DUHOVNI
PASTIR
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik IX.	V Ljubljani, junija 1892.	6. zrezek.
Binkoštna nedelja.
I. Sveti Duh nekdaj in sedaj.
Tolažnik, sv. Duh, katerega vam bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vse in spominjal vsega, kar sem vam govoril.. Jan. 14, 26.
Med gromom in bliskom govoril je nekdaj Vsemogočni po Moj-Zesu svojemu izvoljenemu ljudstvu, ki je tresoč se poslušalo njegov &las, ko je govoril: Jaz sem Gospod, tvoj Bog, mene samega moraš Goliti! Tako je Bog zunanje pokazal svojo mogočnost in upognil P°d jarem svojih zapovedi trdovratno judovsko ljudstvo. — Nekaj tftmu podobnega se je godilo v Jeruzalemu o prihodu sv. Duha nad aposteljne: silni vihar se je dvignil ter napolnil vso hišo, kjer so bili skriti aposteljni, in nad njihovimi glavami so se svetili goreči plameni. Ta vihar in ti plameni nam pričajo mogočnost sv. Duha, ki Pa ni hotel s tem aposteljne napolniti s samim strahom, kakor nekdaj ^raelce v puščavi z gromom in bliskom, marveč hotel je pokazati °n° skrivno moč, s katero je hotel na tihem preustrojiti srca vseh '•i^i. Zato, predragi v Gospodu! je današnji dan, spomin prihoda Sv- Duha, za nas veliko znamenitniši, kakor je bil judom spomin na P°stavodajo Sinajsko. Judje namreč so se z nekim strahom spomi-nJali, kako so se njihovi pradedje tam pod goro tresli, ko jim je narekoval postave; mi pa se z veseljem spominjamo, kako je Pr'&el od Zveličarja obljubljeni Tolažnik, ki bi nas učil vso resnico, raZ8vetlil um, utrdil voljo, vžgal ogenj svete ljubezni. To delovanje Sv®tega Duha hočemo tudi mi danes nekoliko premišljevati, in
23
sieer: I. Kako se je razodevalo delovanje sv. Duha nekdaj nad aposteljni in drugimi kristi j ani? — II. Kako se razodeva to delovanje sv. Duha sedaj v katoliški cerkvi? V imenu Jezusa in Marije!
« -----------------------------
I.	Se mnogo reči vam imam povedati, pa sedaj jih ne morete razumeti. je rekel Zveličar še pred svojo smrtjo aposteljnom, potem pa nadaljeval, rekoč: Teo pa bo prišel Duh resnice, katerega vam bom jaz poslal od Očeta, on vas bo učil vso resnico. Tako se je tudi zgodilo. Kdo so bili večinoma Jezusovi učenci? Priprosti ribiči, ki niso obiskovali ne nizkih ne visokih šol, v kakoršnih si dandanes mladina bistri duha in blaži srce. Pa, ali se niso aposteljni dovolj naučili že od nebeškega Učenika? On je učil samo tri leta ne le aposteljnov, ampak cele množice ljudstva; torej se njegovi učenci niso mogli toliko naučiti, kolikor je bilo treba, da so mogli potem druge učiti in jih spreobrniti h Kristusovi veri. Kako malo so razumeli aposteljni zveličalni nauk nebeškega Učenika, nam dokazuje to-le: Ko so prišli nekdaj z Jezusom do mesta Samarije, pa so jim prebivalci mestna vrata zaprli, vprašali so aposteljni raztogoteui: Gospod! ali bi ne bilo dobro, da pokličemo ogenj iz neba, da požge te malovredne ljudi? Te besede gotovo ne pričajo krščanske ljubezni, ki zapoveduje tudi sovražnika ljubiti in dobro storiti onim, ki nas preganjajo! Kdo je torej vdihnil aposteljnom toliko vednost in učenost, ki odseva iz njihovih poznejih govorov, pisem in dejanj ? To je storil sv. Duh, ki je razgnal temo uma ter ga razsvetlil z lučjo večne resnice ; po prihodu sv. Duha so prej nevedni, od vseh zaničevani ribici kar v trenotku učenjaki, kakoršnih še svet ni videl, pred katerimi se morajo skriti vsi posvetni učenjaki starodavnih, tedanjih in sedanjih časov, ker nobeden teh ni učil tako priprosto tako vzvišenih naukov, kakor aposteljni. Zato so se čudili in strmeli ljudje v Jeruzalemu, ko so čuli aposteljne tako navdušeno in učeno govoriti, rekoč: „Mar niso vsi ti Galilejci?“ t. j. priprosti, nevedni ljudje, kako morejo torej tako učeno, tako prepričevalno govoriti? — Glejte, predragi v Gospodu! ako bi ne imeli nobenega druzega dokaza za resničnost krščanske vere, ta dokaz nam zadostuje; zakaj noben človek ne postane po svoji moči kar čez noč učenjak, marveč se mora mnogo časa ubijati * učenjem in po mnogem trudu je več pozabil, kakor zna, in po mnogo* letnem učenju še-le spozna, da prav malo ali nič ne vč. — Tako je podelil sv. Duh aposteljnom dar modrosti, umnosti in učenosti; Pft podelil jim je tudi dar moči; prišel je namreč v podobi ognja med
silnim viharjem; ogenj pa, ki v kratkem času lahko celo mesto vpe-peli, in vihar, ki tudi orjaški hrast s korenino izruje, imata veliko moč; pa večjo duhovno moč je podelil sv. Duh aposteljnom. Le poglejmo zopet, kakšni možje so bili aposteljni pred Kristusovo smrtjo in prihodom sv. Duha. Dokler so videli, kako je Kristus z vsemogočno besedo klical mrliče iz grobov, kako so pred njim bežali hudobni duhovi, kako so osramoteni molčali njegovi sovražniki, ker mu »iso znali odgovoriti, kako so v vrtu na Oljski gori slišati iz ust Jezusovih le besede: Jas sem, na tla popadali vojaki in hlapci velikih duhovnikov; toliko časa so mislili tudi aposteljni, da imajo veliko srčnost in moč, so bili pripravljeni iti ž njim tudi v smrt, ter so samosvestno vprašali: „Gospod, ali udarimo?“ Ko so pa videli Jezusa ujetega in zvezanega, je zginila vsa moč in srčnost, vsi so ga zapustili. In celo Peter, tista skala, na katero je hotel sozidati Kristus svojo cerkev, Peter, ki je očitno spoznal, da je Kristus Sin živega B°ga, Peter, ki je hotel prvi iti v smrt s svojim Učenikom; kje je Peter, ko peljejo njegovega Gospoda na morišče? Gre za njim od daleč, pa ne v smrt, marveč da ga trikrat zataji iz strahu pred deklo in hlapci! Taka je bila stanovitnost in srčnost aposteljnov, ki Se iz strahu pred judi še iz hiše niso upali! Pa glejte, pride bin-k°štna nedelja, sv. Duh napolni aposteljne: takoj se dvigne Peter, brez vsega strahu, gre iz hiše, v kateri je tičal zaklenen, in kam §re ? morda ven iz Jeruzalema, da bi ubežal judom? Ne, v tempelj £re, kjer je zbrana množica ljudstva, kjer so navzoči farizeji in duhovniki, ki so bili Kristusa v smrt obsodili in umorili; nič se jih ne boji Peter, srčno stopi pred zbrano ljudstvo, pred sovražnike svojega Cenika, ter pravi: Možje israelci, poslušajte te besede: Jezus Nasa-renshi, o katerem je Bog neovrgljivo pričeval med vami po čudežih, Okrega ste pa vi na križ pribili in umorili, ta Jezus je vstal od nirtvih, tega smo priče mi vsi. On, povikšan na desnico božjo, nam obljubil in poslal sv. Duha, kakor vidite in čujetc. Vedi torej in n*W ne dvomi vse ljudstvo izraelsko, da je Bog postavil Gospoda Zveličarja tistega Jezusa, katerega ste vi križali! Kaj ne, pre-ragi, te besede se glase nekoliko drugače, kakor pa one, katere je dvoril isti Peter v Kajfovi hiši: „Bog je moja priča, da jaz ne po-Ztlaui tega človeka!" Sedaj ga pozna, očitno spozna in nič ne taji; srat se je zbal priproste dekle, sedaj se ne boji tisočerih mož, med Norimi so tudi sovražniki Jezusovi, in tem pove v obraz, da so ga Po nedolžnem umorili! Preko 3000 se jih je dalo krstiti na be-8(>de Petrove in drugih aposteljnov. Kdo jim je dajal tolik pogum,
kdo tako prepričevalno moč njihovim besedam? Bil je dar sv. Duha, ki je govoril iz aposteljnov! Kdo ne vidi tu čuda milosti božje? Tako je utrdil sv. Duh voljo aposteljnov, prižgal pa tudi v njihovih srcih ogenj čiste, svete ljubezni, katera jim je srce polnila z radostjo, da so neutrašeno odgovorili velikemu duhovniku in drugim sodnikom, ki so jim zapretili, da ne smejo več govoriti o Kristusu Jezusu : Mi moramo Uti pokorni Bogu več kakor ljudem, in ko so jih vrgli v ječo in dali bičati, tedaj so šli aposteljni radostni, ker so bili vredni za ime Jezusovo sramoto trpeti. To je storil ogenj ljubezni, prižgan v njihovih srcih od sv. Duha.
Tako je pokazal sv. Duh svojo mogočnost nad aposteljni, pa ta mogočnost se je razodevala tudi nad prvimi kristijani; v dokaz temu le en izgled.
V sredi tretjega stoletja je živel v mestu Oezareji v Mali Aziji deček z imenom Ciril, ki je tako goreče ljubil Jezusa, daje neprestano izgovarjal to presv. ime. Oče tega dečka, malikovalec, je vse poskusil, da bi sin zatajil krščansko vero: obetal mu je in žugal, pretepal g» in slednjič pognal iz svoje hiše, ter ga ni hotel več spoznati za sina. Deček pa vse voljno potrpi in pravi: moj oče mi vzamejo malo, » Bog mi dft veliko. Cezarejski sodnik pošlje vojake, da dečka k njemu pripeljejo, misleč, da ga bode on spametoval, ter mu pravi: »Otrok moj, ako zapustiš to vero v Kristusa, ti bom jaz odpustil, in oče te bode zopet sprejel v hišo“. — »Kaj meni zato, odgovarja deček, da me le Bog sprejme v svojo večno hišo. Smrti se prav nič ne bojim, še draga mi je, ker me preseli v boljše življenje". Tedaj zapove sodnik, da ga zvežejo in peljejo na morišče, pa le da bi ga prestrašil; kmalu ga pripeljejo nazaj k sodniku, ki mu pravi: „Dragi moj, videl si morišče, ogenj, meč, bodi torej pameten in zataji krščansko vero, da si rešiš življenje". Pa čujte, kaj mu odgovarja deček: »Hudobnež, kaj mi delaš toliko krivico? kaj se le norčuješ z menoj? Glej, veliko lepša palača je meni pripravljena od Boga, kakor je hiša mojeg9 očeta, mnogo večje bogastvo bo meni podeljeno, kakor je dedščin* po mojem očetu". Okoli stoječi so se jokali slišati te besede, deček pa jim pravi: »Smejati bi se morali, ne pa jokati; vi ne veste, kako lepo je mesto, kjer bom jaz po smrti prebival; dovolite mi torej, d» umrjem". Tako govoreč je šel maloletni deček radosten na morišč ter izdihnil za Kristusa svojo nedolžno dušo. Kdo je dajal temu dečku tolik pogum, kdo mu polnil srce s toliko radostjo? Milost sv. Duhu, in kar je storila pri tem, to je storila pri tisoč in tisoč druzih kri' stijanih obojega spola in vsake starosti, ki so radostno pretrp6*1 neizrekljive muke in grozno smrt iz ljubezni do Kristusa, katero j'01 je v srcu prižgal sv. Duh.
II.	Tako se je razodevalo delovanje sv. Duha nekdaj nad ap°' steljni in drugimi kristijani, kaj pa dandanes? se mar ne razodel
več moč sv. Duha? Žalostna resnica je, da se dandanes pri večini kristijauov ne kaže več vpliv in moč milosti sv. Duha, pa zakaj ne? Je mar sv. Duh zgubil svojo moč, ali je več ne deli kristijanom? Sv. Duh je pravi Bog, torej nespremenljiv, njegova moč se ni zmanjšala, in tudi studenci, po katerih deli kristijanom svojo moč, sveti zakramenti so še vedno v katoliški Cerkvi; krivdo torej velja iskati na drugi strani: mnogi kristijanje sedanjega časa nosijo le še ime kristijana, so podobni starim, dosluženim vojakom, ki imajo le še ime vojaka in pa kakšno znamenje, da so nekdaj vojaki bili, a vojaškega poguma, vojaške moči nimajo več. Tako tudi mnogi kristijanje nosijo ime kristijana in pa neizbrisljivo znamenje, ki jim je bilo vtisnjeno v dušo pri sv. krstu in sv. birmi, a to je pa tudi vse, kar imajo krščanskega na sebi, vse drugo pa kaže, da niso več vojaki Kristusovi, ampak sužnji satanovi. Taki so vsi očitni ali skrivni nasprotniki edino zveličavne, rirnsko-katoliške Cerkve in sv. vere, katero ta uči. Njihovega duha ne razsvitljuje več luč sv. vere, prižgana jim od sv. Duha, °ni tavajo v temi nevednosti, v katero jih je zapeljala slepa strast, nenasitljiva poželjivost, in zagrizeno sovraštvo proti duhovni oblasti katoliške Cerkve na zemlji. Ne spoštujejo namestnika Kristusovega, °četa papeža, napadajo katoliške škofe, črnijo katoliško duhovščino sploh, ter jo skušajo pripraviti ob vse zaupanje, katero še uživa pri vernih kristijanih; nižjemu ljudstvu kradejo vero v pravega Boga in Jezusa Kristusa po zapeljivih časopisih in knjigah, po katerih raznašajo po vsem svetu svoje črne laži. Od tod izvira, da se je polastila tudi še dobrih kristijanov neka mlačnost in malomarnost v spolnovanju krščanskih dolžnosti, da se mnogi več ne zmenijo za sv. zakramente, da zanemarjajo službo božjo, da opuščajo vsakdanjo molitev, da ne Poznajo več stariši svojih dolžnosti do otrok, ne otroci do starišev, ne gospodarji do poslov, ne posli do gospodarjev, da je omajano in Po mnogih krajih že porušeno krščansko življenje v družini in državi. To je sicer žalostna, pa resnična prikazen sedanjega časa. — Toda Je to morda znamenje, da sv. Duh ne deli več svoje milosti in moči, da ne vlada več Kristusove Cerkve? Ravno nasprotno! Da katoliška '-'Orkev vzlic tolikemu nasilstvu njenih nasprotnikov še vedno stoji tfdna, neomajana, to je dokaz, da živi v njej neka posebna nerazdeljiva moč, in ta moč jej prihaja od sv. Duha, ki jo uči vso resnico, jej deli vedno novo moč in novo življenje, da vedno raste in se š'ri po vsem svetu, da vedno slavno zmaguje svoje nasprotnike, da Se je vedno tesneje oklepajo njeni pravi sinovi. Jas sem s vami vse do konca sveta, je govoril Kristus aposteljuom in potrdil svoje
besede rekoč: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Ta Kristus ne živi več kot človek vidno na tem svetu, tudi aposteljnov ni več; stoji pa in živi katoliška Cerkev in v njej na neviden način Jezus Kristus po sv. Duhu, kateri vlada v osebi rimskega papeža in katoliških škofov Kristusovo Cerkev, tako da so brezvspešni vsi napori njenih nasprotnikov proti njej. Da se dandanes posebno katoliško duhovništvo tako neustrašeno bori proti pogubljivim naukom sovražnikov sv. vere, da se kristijanje zopet zavedajo svojih dolžnosti ter se družijo med seboj v obrambo naukov sv. vere, to je delo sv. Duha. Da zapusti toliko odličnih mož stariše in domovino, ter se podajo v tuje dežele mej divje narode, da se radovoljuo odpovejo prijetnemu življenju mej svojimi znanci ter gredo mej neznaboge oznanovat sv. evangelij, kjer je v nevarnosti njihovo življenje, da katoliški misijonarji prostovoljno žrtvujejo sami sebe, da bi rešili malikovalce iz teme nevednosti ter jih privedli v naročje vzajemne Matere, katoliške Cerkve: to je delo sv. Duha. Da na tisoče pobožnih kristijanov vsak dan v molitvi dviga svoje roke k Bogu vsemogočnemu proseč ga pomoči za dušo in telo, da se ti kristijanje ljubijo med seboj kakor sinovi in hčere enega Očeta, da vestno spolnujejo božje in cerkvene zapovedi, da spoštujejo in ljubijo svoje duhovne pastirje in se z nekim otroškim zaupanjem oklepajo namestnika Kristusovega, rimskega papeža, vse to je delo sv. Duha, ki druži vse ude Kristusove Cerkve v eno živo telo, kateremu daje on življenje in moč. — Tako, predragi v Gospodu, se razodeva še dandanes in se bo razodevala do konca sveta moč sv. Duha v pravih udih katoliške Cerkve; a razodeva se ne in se ne more v udih, ki so odsekani od debla, katero j« Jezus Kristus, ki pravi: Jaz sem trta, vi mladike; kakor ne more mladika pognati in roditi sadu, ako ni združena z deblom, tako tudi vi ne, ako niste združeni z mano, ker brez mene ne morete ničesa storiti. Kdor torej ni združen po milosti sv. Duha s Kristusom, on je le mrtev ud, ki ne more obroditi pravega sadu. Zato pa ui čudno, da toliko ljudi kakor toliko slepcev tava v gosti temi nevednosti v duševnih zadevah; naj se le ponašajo s svojo posvetno učenostjo; dokler jim nebo posijala v srce milost sv. Duha, da spoznajo svojo zmoto, toliko časa so in ostanejo v temi; da pa kmalu zgine ta tema in napoči svitel dan, moramo mi goreče moliti k sv. Duhu, da kakor je nekdaj po aposteljnih malikovalskim narodom prižgal luč prave vere, tako tudi sedaj z ravno tisto lučjo razžene temne oblake novodobnega paganstva. —

Predragi v Gospodu! moč sv. Duha je napravila binkoštno nedeljo pred 18 sto in toliko leti v trenotku iz uevedeuih ribičev velikanske učenjake, katerih naukom se je čudil in uklonil paganski svet, iz strašljivih mož, ki se niso upali prestopiti hišnega praga, je napravila neustrašene junake, ki so šli vzlic vsem nevarnostim po širnem svetu, pogumno stopili pred kralje in cesarje ter oznanovali vero v Jezusa Kristusa, za katero so slednjič radostno darovali svoje življenje. Moč sv. Duha je omehčala trda srca judov in paganov, da je v njih kalilo seme sv. vere ter obrodilo stoteren sad, ona jih je napolnila s srčnostjo, da so očitno spoznali svojo vero in za-njo prelili svojo kri, ki je bila seme novih kristijanov. — Moč sv. Duha brani in vlada kraljestvo božje na zemlji, Kristusovo Cerkev, v kateri se hrani nekaljena in čista sv. vera, kakoršno je nam razodel Sin božji, ta Cerkev je rimsko-katoliška, v katero se neprestano zaganjajo bučeči valovi vsakovrstnih nasprotnikov, pa brezvspešno, zakaj v njej živi moč sv. Duha resničnega Boga. Tudi mi, predragi mi kristijanje, smo udje te Cerkve po milosti sv. Duha, po kateri smo bili v svetem Krstu posvečeni, v sv. Birmi v veri potrjeni; zato oklenimo se trdno te vere in po njej živimo, da bodemo živi udje Kristusove Cerkve, da bodemo na duhovnem Telesu Kristusovem prinesli obilen sad za večno življenje. Zahvalimo danes posebno sv. Duha za vse duševne dobrote, za vse darove, katere nam je podelil, zlasti pa za dar svete vere in posvečujoče milosti božje, ter prosimo ga, naj nam vedno ohrani živo vero in to milost, zakaj le po njej in ž njo nam je dovoljen vstop v sveta nebesa. Prosimo ga pa tudi, da deli vedno novo moč poglavarjem sv. Cerkve, da vstrajajo v hudem boju zoper svoje sovražnike, da vodijo po pravi poti sebi izročene vernike; prosimo ga, da ohrani edinost in ljubezen med vsemi kristijani, da žive v miru kakor otroci enega Očeta ; prosimo ga za vse nedolžne, da bi v sredi sprijenega sveta ohranili svoj neprecenljivi zaklad; prosimo vse spokornike, da bi ostali stanovitni do konca; prosimo slednjič za vse grešnike, krivoverce in nevernike, da jih zadene milost svetega Duha, da spoznajo svoje zmote, da se vrnejo na pravo pot, da pridejo v naročje svete katoliške Cerkve, izvan katere ni zveličanja, da bod en hlev in en Pastir, da bodemo na onem svetu v raju nebeškem skupno prepevali čast in slavo trojedinemu Bogu, Očetu, Sinu ■o sv. Duhu. Amen.
Ivan Slavec.
2. Sadovi sv. Duha. (I.)
In so bili napolnjeni vsi s svetim Duhom.	Dj. ap. 2, 4.
Ko je prišel sv. Pavel v Efez, vprašal je Janezove učence: Ali ste prejeli sv. Duha? (Dj. ap. 19, 2.) Prevažno vprašanje jim je tu stavil apostelj; zakaj on piše v listu do Rimljanov (8, 9.): Če pa Jedo nima Kristusovega Duha, ta ni njegov.
Tudi jaz, verni kristijanje, vprašam danes, na binkoštno nedeljo vas vse: Ali ste prejeli sv. Duha? Odgovora na to preimenitno vprašanje mi ne morete, kaj ne, dati tako hitro, ker sv. Duh ne prihaja več v vidnih podobah. On se ne prikaže več v golobji podobi, kot se je nekdaj nad Kristusom, on se ne vidi več v podobi ognjenih jezikov, kakor se je bilo to zgodilo binkoštno nedeljo nad aposteljni in prvimi kristijani, da so bili napolnjeni vsi s svetim Duhom. Tretja božja oseba, sv. Duh, napolnjuje odslej na neviden in skrivnosten način naša srca. Tako je naznanil Kristus Nikodemu v primeri: Veter pihlja, lejer hoče, in glas njegov slišiš, pa ne veš, od hod pride, ali ham gre; taho je slehern, hateri je rojen iz Duha. (Jan. 3, 8.) Prerojenje po sv. Duhu se zgodi na duhoven način, in zato se ne občuti, kakor tudi vetra človek ue more videti ali prijeti.
Kako bomo torej odgovorili na ponovljeno vprašanje aposteljnovo: Ali ste prejeli sv. Duha ?
Kakor se iz sadu spozna, je li drevo dobro ali slabo, ravno tako se tudi iz sadu t. j. po delih, po obnašanju, po govorjenju spozna, če sv. Duh prebiva v človeku, ali ne. In ravno sv. Pavel je v listu do Galačauov (5, 22. 23.) pisaje o delovanju sv. Duha odgovoril na prejšnje vprašanje tako-Ie: Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, milosrčnost, dobrotljivost, prizanesljivost, krothost, zvestoba, zmernost, zdržnost, čistost.
V duhu gledam prekrasno drevo, ki ima dvanajst vrhov, iu vsak vrh je cepljen z drugo mladiko, zato zori tudi sadje dvanajsterih vrst na tem drevesu. In kako lepo dišeče in okusno je vse to sadje! Pomenja pa mi sadove sv. Duha. Dvanajst sadov ima naštetih sv. Pavel. Da si te s a d o v e s v. Duha, ta znamenja božje milosti, posamezno ogledamo v letošnjih binkoštuih praznikih, razdelimo si jih v dva dela. Danes jih preglejmo prvih šest iu jutri spet ravno toliko.
Ti pa, sv. Duh, pridi in napolni srca svojih vernih!
Sadovi sv. Duha so sploh vse čednosti, naj se že imenujejo, kakor si bodi. Vendar pa so poglavitni oni, ki jih našteva sv. Pavel.
1.	Prvi sad je ljubezen. To je ona krščanska ljubezen, po kateri človek Boga ljubi nad vse, in bližnjega zavoljo Boga, kakor sam sebe. Kaj pa to hoče reči, umeli boste ložje, če vam pojasnim tako čisto ljubezen z nekaterimi izgledi.
Povejte mi, ljubi kristijanje, ali je mar mogoča večja ljubezen do Boga, kot je plamtela ravno v onem aposteljnu, ki nam našteva sadove sv. Duha ? Sv. Pavel povprašuje v listu do Rimljanov (8, 35.): Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali stislca? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? Polni ljubezni božje so bili tudi drugi aposteljni, na čelu jim sv. Peter. Zakaj, ko jim je judovski zbor prepovedal pridigovati v imenu Jezusovem, tedaj so Peter in aposteljni odgovorili in rekli: Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi. (Dj. ap. 5, 29.) In take ljubezni vsi goreči bili so vsi sv. mučenci in vsi sv. spoznovalci. Ona ljubezen je to, o kateri je rekla sv. Katarina Genoveška, da v človeškem srcu požge in povžije vsako posvetno ljubezen, vsako posvetno nagnenje in veselje. Ona 'jubezen je to, katera je držala sv. Petra Klavra skozi 40 let pri zamorskih sužnjih, da jim je lajšal nepopisne bolečine. Ona ljubezen je to, katera je sv. Ignaciju položila ua jezik besede: Ko bi mogel tisočkrat umreti v enem dnevu, rad bi tisočkrat prestal smrt, da bi rešil le eno dušo. Torej vse delati Bogu v čast in iz tega namena skrbeti tudi za dušno in telesno srečo bližnjega, to je Prelepi sad sv. Duha, ki se imenuje ljubezen.
2.	Veselje pa je drugi sad. In odkod izhaja veselje, ki ga sv. Duh provzročuje v srcu kristijanovem ? To veselje ne izhaja iz posvetne obilnosti, ne od posvetnih kratkočasov, to veselje izhaja marveč iz mirne in pokojne vesti. Da, tak Človek, kateremu vest v resnici nima očitati nič hudega, tak je lahko zadovoljen, lahko vesel eelo v telesnih nadlogah. Tisoči in tisoči sv. mučencev, ki so v naj-v«čjih mukah celo prepevali hvalne pesmi, pričajo, kako sladak je ta sad sv. Duha. Prav je rekel nekdaj sv. opat Apolo, ki je s svojimi tovariši živel zelo ostro v neki samoti: „Nam se ne spodobi, da bi >meli otožno srce; zakaj mi smo dediči nebeški. Otožnost prepustimo nevernikom, posvetnjakom, grešnikom; toda pri služabnikih božjih naj nima prostora. Mi imamo sv. Duha, da služimo Gospodu veselo." Prav tako jih je torej spodbujal k srčnemu veselju, kakor nekdaj 8V' Pavel Filipljane (4, 4.) rekoč: Veselite se vselej v Gospodu; še rečetn, veselite se.
3.	Tretji sad je mir. To je tisti edino pravi in stalni mir, katerega je tolikrat voščil Jezus svojim učencem. Saj ste ravno v današnjem evangeliju slišali tolažilne besede Gospodove, predno je šel v britko trpljenje : iliir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor svet daje, vam jaz dam. (Jan. 14, 27.) Mir božji pa je trojen. Prvi je mir z Bogom. Kdor ima sv. Duha, varuje se greha, ki dela razdor med Bogom in človekom; in Bog se zadovoljno ozira na tako zvesto dušo. — Drugi je mir sam s saboj; saj je lahko umevno, da ima tak kristijan mirno srce, ker greh v njem ne gospodari in se mu torej večnosti bati ni. Kdor ima tak mir, bilo bi čudno, ko bi ne imel miru tudi s svojim bližnjim. Pa saj ga ima, ker je krotak, pohleven, ponižen, prizanesljiv. Mir z Bogom so oznanovali nekdaj angelji nad betlehemskim hlevcem, mir s saboj je občutila Magdalena po besedah Kristusovih: Odpuščeni so ti grehi. Pojdi v miru. (Luk. 7, 48. 50.) In kdaj je kraljeval lepši mir med kristijani, kot v apostoljskem času, ko je bila množica vernih enega srca in enega duha? (Dj. ap.4, 32.) Po obljubi Kristusovi vam kličem: Blagor mirnim, ker bodo otroci Božji imenovani. (Mat. 5, 9.)
4.	Kdor ima sv. Duha v srcu, pri tem se v vseh okoliščinah pokazuje tudi četrti sad: potrpežljivost. Potrpežljiv je tak človek v bolezni, prenaša jo s spokornim duhom, ves vdan v voljo božjo. Potrpežljiv je v težavnih zadevah svojega stanu, potrpežljiv je v nesrečah, in nikdar ne bo obupal, saj trdno veruje, da nam hoče Bog slednjič vse obrniti k dobremu. Ta sad sv. Duha se je kazal v preobilni meri pri aposteljnih. Ko jih je namreč veliki zbor dal pretepsti, šli so ne godrnjaje, ne togotni, ampak, tako piše sv. Lukež, šli so veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje trpeti. (Dj. ap. 5, 40. 41.) Znano vam je tudi ime sv. Lidvine, ki je 38 let potrpežljivo preležala v najhujših bolečinah na bolniški postelji. In jaz sem poznal neko bolnico, katera je bila tako obtišana, da so se jej proti koncu njenega življenja gole kosti videle na komolcih, pa je rekla: „Saj sem jaz vsega tega vredna in potrebna." Reči se sme, da se je v vseh časih krščanstva spolnjevala beseda sv. Janeza (Raz. 14, 12.): Tukaj je potrpežljivost svetnikov, kateri ohranijo zapovedi božje in vero Jezusovo.
5.	Peti sad sv. Duha je milosrčnost. Kdor ima božjega Duha, je usmiljenega srca do svojega bližnjega, je priljuden in prijazen v besedi in obnašanju.
V so milobo tega sadu vidimo na Jezusu, kader biva med grešniki odpuščajo jim grehe. Vidimo jo na ujem, kader kliče otročiče k
sebi, kadar roke na nje poklada ter jih blagoslavlja. Milosrčnost vidimo na Jezusu, ko ozdravi 381etnega bolnika, vprašavši ga: Hočeš ozdravljen biti? (Jan. 5. 6.) Ta sad se vidi na njem, ko tolaži objokano vdovo, ki se mu je v srce smilila, rekoč: Ne jolcaj! (Luk. 7, 13.), tak sad se kaže na Jezusu, ko nam vsem kliče: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. (Mat. 11, 28.) Milosrčnost opazuje se dalje na onem učencu njegovem, na katerega je Izveličar nekako prenesel svojo ljubezen, na sv. Janezu. Njegovi listi dišejo samo ljubezen, svojim vernikom kliče nasproti: Otročiči, ljubite se med seboj! Tako piše sv. Jeronim v uvodu v evangelij sv. Janeza. Ta sad sv. Duha se je kazal skozi vsa stoletja na vseh onih služabnikih Božjih, ki so služili in služijo iz ljubezni do Boga le bližnjemu. To se godi zlasti v družbi usmiljenih bratov, usmiljenih sester, v družbi Salezijanovcev s sedežem v Turinu, kateri zbirajo, podučujejo in oskrbujejo zapuščeno mladino, ki bi sicer propadla telesno in dušno.
6.	Šesti sad sv. Duha je dobrotljivost. Spet tu imamo najlepši izgled nad našim Izveličarjem, kateri je okoli hodil, deleč dobrote. (Dj. ap. 10, 38.) Prelep izgled dobrotljivosti imamo tudi nad prvimi kristijani, izmed katerih so bogateji poprodali, česar niso potrebovali, in so od tega delili vsem, kakor je kdo potreboval. (Dj. ap. 2, 45.) Giuljivo je, kako se je ta sad sv. Duha pokazal v apostoljskem času na neki učenki, Tahiti po imeni. Sv. Lukež pripoveduje, da je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila. Narejala je ubogim vdovam suknje in oblačila. Zato jej je pa tudi Bog skazal nepričakovano milost. Ko je bila umrla, obudil jo je sv. Peter spet k življenju. (Dj. ap. 9) Znana vam je tudi dobrotljivost sv. Frančiška As. Saj ga je ravno zaradi tega oče pognal od hiše, iz katere se je ločil v opravi ubogega posla. Kar pa je odslej izprosil pri dobrih ljudeh, daroval je vse revežem, sam pa je trpel pomanjkanje na vsem. Nebeški sad dobrotljivosti se jo razodeval tudi v življenju sv. Vincencija Pavlauskega, kateri je bival posebno rad med sužnjiki in je po cestah mesta Pariza dal iskati izpostavljene otroke ter skrbel za njih krščansko vzgojo.
Kdor ima ta sad sv. Duha, on je vsakemu dober, rad pomaga, kadar more, bodisi z modrim svetom ali še boljše z dejanjem. Saj vč, da Bog stoterno poplača vsako tudi najmanjšo dobroto, ki jo storimo v Jezusovem imenu, če tudi najzadnjemu ubožcu, saj ve, da Jezus prišteva reveže — seveda poštene — med svoje brate. (Mat. 25,40.)
Prežalo je drevo, na katerem smo danes opazovali šestero različno cepljenih vrhov z najslajšim sadjem. In tako drevo, ljubi kristijan, je zasajeno tudi v tvojem srcu, ako čutiš v sebi in moreš opazovati na sebi sveto ljubezen, nedolžno veselje, nebeški mir, vdano potrpežljivost, blago milosrčnost, blagodejno dobrotljivost. Ako si tak, stokrat srečen in presrečen si, verni kristijan! Ti si prejel sv. Duha, ti imaš sv. Duha.
Ce pa raste in se košati v tvojem srcu le pregrešna ljubezen in posvetno veselje, če ti razjeda srce nemirna vest in se peni v tebi zelena jeza, če si trdosrčen in neusmiljen, potem lahko izprevidiš iz tacega sadu, da ti sv. Duha nisi prejel. In kaj ga je zadrževalo, da ni mogel priti v tvoje srce? Greh je bil, grešna priložnost je bila, trdovratnost je bila vzrok, da nebeški beli golobček ni mogel posesti tvojega srca. Sv. Ambrož pravi: Golob se ne vsede na blato ali mrliča, in sv. Duh ne pride na dušo, ki je zatopljena v mesene in zlovoljne misli.
Bilo je neko binkoštno nedeljo, ko so blaženega Jordana, naslednika sv. Dominika, prosili njegovi tovariši, naj jim spregovori spodbudne besede. Jordan, ki je bil ravno bolan in ni mogel veliko govoriti, reče prinesti poln kozarec vode, katerega izlije pred njihovimi očmi ter ga napolni z vinom pa spregovori: „Vi pač razumete, kaj to pomeni. Da je mogla posoda sprejeti v&se vino, moralo se je izprazniti, kar je bilo poprej v njej. Današnji dau so bili aposteljni napolnjeni s sv. Duhom, ko so se odpovedali lastnemu duhu ; pojdite torej in tudi vi tako storite!"
Kristijan, tudi ti tako stori! Odpovej se grehu, zadostuj zanj in sadovi sv. Duha bodo začeli zoreti tudi v tvojem srcu. Amen.
Valentin Bernik.
Binkoštni ponedeljek.
I. Delež hudičev in delež Božji.
Pošlji sv. Duba — in obnovil bodeš obličje zemlji.	Ps. 103, 30.
Izraelsko ljudstvo se je delilo na dvauajst rodov, ki so imeli biti vsi vkup veliko kraljestvo. Jeroboam pa odtrga, kakor pripoveduje sv. pismo, deset rodov od tega kraljestva, jih zapelje v malikovalstvo, tako da sta le dva rodova Bogu zvesta ostala in se ne omadeževala z malikovanjem. Enako naj bi bilo po božjem namenu vse človeštvo eno mogočno kraljestvo in njega, večnega Boga spoznalo
kot edinega Gospoda in vladarja. Po grehu in hudobnem duhu je bil ta sklep bož|i prekrižan; mesto edinosti najdemo med ljudmi le razdelitve in ločitve.
Še le po cerkvi, katero je sv. Duh s svojim prihodom o binkoštih ustanovil, naj bi nehala ta ločitev, naj bi se ljudstva zopet k edinosti vere zbrala in združila v veliko duhovno kraljestvo. Aposteljni so se po prihodu sv. Duha precej razkropili po svetu. Enako njih nasledniki do današnjega dne — niso nehali tega kraljestva povečevati in po vseh delih sveta ga razširjevati. Pa vendar po vsem prizadevanji apostolov in njih naslednikov se še ni doseglo to zedinjenje, ni še prišel čas, ko bo po besedah Jezusovih le en pastir in en hlev. Večji del ljudi je še žalibog izvan tega kraljestva in tudi mnogi, ki so po rojstvu že bili v njem, zopet odpadejo, se podajo na novo pod vla-darstvo hudega duha.
Kakor je namreč oni Jeroboam deset rodov odtrgal od božjega ljudstva, tako oropa tudi hudobni duh deset delov ljudi, jih odtrga od kraljestva Kristusovega, tako da za dobrega duha ostaneta le dva dela.
Kateri so tedaj med vesoljnim človeštvom, ki na zemlji živi, deseteri deli, ki spadajo satanu, hudobnemu duhu; katera sta dva dela, ki sta v lasti dobrega duha? Kaj je delež hudičev ? Kaj je delež Božji? Na te dve vprašanji hočem odgovoriti in sicer najpreje o deležu hudičevem, potem pa o deležu Božj e m. I.
I.	Izraelsko ljudstvo je v vsi svoji zgodovini predpodoba krščanstva. Abraham, Izak, Jakob, Jožef in veliko druzih mož tega ljudstva so bili predpodobe Kristusa. Oni Jeroboam, ki je deset rodov od Izraela odtrgal, je podoba hudiča, ki od vsega človeštva deset delov odtrga ter podvrže pod svoje povelje ... In kateri so ti deseteri deli?
1. Prvi del obstoji iz nevernikov, to je tistih, ki vere v Kristusa ne sprejmejo, trdovratno vsak poduk odbijejo in vedoma ostanejo v svojem neverstvu. Sem spadajo vsi oni j u d j e i n pagan i, katerim se je že večkrat krščanska vera oznanovala, ki se pa vkljub boljšemu spoznanju, tedaj zadolženo branijo ta nauk sprejeti. — Sem spadajo tisti, ki so v krščanstvu rojeni, vzgojeni, pa se vendar kot sovražniki resnice udajo neverstvu. Ti pripadajo kraljestvu satanovemu, ker Gospod naravnost pravi: Kdor ne veruje, bo pogubljen. (Mark. 16, 16.) Sem pripadajo krivoverci, ki sicer verujejo v Kristusa, pa ne tako, kakor cerkev uči, in vedoma ostanejo v svoji krivi veri, da-si jo spoznajo. Tem velja beseda Zveličarjeva:
Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kot malikovalec in očiten 'grešnik. (Mat. 18, 17.)
Iz dozdaj rečenega sami lahko razsodite, da se vsi tisti malikovalci, ki niso nikoli nič slišali o krščanstvu, nasproti pa spolnujejo postavo, ki je po besedah aposteljnovih pisana v njih srcih, to je: svojo vest poslušajo, ki jim pravi, kaj je dobro, kaj hudo, nimajo se sem prištevati. Njim velja beseda apostola Pavla (Rim. 14, 14.): Kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali ? Tudi drugovercev ni sem prištevati, ki svoje zmote ne spoznajo, ampak v dobri veri (bona fide) jo imajo za resnico.
2.	K drugemu delu spadajo vsi, ki božje ime onečastijo s krivo prisego. Kdor krivo priseže, ta se odpove Kristusu in njegovemu evangeliju in noče pri Bogu nobenega deleža imeti. On kliče prekletstvo božje čez se in svojo hišo po besedah sv. pisma: In bo prišlo prekletstvo v hišo njega, ki v mojem imenu po krivem prisega, in bo v sredi njegove hiše prebivalo ter pokončalo njo, in nje kamenje. (Cah. 5, 4.)
3.	K tretjemu delu spadajo leni in mlačni, tisti, ki so v službi božji zanikerni, ki nečejo nič vedeti o obiskovanji cerkva, o prejemanju sv. zakramentov, o molitvi in verskih vajah, ki se ne trudijo nabirati si dobra dela in zasluge za večnost. Kristus naravnost pravi: Vsako drevo, ki ne prinese dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo. (Mat. 3, 10.) Tisti hlapec, ki talenta sicer ni zapravil, ampak zakopal, je bil obsojen, pogubljen, ker z njim ni drugih talentov pridobil. (Mat. 25, 30.) V skrivnem razodenju beremo: O da bi bil mrzel ali gorak, ker pa . . .
4.	K četrtemu delu pripadajo p o h u j š 1 j i v c i, tisti, ki druge, sosebno mladino, zapeljujejo v greh. Oni so pomočniki, orožje satanovo, oni so lovci, katere hudobni duh razpošilja, da bi mu duše lovili. O takih govori Kristus: Bolje bi jim bilo, da bi se jim mlinski kamen . . .
5.	K petemu delu so prištevati nezmerni, tisti, ki v jedi in popivanji iščejo svoje največje dobro, hlaženstvo, ki svojim ustom mnogokrat žrtvujejo vse premoženje in srečo svojih rodovin. I’o besedah apostola so malikovalci, ker mesto živemu Bogu le svojemu trebuhu služijo ter mu vse darujejo.
0.	K šestemu delu spadajo nečistniki, vsi, ki so kakor si bodi v mislih, željah, besedah in djanji tej pregrehi vdani. Apostelj pravi: Mehkužncži, nečistniki in prešestniki nimajo deleža v kraljestvu Kristusovem in Božjem. Zopet beremo: Nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo. (Raz. 21, 27.)
7.	K sedmemu delu spadajo oni, ki posedajo krivično blago, pa ga nočejo vrniti, ki so bližnjemu škodo storili, a je nočejo popraviti; kdor ne poplača, ne poravna, bo pahnjen v tisto ječo, o kateri Zveličar govori: Ne boš prišel ven, dok zadnjega vinarja ne poplačaš. (Mat. 5, 26.)
8.	K osmemu delu spadajo nemilosrčni, ki bližnjega zavoljo njegovega blaga zavidajo, zavoljo njegove sreče žalujejo, ga z besedo, dejanjem preganjajo, z njim v sovraštvu žive; kajti sv. Janez piše: Kdor ne ljubi svojega brata, ostane v smrti. (I. Jan. 3, 14.)
9.	K devetemu delu spadajo prevzetne ži, ošabne ži, n a p u h n j e n i, ki se čez bližnjega, da, celo čez Boga povzdigujejo. Angelji, ki so že uživali blagost nebeško, so bili, ko so se napuhu vdali, pahneni v večno brezno.
10.	K desetemu pripadajo vsi jezni, ki so tako ti pregrehi udani, da si s tem zdravju škodujejo, so trdosrčni do bližnjega in nepravični, in zoper Boga, svete reči in ljudi v svoji togoti in jezi bruhajo ostudne kletvine. Vsa grenkoba, piše sv. apostelj (Ef. 4, 31.) in jeza, in srd, in vpitje, in preklinjevanje bodi daleč od vas z vso hudobijo vred.
Glejte, to so deseteri deli, ki po naših krščanskih naukih spadajo k kraljestvu hudobnega duha. Trd je ta nauk za ozna-novanje, trd za poslušanje, pa kdo ga more premeniti? Nebo in zemlja bota . . . pravi Kristus. Oh, koliko je tedaj po tem nauku tistih, ki spadajo k kraljestvu satana!
Koliko je že število tistih, ki po lastnem zadolžeuju stoje še izvan cerkve božje ter tavajo po mraku in smrtni senci ? — Na zemlji živi v povprečnem številu čez 1400 milijonov ljudi. Od teh jih je le krog 300 milijonov, ki spoznajo katoliško vero, tako. da jih je blizo 1000 milijonov, katerim še ne sveti krščanstvo. V Kini, Japanu, Indiji, Ameriki, Avstraliji itd. se nahaja še ostudno malikovalstvo do današnjega 'Ine. Pa mnoga ljudstva iz lastnega zadolženja še ne vživajo blagra krščanstva. Od aposteljnov naprej skozi vse veke, kakor priča zgodovina, s0 je po raznih krajih oznanoval evangelij. In tudi še sedanje dni Sre ne malo duhovnikov, napolnjenih z ognjem višjega duha, ne boje 86 ni nevarnosti ni smrti, kot misijonarji k raznim narodom, da bi tam zasadili sv. Križ. In ravno slovenska domovina se sveti z zlatimi '^kami zapisana nad deželami, ki so poslale oznanovaice sv. evangelija. Opomnim vas tako rekoč na naše bližnje rojake: Knoblehar-ja iz Škocjana, ki počiva v tuji zemlji Neapeljnu, . . . Barage iz Trebna, ki ■le umrl v duhu svetosti v Marketi severne Amerike, kjer mu sledi
zopet Gorenjec Mrak na škofijskem sedežu. Mnogokrat pa vladarji in ljudstva iz posvetnih obzirov ne sprejemajo krščanske vere ali pa odpadejo od nje ter tako ostanejo v sužnosti hudobnega duha.
Pa kaj nam mari tisti, ki so zunaj? bi zamogel z aposteljnom vsklikniti. Rajše se ozrimo na tiste, ki pripadajo katoliški cerkvi. Vsaj ti se vsi prištevajo k deležu dobrega duha? Toda, žalostna resnica, da tudi med kristijani jih je mnogo deležnikov hudega duha. Kajti ali jih ni med kristijani mnogo, kateri ne verujejo po katoliško, ki krivo prisegajo, ki so lenobi in mlačnosti, jezi, sovraštvu vdani, ki posedajo krivično blago, ki v nečistosti žive in vse one ostudnosti počenjajo, ki se naj še ne imenujejo med kristijani? Da, mnogo jih je, ki so že davno milost sv. Duha zgubili, ki v grehu žive in so tako zapadli oblasti satanovi! Ali se smejo taki deležu božjemu prištevati? O ne, oni so delež hudičev! Predragi, če življenje marsikaterih kri-stijanov opazujemo, ali niso resnične besede Zveličarjeve, ki pravi: Veliko je poklicanih . . . Jasne so nam besede: Široka so vrata in prostorna je pot, ki pelje v pogubljenje, in veliko jih je, ki po njej hodijo. Kako ozka so vrata in strma je pot, ki pelje v življenje in malo jih je, ki ga najdejo! (Mat. 7, 13, 14.)
In akoravno jih mnogo iz lastnega zadolženja raji v temoti prebiva, mnogo pripada k kraljestvu, v katerem satan vlada: tudi Gospod si je svoj del izvolil, kateremu ga satan ne bo odvzel, in o tem Božjem deležu v II. dolu.
II.	1. Dva rodova ljudstva Izraelskega sta še Bogu zvesta ostala, potem ko je Jerob deset jih zapeljal. Kakor sta med Izraelom dva roda lastnina Gospoda ostala, tako si je med ljudmi Bog dva dela izvolil, ki so njegova last. Katera sta ta dva dela, kristijani moji?
a)	Prvi del so nedolžni, ki so krstno milost ohranili ter se skrbno varujejo slehernega smrtnega greha.
Takih nedolžnih je bilo v vseh časih. Le berite življenje svetnikov, in hote našli mnogo iz vseh stanov, visokih in nizkih, zakonskih in samskih, ki so se vse življenje skrbno varovali vsacega velikega greha in krstno milost ohranili. Opomnimo vas na sv. Alojzija, Stanislava Kostka . . ., Rozo Limansko, sv. Brigito itd. Tudi sedaj jih ,je še, akoravno morda majhno število. — Sem spadajo vsi tisti otroci, ki so po sv. krstu umrli ter se preselili v večnost, predno so začeli spoznavati, kaj je dobro, kaj hudo.
b)	Drugi del so spokorniki. Zgodi se namreč, da izmed tistih delov, ki satanu pripadajo, se marsikdo zopet skesano in spokorno k Bogu nazaj vrne, in ti, ki iz onega šotora pridejo, so drugi

del, ki Bogu pripada. V vseh vekih jih je bilo mnogo, ki so manj ali dalj časa v grehih in hudobijah živeli, a so prišli k spoznanju, se kesali svojih prestopkov ter začeli novo življenje svetosti in pravičnosti. Le pomislite na sv. Avguština, Ignacija, Anzelma . . ali Magdaleno, Marijo Egipčanko, Marjeto Kortonsko ... ki so dolgo svetu, hudiču in mesu stregli, slednjič pa po sv. Duhu razsvetljeni in po njegovi milosti okrepčani, grešno pot zapustili ter zvesti služabniki Božji postali. In tako se godi še dandanes, da se jih mnogo spreobrne ter postane delež božji, ko so prej k enemu izmed 10 delov satanovih spadali.
Tako tedaj veste, preljubi moji, kateri so delež božji, kateri delež satanov, kateri pod oblastjo dobrega, kateri pod oblastjo hudega duha!
2.	Kaj torej hočemo storiti mi? Za kateri del se odločiti? h kateri stranki se vstopiti? V sredi •ned obema ne moremo obstati, k eni moramo spadati. Zakaj Kristus naravnost pravi: Nobeden ne more dvema gospodoma služiti; (Mat.
24.) Mor ni z menoj, je zoper mene. (Jan. 11, 18.) Ker se za enega odločiti moramo, ali nočemo raji biti delež Gospodov?
Bog ima največjo pravico do vseh: Bog Oče nas je vstvaril, iz nič k življenju poklical . . Bog Sin nas je — ko smo bili padli — z»pet odrešil iz sužnosti satanove . . Bog sv. Duh nas je posvetil ter deli svoje milosti.
O bodimo torej Bogu zvesti in vselej hvaležni Očetu nebeškemu, M po očetovsko za nas skrbi.. Odpovejmo se satanovemu vladarstvu, saj smo z dragoceno krvjo Kristusovo odkupljeni . . Ne žalimo nikdar Doga sv. Duha, temveč poslušajmo vedno njegove opomine in šepetanja, ki nam jih daje po naši vesti. Ta dva duhova, Duh božji in Duh teme se neprenehoma med seboj bojujeta, da bi si vsak za-se veliko stranko pridobil. Nju boj se vrši vidno in nevidno.
a. Dobri Duh ljudi k sebi vabi, ki jih je v sv. krstu posvetil, neprenehoma po pridigah, spovednikih, stariših, učenikih, dobrih knjigah . . Slabi duh ima zoper to — orožje brezvernih ljudi, ki vse sveto zaničujejo.. zapeljivce, pohujševalce... slabe knjige, časopise i. t. d.
3.	Zraven vidnega boja je pa še nevidni, notranji v prsih slehernega človeka. Dobri Duh po vesti . . opominja, svari, razsvetljuje, pošilja dobre angelje za vodnike. Temni duh pošlje svoje Pomagalce, ki domišljijo človekovo skušajo zasukati na svojo pot Ni Sc nam bojevati, piše apostol, zoper meso in kri, ampak tudi zoper duhove, hi so v podnebju.
24
Tega vojskovanja tajiti pač noben človek ne more, ker ga skuša vsak dan.
Zatorej, kristijani moji, odločimo se že enkrat za dobrega Duha brez strahu in obotavljanja! Od te odločbe je odvisna naša časna in večna sreča. Nobenega deleža ne sme imeti za naprej pri nas hudobni duh, ki nas le pogubiti hoče! Njemu in njegovemu djanju se hočemo odpovedati. Potem bodemo kot delež Gospodov iz ust Zveličarja zaslišali divne besede: Pridite, blagodarjeni mojega Očeta; posedite lcraljestvo, leatero vam je pripravljeno od začetka sveta. (Mat. 25, 34.) Amen.	Anton Žlogar.
2. Sadovi svetega Duha.
Vse to pa dela en in ravno tisti Duh.
I. Kor. 12, 11.
Pri izraelcih je bil binkoštni praznik „prazuik žetve", ker so ta dan morali zahvaljevati Boga za poljske pridelke ter mu darovati prvine sadežev. Tudi nas kristijane spominjajo binkoštni prazniki žetve in sadežev, to pa v duhovnem oziru. Binkoštni praznik se je namreč očitno pokazalo nad aposteljni, kak sad je rodil v njih Tolažnik sveti Duh. Precej tisti dan je govoril sv. Peter tako navdušeno in neustrašeno, da se jih je dalo krstiti okoli tri tisoč duš. In kako vneto in prepričevalno je govoril zopet pri drugi priliki, slišali ste v današnjem berilu. Tudi drugi aposteljni so po binkoštnem prazniku povsodi razodevali blagi sad, ki ga jim je douesel tolažnik in učenik sv. Duh. Pa sv. Duh binkoštni praznik ni prišel le nad aposteljne, ampak nad vse vernike, nad vso sv. cerkev. In sad tega se razodeva tudi še dandanes pri pravičnih kristijanih. Včeraj smo opazovali prvih šestero sadov sv. Duha, danes pa jih preglejmo drugo polovico. Prepričali se bodemo s tem, kako zalo je drevo, na katerem zori tako raznoličen sad, če tudi to dela eden in ravno tisti Duh.
Prvi sad sv. Duha je ljubezen, potem pa pride veselje, miri potrpežljivost, milosrčnost, dobrotljivost. — Njih lepoto smo občudovali včeraj.
7.	Sedmi sad pa je prizanesljivost. Tudi ta čednost nam najlepše blišči nasproti iz Jezusovega življenja, iz Jezusovega presvetega Srca. Tri leta se je trudil s svojimi neučenimi in tu pa tam zelo trdimi učenci, pa njegova vnema je pri tem vedno še rastla-

Po njegovem izgledu se je ravnalo tisoče in tisoče oznanovalcev svete vere, katerim so se ustavljala najtrdovratniša srca. Vsi ti so mogli reči s sv. Pavlom: Zato vse pretrpim zavoljo izvoljenih, da tudi oni izveličanje dosežejo, leatero je v Kristusu Jezusu z nebeško častjo. (II. Tim. 2, 10.) Zlasti velja to o sv. Frančišku Saleziju. Šableska pokrajina je bila v krivoverske zmote zapletena. Sv. Frančišek gre spreobračat nesrečne prebivalce. Hudo se mu godi na teh misijonih, ker trpi lakoto in žejo, psujejo ga in preganjajo, dostikrat tudi prenočišče odreko, toda potrpežljivost in prizanesljivost njegova in njegovega tovariša premaga otrpla srca, in slednjič je bila cela pokrajina pridobljena katoliški cerkvi. Spreobrnil je sv. Frančišek nad 70.000 krivovercev.
8.	Osmi sad sv. Duha je krotkost. Ta čednost stori, da dobre duše premagujejo jezo, kadar jih kdo draži, in potrpe iz ljubezni do Boga, kadar se ž njimi ravna grdo in nehvaležno. Koga naj vam zopet tu postavim za najlepši izgled, če ne našega Zveličarja samega? On, ko je bil prcklinjan, ni klel; ko je trpel, ni pretil, temveč se mu je vdal, kateri ga je krivično sodil. Tako popisuje Jezusovo krotkost sv. Peter. (I. 2, 23.) Zato Jezus tudi nas opominja, naj se ravnamo po njegovem izgledu: Učite sc od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen. (Mat. '11, 29.) Prvi, ki je v dejanju pokazal, da se je dobro navadil krotkosti od svojega Učenika, bil je sv. Stefan, ki je celo molil za one, ki so ga pobijali s kamenjem. Podobno je ravnal tudi sv. Apolonij. Ko je bil ta svetnik ob času Preganjanja pod cesarjem Maksiminom vržen v ječo, bil je med njegovimi neverskimi mučinci tudi neki Filemon, ki kar ni mogel prestati, da bi svetega jetnika v euomer ne psoval in ne preklinjal. Apo-louij mu na vse odgovori le to-le: „Moj sin, jaz prosim Boga, naj bi imel usmiljenje s taboj in ti ne prištel v greh nobene tvojih psovk!* Te besede, z največjo krotkostjo izgovorjene, sežejo kakor na dve strani brušen meč v Filemonovo srce; čuti se hipoma vsega 8Premenjenega, vrže se mu pred noge ter zakliče :]BJaz sem kristijan!“ Nato se poda k sodniku sam sebe zatožit, kako neusmiljeno je ravnal z nedolžnim vjetnikom, izbere si krono mučeniško in prejme jo skupno 8 sv. Apolonijem. Tako čudovit je učinek krščanske krotkosti.
9.	Deveti sad sv. Duha je zvestoba. To je zvestoba v službi k°žji in v spolnovanju stanovskih dolžnosti. Kdor ima ta sad svetega Puha, ta služi Bogu neomahljivo, če bi mu bilo še tako težavno, in v vseh razmerah ostane si zvest svojega poklica in svojega stanii. (®v. Janez Nepomuk in sploh sv. mučenci.)
24*
Zgodovina nam pripoveduje o nekem pobožnem škofu, ki ga je hotel nejeversk kralj prisiliti, da se odpove krščanski veri ter daruje malikom. Škof pa je odgovoril: „Moj gospod in kralj, tega ne storim!" Srdito mu odvrne kralj: »Ali ne veš, da je tvoje življenje v mojih rokah?" — »To vem", odgovori škof, »toda dovoli mi, da ti povem primero in stavim vprašanje. Eecimo, da bi kateri tvojih najzvestejših služabnikov prišel tvojim sovražnikom v roke in bi ga hoteli k nezvestobi zapeljati, da bi tebe izdal. Toda, ko tvoj služabnik ostane nepremaknjeno zvest, zagrabijo ga tvoji sovražniki, slečejo mu oblačila, ter ga nagega zasramovaje požeuo od sebe. Povej mi, moj kralj, ko pride potem tvoj služabnik k tebi, ali bi mu mar ne dal najboljših oblačil ter mu sramoto povrnil s častjo?" Tedaj reče kralj: »O pač; toda kaj naj to pomeni in kje se je to zgodilo?" Škof odgovori: »Glej, ti mi tudi moreš pozemeljsko oblačilo, to je moje telo, odvzeti; toda jaz imam Gospoda, svojega Boga, ki me bode na novo oblekel. Ali naj mi mar bode kaj ležeče na tem mojem oblačilu ter naj svojo zvestobo zato prelomim ?“ Tedaj spregovori nejeverski kralj: »Pojdi, podarim ti življenje."
Tako misli, tako govori tudi ti, kristijan, kolikorkrat te zapeljivi svet hoče dobiti na svojo stran ter odvrniti, ne sicer morda naravnost od sv. vere, pač pa od življenja po veri. Saj veš, da vera breg del je mrtva. (Jak. 2, 26.)
Kako se nezvestoba do Boga kaznuje že na tem svetu, pove naj vam ta-le zgodovinski dogodek: Ko so leta 1860, dne 9. julija v Damasku strašno morili kristijaue, zgodilo se je, da so nekateri svojo vero zatajili. Toda smrti zaradi tega niso ušli. »Dobro", norčevali so se	morilci, »ti si storil, kar smo hoteli.	Toda tvoj Jezus te	noče več,
in	naš Mohamed te tudi noče,	pojdi v	peklo!" — Ali pa	so zakli-
cali takemu odpadniku: »Sedaj si ,pravoveren1 in raj ti je zagotovljen. Kaj hočeš pač še na zemlji čakati, proč s taboj!“
10.	Kdor nosi sv. Duha v svojem srcu, ta ima tudi deseti sad njegov, namreč zmernost. Ta sad pomaga človeku, da si ve f jedi in pijači ohraniti pravo mero in da je previden tudi v govorjenju in razveseljevanju. Dobro pripomni kardinal Hugo: »Sv. Duh je piš, ki ne prihaja iz puščave, ampak iz nebes, in zruši naša huda nagnenja."
Ruski maršal Suvarov je	bil nenavadno ojster proti	samemu
sebi. Že ob šestih popoldne je	šel spat	in je vstal navadno	ob dveh
zjutraj, potem se je kopal v mrzli vodi. Obedoval je ob osmih in jako kratko. Nihče si ni želel k njemu biti povabljen na obed. Vendar je moral eden njegovih pribočnikov biti navzoč pri obedu, da mu je

prepovedoval še jesti. „In na čegavo povelje se mi to prepoveduje?“ vprašal je maršal. „Na povelje maršala Suvarova,“ bil je odgovor. Koj potem	je Suvarov	vstal od	obeda in dejal:	„Po tem takem seveda
moram biti	pokoren!“	Ravno	tako si je tudi	sam v svojem imenu
določeval sprehode.
Če se	je znal ta	general	že zato, ker je	on kot najvišji general
tako hotel,	tolikanj zatajevati:	ali mar tebi, kristijan, ne bode nič
veljalo povelje Gospoda vseh gospodovalcev, Boga samega? Ali mar ne boš nebeškemu Kralju vedno pokoren ter si prizadeval na vso moč za tisto čednost, katero sv. Peter tako goreče priporoča: Bodite trezni in čujte; ker hudič, vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli, in išče, koga hi požrl. (I. 5, 8.)
11.	Enajsti sad sv. Duha se imenuje zdržnost. Ta čednost ohranuje dušo in telo neomadeževano. Zdržnost prepoveduje očem se obračati po tacih stvareh, katere zapeljujejo v greh. Zdržnost zapoveduje ušesa odtegovati nesramnemu ali obrekljivemu govorjenju. Ta čednost zapoveduje jezik krotiti, prepoveduje roke stegovati po nespodobnih rečeh ali tujem blagu, prepoveduje nogam hoditi po grešnih Potih. Zdržnost sploh prepoveduje našim počutkom vsako tako veselje, katero bi razžalilo vsevidnega Boga, Marijo, angelja varha. Za to čednost nas je navduševal Kristus z besedami: Ako hoče kdo za manoj Priti, naj zataji sam sebe, to se pravi, naj se premaguje, zdržuje, in naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj. (Mat. 16, 24.) In zares jih je tako storilo in šlo za njim že na milijone. Sv. Pavel pravi precej v naslednji vrsti taistega poglavja, kjer našteva sadove sv. Duha, o Zasledovalcih Jezusovih: Kateri so pa Kristusovi, so svoje meso kri-žali z grehi in željami vred. (Gal. 5, 24.) Sem se prištevajo sveti zienihi, svete nune, pa tudi vsi oni nedolžni in spokorni kristijanje, duhovskega in svetnega stanu, ki so med svetom živeči po izgledu sv- Pavla trli svoje meso in ga devali v sužnost. (I. Kor. 9, 24.)
12.	Zadnji pa tudi zares angeljski sad sv. Duha pa je čistost. Kako slavi Jezus to čednost, rekoč: Blagor jim, kateri so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali. (Mat. 5, 8.) Ni čuda, da se sveti zjegova Mati ravno v tej čednosti v najsijajnejši bliščobi med vsemi človeškimi otroci. To je bil naravnost sad sv. Duha, saj je bila njegove milosti polna. Ker njenega presv. Srca in njenega deviškega telesa ne kazi niti najmanjši madež, ki bi si ga mogli misliti, zato 8e ona po vsej pravici imenuje devic Devica, Kraljica devic, zraven Pa tudi Mati brezmadežna in Mati nedolžna. Ta nebeška čednost je krasila sv. Jožefa, zato ima lilijo v roči, tako tudi sv. Alojzij. Posebno
kinča tudi sv. Tomaža Akviuskega, sv. Nežo, dve sveti Katarini in vso tisto nepregledno vrsto, katero opisuje sv. Janez v skr. raz. (14, 34.) Pa tudi ljudje, celo taki, ki sami grdo žive, so takorekoč primorani spoštovati in čislati čiste duše, če ne z jezikom, pa vsaj v srcu. Zato imajo čiste duše pač v prvi vrsti zahvaliti Boga sv. Duha, kakor priporoča sv. Ciril Jeruzalemski.
Ogledali smo si danes druzih šest vrhov s prežlahtnimi sadovi sv. Duha. Kakor včeraj, tako te, ljubi kristijan, zopet danes opominjam, da se ozreš v svoje srce ter pogledaš, ali je tako drevo s takimi sadovi zasajeno tudi v tvojem srcu. Le poprašaj se: ali si prizanesljiv, krotak, zvest, zmeren, zdržen, čist? Raduj se, če si takšen, ker na vekomaj boš vžival plačilo svojega truda, da si prideloval v življenju take nebeške sadove.
Nisi pa prejel sv. Duha, če nočeš prizanašati svojemu bližnjemu, če si nagnjen vedno bolj k togoti, če si nezvest in nezmeren, če se ne znaš nič premagovati in se ti čisto življenje dozdeva predolgo-časno. V tvojem srcu ne plamti ogenj sv. Duha, v tvojem srcu divja ogenj neukročenih strasti. Ogenj v tvojem srcu je kakor Kajnov, zato se Bog ne ozira dopadljivo nanj.
Ta ogenj pogasi sedaj v binkoštnih praznikih; zadnjo iskrico tega mesenega ognja zaduši v sebi, potem more vsplamteti v tako pripravljenem srcu ogenj sv. Duha. Tisti ogenj menim, kateri bode plapolal kvišku in Bogu tako dopadljivo, kakor ogenj Abeljnov. In vsa tvoja dela bodo potem v Bogu storjena. Amen. Yal. Bernik.
Praznik presv. Trojice.
I. Sveta Trojica nam milosti deli — kaj smo jej torej dolžni?
Pojdite, učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha.
Mat. 28, 19.
Ko je modrijana Simonida vprašal siciljski kralj Hijeron, kaj da je Bog, prosi ga odloga za en dan, da bi mogel pomisliti o tako imenitnem vprašanju. Ko ta dan poteče, prosi ga še za en dan in za tretji; pa je slednjič tako malo vedel odgovoriti kot v začetku, kaj je Bog; kolikor bolj se je namreč s svojim pretuhtavajočim umom hotel Bogu bližati, toliko bolj se je Bog oddaljeval od njega, in pripetilo se mu je, kakor nekdaj priprostemu potniku, ki je stopal p° ravnini. Ko radovedno opazuje oblake na nebu, zdi se mu, da se opirajo
na vrhunec bližnje gore; zato ga zelo mika iti na goro, da bi prav videl in razločil, kaj so oblaki. Pa kolikor višje je prišel, toliko višje je videl oblake nad seboj, da je slednjič obupal do njih dospeti.
Ravno to se mora vsem ljudem primeriti, kateri bi hoteli ne-prezirljivo skrivnost sv. Trojice spoznati in razumeti; kolikor daljše o trojedinem Bogu premišljujejo, preiskujejo in govore, toliko manj razumejo, kar so premišljevali. Po razodenju o tej skrivnosti spoznamo in molimo enega Boga v treh osebah. Kako pa so te tri osebe le on sam in tisti Bog, to je za našo slabo pamet nerazumljivo. A verujemo to trdno, ker je Bog to rekel, ki je večna resnica in modrost.
Zato bi bilo brezvspešno, ako bi hoteli globlje po navodu sv. pisma, sv. očetov in lastnem umu razkladati to skrivnost; nasprotno pa utegne biti koristno, ako premislimo, koliko milost nam sv. Trojica od začetka pa do konca našega življenja podeli, ker bomo iz tega lahko posneli, kaj smo jej dolžni, ako se hočemo zveličati. Torej vprašam: a) Kaj nam sv. Trojica deli? b) K a j s m o j ej za to dolžni? V dušni prid hočemo to premisliti v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. I.
I.	Sploh moramo reči, da od sv. Trojice prejmemo vse milosti v življenju in v smrti. In kdo ne ve, da nam Bog največ milosti podeli v sv. zakramentih? Ti zakramenti se pa delijo ravno v imenu sv. Trojice, katera skrivnost je podlaga naše sv. vere in krona, v katero se steka življenje vsega stvarstva.
a)	Po današnjem evangeliju je Kristus sam, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, zapovedal ljudi krstiti v imenu Očeta, Sina in sv. Duha, tedaj v imenu sv. Trojice ter jih tako sprejeti za otroke božje, ude sv. cerkve in dediče nebeškega kraljestva. In ravno z izgovarjanjem teh Jezusovih besed med oblivanjem z vodo bili smo tudi mi krščeni ter smo tako stopili v tesno zvezo s presveto Trojico. Ako škof kristijana birmajo ter ga kakor vojščaka Kristusovega v veri potrdijo, se tudi to godi v imenu sv. Trojice, kajti med birmovanjem govorijo besede: Zaznamovani te z znamenjem sv. križa in potrdim te z mazilom zveličanja v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Ako mašnik spokornika odveže od grehov, se to zgodi v imenu sv. Trojice, ker govori: Jaz te odvežem od tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Ko ima kristijan bojevati zadnji boj, °d katerega je odvisna njegova srečna ali nesrečna večnost, takrat 86 mu približa namestnik Božji, da bi ga razven spovedi in sv. popotnice pokrepčal z z v e 1 i č a 1 n i m oljem. In ko bolnika pomaziil
v imenu Gospodovem ua vseh njegovih telesnih počutkih, kmalu položi roko nanj ter moli: Naj te ozdravi Bog Oče, kateri te je vstvaril v mesu. Naj te ozdravi Bog Sin, kateri je za teke trpel na križu. Naj te ozdravi Bog sv. Duh, kateri je v tebe razlit bil v sv. krstu. Sveta in prehvaljena Trojica, eden edini Bog, se torej prosi, naj bi po svoji usmiljenosti bolnemu podelil milost dušnega in telesnega zdravja. In ko si mladenič izbere tovarišico, da bi v sveti zvezi živel do smrti ter si zvestobo obljubita pred božjim altarjem, se to godi v imenu svete Trojice; kajti duhovnik nju zakon blagoslavljajoč govori: Jaz vaju zvežem v sv. zakon v imenu Očeta in Sina iti sv. Duha. Da se tudi zakramenta sv. E e š n j e g a telesa in mašniko-vega posvečevanja delita v imenu sv. Trojice, se samo ob sebi razume, sosebno če se pomisli na milosti, katere v njiju prejmemo. Zato sme kar naravnost reči veliki učenik sv. Avguštin: V krščanstvu ni nobene milosti, nobenega blagra, nobenega blagoslova, nobenega opravičenja, kakor (le) po veri v presv. Trojico.
b)	Marsikateremu bi se čudno zdelo, kako je to, da se ravno s skrivnostjo sv. Trojice, katero naš um najmenj zapopade, vsak poduk v sv. veri pričenja. Tako stariši otroke, ko še komaj jecljajo, že učijo sv. križ delati, s katerim se izgovarjajo tri božje osebe. In zakaj to? Zato, ker je vera v sv. Trojico začetek in korenina vsega opravičenja, studenec vseh milosti, izvir vseh zaslug, kakor uči tridenški zbor. (s. 6. c. 8.) Ta skrivnost je ravno temelj, in če je ta postavljen v srcu novo podučevanega po veri, potem se zamore dalje zidati poslopje zveličanja.
c)	Vsaka služba božja se začne v imenu sv. Trojice. Ko duhovnik prične sv. mašo, se zaznamova s sv. križem, kakor bi hotel reči, da hoče sv. mašo opraviti v imenu sv. Trojice in v njeno čast in hvalo. Kavno tako se godi pri duhovnih molitvah, tako tudi deli blagoslov z izgovarjanjem treh božjih oseb, tedaj v imenu šv. Trojice, in tako od nje prihajajo vse milosti, vsa sreča, ves blagoslov.
In modro je sveta cerkev vravnala, da se duhovne molitve psalmov končavajo z besedo: Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu in se tako stoterno hvala in slava sv. Trojice noč in dan neprenehoma oznanjuje tu na zemlji, kakor jej nebeški duhovi vedno pojo : Svet, svet, svet!
d)	Po želji in po navodu sv. cerkve tudi drugi bogoljubni kri-stijani vse z a če n j ajo v imenu sv. Trojice. Začno svoje molitve in pobožnosti, gredč k mizi in od mize, vstajajo zjutraj in se podajo k počitku z znamenjem sv. križa. Le želeti bi bilo, da bi tu sv. imena
Gospoda Boga izgovarjali z večjo pobožnostjo, zbranostjo in častitljivostjo, ker potem bi si nabrali neštevilno zaslug.
e)	In slednjič imamo tudi ob smrtni uri, ko se nam je kmalu prikazati pred božjim sodnikom, največjo tolažbo in pomoč pričakovati od sv. Trojice; zakaj ko duhovnik moli nad umirajočim, kliče v cerkveni molitvi sv. Trojico, rekoč: Pojdi, krščanska duša, v imenu Boga Očeta, ki te je vstvaril, v imenu Boga Sina, ki te je odrešil, v imenu Boga sv. Duhaj ki te je posvetil. Iu nadalje med drugim: B,azveseli njegovo dušo pred svojim obličjem, o Gospod, in ne spo-minjaj se njegovih nekdanjih pregreh . . . Kajti če je tudi grešil, vendar Očeta in Sina in sv. Duha ni zatajil, temveč veroval . . .
Glejte, predragi, tako tolažbo, tako pomoč, take milosti zadobimo v življenju, imamo upati ob smrti od sv. Trojice. Zato pa mora biti vse naše dejanje in nehanje njej posvečeno. Kaj smo torej sv. Trojici dolžni?
II. Sv. vera nas uči:
1.	Da nas je Bog Oče vstvaril kot svoje otroke, in sicer po svoji podobi, zato pa tudi hoče in tirja, da bi mi po njegovi podobi živeli in delovali. Tako je Bog dober oče, ali si ne bomo tudi mi prizadevali biti dobri otroci? K temu nas lepo spodbuja apostelj rekoč: Bodite posnemovalci božji, kakor preljubi otroci. (Efež. 5, 1.) — Bog je neskončno dobrotljiv in usmiljen do vseh ljudi; tako naj bomo tudi mi do svojega bližnjega usmiljeni in dobrotljivi, Posebno ubogim in zatiranim dobro storimo, kolikor le premoremo. £ato pravi današnji evangelij prve pobinkoštne nedelje: Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen. (Luk. 6, 36.) — Bog je neskončno ki o d er oče; tako si naj tudi mi prizadevamo kot njegove podobe vedno modreji postajati po poslušanju božje besede, po branju bogo-Ijubnih bukev, glede vsega, kar se tiče našega zveličanja. — Bog je resničen in odkritosrčen; tako moramo tudi mi biti resnicoljubni in ne hinavski, nikdar ne smemo lagati in koga goljufati. —Bog je zvest, kar reče in obljubi, spolni; tako moramo tudi mi biti zvesti nasproti svojemu bližnjemu ; sramotno bi bilo za nas, ako bi dane besede ne držali; ako bi vestno ne spolnovali svojih dolžnosti, ako bi *oper svojo besedo še kuhali jezo in sovraštvo do svojega bližnjega.
Bog, naš Oče, je neskončno pravičen, vsakemu plačuje po njegovih delih (Rim. 2, 6.); tako moramo mi, njegove podobe, pravično 'n pošteno ravnati, nobenega ne za vinar oškodovati, nikdar svojih r°k ne stegovati po tujem blagu ter vsakemu dati in pustiti, kar je njegovega. — Bog, naš Oče, je spravljiv, tudi največja razžaljenja
odpusti; tako moramo tudi mi vsem odpuščati, ki so nas razžalili, in tako odpustiti, kakor v očenašu molimo, da bi on nam odpustil. Nikoli ne smemo hudega s hudim povračevati.
Ako smo pa brez usmiljenja do svojega bližnjega, trdosrčni do reveža, goljufivi ali prekanjeni, ali jezui in sovražljivi in nespravljivi — potem pač nismo prave podobe nebeškega Očeta, potem smo poredni, hudobni, nesrečni otroci, katere bo on Tia vselej zavrgel spred svojega obličja.
Sv. vera nas uči:
2.	Da smo po sv. krstu postali bratje Kristusovi. Po tem zakramentu smo stopili v cerkev Jezusovo iu postali duhovni udje duhovnega telesa sv. cerkve, katerega glava je Kristus, kakor sv. Pavel spričuje rekoč: Kaj ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovi? (I. Kor. 6, 15; Kološ. 1, 18.)
Ali smo pa, predragi, tudi vredni bratje Kristusa Gospoda? Ako hočemo biti pravi bratje Jezusovi, moramo tudi po njegovem izgledu kot njegovi bratje živeti. Saj nam on sam pravi: Izgled sem vam dal, da tudi vi tako storite, kakor sem jaz storil. Vse njegovo življenje od rojstva pa do smrti in vnebohoda je živo ogledalo, kako se moramo v raznih okoliščinah obnašati. Tako je bil Kristus popolnoma vdan v voljo svojega Očeta in je bil potrpežljiv in pokoren do smrti na križu. Ali nam s tem ne kaže najlepše, kako moramo tudi mi svoj križ voljno nositi brez godrnjanja, ker le potem gremo po kraljevem potu v nebesa? — Kristus je v vseh okoliščinah kazal čudovito krotkost; ostal je krotak in pohleven, ko so ga preganjali, zaničevali, zasmehovali ; bil je kakor jagnje, ko je v mesnico peljano. In sam hoče, da se mi njegovi bratje od njega učimo te lepe čednosti. (Mat. 11, 29.) Kajti kdor je krotak in prizanašljiv, ima vedno v sebi srčni pokoj ter živi doma in z drugimi ljudmi v lepi slogi in v miru. Kdor je pa za vsako reč, katera ni po njegovi misli, za vsako besedico, katera mu ne dopade, koj hud, čmeren in jezen, ta živi v vednem nepokoji, razdraženosti in nezadovoljnosti s seboj in z drugimi. Kako dalječje tak kristijau proč od izgleda svojega krotkega Zveličarja? — Kristus je skazoval največjo ljubezen vsem ljudem brez razločka. Ljubil je dobre in hudobne, prijatelje iu sovražnike celo do smrti. V tem ga moramo posnemati. To zahteva od nas sv. Janez (I. Jan. 4, 21.): to zapoved imamo od Boga, da, kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. In ravno ta ljubezen do bližnjega je pravo znamenje otrok Božjih (I. Jan. 3, 10.), bratov Kristusovih, dobrih kristijanov. Kdor nima te ljubezni, kdor črti, sovraži in preganja svojega bližnjega?
temu nič ne koristi, da je po sv. krstu postal brat Jezusa Kristusa, zakaj takim Zveličar žuga z besedami: Jaz vas ne poznam. (Mat. 25, 12.)
Sv. vera nas uči:
3.	Da smo postali pri sv. krstu živi tempeljni sv. Duha. Saj sv. Pavel (I. Kor. 3, 16.) to naravnost priča rekoč: Ali ne veste, da ste tempelj lož ji, in da duh božji v vas prebiva? Toda vsi vemo, da sv. Duh ne prebiva v srcu, ki je s smrtnimi grehi omadeževano, ker on sam zatrjuje v bukvah modrih (1, 5.), da ga hudobija prežene. — Sv. Duh je čist, kakor najbolj bel golobček, čist, kakor naj beleji sneg, svetal, kakor samo zlato; on je zgolj čistost iu svetost. Duh božji tedaj more v nas prebivati le takrat, če smo na duši in telesu lepi in čisti.
Ako torej hočemo, predragi, biti živi tempeljni sv. Duha, moramo pred vsem svoje srce očistiti grehov. Zato jih moramo spoznati, srčno obžalovati, odkritosrčno se jih spovedati ter jih ne več ponavljati. — Moramo vse svoje mišljenje in delovanje spremeniti, tedaj boljši kristijaui postati. Ce smo bili poprej nevošljivi, jezni, neznos-ljivi, prepirljivi ljudje, moramo v prihodnje postati ljubeznivi, priza-uašljivi, dobrosrčni. — Moramo stare slabe navade odložiti. Moramo opustiti kletev, rotenje, priduševanje, opustiti vse grajanje, opravljanje in nesramno pomenkovanje, odvaditi se moramo krivice, goljufije, jeze, sovraštva, nezmernosti, nečistovanja . . . zakaj z vsemi takimi pregrehami se sv. Duh žali ter iz srca prepodi. Nasproti moramo lepo in bogaboječe živeti, ter tako tudi bližnjega k dobremu spodbujevati, kakor nas Gospod sam opominja rekoč: Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, Iti je v nebesih. (Mat. 5, 16.)
Kdor tako živi, kaže s svojimi dejanji, da je res tempelj svetega Duha, da Duh božji v njem prebiva, da je zvest ostal obljubi, katero j0 pri sv. krstu storil; on kaže, da ni samo v krstnih bukvah zapisan za kristijana, ampak da je zaznamovan tudi v bukvah večnega življenja.
Ker torej od začetka svojega življenja pa do konca toliko ime-u*tuih milosti prejmemo od sv. Trojice, zato hočemo tudi njena sveta ■mena z največjo spoštljivostjo izgovarjati, kadar se pokrižamo ali kadar pri drugih molitvah pravimo : Čast bodi Očetu, Sinu in svetemu Duhu. Sicer moramo tudi večkrat resno premisliti, da smo po podobi 8v- Trojice vstvarjeni, torej dolžni tako pobožno in bogaboječe živeti, da bomo vredni otroci Očeta nebeškega, vredni bratje Jezusa Kristusa
in vredni tempeljni sv. Duha, ker le potem bomo smeli gledati skozi vso večnost Boga Očeta, ki nas je vstvaril, Boga Sina, ki nas je odrešil, in Boga sv. Duha, ki nas je posvetil. Amen.
Ant. Žlogar.
2. Dobrota presv. Trojice.
Iz Boga, in po njem, in v njem je vse: njemu bodi slava na veke.
Rim. 11, 36.
A.	1. Nekdanji Rimljani so bili najmogočnejši, najslavnejši narod sveta; pa bili so malikovalci, ter niso pravega Boga poznali in častili. Od svojih lesenih malikov so pričakovali zdravja, sreče, bogastva in še ajdovskega raja.
2.	Totih paganskih slepcev se usmili sv. apostol Pavel in jim gre oznanovat večnega Boga, Gospoda nebes in zemlje, pridigovat Jezusa križanega, Zveličarja sveta, razlagat milosti in darove božjega Duha. Zato v današnjem listu prenavdušen proslavlja trojedinega Boga, govoreč: O globočina bogastva, modrosti in znanosti Boga! Kako nerazumljive so njegove sodbe, in neizvedljivi njegovi poti! Kdo je namreč spoznal misel Gospoda? Ali kdo je bil njegov svetovalec? Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi se mu povrnilo? Ker iz njega, in po njem, in v njem je vse: njemu bodi slava na veke. (Rim. 11, 33—36.)
3.	Mi verujemo v Boga Očeta, mi vidimo Sina božjega, Jezusa v altarskem zakramentu, mi poznamo tudi božjega Duha — pa premalo te tri božje osebe častimo, ker radi pozabimo dobrot presvete Trojice. Zato vam želim danes razložiti: Dobroto presvete Trojice, tako da pomislimo dobroto: I. Boga Očeta, II. Boga Sina, III. Boga sv. Duha.
B.	I. Mnogokrat se najdejo bogataši na svetu, ki so skopi, da od svojega blaga nikomur dobrote ne skažejo. Bog pa je neskončno bogat, pa tudi neizmerne dobrote deli svojim stvarem, posebno človeku. Dobrota Boga Očeta je 1. naša vstvaritev. Iz gole dobrote jo Bog upodobil Adama, mu iz čiste dobrote dal svojo podobo, in v svoji dobroti mu je oskrbel še pomočnico. Ta dobrotljivost Boga Očeta je tudi nam dala život in življenje človeka, pa še neumrljivo dušo. To je dobrota ali uaturna milost božja, pravi sv. Avguštin, da nas je Bog za človeka vstvaril, ne pa za drevo, kamen ali za žival. — Dobrota Boga Očeta je, 2. naša ohranitev. Koliko je ljudi na svetu,

kolikere so potrebščine vseh in vsakega posebej! Jed, obleka, pijača, zdravje, življenje! Sicer se moramo sami truditi za to, daritelj teh dobrot pa je Bog. Tedaj ni nič, kateri sadi, ni nič, kateri šaliva, ampak Bog, kateri rast daje, prelepo uči sv. apostol Pavel. (I. Kor. 3, 7.) Oči vseh, milo prepeva sv. pevec, upajo v tebe, Gospod! in ti jim daješ jed o pravem času. Ti odpiraš svojo roko in nasituješ vsako šival s blagrom. (Ps. 144, 15—16.) 0 res globočina bogastva, o čudežna dobrota Boga Očeta! Pomislimo še dobroto:
II.	Boga Sina, ki je imenovan Jezus Kristus; in sicer dobroto: «) odrešenja, da je iz nebes prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljeno. (Luk. 19, 10.) Tukaj vidiš božje razpelo — krvavo podobo križanega Odrešenika! Glej njegovo glavo, roke pribite, srce prebodeno, noge prevrtane, in zapoj: „0 večna dobrota — jaz vboga sirota — Te ljubim čez vse — Oglej se name.“ — Ako bi tvoj sosed tvoje dolge zate poplačal, skazal bi ti veliko dobroto: Ta pa je naše dolgove pred Bogom poravnal, zato je Jezus naš največji dobrotnik! Pa nam je tudi b) dal a 11 a r s k i zakrament, ali presv. rešnje Telo. Najlepši dar, največja dobrota. Mi pa smo mrzli, nehvaležni, ga ne obiskujemo. Is njega, po njem, in v njem je vse: njemu bodi slava Ma veke! (Rim. 11, 36.)
III.	Katere pa so dobrote sv. Duha? — On je delivec vseh božjih darov telesnih, posebno pa dušnih po sv. zakramentih. Božji Duh nas a) posvečuje; iz grešnika napravi spokornika, ali stori, da nam Bog grehe odpusti; Duh božji nas očisti. Zato je Jezus svoje apostole navdihnil in jim rekel: Sprejmite sv. Duha, katerim bote grehe odpustili, odpuščeni so jim. (Jan. 20, 22—23.) Božjega Duha dobrota je b) naše zveličanj e. Mnogoteri grešniki dobijo od-puščenje grehov; nekaj časa živijo pobožno, v hudih skušnjavah zopet onemagajo in se pogubijo, ker nimajo daru sv. stanovitnosti. Da je spokornik do smrti stanoviten in potem zveličan — to je posebna dobrota sv. Duha; zato sv. apostol Pavel piše: Katerekoli Duh bošji Ura, oni so otroci Bošji (Rim. 8, 14.), bodo zveličani.
C.	To so torej dobrote trojedinega Boga, in še mnogo — ne-številno drugih dobrot nam deli presv. Trojica. Vse, kar imamo, je dobrota od ljubega Boga. Saj iz njega, po njem in v njem je vse: njemu bodi slava na veke! Stopimo torej pred nebeški tron presvete hojice; zahvalimo se za vse prejete dobrote. Hvalimo, slavimo in molimo ljubega Boga zdaj na zemlji — nekdaj pa trojedinemu Bogu bodi slava v nebesih na veke! Amen.	Simon Gaberc.
Praznik presv. rešnjega Telesa.
Kako skazujmo češčenje presvetemu rešnjemu Telesu.
Ta je kruh, ki je iz nebes prišel.
Jan. 6, 58.
Ko bi danes človek mogel stati na visoki gori in se ozirati po planjavah in dolinah, po celi deželi, ko bi njegovo oko moglo seči še dalje po drugih krajih, celo čez široke reke in morja po vsem krščanskem svetu: o kako vzvišen, prelep prizor bi se mu pokazal! Od vseh strani se razlega slovesno zvonjenje in vabi vernike v hiše božje, ki so krasno ozaljšane, kakor nevesta svojemu ženinu. Po slovesni službi božji se poda iz cerkve najlepši obhod, katerega kristijani poznamo. Vse poveličuje to procesijo; praznične obleke vernikov, praznične obleke inašnikov; bele, rudeče, pozlačene zastave, krog katerih se zbirajo razni stanovi, kakor vojščaki krog svojega prapora; duhteče cvetlice in prijazno zelenje kaj dobro de človeškemu očesu; vesele pesmi in godba povzdiguje človeško srce. Zunaj pod milim nebom v sredi prelepe narave se vrši slovesnost, ki verniku oznanuje, kakor bi se bila danes nebesa preselila na zemljo.
In komu velja vse to? To velja kruhu, lci je iz nebes prišel, velja Jezusu, ki kraljuje v zakramentu sv. rešnjega Telesa. Ta dan in njegova osmina vse naše mišljenje in delovanje obrača na presv. zakrament, pa nam kliče tudi v spomin, da smo dolžni Jezusu, ki v njem prebiva sredi med nami, najvišje češčenje skazovati. Samo ob sebi se torej razume, da nam ni treba danes govoriti o ničemur drugem, kakor o sv. rešujem Telesu. Zato vam hočem povedati : Kako naj skazujemo češčenje presv. zakramentu, da bomo prejemali dušni in telesni, časni in večni blagor.
Sv. Tomaž Akv. je v počeščenje sv. rešnjega Telesa zložil več prekrasnih pesem, katere sv. cerkev posebno v tej osmini moli in prepeva; začetek ene najlepše, ki se moli danes med sv. mašo, se glasi:
»Hvali Sijon Ilešenika,	KoTkor moreš, pevaj hvalo,
Hval’ pastirja in vodnika,	Vedno hvališ ga premalo,
Poj mu himne, pesmice.	Vedno zlagaj hvalnice.
Oj hvalimo pevajoči Ziv kruh in oživljajoči,
Kruh slavimo iz nebes!«
Sv. cerkev nas torej opominja, naj, kolikor le premoremo, hvalimo, slavimo in častimo najsvetejši zakrament.

Kako pa se to zgodi?
1.	Svoje češčenje do sv. rešnjega Telesa skazujemo s tem, če radi mislimo nanj. Naš Gospod Jezus Kristus, ki živi na naših altarjih, nas presrčno ljubi in vedno misli na nas. Mišljenje mojega srca bo v tvoji pričujočnosti vsikdar, zatrjuje on po psalmistu (18, 51.) Ljubitelj rad misli na ljubljenega, prijatelj na prijatelja. V taki zvezi pa je Gospod z nami. Kaj pa misli njegovo srce v zakramentu ljubezni? Po preroku Jeremiju (29, 11.) nas zagotavlja: Jas gojim misli miru, ne pa kaznovanja. In zares! saj je tukaj pričujoč kot naš Zveličar, ne pa kot naš sodnik. Njegove misli so zdaj obrnjene le na naš blagor, naš mir in naše zveličanje, sodil bo še-le v večnosti. O, kralj miru nam hoče ta sladki svoj mir podeliti, katerega svet dati ne more. Da bi ga mi posedli, vedno misli na to, kako bi naša srca odtrgal od podzemeljskih stvari, jih privabil in seboj združil, ker le v zedinjenju z njim je mogoč pravi mir.
Ce pa Jezus tako misli na nas, o, mislimo tudi mi radi na svojega največjega dobrotnika; posnemajmo v tem svetnike! Sv. Pavel od Križa (f 1775) je vselej, kadar je zagledal cerkev, postal in na-tihoma povabil angelje tiste cerkve in svojega angelja-varuha, naj mesto njega vredno častijo uajsvetejši zakrament. Sv. Armela je želela v svoji bolezni vedno proti cerkvi obrnena ležati. Tako tudi ti lahko svojega duha in telo obrneš proti cerkvi, da sv. zakrament pozdraviš, 8&j Jezus vidi vse tvoje misli in želje. Ali se ne moremo tudi mi, kolikorkrat gremo memo cerkve, zmisliti na Gospoda, ga natihoma počastiti s kratkim zdibljejem, in večkrat na dan misliti nanj, ki zavoljo n&s med nami v cerkvah kraljuje?
2.	Kdor pa rad misli na koga, tudi hrepeni po njem in ga obišče pri prvi priložnosti. Tudi bogoljubni verniki hrepenijo priti v bližino svojega Gospoda, kakor nevesta v visoki pesmi (3, 2) koprni P° pričujočnosti svojega ženina, rekoč: Vstala bom in šla okrog po Mestu, po ulicah in cestah ga bom iskala, katerega ljubi moja duša. 1'ern bolj moramo to storiti, ker Jezus čaka našega obiska. Nepopisna ljubezen! Ako hočemo h kraljem in vladarjem priti, moramo •m čakati, dok smo pripuščeni, in to je v redu, ker nižji mora višjega Čakati. Pri Jezusu pa ni tako; on, Kralj nebes in zemlje, čaka na nas btf je zadovoljen, če pridemo, kadar hočemo.
Tega so bili prepričani služabniki Božji, zato so vsi hrepeneli 'Jezusa kolikor mogoče večkrat obiskati. Ne samo po dnevu, tudi po °°či so radi obiskovali sv. rešnje Telo. Med drugimi sv. Tomaž, Sv- Frančišek Ksaver, sv. Frančišek Regis. Kadar je ta cerkev zaprto
našel, je pred vratini pokleknil ter od tamkaj molil sv. zakrament. Sv. kralj Vencelj je tudi po noči obiskoval v mrazu, dežju, snegu cerkev ter molil presv. rešnje Telo. Pobožna grofinja Feria je pred sv. zakramentom našla edino vedrilo in je tam cele ure prebdela v molitvi. In ko jo vprašajo, kaj tako dolgo dela pred sv. zakramentom, začudena odgovori: „Moj Bog, vprašajo me, kaj delam pred sv. zakramentom; ali kaj dela bolnik pri zdravniku, kaj žejen pri hladnem studencu, kaj lačen pri bogati mizi?" S srčnim hrepenenjem je obiskoval sv. rešnje Telo sv. Alfonz Ligvorij ter se cele ure z Jezusom pogovarjal v sv. premišljevanju in je vernikom tudi polajšal taka obiskovanja s tem, da je spisal prelepe bukve Bo obiskovanju sv. reš-njega Telesa", ki so razširjene po vsem katoliškem svetu.
Kako dopadljivo je to češčenje Jezusu, razodeva s tem, ker je svetnikom pri teh obiskih podelil neštevilne milosti. Tu so prejeli moč zatajevati se, trpeti, poniževati se, svetu odmirati in za Boga živeti. Zato sv. Alfonz kar naravnost trdi, da Kristus tisti duši, katera s srčno zbranostjo biva pred sv. zakramentom, več tolažbe podeli, kakor pa ves svet z vsemi svojimi slovesnostmi in razveseljevanji more ponuditi.
3.	K takemu obiskovanju paše posebno spodbujajo razne bratovščine sv. rešnjega Telesa. Take so „bratovščina ved nega češčenja sv. rešnjega Telesa", bratovščina „sv. Jezusovega Srca", bratovščina »Apostoljstvo molitve v zedinjenju z uajsv. Srcem Jezusa Kristusa", „Castna straža Jezusovega Srca" itd.
Vsem tem bratovščinam vodilo je vedno češčenje sv. rešnjega Telesa. Kakor namreč noč in dan pred altarjera večna luč gori, tako naj tudi noč in dan pred Jezusom plamenijo srca polna pobožnosti, hvale in ljubezni. Ako se spodobi pozemeljskemu kralju, da je vedno straža pred njegovim domom, tako gotovo zasluži tudi Kralj nebes in zemlje, da mu pred njegovim bivališčem v tabernakeljnu postavimo stražo, katero naj prevzamejo bogoljubna srca. Nikdar bi prav za prav ne smeli Jezusa v zakramentu samega pustiti. Ko eni odidejo, naj bi prišli drugi. In ta vzvišena misel se je (saj deloma) izvedlo ravno po teh bratovščinah, ker ni je več ure, v kateri bi po dnevu ali po noči vsaj nekatere bogoljubne duše ne molile pred tabrnakeljnom. In če se pri nas po noči (splošno) v cerkvi to ne more zgoditi, po* mislite, da takrat, ko mi spimo, pa na drugi polovici zemlje zvesti verniki kleče pred sv. rešnjim Telesom in ko njim solnce zajde. Pa nam izide in zopet se tukaj Jezus časti.
Zato, dragi kristijan, ti skazuješ češčeuje sv. rešnjega Telesa, ako pristopiš h kateri teh bratovščin, spolnuješ njene pogoje, držiš

ure molitve, se vdeležuješ njenih bratovskih slovesnosti, daruješ nekatere krajcarje za ozaljšavo vseh oblek, ki pridejo v dotiko s sv. rešnjim Telesom, daruješ blago, platno k temu itd.
4.	Boljše kot z besedami in zagotovili skazuješ svoje češčenje sv. zakramentu s pobožnim prejemanjem sv. obhajila. Saj Jezus sam to presrčno želi, kakor je že aposteljnom rekel: Srčno sem želel z vami velikonočno jagnje jesti. (Luk. 22, 15.) Tudi nas vabi z milimi besedami: Pridite, jejte moj kruh (Preg. 9, 5.) kajti to je živi kruh, ki je z nebes prišel, pijte moje vino, katero sem vam zmešal! In zakaj? Resnično vam povem, pravi sam, ako ne lote jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne lote imeli življenja ® seli. (Jan. 6, 54.) Kdor pa je moje meso .... obudil ga lom poslednji dan.
To češčenje, glej kristijan moj, mu najbolj dopada, ako se v sv. obhajilu večkrat z njim združiš, kolikrat ti tvoje okoliščine pripuščajo in za primerno spozna tvoj dušni vodnik. A glej, da se dobro pripraviš, kakor te sv. apostelj v današnjem listu opominja: Človek naj presodi sam šele, in tako je od tega kruha, in pije od tega keliha, ker kdor nevredno je, si sodlo jč, ne življenje, ampak pogubo. Kolikor bolj se bo tvoje srce očistilo, kolikor večje hrepenenje bo kazalo, toliko bolj bo dopadlo Jezusu in on ga bo oblagodaril s časno večno srečo.
5.	Ker ti pa večkrat okoliščine ne pripustč Jezusa počastiti z resničnim obhajilom, pa ga počasti vsaj z duhovnim, saj je tudi njemu zelo ljubo, kakor nas svetniki uče in sama sv. cerkev v hidenškem zboru (13, 8). Duhovno obhajilo pa obstoji v goreči želji ^zusa v sv. zakramentu prejeti in v ljubeznivem zedinjenju z njim, kakor bi ga bil človek resnično prejel. Enak sad nam obrodi duhovno, kakor zakramentalno obhajilo, če tudi ne ravno v tisti meri. Lahko 86 pa zgodi, da vernik,v kateri se z gorečo ljubeznijo po duhovno °bhaja, večje milosti zadobi, kakor tisti, ki sv. zakrament resnično Prejme, pa z manjšo pripravo in hrepenenjem. Gotovo pa je to naj-b°ljši pripomoček z veliko koristjo prejeti zakramentalno sv. obhajilo.
Gospod sam je dal sestri Pavlini Mareska spoznati, kako do-Padljivo mu je duhovno obhajilo. Pokazal jej je dve posodi, zlato in Rebrno, ter jej rekel, da v zlati hrani zakramentalna, v srebrni pa Snovna obhajila.
Na tak način Jezusa častiti priporoča sv. Alfonz, in sv. Jovana Križa kar naravnost pravi: „Ne da bi te bil kdo opazil, ne da 1 se bil poprej postil, ne da bi bil potreboval dovoljenja spovedni-
25
kovega, se lahko duhovno obhajaš, in to se lahko tolikokrat zgodi, kolikor-krat hočeš, ker le djanja ljubezni potrebuje." Vsakdan, vsako noč, vsak trenutek torej lahko Jezusu to veselje storiš in se z njim duhovno zediniš, in blagoslov njegov ti ne bo izostal.
6.	Ako si tega duha prešinjen, kristijan moj, boš tudi češčenje sv. rešnjega Telesa skazoval s tem. da rad in z veseljem hodiš k sv. maši, katera je nekrvavo ponavljanje Jezusove daritve na križu in v kateri se nam deli sad presv. zakramenta. Po pravici piše sv. Frančišek Šaleški: Sv. maša je solnce duhovnih vaj, brezno božjega usmiljenja, studenec božje ljubezni, srce pobožnosti, duša bogoljubnosti, dragocen pomočeh milosti si pridobiti. Sv. maša je središče vse službe božje in je Bogu najbolj dopadljivo dejanje, kakor piše sv. Lav-rencij Justinijan: Zares! po nobeni daritvi se Bog bolj ne časti, kakor po sv. maši, katero je Zveličar zapustil svoji cerkvi, da bi popolnoma dostojno čast skazal svojemu Očetu. Zbog ljubezni do Jezusa in lastnega blagra mora kristijan vsako priložnost porabiti ter Jezusa počastiti pri sv. maši, sebe in vse svoje zadeve Gospodu darovati ; prepričan naj bo, da ta čas zanj ni zgubljen, temveč da mu bo tisočerno poplačan, kakor je bil n. pr. pobožnemu kmetovalcu sv. Izidoru, ki je vkljub svojim opravilom vsak dan hitel Jezusa v sv. maši počastit, pa je bil tudi sam od njega počasten in blagodarjen tudi očitno pred ljudmi.
Kako slabo torej častijo tisti svojega Gospoda, ki tako redko k sv. maši prihajajo, akoravno imajo časa dovelj, tisti, ki jo ob nedeljah in zapovedanih praznikih zanemarjajo, ki se z najmanjšim zadržkom izgovarjajo, ki se tudi med najsv. opravilom nespodobno obnašajo, ali so vsi raztreseni in daleč proč od altarja s svojimi mislimi.
Blagor pa njemu, kdor rad hiti k altarju, tu sv. skrivnost, kakor se je na Kalvariji vršila, premišljuje; tak spričuje, da saj želi Jezusa v sv. zakramentu prav častiti.
7.	Tak kristijan pa tudi željno pričakuje vseh priložnost, ob katerih more svoje češčenje sv. rešnjemu Telesu skazati. Cerkvene slovesnosti in prazniki k časti sv. rešnjega Telesa vnemajo vso ljubezen in gorečnost bogoljubnih kristijanov. To so posebno ginljivi o b r e d i velikega četrtka, petka, sobote s slovesnim vstajenjem, praznik sv. rešnjega Telesa s svojo osmino. Kaj druzega namerava sv. cerkev, kakor da bi z njimi pomnožile resnično češčenje sv. rešnjega Telesa? Saj je te prazničnosti in slovesne obhode zato vpeljala, da se katoliški kristijani očitno zahvaljujejo za neskončno ljubezen, vsled katere Jezus prebiva v naši sredi in da
tudi pred drugoverci spoznavajo versko resnico o njegovi pričujočnosti v najsvetejšem zakramentu. Vpeljala jih je, da se Gospodu očitno in slovesno zadostuje za toliko nečast, ki mu jo neverniki delajo v sv. zakramentu, ki ga nečejo spoznati; mlačni kristijani, ki zanj ne marajo, grešniki, ki ga nevredno prejemajo.
Kako lepa priložnost zate, kristijan, takrat skazati Jezusu vse svoje spoštovanje! Lahko ozaljšaš svojo hišo (kar se je po mestih le preveč začelo opuščati) z zelenjem, venci, preprogami, razsvetliš, sam spremljaš sv. obhod in se spodbudno pri njem zadržiš, ženske s svečami svetijo, za lep red in obnašanje pri tem skrbiš.
Sv. rešnje Telo počastiš lahko ob 40urni pobožnosti, kakor se posebno pustne dni v večjih krajih obhaja, počastiš ga, ko je izpostavljeno pri misijonskih ali svetoletnih pobožnostih, pri očitnih prošnjah za dež ali lepo vreme, za odvrnenje kake šibe božje; kvaterne tedne tu in tam; navadno pa pri popoldanski službi božji, pri večernicah, litanijah. Takrat poklekni na prvi primerni prostor, ponižno zri v sv. monštranco, moli, hvali, časti svojega Boga . . .
8.	In kdo bi sv. rešnjemu Telesu spodobne časti ne skazal, ko se nese kakor sv. popotnica k bolnikom? Ako si doma in slišiš zvonček, hiti ga počastit ali vsaj k oknu stopi, poklekni in moli za milost, da tudi tebe enkrat tako obišče. Domači naj vse lepo pospravijo, snažno mizo pogrnejo, s cvetlicami ozaljšajo, s svečami sprejme. . za duhovnom molijo . . Sv. cerkev spodbuja k temu češčenju, ker je za spremljevanje odpustke podelila. — Kako žalostno je, če se mnogi ne odkrijejo, ne pokleknejo, otroci vrše . . nespodobno obnašajo .
Lepšega in veličastnišega nimamo na svetu, kakor je presveto rešnje Telo; torej vam tudi boljših in koristnejših pobožnosti ne •norem nasvetovati, kakor sem vam jih v današnjem govoru opisal •n priporočil. Ako boš rad mislil na sv. zakrament, tudi ga pridno °biskoval, pogostoma in vredno sv. obhajilo sprejemal, vseh prazničnost sv. rešnjega Telesa se vdeleževal, posebno pa sv. maše, bodi prepričan, da te Jezus v bolezni ne bo zapustil, s sv. popotnico boš šel v večnost. Vodilo tvojega življenja naj bo vselej: „Ceščeno in hvaljeno naj vekomaj bo — presveto Božje in Rešnje Telo." Amen.
Anton Žlogar.
25*
Druga nedelja po binkoštih.
I. Hodimo pogosto na sveto večerjo.
Neki človek je napravil veliko večerjo in jih je veliko povabil.
Luk. 14,16.
Lepa beseda, pravi pregovor, najde lepo mesto. Žal, da se ne spolnjuje nad povabljenimi današnjega evangelija, ki nam pripoveduje, kako je nekdo napravil veliko večerjo ter jih veliko povabil in ob določenem času pošlje še svojega hlapca poklicat povabljene. Ti pa nočejo priti, marveč se začnejo vsi po vrsti izgovarjati z ničevimi izgovori ... To je vendar prevelika nehvaležnost in predrznost, boste rekli. Ali pa se ne godi kaj enacega tudi dandanes? Vam je znana večerja, na katero smo povabljeni: Jezusovo telo in dragocena njegova kri se nam ponuja ondi v hrano za večno življenje. Velika večerja se imenuje sv. obhajilo, ker se deli po vesoljnem katoliškem svetu in ker so povabljeni k tej angeljski mizi vsi pravoverni kristijani. Jezus Kristus, ki je pripravil to veliko večerjo, vedno pošilja služabnike, duhovnike svoje klicat povabljene. Toda Bogu bodi potoženo: nekateri se izgovarjajo s svojimi posvetnimi opravili, drugi cel6 obrekujejo služabnike božje, jih s hudobnim jezikom obirajo, zasmehujejo in zaničujejo, akoživo in goreče vabijo na sveto večerjo. —Kristijanje! Naj se li tudi nad nami spolni beseda nejevoljnega kralja? Naj li tudi nas zadene kazen iz njegovih ust: Nihče izmed povabljenih ne bo olcusil moje večerje ? — Svet sicer ne mara za to, kar je božjega, dvema gospodoma pa nihče ne more služiti, zato pa jih je mnogo sovražnikov mize Gospodove. Ali naj govori svet, kar mu drago, vendar je in ostane resnica, da smo dolžni pogosto pristopati k svetemu obhajilu. In to resnico hočem danes obuditi v vaših srcih rekoč: Bog hoče, naj hodimo pogosto k sveti večerji.
Dvojen namen želim doseči ob tem govoru: mlačne bi rad zdramil, goreče v dobrem potrdil. Pa ker človek sam iz sebe ničesar ne premore in je vsa naša zmožnost iz Boga, prosim torej svetega Duha, naj razjasni nam um in ogreje srce, da kar slišimo, spoznamo in, kar spoznamo, tudi dopolnimo v imenu Jezusovem.
Bes, da četrta cerkvena zapoved govori samo o svetem obhajilu ob velikonočnem času; a ta zapoved je nastala vsled ljubezni katoliške cerkve do mlačnih svojih otrok, katerim je ona odjenljiva mati do
skrajne meje, da bi jih tako pridobila in ohranila v svojem krilu. A vse drugačna je želja svete cerkve, vse druge namene imel je Zveličar, ko je postavil najšvetejši zakrament.
I.	Obetal je sicer dlje časa poprej apostolom in drugim množicam, da jim hoče dati svoje meso in kri v hrano in pijačo. Ali ker so že takrat poslušalci obračali se z nevoljo od njega (seveda, ker ga niso razumeli), češ: kako nam more ta svoje meso jesti in svojo kri piti dati? — Ker bi gotovo uživanje človeškega mesa in krvi — kakor dostavlja rimski katehizem — ljudem gnjus zadajalo, zato je hotel Zveličar telo in kri svojo zakriti v podobe kruha in vina. Izvolil je torej podobe, ki se vsakemu človeku najbolj prilegajo; kdo se brani kruha ali vina? To je jedilo, katerega, kakor navadno pravijo, se človek nikdar ne preobje, nikdar ne naveliča. Kruh pa je tudi jed, katero povsod najdeš. V najrevnejši koči in najbogatejši palači povžije se največ kruha; to jedilo je ob vseh prilikah na mizi. Zakaj pa je Zveličar izvolil ravno kruh in vino, da nam v njunih podobah podaje samega sebe? Pokazati nam hoče vže v podobah, v katerih ga sprejemamo, kako želi, da ga večkrat vživamo. Kakor namreč s kruhom vsaki dan nasitujemo svoje telo, tako želi, da tudi dušo svojo krepčamo z nebeškim kruhom svetega obhajila.
Bolj pa še spoznamo voljo božjo iz besedi, katere je govoril Jezus pri zadnji večerji. Is srca sem želel [to velikonočno jagnje z vami jesti. (Luk. 22, 15.) Odkod toliko hrepenenje? Odtod, ker mu želja iskrena gori v božjem srcu, da zapusti samega sebe v spomin svojim ljubljenim apostolom. Kristus pa je včeraj in danes in vekomaj ravno tisti — on nas ljubi z neskončno ljubeznijo, kakor svoje apostole, zato pa ima gotovo tudi danes in vedno iskreno hrepenenje se nam darovati v svetem obhajilu, željo, katero spolnimo le, če ga večkrat sprejmemo.
In ko postavi najsvetejšo skrivnost, pravi: Vzemite in jejte, to je moje telo. Vzemite in pijte, to je moja kri. Nato še pristavi: To storite v moj spomin. (Luk. 22, 17.) Zadnje te besede pač očitno kažejo, naj apostoli ne samo sedaj pri zadnji večerji marveč pogosto prejemajo meso in kri Gospodovo. Saj to je spomin na Jezusa, njegovo življenje, trpljenje in smrt, to naj bo takorekoč nagrobni spomenik Zveličarjev. Kateri umirajoči oče pa ne želi, da bi se ga otroci po smrti gostokrat spominjali, da bi se večkrat na njegovem grobu hirali in si predočevali dobrote, katere so od njega sprejeli, nauke, 8 katerimi jim je blažil srce? Zveličar postavil je zakrament sv. rešnjega
Telesa v spomin svojega trpljenja in svoje smrti. Tudi on želi, da bi se ga spominjali pogosto, da bi ga sprejemali mnogokrat. In, dragi kristijanje! če se tako radi in pogosto vzdignete in obiščete pokojne svoje na mirodvoru, če radi postojite okrog križa, pod katerim vam počiva drago srce materino ali očetovo, bratovo ali sestrino, moževo ali ženino, ali ne bote tem raje stopili pred spomenik Zveličarja Jezusa Kristusa? Tu na altarju počiva, tam sije svoj nagrobni spomenik postavil. In če sta ti oče in mati dala časno življenje, Jezus ti je zadobil večno življenje"; če sta te brat in sestra ljubila v življenju, on te je ljubil z večno ljubeznijo, ljubil prej, kakor si ti njega ljubiti mogel. Kar torej dragim svojim pokojnim storiš, ne odreci svojemu Zveličarju. Pridi pogosto, poklekni pred spomenik Jezusov, ponovi spomin trpljenja, ki je bilo zate darovano, smrti, ki je tebe večne smrti rešila, pridi in okusi, kako sladak je Gospod!
II. Podobe kruha in vina, v katerih se nam najsvetejši zakrament deli, kakor tudi besede Zveličarjeve, ko je sveto rešnje Telo postavil, nas učč, da je volja božja pogosto zavživati ta nebeški kruh. Volja božja pa se kaže še bolj v ravnanji in zapovedi svete cerkve. In kaj nam kaže zgodovina, kaj beseda svete cerkve o svetem obhajilu ?
1.	Vže o prvih kristijanih pripoveduje nam Dejanje apostolov (2, 42.), da so bili stanovitni v lomljenji leruha. Te besede nam pomenijo, da so kristijanje pri službi božji navzoči pristopali tudi k svetemu obhajilu. In to se je godilo dolgo časa, skozi več stoletij. Vsaki dan je bila angeljska miza pogrnjena za obilo bogaboječih vernikov. Dolgo časa je bila v cerkvi navada, — tako pripoveduje rimski katekizem, — da je mašnik obhajavši samega sebe obrnil se k navzočim vernikom in jih vabil k sv. obhajilu z besedami: »Pridite, bratje, k združenju!" In pristopili so pripravljeni obhajat sv. skrivnosti.
Prvi kristijanje dajejo nam torej lep izgled pogostnega sv. obhajila. O, kaj bi bili takrat pač rekli o kristijanu, ki bi se bil izgovarjal z raznimi posvetnimi opravili, ali se celo branil pristopiti k mizi božji? Kako bi bili mislili o tistih, ki bi komaj enkrat v letu pristopili k sv. obhajilu ? Saj bi ga še kristijana ne imenovali, nad njegovo vero in ljubeznijo do Jezusa pa bi bili gotovo in po pravici smeli dvomiti.
2.	Žalostno pa moramo priznati, da so prvi časi izginili, z njimi pa je tudi prva gorečnost bolj in bolj ponehavala. Verniki niso šli več v tolikem številu k svetemu obhajilu, redkeje in redkeje so se
obhajali. Toda nauk cerkve se vkljub vsej mlačnosti ni izpremenil. Kakor dobra mati je z lepo a resnobno besedo mlačne svoje otroke opominjala in svarila bodisi po cerkvenih zborih, bodisi po cerkvenih očetih. Vže papež in mučenik Anaklet (100—110) je zapovedal, naj vsaj cerkveni služabniki, ki so navzoči pri sveti maši, vsakokrat pristopijo k sv. obhajilu. Papež Fabijan (240—253) določil je, naj verniki vsaj trikrat na leto : o božiču, veliki noči in o binkoštih vredno sprejmejo sv. rešnje Telo.
In kako goreče so se sv. cerkveni očetje potegovali za pogosto sv. obhajilo 1 Pogosto kliče sv. Ambrož svojim Milancem, naj v ozir sv. obhajila ne posnemajo mlačnih Grkov. Sv. Avguštin (Sermo 227) pa kliče fnovokrščenim: Ne gabite, da leo sem vas očistil v krstni vodi, podal sem vam kruh z oltarja v jed. Veste torej, kaj ste sprejeli iz mojih rok, kaj boste poslej v cerkvi Kristusovi sprejemali vsaki dan, namreč posvečeni kruh, ki po moči besede božje postane telo Jezusa Kristusa. Tu torej priporoča sv. obhajilo vsaki dan; na drugim kraji govori vsaj o nedeljskem sv. obhajilu, če ni srce popolno v grešno navado zakopano. O kaj bi si pač mislil cerkveni učenik, če bi danes mej nami bivajoč jih toliko in toliko pogrešal pri mizi Gospodovi! — Sv. Krizostom se je bojeval z vso močjo svoje zgovornosti zoper mlačnost do sv. obhajila. Ne morem vam povedati, tako toži v nekem svojih govorov, kako me srce boli, ko vidim prostor pred oltarjem slcoro prazen. Frustra adstamus altari, nemo est, qui participet. Zastonj stojim pri altarji, nikogar ni k obhajilu. In če bi goreči ta svetnik dandanes stopil na lečo, kako Ulilo, da, v solzah bi se potožil za tistimi, ki ne marajo za Jezusa. In pač res! kako težko se mora dozdevati duhovniku, če pristopi sam k svetemu obhajilu in ga ni morda nikogar, ki bi se ž njim sklenil v sveti ljubezni do Jezusa. Kako tolažbe polno pa mu je srce, ko vidi, da ga lepa množica krščanske občine obdaja pri oltarji, ž njim daruje božjega Sina nebeškemu Očetu, ž njim sprejema Jezusa v svoje srce, š njim okuša, kako sladak je Gospod .... O to so svetli trenotki duhovske službe, to so iz nebes prodirajoči solnčni žarki v srce •uašnikovo ....
Obžalovati moramo le, da jih je mnogo, ki ne marajo toliko za I*°ga, ko za posvetna svoja opravila. In da bi cerkev vsaj popolno n« izgubila teh posvetnih otrok, da bi jih vsaj enkrat v letu videla Pred sedežem milosti božje, zato je dala 4. cerkveno zapoved. Zgodilo 86 je to v 4. lateranskem zboru in postava ta bila je potrjena tudi
v zboru tridenškem. Ali pri vsej odjenljivosti je cerkev vedno vzdi-hovaje učila in opominjala, da je želja svetega cerkvenega zbora, naj bi pri vsaki sveti maši navzoči verniki pristopili Uidi k sv. obhajilu. In na drugem mestu govori: Sveti cerkveni zbor svari, opominja, prosi in roti po posebni milosti našega Boga, naj bi vsi kristijanje .... pomljivi tolikega veličastva in tako izredne ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je svoje drago življenje za ceno našega izveličanja, svoje meso pa nam v jed zapustil, te svete skrivnosti njegovega mesa in krvi z ono stanovitno in trdno vero, z ono srčno pobožnostjo in spoštovanjem verovali in molili, da bodo smeli ta tiebeški kruh večkrat sprejeti, da jim bo v resnici duša, življenje in vedno zdravje duha, kakor tudi moč na bornem potovanji iz solzne doline v nebeško domačijo, kjer bodo ravno tisti angeljski kruh, ki ga sedaj pod sveto zaveso zavživajo, uživali brez vsega pregrinjala.
Tako kliče cerkev iz globine maternega svojega srci, tako opominja in vabi tista cerkev, katero mora imeti za mater, in jo spoštovati kot mater in ubogati vsak, kdor želi, da mu bode Bog oče. Mi pa, predragi verniki, ko smo spoznali voljo božjo, da večkrat pristopimo k mizi Gospodovi, skrbimo za svatovsko oblačilo, katero nas vredne dela nebeške te gostije. Ne oskrunimo svoje duše z nijednim grehom, ne trgajmo belega oblačila milosti božje z grebi svoje slabosti in pozabljivosti. Skrbimo marveč, da bela obleka ostane lepa, leskeča se v svetih čednostih vere, upanja in ljubezni, ponižnosti in srčnega kesanja. In naj si je bil kedo celo tako nesrečen, da je izgubil svatovsko oblačilo, tudi ta je še vabljen k nebeški večerji. Toda ne hodi tje prej, kakor da si svatovsko oblečen. Umij se v vodi sv. pokore, obleci si po srčnem kesanji zopet obleko posvečujoče milosti božje in potem pojdi k sveti večerji, pri kateri boš Kristusa zavžil, ponovil spomin njegovega trpljenja, dušo napolnil z milostjo in zadobil zastavo večnega življenja. Amen.	And. Karlin.
2. Spremenitva: delo sv. Duha.
Neki človek je napravil veliko večerjo, in jih je obilno povabil.
Luk. 14, 16.
A.	1. Čudežno večerjo nam popisuje danes sv. evangelij. (Luk. 14, 16—24.) Čudežna je zaradi imenitnosti ali obilnosti; čudežna pa tudi zaradi izgovorov povabljencev.

2.	Kje pa je ta zveličavna večerja? To je tista, pri kateri smo se mi zdaj zbrali: sv. maša namreč. Ljubi Jezus, Sin človekov, nam jo je oskrbel pri svoji poslednji večerji na Veliki četrtek, in nas je res obilno povabil!
3.	Preradi so se nekdanji kristijani zbirali k toti sv. večerji ; zdajni pa se radi izgovarjajo, jo zanemarjajo, ali že zavoljo posvetnih skrbi, ali pa zaradi slabe vere o spremenitvi kruha in vina. — Res čudovita je ta resnica, zato vam danes o sv. spremenitvi govorim, in rečem, pri sv. maši se spremenitva: 1. gotovo zgodi, in sicer 2. po sv. Duhu.
B.	1. Najveselejši dan celega leta imeli smo pretečeni četrtek : svetek presv. rešnjega Telesa. Prostaki kakor imenitneži, mladi in stari — vsi smo se veselili poleg Jezusovega rešnjega Telesa, ker prava vera nas uči, da se pri sv. maši kruh in vino spremeni v pravo Telo in živo Kri Jezusa Kristusa, in da živi Jezus vedno pričujoč ostane. Sv. spremenitva se torej gotovo zgodi; to nas zagotovi: a) Jezus sam. Kadar so pa večerjali, je vzel Jezus kruh, in ga je posvetil, in razlomil ter dal svojim učencem, in je rekel: Vzemite iti jejte, to je moje telo. In je vzel kelih, zahvalil in jim dal, govoreč : Pijte iz njega vsi, ker to je moja kri nove zaveze, katera ho za mnoge prelita v odpuščenje grehov. (Mat. 26, 26—28.) Ta sveta zgodba ne potrebuje pojasnila, temveč močne vere na čudežno spre-menitvo, katero nam spričuje: h) Sv. apostol Pavel najizvrstnejše, ko piše: Jaz sem namreč sprejel od Gospoda, kar sem vam tudi zročil, da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh, in zahvalil, ter razlomil, in rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo, ki ho za vas dano. To storite v moj spomin. Iiavno tako tudi kelih po večerji, govoreč : Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. To storite, kolikorkrat hote pili, v moj spomin. (I. Kor. 11, 23—25.)
To sveto spremenitvo nam potrjuje: c) cela sv. katoliška cerkev, sveti očaki in zbori, papeži in pridigarji noter do današnjega dne. Zato sv. Tridenški zbor pravi: Vedno je ta vera v cerkvi božji bila, da takoj po posvečitvi pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobo kruha in vina z njegovo dušo in božanstvom vred živi. (C. T. sess. XIII. c. III.)
Res čudežna je ta skrivnost, pa jo verovati je naša dolžnost. Lahko in radi jo bomo verovali, če še pomislimo, da

2. sv. spremenitva se zgodi po sv. Duhu. Nekateri zaničujejo mašcike, zato pa tudi k službi božji ne prihajajo. Ees, mašnik je samo človek, evangeljski vabič, ki sv. daritvo pripravlja, sv. Duh pa po njem opravi sv. spremenitvo, kruh in vino spremeni v Telo Jezusa Kristusa. — a. Nekdaj je sv. Duh napravil čudež včlo-večenja, da je Jezus, ki je bil prej čisti duh, dobil človeško telo. Zgodilo se je tako-le: Angelj Gabriel je bil od Boga poslan v mesto Galileje, Jci mu je ime Nazaret, k devici, zaročeni možu, kateremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davida, in ime device: Marija. In angelj je vstopil k njej, in rekel: Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj; blažena si ti med ženami. Ko je to slišala, se prestraši njegovega govora, in je mislila, kakošen bi bil ta pozdrav. In angelj ji je rekel: Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu. Glej! spočela boš v svojem krilu, in rodila Sina, in imenovala njegovo ime: Jezus. Sveti Duh pride v te, in moč Najvišjega te bo obsenčila, in zato bo Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano sin Boga. (Luk. 1, 26—35.) Tako še tudi g. zdaj sv. Duh obsenči podobo kruha in vina, da se takoj in hipoma spremeni v živo telo Jezusa Kristusa — med sv. mašo. Torej ne človek, temveč sv. Duh opravlja sv. spremenitvo. Saj Jezus apostolom govori: Niste namreč vi, kateri govorite, ampak Duh vašega Očeta je, ki v vas govori. (Mat. 10, 20.) če pa že pred sodnico — tembolj pred altarjem govori sv. Duh v mašniku, in po njih opravi spremenitvo. Saj škof, posvečevalec, novomašnikom podelijo sv. Duha, govoreč: Sprejmi sv. Duha! In mašnik kratko pred spremenitvo povzdignejo roke in oči proti nebu, ter molijo: Pridi, sv. Duh, vse-gamogočni večni Bog, in posveti to daritev za tvoje sveto ime pripravljeno! Kaj se torej čudite nam, ali zakaj nas zaničujete, ker moč sv. Duha provzroči spremenitvo, ali stori, da ljubi Jezus med nami pričujoč postane! y Zato le radi prihajajte k toli čudežni večerji. Ne izgovarjajte se zarad dela, skrbi, dalekosti, zime, dežja . . bolezni, starosti. Svetniki Božji so nam lep izgled: sv. Ludvik, sv. Venceslav, sv. Alojzij . . . Sedanji pobožni kristijani.
C.	Kako lep in vesel je bil obhod sv. rešnjega Telesa . . Kako veselo je pri sv. maši . . Jezus stopi med nas . . sv. Duh napravi to spremenitvo . . . Prihajajte radi k sv. maši ... da bi se nekdaj poleg nebeškega Jagnjeta sprehajali in radovali v rajskih višavah. Amen.	Simon Gaberc.
Tretja nedelja po binkoštih.
I. Prijatelji in tolažniki Jezusovega presv. Srca.
Po obilnosti bolečin v mojem srcu so tolažbe tvoje razveseljevale mojo dušo.	(Ps. 93, 19.)
Sv. Janez Krstnik, katerega rojstni dan smo predvčerajšnjim obhajali, je nekdaj ob reki Jordanu krščeval ljudi, k pokori opominjal in pripravljal za prihod Gospodov. Od dne do dne je prihajalo več ljudi k njemu; od blizo in daleč, iz mest in vasi so hiteli k Jordanu, da bi poslušali njegove goreče pridige in sprejeli tam krst pokore. Izmed vseh stanov je videl sv. Janez okrog sebe zbrane obilne množice raznovrstnih romarjev skoro brez števila. Pa kaj menite, je bil li prerok Božji vesel teh brezštevilnih množic? jih je li hvalil in povzdigoval? Ne pohvaliti, marveč posvariti jih je moral. Z resnobnim glasom jim je zaklical: „V sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate!" Kakor bi jim hotel reči: O nespametno in preslepljeno ljudstvo — med vami je že 4000 let pričakovani Mesija, med vami je vaš Odrešenik, vaš Zveličar, vaš Kralj! Ali ste slepi, da ga ne spoznate? ali imate ledena, ali imate kamnata srca, da ga nočete sprejeti, nočete častiti, nočete ljubiti?! Kako da ste tako zbegani in se na-me ozirate: Glejte Jagnje božje, katero odjemlje grehe sveta!
Enako bi se moral sv. Janez pritoževati, ko bi med sedanjim svetom živel in pridigoval: „V sredi med vami je Jezus, in vi ga ne poznate!" Po celem svetu je zdaj razširjena sv. katoliška Cerkev, povsod ima Jezus svoj božji sedež v najsvetejšem Zakramentu. Pa koliko je še sedaj nejevernikov — ajdov, ki Jezusa čisto nič ne poznajo! Med te bi se najprej vstopil in jim zaklical: „0 nesrečni narodi, ali morete še tako preslepljeni ostati; krog in krog med vami so katoličani in med njimi je Jezus, in vendar se ne potrudite, da ki ga spoznali: v sredi med vami je On, ki ima najboljše Srce, vi Pa lesene in kamenite malike molite!" — Stopil bi med jude in klical bi: „V sredi med vami je Jezus, in vi ga ne poznate, ga trdovratno zametujete, kakor so ga nekdaj zavrgli vaši predniki: oh v sredi med vami je tisto božje Srce, ki je nekdaj tolikanj ljubilo Vaš rod, vi pa druzega pričakujete! ?" — Še bolj žalosten bi bil, ko bi se obrnil do nesrečnih odpadnikov, ki so krščeni na Jezusovo '^e, ki se tudi kakor mi zaznamnujejo z njegovim znamenjem, 8v- križem, in vendar ga krivoversko zaničujejo ter sovražijo njegovo
Cerkev, kjer noč in dan čuje njegovo presveto Sree. „Oh krivoverci — tako bi jim klical — vi ste lahkomišljeno zapustili pravo Cerkev in ne nehate žaliti najboljšega Srca! Med vami je Jezus, in vi ga ne poznate. — In vi, razkolniki, ki ste od blagih svetnikov, prisrčnih ljubljencev Jezusovih sv. Cirila in Metoda, sprejeli čisto sveto vero, kako morete še slepi ostati, da ne poznate Jezusa, ki je v sredi med vami, pri vseh vaših bratih, ki so zvesti ostali sv. katoliški Cerkvi!“ Najbolj žalosten pa bi bil slabih katoličanov — onih, ki so mrzli do njega, se nič ne zmenijo zanj, kakor bi ga ne bilo med njimi; ga nikoli ne obiščejo v presv. rešnjem Telesu, ga nočejo sprejemati pri sv. obhajilu; če ga kdo žali, se ne potegujejo za njegovo čast, ampak ga celo z neverniki in krivoverci pomagajo tajiti in zaničevati in — oh strašno — še med boljšimi se sem ter tje dobijo izdajalci, ki se predrznejo celo v smrtnem grehu v nevredno srce ga sprejeti pri sv. obhajilu — o kolika nehvaležnost! O vem, da slabim katoličanom bi še ostreje zagrmel sv. Janez, kakor nekdaj farizejem: „ Kačji rod — bi jim rekel — ali ste obsedeni; v sredi med vami je tisto Srce, ki vas tolikanj ljubi, — med vsemi ljudmi na zemlji najbolj ljubi, vi pa se ne zmenite zanj, ga celo žalite, zaničujete, o gorje vam, že je nastavljena sekira . . .
Zares hudo mora boleti taka mlačnost in nehvaležnost najsvetejše Srce Jezusovo in ne bomo se več čudili, da je hotel za svoje presveto Srce imeti tako podobo, da je naročil svoji služabnici Marjeti, naj bo na podobi njegovo Srce ovito s trnjevo krono, s široko rano, iz katere tečejo zadnje kaplje krvi, da naj bo na vrhu križ zasajen. Vse to pomeni neizmerne britkosti, ki jih je Jezusovo premilo Srce nekdaj na zemlji — zlasti veliki teden — trpelo, katero mora pa še sedaj trpeti od nehvaležnih sovražnikov svojih.
Vendar to sem vam že v prejšnjih letih razlagal, zato bi rad danes obrnil vaše oči in misli na nekaj druzega, kar se tudi večkrat vidi na podobi Jezusovega Srca. Videl sem že namreč na podobah poleg Jezusovega Srca bele golobčke naslikane; eden piplje in izdira trnje iz Jezusovega Srca, eden ima naslonjen kljunček na njegovo rauo, kakor bi hotel ohladiti njegovo pekočo bolečino, eden je pri* vezan z verigo na njegov križ, kakor bi hotel križ odvzeti; eden lovi v kljunček krvave kaplje, ki tečejo iz njegove rane, še drugi se bližajo, da bi kako drugače tolažili užaljeno Srce božje. Glejte, le-ti beli golobčki okrog Jezusovega Srca pomenijo one pobožne duše, ki poznajo Jezusa in njegovo milo Srce, le-ti golobčki pomenijo ona
blaga srca človeška, ki ljubijo in častijo najljubeznivše Srce Jezusovo — to so prijatelji in tolaznihi Jezusovega Srca. In tacih tolažnikov in prijateljev vara hočem danes nekoliko našteti v ta namen, da bi tudi vi vsi se jim pridružili in ljubili iz vse moči Jezusovo najsvetejše Srce.
Jezus Kristus se je zato	včlovečil	in	je prišel na svet, da je v
človeški podobi mogel trpeti.	In trpel	je	res	neizmerne britkosti in
bolečine ves čas svojega življenja, od mraza v trdih jaslicah do zadnjega smrtnega zdihljeja na križi — o koliko trpljenja! Trpel je na duši 'n trpel na telesu; pa vse to dušno in telesno trpljenje imelo je svoje središče v srcu: Srce je največ trpelo! V hlevcu je trpel mraz po vsem životu, a čutilo ga je najbolj njegovo Srce: po obrazu so ga tepli, v lice mu pljuvali, a žaljeno je bilo najbolj njegovo Srce; trnje g& je zbadalo v glavo, pa čutilo ga je	še	bolj	Srce; ves život je bil
raztepen in ranjen, a velikost	bolečine	je	bila	v Srcu; bolele so ga
Qa križu prebodene roke in noge, pekla so ga suha usta, a še bolj ga je peklo užaljeno Srce, da je v neizmerni britkosti zdihoval: Moj Rog, moj Bog, zalcaj si me zapustil? Tedaj presveto Srce je bilo tisto središče, kjer se je združevala vsa bolečina — in ko je že po ysem životu in po vseh udih trpljenje nehalo, prebodeno mu je bilo 8 sulico še Srce!
Pa prišlo je jutro velikonočne nedelje — Jezus je veličastno 'z groba vstal. Vse telo je bilo spremenjeno, vse bliščeče, nikjer Nobene bolečine več : veselje in radost se razliva po vsem telesu. Kotovo najbolj pa je bilo razveseljeno njegovo najsvetejše Srce; v Srcu se je zdaj združevala sladkost vsega veselja, kakor nekdaj grenkost V8«h bolečin. Cez 40 dni potem je šel Zveličar tudi s človeško na-toro— tedaj s svojim božjim Srcem, v nebesa. Ce že sv. Pavel pravi 0 slehrnem človeku, ki se zveliča, da bo njegovo oko gledalo v raju toliko lepoto, kakoršne na tem svetu še ni videlo nobeno oko, da bo nJ®govo uho poslušalo radosti, kakoršnih še ni slišalo nobeno poze-toeljsko uho, — da bo čutilo že navadno človeško srce, ko pride gori, toliko radost, kakoršne na tem svetu nobeno srce ni zmožno čutiti;
hočem reči še-le o Jezusovem najsvetejšem božjem Srcu? Reči ^oram le toliko : v Jezusovem Srcu je bilo zdaj združeno nebeško Veselje, nebeška — božja radost! Na desnici Boga Očeta vživa božje ^rce Jezusovo slavo trojedinega Boga; Marija prečista Devica in sveti "tožef ga častita, angeljske trume mu pojejo slavo in vsi svetniki in
svetnice ga poveličujejo, zlasti trume izvoljenih devic, ki mu najbližje najlepšo pesem prepevajo! Glede na to nepopisljivo nebeško, božje veselje pred vsem veljajo Jezusovemu Srcu besede: Po obilnosti bolečin v mojem srcu tolažbe tvoje razveseljujejo mojo dušo.
Kje so pa na zemlji tolažniki Jezusovega presvetega Srca? Vseh pač ne morem našteti, le nekaterih naj omenim.
1.	Najprej imenujem apostoljstvo molitve. Ta molitvena družba se je pred kakimi 50 leti pričela na Francoskem in od cerkve večkrat potrjena in priporočena se je silno hitro širila po vseh deželah to stran in ono stran morja. Povsod pa se je širilo s to družbo tudi češčenje presv. Srca. Kajti družniki te družbe nimajo druge dolžnosti, kakor to, da vsaki dan vsaj po enkrat dober namen naredijo, ter vse svoje misli, želje, besede, dela in trpljenja z namenom božjega Srca Jezusovega in ž njim v zvezi darujejo nebeškemu Očetu. In kdor je ud apostoljstva, je tudi ob enem ud velike bratovščine Jezusovega Srca, če moli očenaš, češčenamarijo in apostoljsko vero s pristavkom: O presladko Srce Jezusovo, daj, da te čedalje bolj in bolj ljubim!
Malo bratovščin	je tako	razširjenih, kakor ta,	ki šteje	svojih
udov	že	na milijone.	Kolika tolažba je to za Jezusovo Srce!	Jezus
je nekdaj v življenju mnogokrat priporočal dobri namen, in kedar je kaj posebno zaslužljivega priporočal aposteljnom, je pristavljal besedo v mojem imenu. Farizeji so ga najbolj s tem žalili, da pri svojih dobrih delih niso imeli pravega namena. Nasproti pa je vsakem« obetal, da bo imel gotovo plačilo, če tudi kaj malega stori zavoljo njega. Kozarec mrzle vode, ki jo daste v mojem imenu, ne bo brez plačila, je učil. Kaj bo to, natočiti pri studencu kozarec hladne vode in dati komu? Vsak otrok lahko to stori. In vendar je to pri Jezus« toliko cenjeno. Kako mora še le njegovemu presvetemu Srcu prijetno biti,	ko	vidi, da na	milijone	katoliških src se vsak	dan združuje &
njim	ter	iz ljubezni do njega	opravlja vsa svoja mala	in velika,	lahka
in težka opravila! Radostno kliče zvečer iz tabrnakeljna takim vnetim prijateljem svojim, ki so celi dan iz ljubezni do njega delali: P° obilnosti bolečin v mojem Srcu so tolažbe vaše razveseljevale mojo dušo /
2.	Kakih 20 let pozneje se je bila osnovala tudi na Francoskem prisrčna pobožnost, ki je znana po imenu častna straža Jezusovega Srca. Tudi ta pobožnost ima silno lep namen. — Posvetni vladarji in oblastniki imajo svoje straže, ki noč in dan čujejo i« stražijo pred njihovim stanovanjem: koliko bolj se pod:'i Kralju vseh

kraljev taka čujoča straža pred njegovim stanovanjem, pred tabrna-keljnom! — To so čutile neke pobožne device na Francoskem in so se med seboj dogovorile, da hočejo prostovoljno prevzeti stražo pred Srcem Jezusovim in se v tem častnem poslu od ure do ure vrstiti. Posnemati so hotele Marijo in sv. Janeza, ki sta zvesto stala pod križem na Kalvariji, ko je bil od druzih zapuščen; posnemati so tudi hotele nebeške duhove, ki brez prenehanja častijo in slavijo Srce Jezusovo. — Straža ta je tako-le vravnana: Vsakemu udu je odločena vsak dan po ena ura, da straži pred stanovanjem božjega Srca Jezusovega. V ta namen pa ni treba zares v cerkev pred tabrnakelj iti, temveč zadosti je le v mislih iti pred sv. rešnje Telo s trdnim namenom celo uro božjemu Srcu posvetiti in zato vse misli in želje, besede in dela, vse stopinje, lahke in težavne, darovati v njegovo čast, v njegovo veselje in tolažbo kakor v zadostenje za ostudno nehvaležnost, s katero ga ljudje žalijo, znabiti ravno tisto uro. Ta prelepi namen naj vsak ud med svojo uro mnogokrat ponavlja, pogostokrat s prisrčnimi zdihljeji Jezusa počasti, in sploh celo uro, kar se more, veliko ne Jezusovo Srce misli, sicer pa čisto brez pridrževanja izvršuje svoja navadna opravila, kakoršna koli. — Da bi ta častna straža bila Jezusovemu presv. Srcu še bolj všeč, jemljejo pobožni stražniki na pomoč še druge zaveznike, o katerih vedo, da Jezusovo Srce nad vse ljubijo >n mu z največjim veseljem strežejo. Kateri stražijo prvo uro, vzemo s seboj Marijo prečisto Devico, ki je že sicer višja poveljnica celi straži, in jo prosijo, naj jim pomaga, da bodo prav opravljali svojo službo; enako kličejo na pomoč Jezusovega ljubljenca — sv. Jožefa °ni, ki stražijo drugo uro; kateri stražijo ob tretji uri, se združijo v duhu z vsemi pravičnimi na zemlji; in za druzih devet ur si vzemo posamezni stražniki po vrsti enega izmed devet korov augeljev.
Kako všeč je Jezusovemu presv. Srcu taka straža, že lahko iz ^ga razvidimo, kako je bilo užaljeno na Oljski gori, ker ni bilo nikogar, da bi bil čul ž njim, med tem, ko so njegovi sovražniki bili tako čujoči zoper njega. Kolika tolažba mu mora biti, ako se v duhu Pred njim zbira na tisoče in tisoče častilcev vsako uro po dnevu in Po noči; kajti če tudi bi stražniki stražili le po dnevu, jih vendar Pride veliko število na vrsto tudi vsako uro po noči, ker je ta družba razširjena tudi unstran sveta, kjer je takrat dan, ko je pri nas noč. Kotovo slehrnemu, ki je dobro dovršil svojo uro, veselo kliče iz ta-brnakeljna: Po obilnosti bolečin v mojem Srcu so tolažbe tvoje razveseljevale mojo dušo!
3.	Skoraj ravno tako dolgo, kakor „častna straža", obstoji neka druga družba, ki je tudi Jezusovemu Srcu veliko zadostovanje za raz-žaljenja. L. 1860 se je na Francoskem združilo več pobožnih častilcev in častilk presvetega Srca v ta namen, da hočejo vsak mesec po enkrat sv. obhajilo darovati vspravo za vse razžaljenje, ki ga je najsvetejše Srce že imelo kdaj prestati v presv. rešnjem Telesu in ga mora še zdaj tolikanj trpeti. In ker so si udje vse dneve meseca med seboj razdelili za spravno sv. obhajilo, je Jezusovo Srce vsaki dan dobivalo tako zadostovanje. Komaj se je začela ta družba, precej so jo kardinali, škofje, mašniki in verniki vseh stanov z velikim veseljem pozdravili in nagloma se je širila po vseh delih sveta. 2e pred 20 leti, o pričetku vatikanskega zbora, je bilo prešteto, da se je vsak dan po 40.000 spravnih obhajil darovalo za srečni izid cerkvenega zbora.
Srčno sem želel z vami jesti to velikonočno jagnje, je rekel Jezus, predno je postavil zakrament sv. rešnjega Telesa in je ravno s temi besedami naznanil, kako zelo mu je ljubo pri sv. obhajilu zediniti se s človeškim srcem. In če je Jezusovemu presv. Srcu že drago, kadar se eno samo srce lepo pripravi za sv. obhajilo, kako mora biti še ljubo in prijetno, ako vidi, da se po vsem katoliškem svetu vsako jutro na tisoče in tisoče duš tako goreče pripravlja za sv. obhajilo, in ko vidi, da sto in sto se jih pripravlja vsak dan s tem namenom, da bi se s prav vrednim obhajilom zahvalile za njegovo neskončno ljubezen in mu ob enem zadostovale za britka razžaljenja, ki jih mora tolikrat od nehvaležnih ljudi trpeti v tem zakramentu ljubezni. Gotovo, vsem pobožnim obhajancem in zlasti udom spravnega sv. obhajila kliče Jezusovo Srce s ponižnega prestola sv. hostije: To obilnosti bolečin v mojem srcu tolažbe vaše razveseljujejo mojo dušo.
4.	Med druzimi pobožnostmi presv. Srca naj še omenim one, ki se imenuje „angeljska služba presv. Srca". Cerkveni učeniki namreč trdijo, da tiste sedeže, ki so jih nekdaj hudobni angelji zgubili, hoče Bog ljudem dati, ker noče, da bi prazni ostali; zato Bogu in zlasti Jezusovemu Srcu močno dopade, ako pobožni kristijani zadostujejo za nehvaležnost napuhnjenih angeljev. Zato so mnogi pobožni častilci božjega Srca sklenili, da hočejo že tukaj na zemlji tisto službo opravljati, katero bi bili opravljali napuhnjeni angelji, ko bi bili v nebesih zvesti ostali, namreč Jezusovo Srce moliti in častiti, hvaliti in slaviti, za njegovo čast goreti itd. V ta namen se združi devet častilcev, ki si razdelijo med seboj vsak četrtek pred prvim petkom
v mesecu devet raznih angeljskih služb, ki jih hočejo celi mesec zvesto opravljati. In da bi boljše opravljali, kličejo tudi na pomoč devet korov angeljev po oni vrsti, kakor so razdeljeni po vadljanji. Ne dd se tajiti, da tudi tem zvestim angeljskim služabnikom in služabnicam Jezus zadovoljen kliče: Po obilnosti bolečin v mojem srcu tolažbe vaše razveseljujejo mojo dušo!
5.	Še posebno pa mora Jezusovemu Srcu pri častilcih to všeč biti, da ljubezni do njega nič ne prikrivajo, ampak jo očitno kažejo z veliko vnemo in radostjo. Jezus je sam rekel, da mu ni dopadljivo, če se kdo ne upa ga očitno pred svetom spoznati, nasproti pa je obljubil, da hoče one, ki ga pred ljudmi spoznajo, tudi pred svojim nebeškim Očetom spoznati. Zato rad vidi, če imajo njegovi častilci veselje do podobic njegovega Srca, saj je sam naročil svoji služabnici Marjeti, naj skrbi, da se bodo povsod razširjale. In to se dandanes obilno spolnjuje. V vsaki količkaj pobožni hiši imajo podobo Jezusovega Srca na steni, skoro v vsaki molitveni knjižici jo najdeš, skoro v vsaki cerkvi jo vidiš, če ne na altarju, pa vsaj na steni: vsi pravi častilci jo s pobožnostjo poljubujejo in jo imajo v posebnih čislih. Ravno tako radi nosijo svetinjico najsvetejšega Srca; kateri pa hočejo še kaj več storiti, si preskrbijo in nosijo tudi škapulir Jezusovega Srca, n. pr. rudeči škapulir trpljenja Jezusovega, na katerem je naslikano Srce Jezusovo in Marijino, ali pa škapulir Naše ljube Gospč presv. Srca, s katerim je navadno skupaj tudi škapulir Jezusovega Srca. Mnogi pa imajo še drugi poseben škapulir Jezusovega Srca, na katerem je podoba, kakor jo je videla zveličana Marjeta, in spodaj so zapisane besede: Stoj! Srce Jezusovo je z nami! Ta škapulir se je pričel že pred poldrugim stoletjem in je posebno priljubljen pri irskih in angleških katoličanih in Pij IX. so podelili 100 dni odpustka za vsak dan onemu, ki nosi tak škapulir in moli en očenaš in češče-nasimarijo in čast bodi Bogu itd. Posebno primeren je v dušnih nevarnostih, da se ložje preženo skušnjave in napadi hudobnega duha z junaškim klicem: Stoj! Jezusovo Srce je z nami!
Tedaj tudi vsi oni, ki s takimi in enakimi znamenji očitno ka-Ze.jo svojo gorečo ljubezen do božjega Srca, so prijatelji in tolažniki njegovi. Zaupanje imam, da se bo Jezus milostljivo oziral tudi na nas, ki smo pripravljeni tudi očitno skazovati čast najsvetejšemu Srcu. *n zaupljivo smem reči, da sploh vsem, ki tako prisrčno ljubijo njegove podobe, kliče: Po obilnosti bolečin v mojem srcu vaše tolažbe r(izvcscljujcjo mojo dušo!
26
6.	Odkar se je tako zelo jela širiti in pospeševati pobožnost do presv. Srca Jezusovega, so se zdatno poživile in pomnožile tudi druge pobožnosti. Izmed mnozih omenim le dveh, ki ste z božjim Srcem v posebno tesni zvezi: »bratovščino presv. Eešnjega Telesa“ in »bratovščino Naše ljube Gospe presv. Srca".
Kako žalostno je bilo nekdaj po mnozih cerkvah! Cerkvena obleka je bila silno ubožna, celo tabrnakelj ni bil dovolj ozaljšan; v slabšem stanovanju je moral Jezus bivati, kakor revni ljudje. Kako je pa zdaj vse drugače; kako lepo zdaj skrbi bratovščina presv. reš-njega Telesa, da so tudi najrevnejše cerkve tako opravljene, kakor se spodobi za najvišjega Kralja. Kako žalostno je bilo tudi to v poprejšnjih časih, da je bil Jezus tolikauj zapuščen v presv. rešnjem Telesu, da so ga verni tako malokrat in še tedaj za tako malo časa obiskovali! Za koliko se je tudi v tej reči spremenilo, odkar se bratovščina presv. rešnjega Telesa tako lepo razširja! Ginljivo je videti, kako se po mestih in vaseh množice ljudi zbirajo in po celo uro v prisrčni pobožnosti častijo presv. rešnje Telo. Kar pa storimo v čast najsvetejšemu Zakramentu, to je storjeno Jezusovemu Srcu, ki v njem prebiva; zato pravim, da tudi vsem bratom in sestram presv. rešnjega Telesa velja Jezusova zahvala: Po obilnosti bolečin v mojem srcu vaše tolažbe razveseljujejo mojo dušo!
V jako ginljivi zvezi s presvetim Jezusovim Srcem je pri Slovencih tako priljubljena bratovščina »Naše ljube Gospe presv. Srca“-Kdor si ne upa naravnost stopiti pred tron Jezusovega božjega Srca, skrije se tako rekoč za milo Srce Jezusove Matere in njo prosi, na) posreduje. Ce pa najboljše materno Srce prosi, ali more pač najmi-lejše Sinovo Srce kako prošnjo odreči? Nikakor ne, ampak le spoznati moramo, da tako goreča zaupnost in ljubezen do Materinega Srca j® veselje in tolažba tudi za Jezusovo Srce, tedaj tudi brezštevilnim udom te bratovščine velja: Po obilnosti bolečin v mojem srcu tolažbe vase razveseljujejo mojo dušo!
7.	Pa ne bom vam dalje našteval častilcev Jezusovega Srca, I® to moram še pridejati, da tisti so mu izmed vseh najljubši, ki si pr'* zadevajo ga posnemati in spolnovati vse nauke njegove. — Vesolj® iu tolažba Jezusovemu Srcu so vsa verna srca; ko je še Jezus na zemlji bil, je marsikaj prizanesel, brez vere se pa pri njem ni dal° nič opraviti: predno je komu čudež storil, je večkrat poprašal: n8*' veruješ?" — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa čista d®' viška srca; Marijo si je izvolil za svojo Mater in jo je nad vse

druge ljudi ljubil, ker je bila najčistejša Devica'; deviškega Jožefa si je izvolil za rednika, nedolžnega Janeza je med aposteljni najbolj ljubil; kakor nekdaj, so mu tudi zdaj sploh čista srca nad vse ljuba, ker za vse večne čase veljajo besede: Blagorljim, ki so čistega srca! — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa krotka in ponižna srca; te dve lastnosti ste mu še posebej lastni, ker je sam rekel: TJčite se od mene, ker jas sem krotak in is srca ponižen! — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa hvaležna srca; nekdaj se je pritožil zastran nehvaležnih devet gobovih, pohvalil pa je onega, ki se mu je prišel zahvalit. — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa usmiljena, prizanesljiva in dobrotljiva srca; kolikrat je to 1 besedo in z izgledi učil ter zagotovil, da to, kar kdo bližnjemu stori, mu je tako všeč, kakor bi njemu samemu storil! — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa skesana in spokorna srca; saj zavoljo grešnikov je na svet prišel in kar je storil, je zanje storil, in skesane grešnike je tolikanj ljubil, da se je že farizejcem preveč zdelo 'n so mu očitali. — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa vneta in goreča srca, ki z veseljem in veliko vnemo spolnujejo vse dolžnosti in s tem še ne zadovoljni, si prizadevajo še prav veliko druzih za Jezusa pridobiti in si zlasti prizadevajo ljubo mladino v ^dolžnosti ohraniti, za Jezusa stalno pridobiti. — Veselje in tolažba Jezusovemu Srcu so vsa junaška, močna srca; za bojazljive °niahljivce nihče veliko ne mara, najmanj pa Jezus, tega je priča ves Nauk, povsod tirja junaštvo: nebeško kraljestvo silo trpi — ako te desno oko pohujša, isderi ga, vrši ga od sebe; ako te desna roka, n°ga pohujša, odsekaj jo, proč jo vrši, — prodaj, kar imaš in hodi sa menoj, — kdor očeta ali mater bolj ljubi, kakor mene, ni vreden mene, — kako oslta je pot, kako tesna so vrata v življenje itd. — Oselje in tolažba so Jezusovemu Srcu slednjič vsa zvesta, stano-v'tua srca; menim, da se mu še nikoli na svetu ni nobeno srce ^ko zamerilo, kakor srce Judeževo, ki je bilo tri leta ž njim priča Vllega, kar je učil in delal, deležno vseh njegovih milosti, — slednjič ga je tako sramotno zapustilo, zato je rekel: „Boljše bi bilo, da *n Ne bil nikdar rojen ta človek!” Enako užaljen je Jezus zdaj, če v‘di, da srca, ki so mu 15, 20, 25 let ali več zvesto služila, potem J11 Nehvaležno odpadejo; brez pomisleka smem tedaj reči, da so mu ZfNed vseh src najbolj všeč ona stanovitna srca, ki mu, — v sreči in Osreči — do smrti stanovitna ostanejo!
26*
Takim častilcem se pridružimo še mi. Goreče in veselo častimo Jezusovo presv. Srce v najsvetejšem Zakramentu, imejmo v čislih njegove podobe, svetinje; ljubo nam bodi vse, kar nas spominja na njegovo božje Srce. Zlasti pa si na vso moč prizadevajmo, da bo naše srce njegovemu podobno, čedalje obilnejše zaljšano s krščanskimi čednostmi; potem smemo upati, da bode tudi slehrnemu izmed nas Jezus na zadnjo uro zaklical: Po obilnosti bolečin v mojem srcu so tvoje tolažbe razveseljevale mojo dušo! Pojdi v veselje Gospodovo! Amen.
2. Ljubezen do presvetega rešnjega Telesa.
Katerekoli Duh božji tira, oni so otroci Božji.	Rim. 8, 14.
A.	1. Prelepa je prilika zgubljene ovčice in dobrega pastirja, ki jo skrbno išče, srečno najde, veselo sprejme na svoje rame, ter jo hvaležno nese domov. Kaže nam pa tolažljivo resnico, da Jezus spokorjene grešnike rad ima, in jih zanese v nebeško hišo večnega veselja. (Luk. 15, 1 —10.)
2.	Sreča za nas! ker ta usmiljeni Jezus še vedno med nami hodi, živi, čaka, išče: v presv. altarskem zakramentu, da bi nas sprejel na svoje rame — v svoje srce —, ter zanesel k svojim iz' voljencem med otroke Božje: Katerekoli namreč Duh božji tira, oM so otroci Božji. (Rim. 8, 14.)
3.	Ako torej hočemo biti zveličani, moramo ljubiti presveto Srce — Jezusa v altarskem zakramentu; — saj zato je sveta katoliška Cerkev določila poseben svetek, in nas je danes poklicala: ljubezen do Jezusovega presvetega rešnjega Telesa obnavljat. 0 ljubezni do presvetega rešnjega Telesa torej danes g°' vorim, pa rečem: to ljubezen: 1. nam užiga sv. Duh; ■ 2. o c ustavlj aj se mu.
B.	1. Vesela je spomlad; vse zeleni, in cvete — še lepše je srce človeka, ki ima ljubezen božjo v sebi. Zelenjad in cvet zg*ne’ ljubezen pa te vedno kinča. Zato jo sv. apostol Pavel toliko topl° priporoča, govoreč : Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje* največja pa med temi je ljubezen. (I. Kor. 13, 13.)
Znano vam je, kako so ljudje: a) nekdaj ljubili Jezusa. Ve' likanske trume so ga sprevajale, poslušale; po tri dni se niso genile 0 njega. — Pomislimo Caheja; ljubezen je znašla smešno zvijačo, da J0’
ker male rasti, splezal na smokvico, naj bi videl mimo gredočega •Jezusa! (Luk. 19, 2—5.) Kaj bi vam govoril o ljubezni sv. Magdalene do Jezusa, ki je vedno pri njem sedela, jokala, ljubila. (Luk. 7, 37.) Pa še zdaj ne manjka takih pobožnih dušic, ki iz prave božje ljubezui do Jezusa vsak dan klečijo pred hišico božjo, ter molijo v altarskem zakramentu skrito srce Jezusovo. — b) To ljubezen jim užiga sveti Duh. — Sv. Tomaž Akvinec imenuje tretjo božjo osebo: duha ljubezni; sv. Cerkev pa božjega Duha naravnost imenuje ljubezen in nas s tem uči, da je on morje ljubezni zase, in jo tudi nam užiga. Zato ga imenuje: živi vir milosti in ljubezni. Sv. apostol Pavel pravi: Ljubezen božja je izlita v naša srca po sv. Buhu, kateri nam je bil dan. (Rim. 5, 5.) Dan pa nam je božji Duh v sv. krstu, sveti birmi, sv. pokori. Sv. Brnardpiše: Ljubezen je dar sv. Duha. Sveti Tomaž Akvinec zato še pristavi: Ljubezen, po kateri Boga ljubimo, A' v nas po sv. Buhu. In katerekoli Duh božji tira, oni so otroci Božji; zato te prosim ljubi kristijan:
2. N e ustavljaj se mu! Dolgo sem mislil, kako bi prestavil besedo: aguntur. (Rim. 8, 14.) Peljati — pomeni: se na brzem vozu lahkotno voziti; voditi — pomeni: koga za rokico držati, in mu stezo kazati. Kakor se tolovaji ustavljajo redarjem, tako mnogokrat se hudobneži upirajo sv. Duhu, da mora rabiti vso silo in božjo moč, Predno grešnika spreobrne in za ljubezen do Jezusa užge. Zato rabim besedo: tira. Katerekoli namreč Buh božji tira, oni so otroci Božji, piše sveti apostol Pavel. (Rim. 8, 14.) a) Zdaj pa pomislite, kako grozovito so se milosti božji upirali trdovratni judje. — Vsi nauki 'lazusa nič ne zdajo, vsi čudeži jih ne premaknejo. Solnce je zakrilo Sv°je zlato lice, kakor bi se sramovalo gledati toliko hudobijo — desramni judje so se pa še smejali; pečine so se razdrobile — njihovo Udobno srce trdo ostane; grobi so izročili svoje trohnobne mrliče oni svojih grehov ne izmečejo iz srca. Božjemu Duhu so se vedno Ustavljali, zato niso postali otroci Božji. —
Kako silovito se je upiral grozni Savel — vam je vsem znano; d koliko moč je moral sv. Duh rabiti, predno ga je raz konja — Jekčil, in prisilil vprašati: „ Gospod Jezus, kaj mi veliš storiti V“ *takor veter silne ladije tira po neizmernem morju — tako božji dh tira grešnika, da začne Jezusa ljubiti iz vsega srca. — Samo Ustavljati se mu ne smemo, temveč še le ji) poželeti po svetem uhu moramo. Sv. Cerkev nam priporočuje molitvico: Pridi sveti ■ ■ pred pridigo, krščanskim naukom zmoliti; svetega Duha za
354
razsvetljenje prositi; pa tudi vse nasprotke odpraviti: posvetnost, pre-grešnost, nevero, da nas sv. Duh lažje vlada, ljubezen do presvetega Srca — Jezusa obilnejše v nas užiga, in večkrat tira pred altarski zakrament k molitvi, sv. obhajilu.
C.	Pretečeni torek smo obslužavali god Sv. Alojzija. — On je Jezusovo rešnje Telo najrajši obiskaval, molil. — Ljubil je le presveto srce Jezusovo. Sveti Duh mu je užgal to ljubezen. — Srečen je mladenič, ki Jezusa rad ima; srečna si deklica, če ljubiš srce Jezusovo ; srečen si starček na ostojah svojega groba — ako je Jezus v altarskem zakramentu tvoje edino veselje — med izvoljene otroke Božje boš prištet: Katerekoli namreč Duh božji tira, oni so otroci Amen.	Simon Gaberc.
Praznik sv. Petra in Pavla.
Jezusov trojni pogled na sv. Petra.
In Gospod se je ozrl ter pogledal Petra.	Luk. 22, 61.
/ Praznik sv. aposteljnov Petra in Pavla se že od starodavnih časoV..po vsem katoliškem svetu obhaja z veliko slovesnostjo. Že pred 1500 leti je slavni škof in cerkveni učenik sv. Ambrozij pričel neko pridigo za današnji praznik s temi-le besedami: Ljubi bratje, vi veste in vsemu svetu je znano, da je danes god Petra in Pavla: ni ga kraja po vesoljnem zemeljskem krogu, kjer bi ta velika svečanost »e bila znana. In če se je že takrat, takorekoč v začetku sv. cerkve, tolikanj slavil spomin teh dveh aposteljnov, koliko bolj sedaj, ko je sv. cerkev že povsod razširjena in utrjena. In po pravici se šteje današnji praznik med največje praznike, nekaj že zato, ker je praznik apostelj ski.jBrez dvombe smemo aposteljne sploh prištevati med prve vrste svetnikov Božjih; kajti oni so tisti srečni, ki so nekdaj o® zemlji Sina božjega povsod spremljali, v tesni zvezi z njim živeli, <® njegovih ust slišali njegove nebeške nauke; njim se je najbolj odkrit0 razodelo njegovo božje Srce. Jezus sam jih je zarad tega blagroval rekoč: Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite; veliko prerokov h* kraljev je želelo videti, kar vi vidite in niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali. Na tisoče mož je bilo takrat v deželi, * izmed vseh druzih si jih je odbral, ker je poznal njih dobro srce, njih dobro voljo. In kako jih je ljubil že na zemlji! Kako krotak prizanesljiv jim je bil zastran njihovih slabosti! Kako prijazen jim j®
Božji.


bil: svoje p rij a tel j e jih imenuje, svoje brate! kako preobilno jim je še le v nebesih poplačal njih trud in zvestobo!
Ce je pa že praznik slehrnega aposteljna tako imeniten — in nekdaj so praznike vseh aposteljnov slovesno praznovali — kolikaj imenitniši se nam mora zdeti današnji praznik, ko obhajamo god in spomin dveh najslavnejših aposteljnov; sv. Peter je prvak med apo-steljni, ker ga je Gospod sam izvolil za poglavarja vesoljne cerkve; sv. Pavel pa je najbolj goreče delal in največ trpel za razširjanje in utrjenje sv. cerkve, zlasti med pagani, in zaslužil si je ime „aposteljna narodov1*. Obeh aposteljnov življenje je za nas silno podučno in spodbudno; pa predolgo bi bilo, ko bi hoteli natančneje premišljevati življenje obeh svetih godovnjakov. Ozrimo se le na prvega poglavarja s v. cerkve, na sv. Petra (to še tem bolj, ker je patron naše cerkve ..) V njegovem življenju se sosebno lepo razodeva, koliko premore milost božja, ako človek sodeluje ž njo. Premnogo milost je Jezus skazal sv. aposteljnu Petru, premnogokrat se je milostno nanj oziralo njegovo božje oko; prav posebno pa se je to zgodilo ob treh prilikah, katere so v njegovem življenju najbolj imenitne in najbolj značilne: prvikrat se je Jezus posebno milostno nanj ozrl takrat, ko si ga je izvolil za aposteljna; drugič, ko ga je pogledal na dvorišču in ga spremenil v tako zvestega spokornika, in tretjič, ko se mu je pred smrtjo prikazal pred Rimom in ga potrdil za junaškega mučenca. O tem trojnem pogledu Jezusovem na Petra sem se namenil danes govoriti.
I. ^Kakor spomladansko solnce, kadar pošilja svoje mile žarke na zemljo, zemljo vso prenovi in prerodi, da naenkrat začne iz nje vse tako lepo rasti, zeleneti in cvesti; enako poživi, prenovi in ogreje solnce božje milosti, ako jame sijati na rodovitna rahla tla dobrega dovzetnega srca tako, da začnejo nagloma iz srca poganjati in cvesti najlepše čednosti, junaška dela.
To nam spričuje prelepi izgled sv. Petra. Sv. Peter, ki ga zdaj tako visoko častimo, ki ga sv. Cerkev že nad 18 sto let tolikanj slavi: kaj je bil prej, predno se je nanj ozrl Jezus, solnce nebeško? — Bil j*', kakor vsi vemo, uborni ribič, ki si je z ribštvom služil svoj vsakdanji kruh; druzega ni znal, kakor svoj čolnič voditi ter mreže izpirati in popravljati. — Kar dušno stran zadeva, bil je pošten Izraelec, kakor več druzih. Ko je začel sv. Janez v puščavi pridigat, je šel tadi k Jordanu poslušat, a tudi njemu so veljale Janezove očitajoče
besede: Med vami je Mesija, pa ga ne poznate. Tudi Peter ga še ni poznal. Pa glej, ko je bil še v puščavi, kar priteče nekega dne njegov brat Andrej z radostnim poročilom: »Mesija smo našli.“ Hitro teče k Jezusu in kako se razveseli, ko ga Jezus že po imenu pokliče, rekoč: „Ti Simon, odsihdob se boš imenoval Peter (Skala)."
Že je prihajala zarija njegove svetosti. Milost božja je že začela delovati v njegovem srcu; že je poznal Jezusa, že"ga je začel ljubiti. Vendar se še povrne nazaj k ribštvu, ker ga Gospod še ni poklical za zmiraj. Toda kmalu posije gorkejši žarek. — Jezus se milostno ozre nanj, in ta premili pogled ga je pridobil popolnoma in za zmiraj. Sv. evangelij nam to tako-le pove: Ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju, je videl dva brata, Simona (kateri se je imenoval Peter) in Andreja njegovega brata, ko sta metala mreže v vodo; bila sta namreč ribiča. In jima reče : Hodita za menoj in vaju bom storil ribiča ljudi. In koj popustita vse in gresta za Jezusom.
Od tega dne je bil Peter ves drugačen človek; bilje res, kakor mu je Jezus že prej rekel — trdna skala. Med vsemi aposteljui je imel naj več j o vero, največje zaupanje, naj večjo ljubezen do Jezusa! Njegova gorečnost za kraljestvo božje skoro ni poznala nobene meje. To se je pokazalo ob vsaki priložnosti. Kjer je v evangeliju govorjenje o Petru, povsod se nam kaže najbolj vnetega učenca Jezusovega. Povsod, kjer je Jezus, tam mora tudi Peter biti, vsega, kar se z Jezusom godi, hoče deležen biti. Sprem-ljujmo ga v nekatere kraje.
Ko je Jezus na gori Tabor spremenjen, je Peter tudi ž njim in se čuti tako srečnega zraven svojega Gospoda, da ves osupnjen zakliče: „Tukaj je dobro biti; ako hočeš naredimo tri šotore, Tebi enega, Eliju enega in Mojzesu enega." Nase pa Peter pozabi, nase še ne misli ne ; njemu je zadosti — presrečno je njegovo srce — da sme le pri svojem ljubljenem Učeniku biti.
Jezus gre po morju že po pol noči; aposteljni obledijo, ko ga zagledajo, mislijo, da je duh. Ali ko Peter zasliši iz njegovih ust: „Jaz sem, ne bojte se!" se Peter osrči ter zakliče: „Gospod, če si ti, reci, naj še jaz k tebi pridem!" In ko mu reče: »Pridi!" m» njegova neizmerna ljubezen do božjega Učenika še toliko časa ne da, da bi pomislil, kje je, kar ven iz barke plane in hiti po vrh vode k Jezusu; še le ko zapazi, da gre po vrh vode, ne po suhih tleh, se zboji valov, začne se tresti in bati, a koj začne zaupno klicati: »Gospod, reši me!" Gospod ga sicer pokara, rekoč: »Kaj se bojiš, maloverni," ali sv. Hijeronim pristavi: Kaj sc bo pa nam reklo, ki tc vere še najmanjšega dela nimamo ? — Pač res ne vemo, ali bi se

pri tej dogodbi bolj čudili: njegovi veri ali njegovemu zaupanju ali njegovi ljubezui do Jezusa ! Da je le pri Jezusu in da je Jezus pri ujem, pa je zadovoljen, potolažen in kakor je ob spremenjenju na gori klical: »Gospod, tukaj je dobro biti!" enaka čutila ga obhajajo tudi na viharnem morju; če ravno ga obdaja smrtna nevarnost, bi tudi na morju klical: »Gospod, tukaj je dobro biti, ker si ti pri nas!“ Kjer je Jezus, tam so mu nebesa.)
Jezus govori v Kafarnavmu učencem in ljudstvu o sv. obhajilu ter obljubi, da jim bo svoje lastno Telo in svojo lastno Krf zavžiti dal, ter to obljubo večkrat ponovi in večkrat zatrdi, da res jim bode dal svoje meso in kri. Pa kakor bi jim bil kaj hudega obetal, se začne nehvaležno ljudstvo pričkati, in ker ga zdaj še ne more umeti, kako se bo to zgodilo, jamejo po vrsti odhajati, celo učenci ga popustijo godrnjaje : „To govorjenje je trdo, in kdo ga more poslušati ?“ (Jan. 6, 61.) Jezus se obrne še do aposteljnov rekoč: »Ali me hočete tudi vi zapustiti ?“ Aposteljni molčijo, kakor bi sami prav ne vedeli, kaj jim je storiti. Le enemu je šla beseda: »Ali me hočete tudi vi zapustiti?" kakor oster meč skozi srce. Peter zakliče: »Gospod! h komu pojdemo? ti imaš besede večnega življenja; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji!“ (Jan. 6, 70. 71.) Tudi on sicer še zdaj ne razume, kako se bo zgodilo; dovolj mu je, da je Jezus rekel, njemu veruje, njemu zaupa! Ali ne čutite sami, kako velik je razloček med sv. Petrom in onimi, ki so poprej proč šli? Oni pravijo: »Pretrdo je to govorjenje!" Peter hvaležno spozna: Ti sam imaš besede večnega življenja! in se ne premakne od njega, ko bi bilo treba tudi življenje dati. Ali ni to blago, junaško srce?
Jezus pride z aposteljni v mesto Gezarejo in tu jih vpraša prvikrat, kaj pravijo ljudje o njem, kdo da je? Učenci pravijo: »Nekateri pravijo, da si Elija, drugi, da si Jeremija, ali kdo izmed prerokov!" »Vi pa, vpraša spet Jezus, kdo pravite, da sem?" Zdaj, ko je treba odločnega odgovora, drugi obmolknejo, le eden, — Peter, se brž oglasi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!" — Kako lep, veličasten je bil tak odgovor za tisti čas, ko še aposteljni niso bili raz-svitljeni od sv. Duha! Kako blago se je zopet pokazalo Petrovo srce v tem odgovoru! Jezus sam ga blagruje, rekoč: »Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkev ..."
Oh, predragi, kolika sreča za Petra, iz ust Jezusovih blagrovali biti! Gotovo mu ta beseda Jezusova »blagor ti, Simon," nikdar več n* šla iz spomina. Ce je dozdaj goreče ljubil Jezusa, ga je odsih-dčb le še bolj. Zato se mu je vselej milo storilo, kadar je Jezus o 8 v o j i smrti govoril. Ko je prerokoval, da mora umreti, mu brž reče: »Ne, Gospod, to se ne sme zgoditi, da bi ti umrl!" Ko hoče 8pet Jezus v Jeruzalem iti, kjer so mu že prej po življenju stregli,
se Peter trese za njegovo življenje j n skoro jokaje reče: „Hočeš spet tje iti, da Te bodo umorili!?" —f Ko Jezus pove, da ga bo eden izdal, ves skrben poprašuje, kdo je — pa namigne Janezu, naj vendar vpraša: kdo je? —< Kako britko mu je bilo pri srcu, ko je prišla druhal na vrtu nasproti, ko je vmes celo Judeža zagledal! Nič ne gleda, koliko jih je; pogum svete jeze ga navdaja, izdere meč iz nožnice, pripravljen braniti svojega Gospoda, ko bi imel tudi umreti. In res, tudi z besedo zatrjuje, da gre ž njim v ječo in smrt.
Ne bom dalje razkladal; že iz tega lahko razvidite, kako plemenito in goreče je bilo srce sv. Petra. In kdo ga je storil tako blagega, tako vnetega? Pogled Jezusa Kristusa — milost božja, ker je ni zametaval, ampak radovoljno, hvaležno prejemal.
Oh, predragi! tudi na nas se je nekdaj milostno ozrlo premilo oko Jezusa Kristusa, najprej pri sv. krstu, potem pri prvem sv. obhajilu, in pozneje že tolikrat, oh tolikrat, da skoraj ni prešteti. Res, da nismo tako srečni, da bi kakor Peter Jezusa spremljali, ali po duhu smo mu enako blizo, po svetih zakramentih postali smo tudi njegovi. Kar je namreč Jezus nekdaj vidno delal na zemlji, to dela zdaj še zmiraj nevidno v sv. katoliški cerkvi po svojih namestnikih. Tudi mi smo ljubljenci Jezusovi, ako ostanemo v njegovi milosti. Pri sv. krstu smo postali otroci B o ž j i. Glejte, koliko ljubezen nam je pokazal Oče, da se otroci božji imenujemo in smo, piše sv. Janez. (I. Jau. 3, 1.) Kateri so v Kristusu krščeni, so otroci Božji, uči sv. Krizostom. — Aposteljnom je Jezus s tem pokazal svojo prisrčno ljubezen, da jih je imenoval svoje prijatelje, svoje brate; pa glejte, tudi mi smo postali po sv. krstu bratje Kristusovi. Kristus sam nas tako imenuje, rekoč: Kdor voljo mojega Očeta stori, je moj brat. (Mat. 12, 50.) Kristijan sem in zato brat Kristusov, je radostno klical sv. Brnard.
Ce mi danes blagrujemo sv. Petra in če mu je Jezus sam nekdaj rekel: „Blagor tebi Simon,“ moramo pa tudi enako blagrovati vse tiste katoliške kristijane, ki zvesto ohranijo nebeške milosti sv. krsta, ki v krstni nedolžnosti zvesto goreče ljubijo svojega Jezusa: o blagor, stokrat blagor vsem nedolžnim! Jezus sam jih blagruje: Blagor jim, kateri so čistega srca, ker Boga bodo gledali. Boga gledajo že takorekoč tukaj na zemlji in se srečne čutijo, kakor Peter na gori. Ko bi bili tudi v največji nesreči in nadlogi, Jezus nedolžnim vse olajša, da v sredi britkosti s Petrom kličejo: „Tukaj je dobro biti!“ II. Ker je pa med mojimi poslušalci gotovo premnogo tacih, kateri miru in sreče krstne nedolžnosti nič več ne čutijo v svojem srcu; zato poglejmo brž, kaj nas uči drugi pogled Jezusov na Petra, o
katerem je pisano: In Jezus se je ozrl in pogledal Petra — in Peter je ven šel in se je britlco jokal.
Ker sv. Peter milosti božjih ni zanemarjal, ampak si jih pridno v prid obračal, je bilo tudi njegovo srce čedalje boljše in popolniše. Takrat, ko je Jezus pri zadnji večerji slovo jemal od aposteljnov, bil je Peter že velik svetnik. Jezus sam je imel veselje nad njim; le ena reč je še bila, ki je — rekel bi — Jezusa samega skrbela, — namreč stanovitnost, ali bo tudi res Peter tak ostal, kakor je zdaj? In naravnost mu je ta strah razodel rekoč. „Peter, Peter, resnično ti povem; predno bo nocoj petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil." Oh, in res se je tako zgodilo! — Ko so namreč sovražniki Jezusa vjeli, jel se je Peter bati in tresti — skala se je jela majati, in ko so ga v ječo peljali, je od d alječ za njim šel. Komaj je toliko srčnosti dobil, da je šel na dvor velikega duhovna gledat in pozvedet, kaj se je zgodilo. Zdajci pa je bil celo popolnoma premagan. En trenotek — in naj gorečniši apostelj je tako globoko padel, da je Jezusa celo zatajil, očitno rekel, da ga ne pozna, da še ne ve, kdo je to! In to je trikrat ponavljal in slednjič še rotil se in prisegal. — O ubogi Peter, iz tolikega svetnika pa si naenkrat postal tolik grešnik!
Vendar ni nam treba milovati Petra, ampak zopet ga moramo blagrovati. Kajti le malo časa — le nekaj trenotkov ostane grešoik. Kmali potem, ko se je Petru ta največja nesreča zgodila, pripeljejo memo po dvorišču Jezusa in zdajci se je zgodil drugi čudež milosti božje, o katerem danes pripovedujem: Jezus se je ozrl in pogledal Petra, in Peter je šel ven in se je britlco jokal! O drage solze, dražje, kakor vsi biseri sveta, sladke solze, katere je mili pogled Jezusov privabil mu iz srca. O srečne solze, ki so tako obilne, da se kar ustaviti ne morejo.; tolikrat mu tečejo, da mu po licu brazde izvotlijo. O ta presunljivi premili pogled Jezusov mu nikdar več ne gre iz spomina; in zdi se mi, da se ga še zdaj sv. Peter v nebesih hvaležno spominja!
Ostanimo en trenotek pri tej ganljivi podobi. Lepe so 'razne podobe, ki nam kažejo sv. Petra, kako n. pr. sprejema ključe iz rok Jezusovih, kako pase ovčice in jagnjeta, kako ondi na sedežu vlada «v. Cerkev Jezusovo, pa za moje čutilo je najbolj pretresljiva tista podoba, ko Peter objokuje svoj greh. Oh, predragi! solze Petrove imajo pretresljiv nauk v sebi! — Ako se otrok joka ali kaka občutljiva ženska, se nam to ne zdi tolike pomembe, ali — če tak mož

joka, kakor je bil sv. Peter, v najlepši dobi možkih let, in če se celo večkrat ulivajo solze po njegovem svetem obličju, nam take solze globoko sežejo v srce in ne moremo jih hladnokrvno gledati. Kako blago, plemenito srce je imel sv. Peter! Nobene besede bi ga nam ne mogle lepše popisati, kakor njegove skesane solze.
Pomislite tudi vi večkrat na te britke solze Petrove, zlasti kadar se za spoved pripravljate. Pokleknite pred oltar Jezusov in prisrčno Jezusa prosite, naj se tudi na vas tako ljubeznivo ozre, kakor nekdaj na Petra, naj tudi vam presune in pretrese grešno srce, da bo tudi tako zelo obžalovalo storjene grehe in — kar je najpotrebniše — da se jih bo tudi poboljšalo. Peter je namreč precej zapustil kraj, kjer je grešil in druščino, ki ga je bila tako daleč pripravila. Nikdar več ni Gospoda razžalil, ampak s svojo veliko gorečnostjo si je prizadeval svoj greh kolikor moč popraviti.
Prvi pogled Jezusov ga je naredil za aposteljna treh let, drugi pogled pa za aposteljna 25 let. In koliko je Peter storil v teh 25 letih za kraljestvo božje! Prvikrat je stopil pred ljudi v Jeruzalemu na binkoštni praznik in takoj si je pridobil 3000 ljudi in tem se je kmalu pridružilo še sto in sto druzih, kjer je pridigoval: v Antijohiji in v drugih krajih na jutrovem; potlej pa je prišel v Eim in tu ustanovil cerkev, ki je še zdaj središče krščanskega sveta. Tam je tudi današnji dan za Kristusa dal svoje življenje. Toda k temu je bilo treba še tretjega milostnega pogleda Kristusovega.
III.	Smrt je za slehernega človeka najimenitniša reč: če je smrt dobra in srečna, je vse dobro za večne čase; je pa smrt slaba, je vse slabo za vselej.
Tudi za Petra je bilo po tako slavnem in trudapolnem življenji edino še potrebno dobro umreti. K temu je bilo potreba zopet posebne milosti. Tudi o tem je že Jezus naprej govoril s Petrom. Že takrat, ko mu je izročil vrhovno oblast, ko mu je zapovedal pasti ovce in jagnjeta, že takrat mu je napovedal, kakšne smrti bo umrl: Resnično, resnično ti povem; dokler si bil mlajši, si se sam opasoval in šel, kamor si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil in drugi te bo opasal, in te popelje, kamor ti nočeš. Se to prerokovanje se ima spolniti. Že 25 let je zvesto pasel Zveličarjevo čredo, zdaj pa ima še umreti zanjo.
Preganjanje se prične, že iščejo Petra, da bi ga umorili. Peter se nič ne boji umreti — toda kristijani ga prosijo, s solzami prosijo, naj reši svoje tako potrebno življenje!
361
Sam ne ve, kaj bi storil. Toda ljubezen do krščanske črede, katera ravno ob preganjanju največje pomoči potrebuje, — ta ljubezen častitljivega starčka premaga, da se skuša rešiti in trinogom ubežati. — Že gre ven iz mesta, ali pri vratih se mu Jezus prikaže. — „Gospod, kam pa greš?" ga vpraša. Jezus ga ljubeznivo pogleda rekoč: „V Rim, da bom iz novega križan". Pogled Jezusov in njegove besede Peter precej razume in se nemudoma vrne. Ta pogled Jezusa Kristusa ga stori junaškega mučenca.
Že ga vlečejo na morišče, že je zanj pripravljen križ, kakor nekdaj za Jezusa — ali sv. Peter se brani tako umreti, kakor Jezus, Zakaj pač — ali se znabiti boji umreti? ali je znabiti spet tako slab, omahljiv in boječ, kakor nekdaj na dvorišči? O ne! Sv. Peter ni slab, ni boječ; njegova ljubezen do Jezusa je tako velika, daje pripravljen vse pretrpeti, — če treba, še večkrat umreti zanj. Pa kakor je tudi velika njegova ljubezen, še večja je njegova ponižnost, naj-potrebniša čednost naše sv. vere. Z glavo navzdol hoče viseti in umreti na križu! do zadnjega vzdihljaja hoče proti nebu gledati, od koder ga prijazno Jezus vabi, naj pride vživat plačilo za trudapolno spokorno življenje! Z glavo proti zemlji, z očmi proti nebu — tako izdihne svojo plemenito dušo. Ali si morete misliti veličastnišo smrt ?
Tudi za nas bo enkrat prišlo eno leto, ki bo zadnje, v tem letu en mesec, ki bo poslednji, v tem poslednjem mesecu zadnji dan, v tem dnevu zadnja ura — zadnja minuta, — zadnji trenotek. Kakoršen bo ta trenotek, taka bo cela večnost! Učimo se tedaj od sv. Petra srečno umreti.
Na podobi vidite, da sv. Peter drži dva ključa v roki. Vsak ve, da to pomeni oblast, ki mu jo je Jezus izročil za vso Cerkev. Ali meni se zdi, da imata ta dva ključa za vsacega kristijana še neki drugi duhovni pomen, kako namreč da si je mogoče nebeška vrata odpreti. Ključavnica nebeških vrat — bi rekel — je stanovitnost do konca, ključa dva pa sta nedolžnost in pokora. Enega izmed teh dveh ključev mora vsak imeti, da ga stanovitno v rokah drži do zadnjega trenotka.
Prvi prelepi ključ je zlasti nedolžnost; srečen, stokrat srečen, kdor ga stanovitno hrani do zadnjega izdihljeja: ž njim se odprejo najlepši zakladi nebeškega veselja: sv. Alojzij, Stanislav, sv. Neža, Katarina itd. brez števila belih duš si je že ž njim nebeška vrata odprlo. Drugi zlati ključ, stanovitna pokora, sicer tudi gotovo odpre
nebeška vrata, čeravno nima tiste cene in tolike lepote, kakor prvi in je z mnogimi solzami pridobljen in opran : zlasti tega je sveti Peter zvesto branil od tistega trenotka, ko ga je bil Jezus tako milo pogledal na dvorišči sodnje hiše. Veliko veliko je število tistih, ki so po Petrovem izgledu tudi s tem ključem že nebesa odprli.
Kakor že, če si hoče kdo s tem ali z onim ključem uebesa odkleniti, stanovitnost je potrebna. Zato je stanovitnost do konca najimenitniša in najpotrebniša milost božja, za katero moramo največ in najbolj goreče moliti. Za to milost je gotovo sveti Peter najbolj molil in celo Jezus mu je pomagal prositi zanjo; sam mu je razodel: Glej, jaz pa sem prosil zate, da ne jenja tvoja vera. Priporočajmo se tudi mi danes in sicer za stanovitnost v dobrem: kateri še hranite krstno nedolžnost, o čujte in molite, da je ne zgubite; kateri pa ste Boga že z velikimi grehi žalili, skrbite, da bo vaša spokornost enako velika, stanovitna, kakor sv. Petra: potem se smete tudi vsi enako srečne smrti nadejati. Amen.
Pogled na slovstvo.
A
1.	Pomladni Klasi, posvečeni slovenski mladini II. Uredil Ant. Medved. V Ljubljani 1892. Založil Cirilski. Tisk kat. Tiskarne. Cena broš 20 kr., kart. 30 kr. — Ze zdavno nisem nobene mladinske knjige s takim zanimanjem prečital od konca do kraja, kakor le-t6, ki je prišla iz rok mladih, za blagor našega naroda navdušenih gospodov. Knjigo dela mikavno zlasti raznovrstnost zanimivega mladini primernega berila v vezani in nevezani besedi. Nekaj je bolj učilnega, kakor za letošnje leto jako primerni opis življenja in delovanja Krištofa Kolumba; nekaj bolj razvedrilnega, kakor razni prizori v naravi ali otroškem življenju, nekaj bolj blažilnega, — celo ganljivega, kakor posebno dovršeni spis »Iz ljubezni do starišev«. Pesmice so lahko umljive in prisrčne ter porabne za deklamovanje, ki je nekaterim otrokom močno priljubljeno, a tudi jako koristno. Glede prve igrice »O svetem Miklavžu« bode seveda naloga dotičnega vzgojitelja razsoditi, katerim otrokom je primerno, da se odkrije, ali pa še zakrita pusti ona skrivnostna »tajnost«, ki je za otročja leta tako značilna. Skoro bi bili rajše videli, da bi te igrice ne bilo v zbirki, ker se nam tudi zdi, da bi tako »spoznanje« priproste otroke bolj vzburilo, kakor pa je v igrici izraženo; nismo sicer za to, da naj se otrokom laže, škoduje pa gotovo ne, če se jim stvar prikriva, ker je pač v de-tinski dobi nekak važen »prevrat« takrat, kadar več ne »veruje« v Miklavža. Sploh pa z dobro vestjo radi pritrdimo, da je ta lepa knjižica povsem primerna za mladino in le želimo, da bi se obilno razširjala.
2.	Pot v nebesa ali življenje udov tretjega reda sv. Frančiška Seraf., ki med svetom živijo. — Spisal O. Nikolaj Meznarič, frančiškan. —-Ako dela dandanašnji liberalna in sploh cerkvi sovražna stranka z vsemi silami na odpad človeške družbe od Boga, svojega Odrešenika in njegove cerkve, kaže se pa na drugi strani pri onih, ki so verni ostali, tudi občudovanja vredna gorečnost za pravo pobožnost in čednostno življenje. Priča temu je med drugim tudi naznanjena knjiga frančiška patra Nikolaja Meznariča, ki jo imamo ravno

v četrtem nespremenjenem natisu v rokah. V štirih letih četrta izdaja je nenavaden vspeh za knjigo pobožne vsebine, pa tudi očividen dokaz, da je knjiga izvrstna in porabna ter časti pisatelja in ljudstvo, med katerim je razširjena. Izdajo se neredkokrat knjige z imenitnim naslovom, ki pa po svoji vsebini potem nikakor ne spolnijo tega, kar na prvi strani tako širokoustno obetajo. »Pot v nebesa« ni izmed knjig te vrste, kajti vabljivi svoj naslov, priznavamo odkritosrčno, po vsem svojem obsegu do cela opraviči. — Kje bi bil veren kristijan, kateri bi ne gojil iskrene želje, pot v nebesa zmeraj bolje spoznavati? In morebiti jih ni malo, ki jim je resna volja, svoje življenje v popolno soglasje spraviti z božjo voljo, a pri vsem tem jih vendar še vedno muči misel: Bog vč, ali pa jaz evangeljske nauke tudi prav in primerno obračam na okoliščine vsakdanjega svojega življenja ?
V takem položaju vzemi opisano knjigo v roke in, ako tudi sam nisi v III. redu, našel boš v njenem prvem ali drugem delu — v navodilu sv. Očeta ali v pridejani razlagi — primeren migljej za jako različne potrebe dejanskega življenja; v tretjem delu nahajaš pa skoro za vsak tak slučaj krepko molitvico ali kratek zdihljej (navadno sklenjen z nepopolnim odpustkom), da si ž njim slaba človeška volja odpomore. Razdelil je namreč gosp. pisatelj to knjižico v tri dele. V prvem popisal je kratko sv. Frančiška Serafinskega življenje; ustanovitev prvega, drugega in tretjega Reda, potrjenje tretjega reda od poglavarjev sv. Cerkve, njegovo razširjevanjejin prečudežni sad tega razširjevanja. V drugem delu je razložil vodila tretjega Reda, kakor je bilo polajšano od sv. Očeta, papeža Leona XIII., dne 30. maja 1883. Vsem točkam vodila pridejana je prav jasna in pregledna razlaga — sledi še nauk o odpustkih in pregled vodila str. 200—218, kateri poslednji jako dobro ugaja za praktično rabo. Tretji del je dovršen molitvenik. Obsega vsakdanje molitve (z nepopolnimi odpustki sklenjene — kar je velika prednost), dve sv. maši, dvojne obhajilne in spovedne molitve (vse prav krepke) in več drugih, našemu ljudstvu priljubljenih pobožnosti, tako, da se more prav temeljit molitvenik imenovati. Razvidno je torej, da ima v prvem in drugem delu vsak tvarine v izobilji za premišljevanje, zlasti pa oni, ki ne znajo ali niso vajeni po vseh pravilih drugih ascetičnih knjig premišljevati — in tretji del podaja ravno tako lepe in krepke tvarine dovolj za dejansko bogoslužno porabo. Vsled tega služila bo omenjena knjižica morebiti tudi ne malo duhovnikom v lastno podučenje ter bolj temeljito spoznanje duhd sv. Frančiška, ki tako blagodejno veje iz vsega tega dela, da bodo tudi pri posameznem tretjeredniku brez truda mogli ločiti dobro zrno od slučajne nepristne slabostne primesi. — Nedu-hovnikom, ki so že udje tretjega Reda ali nameravajo postati, bile naj bi omenjene bukvice nekak »vademecum« ali popotni tovariš in svetovalec. Konečno bodi natri le še dovoljeno ob kratkem izreči tu svoje zasebno prepričanje, da bo vsak, ki je knjigo parkrat pazljivo prečital in nekoliko premislil, dobil veselje do tretjega Reda, v katerem med svetom živeči kristijan brez vriša in truša more priti do velike popolnosti, ako mu je mar vestno se ravnati po razlaganih naukih ter rabiti podano tečno hrano. — Dobiva se v usnji vezana za 90 kr. v »Kat. Bukvami« v Ljubljani — z zlato obrezo velja 1 gld. 20. kr.	e.
B
1. lietrachtungen auf alle Tage des Jahres Ilir Priester und Laien
von Joh. Bapt. Lohmann S. J. Vierte verbesserte und vermehrte Auflage des ‘llandbuches der wahren Frommigkeit« von Bruno Vercruysse S. J. Mit einer Karte von Paliistina. F.rster Band. Vom 1. Janner bis zum 30. Juni. Ztveiter Band. Vom 1. Juli bis zum 31. December. Mit oberhirtlicher Genehmigung. Paderborn, Junfermann, 1888. Str. 828 in 830. Cona 5 gld. 40 kr. — Knjiga ta je vpeljana Po skrbi sedanjega prevzv. knezoškofa v ljubljanskem semenišču kot premišljevalna knjiga. Tvarina premišljevanjem je življenje Gospoda našega, razdeljeno po cerkvenem letu. Glede synchronistike ali harmonistike se opira na najboljše eksegete Novejše dobe, dr. Jos. Grimma, dr. J. Krst. Holzammer-ja, P. Coleridge-ja i. dr. Tudi naš pisatelj sam je sestavil ter izdal 1. 1885 ročno harmonistiko: »Das Leben unseres Herrn und Heilandes Jesus Christus,« katero je P. Viktor Cathrein
L
S. J. izdal v latinščini 1. 1887. Tudi razlaga evangeljskih odstavkov je v obče pravilna ter se vsaj navadno vjema z najboljšimi starejšimi in novejšimi razlagalci sv. pisma. Prav vsaki razlagi pa vendar ni moči pritrditi. Ker je knjiga mlajšim gospodom, ki so v zadnjih letih zapustili semenišče, znana, naj to zadostuje. Za starejše gospode pa bodi pristavljeno, da je knjiga polna porabnih misli za lastno posvečevanje in za učenje in blaženje drugih v pridigah, katehezah, spovednici itd.
Dr. J. L.
2.	Za duhovnike še večje vrednosti pa je; Das Leben unseres Herrn Jesu Cliristi, des Solines Gottes, in Betrachtungen von P. M. Meschler, Priester der Gesellschaft Jesu. Mit Approbation des hochw. Herrn Erzbischofs von Feiburg. Mit einer Karte von Paliistina zur Zeit Jesu. Herder-Freiburg im Breisgau 1890. Dva zvezka XX in 582 ter VIII. in 526 stranij. Gena 4 gld. 8 kr.
—	Meschlerjevo življenje Gospoda našega Jezusa Kristusa je v zasebnem pogovoru
prav toplo priporočal predlanski exercitator P. Viktor Kolb in tudi jaz jo smem, ko sem jo polagoma prečital od konca do kraja, z mirno vestjo vsem onim nasvetovati, ki so seznanjeni z evangeljskimi dogodki, čudeži, govori in nauki. Knjiga ta je sad dolgoletnega učenja in še daljšega podučevanja, kajti že več kot dvajset let je P. Meschler učitelj (mojster) novincem, katerim drobi dan na dan tvarino premišljevanja: življenje in nauke Gospoda našega. Knjiga pa ni samo ascetična, ne obsega samo tvarine za premišljevanja, v njej imamo marveč praktično eksegezo o življenju Gospodovem, razlago sv. evangelija v synchroni-stičnem redu, dasi ji je glavni namen vzbujati v čitatelju pobožnost. Tako har-monistika kot razlaga se vjemata skoro vseskozi z najnovejšimi podatki svetopisemske vede, ki je med katoličani lepo napredovala v zadnjih desetletjih. To, in pa da tvarina ni tako razdrobljena kot pri Lohmannu, je velika prednost Meschlerjevega življenja Jezusovega.	Dr. j. L.
En nedostatek prve izdaje, evangeljski tekst posameznih perikop ni bil namreč v njej ponatisnjen, je v drugi izdaji odstranjen. Prvo izdajo so vspešno mogli rabiti le taki, katerim je evangeljski tekst dobro znan, ali pa če so dotične citirane evangeljske perikope prej prečitali po sv. pismu. Pred seboj imam pa prvi zvezek druge izdaje (1891), v kateri je najprvo natisnjena z majhnimi črkami zadevna evangeljska perikopa in za tem sledi logično razvrsteno, živahno in času primerno premišljevanje. Cena prvemu zvezku druge izdaje je 4 marke ali 2gld. 40kr.
3.	DIc Gabe des licillgen Pflngstfestes. Betrachtungen iiber den heiligen Geist. Von P. M. Mesch ler, Priester der Gesellschaft Jesu. Mit Approbation des hochw. Herrn Erzbischofs von Freiburg, 1887. Freiburg im Breisgau, Herder. XX VIII in 439 strani. Cena 1 gld. 80 kr. Knjiga obsega v krasni, vzvišeni, večkrat pesniški besedi v učenih premišljevanjih nauke o sv. Duhu. Primerna so ta premišljevanja le duhovnikom in bogoslovsko izobraženim neduhovnim osebam-
—	Pričenši z devetdnevnico, ki se je obhajala v Jeruzalemu pred prihodom sv. Duha, se pojasni pomen Binkoštnega praznika. Nato slede nauki o božanstvu sv. Duha, njegova osebnost, življenje v sv. Trojici, delovanje na zvunaj, stvarjenje, včlovečenje Sina božjega, sv. Duh in Mati božja, angelji, človek, cerkev, sv. zakramenti; darovi sv. Duha, krščanske čednosti, molitev, krščanska popolnost, bratovščine sv. Duha. Mnogo tamnih mest sv. pisma je mimogrede razloženih v 49 poglavjih, v katere je knjiga razdeljena. Tolle, lege, meditare, scrutare!
Dr. J. L.
4.	GnadenscliUtze der bi. Messe fiir Lebende und Abgeslorbene. Lesungen, Gebete, nebst 20 Messandachten. Von Rector Kieffer. A. Bauman in Diilmen. 1890. — Večkrat se duhovniku nudi prilika tudi v tujem jeziku pisan molitvenik komu nasvetovati. Ta knjiga je v tak namen jako pripravna, ker inia poleg navadnih pobožnosti 20 maš za raznovrstne prilike in potrebe. Pa tudi duhovniku samemu je jako rabljiv nauk o sv. maši v 30 berilih z lepimi izgledi.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk „Katoliške Tiskarne”
Odgovorni vrednik: Ant. Kržiž.