PIANINSKI Vestni k. Glasilo „Slov. plan. društva" Štev. 6. V Ljubljani, dne 25, junija 1899, Leto V. Črtice s potovanja hudomušnega Janka. Spisal J. M. VII. poglavje, v katerem zve bralec, da z Jankom ni dobro črešenj zobati. (Dalje.) Janko je kmalu dohitel nekega hribolazca, ki je bil zopet z Dunaja, in sicer odvetnik. Pridružil se mu je po svoji navadi, in skupno sta zavila po dolini Altstein proti sedlu Toblinger Eiedel (2391 m), do katerega sta imela še štiri ure. Pri veselo žuborečem studencu sta se ustavila in občudovala silne vrhove, ki ob-dajejo to romantično dolino. Janku se je vsled svoje strmine posebno dopadel Elferkofl. Ko ga je pa odvetnik primerjal orjaškemu šilu, je izrazil skromno željo, da bi rad videl črevljarja, ki bi mogel to šilo rabiti, in pa podplat, v katerega bi ga vbadal. V kljub silni strmini so že vse te vrhove oblezli turisti; seveda moraš nanje v pravem pomenu besede plezati. Bilo je ravno poldne, ko sta prišla na sočno planino, na kateri se zrcalita dve majhni jezeri; še par korakov, in odgrnil se jima je na vrhu sedla eden najlepših razgledov v Dolomitih. V krasnem krogu obdajejo sedlo najvišji vrhovi. Najbliže stoje Drei Zinnen (2992 m) kakor trije stolpi iz srednjega veka. Malokdo prileze na vse tri. Pred več leti je neki hribolazee prvi in dosedaj edini v enem dnevu splezal na vse tri. Neki drugi je poskusil isto storiti; toda revež se je do smrti pobil, ravno ko je lezel na zadnji vrh. Za mogočnim Mte. Cristallo (3231 m), ki je odtod jako podoben Mangartu, razteza svoj široki hrbet Tofana (3263 m). Dalje se vrste Piz Popena (3260 m), Mte. Pian (2296 m) in rdeča Oroda rossa (3133 m). To lepo vrsto pa zaključujejo Dreischusterspitze (3160 m), na kateri sta se par dni, pred n'o je Janko počastil Dolomite s svojim obiskom, ponesrečila dva hribolazca, dalje Sehusterplatte (2953 m) in Pfannspitze (2679 m). Vsi ti vršaci so čudovito raztrgani in razriti; človek bi mislil, da so jih obdelovali velikani, o katerih nam bajke pripovedujejo. Ako imaš količkaj domišljije, najdeš na njih pečine, podobne stolpom, šilom, ogromnim šivankam, seveda brez ušes, piramidam, mizam, stolom i. t. d. Ko se je bil Janko nagledal, se je spomnil tudi prozaičnih telesnih potreb; odšel je v kočo, katero je postavila ravno na vrhu sedla sekcija „Hochpusterthal". Imenuje se „Drei-Zinnenhütte". Ima obednico, shrambo za jedila, kuhinjo in spalnico. Prostori so vsi jako tesni, vendar zadostujejo svojemu namenu. Koča, popolnoma lesena, je bila postavljena 1. 1882. Janko je bil v zadregi; ni vedel, kam naj se obrne. Na razpolago je imel samo še dva dni. Naslednji večer je moral biti na vsak način že v Toblachu; kako bi torej kratki čas najbolje porabil? Sklenil je še malo na Laško pogledati, namreč mahniti črez sedlo Lavaredo k jezeru Misurina in odtod v Ampezzansko dolino. Imel je do mesta Cortina di Ampezzo še kosmatih šest ur. Edino to mu je presedalo, da ni imel natančnega zemljevida, po katerem bi se ravnal na potu. Kmalu se je pa potolažil z mislijo, da ne zaide prvikrat, če zaide, in da nekam gotovo pride. „Samo pazite", mu je dejal odvetnik ob slovesu, „da ne pridete namesto v Cortino na Laško v Belluno. potem vam ne kaže druzega kakor naprej v Benetke." Janko se je napotil proti Paternovemu sedlu, odvetnik jo je pa mahnil nazaj v Sexten. Pot je še precej dobro zaznamenovana, in Janko se bi bil zaklel, ako bi bilo potrebno, da ne zaide. Paternovo sedlo (Paternsattel) ni popolnoma brez nevarnosti. Na eni strani stoji najskrajnjejši „stolp" Drei Zinnen, na drugi pa moli Paternkofl svoje harpunam podobne vrhove proti nebu; oba pa spuščata vsak čas plazove kamenja navzdol in strašita hribolazce, ki se ju predrznejo s svojo radovednostjo motiti. Tudi Janka sta malo postrašila. Stal je namreč ravno pod vrhom Drei Zinnen in premišljeval, kod plezajo hribolazci nanj, kar nenadoma blizu njega zaropota. Hitro pogleda, odkod prihaja plaz in kam polzi; ta hip pa mu že prileti debel kamen mimo nosu pred noge. Janko se nehote prime za rtič, da se prepriča, če je še cel, in se spusti v tek. Gorski škratje mu pa pošljejo še en kamen na nahrbtnik za spomin. „Da me le ni zadel v glavo", si je mislil Janko in pogledal nazaj. Ko je videl, da se še vedno vali pesek in kamenje na sedlo, je zagodrnjal zadovoljno: „Sedaj le valite, da me le ni tam; hvala Bogu, da nimam judovskega n0Sll — konec bi bil gotovo šel; pogledati pa moram vendar, če je v nahrbtniku kamen naredil kaj škode." Odvezal je nahrbtnik, in takoj se mu je zbral obraz v žalostne gube. Na vrhu je imel steklenico polno čaja, namešanega s konjakom; to je po njegovem mnenju najboljša pijača v gorah. Vse dobrote ni ostalo nič drugega nego črepinje — čaj je popila obleka. S kislim obrazom je zmetal črepinje iz nahrbtnika in razprostrl obleko — bila je njegova paradna uniforma — po skalah, da se mu posuši, sam je pa zraven sedel. Žalosten je čepel sredi svoje imovine kakor starinar na Starem trgu v Ljubljani, kadar ni kupčije. Toda kmalu je pozabil na čaj, na steklenico in na pijano obleko, in obličje se mu je zjasnilo. Zares, razgled, ki se hribolazcu odpre to stran Paternovega sedla, mora vsakomur pregnati žalost. Veličastno se dviguje Sorapis (8291 m) s prekrasnim ledenikom, in zraven moli Antelao svoj ostri, s snegom pokriti vrh v temnomodro nebo; okrog njiju se pa vrste nalik častni straži drugi laški Dolomiti vrh za vrhom, drag ostrejši od drugega in večinoma pobeljeni s snegom. Mogočne so res Ture s svojimi nepreglednimi snežnimi poljanami in širnimi ledeniki; toda v krasoti jih gotovo prekašajo Dolomiti po čudovitih fantastnih oblikah. Solnee in veter sta se usmilila Janka in mu hitro posušila obleko. Spravil jo je zopet v nahrbtnik, ga oprtal, brcnil jezno največji kos ubite steklenice, ki mu je prišel slučajno pred noge, ter jo ubrisal ob gori Drei Zinnen navzdol. Dobra volja se mu je kmalu popolnoma vrnila, in začel je vriskati, da se je daleč razlegalo. Kmalu je srečal gospoda z damo. „Ste li vi vriskali," ga je vprašal turist. „Da, jaz," mu je odgovoril Janko ter se naslonil na palico z izzivajočim obrazom, češ, kaj pa to komu mari. „Zahvaljujem vas za to," je povzel neznanec; „ako bi vi ne bili vriskali, bi bila popolnoma zašla. Zgrešila sva zaznamenovano pot in se obrnila po drugi stezi v ravno nasprotno stran. Tu sva začula vaše vriskanje; šla sva za glasom in kmalu sva zagledala zopet znamenje." „Veseli me," je odgovoril Janko sedaj že nekoliko prijazneje, „da sem vama, četudi nehote, pomagal iz zadrege." Ko je še zvedel, da onkraj Lavaredovega sedla najde pečnic, se je poslovil od njiju. (Dalje prihodnjič.) Na Krn (2246 m).*) Spisal Fr. Orožen. (Konec.) Razgled s Krna je čaroben zlasti na Julijske Alpe in Visoke Ture, a tudi na morje, v Italijo in na Dolomite; četudi je semtertja malo nagajala megla, smo vendar imeli prav očiten razgled na razne strani. Proti severu opaziš najprej v blržini kotlinico z jezercem, ki leži 1388 m visoko. Zlasti krasen je razgled na glavno panogo Julijskih Alp, ker nimaš vmes nobene višje gore, ki bi ovirala prosti razgled na to stran. Ne vidiš iztepa z drugega vrha Julijskih Alp tako lepo in v jasnih obrisih in malone do *) Popravek: Na str. 68. v prvi vrsti naj se glasi: „Kobarid dobi 1. 1900 okrajno sodišče" namesto „Kobarid ima okrajno sodišče". — Na str. 77. v šesti vrsti naj se glasi: „Bole ima okrajno sodišče, čitalnico itd." namesto „Bole dobi 1. 1900 okrajno sodišče; zdaj ima" itd 6* vznožja prosto. Priznan je krasni razgled z Dobrača na Julijske Alpe, a razgled s Krna na te planine je lepši in razločnejši, ker vidiš vse posameznosti tega gorstva. V manjši oddaljenosti zreš vrh pri vrhu, vsi so goli in peščeni. V teh planinah ne opaziš nikakega reda, le njih smer od zahoda proti vzhodu je določno izražena. Julijske Alpe obdajejo Krn krog in krog na vse strani. Nedaleč od Krna se vzdiguje Veliki Lemež, za njim pa Grintavec, Jalovec, Mangart, Mernik, Kepa in med Dravo in Žilo ležeče Zilske planine, ki se končujejo pri Beljaku z Dobračem. Za Dobračem pa še zasleduješ najbolj vzhodne vrhove Visokih Tur (kakor n. pr. Aukogel), katero še precej natančno razločuješ z dobrim daljnogledom. Obrnimo se sedaj proti severozahodu. Na to stran se razprostira pred tabo zahodni del Julijskih Alp, in sicer Velika Baba, Kanin, Konfinski vrh, Prestreljenik in pred Veliko Babo Soška dolina pri Srpenici. Bolj vzhodno je Bolška dolina in za njo Eakolansko sedlo, Viš (Wischberg) iu Eobon (Bombon). Bolca vidiš le eden del. Vzhodno od Mangarta sta Mojstroka in Prisojnik (Prisank), pred tema pa Predelska škrbina in S vinska glava. Zadaj za Julijskimi Alpami pa se vzpenjajo veličastne Visoke Ture z mnogimi ledeniki in poprečnicami, iz katerih drže črez glavni greben sedla in prelazi, katere imenuje ljudstvo „Tauern" (ture). V tem pogorju se vzdiguje 3800 m visoki Veliki Klek, katerega po višini sicer nadkriljuje Ortler, nikakor pa ne glede na njega krasno obliko in zelo razsežni razgled. Na jugozahodu uzreš Matajur (Mont major), s katerega si je baje Alboin ogledal Furlansko nižino, bistro Nadižo, tekočo po Beneški Sloveniji, in več znamenitejših ondotuih krajev, po katerih sem nekaj dni pozneje potoval. Med Matajur jem in strmo Mi j o je ozka dolina s cesto in Nadižo, kjer se začenja državna meja. Krasno in zeleno Nadiško dolino obrobljajo izprva višje, naprej proti Italiji pa vedno nižje gore. V obmejni vasi Stupici je italijanska finančna straža. Cesta vodi v Sveti Peter Slovenov (St. Pietro al Natisone), ki je čeden trg s 500 prebivalci in ima lepo občinsko hišo in izobraževališče za učiteljice s konviktom. V cerkvi še prepovedujejo in pojo slovenski; ob tržnih dneh je občevalni jezik po večjem slovenski. Okoli Sv. Petra goje marljivo svilo-rejo. Pri mostu Sv. Petra je gotična cerkev sv. Kvirina, ki baje stoji na mestu nekdanjega Uijaninega svetišča. Dobra cesta vodi naprej ob Nadiži v Čedad (Oividale), nekdanje glavno mesto vojvodine Furlanske. Čedad (rimski Forum Julii) je staro mesto z mnogimi starinskimi spomeniki zlasti iz langobardske dobe. Znamenit je v tem obziru mestni muzej in stari langobardski tempelj. Mesto ima krasno stolno cerkev, gimnazijo in nižje tehnične šole ter mnogo trguje z beneškimi Slovenci. Znamenit je tudi most črez Nadižo; od tam imaš krasen pogled na Julijske Alpe in zlasti na Krn. Slovenščine sedaj v Čedadu ni več slišati. Videl sem pred mestno hišo spominsko ploščo Viktorija Emanuela in Garibaldijevo z značilnim napisom: „Italia e fatta, se non compiuta" (Italija je narejena, a ni dovršena). Iz Čedada vozi železnica pol ure v Videm po lepi, a precej dolgočasni ravnini. Njive so zasejane s turščico ali z deteljo, ob robu pa vidiš murbe in vinsko trto. Z železnice imaš lep razgled nazaj na Julijske in Karnske planine. Železnica vozi črez reko Ter (Torre), ki izvira izpod Muzca in po leti nima vode, ker se izgublja v široki prodnati strugi; ob deževju je pa pravi hudournik in provzroča mnogo škode. Videm (Udine) je večje mesto, ki ima krasno cerkev „Madonna delle grazie", lep mestni park, Garibaldijev spomenik (Garibaldi stoji zgoraj, Gari-baldinec pa spodaj na zlomljeni „porta pia"), precej prostorno gledališče „Minerva", mestno hišo (municipio) s krasnimi dvoranami in znamenitimi slikami, dve višji gimnaziji z licejem in višjo tehnično šolo. Priporočila vreden je hotel „Alla croce di Malta". Sredi mesta se vzdiguje na griču grad (castello), na katerem je sedaj vojaščnica in s katerega imaš lep razgled na Karnske in Julijske planine in po širni gorenjeitalski nižini. Tu vidiš Kanin, mogočni Krn in Matajur in v ozadju orjaški Triglav. Pred tabo se pa razprostirajo doline, griči in gore, po katerih stanujejo osamljeni beneški Slovenci, in sicer severovzhodno od goriških Brd Sempetrski Slovenci, severno Tarčentski Slovenci in ob Kaninskem vznožju Ke-zijanci. Vseh beneških Slovencev je okoli 40.000. S Krna uzreš zadaj za Vidmom reko Muzzanello in Tulment (Taglia-mento) in v še večji daljavi vidiš bolj nejasno Benečansko nižino z italijan- skimi dolomiti Monte Cavallo in Pelmo, ki nas s svojo čudno obliko kar očara. Opaziš pa tudi Benetke, in razgled sega še dalje naprej po Italiji črez Bassano, Padovo in Chioggio, znano južno od Benetk ležeče ribiško mesto, katerega prebivalci kaj radi ribarijo blizu avstrijske obali in se večkrat spro z našimi ribiči. Proti jugu imaš pred sabo Kolovrat ob italijanski meji in velik del grebena, ki tvori državno mejo med Avstrijo in Italijo. Obmejni Slovenci si tam mnogo denarjev služijo s tihotapstvom; zlasti tihotapijo tobak v Italijo. V neki obmejni gorski vasi je n. pr. tobakarnica, ki speča nad 70.000 gld. tobaka na leto. Tihotapci imajo pse tako priučene, da teko pred tihotapci in preiskujejo kraj. Ko opazi pes italijanskega finančnega stražnika, priteče takoj nazaj k svojemu gospodarju in ga s tem obvesti o bližnji nevarnosti. Zadnje čase tihotapstvo nekoliko ovira iz Sicilije došel, jako velik „tinancer", o katerem pravijo naši ljudje, da skoči pet sežnjev daleč in da mu ni moči uteči. Za Kolovratom so južni odrasleki ob desnem soškem bregu se razprostirajočih Julijskih Alp. Proti Gorici dobro razločuješ Trnovski gozd z Mrzavcem, Sveto goro, Trstelj in druge vrhove. Jadransko morje pa jasno vidiš ob solnčnem vzhodu, drugače pa je nad morjem navadno megla, ki jo nazivljejo „nirč" (čad). Na jugovzhodu zagledaš v bližini Tolminsko gorovje, za tem Porežen, Blegaš, Idrijsko gorovje in Hrušico z Nanosom in še dalje proti jugovzhodu Javornike s Snežnikom ob kranjskoistrski meji. Znamenit je tudi razgled proti vzhodu, kjer se nam kaže po svojih pravljicah znani Bogatin. O tej gori pravijo, da je polna zlata in srebra in da je v njej zakopanega 700 voz blaga. Zato lahkoverni ljudje radi po Bogatinu kopljejo. Nadalje vidiš Veliki vrh, Kuk, Vogel, po raznovrstnem rastlinstvu slovečo Orno prst in Jelovico. Uzreš pa tudi razne vrhove Kamniških planin, in v veliki daljavi še jedva spoznaš ob zelo ugodnem vremenu poteze najvišjega vrha v Dolenjskem gričevju, K um a ob Savi na štajerski meji, in štajersko Lisco pri Sevnici ob Savi. Poglejmo še končno na severovzhod. V tej smeri vidimo Lauševico, Kal, Velika vrata, Debeli vrh, Lipač in Kanjavec. Odtod naprej plava pogled na orjaški Triglav, ki je najvišja slovanska gora. Za Triglavom ti pa uzre oko ob kranjskokoroški meji Grintavce ali Karavanke, ki so se nam kazale kot črna poteza. Bazgled s Krna me je prav prijetno iznenadii, kajti videl sem mnogo meni še neznanega sveta. Poldrugo uro smo bili na vrhu; zapustili smo ga prav zadovoljni ob 117a uri ter zopet odšli proti prej imenovani škrbini, potem pa ubrali za povratek drugi pot, ki vodi prav strmo malone tri • ure na planino Kaši no. Med potom se spodrsne vodnik, in iz koša pade na srečo — prazen sodček, ki se je z veliko hitrostjo kotal proti Kuhinjski planini in končno izginil brez sledu. Kuhinjska planina ni daleč od Kašine, je precej velika in ima okoli štirideset staj in stanov, naliči pa večji vasi. Pot sicer ni nevaren, a utrudljiv. Konji se pripaso z niže ležečih planin celo do vrha Krnovega. Ta paša je sicer zelo borna, zato pa bolj sočna. Prišli smo žejni do „Studencev", kjer izvira pitna voda okoli 1150 m nadmorske višine, odtod pa na planino Kaši no (ital. „cascina" == sirarnica, pristava) ki je 1057 m nad morsko gladino in stoji liki zelenica ravno ob vznožju Krna ali „Planje", kakor domačini imenujejo to goro. Tu imajo Krnčani mnogo živine. Okoli in okoli ni videti drevesa, le pri tej planini je še precej macesnov in smrek na razmerno malem prostoru. Tudi javori, topoli, črešnje, orehi, lipe in bukve še rasto tod, četudi le posamezno, živini za senco. Pod pastirsko kočo so gnojni zelniki, kjer sade bližnji vaščani glavnati kapus. Okoli drugih planin, ki niso daleč od te, ne vidiš niti drevja, niti zelnikov. Tu sem videl starega, a še dokaj krepkega očeta našega znanega zgodovinarja Simona Rutarja. Od Kašine smo prišli po precej lepih, seveda s kamenjem posejanih pašnikih v pol ure v malo a lepo gorsko vas Krn (940 m) in se nastanili v prostorni iti lični rojstni hiši (št. 2) našega profesorja Rutarja, katerega zahvaljujem za marsikatere važne podatke v tem spisu. Ob potu je nekaj prav dobrih studencev, zlasti omenjam izvrstni studenec v grapi pod Rutarjevo hišo. Okrepčali smo se v gostoljubni hiši, kamor so nam že prej prinesli nekaj jedi in pijače iz Tolmina. Od Rutarja je še dve uri v Volarje v Soški dolini; pot je iz početka prijeten, proti koncu pa je precej kamenit, kar ni ravno prijetno za utrujenega potnika. Tako smo prišli v Volarje, mimo katerih teče „bistra hči planin". Brodnik nas je prepeljal na desni breg prozorne Soče, in na vozovih smo dospeli proti večeru zopet v Tolmin prav veseli in zadovoljni, da se nam je tako dobro posrečil veliki izlet na mogočni Krn*). * * * Poti na Krn so: 1. Iz Tolmina črez planino Sleme (4 ure, lep razgled na Beneško ravan), potem črez Peske mimo malega jezera in skozi težaven „kamin" nad Krnskim jezerom na sedlo in na vrh (4 ure). Blizu sedla bo stala planinska koča Soške podružnice „Slov. plan. društva". Vsega pota je 8 ur. (Pot je zaznamovan po Soški podr. „Slov. plan. društva".) 2. Iz Tolmina v vas Gabrije in odtod v vas Krn, od tam pa strmo na vrh (7 ur). Ta pot je sicer bližji od prvega, a dolgočasen. Razgled proti severu se ti odpre šele na vrhu. Na tem potu vidiš Soško dolino in v Italijo. Tudi ta pot vodi do nameravane planinske koče in je po Soški podružnici zaznamovan. 3. Iz Kobarida črez Libušinje in Vršno, kjer se je rodil slavni pesnik „planinskega raja", Simon Gregorčič. Ta pot se združi na senožeti oziroma na Kuhinjski planini s potjo iz Gabrija (7 ur). Nad Kuhinjsko planino je Zaplanska planina, od koder je dve dobri uri na vrh. Pri potovanju na potih 2 in 3 moreš prenočiti na Kuhinjski planini ali v nižje ležeči vasi Krnu. 4. Iz Kobarida črez Sočo in vzhodno navzgori na Drežnico (558 m), črez Koseč in Zaplansko planino na vrh (7 ur). Ta pot je sicer s početka naj- *) Slovstvo o Krnu je zelo uborno. Karel pl. Czoernig je objavil v „Zeitschrift des D. u. 0. A.-V." 1872 dve strani obsegajoč spis o Krnu s cinkografirano panoramo zahodne polovice Julijskih Alp. Drugi spisi omenjajo Krn v bornih par vrsticah. Več podatkov mi je dala Rutar-jeva „Zgodovina Tolminskega" in „Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska" (Slovenska zemlja 1. del, izdala „Slovenska Matica" 1892 in 1893). Uporabil sem tudi kratek Rutarjev rokopis o Krnu, ki ga je spisal še kot dijak. pripravnejši, a v drugi polovici najstrmejši in zaradi tega ga ne bi priporočal. (Po Soški podružnici zaznamovan.) 5. Iz Trente oziroma Soče na Krn (pot še ni zaznamovan). Vodnike lahko dobiš v vseh imenovanih izhodiščih. Iz Ljubljane črez Pohorje do Drave in nazaj. Spisala Pavla Borštnerjeva. \ sakomu, ki rad hodi po gorah in uživa na visokih vrheh pogled v daljnje kraje mile naše domovine, se vsiljuje želja, tudi v te oddaljene kraje priti ter spoznavati posamezne dele lepih naših pokrajin. Prilika je nanesla, da bi imela obiskati brata v Št. Lovrencu, trgu na progi od Maribora proti Koroškemu, onkraj Pohorja. Navadni potovalci bi se peljali iz Ljubljane z brzovlakom v Maribor in tako prišli v kakih petih urah v Št. Lovrenc. Pravi turisti in turistinje pa napravijo vse drugače — udarijo jo naravnost črez hribe, posebno pa še, ako vedo, da pridejo v prijazne in zanimive kraje, gredoč pa obiščejo tudi drage si prijatelje in znance. Bilo je v začetku meseca avgusta lanjskega leta, ko sva z očetom odhajala iz Ljubljane; do Kamnika sva seveda porabila železnico, odtod pa se po malem zajtrku napotila peš po znani bližnjici črez Poreber v Gornji grad, kamor sva prišla v štirih urah. Pripekalo pa je solnce, ko sva pod skalovjem lezla proti črni (902 m) na meji kranjskoštajerski, tako, da si nisem samo želela hladne sence, nego skoraj tudi onega dežja, ki nas je tako neusmiljeno močil, ko smo malo poprej, dne 20. julija, iz Gornjega Tuhinja šli na Menino planino (1500 m) k otvoritvi Gornjegrajske koče. Gornji grad ima jako lepo lego; posebno se odlikujeta grad ljubljanskih škofov in cerkev, ena največjih na Štajerskem. Gornji grad je ustanovil 1. 1140. plemeniti Diebold z dovoljenjem oglejskega patrijarha kot benediktinski samostan. Črez 320 let pa je cesar Friderik III. podelil ta samostan z vsem posestvom novo ustanovljeui škofiji ljubljanski. Cerkev je sezidana v lepem renesanskem slogu ter je impozantna po svoji velikosti in krasni kupoli. Ker sva še pred večerom hotela priti v prijazni trg Šoštanj, in ker mi je Gornji grad že od prej znan, sva se le malo časa mudila ter odrinila proti Mozirju. Ko prideš proti Sv. Frančišku Ksaveriju, se ti odpre zgornja Savinska dolina. Krasen je pogled črez to dolino od holmca „Straža", na katerem stoji znamenita cerkev sv. Frančiška, sloveča božja pot. Kako je ta cerkev slovela, kaže to, da so si nekatere fare sezidale svoje posebne romarske hišice, kakor n. pr. Idrijčani, in da so postavljali tablice kot kažipote na raznih stezah, po katerih so romarji hodili k tej cerkvi. Kako slavna je bila ta božja pot, kažejo dalje dragocena darila, katera so cerkvi darovali različni visoki stanovi, celo cesarske rodbine. Med dragocenostmi, katere pa je večjidel 1787. leta konfiskoval cesar Jožef, se je nahajalo zlato, 140 lotov t. j. blizu 2V2 kilograma težko dete, katero so takrat cenili na 2463 gld. Poslala je bila to dragoceno darilo kraljica napolitanska, soproga Karla III. Sedaj ti kažejo tega zlatega princa samo še kapico iz zlatnine, katero je baje pri konfiskaciji skril cerkovnik. Pri Drožmirju (Frattmansdorf) pelje cesta na levo proti Ljubnemu in Solčavi, črez Savino pa na desno proti Mozirju mimo vasi Okonine s cerkvijo s tremi kupolami, potem mimo Št. Janža in dalje mimo trga Eečice, ki stoji dobre četrt ure od ceste na levo. Nad Bečico proti severu se nahaja razvalina Budnik. Dalje na desno blizu ceste je grad Vrbovec (nemški Altenburg), lastnina ljubljanskega škofa. Blizu stoji na prijaznem griču znani samostan Nazaret. Ko je namreč ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1615. kupil grad Vrbovec, je kupil tudi onkraj Savine ležeči holmec Gradišče, na katerem je sezidal kapelico, posvečeno Materi božji. To kapelico je podelil pozneje škof Eeinald frančiškanom, katere so bili s Hrvaškega pregnali Turki. — Pod Prihovo se zavije cesta proti severu, in kmalu smo v Mozirju. Po kratkem počitku v tem prijaznem trgu sva prišla po bližnjici v vas Gorenje. Tukaj se začne Penkov graben, po katerem teče temna Paka in v katerega zavije železnica proti severu, ko prihaja od postaje pri Eečiški vasi pod Oljsko goro. Že od Mozirja nas pozdravlja gora Oljka ali Oljska gora (734 m) s prijazno cerkvijo z dvema stolpoma. Znamenita je ta velika cerkev spričo kripte z dvema vhodoma do božjega groba, in ker na glavnem oltarju sede iz lesa izrezani liki apostolov v naravni velikosti pri zadnji večerji. Gora Oljka je najlepši kras vse Savinske doline. Najlepši razgled sem uživala z nje že večkrat prej. Odtod vidiš ne le Savinsko in deloma tudi Šaleško dolino, ampak tudi Kamniške planine, proti zahodu Menino in Veliko planino, proti jugu Kum, proti jugovzhodu celo hrvaške gore, proti vzhodu Bogaško goro in proti severu dolgo Pohorje, črez katero naju je drugi dan popeljala pot. Iz Mozirja je marljiva Sa-viuska podružnica dala pot markirati na Oljsko goro. Ker dela cesta preveliko ovinkov, sva šla kar naravnost črez hrib Lukovico v Šoštanj. Mračilo se je že, ko sva prišla v ta trg, ki leži ob Paki v Šaleški dolini. Ce tudi nekoliko utrujena, vendar sva še ostala v pozno noč v prijaznem razgovoru pri gostoljubni rodbini. Šaleška dolina je ena najlepših izmed manjših dolin. Bazprostira se med Šoštanjem in Velenjem; na južni strani jo omejujejo precej strmi griči, črez katere drže razni prehodi, na severni strani pa se cepijo od nje razne dolinice, ki segajo precej daleč med gorovje. Po taki dolinici pelje cesta v toplice Topolščico pod Lomom, odkoder vodi pot proti zahodn v drugo dolino, po kateri se pride od Šoštanja proti zahodu na goro Sv. Križa (1044 m) pri Belih vodah, znano božjo pot. S te gore se najlepše vidi Šaleška dolina. Po drugi dolini proti severu pelje cesta na Zavodnje in dalje mimo Št. Vida proti Črni na Koroškem. Od Št. Vida ob štajerskokoroški meji pa drži pot proti severu ua goro Sv. Uršule (1696 m), s katere je krasen razgled. Šoštanjska farna cerkev je zunaj trga v Št. Mihelu, in od tam pelje sedaj zaznamenovana pot ob Velenjski dolini v Št. Miklavž, v Podgorje in v Slovenj-gradec. Nameravala sva drugi dan po tej poti v Mislinjsko dolino priti, pa ker so že bili začeli graditi železnico skozi Hudo luknjo, naju je radovednost gnala na to stran. Peljala sva se torej drugi dan od Šoštanja do Velenja po železnici. Pri Pasji vasi krene posebna proga k rudokopom pod Skalami. Skale stoje kaj mogočno nad Šaleško dolino. Od tam sem glodala ob drugi priliki črez Boskovec (Bliskavec) na Škofovo planino, ki se menda zato imenuje tako, ker ima reber tako obliko, da se vidi, kakor bi ležal škof v ornatu na mrtvaškem odru. Sploh je razgled iz Škal prav mičen. Lepe cerkve, gradovi, čudovite razvaline krase zelene holmce, ki obkrožujejo Šaleško dolino. (Konec prihodnjič.) Društvene vesti. Zahvala. „Slov. plan. društvo" prav iskreno zahvaljuje vse slavne občine, vsa slavna društva in vse častite rodoljube, ki so kakorkoli pripomogli, da smo dostojno sprejeli drage nam brate iz češke ob letošnjih Binkoštih. Češka podružnica je brzojavila „Slov. plan. društvu" dne 21. maja nastopni prisrčni pozdrav: Ve dnech, kdy naši krajane ali ve stfedu naroda bratrskeho, nam nade vše pomysleni milelio, kteremu ve všecli snahäeh prejeme zdar nejkrasnejši a jehož vrele city ke snaham našim lid cesky sidečne opetuje, vzpominrime srdečne navštevy češke mezi vami. Mili krajane povedi Vam, jak vrele sledujeme rozvoj vaš, jak važime si vas, jak milujeme vas. (V dnevih, ko bivajo naši rojaki sredi med bratskim, nam vsem ljubim narodom, kateremu želimo pri vsakem prizadevanju najlepši uspeh in katerega vročim čutom za naša stremljenja češko ljudstvo prisrčno odzdravlja, se spominjamo od srca češkega obiska med vami. Ljubi rojaki vam povedo, kako resnično da opazujemo vaš razvoj, kako smo na vas ponosni, kako da vas ljubimo.) Darovi. Osrednjemu društvu: Za Triglavsko kočo: Gosp. A. Schweiger 2 gld., iz nabiralnika na Božniku 85 kr., iz nabiralnika na Šmarni gori 4 gld. 28 kr. Novi člani: Osrednjega društva: Gd. I. Makek, posestnik na Jezerskem (ustanovni k). „ Peter Dobravec v Ljubljani. „ Boleslav Bloudek, c. kr. inženir in častni občan v Tacnu. „ I. Malenšek, posestnik in predsednik okraj, šolsk. sveta v Tacnu. „ Josip Dodič, knjigovodja „Kmetske posojilnice" v Ljubljani. (V 5. številki med novimi člani naznanjeno tvrdko Kliam in Murnik, trgovca v Ljubljani, smo črtali iz imenika, ker ni pristopila vkljub svobodni prijavi.) Češka koča na Spodnjih Ravneh pod Grintavcem bode gotova do konca avgusta t. 1. Les so delavci že posekali in ga spravili na stavbišče, kjer ga sedaj ob-sekavajo in pripravljajo apno pa kamenje za podzidje. Od koče je krasen razgled in nje lega kakor nalašč za daljše bivanje v planinah. Ta planinski dom bode naj-udobneje opravljen in najugodneje oskrbljen. Otvori se prve dni septembra meseca. Planinska soba na Sv. Višarjih. Simon Incko, dekan v Zabnici na Koroškem, je dovolil „Slov. plan. društvu" v porabo dobro urejeno sobo s tremi posteljami na Sv. Višarjih. „Slov. plan. društvo" torej opozarja svoje člane na to udobnost s pri-stavkom, da je soba reservirana do 8. ure zvečer Članom „Slov. plan. društva", nadalje pa tudi drugim turistom, ako ne bi bilo do omenjene ure nobenega naših članov. Naši člani plačajo 40 kr. za prenočišče. Iskreno zahvaljujemo č. g. dekana za posebno naklonjenost našemu društvu in planincem sploh. Meteorološka opazovalnica na Kredarici. „Slov. plan. društvo" ima najvišjo meteorološko opazovalnico na Kranjskem in sicer v Triglavski koči (2515 m) na Kredarici, tri četrti ure pod vrhom Triglava. To opazovalnico je letos omenjeno društvo izdatno izboljšalo z novimi dragocenimi instrumenti, katere je dobilo po naklonjenosti visokega c. kr. ministrstva za bogočastje in nauk in c. kr. osrednjega zavoda za meteorologijo in zemeljski magnetizem na Dunaju. Društvo je dobilo barograf, ki bode dobro služil obiskovalcem Triglavske koče pri opazovanju zračnega tlaka. Nadalje je dobila opazovalnica tlako-mer-samopisec in tlakomerni toplomer, ki je važen za korekturo aneroida. „Slov. plan. društvo" ima zanesljivega in veščega čuvaja, ki bode tudi vodil opazovalnico. Izlet „Slov. plan. društva" na Gorjance. V soboto zvečer, dne 10. junija, je odpeljal dolenjski vlak veselo družbo slovenskih planinarjev iz Ljubljane tja v Novo mesto, da poležejo drugi dan v nedeljo na Gorjance, oziroma k Sv. Miklavžu (969 ni). Po deževnem večeru je napočilo krasno poletno jutro, in ko so bili dospeli izletniki — bilo jih je 21 — (Novomeščani se izleta niso udeležili) po enourni zgodnji vožnji v Brusnice pod Gorjance, je bilo gotovo, da jim ostane lepo vreme ves dan naklonjeno. Gorjanci, o katerih pripoveduje ljudstvo obilo pravljic in pripovesti, ki jih je v lepi besedi zapisal širjemu občinstvu prof. Trdina, so pozdravljali izletnike že od daleč s svojo široko mogočnostjo. Do vrhovja se jim vzpenjajo gozdi, polni krasnih bukev z debli, izmed katerih tega in onega še trije možje ne objamejo. Vmes je vtkan tuintam bujno cvetoč travnik, po brežinali pa rodi marsikatera gorica pristno dolenjsko kapljico. Prebujna rast ovira pač premnogo- krat razgled, ki je pa povsod, kjer je kak presledek, zelo lep. Razprostira se pred gledalcem miloba dolenjske ravni, v daljini pa obkrožujejo visoki hribi obzorje. Na vrhu, kamor prideš v %lji ure hoda, bi trebalo gosto drevje na več krajih izsekati, da se otvori neoviran razgled. Tja k 1181 m visoki Sv. Geri, kamor se pride po gozdnatem hrbtu Gorjancev od Sv. Miklavža (969 m) v 1 uri, niso prišli izletniki; saj je bilo okoli cerkvice sv. Nikolaja preza-bavno, da bi bili smeli to veselo vrvenje prezirati. To nedeljo je bil pri sv. Nikolaju cerkveni shod. Na stotine ljudstva je pri-romalo na Gorjance; vsa pota, katera vodijo iz Kranjske in iz Hrvaške na goro, so bila polna vernega ljudstva. Kapelan čast. gosp. Anton Jarc iz St. Jerneja, član „Slov. plan. društva", je služil sv. mašo. Jako so zanimale bogate, slikovite noše Vlahinj, ki so se bile odičile s pisanimi krili, z izšivanimi in pletenimi predpasniki, z efektnimi belimi naglavnimi rutami, v katerih so se svetili ob ušesih dolgi svetlikajoči uhani. Bazvila se je tu na vrhu Gorjancev prava ljudska veselica; saj ni manjkalo krčmarjev, ki so pripeljali na vrh polne sode pristnega dolenjca in ki so pekli na ražnju tolste janjce. Do opoldne so se planinci mudili na vrhu. Dajali so duška svojemu veselju v planinskih pesmih, katere je ljudstvo pazno poslušalo. Odvetnik doktor Vilfan iz Radovljice pa je navduševal zbrani dolenjski narod z govorom k ljubezni do prelepe domovine. Prebili so tako Gorenjci eno dopoldne med Dolenjci, med preprostim narodom, ker hodi na Dolenjskem menda le preprosti narod na hribe! Saj bi sicer Novomeščani ne bili pustili vnemar redke, da prve (!) prilike, da bi bili pozdravili v svoji sredi zastopnike slovenskega društva, čigar narodnostni in kulturni pomen ni neznaten, čigar ideje kličejo in združujejo marveč tudi dalj nji češki narod k skupnemu delovanju s slovenskim narodom v češki podružnici „Slov. plan. društva". G. dr. Volčiča prav prisrčno zahvaljujemo, da je priskrbel novomeškim razmeram primerna prenočišča. Drugi društveni izlet priredi „Slov. plan. društvo" Sv. Petra in Pavla dan (29. junija) na Sv. Viš ar je. Odhod o polnoči, povratek 29. junija ob 9. uri zvečer. Izlet bo le pri ugodnem vremenu. Markacija. Pot iz Šmartna pri Tacnu na Šmarno goro je sedaj za-znamenovana. Te poti se posebno radi poslužujejo oni ljubljanski izletniki, ki hodijo s Šmarne gore črez Gamlje na Črnuče. Društvene razglednice. „Slov. plan. društvo" je založilo razglednice, ki predstavljajo Javornik-Medvedov Turn (1240 m) v zimskem času. Sliko je napravil član odseka amater-fotografov „Slov. plan. društva", gospod A. Gregorec, razglednice pa je izdelala tvrdka Husnik & Hausler v Pragi jako čisto in natančno ter ceno. Prvi natisk (1000) je društvo takoj razpečalo ter naročilo že drugega. V Vintgar! Od železniške postaje na Javomiku je do „šuma" 1 uro in potem do dobro znane Žumrove gostilnice „Vintgar" konec Vintgarja zopet 1 uro hoda. Od tam pa prideš tudi v 1 uri na Bled. Ker za vzdrževanje Vintgarja ni nobenega rednega dohodka, je v Vintgarju pod „Rančjo pečjo" železna pušica za prostovoljne darove. Restavracija „Vintgar" je odprta od srede meseca maja do konca septembra vsakega leta. Mrzla in topla jedila in dobre pijače se vedno dobe. Večjim družbam pa svetujemo, naj poprej naznanijo svoj prihod, ako žele kosila, da se začasa pripravi. — Oglejte si Vintgar in občudujte njega pri-rodne krasote! Ob Vrbskem jezeru na Koroškem priporočamo prav toplo vsem, ki žele po-letenski čas prebivati ob tem jezeru, naj se nastanijo pri naslednjih naših rojakih: 1. Pri Mariji Goričnikovi, p. d. pri stari Krištofinji, v Škofičah. Do jezera je sicer pol ure, pa skozi gozd do „Auenhofa". 2. Pri Janezu čer niču in Matevžu K a kiju tik jezera pri Kneip-povem kopališču (Auenhof). 3. Pri Andr. Moraku v Vrbi na južnem bregu jezera Pošta: Vrba ob Vrbskem jezeru (Velden am Worthersee). Književnost. Kranjsko v slikah in opisih. Spominski album. 13 listov s slikami. 12 opisov. Založil L. Schwentner v Ljubljani. Cena 90 kr., po pošti 1 gld. — Zanimanje za našo prelepo domovino se vidno množi in vedno bolj in bolj širi; zato je ta album jako primerna publikacija, ki bode budila prijetne spomine s potov križem domovine ne le rojakom, nego tudi drugim Slovanom, ki vedno rajši prihajajo v naše pokrajine. Ta prelepi album priporočamo tolikanj bolj, ker predočuje res s krasnimi slikami in poetičnimi opisi bisere naše dežele. Vse hvale je vredno, da omenja album tudi tistih naših mož, ki so zaslužni za procvit naše domovine, ter da se spominja tudi našega planinskega društva in njegovih pospeševateljev na Gorenjskem: Aljaža in Robleka Vintgar. Slika iz gorenjske Švice Spisal Ivan Godec. Ponatisk iz „Doma in Sveta". Založil Jakob Zumer v Gorjah. Ljubljana, 1899. Cena 10 kr. — To je naslov prav lični knjižici, ki nam služi kot kažipot po slovečih divje romantičnih tesneh, pravem biseru prelepe gorenjske pokrajine. Tod se drevi in peni Radovina*) med skalnimi stenami in nas očaruje po svoji prozorni zeleni barvi v raznih niansah. Knjižica ima 10 prav lepih sličic, ki nam pred-očujejo zanimivosti romantičnih tesni. Pri-dejan je prav poučljiv zemljevid, ki obsega Vintgar in okolico (1 : 60.000) in Vintgar posebej (1 : 21.500). Čisti dobiček omenjene knjižice se porabi za vzdrževanje Vintgarja. Naj bi torej domoljubi radi po njej segali. Dobiva se pri založniku Jakobu Žumru v Gorjah (pošta Gorje pri Bledu). *) Oblika RadoZna je takisto neknjižna oblika kakor bukZe Pisati je Radovina (z naglasom na prvem zlogu). Beseda je iz podslave r a d z obrazilom i n a, o v med podstavo in pri-tiklino pa je razvezani polglasnik. Vsaka druga izvaja je samovoljna. DC Vse častite člane prosimo nujno, da blagovole čim prej poravnati članarino ter se ¡tri tem poslužiti poštne nakaznice. Na Xnanje! Članarina „Slov. plan. društva" in njegovih podružnic znaša na leto 3 gld.; poleg tega zneska plača nov član tudi 1 gld. vpisnine. Uslanovnik plača 30 gld. Grafbrijel Devetak v Kol»ari>>>.xxxxxxxxxy>>.xxxxy., cd Pl O pq -5 ® «S ♦-» o >v» V p o a ^ S o S ® g S>' a i. j,- a s s a. a >g 05 S .S O C w> Ö - « « . > ^ " © > ® a, rs. g s se ¿3 .m a. a > N S. i- _ O s tu ® Z^f a i _ .2:3 feg « i © « .S a.s ä > a. a. > . _ 611 ) : 2 o.® | e. I i o -tt ¡80H ? ® . e ■s" M> - C O 4-J »o CK ■—< ec a> —5 "gž 0 >" o Ö S © Ü " ffl C 1 S3 C n W O "O 'g :s -s ^ •So S § -1 t> ^ 53 >00 .a, j. » Jg B sä o i J< ^ a, ® ca m n g bjD © 'O P* -2 -o " as «a © N g -73 o s ° s ^ ©-^ ■S s -e o^1 a a a C •-* Odgovorni urednik Jos. Hauptman. — Izdaja in zalaga .Slov. plan. društvo". — Tiska A. Klein « Comp. v Ljubljani.