93
NA ROB RAZSTAVI DRUŠTVA LIKOVNIH UMETNIKOV SLOVENIJE V LJUBLJANSKI MESTNI GALERIJI
Ob decembrski vsakoletni razstavi Društva slovenskih likovnih umetnikov se nam odpira zanimivo vprašanje o načinih in pomenih razstavljanja v našem prostoru. Večina očitkov, ki se nanaša na razstavo, izhaja iz predpostavke, da mora biti razstava uravnovešen in enoten organizem — torej kvalitetno oblikovan »nadorganizem«, sinteza vseh delnih razultatov in hkrati avtonomna kreacija, kjer uživamo zlasti nad celoto. Harmonija take predstavitve naj bi izzvenela kot uglašen orkester, ki je podrejen dirigentu in notam. Nedvomno so tematske razstave, kjer nastopajo pripadniki iste ali sorodnih smeri, izredno zanimive in pomirjajoče (tudi če gre za avantgardistične ekshi-bicije), prav tako pa so zanimive tudi razstave, kjer srečujemo ustvarjalce različnih generacij, usmeritev in kvalitete. Tako se pravzaprav srečamo z »umetniškim delovnim« dnem, s tistim, kar nastaja vsak dan na različnih ravneh in v različnih okoljih, z različnimi štartnimi osnovami in možnostmi. Tako se ob forsirani eliti srečamo tudi s skromnejšimi izdelki in recimo jim kar: presenečenji. Ob tehniškem blesku in virtuoznosti najdemo solidno obrtništvo, ob kovinsko zvenečem intelektu-alizmu najbolj naivno interpretacijo življenja, ob umetnikih z razkošnimi monografijami vise podobe začetnikov. Kljub vsemu pa učinkuje taka razstava trezneje in bolj realistično.
Skupna razstava članov društva je edina priložnost za soočenje vseh delujočih (tudi takih, ki to počno občasno) slikarjev, kiparjev in grafikov in za merjenje moči. Čeprav je na letošnji razstavi (tako kot na vseh prejšnjih) možnost konfrontacije skrčena zaradi abstinence najbolj populariziranega dela umetniške populacije, je svoj namen
94
Ciril Zlobec
vseeno dosegla. Ob sijajnem prodoru mladih (sicer je nekaterim kratkotrajna »slava« že stopila v glavo in se prireditve ne udeležujejo) lahko tehtamo tudi dimenzije in upravičenost trenj in očitkov v vrstah likovnih delavcev. Razstava, kjer imajo možnost nastopa vsi, lahko tudi najbolj trmoglavega ustvarjalca strezni, da lahko ugotovi, v čem ga kolegi prekašajo, to pa velja še toliko bolj za obiskovalca brez predsodkov. Presenečeno lahko ugotavlja, da je slovenska umetnost čisto nekaj drugega kot tisto, kar nas navadno predstavlja v tujini, da vsa kvaliteta le ni v zunanji bleščavi in monumental-nih formatih, marveč tudi v prefinje-nem kolorizmu, da so velike slike lahko po formatu tudi majhne in da o kvaliteti ne odloča vedno »odzivnost« na aktualnosti v svetu mode. Saj na koncu koncev tudi slikarstvo v svetu ni le tisto, kar prodaja Bolafi Arte (zanimiv dokaz za to je primitivno mazaštvo kakega Prima Minervina). Po drugi strani pa konfrontacija vsega, kar nastane v enem letu v Sloveniji, marsikoga postavi na pravo mesto in ne tja, kamor bi si želel — čeprav se ne moremo otresti misli, da je ostra socialna diferenciacija med ustvarjalci tudi posledica nesmiselnih in predvsem nehumanih teorij (in prakse) o umetniškem managementu. Seveda je mana-gement pri nas postavljen na glavo, ne le zato, ker manipulira z družbenim denarjem in uzurpirano družbeno močjo, marveč tudi zato, ker pri nas umetniškega trga sploh ni.
Tako se lahko povrnemo k sistemu nežiriranih in tematskih razstav. Že pri predstavitvah enega samega avtorja cesto pridemo do pregrešne misli, da je mojster leto ali dve slikal prav za razstavo in da je vse podobe (kipe, grafiko) uglasil na skupno učinkovanje v svetišču muz, kjer bodo ljudje občudovali razstavo (kot celoto in oblikovan »nadorganizem«) in ne posameznih izdelkov,  ki  bi  vsak  zase  iztrgani  iz
okolja galerijskega prostora predstavljali likovne organizme nižjega ranga. Zato je konfrontacija slik, ki nastajajo po tej logiki na velikih mešanih razstavah, precej otežkočena, posebej še, če se znajdejo v stilno povsem nasprotni druščini. Čeprav gre za karikirano sliko razstavnih sistemov in njihovega učinkovanja, lahko iz tega vendar potegnemo sklep — da nam je ob vseh bleščečih, uglašenih, tematsko in oblikovno enotnih predstavitvah skupin in skupinic potrebna tudi velika razstava brez teh značilnosti, če ne drugega kot kontrast in pomembna (vsakoletna) osvežitev; tudi preveč dobrega nas lahko zapahne. Spomnimo se otroka s polnim žepom denarja v slaščičarni.
Ivan Sede j