega posredništva družine.

V postindustrijski ali informacijski družbi pa se šola še

vedno obnaša večidel tako, kakor da ni več potrebnih kakšnih

izrazitejših poklicnih profilov, čeprav se zahteva v podjetništvu le

in zgolj formalna izobrazba, ta pa je še vedno zrasla na temeljih

komunističnega šolskega kolektivizma in prav takšnih pravil. Pre‐

seganje nastavljenih zank je možno sicer v dvojem: ali družina z





117


otrokom vred past preskoči oziroma ne stopi vanjo, ali pa se

odzove tako, da pokaže na past, ki je bila pripravljena za uničenje

ob lažnih informacijah; tretja možnost bi bila, da bi družina poda‐

la nastavljavkam pasti lažne informacije, potem pa bi se izkazalo,

da so lažne ovadbe in krivi sumi bili docela mimo in se uradne nakane uničenja družine ali odprave starševskih pravic pokažejo

za nične, saj so na krivi sledi že v izhodišču svojih uradno zahrbt‐

nih napadov.



Diskontinuiteta v zgodovini družinskega življenja kot eno‐

vite skupnosti v zakonskih ali zunajzakonskih zvezah je meščan‐

sko vidnejša kakor na vasi, to pa iz preprostega razloga, ker se v

vaškem okolju domala vsi "poznajo", vedo za rojstne dneve, vedo, kdo pijančuje, kdo je najbolj priden in podobno – pa še v

vaškem okolju se znajo odružbiti ali osamosvojiti nekateri tako, da ne sodelujejo v vaški skupnosti niti sosedsko, če ni dobro ali

vsaj medsosedsko človeško. Res pa je, da na vasi ni toliko šolske

skrbi, saj se zagotavlja količkaj domače delo s kmečkimi opravili

in z okolnim smislom za naravo. Celo spolnost otroci na vasi

dojemajo bolj naravno, ko vidijo, kako žival povrže…, poleg tega

pa je tudi tradicionalno hvaležna farška zavest dovolj jasno izra‐

žena in se šolske tovarišice ne morejo obnašati docela oblastno

nad otroki, kaj šele anonimno. – Socialistične različice družinske‐

ga življenja v vzhodnoblokovskih državah in v jugoslovanski dik‐

taturi po republikah in obeh svojčas socialistično podrejenih

kolonijah kot v socialističnih pokrajinah so ohranjale še vedno v

mestih tip meščanske družine, tudi ko so se oblasti še tako skli‐

cevale na revolucionarni proletariat, celo več, določene privilegi‐





118


rane družine so mestjansko vladale z vso udbomafijsko kliko v

ozadju in s prisilo jugovojske nekako "samoumevno". Socialistič‐

na družina v mestu je samo nadaljevala tradicijo iz industrijskega

kapitalizma, čeprav delavci s svojimi družinami niso imeli svojih hišk z ohišnico, kakor še v časih avstroogrske monarhije, tudi

nameščenci niso mogli imeti svojih boljših hiš – vse se je v sociali‐

zmu nabasalo v stanovanjske bloke spalnih naselij, kjer je vrvelo

in še vrvi zjutraj, na odhodu v službo, kakor da je narejena spro‐

letarizirana hlastavica samo še nasledek nekakšnega povojnega

udarništva. Tudi stare stanovanjske delavske mestne kasarne

industrijskih predmestij so izginile, saj je urbanizem tudi v indus‐

trijsko arhitekturni teatralizaciji napravil svoje, k sreči pa ni načel

bistveno starih mestnih jeder – kot primeroma v Bukarešti, kjer

je diktator postavil svojo stavbno vladno megalomanijo in zace‐

mentiral ljudstvo v gladež stradež, sam pa je bil v kultu osebnosti

diktatorsko nedostopen. Struktura meščanske družine se na Slo‐

venskem vendarle ni spreminjala v samoupravnem socializmu po

notranjih, ampak vsebolj po zunanjih odnosih, saj se je modifici‐

rala socialistična vladajoča buržoazija s svojimi ‐ ta buržoazija vlada celo samostojni Republiki Sloveniji, kakor da ne bi bila

možna tukaj nobena demokracija za družino, namreč s človekovi‐

mi pravicami in s starševskimi pravicami. Socialistična revolucija

s partizanščino vred ni radikalno posegla v strukturo slovenske

družine – razen s poboji desettisočev nedolžnih fantov v Kočev‐

skem Rogu, v Teharjah, na Teznem in drugod, ki niso mogli osno‐

vati svojih družin. Ta strašna tragedija pomora vitalnih bodočih družinskih sil in očetov predstavlja še vedno tisto prehodnost od

socialistične družine v postmoderno meščansko družino, ko so





119


sile kontinuitete zelo razločne posebej na področju zakonske ali

izvenzakonske zveze in družinskih razmerij, na področju staršev‐

skih pravic, v obveznem šolstvu, v socialni politiki, v družinski politiki… Vendar bo zagotovo prišlo do novega, prostejšega tipa

družinskega življenja, ko bo blaginja dovolj samoumevna v ureja‐

nju medsebojnih odnosov in ko bodo tudi socialnopsihične raz‐

mere dovolj poobčene, da bo osnova zakonske zveze ljubezen,

ne pa narobe.



Varuh človekovih pravic ne more zagotoviti varovanja dru‐

žinskih, kaj šele starševskih pravic in dolžnosti – če ne zaradi dru‐

gega, pa s socializiranim in političnim razlogom, da ne bi prišlo do zamere. Tukaj gre očitno za enega izmed uradnih centrov

med drugimi državnimi uradnimi centri.



V knjigi Nevidni ljudje sem že opisal, da je v pomenu psi‐

hoanalitičnih študij že postmodernistično zanimanje za spolnost

odružbljeno: » Nevzdržnosti socialnih razmer pa ni mogoče prikriti le s frazeologijo istosti in novega enoumja, ki zatiska oči pred novo rela-tivno revščino, si maši ušesa pred kriki odvisnih nesrečnikov ali pred molkom slovenskega samomorilstva ter si lepi usta z malomeščansko

osladnostjo, kakor da ne ve za begunce, izpuščene psihiatrične prime-re in zapornike, za sezonce in tujce... Socialna neobčutljivost je le druga plat pretiranega socialnega "dušebrižništva" kot norčevanje iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ali je lahko slovenski človek lačen in izčrpan do breztelesnosti? se lahko spremeni v čistega duha časa in v rodovno enoto? v zgolj funkcijo obstoječih političnih struktur? v evolucijski biologem spolne razširjene reprodukcije? «





120


Od Freuda do Foucaulta, Guattarija in Deleuza se kaže določna

družbena snov spolnosti, ki se spreminja v posredništvo. To

medialnost spolnega občevanja so navrh začeli prikazovati medi‐

ji, zlasti elektronski mediji, npr. v reklamah, kjer je nakazano spolno zapeljevanje moških in žensk v ekonomski propagandi ali

oglaševanju hrane, obleke in obutve, avtomobila itd.



Vladimir Gajšek





121





VLADIMIR GAJŠEK

PISMO O DRUŽINI IN STARŠEVSTVU

1. izdaja, 2009



založila in izdala

Intelyway webmedia



za založbo

Vladimir Gajšek



uredil

Vladimir Gajšek



jezikovni pregled

Vid Gajšek



opremil in tehnično uredil

Vid Gajšek



ilustrator

Vid Gajšek



© Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana



E vladimir.gajsek@intelyway.com

E vid.gajsek@intelyway.com